POKRAJINSKI MUZEJ PTUJ PTUJSKI ARHEOLOŠKI ZBORNIK OB 100-LETNICI MUZEJA IN MUZEJSKEGA DRUŠTVA PTUJ 1993 ' POKRAJINSKI MUZEJ PTUJ PTUJSKI ARHEOLOŠKI ZBORNIK OB 10O-LETNICI MUZEJA IN MUZEJSKEGA DRUŠTVA STOLETNICA MUZEJSKEGA DRUŠTVA PTUJ 1893 • 1993 PTUJ 1993 Ptujski arheološki zbornik ob 100-letnici muzeja in Muzejskega društva Glavni in tehnični urednik: Brane Lamut Oblikovanje: Lektorja: Prevodi: Izdal: Odbor za pripravo stoletnice: Tisk omogočil: Tisk: Naklada: Boris Prelog, Brane Lamut; oblikovanje znaka Muzejskega društva: Studio Marketing; tehnična sodelavka: Nejka Uršič-Jesenik Mira Medved (slovenščina, večina člankov), dr. Ante Stamač (hrvaščina) Phil Mason, Barbara Smith-Demo (angleščina), Breda Dervišič (nemščina) Pokrajinski muzej Ptuj, Muzejski trg 1, SLO - 62250 Ptuj, zanj Boris Miočinovič zanj Marija Hemja-Masten Sekretariat za družbene dejavnosti občine Ptuj, zanj Kristina Šamperl-Purg. PP PC Ptujska tiskarna 1000 izvodov. CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 903/904(497.122-18) (082) Ptujski arheološki zbornik : ob 100-letnici muzeja in Muzejskega društva / [glavni urednik Brane Lamut ; prevodi Phil Mason, Breda Dervišič, Barbara Smith-Demo]. - Ptuj : Pokrajinski muzej, 1993 1. Lamut Brane 35226880 Po mnenju Ministrstva za kulturo Republike Slovenije št. 415-389/93 mb z dne 3. 6. 1993 je publikacija uvrščena med proizvode za katere se plačuje 5-odstotni davek od prometa proizvodov. Na naslovnici: Leopold Prinz, EX LIBRIS VIKTORJA SKRABARJA. VSEBINA Vojteh RAJHER, Predsednik Skupščine občine Ptuj: Stoletnica muzeja in Muzejskega društva......... 9 Brane LAMUT: Ob stoletnici................................ 11 PRAZGODOVINSKE DOBE Marija LUBŠINA-TUŠEK: Kamnito orodje v severovzhodni Sloveniji ........ 31 Neva TRAMPUŽ OREL: Spektrometrične raziskave poznobronastodobnih depojskih najdb Pušenci, Cerovec in Hudinja .... 159 Ivančiča PAVIŠIČ: Kasnobrončanodobno naselje Špičak u Bojačnom. Prilog poznavanju ruške grupe.................171 Dragan BOŽIČ: O latenskih najdbah na območju Ptuja...........189 RIMSKA DOBA Iva MIKL-CURK: Petoviona v sožitju z bližnjimi in daljnimi kraji . . . 205 Marjeta ŠAŠEL KOS: Petovionska vladajoča aristokracija............219 Mateja BELAK: Med Nutricami in Mitro.........................233 Tamàs BEZECZKY: Gari Flos Hispanici (Povzetek).................245 Ema DIEZ: Magna Mater ali Nutrix? (Povzetek).............261 Paola KOROŠEC: Srebrn rimski prstan s Ptuja — Rabelčja vas. Zaščitne raziskave leta 1977 ................ 263 Josip KOROŠEC: Fragment kipca Herkula s Ptuja-Rabelčja vas (B-V/1977)................................... 271 Stanko PAHIČ: Petoviona v mariborskem muzeju ................283 Janka ISTENIČ: Oljenke z zahodnega grobišča Petovione ........311 Jana HORVAT: Svinčeni izstrelki za pračo na jugovzhodnoalpskem področju................331 Cristine ERTEL: Štukature iz Petovione (Povzetek)..............354 Verena GASSNER: Panonska loščena keramika iz Kamunta z žigosanimi okrasi (Povzetek)................377 Ivan TUŠEK: Mojca VOMER GOJKOVIČ: Mira STRMČNIK-GULIČ: Slavko CIGLENEČKI: Timotej KNIFIC: Željko TOMIČIČ: Marjana TOMANIČ-JEVREMOV: Brane LAMUT: Branko Mušič: Rimsko grobišče na novi obvoznici ob Potrčevi cesti v Ptuju.......................................385 Lončarsko-opekarska delavnica v rimski obrtniški četrti na Ptuju. Prve ugotovitve o izkopavanjih pri ptujski bolnišnici 449 Skrb za izročilo preteklosti...................481 POZNA RIMSKA DOBA Arheološki sledovi zatona antične Petovione .... 505 Hunski sledovi v Sloveniji?.....................521 SREDNJI IN NOVI VEK Prilog istraživanju kronologije bjelobrdskog segmenta srednjovjekovnog groblja Ptuj-Grad . . . 543 Slovanski grobovi iz nekropole na grajskem griču v Ptuju, odkriti v letih 1971, 1987 in 1988 . . 581 Poznosrednjeveške in zgodnjenovoveške najdbe s Ptuja. Preliminarno poročilo o arheoloških izkopavanjih na lokaciji Ptuj-Prešemova ulica 6 . . 601 VARIA Geofizikalne meritve na rimskodobnem arheološkem najdišču ob Vespazianovi ulici na Ptuju..........629 CONTENTS Vojteh RAJHER: President of Ptuj’s City Council The centenary of thè museum and the Museum Society.............................. 10 Brane LAMUT: About centenary............................. 25 PREHISTORY Marija LUBŠINA-TUŠEK: The Stone Axes of Northern Slovenia (Summary) . . 67 Neva TRAMPUŽ-OREL: Spectrometric Research of the Late Bronze Age Hoard Finds from Pušenci, Cerovec and Hudinja (Summary).......................169 Ivančiča PAVIŠIČ The Late Bronze Age Settlement of Špičak in Bojačno. A Contribution to knowledge of the Ruše group (Summary).............................178 Dragan BOŽIČ: Conceming thè La Tène Finds on Ptuj Region (Summary) ...........................................202 ROMAN PERIOD Iva MIKL-CURK: Poetovio in coexistence at home and abroad (Summary) ...........................................217 Marjeta ŠAŠEL KOS: The rulling aristocracy in Poetovio (Snm/na/7) . . . 229 Mateja BELAK: Between thè Nutrices and Mithras (Summaryj . . . 238 Tamàs BEZECKY: Cari Flos Hispanici .................................241 Ema DIEZ: Magna Mater oder Nutrix? ............................251 Paola KOROŠEC: A Roman Silver Ring from Ptuj-Rabelčja vas. Rescue Excavations 1977 (Summary) ...................268 Josip KOROŠEC: A Fragment of Statuette of Hercules from Ptuj- Rabelčja vas (B-V/1977) ('Swmmao') ..................278 Stanko PAHIČ: Poetovio in the Maribor Museum (Sn/nmao') • • • • 302 Janka ISTENIČ: Oil Lamps from the western cemetery at Poetovio (Summary)..........................339 Jana HORVAT Lead Slingshot in the Southeastem Alpine Region (Summary)................................000 Christine ERTEL: Stuckgesimse aus Poetovio.....................341 Verena GASSNER: Pannonische Glanztonware mit Stempelvezierung aus Camuntum....................................359 Ivan TUŠEK: The Roman cemetery on by-pass at Potrčeva cesta in Ptuj (Summary)................411 Mojca VOMER GOJKOVIČ: The Pottery-title workshop in the Roman Craft Quarter in Ptuj. The first results of the excavations at thè Hospital in Ptuj (Summary) . . . 463 Mira STRMČNIK-GULIČ: Taking care of thè legacy of the past (Summary) . . 488 LATE ROMAN PERIOD Slavko CIGLENEČKI: Archaeological Traces of the Fali of Roman Poetovio (Summary) ......................516 Timotej KNIFIC Huns Traces in Slovenia? (Summa/y) .............537 MEDIAVAL AND EARLY MODERN PERIOD Željko TOMIČIČ: A contribution to research into thè chronology of the Bijelo Brdo section of the mediaeval cemetery ofPtuj-grad (Summary)............559 Marjana TOMANIČ-JEVREMOV: Slavic Graves from thè Necropolis on the Castle Hill in Ptuj, discovered in 1971, 1987 and 1988 (Summary).............594 Brane LAMUT: Late mediaeval and early modern finds from Ptuj. An interim report on the archaeological excavations on the site at Ptuj — Prešernova 6 (Summary) ... 613 VARIA Branko MUŠIČ: Geophisical Survey of the Roman Period Site on Vespazianova ulica in Ptuj (Summary)............635 Ptujski arheološki zbornik ob 100-letnici muzeja in Muzejskega društva (1993) str.: 9-10. STOLETNICA MUZEJA IN MUZEJSKEGA DRUŠTVA VOJTEH RAJHER Predsednik Skupščine občine Ptuj Prijazno vabilo k pisanju predgovora k publikaciji: Ptujski arheološki zbornik, izdani ob stoletnici muzeja in Muzejskega društva, je doseglo dvoje: Prvič: spoznanje, da sprejemamo program prireditev, posvečen stoti obletnici, pomemben kulturni dogodek ne le za naše mesto, preveč neprizadeto, kot nekaj, kar je samoumevno in vsakdanje. MnoZica raznovrstnih kulturnih prireditev pa kale na ustvarjalnost in na potrebo po kulturnih dobrinah, ki so plod lastnega zavedanja. Tako smem reči, da semena, posejana pred leti, bogato rodijo. Drugič: razmislek o tem, kako kaZe ravnati, da bi tudi v prihodnje širili svoje znanje in vedenje o nas, saj oboje pomeni bogastvo. Razmislek o prihodnjih ravnanjih je odvisen od ocene, kaj so pretekla leta od ustanovitve muzejskega društva, arheoloških izkopavanj, hrambe in obdelave gradiv pomenila za naše mesto. Poglobljena ocena je seveda v pristojnosti strokovnjakov in institucij. Ni pa potrebno biti strokovnjak za oceno, da je Ze s Povodnovo vgradnjo rimskih izkopanin v Mestni stolp dobilo mesto svoj simbol. Ta je kot opomnik določal smer ravnanja in nas varoval pred nepretehtanimi odločitvami. Ne smemo namreč pozabiti, da so bila pretekla leta v znamenju mnogih revolucij, torej naglih sprememb, in je zato razvoj potekal skokovito od stopnje do stopnje. Vsemu navkljub pa je naše mesto ohranjalo neko pravljično podobo, čeprav je tudi sdmo sprejemalo in oddajalo novosti sodobnega sveta. Zato je pretekli čas mogoče razumeti kot čas simbioze med mestom, muzejem in Zgodovinskim društvom, saj je Ferkov mestni muzej prerasel v današnji Pokrajinski muzej, Ljudsko in študijsko knjiZnico in Zgodovinski arhiv, danes osrednje kulturne ustanove našega mesta. Tega razvoja se zaveda tudi mesto, saj se na simbolni ravni sdmo poimenuje Ptuj — mesto muzej in zdaj Ptuj — zakladnica tisočletij. Mesto, ki je zaradi odmika prometnih osi proti zahodu izgubilo na gospodarskem pomenu, je zadrZalo z ohranjanjem kulturnih ustanov vlogo kulturnega središča. Morda dosedanji tekst izzveni samovšečno zaradi odkrivanja vezi in vplivov med mestom in muzejem in je v predgovoru arheološkega zbornika premalo poudarjena vloga izkopanin na širšem območju - območju sedanjih občin Ptuj in OrmoZ. Zato pa bo z ustanovitvijo enote Pokrajinskega muzeja v Veliki Nedelji ob njegovi stoletnici ta nedoslednost odpravljena. S tem bo le poudarjena odgovorna naloga osrednje pokrajinske ustanove. Pospešena prenova starega mestnega jedra na Ptuju omogoča postopno oblikovanje centra humanističnih dejavnosti, v katerem bodo imele osrednjo vlogo vse tri, iz Mestnega muzeja razvite ustanove. Od njih bodo prevzemale generacije otrok, dijakov, študentov in raziskovalcev posebna znanja, s čimer bodo ohranjali našo kulturno in občecivilizacijsko dediščino. Vse tri kulturne ustanove pa bodo v staro mestno jedro vabile tudi goste in s tem omogočale bodoči razvoj turistično gospodarske dejavnosti v našem mestu. Tako bo krog sklenjen v pričakovanje naših obletnic, še enkrat bo dokazano, da je to vse, kar resnično zmoremo dati prihodnji generaciji. Hvala za veliko in dobro opravljeno delo. THE CENTENARYOF THE MUSEUM AND THE MUSEUM SOCIETY The kind invitation to write thè forewored to thè publication Ptujski arheološki zbornik, published on thè occasion of thè Centenary of thè Museum and thè Museum Sociaty, has achieved two goals: Firstly: thè acknowledgement that we receive thè program of thè celebrations, dedicated to thè Centenary, an important cultural happening not just for our town, which hardly affected, as before, by thè self-evident and thè e ve ry day. However, thè many cultural happenings of dijferent kinds show thè creativity and thè need for cultural wealth, which is thè fruii of self- awareness. Thus, I can say that thè seeds, which were sown years ago, bave richly borne fruit. Secondly: a meditation about how it can be shown that il should he handled so that in future we can al-so spread knowledge and learning about us, as both of these mean wealth. The consideration of a future strategy is dependant on thè evaluation of what, that which has been un-dertaken in thè post years from thè foundation of thè Museum Society, archaeological excavations and thè storing and analysis of thè material, has meant for our town. A deeper evaluation is naturally thè concern of thè experts and institutions. However, one does not bave to be an expert to realise that thè town had ai-ready gained its Symbol when Povodem caused thè Roman remains to be built imo thè Town Tower. As a re-minder, this defined thè direction of handling and protected us from ill-considered decisions. Namely, we should not forget that thè last few years bave seen many revolutions, rapid changes and so development has leaped ahead. However, in spile of this, our town has preserved its almost fairytale visage, although it has also developed and let in thè novelties of thè modern world. brary and thè Historical Archive of today, thè modern centrai cultural institutions of our town. The town it-self is also aware of this development, as on thè symbolic Uvei it calls itself Ptuj — thè town, thè Museum and now Ptuj — thè Treasury of thè Millenia. The town, which lost its economie importance as a results of thè shift of thè communication axes to thè west, retained its role as a cultural centre with thè preservation of thè cultural institutions. Perhaps thè text up to now provokes self-complacency due to thè discovcry of thè links and influences between thè town and thè Museum and as thè forward to thè Journal places too little emphasis on thè role of excavations in thè wider region — thè area of thè modern administrative distriets of Ptuj and Ormot However, this inconsistency will be rectified by thè foundation of a unii of thè Regional Museum in Velika Nedelja on thè Centenary. This will only emphasise thè guiding purpose of thè centrai regional foundation. The successful renovation of thè old town centre in Ptuj will permit thè graduai establishment ofA centre for Humanistics Studies, in which all three of thè foundations, which developed from thè town museum, will bave a central role. Generations of children, secondary school pupils, students and researchers will gain special knowledge from them, with which they will preserve our cultural and common civilized heritage. However, all three of thè cultural institutions will also invite visitors to thè old town centre and will, thus, permit thè future development of touristic-economic activities in our town. Thus, thè circle will be clo-sed to awaiting of our anniversaries and it will be once again shown that all of this belongs to that which we must, in all truth, pass on to future generations. Congratulations on a great work well done. Thus, thè preceeding period can be understood as a period of symbtosis between thè town, thè Museun and thè Historical Society, as thè Ferk Museum grew imo thè Regional Museum, thè Public and Study Li Ptujski arheološki zbornik ob 100-letnici muzeja in Muzejskega društva (1993) str.: 11-30. OB STOLETNICI BRANE LAMUT Pokrajinski muzej’ Ptuj’ je ob svoji častitljivi obletnici posvetil osrednjo pozornost arheologiji, saj so predstavljale zbirke izkopanin skozi več desetletij pretežni del zbranega gradiva in temelj za razvoj muzeja. Ob tej prližnosti smo pripravili razstavo Archaeologia Poetovionensis s publikacijo, kjer bo razvoj prikazan podrobneje, zato tu le na kratko o ljudeh, ki so preučevali arheološke ostaline naše regije. Ptujski muzej je na območju današnje Slovenije za ljubljanskim (1821) in celjskim (1882) tretja najstarejša tovrstna ustanova (1893), ostaline rimskega mesta (Colonia Ulpia Traiana Poetovio) pa so preučevali že davno pred ustanovitvijo muzeja. Prva risba antičnega kamna, nagrobnika Marka Valerija Vera, po centralni reliefni sceni imenovanega “Orfejev spomenik”, je nastala že v renesančnem času, v začetku 16. stoletja. Zanimanje za arheološke ostaline se je tako kot drugod povečalo v prvi polovici 19. stoletja. Tako je dal vzidati ptujski kurat Simon Povoden leta 1830 po mestu in okolici zbrane rimske nagrobnike in posvetilne kamne v mestni stolp, kjer je bilo že prej predstavljenih nekaj tovrstnih spomenikov in nastala je ena najstarejših zbirk na prostem, ki jo danes imenujemo Povodnov muzej. Gradivo je bilo večkrat preriso-vano, strokovno pa je obdelal in objavil vse plastične in reliefne spomenike A. Gonze (Ròmische Bildwerke einheimisches Fundorts, 1875, 1877). Napisni rimski kamni Pe-tovione so našli svoje mesto tudi v delu Th. Mommsena: Corpus inscriptionum latinorum (CIL) III (1873). Poleg teh dveh temeljnih objav naj omenimo za čas pred ustanovitijo muzeja še delo lokalnih zgodovinarjev, kot so bili: p. Ludvig Pečko, Ferdinand Raisp, pisec prve knjige o mestu: Pettau, Steiermarks dlteste Stadt (1858), ki mu je podaril tudi svojo zbirko novcev, dalje Jožef Felsner, pisec vodnika po mestu in ljubiteljev starin, Rudolf Honisch seje ukvarjal z numizmatiko, M. Seehan, oskrbnik, pa je v grajskih prostorih postavil manjšo arheološko zbirko. Relativno dobro poznavanje atničnega mesta ob Dravi je konec stoletja pritegnilo več ustanov in posameznikov, ki so pričeli z arheološkimi raziskavami. Na prvem mestu naj omenimo graškega profesorja zgodovine Franca Ferka, ki je začel z izkopavanji že leta 1889, za njim so tu delovali še S. Jenny, O. Fischbach, A. Premerstein, W. Gurlitt, A. Kohaut in drugi. Gradivo je odhajalo v druge muzeje, zato so ljubitelji starin v mestu ustanovili leta 1893 Muzejsko društvo, ki je postavilo zbirke v zgradbi tedanje gimnazije. Z ustanovitvijo muzeja se je odtekanje arheoloških izkopanin v druge muzeje vsaj delno Simon Povoden (1753-1841) je dal leta 1830 v mestni stolp vzidati napisne in reliefne spomenike rimske Petovione. Njegova dela so ostala v rokopisih, uporabljali pa so jih številni avtorji, navajata ga Th. Mommsen in A. Gonze. (Foto: Bine Kovačič). Simon Povoden (1753-1841). In 1830 he ordered to immurate some Poetovio — inseriptions and — reliefs into thè city tower. His work remained in manuseripts and was referred to by many authors. He was cited by Th. Mommsen and A. Conze. (Photo: Bine Kovačič). Franc Ferk (1844-1925), graški profesor zgodovine in prvi raziskovalec arheoloških ostalin Petovione. Ptujskemu muzeju je poklonil svojo bogato zbirko starin, ustanova pa seje dolgo imenovala po njem: Mestni Ferkov muzej. (Foto: Bine Kovačič). Franc Ferk (1844-1925) Professor of history in Graz, thè first explorer of archaeological remains of Poe-tovio. He dedicated his rich antique collection to the Muscum of Ptuj and this institution was for a longer period named after him: The City Museum F. Ferk. (Photo: Bine Kovačič). omejilo. Profesor Franc Ferk je poklonil muzeju leta 1898 svojo bogato zbirko starin, ustanova pa se je več desetletij imenovala po svojem donatorju. Mestni Ferkov muzej. Poleg arheologov so izkopavali tudi domačini. Tako je lekarnar F. Pollak raziskoval na Hajdini (grobišče mlajše kulture žarnih grobišč in zgodnjesrednjeveško grobišče), Martin Vnuk pa dolga desetletja antične ostaline za mariborski, graški in ptujski muzej. Leta 1903 je pričel s svojim delovanjem v Muzejskem društvu Viktor Skrabar, ki je ostal vse do svoje smrti (1938) osrednja osebnost ptujskega muzeja. Izkazal se je kot odličen organizator, saj so na njegovo pobudo preučevali petovionske ostaline arheologi, kot so bili A. Riedl, K. Tragau, R. Egger, W. Schmid, A. Alfòldy, B. Saria in M. Abramič. Slednji je najprej sam sodeloval ob odkrivanju III. mitreja in vodil izkopavanja na Panorami, kasneje pa je napisal izvrsten vodnik: Poetovio (1925). Delo je preseglo okvire običajnega muzejskega vodnika, saj je Abramič zbral v njem dejansko vse védenje, ki so ga do takrat ponujali pisani in arheološki viri. Izšlo je tako v nemškem originalu kot tudi v slovenskem prevodu Antona Sovreta. Za arheologa je že sam prevod zanimivo branje, saj predstavlja enega prvih poskusov slovenske arheološke terminologije. V letu 1928 se je muzej ob svoji 25-letnici preselil v obnovljeno zgradbo nekdanjega dominikanskega samostana, kjer je Viktor Skrabar na novo uredil zbirke; v delu nekdanje cerkvene ladje je postavil rimski lapidarij, v križnem hodniku pa zbirko drobnega gradiva. Poleg Skrabarjevega je za čas med obema vojnama na Ptuju važno še delovanje Walterja Schmida in Balduina Sarie. Prvi je vodil več izkopavanj (domnevna starokrščanska bazilika in forum), drugi pa je v več člankih kritično ovrednotil arheološko gradivo (obravnava mitrejev, egiptovskih božanstev itd.), predvsem pa je postavil jasen koncept topografije antične Petovione s forumom na levem bregu reke Drave in z več četrtmi vzdolž glavne ceste. Pomemben mejnik je bil tudi sestanek arheologov za pripravo Arheološke karte (Archaeologische Karte von Jugoslavien), ki ga je na Ptuju organiziral Viktor Skrabar. Relativno dobra raziskanost terena, nekateri starejši poskusi topografij ter predvsem zavzetost profesorjev Balduina Sarie in Josipa Klemenca so botrovali, da sta izšla dva zvezka, ki obravnavata prav območje petovionskega agra in njegovo obrobje (Blatt Ptuj 1936, Blatt Rogatec 1938). Poleg tega je profesor Saria v prvem zvezku publikacije Antike Inschriften aus Jugoslavien (1938) ob drugih objavil tudi vse po letu 1902 (CIL) odkrite antične napisne kamne z območja Petovione. Po smrti dolgoletnega vodje muzeja Viktorja Skrabarja so v štiridesetih letih v muzeju delovali Anton Smodič, Rudolf Bratanič in drugi, ki so obsežno gradivo urejali in dokumentirali. Letos mineva tudi 50 let, odkar se je spomenikom rimske provincialne umetnosti Petovione posvetila univ.- prof. dr. Erna Diez, ki se je v svojih razpravah potem vedno znova vračala h gradivu rimskega mesta ob Dravi. V prvih letih po drugi svetovni vojni so na Ptuju potekala obsežna izkopavanja pod vodstvom profesorjev Josipa Korošca, Josipa Klemenca ter Paole Korošec. Najprej je bil v letih 1946/47 raziskan turnirski prostor ptujskega gradu (zgodnje srednjeveške, poznoantične, bronastodobne in eneolitske najdbe), 1947/48 so sledila izkopavanja na Panorami (antično gradivo in zgodnjesrednjeveški grobovi) in 1950 na Turnišču, kjer so bili poleg zgodnjesrednjeveških grobov odkriti pokopi iz srednje bronaste dobe. Vsa ta izkopavanja so bila tudi takoj publicirana. V povojnih letih je muzej pridobil za kultumo-zgodovinsko zbirko prostore na ptujskem gradu, gradivo arheološke zbirke grofa Herbersteina, mecena društva in Viktor Skrabar (1877-1938), med leti 1903-1938 član muzejskega društva in muzeja, ki jima je, kot je nekje zapisal sam, “pripadal kot varuh voditelj in mentor” več kot trideset let. Vera Simonič-Blumenau, olje-platno. (Foto: Langerholc). Viktor Skrabar (1877-1938). In the period 1903-1938 he was a member of Museura society and museum itsclf; according to his own words he “belonged to it as a keeper, leader, and mentor” for more than thirty years. Vera Simonič-Blumenau, oil-canvas (Photo: Langerholc). Martin Vnuk (1845-1930) arheološki kopač, kije več desetletij pridobival gradivo za mariborski, graški in ptujski muzej. Vera Simonič-Blumenau, olje-platno. (Foto: Langerholc). Martin Vnuk (1845-1930). As archaeological digger he endavoured to collect archaeological material for museum of Maribor, Graz and Ptuj, for many decennials long. Vera Simonič-Blumenau, oil-canvas. (Photo: Langerholc). podpornika več arheoloških izkopavanj (turnirski prostor ptujskega gradu. Panorama, III. mitrej), pa je bilo, razen vzidanih kamnitih spomenikov, preneseno v zgradbo nekdanjega dominikanskega samostana. Tu so kasneje v 60. letih uredili v drugi etaži nekdanje cerkvene ladje zbirko drobnega arheološkega materiala. Arheološko delo v muzeju se je pospešilo sredi 50. let s prihodom kustodinje Bernarde Perc, ki je pričela s sistematičnim raziskovanjem prazgodovinske nasebine v Ormožu (pozna bronasta doba, starejša in mlmlajša železna doba). Izkopavanja je vodila do 1962, njeno delo pa so kasneje nadaljevali Zorka Šubic, Marjana Tomanič-Je-vremov. Brane Lamut in Ivan Tušek. Rimskodobno gradivo s starejših izkopavanj je uredila kustodinja dr. Iva Mikl-Curk in ga predstavila v katalogu Poetovio, ki je izšel v seriji Katalogi in monografiji Narodnega muzeja v Ljubljani, še posebej pa se je posvetila študiju terrae sigillatae (Dissertationes IX, 1969) in terenskim raziskavam (Zg. Breg, Formin itd.). Tudi kasneje je kot konservatorka Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Republike Slovenije posvečala posebno skrb zaščiti arheoloških spomenikov na ptujsko-or-moškem območju. Obsežna je bibliografija njenih člankov o Petovioni, ki obravnavajo tako posamezne teme in postopoma sestavljajo mozaično podobo mesta ali pa pregledno obravnavajo mesto z zaledjem. Ob koncu šestdesetih in v začetku sedemdesetih let je raziskovala ostaline rimskega mesta kustodinja Zorka Šubic. Njena izkopavanja na Vičavi, Zgornji Hajdini in Bernarda Perc (1929-1983) kustodinja ptujskega muzeja, je v letih 1955-1962 raziskala obsežen del prazgodovinske naselbine v Ormožu, kasneje pa se je posvetila egiptologiji. Na fotografiji: levo Bernarda Perc, desno Stanko Pahič, kustos mariborskega muzeja, z ženo Zlatko Pahič na obisku v Ormožu ob začetku izkopavanj leta 1956. (Fototeka Pokrajinskega muzeja Ptuj). Bernarda Perc (1929-1983) Museum Curator. In the period 1955-1962 she managed to research an exten-sive part of praehistoric settlement at Ormož. Later on she devoted herself to thè Egyptology. On the pho-to: on the left Bernarda Perc, on the right Stanko Pahič, curator in the Museum of Maribor, together with his wife Zlatka Pahič, on their visit to Ormož, at thè beginning of excavations in 1956. (Phototeque of the Regional Museum of Ptuj). drugih predelih so prinesla vrsto novosti k poznavanju antičnega mesta. Posebej gre omeniti izkopavanja rimskih peči ob Potrčevi cesti, ki predstavljajo začetek obsežnih raziskav obrtniške četrti v vzhodnem mestnem predelu. Sredi sedemdesetih let se je Ptuj začel pospešeno razvijati, načrtovane so bile obsežne novogradnje v mestnem obrobju, predvsem na vzhodu v nekdanji Rabelčji vasi. Zaradi velikega arcala, ki ga je bilo potrebno raziskati, so bili poleg muzejskih kusto- Iva Mikl-Curk (levo), Marjana Tomanič-Jevremov (desno) kustodinji ptujskega muzeja ter konservator Janez Gojkovič na arheoloških izkopavanjih rimske vile v Pavlovcih leta 1967. (Fototeka Pokrajinskega muzeja Ptuj). Iva Mikl-Curk (on the left), Marjana Tomanič-Jevremov (on thè righi), both curators of the Museum of Ptuj, together with the conscrvator Janez Gojkovič, at the occasion of archaeological excavations of a Roman villa at Pavlovci, in 1967. (The Phototeque of the Regional Museum of Ptuj). sov Blagoja Jevremova in Marjane Tomanič-Jevremov k izkopavanjem pritegnjeni še profesorji in študentje z arheoloških oddelkov Filozofskih fakultet v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu, sodelavci iz Arheološkega inštituta ZRC SAZU Ljubljana, dalje arheologi z Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor in številni drugi arheologi (seznam glej v: Arheologija v Ptuju, katalog razstave, Ptuj 1977, 23). Do konca sedemdesetih let je bil odkrit velik del obrtniške četrti mesta, ki je na obrobju prehajala v obsežno grobišče. Del gradiva s teh izkopavanj je predstavljen v člankih, kataloško pa je publicirano le gradivo grobišča, ki ga je objavila Zilka Ku-jundžič. V osemdesetih in v začetku devetdesetih let je veliko večino izkopavanj na ptujsko - ormoškem območju izvedel Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor z ekipo Ivan Tušek, Mira Strmčnik-Gulič, Marija Lubšina-Tušek in konservator Stanko Gojkovič. Nekaj spomenikov s teh izkopavanj je predstavljenih in situ, del pa v zbirkah v mestu: v avli Srednješolskega centra, v avli porodnišnice ter v hotelu Mitra (V. mitrej). Del raziskovanj so v tem času izvedli tudi muzejski arheologi: Marjana Tomanič-Jevremov, Mojca Vomer Gojkovič, Brane Lamut in Ivan Žižek. Ob muzejskih kustosih in konservatorjih Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor je arheološko gradivo preučevala še cela vrsta znanstvenikov. Med Zorka Šubic (levo) in Marjana Tomanič-Jevremov (desno) z gostjo, poljsko antropologinjo, na Ptuju leta 1970. (Fototeka Pokrajinskega muzeja Ptuj). Zorka Šubic (on thè loft) and Marjana Tomanič-Jevremov (on thè righi), with their quest, thè Polish anthropologist, in Ptuj in 1970. (Phototeque of thè Regional Museum of Ptuj). njimi naj na prvem mestu omenimo pokojnega akademika dr. Jaroslava Šašla, ki je skupaj z ženo Ano Šašel v treh zvezkih (poleg ostalih) publiciral vse po letu 1940 odkrite rimske napisne kamne Petovione (Inscriptiones Latinae, Situla 5, 19, 25, Ljubljana 1963, 1978, 1986), ob tem pa poleg vrste tematskih člankov podal še zgoščeno podobo atičnega mesta Poleg epigrafskega je dobro preučeno tudi numizmatično gradivo. Po vrsti raziskovalcev naj v povojnem času omenimo Rudolfa Brataniča in dr. Aleksandra Je-ločnika, nazadnje pa je (poleg ostalega) obravnaval petovionsko gradivo dr. Peter Kos (Dei Fundmùnzen der Ròmischen Zeit in Slowenien II. Berlin 1988, 151-381 ter v: Situla26, 1986). Poleg dela antičnega gradiva je sorazmerno dobro preučeno gradivo zgodnjega srednjega veka. Tu gre omeniti vrsto člankov in razprav dr. Paole Korošec, Marjane Tomanič-Jevremov in Blagoja Jevremova, Ivana Tuška, razpravo dr. Željka Tomičiča, ptujsko gradivo pa je v svojem delu zajel tudi dr. Jochen Giesler. Ob tem naj omenimo, da je v pripravi za tisk nova kataloška objava zgodnjesrednjeveškega gradiva s ptujskega gradu izpod peresa dr. Paole Korošec. Marjana Tomanič-Jevrcmov, kustodinja ptujskega muzeja, na izkopavanjih prazgodovinske naselbine v Ormožu (Skolibrova ulica) leta 1979. (Fototeka Pokrajinskega muzeja Ptuj). Marjana Tomanlè-Jevremov Curator in the Museum of Ptuj, at thè occasion of excavations of praehisto-ric settlcment at Ormož (Skolibrova Street) in 1979. (Phototcque of the Regional Museum of Ptuj). Razmeroma dobro je preučeno prazgodovinsko gradivo, predvsem material z manjših izkopavanj. Tu naj omenimo vrsto člankov, ki sojih napisali J. in P. Korošec, M. Tomanič-Jevremov, Mira Strmčnik-Gulič, dr. Bernarda Perc, Brane Lamut in drugi. Nekaj večjih naselbinskih kompleksov (Ormož, Ptuj) pa čaka na nadaljnjo obravnavo. Gradivo ptujsko-ormoškega območja pa je upoštevano tudi pri širših pregledih, tako na primer v Praistoriji jugoslovenskih zemalja III-V, kjer sta ga v svoje razprave vključila dr. Stane Gabrovec in dr. Dragan Božič (latensko gradivo), dalje v delu dr. Bibe Teržan: Starejša telezna doba na Slovenskem Štajerskem (Kat. in monogr. 25, 1990) in v številnih preglednih člankih Stanka Pahiča. Pahičev prispevek je izjemen tudi pri topografiji ptujsko-ormoškega in širšega štajerskega območja. Nadaljeval je delo, ki sta ga zastavila B. Saria in J. Klemenc in svoja spoznanja strnil v prispevekih k publikaciji Arheološka najdišča Slovenije (1975). Njegovo delo predstavlja temelj za vsako nadaljnjo topografijo na našem območju. Največji fond najdb v Pokrajinskem muzeju predstavljajo seveda ostaline rimskega mesta, literaturo o njem je v bibliografiji nazadnje zbral Jakob Emeršič (Emeršič, J. 1985). Ob vsej obsežni literaturi pa še nimamo sistematičnega arheološkega prikaza rimske Petovione, ki bi temljil na kataloški in kasneje na monografski obravnavi gradiva. Na ta način še ni objavljena vrsta izkopavanj iz časa pred prvo svetovno vojno, gradivo, ki ga hranita muzeja v Gradcu in Mariboru, neobjavljen je ostal del gradiva z izkopavanj med obema vojnama, iz časa druge vojne gre omeniti predvsem material z izkopavanj Walterja Schmida. Tudi vrsta izkopavanj iz povojnega časa je obravnavana le v preglednih člankih. Predvsem pa čaka na obravnavo vrsta izkopavanj, ki so jih v zadnjih dvajsetih letih izvedli Pokrajinski muzej Ptuj, Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor ter druge ustanove. Strokovna in znanstvena obravnava tega gradiva bo bistveno prispevala k podobi antičnega mesta ob Dravi. Ivan Tušek, arheolog Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor, ob raziskani rimski stavbi. Ptuj (Pergerjeva ulica, privatna gradnja Furbas) leta 1988. (Fototeka ZVNKD Maribor). Ivan Tušek Archaeologist in thè Office for Protection of naturai and Cultural Heritage in Maribor, standing near thè examined Roman building. Ptuj (Perger Street, private building Furbas) in 1988. (The photo-teque of the Office for Protection of Naturai and Cultural Heritage in Maribor). Rezultatu stanja raziskav ustreza tudi podoba arheoloških zbirk muzeja in ponudba muzejskih vodnikov. Dobro so urejene pomožne zbirke: numizmatična (postavitev in vodič dr. Aleksander Jeločnik in dr. Peter Kos), rimski lapidarij v cerkvi nekdanjega samostana (zadnja preureditev in vodnik Blagoj Jevremov), mitreji, potrebni obnove (vodnik dr. Iva Mikl-Curk), pogrešamo pa zbirko, ki bi celovito in sodobno predstavila območje Petovione. K pisanju prispevkov za zbornik*, ki je pred nami, smo povabili vse nekdanje in sedanje kustuse muzeja, kustuse sosednjih muzejev, konservatorje Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine ter raziskovalce iz drugih ustanov, ki so že obravnavali problematiko ptujsko-ormoškega območja, ali pa se z njo primerjalno ukvarjajo. Prispevki avtorjev, ki so se odzvali našemu vabilu so različnega značaja, od preliminarnih poročil o izkopavanjih, regionalnih in tematskih pregledov, do znanstvenih razprav. Članke smo razvrstili kronološko v več razdelkov, vsak od njih pa prispeva del k razumevanju zgodovine naše regije. Mira Strmčnik-Gulič (desno) in Marija Lubšina-Tušek, arheologinji Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor, ob izkopavanjih prazgodovinske naselbine na Ptuju (Rabelčja vas-Srednješolski center) leta 1981. (Foto: Ivan Tušek). Mira Strinf nik-Culif (on thè righi) and Marija I.uhšina-Tušek, bolh archaeologists in the Office for Pro-tcction of Naturai and Cultural Heritage in Maribor, at thè occasion of excavations of praehistoric settle-ment in Ptuj (the villagc Rabelčja vas: The Centre of Secondary Schooling) in 1981. (Photo: Ivan Tušek). LITERATURA: ALIČ, Fran, Štirje ptujski lokalni zgodovinarji, ki so pripravljali, ustanovili in vodili naš muzej. Ptujski zbornik 1, 1953, 8 ss. CIGLENIČKI, Marjeta, Muzejsko društvo v Ptuju in muzejske zbirke, v: Muzejsko društvo v Ptuju 1893-1956(1983) lOs. CURK, Jože, Ob 80-lelnici Pokrajinskega muzeja v Ptuju, Ptujski zbornik, 4, 1975, 9-16. EMERŠIČ, Jakob, Gradivo za bibliografijo Ptuja in okolice (1985), s.v.rArheologija. JEVREMOV, Blagoj, Ob 90-letnici ptujskega pokrajinskega muzeja, v: Nakit skozi arheološka obdobja (katalog razstave, 1983),5-8. MIKL-CURK, Iva, Zgodovina arheološkega raziskovanja na Ptuju, Poetovio-Ptuj 69-1969, Ptuj. zbor. 3, 1969, 7-15. SMODIČ, Anton, Muzejsko društvo v Ptuju, v: Spominski listi septembrskih dogodkov (1933), 16. ŠAMPERL-PURG, Kristina, 90-Iet plodnega delovanja Muzejskega in nato Zgodovinskega društva v Ptuju, v: Muzejsko društvo v Ptuju 1893-1956(1983) 3s. ŠEPEC, Karel, Ob 60-letnici Muzejskega društva v Ptuju, Ptujski zbornik 1, 1953 7s. TERBUC, Bojan, Muzejsko društvo in njegovi dediči. Kronika 40/3, 1992, 131 ss. TUŠEK, Ivan, Dvajset let arheološkega dela Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor na Ptuju in okolici. Kronika 40/3, 1992,152 ss. ŽIŽEK, Ivan, Muzejsko društvo in arheologija od 1893 do 1945, Kronika 40/3,1992 148ss. Ekipa arheologov in konservatorjev Pokrajinskega muzeja Ptuj in Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor ob zaključku izkopavanj prazgodovinske naselbine v Ormožu leta 1992. Od desne proti levi: Stanko Gojkovič, Ivan Tušek, Mojca Prelog; na levi Brane Lamut in Marija Lubšina-Tušek. (Foto: Žalar). The team of archaeologists and conservatore of the Regional Muscum of Ptuj and the Office for Protcction of Naturai and Cultural Heritage in Maribor, at thè end of cxcavations of praehistoric settlement at Ormož, in 1992. From righi to left: Stanko Gojkovič, Ivan Tušek, Mojca Prelog, on the left Brane Lamut and Marija Lubšina-Tušek. (Photo: Žalar). Brane Lamut The Regional museum of Ptuj has placed thè main emphasis on archaeology during its celebrated cente-nary, as thè collection of archaeological finds represent a great part of thè material selected aerosa several decades and thè foundation for thè development of thè museum. On this occasion, we bave prepared an exhibition entitled “Archaeologia Poetovionensis’ with a publication, in which thè development will be shown in more detail, so it will only be summarised here. The Ptuj museum is thè third oldest of its kind (1893), after thè Ljubljana (1821) and Celje (1882) mu-seums, in thè territory of modem Slovenia. Hawever, thè remains of thè Roman town (Colonia Ulpia "baiano Poetovio) had been thè object of study long before its foundation. The first drawing of thè Roman tomb-stone of Marcus Valerius Verus, known as thè "Orpheus Monument” after its central relief, had already been made in thè Renaissance period, at thè beginning of thè 16,h Century. Interest in thè archaeological remains increased in thè first half of thè 191*1 Century, as it did elewhere. Thus, in 1830 thè curate of Ptuj, Simon Povoden, ordered that chosen Roman tombstones and dedicatory stones from thè town and its environs be built into thè town tower, where certain stones of this type had been previously displayed, thus forming one of thè oldest open air collections, which is loday called thè Poveden Museum. The material has been drawn several times, whilst it was subjected to specialist analysis and published by A. Gonze (Ròmische Bildwerke einheimisches Fundort, 1875, 1877). The inscribed Roman Stones from Poetovio also found their place in th. Mommsen's work: Corpus inscriptionum latinorum (CIL) III (1873). Apart from these two founding Works, mention will also be made of thè Works of locai historians from thè period before thè foundation of thè museum. These include: p. Ludvig Pečko, Ferdinand Raisp, thè author of thè first hook about thè town: Pettau, Steiermarks Slteste Stadi (1858), who also presented it with his collection of coins, fur-ther, Josef Felsner, thè author of a guide to thè town, and thè antiquarians, Rudolf Hònisch, who was con-cemed with nummismatics, whilst M. Seehan, thè guardian, established a small archaeological collection in thè castle. The relative familiarity of thè roman town on thè Drava attracted thè attention of many institutions and individuals at thè end of thè century, who began archaeological excavations. In thè first place, mention must be made of Franz Ferk, thè Graz professor of history, who started excavating in 1889, after him thè following also worked here, S. Jenny, O. Fischbach, A. Premerstein, W. Gurlitt, A. Kohaut and others. The material was sent to olher museums, so antiquarian enthusiasts in thè town set up thè Museum Society in 1893, which estabished a museological collection in thè former Gymnasium building. With thè foundation of thè museum, thè syphoning off of archaeological material to other museums was at least par-tly limited. Professor Franz Ferk donated his rich collection of antiquities to thè museum in 1898 and thè institution was called after this benefactor for some decadcs, thè Ferk town museum, up until 1964, when it received its present name. Locai people also carried out excavations, as well as archaeologist. Thus, thè pharmacist F. Pollak ex-cavated at Hajdina (Late Umfield cemetery and Early Mediaeval cemetery), whilst M. Vnuk excavated Roman remains for a good decade for thè Maribor, Graz and Ptuj museums. In 1903, Viktor Skrabar began work at thè Museum Society, where he remained thè centrai figure in thè Ptuj museum until his dcath in 1938. He proved to be an excellent organiser, as on his initiative archaeologists such as A. Riedl, K. Tragau, R. Egger, W. Schmid, A. Alfòldy, B. Saria and M. Abramié studied thè remains of Poetovio. The latter at first participated in thè discovery of thè III Mithracum and then led thè excavations on Panorama, later he wrote thè excellent guide: Poetovio (1925). This work transcended thè bounds of a normal tourist guide, as Abramié gathered togcther virtually all of thè knowledge in it, which was at that time available in written and archaeological sources. It was published in thè original German, as well as in a Slovenian translation by Anton Sovre. The translation itself makes interesting reading, as it represent one of thè first attempts at a Slovenian archaeological terminology. On thè occasion of its 25th anniversary in 1928, thè museum moved imo thè building of thè former Do-minican monastery, where Viktor Skrabar reorganised thè collections; thè Roman lapidarium was placed in part of thè nave of thè church, whilst thè collection of small finds was placed in thè cross aisle. Apart from thè work of Skrabar, thè period between thè Two World Wars was also important for thè work of Walter Schmid and Balduin Saria. The former led several excavations in thè 1930‘s (thè supposed Early Christian Basilica and forum), whilst thè latter critically evaluated thè archaeological material in many articles (di-scussion of thè mithraeum, egyptian deities etc.), and above all presented a clear concepì of thè topography of ancient Poetovio with its forum on thè left bank of thè Drava and with quarters along thè length of thè main road. An important milcstone was also thè meeting of archaeologists for thè preparation of thè Archaeological Map (Archaeologische Karte von Jugoslawien (1938)), which Viktor Skrabar organised in Ptuj. The re- latively well researched terrain, some older attempts at topography and above all thè perceptiveness of pro-fessors Balduin Sana and Josip Klemenc meant that two volumes were published, which dealt with thè area of thè ager of Poetovio and its periphery (Blatt Ptuj 1936, Blatt Rogatec 1938). As well as this, professor Saria published all of thè Roman inscribed stones from thè area of Poetovio, found after 1902 (CIL), with other finds in thè first volume of Antike Inschriften aus Jugoslawien (1938). After thè death of thè long-ti-me director of thè museum, Viktor Skrabar, Anton Smodič, Rudolf Bratanič and others worked in thè mu-seum in thè 1940's, organising and documenting thè extensive material. This year, 30 years bave also pas-sed since univ.-prof. dr. Ema Diez dedicated her memoirs to Roman provincial art from Ptuj, who after-wards in her study always retumed to thè material from thè Roman town on thè Drava. In thè first years after thè Second World War, extensive excavations were carried out under thè leadership of professore Josip Korošec, Josip Klemenc and Paola Korošec. At firet, in 1946/47, the toumament ground of Ptuj Castle was excavated (Early Mediaeval, Late Roman, Bronze Age and Eneolithic finds), fol-lowed in 1947/48 by excavations on Panorama (Roman material and Early Mediaeval graves) and in 1950 at Turnišče, where hurials from thè Middle Bronze Age were found, as well as Early Mediaeval graves. Ali of these excavations were immeadiately published. In thè postwar years, the museum recieved premises for the cultural-historical collection in Ptuj Castle, whilst the material from the archaeological collection of Count Herberstein, a patron of thè society and sponsor of many archaeological excavations (the toumament ground of Ptuj Castle, Panorama, thè III Mi-thraeum), apart from built-in Stone monuments, was transfered to thè building of the former Dominican mo-nastery. Here, the collection of archaeological small finds was later organised in the 1960’s on the second floor of the former church nave. Zorka Šubic, kustodinja ptujskega muzeja, Vinko Šribar, kustos Narodnega muzeja v Ljubljani (desno) in konservator Janez Gojkovič (levo) ob izkopavanjih na Vidmu pri Ptuju leta 1967. (Fototeka Pokrajinskega muzeja Ptuj). Zorka Šubic Curator of the Museum of Ptuj, Vinko Sribar, curator in the National Museum in Ljubljana (on thè righi) and the conservator Janez Gojkovič (on thè loft), at thè occasion of excavations at Videm near Ptuj, in 1967. (Phototeque of the Rcgional Museum of Ptuj). The archaeological work in thè museum recived additional impetus in thè 1950’s with thè arrivai of thè custodian dr. Bernarda Pere, who began systematic excavation of thè prehistoric settlement of Ormož (Late Bronz Age and Iron Age). She led thè excavations up to 1962 and her work was later continued by Zorka Šubic, Marjana Tomanič-Jevremov, Brane Lamut and Ivan Tušek. The Roman period material from thè older excavations was collected by the custodian, dr. Iva Mikl-Curk, who presented it in thè catalogne “Poetovio", which was published in the series “Katalogi in Monografije" of the Nation Museum in Ljubljana. However, she expecially was dedicated to thè study of terra sigillata (Dissertationes IX, 1969) and fileldwork (Zg. Breg, Formin etc.). She later dedicated special atten-tion to the protection of the archaeological monuments of the Ptuj-Ormož area as a conservator in the Repub-lic of Slovenia Office for the Protection of Naturai and Cultural Heritage. The bibliography of her articles about Poetovio is widereaching, which deal with individuai themes and cumulatively form a mosaic of the image of the town, or generally analyse the town and its hinterland. At the end of the 1960's and the beginning of the 1970’s, the custodian Zorka Šubic excavated the re-manins of the Roman town. Her excavations at Vičava, Zgornja Hajdina and other sections resulted in a range of new data to the knowledge of the roman town. Especially mention should be made of the excavation of the Roman kilns in the craft quarter in the eastem part of the town. In the mid 1970’s, Ptuj began to expand rapidly, extensive new building was pianned on the edge of the town, especially in the cast and in the former viliage of Rabelčja vas. Due to the large size of the area, which it was necessary to excavate, the excavations drew in, apart from the museum custodians Biagoje Jevremov and Marjana Tomanič-Jevremov, professors and students from the Departments of Archaeology of the Philosophy Faculties of Ljubljana, Zagreb and Belgrade, co-workers from the Institute of Archaeology, ZRC SAZU Ljubljana, as well as archaeologists from Office for the Protection of Naturai and Cultural Heritage, Maribor and other (see list in publication: Arheologija v Ptuju, katalog razstave, Ptuj 1977, 23). Up to thè end of the 1970’s, a large part of the craft quarter of thè town was uncovered, which merged with an extensive cemetery on its edge. Part of the material from these excavations is presented in articles, whilst only the material from thè cemetery was published by Ziika Kujundžič. In the 1980's and at the beginning of the 1990's, most of thè excavations in the Ptuj-Ormož are were carried out by the Office for the Protection of Naturai and Cultural Heritage (ZVNKD), Maribor, with thè team for Ivan Tušek, Mira Strmčnik- Gulič, Marija Lubšina-Tušek and the conservator Stanko Gojkovič. Some of the monuments from these excavations were presented in situ, whilst others were presented in collections in thè town: in the hali of thè Secondary School Centre, in thè hall of thè Matemity Hospital and in the Hotel Mitra (V. Mithra-eutn). Some of thè excavations in this priod were carried out by archaeologists from the museum, Marjana Tomanič-Jevremov, Mojca Vomer Gojkovič, Brane Lamut and Ivana Žižek. Along side the museum archaeologists and thè conservatore from the Office for the Protection of Natura! and Cultural Heritage, Maribor, a whole series of scienlists studied the archaeological material. In the firet place, mention shoud be made of the deceased academician dr. Jaroslav Šašel, who, with his wife Ana Šašel published (amongst others) ali of the Roman inscribed stones from Poetovio found after 1940 in three volumes of the joumai Situla (Inscriptiones Latinae, Situla 5, 19, 25, Ljubljana 1963, 1978, 1986) whilst he also wrote a series of thematic articles, which enhanced the image of Poetovio. The numismatic material has also been comprehensively studied, apart from the epigraphic material. The researchere in thè postwar yeare, who can be mentioned on order are Rudolf Bratanič and dr. Aleksander Jeločnik, whilst the last, who has studied the Poetovio material, is dr. Peter Kos (Die Fundmùnzen der rómschen Zeit in Slovenien II. Berlin 1988, 151-381 and in: Situla 26, 1986). Apart from the Roman material, thè Early Mediaeval material has also been relatively well studied. Herc one should mention the series of articles and analyses by dr. Paola Korošec, M. Tomanič-Jevremov, Biagoje Jevremov, Ivan Tušek, The discussion of dr. Željko Tomičič, whilst dr. Jochen Giesler also included the Ptuj material in his work. In this, we should also mention that dr. Paola Korošec is preparing a new ca-taioguc publication of thè Early Mediaeval material from Ptuj Castle. The prehistoric material is also relatively well studied, above ali the material from smaller excavations. Here, we should mention a series of articles, which were written by J. and P. Korošec, M. Tomanič-Jevremov, Mira Strmčnik-Gulič, dr. Bernarda Perc, Brane Lamut and others. However, some of the larger settle-ment complexes (Ormož, Ptuj) await continued analysis. However, the material from the Ptuj-Ormož area has also been taken into account in wider surveys, such as Prahistorija jugoslavenskih zemalja III-V, where it was covered by dr. Slane Gabrovec and dr. Dragan Božič (La Téne material) in their sudies, and further, by dr. Biba Teržan in her work “Starejša ielezna doba na Slovenskem Štajerskem (The Early Iron Age in Slovenian Styria) and in numerous review articles by Stanko Pahič. Pahič’s contribution is also marked in thè topography of the Ptuj-Ormož arca and thè wider Štajerska Region. He continued with thè work, which was begun by B. Saria and J. Klemenc his knowledge was combined in contributions to the publication “Arheološka najdišča Slovinije (1975) (The Archaeological Sites of Slovenia). His work forms the basis of ali of thè continuing surveys in our region. Del arheološke ekipe ob izkopavanjih rimske obrtniške četrti v vzhodnem delu Petovionc. Stojijo od leve proti desni: Nikola Kolundžija, Boris Vičič, Blagoj Jevrcmov, Alenka Fišer in Vera Miljenovic, v prvi vrsti od leve proti desni: Alenka Salesin, Paola Korošec in Irena Horvat-Šavel. Ptuj 1977. (Fototeka Pokrajinskega muzeja Ptuj). Some of thè archacological team at thè occasion of excavations of the Roman crartsman-quartcr in thc častem part of Poetovio. Standing from lefl to right: Nikola Kolundžija, Boris Vlili, Blagoj Jevrcmov, Alenka Fišer and Vera Miljenovic, in thc first line from left to right: Alenka Salesin, Paola Korošec and Irena Horvat-Šavel. Ptuj 1977. (Phototeque of thc Regional Muscum of Ptuj). Zgodovinsko društvo Ptuj je v osemdesetih letih popestrilo svojo dejavnost z ekskurzijami in s predavanji. Vabilu seje prijazno odzval dr. Jaroslav Šašel in leta 1982 predaval o rimskih napisnih kamnih vzidanih v mestni stolp. (Foto: Stanko Kosi). In thc eighties the Ptuj Hislorical Society diversified its activities wilh excursions and lectures. Dr. Jaroslav Šašel kindly responded to the invitation and gave a lecture in 1982 about the Roman inseribed stones, which are built in to thè Town Tower (photo: Stanko Kosi). Naturally, thè greatest part of thè finds in thè Regional Museum are represented by thè remains of thè Roman Town, thè literature about which was last collected in a bibliography by Jakob Emeršič (1985). However, in spite of thè estensive literature, we stili lack a systematic archaeological study of Roman Poe-tovio, which could be based on thè material studied in thè catalogues and, later, thè monographs. A series of excavations from thè period before thè First World War are stili unpublished in this way, particulary that kepi in thè museums in Graz and Maribor. Part of thè material from thè period between thè Two World Wars is also unpublished, as is, above all, thè material excavated by Walter Schmid during thè Second World War. A number of thè excavatons from thè postwar period bave also only been studied in generai arti-cles. However, above all many of thè excavations, which were carried out in thè last twenty years by thè Regional Museum of Ptuj, thè Office for thè Protection of Naturai and Cultural Heritage, Maribor, and other institutions, also await analysis. Specialist and scientific study of this material will greatly add to thè image of thè Roman town on thè Drava. The image of thè archaeological collections of thè museum and thè guidebooks offered also suits thè resulta of thè state of research. The associated collections are well organised: thè numismatic (organisation and guide by dr. Aleksander Jeločnik and dr. Peter Kos), thè Roman lapidarium (last reorganisation and guide by Blagoj Jevremov), thè Mithraeum, thè necessary renovations (guide by dr. Iva Mikl-Curk), although we lack a collection, which can present thè area of Ptuj in its entirety in a modem manner. * * * We invited a number of former and present custodians of thè museum, custodians from neighbouring museums, conservators from thè Office for thè Protection of Naturai and Cultural Heritage and researchers from other institutions, who bave dealt with thè problematics of thè Ptuj-Ormož area, or who bave dealt with it in comparative studies, to contribute to thè joumal before us.* The contrìbutions of thè authors, who answered our invitation, are of various character, from preliminary excavation reports, regional and thema-tic surveys, to scientific analyses. We arranged thè articles chronologically under several sections, whilst each of them contributes in part to thè undcrstanding of thè history of our region. Ptujski arheološki zbornik ob 100-letnici muzeja in Muzejskega društva (1993) str.: 31-158. KAMNITO ORODJE V SEVEROVZHODNI SLOVENIJI MARIJA LUBŠINA-TUŠEK Zbrana do sedaj' znana neo-eneolitska najdišča in predstavljeno kamnito gradivo na prostoru severovzhodne Slovenije, kar pomeni ožje geografsko Prekmurje, Slovenske gorice, vzhodni del Kozjaka, Dravsko in Ptujsko polje, Haloze ter vzhodno Pohorje z Dravsko dolino, ki upravno pripadajo občinam Murska Sobota, Lendava, Ljutomer, Gornja Radgona, Ormož, Ptuj, Lenart, Maribor, Pesnica, Ruše, Slovenska Bistrica in Slovenske Konjice, je del diplomske naloge Neolit in eneolit v severovzhodni Sloveniji, ki sem jo napisala leta 1990. Zaradi preobsežnosti naloge sem se odločila predstaviti le zgodovino raziskav neo-eneolita v severovzhodni Sloveniji, naselitveno podobo na osnovi karte najdišč, kamnito gradivo s katalogom z dopolnitvijo Pahičeve tipološke tabele in s poskusom interpretacije. Kar je publiciranega povzemam iz literature, prenekateri predmet pa predstavljam prvič.* Za zavarovanje arheološke dediščine severovzhodne Slovenije skrbi od leta 1959 Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor in od leta 1970 tudi Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Celje (občina Slovenske Konjice). Premično gradivo hranijo Pokrajinski muzeji v Murski Soboti, Ptuju, Mariboru in Celju, stalne zbirke na Lendavskem gradu, v Ormožu, Srednješolskem centru na Ptuju, zbirke ma osnovnih šolah ter številni zasebni zbiralci (Miklova zbirka v Gorišnici, Rešek v Beltincih, F. Šerbelj v Slovenski Bistrici, J. Čuš v Ženiku, idr.). Nekatere starejše najdbe hranijo Landesmuseum Joanneum v Gradcu, Naturhistorisches Museum na Dunaju in Narodni muzej v Budimpešti. Zgodovina raziskav neo- in eneolita v severovzhodni Sloveniji Prazgodovinske najdbe so bile dolgo v senci atraktivnejših najdb antičnih spomenikov, sčasoma pa so po prvi svetovni vojni, predvsem pa po drugi ter z razvojem arheološke vednosti le pridobile svoje mesto v prostoru in času. * Da sem lahko zbrala podatke, kataloško in slikovno gradivo, se zahvaljujem arheologom: Ireni Horvat-Šavel v Pokrajinskem muzeju Murska Sobota, Marjani Tomanič-Jevremov, Mojci Vomer-Gojkovič in Branetu Lamutu v Pokrajinskem muzeju Ptuj, Darji Pirkmajer v Pokrajinskem muzeju Celje, Stanku Pahiču v Pokrajinskem muzeju Maribor ter Miri Strmčnik-Gulič in Ivanu Tušeku na Zavodu za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor. Kot prvi so zbudili pozornost predmeti iz obdelanega kamna, najdeni naključno pri raznih zemeljskih delih (oranju, okopavanju, kopanju jarkov, sajenju ali podiranju drevja, v peskokopih in gramoznicah, pri gradnji hiš...)- Težko opazne sledove najstarejših naselbin (ožgana ilovica, lise kolov, oglenina, razbita lončenina), skritih vsaj 50 cm pod današnjo površino, pa je bilo laiku težje zaslediti, zato je poznavanje najstarejše naselitve severovzhodne Slovenije dolgo temeljilo le na sklepanjih po gostoti najdišč in obliki glajenega brušenega kamnitega orodja. Nekdanje opisovalce je to zavajalo k posplošenim ocenam, ki zaradi kronološke neizrazitosti teh predmetov niso dale pravilne podobe o času in trajanju prvih naselbin v tej pokrajini. V Landesmuseum Joanneum v Gradcu je še po letu 1825 pošiljal v ljutomerski okolici najdene predmete kaplan v Ljutomeru in poznejši župnik pri Tomažu in Veliki Nedelji Franc Vrbnjak, ki je ustvaril kot vnet zbiratelj starin v Slovenskih goricah lepo zbirko kamnitih sekir, ne da bi doumel njih pomen. V enem od poročil,1 bil je prvi, ki si je odkritja zapisoval in pošiljal poročila graškemu zgodovinskemu društvu, jih je označil kot narodopisno posebnost Slovencev v Prlekiji, imenovano “gromska strela” in uporabljano za domačega varuha pred ognjem. Te vrste najdb so v literaturi znane iz druge polovice 19. stoletja, ko omenja Pi-chler prvič v svoji Arheološki karti leta 1879 kamnite sekire iz Pivole, Ljutomera, Tomaža pri Ormožu, Ormoža, Zavrča in Boria.2 Prav tako pa je tudi F. Ferk zabeležil na svojih dolgoletnih počitniških terenskih raziskovanjih na obrobjih Pohorja in Slovenskih goric v svojih počitniških dnevnikih3 precej najdb in podatkov o kamnitih sekirah iz Bresternice, Hočkega Pohorja, Piramide, Maribora, Melja in Radvanja;4 bogato zbirko kamnitega orodja z ormoškega in ptujskega območja pa je leta 1898 podaril ptujskemu muzeju.5 Graški muzej, ki je v 19. stoletju med drugimi najdbami tudi prazgodovinske iz Slovenske Štajerske le zbiral, ne pa organiziral izkopavanja, hrani poleg nekaj kamnitih sekir iz Vrbnjakove zbirke še posamezne kamnite sekire iz Bučkovc, Negove, Za-mušanov, Formina, Boria, Sel pri Ptuju, Prerada in Pivole ter v svojih rednih letnih poročilih omenjeno bakreno bodalo iz Jakobskega dola in kamnita orodja iz Gradiške, Slamnjaka, Areha na Pohorju, Kamnice, Ormoža (36 sekir iz zbirke dr. Seyfrieda), Cirkulan, Maribora, Središča ob Dravi in Sladkega vrha.6 Nekaj najdb je našlo pot tudi v Naturhistorisches Muscum na Dunaju, in sicer iz Cirkulan, Središča, Grab, Obreža, dvoje kladiv iz Šalovec, sekira in kladivo iz Vito-marcev ter sekira in terilni kamen iz Župetincev. V glasilu Antropološkega društva na Dunaju je omenjena najdba kamnite sekire iz Ljutomera,7 v glasilu Zgodovinskega društva za Štajersko pa najdbe iz Ljutomera in Kamenščaka.8 Z ustanovitvijo zgodovinskih društev v Ptuju in Mariboru ter muzejskih zbirk v začetku 20. stoletja so najdbe le še redko romale v Gradec in na Dunaj, v poročilih v Časopisu za zgodovino in narodopisje, strokovnem glasilu Zgodovinskega društva v Mariboru pa so dobile tudi večkrat svoj zapis.9 Z različnimi vprašanji arheoloških najdišč pod Pohorjem, vlogo teh krajev ob starih prometnih poteh ter pomen ognja za ugotavljanje gozdnih sestojev se je ukvarjal Schlosser.10 Priložil je arheološko karto tega območja (Verkehrskarte zur Vor-und Frùhgeschichte des Bacherngebietes), na kateri so med drugim vrisana tudi najdišča neolitskih predmetov. Kamenodobne najdbe iz Središča ob Dravi in okolice, razlago le-teh in način življenja v tem času je poljudno opisal v svoji monografiji F. Kovačič.11 Po prvi svetovni vojni je izdal nov zgodovinski pregled za Štajersko in Prekmurje,12 kjer domneva že vrsto neolitskih naselbin (Turnišče, Središče ob Dravi, Gornja Radgona, Bori) kakor poprej Pirchegger13 ter podrobneje na osnovi Vrbnjakovih poročil naštel najdbe neolitskega orodja med Ljutomerom in Gornjo Radgono14 (Turnišče, Kamenščak, Ljutomer, Veržej, Videm ob Ščavnici, Kunova, Negova, Gornja Radgona). Na sodobnih dognanjih arheološke vede zasnovan pregled arheoloških najdb v Slovenskih goricah je napisal W. Schmid.15 Na podlagi najdb kamnitega orodja je menil, da je bilo najmočneje naseljeno Dravsko polje z okolnim gričevjem, kjer naj bi bili “eneolitiki naselili predvsem rodovitna ilovnata pobočja Slovenskih goric in Haloz, ki jih zaradi redkih gozdov in prostranih brezgozdnih površin ni bilo treba krčiti. ” Skoraj dvajset let pozneje je bil na podlagi istih virov še določnejši, ko je napisal, “da so kot poljedelci in Živinorejci prebivalci s trakasto keramiko poselili posebno območje OrmoZa, Središča in Ptuja. ”16 Novo, sicer nevzdržno tezo je predstavil F. Baš, ko je ob zgodovinskem zaporedju geološkega razvoja mariborskih tal skušal vzporejati enako zaporedje arheoloških najdišč.17 Nove najdbe so to shemo kajpada hitro ovrgle. Obsežnejši pregled mariborske arheološke zgodovine je F. Baš objavil v mariborskem večemiku Jutro, št. 122 z dne 1. 6. 1929 in v št. 134 z dne 15. 6. 1929, z naslovom Mariborska pokrajina v prazgodovini ter v Vodniku po Mariboru iz leta 1932. Izdelal je arheološko karto, ki zajema tudi nekatera do takrat znana prekmurska prazgodovinska — neolitska najdišča (Turnišče, Gornji Petrovci, Brezovica, Mala in Velika Polana), katero je pozneje leta 1955 J. Šašel vzel za osnovo kartološkega seznama prekmurskih najdišč.18 Na osnovi najdb kamnitih sekir domneva Pollak neolitske naselbine v Središču ob Dravi, Podgorcih, Zavrču, Strejacih, Slomih.19 Pred zadnjo vojno so bile neolitske najdbe in najdišča deloma zajete še v nekaterih preglednih obravnavah, bežno in nepopolno pa jih je omenjal tudi Krajevni leksikon Dravske banovine iz leta 1937. V okviru nemško izhajajoče Arheološke karte Jugoslavije sta izšla dva topografska zvezka Blatt Ptuj (1936) in Blatt Rogatec (1939), v katerih sta B. Saria in J. Klemenc opisala in na karti vrisala vse do tedaj iz literature in izročil znane tudi neolitske najdbe iz južnega obrobja Slovenskih goric, Haloz, Dravinjske doline in južnega obrobja mariborskega prostora. V povojnem času, ko je prišlo v severovzhodni Sloveniji do pravih sistematičnih raziskovanj, so našli pri izkopavanjih zgodnjesrednjeveškega grobišča na Ptujskem gradu med prazgodovinskimi najdbami tudi predmete iz obravnavanega obdobja,20 ki jih je J. Korošec leta 1965 v celoti izločil od drugega gradiva in podrobneje opredelil.21 S poskusnimi kopanji prvega arheologa Pokrajinskega muzeja v Mariboru S. Pahiča v Andrencih leta 1954 in 1956, kjer je že leta 1937 učitelj V. Lorber nabral nekaj črepinj in kamnitih predmetov, je prišlo na dan najstarejše naselbinsko gradivo v Slovenskih goricah,22 skoraj istočasno pa tudi v Zbelovcm pri Poljčanah,23 Zrečah24 in Brezju pri Zrečah25 v Dravinjski dolini. Pri topografskih ogledih v Slovenskih gori- cah je S. Pahič zbral še nekaj keramičnega gradiva in ugotovil seliščne točke leta 1957 v Sp. Porčiču, leta 1960 v Šafarskem ob Muri in leta 1961 v Vumpahu ob Dravi.26 S poskusnimi sondami je leta 1959 na Pavlovskem vrhu pri Ormožu pridobila nekaj najdb B. Perc, leta 1970 pa je vedenje o naselbini povečalo sondiranje T. Bregan-tove in M. Tomanič-Jevremov.27 Ob priložnostnih kopanjih v Mihovcih28 in na Haredku29 sta bili tu prav tako dokazani najstarejši selišči, medtem ko so poskusna kopanja leta 1963 v Strjancih zastala že pri ugotovitvi kulturne plasti.30 Leta 1983 je nov pregled terena v Strjancih obseg naselbine povečal, pridobljenih pa je bilo tudi nekaj novih predmetov.31 Topografski obhodi in sistematični pregledi Dravinjske doline in Slovenskih goric v petdesetih in na začetku šestdesetih let32 ter območja Haloz33 in Slovenske Bistrice v začetku sedemdesetih let so izredno povečali tudi število posameznih najdb kamnitega orodja. Tako ustvarjeni inventarni pregled je postal izhodišče za smotrno preučevanje prazgodovinskega obdobja, ena od tem34 na kolokviju Neolitik in eneoli-tik Slovenije v Mariboru leta 1970 ter tudi podlaga za zaščito ohranjenih terenskih najdišč po novih načelih spomeniškega varstva in za izdajo Arheoloških najdišč Slovenije v letu 1975. Po letu 1950 začne izhajati vrsta strokovnih arheoloških glasil: Arheološki vestnik, Dela SAZU, Varstvo spomenikov, Poročila o raziskovanju paleolita, neolita in eneoli-ta v Sloveniji, Časopis za zgodovino in narodopisje — nova vrsta, kjer najdemo redna poročila o najdbah, članke, razprave in ocene del obravnavanega obdobja. Z mariborskega področja je najdbe skromno omenjal v poljudnem pregledu še B. Teply v: Vodnik po Mariboru in okolici leta 1955 in orisu najstarejše zgodovine Dravske doline v glasilu Dravski bobri (1957). Pri poročanju o prvih najdbah v Andrencih je S. Pahič menil, da sega to najdišče vse do mlajšega neolitskega obdobja, podobno pa je v pozno neolitski čas prisodil tudi najdbe iz Zreč in Brezja ter Slovenskih goric.35 Takšna opredelitev je temeljila na odsotnosti kovinskih predmetov in Koroščevi oceni istodobnih najdb v Ajdovski jami.36 Korošec je pozneje uvrstil vsa najdišča v Dravinjski dolini ter najdbe iz Andren-cev v isto kulturno skupino alpske facies lengyelske kulture s “konca neolitika”, ki “delno prehaja še tudi v prehodni čas. ”37 V okviru širšega pregledajo uvrstil te najdbe S. Dimitrijevič leta 1961 izključno v encolitik in v lasinjsko kulturo.38 Različni pisci so se ob priložnostnih omembah ali v posameznih poročilih opirali na enega ali drugega avtorja39 ali skušali najti kompromisno rešitev (S. Pahič: obrobna skupina lengyelske oz. slavonsko-sremske oz. sopotsko-lengyelske kulturne skupine; škocjansko-lasinjska kultura, enotna kulturna skupina na jugovzhodnem predalpskem prostoru v času eneolita).40 V sedemdesetih in osemdesetih letih je S. Pahič na osnovi vestnega zbiranja podatkov ter večletne topografije, beleženja in kopanj v severovzhodni Sloveniji avtor številnih pokrajinskih in krajevnih pregledov arheološkega udejstvovanja, pregledov in razlag najdb in najdišč v prostoru in času, kjer vedno posveča tudi pozornost najstarejšim naselitvenim momentom. Naj omenim nekaj njegovih člankov in razprav: Arheološki spomeniki v Slovenskih goricah, K predslovenski naselitvi Slovenskih goric in Pomurja, Arheološko raziskovanje v Mariboru. Najstarejše seliščne najdbe v severovzhodni Sloveniji, Seliščne najdbe v Zahodnih Slovenskih goricah,41 kjer v risbi ponazori vrste kamnitega orodja, razširjenega v Slovenski goricah; (seznam že v zborniku ob stoletnici 1. slovenskega tabora v Ljutomeru: Svet med Muro in Dravo (1968). Preprosto, pa vendar strokovno neoporečno skuša širokemu krogu bralcev približati najstarejšo podobo njihovega okolja v opisu pradavnih dni okrog Ljutomera, Maribora, Polskave, Razvanja, Tinjskega Pohorja, Cerkvenjaka in Slovenske Bistrice.42 V sedemdesetih in osemdesetih letih je tudi v Prekmurju prišlo do večjih raziskovanj in topografskih pregledov, katerih rezultat je odkritje večjega števila bakrenodobnih najdišč in naselbin.428 I. Horvat-Šavel iz Pokrajinskega muzeja v Murski Soboti, je vodila tudi večletna raziskovanja dveh pomembnih naselbin na Šafarskem in Bukovnici, katerih rezultate lahko beremo v Varstvu spomenikov in v Poročilih o raziskovanju paleolita, neolita in eneolita v Sloveniji.4^ Naselbini sta po dosedanjih najdbah opredeljeni v alpsko facies lengyelske kulture oz. v širši sklop lasinjske kulture z elementi Retz Gajary kulture v Bukovnici. Tudi na območju Ormoža je prišlo do odkritij sledov naselitve na Hardeku in v Ormožu. Zgodovino raziskav in interpretacijo najdb je podala kustodinja M. Toma-nič-Jevremov v Ormoškem zborniku.44 S povečano gradbeno dejavnostjo in delovanjem arheološke ekipe ZVNKD Maribor je tudi na območju Ptuja prišlo do pomembnih odkritij, predvsem naselbinskih ostalin, tako zunaj (Podvinci, Bratislave! — raziskave Pokrajinskega muzeja Ptuj) kot znotraj Ptuja. Zgodovino raziskav in kratek pregled najdb na Ptuju in okolici je predstavila M. Tomanič-Jevremov v Ptujskem zborniku K leta 1985. Naselbinski objekti na levem bregu potoka Grajene, ki jih M. Strmčnik-Gulič datira v alpsko facies lengyelske kulture,45 bodo poleg materialnih ostalin s Ptujskega gradu in novo odkritih najstarejših sledov na južnem pobočju oz. terasi grajske kopice, začasno opredeljenih v konec eneolita oz. zgodnjo bronasto dobo dali novo oz. izpopolnjeno podobo najstarejše poselitve. Prav tako nam tudi najnovejše najdbe naselbinskih ostalin v Hočah leta 1988/8946 dopolnjujejo naselbinsko sliko vzhodnih obronkov Pohorja, hkrati pa sproščajo vrsto novih vprašanj, materialnih, kulturnih in časovnih povezanosti ter razhajanj. Naselitvena podoba na osnovi karte razprostranjenosti najdišč v severovzhodni Sloveniji Predel severovzhodne Slovenije je s svojimi površinskimi oblikami, lego na robu jugovzhodnih Alp ter naravno prehodnostjo iz ravnin srednjega Podonavja ob Muri, Dravi in Dravinji ponujal ugodne prirodne pogoje za naselitev, ki je bila možna po večini gričevnatega in ravninskega sveta. Najzgodnejši naseljenci so se izogibali le prestrmih grebenov, mokrotnih dolinskih tal in nestanovitnih ozkih obrežnih pasov ob rekah. Prehodni pomen ravnin ob Dravi in Muri je še zlasti pomemben, ker so gibalne sile ljudstev le z redkimi izjemami skoraj vedno delovale iz azijskega oz. jugovzhodno evropskega prostora proti zahodu. Čeprav neposrednih dokazov za paleolitsko iz mezolitsko kulturno obdobje naselitve na tem prostoru še nimamo, smemo dopuščati možnost zgodnejše navzočnosti človeka v teh krajih. V soseščini ugotovljene in dolgotrajno naseljene jame (Vindija, Herkove J>eči na Kozjaku, jame pri Mixnitzu, Peggau ob Muri “Ciganska jama” pri Gradcu, Špehovka pri Doliču...)47 ter nabiralno lovski način preživljanja tedanjih Iju- di govore, da so se gibali po obsežnem prostoru in prečkali tudi ravnine in griče obravnavanega območja. Odsotnost tovrstnih najdb gre pripisati prej neraziskanosti kot pa izključno dejstvu, da so se ljudje še vedno zadrževali raje v jamah.48 Naselitvena zgodovina se po dosedanjem poznavanju začenja na našem prostoru šele v času poznega neolita, saj za čas prodiranja zgodnjih neolitskih ljudstev iz panonskih ravnin ob Donavi proti zahodu še ne poznamo najdb. Izjeme bi lahko bile posamezne kamnite sekire, ki pa jim brez spremnega gradiva težko določimo starost ali kulturno pripadnost. V zgodnji fazi neolitskega osvajanja novih pokrajih se je prebivalstvo širilo najprej po poljedelsko najugodnejših puhličnih ravninskih površinah in si verjetno šele v srednjem neolitiku začelo razširjati svoj življenjski prostor tudi v gričevnate pokrajine, predalpske doline in na višje lege. O obstoju neke srednjeneolitske naselitve tu še ni zanesljivih sledov prav tako ne do poznega neolita, zato je J. Korošec domneval, da se je prva doslej znana kulturna skupina “formirala na nam neznanem temelju, verjetno na neki nam neznani starejši lokalni skupini. ”49 Starejši naselitveni sledovi se do sedaj kažejo s skromnimi najdbami linearno tra-kaste keramike v soseščini v Malem Korenovu pri Bjelovaru, v Budinščini v Hrvat-skem Zagorju50 ter z novejšimi v Movemi vasi51 v Beli Krajini ter južni Avstriji v okolici Kapfenberga, na Gradiščanskem in nižji Avstriji.52 Tudi najdbe tiško-lengyelskc kulture oz. babsko-lengyelske kulture v Gleihenber-gu in okolici Bjelovara in Križevcev, torej na istem prostoru, kažejo na zgodnejše prodiranje neolitskih skupin v nizek gričevnat svet med Savo in Dravo ter jih gre pričakovati tudi na našem prostoru.53 V času intenzivnega prodiranja v predalpski svet je izbira selišč in njiv na pobočjih, terasah in višjih legah splošen pojav in povzročena predvsem zaradi potrebe po suhih tleh in manj zaradi varnostnih razlogov, saj utrjenih bivališč za obdobje poznega neolita in eneolita do sedaj še ne poznamo. Da so ljudje pri lovu, trgovskih poteh, iskanju kamenin za svoje kamnito orodje ali iskanja in izkoriščanja rude ter drugih potreb in razlogov prišli tudi precej visoko, pričajo posamezne najdbe kamnitega orodja na Pohorju do višine 1230 m na Arehu, Sv. Urhu, Tinju, okrog Okoške gore do Zreč, na avstrijskem ozemlju pa so dosegli še višje lege, o čemer pričajo najdbe iz srednje in visokogorskih predelov do 2600 m.54 Mešan hrastov gozd s travnatim podrastjem ob koncu atlantske in začetku subbo-realnega suhega in toplega obodobja ni mogel biti ovira za gibanje ljudi ali selitev posameznih skupin, ki so prodirale v neprestrme gričevnate predele ter si iskale in krčile posamezne gozdne predele za obdelovalne njivske površine. Kolikor so obstajale naravne gozdne jase ali brezgozdne površine, pa do sedaj ni nobenih dokazov kljub koncentraciji selišč na posameznih območjih. Na karti neo-eneolitskih najdišč (pril. 1) vidimo v Prekmurju za sedaj osredotočenje naselitve in najdb ob Lendavskih goricah (Pince, Dolina, Dolga vas) ter vzdolž Ledave na prekmurskem polju v Lendavi (Kapitan Domb), Mali Polani, Brezovici, Gomilici, Lipi, Gančanih, Dobrovniku, Filovcih, Mlajtincih, na rahlo valovitem gričevju ob Kobil-janskcm potoku ter Bukovnici, ob južnem robu Goričkega, kjer imamo vrsto posameznih najdb kamnitega orodja v Suhem vrhu, Sebeborcih, Gorici, Lcmcrju ter Zgornji Ledavi do Večeslavec in Gradu, dokazano naselbino pa za sedaj le v Puconcih. Na Goričkem onkraj razvodnega pasu ob Zgornji Krki pa sta bili v zadnjem času odkriti naselbini v Čepincih in Lucovi, gostota posameznih najdb v Povirju pa kaže, da smemo iskati bivališča še kje, morda v Markovcih, kjer je najdenih kar sedem orodij, med Budinci in Dolenci ter v Stanjevcih. Izostanek najdb na mokrem Apaškem polju izpričuje tek reke Mure bližje južnim obrobjem, podobno pa je tudi na murski ravnini med Radenci, Križevci, Noršinci do Šafarskega, kjer je Mura večkrat spreminjala strugo in poplavljala, tako da so najdbe kamnitega kladiva v Veržeju in sekire v murskem produ v Bunčanih vprašljive, najdba dleta in zavrženih črepinj iz Krapja pa kljub ljudskemu izročilu nezanesljiva in ne dokončno preverjena.55 Podobno je tudi z najdbo kopitaste sekire, tipične za podonavski neolit, pripisane Noršincim, ki pa brez vsakih podrobnejših podatkov ne more reševati vprašanja zgodnje neolitske naselitve aluvialne ravnine. Tik nad staro strugo Mure oz. današnjo Murice so na pleistocenski terasi, na na videz zavarovanem pravokotnem prostoru s premerom približno 150 m v Šafarskem najdeni ostanki večje, v zadnjih letih že kar dobro raziskane naselbine. Posamezne najdbe kamnitih sekir v Slamnjaku, Gresovščaku, Kamenščaku in Ljutomeru do Pre-centincev in Bučkovec pa govorijo, da so se prvi poljedelci gibali in si iskali primerne obdelovalne površine in bivališča predvsem na suhih obrobnih legah mokrotne spodnje Ščavniške doline. Drugo večjo gostoto posamičnih najdb opazimo na gričevju ob srednji Ščavnici od Žihlave, Selišč, Biserjan, Vidma in Kraljeve ter na pobočjih kapelskih goric pri Okoslavcih, Očeslavcih in na Rožičkem (285 m), Kapelskem (309 m) in Radenskem vrhu do Radenc, ker bodo terenska rekognosciranja ali naključni zemeljski posegi nedvomno dokazali marsikatero neselbino. Podobno lahko ugotovimo za številne najdbe kamnitega orodja na jugovzhodnih pobočjih Huma do Šalovc, kjer se strmine prelevijo v položne lege, ugodne za naselja in polja. Nižje proti Dravi opozarjajo najdbe v Frankovcih na naselbino na robu terase ali na ravnini pod njo, 25 cm debelo prazgodovinsko kulturno plast v Pušencih, ki je datirana sicer z najdbo bronastih sekir v bližini, pa bi kamnite sekire in kopače vendarle lahko postavile v zgodnejši čas nastanka. Različno kamnito orodje iz Središča, Grab in Obreža bi bilo vzrok za obstoj naselbin ob robu verjetno že tedaj strnjenega gozda med Šalovci in Središčem na diluvialni terasi ali pod njo, dve sekiri, najdeni v produ dravskega nanosa (1,5 m globoko) južno od Obreža, pa opozarjata na možnost, da je tekla Drava v 2. tisočletju ponekod severneje od današnje struge. Da so punujala rodovitna področja na pleistocenskih terasah in rahlo valovita pobočja nad Dravo najboljšo lego njivam in priljubljen ambient za bivališča neo-eneo-litskim prebivalcem, kažejo številne neselbine in najdbe orodja na ormoškem območju. Zaradi kontinuitete poselitve in raznih posegov so kulturne plasti v Ormožu in na Hardeku že močno uničene, prostor med Ormožem in Mihovci pa še ne do konca raziskan. Stavbe na Hardeku so stale na vrhu valovite razgibane ravnine z obdelanimi polji na vse strani, bivališča na južnem vznožju Pavlovskega vrha ob ježi visoke terase tik nad potokom severno od ceste proti Miklavžu pa daje vtis naravno zavarovane in še danes skoraj z vseh strani z gozdom obdane naselbine. Prodiranje v notranjost Slovenskih goric nakazujejo najdbe v Brebrovniku, Miklavžu, Vuzmetincih do Koga, ob Pavlovskem potoku mimo Litmerka do Veličan ter po dolini potoka Lešnice do Senika, Ključarovec, Lahonec in Tomaža, kjer smemo spet pričakovati odkritje naselbine. Ostanki selišča na Drakšlu, na ploskem hrbtu južnega odrastka grebena na nadmorski višini 270 m in relativni višini 60 m nad Ptuj- skim poljem, terasastem vzhodnem pobočju grebena Strmca v Strjancih in v Brati-slavcih ter izredna gostota najdb kamnitega orodja in drugih predmetov od Senešcev, Sodincev, Preclave, Prerada, Bresnice, Lasigovcev, Strmca, Slomov, Hlaponcev, Po-lenšaka in od Ritmerka, Bratonečic do Savcev priča, da so nekdanji prebivalci popolnoma obvladovali in strnjeno neselili tudi višje lege, po dolini Pesnice čez Gabmik, Juršince, Hvaletince in Vitomarce pa prišli v zaledje (osrčje) Slovenskih goric. Delno raziskana naselbina v Andrencih leži na južnem prisojnem robu 335 m visokega kopastega vrha (relativna višina 60 m na jugu in 80 m na vzhodu), najvišje točke dvokrakega grebena, ki se cepi od južne strani obsežnejšega in s stranskimi dolinami razvejanega hrbta gričevja pri Cerkvenjaku. Po svoji legi je v pokrajini to vrhovsko selišče, ki so ga postavili tik ob občasnih njivah na ploskem vrhu, po 40 do 80 cm debeli kulturni plasti selišča pa se sklepa, da so si po izkoriščanju le-teh poiskali nova po prisojnih legah Cerkvenjaka, na kar bi morda opozarjali kamniti predmeti iz Župetincev, Čagonc, Stanetincev in Cerkvenjaka, selišče pa je ostalo obljudeno še naprej. Od tu se cepita dve poti, ki jih nakazujejo najdbe, in sicer ena po obronkih proti Ščavniški dolini čez Cenkovo, Kunovo ter Negovo do Negovskega vrha, ter druga čez Zgornje Verjane, Gradišče do Spodnjega Porčiča, kjer je na podobnem ploskem kopastem vrhu kot v Andrencih odkrita, vendar še neraziskana naselbina. Najdbe kladivastih sekir na Strmi gori. Spodnji in Zgornji Voličini in Zavrhu (358 m) kažejo posege v višje gozdnate predele, najdbe ploščatih sekir v Lenartu, Vukov-ju, kladivastih v Zgronji Velki in Jareninskem dolu ter kamnitih kopač v Spodnjem Hlapju in Svečini pa kažejo tudi na obljudenost pesniškega povirja z ostrejšim reliefom in s poprečno višino grebenov od 306 m pri Lenartu do 425 m na Štrihovcu ter najvišjim nad Svečino (517 m). Prehodno hribovje in gričevje se proti Muri zniža ter nadaljuje tudi v precej gosto poseljeno avstrijsko porečje Mure. Suha prodnata tla Ptujskega polja so bila po sestavi verjetno že tedaj porasla z borovim gozdom, manj privlačnim za krčenje, saj se posamezne najdbe in naselja za sedaj vrstijo le ob njegovem obrobju. Bolj na ilovnatih tleh, zaradi delovanja pritokov Pesnice in Drave, leži na ravnini, neposredno ob rob plcistocenske terase naslonjena naselbina v Mihovcih, najdbe kamnitih kopač pa pričajo o obdelanih poljih med Forminom, Gorišnico in Zamušani ter med Stojnci in Markovci. Na ravnini ob južnem robu slovenjegoriških nizkih gričev so najdeni ostanki selišča v Podvincih, idealna lega ptujskega kraja pa je dajala vse pogoje za nastanek močnejših in trajnejših selišč na desnem bregu Drave, številne najdbe kamnitega orodja s hajdinskega območja pa govorijo tudi za kultivacijo levega. Še dlje proti zahodu nad Dravo so bili odkriti ostanki naselbine na robu prodnate terase ter na bližnjem 150x60 m velikem prostoru, delno obdanem z nasipi pod vurberškim gričem v Vumpahu, ki spominja na “gradišče” v Šafarskem. Seliščne ostanke so našli tudi v Spodnjem Dupleku na 50 m široki in 20 m visoki terasi med vznožjem Dupleškega vrha in ravnico nekdanje struge Drave, 120 cm globoko pod naneseno zemljo. Številne najdbe raznovrstnega kamnitega orodja opozarjajo nase v Halozah, kjer pa za sedaj nimamo še nikjer dokazanih selišč, vzrok pa je nedvomno le v neraziskanosti terena. Grupacijo najdb opazimo od Boria, Zavrča, Hrastovca do Belskega vrha, med Gradiščem, Cirkulanami, Gruškovcem, Velikim in Malim Okičem, med Veliko Varnico, Ložnico, Gruškovjem in Zaklom, v Zgornjem Leskovcu ter med Podlehnikom, Gorco, Ljubstavo, Vidmom in Majskim vrhom nad Dravinjo. Prav v zaledju Haloz imamo najdbe kalupaste in kladivaste sekire v dolini Rogat-nice v Žetalah in naključne najdbe v Nadolah, Stopercah, Sv. Ani ter celo kamnito kopačo pod Donačko goro. Izostanek najdb na Dravskem polju, nekaj posamičnih je le na obrobju ob Polskavi od Sel, Medvede, Črešnjevca, Stražgonjce do Polskave, kaže popolno nasprotje s Schmidovo trditvijo o njegovi gosti naselitvi.56 Tudi tu vidimo, da so ljudje dajali prednost dolinam in pobočjem Dravinjskih goric, kjer imamo ostanke naselij na Zbelovem in v Zrečah, ter za naselitev primernim pobočjem jugovzhodnega in vzhodnega Pohorja do približno 600 m visoko. Tako se nam kaže poselitev Brinjeve gore (510—520 m) z naselbino v Brezju, številne najdbe kamnitega orodja, kladiva, dleta, ploščate in kladivaste sekire med Ložnico in Bistrico, od Slovenske Bistrice (319 m) do Sv. Urha (922 m) pa kažejo na poselitev Tinja ter po predvidevanju B. Teržanove57 tudi na izkoriščanje pohorskih rudišč v okolici Okoške gore. Najdbe kladivastega orodja od Morja, Frama, Orehove vasi in kamnite kopače v Slivnici nas opozarjajo, da smemo iskati selišča na bližnjih pobočjih Slivniškega Pohorja ali v ravnini, tako kot so potrdile najdbe ravninskega selišča v Hočah leta 1988 Pahičeva domnevanja o obstoju le-tega že pred leti58 na osnovi najdb od Zgornjih Hoč, Pivole, Razvanja in Hočkega Pohorja do Areha. V mariborskem okolišu najdeno posamično glajeno orodje nas opozarja prav tako na nekaj mest, kjer bi smeli pričakovati seliščne ostanke: iz območja opekarne pod Meljskim hribom, pod Piramido, na ravnici med Teznim in Zrkovci, kjer najdbe kamnitih kopač potrjujejo zgodnje motočno poljedelstvo, ter višje ob Dravi pri Kamnici, Brestemici in Selnici na desnem bregu ter Limbušu in Pekrah na levem bregu Drave. Naključne najdbe kladivastih in ploščatih sekir na Jelovcu in Slemenu na Kozjaku naj bi bile povezane z rudišči pirita nad Brestemico in Viltušem,59 prek Duha na Ostrem vrhu s polimetalnim rudiščem na Remšniku (svinec, cink, baker, srebro) ter v Činžatu z rudišči prav tam. Na osnovi dosedanjih najdb lahko torej ugotovimo, da je bilo področje severovzhodne Slovenije dokaj, ponekod pa celo zgoščeno naseljeno in da so bila postopoma kultivirana vsa rodovitna območja. Najprimernejše in najbolj priljubljene za naselitev so bile nižinske lege, rahlo valovita pobočja in terase na nadmorski višini od 160 do 280 m z relativno višino do 30 m. Na višini 300 do 400 m najdemo za sedaj le 18% dokazanih naselbin, od katerih ležijo na vzvišenih legah na ploskih kopastih grebenih kot tipične le tri: v Spodnjem Porčiču, Zbelovem z relativno do 55 m in v Andrencih z relativno višino od 60 do 80 m. Za višinsko selišče bi za sedaj opredelili le tisto v Brezju pri Zrečah pod Brinjevo goro na višini 545 m (tab. 1). Kamnito orodje Glajeno kamnito orodje, ki zaznamuje obdobje četrtega, tretjega in prve četrtine drugega tisočletja, razlagajo kot pokazatelja neolitske in eneolitske naselitve kljub morebitnemu pomanjkanju ostalih arheoloških indikatorjev. Njegova nedvomna univerzalnost, priročnost materiala in relativna nezahtevnost produkcije pa sicer ne izključuje uporabe pri najrazličnejših opravilih, od hišne do obdelovalne, še dolgo potem. Kamnito orodje izpoveduje poleg svoje kulturne pripadnosti z različimi tipi tudi način uporabe in s tem potrebe tedanjega človeka. SOi % 43,7 40 30 20 IO 100 18,7 300 400 3,2 500 m Dobrovnik Korovci Čepinci Kobilje Puconci Lucova Filovci Bukovnica Andrenci Gančani Pavlovski vrh Sp. Porčič Mlajtinci Ormož Zbelovo Lipa Hardek Zreče Gomilice Drakšl Brezovica Strjanci Lendava Podvinci Šafarsko Bratislave! Mihovci Ptuj Vumpah Sp. Duplek Hoče Brezje pri Zrečah Tab. 1: Procentualni prikaz sclišč na različnih nadmorskih višinah Tab. 1: Survey of the percentages of neolithic scttlcments at different heights above sea level in northeastcm Slovenia. 5=:'! CHII3 __ ! i (c3 <'1 R pr) 5 <È a ) ,00 ai ) CD> P“" e® co g Ql S. JD ° c^> •I CD si feS co O „ <0O> I^D cn,s nz—\ Ox° QJ C3=> CJè (HD PD cos Q53 D CO C | er'o^D CNI CQ rao : c=>d _> s ^—:>o 1 ao 00 i Oà *r^ cv,.! O Of D c| CD o L^l O Li- f O co i c3 CM ! LU : S1 o I g I LU f ' CD O :zr e o > 00 V ON ori k/ 2 « (X o r a I o « 1: _c s no«* > ^ o > ^ b ho 2. V5 (N co .2 =8 E » ca oc a '•ó’S s« 2-^2 0 . o " « ^ S - DO >U C CN 2-ŽŠZ %£* | s.- .2, u 2 • —> «-» !/J I|o H Q S x f2 ' 3 I 1 « I Opisna razčlenitev tipološke tabele 2 kamnitega orodja v severovzhodni Sloveniji A. Preluknjane kladivaste sekire doliina širina : debelina Al največje kladivaste sekire nad 25 cm 1 : 1 A2 velike kladivaste sekire 15-20/25 cm 1 : 1 A3 manjše kladivaste sekire 7,5-15 cm 1 : 1 A4 ozke kladivaste sekire 10-20 cm 1 : 1 A5 kratke, čokaste sekire 7-10 cm 1 : 1 A6 kladiva z osrednjo luknjo 7-10 cm 1 : 1 A7 okroglasta kladiva 7-10 cm 1 : 1,2: 1 A8 sekire z ozkim rezilom 10-15 cm 2 : 1 A9 sekire s širokim kroglastim čelom 11-15 cm 1 : 1 AIO ozke sekire s širokim rezilom 10-15 cm 1 : 2 Ali fasetirane sekire s širšim rezilom 11-13 cm 1 : 1 B. Preluknjane kladivaste fasetirane sekire tujih oblik BI sekire s stožčastim ovršjem različna 1 : 1 B2 v sredini odebeljene sekire različna 1 : 1 B3 orodja z enakima koncema (klini) različna 1 : 1 B4 v sredini odebeljena kladiva do 15 cm 1,4: 1 B5 sekire z glavičastim zatiljem različna 1 : 1 C. Preluknjane kopače C1 daljše, oglate 15-20 cm 2-3 : 1 C2 krajše, oglate 10-15 cm 2-3 : 1 C3 najkrajše, kroglaste 7-10 cm 2-3 : 1 D. Ncprcluknjanc odebeljene sekire D1 kopitaste sekire 10-15 cm 2 : 1 D2 odebeljene, valjaste sekire 8-20 cm 1 : 1 D3 odebeljene, vitke sekire 10-20 cm 1 : 1 E. Ploščate sekire El daljše, oglate sekire 10-20 cm 2-3 : 1 E2 krajše, oglate sekire 7-10 cm 2-3 : 1 E3 sekire z zoženim čelom 7-10 cm 2-3 : 1 F. Dletaste sekirice, dleta F1 oglate oblike 5-7 cm 2-3 : 1 F2 trikotne oblike 5-6 cm 2-3 : 1 G. Tolkala, terila velikost širina : debelina Gl oglata, z luknjo različna 1 : 1 G2 oglata, brez luknje različna 1 : 1 G3 okrogla terila različna 1 : 1 G4 neobdelana tolkala, terila različna 1-2 : 1 H. Neznane oblike sekir I. Klesano orodje 11 rezilca, nožički različna 12 konice različna 13 strgala različna J. Brusniki različna K. Neopredeljeno kamnito orodje in drugi predmeti Descriptive division of typological table 2 — thè stone tools in northeastern Slovenia: A. shafthole hammer-axes lenght width : brendth Al thè largest hammer-axes over 25 cm 1 : 1 A2 large hammer-axes 15-20/25 cm 1 : 1 A3 small hammer-axes 7,5-15 cm 1 : 1 A4 slender hammer-axes 10-20 cm 1 : 1 A5 short, thick axes 7-10 cm 1 : 1 A6 hammers with centrai shafthole 7-10 cm 1 : 1 A7 spherical hammers 7-10 cm 1 : 1,2: 1 A8 axes with narrow blades 10-15 cm 2 : 1 A9 axes with broad rounded butts 11-15 cm 1 : 1 AIO slender axes with broad blades 10-15 cm 1 : 2 All facetted axes with wider blades 11-13 cm 1 : 1 B. shafthole facetted hammer-axes of foreign form B1 axes with convex upper surface various 1 : 1 B2 axes with centrai thickening various 1 : 1 B3 tools with symmetrical terminals (blades) various 1 : 1 B4 hammers with centrai thickening to 15 cm 1,4: 1 B5 axes with head-like butt various 1 : 1 C. shafthole picks CI longer, angular 15-20 cm 2-3 : 1 C2 shorter, angular 10-15 cm 2-3 : 1 C3 shortest, spherical 7-10 cm 2-3 : 1 D. solid, thickcncd axes DI shoelast celts 10-15 cm 2 : 1 D2 thickened, modul-shaped axes 8-20 cm 1 : 1 D3 thickened, slender axes 10-20 cm 1 : 1 E. fiat axes E1 longer, angular axes 10-20 cm 2-3 : 1 E2 shorter, angular axes 7-10 cm 2-3 : 1 E3 axes with narrowed butts 7-10 cm 2-3 : 1 F. small chisel-like axes, chiscls FI angular forms 5-7 cm 2-3 : 1 F2 triangular forms 5-6 cm 2-3 : 1 G. hammers, mauls lenght width : brendth Gl angular, with shafthole various 1 : 1 G2 angular, no shafthole various 1 : 1 G3 spherical mauls various 1 : 1 G4 unworked hammers, mauls various 1-2 : 1 H. unknown forms of axes I- chippcd tools Il blades, knives various 12 points various 13 scrapers various grindstoncs various K. uncIassiCicd stone tools and othcr artcfacts O kamnitem orodju in orožju je na osnovi najdb v Srednji, Jugovzhodni Evropi in Podonavju pisalo ter ga tipološko, kulturno in kronološko razvrščalo ža kar nekaj avtorjev: Tsountas, Wace-Thompson, Vasic M. M., Garašanin M., Srejovič D.-Jovanovič B.,60 Childe V. G.,61 Menghin O.,62 za nam najbližje področje Avstrije pa Modrijan W « in Pittioni R.64 Leta 1968 je razvrstil S. Pahič do takrat že številne znane najdbe kamnitega orodja v Prekmurju in Slovenskih goricah v devet skupin ter delil po različicah v velikosti (dolžina : širina : debelina) in drugih detajlih znotraj skupine še na več variant.65 Na osnovi novega kataloško zbranega kamnitega materiala za pregled materialne kulture obravnavenga obdobja severovzhodne Slovenije pa sem tipološko tabelo znotraj skupin še dopolnila z nekaj variantami (tab.2). Skupina preluknjanih kladivastih sekir (A) je dopolnjena z variantami od A8 do Al 1, skupina B, ki jo S. Pahič označuje kot tip tuje kulturne ustvarjalnosti, pa je dopolnjena z varianto B4, izločeno iz variante B2, in varianto B5, ki označuje varianto sekir z glavičastim zatiljem. Skupine C, D, E in F ostajajo z variantami nespremenjene, iz skupine G in H pa sta izločeni samostojna skupina G tolkal in teril s štirimi variantami, ter skupina H, ki označuje neznano obliko sekir (nedosegljive v zasebni lasti, založene ali izgubljene; v literaturi sicer omenjene, vendar brez ustreznega opisa, risbe ali slike, da bi jih lahko ožje tipološko opredelili). Teh je 20,6%. Skupina I je razdeljena v tri vrste klesanega orodja, skupino J predstavljajo različni brusilniki, pod skupino K pa je uvrščeno vse drugo kamnito orodje oz. predmeti, ki niso zajeti v nobeni od prejšnjih skupin. Kataloška obdelava najdb nam kaže izredno množino kamnitega orodja v severovzhodni Sloveniji, statistični pregled po posameznih vrstah pa precejšen odstotek verjetnosti (tab. 3). Popolnost seznama je seveda nedosegljiva, saj je še precej predmetov zunaj strokovne evidence v zasebni lasti, že izgubljenih, založenih in nedosegljivih, še precej pa v zemlji, saj najdbe še vedno prihajajo na dan. Stanje najdb zunaj obravnavanega območja je še dosti slabše, saj kataloških obdelav tako rekoč ni, poročila ali posamezne razprave pa obravnavajo kamniti material tudi zaradi pomanjkljivih podatkov le površno, sporadično in izborno. Statistična kakor vsaka druga primerjava je tako lahko le približna. V pregledu evidentiranega kamnitega orodja vidimo (tab.3), da prevladujejo sekire — 88,5%; druga orodja, tolkala, terila, klesano orodje in različni brusniki ter predmeti, ki jim ne moremo določiti namena, pa so zastopani za sedaj le od 2 do 4%, kar pa je nedvomno posledica premajhnih sistematično raziskanih površin. Po Modrijanovi delitvi, ki je razdelil kamnito orodje avstrijske Štajerske na tipe zahodnih, nordijskih in podonavskih kulturnih vplivov, s katero se, razen zahodne province, strinja tudi S. Pahič66 pripada največ orodja podonavskim neo-eneolitskim kulturam, kar se sklada s kulturno lastnino predvsem od vzhoda priseljenega prebivalstva. Kot tipična podonavska neolitska naj bi bila kopitasta sekira (Dl) iz Noršincev, sicer z nezanesljivo najdiščno oznako (t. 7: 1). Podobno najdemo v Starčcvu67 in v Vinči, kjer se kot tip A po D. Srejoviču — B. Jovanoviču najstarejši primerek pojavi na globini 9,2 m, največ sekir tega tipa bolj dletaste in masivnejše oblike pa med 7,6 in 4 m.68 Na Madžarskem nastopajo po Kutzianu I. v Kòròs kulturi69 v vitkejši obliki v grobu v Zengòvàrkonyju,70 najdišču lengyelskc kulture, skupaj s ploščato trapezasto sekiro E2 in kladivasto sekiro z zaobljenim zatiljem (A9), nožičem iz jaspisa ter drugimi pridatki in keramiko. V Klokočeviku je najdena v horizontu E in opredeljena v II. stopnjo sopotsko-lengyelske kulture.71 Na videz blizu kopitastim, vendar brez neposrednih povezav bi bile ozke sekire oblo oglatega preseka (D3), katerih trije primerki so najdeni v Andrencih (Kat. št. 171; t. 20: 2, 10, 11). Od teh je ena najdena v spodnji strukturni plasti in ena v spodnjem delu zgornje kulturne plasti v objektu A. Posamič so najdene še v Bukovnici — Breg (t. 2: 17) in v Ormožu (t. 12: 15). Po načinu rabe tega orodja bi šlo verjetno za dleto, saj je za sekanje neprimerno. V širšem slovenskem prostoru je podobna le v Kevdercu,72 redko pa se pojavljajo tudi drugod, v Zengovàrkonyju ali Kanzianbergu, kjer se tako kot v avstrijskem Podonavju pojavljajo “na dleto spominjajoče iztegnjene podolgovate sekire ”73 ter podobne iz Kòln-Lindenthala in Niedervellmarja.74 Najdemo jih tudi v Klokočeviku v horizontu D pozne I-B stopnje sopotsko-lengyelske kulture.75 V Butmiru so “skobljaste” sekire prehodna oblika k dolgemu ozkemu dletu.76 Primerjave najdemo tudi v tipološkem sistemu kamnitega orodja iz Vinče, kjer se prav tako javljajo v skromnem številu. Andrenskim so najpodobnejše dletaste sekire tipa El iz sloja med 8,4 in 5,7 m ter “klinaste” tipa F, ki se pojavljajo na globini 8,15 m in iz katerih avtorja predvidevata razvoj preluknjanih “bojnih sekir.”77 Med odebeljenimi sekirami je številčno najbolje zastopan tip D2 kalupastih, valjastih oblik z zaobljenim ostrim rezilom (tab. 2), z večjo in manjšo inačico, katerih razprostranjenost je največja v Prekmurju (tab. 3) od Sebeborcev (t. 2: 1), Suhega vrha (t. 2: 2, 3) in Bukovnice (t. 2: 10; t. 3: 6, 7) prek Gančanov (t. 4: 1, 2) do Doline (t. 5: 14). Številneje se pojavijo na območju naselja na Hardeku (t. 12: 5; t. 12: 11, 13-14) in Ormožu (t. 13: 7, 8:, posamezno pa spet v Mihovcih (t. 11: 16), v manjši izvedbi v Žetalah (t. 15: 17), Spodnji Hajdini (t. 16: 10), v Cerkvenjaku (t. 21: 5), v Mariboru (t. 23: 10), na Urhu pri Tinju (t. 25: 17), Zg. Ložnici in Brezju pri Zrečah (t. 26: 6, 7), veliki pa v Pekrah (t. 22: 14). Dve sta prisotni na Ptujskem gradu,78 čeprav kamnitemu materialu J. Korošec najprej odreka neo-eneolitsko pripadnost, po izločitvi neo-eneolitske keramike od ostale materialne zapuščine pa predvideva tudi nekaterim kamnitim izdelkom starejše poreklo, čeravno jih posebej ne obravnava. V Sloveniji je najdena le še v Drulovki,79 sicer pa najdemo primerjave še v Krču-Cerje Nebojše,80 Beketincu,81 v naselju v dolini Bile,82 v Obrih,83 prav take pa so tudi med neolitskim materialom v Islamu Grčkem v severni Dalmaciji.84 Prisotne so v horizontu D v Klokočeviku, kasne I-B stopnje in v Sopotu, II. stopnje sopotsko-lengyelske kulture,85 v Vinči pa jih najdemo med 7,3 in 5,4 m oz. v B-2 in delno v C stopnji. Glede uporabe meni M. Pulir, da bi rabile za kopanje (motike) z domnevo, da so bile nasajene v leseno kolenasto rogovilo pravokotno na smer držaja. Gotovo so rabile tudi za sekanje zaradi zaobljenega ostrega rezila, manjše inačice pa verjetno kot dleta, privezana pravokotno ali paralelno na držaj. Zanimivo je tudi orodje iz Poštele (t. 24: 9), ki je s konično zožitvijo in obrabo ob daljši stranici verjetno rabilo za lupljenje drevja ali kot tesača. Za podobno vsestransko uporabo so prav gotovo bile pripravljene tudi številne ploščate sekire tipa E in najmanjše variente ploščatih dlet tipa F, ki izpričujejo nedvomno tudi kot pridatek v grobovih neo-eneolitskih ljudi v Ajdovski jami svojo vlogo v to- in onostranskem življenju. Med znanimi oblikami sekir je ploščatih sekir tipa E 20,5% med temi pa je največ krajših, oglatih, rahlo trapezastih oblik E2. Naštejem naj le nekaj primerov, saj je razčlenitev vidna v statističnem pregledu (tab. 3). Najdemo jih v Markovcih (t. 1: 3, 6), Bukovnici (t. 2: 14; t. 3: 5), Mali Polani (t. 4: 16), Šafarskcm (t. 6: 4, 12), Grabah (t. 9: 6), Obrežu (t. 9: 8), Humu (t. 9: 15), Miklavžu pri Ormožu (t. 10: 4), Tomažu pri Ormožu (t. 10: 13, 16), v Ormožu (t. 12: 16, 17; t. 13: 3, 6), Zavrču (t. 14: 5), Zg. Leskovcu (t. 15: 3), Sv. Ani v Halozah (t. 16: 3), Ptuju (t. 17: 10; t. 18: 3-8, 10), Ženjaku (t: 21: 9) in Lenartu (t. 21: 11), Štrihovcu (t. 22: 3), Pekrah (t. 22: 15), Zg. in Sp. Polskavi (t. 25: 8, 10), Turiški vasi (t. 25: 15) in Brezju pri Zrečah (t. 26: 8, 16). V večjih izvedbah jih med drugim najdemo v Markovcih v Prekmurju (t. 1: 9), Bukovnici (t. 3: 9), Vukovju (t. 22: 7), Kamnici (t. 23: 1), Brezju pri Zrečah (t. 26: 15) in Zrečah (t. 27: 4). Kar na devetnajstih najdiščih severovzhodne Slovenije se pojavljajo tudi sekire variante E3 z zoženim čelom in zaobljenim rezilom velikosti od 7 do 10 cm. Najdemo jih od Markovec v Prekmurju (t. 1: 5), Puconcev (t: 1: 20), Pinc (t. 5: 12), Šafarske-ga (t. 6: 7), Ptuja (t. 16: 11; t. 17: 13) do Činžata (t. 22: 10), Visol (t. 25: 16), Zg. Ložnice (t. 26: 2) in Brinjeve gore (t. 26: 5). Miniaturna izvedba ploščatih sekir — dlet (F) se razlikuje predvsem po nizko brušenem rezilu in pa v večini primerov zelo dobri in precizni izdelavi. Tudi kamen je v večini izboren, predvsem za varianto Fl: čmo-zelen (Markovci v Prekmurju — t. 1: 4), rjav (Zreče — t. 27: 5), rjavo-zelen (Vel. Brebrovnik — t. 10: 2). Varianto F2 predstavljajo majhne, skoraj trikotne izvedbe sekiric — dlet z dolžino od 5 do 6 cm. Najdene so, verjetno zaradi majhne velikosti, predvsem na območju naselbin v Markovcih (t. 1: 7), Bukovnici (t. 3: 1, 4), Filovcih (t. 3: 19), Brezju pri Zrečah (t. 26: 9-12) in Zbelovem (t. 27: 13, 14). Glajene ploščate sekire nastopajo v svojih različicah, grobih in finejših izvedbah, predvsem pa v različnem številu v vseh neolitskih kulturah balkanskega, podonavskega in srednjeevropskega prostora skupaj s kopitastimi in odebeljenimi sekirami (An-zabegovo — Vršnik, Starčevo, Vinča — Tordoš, danilska in sopotska kultura)87 oz. v I. in H. fazi podonavske kulture88 in z razvojem lineamo-trakaste keramike v Srednji Evropi. Tu so po Modrijanu in Buttlcrju vključene v oblikovni zaklad zahodnega kulturnega korga.89 V Vinči grejo v fazi Vinča-Pločnik II a (hiše na globini 4,1) iz uporabe,90 medtem ko so v butmirski kulturi,91 v Sopotu III in lengyelski kutluri pogoste. Na grobišču v Zengovàrkonyju jih srečamo v grobovih posamič, navadno pa v kombinaciji s klesanim orodjem, keramiko in preluknjanimi kladivastimi sekirami.92 Za avstrijsko Koroško in Štajersko jih je zbral R. Pittioni v tip Kanzianberg93 kot mešanico podonavskih in nordijskih elementov v poznem neolitiku. Na ozemlju Slovenije jih najdemo v starejših naselbinah alpske facies lengyelske kulture oz. lasinjske kulture: na Resnikovem prekopu,94 Drulovki,95 v Ajdovski jami ter na Hrvaškem v Apatovcu in Bekctincu.96 V Ajdovski jami so najdene štiri miniaturne sekirice (F2) s črepinjami loncev, enoročajnim vrčem, zajemalko, miniaturno stekleničko in okrasno jagodo iz školjčne lupine med kosti pokojnikov ob levi steni centralne dvorane,97 datiranih od 5625±130 B.P. do 5340±120 B.P. Miniaturna sekirica (F2) je kot edinstven primerek najdena tudi v Vinči na globini 8,4 m98 (Vinča A po Milojčiču oz. Vinča-Tordoš I po Garašaninu) na začetku mlajšega neolita. Ploščate sekire štirikotne oblike in z zoženim čelom najdemo tudi na koliščarskih naselbinah pri Igu na Ljubljanskem barju,99 kjer bi lahko pripadale stopnji Ig I, sočasni s stopnjo Mako-Vučcdol; Ješovice B ali stopnjo Ig II, ki naj bi se končala z bronasto dobo A2 po Rcincckerju.100 Med sekirami (A, B, C, D, E, F) je največ preluknjanih kladivastih sekir (A — 41,8%), med katerimi številčno izstopa varianta A3 (tab. 4) z dolžino 7,5 do 15 cm ter širino in debelino v istem razmerju (tab. 2). Najdemo jih na večini najdišč v severovzhodni Sloveniji (tab. 3). Kot tipični primerki pa so v Budincih (t. 1: 1), Stanjev-cih (t. 1: 2), Večeslavcih (t. 1: 13), Puconcih (t. 1: 19), Negovi (t. 8: 6), Ormožu (tl3: 16), Sp. Hajdini (16: 7), Ptuju (t. 17: 1, 3, 4, 7), Mariboru (t. 23: 4, 11, 14), Zbelovem (t. 27: 6) itd. V večjih izvedbah do 25 cm s širšim čelom (A2) so najdene v osemnajstih primerkih (pr. Maribor — t. 24: 1; Hajdina — t. 16: 9; idr.), v največji (Al) pa je najdena le v ena naselbini Lipa v Prekmurju (t. 4: 6). V bližnji okolici nima primerjav; podobna, okrog 30 cm dolga orodja pa hrani še Prirodoslovni muzej na Dunaju iz Roggendorfa, Hegaua in Vestonic.10! V Srednji Evropi so takšni tipi povzročili precejšnje polemike u uporabi (kot lemež pri oranju, za razbijanje grud, zagozda pri celjenju lesa, kot metalno orožje pri lovu ...).102 Podolgovate kladivaste sekire z ozkim čelom (A4) nastopajo v Obrežu (t. 9: 9), Negovskem vrhu (t. 8: 10), Drakšlu (t. 11: 11) in Tomažu pri Ormožu (t. 10: 19); redke pa so tudi s širokim in zaobljenim čelom (A9), ki jih najdemo v Strehovcih (t. 4: 3) in Ormožu (t. 12: 20). Podobne, vendar krajše in čokate so zastopane v tipu A5 v Seliščih (t. 7: 14), Tomažu pri Ormožu (t. 10: 18) in Ptuju (t 17: 5). Tip A6 predstavlja podolgovato, zaobljeno kamnito kladivo z luknjo na sredini, kot so primeri na Humu (t. 9: 14), Gomilici (t. 4:15) in na Ptuju (t. 16: 13); tip A7 pa je okroglasto kamnito kladivo z osrednjo'luknjo in velikosti od 7 do 10 cm, kakršne imajo Ormož (t. 12: 18), Slovenska Bistrica (t. 25: 14), Tinje (25: 18), Dolga vas (t. 5: 7), Veržej (t. 7: 3), Senik (t. 11: 1) in Zamušani (Kat. št. 117). Podolgovati, masivnejši kladivasti tip kamnitih sekir A10 nastopa v Kunovi (t. 9: 1), Polenšaku (t. 19: 11), Lahoncih (t. 10: 11), Mariboru (t. 23: 9) itd. (tab. 3). Sekire tipa A8, ki so v širini oblikovane kot tipi kladivastih sekir A2 in A3, imajo debelino oz. profil ploskih kopač (C) in bi jim morda tudi smeli prisoditi uporabnost motike. Najdemo pa jih za sedaj najdlje na severu do Vidma ob Ščavnici (t. 8: 11) in na jugu zahodu do Stražgonjcev (t. 16: 4). Zadnji tip v skupini A predstavlja kamnita sekira tipa Ali z ravnim čelom in šrišim rezilom ter že bolj robato oblikovana v Ormožu (t. 13: 17), podobne pa so še v Zg. Leskovcu (t. 15: 4), Vitomarcih (t. 19: 16) in Sp. Slemenu (t. 22: 12). Vrtanje kamnitih sekir se pojavi že zelo zgodaj. Na Kreti in v Srednji Evropi103 je vrtanje izvedeno z obeh strani, tako da je presek luknje v obliki dvojnega konusa. Podobna tehnika je bila znana že tudi v Vinči v času sloja zemunic ter na globini 8,5 m.104 Pojav prevrtanih kamnitih kladivastih orodij je vezan v Vinči na fazo Vinča-Pločnik I,105 čeprav se vrtanje s cilindričnim instrumentom pojavi že v globini 6,9 m (B2) oz. v Gradački fazi. V sopotski kulturi se preluknjane kladivaste sekire v enostavni, zaobljeni in bolj plosnati obliki pojavijo s stopnjo II (v horizontu C v Bapski)106 ter se v stopnji III povsem udomačijo.107 V Bosni se javljajo najštevilneje v Butmiru, stratigrafsko pa v Ul. fazi Obre II in v ostalih naseljih butmirske kulture.108 Zelo redke so na območju hvarske kulture,109 zato pa prav pogoste v mlajših neolitskih poljedelskih podonavskih kulturah (tiško-lcngyelski),110 od katerih se z novim valom naseljencev-poljedel-cev v poznem neolitu in v eneolitu v vsej svoji tipološki paleti razširijo tudi na ob-tnočje jugovzhodnih Alp.111 Na ostalem slovenskem ozemlju pripadajo lahko še poz-fioneolitski alpsko-lengyelski kulturi, izpričani v Ajdovski jami,112 predvsem pa v naselbinah alpske facies lengyelske kulture oz. lasinjske kulture. V najnižjih plasteh naselbine jih najdemo v Predjami (A3), v Drulovki (A3), Resnikovem prekopu (A3), Blatni Brezovici (A3)113 ter na ostalih mlajših koliščih vključno z Ig I in Ig II, kjer so poleg tipa A3 in A4 najdene tudi kladivaste sekire ali kladiva “tujih” oblik,114 ki naj bi bile odsev “nordijskih” vplivov. Na območju severovzhodne Slovenije je najdeno 15 takih orodij, razdeljenih v pet tipoloških inačic (BI — B5, tab. 2). Tip sekire BI s koničnim in ravno odrezanim zatiljem ali stožčastim ovršjem je najden v Čepincih (t. 1: 11), Mali Polani (t. 4: 19), Negovi (t. 8: 8), Ormožu (t. 13: 14) in Preradu (t. 19: 10); mariborske najdbe (t. 23: 3) pa zaradi dvomljivih najdiščnih okoliščin ne obravnavam.115 Tip B2 predstavlja le ena kamnita sekira iz Ormoža (t. 12: 22) z odebeljenim osrednjim predelom luknje, dvignjenim cilindričnim zgornjim delom in širšim polkrožnim, navznoter zasukanim rezilom, ki kaže “kovinsko” formo. Med tip BI in B2 bi razvojno sodil tip B4 z nižjim zoženim, ovalno oblikovanim zgornjim delom in klekastim, rahlo razširjenim predelom v višini luknje. Iz severovzhodne Slovenije poznamo dve taki najdbi: zgornji del kamnite sekire iz Očeslavec (t. 8: 3) in še nedokončan izdelek iz Vel. Okiča (t. 15: 9), ki bi dokazoval izdelavo te vrste sekir na naših tleh. Sekira s koničnim in gumbastim vrhnjim delom (B5) je zastopala le na Ptuju (t. 16: 14), medtem ko je čolničasto zapognjenih fasetiranih klinov (B3) nekaj več: Li-banja (t. 10: 1), Ljutomer (t. 7: 6), Vuzmetinci (t. 10: 6), Areh na Pohorju (t. 25: 1) in Malohoma (t. 26: 5). Te vrste selcih (B) je obravnaval podrobneje že S. Pahič pri objavi najdbe iz Očeslavec.116 Sekire s koničnim ali cilindričnim zgornjim delom in ravnim zatiljem ter samo odebeljenim ali klekastao oblikovanim osrednjim delom z luknjo (BI, B2, B4), so znane že iz mlajših neolitskih najdišč,117 medtem ko so kot izoblikovan tip, večinoma facetirane, znane v območju širjenja kulture vrvičaste keramike. R. Pittoni objavlja podobne najdbe iz Avstrije v okviru starejše “Einzclgrabkultur”, ki mu pomeni prodor vrvičaste keramike v Podonavje.118 Na Češkem, kjer podaja tipe kamnitih sekir iz tega obdobja M. Buchvaldck,119 bi ustrezal tip AHA in FHA 1-3. Da gre za precej razširjen in časovno ohlapen pojav takih tipov kamnitega orodja, bi sklepali po najdbah z območja michelsberške kulture.120 Posamič se javljajo tudi v kulturi Remedello v Italiji med običajnejšim tipom “Knaufhammeraxt”121 in v Franciji,122 v panonskem Podonavju pa predstavljajo le uvožene kose.123 Pri očeslavski sekiri je očitna “kovinska” izrazitost, kljub temu, da se še ne razhaja povsem z neolitsko oblikovno tradicijo.124 Od vrvičasto keramičnih primerov jo loči pomanjkanje facet. S. Pahič jo za sedaj datira v encolitik ali začetek bronaste dobe, dokler druge in spremne najdbe ne pokažejo kako drugače. Sekire s koničnim in gumbastim vrhnjim delom ter s čolničasto zapognjeni klini so zastopani med gradivom badenske oz. pccelskc kulture in tudi v Avstriji, kjer R. Pittioni navaja sekire z gumbastim zaključkom predvsem v Mondsee kulture.125 Podobno, edino in tipsko neizrazito “pozno obliko vrvičasto keramične bojne sekire” podaja R. R. Schmid iz Vučedola.126 Najdbe fasetiranih kladiv z barjanskih kolišč, kjer najdemo primerjavo za prav tak fragmentiran kos iz Vuzmctincev127 ter podobnosti k tipom BI (barjanske imajo visok zožen cilindričen zgornji del), spremljajo licensko keramiko, ki naj bi bila zapuščina migracijskega toka z matičnega območja te skupine na severnem Gradiščanskem in vzhodnem obrobju dunajske kotline proti jugu ob koncu cncolita oz. v zgodnji brona- sti dobi.128 Morda bi se podobne najdbe v Vindiji,129 licenska keramika iz Maribora in Brinjeve gore ter obravnavane sekire z našega območja, h katerim prišteva M. Pulir še podobne “tuje” oblike iz Cvetlina, Belca in Koškovca (zbirka Pečomik) iz varaždinske regije,130 vključevale v selitveno pot oz. označevale naselitev nosilcev teh oblik na tem območju. Zanimiva je prav gotovo tudi najdba kladiva s cilindričnim zgornjim delom, ki z zaobljenimi rameni prehaja v razširjen osrednji del z luknjo v najmlajšem horizontu I v Ajdovski jami, sicer v sekundami legi še s fragmentom posod vučedolskega tipa131 oz. z ostalimi fragmenti I. horizonta, ki imajo analogije v lasinjski skupini, na območju zahodne Panonije v skupini, na območju zahodne Panonije v skupini Balaton, na območju Koroške v tipu Pòlshaks-Strappelkogel ter v vzhodnoalpski skupini slavonskega kulturnega kroga.132 Orodje ali orožje “tuje" oblike oz. tip B glede uporabe vrednotijo različni avtorji večinoma kot bojne sekire, ki se širijo na širokem področju kultur bojnih sekir od Srednjega Dnjepra do spodnjega Rena.133 Nedokončan izdelek iz Vel. Okiča nas opozarja na izdelavo na domačih tleh, tipološka raznovrstnost razmeroma majhnega števila teh sekir pa na možnost domačega razvoja (razvojno so morda blizu kladivaste sekire tipov A4, AIO, All) v eneolitskem času, morda že v njegovi zaključni fazi pod vplivom kulturnih tokov tako s severa, vzhoda ali jugozahoda. C. Renfrew navaja podobne kamnite sekire, kot so iz Male Polane (t. 4: 19) in Prerada (t. 19: 10) na ozemlju Bolgarije kot prototipe bakrenemu Vidra tipu, v glavnem datiranemu v Gumelnici BI fazo oz. po najstarejšem primerku v jugovzhodni Evropi iz Hotnice (severovzhodna Bolgarija) že z Gumelnico A2, ki ustreza začetku razvite faze Vinča-Pločnik in kjer kaže založena najdba podobnih sekir v bakru tipa Pločnik na začetek izdelave le-teh v okvir pozne Tiszapologar faze v Vojvodini, vzhodni Madžarski in Slovaški.134 Kot vidimo, imamo široko področje pojavnosti v različnih več ali manj sočasnih kulturah severnih (nordijskih) srednjeevropskih in panonsko-balkanskih, ki impulsira-Jo svoje izdelke ali le oblikovni izraz v zgodnjo bronasto dobo in kjer jih naše osrednje oz. mejno področje obeh sprejema in oblikuje v svojem lastnem kulturnem kontekstu. Kako in v katerem momentu, pa bodo nekoč pokazale le najdbe v zaključnih grobnih ali stratigrafsko zanesljivih naselbinskih sklopih. Kot tipično poljedelsko orodje v severovzhodni Sloveniji v neo-eneolitskem času lahko obravnavamo široke ploske preluknjane sekire — kopače (tudi krčenke), razvrščene po velikosti in obliki v tri variante. Najštevilneje je zastopana verianta C2 krajših oglatih kopač od 10 do 15 cm in so najdene le posamič ob Ledavi (Gerlinci — t- 1: 14; Filovci — t. 3: 21; Lendava — t. 5: 8) in Ščavnici (Selišči — Kat. št. 65; Biserjane — t. 7: 11), pogosteje pa v Ormožu in okolici (Ormož — t. 13: 10, 12; Har-dck — t. 12: 12; Strmec — Kat. št. 110) do Tomaža (t. 10: 15) in Ključarovcev (t. 10: 10) ob Lešnici. Kar številno in strnjeno nastopajo na Ptujskem polju od Za-tuušanov (t. 14: 1), Gorišnice (t. 14: 2) in Markovcev (t. 14: 12, 14) do Ptuja (t. 17: 8, 9); t. 18: 20) ter od Strmca (t. 19: 6), Polenšaka (t. 19: 12), Hvaletincev (t. 19: 15) in Zg. Verjan (t. 21: 7) do zgomjepesniških pritokov (Hlape — t. 22: 4; Svečina — t. 22: 2). Najdemo jih spet v naselbini v Hočah (t. 24: 14), od Pivole (t. 24: 10) do Slivnice (t. 25: 2), v rodovitnih haloških dolinah od Zg. Leskovca (t. 15: 2), Gruškovja (t. 15: 13) in Zakla (t. 15: 16) do Donačke gore (t: 15: 19) ter Zbelovega nad Dravinjo (t. 27: 7). V večjih izvedbah od 15 do 20 cm (Cl) jih najdemo v Ormožu (t. 13: 13), Formin (t. 14: 6), Sp. Hajdini (t. 16: 8), Mariboru (t. 23: 13; t. 24: 2) in bližnjih Zrkovcih na polju “Štuki" (t. 24: 3); v manjših (7-10 cm), ki imajo še obliko prodnika (C3), pa jih najdemo v Bratoncih (t. 4: 5), Žihlavi (t. 8: 2), Zg. Hajdini (t. 16: 5), Gabemiku (t. 19: 13), Hočkem Pohorju (Kat. št. 216) ter v naseljih Kobilje (t. 5: 2), Hardek (t. 12: 2), in Ptuj (t. 18: 19, 21). Razen na našem območju se javljajo podobne široke ploščate preluknjane sekire — kopače še v Krču-Cerje Nebojše135 in naselju Bile,136 na področju lasinjske kulture, medtem ko podaja primer takšne preluknjane širše ploščate sekire — motike, rov-nice tudi Buttler med kamnitim orodjem podonavskega kulturnega kroga v Srednji Evropi.137 S tem da so v severovzhodni Sloveniji zastopane kar z 12,8% med kamnitimi sekirami (tab. 3: 4) ter se uvrščajo po količini na tretje mesto in da so razen posamič na poljih najdene tudi v sklopu stanovanjskih objektov skupaj z izvrtki in drugim gradivom, smemo sklepati, da so jih izdelovali doma, na obravnavanem območju v skladu s potrebami eneolitskega poljedelca in lončarja (kopanje gline, jam, okopavanje...). V obdelavi nam ostanejo še različna tolkala in terila, predstavljena v tipu G, predvsem oglato okroglastih oblik ali v obliki priročne kamnite oblice. Predstavljajo tipične seliščne predmete in so časovno nedoločni, kolikor ne nastopajo v kultumo-časovno opredeljenih celotah. Ti predmeti, uporabljani za trenje sadežev ali zelišč, drobljenje žita, pripravo barv, pri obdelavi orodja in podobnih delih, se pojavljajo kot eno osnovnih orodij v širokem časovnem razponu od neolitika pa vsaj do konca bronaste dobe, enako pa bi lahko rekli tudi za brusnike različnih oblik (tab. 2: J). Ti so bili predvsem potrebni tako pri obdelavi oz. izdelavi glajenega orodja kakor pri negovanju in ostrenju, zaradi lažjega prenašanja (mogoče privezani za pasom) pa so večkrat tudi preluknjani (Bukovnica — t. 2: 19; Ptuj — t. 18: 22; ...). Klesano orodje (tab. 2: I) je odkrito predvsem na naselbinah, kjer se, čeravno so le delno raziskane, kaže v različnem razmerju do glajenega orodja. Statistični pregled (tab. 3) nam ne daje vpogleda v to razmerje zaradi izbora najdb prav iz večjih naselbin. Zdi se, da je na naselju SŠC v Ptuju nekoliko večji odstotek klesanega orodja, kar se kaže tudi v Ajdovski jami in Drulovki zunaj obravnavanega območja,138 precej izenačen v Andrencih, na Hardeku, Šafarskem in Bukovnici, v manjšem številu pa na Zbclovem in Brezju pri Zrečah. Največ je rezilc ali nožičev (II; pr. Ptuj — t. 17: 17-20; Andrcnci — t. 20: 6, 7, 12, 13; Zbelovo — t. 27: 20), dostikrat narejenih že iz odbitkov. Ali sojih uporabljali samostojno ali vložene v koščene ali lesene držaje, ni ugotovjeno. Znani so tudi z drugih slovenskih najdišč, kot so Ajdovska jama, Resnikov prekop, Drulovka, Kev-derc. Parti, na Hrvatskem pa Pavlovac in Apatovac139 ter drugod. Redkeje so najdene retuširanc konice 12 (pr. Brezje pri Zrečah — t. 26: 18), ter praskala in strgala 13 (pr. Andrenci — t. 20: 15; Brezje pri Zrečah — t. 26: 19; Ptuj — t. 17: 24), kakršna so znana v podobnih oblikah tudi z drugih najdišč: Ajdovske jame, Resnikovega prekopa, Drulovke, Kevdcrca140 idr. Izdelana so prav tako večinoma iz odbitkov. Navadnih odbitkov je najdenih največ (Andrcnci, Ptuj, Zbelovo), kar kaže, da so tudi klesano orodje izdelovali doma. Vprašanje je, odkod so dobili ustrezen kamen za ta orodja, ki so iz zelenkastega in rjavkastega kresilnika (Andrenci), amorfne oblike kremena — roženca (temno rdečega, rjavkasto sivega, temno sivega — Ptuj, Bukovnica) in kalcedona (rjavkasto sivega, rumenkasto prosojnega — Bukovnica, Dobrovnik...). V Sloveniji je rožancev malo, pa še nahajališča le-teh so “skrita”, tako da Buser predvideva izdelavo klesanega orodja iz srednjetriasnih ali jurskih kamenin iz sosednje Madžarske.141 Vsekakor gre verjetno tu za trgovino na večje razdalje. Glajeno kamnito orodje v severovzhodni Sloveniji je izdelano iz serpentinita, am-fibolita, andezita, gnajsa, peščenjaka, tufa, bazalta in amfibolitnega skriljevca. Največ orodja je iz matamorfne kamenine — serpentinita: sivo-zelenkastega (pr. Filovci — t. 3: 21; Bukovnica — t. 2: 16; t. 3: 10; Mali Okič — t. 15: 11; Cankova — t. 1: 15; ...), rjavkasto-sivega (pr. Bukovnica — t. 2: 9), temno zelenega z rjavimi lisami (pr. Črenšovci — t. 4: 13; Bukovnica — t. 3: 11; Zamušani — t. 14: 1; ...), homogenega rjavkastega (pr. Bukovnica — t. 3: 1; t. 3: 16) pa tudi preperelega sivo-črnega (pr. Zavrč — t. 14: 3) ali svetlo zelenega (pr. Zg. Leskovec — t. 15: 3). Serpentini! je bil med kameninami najbolj žilav proti udarcem s sekiro ob trše in trdnejše predmete, zaradi nižje trdote pa ga je bilo tudi lažje in fino obdelati. Površina orodja iz amfibolita je slabše obdelana, v večini je ostala naravno hrapava, temno zelene barve. Precej sekir iz amfibolita je najdenih v Bukovnici (kalupasta t. 2: 10; ploščate t. 3: 4, 5, 9, 15; t. 2: 8, 14), dve pa v Andrencih (ka-lupasta t. 20: 11; dletasta t. 20: 17). Dve kalupasti sekirici (D3 — t. 20: 2, 10) ter eno rezilo (t. 20: 9) iz Andrencev pripadajo drobnozrnatemu sivkastemu gnajsu. Večji odlomek orodja (t. 2: 17) iz laminiranega svetlo sivega gnajsa je najden v Bukovnici, od koder sta tudi dva brusa: iz svetlo sivega drobnozrnatega peščenjaka (t. 2: 19) in rjavega drobnozrntega kremenovega peščenjaka (t, 2: 15) s sledovi obrabe pri brušenju trših predmetov. Iz tufa (večinoma porozni sedimenti apnenca ali kremena) so sekire iz Juršincev (t. 19: 14), Sp. Hajdine (t. 10: 7) ter Zg. Leskovca (t. 15: 1), izvor kamenine pa naj bi bilo območje Podplata, Mestinja in Rogaške Slatine.142 Iz bazalta (črna bazična kamenina — predornina iz glinencev) je kladivasta sekira iz Frankovcev (t. 9: 11), iz zelenega amfibolitnega skriljavca pa ploščata sekirica iz Sp. Porčiča (t. 21: 10) in iz sivkasto zelenega iz Brezja pri Zrečah (t. 26: 6, 8, 15, 16). Množina odkruškov, izvrtkov in nedodelanega glajenega orodja kaže, da so večino orodja neo-eneolitski prebivalci izdelali v domačih naselbinah in da si primernih kamnov oz. kamenine niso iskali predaleč, čeravno je nekaj surovin ali orodja prav gotovo vezano tudi na trgovske in druge stike. Izdelovalci orodja so zvečine uporabljali kamenine (prodnike) iz pliocenskih in pleistocenskih prodnih zasipov, ki so jih nanesle reke iz Centralnih Alp ob Dravi in Muri.142 Poreklo pa smemo iskati tudi na Pohorju, predvsem na njegovem jugovzhodnem delu, v terciarnih plasteh Štajerske (kremenov peščenjak,144 na obronkih Donačke gore ter že v prej omenjenih srednjetriasnih ali jurskih kameninah Madžarske. Vrsta kamenine narekuje izdelavo določenega tipa orodja in tudi namen uporabe, kar nam skuša predstaviti tudi eksperimentalna arheologija ter S. A. Semenov.145 Ugotavljamo torej, da imamo na območju severovzhodne Slovenije v mlajšem neolitu in v eneolitu količinsko in tipološko bogato paleto glajenega kamnitega orodja, ki kaže predvsem gospodarsko-poljedelsko vlogo in ga je uporabljal ter z njim zadovoljeval svoje življenjske potrebe že stalno naseljeni poljedelec. Med po pojavnosti najstarejše bi šteli odebeljene kopitaste, kalupaste in vitkejše dletaste oblike ter ploščate sekire, ki zadržijo uporabo še v kovinskem obdobju. Preluknjane kladivaste sekire, katerih širši pojav je vezan na sredino mlajšega neolitika, se v poznem razvijejo v vsej svoji raznovrstnosti tudi na našem območju, da bi se v prehodni bakreni dobi v skladu z novimi kulturnimi in gospodarskimi tokovi (predvsem z uporabo kovine — bakra) prilagodile potrebam in duhu novega časa. Z novim tehnološkim razvojem ter družbenimi spremembami zgodnje bronaste dobe so izgubile svojo primarno veljavo in vrednost, čeravno so še večkrat našle uporabnika; če ne drugače, so rabile v hiši kot varuh pred ognjem in strelo. q! 8 K X 2 O • 10 tH KLESANA OR. I 12 3 NEZNANE CBLIKE H •• •• •••• TOLKALA TERILA G 12 3 4 DLETA F 1 2 • • • PLOŠČATE SEKIRE E 12 3 • • • • • ODEBELJENE SEKIRE D 12 3 • • • . : u w KJ S O O • • • TUJE OBLIKE SEKIR 1 2 3 4 5 • PRELUKNJANE KLADIVASTE SEKIRE A 12 3 4567891011 • • • • ••• ••• •« • • • • • NASEL- JE n v •• • • ••••• TABLA =. 7 „ 7 ^ ^ H " " ! I ! 5 2 Ì 2 2 S " I 2 I 2 2 2 Ì 2 NAJDIŠČE j ž I Ililiilf ifSliiff Iliiilìlif!!!! š Ì à JS "o Tab. 3: Statistični pregled kamnitih orodij v severovzhodni Sloveniji (nepopi večino neolitskih in eneolitskih najdišč). Tab. 3: Statistica! survey of thè Stone tools in northeastem Slovenia (incomplete for most of the Neolithic and Eneolithic settlements). o! S K * Z O :: • :: Ji M _ ŽS : KLESANA OR. I 12 3 . » NEZNANE ČELIKE H • • • • • • • • TOLKALA TERILA G 12 3 4 • DLETA F 1 2 • PLOŠČATE SEKIRE E 12 3 • • • • . : • ODEBELJENE SEKIRE D 12 3 • • • • • • KOPAČE C 12 3 • • • TUJE OBLIKE SEKIR B 1 2 3 4 5 • • PRELUKNJANE KLADIVASTE SEKIRE A 12 3 4567891011 • • • • • • • • • • •••• •• • • • • • • • NASEL- JE n v • •••• • to 3 » 1 g 3 g « O. ^ • • • • •••• • • • • • NASEL- JE n v • • • • • • TABLA ž ž ž žžžsžsžžŠ žžžžžžžilslžsŠS £ NAJDIŠČE 1 1 i’f « II, „4Ì sl 11 Ji s = š = ^ J 1 1 = = = S ^ ii RSSsššaaaSSSSsSšašnsaSšSšSšaasa Tab. 3: ai. 8 K « z o • : KLESANA OR. I 12 3 M < S 53 ^ se . : . : : TOLKALA TERILA G 12 3 4 • DLETA F 1 2 < • • • PLOŠČATE SEKIRE E 12 3 • • • • • • • ODEBELJENE SEKIRE D 12 3 • • • KOPAČE C 1 2 3 • • : • TUJE OBLIKE SEKIR B 1 2 3 4 5 • PRELUKNJANE KLADIVASTE SEKIRE A 12 3 4567891011 • • • • • • • • •••• • ••• * • • • • Ji > Ul iž» z c «*- • • 3 B H r*. i/i 5 5 5“5r ~ ? -j -e ~ " 5 5 5 5 5 5 i ?: s ■s 5 SS S S S S SSSS SSSSSS SSSASSS s s NAJDIŠČE ... ! 8 i JljllljblMli; ZAP. KAT. ŠT. s = = sš = S52 = *ssS5Slssažgsgll = sss PRELUKNJANE KLADIVASTE SEKIRE 12 3 4567891011 TUJE OBLIKE SEKIR KOPAČE ODEBELJENE SEKIRE PLOŠČATE SEKIRE 12 3 TOLKALA TE RI LA NEZNANE ČELIKE KLESANA OR. ! !)• — Pri luknji odlomljena kladivasta sekira iz sivkaste kamenine, lepo glajena (ohr. d. 10, š. 5,2, db. 4,8 cm), (t. 16: 2). LIT: Mikl-Curk I. Var. spom. 17-19/1, 1974, 95, sl. 2: 4,5. 147. SV. ANA v Halozah Obč. Ptuj Na njivi pri cerkvi Sv. Ane so poleti 1972. leta pri kopanju našli kamnito sekiro. — Ploščata sekira iz lisastega sivo-zelenega kamna (d. 8,5, š. 4,8, db. 1,2 cm), (t. 16: 3). Hrani jo Župni urad v Stopercah. LIT: Mikl-Curk I. Var. spom. 17-19/1, 1974, 92, sl. 6: 2. 148. MEDVEDCE Obč. Ptuj Leta 1930 pri premogovniku najdena kamnita sekira je izgubljena. LIT: Saria B., Klemenc J. 1939, 41; Pahič S. ANSI 1975, 318. 149. SELA Obč. Ptuj V kraju najdeno kamnito sekiro hrani Landesmuscum Joanncum v Gradcu (inv. št. 3296). LIT: Saria B., Klemenc J. 1939, 55; Pahič S. ANSI 1975, 328. ISO. STAŽGONJCA Obč. Ptuj Preluknjana kladivasta sekira (d. 14,2, š. 5,6, db. 3,4); inv. št. A 67, (t. 14: 4). Hrani jo Pokrajinski muzej Maribor. UT: Pahič S. ANSI 1975, 309; Isti, 1983 b, 39 ss, T. 1: 8. •Sl. ZGORNJA HAJDINA Obč. Ptuj — Iz temno zelenega dravskega prodnika začeta izdelava sekire z luknjo — kopača? (d. 12,1, š. do 7,8, db. 4,3 cm); inv. št. A 54, (t. 16: 5). Hrani Pokrajinski muzej Maribor. — Pri luknji odlomljena kladivasta sekira iz lisastega rjvo-čmega in zelenega kamna (d. 7,3, š. 4,5, db. 3,6 cm); inv. št. A 94, (t. 16: 6). Hrani Pokrajinski muzej Maribor. LIT.: Mikl-Curk I. ANSI 1975, 322 (omenja pod krajem Ptuj). •S2. SPODNJA HAJDINA Obč. Ptuj Znane so najdbe kamnitih sekir, ki jih hrani Pokrajinski muzej v Ptuju (inv. št. P 30805, P 30842, P 30810), eno pa hrani Pokrajinski muzej Maribor (inv. št. A 44). — Preluknjana kladivasta sekira iz čme kamenine — tufa (izvor Podplat—Rogaška Slatina) — (d. 11,1, š. 4,9, db. 4,9 cm); inv. št. P 30842, (t. 16: 7). — Preluknjana kladivasta sekira — kopača iz serpentina — dravski prodnik (izvor HIRT-Koroška) — (d. 13,5, š. 7, db. 3,8 cm); inv. št. P 30810, (t. 16: 8). — Preluknjana kladivasta sekira iz temno zelene kamenine (d. 18,5, š. 7,4, db. 6,2 cm); inv. št. P 30805, (t. 16: 9). Najdena je bila leta 1923 ob železnici na Sp. Bregu. — Kalupasta sekira iz sivo-zelene lisaste kamenine (d. 13,5, š. 5,6, db. 3,9 cm); inv. št. A 44, (t. 16: 10). Najdena je bila pri Sv. Roku na Zg. Bregu. Hrani jo Pokrajinski muzej Maribor. LIT.: Saria B., Klemenc J. 1936, 28 s (omemba pod Poetovio); Mikl-Curk I. ANSI 1975, 322 (omemba pod krajem Ptuj). >53. PTUJ Obč. Ptuj Iz Ptuja in njegove neposredne okolice so znane starejše posamezne najdbe kamnitih sekir (t. 16: 11, 12; t. 17: 1-8) ter novejše, pridobljene pri zaščitnih izkopavanjih (cerkev Sv. Ožbolta — 1972, prizidek k porodniško-ginekološkemu oddelku Bolnice v Ptuju — 1989, t. 17: 10, 11; Ziherlova ploščad B-V — 1977, t. 17: 9, prizidek k Domu upokojencev 1992, t. 17: 12). Iz okolice Ptuja je znana najdba bakrene sekire z luknjo. Hrani Landesmuseum Joanneum v Gradcu; inv. št. 10086. Leta 1942 je bilo na Vičavi v Ptuju v antičnih ruševinah rimske vile najdenih nekaj fragmentov eneolit-ske keramike. Hrani je Pokrajinski muzej Ptuj pod inv. št. P 3842. Pozno neolitska naselbina na Ptujskem gradu je bila odkrita na naravno utrjenem prostoru pri arheoloških izkopavanjih slovanskega grobišča na nekdanjem turnirskem prostoru v letih 1946/47. Izkopavanja je vodil dr. J. Korošec. Zaradi intenzivnih posegov v to zemljišče v različnih obdobjih ni bilo moč zaslediti nobenih gradbenih ostalin. Keramični in kamniti predmeti pripadajo kulturnemu krogu "alpskega facicsa Icngyclske kulture” po Korošcu, “Polshals-Strappelkogcl" kulturi po Pittioniju ali “lasinjski" po Dimitrijeviču, nekaj keramike pa pripada tudi poznejši “vučedolski" oziroma “slavonski" kulturi. Leta 1980-82 pa je bila odkrita Se obsežna naselbina na levem bregu potoka Grajene, in sicer pri izkopavanju za garaže ob Ziherlovi ploščadi na pare. št. 178, k.o. Ptuj (izkopavanja Pokrajinskega muzeja Ptuj) ter pri izkopavanju na parkirišču pri Srednješolskem centru na pare. št. 168, 170, 171/1-3, 172 in 173, vse k-o. Ptuj (izbor predmetov z izkopavanj Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor na t. 17: 13-28. Neolitske naselbinske ostaline (žganina, lep, keramika, kamnito orodje), datirane prav tako v “alpski facies lengyelske kulture", so bile na parkirišču pri Srednješolskem centru skoncentrirane v približno 50 m2 veliki temni Usi — ostanku stanovanjske jame ali preproste koče. Med množico temnih lis — stojk za kole (ostankov srednje bronastodobne neselbine na istem prostoru) je nemreč težko izločiti eneolitske, čeprav jih je nekaj, ki vsebujejo tudi eneolitsko keramiko. Prav zaradi istih razlogov je težko določiti časovno pripadnost tudi ognjiščem, najdenim pri Srednješolskem centru kakor onim na Ptujskem gradu. Kontinuirano intenzivno življenje na območju Ptuja je precej zabrisalo sledi in tudi obseg naselbine, ki je bila razprostranjena na širšem arealu in obvladovala plodno območje med Dravo in obronki Slovenskih goric. Predmeti z neznanimi ožjimi najdišč ni mi podatki: — Ploščata sekira iz serpentina (d. 8,4, š. 5,6, db. 2 cm), (t. 16: 11). — Ohranjeno je tudi roženo toporišče (d. 7 cm), v katerem je sekira tičala. Hrani Narodni muzej Ljubljana pod inv. št. P 11411, (t. 16: 12). V nadaljevanju omenjene najdbe hrani Pokrajinski muzej Ptuj: — Ploščata sekrira iz sivo-zelene kamenine (d. 12,4, š. 6,8, db. 3,2 cm); inv. št. P 30846, (t. 16: 15). — Čep preluknjane sekire iz sivo-zelene kamenine (d. 3,3 cm); inv. št. P 30849, (t. 16: 16). — Fragmentirani zgornji del preluknjane kladivaste sekire iz temno zelene kamenine (d. 7,5, š. 5,7, db. 6,2 cm); inv. št. P 30850, (t. 17: 1). — Fragmentirani zgornji del preluknjane kladivaste sekire — verjetno kopača iz temno zelenega amfibolita — dravski prodnik (izvor Kozjak ali Pohorje) — (d. 6,4, š. 7,2, db. 3,9 cm); inv. št. P 30814, (L 17: 2). — Fragmentirani zgornji del preluknjane kladivaste sekire iz svetlo zelenega serpentina — dravski prodnik — (d. 6,4, š. 5,2, db. 4 cm); inv. št. P 30804, (t. 17: 3). — Fragmentirani zgornji del preluknjane kladivaste sekire iz zelene kamenine (ohr. d. 4,7, š. 5,3, db. 5,1 cm); inv. št. P 30822, (L 17: 4). — Preluknjana kladivasta sekira iz sivo-zelenega preperelega serpentina — dravski prodnik (izvor Koroška) (d. 8,8, š. 7, db. 5 cm); inv. št. P 30841, (t. 17: 5). — Iz okroglega prodnika začeta, vendar ponesrečena izdelava preluknjane kladivaste sekire iz čmo-belo lisaste kamenine (ohr. d. 8,7, š. 7,5, db. 3,5 cm); inv. št. P 30845, (t. 17: 6). — Fragmentirani spodnji del preluknjane kladivaste sekire iz lisaste zelene kamenine (d. 10,2, š. 5,5, db. 4,5 cm); inv. št. P 30833, (t. 17: 7). — Preluknjana kladivasta sekira — kopača iz temno zelene kamenine (d. 7,2, š. 3,1, db. 1,3 cm); inv. št. P 30847, (t. 17: 8). Ptuj — Ziherlova ploščad blok B-V, od 1. 1992 dalje Rimska ploščad. Pri zaščitnem izkopavanju dr. Paole Korošec na prostoru stanovanjskega bloka B-V na Ziherlovi ploščadi (nekdanji Rabelčji vasi) je bila leta 1977 najdena tudi kamnita kopača. — Pri luknji odlomljena ploščata kopača iz zelenega kamna, na eni strani ob robu enako fasetirana kot navadne ploščate sekire (ohr. d. 10, š. 6, db. 2,35 cm), (t. 17: 9). Ptuj — Cerkev sv. Ožbolta — Leta 1972 je arheološka ekipa Pokrajinskega muzeja v Ptuju sondirala okrog cerkve sv. Ožbolta. V sondi II so na globini 150 cm našli manjšo sekirico trapezoidne oblike iz serpentina brez sledov uporabe. V globino je prišla verjetno z zasipom srednjeveških zidov in grobov. Hrani jo Pokrajinski muzej v Ptuju. Ptuj — Prizidek k porodnišnici bolnice dr. J. Potrča Pri zaščitnem izkopavanju Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor in Pokrajinskega muzeja Ptuj leta 1989 na območju novega objekta na pare. št. 500/2, 502, 505, 507, vse k.o. Ptuj, je bila v zasipu rimskodobne jame 86 najdena kamnita sekirica, v jami 46 pa kamnit odbitek. — Ploščata sekirica iz temno zelene kamenine — serpentina (d. 6, ohr. š. 3,2, db. 1,5 cm), (t. 17: 10). Najdena je bila v zasipu jame 86, vel.: 140 x 70 cm, v globini 83 cm (kv. 25/26) med drobci žganine, opeke in rimsko keramiko. Hrani jo Pokrajinski muzej Ptuj, še neinventarizirano. — Odbitek iz rjave kamenine (vel.: 3,8 z 3,1 x 1,5 cm), (t. 17: 11). Najden je bil v dvojni jami 46, ovalne oblike (vel. 63 x 48 cm), v globini 34 cm, v plasti rumeno-sive ilovice, mešane z drobci opeke in žganino (kv. 9). Hrani jo Pokrajinski muzej Ptuj, še neinventarizirano. PTUJ — Prizidek k Domu upokojencev, Volkmerjeva ulica — Pri zaščitnem izkopavanju Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor na območju novega objekta v letu 1992 je bila najdena v kulturni jami 2 med drugim materialom tudi kamnita glajena sekira kalupaste oblike oz. tolkalo ali terilo (t. 17: 12). PTUJ — Srednješolski center, parkirišče Izbor predmetov, pridobljenih pri zaščitnem izkopavanju ZVNKD Maribor v letu 1980/81, na p. št. 168, 171/1-3, 172, 173, k.o. Ptuj. Do predaje v Pokrajinski muzej Ptuj hrani predmete ZVNKD v Mariboru pod svojimi inventarnimi številkami. Predmeti v sondi 1, kv. 1, pl. 1, gl. 60-70 cm: — Ploščata sekirica — dleto iz rjavo-bele kamenine (d. 5, š. 3,6, db. 1,1 cm); inv. št. P 10, (t. 17: 13). — Ploščata sekira — tolkalo iz sivo-zelene kamenine (d. 15,4, š. 5,6, db. 2,3 cm); inv. št. P 9, (t. 17: 14). — Ploščata sekira — tolkalo iz zelene kamenine (d. 12,4, š. 8, db. 3 cm); inv. št. P 8, (t. 17: 15). — Orodje — strgalce iz rjavo-rumene kamenine (d. 2,3, š. 1 cm); inv. št. P 27, (t. 17: 17). — Orodje — strgalce iz rdeče-rjave kamenine (d. 3, š. 1 cm); inv. št. P 30, (t 17: 18). — Orodje — strgalce iz črne kamenine (d. 2,9, š. do 1,4 cm); inv. št. P 26, (t. 17: 19). — Fragment orodja iz bele kamenine (d. 1, š.2,3 cm); inv. št. P 31, (t. 17: 20). — Fragment orodja iz rumeno-bele kamenine (d. 1,8, š. 1,4 cm); inv. št. P 28, (t. 17: 21). — Fragment orodja iz belo-rumene kamenine (vel. 1,5 cm); inv. št. P 34, (t. 17: 22). — Fragment orodja iz sive kamenine (d. 1,9, š. 1,2, db. 0,5 cm); inv. št. P 33, (t.17: 23). — Fragment orodja iz rdeče-rjave kamenine (vel. 2,2 cm); inv. št. P 24; (t. 17: 24). — Fragment orodja iz sivo-rumene kamenine (d. 2,5, š. 2, db. 1 cm); inv. št. P 25, (t. 17: 25). — Fragment orodja iz sivo-bele kamenine (d. 1,4, š.1,5, db. 0,5 cm), inv. št. p 32, (t. 17: 26). — Fragment orodja iz rdeče-rjave kamenine (d. 1,7, š. 1,2, db. 0,6 cm); inv. št. P 29, (t. 17: 27). — Fragment orodja iz sivo-čme kamenine (d. 5,8, š. 4,8, db. 2 cm); inv. št. P 23, (t. 17: 28). Sonda 1, kv. 2, pl. 2, gl. 80-120 cm: — Kalupasta sekira — tolkalo iz temno zelene kamenine — serpentinita (d. 14, š. 5,9, db. 3,9 cm); inv. št. P 11, (t. 17: 16). Ptuj — Ptujsko polje — Preluknjana kladivasta kamnita sekira z obeh strani kroglasto zaobljena (d. 10,4, š. 5,6, db. 4 cm), (t. 16: 13). Hrani jo Landesmuseum v Gradcu, inv. št. 3994. — Fragmentirana preluknjana kladivasta sekira, fasetirana, ? osrednjim razširjenim delom in gumbasto oblikovanim ravno odrezanim čelom (zatiljem), (d. 8,8, š. 4,4, db. 4,4 cm), (t. 16: 14). Hrani jo Landesmuseum v Gradcu; inv. št. 3283. Kamnite sekire, pridobljene pri izkopavanjih na Ptujskem gradu 1946-47 (Korošec J. 1951), kijih hrani Pokrajinski muzej Ptuj. — Fragmentirana sekirica (D2) iz serpentina (ohr. d. 5,6, š. 2,8, db. 1,4 cm), najdena ob ognjišču II; inv. št. 2501, (t. 18: 1). — Fragmentirana odebeljena kamnita sekira (D2), najdena ob ognjišču št. III (ohr. d. 10,2, š. 5,2, db. 4,3 cm); inv. št. 501, (t. 18: 2). — Fragmentirana ploščata sekira (d. 13, š. 6,1, db. 3,5 cm), najdena ob ognjišču XII; inv. št. 512, (t. 18: 3). — Ploščata sekira z zoženim čelom in polkrožnim rezilom (E3) iz serpentina (d. 6,5 cm), najdena ob ognjišču št. III, inv. št. 506, (t. 18: 4). — Fragmentirano dleto (Fl) iz serpentina s sledovi uporabe (d. 10,5 cm), najdeno ob ognjišču št. V, inv. št. 2559, (t. 18: 5). — Ploščata sekira, (t. 18: 6). — Ploščata sekira (E2) iz serpentina (d. 9,7, š. 5, db. 2,8 cm), najdena na severnem delu med obzidjem trdnjavice in severnim zidom; inv. št. 2796, (t. 18: 7). — Ploščata sekira iz serpentina (d. 8,8, š. 4, db. 1,8 cm), najdena ob ognjišču št. XI; inv. št. 5041, (t. 18: 8). — Fragmentirana ploščata sekira z zoženim čelom (E3), najdena na mestu slovanskega svetišča (d. 16,8, š. 7,1, db. 3,8 cm); inv. št. 521, (t. 18: 9). — Ploščata sekira iz serpentina, (t. 18: 10). — Fragmentirana ploščata sekira — dleto iz serpentina (ohr. d. 5,6, š. 2,8, db. 1,4 cm), najdena ob ognjišču št. II; inv. št. 2501, (t. 18: 11). — Ploščata sekirica, najdena ob ognjišču XX, (t. 18: 12). — Fragmentirana ploščata sekira, najdena na mestu slovanskega svetišča, (t. 18: 13). — Fragmentirana ploščata sekira iz serpentina (d. 6,5, š. 4,8, db. 1,2 cm), najdena ob ognjišču št. III; inv. št. 507, (t. 18: 14). — Fragmentirana ploščata sekira — dleto iz serpentina (d. 9,4, š. 4,9, db. 1,4 cm), najdena ob ognjišču št. X;inv. št. 515, (t. 18: 15). — Fragmentirana ploščata sekira iz skrilja (d. 9,4, š. 3,2, db. 1,2 cm), najdena ob ognjišču št. IX; inv. št. 505, (t. 18: 16. — Fragmentirana ploščata sekira iz serpentina (ohr. d. 7,4, š. 5,3, db. 2 cm), najdena v hiši I; inv. št. 509, (t. 18: 17). — Fragmentirana preluknjana kladivasta sekira iz serpentina (d. 7. š. 6,1, db. 5,4 cm), najdena na mestu slovanskega svetišča; inv. št. 502, (t. 18:18). — Preluknjana, nedokončana kopača iz serpentina (d. 6,3, š. 5,1, db. 2,1 cm), najdena ob ognjišču št. III; inv. št. 510, (t. 18: 19). — Preluknjana ploščata sekira — kopača (d. 10,4, š. 5,9 in db. 3,5 cm), najdena ob ognjišču XII; inv. št. 518, (t. 18: 20). — Nedokončana kopača iz serpentina (d. 9,9, š. 4,4 cm), najdena med zidom in obzidjem trdnjavice; inv. št. 508, (t. 18: 21). — Dleto ali brus z luknjo (d. 6,7, š. 2,5, db. 1 cm), najdeno ob ognjišču št. V; inv. št. 513, (t. 18: 22). — Fragmentirana kladivasta sekira?, klin? iz serpentina z ostankom izbokline na eni strani (vel.: 9,9 cm), najdena v vzhodnem delu naselbine; inv. št. 511, (t. 18: 23). LIT.: Saria B., Klemenc J. 1936, 28 ss; Korošec J. 1951; Isti, 1965, 5 ss; Tomanič-Jevremov M. Var. spom. 17-19/1, 1974, 165, Ista, 1985, 387; Korošec P. 1980, 43 s, sl. 1; Ista, 1973 (1975), 167 ss; Pahič S. 1968 a; 159 ss; Isti, 1969, 155 ss; karta 2; Isti, 1973 (1975), 12 ss; Miki- Curk I. ANSI 1975, 322; Tušek 1. 1981, 15, sl. 6, 8; Jevremov B. Var. spom. XXV, 1983, 232; Strmčnik-Gulič M. Var. spom. XXV, 1983, 193 s; Dokumentacija na ZVNKD Maribor. 154. SPUHLJA Obč. Ptuj — Preluknjana sekira iz črne kamenine z zaobljenim zgornjim koncem in s sledovi uporabe na rezilu (d. 19,7, š. 6, db. 5,5 cm), (t. 14: 11). Najdena je v Spuhlji, pridobljena od Konrada Rižnarja. Hrani jo Avgust Vojsk v sovji zbirki v Zagojičih 7. LIT: Registrski list za premično kulturno dediščino A - II/3, Pokrajinski muzej Ptuj, 1986. 155. KRČEVINA pri Ptuju Obč. Ptuj — Kladivasta sekira z nedokončano luknjo iz temno zelene kamenine (d. 11, š. 5, db. 3,9 cm),(t. 19: !)• Hranijo Pokrajinski muzej Ptuj; inv. št. P 30329. Leta 1932 pri Horvatovih na Placarju št. 42 najdeno kladivasto kamnito sekiro hrani Pokrajinski muzej Ptuj in je založena. LIT.: Saria B., Klemenc J. 1936, 26; Pahič S. 1968 a, 158 ss; Isti, ANSI 1975, 316. 157. ROGOZNICA Obč. Ptuj — Preluknjana kladivasta sekira iz zelene kamenine (d. 10,6, š. 4, db. 4,8 cm), (t. 19: 2). Hrani jo Pokrajinski muzej Ptuj; inv. št. P 3838. LIT: Saria B., Klemenc J. 1936, 28; Pahič S. 1968 a, 158 ss; Isti, ANSI 1975, 325. 158. PODVINCI Obč. Ptuj V Podvincih so našli leta 1977 pri sondiranju trase plinovoda na pare. št. 731, 699/1 in 7, 707/1, 709/1 in 706, vse k.o. Podvinci 40 cm pod površino v plasti rjave ilovice fragmente eneolitske keramike. Najdbe hrani Pokrajinski muzej Ptuj. LIT: Jevremov B. Var. spom. XXII, 1977, 277; Tomanič-Jevremov M. 1985, 387 s, T 1: 6, 7. 159. PACINJE Obč. Ptuj — Pri luknji odlomljena kladivasta sekira iz sivo-čme kamenine (ohr. d. 9, š. 4,8, db. 4,1 cm), (t. 19: 4). Hrani jo Pokrajinski muzej Maribor; inv. št. A 96. LIT: Pahič S. 1968 a, 158 ss; Isti, ANSI 1975, 325. 160. STREJACI Obč. Ptuj Bivališče iz neolitske dobe omenja več avtorjev. LIT: Pollak F. 1907, 226; Pahič S. ANSI 1975, 322; Tomanič-Jevremov M. 1985, 387. 161. PRERAD Obč. Ptuj Iz kraja so znane tri kamnite sekire (dve kladivasti in ena tuja oblika po Pahiču), ki jih hrani Lande-smuseum Joanneum v Gradcu (inv. št. 3249, 3257, 3284). — Kamnito kladivo, zaobljeno in z začeto luknjo (d. 9,2, š. 4,8, db. 4,4 cm), (t. 19: 8). — Preluknjana kladivasta kamnita sekira (d. 8,4, š. 4, db. 4,8 cm), (t. 19: 9). — Preluknjana kamnita kladivasta sekira, rahlo upognjena, z razširitvijo v višini luknje ter višjim stožčastim ravno odrezanim čelom (d. 12,2, š. 4,4, db. 6,8 cm), (t. 19: 10). — Spodnji del verjetno kladivaste sekire iz serpentina — izvor Koroška (ohr. d. 7,6. š. 4,5, db. 5,6 cm), (t. 19i 7). Hrani jo Pokrajinski muzej Ptuj, inv. št. P 30711. — Pri luknji odlomljena kladivasta sekira — kopača iz serpentina — dravski prodnik (izvor Centralne Alpe) — (ohr. d. 7,5, š. 5,6, db. 2,7 cm), (t 19t 6). Najdena je bila na posestvu Martina Visenjaka, Strmec 16. Hrani jo Pokrajinski muzej Ptuj; inv. št. P 30709. LIT.: Pahič S. Var. spom. VII, 1958-59 (1960), 317, T. IV: 6; Isti, 1968 a, 158 ss; Isti, ANSI 1975, 322; Tomanič-Jevremov M. 1985, 387. 163. LASIGOVCI Obč. Ptuj — Kladivasta sekira z nedokončano luknjo iz zeleno-rjave kamenine (d. 9,5, š. 2,9, db. do 2,8 cm), (t. 19: 3). Najdena je bila pri izkopu za temelje hiše, drugi podatki niso znani. Hrani Pokrajinski muzej Ptuj; inv. št. P 31508. LIT.: Tomanič M. Var. spom.XIII-XIV, 1970, 179; Tomanič-Jevremov M. 1983, 27. 164. SLOMI Obč. Ptuj Bivališče iz neolitske dobe omenja že Pollak. LIT.: Pollak F. 1907, 226; Pahič S. ANSI 1975, 322; Tomanič-Jevremov M. 1985, 387. 165. POLENŠAK Obč. Ptuj — Kladivasta sekira z nedokončano luknjo iz sivo-rjave kamenine (d. 16, š. 6,5, db. 5,8 cm), (L 19: 11). Hrani Pokrajinski muzej Maribor; inv. št. A 84. — Preluknjana kladivasta sekira — kopača iz sivo- zelene kamenine (d. 11,7, š. 7,8, db. 3,6 cm), (t. 19: 12). Hrani Pokrajinski muzej Ptuj; inv. št. P 3843. LIT.: Pollak F. 1907, 226; Isti, 1910, 141; Saria B., Klemenc J. 1936, 63; Pahič S. 1968 a, 158 ss; Isti, ANSI 1975. 322. 166. HLAPONCI Obč. Ptuj — Ploščata sekira iz temno zelenega kamna (d. 8,2, š. 4,6, db. do 1,6 cm), (t. 19: 5). Najdena je bila pri oranju na Šoštaričev! njivi v Hlaponcih. Hrani jo F. Šerbelj v Slovenski Bistrici. LIT.: Pahič S.Kar. spom. XII, 1969, 82, T. I: 4; Isti, 1968 a; 158 ss. 167. GABERNIK Obč. Ptuj NaSel jo je kmet J. Štebih v Gabemiku 27 pri kopanju temeljev za novo hišo v globini 50 cm. Hrani jo Pokrajinski muzej Ptuj. LIT.: Pahič S. Var. spom. VII, 1958-59 (1960), 312, T. III: 4; Isti, 1968 a, 158 ss; Isti, ANSI 1975, 317; Tomanič-Jevremov M. 1985, 387. 16«. JURŠINCI Obč. Ptuj — Pri luknji odlomljena kladivasta sekira iz tufa — izvor Podplat — Mestinja (d. 10,5, š. 5,4, db. 6 cm); inv. št. P 30708, (L 19: 14). Izročil S. Pahič, 16, 3. 1957. Hrani Pokrajinski muzej Ptuj. LIT.: Tomanič-Jevremov M. 1985, 387. 169. BRATISLAVCI Obč. Ptuj V Bratislavcih so pri sondiranju trase plinovoda leta 1977 na pare. št. 350/8, k.o. Bratislave!, na globini 40 cm v rjavi ilovici odkrili fragmente eneolitskih keramičnih posod in fragmentirano zajemalko. Predmete hrani Pokrajinski muzej Ptuj. LIT.: Jevremov B.Var. spom. XXII, 1979, 277; Tomanič-Jevremov M. 1983, 33, op. 140; Ista, 1985, 387 s, T. 1: 1-5. 170. HVALETINCI Obč. Ptuj — Preluknjana sekirica — oblika kopače iz zelene kamenine (d. 6, š. 6, db. 1,3 cm), (t. 19: 15). Najdena je bila pri Pučkovih v Hvaletincih št. 19. Hrani Pokrajinski muzej Maribor; inv. št. 2867. LIT.: Pahič S.kbr. spom. X, 1965, 192, T. I: 6; Isti, ANSI 1975, 318; Tomanič-Jevremov M. 1985, 387. 171. VITOMARCI Obč. Ptuj Znane so najdbe kamnitega orodja, od česar hrani Pokrajinski muzej Maribor sekiro (inv. št. A 1761), Naturhistorisches Museum na Dunaju pa sekiro in kladivo (inv. št. 3903-3902). — Preluknjana kladivasta sekira (d. 14, š. 5,2, db. do 6,2 cm); inv. št. A 1761, (t. 19: 16). Hrani Pokrajinski muzej Maribor. LIT.: Pahič S. Var. spom. VII, 1958-59 (1960), 295 s, sl. 5; Isti, 1962, 189; Isti, 1968 a, 158 ss; Isti, ANSI 1975, 327; Tomanič-Jevremov M. 1985, 387. 172. ŽUPETINCI Obč. Lenart Kamnito sekiro in terilni kamen hrani Naturhistorisches Museum na Dunaju (inv. št. 3900, 3901). Najdena sta pri oranju na neki njivi v Župetincih leta 1879. — Ploščata kamnita sekira (d. 13,3, š. 7,6, db. 3,6 cm); inv. št. 3900, (t. 21: 1). — Terilni kamen (vel.: 8,2 x 8,8 cm); inv. št. 3901, (t. 21: 2). LIT.: Pahič S. 1962, 189; Isti, 1968 a, 158 ss; Isti, ANSI 1975, 299; Pahič S. in Lorber V. 1986, 12 ss. 173. ANDRENCI Obi. Lenart Najdišče leži na južnem delu ploskega, z njivami, vinogradom in nekaj domačijami kultiviranega 335 m visokega vrha. Po svoji legi gre tu za višinsko seiišče, enakomerno oddaljeno od dolin ob Pesnici in Ščavnici. Sondiranje na par. št. 798/2, 365/1 in 363, vse k.o. Cerkvenjak kaže, da je bil večji del južnega roba vrha naseljen. Seiišče je sestavljala vrsta vsaj deloma v zemljo poglobljenih bivališč na prisojnem južnem obrobju skromnih njivic. Seliščni prostor A Najstarejša tla bivališča leže na rumeni ilovici oziroma peščeni plasti z raztresenimi črepinjami, kosi oglja, lepa, s sledovi ognjišča ali morda lesene stene bivališča. Sledovi morebitnih jam za kole koč ni bilo. Domneva se, da gre za 3 krat X m veliko bivalno površino z dvema fazama. Seliščni prostor B Kulturna plast, debela 35 cm, je v zgornjem delu rjavkaste barve ter jo loči od spodnje rumenkaste (10-15 cm debela) raztresena oglenina (morebitna nekdanja tla). Kulturno plast je pokrivala do 90 cm debela plast čiste sivo-rumene peščene ilovice, ki je zgoraj prehajala v humus in rušo. Bivalni prostor se širi v pobočje pod vinograd in je bil vglobljen 1 m od strani ali z vrha. Sledov ognjišč, jam za kole ni bilo. Najdeni so fragmenti posod, dva kosa dletastih sekiric, dve fragmentirani rezilci in brusnik. Najdbe hrani Pokrajinski muzej Maribor. Opis najdb — Kalupasta sekirica iz drobno zrnatega sivkastega gnajsa (d. 8,1, š. 1,9, db. do 2,4 cm); inv. št. A 2941, (t. 20: 2). Najdena je bila na vrtu Lorberjeve domačije leta 1937. — Fragmentirana preluknjana kladivasta sekira iz sivo-zelenega serpentinita (ohr. do. 7,5, š. 3,7, db. 3,9 cm); inv. št. A 2868, (t. 20: 3). Najdena je bila na vrtu Lorberjeve domačije. — Fragmentirana preluknjana kladivasta sekira iz svetlo zelenkasto-sivega lisastega serpentinita (ohr. d. 9,5, š. do 4,1, db. 6,2 cm); inv. št. A 1386, (t. 20: 4). Najdena je bila leta 1954. — Dva konična čepka iz serpentinita (prvi: d. 1,2, pr. 0,8-l,2 cm; drugi: d. 1,1, pr. 0,9-l,2 cm); inv. št. A 2942 a, b, (t. 20: 5 a, b). Najdena sta bila ob cesti za Lorberjevo domačijo. — Preluknjana kladivasta sekira iz rjavo-sivo-zelene lisaste kamenine (d. 8,2, š. do 2,3, db. do 2,9 cm), (t. 20: 1). Našli so jo leta 1977 pri obdelovanju vinograda na pare. št. 133, k.o. Andrene!, tik zahodno od eneolitskega selišča pri Lorberju. Hrani jo Paluc, Brengova 18. — Rezilce iz rjavega kresilnika (d. 4, š. do 0,5 cm); sonda A 1956, spodnja plasta Al; inv. št. A 5773, (L 20: 6). — Rezilce oziroma konica iz rjavega kresilnika (d. 2,4, š. 0,7, db. 0,2 cm); sonda A 1956, spodnja plast Al; inv. št. A 5774, (t. 20: 7). — Odbitek (?) iz rjavega kresilnika (vel.: 2 x 1,4 x 1 cm); sonda A 1956, spodnja plast Al; inv. št. A 5775, (t. 20: 8). — Fragment rezilnega dela sekire iz zelenkasto sivega gnajsa, vel.: 2,7 x 2,3 x 1,6 cm; inv. št. A 5772, (t. 20: 9). — Odebeljena sekirica iz zelenkasto-sivega gnajsa (d. 9,1, š. do 2,6, db. 2,3 cm); sonda A 1956, spodnja plast Al; inv. št. A 5771; (t. 20: 10). — Odebeljena sekira iz zelenega amfibolita (d. 6,9, š. 2,3, db. do 1,3 cm); sonda A 1956, zgornja plast A2; inv. št. AS816, (t. 20: 11). — Fragmentirano rezilce iz sivo-zelenega kresilnika (d. 1,8, š. 0,9, db. 0,3 cm); inv. št. A 5817, (t. 20: 12). — Fragmentirano rezilce iz sivo-zelenkastega kresilnika (d. 1,5, š. 1,1, db. do 0,2 cm); sonda A 1956, zgornja plast A2; inv. št. A 5818, (t. 20: 13). — Fragment prevrtanega orodja iz lisastega svetlo zelenega serpentinita (ohr. d. 4,4, š. 2,3, db. 1,3 cm); sonda A 1956, ločena plast A-2a oz. 3; inv. št. A 5885, (l. 20: 14). — Rezilce iz rjavega kresilnika (d. 2,3, š. 1,5, db. do 0,4 cm); sonda B 1956, spodnja plast BI; inv. št-A 5896, (t. 20: 15). — Fragment rezilca iz rjavega kresilnika (vel.: 2,3 x 1,9 x 0,4 cm); sonda B, spodnja plast BI; inv. Št. A 5897, (1. 20:16). — Fragment dletaste sekirice iz sivo-zelenega amfibolita (ohr. d. 3,4, š. do 3, db. 1,3 cm); sonda B 1956, spodnja plast BI; inv. št. A 5895, (t. 20: 17). — Fragment dletaste sekirice iz zelenega lončnika (ohr. d. 3,7, š. 3,3, db. do 1,2 cm); sonda B 1956, zgornja plast B2; inv. št. A 5924, (t. 20: 18). — Brusnik iz svetlo sivega peščenjaka (d. 6,5, š. 2,1, db. do 1,8 cm); sonda B, zgornja plast B2; inv. št. A 5925, (t. 20: 19). UT.: Pahič S. in Lorber V. 1954, 334; Ista, 1986; Lorber V. 1964, 32 s; Korošec J. 1956 b, 12; Pahič S. 1960-61, 115; Isti, 1962, 192; Isti, Kar. spom. XI, 1966, 114; Isti, Var. spom. 28, 1986, 24/1, sl. 1; Isti, 1968 a, 158 ss; Isti, 1976, 29 ss; Isti, ANSI 1975, 298; Isti. 1973 (1975), 12 ss. 174. STANETINCI Obč. Lenart Slavičev! v Stanetincih 40 hranijo doma približno 10 cm dolgo preluknjano kladivasto sekiro, najdeno na posestvu. Sekira je založena. LIT.: Pahič S. Var. spom. IX, 1962-64 (1965), 134; Isti, 1968 a, 158 ss; Isti, ANSI 1975, 334. 175. ČAGONA Obč. Lenart — Ploščata sekira iz dobro zglajene temne zelenkasto-sive kamenine (d. 13,2, š. do 5, db. 2,4 cm); inv. št. A 2912, (t. 21:3). Hrani Pokrajinski muzej Maribor. LIT.: Pahič S. Var. spom. 28, 1986, 242; Pahič S. in Lorber V. 1986, 12 ss. 176. CERKVENJAK Obč. Lenart — Kalupasta sekira iz serpentina (d. 12,7, š. do 6,1, db. do 3,6 cm); inv. št. A 1385, (t. 21: 5). Najdena je bila na cesti sredi vasi. Na kraj najdbe je prišla verjetno z gramozom iz bližnje gramoznice v Cogetincih. Hrani jo Pokrajinski muzej Maribor. LIT: Pahič S. in Lorber V. 1954, 334 s, T. II: 2; Ista, 1986, 12 ss; Pahič S. 1968 a, 158 ss; Isti, ANSI 1975, 299. 177. CENKOVA Obč. Lenart Preluknjana kladivasta sekira iz rdečkasto-rjave kamenine (d. 11,5, š. 5,2, db. 5,2 cm); inv. št. A 1764, (t. 21: 4). Od nekdaj so jo imeli pri F. Karli, Cenkova 2. Sedaj jo hrani Pokrajinski muzej Maribor. LIT: Pahič S. 1968 a; 158 ss; Isti, Var. spom. VII, 1958-59 (1960), 311, T. I: 3; Isti, ANSI 1975, 299; Pahič S. in Lorber V. 1986, 12 ss. 178. COGETINCI Obč. Lenart Pri Čehovih so našli na posestvu dve kamniti sekiri, ki pa sta založeni. — Leta 1962 so našli Horvatovi, Cogetinci 30, pri prekopavanju vrta v globini 30 cm na pare. št. 324, k.o. Cogetinci, ploščato kamnito sekiro (d. 11,3, š. 6, db. 2 cm); inv. št. A 2866, (t. 21: 6). Hrani jo Pokrajinski muzej Maribor. LIT.: Pahič S. Var. spom. IX, 1962-64, (1965), 132; Isti, Var. spom. X, 1965, 191, T. I: 4; Isti, 1968 a, 158 ss; Isti, ANSI 1975, 299; Pahič S. in Lorber V. 1986, 12 ss. 179. ZGORNJE VERJANE Obč. Lenart Na pobočju tik nad cesto Gradišče—Osek na njivi s pare. št. 194, k.o. Zg. Verjane, last M. Ploja, je najdena kamnita kopača. — Preluknjana sekira — kopača iz lisasto zelene kamenine (d. 7,5, š. 6,6, db. do 2 cm); inv. št. A 1752, (t. 21: 7). Hrani jo Pokrajinski muzej Maribor. LIT.: Pahič S, Var. spom. VII, 1958-59 (1960), 290 s, sl. 2; Isti, 1968 a, 158 ss; Isti, ANSI 1975, 300. 180. GRADIŠČE v Slovenskih goricah — Sv. Trojica Obč. Lenart — Ploščata sekirica — dleto iz serpentina (d. 6,2, š. 4,7, db. 1,6 cm); inv. št. P 3832, (L 21: 8). Najdena je bila pri Sv. Trojici v Gradišču. Hrani jo Pokrajinski muzej Ptuj; inv. št. P 3832 (stara inv. št. 6484). LIT: Pahič S. 1968 a, 158 ss; Isti, ANSI 1975, 300. 181. ŽENJAK Obč. Lenart — Ploščata sekira iz sivo-zelene kamenine (ohr. d. 7,1, š. 5,1, db. do 2,2 cm); inv. št. A 3, (t. 21: 9). Hrani Pokrajinski muzej Maribor. LIT: Pahič S. 1968 a, 1958 ss; Isti, ANSI 1975, 299. 182. SPODNJI PORČIČ Obč. Lenart Na enem izmed južnih vrhov porčičkega grebene, ob zapuščeni jami za eksploatacijo peska, na pare. št. 905/3, k.o. Sp. Porčič, last P. Svagla, Sp. Porčič 51, so bili leta 1957 najdeni 20 cm pod rušo v ilovnati zemlji, pomešani z drobci oglja in ilnega premaza, fragmenti posod in kamnita sekira iz eneolitskega obdobja. S poskusnim kopom proti gozdu je bilo ugotovljeno, da se kulturna plast širi v neznanem obsegu. Najdbe hrani Pokrajinski muzej Maribor. — Fragment ploščate sekire — dleta iz zelenega lisastega amfibolitnega skrilavca (d. še 5,5, š. do 4,5, db. 1,5 cm); inv. št. A 2527, (t. 21: 10). LIT: Pahič S. Krr. spom. VII, 1958-59 (1960), 288; Isti, 1975, 12 ss; Isti, 1968 a, 158 ss; Isti, ANSI 1975, 303; Isti, 1976, 61 ss, T. 7: 10-16. 183. LENART Obč. Lenart — Ploščata sekira iz sivo-zelene kamenine (d. 7,4, š. 4, db. 1,4 cm); inv. št. A 1755, (t. 21: 11). Najdena je bila na zahodnem pobočju trga (sedaj mesta) leta 1957. Hrani Pokrajinski muzej Maribor. 184. ZAVRH Obč. Lenart — Pri luknji odlomljena kladivasta sekira (d. 7, š. do 5 cm); inv. št. A 1767, )t. 21: 12). Najdena je bila leta 1952 pri Poštrakovih, Selce 53. Hrani Pokrajinski muzej Maribor. LIT.: Pahič S. Var. spom. VIII, 1960-61 (1962), 225, sl. 5; Isti, 1968 a, 159 ss; Isti, ANSI 1975, 313. 185. ZGORNJA VOLIČINA Obč. Lenart — Preluknjana kladivasta sekira iz sive lisaste kamenine (d. 10,4, š. 5, db. 4,8 cm), (L 21: 14). Najdena je bila v bližini domačije Janeza Grabošnika, Zg. Voličina 30. Hrani jo Osnovna šola v Voličini. LIT.: Pahič S. Var. spom. VIII, 1960-61, (1963), 224 s, sl. 2: 3; Isti, 1968 a, 158 ss; Isti ANSI 1975, 313. 186. SPODNJA VOLIČINA Obč. Lenart Leta 1957 je kmet Grajfonar, Sp. Voličina 13, na njivi pri domačiji tik nad Pesnico našel preluknjano kamnito sekiro. Je izgubljena. LIT.: Pahič S. Var. spom. VIII, 1960-61 (1962), 224 ss; Isti, 1968 a, 158 ss; Isti, ANSI 1975, 313. 187. STRMA GORA Obč. Lenart — Pri luknji odlomljena kladivasta sekira (ohr. d. 7, š. 4, db. 2,9 cm); inv. št. A 1768, (t. 21: 13). Hrani jo Pokrajinski muzej Maribor. LIT.: Pahič S. Var. spom. VIII, 1960-61 (1962), 224 s, sl. 4; Isti, 1968 a, 158 ss; Isti, ANSI 1975, 313. 188. JUROVSKI DOL Obč. Lenart — Po dolžini odlomljena preluknjana kladivasta sekira iz sivo-zelene kamenine (d. 9,2 cm); inv. št. A 1756, (t. 21: 16). Najdena je bila v gozdu na poti proti Lenartu leta 1957. Hrani jo Pokrajinski muzej Maribor. LIT: Pahič S. Var. spom. VII, 1958-59 (1960), 313, T. I: 4; Isti, 1968 a, 158 ss; Isti, ANSI 1975, 302. 189. ZGORNJA ŠČAVNICA Obč. Lenart Na posestvu F. Zvera, Zg. Ščavnica 120, severozahodno pod Sv. Ano v Slovenskih goricah je bila najdena kamnita sekira. — Preluknjana kladivasta sekira iz sivo-zelene kamenine (d. 12,5, š. 5,5, db. do 5,3 cm); inv. št. A 1761, (t. 21: 15). Hrani jo Pokrajinski muzej Maribor. LIT: Pahič S. Var. spom. VII, 1958-59 (1960), 288, 291, sl. 4; Isti, 1968 a, 158 ss; Isti, ANSI 1975, 314. 190. ZGORNJA VELKA Obč. Pesnica — Preluknjana kladivasta sekira iz rjavo-zelene kamenine (d. 15,8, š. 5,1, db. 4,1 cm); inv. št. a 78, (t. 22: 1). Hrani jo Pokrajinski muzej Maribor. LIT.; Pahič S. ANSI 1975, 313. 191. SLADKI VRH Obč. Pesnica — Dve preluknjani kamniti sekiri hrani Landesmuseum Joanneum v Gradcu (inv. št. 2998-2999). LIT.: Jahresbericht des Steiermdrkischen Landesmuseum Joanneum in G raz 101, 1912, 29; Pahič S. 1968 a; 158 ss; Isti, ANSI 1975, 313. 192. ŠENTILJ v Slovenskih goricah Obč. Pesnica Omenjajo se neolitske najdbe v okolici. LIT.: Krajevni leksikon Dravske banovine, 1937, 444; Pahič S. ANSI 1975, 312. 193. SVEČINA Obč. Pesnica — Preluknjana kladivasta sekira — kopača iz rjavo-zelene kamenine (d. 11,2, š. do 7,6, db. 3,6 cm), (L 22: 2). Hrani jo Pokrajinski muzej Maribor; inv. št. A 57). LIT: Pahič S. Sladki vrh, 1956, 80; Isti, 1968 a, 158 ss; Isti, ANSI 1975, 313. 194. ŠTRIHOVEC Obč. Pesnica — Ploščata sekira iz sive kamenine (d. 7,9, š. 4,6, db. 1,9 cm), (t. 22: 3). Hrani jo Pokrajinski muzej Maribor; inv. št. A 28. LIT: Pahič S. 1968 a; 158 ss; Isti, ANSI 1975, 312. 195. SPODNJE HLAPJE Obč. Pesnica V kraju sta najdeni dve kamniti sekiri; ena od njiju je bila najdena leta 1936 “pri Visokem križu" na poti v Sp. Hlapje. Obe sekiri hrani Pokrajinski muzej Maribor. — Ploščata sekirica — dleto iz rjave kamenine (d. 6,7, š. do 4,8, db. 1,8 cm); inv. št. A 30, (t. 22: 5). — Preluknjana kladivasta sekira — kopača (d. 10,5, š. 7,6, db. 3,4 cm); inv. št. A 47, (t. 22: 4). LIT: Tagespost, 23. 8. 1936; Fundber. Òsterr 2, 1938, 175; Modrijan K. Mureck, 1954, 397; Pahič S. Sladki vrh, 1956, 80; Isti, 1968 a, 174 ss, tabela na strani 74, C - 2; Isti, ANSI 1975, 302. 19«. JARENINSKI DOL Obč. Pesnica — Odlomljena preluknjana kladivasta sekira iz temno zelene kamenine (d. 9,9, š. 3,9, db. 2,8 cm); inv. št. A 99, (t. 22: 6). Hrani jo Pokrajinski muzej Maribor. LIT.: Pahič S. Sladki vrh, 1956, 80; Isti, ANSI 1975, 302. 197. GRADIŠKA Obč. Pesnica Na strmem griču nad vasjo je bila najdena kamnita sekira, ki jo hrani Landesmuseum Joanneum v Gradcu; inv. št. 3624. LIT.: Jahresbericht des Steiermdrkischen Landesmuseum Joanneum in Graz 35, 1847, 20; Pahič S. ANSI 1975, 313. 198. VUKOVJE Obč. Pesnica — Ploščata sekira iz sivo-zelene kamenine (d. 13,4, š. 6,8, db. 9,6 cm); inv. št. A 15, (t. 22: 7). Hrani jo Pokrajinski muzej Maribor. LIT.: Pahič S. ANSI 1975, 312. 199. DUH na Ostrem vrhu Obč. Ruše Pri gradnji krajevne ceste so na zahodni strani zaselka našli kamnito sekiro. — Preluknjana kladivasta sekira iz zelenega, rjavo lisastega kamna (d. 6,5, š. 3,5, db. 5 cm), (t. 22: 8). Hrani jo Branko Hamik v Sp. Selnici. LIT.: Pahič S. Var. spom. 17-19/1, 1974, 92, sl. 3: 2. 200. ČINŽAT Obč. Ruše V Činžatu sta bili najdeni dve kamniti sekiri, ki jih hrani Pokrajinski muzej Maribor. — Preluknjana kladivasta sekira iz svetlo zelene lisaste kamenine (d. 16,4, š. 6,9, db. do 6,6 cm); inv. št. A 2914, (t. 22:9). Najdena je bila pri kopanju vodovodnega jarka pri Strelčevih, Činžat 31, v globini 70 cm. — Ploščata sekirica iz temno zelene kamenine (d. 9,1, š. 5,8, db. 2 cm); inv. št. A 29, (t. 22: 10). LIT.: Marburger Zeitung, 1943; Slovenec, 21. 4. 1943; Teply B. Dravski bobri 2, 1957, 11; Pahič S. Var. spom. 17-19/1, 1974, sl. 3: 1; Isti, ANSI 1975, 303; Teržan B. 1983, T. 3: 2. 20l. ZGORNJA SELNICA Obč. Ruše Pri kopanju temeljev za hišo pri Golijevih v Zg. Selnici 73 je bila najdena kamnita sekira. Najdišče leži ob vznožju gričevja severno od selniške ravnice tik Rečnikovega potoka. — Pri luknji odlomljena kladivasta sekira iz svetlega zelenkasto-sivega kamna s črnimi lisami (d. 9,6, š. do 5,8, db. do 4 cm); inv. št. A 2994, (1. 22: 11). Hrani jo Pokrajinski muzej Maribor. LIT: Pahič S. Var spom. XXV, 1983, 195 s, sl. 5. 202. SPODNJI SLEMEN Obč. Ruje Pri Urbasu, Slemen 93, so naj li pri gradnji bije leta 1957 na globini 150 cm kamnito sekiro. — Preluknjana kladivasta sekira iz temno zelene kamenine s pravilno obrnjenimi stranicami (d. 15,4, j. 6,5, db. 6,1 cm); inv. it. A 1764, (t. 22: 12). Hrani jo Pokrajinski muzej Maribor. LIT.: Pahič S. Var. spom. VII, 1958-59 (1960), 288, 291, sl. 3; Isti, ANSI 1975, 312. 203. JELOVEC Obč. Ruje — Pri luknji odlomljena kladivasta sekira iz črne kamenine (d. 7, j. 5,4, db. 5,3 cm), (L 22: 13). Hrani jo Pokrajinski muzej Maribor; inv. jt. A 95. LIT.: Pahič S. ANSI 1975, 312; Isti, Var. sporti. XXV, 1983, 196, sl. 5. 204. BRESTERNICA Obč. Maribor F. Ferk omenja dve kamniti sekiri kot “utež pri vratih” v zasebni lasti, eno “serpentinasto" pa A. Mul-Iner (leta 1893). Najdbe so izgubljene. LIT.: Ferk F. Ferien - Tagebuch (Joanneum in Deželni arhiv v Gradcu), 1901, 58; Pahič S. 1968 b, 40; Isti, ANSI 1975, 302; Isti, 1985 a, 54. 205. KAMNICA Obč. Maribor V kraju in okolici so najll nekaj kamnitega orodja: — Plojčata kamnita sekira (d. 16,7, i. 8,5, db. 1,6 cm); inv. jt. A 1, (t. 23: 1). Najdena je bila na Mariborskem otoku. Hrani Pokrajinski muzej Maribor. — Spodnji del preluknjane kladivaste sekire iz svetlo zelene kamenine (d. 5,5, j. 4, cm); inv. jt. 3207 (sedaj neugotovljiv). Nailt sojo leta 1887 pri Merlhofu (sedaj domačija Perkovih ob Cesti v Rojpoh it. 126). Hrani Landesmuseum Joanneum v Gradcu; inv. it. 3207. — Polovico serpentinaste sekire, neznane oblike, je najel F. Ferk na kolovozu severno od Kamnice. Podrobnih podatkov ni, predmet pa je izgubljen. LIT: Jahresbericht des Steiermdrkischen Landesmuseum Joanneum in Graz 77, 1889, 22; Schlosser P-1912-13, 528, karta; Pirchegger H. 1920, 3; Schmid W. 1925, 1; Ferk F. Rcise - Tagebuch, 1907/1., 73; Bai F. 1927, 17; Isti, 1929, 154; Teply B. 1955, 14; Pahič S. 1966 a, 3 ss, op. 3; Isti. 1968 b, 9 ss, T. 1: 4, 5; Isti, ANSI 1975, 302; Isti, 1985 a, 55, 58; Isti, 1991, 39 ss. Gornji del ploščate sekire iz rjavo-zelene kamenine (ohr. d. 6,5, i. 5,8, db. 2 cm); inv. it. A 7, (t. 23: 2). Najdena naj bi bila v vinogradu pod Vražjo pečjo. Hrani Pokrajinski muzej Maribor. 206. LIMBUŠ Obč. Maribor — Preluknjana kladivasta sekira (d. 10,3, š. 6, db. 7,4 cm), (t. 22: 17). Najdena je bila v Limbuški Dobravi. Hrani jo Pokrajinski muzej Maribor; inv. št. A 63. — Plojčata sekirica (ohr. d. 7,6, j. 3, db. 1,4 cm), (t. 22: 16). Hrani jo Pokrajinski muzej Maribor; inv. it. A 42. LIT: Teply B. Dravski bobri 2, 1957, št. 4, 11; Pahič S. 1968 b, T. 1: 8, T. 2: 4; Isti, ANSI 1975, 308; Isti, 1983 a, 114 ss; Isti, 1985, 86; Isti, 1991, 41. 207. PEKRE Obč. Maribor Pokrajinski muzej v Mariboru hrani dve kamniti sekiri, ki nosita oznako Gornje Pekre. Morebiti pomeni to višji vinogradniški predel naselja. — Odebeljena kamnita sekira (d. 25,8, š. 7,6, db. 4,5 cm), (t. 22: 14). Hrani jo Pokrajinski muzej Maribor; inv. št. A 1769. — Ploščata sekirica — dleto iz zelene kamenine (d. 8,8, š. do 6, db. 2,1 cm), (t. 22: 15). Hrani jo Pokrajinski muzej Maribor; inv. št. A 12. LIT.: Pahič S. 1968 b, 9 ss, T. 1: 3, 10; Isti, ANSI 1975, 308; Isti, 1983 a, 114 ss; Isti, 1985 a, 92. 208. MARIBOR Obč. Maribor V mestu in neposredni okolici, na levi in desni strani Drave je najdeno precej kamnitega orodja, ki opozarja na to, da bi smeli pričakovati seliščne ostaline. Za to govore tudi najdbe štirih kamnitih orodij ter "orožja iz jelenovih rogov, kosti, kamnitih obročev in oglja" iz območja nekdanje opekarne pod Meljskim hribom in najdbe orodij pod Piramido do Drave. — Preluknjana kladivasta sekira “tuje" oblike (d. 11,4, š. 4, db. 4,2 cm); inv. št. A 1757, (t. 23: 3). Našli sojo leta 1957 na dvorišču Osnovne šole I. Cankarja v Cankarjevi ulici 5. Ali so jo izkopali iz tal ali se je tam našla z gramozom od drugod, ni znano. Hrani jo Pokrajinski muzej Maribor. — Preluknjano kamnito kladivo, predelano iz poškodovane kladi vaste sekire (d. 12,4, š. 6,4, db. 7,8 cm); inv. št. A 87, (t. 23: 4). Najdena je bila v Bezenškov! ulici (ali v gramoznici ob Dravi zahodno od Bezenškove ulice). Hrani Pokrajinski muzej Maribor. — Ploščata kamnita sekirica — dleto (d. 6,2, š. 4,4, db. 1,4 cm); inv. št. A 25, (L 23: 5). Najdena je bila v Maistrovi ulici; drugih podatkov ni, najdišče je nezanesljivo. Hrani Pokrajinski muzej Maribor. — Čep sekire iz zelene kamenine (d. 4,5 cm); inv. št. A 1285, (L 23: 6). Najden pri kopanju žarnih grobov Ha B stopnje na pare. št. 22/44-45 ob Mladinski ulici. Hrani pokrajinski muzej Maribor. — Preluknjana kamnita kladivasta sekira (d. 14,4, š. 5,5, db. 6,7 cm); inv. št. A 65, (t. 23: 7). Najdena naj bi bila na Koroški cesti. Hrani Pokrajinski muzej Maribor. — Kamniti predmet romboidne oblike (d. 7,4 cm); inv. št. A 8, (t. 23: 8). Najden leta 1931 pri prekopavanju zemlje za teniško igrišče na pare. št. 27, k.o. Koroška vrata, južno od restavracije Ljudski vrt. Hrani Pokrajinski muzej Maribor. — Pri luknji odlomljena kamnita kladivasta sekira (ohr. d. 12,6, š. 5, db. 6,3 cm); inv. št. A 97, (t. 23: 9). Najdena je bila v ulici Heroja Šaranoviča (Melje). Hrani Pokrajinski muzej Maribor. — Odebeljena kalupasta kamnita sekira z obtolčenim rezilom (d. 10, š. 5,8, db. 3,4 cm); inv. št. A 9, (t. 23: 10). Najdena je bila v Einspielerjevi ulici (Melje); nezanesljivo. Hrani Pokrajinski muzej Maribor. — Preluknjana kladivasta sekira — kamnita (d. 11,6, š. do 5,4, db. 4,4 cm); inv. št. A 82, (t. 23: 11). Najdena je bila na Trgu B. Kidriča pred železniško postajo; nezanesljivo. Hrani Pokrajinski muzej Maribor. — Ploščata sekirica — dleto iz sivo-zelene kamenine (d. 6,8, š. 4,6, db. 2 cm); inv. št. A 6, (t. 23: 12). Najdena je bila na pobočju Piramide (po Ferku). Hrani Pokrajinski muzej Maribor. — Preluknjana kladivasta sekira — kopača iz zelenega serpentinita (d. 16,4, š. 8, db. 3 cm); inv. št. 11412, (t. 23: 13). Po inventarnem vpisu je najdišče "opekama na Teznem pri Mariboru", vendar ta oznaka ni pravilna. Pravilno je Stražun. Hrani Landesmuzeum Joanneum Graz. — Fragment preluknjane kladivaste sekire iz rjavo-zelene kamenine (ohr. d. 9,3, š. 6,2, db. 3,2 cm); inv. št. A 100, (t. 23: 14). Hrani jo Pokrajinski muzej Maribor pod oznako Nova vas. — Pri luknji odlomljena kladivasta sekira iz trde svetlo zelene kamenine (d. 8 cm oz. 9,6 cm po risbi); inv. št. 2191, (t. 23: 15). Kot najdišče naveden le Maribor. Hrani Naturhistorisches Museum na Dunaju. — Preluknjana kladivasta sekira iz temno zelene kamenine (d. 22, š. 8,3, db. 8,5 cm); inv. št. A 1765, (t. 24: 1). Odkopana leta 1961 pri stari dravski strugi v Stražunskem dolu ob Vodnikovi ulici. Hrani Pokrajinski muzej Maribor. — Preluknjana kamnita sekira — kopača (d. 17,2, š. 8,6, db. 3,5 cm); inv. št. A 53, (t. 24: 2). Po vpisu v Glavnem zapisniku muzeja — Pokrajinski muzej Maribor, jo je leta 1937 izkopal L. Hercog na svojem vrtu na pare. št. 372/3, k.o. Zrkovci, na Dupleški cesti 9. Hrani Pokrajinski muzej Maribor. LIT.: Jahresbericht des Steiermdrkisches Landesmuseums Joanneum in Graz 90, 1901, 37; Schlosser P. 1912-13, 547, karta; Schmid W. 1925, 2; Baš F. 1932, 39; Ferk F. Ferien - Tegebuch (Joanneum in Deželni arhiv v Gradcu), 1902-1903, 21; Čas. zgod. narod. 28, 1933, 39; Teply B. 1955, 14, 16; Pahič S. Var. spom. VII, 1958-59 (1960), 316; Isti, Var. spom. VIII, 1960-61 (1962), 224, sl. 1; Isti, 1966 a, 3 ss; Isti, 1968 b, 9 ss; Isti, ANSI 1975, 304; Isti, 1983 a, 114 ss. Isti, 1985 a; Isti, 1991, 41 s; VEČER, št. 174, Maribor, 30. 7. 1970, str. 2. 209. ZRKOVCI Obč. Maribor — Preluknjana kladivasta sekira iz temno sivega kamna (d. 10,7, š. do 3,5, db. do 4 cm); inv. št. A 2915, (t. 24:4). Najdena je bila v zasebni gramoznici blizu naselja Zrkovci. Hrani Pokrajinski muzej Maribor. — Fragmentirana preluknjana kladivasta kamnita sekira — kopača (d. 16,8, š. 8,4, db. 4 cm); inv. št. A 52, (t. 24: 3). Najdena je bila leta 1943 na polju “Štuki". To je ledina severozahodno od vasi v kotu med Šentpetrsko ulico in Zrkovsko cesto. Hrani Pokrajinski muzej Maribor. LIT: Pahič S. 1968 b, 9 ss, T. 1: 15; Isti, Var. spom. 17-19/1, 1974, 92, sl. 3: 3; Isti, ANSI 1975, 307; Isti, 1985 a, 107. 210. ZIMICA Obč. Maribor — Preluknjana kladivasta sekira iz sivo-rjavo zelene lisaste kamenine (d. 14,1, š. 6, db. 6 cm), (t. 24: 5). Hrani jo Pokrajinski muzej Maribor; inv. št. A 77. LIT: Pahič S. ANSI 1975, 303. 211. SPODNJI DUPLEK Obč. Maribor Pri kopanju jarka za krajevni vodovod so zadeli na kamnito sekiro in kos žrmeljncga kamna. V globini 1,2 m se je pokazala kulturna plast z ožgano ilovico in kosi keramike. Naselbina leži na pare. št. 11/3, k.o. Ciglence, na severozahodnem robu terase ob potoku, ki priteče iz doline Ciglenc. Najdbe hrani Pokrajinski muzej Maribor (inv. št. A 2945 do A 2960). — Preluknjana kladivasta sekira iz sivo-zelenega lisastega serpentinita (d. 16, š. 5,8, db. do 6,6 cm); inv. št. A 2957, (t. 24: 6). LIT: VEČER, št. 220, Maribor, 21. 9. 1972, str. 2; Pahič S. Var. spom. 17-19/1, 1974, 95, sl. 3: 6; Isti, TEDNIK 28, Ptuj, 13. 11. 1975, št. 44, 11; Isti, 1976, 61 ss, sl. 8, T. 7: 1-9. 212. VUMPAH Obč. Maribor Na robu 20 m visoke terase vzhodno od Dvorjan, tik nad cesto proti Vurbergu, so bili pri topografiji leta 1961, na pare. št. 117, 118/1-4, vse k.o. Vumpah, odkriti sledovi pozno neolitske naselitve. V ilovnati plasti 60 cm pod rušo je ležalo nekaj kosov keramike in drobcev kamenja. Najdbe hrani Pokrajinski muzej Maribor (inv. št. A 2611-A 2615). LIT.: Pahič S. Var. sporti. VIII, 1960-61 (1962), 225; Isti, ANSI 1975, 317; Isti, 1976, 63, T. 7: 17-20, Isti, 1973 (1975), 12 ss. 213. RAZVANJE Obč. Maribor A) Razvanje V kraju naj bi bili najdeni dve kamniti orodji, ki jih hrani Pokrajinski muzej Maribor (inv. št. A 76, 88). — Preluknjana kladivasta sekira iz rjavo-zelene kamenine (d. 9,8, š. 4,4, db. do 5,2 cm); inv. št. A 76, (t. 24: 8). Hrani Pokrajinski muzej Maribor. — Spodnji del kamnitega preluknjanega kladiva (ohr. d. 7,2, š. do 6, db. do 5,8 cm); inv. št. A 88, (t. 24: 7). Hrani Pokrajinski muzej Maribor. LIT.: Teply B. Dravski bobri 2, 1957, št. 4, 11, Maribor; Pahič S. 1968 b, 40, T. 2: 9, 10; Isti, ANSI 1975, 306; Isti, 1985 a, 102; Isti, 1985 c, 5, 7, sl. 2; Isti, 1991, 41 s. B) Razvanje — Poštela Na gomilnem grobišču na “Lepi ravni" (pri Habakuku) pod Poštelo so našli, najbrž v zasipu gomil, dvoje kamnitih orodij. — Ploščato kamnito sekiro (d. 24 cm) z oblim rezilom je F. Ferk podaril ptujskemu muzeju; inv. št. 31013, (t. 24: 9). “Gladilni kamen iz serpentina” pa je podaril muzeju v Gradcu, kjer je založen. LIT.: Teržan B. 1983, 51 ss, Abb. 3: 1; Pahič S. 1985 a, 102; Isti, 1985 c, 6 s, sl. 6. 214. PIVOLA Obč. Maribor — Preluknjana sekira — kopača iz rjave kamenine (d. 10, š. 7,3 cm), (t. 24: 10). Pridobljena naj bi bila pred letom 1878 iz gomil pri Pohorskem dvoru, kamor naj bi prišla z nakopano zemljo v okolici. Hrani jo Landesmuseum Joanneum v Gradcu, inv. št. 3222. — Ploščata sekirica — dleto iz črno-zelene kamenine (d. 6,1, š. 4, db. do 1,9 cm), (t. 24: 11). Sekirica naj bi bila najdena v Reki nad Hočami — zaselku v Pivoli; drugih podatkov ni, najdišče ni zanesljivo. Hrani jo Pokrajinski muzej Maribor; inv. št. A 39. LIT.: Pichler F. 1879, 18; Ferk F. Ferien — Tagebuch, 1901-1902, 44; Pahič S. 1968 b, 40, T. 1: 13, 11; Isti, ANSI 1975, 301; Isti, 1985 a, 94; Isti, 1985 c, 5 ss, sl. 3. 215. SPODNJE HOČE Obč. Maribor Leta 1988 je bila pri razširitvi izkopa za novo orglarsko delavnico na pare. št. 615, k.o. Hoče, last Škofijskega ordinariata Maribor, odkrita cncolitska naselbina. Dve večji jami, od katerih je bila ena stanovanjska (v zahodnem profilu izkopa in se širi na pare. št. 617, k.o. Hoče) in kulturna plast, močno poškodovana s kasnejšo kontinuirano poselitvijo in dejavnostjo na tem območju skozi vsa zgodovinska obdobja, sta nakazovali večjo poselitev. Ta domneva je bila potrjena leta 1989, ko so potekala še zaščitna izkopavanja pri urejanju okolja. Odkrite so bile še štiri stanovanjske jame (gl. 40-110 cm) z bogatim keramičnim in kamnitim gradivom. Naselbina se širi v ravnini na levem bregu potoka do župnijske cerkve sv. Jurija v centru današnjih Hoč. Najdbe hrani Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor, ki je tudi opravljal zaščitna arheološka dela ter dosegel, da se to zemljišče ustrezno zavaruje pred nadaljnjimi zemljiškimi posegi. — Kamnito tolkalo ali telilo; jama I, (t. 24: 13). — Preluknjana sekira — kopača iz zelenega serpentinita (d. 11,7, š. 7,5, db. 2,9 cm); Zemunica III/1989, (t. 24: 14). — Čep iz serpentinita, produkt pri izdelavi kladivaste sekire ali kopače (d. 3,2 cm); Zemunica 111/1989, (t. 24: 15). — Okroglast zglajen predmet iz serpentinita z začeto luknjo (d. 7, š. 5,6, db. 2,3 cm); Zemunica III/1989, (t. 24: 16). LIT.: Strmčnik-Gulič M. Var spom. 31, 1989, 224 s; Dokumentacija na ZVNKD Maribor; Pahič S. 1991,41 s. 216. ZGORNJE HOČE Obč. Maribor — Fragment spodnjega dela ploščate sekirice — dleta iz zelene kamenine (ohr. d. 5,1, š. 3,8, db. 0,8), (L 24: 12). Hrani jo Pokrajinski muzej Maribor; inv. št. A 35. LIT.: Pahič S. ANSI 1975, 302; Isti, 1968 b, 13, T. 1: 7; Isti, 1985 a, 107; Isti, 1985 c, 6, 7, sl. 5. 217. HOČKO POHORJE Obč. Maribor “Kamen v obliki motike z luknjo” pri kmetu Neratu, po domače Potniku, na Hočkem Pohorju št. 55 omenja F. Ferk, “dve neolitski sekiri na Neratovem posetvu na daleč od razvalin mlina ob Razvanjskem potoku (Zitterberggraben)" pa Schlosser v rokopisu v graškem Joanneumu. O usodi najdb ni nobenih poročil. LIT.: Ferk F. Ferien — Tagebuch (Joanneura in Deželni arhiv v Gradcu), 1899, 54; Isti, 1902-03, 21; Schlosser P. 1910, E; Isti, 1912-13, 547; Pahič S. 1968 b, 40, op. 16; Isti, ANSI 1975, 300; Isti, 1985 a, 79; Isti, 1991,41. 218. AREH na Pohorju Obč. Maribor — Preluknjan kamnit klin (pribl. d. 12,6, š. 4,6, db. 3,6 cm), (t. 25: 1). Hrani Landesmuseum Joanneum v Gradcu; inv. št. 3293. LIT: Jahresbcrichl dcs Steiermdrkischen Landtsmuseums Joanneum in Crai 72, 1883, 15; Schmid W. 1925, 2; Saria B., Klemenc J. 1939, 14; Pahič S. 1950, 170; Isti, ANSI 1975, 309; Isti, 1983 b, T. 1: 1; Isti, 1986, 5 s; Teržan B. 1983, 51 ss, Abb. 3: 3. 219. SLIVNICA Obč. Maribor — Pri planiranju zemljišča za športno igrišče južno od Osnovne šole in 10 m zahodno od ceste Maribor—Ljubljana je bila najdena preluknjana kamnita kopača iz temno zelene kamenine (d. 10,5, š. 7,8, db. do 2,7 cm), (t. 25: 2). Hrani jo F. Pajtler v Račah. LIT: Pahič S. Var. spom. XII, 1969, 82, T. 1: 5. 220. OREHOVA VAS Obč. Maribor — Kladivasta sekira z nedokončano luknjo iz zelene kamenine (d. 7,2, š. do 4, db. 3,8 cm), (t. 25: 3). Hrani jo Pokrajinski muzej Ptuj; inv. št. P 3840. LIT.: Pahič S. ANSI 1975, 309. 221. FRAM Obč. Maribor — Preluknjana kladivasta sekira iz zelene kamenine (d. 11,5, š. 4,7, db. 4,4 cm), (t. 25: 4). Hrani jo Pokrajinski muzej Maribor; inv. št. A 74. LIT.: Pahič S. ANSI 1975, 300. 222. MORJE Obč. Maribor — Nedodelana kladivasta sekira, pripravljena za vrtanje, iz svetlo zelene kamenine (d. 10,6, š. in db. 4,2 cm), (t. 25: 5). Najdena je bila v zasipu bronastodobne gomile. Hrani jo Pokrajinski muzej Maribor; inv. št. A 2513. 223. ZGORNJA POLSKAVA Obč. Slovenska Bistrica — Ploščata kamnita sekira z odlomljenim rezilom (ohr. d. 8,1, š. 4,4, db. 2,3 cm), (t. 25: 8). Najdiščni podatki niso ohranjeni. Hrani jo Pokrajinski muzej Maribor; inv. št. A 5. LIT.: Pahič S. 1950, 170; Isti, ANSI 1975, 313; Isti, 1983 b, 39 ss, T. 1: 15; Isti, 1985 b, 3. 224. SPODNJA POLSKAVA Obč. Slovenska Bistrica — Leta 1957 je bila v potoku sredi vasi najdena ploščata sekira iz modrikasto-sivega kamna (d. 10, š. do 5,2, db. 2,2 cm), (t. 25: 10). Hranijo Pokrajinski muzej Maribor; inv. št. A 1758. Spomladi 1992 je bila odkrita naselbina na območju hmeljišča oz. nekdanjem posestvu frajštajnske graščine. G. F. Pravdič in F. Pajtler sta našla 10 kamnitih sekir, arheologinja M. Strmčnik-Gulič pa je pri ponovnem obhodu terena našla še eno fragmentirano. — Fragmentirana preluknjana kladivasta sekira iz svetlo zelenega serpentinita (vel. fragm.: 5,5 x 3,1 cm), (t. 25: 9). Sekiro hrani ZVNKD Maribor. LIT: Pahič S. Var. spom. VII, 1958-59 (1960), 316; Isti, ANSI 1975, 309; Isti, 1983 b, 39 ss, T. 1: 14; Isti, 1985 c, 3 s; Pajtler F. Zgovorno kamnito orodje, VEČER, 19. 3. 1992, str. 13, Maribor. 22S. ČREŠNJEVEC — Odlomljena kamnita sekira z nedokončano luknjo (ohr. d. 6, š. 4, db. 1,8 cm), (t. 25: 6). Hrani jo Pokrajinski muzej Maribor; inv. št. A 56. LIT.: Pahič S. 1950, 170; Isti, Var. spom. VII, 1958-59 (1960), 295; Isti, ANSI 1975, 310; Isti, 1983 b, 39 ss, T. 1: 10, 18. 226. PEČKE Obč. Slovenska Bistrica — V kraju je bila najdena preluknjana kladivasta sekira (d. 7,2, š. 2,2, db. 2,6 cm), (t. 25: 11). Hrani jo Pokrajinski muzej Maribor; inv. št. A 68. LIT.: Pahič S. 1950, 170; Isti, ANSI 1975, 319; Isti, 1983 b, 39 ss, T. 1: 9. 227. STUDENICE Obč. Slovenska Bistrica Različni avtorji omenjajo neolitske najdbe, ki pa so neznano kje in nepoznane. LIT.: Kovačič F. 1926 a, 3; Saria B., Klemenc J. 1939, 61; Pahič S. ANSI 1975, 308; Isti, 1983 b, 43. 228. BELA — Zg. Poljčane Obč. Slovenska Bistrica — V kraju je bilo najdeno kamnito kladivo (d. 7,8, š. 7, db. 5,3 cm), (t. 25: 12). Hrani jo Pokrajinski muzej Maribor; inv. št. A 102. LIT.: Pahič S. ANSI 1975, 308; Isti, 1983 b, 39 ss, T. 1: 13. 229. SLOVENSKA BISTRICA Obč. Slovenska Bistrica — Pri cerkvi sv. Jožefa je bilo najdeno kamnito preluknjano kladivo (d. 8, š. 7, db. do 4,4 cm), (t. 25: 14). Hrani jo Pokrajinski muzej Maribor; inv. št. A 59. — Preluknjana kladivasta sekira iz svetlo zelenega lisastega kamna (d. 7,3, š. 3,3, db. 4,5 cm), (I. 25: 13). Najdena je bila zahodno od vojašnice na vojaškem vežbališču. Hrani jo F. Šerbelj iz Slovenske Bistrice. LIT.: Pahič S. 1950, 170; Isti, ANSI 1975, 311; Isti, Var. sporti. XIII-X1V, 1970, 148, T. 1: 4; Isti, 1983 b. 39 ss, T. 1: 11, 12. 230. VISOLE Obč. Slovenska Bistrica — V kraju jc bila najdena ploščata kamnita sekira (d. 8, š. 4,4, db. 1,6 cm); inv. št. A 27, (t. 25: 16). Hrani Pokrajinski muzej Maribor. LIT.: Pahič S. 1950, 170; Isti, 1956, 235; Isti, ANSI 1975, 311; Isti, 1983 b, 39 ss, T. 1: 4; Teržan B-1983, 51 ss, Abb. 3: 4. 231. TURIŠKA VAS Obč. Slovenska Bistrica — Ploščata kamnita sekirica (d. 8, š. 4,4, db. do 1,5 cm), (t. 25: 15). Zaradi med- in povojnih zamenjav nalepk na predmetih je podatek nezanesljiv. Hrani jo Pokrajinski muzej Maribor; inv. št. A 46. B. Teržanova predstavlja v svojem članku v risbi kamnito preluknjano kladivasto sekiro z oznako Turiška vas, ki pa je prav tako nezanesljiva. LIT.: Pahič S. 1950, 170; Isti, ANSI 1975, 311; Isti, 1983 b, 39 ss, T. 1: 5; isti, 1986, 5; Teržan B. 1983, 51 ss, Abb. 3: 5. 232. URH pri Tinju na Pohorju Obč. Slovenska Bistrica V povojnem času so na posestvu Dovnikovih, po domače Skerbinekovih, pri Urhu št. 3 našli kamnito sekiro. Najdišče leži na pobočju grebena sv. Urha med Tinjem in sotesko zgornjega dela potoka Bistrice na nadmorski višini 820 m. — Odebeljena kalupasta sekira s topim rezilom iz sivo-zelenega serpentinita (d. 6,2, š. 4,4, db. 3 cm), (t. 25: 17). Hrani jo Mestna knjižnica v Slovenski Bistrici. LIT: Pahič S. Var. spom. XVII-XIX/1, 1974, 95, sl. 3f; Isti, 1983 b, 39 ss, T. 1: 6; Isti, 1968, 4 s. 233. TINJE Obč. Slovenska Bistrica — Kladivo z luknjo iz rjave kamenine - pohorski kamen (ohr. d. 7,6, š. 6,8, db. 3,6 cm); inv. št. A 58, (t. 25: 18). Po zadnji interpretaciji S. Pahiča naj bi šlo za naravno tvorbo. Hrani Pokrajinski muzej Maribor. LIT: Pahič S. 1950, 170; Isti, 1956, 235; Isti, ANSI 1975, 311; Isti, 1986, 5. 234. TINJSKA GORA Obč. Slovenska Bistrica Pred zadnjo vojno so na območju Tinjske gore našli kamnito sekiro. — Kladi vasta sekira z začeto dvojno vrtino za luknjo iz sivo-zelenega serpentinita (d. 13,4, š. 5, db. 5,6 cm), (t. 25: 19). Hrani jo Pokrajinski muzej Maribor; inv. št. A 71. LIT: Pahič S. ANSI 1975, 311; Isti, 1983 b, 39ss,T. 1: 3; Isti, 1986, 2 s; Teržan B. 1983,51 ss, Abb. 3: 8. 235. ZGORNJA LOŽNICA Obč. Slovenska Bistrica V kraju je bilo najdenih dvoje kamnitih orodij: — Odebeljena kalupasta sekira iz rjavo-zelene kamenine (d. 15,4, š. do 6, db. 3,6 cm), (t. 26: 1). Hrani jo Pokrajinski muzej Maribor; inv. št. A 13. — Ploščata kamnita sekira z zoženim čelom (d. 10,4, š. do 5,2, db. 1,4 cm), (t. 26: 2). Najdena je bila pri cerkvi sv. Venčeslava. Hrani jo Pokrajinski muzej Maribor; inv. št. A 4. 23«. PRIHOVA Obč. Slovenska Bistrica — Preluknjana kladi vasta sekira (d. 18,8. š. 6,8, db. do S cm); inv. št. A 79, (t. 26: 3). Hrani Pokrajinski muzej Maribor. LIT.; Pahič S. 1956, 235; Isti, ANSI 1975, 307; Isti, 1983 b, 39 ss, T. 1: 7. 237. MALAHORNA Obč. Slovenska Bistrica — Preluknjana kladivasta sekira — klin (d. 15, š. 4,6, db. 4 cm), (t. 26: 5). Hrani Narodni muzej Ljubljana; inv. št. 7105. LIT.: Pahič S. ANSI 1975, 307; Isti, 1983 b, 43 s, T. 1: 2; Teržan B. 1983, 51 ss, Abb. 3: 7. 238. BREZJE prt Zrečah Obč. Slovenska Bistrica Na sedlastem prevalu mad Dravinjsko in Oplotniško dolino so bili leta 1954 pred Gorenjakovo domačijo v Brezju 13 odkriti antični in staroslovanski grobovi, med njimi štiri jame (A - D) s keramiko iz neo-eneolitskega obdobja. Istodobne ostaline bivališča s podobno keramiko so bili odkriti tudi pri izkopavanju bronastodobne gomile leta 1956 pri sosednji Sadekovi domačiji v Brezju na pare. št. 516. k.o. Brezje. Bivalni prostor je bil približno pravokotne oblike in 12 krat 14 m velik in vglobljen v rumenkasto oziroma sivo-rjavo prodnato ilovico nekdanjih tal, pozneje pa izpolnjen s kulturno plastjo vijoličasto rjave barve. To, večinoma 30 cm debelo kulturno plast, je pozneje, morebiti ob nastanku gomile, prekrivala 5-10 cm nasuta plast rumene ilovice, nad katero se je pričenjala nasuta plast gomile. Grude ilovnatega premaza so ležale skoncentrirane v pasu vštric navidezne severne stene bivališča, proti jugozahodu pa se je nadaljevala plast ilnalega premaza v obliki jarka približno 2 m daleč. V podaljšku proti vzhodu sta bila precej globoko v sterilno plast segajoči jamici, verjetno sledi lesene konstrukcije bivališča. Povezana z njo pa so verjetno tudi približno 10 cm debela rdeče ožgana ilnata površina na tem odseku kakor tudi naloženi apnenčasti kamni. Na jugovzhodnem delu so večino nekdanjih tal uničili bronastodobni grobovi, vendar se je kulturna plasta vezala na rdečo ožgano ilovico v vzhodnem predelu. Najdeni so prav tako ostanki oglja, ilnatega premaza in črepinj. Največji del keramičnih ostalin izvira iz spodnje nasipne plasti gomil (sive in rjave prodnate ilovice), ki je videti deloma bolj humusna in predstavlja tako iz okolice odkopano nekdanjo površino tal s kulturnimi plastmi. Po tem se sklepa tudi na več bivališč. Najdbe hrani Pokrajinski muzej Maribor. Najdbe iz neo-eneolitskega bivališča pod bronastodobno gomilo: — Kalupasta sekira iz sivkasto-zelenega amfibolitnega skrilavca (d. 8,5, š. do 5,9, db. 3,3 cm); inv. 5*’ A 5505, (t. 26: 6). — Fragment verjetno kalupaste sekire iz rumenkasto-sive kamenine (ohr. d. 5, š. do 3,6, db. 2 cm); inv-št. A 5514, (t. 26: 7). — Fragmentirana ploščata sekira iz sivkasto-zelenega amfibolitnega skrilavca (ohr. d. 11,5, š. do 6,7, db. do 2,4 cm); inv. št. A 5503, (t. 26: 8). — Ploščata sekirica — dleto iz rumenkasto-sive kamenine (d. 4,6, š. do 3,6, db. do 1,7 cm); inv. št. A 5508, (t. 26: 9). — Ploščata sekirica — dleto iz zelenkasto-sive kamenine (d. 3,8, š. 3,4, db. do 1,2 cm); inv. št. A 5509, (t. 26: 10). — Ploščata sekirica — dleto iz sivkasto-zelene kamenine (d. 3,4, š. do 3,7, db. do 1,2 cm); inv. št. A 5510, (t. 26: 11). — Ploščata sekirica — dleto iz svetlo zelene lisaste kamenine (d. 5,8, š. do 3,2, db. do 1,6 cm); inv. St-A 5506, (t. 26: 12). — Ploščata sekirica — dleto iz sivkasto-zelene kamenine (d. 4,5, š. 2, db. do 0,8 cm); inv. št. A 5507, (t. 26: 13). — Fragmentiran čep (ohr. d. 2,1 cm); verjetno od kladivaste sekire; inv. št. A 5513, (t. 26: 14). — Fragmentirana ploščata sekira iz sivkasto-zelenega amfibolitnega skrilavca izdelana iz oklesanega kosa kamenine (ohr. d. 19,6, š. do 9,6, db. 2,8 cm); inv. št. A 5501, (t. 26: 15). — Fragmentirana ploščata sekira iz sivkasto-zelenega amfibolitnega skrilavca (ohr. d. 9,5, š. do 4,3, db. do 1,1 cm); inv. št. A 5504, (t. 26: 16). — Fragmentiran predmet iz zelenkasto-sive kamenine; ena stran je videti zglajena, druge kažejo sledove naravnih odcepkov z rjavimi progami po površini (vel.: 4,8 x 4,6 cm); inv. št. A 5515, (t. 26: 17). — Praskalo polkrožne oblike iz rjavkasto-sive kamenine (d. 2,4, š. do 1,4, db. do 0,5 cm); inv. št. A 5512,(1.26: 18). — Trikotna konica iz temno sive kamenine; na vseh straneh so vidne obojestranske retuše po robovih in površini (d. 1,9, š. do 1,2, db. do 0,3 cm); inv. št. A 5511, (t. 26: 19). LIT.: Pahič S. 1955 b, 324; Isti, 1956, 227 ss, T. I: 1-13; Isti, 1962-63, 249 ss; Isti, Antični in staroslovanski grobovi v Brezju nad Zrečami, Razprave - Disertationes VI, 1. razr. SAZU, 1969 215-309; Isti, ANSI 1975, 307; Isti, 1983 b, 39 ss, 46; Isti, 1973 (1975), 12 ss; Pahič V. 1989, 181 s, sl. 1. M9. BRINJEVA GORA Obč. Slovenska Bistrica Na južnem pobočju zahodnega dela Brinjeve gore pod razvalinami gradu Freudenberg je kmet S. Klančnik pri saditvi drevja na pare. št. 391, k.o. Zreče, našel kamnito sekiro. Po S. Pahiču ima sekira oznako Sp. Zreče, po B. Teržanovi pa Brinjeva gora. — Ploščata sekira iz lisaste rjavo-zelene kamenine (d. 9,6, š. do 4,8, db. 2,2 cm), (t. 26: 4). Hrani Pokrajinski muzej Maribor; inv. št. A 1763. LIT.: Pahič S. Kar. spom. VII, 1958-59 (1960), 316, T. I: 7; Isti, 1973 (1975), 12 ss; Isti, 1981, 71 ss; Isti, 1990, 3 ss; Pahič V. 1989, 182, sl. 1; Teržan B. 1983, 51 ss, Abb. 3: 6. 240. ZREČE Obč. Slovenske Konjice V kraju in okolici sta najdeni posamično dve kamniti sekiri, leta 1954 pa so bili pri gradnji Zupančičeve hiše na pare. št. 649/6, k.o. Zg. Zreče, v globini 1,2 m najdeni kosi razbitih glinastih posod, del kamnite sekire, ožgana ilovica in koščki oglja iz pozno neolitskega časa. Ali gre za osamljen objekt ali večjo naselitev iz tega časa, za sedaj še ni znano. Najdbe hrani Pokrajinski muzej Maribor (inv. št. A 48, A 1397-A 1412), razen kamnite sekire (t. 27: 4), ki jo hrani Pokrajinski muzej Ptuj (inv. št. P 30828). Opis najdb: — Ploščata kamnita sekira iz sivo-zelene kamenine (d. 17,7, š. 7,4, db. 3,7 cm); inv. št. P 30828, (t. 27: 4). Našel jo je F. Ferk v gozdu pri Zrečah. Hrani Pokrajinski muzej Ptuj. — Ploščata sekirica — dleto iz rjave kamenine (d. 6,3, š. do 5, db. do 1,9 cm); inv. št. A 48, (t. 27: 5). Hrani Pokrajinski muzej Maribor. — Fragment sekire iz lisasto zelenega porfirita (ohr. vel.: 5 x 4,3 cm); inv. št. A 1397, (t. 27: 6). LIT.: Ferk F. Mi». Hist. Ver. St. 40, 1892, XII; Saria B., Klemenc J. 1939, 71; Pahič S. 1955 a, 258 ss, T. 1-16; Isti, 1962-63, 349; Isti, ANSI 1975, 296; Isti, 1973 (1975), 12 ss; Teply B. Dravski bobri 2, 1957, št. 4, 11; Korošec J. 1956 b, 12; Isti, 1960 b, 10. 24I. VITANJE Obč. Slovenske Konjice — Preluknjana kladivasta sekira iz čmo-sive kamenine - bazalta (d. 10, š. 5,5, db. do 4,4 cm); inv. št. 179, (t. 27: 2). Hrani Pokrajinski muzej Celje. LIT.: Prahistorische Sammlung 1, Cilli, 50, 53 (rokopis v Pokrajinskem muzeju Celje); Hoemes M. Min. Anthr. Ges. 17, 1887, 84; Kovačič F. 1926 a, 3; Cillier Zeitung, 1936, št. 26; Bolta L. ANSI 1975, 295; Pahič S. 1986, 5. 242. KONJIŠKA VAS Obč. Slovenske Konjice Učenci Osnovne šole Slovenske Konjice so našli leta 1976 kamnito sekiro približno 50 m jugovzhodno od lovske koče nad Konjiško vasjo, na pare. št. 1394, 1395, 1399/2, vse k.o. Konjiška vas, last Lovske družine Slovenske Konjice. — Preluknjana kladivasta sekira iz sivo-zelenega serpentinita (d. 11,2, š. 5,9, db. 4,2 cm), (t. 27: 3). Hrani jo Osnovna šola Slovenske Konjice. LIT.: Pirkmajer D. Var. spom. 27, 1985, 193, sl. 4. 243. TEPANJE Obč. Slovenske Konjice Naturhistorisches Museum na Dunaju hrani kamnito sekiro od tod, kupljeno leta 1915 (inv. št. 48194). LIT.: Bolta L. ANSI 1975, 290. 244. ZBELOVO Obč. Slovenske Konjice Na njivi s pare. št. 1223/2 k.o. Zbelovska gora sta lastnika Jernej in Alojz Svete, Zbelovo št. 13, pri oranju že pred drugo svtovno vojno in po njej pobirala kamnite predmete, med njimi tudi kamnito sekiro in kopačo (t. 27: 7, 8). Kustos Pokrajinskega muzeja v Mariboru Stanko Pahič je leta 1954 sondiral na njivi s pare. št. 1223/2 in 1232/2, k.o. Zbelovska gora ter dokazal eneolitsko naselbino. Naselbina leži na ploski kopi enega izmed grebenov terciarne kotline med jugovzhodnim Pohorjem in reko Dravinjo severno nad vasjo Zbelovo (nadm. v. 322 m 55 m nad dolino Dravinje). Na prisojnih pobočjih so bile ugodne lege za obdelovanje zemlje, vodja v bližini, grebeni proti severu pa verjetno gozdnati in ugodni za lovišča, čeprav lov po dosedanjih najdbah ni dokazan. Naselbino je sestavljalo več stanovanjskih objektov, verjetno z lesom obloženih in pokritih jam, nepravilne pravokotne, rombične in banjaste oblike, vkopanih v prodnato plast, ki je pokrivala mivkasto peščeno osnovo. Najdeni so ostanki rdečkasto ožganega lepa, ogleninc, keramike in kamniti predmeti. Najdbe hrani Pokrajinski muzej Maribor. Opis najdb: — Preluknjana kladivasta sekira iz serpentina, izdelana iz gomoljastega prodnika (d. 14, š. 7,4, db. 5,6 cm), (t. 27: 7). — Preluknjana sekira — kopača iz serpentinita (d. 11,6, š. 6,6, db. 2,6 cm), (t. 27: 8). — Fragmentirana ploščata sekirica — dleto iz sivo-zelenega gnjasa (ohr. d. 4, š. 2. db. do 1,1 cm); sel. pr. A; inv. št. A 1413, (t. 27: 19). — Fragmentirano rezilce iz klesanega kresilnika rjavo-sive barve; seliščni prostor A, inv. št. A 1414, (L 27: 20). — Fragmentirana preluknjana kladivasta sekira iz sivo-zelenega serpentinita (š. 5,9, db. 4,7 cm); sel-pr. B; inv. št. A 1441, (t. 27: 10). — Fragment sekire — dleta (?) iz rumenega roženca (ohr. d. 2, š. 3,1, db. do 1 cm); sel. pr. B; inv. št. A 1442, (t. 27: 11). — Fragment verjetno kladivaste sekire iz lisastega serpentinita (ohr. d. 7,8, š. 5 cm); sel. pr. B; inv. št-A 1445, (t. 27: 12). — Fragmentirana ploščata sekirica — dleto iz zelenega amfibolitnega skrilavca (ohr. do. 2,5, š. do 3,3 cm); sel. pr. B; inv. št. A 1443, (t. 27: 13). — Fragmentirana ploščata sekirica — dleto iz svetlo zelenega kvarcita (d. 3,4, š. do 3,2 cm); sel. pr. B; inv. št. A 1444, (t. 27: 14). — Odbitek iz sivo rumenega roženca; sel. pr. B; inv. št. A 1448, (t. 27: 15). — Koničen čepek iz rumenkastega serpentinita (d. 1,4, db. do 1 cm); sel. pr. B; inv. št. A 1447, (t. 27: 16). — Fragmentirana ploščata sekira iz zrnatega amfibolitnega skrilavca (ohr. d. 6,4, š. do 5,3, db. 1,9 cm); sel. pr. B; inv. št. A 1446, (t. 27: 17). — Del ploščatega brusnega kamna iz drobno zrnatega rumenkastega sljudnega peščenjaka (vel. 9,7 x 8,2, db. do 2,2 cm); seliščni prostor B; inv. št. A 1449, (t. 27: 18). — Fragmentirana preluknjana kladivasta sekira iz sivo-zelenega serpentinita (ohr. d. 5 cm); sel. pr. C; inv. št. A 1571, (t 27: 9). LIT.: Pahič S. 1955 a, 261 s; Isti, 1956, 232 ss; Isti, 1973 (1975), 12 ss; Teply B. Dravski bobri 2, 1957, št. 4, 11 Maribor; Korošec J. 1958-59, 9; Isti, 1960 b, 10; Isti, 1960 a, 41; Pahič V. 1983, 85 ss. T. 1: 1 Budinci, 2 Stanjevci, 2-9 Markovci v Prekmurju, 10, 11 Čepinci, 12 Grad, 13 Večeslavci, 14 Gerlinci, 15 Cankova, 16 Gorica, 17-21 Puconci. Kamen. M. 1:4. Pl. It Ali slone. 13 2: 1 Seboborci, 2, 3 Suhi vrh, 4 Moravci, 5 Čičečka vas, 6 Prosenjakovci, 7 Bogojina - Babošovo polje, 8 Bukovnica - Seča, 9 Bukovnica - Vlasunjek, 10 Bukovnica ~ Obriže, 11 Bukovnica - Trebež, 12 Bukovnica - okolica, 13-17 Bukovnica - Breg, 18, 19 Bukovnica - Žgaline. Kamen. M. 1:4. Pl. 2: Ali stone. T. 3: 1-17 Bukovnica - Kot, 18 Tcšanovci, 19-21 Filovci. Kamen. M. 1:4. Pl. 3: Ali slone. T. 4: 1-3 Gančani, 4 Lipovci, 5 Bratonci, 6 Lipa, 7, 8 Strehovci, 9-11 Dobrovnik, • 2 Turnišče v Prekmurju, 13 Črenšovci, 14, 15 Gomilica - Sela, 16-19 Mala Polana. Kamen. M. 6 = 1:6; ostalo = 1:4. I’l. 4: Ali Stone. T. 5: 1 -4 Kobilje, 5-7 Dolga vas, 8, 9 Lendava, 10 Dolnji Lakoš, 11 Tri mlini, 12 Pince, 13 Dolina,15 Razkrižje, 16-18 Gibina. Kamen. M. 1:4. Pl. 5: Ali stone. T. 6: Šafarsko. Kamen. M. 1:4. Pl. Ó! Ali slone. T. 7: 1 Noršinci, 2, 3 Veržej, 4 Lukavci, 5-7 Ljutomer, 8, 9 Bučkovci, 10 Bunčani, 11 Slamnjak, 12 Biserjane, 13 Prcctinci, 14, 15 Selišči, 16, 17 Roziki vrh. Kamen. M. 1:4. Pl. 7: AH Stone. • 1,2 Žihlava, 3-5, Očeslavci, 6-8 Negova - Janžev vrh, 9, 10 Negovski vrh, * Videm ob Ščavnici, 12 Galušak, 13 Kraljcvci, 14, 15 Radenci, 16 Radenski vrh. Kamen. M. 3-5 - 1:3; ostalo = 1:4. Pl. 8: Ali Stone. T. 9: 1,2 Kunova, 3 Kapelski vrh, 4 Okoslavci, 5 Središče (po fotografiji: Kovačič, Središče), 6, 7 Grabe, 8, 9 Obrež, 10 Pušenci, 11-13 Frankovci, 14, 15 Hum, 16 Pavlovci, 17-19 Pavlovski vrh. Kamen. M. 1:4. Pl. 9: Ali slone. T. IO; 1 Libanja, 2 Veliki Brebrovnik, 3-5 Miklavž pri Ormožu, 6 Vuzmetinci, 7 Spodnji Ključarovci, 8, 9 Kog, 10 Gornji Ključarovci, 11, 12 Lahonci, 13-19 Tomaž pri Ormožu. Kamen. M. 1:4. Pl. 10: AH slone. T. 11: 1 Senik, 2 Savinjski vrh, 3, 4 Savci, 5 Strjanci, 6, 7 Predava, 8, 9 Sodinci, 10, 11 Drakšl, 12 Osluševci, 13 Podgorci, 14-17 Mihovci. Kamen. M. 1:4. Pl. 11: Ali slone. T. 12: 1-4 Hardek, 15-22 Ormož. Kamen. M. 1:4. Pl. 12: Ali slone. T. 13: 1-19 Ormož (Joanneum Graz). Kamen. M. 1:4. Pl. 13: All stone. o o >g\ 11 L v_ u 4 f\ ° y ^ J CZ2 O |CI O i / \ roj L 1 H u. l / 14: 1 Zamušani, 2 Gorišnica, 3-5 Zavrč, 6 Florijan, 7 Belski vrh, 8 Moškanjci, 9~10 Hrastovec (Haloze), 11 Spuhlja, 12-14 Markovci pri Ptuju, 15 Gorca, 16 Majski vrh, 17 Ljubstava. Kamen. M. 1:4. Pl. 14: Ali Stone. 1’1. 15: Ali stane. 'J- 16: 1, 2, Stoperce, 3 Sv. Ana, 4 Stražgonjca, 5, 6 Zgornja Hajdina, 7-10 Spodnja Ajdina, 11,12 Ptuj - oklolica, 13, 14 Ptujsko polje, 15, 16 Ptuj. 12 = kamen in kost, ostalo kamen. M. 1:4. Pl. 16: 12 ” Stone and bone, rest slone. 25 T. 17: 1-8 Ptuj, 9 Ptuj - Ziherlova ploščad, sedaj Rimska ploščad, blok BV 1977, 10, 11 Ptuj - bolnica 1989, 12 Ptuj - Dom upokojencev 1992, 13-28 Ptuj - Srednješolski center, parkirišče 1980. Kamen. M. 1:4. Pl. 17: Ali slone. 2 3 T. 18: 1-23 Ptuj - Grad 1946-47 (J. Korošec, 1951). Kamen. Pl. 18: AH slone. T. 19: 1 Krčevina, 2 Rogoznica, 3 Lasigonci, 4 Pacinje, 5 Hlaponci, 6, 7 Strmec pr* Polenšaku, 8-10 Prerad, 11, 12 Polenšak, 13 Gebernik, 14 Juršinci, 15 Hvclctinci, 16 Vitomarci. Kamen. M. 1:4. Pl. 19: Ali kamen. T. 20: 1-19 Andrenci. Kamen. M. 1:3. Pl. 20: Ali slone. 4 T. 21: 1,2 Župctinci, 3 Čagona, 4 Ccnkova, 5 Cerkvenjak, 6 Cogetinci, 7 Zgornje Verjane, 8 Gradišče - Sv. Trojica, 9 Ženjak, 10 Spodnji Porčič, 11 Lenart, 12 Zavrh, 13 Strma gora, 14 Zgornja Voličina, 15 Zgornjia Ščavnica, 16 Jurovski dol. Kamen- 22: 1 Zgornja Velka, 2 Svečina, 3 Štrihovec, 4, 5 Hlapjc, 6 Jareninski dol, 7 Vu-k°vjc, 8 Duh na Ostrem vrhu, 9, 10 Činžat, 11 Zgornja Selnica, 12 Spodnji Slemen, 13 Jelovec, 14, 15 Pekre, 16, 17 Limbuš. Kamen. M. 1:4. I’l. 22: AH slone. T. 23: 1, 2 Kamnica, 3 Maribor, 6 Mladinska ulica, 4 Bczcnškova ulica, 5 Maistrova ulica, 6 Mladinska ulica, 7, 8 Koroška cesta, 9 Ul. h. Šaranoviča, 10 Einspilerjeva uli' ca, 11 Trg B. Kidriča, 12 Piramida, 13 Stražun, 14 Nova vas, 15 neznana lokacija. T- 24: 1 Maribor - Vodnikova ulica (Pobrežje), 2 Dupleška cesta, 3 Zrkovci - polje štuki, 4 Zrkovci, 5 Zimica, 6 Spodnji Duplek, 7, 8 Razvanje, 9 Razvanje - Postela, 10 Pivola, 11 Reka nad Hočami, 12 Zgornje Hoče, 13-16 Spodnje Hoče. Kamen. M. 1:4. Pl. 24: AH slone. T. 25: 1 Arch, 2 Slivnica, 3 Orehova vas, 4 Fram, 5 Morje, 6, 7 Črešnjevec, 8, 9 Zgornja Polskava, 10 Spodnja Polskava, 11 pečke, 12 Poljčane - Bela, 13, 14 Slovenska Bistrica, 15 Turiška vas, 16 Visolc, 17 Urh, 18 Tinje, 19 Tinjska gora. Kamen. M. 1:4. Pl. 25: Ali slone. T. 27: 1, 2 Vitanje, 3 Konjiška vas, 4-6 Zreče, 7-20 Zbelovo. Kamen. M. 1:4. Pl. 27: Ali slone. bujski arheološki zbornik °b 100-letnici muzeja in Muzejskega društva (1993) str.: 159-170. SPEKTROMETRIČNE RAZISKAVE POZNOBRONASTODOBNIH DEPOJSKIH NAJDB PUŠENCI, CEROVEC IN HUDINJA NEVA TRAMPUŽ-OREL IN SONJA KLEMENC, VIDA HUDNIK Uvod Optična emisijska spektroskopija (OES) se je uporabljala v evropskih raziskavah Prazgodovinskih bakrenih in bronastih predmetov za določanje kemijske sestave že °d leta 1930 dalje (Harke 1978). Analize dajejo podrobno sliko koncentracij, v kate-l'ih se pojavljajo posamezni elementi v bakru in njegovih zlitinah. V začetnem obdobju Je bil namen raziskav, da bi ugotovili izvor rude in določili delavnice. Žal tovrstne raziskave iz različnih vzrokov niso dale zadovoljivih rezultatov (Trampuž-Orel 1^90). Izvor bakrove rude in trgovske povezave med najstarejšimi metalurškimi središči v Sredozemlju so pričeli iskati z novimi metodami, posebno z metodo svinčevih 'Potopov, ki so zajele predvsem bakrenodobne predmete in že dajejo obetavne rezul-(Gale> Stos-Gale 1989). Obenem se nadaljujejo raziskave bronastodobne tehnologije z izboljšano metodo ICP (Inductively Coupled Plasma) atomske emisijske spek-hornetrije. Najnovejše analize in rezultati raziskav bronastodobnih predmetov iz Švi-Ce so pokazali, da vsebnosti nekaterih elementov, kot so kositer (Sn), svinec (Pb), ar-j,'cn (As), antimon (Sb), srebro (Ag), nikelj (Ni) in kobalt (Co), omogočajo krono-loško razvrstitev analiziranih predmetov (Rychner 1990). Izkazalo se je, da je zaporedje vsebnosti nekaterih od omenjenih elementov (As, Sb, Ni, Co) značilno za določeno kronološko obdobje. V pričujoči objavi smo sc odločili, da bomo preverili, če obstaja podobno zaporedje omenjenih elementov tudi pri predmetih treh depojskih najdb pozne bronaste uobe iz severovzhodne Slovenije, to so Pušenci, Cerovec in Hudinja. Hoteli smo tudi odgovoriti na vprašanje, ali je sestava brona pri omenjenem gradivu takšna, da bi kar Uajbolj ustrezala namenu, ki so mu predmeti rabili. Zadnje vprašanje sodi v širši ok-v'r arheometričnih raziskav, ki smo jih v zadnjem času opravili na celi vrsti naših depojskih najdb z namenom, da bi ugotovili stopnjo tehnološkega znanja metalurgov in Ivarjev, ki so oskrbovali jugovzhodnoalpsko področje v pozni bronasti dobi. Pri tem Se opiramo predvsem na različno vsebnost kositra, ki sc pri nas praviloma pojavlja pri predmetih različne namembnosti, kot so sekire, srpi, meči, sulice. Dosedanje analize, j^1 so zajele okrog tristo predmetov iz štirih depojev BrD-HaA stopnje, so namreč ponzale, da je vsebnost kositra v zlitini različna glede vrste predmeta oziroma takšna. da je omogočala najboljšo uporabo orožja ali orodja. Tako je na primer poprečna koncentracija kositra pri srpih od 3% do 4%, kar zagotavlja kovnost in žilavost brona, medtem ko je pri mečih okrog 9%, kar daje bronu zahtevano trdoto (Trampuž-Orel in dr. 1991, 276). Metoda ICP metodo smo uporabili za določitev koncentracije elementov Ag, As, Co, Fe, Ni, Pb, Sb, Sn in Cu (instrument ARL-3520 spektrometer). Zaradi lastnosti metode, ki daje linearni odziv za veliko število elementov v širokem koncentracijskem območju, smo lahko uporabili isto raztopino kot standard za vse analizirane elemente ter raztopino, ki je vsebovala Cu. Meja detekcije za elemente je bila naslednja: Ag 3.10-4, As 2.10-2, co 1.10-3, pc 8.10-*, Ni 1.10-2, pb 1.10-3, Sb 2.10-3 in sn 4.10-3. V članku bomo podrobneje ovrednotili le vlogo naslednjih elementov: As, Sb, Ni, Co in Sn. Vzorčenje in natančnost metode Nehomogenost vzorcev smo preverili z večkratnim ponovnim merjenjem koncentracije elementov, in to na različnih mestih istega predmeta. Kot primer navajamo analize, opravljene na srpu iz Crmošnjic (P 6407), na katerem smo vzeli vzorce na petih mestih (t. 1). Homogenost vzorca je popolnoma zadovoljiva, saj je ustrezna standardna deviacija (S) mnogo manjša od ustreznih poprečnih koncentracij (x). Natančnost metode smo preverili z meritvami referenčnih standardov (British Chemical Standards Reference Materials). Nekatere od vzorcev smo analizirali tudi s pomočjo atomske absorbcijske metode in rezultate primerjali z vrednostmi, dobljenimi z ICP analizami. Sovpadanje rezultatov je ustrezno. Arheološko gradivo Dva izmed tukaj predstavljenih poznobronastodobnih depojev hrani Pokrajinski muzej na Ptuju. Prvi je bil odkrit leta 1923 v bližini kamnoloma v Cerovcu pri Rogaški Slatini, drugi pa leta 1891 v kamnolomu v Hudinji severno od Vitanja. Tretji depo, ki je bil najden leta 1940 pri vasi Pušcnci ob železniški progi Ormož—Ljutomer, hrani Dolenjski muzej v Novem mestu.1 Vsi našteti depoji vsebujejo po več kot eno sekiro, eden tudi dva srpa, ostali predmeti pa so šilo, dleto in kladivo. Pri arheološki in spektrometrični obravnavi smo se omejili na srpa in sekire, ker jih lahko primerjamo z dokaj velikim številom do sedaj analiziranih istovrstnih predmetov v depojih Črmošnjice, Udje, Jurka vas in Hočko Pohorje.2 Depo Pušenci vsebuje dve bronsti plavutasti sekiri masivne oblike z nizko stoječimi, ozkimi plavutmi (sl. 1: 3-4), bronasto dleto (sl. 1: 2) in bronasto šilo (sl. 1; 1). Podobne plavutaste sekire dobimo pri nas še v treh depojih, in sicer v Črmošnji' cah, Podgradju pri Ljutomeru in Beli pri Poljčanah3 ter kot naključne najdbe (n. pn Duplica pri Kamniku). Po dosedanjih ugotovitvah velja ta tip plavutaste sekire za tipičnega na območju zgornjega Podravja in Posavja v BrD stopnji (Miillcr-Karpe 1959, 108). Podobne plavutaste sekire z nizko stoječimi plavutmi so pogoste in značilne za širši prostor Alp, zgornje Avstrije in južne Nemčije (Mayer 1976, 149), medtem ko so redke v Panoniji in Karpatski kotlini, kjer prevladujejo tulaste sekire (Mozsolics 1985, 30). Za sedaj so datirane od BrD do Ha Al horizonta, verjetno pa bodo podrobnejše raziskave pomaknile njihov začetek v starejše obdobje (BrC). Sl. 1: Depo Pušenci: šilo (1), inv. št. 132; dleto (2), inv. št. 131; plavutasta sekira (3), inv. št. 130; plavutasta sekira (4), inv. št. 129 (vse: bron) Fig- 1. The Pušenci hoard: awl (1), inv. no. 132; chisel (2), inv. no. 131; flanged axe (3), inv. no. 130; flanged axe (4), inv. no. 129 (all: bronze). Depo iz Cerovca vsebuje bronasto plavutasto sekiro z nizko stoječimi, skoraj sti-•^jočimi se plavutmi in izrezom na vrhu (sl. 2: 4), zgornji del bronaste plavutaste serife z nizko stoječimi, ozkimi plavutmi (sl. 2: 3), dva delno odlomljena bronasta srpa (sh 2: 1-2) in kladivo, ki pa je danes izgubljeno.4 Zanimiva je plavutasta sekira (sl. 2: ^)> ki je pri nas zelo redka; ena je še v depoju Bela pri Poljčanah.5 Ta tip dokaj čokate Sekire je zelo pogost na območju jugozahodne Nemčije, Švice in vzhodne Francije, P® tudi na Češkem, kjer ga datirajo od BrD do najpozneje HaAl. Na prostoru Vzhodih Alp je bil uvrščen med staro gradivo BrD stopnje.6 Odlomek druge plavutaste se-^*re (sl. 2: 3) sodi verjetno med stare tipe plavutastih sekir BrD stopnje. V podrob-ncJšo obravnavo srpov se ne bomo spustili, ker so kronološko nezanesljivi; tipološko s°dijo k srpom, značilnim za panonsko-karpatski prostor. Depo Hudinja pri Vitanju vsebuje bronasto plavutasto sekiro s sredi stoječimi plastni, izrezom na vrhu in rahlo usločenimi vertikalnimi robovi rezila (sl. 3: 2), bro-nasto kladivo (sl. 3: 1) in bronasto zagozdo, ki je danes prav tako izgubljena.7 Vitka, ^egantna sekira z dolgim rezilom se že na prvi pogled razlikuje od čokatih primerkov z Pušcncev in Cerovca. Podobno sekiro pri nas dobimo še v depoju Čermožišče, si- Sl. 2: Depo Cerovec: srp (1), inv. št. 3739; srp (2), inv. št. 3738; plavutasta sekira (3), inv. št. 3740; plavutasta sekira (4), inv. št. 3737 (vse: bron) Fig. 2. The Cerovec hoard: sickle (1), inv. no. 3739; sickle (2), inv. no. 2738; flanged axe (3), inv. no. 3740; winged axe (4), inv. no. 3737 (ali: bronze). cer pa je pogosta v Avstriji in sodi pod tip Dellach po Mayerju.8 Glede na Muller-Karpcjcvo uvrstitev depoja Haidach, ki vsebuje podobno sekiro, v HaAl stopnjo in omembo depoja Čermožišče kot mlajšega, sodi hudinjska sekira med mlajše tipe HaA alpskih plavutastih sekir.9 Bronasto kladivo (sl. 3: 1), ki je rabilo za drobljenje kamnite mase z bakrovo rudo, spada med izjemno redke tovrstne najdbe v širšem evropskem prostoru. Znani so še štirje primerki, vsi s področij, povezanih s pridobivanjem bakrove rude v bronasti dobi. Eno kladivo je bilo najdeno skupaj z bronastimi cepini in plavutasto sekiro v rudniku bakra v Mitterbergu, drugo v poznobronastodobnem depoju Uioara de Sus na Scdmograškcm, torej v karpatskem metalurškem področju, preostali dve pa v ciprskih obrtnih depojih iz Enkomija in Mathiatija, torej na otoku, ki je že v antičnem svetu veljal za klasično področje z bakrovimi rudišči (Maycr 1977, 223, N. 1328). Zato je bila tudi za hudinjsko kladivo predlagana povezava s pohorskimi nahajališči bakrove rude pri Rakovcu (Teržan 1989, 246). Po dataciji ciprskih depojev bi lahko bilo iz 12-st. pr. n. š., torej iz HaAl. Sl. 3: Depo Hudinja: kladivo (1), inv. št. 3735; plavutasta sekira (2), inv. št. 3728 (vse: bron) Fig. 3: The Hudinja hoard: hammer (1), inv. no. 3735; winged axe (2), inv. no. 3728 (all: bronze). Interpretacija analiz . Rezultate analiz vseh treh depojev (tab. 2) smo primerjali z ugotovitvami raziskav Sv'carskih bronastodobnih predmetov, prav tako analiziranih z ICPS (Rychner, 1990), 11 z analizami štirih slovenskih depojev. Kot kažejo švicarske raziskave, ki so zajele Vcč kronoloških obdobij (od BrC do HaB3), je mogoče njihove brone razvrstiti po kemični sestavi v sedem vrst, ki jih je mogoče uvrstiti v tri kronološka obdobja. Broni s N 1 2 3 4 5 X S Ag 0.15 0.16 0.15 0.16 0.16 0.15 0.005 As 0.87 0.97 0.9 0.92 0.93 0.92 0.04 Bi 0.044 0.056 0.046 0.045 0.049 0.047 0.003 Co 0.026 0.026 0.025 0.026 0.025 0.026 0.001 Fe 0.042 0.041 0.038 0.038 0.036 0.039 0.002 Ni 0.30 0.32 0.29 0.30 0.30 0.30 0.01 Mn As> Sb> Co, medtem ko je za HaA2 značilna drugačna shema, in sicer Ni> Sb> As> Co. Izrazita razlika v sestavi nastopi šele proti koncu pozne bronaste dobe v HaB stopnji (torej v 1. tisočletju pr. n. št.), ko se pojavijo bro-fti s prevladujočim antimonom, in sicer s shemo Sb> Ni> As> Co v HaBl-B2 in shemo Sb> As> Ni> Co v HaB3 (t. 3). Sb As Ni Co Sb Ni As Co Ni Sb As Co Ni As Sb Co As Ni Sb Co ^ Sb Ni Co ^ Ni Co Sb Br B C D - Ha A, □ 0 □ i [ Ha B, ■ Ha B, Ha B, Tab. 3: Tri kronološke skupine s sedmimi vrstami brona v bronasti dobi v Švici (po Rychner 1990, 207, Fig. 3) z upoštevanjem Muller-Karpejeve kronološke sheme Table 3. Three chronological groups with seven bronzo types in thè Bronze Age in Switzerland (after Rychner 1990, 207, fig. 3), following thè chronological scheme of Miiller-Karpe. Cerovec Vse naše analizirane depojske najdbe sodijo v isto kronološko obdobje BrD-HaA stopnjc. Po rezultatih analiz pa sodijo najdbe iz Cerovca v skupino z dominantnim ar-Zem>m s shemo As> Sb> Ni> Co, ki je v Švici značilna za daljše časovno obdobje od ®rC do HaAl, s čimer se lepo ujema tudi kronološka opredelitev Cerovca v BrD. V 'sto skupino bronov se uvrščajo tudi sekire in srpi iz Črmošnjic, Udja, Jurke vasi in ^očkega Pohorja, s tem da sta včasih mesti Sb in Ni zamenjani, kar pa ne pomeni bistvenega odstopanja od pravila. Če pogledamo sliko sekir s shemo brona As> Sb> Co iz naših depojev (tab. 4), vidimo, da se še najbolj ujema s “švicarskim" bro-t'om v srednji bronasti dobi (Br C). Vsebnost vodilnega As (med 0,40% in 0,70%) je v'šja kot v Švici, vsebnost Ni in Sb (med 0,26% in 0,34%) pa je podobna; Co praviloma nastopa z zelo nizko koncentracijo (od 0,03% do 0,04%), kar je enako kot v Švici, opozarjamo pa na zelo podobne vrednosti opazovanih elementov pri predmetih iz tmših naštetih depojev, razlike med najnižjo in najvišjo vrednostjo As, Ni, Sb in Co so ttatnreč dokaj majhne. Ce se sedaj ozremo še na kositer, vidimo, da se uvrščata sekiri iz Cerovca po po-Pmčni vrednosti Sn 6.88% med sekire iz Črmošnjic (Sn 5,14%), Udja (Sn 5,95%), ^"rke vasi (Sn 5,25%) in Hočkega Pohorja (Sn 7,23%). Prav tako se tudi srpa z nižjim (5,0%) še kar ujemata s srpi Črmošnjic (Sn 3,09%), Udja (Sn 3,72%), Jurke vasi ^n 3,03%) in Hočkega Pohorja (Sn 4,06%). Razlika v vsebnosti kositra pri srpih in **ekirah iz Cerovca potrjuje našo tezo, da so bili predmeti na jugovzhodnoalpskem po-močju izdelani iz namerne bakrove zlitine, ki se je razlikovala v vsebnosti kositra Slede na uporabo predmeta. As Sb Ni Co 0.7 -- 0.6-- 0.5-- Ha A2- B- 0.3-- 0.2-- 0.1 -- 0 i Tab. 4: Poprečne vrednosti As, Sb, Ni in Co pri sekirah iz BrD-HaA depojev Udje (U.), Cerovec (C.), Hočko Pohorje (H. P), Črmošnjice (Č.), Jurka vas (J. V.), Pušenci (P.) in Hudinja (H.) v primerjavi z vrednostmi istih elementov v obdobju BrB -HaB3 v Švici (po Rychncr, Klàntschi 1988, 159, Fig. 5) z upoštevanjem Muller-Kar- pejeve kronološke sheme Table 4. The average valucs of As, Sb, Ni and Co in axes from thè Br D - Ha A hoards of Udje (U), CefO' vec (C), Hočko Pohorje (H.P.), Črmošnjice (Č), Jurka vas (J. V.), Pušcnci (P.) and Hudinja (H.) in compari' son with the values of thc same elements in the Br B - Ha B3 period in Switzerland (after Rychner, Klafl' ischi 1988, 159, fig. 5), following thc chronological schcme of Miiller-Karpe. Pušenci Plavutasti sekiri, dleto in šilo iz Pušencev sodijo v drugo skupino bronov z domi-fiantnim Ni in s shemo Ni> Sb> As> Co, ki se v Švici največkrat pojavi v HaA2. Po kronološki uvrstitvi sekir iz Pušencev v BrD-HaAl stopnjo bi bila ta vrsta brona torej pri nas starejša, vendar bi za potrditev hipoteze potrebovali veliko več primerov takih sekir. Kot smo že omenili, se večina do sedaj analiziranih sekir uvršča v drugo, starejšo skupino bronov z visokim As. Pri Pušencih opozarjamo na dokaj veliko podob-host v vsebnosti elementov As, Sb, Ni in Co ter v vsebnosti Sn pri obeh sekirah na eni strani in pri dletu ter šilu na drugi strani. Opozarjamo tudi na izredno visok odstotek kositra pri obeh sekirah, ki močno odstopa od prej navedenih poprečnih vsebnosti kositra v večini naših sekir. Hudinja Tudi plavutasta sekira iz depoja Hudinja spada v skupino bronov z dominantnim nikljem, vendar v shemo Ni> As> Sb> Co, ki se v Švici pojavlja skupaj s skupinami bronov z dominantnim As, torej v starejšem obdobju (BrC-HaAl), kar se lepo ujema s kronološko opredelitvijo hudinjske sekire v HaAl. Vendar hudinjska sekira izstopa faradi precej višje vsebnosti Ni in dokaj nizke vsebnosti As (tab. 4). Vsebnost Sn ni 'zven običajnih odstopanj pri naših sekirah. Ker je ta tip sekire pogost v Avstriji, bi bilo zanimivo preveriti kemijski sestav tamkajšnjih sekir tipa Dellach. Še bolj nenavaden je bron hudinjskega kladiva. Ni ga mogoče uvrstiti v nobeno od °tnenjenih skupnin bronov, ker nima arzena. Tudi vsebnost niklja je neverjetno nizka, t,e samo v primerjavi z do sedaj obravnavanimi broni z našega ozemlja, ampak tudi v Primerjavi s švicarskimi. Tudi antimona je veliko manj kot sicer. Proti pričakovanju kladivo sploh ne vsebuje svinca (Teržan 1989, 246), svojo težo 3,36 kg pa očitno dol-Suje sami bronasti masi. Odsotnost svinca nad 1% je seveda razumljiva z metalurške-8a vidika. Dodajanje svinca v bronasto zlitino povzroča njeno večjo tekočnost in Mehkost (Hodges 1976, 69), kar je v močnem nasprotju z namenom takega kladiva, ki Zahteva trd bron. Proti prisotnosti svinca v omenjenem kladivu pa govori tudi splošno Prepričanje, da se je namerno dodajanje svinca nad 3% začelo v večjem delu antične-8a sveta šele v 1. tisočletju pr. n. š. (Craddock 1978, 380), kar bi bilo v neskladju z datacijo omenjenih kladiv. Edino vsebnost kositra je pričakovana; da bi imelo kladivo Potrebno trdoto, ki jo je zahtevalo rudarsko delo, je moralo vsebovati več kot 4% kositra. Hudinjsko kladivo ga ima 7,84%. Izjemni sestav nečistoč pri tem orodju se lepo ujetna z njegovo omejeno razprostranjenostjo in uporabo. Ker predmetov s takim sestavom brona do sedaj pri nas ne poznamo, prav tako pa tudi ne v Švici, in ker bakro-Ve rude brez arzena in svinca niso značilnost alpskih rudišč, pri hudinjskem gradivu tlJdi njegova kemijska sestava, govori v prid sugestiji, da je prišlo iz oddaljenega me-talurškega področja. Odveč je seveda poudariti, kako zanimive bi bile analize ostalih Primerkov teh kladiv. Zaključek Iz predstavljenih analiz lahko trenutno povzamemo nekaj ugotovitev. Sekire in ^Tt iz štirih slovenskih poznobronastodobnih depojev kažejo sestavo brona, ki je v , v'ci najpogostejša že v srednji bronasti dobi, vendar je v rabi tudi še v HaAl. To je r°ti z dominantnim arzenom vrste As> Sb> Ni> Co in v to skupino spadajo tudi srpa in sekiri iz Cerovca. Za vse omenjene depoje je očitna precejšnja enotnost v vrsti brona, kar navaja na misel, da so bile zlitine pripravljane iz bakrovih surovcev istega izvora z veliko vsebnostjo arzena. Bron sekir iz Pušencev, ki veljata za značilni južnovzhodnoalpski sekiri, se razlikuje od brona ostalih analiziranih sekir, vendar sta dva primera premalo, da bi si dovolili trdnejši sklep v zvezi s tem. Pač pa velika podobnost v vsebnosti nečistoč in kositra pri vseh štirih predmetih iz Pušencev navaja na misel, da so bili vsi štirje vliti v isti livarski delavnici. Za sekiri je bil morda uporabljen en surovec, za šilo in dleto pa drug, kot vir kositra, potrebnega za izdelavo obeh zlitin pa so morda rabili deli nekega istega bronastega predmeta, ker je količina kositra pri vseh štirih predmetih zelo podobna. Tak način vlivanja ni značilen za večino do sedaj pregledanih izdelkov z našega ozemlja, ki jih odlikuje natančna izbira različne zlitine za različno vrsto predmeta. V tem pogledu se razlikujejo naši bronasti izdelki od švicarskih, kjer so ugotovili uporabo enake zlitine za vse vrste izdelkov (Rychner, Klàntschi 1990), in od britanskih, kjer sklepajo, da je bila večina predmetov izdelana s pretaljevanjem (Crad-dock 1978). Ob koncu bi radi spomnili na poziv, ki ga je pred leti naslovila na slovenske arheologe Biba Teržanova, ko je odprla problem pohorskega prazgodovinskega rudarjenja: “Prva naloga pri razreševanju pohorskega rudarstva, kolikor ne želimo ostati le pri tej hipotezi, bi bil začetek raziskav spektralno kemičnih analiz rude, surove kovine, izdelkov iz ožjega in širšega področja, ki morda ob bogatih tujih izkušnjah ne bi bil tako mukotrpen.” (Teržan 1989, 253) Naše raziskave se sicer niso začele pri ugotavljanju domačih izvorov bakrove rude, ampak smo se odločili za preučevanje tehnoloških postopkov, da bi poskusili na tej osnovi določiti mesto slovenskega prazgodovinskega prostora v nastajajoči sliki bronastodobne metalurške in trgovske mreže v Srednji Evropi. Tukaj predstavljene analize kažejo, koliko smo bili uspešni pri dosedanjem delu na področju arheometalurgije, vede, ki si trudoma pridobiva mesto v slovenskem arheološkem prostoru. OPOMBE: 1 Za Cerovec in Hudinjo gl. Smodič 1955, 88 in 90; za Pušence gl. Knez, 1960-61, Var. sporti. 8, 227. 2 Za analize ČrmoSnjic in Udja gl. Trampuž-Orel et al. 1991, 270-272, t. 2 in 3; analize Jurke vasi in Hočkega Pohorja (neobj.). 3 Sekira iz Črmošnjic: Narodni muzej Ljubljana, inv. št. P 6397 in Gabrovec 1983, T. 4, 11; sekiri iz Podgradja in Bele pri Poljčanah: Naturhi-storisches Museum Wien, inv. št. 32770 in 12776 (neobj.). 4 Saria, B. 1925, Čas. zgod. narod. 20/1, lil- 5 Bela, Nalurhistorisches Museum Wien, inv. št. 12767 (neobj.). 6 Cfr. Muller-Karpe 1959, 108, Abb. 12, 19; Brunn 1968. 80, Abb. 8, 12 in Gabrovec 1983, 74. 7 Ferk, F. 1893, Min. H is. Ver. St. 41, 231. 8 Sekira iz Čermožišča: Joanncum Graz, inv-št. 9801 in Muller-Karpe 1959, t. 134, 13; sekira tipa Dcllach gl. Mayer 1977, 151-152, N. 660. 9 Muller-Karpe 1959, 192, Abb. 27, 17. literatura BRUNN, W. A. 1968, Mitteldeutsche Hortfunde der jùngeren Bronzezeit. - V: Rom. Germ. Forsch. 29. CRaDDOCK, P. T. 1978, Deliberate alloying in thè Atlantic Bronze Age. - V: The Origins of metallurgy in Atlantic Europe. Proceedings of thè 5,b Atlantic Colloquium, 369-385, Dublin. GABROVEC, S. 1983, Jugoisto6na alpska regija. Ostave. - V: Fraisi, jug. zem. 4, 52 ss. Gale, N. H, in STOS-GALE, Z. a. 1989, Bronze Age Archaeoraetallurgy of thè Mediterrane-an: The Impact of Lead Isotope Studies. - V: Archaeological Chemistry 4, 159-198. HÀRKE, H. 1978, Probleme der optischen Emis-sionsspektralanalyse in der Urgeschichtsfor-schung. - Praehist. Ztschr 53, 165-276. HODGES, H. 1976, Artifacts, an introduction to early materials and technology. - London. MAVER, E. F. 1977, Die Àxte und Beile in Óster-reich. - V: PBF 9/9. MOZSOLICS, A. 1985, Bronzefunde aus Ungarn. - Budimpešta. MOllER-KARPE, H. 1959, Beitrage zur Chro-nologie der Umenfelderzeit nordlich und sù-dlich der Alpen. - V: Rom. Germ. Forsch. 22. RYCHNER, V. 1990, Recherches sur les cuivres et les alliages de Page du Bronze moyen et final en Suisse: bilan provisoire et perspectives. -Praehist. Ztschr. 65, 204-217. RYCHNER, V. in KLÀNTSCHI, N. 1988, L'àge du bronze moyen sur le plateau suisse: analyse spectrographique des bronzes. - V: Dynamique du Bronze moyen en Europe occidentale. Actes du 113' congrès national des sociétés savantes, Commission de pré- et protohistoire, Strasbourg. RYCHNER, V. in KLÀNTSCHI, N. 1990, L'analyse chimique du bronze préhistorique: pour-quoi ? - Zeitschrift fùr Schweizerische Archdo-logie und Kunstgeschichte 47, 201-212. SMODIČ, A, 1955, Bronaste depojske najdbe v Crmožišah in severovzhodni Sloveniji. - Arh. vest. 6, 82 ss. TERŽAN, B. 1983, Das Poboije — ein vorgeschicht-liches Erzrevier? — Arh. vest. 34, 51-84. TERŽAN, B. 1989 Pohorje - prazgodovinski rudarski revir? - Čas. zgod. narod. 60/25, 238-260. TRAMPUŽ-OREL, N. 1990, Spektrometrične analize kovinskih predmetov s slovenskih prazgodovinskih najdišč. - Arheo 11, 25-29. TRAMPUŽ-OREL, N., MILIČ, Z., HUDNIK, V. and OREL, B. 1991, Inductively coupled pla-sma-atomic emission spectroscopy analysis of metals from Late Bronze Age hoards in Slovenia. - Archaeometry 32 (2), 267-277. SPECTROMETRIC RESEARCH OF THE LATE BRONZE AGE HOARD FINDS FROM PUŠENCI, CEROVEC AND HUDINJA Summary The Chemical compositions of bronze artefacts, analysed by thè ICPS method, from three different Late bronze Age hoards (Br. D — Ha A, after Muller-Karpe 1959) from northeastem Slovenia-are presented in “hs article. These are: Pušenci near Ormož, Cerovec near Rogaška Slatina and Hudinja near Vitanje.1 The rcsults (pl. 2) were compared wilh thè analyses of the hoards of Črmošnjice, Udje, Jurka vas and Hočko Po-•torje2 and with Swiss research, which is based on thè determination that thè sequence of the contcnt of the eIemenls As, Sb, Ni and Co is characteristic for a specific type of bronze and typical for an individuai chro-tological period (Rychncr 1990). For the archaeological and spectromelric treatment of the material analy-*cd, we confmed ourselves above all to sickles ans axes, becausc it was possible to compare them with a re-■atively large number of similar types of artefacts, which bave already been analysed. The two flangcd axes from the Pušenci hoard (fig. 1: 3-4) are typical of thè upper Drava and Sava re-8i°ns in the BrD phase (Muller-Karpe 1959, 108), although similar axes are also frequcntly found in the wi-er Alpine region. Upper Austria and southern Germany (Mayer 1976, 149). At the moment they are dated ,0 from Br D to Ha A. Both of the axes, the chisel and the awl (fig. 1: 1-2) belong to the group of bronzes 'V|*h dominant Ni and a scheme of Ni> Sb> As> Co, which most frequently appear in Switzerland in Ha A2 ‘PL 3). On account of the chronological placement of the axes from Pušenci in Br D - Ha Al period, this ty-JJ6 of bronze should be earlier in Slovenia, although more analyses of examples of such axes would be nee-“ed to confimi this hypothesis. A great similarity in the quantity of thè contained impurities and tin in all our of the artefacts supports the assumption that they were cast in the same metallurgica! workshop. The winged axe from the Cerovec hoard (flg. 2: 4) is a very rare type in Slovenia, although it is more ^ommon in the regions of soulhwestem Germany, Switzerland and eastem France, as wcll as in Czech and “‘ovakia, where this type is dated from Br D to, at the latcst. Ha Al. It has been dated amongst the old magnai of thè Br D phase in the Eastem Alpine region.6 The fragment of another flanged axe (flg. 2: 3) pro-ably belongs to the early types of flanged axes of Br D. The sickels were not studied in more delail, as they are chronologically unreliable; typologically, they belong to thè sickels, typical fot thè Carpatho-Pan-nonian region. The bronze of thè artefacts from Cerovec belongs to thè group of bronzea with dominant arsente from thè scheme As> Sb> Ni> Co, which, in Switzerland, is typical for a longer time period, from Br C to Ha Al. This corresponds to thè chronologicai placement of Cerovec in thè Br D. The axes and sickles from Črmošnjice, Udje, Jurka vas and Hočko Pohorje also belong to the same group of bronze, with thè dif-ference that Sb and Ni sometimes change places however, this is not important deviation from thè rule. If thè picture of thè axes with the bronze scheme of As> Sb> Ni> Co from thè Slovenian hoards is examined (pl. 4), it is possible to see that it can be best compared with thè “Swiss" bronze of thè Middle Bronze Age (Br C). The coment of the leading As (between 0.40% and 0.70%) is higher than in Switzerland, but the coment of Ni and Sb (between 0.26% and 0.34%) is similar; Co correctly appears in very low concentra-tions (from 0.03% to 0.04%), which is similar to that in Switzerland. However, attention must be drawn to thè very similar values of the observed elements in the Slovenian artefacts, namely, thè differences between thè lowest and the highest values of As, Ni, Sb and Co are relatively small. The great degree of solidarity in the type of bronze, of which axes and sickles in Southeastem Alpine region are composed, is evident, which supporta the suggestion that thè alloys were prepared from copper of the same source with a high arsente content. If attention is now tumed to tin, it can be seen that two axes from Cerovec are aligned, on account of the average value of Sn (6.88%), with thè axes from Črmošnjice (Sn 5.14%), Udje (Sn 5.95%), Jurka vas (sn 5.25%) and Hočko Pohorje (Sn 7.23%). The same goes for the two sickles from Cerovec with a lower Sn value (5.0%), which stili align well with the sickles from Črmošnjice (Sn 3.09%), Udje (Sn 3.72%), Jurka vas (Sn 3.03%) and Hočko Pohorje (Sn 4.06%). The difference in thè tin contenta in the sickles and axes from Cerovec confirms our conclusions that thè objects, so far analysed from the Southeastem Alpine region, are distinguished by a relatively consistent range of different alloys for different types of artefacts. In this respect, they differ from thè Swiss examples, where the same alloys were used for all types of objects (Rychner, Klantschi 1990, 201-202), and from thè British examples, where it has been concluded that the majority of the artefacts were made from thè recasting of scrap (Čraddock 1978). The stender wingcd axe from the Hudinja hoard (fig. 3: 2) is similar to thè axes of thè type Dellach (Mayer 1977, N. 660) which probably belong to the later type of alpine winged axes.9 It belongs to the group of bronzes with dominant Ni and naturally to the scheme Ni> As> Sb> Co, which appear in the ear-lier period in Switzerland (Br C — Ha Al). It stands out amongst the Slovenian axes, on account of an ex-tremely high Ni coment and a relatively low As content (pi. 4). The hammer from Hudinja (fig. 3: 1), which was used to break up stone masses from copper ore, belongs to the exceptionally rare finds of this type in the wider European area. Another four examples are known, all from regions connected with the extraction of copper ore in the Bronze Age: from a mine in the Mitterberg in Austria and from the hoard finds from Uioara de Sus in the Siebcnburgen and Enkomi and Mathiati on Cyprus (Mayer 1977, 223, N. 1328). Thus, it was also suggcsted that the hammer from Hudinja was connected with the Pohorje copper sources at Rakovec (Teržan 1983, 62). On account of the datation of the Cypriote hoards, it could date from the 12* Cen-tury BC (Ha Al). Ils bronze type is unusual and canno! be assigned to any of the above-mentioned groups of bronzes. It has no arsenic and the antimony is much lower than usuai. The nickle content is also unusually low, not only in comparison with the bronzes, which bave been analysed so far from Slovenia, but also in comparison with the Swiss material. Contrary to expectation the hammer does not contain any lead (Teržan 1983, 62) and its weight (3.36 kg) is apparently due entirely to bronze mass. The absence of lead above 1% is, of course, understandable from a metallurgica! point of view. The addition of lead to a bronze alloy cau-ses grcatcr fluidity and malleability (Hodges 1976, 69), which is in complete opposition to the purpose of such a hammer, which requircs hard bronze. However, the opposite should be expected of the tin coment; that the hammer might bave the ncccssary hardness, which it would require for mining work, it would bave to contain more than 4% lin. The Hudinja hammer has a tin content of 7.84%. The exceptional composition of impurities in this tool matches well with their dcfincd range and use. As artefacts with such a bronze composition are not known up to the present in Slovenia, as is also the case in Switzerland, and as copper ores without arsenic and lead are not characteristic of the Alpine ore sources, thè Chemical composition of the Hudinja objcct also argucs in favour of thè hypothesis that it carne from a far-off metallurgica! region. Neva Trampuž Orel Narodni muzej Prešernova 20 SLO - 61000 Ljubljana Sonja Klemenc Narodni muzej Prešernova 20 SLO - 61000 Ljubljana Dr. Vida Hudnik Kemijski inštitut Hajdrihova 19 SLO - 61000 Ljubljana Fotografije (Pholography): Tomaž Lauko, Narodni muzej, Ljubljana Ptujski arheološki zbornik ob 100-letnici muzeja in Muzejskega društva (1993) str.: 171-188. UDK 903.42 (497,13) “6377" KASNOBRONČANODOBNO NASELJE ŠPIČAK U BOJAČNOM — PRILOG POZNAVANJU RUŠKE GRUPE IVANČIČA PAVIŠIČ Prostor Hrvatskog zagorja raznolikim relj'efom i osebujnim obilježj’ima tvori limitar Središnje Hrvatske zasebnu mikroregionalnu cj'elinu na prostoru koje se život od-vijao kroz sva povijesna razdoblja. Uže interesno područje mikroregije Hrvatsko Zagorje s njegovim najzapadnijim rubom vezano je uz današnju opcinu Klanjec. Svojim geografskim i strateškim položajem taj zemljepisni dio Hrvatske od osobite je važnosti za pojave i razvitak pojedinih kultura od prapovijesti do srednjeg vijeka. Ova regija mjenjala je opseg i granice tijekom dugih stoljeca prošlosti, zadržavši kao prirodnu konstantu nepromjenjenu granicu izmedu Hrvatskog zagorja i Štajerske tokom rijeke Sulle. U rimsko doba dolinom Sulle prolazila je rimska cesta koja povezuje Neviodu-num s Poetovio, odnosno prometnica koja je spajala Posavinu s Podravinom. Ova pri-fodna komunikacija bila je žila kucavica koja je kroz davnu prošlost povezivala Norik i Fanoni ju. Uzduž sutlanskc doline uzdižu se dominantni vrhovi Grabantovog, Koštrunovog i Špičkovog brijega, od kojih je ovaj posljednji postao predmetom sustavnih arheoloških istraživanja. Još tijekom 1939. godine započela su prva arheološka istraživanja °vog dijela Hrvatskog zagorja od strane Josipa Klemenca koji je tom prigodom izra-dio prvi zemljevid Hrvatskog zagorja i susjednog područja Štajerske (Klemenc 1939). U tim prvim terenskim izvještajima čitamo prve podatke o postojanju prapovijesnog gradinskog lokaliteta Špičak u Bojačnom, ucrtanc u arheološku kartu Blatt Rogatec. U dosta šturim terenskim izvješčima iznio je Klemenc prve podatke o položaju Gradile Špičak s prapovijesnim naseljem na njenim terasama (Klemenc 1939, 34-36). Prilepljene površinske nalaze keramike, kamenu sjekiru i nekoliko brončanih predmeta predao je na pohranu u Arheološki muzej u Zagreb (Pavišič 1986/1987). Več prigodom grvih arheoloških istraživanja tijekom 1986 godine ustanovljeno je da sc na položaju Špičak Gradina I u neposrednoj bližini nalazi još jedna Gradina II, koja je od Špičaka odvojena blagim prijevojem (sl. 1.). Dominantni položaj Špičak Gradina I u Bojačnom nadmorske višine 493 m znalački je odabran za duže obitava-hje na ovim prostorima. Bližina stalnih izvora vode u usjeku izmedu obiju Gradina i povoljna konfiguracija terena s plodnim obradivim površinama u podnožju Gradine I, preduvjeti su trajnog nascljavanja. Sve te prirodne datosti znao je odabrati čovek pra- povijesnog vremena, da bi s ovih višina nadzirao ejelokupnu dolinu Sutle i njene okolne brežuljke, kako na Pregradskoj strani, tako i na susjednom Kozjanskem. Špičak Gradina I kupolastog je uzvišenja, utvrdena na donjoj terasi suhozidnim bede-mom koji se pružao polukružno oko cijele Gradine I a presječen je na nekim mjestima s dva ulaza (Pavišic 1986/1987) (sl. 1, A i B). Pretežno je kamenita glavica sa strmim terasama na čijem se vrhu nalazi kružni plato, koji je vjerojatno imao funkciju refugija. Na sjeverozapadnoj strani Gradine I, na njezinoj najnižoj točki podignut je najsnažniji i najbolje očuvani bedem. Podignut je na živoj stijeni u dva paralelna zida od neobradenog kamenja izmedu kojih je prostor ispunjen sitnim kamenjem i zemljom. Jugoistočno od Špičak Gradine I poviše prijevoja uzdiže se Gradine II elipsastog oblika s orijentacijom po dužini u pravcu sjever-jug. I ova gradina utvrdena je bede-mom na zapadnoj i južnoj strani, dok se na istočnoj strani bedem prekida s obzirom da je ovdje gradina prirodno zaštičena strmim stjenovitim terenom. Pristup na Gradi-nu II moguč je sa sjeveme strane sela Bojačno seoskim putem koji vodi do širokog platoa Gradine II Špičak. Na zemljištu Slave Jesih otvorena je sonda veličine 8 x 2 m s orjentacijom sjever-jug s podjelom na kvadratnu mrežu. Kulturni sloj sezao je do dubine 0,20-0,55 m, a sadržavao je uglavnom ulomke keramike, školjke, životinjske kosti (jelena, sme, goveda) i drozge s največom gustočom nalaza u četvrtom i petom kvadrantu. U ovim kvadrantima pojavilo se veče kamenje slagano u suhozid u nepravilnim razmacima višine do 0,35 m, te u dužini do 1,80 m. Ovi dijelovi arhitekture tragovi su jednog dislociranog stambenog objekta s djelomično sačuvanim ugaonim zidom gradenim u tehnici suhozida. Sl. 1. Špičak Gradina I i Gradina II Fig. 1. Špičak Gradina I and Gradina II Donja terasa Gradine II najniža je u odnosu na cijelu visoravan, čiji se istočni rub strmo spusta niz padinu, što je uvjetovalo i znatnu visinsku razliku od 8 m. Otvara-hjem kvadratne mreže u blokovima od 10 x 10 m, željelo so dobiti što sire stratigraf-ske podatke o unutrašnjosti naselja. Stratigrafska slika pokazala je slijedeče osobine: sloj humusne zemlje do 0,15 m, potom sloj svijetlo smede zemlje pomješane sitnim kamenjem do 0,45 m s materijalnim nalazima, a potom od 0,45-0,70 m pružao se sloj tvrde nabijene ilovače s tragovima gara i pepela. Prirodna litica od laporastog kamena korištena je za zapadni i južni zid prostorije, dok se istočni zid na donjem rubu izgu-bio uz ivicu padine. Tragovi podnice od dobro nabijene ilovače, prosječne debljine od 0,20 m prati se uz sjeveroistočni ugao prostorije unutar kojeg se naišlo na manje tra-gove ognjišta od dobro zapečene zemlje. Površina uokolo ognjišta bila je ispunjena jednom večom gustočom nalaza od kojih se ističu keramički ulomci, pršljenovi, grija-Hce, životinjske kosti i komadi drozge. Uvidom u osnovne karakteristike kasnobrončanodobnog lokaliteta Špičak u Bojač-hom date su ovom prigodom u obliku kratkog pregleda rasprostiranja objekata i nalaza s prvom vizijom izgleda naselja. Kako su istraživanja u tijeku, nismo u mogučnosti još obuhvatiti sve karakteristike tog kasnobrončanodobnog naselja, pa ce daljnja istraživanja doprinjeti obogačenju spoznaje o cjelovitosti i važnosti ovog lokaliteta. Medu nalazima otkrivenim prilikom istraživanja, največi broj pripada pokretnom arheološkom materijalu u kojem su primarno zastupljeni keramički nalazi karakteristični za neseobinske lokalitete mlade kulture polja sa žarama. Samo sporadični nalazi bronce, kako one u tragovima brončanog praha, tako i u jedinom nalazu fragmenta brončane igle, potvrduje činjenicu, da je prisustvo brončanih nalaza na ovom lokalite-tu bilo doista rijetko. Na taj način umanjena je mogučnost čvrščeg datiranja cjelokup-tiog arheološkog fundusa. No, samim time nije isključena mogučnost prisustva bronce u neposrednoj bližini podno jugozapadnih padina Gradine II. Dosadašnja stratigrafska slika istraživanja sondi na Gradini II i analiza keramičkih nalaza ukazala je na postojanje jednoslojnog naselja na njezinom gornjem i donjem platou. Svakako, najbrojnije nalazc na Špičaku predstavlja tipična naseobinska kera-tnika, prepoznatljiva u svojoj fakturi i kvaliteti i raznolikosti oblika posuda. Gotovo sva keramika odlikuje se podjednakom fakturom i načinom obrade, što se vidi iz sa-stava gline, koja je u večini slučajeva dobro prečiščena s neznatnem primjesom kvar-citnih zmaca. Dosadašnjom analizom keramičkih nalaza utvrdili smo razlike u kvaliteti izrade pojedinih posuda i stoga smo ju podjelili u tri osnovne grupe: grubu, pre-laznu i finu keramiku. Boja pojedinih ulomaka vrlo je jednolična na vanjskoj i unu-tfašnjoj površini od okersmede, sive, cme ili ervenkaste boje. Kod pojedinih ulomaka boja vanjske površine razlikuje se od unutrašnje površine što je rezultat neujedna-čenosti pečenja keramike, odnosno prisustva oksidacijskog pečenja. Medu keramičnim nalazima na Špičaku zastupljena je gruba keramika, izradena iz gline pomiješane s primjesom sitnijeg ili krupnijeg pijeska i manjih ili večih kamenčiča, što je ponekad ovisilo i o veličini posude. Svi ovi dodaci u glini služili su da bi povečali čvrstoču posuda koje su obično bile i večih dimenzija. Stijenke ovih posuda obično su dosta debele i hrapave, bez tragova glačanja, a vrlo jasno zapaža se njihova neravna površina, bi večini slučajeva medu keramičkim nalazima koji su bili na pojedinim mjestima na-Somilani izoravanjem zemljišta, a time i poremečenim kulturnim slojevima, nismo bili u mogučnosti dobiti komplctan izbor oblika keramičkih nalaza na ovom lokalitetu. Fragmentarni nalazi keramike u osobito plitkom kultumom sloju od 0,30-0,45 m nisu dostatni za rekonstrukciju odredenih oblika posuda. Medu pojedinim keramičkim oblicima zastupljeni su oni koji se i inače češče koriste u naseljima, dok su neki oblici rjede upotrebljavani. Svakako da se medu osnovnim oblicima naseobinske keramike na Špičaku najčešče susrecu lonci, zdjele, amfore, šalice, pitosi i poneka pekva. Sačuvani su brojni ulomci keramike grube frakture, debijih stijenki koje su pripadale vecim posudama. Na ovom tipu keramike neravnih površina, susreéemo se sa ulomcima koji noše dekoraciju u obliku plastičnih traka ukrašenih otiscima prstiju, nokata ili nekog drugog predmeta. Uz pitose javljaju se i lonci različitih oblika i dimenzija koji su radeni iz donekle prečiščene gline, debijih stijenki, uglavnom dobro su pečeni i pripadaju prelaznoj keramici. Prevladavaju trbušasti lonci sa zaobljenim ramenom koji prelazi u kratak cilindričan vrat. Obod je nešto stanjen na širokom rubu otvora i razgmut prema van (t. 1: 1, 3), ponekad ukrašen otiscima prstiju (t. 2: 1-3). Ovaj tip lonaca nalazimo u naselju na Ptujskom gradu (Korošec 1951: sl. 37, 213, 259), Pobrežju u grobu 15b (Pahič 1971, t. 3: 8) i Brinjevoj gori (Oman 1981, t. 13: 3; 14: 1). Drugi tip lonaca tvori jajolika posuda (t. 1: 2), gotovo istih dimenzija i debljina stijenki kao i prethodni tip lonca, samo sa kratkim ramenom i široko izvijenim obodom na vanjsku stranu. Pretpostavljamo da je i ovaj tip posuda nosio ukras plastične trake s otiscima prstiju na samom rubu otvora, što je i vidljivo na ulomku oboda i ramena na primjerku prikazanem na t. 2: 1. Analogne primjere lonaca nalazimo na Ptujskom gradu (Korošec 1951, sl. 213, 389), u Rušama (Pahič 1957, t. 23; 3), u Gor-njoj Radgoni u sondi I (Horvat Šavel 1981, t. 2: 10, 12; 4: 5), Brinjevoj gori (Oman 1981, t. 11: 12; 14: 2) i Pobrežju u grobovima 21 i 84 (Pahič 1972, t. 4: 14; 17: 10). Medu našim primjercima lonaca susrečemo se s još jednim tipom koničnog lonca, izduženog tijela, kratkog vrata te izvijcnog oboda na van, uglavnom manjih dimenzija i tanjih stijenki. Javljaju se u različitim varijantama iste forme, s manje ili više iz-duženim konusom trbuha posude (t. 3: 2; 4: 1, 5) ili je taj izduženi trbuh blago zaobljenih stijenki (t. 4: 4). Ovaj tip lonaca obično nosi na trbuhu ukras horizontalne plastične trake rasčlanjene otiscima prstiju (t. 4: 1). Slične primjere ovog tipa lonaca nalazimo takoder na Ptujskom gradu (Korošec 1951, sl. 67, 153, 325, 358, 406), u Rušama u grobovima 16 i 28 (Pahič 1957, t. 7: 1; 12: 1), Gomjoj Radgoni u sondi I (Horvat Šavel 1981, 3: 3) i sondi II (Horvat Šavel 1981, t. 6: 1, 3), na Brinjevoj gori (Oman 1981, t. 2: 3; 7: 1; 9: 11), u Pobrežju u grobu 105 i 126 (Pahič 1972, t. 21: 8; 26: 4), te u Ormožu (Lamut 1988/89, t. 1:8, 12; 7: 17). Površina ovih posuda pokazu-je da su dobro pečene, a razlikuju se u nijansama boja od okersmede, okersive do tamnosmede. Za sada vrlo su brojno zastupljene zdjele glatkih površina i to najčešče uvijenog oboda, te manje ili više izduženog donjeg konusa posude. Radcne su iz dobro prečiščene gline, pravilno oblikovane i vrlo dobro ugladcnc. Postoje neke manje ili veče razlike medu njima što se očitujc u oblikovanju oboda, koji je kod nekih manje ili više uvijen na unutrašnju stranu. Uglavnom su to manje posude tankih stijenki, a mogu biti pliče ili dublje. Zdjelice sa Špičaka uglavnom su sive, sivoervene, oker ili cmosmede boje. Najčešče su zastupljene zdjele glatkog uvijenog oboda s manjim ili večim razlikama u dcbljini i širini oboda (t. 5: 1-6, 9). Poneki ulomci na ramenu su ukrašeni bradavičastim ispupčenjima u obliku manje drške koja je uz dekorativnu ulogu imala i funkcionalni značaj (t. 5: 1, 9). Tipovi ovih zdjelica uglavnom su manjih dimenzija. Pored zdjelica glatkih neukrašenih stijenki ili onih ukrašenih brada- L vičastim drškama, javljaju se i plastično ukrašavane kosim kanelurama (t. 5: 7-8). Kanelure prekrivaju cijelu površinu posude od oboda preko ramena posude i dijela bbuha, a mogu biti pliče ili dublje, krače ili duže, koso ili okomito položene po sti-Jenkama posude. Pojava kosog kaneliranja ovog tipa zdjelica karakterističan je oblik posude, kako u neseljima, tako i u nekropolama kulture polja sa žarama na prostoru °d srednjeg Podunavlja do jugoistočnoalpskog prostora. Ondje su zastupljene od Ha Al stupnja kroz čitav Ha B stupanj. Dobre paralele nalazimo medu nalazima iz Ruša (Pahič 1957, t. II: 1; XXV: 11), na Ptujskem gradu (Korošec 1951, sl. 139, 338, 374), u Dobovi u grobu 70 (t. 15: 1), u Pobrežju u grobovima 52 i 112 (Pahič 1972, t. 11: 17; 22: 10), u Brinjevoj gori u trečem sloju (Teržan 1990, sl. 4: 8) i Gomjoj Radgoni u prvom sloju (Teržan 1990, sl. 8: 7). Na ovom lokalitetu zastupljen je tip zdjela odnosno terina s poluloptastim trbu-hotn s kratkim izvijenim obodom na van. Posude ovog tipa su uglavnom glatkih neu-krašenih stijenki (t. 4: 2-3, 5) ili rijetko na ramenu noše ukras cik-cak urezane linije (t* 5: 1), a ponekad i bradavičaste drške (t. 5: 1). Ovakav tip, zdjelica susrečemo i u Nekropoli Ruše, primjerice u grobu 19 (Pahič 1957, t. 7: 3). Ondje su ukrašene samo horizontalnim i vertikalnim urezanim linijama, te okruglim drškama na ramenu posude. Ovaj tip zdjela - terina dosta je dobro zastupljen medu oblicima Ruške grupe na godnim slovenskim lokalitetima, pa ih susrečemo glatkih stijenki ili sa žljebljenim linijama na ramenu posude na Ptujskem gradu (Korošec 1951, sl. 91, 212, 255), u grobu 17 u Pobrežju (Pahič 1972, 4: 10), te potpuno glatkih stijenki kao u Gomjoj Radgoni u II sloju (Teržan 1990, sl. 8: 12) ili na Brinjevoj gori u I sloju (Teržan 1990, sl. 4: 6). Srodne oblikom ovom tipu zdjelica javljaju se poluloptaste šalice s koničnim dnom i širokom trakastom drškom koja nadvisuje obod posude. Na t. 9: 1, prikazanje prirnjerak trbušaste šalice s izduženim koničnim dnom, širokim obodom blago povije-nitn na unutrašnju stranu. Široka trakasta drška s plitkom facetom po sredini Površine, uzdiže se iznad širokog oboda posude i spaja se s trbuhom posude. Na sa-|nom vrhu trakasta ručka završava se četvrtastim plastičnim dugmetom, ukras kakav i 'nače nalazimo na ovom tip šalica Ruške grupe. Uobičajeni način ukrašavanja koničnih Salica sa plastičnim dugmetom (jednim ili dva) javlja se obično na četvrtastim drškama, kao što su nalazi u Zgomjoj Hajdini (Starò 1950, t. 28) i u Pobrežju u gro-bovima 52 i 60, datiranim u Ha BI stupanj (Pahič 1972 t. 11: 16; 13: 2). Tipove koničnih šalica samo bez plastičnog ukrasa na uzdignutoj trakastoj ručki Ptatimo i na srodnim slovenskim lokalitetima, kao što su primjeri iz Ptujskog grada (Korošec 1951, sl. 18), u Ljubljani u grobovima 55 i 65 (Starò 1954, t. 28: 4; 67: 2), u Pobrežju (Pahič 1954, t. 1: 1), u Mariboru (Miiller Karpe 1959, t. 112 C: 4), Ormožu u sondi II (Lamut 1988/89, t. 12: 3), te u Rušama (Pahič 1957, t. 26: 5). U nekropoli u dvorištu SAZU u Ljubljani šalice s trakastom ručkom najčešči su oblik posuda u gtobnom inventaru faze I. ove nekropole, medu kojima Starò razlikuje tri vrste unutar hoje su naše šalice uvrštene u prvu grupu (Stare 1954, 96-97). Medu različitim oblicima posuda sa Špičaka nalazimo i raznolike ručke. Javljaju Sc male trakastc ručke koje su spajale vrat sa ramenom posude (t. 6: 8), potom iz-dužene trakaste okruglog presjeka (t. 6: 9) ili četvrtaste ručke (t. 6: 4, 6). Veče i šire bakaste ručke s dvije do tri uzdužne horizontalne kanelure nadene su na Špičaku kod Pokvi. Pekve su se i inače koristile u neseljima od vremena manifestiranja starije kul-*ure polja sa žarama do u razvijeno željezno doba, pa ih tako susrečemo i u naseljima ruške grupe, kao na Ptujskom gradu (Korošec 1951, sl. 333, 373, 384), na Brinjevoj gori (Oman 1981, t. 51: 2), u Ormožu u sondi II i III (Lamut 1988/89, t. 6: 5; 24: 14). Uz ove oblike ručki zastupljeni su i neki lipovi drški, koja su u stvari plastična iz-bočenja različitih oblika. Riječ je o manjim ili vecim jezičastim drškama (t. 7: 1-2, 4-6), potom o bradavičastim (t. 7: 3) ili četvrtastim drškama horizontalno ili vertikalno postavljenim na ramenu posuda. Raznoliki oblici plastičnih drški na našim primje-rima imali su prvenstvenu funkcionalnu ulogu, što je ovisilo i o veličini posuda, kao kod pitosa ili večih amfora, gdje su te jezičaste drške bile vrlo masivno radene. Uz ovu funkcionalnu ulogu drške su predstavljale i neku vrstu dekoracije na posudi, tako da se te jezičaste drške pojavljuju u kombinaciji s horizontalnim plastičnim trakama s otiskom prstiju (t. 7: 6) ili s horizontalnim plastičnim rebrima na ramenu posude (t. 7: 1). Osobito je prepoznatljiv ovaj način ukrašavanja posuda Ruške grupe na lokali-tetu u naselju Ptujski grad, gdje se javlja na pekvama (Korošec 1951, sl. 262, 266), loncima (Korošec 1951, sl. 41, 57, 260) i zdjelama (Korošec 1951, sl. 261, 362). Četvrtasta bradavičasta ispupčenja rasporedena su po ramenu posuda u kombinaciji po jedno ili dva, tako da razdvajaju omamenat u dvije simetrične cjeline (t. 8: 1). Ornamentalni motivi i tehnika ukrašavanja zastupljeni na materijalu sa Špičaka vrlo su siromašni i stilski ujednačeni. Radi se uglavnom o nekoliko jednostavnih samostalnik motiva ili o kombinaciji dva ili više motiva, pa se uglavnom cjelokupan način ukrašavanja posuda svodi na skromnu dekoraciju prepoznatljivu za Rušku gru-pu kulture polja sa žarama. Ukrašavanje je ograničeno na uži pojas posude, donji dio vrata i ramena posude, nešto rjede na obod i donji dio konusa posude. Ornamentalne tehnike podijelili smo na četiri osnovne grupe, koje se svode na urezivanje, udubljivanje, žigosanje i plastično ukrašavanje. Medu geometrijskim mo-tivima javljaju se jednostruke ili dvostruke horizontalne linije (t. 8: 4), ponekad u kombinaciji s kružičima ili samostalnim cik cak linijama (t. 8: 1-2, 7). Motiv urezi-vanja horizontalnih linija na ramenu posude dopunjen kružičima s tragovima inkru-stacije, uobičajen je motiv ukrašavanja vrčeva s trakastim drškama na Ptujskom gradu (Korošec 1951, sl. 59). Vrlo omiljen motiv su samostalno postavljeni urezani viseči trokuti (t. 8: 3). Ponekad je unutrašnja površina šrafirana koso urezanim gustim linijama (t. 9: 3). Analogije ovog načina ukrašavanja posuda sa bijelom inkrustacijom pratimo vrlo često na materijalu u naselju u Ptujskom gradu (Korošec 1951, sl. 409), u nekropoli u Zgomjoj Hajdini kod Ptuja (Starò 1950, t. 2: 9), u grobu 63 u dvorištu SAZU u Ljubljani (Starò 1954, t. 53: 3), Brinjevoj gori u 4 sloju (Teržan 1990, sl. 4: 18; Oman 1981, t. 3: 16, 19), Gomjoj Radgoni u 2 sloju (Horvat Šavel 1988/89, sl. 4: g; Teržan 1990, sl. 8: 13). Pojava šrafiranih trokuta u kombinaciji s tri horizontalne žljebljene vodoravne linije, primečena je u grobu 34 u dvorištu SAZU u Ljubljani, a datirana je naočarastom fibulom od brončanc žice u vrijeme Ha BI stupnja (Starò 1954, t. 28: 1-3). Naš način ukrašavanja posuda motivom šrafiranih trokuta ima jasne paralele u grobu 7 u Rušama (Pahič 1957, t. 3: 4; 18: 1), zatim u Pobrežju u grobovi-ma 5 i 12 (Pahič 1972, t. 1: 8; 30: 6). Tehnika urezivanja zastupljena je još jednim oblikom ukrašavanja, a to je kapljasto urezivanje, vidljivo na posudama finijih stijenki kao što je primjerice plitica ili te-rina na (t. 8: 5, 7), u jednostrukom ili dvostrukom horizontalnom nizu sitnih gustih kapljastih ureza (t. 8: 5-6). Analogije nalazimo na svim srodnim slovenskim lokalite-tima ruške grupe kao u Ormožu (Lamut 1988/89, t. 5: 16, 18), Gomjoj Radgoni u 1-sloju (Teržan 1990, sl. 8: 7), u Olorisu (Horvat Šavel 1988/89, sl. 4: var. G), na Rifni- ku u I. sloju (Teržan 1990, sl. 10: 18), Brinjevoj gori (Oman 1981, t. 35: 15-17), uglavnom na lokalitetima iz Ha B stupnja. Tehnika ukrašavanja žigosanjem zastupljena je na samo jednom ulomku pseu-dovrpčastom dekoracijom (t. 9: 2). Ovo ukrašavanje izvedeno je pomocu nazubljenog kotačiča, čiji su olisci plitki i gusto rasporedeni po površini. Javlja se motiv visečih tfokuta u dvostrukom nizu, a poviše njih još jednom dvostruki niz istih horizontalnih linija. Ovaj način pseudovrpčastog ukrašavanja javlja se cesto na trbušastim žarama s Uzdignutim vratom, te vrčevima s jednom ručkom grupe Ruše tijekom čitavog Ha B perioda (Miiller Karpe 1959, t. 108 C i M), na Brinjevoj Gori (Oman 1981, t. 52: 7), Rifniku (Teržan 1990, t. 10: 9), Ormožu od Ha A kroz cijeli Ha B stupanj (Lamut 1988/89, t. 1: 19; 2: 11, 15; 3: 2; 5: 5; 6: 2, 6), u Rušama u (Miiller Karpe 1959, t. 108: M 2; 109: A4). Udubljeni ornamenti javljaju se u obliku kaneliranja oboda zdjela, te ramena i di-jela trbuha posude. Na našim primjercima zdjela s uvijenim obodom, kanelure su koso postavljene i postoje razlike izmedu širine i dubine kanelura (t. 5: 7-8). Horizon-talne kanelure nalazimo na prelazu ramena u trbuh posude, osobito kod trbušastih amfora s koničnim vratom i izvijenim obodom (Pavišič 1986/87, sl. 1). Žljebljene kanelure kružno prekrivaju čitavu površinu manjih i večih amfora (t. 6: 5, 7), kao što to prikazuju i analogni primjerci amfora s jednom ili dvije drške u nekropoli u Zgomjoj Hajdini (Stare 1950, t. 2: 9), te u naselju na Ptujskom gradu (Korošec 1951, sl. 405, 498, 537), u grobu 7 u Rušama (Stare 1953, t. 8: 1), u Pobrežju na vrčevina u kombinaciji s metopama ili visečim trokutima (Pahič 1954, t. 1: 1-6; 2: 3-4). Ukrašavanje izvedeno pomoču plastične trake na našim nalazima izvedeno je najčešče na obodu posude, utiskivanjem prsta (t. 2: 1-3; 9: 4) ili nekog tupog pred-nieta (t. 2: 4). Dekoracija s plastičnim trakama vezana je uz naseobinsku keramiku, obično grube fakture na pitosima, pekvama ili loncima, a nije isključeno njeno ukrašavanje i na keramici prelazne frakture, kao što je to slučaj i na našim ulomcima •onaca (t. 2: 1-4). Opče karakteristike načina ukrašavanja keramike Ruške grupe očituje se prvenstveno u tchnici plastičnog ukrašavanja posuda horizontalnim i vertikalnim rebrima. Ova tehnika ukrašavanja zastupljena jc na pojedinim oblicima posuda, kao što su pek-Ve> trbušasti lonci, te manje ili veče zdjele. Horizontalna plastična rebra na našim pri-tUercima posuda sa Špičaka zapažena su na koničnim zdjelama širokog oboda (Pa-višič 1986/87, t. 11: 3), trbušastoj zdjeli s uzdignutim koničnim vratom (t. 3: 1), te na turini širokog oboda ukrašenog otiscima prstiju (t. 9: 4). Površina trbuha terine odije-liena je od ramena posude dvostrukim redom plastičnih traka podno kojih se u pravil-tootn razmaku nižu okomita plastična rebra tvoreči motiv metope, koji je i inače dosta ùesto zastupljen (t. 6: 1, 3). Ponckad se ovc plastične trake na jednom dijelu proširuju u obliku istake koja de facto postaje drška i usporedo sa dekorativnem, dobiva i fun-^uionalnu ulogu (t. 7: 1). Motiv ovih plastičnih rebara javlja se i u obliku jednostru-*ùh ili dvostrukih girlandi na večini lokaliteta Ruške grupe. Analogije su: Ptujski grad (Korošec 1951, sl. 57380, 397), u grobu 22 u Rušama (Pahič 1957, t. 10: 2), u Mariboru (Miiller Karpe 1959, t. 121: 4-5, 9), u II. sloju na Rifniku (Teržan 1990, sl. 10: ^0), na Brinjevoj gori u 4. sloju (Oman 1981, t. 52: 19), u sondi III u Ormožu (Lamut l988/89, t. 14: 6). Na temelju dosadašnjih nalaza i provedene analize materijala sa Špičaka proizlazi, je keramika u uskoj vezi s grupom Ruše i njenim osobitostima, kako u oblikovnem smislu, tako i u ornamentici s bogato urezanim motivima koji joj daju specifican regionalni značaj kasnog brončanog doba u Slovenskem Podravlju. Materijal se po oblicima i ornamentici uklapa i u okvire kulture polja sa žarama Miiller Karpeovog Ha A2 i Ha B1-B2 stupnja za srednjoevropsku periodizaciju. LITERATURA GABROVEC, S. 1983, Jugoistočna alpska regija, PJZ 4, 52-96. HORVAT ŠAVEL, I. 1981, Rezultati sondiranj prazgodovinskega naselja v Gornji Radgoni, Arh. vest. 32, 291-310. HORVAT ŠAVEL, I. 1988-1989, Bronastodobna naselbina Oloris pri Dolnjem LakoSu, Arh. vest. 39-40, 127-145. MULLER KARPE, H. 1959, Beitrage zur Chrono-logie der Umenfelderzeit nordlich und sudlich der Alpen, Rom. Ger. For. 22, 1959. KOROŠEC, J. 1951, Prazgodovinska naselbina na Ptujskem gradu. Dela SAZU 6, 1951. LAMUT, B. 1988-1989, Kronološka skica prazgodovinske naselbine v Ormožu, Arh. vest. 39-40, 1988-1989,235-276. OMAN, D. 1981, Brinjeva gora 1953 (obdelava prazgodovinske keramike), Arh. vest. 32, 1981, 144-178. PAHIČ, S. 1954, Nekaj najdb iz žarnega grobišča na Pobrežju pri Mariboru, Arh. vest. 5/2, Ljubljana 1954, 239-276. PAHIČ, S. 1957, Drugo žarno grobišče v Rušah, Razprave IV/3, Kat. in monogr. 6, 1972. PAHIČ, S. 1972, Pobrežje, Kat. in monogr. 6, 1972. PAVIŠIČ, I. 1986-1987, Rezultati probnih iskopa-vanja na prethistorijskoj gradini Špičak u Bo-jačnom. Priloži 5/6, 1986-1987, 5-23. STARE, F. 1954, Ilirske najdbe železne dobe v Ljubljani, Dela SAZU 9, 1954, 9-111. TERŽAN, B. 1990, Starejša železna doba na slovenskem Štajerskem, Kat. in monogr. 25, Ljubljana 1990. THE LATE BRONZE AGE SETTLEMENT OF ŠPIČAK IN BOJAČNO A CONTRIBUTION TO KNOWLEDGE OF THE RUŠE GROUP Summary The area of the Croatian Highlands (Cr. - Zagorje), with its varied relief and individuai characteristics within the territorial division of nortwestem Croatia, represents a particular microregional unii, whcre Hfe unfolded through certain historical periods. A narrow region of interest within the micro-region of the Croatian Highlands along its farthest western edge is related to thè current districi of Klanjec, which in terms of its gcographical and strategie position is of exceptional importancc for the appearancc and development of individuai cultures from prehistory to the mediaeval period. This region has scen modification of its extenl and borders through the long centuries of its past, bul one border always remained unchanged — that bc-tween the Croatian Highlands and Styria (Sl. - Štajerska), whcre thè Sulla Rivcr crcates a naturai boundary- In the Roman period, thè Sulla vallcy was the site of a Roman road from Neviodunum to Poetovi» which connected the Sava basin wilh the Drava basin. This naturai routc for communication was the jugulaf vein through which Noricum and Pannonia were connected in the distant past. The dominant peaks of Grabant, Koštrun and Špičak are located along thè valley of thè Sulla. The lattei bill bccame the subjcct of archaeological research. The first archacological excavations in this part of the Croatian Highlands began in 1939, direeted by Josip Klemenc, who also madc a topographic map of the Croatian Highlands and the neighboring region of Styria. These first ficld researches revealed the first data about thè exislcnce of a prehistoric hillfort site at Špičak in Bojačno, noted on the archaeological map “Blatt Rogatec". During the first test excavations in 1986 and 1987, it was established that in addition to thè site of Gradina (Hillfort) I - Špičak, in thè immediate vicinity there was a sccond site. Gradina II, separated from tl’e first by a gentle saddle (Fig. 1). The dominant position of Gradina I - Špičak at Bojačno (493 m. above sea level) was a skillfully chosen location for long-tcrm inhabitation of this area, not mercly because of the vi' cinity of permanent sourccs of water in thè hollow between bolh hiliforts, but also because of the favoura-ble configuration of thè landseape, including fertile arablc arcas at thè base of Gradina I. The site of Gradina I - Špičak consisls of a dome-shaped elevation, fortified on thè lower terraces with dry-stone walls extending in a semi-circular form around thè entire hilifort, interrupted by two entrances. Gradina I - Špičak is a mainly rocky knoll with steep and narrow slopes and a circular plateau on thè peak jhat probably had thè function of a refugium. Gradina II rises above a saddle lo thè southeast of Gradina I -Spičak and has an elliptical form, oriented N-S. This second hilifort is also fortified with a rampar! on thè 'Vestem and southern sides, while it was interrupted on thè eastem side, as Gradina II is protected on this side by a naturally steep and rocky formation. The lower terrace of Gradina II is thè lowest in relation to thè entire plateau, and its eastem edge steeply falls away along thè slope, causing a difference of up to 8 meters in height. A network of 10 x 10 m. trenches was opened in order to acquire generai stratigraphic data about •he interior of thè settlement. The finds discovered during excavation mainly consisted of pottery fragments characteristic for thè set-•lement sites of thè earlier Umfield Culture of thè southeastem Alpine region. The stratigraphic sequences discovered to date from thè trenches at Gradina II in Bojačno as well as thè analysis of thè pottery material indicate thè existence of a single stratum settlement on thè upper and lower plateaus of Gradina II. One of thè most commonly represented pottery forms at Špičak consists of bowls with an inverted rim, sometimes with lugs or simple extrusive handles, or sometimes with oblique cannelling (PI. 5: 1-9). A rela-ted type which appears consists of hemispherical cups with a ribbon handie extending above thè rim of thè vessel, similar to those from Ptuj-Grad, Maribor, Pobrežje and Ruše (Pl. 6: 6; 9: ). Particularly singnifi-cant among thè rich vessels of thè Ruše group are thè amphorae with two handles, of various forms and si-*es, some types of which are represented at Gradina II. One type which stands out is a small globular am-Phora type with a conica! neck and an everted rim decorated with three grooved horizontal lines (I. Pavišič, 1986/1987, Fig. 2). Fragments were also found of vessels with widely everted rims whose edges were either nndecorated or decorated with impressions of fingere or some other tool. It is probable that these vessels belonged to egg- shaped or globular pois of a transitional pottery type (PI. 2: 1-6). In addition to these basic pottery forms from this site, various handie forms bave also been noted. The-80 are mainly vertical handles which connect thè body and neck of globular vessels (PI. 6: 8) and simple ribbon handles (PI. 6: 9), which are otherwise ulilized throughout thè entire late Bronze Age. Rare exam-Ples include faceted ribbon handles which extend above thè rim of thè vessel (PI. 9: ). Massive tongue-sha-Ped handles are well represented, from which an applied band with finger impressions usually extends ground either thè upper or thè lower section of thè vessel (PI. 7: 6). Further decoration also includes wart-rike extrusions, individually placed in groups of two or more, so that thè omamentation is separated into se-veral equal groups (PI. 7: 2; 8: 1). In additon to other pottery finds, many circular and biconicai pottery spindle-whorls were also discovered. The most common techniques of decoration were sharp or shallow incision (PI. 8: 1-5, 7), horizontal channelling (PI. 6: 5, 7), sometimes in combination with incised zig-zag lines (PI. 8: 2), oblique channelling (Pi. 5: 7-8, 8: 6), and faceting on vessel handles (PI. 6: 6). Incision was most common on thè shouldere of vessels, and thè geometrica! motifs were rectilinear — s'ngle or doublé horizontal lines (PI. 8: 4), sometimes in combination with small circles (PI. 8: 4) or isola-•ed zig-zag lines (PI. 8: 1-3). Traces of encrustation were noted on certain vessels with a fine fabric and in-cised decoration (PI. 8: 1). Applied omamentations are a common mode of decoration, consisting of various cambinations of horizontal or vertical bands and circular or elongated hollows formed with thè fingertips (Pi. 2: 1-4;). This element appears in thè form of broken bands on fragments with everted rims (PI. 7: 6). The finds analyzed to thè present indicate that thè pottery from Špičak is closely related to thè Ruše 8foup and its characteristics, in thè sense of form as well as decoration, as exemplificd by thè incised mo-•*fs which give it a regional significance in thè late Bronze Age of thè Slovcnian Drava basin. The material n>ay be assigned on thè basis of thè forms and decoration to thè Umfield Culture — thè Mùller-Karpe Ha ^2 and B1-B2 phases in thè centrai European classification System. As research is stili continuing, it is ex-P®cted that further discovcries and material will lead to more complete knowledge about thè significance of “'is late Bronze Age site. ^r- Ivančiča Pavišič “istituì za arheologiju u Zagrebu genija Vukovar 68 - 41000 Zagreb T. 1. Špičak Gradina II — 1-3 keramika (Crtcži: A. Fortuna) Pl. 1. Špičak Gradina II — 1-3 pottery (Drawings: A. Fortuna) T. 2. Špičak Gradina II — 1-6 keramika (Crteži: A. Fortuna) Pl. 2. Špičak Gradina II — 1-6 pottery (Drawings: A. Fortuna) T. 3. Špičak Gradina II — 1-5 keramika (Crteži: A. Fortuna) Pl. 3. Špičak Gradina II — 1-5 pottery (Drawings: A. Fortuna) T. 4. Špičak Gradina II — 1-5 keramika (Crteži: A. Fortuna) Pl. 4. Špičak Gradina II — 1-5 potlery (Drawings: A. Fortuna) T. 5. Špičak Gradina II — 1-9 keramika (Crteži: A. Fortuna) Pl. 5. Špičak Gradina II — 1-9 pottery (Drawings: A. Fortuna) T. 6. Špičak Gradina II — 1-9 keramika (Crteži: Rončevič) Pl. 6. Špičak Gradina II — 1-9 pottery (Drawings: K. Rončevič) T. 7. Špičak Gradina II — 1-6 keramika (Crteži: K. Rončevič) Pl. 7. Špičak Gradina II — 1-6 pottery (Drawings: K. Rončevič) T. 8. Špičak Gradina II — 1-7 keramika (Crteži: K. Rončevič) Pl. 8. Špičak Gradina II — 1-7 pottery (Drawings: K. Rončevič) T. 9. Špičak Gradina II — 1-4 keramika (Crteži: M. Gregl) Pl. 9. Špičak Gradina II — 1-4 pottery (Drawings: M. Gregl) Ptujski arheološki zbornik ob 100-letnici muzeja in Muzejskega društva (1993) str.: 189-204. O LATENSKIH NAJDBAH NA OBMOČJU PTUJA DRAGAN BOŽIČ Na ožjem območju Ptuja so bila doslej odkrita tri latenskodobna najdišča: Panorama, Grajski grič in Ziherlova ploščad v Rabelčji vasi.1 V vseh treh primerih gre za razmeroma skromne naselbinske ostanke, po večini za črepinje lončenine. Kovinske najdbe so sicer tnaloštevilne, vendar je nekaj od teh, kot bomo videli v nadaljevanju, zelo zanimivih in pomembnih. Oglejmo si najprej vsa tri najdišča nekoliko podrobneje.* Panorama Panoramo, podolgovat hrib, ki se v smeri severozahod-jugovzhod razteza nad naseljem Vičava, ležečim ob levem bregu Drave, loči od Grajskega griča globok vsek.2 Na njenem severnem pobočju so leta 1938 pri kopanju jam za sadno drevje našli latenske črepinje in dobro ohranjen bronast bradavičast obroček (sl. 1: l).3 Njegov premer je 6,4 cm, debelina 0,8 cm. Tudi pri zavarovalnih izkopavanjih, opravljenih leta 1948 na jugovzhodni planoti zaradi gradnje vodnega zbiralnika, so naleteli na latensko lončenino.4 Grajski grič Po drugi svetovni vojni so pri večkratnih izkopavanjih na turnirskem prostoru, ki se nahaja na Grajskem griču zahodno od gradu, poleg drugih arheoloških ostalin odkrili tudi latensko keramiko, v sondi, ki je bila izkopana ob južni steni grajske kašče. Pa tudi več lončarskih peči.5 Med lončenino se omenja tudi grafitna, kupolaste peči z okroglimi tlorisi pa so imele nekoliko nižja kurišča. Klemenc je 1,1 m dolg in 0,7 m debel suh zid, ki so ga v letih 1946-1947 izkopali v jugozahodnem vogalu turnirskega prostora, opredelil kot ostanek latenskega obzidja, za kar pa ni nikakršnih doka-zov.6 Za v žganini poznorimske trdnjavice odkriti bronasti novec z napisom Caesar na reverzu je menil, da je podoben novcem, kovanim v južni Galiji v začetku n.š.7 Dejansko gre za barbariziran ponaredek republikanskega novca, skovanega leta 38 pr.n.š. v Italiji.8 Ponaredek je nastal najverjetneje še pred avgustejskim obdobjem. Ker pa ne vemo, kdaj je prišel na Grajski grič, je seveda možno, da s predrimsko poselitvijo na njem sploh ni povezan. * Predloge za risbe neobjavljenih zatičev z Gracarce ob Klopinskcm jezeru (sl. 3: 3, 4) in z Engehalbinsel Pr' Bernu (sl. 3: 5) sta mi poslala kolega Paul Gleirscher iz Deželnega muzeja za Koroško v Celovcu in Fe-'* Miiller iz Bernskega zgodovinskega muzeja v Bernu. Zanje in za dovoljenje za objavo se obema lepo Zahvaljujem. Vse risbe v članku je izdelala Dragica Knific-Lunder. Naštetim najdbam lahko dodamo še eno, najpomembnejšo, ki je bila prav tako izkopana že v letih 1946-1947. Gre za bronast zatič z ušescem in zajedo (sl. 3: 1), ki ga je Klemenc leta 1950 objavil kot del vzhodnogotske konjske uzde, ki naj bi dokazoval navzočnost gotske posadke na Grajskem griču v času med smrtjo Atile in letom 473.9 V podkrepitev svoje razlage ni navedel nikakršnih vzporednic. Da ne gre za del gotske uzde, je prvi posumil kolega Slavko Ciglenečki, ko je proti koncu preteklega leta pripravljal prispevek za ta zbornik. Ko me je povprašal, ali ne gre morda za prazgodovinski predmet, mu nisem mogel odgovoriti ne pritrdilno ne nikalno. Ko pa mi je konec decembra prišel v roke podoben zatič, odkrit na Tmiščih pri Mihovem pod Gorjanci (sl. 3: 2), se je klobčič začel odmotavati. Že doslej zbrane primerljive najdbe namreč obenem z okrasom na gumbih zatiča dokazujejo, da ne gre za del gotske uzde iz 5. st. n. š., ampak za pol tisočletja starejši del keltskega voza. Ziherlova ploščad Pri izkopavanjih na območju Ziherlove ploščadi so predvsem na izkopišču za Zdravstveni dom našli v letih 1974-1978 odlomke latenske lončenine in nekaj bronastih izdelkov.10 Od teh najdb je bila doslej objavljena samo nepopolno ohranjena bronasta fibula (sl. 4: l).11 Že pred nekaj leti sem nakazal, da ne gre za odlomek pozno-latenske fibule vrste Nauheim, kot je bilo zapisano v objavah, ampak za fibulo vrste Motschwil iz mlajšega dela srednjelatenskega obdobja (stopnja Mokronog Ilb).12 V nadaljevanju bom lončenino z omenjenih treh najdišč, ki je bila le deloma objavljena, pustil v celoti vnemar, ker je poglobljeno preučevanje naselbinske lončenine latenske dobe na Slovenskem šele v zametkih, in se posvetil samo objavljenim kovinskim najdbam. Bradavičasti obroček Čeprav so bili prvi primerki bradavičastega obročastega nakita najdeni že leta 1890 pri gradnji Ljubljanske ceste v Novem mestu in čeprav so se tem do prve svetovne vojne pridružili še drugi, odkriti v poznolatenskih grobovih v Mihovem, Novem mestu in nad Belo Cerkvijo, je bil prvi objavljen prav obroček s Panorame (sl. 1: 1). Do zdaj je bilo na Slovenskem izkopanih več kot trideset primerkov tovrstnega nakita, in sicer na najdiščih mokronoške skupine in na le dveh najdiščih notranjsko-kraške skupine. Bradavičasti obročki in zapestnice se v Sloveniji pojavljajo kot pridatki ženskih grobov, neredko pa tudi v naseljih (sl. 1). Od objavljenih primerkov so grobne najdbe obročki in zapestnice iz Novega mesta,13 Mihovega14 in s Strmca nad Belo Cerkvijo,15 naselbinske pa primerki s Panorame in iz Jame v Predjami16 ter obroček s Čcpne nad Zagorjem.17 Za obročke s Starega gradu nad Podbočjem18 in s Trbinca19 zaradi pomanjkanja podatkov ni mogoče reči, ali gre za grobne ali za naselbinske najdbe-Obroček z Vač (sl. 1: 3)20 in štajerska primerka brez natančnih podatkov (Pokrajinski muzej v Mariboru,21 Ptuj22) pa izvirajo zaradi tega, ker poznolatenskih grobov na tein območju ni, skoraj gotovo iz naselij. Obroček, najden v potoku pri vasi Gruča, ki leži zahodno od Kostanjevice na Krki,23 imamo morda lahko za vodno najdbo. Smodič je obroček s Panorame opredelil za latenskodobnega, čeprav je že od začetka tega stoletja znano, da sodi bradvičast obročast nakit med vodilne oblike poZ' Sl. 1: Bradavičast nakit. 1 Panorama v Ptuju (po Pahiču), 2 Gradišče pri Dunaju pri Krškem, 3 Vače (po F. Staretu), 4 Ljubična nad Zbelovsko Goro. — Vse bron. M. = 1:2. Fig. 1: Knob-decorated omaments. 1 Panorama at Ptuj (after Pahič), 2 Gradišče near Dunaj near Krško, 3 Vače (after F. Stare), 4 Ljubična above Zbelovska Gora. - All bronze. Scale = 1:2. holatenskcga obdobja. Zato je seveda logično, da se bradavičast obroček pojavlja na tabli z značilnimi oblikami stopnje LT D v znameniti kronološki študiji Paula Reinec-kcja,24 pa tudi na tabli stopnje LT III v priročniku Josepha Dčchelettea.25 Leta 1966 je Josef Reitinger objavil prvi seznam takega nakita.26 Za glavno področje razprostranjenosti je imel južno Nemčijo, Avstrijo, Češkoslovaško in Madžarsko. Zunaj tega območja je poznal le nekaj primerkov iz Jugoslavije, Francije in Švice. Kot edino jugoslovansko najdbo je navedel obroček s šestimi izrastki iz groba 23 gomile 7 v Brezjah pri Trebelnem, ki pa je enak obročkom, kakršne imajo nekateri okovi halštatskih pasnih spon, in s poznolatenskimi obročki nima nobene zveze.27 Reitingerjev seznam je za območje jugovzhodne Evrope pred desetimi leti dopolnil Glodariu,28 ki je poskusil dognati tudi njihov tipološki razvoj in namembnost, pri čemer pa zlasti povezava s Pasovi ni niti najmanj verjetna. Potreben bi bil nov pregled, ki bi zajel vse primerke ■z Evrope, kar pa bi bila zaradi velike množine takega nakita in njegove široke raz-Pfostranjenosti ter zaradi dejstva, da je v muzejskih zbirkah gotovo še mnogo neobja-vljenih primerkov, zelo zahtevna naloga. Na Slovenskem je o tovrstnem nakitu prvi več pisal Stanko Pahič v zvezi z obročkoma s Panorame in iz mariborskega muzeja.29 Pravilno ju je opredelil v pozno-'atensko obdobje. Vzporednic iz Slovenije ni poznal, pač pa je navedel več srednje-cvropskih primerjav. Mitja Guštin je v študiji o kronologiji mokronoške skupine uvrstil bradavičaste obročke med vodilne tipe stopnje 6 z začetkom po letu 35 pr. n. š., in sicer zato, ker je takrat še menil, da pripada tej stopnji grob 201 z Beletovega vrta v Novem mestu s štirimi takšnimi obročki.30 Pozneje je datacijo tega groba in bradavičastih obročkov popravil.31 Sam sem take obročke uvrstil med značilne oblike poz-nolatenske stopnje Mokronog III (110 pr. n. š. — O).32 Najbolj poglobljeno se je z bradavičastim nakitom ukvarjal Radovan Cunja v seminarski nalogi o prazgodovinskih najdbah s Starega gradu nad Podbočjem.33 Zbral je vse dotlej objavljene primerke iz Slovenije. Poudaril je, da je njihova datacija v pozni laten splošno sprejeta, da pa so se taki obročki v nekoliko spremenjeni obliki ohranili še v čas zgodnjega cesarstva. Glede njihove funkcije je navedel, da se razlagajo kot neke vrste amuleti. Dejansko se ponekod pojavljajo le malenkostno spremenjeni bradavičasti obročki tudi še v zgodnjecesarskih grobovih.34 Najbolj znan tak primer so grobovi t.i. retijske skupine skeletnih grobov na južnem Bavarskem. Kaže, da so v provincah ob Renu in Donavi taki obročki dokončno prišli iz mode šele v drugi polovici 1. st. n. š., medtem ko so se pri Germanih ohranili vse do obdobja preseljevanja ljudstev.35 Med omenjenimi skeletnimi grobovi so bili trije izkopani leta 1972 v Heimstettnu pri Miinchnu. Vsi trije so ženski. Glede na lego so bili bradavičasti obročki očitno obešeni na ogrlicah iz steklenih in jantarnih jagod, kar govori v prid razlage, da gre za amulete.36 Da so imeli taki obročki natanko isti namen že v poznolatenskem času, dokazujejo prav grobovi mokronoške skupine. Bradavičast nakit je vsebovalo sicer večje število teh grobov, vendar je ohranjenih le pet grobnih celot. Gre za grob 201 z Beletovega vrta v Novem mestu, grob 1656/40 iz Mihovega in grobove Padarič 3, 6 ter 9 s Strmca nad Belo Cerkvijo.37 Vseh pet grobov je nedvomno ženskih. Dejstvo, da so brez orožja, samo po sebi še ne dokazuje, da gre za ženske grobove. Vendar ima mihovski grob poleg petih bradavičastih obročkov še dva značilna ženska pridatka, in sicer odlomke verižice in obeska bronastega sklcpanca in bronasto fibulo srednjelatcnske sheme z dolgo peresovi-no, novomeški pa poleg dveh fibul, od katerih je ena srebrna (vse srebrne fibule mokronoške skupine so bile v ženskih grobovih), še steklene jagode ogrlice in ogledalo. Da je bila v grobu Padarič 3 s Strmca pokopana ženska, dokazuje v njem najdena ogrlica iz steklenih in jantarnih jagod, ženski spol pokojnice iz groba Padarič 9 pa dejstvo, da so v njem našli bronasto fibulo — en sam moški grob s Strmca je vseboval fibulo, in sicer železno (Padarič 14). O tem, da tudi grob Padarič 6 predstavlja pokop ženske, ne more biti dvoma, saj je imelo okostje na nogah dve bronasti nanožni-ci, na rokah pa stekleno in bronasto zapestnico. Od naštetih grobov imajo le tisti s Strmca podatke o legi pridatkov.38 Novomeški je bil namreč žgan, o mihovskem grobu, ki je bil verjetno skeleten, pa teh podatkov ni. V grobu Padarič 3 so po Pečniku skupaj ležali “zapestnici”, 13 bronastih obročkov, od katerih so trije bradavičasti, in jagode (steklene in jantarne). Pri zapestnicah gre glede na majhna premera prej za obročka. Glede na to, da so bronaste najdbe ležale skupaj z jagodami, je najverjetnejša lega okrog vratu oziroma na prsih-Bradavičasta zapestnica iz groba 6 je bila na eni od rok, bradavičasta obročka iz groba 9 pa pri glavi. Če sodimo po teh podatkih, so resnično tudi v mokronoški skupini bradavičaste obročke nosile ženske okrog vratu kot amulete na ogrlici iz jagod, v enem primeru (grob Padarič 3) tudi z drugačnimi bronastimi predmeti — vrvičasto okrašenim obročkom, kolesastim obeskom, trilistnim gumbom in bronasto jagodo — in v enem kar sama (grob Padarič 9). Da gre pri bradavičastih obročkih res za amulete, nakazuje tudi grob 1656/40 iz Mihovega, ki vsebuje poleg petih bradavičastih obročkov še dva druga, katerih eden ima na obodu reliefno upodobljeno kačo.39 Večji obroči pa so, kot jasno priča grob Padarič 6, služili kot zapestnice. Zelo verjetno lahko tako razlago posplošimo tudi na vsa tista področja poznolatenske kulture, kjer zaradi tega, ker grobov ni, ali zaradi sežiganja trupel namena bradavičastega nakita ni mogoče ugotavljati. Zatič z ušescem in zajedo Doslej je bilo v Sloveniji odkritih šest tovrstnih zatičev, in sicer štirje železni (v grobovih 6 in 55 v Brežicah: sl. 2: 6-9) in dva bronasta: eden na Grajskem griču v Ptuju in eden na Tmiščih pri Mihovem. Brežiške zatiče je že Mitja Guštin v svoji objavi pravilno opredelil, grobova, v katerih so bili najdeni, pa je utemeljeno datiral v stopnjo LT Cl.40 Ptujski primerek (sl. 3: 1) je bil, kot sem že povedal, najden na turnirskem prosto-fu Grajskega griča, in sicer jugovzhodno od jame A 30. Klemenc ga je imel za del konjske uzde, na risbi, ki jo je objavil, pa okras gumbov ni narisan. Zatič ima dvakrat profilirano zajedo, pod ušescem in na spodnjem koncu pa dva gumba, ki imata na naj-večjem obodu črto. Spodnji gumb je okrašen s križem in štirimi črticami med kraki križa, zgornji pa prav tako s križem in dvema znakoma V v spodnjih kvadrantih. Del zgornjega gumba zaradi slabega ulivanja manjka. Pri konservaciji so zatiču odstranili patino. Dolžina znaša 9,4 cm, širina 1,0 cm, premer ušesca 1,8 in premer gumbov 0,8 cm. Hrani ga Pokrajinski muzej v Ptuju. Čeprav gre za posamezno najdbo, jo je mogoče časovno opredeliti zaradi okrasa na gumbih, značilnega za stopnjo LT D. Z natanko enakim motivom kot spodnji gumb je npr. okrašena glavica zakovice z Lju-bične nad Zbelovsko Goro, ki sodi med značilne predmete te stopnje.41 Mihovski zatič (sl. 3: 2) je našel 7. 11. 1992 Tomi Drčar na naselju Tmišča, in sicer na gomitasti vzpetinici tik nad sotočjem potokov Kobila in Žirpe. Ima enkrat profilirano zajedo, na prehodu stebla v ušesce in v jagodast spodnji zaključek sta svitka. Jc dobro ohranjen in prekrit s sivozeleno patino. Dolžina je 7,1 cm, širina 0,9 cm in Pfetner ušesca 1,1 cm. Hrani ga Narodni muzej v Ljubljani. Na Tmiščih je že Kušljan izkopal ostanke latenskih hiš. V njih je našel poleg lončenine, brusov in dveh glinastih vretenc dva velika srebrnika42 in bronasto fibulo vrste Beletov vrt,43 ki naselje opredeljujejo v poznolatensko obdobje. V ta čas očitno sodi tudi bronasti zatič. Železni in bronasti zatiči z ušescem in zajedo so razmeroma redke najdbe. Prav 1,3 podlagi zatičev iz Brežic, ki izvirajo iz dveh grobov z ostanki vozov, je že Guštin oterneljcno sklepal, da so bili takšni zatiči sestavni deli vozov.44 Za primerka iz La Tenea (sl. 2: 10, 13), ki sta vodni najdbi, je to domneval že Vouga.45 Tako razlago potrjuje tudi pojav tovrstnega zatiča v množični najdbi Tiefenau pri Bernu (sl. 2: 11), ki vscbujc predvsem orožje, številne sestavne dele vozov in konjsko opremo.46 Vsi drugi zatiči te vrste so bili najdeni kot posamezne najdbe v naseljih (sl. 2: 1-5, 12, 14; 3: ^-9). Natančna namembnost pri vozu še ni znana, zanesljivo je le, da ne gre za osne batiče. Doslej so bili odkriti v Švici,47 južni Nemčiji,48 Češki,49 Avstriji50 in Sloveniji51 (sl* 2, 3). Po obliki jih lahko razdelimo na take, ki imajo ravno ali celo rahlo vbočeno spodnjo stran in močno izbočeno zgornjo stran z zajedo (sl. 2: 1-8, 10-12; 3: 1), in SI. 2: Zatiči z ušesccm in zajedo. 1-5 Manching (po Jacobiju), 6-8 Brežice, grob 6 (po Guštinu), 9 Brežice, grob 55 (po Guštinu), 10, 13 La Tene (po Vougi), 11 Ticfenau pri Bernu (po Miillerju), 12, 14 Starc Hradisko (po Meduni). — Vse železo. M. “ 1:2. Fig. 2: Pins with a loop and indentation. 1-5 Manching (after Jacobi), 6-8 Brežice, grave 6 (after Guštin). 9 Brežice, grave 55 (after GuStin), 10, 13 La Tène (after Vouga), 11 Tiefcnau near Bem (after Miiller), 12, 14 Stare Hradisko (after Mcduna). - All iron. Scale - 1:2. Sl. 3: Zatiči z ušescem in zajedo. 1 Grajski grič v Ptuju, 2 Tmišča pri Mihovem, 3, 4 Gracarca pri Škocijanu, 5 Engehalbinscl pri Bernu, 6-8 Hradište pri Stradonicah (po Piču), 9 Staré Hradisko (po Meduni). — Vse bron. M. = 1:2. fig. 3: Pins with a loop and indentation. 1 Castle Hill in Ptuj, 2 Tmišča ncar Mihovo, 3, 4 Gracarca near St. Kanzian am Klopciner See, 5 Engehalbinscl near Bern, 6-8 Hradište near Stradonice (after Pič), 9 Staré Hradisko (after Meduna). - All bronzo. Scale = 1:2. take, ki imajo močno izbočeno spodnjo stran in bolj ali manj ravno zgornjo (sl. 2: 13, 14; 3: 2-5). Pri vseh železnih primerkih je steblo pravokotnega preseka (sl. 2), pri bronastih pa je v preseku ovalno (sl. 3: 2, 5), šilasto (sl. 3: 1) ali mnogokotno (sl. 3: 3, 4, 9). Profilirano zajedo imajo samo en železen in vsi bronasti zatiči iz jugovzhod-ftoalpskega območja (sl. 2: 6; 3: 1-4) ter neobjavljen bronast zatič iz Stradonic. Ptujski zatič ima v nasprotju z vsemi drugimi na steblu dva gumba, eden od dveh zatičev z Gracarce ob Klopinskem jezeru (sl. 3: 3) pa ima kar dve ušesci. Od železnih zatičev so zanesljivo datirani samo nekateri. Zatiči iz Brežic spadajo v stopnjo LT Cl. V srcdnjclatensko obdobje sodi glede na starost mečev in delov vo-Zov v množični najdbi Tiefcnau tudi zatič iz te najdbe.52 Zatiča iz La Tènca zelo ver- jetno pripadata istemu času, zatiči iz Manchinga pa bi bili lahko srednjelatenski ali iz stopnje LT Dl.53 Podobno bi bila za železna zatiča s Starega Hradiska mogoča datacija v LT C2 ali D 1.54 Da so bronasti zatiči iz Ptuja, Mihovega, z Gracarce, iz Stradonic in z Engehalb-insel pri Bernu mlajši, to je poznolatenski, nakazuje pri prvem okras gumbov, pri drugih pa starost drugih najdb s teh najdišč. Samo primerek s Starega Hradiska bi bil lahko tudi starejši. Gledano v celoti, pa se mi vendarle zdi verjetna domneva, da so vsi železni zatiči, tudi tisti iz Manchinga in s Starega Hradiska, srednjelatenski, vsi bronasti pa poznolatenski. Bržčas ni naključje, da so bili v poznolatenskih Stradonicah odkriti samo bronasti zatiči, na Starem Hradisku, poseljenem v stopnjah LT C2 in Dl, pa dva železna (srednjelatenska) in en bronast (poznolatenski). Fibula vrste Motschwil Od fibule (sl. 4: 1) sta se ohranila masiven lok lečastega preseka in peresovina s štirimi navoji in zunanjo tetivo. Glava je okrašena s prečno črtkanimi ravnimi, dvema polkrožnima in enim cikcakastim trakom. Ta fibula je po okrasu zelo blizu klasičnim fibulam obravnavane vrste. Za primerjavo naj navedemo dve fibuli vrste Motschwil iz Flacha v kantonu Ziirich, katerih ena ima črtkane robove, druga pa nasproti si stoječa V-motiva iz prečno črtkanih trakov.55 Sl. 4: 1 fibula vrste Motschwil, 2-4 fibule različice Gemeinlcbarn vrste Motschwil. 1 Ziherlova ploščad v Ptuju (po M. Tomanič-Jevremov), 2 Valična vas (po Teržanovi), 3 Dobova, grob 26 (po Guštinu), 4 Manching (po Gcbhardu). — Vse bron. M. ■= 1:2. Fig. 4: 1 Motschwil type fibula, 2-4 fìbulae of thè Gemeinlcbarn variant of thè Motschwil type. 1 Ziherlova ploščad in Ptuj (after M. Tomanič-Jevremov), 2 Valična vas (after Teržan), 3 Dobova, grave 26 (after Guštin), 4 Manching (after Gebhard). - All bronze. Scale = 1:2. Klasične fibule vrste Mòtschwil imajo glavo neokrašeno ali okrašeno, in sicer navadno z dvema ali več prečnimi žlebiči, nasproti si stoječima V-motivoma, enim samim V-motivom ali žagastim motivom, na podaljšku noge imajo praviloma tridelen gumb, peresovina pa ima štiri navoje in zunanjo tetivo.56 V Sloveniji, Avstriji in zahodni Madžarski so take fibule redke. Na tem območju se nasprotno pojavljajo sorodne fibule, katerih skupna značilnost je, da imajo na podaljšku noge dva ali tri tridelne gumbe, ki so spodaj praviloma ravni. Peresovina ima štiri ali šest navojev in zunanjo tetivo. Predlagam, da jih po dobro ohranjenem primerku iz Gemeinlebama v Avstriji imenujemo fibule različice Cemeinlebarn. Glede na okras glave lahko to različico delimo na tri skupine: a) na fibule z neokrašeno glavo (sl. 4: 2), b) na take s prečnim rebrom na glavi, ki ga na vsaki strani pogosto obdajata po dva vzporedna žlebiča (sl. 4: 3), ter c) na take s prečnim rebrom na glavi in s še enim prečnim rebrom pred objemko (sl. 4: 4). Fibule različice Gemeinlebam so bile doslej večkrat neutemeljeno datirane v LT D.57 Primerka iz Gemeinlebama je Neugebauer uvrstil v LT C2.58 Da je storil prav, dokazujeta edini ohranjeni grobni celoti s fibulama te različice, grob iz Diihrna v deželi Baden-Wiirttemberg in grob 26 iz Dobove; slednjega je Mitja Guštin upravičeno postavil v mlajši del srednjega latena, saj tako datacijo nakazujeta srednjela-tenski železni verižni pas iz osmičastih členov in bronasta fibula vrste Valična vas s kratko nogo, dolgo peresovino in podobnim podaljškom noge, kot ga imajo fibule različice Gemeinlebam vrste Mòtschwil.59 Poselitvena podoba območja Ptuja v latenski dobi Predstavljena tri najdišča naselbinskega značaja (Ziherlova ploščad. Grajski grič. Panorama) glede na datacijo kovinskih najdb niso enako stara. Ce tem trem z ožjega območja mesta dodamo še prostor skladišča za tekoči plin na Spodnji Hajdini, kjer so izkopali ostanke lončarske delavnice s pečjo,60 bi bila podoba poselitve nekako taka. Naselje na Ziherlovi ploščadi in delavnico na Spodnji Hajdini je mogoče datirati v stopnjo Ilb mokronoške skupine (170-110 pr. n. š.), prvega zaradi fibule vrste Mòtschwil, drugo pa zaradi skled, enakih skledi iz groba 1 iz Skorbe.61 To ni presenetljivo ob dejstvu, da je znanih v Podravju kar nekaj grobišč nižinskega tipa iz stopnje Mokronog II (blizu Ptuja poleg Skorbe še Brstje, bolj vzhodno predvsem Formin pri Gorišnici).62 Glede na bližino se celo zdi zelo verjetna domneva Marjane Tomanič-Je-vremov, da grobišče v Skorbi pripada prav naselbini na Spodnji Hajdini.63 Poudariti pa velja, da sta omenjeni naselji kljub številnim srednjelatenskim grobiščem edini doslej znani nižinski naselji mokronoške skupine iz tega časa. Obe višinski naselji, Grajski grič in Panorama, sta mlajši, saj ju bronasti zatič z ušcscem in zajedo ter bradavičasti obroček zanesljivo uvrščata v čas stopnje Mokronog IHa (110-30 pr. n. š.). To pa se spet docela sklada z dejstvom, da tudi vsa druga višinska naselja na Štajerskem in Koroškem z latensko poselitvijo sodijo v to stopnjo (npr. Poštela pri Mariboru, Brinjeva gora pri Zrečah, Puščava nad Starim trgom pri Slovenj Gradcu, Ljubična nad Zbelovsko Goro, Rifnik pri Šentjurju).64 Vse bolj očitno postaja, da to ne velja le za štajerska in koroška, ampak tudi za večino dolenjskih gradišč (npr. Stari grad nad Podbočjem, Gradišče pri Dunaju pri Krškem, Kincelj nad Trbincem, Sv. Ana nad Vrhpečjo, Cvinger nad Koriti, Korinjski hrib nad Velikim Ko-rinjem, Magdalenska gora pri Šmarju).65 Izjeme bi bile Cvinger nad Virom pri Stični, kjer izkopavalci domnevajo nepretrgano poselitev skozi celotno latensko dobo,66 in Marof v Novem mestu, Gradišče pri Valični vasi ter Križni vrh nad Belim Gričem, kjer enako dolgo trajanje latenske poselitve nakazujejo grobne najdbe, ki pripadajo vsem trem stopnjam mokronoške skupine (Mokronog I-IIIa).67 Vsekakor pa je zanimivo, da so pri sondiranju Križnega vrha (raziskovanja na Marofu in na Gradišču pri Valični vasi še niso objavljena) proti pričakovanjem našli samo ostanke iz stopnje Mokronog lila.68 Čeprav bo gotovo držalo, da ena sonda ni nobena, se mi ne zdi preveč drzna misel, da v resnici tudi Križni vrh v času stopenj I in II ni bil poseljen, ampak so le pokopavali pod njim (v soseščini halštatskih grobov), prebivali pa v dolini. Šlo je za natanko tak primer kot na Strmcu nad Belo Cerkvijo v času po rimski zasedbi. Kot so namreč pokazala lanskoletna izkopavanja Draga Svoljška, gradišče na Velikem Vinjem vrhu v tem času ni bilo več obljudeno, na Strmcu pod njim pa so še naprej pokopavali (stopnji Mokronog Hib in Verdun).69 Pri tem pa je vendarle prišlo do pomembnih sprememb. Za časa življenja na gradišču (stopnja Mokronog lila) so namreč trupla umrlih pokopavali in v moške grobove prilagali nepoškodovano orožje. Po prihodu pod rimsko oblast pa je povsem prevladalo sežiganje. Orožje, ki so ga v nasprotju z rimskimi pogrebnimi običaji še naprej prilagali v moške grobove, pa so zdaj pred pokopom pogosto namerno uvili, tako kot so bili to počeli na tistih grobiščih stopnje Mokronog lila, kjer so trupla umrlih sežigali (npr. Roje pri Moravčah, Novo mesto — Beletov vrt).70 Naj končam z mislijo, da bo treba v prihodnje vendarle računati tudi z možnostjo, da se trajanje bivanja v določenem naselju ne prekriva v celoti s trajanjem pokopavanja na pripadajočem grobišču oziroma grobiščih. SEZNAM 1 / LIST I Fibule različice Gemeinlebam vrste Mòtschwil / Fibulae of the Gemeinlebarn variant of thè Mòtschwil type Skupina A / Group A Fibule z ncokrašeno glavo / Fibulae with an undecorated bow (sl. 4: 2) Avstrija 1. St. Jakob im Lavanttal H. Muller-Karpe, Carinthia I 141, 1951, 646, Abb. 12: 1; S. Nebehay, v: Keltske študije, Pos. muz. Brež. 4(1977) 55, pl. 4: 7. Madžarska 2. Velem-Szentvid K. v. Miške, Die pmhistorische Ansiedelung Velem St. Vid (1908) Taf. 42: 45. Slovenija 3. Podzemelj Gabrovec (op. 18) 177, št. 25, t. 21: 3; 22: 6; J. Dular, Podzemelj, Kat. in monogr. 16 (1978) 25, t. 5: 8, 12. 4. Valična vas Gabrovec (op. 18) 179, št. 42, t. 25: 7; Teržan (op. 67) 666 s, št. 38, t. 4: 9. 5. Vinica Gabrovec (op. 18) 179, št. 43, t. 17: 9; neobjavljeni primerki v grobovih 140, 320 in 323 (Peabody Mu-seum, Harvard University, Cambridge, Mass.). Skupina B / Group B Fibule s prečnim rebrom na glavi / Fibulae with a transverse rib on the bow (sl. 4: 3) Nemčija 1. Stoffling W. Iriinger, Arch. Jahr Bay. 1990, 79, Abb. 50. Avstrija 2. Durmberg bei Hailein F. Moosleitner, L. Pauli, E. Penninger, Der Durrnberg bei Hailein 2, Munch. Beitr. z. Vor- u. Fruh-gesch. 17 (1974) 23, Taf. 121: Al. 3. Gemeinlebam Neugebauer (op. 58) 71, Abb. 25: 31, 32. 4. Untergoritschitzen (Spodnje Goriče) H. Miiller-Krape, Carinthia I 141, 1951, 632, Abb. 5: 2; R. Pittioni, Urgeschichte des osterreichischen Raumes (1954) 697, Abb. 485: 2; S. Nebehay, v: Keltske študije, Pos. muz. Brež. 4 (1977) 55, pl. 4: 8. 5. Zagersdorf R. Pittioni, Beitrčge zur Urgeschichte der Landschaft Burgenland im Reichsgau Niederdonau (1941) 112, Taf. 21: 6; id., Urgeschichte des osterreichischen Raumes (1954) 692, Abb. 480: 6. Slovaška 6. Muzej Levice Hunyady (op. 57) Taf. 21: 21; J. Filip, Keltove ve stredni Evrope, Monum. Arch. 5 (1956) 118, 419. 7. Nitra K. Pietà, v: Symposium Ausklang der Latène- Zivilisation und Anfdnge der germanischen Besiedlung im mittleren Donaugebiet (1977) 284, Abb. 1: 10. Madžarska 8. Velem-Szcntvid K. v. Miške, Die prdhistorische Ansiedelung Velem St. Vid (1908) Taf. 40: 8, 44; 42: 73; Guillaume! (op. 57); M. Szabo, Us Celtes de Uest (1992) 55. Slovenija 9. Bela Cerkev — Vinji vrh. Fibulo, ki še ni objavljena, je našel Borut Križ, Dolenjski muzej Novo mesto. Za podatek se mu lepo zahvaljujem. Za najdišče glej B. Križ, Var. spom. 24, 1982, 158, sl. 27. 10. Dobova, grob 26 Guštin (op. 31) 333, Abb. 20: 2. U. Podzemelj J. Dular, Podzemelj, Kat. in monogr. 16 (1978) 25, t. 5: 13. 12. Vinica Neobjavljeni primerki v grobovih 4, 80, 81 in 309 (Peabody Muscum, Harvard University, Cambridge, Mass.). Moravska 13. Breclav - Pohansko B. D ostal, J. Vignatiovà, A. Šik, P re h. vyz. 1976 (1978) 62, op. 4, obr. 37: 13. Skupina C / Group C Fibule s prečnim rebrom na glavi in še enim pred objemko / Fibulae with a transverse rib on thè bow and a further transverse rib before thè stop ridge of the foot (sl. 4: 4) Nemčija 1. DOhren, grob Déchelette (op. 25) 759, fig. 535: 2; K. Schumacher, v: Reallexikon der Vorgeschichte 2 (1925) 467 s. Taf. 219; Polenz (op. 59) 59 s, št. 4, Abb. 4: 9. 2. Manching R. Gebhard, Die Fibeln aus dem Oppidum von Manching, Ausgr. in Manch. 14 (1991) 107, Taf. 2: 22. Slovenija 3. Formin Smodič (op. 3) 14, št. 16, risba 4: 24; Pahič (op. 3) 310, št. 72, t. 11: 12. 4. Podzemelj Gabrovec (op. 18) 177, št. 25, t. 23: 8; J. Dular, Podzemelj, Kat. in monogr. 16 (1978) 25, t. 5: 10. OPOMBE: 1 M. Tomanič-Jevremov, Ptuj. zbor. 5, 1985, 390 ss; ead.. Kronika 40/3, 1992, 159 s. 2 P. Korošec, v: Arheološka poročila, Dela 1. razr. SAZU 3 (1950) 75, pril. 1. 3 Pokrajinski muzej Ptuj, inv. št. P 31007. -A. Smodič, Čas. zgod. narod. 35, 1940, 23, sl. 9; S. Pahič, Arh. vest. 17, 1966, 314, št. 15, t. 16: 2; M. Tomanič-Jevremov, v: Nakit skozi arheološka obdobja (1983) 14, 33, št. 19, sl. 19. 4 Korošec (op. 2) sl. 45. 5 J. Korošec, Predzgodovinska naselbina na Ptujskem gradu. Dela 1. razr. SAZU 6 (1951) 17; M. Tušek, Arh. vest. 32, 1981, 44; Tomanič-Jevremov 1992 (op. 1) 159. 6 J. Klemenc, Ptujski grad v kasni antiki. Dela 1. razr. SAZU 4 (1950) 18, 55, t. 3: 1. 7 Ib., 33 s, 55. 8 P. Kos, Die FundmUnzen der mmischen Zeit in Slowenien 2 (1988) 196, 434/5-1. 9 Pokrajinski muzej Ptuj, brez inv. št. — Klemenc (op. 6) 47, 80, risba 29: 5, načrt 1, št. 22. 10 Tomanič-Jevremov 1985 (op. 1) 390 s. 11 Pokrajinski muzej Ptuj, ter. št. T 535. — B. Jevremov, Arh. preg. 20, 1978, 59, t. 25: 12; Tomanič-Jevremov (op. 3) 14, 33, št. 28, t. 3: 1. 12 D. Božič, v: Praist. jug. zem. 5 (1987) 875 s, t. 87: 16. 13 T. Knez, Arh. vest. 17, 1966, 394, št. 5-7, t. 4: 5-7; id.. Novo mesto 2, Keltsko-rimsko grobišče Beletov vrt (1992) 67, grob 201, št. 4. 5, 8, 9, t. 71:7, 8, 11, 12. 14 H. Windl, Dos latène- und kaiserzeitliche Grdberfeld von Mihovo, Unterkrain (Dolenjsko) (neobjavljena disertacija, Wien 1975) 39, Taf. 18: 2; 181, Taf. 78: 14. 15 V. Stare, Prazgodovina Šmarjete, Kat. in monogr. 10 (1973) 43, št. 984, t. 54: 19; A. Dular, Prazgodovinska grobišča v okolici Vinjega vrha nad Belo Cerkvijo, Kat. in monogr. 26 (1991) 88, grobišče III, grob 3, št. 6, 8, 9, t. 51: 18, 20, 21; grob 6, št. 1, t. 51: 32; 89, grob 9, št. 2, 3, t. 52: 14, 15; 102, št. 164, t. 74: 6. 16 J. Korošec, Razpr. 1. razr. SAZU 4, 1956-1958, 40, t. 27: 2. 17 M. Guštin, Notranjska, Kat. in monogr. 17 (1979) 33, t. 3: 17. 18 S. Gabrovec, Arh. vest. 17, 1966, 180, št. 11, t. 30: 5,6. 19 Id., Arh. vest. 41, 1990, 105, 108, št. 7, sl. 7: 4. 20 F. Stare, Vače, Arh. kat. Slov. 1 (1955) 33, št. 354, t. 54: 4. 21 Pahič (op. 3) 316, št. 24, t. 16: 3. 22 I. Miki Curk, Poetovio 1, Kat. in monogr. 13 (1976) 31, št. 1645-1660, t. 29: 19. 23 Narodni muzej Ljubljana, inv. št. P 4449; Arheološka najdišča Slovenije (1975) 222. 24 P. Reinecke, Mainzer Aufsdtze zur Chrono-logie der Bronze- und Eisenzeit (1965) 82, Taf. 12: 1149. 25 J. Déchelette, Manuel d'archeologie préhi-storique celtique et gallo-romaine 4 (1927) 438, pi. 12: 16; 477, fig. 404. 26 J. Reitinger, Jb. Oó. Musealver. Ili, 1966, 176 ss. 27 K. Kromcr, Brezje, Arh. kat. Slov. 2 (1959) 64, t. 26: 3; prim. npr. Stare (op. 20) 31, št. 306, t. 41: 2a; M. Guštin, B. Teržan, Arh. vest. 26, 1975, 188 ss, t. 3: 6. 28 I. Glodariu, Acta Musei Nap. 21, 1984, 63 ss; glej še E. Moscalu, Arh. Mold. 13, 1990, 149 ss; D. van Endert, Die Bronzefunde aus dem Oppi- dum von Manching, Ausgr. in Manch. 13 (1991) 21 s; D. Spasič, Viminacium 7, 1992, 5 ss. 29 Pahič (op. 3) 290. 30 M. Guštin, v: Keltske študije, Pos. muz. Brež. 4 (1977) 72, 74, sl. 2, t. 19: 8. 31 Id., Jb. Rom. Germ. Zentmus. 31, 1984, 333, 335, Abb. 25: 8. 32 Božič (op. 12) 878, sl. 46: 10, t. 88: 8. 33 Naloga je bila letos objavljena v monografiji o Starem gradu: M. Guštin, R. Cunja, K. K. Predovnik, Podbočje / Stari grad, Pos. muz. Brež. 9 (1993). Za obročke glej stran 18 ss. 34 M. Menke, v: Studien zur vor- und friihge-schichtlichen Archàologie 1 (1974) 149 s, Abb. 1: 9; 2: 6, 10; C. Schlott, D. R. Spennemann, G. Weber, Germania 63/2, 1985, 472 s; tudi grob 98 z Beletovega vrta v Novem mestu z odlomkom bradavičastega obročka, na katerem je poleg bradavic stiliziran ptič (?), je že avgustejski: Knez 1992 (op. 13) 46, grob 98, št. 1, l. 35: 6. 35 E. Keller, Die frdhkaiserzeitlichen Kdrper-gràber von Heimstetten bei Mùnchen und die ver-wandten Funde aus Sùdbayern, Miinch. Beitr. z. Vor- u. Friihgesch. 37 (1984) 40 s. 36 Ib., 40, 64 ss. Taf. 4: 7; 5: 3; 7: 5; 16: 1-3; 18-20. 37 Knez 1992 (op. 13) 67, t. 71: 4-21; Windl (op. 14) 38 s. Taf. 18: 1-5; Dular (op. 15) 88 s, t. 51: 13-31; 51: 32; 52: 13-17. 38 Dular (op. 15) 57, grob 3, 6 in 9. 39 Windl (op. 14) 39, inv. št. 52348 (“ein Ring, der eine plastisch aufgelegte, gewellte Lei-ste tragt”). Taf. 18: 2. 40 M. Guštin, v: Keltski voz, Pos. muz. Brež. 6 (1984) 115, sl. 1: 2, 3, t. 3: 5-7; 120, sl. 2: 4; 119, op. 26. 41 D. Pirkmajer, Kelti na Celjskem (1991) t. 21: 142; prim. Dčchelette (op. 25) 476, fig. 404. 42 U 4 = P 4800 (I. Kušljan, Zapisnik in poslovna knjiga, 46, 21. 1. 1899; Enverbungen des krainischen Landesmuseums, št. 22/1899; P. Kos, Keltski novci Slovenije, Situla 18 [1977] 120 s, 8-1, t. 28: 3 — pod najdiščem Glavica pri Vrhpolju) in LJ 13 (ib., 134 s, 19-1, t. 34: 10 — pod najdiščem Mihovo). Prim. še I. Kušljan, Situla 10, 1968, 115: “dva velika, srebrna galska novca”. 43 Narodni muzej Ljubljana, inv. št. P 4816. — Pismo Kušljana Mullnerju z dne 23. 1. 1899; I. Kušljan, Zapisnik in poslovna knjiga, 56, 28. 5. 1899; id. 1968 (op. 42) 115; D. Božič, v: Arheološka najdišča Dolenjske (1990) 80, sl. na str. 82 spodaj. 44 Guštin (op. 40) 119. 45 P. Vouga, La Tene (1923) 94, 165, pl. 36: 13, 14. 46 F. Miiller, Der Massenfund von der Tiefe-ttau bei Bern, Antiqua 20 ( 1990) 51 ss. 47 La Tene: Vouga (op. 45). — Bern — Tiefe-nau, množična najdba: Miiller (op. 46) 59, 150, Taf. 23: 174. — Bem — Engehalbinsel: ib., 59, Anm. 240. 48 Manching: G. Jacobi, Werkzeug und Cerài aus dem Oppidum von Manching, Ausgr. in Manch. 5 (1974) 230 s, 317, Taf. 63: 1070-1074. 49 Stradonice — Hradište: l. L. Pič, Le Hra-discht de Stradonitz en Bohème (1906) pi. 21: 13, 22, 30. — Male Hradisko — Stare Hradisko: J. Meduna, Stare Hradisko, Fontes Arch. Morav. 2 (1961) 5, št. 602-77, Taf. 3: 12; 38, št. 602-1208, Taf. 40: 1; id.. Stare Hradisko 2, Fontes Arch. Morav. 5 (1970) 73, Inv. Nr. M 216/1610, št. 1, Taf. 20: 15. 50 St. Kanzian am Klopeiner See (Škocijan) — Gracarca. Za naselje glej G. Piccottini, Archào-logischer Atlas von Kàrnten (1989) 33, št. 102. 51 Breiice — Sejmišče: Guštin (op. 40). — Mihovo — Trnišča. — Ptuj — Grajski grič: Klemenc (op. 6) 47, 80, risba 29: 5. 52 Miiller (op. 46) 75. — Orožje iz množične najdbe ne pripada samo stopnji LT Cl, kot misli Miiller, ampak gotovo tudi stopnji LT C2. 53 W. Kramer, Germania 40, 1962, 304 ss, Abb. 1. 54 J. Meduna, Germania 48, 1970, 57 s. 55 A. Tanner, Die Latènegràber der nordalpi-nen Schweiz. Kanton ZHrich, Schr. d. Sem. f. Ùr-gesch. d. Univ. Bem 4/6 (1979) 40 ss. Taf. 56: 1,2. 56 B. Statili, Die Latenegràber von Bern-Stadt, Schr. d. Sem. f. Urgesch. d. Univ. Bem 3 (1977) 83 ss, Taf. 3: 1-26; P. J. Suter, Jb. Schweiz, Ges. Ur- Friihgesch. 67, 1984, 84, Typ 3a, Abb. 9: 7, 8. — Prim. Meduna (op. 54) 56, Anm. 53; 57, Anm. 67; 58, Anm. 71; M. Čižmar, Arch. rozhl. 22, 1970, 569 ss. Taf. 1. 57 I. v. Hunyady, Die Kelten im Karpatenbec-ken (1942-1944) 85, Taf. 21: 21; L. Pauli, Der Dùr-rnberg bei Hallein 3/1, Munch. Beitr. z. Vor- u. Friihgesch. 18 (1978) 127, Taf. 121: Al; J. P. Guil-laumet. Alba Regia 23, 1987, 21, št. 4, fig. 4f. 58 ì. W. Neugebauer, Die Kelten im Osten Ósterreichs (1992) 70, Abb. 25: 31, 32. — Fibule različice Gemeinlebam vrste Motschwil iz Podzemlja sem že pred leti uvrstil v isti čas: Božič (op. 12) 865 s (stopnja Mokronog Ilb). 59 H. Polenz, Bay. Vorgeschbl. 47, 1982, 58 ss, Abb. 4-6; 110 s; Guštin (op. 31) 333, Abb. 20. 60 Jevremov (op. 11) 65, t. 38: 20; id.. Obrtniška dejavnost na območju rimskega Poeto-via (1981) [2], sl. 2. 61 V. Skrabar, Starinar 1, 1922, 145 ss, t. 3: 1-6; Pahič (op. 3) 314 s, t. 14: 1, 2, 4, 6, 7; Božič (op. 12) 875 (stopnja Mokronog Ilb = LT C2). 62 Brstje: Pahič (op. 3) 305 s, t. 1; Tomanič-Jevremov 1985 (op. 1) 391, t. 4. — Formin: Pahič (op. 3) 306 ss, t. 2-12; 15: 7-13, 16: 4, 5. 63 Tomanič-Jevremov 1992 (op. 1) 159. 64 Pahič (op. 3) 305, št. 1; 313 s, št. 14; 315 s, št. 20; B. Teržan, Starejša telezna doba na Slovenskem Štajerskem, Kat. in monogr. 25 (1990) 26 ss; Pirkmajer (op. 41) 19, sl. 3, t. 21; L. Bolta, Arh. vest. 17, 1966, 378 ss. 65 D. Božič, Mokronoška skupina latenske kulture v poznolatenskem obdobju (neobjavljena disertacija, Ljubljana 1992) 183 ss; J. Dular et al., Arh. vest. 42, 1991, 76 ss, 90 ss. 66 O.-H. Frey, S. Gabrovec, Arh. vest. 20, 1969, 14; F. Schwappach, Arh. vest. 21-22, 1970-1971, 237 ss; O.-H. Frey, v: Symposium zu Pro-blemen der jùngeren Hallstattzeit in Mitteleuropa (1974) 157; S. Gabrovec, v: Vtvrdena ilirska naselja, Pos. izd. ANUBiH 24 (1975) 69; id., v: Arheološka najdišča Slovenije (1975) 61; id., Tradi-tiones 19, 1990, 28. 67 T. Knez, Keltske najdbe iz Novega mesta (1977); id.. Sto let arheoloških raziskovanj v Novem mestu (1990) 49, 121 ss; id. 1992 (op. 13); B. Teržan, Arh. vest. 24, 1973, 660 ss; S. Gabrovec (op. 18) 176 s, t. 1-13; Guštin (op. 30) t. 9-13. 68 Dular et al. (op. 65) 98 ss. V to stopnjo sodi tudi bronasta fibula vrste Almgren 65, ki je bila na Križnem vrhu najdena že leta 1888 (Narodni muzej Ljubljana, inv. št. R 3419). Nanjo meje 17. 5. ljubeznivo opozoril Andrej Preložnik. Prim. R. Geb-hard. Die Fibeln aus dem Oppidum von Manching, Ausgr. in Manch. 14 (1991) 13, 94, Gruppe 11; M. Buora, A. Candussio, S. Demetz, Quad. Friul. Arch. 2, 1992, 65 ss. 69 Božič (op. 65) 85 ss, 196 ss, t. 17-34. 70 T. Knez, v: Keltske študije, Pos. muz. Brež. 4 (1977) 105 ss; id. 1992 (op. 13). CONCERNING THE LA TÈNE FINDS IN THE PTUJ AREA Summary The remains of three La Tene period settlements bave so far bcen found in thè immediate vicinity of Ptuj: the Panorama bill, thè Gasile Hill and Ziherlova ploščad in Rabelčja vas.1 Fragments of La Tène pottery and a bronze knob-decorated ringlet (fig. 1: 1) were found on Panorama.24 The remains of pottery kilns were discovered on thè Cosile Hill, where La Tene sherds have also often been found.5 There is no evidence that the 1.1 m long dry Stone wall is a remnant of a La Tène defensive Wall.6 The barbarizcd copy of a Roman Republican coin, struck in 38 BC, could have been brought herc in the Roman period (it was found in the Late Roman fortlct).7"8 The most important find from thè Gasile Hill is thè Late La Tène bronze pin (fig. 3: 1), which Klemenc identified as part of an Ostrogothic bridle.9 La Tène pottery and some bronze artcfacts were found at Ziherlova ploščad,10 but only the bronze fibula of Mòtschwil type has been published (fig. 4: l).11'17 Knob-decorated ringlets Knob-decorated omaments appear in Late La Tène graves13'15 and settlements16-17 in Slovenia (fig. !)• Some of thè examplcs do not have exact dctails of thè find context;18 19 such finds from Vače and Štajerska may be assumed to have been derived from settlements, as there are no Late La Tène graves there.20-72 The ringlet, found in a stream near the village of Gruča in Dolenjska, represents a water find.23 It was already known at thè beginning of this ccntury that knob-decorated rings were characteristic of the LT D.24-25 The first list was published in 1966 bv Reitingcr.26 He only knew of one ringlet from the for-mer Yugoslavia, which is Hallstatt in type and date.27 This list was enlarged with numcrous examplcs from Southeastcm Europe by Glodariu, who unconvincingly linkcd knob-decorated omaments wilh belts.28 Such omaments have been frequently mentioned in the Slovenian literature,29 32 and were only this year the sub-ject of an exhaustive study by Radovan Cunja.33 Knob-decorated ringlets remained in fashion in some places, e.g. in southern Bavaria, into the second half of the l51 Century AD.34-35 The inhumation graves from Heimstctten near Munich indicate that women wore them as amulets on nccklaces.36 There is little Information about the function of such omaments in the Late La Tène period, as thè great majority of the finds are derived from settlements. Howevcr, five graves of the Mokronog group,37 two from Novo mesto and Mihovo and three inhumations from Bela Cerkev, show that knob-decorated omaments were also exclusivcly wom by women in this period and that the smal-ler ringlets were amulets on nccklaces, whilst thè largcr examplcs (grave Padarič 6 from Bela Cerkev) were bracelels. There was a ringlet with a relief snake figure, as wcll as knob-decorated ringlets in grave 1656/40 from Mihovo.39 Pins with a loop and indentation Apart from thè four iron pins, which were found at Brežice in two graves of the LT C1 phase (fig. 2: 6-9),40 there are also two bronze pins in Slovenia, which were excavated in settlements: one from thè Casti® Hill in Ptuj (fig. 3: 1) and the other from Tmišča near Mihovo (fig. 3: 2). The Ptuj examplc belongs to th® LT D, on account of the decoration on thè buttons41 and the Mihovo example is contemporary, if the other metal fmds from this settlement are taken into account: two large Celtic silver coins42 and a bronze fibula of Beletov vrt type.43 Vouga suggested that such pins were component parts of chariots.45 The discovery of the Brežice gra-ves confirmed bis theory,44 which is also supported by the composition of the find from Tiefenau.46 Such pins bave been found in Switzerland,47 Southern Germany,48 Czechoslovakia,49 Austria50 and Slovenia (Rg. 2, 3).51 The Slovenian examples, which come from sites of the Mokronog group (Brežice, Ptuj and Mihovo), thus represent one of the elements in this group, which are distinctively Central European in character. Some pins bave a convex upper surface (Rg. 2: 1-8, 10-12; 3: 1) and others have a convex lower surface (fig. 2: 13, 14; 3: 2-5). Of the iron pins, the ones from Brežice are Middle La Tène in date, as are the Rnds from Tiefenau and La Tène itself, whilst thè examples from Manching and Staré Hradisko might also be Late La Tène.33, 54 Of the bronze pins, that from Staré Hradisko could be Middle or Late La Tène; the Ptuj example is Late La Tène, whilst the remainder are of the same date, because they come from settlements, which were only oc-cupied in the Late La Tène period. Taken as a whole, however, it is very likely that all of the iron pins, including those from Manching and Staré Hradisko, are of Middle La Tène date, whilst all of the bronze examples are Late La Tène. The Mòtschwil type fibula The fibula from Ziherlova ploščad (fig. 4: 1) can be classified with the classic fibulae of this type.33,36 Such fibulae are rare in Slovenia, Austria and western Hungary. Related fibulae predominate in this area, for which I have proposed the name of thè Gemeinlebarn variant of the Mòtschwil type (List 1). It is char-acterislic of these that they have two or three tripartite buttons, which are fiat undemeath, on the back-tur-ned foot extension and a spring, composed of four or six loops. They can be divided into three groups, on the basis of the decoration of the top of the bow: a) fibulae with an undecorated bow (fig. 4: 2); b) those with a transverse rib on the bow, which is often defined on each side by two channels (fig. 4: 3); c) those with a transverse rib on the bow and a further transverse rib before the stop ridge of the foot (fig. 4: 4). Fibulae of this variant have been dated on several occasions to LT D,57 although the grave from Diihren in Baden-Wurttemberg and grave 26 from Dobova59 show that they belong in LT C2, in which phase, Neu-gebauer placed the examples from Gemeinlebarn.58 The settlement picture of the Ptuj area in the La Tène period The remains of two lowland settlements from LT C2 are known in Ptuj and its environs: Ziherlova ploščad with the Mòtschwil type fibula and the pottery workshop with a kiln from Spodnja Hajdina,60 in which many dishes were found, which are virtually identica! to that from Skorba grave l.61 Several Middle La Tène cemeteries have been found in the vicinity of Ptuj;62 thè cemetery at Skorba most probably belon-ged to the settlement at Spodnja Hajdina.63 Both of the upland settlements, on the Gasile Hill and Panorama, are Late La Tène (Mokronog phase Ula - LT DI), as are other such settlements in Štajerska and Koroška64 and also most of the hillforts in Dolenjska.65 In contradiction to this, there are four hillforts in Dolenjska, which were seemingly occupied during the entire La Tène period (Mokronog I - lila = LT B2 - Dl). This conclusion is made possible for Cvinger abo-ve Vir pri Stični by the rcsults of excavalion,66 for Marof at Novo mesto. Gradišče near Valična vas and Križni vrh above Beli Grič by the duration of the associated cemeteries.67 However, test excavalion on Križni vrh revealed only finds from the Mokronog phase IHa,68 which leads to the assumption that in reali-•y this settlement was not occupied in the Mokronog phases I and li, although burial look place below it in this period, in the vicinity of the Hallstalt graves. A similar situation is indicatcd at Vinji vrh above Bela Cerkev at thè La Tène - Roman interface. As last year’s excavations showed, the hillfort was only occupied in the Mokronog phase IHa, after which occupation ceased. However, burial conlinucd in the cemetery at Strmec below thè settlement.69 It is interesting that bere, •he Late La Tène graves are exceptional in being inhumalions and that thè weapons in ihcm are not damaged, whilst the Early Roman graves are cremations with weapons, which are often twisted, as is thè case in all of the cemeteries of Mokronog phase IHa with cremations (c.g. Roje near Moravče, Novo mesto-Beletov vrt).70 *** Dodatek Ko je bil Članek že v tisku, sem odkril še en bronast zatič z ušescem in zajedo, ki je edini od vseh grobna najdba (sl. 5: 1). Izkopali so ga v žganem grobu 1726 velikega keltsko-rimskega grobišča Wederath-Bel-ginum (A. Haffner, v: Crdber - Spiegel des Lebens (1989] 72 ss, Abb. 49 in R. Cordie-Hackenberg, A. Haffner, Dos keltisch- rómische Grdberfeld von Wederath-Belginum 4 [1991] 104, n. Taf. 453: n). Gre za najbogatejši moški grob stopnje LT D2 na grobišču, ki je ležal ločeno od drugih latenskih grobov in jih tudi prekašal po velikosti grobne jame (1,6 x 1,7 m) in grobne parcele (12,5 x 12,5 m). Med njegovimi pridatki so poleg železnega orožja (meč v nožnici, sulična ost in ščitna grba), dveh železnih fibul in keramičnih posod tudi železni in bronasti deli voza. O njegovi pomembnosti priča tudi to, da je bil tema nedavno končane disertacije Martina Thoma pri profesorju Haffnerju v Kielu. Pojav bronastega zatiča obravnavane vrste v tem grobu potrjuje našo domnevo o namenu in starosti takih zatičev. Ker učinkuje zatič iz Wederatha v primerjavi s ptujskim (sl. 3: 1) zelo skromno, saj je manjši (ptujski je dolg 9,4 cm, wederathski pa 7,5 cm) in brez kakršnegakoli okrasa, je jasno, da je ptujski zatič pripadal zelo razkošnemu vozu. Vsekakor gre za najdbo par excellence v evropskem merilu. Zaradi prijaznosti kolega Jirija Brena iz Narodnega muzeja v Pragi lahko tu objavimo tudi risbo bronastega zatiča iz Stradonic (sl. 5: 2), ki ima podobno profilirano zajedo in jagodast spodnji zaključek kot mi-hovski zatič (sl. 3: 2). Hrani ga Narodni muzej v Pragi, inv. št. 80297. Sl. 5: Zatiča z ušescem in zajedo. 1 Wederath-Belginum, grob 1726 (po Haffnerju), 2 Hradište pri Stradonicah. - Vse bron. M. = 1:2. Fig. 5: Pins with a loop and indentation. 1 Wederath- Belginum, grave 1726 (after Haffner), 2 Hradište near Stradonice. - All bronze. Scale ** 1:2. Supplement After this article had already been in the press one more bronze pin with a loop and indentation carne to my knowledge, thè only one from a grave (fig. 5: 1). It lay in thè cremation grave 1726 of the great Celtic-Roman cemetery of Wederath-Belginum (A. Haffner, in: Grdber - Spiegel des Lebens [1989] 72 ss, Abb. 49 and R. Cordie-Hackenberg, A. Haffner, Dos keltisch-rómische Grdberfeld von Wederath-Belginum 4 [1991] 104, n. Taf. 453: n). This grave, which represents the most important man's grave of thè LT D2 period in this cemetery, containcd in addition to iron anus and pottery severa! metallic parts of a chariot. Our supposition aboul the function of such bronze pins (part of a chariot) and of their age (LT D period) is thus fully confirmed. Although thè pin from Wederath resemblcs the pin from Ptuj (fig. 3: 1), it is smaller and without any decoration, which means that the pin from Ptuj belonged to a very richly omamen-ted chariot. The collcague liri Brcn from Prague kindly seni to me a drawing of an unpublishcd bronze pin from Stradonice (The National Muscum, Prague, Inv. No. 80297, fig. 5: 2), which is similar to that one from Mihovo (fig. 3: 2). Dr. Dragan Božič Inštitut za arheologijo ZRC SAZU Gosposka 13 SLO - 61000 Ljubljana Ptujski arheološki zbornik ob 100-ietnici muzeja in Muzejskega društva (1993) str.: 205-218. PETO VIGNA V SOŽITJU Z BLIŽNJIMI IN DALJNIMI KRAJI IVA MIKL-CURK Rimsko mesto v sedanjem Ptuju je opravljalo določeno vlogo v ožjem in širšem prostoru. Njegov pomen in vlogo so sooblikovali tudi vplivi raznih geografskih razsežnosti. Mnogo teh medsebojnih vplivanj je vgrajenih v logiko delovanja rimske države in so, ko osredotočimo svojo pozornost na Ptuj, zato samo posredno ali obrobno zanimiva. Druga pa so seveda bistven sestavni del lokalne zgodovine in pomena rimskega Ptuja. V tem sestavku jih gotovo lahko le delno zaobjamem tako zaradi zakonitosti, ki so oblikovale razpoložljive vire za preučevanje, kot zaradi svojega omejenega pogleda na obsežno problematiko in večstoletno rimsko obdobje. Kljub temu pa se mi zdi, da tudi tak pregled ob drugih obravnavah v našem zborniku ni brez zanimivosti. Pregled virov Viri, ki so za naše početje na voljo, so najprej avtentična pisna dela, neposredni zgodovinski vir, omembe pri antičnih avtorjih, skupno s tistimi zapisanimi podatki, ki nam omogočajo razumeti vlogo mest v rimski državi nasploh: sistem uprave, vojske, javnih financ itd. Druga skupina besednih virov je epigrafsko gradivo, najdeno na Ptuju pa tudi drugod po imperiju. To gradivo je v določenih razsežnostih še bolj neposreden, avtentičen vir kot podatek v antičnem avtorju. Nekoliko ga obremenjuje le, zlasti ko gre za mikrotopografske podatke, na primer za obseg mestnega teritorija, dejstvo, da so v novejših dobah na ožjem območju večkrat prestavljali rimske kamne. Slede številni arheološki viri, zlasti specifični predmeti, kakršni se drugje ne pojavljajo, in drugi, za katere je dobro znan kraj nastanka. Pomembna sta vrsta stavb in interpretacija njihove vsebine, za bližnjo okolico pa seveda tudi urbanistični koncept tnesta. Naposled pa ni brez pomena še cela vrsta naravnih značilnosti kraja in njegove okolice, saj so take značilnosti naravnost narekovale razvoj, povezan z naravo v starem veku govoro še bolj kot pozneje. Analiza virov Vire analiziramo z različnih zornih kotov. !• Naravni pogoji. Človeška naselbina je bila na Ptuju že zelo stara, ko so Rimljani zgradili tu svoj Vojaški tabor. K njeni starosti pa tudi k obsegu je govovo bistveno prispevala konfi- guracija tal, dejstvo, da se prav na Ptuju konča veriga gričev na severnem rečnem bregu v neposredni bližini reke, in to z vzpetino, ki je od strnjene verige ločena. Gre za Grajski grič, optični poudarek dokaj obsežnega ozemlja. Enako pomemben je hidrološki položaj. Na širšem območju Ptuja se v Dravo stekajo trije vodotoki. Od njih sta dva manj vodnata, hudourna Dravinja pa povzroča velike povodnji, in te na južnem mestnem območju močno ohromijo možnost prehoda čez Dravo. Ta ovira je še toliko izrazitejša, ker se pojavi dravinjska visoka voda skupaj z visoko vodo v Dravi. Tudi severozahodno od mesta je proti Staršam obsežno poplavno in denudacijsko območje v aluvialnih prodnih nanosih. Vse te omejitve so torej vedno silile vse, ko so hoteli čez Dravo, na razmeroma ozek pas, in to prav na vznožju razglednega in daleč vidnega Grajskega griča. Na tem mestu pa je pomembna tudi sestava tal. Pod prodovi in ilovicami sega namreč izpod griča pod rečne terase in proti jugozahodu konglomeratni prag, ki ga potrjuje vsa holocenska zgodovina ptujske krajine (Baš 1928). Jasno vidimo, da je reka na daleč izpodjedala bregove na severu in jugu, v sedanjem starem mestnem jedru pa je zanihala komaj za svojo širino. Novodobno splavarstvo nam je dokaz, da je Drava lahko prenesla na svojem muhastem vodovju velike količine tovora tudi v primitivno zastavljenem postopku. Razen napisa CIL III 4025 o staroveškem vodnem transportu neposrednih virov nimamo. A že vedenje o hidroloških razmerah na mestnem območju z dejstvom, da vode vsaj enkrat letno opazno narastejo, je dovolj, da moramo v analizah upoštevati tudi to, kako so stari prebivalci gotovo morali že dokaj zgodaj suvereno uporabljati primerna plovila vsaj v lokalnem prometu. Skoro gotovo je, da konglomeratni prag na Ptuju narekuje mesto za pristajanje na severni strani, saj se po logiki vodnega toka tam stržen struge umiri. Poleg tega je moral voditi glavni tovorni promet tudi v starem veku predvsem po toku navzdol, saj je Drava na Ptuju vendarle še vedno hudourna voda. Gotovo pa se je morala glavnina pristaniške dejavnosti po strženu toka, ki je v času močno nihal, seliti zdaj na levi, zdaj na desni breg. Agrarni potencial ptujskega okoliša nas vse do današnjega dne opozarja, kako je bila kmetijska dejavnost vse od začetkov pomembna za razvoj naselbine ali raje naselbin na ptujskem mestnem območju. Seveda so stare kmetijske tehnologije gotovo omejevale obseg zemljišč za obdelavo. Zemlja je tako na Ptujskem in Dravskem polju kot v Slovenskih goricah do določene mere zelo ranljiva, četudi so v starem veku obsežnejši gozdovi verjetno blažili danes tako usodne suše, pozebe in toče. Na voljo nam ni nobenega avtentičnega podatka o kaki specifični kmetijski kulturi. A dejstvo, da je moralo bližnje zaledje vedno najprej preživljati zimski legijski tabor, opravičuje sklepanje o razširjeni pridelavi žita in krme za živino. Omeniti pa moram tudi zanimivo priljubljenost vrča med rimskim posodjem, priljubljenost, ki more pričati o določeni razširjenosti trte na pobočjih, kjer se tudi zdaj rodi kvaliteten pridelek (Mikl-Curk 1985). Obseg opekarskih in lončarskih obratov, ki so ga razkrila izkopavanja v zadnjih desetletjih, je potrdil, kako pomembna naravna dobrina so bile plasti lončarske gline zlasti ob spodnjem toku Grajene. Tudi to bogastvo mestne okolice je vplivalo na njegovo vlogo v prostoru. Zlato v dravskih naplavinah, ki se v takem obsegu od izvira prvič nalagajo prav na Dravskem in Ptujskem polju, je gotovo imelo določen pomen v lokalni zgodovini' Manj pa nam je znano, koliko je moglo vplivati na vlogo mesta v širšem prostoru v rimskem času, ko so se državi odpirala nova in bogata nahajališča zlata na raznih straneh. Zato pa je za Ptuj nesporna vloga drugega zemeljskega bogastva: kamnoseštvo v Petovioni je moralo posredovati pohorski marmor za posebej izbrane namene še daleč na vzhod ob tem, da ga je samo mnogo uporabljalo. (Durič 1991 ugotavlja, da so morale biti količine tega marmorja in z njim vred petovionskih kamnoseških izdelkov, ki sojih izvažali skozi Petoviono, znatno večje, kot smo mislili do sedaj.) 2. Predrimsko naselbinsko izročilo. Za naš namen verjetno zadošča ugotovitev, da se je strateška in prometna vloga ptujskega praga izrazila v veliki meri že v predrimskem času in da je tudi vplivala na rimske prostorske odločitve. Na osnovi razpoložljivih podatkov pa teže ocenjujemo morebitno kulturno ali celo upravno vlogo, ki so jo mogla opravljati v bližnjem ali daljnjem prostoru mladoželezna naselbina na Ptuju oziroma naselbinska jedra, ki so se zgostila v družini naselij vzdolž dravskih teras tudi na Ptuju. Prav tako malone nimamo na voljo nobenih elementov, ki bi pomagali določiti meje morebitnih plemenskih ozemelj. 3. Strateški pogled. Strateški pomen kraja se zoblikuje po cilju, ki mu naj rabijo njegova vojaška moč in obrambne naprave. Glede tega je bil rimski Ptuj že predmet temeljitih obravnav (nazadnje Mòcsy 1953). Vse raziskovanje utrdb na Ptuju ponovno opozarja na pozornost obrambi rečnega prehoda in le dogajanje v Avgustovem času bi pričalo za načrtovano agresivno vlogo tabora z načrti za osvojitev v srednjem Podonavju. Toda tudi dejstvo, da se Pctoviona nesporno pojavi v zgodovini šele v dalmatinsko-panon-skem uporu in da je morala tedaj varovati promet proti zahodu in metalurškim območjem ob zgornji Dravi in Muri, govori prej za defenzivno vlogo tabora, zazrto proti nevarnosti, prihajajoči od vzhoda in po reki navzgor. Ta smer nevarnosti je Petoviono usodno povezala z okolnim prostorom vse do konca starega veka. Tako pa je jasno, da je bil tabor brez razgledišča na Gradu premalo. Kar velja za tabor, velja tudi za mestno naselbino od zgodnjega 2. stoletja dalje. Bistvo njenega strateškega komuniciranja s prostorom je bila opazovalnica na Grajskem griču. Velika selitev ljudi, ki jo je izzvala rimska armada z rekrutacijo in dodeljevanjem zemlje veteranom, z neposrednim strateškim pomenom sicer nima povezave, čeprav je oboje imelo gotovo pomembno vlogo pri komuniciranju mesta z drugimi kraji. A o tem govorimo v drugem delu analize. 4. Prometne smeri. Dejstvo, da je narava usmerjala promet na ptujski konglomeratni prag že dolgo pred Rimljani, je določilo smer razvoja prometne vloge mesta tudi v rimskem času. Dogajanje v rimski državi pa je potem določalo smeri, kamor se je v določenem obdobju bolj povečal promet, tako daljni, kontinentalni kot bližnji, lokalni. Te smeri so potem odsevale tudi v fizični mestni podobi. Žal pa o značaju in zlasti še o obsegu prometa v posameznih časovnih obdobjih premalo vemo. Le nekaj nam je lahko v pomoč pri tem: znano število mož v posameznem operativnem vojaškem oddelku, domneve o obsegu prateža legije ali podatki o številu ljudi, ki so mogli tvoriti spremstvo visoke osebnosti in samega cesarja na poti take ali drugačne vrste. Uporaben podatek je tudi vedenje o krajevni in kontinentalni menjavi dobrin, četudi se pri analiziranju tega pojava kaj hitro zapletemo z neznankami, saj niti ne vemo, kako so bili organizirani transporti tovorov, ki so zanesljivo šli na dolgo pot. Ne vemo namreč, ali so prehajali z rok v roke, ali jih je spremljalo posebno spremstvo in podobno (prim. Mikl-Curk 1992). 5. Upravna vloga. Rimska uprava je slonela na mestih. Seveda nimam možnosti (in ne zmožnosti) razmišljati tu o celotnem razvoju vloge mest v starem veku (o tem med drugimi Jan-kuhn 1974). Za nas, ki se toliko ukvarjamo s starimi dobami, da nas begajo misli o kontinuiteti na nepravih mestih, je verjetno vredno poudariti še enkrat, da je bilo rim-skodobno mesto v nekaterih bistvenih razsežnostih drugačno od sodobnega mesta, katerega razvoj se je začel v srednjem veku. Rimskodobno mesto je bilo namreč vozlišče, kjer se je izrazil stik nekega ozemlja s sistemom celotne države. Zato nam analiza stikov rimskega Ptuja, ki jih je rodilo delovanje državne uprave, morda predoči vrsto izrazito rimskemu času lastnih posebnosti, te pa so hkrati mogoče tudi najmanj lastne samo Ptuju. Že rimskemu taboru je bilo upravno dodeljeno določeno ozemlje. Njegova velikost se je bržčas ravnala po potrebah legije in njene temeljne oskrbe ter se verjetno manj ozirala na morebitna ozemlja v lasti staroselskih plemen. Možnost sedeža (vojaškega) prokuratorja province v mestu ni izključena v zgodnji fazi, ni pa dokazana. Epigrafsko pa so izpričane druge naloge, ki so bistveno vplivale na stike mesta na blizu in daleč. Največ podatkov imamo o ilirski carini. Na napisih na Ptuju, povezanih z njo, srečujemo najprej imena iz tiste skupine nobilitete, ki je gotovo razvila določeno mero kozmopolitizma oziroma se je povsod čutila za prave Rimljane (prim. Alfòldy 1974), meščane in državljane mesta Rima. Srečujemo pa tudi uradnike na nižji stopnji, ki so morali v Pctoviono občasno, včasih tudi od daleč (AIJ 299 s postaje Atrans ali AIJ 302 vilicus s Pons Aeni v današnji Bavarski). Država se je pri zajemanju davščin opirala na magistraturo v mestu kot na predstavnike vsega ozemlja, saj do posameznika ni segla (tudi Wolff 1981 in 1989). Tudi rimski Ptuj je opravljal to vlogo in tako zelo močno vezal nase svoje ozemlje. Ob tem pa velja opozoriti na zapažanja, da so bili na Ptuju nosilci samoupravno-municipalnih funkcij mesta najbrž združeni bolj na levem dravskem bregu in cesarsko-fiskalnih na desnem (Saria 1974, Mikl-Curk 1981) in da to zlasti glede komuniciranja mesta z bližnjim zaledjem ni bilo brez posledic. 6. Gospodarski tokovi. Pomembno gibalo za širjenje rimskega imperija je bilo tudi zajemanje novih naravnih bogastev in z davščinami novih finančnih virov. S tem je že določen prvi gospodarski odvod mesta v širši prostor in hkrati njegov stalni stik z zaledjem. Obsega in vrste dajatev ne poznamo, vendar lahko s precejšnjo verjetnostjo domnevamo, da je šlo, kadar so pobirali dajatve v naravi, predvsem za dajatve v žitni in živinski krmi, saj so bile potrebe armad na pohodu prav v tem stalne, saj se je v 1. stoletju oskrbovala legija v času mirovanja predvsem na ozemlju rimskega tabora. Če upoštevamo, da je potreboval vojak hranilno vrednost, ki je enaka 1 kg žitnega zrnja na dan, je potrebovala legija za zimske mesece vsaj 600 ton žita ali ustrezno količino drugih pridelkov ter manj znano količino dopolnilnih živil. Tako količino žita so pridelali v 18. stoletju v naših deželah na 150-175 ha zemljišč (prim. Okoliš 1988). Za antična ob- dobja moramo verjetno računati še z manjšim hektarskim donosom. Potemtakem lahko domnevamo, da je bilo potrebno nameniti na Dravskem in Ptujskem polju pridelavi za potrebe vojske (torej legije v zimovališču in oddelkov na pohodih), kar 10-15% za žitne kulture primernih zemljišč. Seveda ne vemo, kaj pomeni ta vrednost v primerjavi z velikostjo površin, ki so bile pred rimsko zasedbo dejansko posejane z žiti, a po razdaljah med sledovi poselitve iz železne dobe v bližnji krajini bi vendarle mogli sklepati, da so zaradi prihoda legije zorali obsežna nova polja. Seveda ne vemo ne tega, kdo je moral zaradi legije orati nova polja, kot ne, kje so bila polja, s katerih je šla žetev vojski. Ker se stvari na tem svetu vendarle obračajo enako, lahko domnevamo, da so izterjevalci dajatev segali predvsem po pridelkih in prepuščali skrb za oranje ledine domačinom. Tudi po odhodu legije so skoro zanesljivo razdelili veteranom in kolonistom boljšo zemljo, staroselcem pa so še vedno ostale slabše in bolj oddaljene površine. Toda vojaška nagrobnika iz Vidma (A1J 260 in 262) bi mogla biti dokaz za to, da se vojaška oblast (vsaj v prvem času) le ni mogla povsem zanesti na dobave v deželi, kjer so se vrstile krivice, in si je morala vedno pomagati (torej tudi v časih vojaške uprave) s kolonizacijo. Arheološki viri so nas napotili k domnevi, da je povezana neposredno z izzivom legijskega tabora in pozneje raznih mobilnih enot neke vrste verjetno spontana kolonizacija v okviru ene ali dveh provinc, ki bi jo moglo označevati širjenje panonskih gomil, pa tudi noše in likovnega izraza (Mikl-Curk 1991). Kamnoseštvo, ki se je razvilo zaradi ležišč pohorskega marmorja, smo že omenili (gl. zgoraj). Dokaz mestnega komuniciranja z okolico mora biti tudi obseg opekarske dejavnosti, ki so jo razkrila minula desetletja izkopavanj. Če približno ocenimo, koliko je moglo biti lončarske gline samo v nedotaknjenih plasteh ob spodnjem toku Grajene v sedanjem vzhodnem delu mesta, kjer so zasledili ostanke lončarskih peči, se zdi, da so mogli predelati v opeko in lončarijo kar 5 milijonov m3 (ali več) te snovi v teku 200 let med koncem 1. in začetkom 4. stoletja in da take snovi mesto samo ni potrebovalo četudi bi mogla, po tem, kar danes vemo o razsežnostih stavb iz streh (s tem upoštevamo višino sten verjetno pretežno pritličnih stavb 3-4 m) zahtevati že obnova mesta sredi 3. stoletja kar blizu 1 milijona m3 opečne mase. K tem spoznanjem bo pripomoglo nadaljnje preučevanje žigov na opeki. Sedaj omenimo le to, da je pogosti žig iz 1. stoletja (prim. Tušek 1990) QSP tako identičen z žigom sevemoitalskc, tudi sigilatne industrije, da bi ne mogli ob tem, kar vemo o pravicah signiranja izdelkov, verjeti, da gre zgolj za plagiat ali podzavestno ponavljanje imena, ki je bilo pojem in jamstvo kvalitete. Ker je lončenina eden redkih ohranjenih tvamih virov za gospodarsko zgodovino, smo podatke o kontinentalnem in lokalnem trgovanju mesta že nekajkrat analizirali (Mikl-Curk 1987). Še enkrat naj omenim, da mora lončenina, ki jo uporabljamo kot dokaz za trgovino, vsebovati več znakov: v kraju nastanka in v kraju nabave se mora pojavljati v večji količini in ob istem času, kazati mora enako glino in vrsto potankosti, kot je sled zlaganja stene, način ročnega oblikovanja dna, uporaba istega orodja itd. (sl. 1 a-c). Omenim naj pa tudi še enkrat, da vir kaže, kako je seglo lokalno trgovanje z lončarskimi izdelki le za dan poti daleč. Opozorim pa naj tudi, da so Justinija-tiovo mclnico opazili tudi v Romuniji (Baluta, Serban 1979), četudi za tako osamljene najdbe ne moremo zanesljivo vedeti, ali jih ni po porečju Donave navzdol zanesla povsem izjemna usoda, in dejstvo, da so naključno ostale tudi sklede v prtljagi vojaka ali oficirske družine. Naštevanje dejstev o gospodarskem komuniciranju Petovione z bližnjo in daljno okolico moramo vsekakor skleniti z mnogokrat izpostavljenim dej- Sl. 1: Posebnosti izdelka: a) na robu pojavnega območja — Vindonissa, b) v glavnini pojavnega območja - Ptuj - kjer so c) na sličnih izdelkih vidni dokazi enakega postopka (isto kolesce, lončarski profil) Fig. 1: The disimeliveness of producls a) at thè edge of thè arca of distribution — Vin donissa; b) wilhin thè main arga of distribution — where thesre in C) visible evidence of the same proces/of the same whees. pottery sextion/ on similar produets. stvom: če se je med izdelki, naštetimi v Dioklecijanovem ediktu o cenah, volneno oblačilo, dokaj drago in zato verjetno tudi kvalitetno, imenovalo po Petovioni, potem je moralo ime kraja tudi “potrošniku” daleč po imperiju nekaj pomeniti (Lauffer 1971, Giacchero 1974). 7. Pogled na verstva. Opazna posebnost rimskega Ptuja je več skupin z verstvi povezanih spomenikov. Tako bi sklepali, da je zato pot do spoznanja mestne vloge v bližnji in daljni okolici v duhovni kulturi lahka. Vendar temu ni tako. V starejših razpravah (Wigand 1915) smo srečali podatek, da se npr. dokumenti čaščenja Nutrices-Dojnic (po Sovretovem prevodu) ujemajo s podobnim pojavom v Porenju. Vsekakor pa ta zveza že ikonografsko ni zanesljiva, po drugi strani pa nimamo virov, ki bi povezali verstvo poznega 1.-3. stoletja s predrimskimi časi na Ptuju samem in tako omogočali odločitev drugih interpretacij, da gre za izrazit fenomen iz predrimskega izročila. (Pri tem seveda ni nobenega dvoma, da so Nutrices na Ptuju krajevna posebnost, izjemnost v vsem imperiju, vprašljiva je le vloga tega izjemnega fenomena v komuniciranjih mesta s prostorom). Morda so preglednejši dokaz komuniciranja dokazi o velikih duhovnih tokovih poznejših obdobij. Že ime kulta “traški konjeniki” (Kačarov 1938, Najdenova 1991) bi opozarjalo, da gre za jasno spoznaven tujek, ki mu je moč zasledovati tudi pot, po kateri je prišel v Petoviono. Vendar moramo biti tudi nekoliko zadržani, odkar npr. spoznavamo mitraizem vse bolj kot značilno tvorbo Evrope in srednjerimskih časov, če ne že kar samega Rima (Merkelbach 1984, tudi lUug 1138). Prej smo že omenili podatke iz mitrejev o stikih posameznih uradnikov s Ptujem. Zdaj pristavimo še en element k analizi: mitraizem ni bil prvo gibalo teh stikov, gibalo je bila upravna organizacija, carinska uprava, ki je ljudi in Mitrove vernike vezala na Ptuj. Prav tako bi se težko odločili, ali je vplival ptujski mitrični center, ki je bil po številu svetišč sodeč brez dvoma močan, na nastanek zelo sorodnih podob tauroktonije iz Modriča ali Ruš ali pa je vplivala na izvedbo detajlov na liturgično ža tako strogo predpisanih reliefih predvsem skupna kamnoseška praksa. Tudi krščanstvo je brez dvoma vpelo Ptuj v stike velikih duhovnih in osebnih tokov v obsežni državi. Žal (a hkrati razumljivo) ne moremo vedeti, kaj je pomenilo za stike mesta z okolico ali daljnimi kraji dejstvo, da je na Ptuju deloval sv. Viktorin. Daljno poreklo obeh znanih svečnikov (Korošec 1980) bi moglo biti skupaj s starejšimi, poganskim kultom namenjenimi, a zanesljivo iz Egipta izvirajočimi predmeti (Perc 1968, Mikl-Curk 1965, Korošec 1982) opozorilo na možnost občasnih neposrednih stikov, četudi so trajnejši tovrstni stiki brez posredovanja Rima komaj verjetni. Najbrž ostane tako kot najzgovornejši vir še vedno dejstvo, da gre pri dokumentih krščanskih cerkvenih stavb in njihove opreme za izrazito v sevemojadranski stilni krog in delavnice vpete izdelke (Mikl-Curk, Tušek 1989, Knific, Sagadin 1991). Gradnja cerkve v razsežnosti, kakršno dovoljujejo domnevati motivi v mozaiku s Panorame, je pomenila določene priprave v občini sami, nekaj potov v druga verska središča pa tudi take in take transporte izbranih elementov ali materialov za kome pre-grajc ali stenske rclikviarije in prihod vsaj osnovne skupine mojstrov za polaganje •nozaikov. Pomemben vir za versko življenje mesta so grobišča, ki so v tem smislu še razmetoma malo analizirana, četudi v primeru Ptuja in noriško panonskih gomil znatno več kot za nekatera druga mesta. Kult mrtvih kaže Petoviono tesno povezano z bližnjo okolico. Sodeč po številnosti določenih vrst grobnih pridatkov (posode za jed ali kovinska posoda) je bila vpeta v izročilo rastoče iz predrimskega sveta dežele, gradivo pa ne dopušča kakšnega teritorialnega razmejevanja z drugimi mestnimi območji ali zaznavanja morebitnih plemenskih ozemelj. Po drugi strani pa zaznavamo (Mikl-Curk 1984) v nekaterih zgodnjerimskih grobovih z maloštevilnimi simbolnimi darovi, tudi izdelanimi v Italiji, mogoče odnos do smrti med priseljenimi Italiki in s tem drugo razsežnost vpetosti našega mesta v ozemlje in družbo rimskega imperija. Nadalje se nam za zdaj kažejo kot nekaj posebnega razmeroma močne, teritorialno omejene skupine grobov (prim. Kujundžič 1982) z upepelitvijo, a z razmeroma dosti pridatki z znaki 3. stoletja. Ob teh smo že razmišljali, da gre bodisi za grobišče zaključenih skupin nekakšne ekonomske migracije ali za skupine ljudi, ki so prišli zaradi zaslužka v velikih delavnicah, te so se namreč prav tedaj posebno razmahnile, šele tedaj v mesto. Samo mimogrede naj ob tem omenimo, da se, ker so med temi, kolikor jih zdaj poznamo, na Ptuju grobovi iz 3. stoletja še razmeroma številni, opremljeni na star način s pridatki in upepeljeni, vpliv krščanstva na prebivalstvo ne kaže izrazito. V prihodnosti pa bomo morali upoštevati zelo skrbno vse grobove s krožnikom in čašo — posodo za evharistični obred, zlasti tiste, kjer more posoda še nositi znake 3. stoletja. Skeletni grobovi iz zanesljivo 4. stoletja in časov, ko krščanstva ni bilo več treba skrivati, so vsebovali na Ptuju razmeroma mnogokrat prav te pridatke. Seveda pa pripadnost krščanski občini samo po sebi prav nič ne pove o tem, kako daleč so segale povezave posameznika in cele občine. 8. Podobe mestnega urbanizma in arhitekture. Urbanistične značilnosti, kar jih poznamo, so prej priča o žarčenju mesta v okolni prostor, manj pa o povezanosti s širokim kontinentalnim prostorom in velikimi središči. Posebej pomembno se zdi dejstvo, da je mesto izraziteje razpotegnjeno ob osi vzhod-zahod kot v druge smeri. Ker je ta os hkrati itinerarska cesta, prometnica, po kateri se je odvijal del velikega kontinentalnega transporta, nam tudi to dejstvo potrjuje vlogo Petovionc v tem transportu. Mesto je kmalu dobilo tudi značilne stavbe, zgrajene na rimski način, portike, klasična svetišča in terme, četudi so prav v tej smeri naši arheološki podatki zelo skromni. Pač pa vidimo, da segajo modul in usmeritev poti in nosilnih zidov stavb v okolni ravninski prostor. Ne moremo trditi z gotovostjo, da se je vse to /.oblikovalo že v antiki; rimske ruševine so lahko na pota in poljske meje vplivale tudi pozneje, dokler so bile še zaznavne (prim. Mikl-Curk 1984a). O potankostih v vrstah mestnih stavb vemo nekaj več šele iz poznejših stoletij. Stenska slikarija, stenske obloge iz žlahtnih marmorjev ter vrsta mozaika, velikopoteznost prostorov, kažejo željo slediti modi, hkrati pa je zahtevnost nekaterih tehnik povzročila tudi neposredne stike z večjimi središči, z oddaljenimi kraji (gl. prejšnjo omembo starokrščanske bazilike). 9. Civilizacijske dobrine. Mednje štejemo, potrebno za našo analizo, le kar je prispeval sredozemski krog in kar je postalo splošna last zaradi posredovanja v cesarskem času vzpostavljenih novih, prej neslutenih prometnih tokov in možnosti. Vplivi v obratno smer, vplivi “bar-barika” na Sredozemlje, ki so tudi obstajali in postali s časom močnejši in močnejši, so za potrebe našega razmišljanja brez pomena. V potankosti nam ni treba. Omenim naj le rezultate preučevanja sigillate, dejstvo, da je na Ptuju in okolici prišlo na dan razmeroma dosti kovinske posode iz italskih delavnic, porenskega emajla, svetlomodre fajančne glazure iz egipčanskega delovnega postopka in surovin. Na Ptuju so našli razmeroma dosti kirurših instrumentov, razmahnila se je raba oljenk, našli so dokaj pisal. Tudi število sgraffittov priča o stopnji pismenosti, tako dejstvo, da je na blizu 10% ohranjenih grobov ohranjen še nagrobnik, kot tudi to, da so navedbe starosti na nagrobnikih precizne. Stopnja pismenosti pomeni tudi stopnjo razumevanja in rabe latinščine. Novčni promet pa označuje med drugim tudi znanje matematike in stopnjo absolutnega mišljenja. Ob latinščini velja omeniti tudi grščino, ki je pustila v mestu nekaj značilnih dokumentov. (Zbirno v podatkih Mikl-Curk). Vse to dokazuje, da so v mestu živeli ljudje, ki so pripravljeno in željno sprejemali razne pridobitve, a hkrati tudi ljudje, ki sta jih že njihovo poreklo in njihova vzgoja pripravila na sprejemanje teh novosti. 10. Posamezne usode. Pisni viri so nam ohranili le neznaten fragment, a ta je zelo pomemben. V mislih imam Priskov fragment, v katerem nam sporoča, da je imel Orest (oče zadnjega zahodnorimskega cesarja) ženo iz Patabione — Petovione, mesta v Noriku (Priscus frg. 8). Od arheoloških virov je mogoče za tovrstne analize uporabiti zgolj epigrafsko gradivo, vsaj pri tem, kar nam je za zdaj na Ptuju na voljo. Med ptujskimi napisi je dokaj številna zbirka imen, ki nakazujejo poreklo posameznika ali njegove družine. Seveda pa so vsaj za zdaj prav iz keltskih korenin izhajajoča rodbinska imena še premalo zgovorna, da bi mogli slediti neposrednim povezavam med meščani in bližnjimi okoličani. Preglednejši so podatki o domačem kraju pokojnika na nagrobniku. Iz ptujskih napisov tako razberemo, da so v Petovioni živeli in delali ljudje iz Italije, zlasti severne (C/L 10878, 14355, 4057, 4061, 10879, AIJ 379, lUug 1150, 1153, tudi Jevre-mov). Tudi drugje je priložnostno omenjena osebna usoda, povezana s Petoviono (C/L III 1399 je kenotaf za hčer carinskega uradnika, ki je umrla v Petovioni. Kenotaf je bil najden v Romuniji; prim tudi Dušanič 1990). Po drugi strani pa najdemo posameznike iz Petovione med vojaki v Italiji (C/L V 4371) ali pretorijanci v Rimu (C/L VI 2552) in malone po vseh provincah (C/L II Taraco 4147, C/L XIII 1890 Lugdunum, ali C/L VIII 9765 Mauretania Caesariensis in 4600 Numidia). Med vsemi temi sc izlušči tudi izjemna kariera moža, ki je postal leta 184 celo konzul (Šašel 1980). Analiza napisov je omogočila spoznati nekaj bolje tudi celotno družino Valerijev, iz kate-tc je Mark Maksimijan izšel. Podatke smo seveda le preleteli, a že ta prelet nam kaže, da vemo o usodah in potih ptujskih meščanov v rimskem času razmeroma dosti, vsekakor pa več kot o meščanih nekaterih drugih, na prvi pogled večjih ali vsaj enako velikih provincijskih mest. Sklep Ob vsem, kar sc je že o Petovioni pisalo, in po opravljeni analizi, ki je ponovno spomnila na del ustreznih dejstev, smo lahko povsem kratki. Poetovio je sodila v vrsto srednjih rimskih mest, ki sc pa pravzaprav ni znašla nikoli v času obstoja rimske države v popolnoma mrtvem toku. Vselej je gojila določene stike z velikimi središči, živela je ob eni pomembnih prometnih poti. Od bližnje okolice pa je bilo mesto Sl. 2: Spremembe v mestnem težišču vplivajo na vlogo mesta v bližnjem prostoru: idealizirana rekonstrukcija stanja v središču mesta in na južnem bregu Drave a) v 1. stoletju, b) v zgodnjem 4. stoletju (risba Z. Juretin 1992). Fig. 2i Changes in town density influence thè role of thè town in the surrounding area: an idealized recon-struction of thè town centre on thè southern bank of the Drava a) in thè l“ Century, b) in thè easly 41” Cen- tury (drawn by Z. Juretin 1992). v \ \ \ \ Sl. 2b Fig. 2b življenjsko odvisno, zato je z njo sodelovalo. Civilizacijsko je bilo s to okolico tako spojeno, da se tudi podeželje ob mestu ni od mesta toliko razlikovalo v svojih navadah, da bi v naših pomanjkljivih virih mogli to sploh zabeležiti. Pomemben sklep analize je dejstvo, da so mogle provincijske meje, katerih eno, in sicer med Norikom in Panonijo, ki je potekala ali po zahodnem Dravskem polju ali prvih obronkih Pohorja {AlJ str. 1), dokaj dobro poznamo, vplivati na življenje dežele samo v določenih razsežnostih. Legijski vodovod iz Frama, nesporna vloga mesta pri izkoriščanju (in distribuciji) pohorskega kamna in podobno je dokaz, da se vojaški upravi ni bilo treba ozirati na meje mestnega teritorija in da na tako začrtana vplivna področja tudi poznejša provincijska meja ni mogla vplivati. Iskati odgovor na vprašanje, ali in koliko so ljudje kje daleč vedeli, da obstaja nekje taka in taka Petoviona, pa je seveda čista utopija, kakor koli že je tako vprašanje mikavno. Vsekakor pa moremo biti prepričani, da je tudi v Petovioni živel zdaj bolj zdaj manj maloštevilen iz izbran sloj ljudi, ki je bil razgledan daleč po svetu in prenašal daleč vednost o svojem mestu. Prav tako je dejstvo, da je živelo v rimski državi in njenih središčih dolečeno število ljudi, ki so državo in dejstva dobro poznali. Tudi tem je bila Petoviona pojem. Naposled pa so morali svoje domače mesto nositi v srcu mnogi od njih, ki so si dali podatek, od kod izhajajo, tudi zapisati na nagrobnik. Droben žarek nam s pomočjo zasebnih in osebnih pisem vojakov in dnjihovih družin, pisem, ohranjenih na lesenih tablicah iz britanske Vindolande, to osvetljuje: Človek, ki je poudaril da je transmarinus (Birley 1990) in dal tako izrazito vedeti, da se po svojem poreklu od tovarišev razlikuje, je moral vse življenje nositi spomin na kraje, ki je iz njih izhajal; človek, ki je dal napisati na nagrobnik, da je natione petoviensis na pretorijanskem nagrobniku (C/L VI 2552) pa prav tako. Dejstvo, da je rimska doba omogočila daljne stike, je bilo gotovo gibalo za usoden, velik korak v evropski zgodovini, navezanost onih, ki so v teh stikih sodelovali, na izročilo svojega porekla pa poroštvo za to, da so bili stiki plodni, da so vedenje o posebnostih, o dosežkih pomagali prenesti v daljne kraje. KRATICE: CIL — Corpus inseriptionum Latinorum, Berlin 1871-1902. AU — V. HOFFILLER, B. SARIA, Antike Inscrif-ten aus Jugoslavie n l, Zagreb 1938. lUug — Anna et Jaro ŠAŠEL, Inscriptiones Lati-nae. Situla 5, 19, 25, Ljubljana 1963, 1978, 1986. LITERATURA: ALFÒDDY G. 1974, Noricum, London, 122. BAŠ F. 1928, Čas. zgod. narod. 33, 63-13. BALUTA C., SERBAN J. 1979, RCRF Acta 19-20, 205 s. DUŠANIČ S., 1990, Arh. vest. 41, 590. DUR1Ó B., 1991, Rokopisna disertacija o noriško-panonskem kamnoseštvu in trgovini z izdelki, Ljubljana FF. GIACCHERO M., 1974, Ed. Diocletiani et Colle-garum de pretiis rerum venalium I Edictum, Genova, 178. JANKUHN E. 1974, V: Vor- und Fruhformen der europdischen Stadi in Mittelalter, Gòttingen, 305 ss. KAČAROV G. 1938, Die Denkmdler des Thraki-schen Reitergottes in Bulgarien. Diss. Pann. III, 14, Budapest. KNIFIC T„ SAGADIN M., V 1991: Pismo brez pisave. Katalog, Ljubljana. KOROŠEC P. 1980, Starokrščanska svečnika, Arh. vest. 31, 55-61. KOROŠEC P., 1982, Egipčanske najdbe, Arh. vest. 33, 33-39. KOS P. 1986, The Monetary Circulation 300 B. C.-AD 1000, Situla 26, Ljubljana. KUJUNDŽIČ Z. 1982, Poetovijske nekropole, Kat. in monog. 20, Ljubljana. LAUFFERS, 1971, Diokletians Preiseedikt, Teste und Komm. 5, Berlin. MIKL-CURK I. 1965, K topografiji rimske mestne četrti na Zg. Bregu, Arh. vest. 15-16. MIKL-CURK I. 1981, Novelties from Roman P., Arch. Jug. 20-21, 108, risba str. 110. MIKL-CURK I. 1984, Pridatki v rim. nekropolah kot vir za spoznanje antičnega človeka, Živa ant. 34, 245-249. MIKL-CURK I. 1984 a. Sledovi zemljemerstva, Arh. vest. 34, 353-360. MIKL-CURK I. 1985, Posoda o navadah pri mizi, Arh. vest. 36, 79 ss. MIKL-CURK I. 1987, Bying and Selling Pottery, RCRFActa 25-26, 403-408, zlasti 405. MIKL-CURK I. 1991, Natives, Romans and New-comers during 2nd Cent. V: Roman Frontier Stu-dies 1989, ed. V. A. Maxfield M. J. Dobson, Exeter, 248 ss. MIKL-CURK 1992, La ceramica italica e traporti verso NE, Acta RCRF. 31-32, 465-474. MIKL-CURK L, TUŠEK I. 1989, Oblikovani značaj stavb P. v pozni antiki, Lychnid 7, 207-211. MOCSY A. 1953, Das territorium legionis und ca-nabae in Pannonien, Acta Arch. Acad. Sci. Hung. 4, 179. OKOLIŠ S. 1988, Nadlesk v zapisih franc, katastra, Kronika 36, 7 ss. NAJDENOVA V. 1991, Thracian Paganism on the Lower Danubian Limes. V: Roman Frontier Studies 1989, 291-294. PERC B. 1968, Beitrdge zur Verbreitung der àgypt. Kulte auf dem Balkan und den Donau-làndern. Disertacija, U Munchen. SAGADIN glej Knific. SARIA B. 1974, Pregled topografije P., Čas. zgod. narod. 45, NV 10, 219-226. SERBAN glej Baluta. ŠAŠEL J. 1980, Začetki Poetovione in nekaj strani njene zgodovine. Kronika 28, 157-161. TUŠEK L, 1990, Poročila Ptuj, Var. spom. 32, 182. TUŠEK gl. tudi Mikl-Curk. WIGAND K. 1915 Beiblatt, V: Jahrbuch des Oe-sterr. Archaeol. Inst. 18, 189 ss. WOLFF H. 1981, Reichsbildung u. Sozialstruktur in der Antike, V: Geschichte von Koln 6-24, WOLFF H. 1981, Die politische administrative Binnengliederung, V: Labor omnibus unus, he-rausg. v. H. Herzog, F. Frei Stolba, Stuttgart, 257 s. POETOVIO IN COEXISTENCE AT HOME AND ABROAD. Summary Some of thè data, which speaks eloquently of the problem, is analyscd from from different perspecti-ves. Thus, thè following are discussed: 1. Natura! rcsources, rclating to at thè hydrological situation and asccrtaining that that thè naturai we-alth includes not only the agricultural land, but also gold in the river Drava and Pohorje marble. 2. The pre-Ronian scttlcment tradition has not provided data that the Romans look into consideration the regions, oc-cupied by individuai pre-Roman tribes, when they laid out thè town area. 3. The strategie role was always dictated by dangers on thè main road from thè cast. 4. With the analysis of the maln directions of commu-Dicatlon, therc remains the interesling unknown element of thè nature and extent of transport, although aid is provided by thè knowledge of the numbers of troops in spccific actions and thè quantities of goods tran-sported. 5. The administrative role. Roman Ptuj, like all towns, played a spccific role, first of ali in its °wn tcrritory, in collecting taxes for thè state, then was in itself linkcd into thè System of the portorium pu-blicum illyrici of thè wider territory. 6. Economie currents. As wcll as an evaluation of thè written sources (including the fiblautorion petovionikon in the Edict of Dioclctian) and a summary of thè data, relating to iniported goods, a discussion is undertaken of an evaluation of thè amounts, which could be offered for the supply of thè army on thè march or for sale to other regions by thè individuai locai Industries of thè town tcrritory (farming, tile and pottery production). 7. Poctovio has monuments of highly spccific rcliglons (Nutrices Augustae), but it is difficult to determine whether these were linked to pre-Roman tradition, or "'ere a Roman formation. Mithraism, which is strongly reprcsentcd in Poctovio, can no longer be counted as strongly as clcar evidence of orientai immigration. Very little is known about the nature of the adminstra-•tve organisation of the Early Christian Church, but its architecture, reprcsentcd by traces, certainly emplo-Ved master craftsmen from the Northern Adriatic centres. The cemcterics are evidence in themselvcs of thè numbers of Italiana and natives and the nature of thè Communications of the town. A specific group of gra-vcs from the 2"d and 3rd Centuries, with their grave goods, may draw oncs attention to a closed group of People from thè surrounding area, who for whatever rcason (gencrally economie) settled in the town and °nly slowly assimilatcd with thè rest of the populalion. 8. Town planning and architecture draw attention, ■»bove all, to the importancc of Communications in an easl-west direction, that is thè importancc of the main ttincrary road. 9. The trapping of civilization rcached Poctovio from many direction and many great cen- tres, although what is noi known, is, to what degree this was direct trade or, as is more likely, through thè mediation of Italy. 10. Individuai destinies. People also carne to Poetovio from far away; in this way, Service in thè army, led people far afield. However, thè most marked examples remain those of Marcus Valc-rius Maximianus, consut in 184 AD, and thè wife of Count Orestes, thè mother of Romulus, thè last Western Roman emperor. In conclusion, it can he ascertained that people in thè Roman period were also aware of their origins and it may he concluded that thè Roman state made such long-distance contacts possible, which resulted in an important shift in European history. Anolher element in this great shift in history, however, was thè continuing endurance of individuala and groups in their own individuality. The conclusion is that contacts were fertile and that it was also possible for radically different kinds of knowledge to spread to far-off lands. Dr. Iva Mikl-Curk Zavod Republike Slovenije za varstvo naravne in kulturne dediščine Plečnikov trg 2 SLO - 61001 Ljubljana Ptujski arheološki zbornik ob 100-letnici muzeja in Muzejskega društva (1992) str.: 219-232. PETOVIONSKA VLADAJOČA ARISTOKRACIJA MARJETA ŠAŠEL KOS Mestne zadeve je v rimski koloniji, tako tudi v Petovioni, vodil ordo decurionum, mestni svet, ustanovljen po vzoru rimskega senata, in iz njega voljeni visoki uradniki, magistrati. Ti so bili najobičajneje duoviri, dva župana, dalje aediles, dva visoka uradnika, zadolžena za javne gradnje, preskrbo z žitom, za organizacijo gledaliških predstav in raznih iger ter quaestores, finančna upravnika. Posebej od Trajana dalje se pojavi tudi nova uradniška funkcija, curatores, ki so jo uvedli predvsem zato, ker je bil mestni vodstveni aparat premajhen. Ti uradniki so imeli na skrbi točno določene naloge, ki so se deloma prepletale z nalogami edilov in kvestorjev: nadzorovali so npr. oskrbo z žitom, vodo, živežem, skrbeli za mestne finance, ceste, svetišča, igre itd.1 Napisi kažejo, da je bila oblast v mestih večinoma osredotočena v rokah ne preveč številnih premožnih družin (oblast v mestih je bila vedno vezana na višino premoženja), katerih nekateri člani so včasih dosegli viteški stan in bili, sicer zelo redko, celo sprejeti med senatorje. Takšne družine so znane tudi v Petovioni. Preučevanje teh družin, ki so imele v mestu vodilno vlogo, tako imenovane vladajoče elite, je vsekakor zanimivo in poučno. Petoviona, ki je nekoč pripadala tako kot Emona in Celeja noriškemu kraljestvu, v zgodnjeavgustejskem obdobju pa je bila priključena provinci Panoniji, je postala rimska kolonija pod Trajanom. Pred tem je prenehala obstajati kot vojaška baza, legijsko posadko je namreč imela od rimske zasedbe dalje.2 Bila je pomembno prometno križišče in trgovsko središče ob jantarni poti, v njej so se naseljevali tako priseljenci iz severne Italije kot odslužene vojaške osebe iz vseh delov imperija, tudi iz vzhodnih provinc, kot tudi trgovci različne etnične pripadnosti. Kot kaže onomastično gradivo ha napisih, je bil domač živelj bolj kot na primer v Emoni ali Celeji potisnjen v ozadje. Terminus post quem za vse napise, na katerih se omenjajo mestne upravne funkcije (ohranjenih jih je sedemnajst), je trajansko obdobje. To je jasno formulirano v kratici, ki se ob funkcijah skoraj redno pojavlja: C. V. T. P. (coloniae Ulpiae Traianae Poeto-vionensis). Na sedmih napisih so omenjeni člani mestnega sveta (decuriones), za katere ni znano, da bi imeli kakšno specifično mestno funkcijo. Razvrščeni so kronološko: 1. CIL III 4068 - AIJ 388, nagrobna stela iz belega marmorja, ki je bila vzidana v tnestni stolp: C. tulio Magnlo] / dec(urioni) c(oloniae) U(lpiae) T(rainae) P(oetovionensis) anl(norum) —] / el Vtp(oniae) Maternlae —1\/an(anorum) L/tulio Magna/ + + + +[— Prva polovica 2. stoletja 2. CIL 4022, oltar, najden v središču mesta Ptuja: I(ovi) O(ptimo) M(aximo)/ C. Clodius/ Avitus/ dec(urio) c(oloniae) U(lpiae) T(raianae) P(oetovionensis)/ v(otum) s(olvit) l(ibens) m(erito. 2. stoletje 3. B. Jevremov, Vodnik po lapidariju, Ptuj 1988, 115-116, št. 132 = M. Šašel Kos, A New Equestrian Family From Peotovio, Zeitschrift fur Papyrologie und Epigraphik 95, 1993, 236-240, tab. 6a; odlomek marmornega sarkofaga, najden na Vičavi: [P. Aelio — et —i/ [P] Aelius Marinus delc(urio) col(oniae) Poetov(ionensis)] / eq(uo) publ(ico) praefiec-tus) coh(ortis) Il Hispanorum et/ P. Aelius Marcianus dec(urio) col(oniae) eiusdem / eq(uo) publ(ico) pra-ef(ectus) coh(ortis) I Cermanorum /parentibus pientissimis. Antoninsko obdobje 4. CIL III 4067, napis s ptujskega gradu: ----\/Pattini (?)/dec(urio) c(oloniae) U(lpiae) T(raianae) P(oetovionensis)/ T. Aelius Celer/dec(urio) col(oniae) eiusd(em) /frater et Q. Ger/manius Valens. Druga polovica 2. stoletja 5. CIL III 4052/3 + p. 1746, 2278 = AIJ 328, votivni relief iz belega marmorja, najden južno od starega Ptuja, zunaj mestnega obzidja: [Nutr(icibus) Au]g(ustis) sacr(um) p(r)o salu[re] / [Secu]ndines Aeli(us) ... / [Se]cundinus dec(urio) p(osuit?)/l?Cen]sor[i]nlo] et Urs[o co(n)s(ulibus)]. Konec 2. stol. (leto kljub navedbi konzulov ni znano, glej W. Liebenam, Pasti consulares 64; A. Degrassi, Fasti consulares 117.) 6. CIL III 4050, fragment napisa, ki je bil vzidan v mestni stolp: — Ma]nsuetus / [— d]ec(urio) c(oloniae) V(lpiae) T(raianae) P(oetovionensis) / [— u)s L. M. / [— ? l(oco)] d(ato) d(ecreto) d(ecurionum). Verjetno konec 2. stoletja 7. CIL 4033, oltar, vzidan v mestnem stolpu: l(ovi) O(ptimo) M(aximo) / Depulsor(i) / Aur(elius) Ceion[iyus dle]c(urio) Poe[t(ovionensis)] / sacerdo-tal(is) e[r) / v(ir) e(gregius) prò salute / [,s]ua [er] Speciatiae / Aisìae uxoris / [s)uorumque / omnium / v(otum) s(olvit) [l(ibens)] m(erito). 3. stoletje O članih mestnega sveta, znanih s teh sedmih napisov, oziroma o družinah, ki so jim pripadali, lahko na kratko povemo sledeče: C. lulius Magnus (št. 1) je pripadal družini, ki je dobila rimsko državljanstvo v 1. polovici 1. stol. po Kr., zato je verjetno, da je družina izvirala ali iz severne Italije ali morda iz Dalmacije, kjer so lulii dokumentirani v velikem številu,3 čemur ustreza tudi razprostranjenost kognomena Magnus, ki je posebej značilen za severno Italijo pa tudi za keltske province.4 Njegova žena, Veponia Materna, pa je bila nedvomno avtohtonega porekla, saj so imena Vepo, Veponius in iz njih izvedene zloženke razširjene predvsem na južnonoriškem območju.5 C. Clodius Avitus (št. 2) bi utegnil biti noriškega izvora, sodeč po kognomc-nu, ki je izrazito značilen za keltska območja, posebej za Norik, pa tudi za Panonijo,6 čeprav je verjetneje, da se je njegova družina priselila v petovionske kanabc iz severne Italije tako kot Klodiji iz Emone, znani s posvetila Hcrkulu (AIJ 152 = CIL IH 3838 + p. 2328, 188). Oče L. Clodius Alpinus )c. bil še vpisan v tribus Velina, značilno za Akvilejce, sin C. Clodius Clemens pa že v Klavdijo, volilno okrožje večine Emoncev. P. Aelii (št. 3) so bili ena najpomembnejših petovionskih družin: brata Marinus in Marcianus, ki sta omenjena na napisu št. 3, sta dosegla na premoženje in družinski ugled vezan status rimskega viteza. Ni mogoče sklepati, ali je bil državni konj, eden simbolov viteškega stanu, podeljen prav njima osebno, ali morda že njunim staršem. Marinus, na napisu omenjen na prvem mestu in verjetno starejši od obeh bratov, je poveljeval 2. kohorti Hispancev, ki bi teoretično mogla biti II Hispanorum scutata Cyrenaica, nameščena v kraju Resculum (zdaj Bologa).7 Z vojaških diplom iz let 154 (?) in 164 je znano, da se je kohorta v teh letih zadrževala v Porolisenski Daciji.8 Druga možnost za identifikacijo kohorte bi bila equitata pia fidelis, znana z vojaških diplom iz let 129/130 v Zgornji Germaniji, kjer je imela svoj tabor v Stockstadtu.9 Na tem mestu je bivala tudi pod Antoninom Pijem.10 Mlajši brat P. Aelius Marcianus je bil prefekt 1. kohorte Germanov (cohors I Germanorum /equitata?/ c(ivium) R(oma-norum)), ki je zabeležena na diplomi iz ok. 157 po Kr. v Spodnji Meziji,11 kjer je bila stacionirana v Kapidavi (zdaj Topalu).12 Nič manj ni verjetno, da bi bila njegova kohorta cohors I Germanorum iz Germanije, katere ime je zabeleženo na isti diplomi iz 1. 129/130 kot ime 2. Hispane.13 Ni torej izključeno, da sta oba brata pod Antoninom Pijem, pod katerim sta po vsej verjetnosti postala rimska viteza,14 poveljevala kohortama, ki sta bili istočasno stacionirani v Zgornji Germaniji. Kot kaže do danes znana evidenca, so bili v času principala iz severne Italije priseljeni Valeriji edina petovion-ska družina, ki je bila uglednejša od petovionskih Publijev Elijev. Zal na osnovi imen obeh bratov, ki nista dovolj izpovedni, ne moremo sklepati o njuni etnični pripadnosti. Vendar domače keltsko poreklo ni popolnoma izključeno, ker je posebej ime Marinus močno razširjeno na keltskem jezikovnem področju15 in tudi ker sta dala postaviti sarkofag domačega, noriško-panonskega tipa z noriško-panonsko voluto16 staršem Petovioncem. Vsekakor lahko trdimo, da je družina vsaj eno ali dve generaciji prej živela v Petovioni. Brata T. Aelius Patrinus in T. Aelius Celer (št. 4) sta izvirala iz družine, ki je dobila ali v njuni generaciji ali že pred njima državljanstvo pod Antoninom Pijem. Ime Patrinus jc značilno za keltske province,17 medtem ko Celer zaradi svoje pogostnosti ni izpoveden; skoraj gotovo sta bila domačina. Elijem brez prenomena je pripadal decurto Aelius Secundinus (št. 5). O njem je znanega le malo: pripadal je poznejši generaciji Elijev, verjetno iz konca 2. stoletja; po vsej verjetnosti je bil romaniziran domačin, saj je ime Secundinus posebej zančilno za keltska področja, temu v prid pa bi govorilo tudi dejstvo, da jc dal postaviti spomenik domačim petovionskim boginjam Nutricam. Decurio s fragmentiranega napisa št. 6 je znan le po neznačilnem kognomenu Mansuetus. Zadnje in kronološko najpoznejše jc posvetilo Jupitru odvračalcu zla (De-pulsor), ki ga je dal postaviti Aurelius Ceionius (št. 7). Napis sodi brez dvoma v 3. stoletje, v čas po Karakalinem ediktu o splošni podelitvi državljanskih pravic, ko so dobili vsi, ki prej niso bili rimski državljani, vladarski nomen Aurelius. Ime Ceionius je redko, po enkrat dokumentirano v severni Italiji, Hispaniji in Dalmaciji.18 Kaže, da v tem času ni bilo več v navadi izraziti ob nazivu decurio ime mesta v prej ustaljeni obliki c(olonia) U(lpia) T(raiana) P(oetovionensis), temveč preprosto zapisati dec(urio) Poet(ovionensis). Ceionius jc opravljal tudi prestižno funkcijo vrhovnega provincialnega svečenika, ki sta jo opravljala še Petovionca Mark Valerij Maksimijan (št. 11) in Avrelij Maksimin (št. 13), bil je v(ir) e(gregius), kakor so se v pozni antiki imenovali rimski vitezi. Zanimivi sta družinsko in osebno ime Ceionijeve žene. Spedatici Aisia: kot vse kaže, sta dokumentirani le na tem napisu,19 kar bi govorilo v prid domnevi, da je bila domačinka. Preostalih deset napisov mestnih visokih uradnikov bi mogli razdeliti v dve skupini. V prvo skupino se uvršča šest napisov (št. 8-13), na katerih so omenjeni tisti magistrati, ki so imeli eno ali več običajnih mestnih funkcij bodisi v okviru civilne mestne uprave bodisi v okviru organiziranega mestnega kultnega življenja. V drugo skupino so uvrščeni tisti uradniki, ki so opravljali funkcijo prefekta s polnomočjem duo-vira, bodisi da so imeli le to funkcijo, bodisi da je bila prefektura i(ure) d(icundo) le ena od stopenj v njihovi karieri. 8. G. Alfòldy, Situla 8, 1965, 99-101 št. 1 - AIJ 389 - CIL III 4069 in 10870, največja nagrobna stela province Panonije iz belega pohorskega marmorja (4,94 x 1,82 x 0,39 m), t.i. “pranger", okrašena z reliefi, katerih osrednji prikazuje Orfejevo zgodbo. Verjetno in situ. M. yial}er[i]o C. fìllio)/ P[ap(iria tribù)? Vero?] dec(urioni)/ [c(oloniae) U(lpiae) T(raianae) P(oetovio-nensium) IIv]ir(o) / i(ure) d(icundo)/[.] T].]/5 [.] RO/[....) +/[...] S [....)/[.] e[f] Ve rus / [fili....]/{..] I [................................................................] Trajansko obdobje 9. AIJ 288, oltar iz belega marmorja, najden v Ptuju na nekdanjem Tyrševem trgu, današnji Miklošičevi ulici: Libero et Liberete / sacrum / L. Valerius Verus / dec(urio) col(oniae) Poet(ovionensis) /* praefìectus) fabr(um) quaest(or) / aedil(is) pontifìex) / Ilvir i(ure) d(icupdo). Hadrijansko/antoninsko obdobje 10. G. Alfòldy, Situla 8, 1965, 101-104, št. 2 - AIJ 280 - CIL III 4028 (napačno 4027); prim. A. Degrassi, Scritti vari I, str. 150, op. 406; leva stran oltarja, najdena na gradu; čitanje po Alfòldyju: l(ovi) O(ptimo) ]M(aximo) D(epulsori)] / C. Val]erius M.? fìilius)] / Scrilbonianus] / dec(urio) [c(oloniae) U(lpiae) T(raianae) P(oetovionensium)] /*11--11 / eq(uo) p(ublico) pr[aefìectus) fabrum] / IIIIvi[r aed(iliciae) pot(estatis)] / q(uin)q(uennalis) IIvi[r iur(e) dic(undo) q(uin)q(uennalis)] / votum [solvir] / l(ibens) Im(erito)]. Hadrijansko/antoninsko obdobje 11. Napisi, ki se nanašajo na oba Marka Valerija Maksimijana, niso bili najdeni v Petovioni oziroma njenem agru. Za primer navajam CIL VIII 4600 - A. Dobo, Inscr extra fines Pann. Daciaeque rep. 465, počastilni napis iz Zane (Diana Veteranorum), Afrika: M. Valerio Maxi/miano M. Valeri / Maximiani q(uin)q(ucnnalis) / sacerdotali fit(io) /pontifìici) coloniae / Petovionensium/ leg(ato) Aug(usti) pr(o) pr(aetore) c(larhsimo) v(iro) / co(n)s(uli) des(ignato) innocent. / praesidi patrono / Aquili Restutus fl. /p(rae)p(ositus) aedil. II viru. (!) II vir/ quinq., praef. i.d. prò / II vi-ris et Marcia/nus augur aedil. / U viru. sua pec(unia) fec(it) / idem(que) dedic(avit). Druga polovica 2. stol. Na Marka Valerija Maksimijana mlajšega se nanaša skupaj 16 napisov, zbranih pri H.-G. Pflaum, Libyca 3, 1955, 135-154 - Afrique romaine. Scripta varia I, Paris 1978, 65-84, posebej baza s počastilnim napisom iz Diane, ki vsebuje Maksimijanov cursus honorum in ki ga Pflaum na tem mestu dopolnjuje in komentira (- AE 1956, 124). 12. AIJ 287 = CIL III 4038, enak napis na obeh straneh spomenika in dopolnjen po obeh besedilih; obok nad vrati? del grobnega spomenika? Najden je bil pri dominikanskem samostanu in nato vzidan v mestnem stolpu. Za novo interpretacijo napisa glej Th. Schafer, Imperii insignia: sella curulis und fasces. Zur Reprasentation rdmi-scher Magistrate, Mainz 1989, 359-361, tab. 74,3 in H. Devijver, The Monument of an Equestrian Officer (?) from Poetovio, Pannonia Superior, Festschrift J. Fitz, v tisku (*= The Equestrian Officers of the Roman Imperiai Army 2, MAVORS 9, 1992, 298-304). Za to, da bi Fusku pripadala še dva druga pri obeh avtorjih navedena petovion-ska spomenika, ki bi mu določala ekvestrski cursus honorum, ni odločilnih dokazov. C.Val(erius) Tertius Fuscus dec(urio)/c(oloniae) U(lpiac) T(raianae) P(oetovionensis) q(uaestor), aedil(is), praeflectus) fabr(um), / llvir i(ure) d(icundo), augur / loca collegio magno Larum / et imaginum domini n(ostri) / Caesaris ob honorem / tribunatus [pe]c(unia) sua fecit. Seversko obdobje? 13. AIJ 449 - CIL III 4108, cf. p. 1749, oltar najden v Natkrižovljanu pri Sv. Barbari, kjer je bilo verjetno kultno mesto posvečeno Jupitru Kulminalu: l(ovi) O(ptimo) M(aximo) Culm(inali) Aure[l(ius)] / Maximinus de[c(urio)] / col(oniae) Poet(ovionensis) ho[nyore Ilvir(i) q(uin)lq(uennalis)] f [e]x curat(ore), sace[r]/[d]os provinc[i]Aa]e Pannoniae Supe-ri(oris) / prò salute sua et / Aurel(iae) Marcell[i]/lonae coniugis, su/orumque omnium v(otum) s(olvit) l(ibens) m(erito). 3. stoletje Zanimivo je, da so bili kar štirje mestni funkcionarji, ki so v Petovioni dosegli duovirat, člani najuglednejše petovionske družine Valerijev.20 Iz nje je izviral tudi prvi panonski senator M. Valerius Maximianus mlajši (št. 11), katerega življenjsko pot in vojaško-administrativno dejavnost, ki je bila pomembna v okviru imperialne politike in je nanjo posebej vplival potek markomanskih vojn, je izčrpno obravnaval G. Alfòldy.21 Vrstni red mestnih magistratur se razlikuje od ene kariere do druge, kar ni neobičajno tudi v drugih mestih in drugih provincah.22 M. Valerius Verus (?) (št. 8) je bil, prejkone v začetku 2. stoletja, v Petovioni decurio in duovir, njegove morebitne druge funkcije na fragmentiranem napisu niso ohranjene. Njegova skoraj 5 m visoka nagrobna stela je bila največji nagrobni spomenik ne le v antični Petovioni, temveč v provincah Panoniji in Noriku nasploh in je verjetno ostala in situ. V preteklih stoletjih so ga uporabljali kot sramotilni kamen, tako imenovani “pranger": stare risbe mestnih vedut kažejo, da je vsaj od 16. stoletja dalje stal na tem mestu. Krasili so ga nekoč prelepi reliefi, ki pa so danes tako izlizani, da jih le s težavo prepoznavamo. Osrednji prizor je predstavljal Orfeja, ki, obdan z živalmi, igra na liro; v zatrepu sta verjetno upodobljena Luna in speči Endymion. V citirani strokovni literaturi je scena razložena kot upodobitev Venere, ki žaluje za mrtvim Adonisom, vendar je Ema Diez na osnovi upodobitve v zatrepu nagrobne stele iz Savarije (RIU 1, 129) in na osnovi podobnih reliefov iz Zgornje Panonije prepričljivo dokazala, da gre za upodobitev Lune in En-dimiona. Na nagrobniku iz Savarije namreč sedečo figuro nedvomno opredeljuje kot Luno nad njeno glavo upodobljen polmesec.23 Na bazi je prikazan Orfej, ki v podzemlju pri Prozerpini in Plutonu prosi za Evridiko. Okrašeni so tudi frizi med glavnimi polji in stranske ploskve stele. Zanimivo je, da ima ta izredno velika nagrobna stela zelo dobro paralelo v precej manjši izvedbi (v. 1,65 m), v nagrobniku normalnih dimenzij iz Šmartnega na Pohorju (AIJ 101), ki ga krasijo identični prizori. Nagrobnik je dal Avreliju Kalandinu, veteranu 1. kohorte Asturcev, postaviti njegov osvobojenec. Ta stela je kakih 70 do 100 let poznejša od Valerijeve, prejkone sodi v začetek 3. stoletja po Kr. Kognomen Avre-lija Kalandina, razprostranjen predvsem v vzhodnem Noriku kaže, da je bil veteran nedvomno domačin,24 ki je bil rekrutiran verjetno proti koncu 2. stoletja. Kohorta / Asturum je bila tedaj in v 3. stoletju nameščena v Noriku v kastelu Astura (zdaj Zei-selmauer).25 Valerijev nagrobnik, ki se morda ni mogel enakovredno primerjati z bogatimi edikulami šempetrskcga tipa, ki jih, sodeč po ohranjenih fragmentiranih elementih, v Petovioni ni bilo malo,26 je vendarle zbujal zaradi svojih, za stelo impozantnih dimenzij in lepih reliefov določeno pozornost posebej med someščani in okoliškimi prebivalci, ne nazadnje tudi zato, ker je pripadal dedu ali kakemu drugemu bližnjemu sorodniku prvega in morda edinega petovionskega senatorja. Tako po vsej verjetnosti ni naključje, da si je veteran, ki se je po dosluženem vojaškem roku in prejemu državljanstva vrnil v domače kraje nekam v okolico Petovione, prek svojega osvobojenca — morda po naročilu, ali pa zgolj na svojo, še za življenja izraženo željo — oskrbel enako, dasi mnogo manjšo stelo. Kalandinov nagrobnik je dokaz, da so izdelovale tudi več generacij pozneje domače pohorsko-petovionske delavnice nagrobne stele z motivi po enakih repertorijih. Drugi znani duovir je bil L. Valerius Verus (št. 9); ni izključeno, da je bil sin Marka Valerija (št. 8) in morda celo omenjen na njegovem spomeniku.27 Svoj cursus honorum je navedel od najnižje funkcije do najvišje, zanimivo je, da navaja prefekturo fabrov pred drugimi funkcijami,28 sledijo ji kvestura, ediliteta, pontifikat, vrh njegove, do tedaj dosežene kariere pa je predstavljal duovirat. Kot domneva G. Alfòldy, bi utegnil biti Gaj Valerij Skribonijan (št. 10) njegov brat.29 Pod Hadrijanom je bil sprejet v viteški stan, njegova kariera pa je zanimiva posebej zato, ker je med mestnimi funkcijami, ki jih je opravljal, omenjena magistratura quattuorvir aediliciae potesta-tis, ki se na napisih rimskih kolonij le redko omenja. Nikakor je ni mogoče razlagati kot llllvir i(ure) d(icundo) (tako napačno v CIL in Al J), ker se izključuje s funkcijo duovirov, ki so imeli v mestih s statusom rimskih kolonij vodilno vlogo. Skupina štirih županov je običajno upravljala municipije, v kolonijah se skupina štirih uradnikov pojavi le v vlogi edilov.30 Napis so pred Alfòldyjevim popravljenim čitanjem dopolnjevali drugače: njegov kognomen kot Scri[ptor] in njegovo prefekturo kot prefekturo i(ure) d(icundo), ki je sicer v Petovioni vedno omenjena v obliki pro Ilviris. Ker bi bil ta zapis predolg, se Alfòldy iz prostorskih razlogov odloča za prefekturo fabrov. Sledita Mark Valerij Maksimijan, starejši in mlajši (št. 11). Oče, ki je bil morda sin Lucija Valerija Vera ali Skribonijana (št. 9 ali 10),31 je bil v Petovioni duovir quinquennalis, eden od dvojice za cenzus zadolženih, na pet let voljenih mestnih županov, kar je bil vrh civilne mestne kariere. Poleg tega je bil vrhovni svečenik Zgornje Panonije. To mesto so dosegli zgolj najuglednejši magistrati večjih mestnih središč, predvsem tisti, ki so v svojih mestih že opravljali funkcijo duovira. Glede na to, da je njegov sin dosegel vrh svoje državne kariere v času markomanskih vojn, sodi delovanje njegovega očeta v sredo 2. stoletja po Kr. Edina znana funkcija iz sinove kariere, ki je bila vezana na rodno mesto, je bil pontifikat. Napis naslednjega člana družine Valerijev (št. 12), ki je v Petovioni dosegel duo-virat, se uvršča med donatorske napise in sodi po vsej verjetnosti v seversko obdobje. Gaj Valerij Tetij Fusk, katerega dve gentiini imeni kažeta na tesno povezavo Valerijev s Tettii, ki sicer v Petovioni in Panoniji niso znani, je opravljal vrsto funkcij, ki jih je na napisu navedel po naraščajočem vrstnem redu. Bil je kvestor, edil in načelnik zveze rokodelcev (praefectus fabrum), duovir in avgur. Funkcija, ki jo omenja v drugem delu napisa, tribunal, ni jasno opredeljena in jo je mogoče interpretirati na dva načina. Lahko da je imel Fusk mesto tribuna v okviru kolegija častilcev Larov in vladarjevih podob (tako J. Šašel in G. Alfòldy),32 lahko pa da je nastopil vojaško kariero rimskega viteza in dosegel najbolj administrativno od treh ali štirih vojaških poveljstev (tres, oziroma quattuor militiae), legijski tribunal, česar H. Devijver ne izključuje,33 priznava pa, da ni odločilnih dokazov za to mnenje. Ob priliki, ko je tribunal dosegel, je sklenil članom kolegija s svojim denarjem urediti — prejkone pokopališke — parcele. Kolegiji častilcev Larov in vladarjevih podob so znani še v Rimu (C/L VI 307, 958) in v Tipasi (C/L Vlil, 17143), podobne kolegije pa najdemo tudi v sosednjih mestih, tako npr. kolegij častilcev Genija province Zgornje Panonije v Sa-variji (C/L III 4168), častilce Genija Anigcmija in Markurija v Celeji (C/L III 5157; 5196) in kolegij častilcev Larov v Virunu (C/L III 4792). Zadnji napis iz te skupine (št. 13) je posvetilo Jupitru, zavetniku gorskih vrhov (Culminalis), ki ga je dal postaviti član mestnega sveta Avrelij Maksimin zase in za blagostanje svoje žene Avrelije Marceline in vseh svojcev. Užival je čast vsakih pet let voljenega duovira (Ilvir quinquennalis), ki jo je dosegel po opravljenem kurator-stvu, ki pa na napisu ni pobliže opredeljeno. Vrh njegove kariere je predstavljala prestižna funcija svečenika za celotno provinco Zgornjo Panonijo. Na štirih napisih (št. 14-17) iz zadnje skupine je omenjena zanimiva funkcija, ki jo v strokovni literaturi različno interpretirajo. To je prefektura pro llviris oziroma prefektura i(ure) d(icundo), ki so jo W. Liebenam,34 W. Ensslin35 in W. Langham-tner36 opredelili kot funkcijo, ki bi v različnih okoliščinah lahko ustrezala predvsem dvema možnima kategorijama: 1. Prefekta je imenoval eden od duovirov v primeru, da je bil njegov kolega že odsoten, on sam pa je želel zapustiti mesto za več kot en dan. V tej funkciji, ki je dokumentirana v 25. poglavju lex municipii Salpensani in v lex Imitano?1 je bil prefekt zgolj namestnik duovira, toda čeprav je imel polnomočje duovira, ni imel pravice uživati časti te funkcije in zato tudi ni bil dolžan mestu plačati določene, na nastop magistrature vezane denarne vsote, summa legitima, oziroma honoraria. 2. Če je mesto podelilo častni duovirat vladarju, je ta imenoval na svoje mesto prefekta i(ure) d(icundo), ki naj bi izvrševal namesto njega duoviralne funkcije. Tako kot prejšnji je tudi ta tip funkcije omenjen na obeh hispanskih municipalnih zakonih.3« Napisi, na katerih se prefektura i.d. omenja v Petovioni, so naslednji: 14. AIJ 279, oltar iz pohorskega marmorja, zgoraj odbit in močno poškodovan. Najden na Panorami v poznejšem grobu kot gradbeni material: [I(ovi) O(ptimo) M(aximo)] / {prò s]alu[te] /......./........I f V[a]ler{i] /....../ M{axim]i[ani?] / d[ec(urionis)] c(oloniae) U(lpiae) T(raianae) P(oetovionensis) / a[edi\li[s, q(uaestoris)] /,0 pr{ae\f(ecti) pr{o]/l/lviris] i(ure) d(icundo)/lu{li]us et/S{al]via/{Iul?]iana/l5 p[ar]entes/ {v(otum)ì s(olverunt). 2. stoletje Vr. 7 hipotetično dopolnjuje Alfòldy, Arh. vest. 15-16, 1964-1965, 138-139 št. 6. 15. AE 1986, 568 - I. Tušek, vest. 37, 1986, 349, fot. tab. 8: Nutricibus Aug(ustis) sacr(um) T. Cassius / Verinus dec(urio) col(oniae) Poet(ovionensium), praef{ectus) fabr(um), praef(ectus) /prò Ilvir(is) et Donnia Maximilla con(iux) /prò salute T. Cassi(i) Severi fili(i). Draga polovica 2. stoletja 16. CIL III 4111, stebriček, najden v vasi Klenovnik na območju antične Petovione: I(ovi) O(ptimo) M(aximo) Dep(ulsori) / C. Tiberin(ius) / Faventinus / dec(urio) col(oniae) Poet(ovionensis), / pr(a)ef(ectus) fabrum, / questor, pr(a)efiectus) /pro llviris/pro salute sua / suorumq(ue) omnium. Začetek 3. stoletja 17. G. Alfòldy, Situla 8, 1965, 105-106 št. 4 = ILJug 352, oltar iz apnenca, najden na Spodnji Hajdini nedaleč od 1. mitreja: {I(ovi) O(ptimo) M(aximo)] / {Do]lic[heno\ / [.] Oct(avius) Ingen/u(u)s ob hon[oyre(m) pr(a)efectu/r(a)e d(ono) d(edit). 2. stoletje J. Gascou, ki je analiziral to funkcijo v afriških mestih, ugotavlja, da za drugo kategorijo, ko je prefekt imenovan, da bi opravljal funckijo duovira namesto vladarja, ni najti več kot eno ali dve epigrafski potrdili.39 Preostane torej funkcija prefekta, ki je nadomeščal duovira, za katero je Ensslin domneval, da po vsej verjetnosti v epigrafi-ki ni pustila sledov, ker ni bila častna funkcija.40. Dejstvo pa je, da je v afriških mestih in drugod dokaj dobro dokumentirana, zato Gascou domneva, da se morda nekaj napisov vendarle nanaša na primer odsotnosti obeh duovirov in njunega nadomeščanja in navaja dva primera, v katerih nastopa prefektura v karieri na začetni stopnji, summa legitima pa v zvezi z njo ni izrecno omenjena, medtem ko se v povezavi z edi-liteto omenja.41 Gascou navaja tudi tri tipe prefekta iure dicundo v afriških mestih, in sicer primer prefekture v cirtejski konfederaciji, ko je prefekt upravljal eno, dve ali tri kolonije, ki so bile priključene Girti (Chullu, Rusicade in Mileu)*2 oziroma podobno, nekoliko manj prestižno prefekturo pro triumviris.*2 Prefekti, zadolženi za del ozemlja, ki je pripadal Kartagini, so prav tako izvrševali jurisdikcijo enako duovirom, le-ti pa so svojo funkcijo opravljali vzporedno s prefektom oziroma prefekti.44 Kako pa funkcijo natančno opredeliti, ostaja zaradi pomanjkanja evidence nejasno. Petovionski napisi kažejo, da se prefekti omenjajo relativno pogosto: to bi bil brez dvoma eden med razlogi za misel, da naziv prejkone ni označeval namestnika odsotnega duovira, praefectus a Ilviro relictus. Verjetneje bo potrebno tudi za primere pe-tovionskih prefektov i.d. najti ustreznejšo razlago. Prefektura pro llviris je navedena v karieri med drugimi mestnimi funkcijami na različnih mestih. Na fragmentiranem posvetilnem napisu Jupitru, ki ga je dal postaviti eden Valerijev, morda Mark Valerij Maksimijan starejši (št. 14), je prefektura navedena po ediliteti in kvesturi in pred duoviratom. Na posvetilu Nutricam, ki sta ga dala postaviti T. Cassius Verinus in njegova žena Donnia Maximilla za zdravje svojega sina Tita Kasija Severa (št. 15), je omenjena za prefekturo fabrov. Kasiji so bili razprostranjeni po vseh bližnjih večjih mestnih središčih od Akvileje do Savarije, v Emoni so bili ena najuglednejših družin.45 Ime Verinus je značilno predvsem za keltska in germanska območja in je sicer redko.46 Donnii so bili, sodeč po imenu, brez dvoma romanizirani lokalni keltski velikaši47 in prav značilno je, da sta zakonca dala postaviti spomenik z lepim reliefom Nutrie lokalnim petovionskim boginjam. Na posvetilu Jupitru odvračalcu zla (Depulsor) Gaja Tiberinija Faventina je prefektura pro Ilviris navedena za prefekturo fabrov in za kvesturo. Ime Tiberinius je redko, v Petovioni in v Panoniji sicer doslej tli dokumentirano; Gaj Tiberinij Faventin je dosegel v Petovioni duovirat, kar kaže, da je bila družina po markomanskih vojnah (napis sodi prejkone na začetek 3. stoletja) ena najpomembnejših v mestu. Da prefektura ni predstavljala namestništva, temveč pravo mestno funkcijo, ki je imela svoje mesto v municipalni karieri pred duoviratom,48 nam potrjuje napis št. 17, posvetilo Jupitru, verjetno Dolihenskemu, ki ga je dal [.]Octavius Ingenuus postaviti ob honorem praefecturae. Prefektura je bila torej častna funkcija in oseba, ki jo je izvrševala, je uživala vse z njo povezane pravice in časti. Malo je verjetno, da bi šlo za kakšno drugo prefekturo, npr. fabrum*9 in ne i(ure) d(icundo), saj bi bilo v primeru prefekture kakšnega od kolegijev to po vsej verjetnosti navedeno. Epigrafska evidenca torej kaže, da je bila prefektura i(ure) d(icundo) oziroma pro Ilviris samostojna funkcija, ki je morala biti, sodeč po nazivu, precej podobna funkciji duovira. Najlaže si je predstavljati, da so si oba duovira in prefekti (morda je bil eden, morda jih je bilo več) jurisdikcijo razdelili bodisi po sferah dela in je prefekt ob prisotnosti duovira deloval kot njegov pomočnik, bodisi po geografsko opredeljenih območjih.50 Petovio-ha je bila eno največjih mest v Noriku in Panoniji, razdeljena je bila na več mestnih območij, vici, od katerih je vicus Fortunae tudi epigrafsko dokumentiran.51 Pripadal ji je velik teritorij, ki je poleg drugih naselbin obsegal npr., tudi Aquae lasae, zato je domneva, da sta duovira pri opravljanju svojih funkcij potrebovala pomoč prefektov, več kot verjetna. Zanimivo se je še na kratko ozreti po bogovih, ki so jih častili petovionski magistrati. Nič ne bi presenečalo, če bi bil najpogosteje dokumentiran vrhovni bog rimskega panteona in kapitolinske triade,52 vendar sta bili prav njemu postavljeni le dve posvetili (št. 2 in 14?). V dveh (št. 7 in 16) oziroma še verjetneje treh (prim. št. 10) oltarjih je bil počaščen Jupiter Depulsor, ki so ga posebej radi častili na jugozahodu province Zgornje Panonije.53 Nemalo posvetil je bilo najdenih tudi v Petovioni in nje-t>i okolici54 in ni izključeno, da se za njim skriva kakšno lokalno pomembno vrhovno božanstvo.55 Zato je povsem razumljivo, da ga je v Lambaesis, kjer je poveljeval legiji III. Avgusti, častil tudi Mark Valerij Maksimijan mlajši (C/L VIII 2621). Tudi ne preseneča, da je senator iz Petovione častil Mitro in mu posvetil oltarje v Apulu in v Lambezi (C/L III 1122; AE 1915, 28 in CRAI 1954, str. 273). Bogovi, ki se omenjajo Po enkrat, so Jupiter Culminalis (št. 13), nekajkrat omenjen na posvetilih iz same Petovione in njenega agra (C/L III 4032, 4115, AIJ 283, 284, lUug 1165), Dolichenus (št. 17) in Liber z Libero (št. 9). Dve posvetili sta bili postavljeni v čast Nutricam in verjetno ni naključje, da je na obeh napisih prisoten domač keltski element. Aelius Se-cundinus je bil morda romaniziran premožen domačin, žena Tita Kasija Verina, Don-nia Maximilla pa je nedvomno pripadala ugledni domači petovionski družini. OPOMBE: 1 W. Langhammcr, Die rechtliche und soziale Stellung der Magistratus municipales und Decu-riones, Wiesbaden 1973, 62 ss. Glej tudi L.A. Curchin, The Locai Magistrates of Roman Spain (Phoenix Suppl. Voi. 28) 1990, passim', G. Rup-precht, Untersuchungen zum Delcurionenstand in den nordwestlichen Provinzen des ròmischen Rei-ches (Frankfurt. Althist. Stud. 8) 1975. 2 B. Saria, RE XXI, 1 (1951), s.v. Poetovio, 1170-1175; M. Šašel Kos v: D.R. Jordan, M. Šašel Kos, M.B. Wallace, A Greek Metrical Epi-taph from Poetovio for a Soldier frora Bithynia, Zeitschrift fùr Papyrologie und Epigraphik 60,1985, 87-88. 3 A. Mócsy, Die Bevólkerung von Pannonien bis zu den Markomannenkriegen, Budapest 1959, 34; G. Alfoldy, Die Personennamen in der rómi-schen Provini Dalmazia (Beitrage zur Namenfor-schung Bh. 4) Heidelberg 1969, 31-38. 4 I. Kajanto, The Latin Cognomina, Helsinki 1965, 275. 5 J. Šašel, C. lulius Vepo, Živa Ant. 4, 1954, 347-351. 6 Kajanto (op. 4) 304; Alfoldy (op. 3) 160-161; glej sedaj predvsem F. Lochner von Hiitten-bach. Die romerzeitlichen Personennamen der Steiermark, Graz 1989, 26-27. 7 J. Beneš, Ausilia Romana in Moesia atque in Dacia. (Studie arch. tisi. českosl. akad. Brno VI/2). Praga 1978, 39-40, cf. 117. 8 M.M. Roxan, Roman Military Diplomas 1954-1977, London 1978 in Roman Military Diplomas 1978-1984, 1985, št. 47, 63, 64, [66], (65/115], (116], [117], 9 Roxan II (op. 8) 152 št. 90; K. Kraft, Zur Rekrutierung der Ale n und Kohorten an Rhein und Donau, Bemae 1951, 177 (C. Cichorius, RE IV, 1, 1900, 300, 11). Glej Die Rómer in Hessen. Stuttgart 1982, 479 f. 10 E. Stein, Die kaiserlichen Beamten und Truppenkdrper im ròmischen Deutschland unter dem Prinzipat, Wien 1932, 195 s. 11 Roxan I (op. 8) 72-73 št. 50. 12 Beneš (op. 7) 36, cf. 102. 13 Roxan II (op. 8) 152 št. 90. Cf. C1L XVI 62 in 80; Kraft (op. 9) 176 (C. Cichorius, RE IV, 1, 293, 44). 14 Glej S. Demougin, L’ordre equestre sous les Julio-Claudiens (Coll, de l’Ec. fr. de Rome 108, 1988) 202. 15 Kajanto (op. 6) 308; Alfoldy (op. 3) 238; Mócsy (op. 3) 180. 16 Erna Diez, Die Aschenkisten von Poetovio, JÓA1 37, 1948, 151 ss, posebej 171 ss; B. Djurič, neobjavljena disertacija, Ljubljana 1991. 17Kajanto (op. 6) 305. 18 A. Mócsy et al., Nomenclator, Diss. Pann. 3/1 (1983) s. v. 19 Ibid., s. v. Toda glej G. Alfoldy, Revidierte Inschriften aus der Gegend des Plattensees, Speci-mina nova 6, 1990 [1992] 89-91. 20 G. Alfoldy, Die Valerii in Poetovio, Arh. vest. 15-16, 1964-65, 137-144. 21 G. Alfoldy, P. Helvius Pertinax und M. Vale-rius Maximianus, Opuscula 1. Kastelic sexagenario dicata. Situla 14/15, 1974, 199-215; prim. J. Šašel, Senatori ed appartenenti all’ordine senatorio provenienti dalle province romane di Dacia, Tracia, Me-sia, Dalmazia e Pannonia, Epigrafia e ordine senatorio II, Tituli 5, Roma 1982, 567-568. Id., Kronika 28, 1980, 159-160. 22 Curchin (op. 1) 29-33; J. Gascou, Magi-stratures et sacerdoces municipaux dans les cités de Gaule Narbonnaise (résumé), Xr Congrès it>-tern. d'épigr. gr. et lai. Rappons préliminaires, Paris-Nimes 1992, 28-33. Glej tudi M.S. Bassi-gnano, I “praefecti iure dicundo" neH’ltalia settentrionale, Epigrafia. Actes du colloque en mé-moire de Attilio Degrassi (Coll, de l’Ec. fr. de Rome 143), Roma 1991, 515-537 passim. 23 E. Diez, Luna und der ewige Schlafer. Das Giebelbild oberpannonischer Grabstelen, AAr-chHung 41, 1989 (Festschrift A. Mócsy) 337-347. 24 J. Šašel, Ein ostnorischer Personenname: Kalandinus, Festschrift Modrijan. Schild von Ste-ier 15/16, Graz 1978/79, 85-87. 25 Kraft (op. 9) 88-90; 263. 26 Za podatek se lepo zahvaljujem dr. B. DjU' tiču. 27 Alfoldy (op. 20) 139. 28 B. Dobson, The “Praefectus fabrum" in the Early Principale, Britain and Rome. Essays pr(' sented to E. Birley, Kendal 1966, 61-84 omenja različne tipe prefektov fabrov; prefekture s peto-vionskih napisov so stopnja v municipalni karieri, sam pa obravnava tiste, ki so imeli vojaške funkcije: glej tudi D.B. Saddington, Praefecti fabruin of the Julio-Claudian Period, Rdmische Geschi-chte, Altertumskunde und Epigraphik. Festschrift A. Betz, Wien 1985, 529-546; R. Sablayrolles, Les praefecti fabrum de Narbonnaise, RArchNarb |'> 1984, 239-247, ki je analiziral prefekte v okviru municipalnc kariere in prišel do zanimivega rezultata, da bi prefektura utegnila predstavljati nekakšno odskočno desko za sprejem v viteški stan- 29 Alfoldy (op. 20) 139, 142. 30 Napisov z omembo llllviri v našem prostoru skoraj ni, prim. C1L III 10770 iz Emone. To mestno funkcijo je analiziral A. Degrassi, QuaiI’ tuorviri in colonie romanc e in municipi retti da duoviri. Memorie dell’Accademia Nazionale Lincei, Cl. scien. morali e štor. ser. 8, 2, 1^4 (1950) 281-344 - Semi vari di antichità, Ron>8 1962, 99-177, glej posebej 322-323 (150) in 33* (170). Glej tudi J. Gascou, Duumvirat, quattuorvi rat et statut dans les cités de Caule Narbonnaise, Epigrafia. Actes du colloque en mémoire de Attilio Degrassi (Coll, de l'Ec. fr. de Rome 143), Roma 1991, 547-563. 31 Alfoldy (op. 20) 139-140. 32 J. Šašel, v indeksu k napisom Hoffiler, Sana, Al J, str. 36* (res municipalis)', G. Alfoldy (op. 20) 139. 33 H. Devijver, Prosopographia militiarum equestrium quae fuerunt ab Augusto ad Gallienum 2, Leuven 1977, str. 832-833 in v članku, citiranem k napisu št. 12. 34 W. Liebenam, Stddtevenvaltung im rdmi-schen Kaiserreiche, Leipzig 1900, 260-263. 33 W. Ensslin, RE XXII, 2, 1954, 1313-1323, v. praefectus. 36 Langhammer (op. 1) 63-64. 37 Prim. ILS 6088 in J. Gonzales, The Lex Ir-nitana: a New Copy of thè Flavian Municipal Law. J RS 76, 1986, 147-243. 38 Glej J. Gascou, La praefectura iure dicun-‘lo dans les cités de l'Afrique romaine, L'Afrique dons l’occident romain (l,r siede av. J.-C. — /1* dècle ap. J.-C.), Actes du colloque. Coll. ec. fr. Rome 134, 1990, 367 ss. Obstajali sta še dve redki situaciji, ki sta zahtevali prisotnost prefekta i.d.: Ce duovira iz kakršnega koli razloga nista mogla ■zvrševati svoje funkcije oziroma biti imenovana. Je mogel mestni svet izvoliti dva prefekta i.d., kar ■j® znano le v Pompejih in Gadesu. V izrednih kriznih primerih je bil izvoljen prefekt i.d., ki je svojo funkcijo opravljal skupaj z obema duoviro-JJ13- Ta tip prefekta omenja Tacit za Pompeje in Nucerijo (An/i. 14, 17). 39 Ibid. 371-373. 40 W. Ensslin (op. 35) 1318. 41 Gasocu (op. 38) 347-376. 42 Ibid. 376. 43 Ibid. 377-378. 44 Ibid 378-380. 45 A. in J. Šašel, Le préfet de la Ie aile Britan-nique Milliaire sous Trajan à Emona, Arh. vest. 28, 1977, 334-345; M. Šašel Kos, Boginja Ekoma v Emoni, Zgod. čas. 46, 1992, 9. 46 Kajanto (op. 4) 254. 47 A. Holder, Altceltischer Sprachschatz I, 1306. Prim J. Gascou, Zeitschr. f. Papyr. u. Epigr. 93, 1992, 134 ss. 48 Prim. M. Christol, S. Demougin, La carrière d’un notable Narbonnais, au debut du Ier s. après J.-C. (CIL, XII, 4371 et 4372), Zeitschr. f. Papyr. u. Epigr. 49, 1982, 146, ki sta prišla do enakega rezultata za Narbono; glej tudi Gascou (op. 22) za Narbonenzijsko Galijo. 49 Prim. G. Alfoldy, Situla 8, 1965, 106. 50 Do podobnih rezultatov je prišel na osnovi analize mestnih funkcionarjev v Galiji in drugod tudi J. Gascou, ustno in v članku, cit. v op. 22. 31 AU 340 = CIL III 10875 + p. 2328, 29: Volcano / Aug(usto) sacr(um) / ex imp(erio) vicus / Fortun(ae) a templ(o) f Fortunae od horr(ea) / m(ille) p(edes). 32 G. Alfoldy, Die Krise des Imperium Roma-num und die Religion Roms, Religion und Gesell-schaft in der rčmischen Kaiserzeit. Kolloquium zu Ehren von F. Vittinghoff, Kòln, Wien 1989, 84 in passim. 33 A. Mócsy, Pannonia, RE Suppl. IX, 1962, 729; G. Alfoldy Noricum, London, Boston 1974, 137. 34 Tako poleg omenjenih še CIL III 4018: C. Petronius Chryseros, 4034: [—] Secundina in morda še posvetila I.O.M.D. (CIL III 4035, 4036, ILJug 339, ki se običajno tudi tako interpretirajo. 33 H.-G. Pflaum, Mélanges I. Levy, 1955 (Annuaire de ITnstilut de Philologie et d’Histoire orientales et slaves 13, 1953) 445-460; cf. K. Latte, Rdmische Religionsgeschichte (Handbuch d. Altertumswiss. 5, 4), MQnchen 1960, 154 op 2. THE RUL1NG ARISTOCRACY IN POETOVIO Summary The study of thè families, which played a leading role in thè town, thè so-called ruling elite, is intere-lng and instructive. Poetovio, which like Emona and Celeia, once belonged to thè kingdom of Noricum, as, however, annexed to thè Roman province of Pannonia in thè early Augustan period and became a Ro-Ij'sn colony under Trajan. It had ceased to be a military base before this, a legionary garrison having been Pmscni from thè inilial Roman occupation onwards.2 Il was an important Communications crossroads and a Pjarket centre on thè Amber Road, so that immigrants from northem Italy, retired military personnel from * parta of thè empire, also thè eastem provinces, and merchanls of various elhnic origina all settled bere. s •l'e onomastic material in thè inscriptions shows, thè native element was pushed more into thè background for example, in Emona and Celeia. The terminus post quem for all of thè inscriptions, in which municipal .^nunistrative offices are mentioned (17 bave survived), is thè Trajanic period. There is mention of decuriones Scven inscriptions, thè spccific municipal function of whom - if any - is unknown (nos. 1-7). The wife of C. lulius Magnus (no. 1), Veponia Materna, was doubtless of native origin, as thè names of Vepo, Veponius and their known derivatives are mainly distributed in thè southern Norican region.5 C. Clo-dius Avitus (no. 2) could on thè basis of his cognomen also be considered to bave been of Norican origin,6 allhough it is more likely that his faraily emigrated to thè canabae of Poetovio from northem Italy like thè Clodii from Emona, known from thè dedication to Hercules (AIJ 152 = CIL III 3838 + p. 2328, 188). The father, L. Clodius Alpinus, was stili listed in thè tri bus Velina, characteristic of thè Aquileian inhabitants, whilst thè son, C. Clodius Clemens, was already in thè Claudia, thè voting districi of thè majority of thè ci-tizens of Emona. The P. Aelii (no. 3) were one of thè most important families of Poetovio: thè brothers, Ma-rinus and Marcianus, were equestrian officers, each of them commanding a cohort, probably under Antoni-nus Pius. Marinus was prefect of thè 2nd cohort of thè Hispani, which might theoretically bave been thè // Hispanorum scutata Cyrenaica, stationed at Resculum (present-day Bologa),7 or thè equitata pia fidelis, at-tested in military diplomas from 129/130 AD in Upper Germania, where its camp was located at Stock-stadt.9 It was stationed in this fortress also under Antoninus Pius.10 The younger brother was prefect of thè 15< cohort of thè Germani (cohors I Germanorum/equitata?/c(ivium) R(omanorum)), which was attested in a diploma from c. 157 AD in Lower Moesia,11 where it was stationed at Capidava (present-day Topalu).12 It might bave also been thè cohort of thè same name from Germania, whose name was attested in thè same diploma from 129/130 AD, in which thè II Hispana, too, is documented.13 As thè evidence, which is at pre-sent available, shows, thè only family in Poetovio in thè period of thè principale, which was more important than thè P. Aelii of Poetovio, was thè family of thè Valerii, who had emigrated there from northem Italy. The brothers, T. Aelius Patrinus and T. Aelius Celer, carne from a family, which received citizenship under Antoninus Pius; they were almost certainly natives. The romanized native, Aelius Secundinus, belon-ged to thè Aelii without a praenomen. Aurelius Ceionius performed thè prestigious function of sacerdos of Upper Pannonia, which was also performed by M. Valerius Maximianus (no. 11) and Aurelius Maximinus (no. 13). Also interesting are thè family name and cognomen of Ceionius’ wife, Speciatia Aisia: it seems that they were only recorded on this inscription,19 which would argue in favour of thè supposition that she was a native. There follow magistrates, who had one or more usuai municipal offices (nos. 8-13). It is interesting that four of thè duovirs of Poetovio were members of thè family of thè Valerii,20 from whom thè first Pan-nonian senator orìginated, M. Valerius Maximianus thè younger (no. 11). His life and military-administrati-ve career, which was important in thè context of imperiai politics and particularly during thè course of thè Marcomannic Wars, has been exhaustively analysed by G. Alfoldy.21 The order of municipal offices differs from one career to thè next, which is not unusual in other towns and provinces.22 M. Valerius Verus (?) (no. 8) was, probably at thè beginning of thè 2nd century, decurion and duovir in Poetovio; his other possible functions are not preservcd on thè fragmentary inscription. His tombstone, which was almost 5 m high, was not only thè largest funerary monument in Poetovio, but also in thè whole of thè provinces of Pannonia and Noricum, and has probably remained in situ. In past centuries, it was used as a “stone of humiliation”, thè so-called "pranger": old drawings of thè town show that it has stood on this site at least from thè ló01 century onwards. It was decorated with once fine reliefs, which are now so wom that they are difficult to recognise. The centrai scene represenled Orpheus, who, surrounded by animals, plays thè lyre; Luna and thè sleeping Endymion were probably represenled on thè gable end. This scene has often been interpreted as thè representation of Venus, mouming thè dead Adonis, but Erna Diez has convincingly shown that rather it represents Luna and Endymion, on thè basis of a tombstone front Savaria (RW 1, 129) and similar reliefs from Upper Pannonia. Namely, thè seated female figure on thè lomb-stone from Savaria, doubtless, represents Luna, as she has crescent moon carved above hcr head.23 Orpheus, beseeching Persephone and Pluto for thè return of Eurydice from thè underworld, is shown on thè base. Friezes are also decorated between thè main fields and on thè side panels of thè stela. It is interesting that this large funerary monument has a very good parallel in a much smaller versioo (height 1.65 m), in a tombstone of normal dimensions from Šmartno in thè Pohorje mountains (AIJ 101). which is decorated with identica! scenes. The tombstone was erccted to Aurelius Calandinus, a veteran of tl^ cohors I Asturum, by his freedman, and is some 70 to 100 years latcr than that of Valerius, probably dated to thè beginning of thè 3rd century. The cognomen of Aurelius Calandinus, distributed throughout eastern Noricum, shows that thè veteran was doubtless a native,24 who had probably been recruited towards thè end of thè 2,,d century. The cohors I Asturum was at that time and in thè 3rd century stationed in thè fortress of Astura (present-day Zeiselmauer).25 Valerius' tombstone may pcrhaps not be worthy of comparison with tl>e rich aediculae of Šempeter type, which, on thè basis of surviving fragmentary elements, were not infreque0* in Poetovio,26 but it must bave aroused, however, a certain attention amongst thè townsfolk and pcople ol thè surrounding area, due to its, for a tombstone, imposing dimensions and fine reliefs and, not least, because it belonged to thè grandfalher or some dose relative of thè first and probably only senator from Poetovio-Thus, in all probability, it is not accidcnlal that a veteran, who, after finishing military Service and rcceivin? citizenship, retumcd to his home, somcwhcre in thè vicinity of Poetovio, was provided with an identica!. although much smaller, tombstone by bis freedman, who may bave acted on bis command or on bis wishes, expressed in life. The tombstone of Calandinus is an indication that thè locai Pohorje-Poetovio workshops many generations later stili produced funerary stelae with motifs from thè same repertoire. G. Alfóldy suggested that L. Valerius Verus (no. 9) and C. Valerius Scribonianus (no. 10) can be consi-dered as brothers. The latter was awarded equestrian tank under Hadrian and bis career is especially inter-esting, because, amongst thè municipal offices which he performed, there is mention of a magistrature of quattuorvir aediliciae potestatis, which is not frequently mentioned in inscriptions from Roman colonies.30 There follow M. Valerius Maximianus, thè older and thè younger (no. 11). The father, who was perhaps thè son of Verus or Scribonianus (no. 9 or IO),31 was duovir quinquennalis in Poetovio and thè sacerdos of Upper Pannonia. The only function from thè son's career, which was connected with his home town, was thè Pontificate. An enigmatic case is that of C. Valerius Tettius Fuscus (no. 12). The tribunale, which is mentioned in thè second part of his career, is not clearly defined and might possibly be explained as thè chair-manship of thè collegium magnum Larum et imaginum domini nostri Caesaris, as has been suggested by ì. Sašel and G. Alfóldy.32 However, it could perhaps be assumed that Fuscus entered his military career as an equestrian officer and reached thè legionary tribunale, which is not totally excluded by H. Devijver.33 On Ote occasion, when he reached thè tribunale he resolved to arrange for members of his collegium (probably furiai) plots at his own expense. The collegio of thè worshippers of thè Lares and thè imperiai images are also lóiown from Rome (C/L VI 307, 958) and Tipasa (C/L Vili 17143), and similar collegio are attested in neighbouring towns, for example, thè collegium of thè worshippers of thè Genius of thè province of Upper Pannonia in Savaria (C/L III 4168), thè worshippers of thè Genius Anigemius and Mercurius in Celeia (C/L Hi 5157; 5196) and thè collegium of thè worshippers of thè Lares in Virunum (C/L III 4792). In thè last four inscriptions, an interesting office is mentioned, which is variously explained by modem Interpreters: thè office of praefectus prò llviris or praefectus i(ure) d(icundo) (nos. 14-17). J. Gascou, who analysed this function in thè Afričan towns, has argued that thè category, when a prefect was appointed to Perform thè function of duovir in thè place of thè emperor, does not find more than one or two epigraphic confirmations.38 Thus, there remains thè function of thè prefect, who substituted for thè duovir. Ensslin suggested that, considering that this was not an honorific function, id did not, in all probability, leave traces In thè epigraphy.40 However, since thè office is relatively well-documented in thè Afričan and other towns, Gascou has argued that perhaps some of these inscriptions actually relate to thè absence of both of thè duo-v'rs. All of thè other evidence should be examined in its specific context, in order to properly interpret it. The inscriptions from Poetovio show that prefects are relatively frequently mentioned; this may doubtless he one of thè reasons for thè assumption that thè office probably did not relate to a deputy for an absent duovir, praefectus a llviro relictus. It seems necessary to find a more suitable explanation also in thè case °f thè prefects i(ure) d(icundo) of Poetovio. The prefecture prò llviris is attested in a career amongst other municipal offices at different places. A confirmation that it does not represent a deputy, but a reai municipal office, which had its place in a municipal career before thè duovirate,48 is offered by inscription no. 17, de-dicated to Juppiter, probably Dolichenus, which [.] Octavius Ingenuus erected ob honorem praefecturae. ^he prefecture was, thus, an honorific function and thè individuai, who carried it out, enjoyed all of thè r'ghts and honours connected with it. It is unlikely that some other kind of praefectura would bave been mcant, e.g. fabrum*9 and not i(ure) d(icundo), as a prefecture of one of thè collegio existing in thè town w°uld probably be specified. The epigraphic evidence, therefore, indicates that thè prefecture i(ure) d(icun-d°), or prò llviris, was an independant office, which must bave been, judging by thè title, very similar in •unction to that of thè duovir. It seems plausible to suggest that both of thè duovirs and thè prefects (there may bave been more than one) dividcd thè jurisdiction, either by spheres of work, thè prefect functioning as an assistant when thè duovirs were present, or by geographically determined areas.50 Poetovio was one of die largest towns in Noricum and Pannonia, divided into many town distriets, vici, of which thè vicus For-,unae is epigraphically documented.51 A large territory belonged to it, which includcd, amongst other seltle-ments, Aquae lasac. Thus it would appear that thè suggestion that thè two duovirs needed thè aid of prefects *n thè performance of their duties, is more than likely. It is also of interest to briefly take into consideration thè gods, which were honoured by thè magistrates D Poe,ovio. It would not be at all surprising, if thè most frequently documented were thè supreme god of thè ^°man pantheon and of thè Capitoline Triad,52 but only two dedications were directly erected to him (nos. ‘ and 147). On two (nos. 7 and 16), or more probably, on three (cf. no. 10) of thè altars, Juppiter Dcpulsor ■s honoured, who was particularly worshippcd in thè Southwest of thè province of Upper Pannonia.53 Not a ew dedications were also found in Poetovio and its vicinity54 and it canno! be ruled out that beneath thè ujme of Juppiter Depulsor a locai supreme deity is concealed.55 Thus, it is completely underslandablc that Iv)- Valerius Maximianus thè younger also worshippcd this god in Lambaesis, where he commanded thè le-8>on IH Augusta (CIL Vili 2621). It is also not surprising that a senator from Poetovio worshippcd Mithras ?ml dedicated altars to him in Apulum and Lambaesis (C/L III 1122; AE 1915, 28 and CRAI 1954, p. 273). "e gods, who are only mentioned once, are Juppiter Culminalis (no. 13), attested a few times in Poetovio and its ager (CIL III 4032, 4115, AU 283, 284, lUug 1165), Dolichenus (no. 17) and Liber with Libera (no. 9). Two dedications were erected in honour of the Nutrices (nos. 5 and 15) and it is probably not accidental that a native Celtic element is present in both inscriptions. Aelius Secundinus was perhaps a rich, romani-zed native and thè wife of T. Cassius Verinus, Donnia Maximilla, doubtless belonged to one of the impor-tant native families of Poetovio. Dr. Marjeta Šaše! Kos Inštitut za arheologijo Znanstvenoraziskovalnega centra SAZU Novi trg 5 SLO — 61000 Ljubljana Ptujski arheološki zbornik ob 100-letnici muzeja in Muzejskega društva (1993) str.: 233-239. MED NUTRICAMI IN MITRO MATEJA BELAK G. Alfòldy je nedavno objavil študijo o krizi rimskega cesarstva, ki se kaže tudi v religiji.i Ob pregledovanju ptujskih kamnitih spomenikov številčnost posvetil bogovom (v Petovioni jim je namenjenih kar 53% vseh napisov) nehote sili k primerjanju razmerij v mestu z onimi, ki jih G. Alfòldy postavlja za Panonijo. Za pristnejšo sliko primerjamo Petoviono še z dvema sosednjima mestoma v Panoniji (z Emono,2 kjer je med napisi 24,45% ar, in s Sa varijo s 35,7% ar) in z dvema v Noriku (s Celejo, ki premore kar 56,6% ar, in s Plavijo Solvo s samo 15,3% ar).3 Slika, ki jo iz uporabljenih podatkov stkejo omenjena mesta, pa je v mnogočem presenetljiva. Petoviona izstopa v skoraj vseh izbranih smereh (domači bogovi, Jupiter, rimski bogovi in vzhodni kulti) iz splošnega okvira province Panonije, za katero je značilno, da je domačih bogov le malo,4 medtem ko jim Petovionci posvečajo skoraj petino vseh spomenikov (19,1%). Tudi v Emoni njihovo čaščenje ni zanemarljivo (11,9%), Utedtem ko je takih posvetil v Savariji bistveno manj (7,3%). V Noriku je situacija Uekoliko drugačna, saj velja, da je delež domačih bogov tu večji od deleža vzhodnih božanstev,5 kar za Celejo popolnoma velja (saj v mestu vzhodnih bogov ni, domačih Pa je kar 18,75%), medtem ko v Solvi srečamo več vzhodnih (23,5%) kot domačih bogov (17,6%). Bistveno pogostejši od domačih pa so v Panoniji rimski kulti, saj zajemajo kar 80% posvetil.6 Zanimivo je, da je odstotek takih napisov v izbranih panonskih mestih (Emona 66,6%, Savarija 65,85%) bližji za Norik značilnim 65%,7 kar velja tudi za Uoriško Solvo (70%), Celeja pa s svojimi dobrimi 90% bistveno izstopa. Podobno ali cclo še bolj izstopa Petoviona. Kljub temu da so posvetila rimskim bogovom tudi tu Pogosta, jih ni več kot 44,8%, torej skoraj pol manj, kot jih sicer srečamo v Panoniji. Zamimivo pa je, da je priljubljenost Jupitra precej uravnotežena s panonskim poprečjem (27%8 — Emona 23,8%, Savarija 21,9%, Petoviona 25,7%), zato pa je stanje v obeh noriških mestih bistveno drugačno. V Noriku mu je na splošno posvečenih 22% ar,9 v Sol vi jih je skoraj 2 krat več (41,1%), v Celeji pa prevladujejo prav Jupitru Posvečeni napisi (72,9%). Razkorak, do katerega pride v panonskih mestih ob posvetilih rimskim bogovom, 8re torej pripisati manjšemu številu ostalim bogovom posvečenih ar, saj se Jupitrove Povsod približno ujemajo. V vseh omenjenih mestih je repertoar rimskih božanstev pester, vendar sta več kot ^ve posvetili istemu bogu redkost (5 ar Silvanu v Savariji in 4 v Petovioni). Poleg Ju- pitra so le geniji tisti, ki jih srečujemo povsod, na nekatere bogove pa naletimo samo v po enem mestu (na Jana v Celeji, na Cererò v Emoni, na Luno v Savariji, na Vulkana v Petovioni). Izstopa prisotnost Fortune in Marsa zgolj v obeh noriških mestih in Diane, Nimf in seveda Silvana v vseh treh panonskih. Tudi pri vzhodnih bogovih razmerja precej odstopajo od siceršnjih poprečij za obe provinci. Za Norik značilnih 14%10 je v Solvi s skoraj 24% opazno preseženih, kar velja tudi za izbrana panonska mesta (poprečje za Panonijo je 16% u), saj srečamo v Emoni 21,4%, v Savariji 24%, v Petovioni pa kar 35% ar, posvečenih vzhodnim božanstvom. Do izrazitega neskladja pride v Petovioni seveda zaradi množice posvetil Mitri. V mestu zrase med sredino 2. in 3. stol. kar 5 mitrejev in v vsakem od njih so našli posvetila, ki svetišča datirajo in pomagajo pojasnjevati priljubljenost tega kulta v mestu. V letih 1898/99 je izkopal Gurlitt (Jh. dsterr. Arch. Inst. II, 1899, 87-102) na Spodnji Hajdini 1. mitrej, ki so ga postavili okoli leta 150 n. št.12 Deset zanimivih ar (C/L IH 143 5425-26, CIL III 1435427'34 = AU 291-298) iz tega svetišča osvetljuje različna vprašanja. Že nagovor boga je drugačen kot drugod, saj srečamo običajno formulo le dvakrat (Inviato Mithrae - CIL III 1435425 in Deo Inviato Mithrae - CIL III 1435426), ostali napisi pa so namenjeni Nepremagljivemu Mitri in božanskemu prehodu (CIL III 1435427 = AU 291), samemu prehodu (transitus - CIL III 1435428 = AU 292), Natu-rae dei CIL III 1435429 = AU 293), Petrae genetrici, to je skali, iz katere sc je Mitra rodil (CIL III 1435430 - AU 294), svetemu Kavtu (CIL III 143543' = AU 295) in svetemu Kavtopatu (CIL III 1435432 = Al J 296), dva pa nista naslovljena na boga, ampak sta preprosto posvečena spominu na Hijacinta (CIL IH 1435433"34 = AU 297-298). Posvetitelji so v glavnem uslužbenci na carinski postaji: upravitelju (vilicus) podrejeni namestniki (vicarii), ki poleg svojega omenjajo tudi upraviteljevo ime (Fest -CIL III 1435425 in Prudcns - CIL III 1435429 - AU 293 sta Primeva namestnika, Feliks - CIL III 1435430 - AU 294 Prudcnsov, Optim - CIL III 1435426 pa je Vitalov namestnik), sužnji, ki zapišejo še gospodarja (Venul je Ingenuov suženj - CIL III 1435431 =■ Al J 295, Kresccnt - CIL III 1435432 *= Al J 296 ima dva gospodarja, ali pa je bil najprej Rufov in nato Veranov suženj13) in drugi (Teodorje carinski preglednik - serutator p.p. - CIL III 1435427 = AU 291, Primitiv pa suženj in preglednik - con-traseriptor p.p. - CIL III 1435433'34 - AU 297-298). Včasih lahko iz napisov razberemo posvetiteljev poklicni vzpon (Prudens je na ari CIL HI 1435429 = AU 293 še upraviteljev namestnik, ki sam postavlja aro, na ari CIL III 1435430 = AU 294 pa ga Feliks omenja kot upravitelja) ali napredovanje znotraj kulta14: Kalpurnij (CIL III 1435428 * Al J 292) je dosegel 2. stopnjo v Mitrovem kultu, ki jo označuje ime transitus (prehod), Mitrovo rojstvo iz skale, in kača, ki se ovija okoli nje, simbolizira Pru-densovo posvetitev v 3. stopnjo (CIL III 1435429 = AU 293), Mitrovo rojstvo iz skale, o katerem govori napis pod manjkajočim kipom, Feliksovo posvetitev v 3. stopnjo (CIL III 1435430 - AU 294), Kavtopatu posvečena ara Krcscentovo (CIL III 1435432 - AU 296), Kavtopatov kip in napis pod njim pa Primitivovo (ali Hijacintovo) posvetitev v 5. stopnjo (CIL 1435434 - AU 298), ara Kavtu Venulovo (CIL III 1435431 " AU 295), kip in napis Kavtu pa Primitivovo (oz. Hijacintovo) posvetitev v 6. stopnjo v Mitrovem kultu (CIL III 1435433 - AU 291). Mitrova vera je hitro napredovala, zato so v začetku 3. stol. n. št. ob 1. zgradili še 2. mitrej,15 ki gaje leta 1900 raziskal Gurlitt (Mitt. Zent. Komm. 28, 1900, 20-21). V njem najdeni napisi (C/L III 1518424, 151842, 1518410, 151843 = AU 307, C/L III 151844-7 = AU 299-302, C/L III 15l841<>a->3 = Al J 303-306, C/L III 15184"» = AU 308, C/L HI 1518418 = AU 310 in odlomek velikega kultnega reliefa - Abramič, 1925, 78 s) povedo že manj. Iz ustaljene formule DSIM (Deo Soli Invicto Mithrae) izstopa le Večnemu vrelcu posvečena ara (C/L III 1518424) sužnjev Epikteta in Viator-ja, vikarjev sužnja Servanda, ki je bil na carinski postaji upravitelj v službi zakupnika Kvinta Sabinija Verana. Zanimiv je tudi podstavek za kip, ki pa danes žal ni več ohranjen (C/L HI 151844 = AU 299). Suženj, preglednik (contascriptor) na carinski postaji na Trojanah, ga postavlja za zdravje obeh cesarjev (Septimija Severa in Karakale) in Cezarja Gete, čigar ime je bilo po damnatio memoriae leta 212 odklesano, kar spomenik odlično postavlja v leta 198 - 211 n. št. Antonij Celer je eden redkih imenovanih visokih duhovnikov v mestu (C/L III 151845 = AU 300 - pater, skupaj z Viridijem Firmom). Morda gre za moža z napisa C/L IH 151847 - AU 302, kjer Mark Antonij Celer posveča aro Mitri za zdravje in srečo {prò salute) upravitelja carinske postaje Enensis (Pons Aeni na noriško-retiški meji, današnji Rosenheim na Bavarskem). Poleg njega je na omenjenih napisih edino Flavij Avrelij Jovin prisoten dvakrat (C/L III 151845 = AU 300 - ara Mitri, C/L III 1518426 pa Nutricam posvečen oltar). Kvinta Sabinija Verana pa srečamo le mimogrede,>6 saj posvetitelji z uporabo njegovega imena samo označijo, da so bili v službi na carinski postaji, ki jo je zakupil.17 3. mitrej so našli na Zgornjem Bregu. Za Muzejsko društvo gaje leta 1913 izkopal Viktor Skrabar (Saria, Bldtt. z. Geschichte und Heimatkunde d. Alpenldnder IV, 1913, 425). V Galijenovem času so ga zgradili vojaki legij V. makedonske in XIII. Gemine, ki sta cesarju v čast nosili ime Gallienae,18 in prav oni se z večino posvetil obračajo k Mitri {AU 313-317; poleg njihovih pa so bili v tem svetišču najdeni še napisi AU 311-312, /IL/ 318-322 ter odlomki reliefov1«). Med številnimi “legionarskimi” arami izstopa ara, ki jo postavlja Flavij Aper, legijski general viteškega rodu, za zdravje vladarja Galijena {AU 313). Stranske stene so bogato okrašene s simboli in prizori 5. stopnje Mitrovega kulta, glavni relief pa simbolizira 6. stopnjo, kar kaže, da je dal Aper postaviti žrtvenik, ko je bil posvečen •z 5. stopnje v 6. Starejši od ostalih spomenikov v tem svetišču je podstavek za srebrno podobo (Alj 312 - danes vidimo le še mesto, kjer je bila pritrjena na podstavek). Daroval jo Je Sekst Vibij Hermes, petovionski avgustal, v svetišče pa so jo, kot na osnovi stilističnih elementov domneva Abramič,20 morda prenesli iz starejšega (2.) mitreja. Dragocen podatek o davčni službi v mestu pa prinaša stebrast podstavek {AU 311), ki ga Vzvišenemu Nepremagljivemu (bogu) postavlja suženj arhivar {tabula-r‘us) na upravi za odmero davka na dediščino.21 Na današnjem Muzejskem trgu domnevajo 4. mitrej (I. Curk, Ptuj. zbor. 2. 1962, 212-218). Napis o popravilu svetišča (C/L III 4039: Templum / Deii. Sol. Inv. Mit./ Aurei. lusti/ nianus.v. p./dux. labefa/ctatum.re/stituit), ki so ga našli v njegovi bližini. Je edino posvetilo iz tega svetišča in za sedaj tudi zadnje pričevanje o mitraizmu v mestu. V novembru leta 1987 pa so med Peršonovo ulico in Domom učencev v Rabelčji vasi naleteli na temelje zidov 5. mitreja (Tušek, Arh. vest. 41, 1990, 267-275). Med marmornimi odlomki reliefov kultnih scen je en sam napis, ki pa razen datacije (1. 235 n. št.) ne prinaša bistvenih podatkov (Tušek, 1990, 267 s). Omeniti velja še are in reliefe drugim bogovom, ki so jih našli v 2. in 3. mitreju.22 Posebej dedikacije že omenjenega Flavija Jovina23 in Seksta Vibija Hermesa24 kažejo na sožitje raznih kultov.25 Posebno pozornost pritegnejo seveda tudi posvetila Nutricam.26 Z izjemo napisa iz Maribora (C/L III 5314 = 11713 - pogrešan) je bil kult omejen na Petoviono. Boginje, ki jih reliefi prikazujejo na prestolu z dojenčkom v rokah, so imele v mestu tudi svoje svetišče. Na Spodnji Hajdini je namreč naletel Gurlitt leta 1895 ob množici posvetil (C/L III 14051 + p. 2329W = Aij 331> C1L III 14052 + p. 23282», CIL III 14053 + p. 2328W . Aij 332, c/L III 14054 + p. 23282« - AIJ 333, CIL III 14055 + p. 232829, ciL III 14056 + p. 23282« - AIJ 334, C/L III 14057 + p. 23 282«, 14059-14061 + p. 232829, C/L III 14062 + p. 232829 = Ajj 335, v bližini pa še odlomek C/L III 14058, ki skupaj z leta 1892 najdenim delom C/L III 13411 tvori spodnji rob daritvenega reliefa z napisom - C/L III 14355 + p. 23282«) nedaleč od 2. mitreja, kjer sta bili vzidani že omenjeni posvetili Nutricam (C/L III 15 1 8425 =■ AIJ 327 in CIL III 1518426), na zidove manjšega svetišča ali kapele (Gurlitt, Arch.-epigr. Mitt. 19, 1896, 22). Drugo skupino posvetil so našli v bližini 3. mitreja (AIJ 325, AIJ 329-330), tako da Abramič ne izključuje možnosti, da je stalo tudi na Zgornjem Bregu majhno svetišče.27 Leta 1983 so na Panorami odkopali grob, obložen in pokrit z marmornimi ploščami z napisi in reliefi Nutrie (Tušek, Arh. vest. 37, 1986, 348-350). Zunaj omenjenih “skupin” pa so le tri are: v 15. stol. najden in že davno izgubljen daritveni relief z napisom (C/L III 4047 + p. 1746 + 2278 = AIJ 326 - ohranjena je le risba spomenika), v stolp vzidana daritev (C/L III 4052/53 + p. 1746 + 2278 - AIJ 328) in leta 1937 na Krekovi ulici izkopan poškodovan relief z napisom (AIJ 324). Medtem ko je slika socialnega položaja Mitrovih vernikov dokaj jasna in enotna, pa o častilcih Nutrie bolj malo (iz)vemo. Razen sužnjev (Philo - C/L III 1518425 AIJ 327, Tcofil - C/L III 14052 + p. 232829 in Eliodor - C/L III 14062 + p. 232829 -AIJ 335, ki je cesarski suženj in contrascriptor) le redki posvetitelji omenjajo svoj položaj (Sekundin je decurio - C/L III 4052/53 + p. 1746 + 2278 = AIJ 328, Tit Kasij Verin decurio coloniae Poet. praef. fabrum praef. prò II viris - Tušek, 1986, 349, t. 8, Lucij Fuksinij Eksuperat pa petovionski avgustal - Tušek, 1986, 349 s, t. 9). Že omenjeni Flavij Avrelij Jovin (C/L III 15 1 8426) je za sedaj edini, ki se poleg Nutrie obrača še h kakšnemu drugemu bogu (C/L IH 151845 = AIJ 300 - k Mitri). Tako kot po načinu in prikazu na reliefih so posvetila sorodna tudi po času, v katerem so nastala,28 saj sodijo na konec 2. in v 1. polovico 3. stol. n. št., mlajših od sredine 3. stol. (C/L III 15 1 8426) pa za sedaj ni. Svetišče, 26 napisov (to je kar 16% vseh posvetil bogovom), 6 odlomkov relie-fov2« in dva kipca boginje30 kažejo na izredno priljubljenost Nutrie, tako da že samo zaradi njih Petoviona izstopa iz siceršnjega panonskega okvira. Med rimskimi božanstvi pa je vreden posebne pozornosti Vulkan, ki sicer ni pogosto gost na arah. V Petovioni ga srečamo kar štiri krat (C/L III 10875 + p. 23 2 828 " AIJ 340 in skupaj z Venero CIL III 14 3 5 435-37), v svetiščnem okolišu na Spodnji Haj- dini pa je imel (skupaj z Venero, kot meni Abramic,31 ali pa ob njej - tako Schmid32) svoje svetišče. *** Vrvež antičnega mesta odseva gotovo tudi v odnosu njegovih prebivalcev do bogov oz. v izboru iz bogate plejade domačih, rimskih in vzhodnih božanstev. Mestu daje pečat lega ob meji in pomembna carinska postaja kot njena posledica. Prav carinski uradniki so z vzhodnimi bogovi, ki so jih prinesli s sabo, precej spremenili duhovno podobo mesta. Zaradi njih delež mitraičnih spomenikov opazno izstopa (29,3% posvetil) in prekaša celo Jupitru posvečene are (25,7%) pa tudi pet mitrejev, ki jih v mestu postavijo približno v sto letih, priča o bliskovitem širjenju tega kulta, za katerim v začetku 4. stol. n. št. izgine vsaka sled. OPOMBE: * Dr. Marjeti Šašel Kos se najtopleje zahvaljujem za pomoč in spodbudo. 1 G. Alfoldy, Die Krise des Imperium Romanam and die Religion Roms, Religion and Gesel-Ischaft in der romischen Kaiserzeit, 1989, 53-102. 2 Emona je po vsej verjetnosti ves čas svojega obstoja pripadala kot rimska kolonija regii X, čeprav meja med Panonijo, Norikom in Italijo ni nikjer točno opisana. (O administrativni pripadno-sti Emone: J. Sašel, RE, Sappi. 11, 1968, 572-578 in tam navedena literatura ter J. Šašel, Zur verval-tungstechnischen Zugchorigkeit Emonas, Acta dnr. Acad. Sc. Hung. 41, 1989, 169-174.) Zaradi lege na meji treh velikih kompleksov (regio X, Norik in Panonija) je ne moremo šteti kot tipično nicsto nobene od enot oz. elementi vseh treh se v Emoni srečujejo in vplivajo drug na drugega. 3 Upoštevala sem napise v C1L, AIJ, lUug, Arheološki vestnik 1-42, Varstvo spomenikov 1-33 •er tam navedeno literaturo za Petoviono, Celejo •n Emono, CIL, E. Weber, Die ròmerzeitlichen In-schriften der Steiermark, Veróff. d. Hist. Lande-skomm. fiir Steiermark, Arbeiten zar Quellenkun-de 35, 1969; W. Modrijan, E. Weber, Die Ròmer-stcinsammlung im Eggenberger SchloRpark, 1, Teil: Verwaltungsbczirk von Flavia Solva, Schild v°n Steier 12, 1965, 3-118; W. Modrijan, E. We-l’er. Die Romcrsleinsammlung des Joanncums im Eggenberger Schlolipark, 2. Teil: Virunum, Ovila-va, Celeia ind Poetovio, Schild von Steier 14, 1979/81, 7-111; E. Diez, Flavia Solva, 1959, E. Hudeczek, Flavia Solva, Aufstieg and Niedergang der romischen Welt 11/6, 1977, 444-447; P. W. Roth, Pro Austria Romana 20, 1970, 8 - za Solvo •n CIL, RIU 1, E. Tóth, Epigraphisches aus Savaria, Alba Regia 13, 1974, 299-301; L. Balla, Z. Farkaš, Acta Arch. Hung. 26, 1974, 435-438; L. Balla, T. P. Buocz, Z. Kàdàr, A. Mócsy, T. Szen-•léleky. Die romischen Steindenkmdler von Savana. 1971 - za Savarijo. 4 G. Alfoldy, 1989, 79. 5 G. Alfoldy, ib., 79. 6 G. Alfoldy, ib., 83. 7 G. Alfoldy, ib., 83. 8 G. Alfoldy, ib., 84. 9 G. Alfoldy, ib., 84. 10 G. Alfoldy, ib., 74. “ G. Alfoldy, ib., 74. 12 M. Abramic, Poetovio, 1925, 162-171; M. Abramic, Opaske o nekim spomenicima starog Poetovija, Čas. zgod. narod. 28, 1933, 137-143. 13 Gurlitt, Min. Zent. Komm. 26, 1900, 93; 0rsted, Roman Imperiai Economy and Romanisa-tion, 1985, 325 s. 14 O stopnjah: R. Merkelbach, Mithras, 1984, 86-133; M. Clauss, Mithras, Kult und Mysterien, 1990, 138-145. 15 M. Abramic, 1925, 72; M. Abramic, 1933, 141. 16 CIL HI 15 1 8424 v 1. ter CIL HI 1435426 in CIL III 143 5 4 32 ■ AIJ 296 v 2. mitreju, poleg tega pa še na ari Izidi (CIL III 4017 + p. 1044) in na Jupitru Dcpulsorju posvečenem oltarju (I. Tušek, Novi rimski reliefni kamni in napisi iz Ptuja, Arh. vest. 37, 1986, 356 s). 17 Podobno velja tudi za Gaja Antonija Rufa na arah CIL IH 1435429 = AIJ 293, CIL III 1435430 = AIJ 294, CIL III 143 5 433 » AIJ 297, CIL III 14 3 5 434 ■ AIJ 298 in CIL III 1435425 v 1. mitreju. 18 M. Abramič, 1933, 141. 19 M. Abramič, 1925, 187 s, 176 ss. 20 M. Abramič, ibid., 187 s. 21 0rsted zaradi tega meni, da so v Petovioni pobirali tudi davke na dediščino (0rsted, 1985, 299), Saria pa opozarja, da bi okrajšava h. tab. v. s. lahko pomenila tudi hac tabula votum solvit (A/y 311). 22 Nutricam (CIL HI 15 1 8426, CIL III 1518423, Wigand, Die Nutrices Augustac von Poe- tovio, Jh. osterr. Arch. Inst. 18, 1915, 196 (No. 5); relief Jupitra in Herkula (M. Abramic, 1925, 81) v 2. mitreju ter doprsje Kibele (M. Abramic, ibid., 188 s), relief daritve Latom (M. Abramic, ibid., 83 s) in daritvena reliefa z napisom Silvanu (AIJ 342) in Nutricam (AIJ 325) v 3. mitreju. 23 CIL HI 15 1 8426 - Nutricam, C1L III 151845 =/l/J 300 Mitri. 24 Avgustal, ki daruje Mitri (AU 312). 25 Isti posvetitelji se obračajo tako k domačim kot k vzhodnim bogovom. 26 K. Wigand, op. 22, 189-218. 27 M. Abramic, 1925, 38. 28 Wigand, op. 22, 190 ss; A/J 324-335; Weber, op. 3, št. 409-419; Tušek, op. 16, 348-350. 29 K. Wigand, op. 22, 195 ss, št. 4-6, 8-9; Tušek, op. 16, 349, t. 5: 2. 30 K. Wigand, op. 22, 210; I. Miki, Kronika 10, 1962, 187-189. 31 M. Abramic, 1925, 30 s. 32 W. Schmid, Ber. Rom. Germ. Komm. 15, 1923-24,218-219. BETWEEN THE NUTRICES AND MITHRAS Summary Not long ago, G. Alfoldy published a study of thè crisis in the Roman empire, which is also reflected in religion.1 On examination of the Stone monumenls of Ptuj, the number of dedicalions to the gods (53% of ali inscriptions at Ptuj) automatically forces one to compare condilions in thè town with those, which G. Alfoldy presents fot Pannonia. For a true picture, Poetovio is compared with two neighbouring towns in Pannonia (with Emona,2 whe-re 24.45% of inscriptions are altare and with Savaria with 35.7% on altars) and two in Noricum (with Cele-ia, where the percentage tops 56.6% and Flavia Solva, where it is only 15.3%3). The picture, which is pro-vided by thè above-mentioned towns from thè data used, is extremely surprising. Poetovio in almost all of thè selected trends (locai gods, Juppiter, Roman gods and eastem cults) stands out from the general parameters for the province of Pannonia, where it is characteristic that only a few locai gods are represented,4 whilst the people of Poetovio dedicated almost a fifth of all monumenta to thern (19.1%). Their worship was not neglected at Emona (11.9%), whilst such dedicalions were in fact much fe-wer in Savaria (7.3%). The situation is somewhat different in Noricum, where thè proportion of locai gods is much larger than that of častem deities,5 which is true of Celeia (where there are no eastem gods, but locai gods make up 18.75%), whilst there are more eastem (23.5%) than locai gods (17.6) in Solva. However, in reality Roman cults are much more common than locai ones in Pannonia and make up 80% of all dedicatons.6 It is interesting that the percentage of such dedicalions form the selected Pannonian towns (Emona 66.6%, Savaria 65.85%) is dose to the characteristic 65%7 for Noricum, which is valid for Solva (70%), although Celeia is an exception with a good 90%. Poetovio is similar or even more exceptio-nal. In spite of the fact that dedicalions to Roman gods are also common bere, they do not make up more than 44.8%, that is almost half the figure found in Pannonia. The proportion of eastem gods also stands out from the normal average for both provinces. The characteristic 14%'° for Noricum is surpassed at Solva with almost 24%, as is also true of the selected Pannonian towns (the average for Pannonia is 16%u), bccause one finds 21.4% at Emona, 24% at Savaria and a goor. Miti. 19, 1896, 22). The second group of dedications were found near the 3rd Mithraeum (AIJ 325, AIJ 329-330), and Abramié did not esclude the possibility that a small temple also stood on Zgornji Breg.27 In 1983, a grave was excavated on Panorama, which was lined and covered with marble slabs, hearing ■nscriptions and reliefs of the Nutrices (Tušek, Arh. vest. 37, 1986, 348-350). The dedications are related both in the style and content of the reliefs and in the time, in which they wcre erected,28 as they bclong to the end of the 2nd and the firet half of the 3rd Centuries. However, there sre none for the moment, later than the mid 3rd Century (C/Z IH 1518426). The temple, the 26 inscripitions (which are 16% of all dedications to the gods), six fragments of reliefs29 and two statues of the goddesses30 indicate the exceptional popularity of the Nutrices, as a result of "'hich alone Poetovio already stands out from the normal Pannonian framework. Vulcan is worthy of particular attention amongst the Roman dcities, although of course he is not com-■tton on altare. He is met four times in Poetovio (C/Z IH 10875 + p. 232829 “ AIJ 340 and together with Ve-nus CIL III 143 5 435"37, and his temple (together with Venus, according to Abramié,31 or near bere, accor-ding to Schmid32) was located in the temple area on Spodnja Hajdina. *** The bustle of thè Roman town also definilely includes the relationship of its inhabitcnts to the gods, or Utc assortment from the rich variety of locai, Roman and eastem deities. The position of the town on the frentier and an important customs station as a result of this, give it a distinctive flavour. Customs officials, in particular, changed the spiritual image of the town with their eastem gods, which Htcy brought with them. It is due to them that the proportion of mithraic monumenta stands out so noticea-% (29.3% of dedications) and even surpasses that of altare dedicated to Juppiter (25.7%). Pive Mithraeum "'ere also founded in the town in the space of approximately and hundred yeare and bear witness to the ra-P>d spread of this cult, which later disappeared at the beginning of the 4U' Century. Mateja Belak Inštitut za arheologijo ZRC SAZU Novi trg 5 SLO - 61000 Ljubljana Ptujski arheološki zbornik ob 100-letnici muzeja in Muzejskega društva (1993) str.: 241-250. G ARI FLOS HISPANICI* TAMÀS BEZECZKY The Romans mention various fish sauces among their favourite dishes. Their na-tnes differed according to their quality: garum, maria, liquamen or hallex. Ancient sources describe detailed preparation procedures of thè different varieties. Several re-cipes also include methods of use. We shall not go into dctails of these, since thè is-sue has been discussed in grcat detail in Edmondson’s (1987) and Curtis’ (1991) recent monographs. The preparation of fish sauces was a complex and time-consuming process, therefore their prices were high. As with many other foods, fish sauces were also transported in amphorae. The diet of both Roman soldiers and thè civil population of Pannonia consisted not only of locai food but of their customary food and drinks. This is indicated by thè wine-, oil- , olive- and fish sauce amphorae found in forts and civil settlements. Al-though thè number of amphorae containing fish sauce is low compared to thè large amount of amphorae found, considerable information can be obtained from their in-spection. Among other things thè tituli piati include whose and which recipe had been used for thè sauce. In particular, thè survey thè HISP abbreviations on thè amphorae appcars rewarding, thè more so, as ncw interpretations have emerged and thè number of thè known occurrcnces has increased. In thè Poctovio area a completely prcserved amphora (Fig. 1) was found, with a titulus pietas on its neck rcading: G(ari) F(los) / Hisp(anici) / T(iti) Thorii. (For its first publication see Bczeczky 1987: 66, no. 199) (Cat. No. 1, Fig. 2a). Two interpretations have been advanced for thè first line of such inscriptions (Dressel CIL XV/2. 4689 ctc.; Zevi, 1966: 232; lately Curtis 1991: 161). According to gari/los one inter-pretation (“thè flower of thè garum”) refers to thè liquid first drawn off during thè production process. The other interprctation is similar and draws attention to thè qua-ìity of thè sauce (Curtis, 1991: 161). The interprctation of thè second line of thè text is somewhat more difficult. The abbreviation HISP had been known so far only from Augst (Augusta Raurica) (Bohn, 1926: 202 No.2, 203 No.4) and Poctovio (Bczeczky, 1987: 22-23, PI. 10). Lately, two Uecks with similar tituli piati in black ink have been found at thè important trade set-llemcnt thè Magdalcnsberg, in Noricum: 1) G(ari) F(los) / His[p](anici) (Cat. No. 2, Fig. 2. b) 2) .../Hisp/.... (Cat. No. 3, Fig. 2. c) * Hispanici or Hispani? The reason for an option. In thè first inscription thè lettere G and F are clearly visible. The three lettere in thè second line had been mistaken by Maier-Maidl (1991: 124) for TVS. On closer examination they tum out to be HIS. In thè second inscription (Cat. No. 3) thè lettere HISP are clearly visible, but in thè next line only thè top of thè lettere bave survival, not allowing any reconstruction. Several opinions bave been formed about thè meaning of thè HISP abbreviation. In connection with thè inscription found at Augst, Bohn suggested that it may bave referred to a garum prepared after Spanish recipe. Zevi (1966: 232) shared thè same view. Martin-Kilcher (1990: 39) believed that, it indicateci thè actual origin of thè garum. According to Curtis too, thè word HISP probably refere to thè name of thè province. On publishing thè finds from thè Amber Route we agreed on thè interpretation of Bohn and Zevi. Ecfore re-evaluating thè inscriptions we should examine some of thè various fish sauce amphorae from Spain and their inscriptions, together with thè results of petro-graphic analyses. The following inscriptions also include names following thè words garum, liqua-men or hallex included names: 1. Liq(uamen)/Apic(ianum)/G(ai) Rvft (Desbat et al. 1987. 154-156) 2. Hal(lex)/Herc(u)lan[e(n)sis] (or Herclan(cnsis)) (CIL IV 5720) 3. G(ari) Flo[s]/Licinio[r(um)]/L.Ter(enti) Severi (CIL XV/2 4689-4690) 4. G(ari) F(los)/Lucr(etiani)/C.C( ) H( ) (CIL XV/2 4691) 5. Gar(um)/Pompeian(um) (CIL XV/2 4686) 6. G(ari) F(los)/Puteolani (CIL XV/2 4687, 4688) The name Apicius in thè firet inscription may refer to thè inventor of thè recipe (i.e. thè well-known Apicius). G(aì) Rufi in thè next line may be thè name of thè tra-der or thè deliverer. This amphora was found at some distance from thè sea, around Lyon. It is assumed that thè sauce might has been transported to Lyon in another container, having been poured into a locally made amphora at thè point of transfer on land (Desbat et al. 1987: 156; Martin-Kilcher, 1990: 39-42). The names Licinius and Lucretìus may similarly indicate thè inventore of thè reci-pes (Curtis, 1991: 166). The names Licinius and Lucretius are common in Spain (CIL II; M"csy et al, 1983: 164 and 168; Beltran Lloris, 1970: 241, No. 144-149; Mariner Bigorra. 1973: No. 71, 81-100; Častilo, 1984: 315-322), and thè inscriptions in que-stion are painted on Dressel 8 and 9 type amphorae, which are undoubtedly of Spa* nish origin. It must be bome in mind that amphora workshops produced different forms of amphorae at thè same time, but usually thè same forms werc used for thè same types of food. However, liquamen stored in Dressel 2-4 amphorae, which in generai werc used for transporting and storing winc is also attcsted (Peacock and Williams 1986: inside cover), garum as well as poured into Dressel 6A amphorae, which in ge' neral were also for wine (Heger 1986: 136-135). “In any case, an amphora of a Baeti-can salazon form found at Mainz contained olive-oil, as a painted inscription infortns us (Korber, 1909: 21)" (Parker, 1972: 226), etc. It has furthermorc, been suggested that thè names Herclanius (read Herc[u]la' nius), Pompeianus could refer to homonymous towns as placcs of production of the garum. However, Herculanus, Pompeianus and Puteolanus (CIL II. 3080, 4975.20. 5845; Mócsy et al, 1983: 142, 228 and 236; Beltran Lloris, 1970: 218, No.6; 248, No. 190; and 249, footnote 485; CILII. 1944) are names and can also be found in Spanish grave inscriptions. The type of thè amphora with thè titulus pictus referring to Puteo-lani is Dressel 12, i.e., a Spanish type, while thè type of thè other examples quoted above could not be established. In these cases we may probably conclude, along with to Dressel (CIL XV/2 4691), that thè recipes were connected to thè names. There are two other names that occur frequently: G(ari) F(los) Scombr(i)/Scauri/ex Officina Scaur(iana) (CIL IV 2575-76, 5682-82, 5686-88, 5690-94, 6921, 9400-06, all quoted by Curtis 1991: 167-169) G(ari) F(los) Scombr(i)/Romulianum (better Romuliana) (CIL IV 5681, 10276, 10277-10277a) Both occur on Pompeii VI type amphorae, and were found at Pompeii. In thè case of Scaurus thè fish sauce had been prepared to his recipe, since this is explicitly indi-cated on thè amphorae, as is thè faci that Scaurus had also prepared it. (Etienne and Mayet, 1991: 192-194) His house and mosaics showing his amphorae with thè inscriptions, have been found at Pompeii (Regio VII, Insula Occidentalis 12-15, Curtis 1991: Fig. 5, 7a, 7b). The place where thè produci can be bought, is also unambi-guously indicated in thè inscription: G(ari) F(los) Scombr(i) / Scauri(ana) / ex officila Agathopi (CIL IV 5690). In thè case of Romulianus we have no such exact data. It is only probable that he sold his produce. On thè basis of thè above examples we would like to return to thè amphorae from Poctovio and Magdalensberg with thè HISP inscriptions, and refer to thè frequent oc-currence of thè Hispanus nomen and cognomen in Spain (Plinius minor III. 9: Fabius Hispanus; VI. 25 Hispanus; Mócsy et al. 1983: 145; Beltran Lloris, 1970: 621; Častilo, 1984: 316: Hispanus Silanus; Mariner Bigorra, 1973: 117). Another remarkable faci is of all three amphorae exactly definable Dressel 8 / Beltran I Spanish type of Ihe one from Poetovio. It would thus seem that HISP signifies thè name of thè creator °f thè recipe and not, as had assumed earlier, thè geographical origin of thè recipe. The third line on thè amphora from Poetovio (Cat.No. 1) reads T(itus) Thorius, Probably thè name of a merchant (negotiator). The name Thorius is well known from itiscriptions found in Italy, Gallia Narbonensis and Dalmatia (Mócsy et al. 1983: 288). The ancient Thorius family may have originated from Latium, or more exactly from Lavinium (Licordari 1992: 57; PWRE). Members of thè family are also attested 'rt other parts of Italy as well (PWRE; Alfóldy, 1969:126). The grave-stone of a T. thorius is known from Verona (CIL V 3775). Outside Italy a T. Thorius appeared in Htspania, as thè leader of thè legions fighting against Caesar (PWRE). The Thorius °ccurring in thè amphora inscription may have belonged to thè same family. Rating The Poetovio amphora was found in thè flood plain of thè river Drava by Z. Šubic •ti 1968 (Šubic 1970), it does not come from a datable archaeological context. The stratigraphic evidence, the samples from Magdalensberg can be dated to the age of 'tberius-Claudius. It is probable that the amphora from Poetovio can be dated to the Satne period. Even the source can be specified, since thè examples arrived at the con-Sutners via Aquileia. Place of manuTacture Workshops for preparing fish sauce have been found on thè Mediterranean coast of Spaiti, and on thè shore of thè Atlantic in Morocco, Spain and Portugal (Ponsich 1988; Peacock and Williams 1986: 35-39; Edmondson 1987). On petrological exami-nation thè Poetovio amphora and of thè two samples from Magdalensberg thè group bear great resemblance to thè products of thè workshop discovered at Carteia near Al-geciras, published by Peacock (1974: 241). However, more feldspar was found in thè Magdalensberg and Poetovio samples than in those from thè Carteia workshop. CATALOGUE Poetovio 1. Complete (restored) Inv.no: 11385, titulus pictus in black ink: GF/HISP/T.THORII, The letters measure 9-13 mm, yellow (10 YR 7/6), H=91cm, D=17.5cm, s.h. =2.6x5.lem, Bezeczky, 1987: 66 No. 199 Fig. 9 PI. 10. Fig. 1. and 2.a Magdalensberg 2. Neck fragment, Inv.no: M80 SH/6, titulus pictus in black ink: GF/HISP, The letters measure 10-13 mm pale brown (10 YR 7/3) Fig. 2.b 3. Neck fragment, Inv.no: M 89 WR/1 titulus pictitus in black ink: .../HISP/..., The letters measure 13 mm pale brown (10 YR 7/3) Fig. 2.c ** I would like to thank Zorka Šubic for thè pertnission to work in Poetovio. I am gratcful to Emilio Rodri-guez Almeida for frequent counsel and Paul Arthur for correcting thè English version. REFERENCES ALFÓLDY, G. (1969) “Die Pcrsonennamen in der rómischen Provinz Dalmatia" Heidelberg BELTRAM LLORIS. M. (1970) “Las anforas Ro-manas en Rspana", Zaragosa BEZECZKY, T. (1987) “Roman amphorae from thè Amber Route in Western Pannonia", BAR Int. Serics, 386. Oxford BOHN, O. (1926) “Pinsclschriften auf Amphoren aus Augst und Windisch” Anzeigcr fùr Schwei-zerische Allertumskunde 28, 197- 212 ČASTILO, C. (1984) “Conjuntos Provincialcs y Locales en Espana", in Epigraphic Hispaniquc, Paris, 315-322 CURTIS, R. I. (1991) “Garum and salsamcnta: production and commerce in materia medica , Leiden. DESBAT et al. (1987) Desbat, A, Lequément. B-Liu. B. “Inscriptions Pcintcs sur Amphores: Lyon et Saint-Romain-en- Gal”, Archaconautic® 7, 141-166. EDMONDSON, J. C. (1987) “Two Industries in Roman Lusitania*, BAR Int. Serics, 362. O*' ford. ETIENNE, R. and Mayet, F. (1991) “Le Garum à la mode de Scaurus”, Gcrion 3, Alimenta, E5'!?' dios en homcnaje al Dr. Michael Ponsich, 18'' 194 HEGER, N. (1986) “Frùhrómischc Amphoren auS der Stadi Salzburg (Mozartplaz 4)”, Baycrisch® Vorgcschichtsblttcr 51, 131-161. KÓRBER, K. (1909) "Die im Jahre 1908 gefunde-nen romischen und friihchristlichen Inschriften und Sculpturen. Mainzer Zeits. 4. 14-33. UCORDARI, A. (1982) "Italia: Regio I (La-tium)". Tituli 5, Atti del Colloquio Intemazionale AIEGL su Epigrafìa e Ordine Senatorio II, Roma. 9-57. MAIER-MAIDL, V. (1992) “Stempel und Inschriften auf Amphoren vom Magdalensberg", Archaologische Forschungen zu den Grabungen auf dem Magdalensberg 11, Klagenfurt. MARINER BIGORRA, S., (1973) "Inscriptiones Romanas de Barcelona", Barcelona MARTIN-KILCHER, S. (1990) “Fischsaucen und Fischkonserven aus dem ròmischen Gallien", ArchSologie der Schweiz 13, 37-44. MÓCSY, A., FELDMANN, R., MARTON, E. and SZILAGYI, M. (1983) “Nomenclator: provin- ciarum Europae Latinarum et Galliae Cisalpi-nae", Dissertationes Pannonicae III.1. Budapest. PARKER, A. (1972) “Roman amphoras: A review article" The International Journal of Nautical Archaeology and Underwater Exploration 1, 225-229. PONSICH, M. (1988) “Aceite de oliva y salazo-nes de pescado", Madrid. PEACOCK, D.P.S. (1974) “Amphorae and thè Baetican fish industry", Antiquarious Journal 52, 232-243. PEACOCK, D.P.S. and Williams, D.F. (1986) “Amphora and thè Roman economy" London. Š(UBIC), Z. (1970) Varstvo spomenikov 13-14, 1968-69 [1970] 164. ZEVI, F. (1966) "Appunti sulle anfore romane" Archeologica Classica 18 208-247. appendix Pctrological characteristics The thin sections bave been examincd under thè microscope***. Their matrix is compact and isotropie. The clasts show splintery fractures. Crushed rubble had ob-viously been added to thè clay. According to their size thè grains can be divided into bvo, 10-50 and 100-200 pm groups. The maximum size is 350 pm. As far as thè in-clusions are concemed, thè quantity of quartz is considerable, but they also include feldspar (potash feldspar, plagioclase), biotite, muscovite, quartzite. Considering thè origin thè material can be indentified as granite, to which occasionai (sample from Poetovio) mica siate components had been added. The amphibole may bave origina-ted from a magmatic stone. The X-ray diffraction analysis**** specified a well-fired (about 900 °C) fabric, in which quartz, pyroxene, plagioclase, potash feldspar and illi-te can be detected (thè latter two were missing from sample Cat.No. 3 of Magdalen-sberg). In thè Poctovio sample gchlenite also appeared. Trace elements of hematite °ccurr in every sample. *** The Microscopie analysis bave been carried out Gy. Szakmàny from (Faculty of Science, Eotvos University, Budapest) **** The X-ray diffraction analyses are by T. Weiszburg from (Faculty of Science, Eólvòs University, Budapest) CARI FLOS HISPANICI* Povzetek Med najbolj priljubljenimi jedmi Rimljanov so bile ribje omake, ki so jih glede na vrsto poimenovali Kuritn, muria Hquamen ali hallex. Čeprav je število amfor, ki so vsebovale ribjo omako, sorazmerno ma-Jhno v primerjavi s številom najdenih amfor, nam ob podrobnejši analizi vendarle posredujejo pomembne P<>datkc. Med drugimi tituli pidi vsebujejo sporočilo, čigav in kateri recept so uporabili za omako. Zanimi- va bi bila ponovna analiza kratice MSP na amfori, še posebej zaradi novejših interpretacij ter povečanega števila najdb. V območju Petovione so odkrili popolnoma ohranjeno amforo (sl. 1), ki ima na vratu naslednji tituli picti: G(ari) F(los)/Hisp(anici)/T(iti) Thorii. (Kat. št. 1, sl. 2a). Poznana je prva vrstica takih napisov (Dres-sel CIL XV/2. 4689 itd.; Zevi, 1966: 232; zadnji Curtis 1991: 161) “cvet garauma" naj bi se nanašal na tekočino, ki so jo pri obdelavi odtočili kot prvo. Nekoliko težavnejše je podajanje druge vrstice besedila. Do sedaj smo kratico MSP poznali le iz Aug-sta (Augsta Raurica) (Bohn, 1926: 202 št. 2, 203 št. 4) in iz Petovione (Bezeczky, 1987: 22-23, Pl 10). Nedavno so pri izkopavanjih pomembnega trgovsekga naselja v Noriku na Magdalenski gori/Magdalensberg, odkrili dva dela vratu s podobnimi tituli picti v črni barvi: 1) G(ari)F(los)/Ms[p](anici) (Kat. it. 2. sL 2b) 2) .../Hisp/... (Kat. it. 3. sL 2c) O pomenu kratice MSP je bila podanih več različnih domnev. V zvezi z napisi najdenimi v Augstu (Augsta Raurica), je Bohm domneval, da gre za garum, pripravljen po receptu iz Španije. Prav tako meni Zevi (1966: 232). Martin-Kilcher (1990: 39) je prepričan, da gre za poreklo garuma. Ob objavi najdb z jantarne ceste smo se strinjali z interpretacijo Bohna iz Zevija. Pred ponovno ocenitvijo napisov je potrebno pregledati več iz Španije izhajajočih amfor za ribje omake, vključno z napisi na njih. Tudi naslednji napisi vsebujejo imena, ki sledijo besedam garum, liquamen ali hallex: UQ(uamen)/APIC(ianum)/G(ai) RVF1 (Desbat et al. 1987, 154-156) HAL(lex)/HERC(u)LAN[e(n)sis] ali HERCLAN(ensis)) (CIL IV 5720) G(ari) Flo[s]/LICINIOlr(um)]/L TER(enti) SEVERI (CIL XV/2 4689-4690) G(ari) F(los)/LUCR(etiani)/C.C() (CIL XV/2 4691) GAR(um)/POMPEIAN(um) (CIL XV/2 4686) G(ari) F(los)/PUTEOLANl (CIL XV/2 4687, 4688) Imena Apicius, Licinius in Lucretius, Herculanus, in Puteolanus so dobro znana poimenovanja in lahko jih najdemo tudi v španskih napisih; možno je, da tudi ti nakazujejo lastnike recepta. V podobni zvezi se pogosto pojavljata še dve drugi imeni: G(ari) F(los) SCOMBR(i)/SCAVERI/ex OFFICINA SCAVR(ina) (CIL IV 2575-76, 5682-82, 5686-88, 5690-94, 6921, 9400-06, vsi navedeni po Curtisu 1991: 167-169) G(ari) F (los) SCOMBR(i)/ROMULIANUM (bolje Romuliana) (CIL IV 5681, 10276, 10277-10277a). Obe imeni se pojavljata na amforah tipa Pompeii VI in sta bili najdeni v Pompejih. V primeru Scaura zlahka potrdimo, da so ribje omake pripravljali po njegovem receptu, kot je tudi izrecno navedeno na amforah, podobno kot dejstvo, da jih je sam tudi pripravljal. Njegovo hisšo z mozaiki, ki dejansko prikazujejo njegove amfore z napisi, so odkrili v Pompejih (Ragion VII, Insula Occidentalis 12-15, Curtis 1991; Fig 5, 7a, 7b). Tudi mesto, kjer je bilo izdelek mogoče kupiti, je v napisu jasno navedeno: G(ari) F(los) SCAMBR(i)SCAVRI/EX OFFICINA AGATHOPI (CIL IV 5690). V primeru Romuliana tako natančnih podatkov nimamo, obstaja le verjetnost, da je prodajal njegovo proizvodnjo. Po zgoraj navedenih primerih bi se vrnili k amforam iz Petovione in Magdalcnske gore/Magdalensbcrg, z napisi MSP, ob čemer lahko navedemo, da se Hispanus kot nomen in cognomen pogosto javlja v Španiji (Mocsy et al. 1983: 145) Draugo pomembno dejstvo je, da je moč vse tri amfore točno določiti kot amfore španskega lipa Drcsscl 8/Beltran I, enako kot amforo in Petovione. Tako je verjetno, da napis MSP (naziv) označuje ime ustvarjalca recepta in ne, kot so domnevali poprej, geografsekga porekla recepta. Tretja vrstica na amfori iz Petovione (Kat. št. 1) se glasi: T(itus) Thorius, kar je verjetno ime trgovca (posrednika). Po stratigrafskih analizah so vzorci z Magdalcnske gore/Magdalcnsberg lahko datirani v tiberijsko-kla vdijsko obdobje, kamor je verjetno datirati tudi amforo iz Petovione. Delavnica za pripravo ribjih omak so odkrili ob Sredozemski obali Španije ter na Atlantski obali v M»' roku, Španiji in Portugalski (Ponsich 1988; Peacock in Williams 1986: 35-39; Edmondson 1987). Na osnovi petroloških analiz petovionske amfore ter obeh primerkov iz Magdalcnske gore/Magdalensbcrg lahko ugotovimo, da je celotna skupina po izdelavi sodeč iz delavnice, ki je bila odkrita v kraju Carteria pri nie' stu Algeciras in jo je objavil Peacock (1974: 241). * Hispanici ali Hispani? Razlogi za možno izbiro. Dr. Tams Bezeczky Hungarian National Muscum Budapest Hungary Fig. 1: Amphora froni Poctovio (No. 1) Sl. 1: Amfora iz Petovione (kat. št. 1) Fig. 2: Amphorac tituli picti a) from Poetovio No. 1 and b) Cat.No. 2 and c) Cat. No. 3 from Magdalensberg. SI. 2: Tituli picti z amfor a) s Petovione kat. št. 1 in b) kat. št. 2 in c) kat. št. 3 z Magdalenske gore. Fig. 3a, b, (c): Photomicrograph (Cat. No. 1-2-3), showing grains of quartz (A), potash fcldspar (B), plagioclase (C) and mica shist (D). Crossed polars. (Photo by S. Józsa) Sl. 3a, b, (c): Fotomikrograf (kat. št. 1-2-3) s fragmenti zrnc kremena (A), kalij karbonatnega živca (orloklas) (B), plagioklasa (C) in sljudncga skriljcvca (D). (Foto: S. Józsa). Fig. 3c Sl. 3c Ptujski arheološki zbornik ob 100-letnici muzeja in Muzejskega društva (1993) str.: 251-262. MAGNA MATER ODER NUTRIX ? ERNA DIEZ Der wohl eindrucksvollste Zcuge der groBen Verdienste des Pettauer Musealve-reins ist das sog. III. Mithraum am Ober-Rann/Zg. Breg am rechten Ufer der Drau, im sudlichen Stadtteil des romischen Poetovio.1 Auf der von Maribor/Marburg in das heutige Ptuj ftihrenden HauptstraBe erblickt man kurz vor der Draubriicke an der lin-ken Seite in geringer Entfemung den mit einer vierpfeilerigen Vorhalle versehenen Bau, dessen Giebel in monumentalen Buchstaben die Weihung DEO SOLI/ INVICTO MITHRAE tràgt. Die lateinische Inschrift auf der iiber dem Eingang angebrachten Ta-fel verkiindet, daB die Societas Antiquariae Poetov(ionensis) das Spelaeum des unbe-siegten Mithras im Jahr 1913 ans Licht gebracht und im folgenden Jahr durch einen mit zahlreichen Spenden errichteten Schutzbau vor weiterem Verfall bewahrt hat. Im Mai 1913 entdeekte V. Skrabar das neue, — nach den beiden in Unter-Hai-din/Sp. Hajdina 1898/99 und 1900/01 freigelegten2 — dritte poetovionenser Mithraum und veranlaBte eine Grabung des Musealvereins. Sic stand unter der Leitung des vom Òsterreichischen Archàologischen Institut entstandten Adjunkten M. Abra- mic.3 Bei den Grabungen lieBen sich mindestens zwei oder sogar mehrere Bauperioden unterscheiden.4 Die Zeit der letzten ergibt sich, auf ein Jahrzehnt genau, aus Weihin-schriften.5 Genannt sei hier im besonderen die mit mithrischen Bildszenen und Dolch, Kòcher und Bogen des Gottes geschmiickte Ara,6 geweiht von einem vir egregius fiir das Wohl des Kaisers Gallicnus (Alleinhcrrscher 259-268). Die nur wenig beschàdig-ten Weihealtàre konnten im Mittelschiff wiederaufgestellt werden. Kaum Bruchstiicke — zwei gròBere7 — sind vom zentralen Kultbild verblieben. Um eine Vorstellung von seinem Aussehen zu vermitteln und von dem Eindruck, den es im Spelaeum bot, wur-de iiber dem altaràhnlichcn Aufbau an der Stimwand eine gemalte Kopie des beriihm-ten Kultreliefs aus dem Limeskastell Osterburken8 angebracht. In der gallienischen Bauperiode war nicht nur der Kultraum vergròBert, sondem die ganze Anlage wesentlich erweitert worden. Unmittelbar an die Ostwand des Hei-hgtums wurde ein 11 m x 6 m groBer Raum angebaut,9 in dem — auBer zwei Saulen-basen10 — einer dcr wichtigstcn Funde iiberhaupt zutagetrat: Eine lebensgroBe weib-liche Buste.11 Dcr Raum wie auch die anderen Zubauten wurden zugeschiittet, das Mithraum allcin iibcrdacht. Im Schutzbau fanden auch Fundstiicke von auswàrts, wie u-a. die aus dem klcincn Mithraum bei Modritsch /Modrič am Bachem/ Pohorje,12 Aufnahmc, vorerst aber natùrlich die aus dcr nachstcn Nàhc. Auf einem Wandbrett an der westlichen Langseite wurde das Votivrelief an die Nutrices aufgestellt, das west-lich des Mithràums zum Vorschein gekommen ist.13 Und an der òstlichen Langseite steht auf einem von den Sàulenbasen flankierten 1 m hohen Postament die weibliche Buste (Abb. 1-2).™ Abb. 1 Weibliche Marmorbùste (Nutrix ?). Ili. Mithraum. SI. 1. Žensko doprsje (Nutrix ?), pohorski marmor, danes v III. mitreju. Die aus mittelkòmigem Bacherer Marmor gefertigte Buste von natiirlicher GròBe (H - 0,56.5 m, Br = 0,44 m, D = 0,27 m) ist relativ gut erhalten. Die Nase ist freilich bis auf den FlùgelumriB weggebrochen und die Bruchflàche verrieben, Lippen utid Kinn sind bestoBen, eine leichte StoBspur auch auf der rechten Wange. Abb. 2 Weibliche Marmorbiiste (Nutrix ?), Profilansicht. III. Mithràum. SI. 2. Žensko doprsje s profila (Nutrix ?), pohorski marmor, danes v III. mitreju. Dargestellt ist eine junge Frau mit zartgeschwellten Wangen, voller Kinnpartie und einem weichen Mund mit geschwungenen Lippen. Das Gesicht ist glatt, klar und unbewegt. In den mandelfòrmigen groBen Augen sind die Trànenkarunkeln angege-ben, die Augàpfel aber ohne Gravierung. Fast metallisch scharf konturiert sind die Li-der, die Brauen fein gewòlbt. Die Stim wird bogenfòrmig von kurzen Lòckchen ge-sàumt, die von den Schlàfen an in dichte Wellenstràhne iibergehen. GleichmàBig làn-ger werdend bedecken sie zur Hàlfte die Ohrmuscheln und reichen auf die Schultern herab. Vor den Ohren je eine offene Hàngelocke. Hinten fallen die in der Mitte ge-scheitelten Haare gelòsi in den Nacken. Was die junge Frau auf dem Kopf tragt, beschreibt Abramié als “eine wulstartige dicke Binde mit umwundener Tanie und einem Edelstein iiber der Stime”.15 Einge-hende Betrachtung und Abtasten der Oberflache làBt jedoch erkennen, daB es viel eher ein tànienumwundener Kranz ist. An manchen Stellen, z.B. an der linken Seite nach vom zu, sind sogar noch mehr oder minder deutlich lanzettfòrmige Blattumrisse auszunehmen. Zwischen dem Kranz und dem Stirnhaar ist eine schmale Riile. Das Zierstiick iiber der Stimmitte in Form einer Rosette ist empfindlich bestoBen, seine genauere Beschaffenheit bleibt ungewiB. Die Seitenansicht zeigt, daB es der Kranz-rundung angepaBt ist. Fiir einen Edelstein ist es jedenfalls zu groB. Das an der linken Schulter mit einer Scheibenfibel gehaltene, auf der rechten in einem schmalen Streifen aufliegende àrmellose Gewand ist eigentumlicherweise nur lose umgelegt, die Arme sind nicht durchgestreckt, allein die Armkugeln treten frei hervor. Vom ist das Gewand in markanten, aber doch schematischen Faltenziigen ge-gliedert; die Riickseite ist ohne Gewandangabe. Die Buste war auf reine Vorderan-sicht berechnet. Bei ihrer Auffindung schon wollte man in dieser Biiste eine Gottheit, und zwar Magna Mater, erkennen und in dem Raum, in dem sie aufgedeckt wurde, folglich ein Hciligtum der phrygisch-lydischen Muttergòttin.16 Die bis beute geltende Thcse wurde allerdings stets mit einem gewissen Vorbehalt (“anscheinend”, “wohl”, “wahr-scheinlich”, “hòchstwahrscheinlich") geàuBert. Fundort und Aussehen der Biiste empfehlen die Deutung auf Magna Mater, heiBt es bei Abramié;17 bei Vermaseren aber: “Its is practically certain, that on its (se. thè Mithraeum’s) cast side there was a sanctuary of thè Magna Mater (thè busi and thè head of a large statue of Cybele are preservcd)”.18 Ùberraschend die Bestimmtheit, mit welcher der hervorragende Kenner dcs Mi-thras- wie auch des Kybelckultes die Biiste als Kybelc dcklariert. PaBt doch schon das “Aussehen”, die ganze Aufmachung, nicht zu dieser Gòttin, deren “usuai dress” nach Vermaserens eigener Feststellung stets aus drei Teilen bcsteht: Polos, Chiton, Himation.19 Im Westen, in Rom-Latium, Italien und anderen Provinzen, tragt Magna Mater stati Polos oder Modius vomehmlich eine Mauerkrone,20 die ihr als Stadtbe-schirmerin zukommt. Nichts davon bei der poetovioncnser Biiste, und wie ihr das àrmellose Gewand umgelegt ist, dafiir gibt es m.W. auch sonst keine Parallele. Die lebensgroBe Frauenbiiste war zweifellos das Kultbild des Sacellums, in dem sie gefunden wurde. Es ist jedoch schwcr vorstcllbar, daB die GroBe Gòttermutter nur in Bùstenform und in vollig unkonventioneller Art dargestellt gewesen wàre. Wird sie doch selbst auf klcincn Votivtàfelchcn in ganzcr Figur wicdcrgcgcbcn, mit vereinzel-ten Ausnahmen auf einem Thron mit hoher Rùckcnlchne in streng frontaler Haltung sitzend, bekleidet mit Polos oder Modius, knapp unter der Brusi gegiirtetcm, selten àrmellosem Chiton und einem Mantel, der vom Riicken um die rechte Hùfte ge-schlungen, auf dem SchoB aufliegt, wobei ein Zipfel zwischen den Beinen oder ent-lang des linken Unterschenkels bis auf die FuBbank herabfallt, der andere iiber der linken Schulter nach vom hàngt. Opferschale und Tympanon sind die Attribute der Kybele; ihr stàndiges Begleittier der Lòwe, der in ihrem SchoB liegt oder neben dem Thron sitzt, manchmal gegenstàndig ein zweiter.21 Dieses stereotype Erscheinungsbild der Gòttin bietet auch die poetovionenser Ky-bele-Statue, die im Tempelbezirk von Unter-Haidin/Sp. Hajdina ans Licht getreten ist und im Landesmuseum Joanneum in Graz aufbewahrt wird.22 Der Kopf der annàh-emd zweidrittellebensgroBen Marmorfigur ist leider weggebrochen, die gewellten halblangen Haare sind nach vom iiber die Schultem gebreitet, der gegiirtete, feinge-faltelte Armelchiton ist durchscheinend, der faltenreiche Mantel kunstvoll drapiert, an den FiiBen Sandalen. Hànde und Untcrarme sind zerstòrt, stark fragmentiert die auf den Seitenpostamenten des Thrones gelagerten Lòwen. Die Statue war ein Einzel-fund.23 Wo das Sacellum der Gòttin lag, ist nicht bekannt, jedenfalls nicht nàchst der ergrabenen Mithràen I und II. Es stelli sich die grundsatzliche Frage, ob der im Osten an des Spelaeum des sog. III. Mithraums angebaute Raum wirklich als Kultstàtte fiir Kybele bestimmt war, oder nur die dori gefundene Buste einer weiblichen Gottheit, die man nicht anders zu be-nennen wuBte, die Archàologen zu dieser Annahme gefiihrt hat. Die Emeuerung und Erweiterung des Mithrasheiligtums am Ober-Rann/Zg. Breg geht auf Angehòrige zweier unter einem gemeinsamen Kommando stehender Legionen zuriick.24 Es falli schwer zu glauben, gerade das Militar bàtte Wand an Wand an das Heiligtum des Got-tes einen fast gleichgroBen Raum25 fiir den Kybelekult eingerichtet, in die Mithràums-anlage eingebunden. Zu groB, zu tief sind die Gegensàtze der beiden orientalischen Mysterienkulte: Straff organisiert der Kult des Deus invictus, der von seinen Anhàn-gem strenge Zucht und soldatische Tugendcn verlangt — in ekstatisch-orgiastischen Feiem huldigt das Gefolge der Kybele seiner Gòttin. Kaum zustimmen wird man auch der Meinung, in unmittelbarer Nàhe der Mithràen wàren Heiligtiimer der Kybele fiir die aus der Mithrasgemeinschaft ausgeschlosse-nen Fraucn erbaut worden.26 Die màchtige kleinasiatische Frauengottheit ist die GroBe Mutter, Magna Mater schlechtin, Mutter der Gòtter, ja Allmutter, nicht aber die tnild-freundliche miitterliche Gòttin, an die sich Frauen und Mutter mit ihren Anlie-gen wendcn konnten. Ròmiche Gottheiten waren in die Gedankenwelt der Mysterien des Welterlòsers und Kosmokrators Mithras aufgenommen und einbezogen. Auf dem Osterburkener Kultrelief sind in einem kleinen Bildfeld iiber der Stiertòtung die 12 Gòtter und Gòt-dnnen der ròmischcn Gòttergemeinschaft versammelt, der thronende Jupiter in der Mitte.27 In den Hciligtiimem des Mithras standen Weih- und Votivdenkmàler fiir andere, vomehmlich ròmische Gottheiten, mànnliche wie weibliche (Hercules, Merkur, Jupiter, Minerva, Fortuna u.a.), zu dencn in den Provinzen, vor allcm in den Grenz-gebieten, provinziale, einheimische, lokale Gottheiten hinzukamen. Einige Beispiele vom Obergermanischen Limes seien hier angefiihrt: Im Mithràum I der im Gebiet der ròmischcn Stadi Nida (beute Heddemheim-Frank-furt) aufgcdeckten vicr Mithrashciligtiimcr kam ein Rcliefbild der keltischen Schutz-gottin der Pferde und Schirmherrin der Reiter Epona zutage.28 Ein dem Dreiverein von Muttergòttinncn, den Matrones, geweihter Aitar, deren Kult nach Aussage unzàh- liger Bildzeugen29 im ganzen keltischen Bereich, vor allem in Obcr- und Niederger-manien aulterordentlich beliebt war, stand im Mithraum von Friedberg (Taunum).30 Ebendort auch eine Votivara an die Deae Quadrubiae,21 die provinzialen Gottinnen der Kreuzwege (Biviae, Triviae, Quadriviae), die wiederum hauptsachlich in beiden Germanien von Soldaten und Reisenden angerufen wurden.32 Im Mithraum zu Dieburg (Kreis Darmstadt-Dieburg),33 dessen drehbares Kultbild auf der Riickseite in figurenreicher Komposition die Phaeton-Sage zeigt,34 fand sich nebst einigen Statucn (Hercules, Merkur, Genien u.a.)35 und einer Anzahl meist emp-findlich fragmentierter Votivtafeln mit romischen Gottergestalten auch das geringe Bruchstiick eines Epona-Reliefs sowie die rechi guterhaltene, in hohem Relief gear-beitete Darstellung einer “Muttergottheit mit Kind”:36 Eine Frau in langem Chiton und um die Hiifte geschlungenem Umhang, im aufgenommenen Haar ein Diadem (?), sitzt auf einer Thronbank mit hoher, oben geschwungener Ruckenlehne; auf ihrem SchoB ein Wickelkind, das an ihrer linken Brusi trinkt. Ein den Nutrices-Darstellun-gen in Poetovio auffallig àhnliches Bild! An der rcchten Scile der Stillenden steht al-lerdings kein Aitar, der auf den poetovionenser Reliefbildem als Zeichen ihrer kulti-schen Vcrehrung nur selten fchlt, selbst dann nicht, wcnn die Nutrix allein dargcstellt ist.37 In den mchrfigurigen Szenen halt eine Frau ihr Kind ùber dem Aitar der Nutrix entgegen oder bringt auf ihm ein Opfer dar. Und eine cbcnsolche Opfemdc ist auch auf einem Dieburger Rclieffragmcnt (Inv. Nr. 215/52) wiedergegcben:38 Vom linken Bildrand ist eine langbckleidete Frau an den Aitar herangetreten; mit vorgestrecktcm rechten Arm scheint sic eine Spende, die sie dem mit angchobenem linken Untcrarm gchaltcncn Bchàltcr entnommen hat, iibcr den Aitar zu streuen. Die Gestalt, der das Opfer dargebracht wird, ist zur Ganze weggebrochen. Thcma, Motiv und Darstellung stimmen aber auch im Dctail, bis zur Form des Altars mit zweistufigem Sockcl und ausladcndcm Gesims, so wcitgehcnd mit Nutrices-Rcliefs in Poetovio iibcrein,39 dal) mit aller erreichbarcn Sichcrhcit angenommen werden darf, auch auf dem Dieburger Fragment habe das Opfer einer throncnden Fraucngòttin mit Kind gegoltcn. Offcnbar gchen die Bildszenen hier wie dori letztlich auf die gleiche Vorlage zuriick. Ein klei-nes, aber doch bemerkenswertes Beispiel mchr fiir die sog. Typenwandcrung, — die Entfemung Ptuj-Dicburg betràgt immerhin ca. 650 km Luftlinic. Ob die auf den Dieburger Votivtafeln dargcstcllten Gottinnen mit Klcinkind einer bestimmten Gottheit angeglichen waren und mit wclchcm Namen sic angerufen wurden, wisscn wir man-gcls einer Inschrift nicht. Lokalgottheitcn im eingentlichcn Sinn sind die Nutrices von Poetovio,40 derni ihr Kult erscheint allein auf das Gebiet der oberpannonischen Stadi an der Drau be-schrankt. Die iibcraus groBc Popularitàt dicscr “Gottlichcn Ammcn" erweisen Iti" schriftstcine,41 ein Statucttchen, vor allem aber die viclcn auf uns gckommcnen Re' licfbilder, von dencn etwa 20 vcrhàltnismàBig gut crhalten, wcnig beschàdigt und fragmenticrt sind,42 und beinahe die doppclte Anzahl tcils gròBcrcr, tcils geringfiigi' ger Bruchstiicke.43 Die Nutrices stcllte man sich offenkundig in unbestimmtcr Zahl vor. In den In-schriften werden sic stets in der Mchrzahl und mit dem Bcinamcn Augustae gcnannt, einmal zusatzlich Deae.*4 Dargcstellt wurdc jcdoch nur cine als Nutrix gckcnnzcich-nete Frau, — auf einem cinzigcn Relief sind cs zwei.45 Ein Drcivcrcin wie die MatreS und Matrones, zu dencn man sie in engeren Zusammenhang stcllcn wolltc, sind die Nutrices von Poetovio nicht.46 Zwei in den Bildszenen vor dem Aitar der Nutrix auf- tretende Frauen sind nicht eine zweite und dritte Nutrix, sondem eine Kindesmutter und die sie begleitende Gabetitràgerin.47 Die Nutrices mit dem Kind im Arni sitzen auf einer Art Thron oder Lehnstuhl, aber auch auf anderen verschiedenartig geformten Stiihlen. Ihre Tacht — nicht ganz einheitheitlich48 — besteht aus einem langen, von Fibeln (Scheibenfibeln) gehaltenen àrmellosen Gewand und einem um Hùften und Unterkòrper geschlungenen Umhang, der manchmal von riickwàrts ùber den Kopf gezogen ist. Zum Stillen ist das Gewand von der linken Schulter gelòsi oder nur zur Seite geschoben.49 Die Kinder, steifge-wickelte Sàuglinge wie auch munter strampelnde nackte Kleinkinder, trinken aus-nahmslos an der linken Brusi. Das Gesicht der Nutrices ist meist bogenformig ge-rahmt von Lòckchen oder Wellen der dichten, in der Mitte gescheitelten Haare, die uber die Ohren zuriickgekammt sind. Einmal tràgt sie einen Polos.50 Mànner treten nie vor den Nutrices auf. Vermutlich waren sie zum Kult nicht zu-gelassen. Die Dedikanten aber waren iiberwiegend Mànner und zwar aus alien sozia-len Schichten der Bevòlkerung, vom Sklaven bis zu den hòchsten Wiirdentràgem der Stadi. Seltener lòsen beide Eltem das Geliibde fiir das Wohl ihrer Kinder und einmal tiur scheint in der ersten Zeile einer verstiimmelten Weihinschrift ein Frauenname, Aelia Vera, auf.51 Ein Heiligtum der Nutrices Augustae lag im Tempelbezirk von Unter-Haidin/Sp. Hajdina. Bei den vom Antikcnkabinctt des Steiermàrkischcn Landesmuseums Joan-tieum in Graz, untcr der Oberleitung von W. Gurlitt durchgefiihrten Grabungen wurde es im Sommer 1895 teilweise aufgedeckt, freigelegt ersi i.J. 1907 von F. Ferk.52 Es war cin cinfacher Kultraum eingentùmlicher Form, trapezfòrmig,53 der Eingang an der Ostseite, der Unterbau fiir das Kultbild an der Siidwand. Mit den Abmessungen 11,30 m x 8 m ist der Raum wesentlich gròBer als das I. Mithràum (5,60 m x 5,57 tn)54 und in der Grundflàchc dem II. Mithràum (13,40 m x 7,30 m)55 beinahe gleich. Vor der SW-Ecke des Bauwerks,56 das er allerdings eher fiir einen Profanbau (Zoll-verwaltung) hielt,57 batte Gurlitt die zahlreichen Bruchstiicke von Nutricesreliefs aus-gcgrabcn, die mit wcnigcn Ausnahmcn an das Joanncum nach Graz gelangten.57 Nutricesreliefs fanden sich aber auch im sog. II. Mithràum.59 Drei Bildtafeln,60 die — so Abramié61 — nach der Zerstòrung des Heiligtums der Gòttinnen im Verlauf des 4. Jhs. hier als Werksteine, als Baumaterial fiir Reparaturen verwendet worden sind. Ausgrabungcn hàttcn crgcbcn, daB damals einigc Bauten, òffcntliche wie private, mit dem Material aus nàchstliegcndcn Gcbàudcn, segar Heiligtiimcm, wie eben aus dem der Nutrices, ausgebessert wurden. Die Annahme einer solchen Verschlep-pung aus einem Sacci lum in ein anderes, die Fragen nach der Chronologie der Zersto-fungcn im Bcreich des Tempelbezirkes u.à.m. aufwirft, ist m.E. kaum wahrscheinlich. Auskunft dariibcr, ob die Nutricesreliefs tatsàchlich als Werksteine dienten, bàtte tnòglicherweise die genaue Beachtung ihrer Fundstellen innerhalb des Mithràums ge-ben kònnen; ob dieso bei Gurlitts Aufdeckung des arg zerstòrten II. Mithràums i.J. 1900 iibcrhaupt noch feststcllbar waren?62 Kònntc es nicht scin, daB die Nutricesreliefs nicht als Spolicn in das Mithràum ge-^angt sind, sondem — wie die Altàre, Statuen, Statuctten und Rclicfs ròmischer und einhcimischer Gotthcitcn, auch einer unsercn Nutrices entsprcchcnden Gòttlichen Anime, in die Mithràen am Obcrgcrmanischcn Limes — als Wcihungen? Eine Frage, dlc iiberdacht weden solite. Fand sich doch auch ein Rcliefbild Jupiter-Hercules63 im ^l- Mithràum. DaB es am linken Ufer der Drau, auf dem Panoramaberg im nòrdlichen Stadtteil voti Poetovio, auch ein den Nutrices geweihtes Heiligtum gab, darf als sicher gelten. Schon 1911 batte Abramic64 am Siidosthang des Berges eine mehrraumige Gebàude-anlage aufgedeckt und Inschriften, Reliefs und Statuen verschiedener Gottheiten zuta-gegefòrdert, darunter eine Ideine Nutrixstatuette.65 1983 aber wurde auf dem mittle-ren Teil des Panoramaberges ein spàtantikes Skelettgrab freigelegt, das mit nicht we-niger als sieben Nutricesreliefs abgedeckt und eingefaBt war.66 Das Sacellum, aus dem sie als willkommenes Steinmaterial herbeigeschafft worden waren, ist nicht ge-nau lokalisierbar, lag aber wahrscheinlich in geringer Entfemung. Siidwestlich des sog. III. Mithraums am Ober-Rann/Zg. Breg wurden i.J. 1911 bei Grabungen des Marburger Musealvereins zwei fiir eine spatantike Grabkammer wie-derverwendete Nutricesreliefs gefunden und in das Museum nach Marburg/Maribor gebracht.67 Und bei seiner Grabung im Westen und Sùden des Mithraums fand W. Schmid 1914, im Jahr der Einweihung des Schutzbaues, in dem es auch aufgestellt ist, ein besonders repràsentatives Relicfbild,68 das hàufig abgebildet, zu den bekann-testen Nutricesdarstellungen gehòrt. Wohl aufgrund dieser drei guterhaltenen Relief-platten vermutete Abramic ein Nutricesheiligtum in der Nàhe des III. Mithraums.69 Ob das Heiligtum nicht sogar in allemàchster Nàhe war, nàmlich in dem an die òstliche Cellamauer des Mithraums angrenzenden Raum? Er gali als Metroon, weil man sich in der dort gefundenen groBen weiblichen Biiste keine andere Gòttin als Magna Mater vorstellen konnte; aber, um es nochmals zu betonen, nach Gewand und Aufmachung ist sie es nicht, eine Beziehung ihrer kultischen Verehrung zu der des Mithras làBt sich nicht erkennen und ganz gewiB ist sie nicht die Gòttliche Amme fiir die Menschenkinder. Die Kinder von Poetovio aber haben ihrc eigenen Nutrices Augustae! Gòttliche Ammcn, nicht unbedingt in der eigentlichen Bedeutung ihres Namens. In den Darstel-lungen bieten sie den Kindem die Brusi, lassen sie trinken oder haltcn die Sàuglinge, ohne sie zu stillen, auf dem SchoB und in den Armen. Und auch in den kunstlosen Bildem kommt es zum Ausdruck, daB die Nutrices die Kinder hegen, pflegen und be-hiiten. Dcshalb kommen die Mutter zu ihnen und fiihren ihre dem Sàuglingsaltcr be-reites entwachsencn Kinder vor, dankbar fùr dercn pràchtigcs Gedeihcn, oder sie er-bittcn Gesundheit fùr ein krànkliches.70 Auf dem Aitar der Nutrices bringen die Mùt-ter Opfer dar fùr das Wohl ihrer Kinder — namens der Valer, wie aus den Weihin-schriften hervorgcht. Bcglcitet werden die Fraucn in der Regel von eincr Dicncrin, die zuweilen auch ohne die Hcrrin auftritt.71 Sie bringt Gabcn herbei, vomehmlich Kuchen und Frùchte, die sie in flachcn Kòrbcn oder Schùsseln auf dem Kopf tràgt. Wcnn sie nicht mit bei-den Hànden hinaufgreift, ist eine Hand gesenkt und hall einen unten profilierten, oben halbkugclig abgeschlosscncn zylindrischcn Gcgcnstand am Henkel. Ein eben-solchcr stcht, als ob sie ihn gerade abgcstcllt bàtte, cinmal neben ihr auf dem Bo-dcn.72 Ein GefàB oder Geràt, das Gurlitt fùr einen tragbaren Ràuchcraltar hielt, Wi-gand hingegen fùr einen bàucrlichcn Hauskorb.73 Nach der sehr eingehenden Wieder-gabe auf einem Fragment aus Untcr-Haidin/Sp. Hajdina im Landcsmuscum Joanncum in Graz,74 dessen unbeschàdigte Obcrflàche jedes Dctail augcnfàllig macht, ist es je-doch eine Lateme. Auch auf anderen Reliefs ist die Lateme in der gesenkten Rechtcn der Dienerinnen mehr oder eher weniger eindeutig erkcnnbar.75 Warum aber fùhrcn cinigc der Gabenbringcrinncn eine Lateme mit sich? Ein zusàtzliches Wcihgeschcnk war sie wohl nicht! Moglichenveise fanden die Begehungen abends oder in einer Art Spelàum stati. Wesen und Wirken der Nutrices erscheinen durch die Reliefs veran-schaulicht, aber manche Frage muli offen bleiben. Zuruck zu dem Kultbild einer Gòttin aus dem an das III. Mithraum angeschlosse-nen Raum,76 von dem wir ausgegangen waren. Konnte es nicht Nutrix Augusta dar-stellen? Ein Sàugling ist der Buste natiirlich nicht beigegeben und das an der linken Schulter mit einer Scheibenfibel genestelte àrmellose Gewand ist kein ausreichendes Kriterium. Aber welche andere Gòttin konnte eher gemeint sein, als die hier in Poeto-vio und allein in dieser Stadi heimische Nutrix, deren ganz auBerordentliche Volks-tumlichkeit und Beliebtheit die vielen iiberlieferten Weihreliefs eindringlich vor Au-gen fuhren. Keine Lokalgottheit einer anderen Stadi kann sich an Zahl der Ehrungen mit ihr messen!. Den Angehorigen der Mithrasgemeinde, die, wie die Stifter der Wei-hungen an die Nutrices, aus verschiedenen Stànden der Bevolkerung stammen, war der Nutriceskult sicher nicht fremd; auch sie hatten Kinder, die sie, wie ihre Frauen, der gòttlichen Obhut empfehlen wollten. Fur das jetzt im Schutzbau des III. Mithràums verwahrte Gotterbild sei hiemit die Deutung auf NUTRIX AUGUSTA DEA vorgeschlagen. Die lebengroBe Marmorbuste verdient auch als Schòpfung der poetovionenser Bildhauerkunst im 3. Viertel des 3. Jhs. mchr Beachtung als ihr bisher zuteilgewordcn ist. Sie ist eine gute Arbeit des gal-Henischen Klassizismus und die besterhaltene der leider so wenigen auf uns gekom-menen groBformatigen Rundskulpturen von Poetovio. ANMERKUNGEN: 1 M. Abramié, Poetovio. Fùhrer durch die Denkmdler der ròmischen Stadi (1925), 172-193, GrundriB: Abb. 122. 2 Abramié a.O. 162-171 und 63-73. 3 s. auch zum Folgendcn dcn auf den Mittei-lungen von Abramié beruhenden Bericht von E. Reisch, ÒJh XVI/1913 Beibl. 100-105, Abb. 29: Lageplan. 4 Abramié a.O. 173: zwei, ebcnso M. J. Verma-seren. Corpus Inscriptionum et Monumentorum Re-Hgionis Mithriacae (CIMRM) II. (1960) 193. Meh-fere Bauperioden: J. Klemenc u.B. Saria, Archaeo-logische Karte von Jugoslavien: Blatt Ptuj (1936) 52; V. Hoffiller-B. Saria, Antike Inschriften aus Jugoslavien (AIJ) I. (1938; Nachdruck 1970) 144. 5 Abramié a.O. Nr. 241-245, Abb. 125-128; AU nr. 313-317; Vermasercn a.O. Mon. 1584/85, 1589/90, 1591/92, 1593/94, 1595/96. 6 Abramié a.O. Nr. 241, Abb. 125; AU Nr. 312; Vermaseren a.O. Mon. 1584/85, figs. 402-404. 7 Abramié a.O. Nr. 239 u. 240, Abb. 124; ^rmascren a.O. Mon. 1579, fìg. 400. 8 Es war schon ein halbes Jahrhundert vor '}eni III. Mithraum in Poetovio aufgedeckt wor-^n. Aufbcwahrt wird es im Badischen Landesmu-Seum Karlsruhe. — Vermaseren a.O. Mon. 1292, figs. 340-342. — E. Schwertheim, Mithras. Scine Denkmaler und sein Kult. Antike Welt 10/1979. Sondernummer. Abb. 10 und 61-68. (Auf dem groBen Plan /Abb. 5/ mit den “wichtigen" Fund-orten des Mithraskultes vermiBt man Poetovio). 9 MaBangaben bei Reisch a.O. 104. 10 Abramié a.O. 190. Quadratische Plinthe (0.40 m), wulstiger Torus, H = 0.31 bzw. 0.35 m, oben Dubelloch. 11 Abramié a.O. 190, Nr. 252, Abb. 131. — A. Schober, Die Ròmerzeit in Ósterreich und in den angrenzenden Gebieten von Slowenien (1955),1 2 3 4 5 6 7 8 145, Taf. XXXVI. Abb. 88. 12 V. Skrabar in: Sirena Buliciana (1924) 151-160; Abramié a.O. 193, Nr. 267; AIJ Nr. 90, 92-96, 98-99; Vermaseren a.O. (unter “Panno-nia") Mon. 1619-1634. 13 Abramié a.O. Nr. 253, Abb. 132; AIJ Nr. 325, gefunden im Juli 1914. 14 Photos: òsterr. Archaologischcs Institut, Wien. — Ùber die wissenschaftliche Aufnahme der Denkmaler von Poetovio im Auftrag des ÒAI im Sommer 1943 und 1944 s. E. Diez, Sùdost-Forschungen XXII/1963, 3. f. 15 A.O. 190. — Schober a.O. geht auf das, was die Frau auf dem Kopf hat, nicht ein. 16 Reisch a.O. 104. 17 A.O. 190. 18 A.O. (s. Anm. 4) 192 f. 19 Corpus Cultus Cybelae Attidisque (CCCA) VII (EPRO 50/7, 1977) und CCCA II (ERRO 50/2, 1982) passim. 20 CCCA III (EPRO 50/3, 1977) und IV (EPRO 50/4, 1978) passim. 21 Zahlreiche Beispiele in den Bànden des CCCA. 22 Abramié a.O. 25, Abb. 5; W. Modrijan - E. Weber, Die Ròmersteinsammlung im Eggenberger Schlofipark (1981) 215-217 Nr. 62 (mit Abb.). 23 Abramié a.O. 25. 24 Leg. V Macedonica und leg. XIII Gemina. Dir Kommandant, der vir egregius Fl(avius) Aper ist der Stifter der Ara fùr das Wohl des Kaisers Gallie-nus (s. Anm. 6). Abramié a.O. 184-186; AU 144 f. 25 s. den Pian bei Abramié a.O. 173 Abb. 122 (Obemommen in AU 145). 26 Abramié a.O. 65 u. 33. 27 C1MRM 118,1), Mon. 1292, fig. 340; Schwertheim a.O. Abb. 10. 28 CIMRM Mon. 1094. Stàdtisches Museum Wiesbaden. 29 CIMRM Mon. 1066. — Zu den Matronen-darstellungen s. H. G. Hom in: Matronen und ver-wandte Gottheiten, Beihefie d. BJb. Bd. 44 (1987) 31-54; ebda.: G. Schauerte, 55-102. — Im Lexicon Iconographicum Mythologiae Classicele (LIMC) wird der Artikel ’Matres, Matronae’ ersi in einem Supplementband erscheinen. 30 CIMRM Mon. 1066. 31 CIMRM Mon. 1067. 32 Vgl. RE XXIV (1963) s.v. Quadruviae, 714-720 (F. M. Hcichelheim). 33 F. Behn, Das Mithrasheiligtum zu Dieburg, Ròm. Germ. Forsch. I 1928. — Stadi und Kreis-museum Dieburg. 34 Behn a.O. 16-22, Taf. II; CIMRM Mon. 1247/B, fig. 324; Schwertheim a.O. Abb. 58. 35 Behn a.O. Nr. 5-13, Abb. 31-38. Die Mer-kur-Statue (Nr. 8, Abb. 33) ohne Kopf 1,04 m hoch. — Material der Dieburger Denkmalcr ist der in der Umgebung anstchcndc rote oder gclb-liche Sandstein. 36 Behn a.O. 35, Nr. 14, Abb. 39; Vermase-ren, CIMRM Mon. 1262, fig. 331: "Goddess sit-ting on a throne and nursing a child". 37 AU Nr. 330. 38 Nicht bei Behn. Die Kenntnis dieses Stiik-kes verdanke ich Frau Prof. Dr. E. Bleibtreu, Inv. Nr. und MaBangeben (H = 0,205 m, Br = 0,135 m unten, 0,06 m oben) der Freundlichkeit der Mu-seumsleitcrin, Frau M. Porzenheim M. A. 39 Am meistcn mit einem der Reliefs vom Pa-noramaberg, s. B. Jcvrcmov, Vodnik po Lapidariju I., Pokrajinski muzej Ptuj, Zbirka vodniki (1988) 57f., Nr. 29 (RL 976). 40 W. Gurlitt, Arch.-epigr. Mitt. XIX (1896) 2-25; K. Wigand, ÓJh XVIII/1915, Beibl. 189-218; Abramié a.O. 31 f. u. Nr. 62, 75-77, 175, 221, 253; AU 154 u. Nr. 324-335; H. v. Petriko-vits, RE XVII (1937) 1501 f.; I. Tušek, Arh. vest. 37/1986, 348-350; Jevremov a.O. 50-62, Nr. 22-33; E. Diez in LIMC VI/1992, 936-938. 41 Wigand a.O. Nr. 15 a-e. 42 Diez a.O. 43 Gurlitt a.O. 2-11; Wigand a.O. Nr. 6 a-d; 9 a-b, 14 a-3; Abramié a.O. Nr. 87 u. a. 44 Jevremov a.O. 61 f., Nr. 33 (RL 978). 45 Jevremov a.O. 61, Nr. 32 (RL972). 46 So nachdrucklich schon Wigand (a.O. 217) entgegen Gurlitt (a.O. 13). Bei Abramié (a.O. 32, 78) und segar noch bei Jevremov a.O. (passim) gel-ten die Nutrices wiederum als Dreiverein. 47 Zuletzt Diez a.O. 938. 48 Vollig andersartig und singulàr ist das Ge-wand der Nutrix auf dem in Marburg/Maribor ver-wahrten Votivrelief (AU Nr. 330): hochgeschlos-sen, mit langen, weiten Àrmeln, ùber Kopf und Schultem liegt ein Tuch. 49 AU Nr. 329; Jevremov a.O. 58 f., Nr. 30 (RL 974). 50 A/JNr. 325 im III. Mithraum (s. Anm. 13). 51 Jevremov a.O. 57 f., Nr. 29 (RL 976). 52 Blatt Ptuj a.O. 58. — Eine Nachgrabung fuhrte W. Schmid 1935 durch. 53 Nach Schmids Plan (Čas. zgod. narod. XXX/1935, 133, Abb. 1) sogar trapezoid. 54 Blatt Ptuj 56. 55 Blatt Ptuj 51. 56 Gurlitt a.O. 2. 57 Gurlitt a.O. 22. 58 Gurlitt a.O. 11. 59 Abramié a.O. 63, 67-73, 74-83; AU 139 f, Nr. 299-309. 60 Jevremov a.O. 50. f. Nr. 22 (RL 424), 51 f-Nr. 23 (RL 82), 54, Nr. 25 (RL 423). — Nach Wigand a.O. 197 ist das Fragment Nr. 6 b, Abb. 104 (cin Bruststuck mit trinkendem Kind) in Graz (Ver-wahrungsort mit Nr. 6 a, Abb. 103, Pettau, vcrwech-selt) auch im II. Mithraum gefunden worden. Eine Nutrix konnte auch der Frauenkopf mit cincm Kranz im gelosten Haar auf einem andercn Fragment sein, dessen Fundort aber nicht gesi-chert erschcint. AU Nr. 356: vielcicht II. Mithraum, CIMRM Nr. 1554: unter den Dcnkmalcm des 11. Mithriiums angcfiihrt. 61 A.O. 14, 32, 78. - Vor ihm schon Gurlitt (s. Anm. 62). 62 Eincs der Reliefs fand er als Dcckplaltc liber dem Kanal (Mitt. Zentr. Komm. NF XXVIII/1902, 21); die Fundstellen der bcidcn an-deren und der zwei Wcihinschriftcn gibi er nicht an. Auch nicht die des klcincn Wagens mit z.wei Pfcrdcn (Abramié a.O. Nr. 64) und der zahlrei- chen Torsi groBer nackter Gestalten, die nach ihm beweisen, daB bei einer Restauration im 4. Jh. Reste aus anderen Tempeln herbeigeschafft wurden zur Wiederherstellung oder zum “Schmucke” des Mithraums. 63 Unten abgebrochen H = 0,385 m, Br. = 0,33 m, D = 0,06 m. — Abb. (ohne Text) in: Jahrb. f. Al-tertumskunde VII/1913, Taf. XXIV/2. Abramič a.O. 77 f., Nr. 74, Abb. 18; R: Egger, Mitt. Ver. klass. Philologen in Wien VI/1929, 82-85. 64 0JhXVII/1914Beibl. 87-154. 65 Ebda. 108, Abb. 83. 66 Tušek a.O. 67 AIJ Nr. 329 u. Nr. 330. s. dazu Abramič, Poetovio 43. 68 AU Nr. 325. s. o.S. 8 u. Anm. 13. — Blatt Ptuj 52. 69 A.O. 32, FuBnote. 70 Vgl. etwa Jevremov a.O. Nr. 31 mit. Nr. 28. 71 AIJ Nr. 327, 329; Jevremov a.O. Nr. 22,23. 72 AIJ Nr. 332. 73 Wigand a.O. 201, 203. 74 AIJ Nr. 334. 75 Eindeutig z.B. Jevremov a.O. Nr. 28, wo-gegen sie auf Nr. 25 z.B. nur aufgnmd der Paral-leldarstellungen erkannt werden kann. 76 HachenmaBig ist er kleiner als das Nutrices-Sacellum in Unter-Haidin/Sp. Hajdina (s.o. S. 7..). MAGNA MATER ALI NUTRIX 7 Povzetek Najbolj prepričljiv dokaz velikih zaslug Ptujskega muzejskega društva je III. mitrej na Zgornjem Bregu. SPELAEUM nepremagljivega Mitreje leta 1913 odkrila SOCIETAS ANTIQUARIE POETOVflONEN-SIS) ter ga naslednje leto s pomočjo številnih darilnih prispevkov ohranila pred nadaljnjim propadom s pomočjo zaščitne stavbe — kot naznanja latinski napis nad vhodom. Pri izkopavanjih so odkrili več gradbenih faz. Poslednja razširitev je, kot pričajo posvetila, potekala v desetletju samovlade cesarja Galijena (259-268). Med drugim so takrat neposredno ob vzhodno steno samega mitreja dogradili prostor velik 11 m x 6 m, v katerem so našli ženski doprsni kip (sl. 1-2), ki je sedaj na visokem podstavku ob vzhodni vzdolžni strani zaščitne stavbe. Poprsje v naravni velikosti, izdelano iz srednje zrnatega pohorskega marmorja, je relativno dobro ohranjeno. Odpadel je le nos, brada in ustnice pa so nekoliko obtolčene. Kip predstavlja mlado žensko nežno zaobljenih lic, polne brade ter valovitih ust. Velike oči niso gravirane, veke so ostro obrobljene, obrvi lepo obočene. Jasno čelo obroblja vrsta majhnih kodrčkov, ki od senc dalje preidejo v valovite kodre in do Polovice zakrijejo ušesa. Zadaj lasje prosto padajo na zatilje. Pokrivalo, ki ga nosi ženska, opisuje izkopa-valec M. Abramič kot “nekakšna svitku podobna debela poveza z zavito tenijo ter draguljem nad čelom". Ob natančnem opazovanju pa spoznamo, da gre morda bolj za venec, zavit v obliki tenije, na katerem je na Posameznih mestih mogoče razpoznati celo še obrise listov v obliki lancet. Okrasni del venca nad sredino čela v obliki rozete je močno okrhan. Oblačilo, na levem ramenu speto z okroglo ploščico, pušča obe odprtini za rokava prosti ter kaže spredaj shematične obrise gub. Najdišče in izgled poprsja kažeta na razlago, da gre za Magno Mater, — taka je še danes veljavna Abra-mičeva teza. V območju templja Spodnje Hajdine, kjer so ležali I. in II. mitrej ter številna druga manjša svetišča, je odkrit sedeč ženski kip brez glave, ki so ga zaradi levjih figur, nameščenih na obeh straneh njenega prestola, nedvoumno razpoznali kot Kybelo. Doslej nam sicer lokacija metroona tik ob mitreju ni znana, toda po najdišču samem bi lahko poprsje z Zgornjega Brega predstavljalo Magno Mater. Izgled ter oprema pa sc nikakor ne ujemata s sicer prav števlnimi upodobitvami le boginje, kot jih doslej poznamo. Ne oblačilo >n ne venec (ali “svitku podobna poveza”), kajti kot zaščitnica mest nosi na glavi zidno krono (gornji del zi-du). Je stvarnica, "Velika mati", nikakor pa ne boginja žena in mater, izključenih iz. mitraične religije. Le-te so se s svojimi prošnjami in težavami — posebno v Petovioni — obračale na Nutrices Augustae. Približno 50 ptujskih reliefnih upodobitev in posvetil posreduje podatke o kultu, nalogi ter pojavu hraniteljic in pokroviteljic otrok in tudi zaščitnic mater. Noša Dojilj ni povsem enotna, toda oblačilo je še vedno speto na 'cvem ramenu, otroke pa dojijo na levi strani prsi. Ogrinjalo včasih pokriva tudi glavo, pričeska in naglavno °krasje sta komaj razpoznavna, v enem primeru gre za polos. Čaščenje materinskega božanstva z Mitrovim kultom je dokazano nenazadnje tudi v predprostoru mitre-ja v Dieburgu pri Darmstadtu v bližini gornjega germanskega limesa (približno 650 km zračne črte od Ptuja), s tam najdenimi visokimi reliefi: žena na prestolu, v naročju dojenček, ki ga doji na levi strani prsi. Presenetljivo enak motiv in ponovitev petovionskega reliefa Dojilj! Ali je možno, da žensko poprsje iz bližine mitreja na Zgornjem Bregu prej predstavlja Nutrico kot Magno Mater? Kultna podoba v svetišču izjemno priljubljene, v napisih tudi Deae imenovane Nutrices Augu-stae ? Izredno kvalitetno izdelano žensko poprsje v naravni velikosti v stilu galijenskega klasicizma zasluži vsekakor več pozornosti, kot jo je bilo deležno do sedaj. Univ.-prof. Dr. Ema Diez Korblergasse 15/38 A-8010 Graz Ptujski arheološki zbornik ob 100-letnici muzeja in Muzejskega društva (1993) str.: 263-269. SREBRN RIMSKI PRSTAN S PTUJA — RABELČJA VAS Zaščitne raziskave leta 1977 PAOLA KOROŠEC Pri odstranjevanju kontrolnega stolpiča med kv. 45/46 in 49/50 na meji med sektorjema F in G so v izkopu stanovanjskega bloka B-V naleteli delavci na več kovinskih predmetov, med katerimi je bil tudi zanimiv prstan. Ležal je v črni plasti zemlje, •nočno pomešani z ogljem in pepelom, ki se je na tem mestu širila iz nekaj metrov oddaljene peči v kv. 53.1 Ležal je ok. 0,80 m pod tedanjo recentno hodno površino2 in pod samim prvim tlakovnim nivelacijskim nivojem tega prostora. Pri izkopu je bil obroč prstana nekoliko deformiran, nastavek na njem pa odlomljen.3 Kljub tej poškodbi je prstan ohranjen v celoti (sl. 1-3). Prstan je sestavljen iz debelejšega trakastega obroča, sploščenega elipsoidnega preseka. Na sprednji strani je namesto običajne rozete ali krone okrašen z nenavadnim vodoravnim nastavkom v obliki miniaturne votivne plošče. Čeprav so med rimskim nakitom znani tipi prstanov, okrašeni z nastavkom, ki je pritrjen na rob obroča,4 ostaja naš za sedaj unikat in nima v tej vrsti nakita neposredne primerjave. Nekoliko mu je podoben bronast primerek iz Drnovega, le da je pri njem okrasna ploščica bolj okrogle oblike; na njej sta plastično predstavljeni dve levinji.5 Na plošči našega prstana je upodobljen prizor z mističnim jezdecem. Ta motiv sc zelo pogosto pojavlja na svinčenih votivnih ploščah, namenjenih hišnim lararijem;6 znan je tudi na monumentalnih spomenikih,7 nagrobnih stelah8 in drugih manjših Predmetih.9 Na sprednji strani prstana pod nastavkom je obroč nekoliko tudi zravnan v obliki štirioglate ploščice; na njej je vžigosan napis. Sama kompozicija nastavka je sestavljena iz štirih oseb, med katerimi je jezdec na konju osrednja; levico, v kateri drži kopje, ima vzdignjeno v zamahu, medtem ko je desnica skrita za vratom konja in bržkone drži vajeti. Oblečen je v kratko tuniko, čez katero ima oklep in prek ramena ogrinjalo — paludamentum, ki za njim plapola z zadnjim delom v zraku. Jezdec ima glavi čelado.10 na nogah pa sandale. Konj sc vzpenja na zadnje noge. Desno od Jezdeca je upodobljena še ena oseba, enako oblečena z oklepom in čelado. Za glavo konja, nekoliko odmaknjena v ozadju, stoji tretja na pol gola in bosa, s kratkim spod-Pjbn delom oblačila. V levici drži ovalni ščit in dolgo kopje, medtem ko ima desnico spuščeno navzdol ob telesu. Četrta oseba, enako oblečena in enakega lika, leži pod Povzdignjenimi sprednjimi nogami konja in daje vtis, da vodi jezdec konja čez njo. ^be nazadnje opisani osebi imata značilno kodrasti glavi in bradi. Prizor je upodobljen v prostoru, ki ima obliko niše ali edikule in se zgoraj končuje z blago zaokroženim robom v trikotasti fronton-zenit. Razen osrednjega gladkega trikotnika je ostali del nežno pahljačasto narebren. Namesto na kolumnah počiva fronten na dveh pretorijskih insignijah. Nastavek z motivom je bil odlit skupaj s trakom obroča. Liki so prikazani v polre-liefu z ostrimi robovi, tako da se ostro ločujejo od ozadja, medtem ko je konjska oprema blažje prikazana, površina frontona pa komaj vidno narebrena. Po preciznosti, s katero so oblikovane osebe, zlasti liki, različni detajli na oblekah in drugod, ni dvoma, da je scena izdelana po večji predlogi — risbi, pripravljeni najbrž za nagrobnike ali kamnite oltarje.11 Sl. 1: Ptuj-Rabelčja vas, rimski prstan s prizorom mističnega jezdeca, srebro, M = 1:1 (risba: J. Korošec). Fig. 1: Ptuj-Rabelčja vas, Roman finger ring, silver, M = 1:1. Postave oseb in konja so pravilno anatomsko oblikovane, vsi gibi plastično prikazani; s figurami, postavljenimi v perspektivo, želi doseči tudi dimenzijo prostora. Čeprav je prizor nekoliko shematiziran že zaradi njegovega množičnega upodabljanja na različnih spomenikih in predmetih tudi različnih dimenzij,12 je kljub temu oblikovan zelo realistično. To nazorno kažejo posamezni detajli oklepa, zlasti, kot je že omenjeno, tipološke poteze obrazov prikazanih oseb. Po teh detajlih je nedvomno, da gre na desni za en tip ljudi, za pripadnika rimske vojske, ki napadata na levi sovražnika, poražena barbara. Vsi liki so obrnjeni v določeni smeri dogajanja in so prikazani v pol ali celem profilu. Če upoštevamo vse naštete posameznosti na nešam prstanu, je prepričljivo, da je v tej sceni upodobljen neki zgodovinski dogodek. Po vsebini bi lahko bile borbe Rimljanov z barbari, ki sojih neposredno vodili posamezni cesarji,13 morda tudi nekateri drugi veljaki rimske države.14 Kult božanskega jezdeca predstavlja sinkretizem različnih nacionalnih božanstev orienta (grških, rimskih, orientalskih, barbarskih); na zahod sc odtod prenaša v različne province cesarstva.15 V osnovi je tudi pri tej skupini bržkone predstavljal ta prizor simbol borbe proti zlu oz. proti sovražniku, da bi pozneje prevzel apoteozo najvišjega rimskega državnega božanstva — cesarja zmagovalca v boju proti državnim sovražnikom — barbarom, ki so v različnih obdobjih ogrožali Imperij.16 V Panoniji in dalje17 se je pojavil kult mističnega jezdeca na prehodu 2. v 3. stol. oz. na posameznih najdiščih na samem začetku 3. stol.,18 torej v času, ko so se končali v srednjepodonavskih provincah dolgoletni boji z germanskimi plemeni Kva-dov in Markomanov, ki jih je uspešno vodil Mark Avrei.19 Po mnogih avtorjih so njegove zmage upodobili na številnih spomenikih in predmetih20 v obliki božanskega jezdeca. Ker ima prizor na našem prstanu najpristnejše paralele21 prav v številnih spomenikih in reprezentančnih predmetih, je nedvomno, da tudi obravnavana najdba glorificira zmago tega imperatorja. In končno, da se ta prizor upravičeno povezuje z zmago cesarja M. Avrela, kažejo modeli, najdeni hkrati na Ptuju in v Akvinku, na katerih je uprizorjen njegov triumf s slavolokom.22 S tem je lahko istočasno tudi kronološko datiran nastanek prstana, ki bi lahko sodil v čas nekoliko pred cesarjevo smrtjo ali celo po njej.23 Da gre za to obdobje in ne za bolj zgodnje, kažejo med drugim že sami liki barbarov, ki nimajo več spetih las v čop in grotesknih zastrašujočih fiziognomij.24 Tudi ovalna oblika ščita in bolj oplemenitene fiziognomije prikazanih barbarov govore, da gre za zahodna germanska plemena.25 Oblika samega prstana, tj. obroča, je identična prstanom z nastavkom v obliki “ključa”, zlasti že omenjene zravnane sprednje strani v obliki štirioglate ploščice.26 Na tej ploščici je na obravnavanem prstanu grobo puncirana beseda BAR. Nekateri avtorji so v tretji črki želeli videti namesto “R” črko “K”; toda med obema zgornjima krakoma je še ena komaj vidna vdolbina, ki oba zgornja kraka zapira in oblikuje črko “R”.22 Ni dvoma, da predstavljajo te tri črke skrajšavo nekega daljšega imena. Na tem mestu ne bomo skušali rešiti, za katero od — gotovo gentiino — imen gre,28 ker se nam dozdeva, da imamo za sedaj premalo podatkov za zanesljivo rešitev. Zanimivejše bi bilo dognati, čigavo je vrezano ime na prstanu: lastnika ali izdelovalca, tj. anulariuma. Na predmetih rimskega obdobja se zelo pogosto, zlasti na keramičnih produktih, srečujejo z žigi napisana imena izdelovalca in vgravirana kot sgrafito imena lastnikov ali celo trgovcev. Ob upodobljenem prizoru na prstanu naj omenimo primer imena na modelu za hlebce iz Akvinka (vrezano je ime M. Verus), ki ga razlagajo kot ime izdelovalca.29 Ali gre tudi v napisu na našem prstanu za izdelovalca, je težko določiti, ker obstaja velika razlika v kakovosti izvedbe ornamentalnega prizora na plošči in napisa, ki ni odlit s predmetom, temveč je dokaj nemarno pozneje žigosan. Zato bi ta napis prej govoril, da gre za ime lastnika. Ker je prstan izdelan iz plemenite kovine — srebra, lahko domnevamo, da nosilec oz. lastnik našega prstana ni bil navaden človek iz nižjih družbenih plasti, tj. suženj, služabnik, navedan obrtnik ipd. Po tem, kar je IUS ANULI AUREI določali, domnevamo, da je bil neka politična osebnost ali pa človek posebnega poklica,30 tj. zdravnik, morda celo vojak, ki se je udeležil markomanske vojne in ga je lahko tudi kot zdravnik nosil kot amulet.31 Zato Je gotovo, da je bil njegov nosilec prebivalec mesta in nedvomno višjega razreda. Najdba prstana odpira še eno vprašanje: kaj v bistvu predstavlja? Pri tem je gotovo, da okoliščine, v katerih je najden, ne morejo določiti, ali predstavlja del inventarja nekega uničenega groba ali je izgubljen nakit iz enega bližnjih naselbinskih objektov, od tu pa lahko prinesen z zemljo za niveliranjc tega prostora.32 Prav tako ni izključeno, da bi bil tudi del nekega zaklada.33 Ne glede na vse te neznanke, je obravnavani prstan zanimiv tudi z umetnostnega aspekta, zlasti ker popolnoma odstopa od znanih upodobitev na rimskih spomenikih in predmetih tega obdobja in smo jo pri opisu prizora skušali nakazati. Razen že omenjenih detajlov je vreden posebne pozornosti del, upodobljen na nastavku v kontekstu celotnega prizora; gre za poudarjeno osrednjo osebo v liku jezdeca s konjem. Ta je prikazana v zelo dinamični razgibanosti: detajl, ki se pri ostalih osebah komaj čuti. Tak moment ni značilen ne za uradno umetnost Imperija in ne pri upodobitvah druge vrste spomenikov. V mejah te je prisoten na spomenikih s prizori, vezanimi z orientalskimi kulti,34 ki se pojavljajo v obdobju med poznim 2. in 3. stol., tj. v obdobje, v katerega postavljajo naš prstan tudi drugi spomeniki z analognim prizorom kot na njem. Namen te kratke obravnave je bil, da z arheološkimi prijemi določimo, v kateri časovni okvir sodi ta zanimivi in po izdelavi kvalitetni prstan. Pri tem namenoma nismo zajeli vrste problemov, ki se z njimi odpirajo na ozemlju Petovione, in ne z vsebino in izvirom prizora, zlasti mitološkega jezdeca, ki je upodobljen na nastavku,35 ker je v pripravi širša obravnava teh vprašanj. Sl. 2: Ptuj-Rabelčja vas, prizor mističnega jezdeca z rimskega srebrnega prstana, močno povečano (risba: J. Korošec) Fig. 2: Ptuj — Rabelčja vas, scene of thè myslhtcal rider front thè Roman silvcr finger ring. OPOMBE: 1 Žal je nepopravljiva škoda za zgodovino te tako pomembne četrti stare Petovione, da ni bilo zaradi nerazumevanja Stanovanjske skupnosti in tedanje oblasti Ptuja ter neurejenega tehničnega vodstva Muzeja in drugih odgovornih institucij sistematično arheološko raziskano celotno ozemlje v nekdanji Rabelčji vasi. Neraziskani so obsežni prostori med obzidanimi objekti (za obdelavo najdb z našega izkopa prostor med blokom B-11I, današnjo kotlovnico in B-V), da ne omenimo nasilni izkop z buldožerjem v globino več kot 3 m na prostoru bloka B-IV. 2 Pred samim začetkom arheoloških raziskav na prostoru bloka B-V in brez predhodnega obvestila je Stanovanjska skupnost Ptuj snela z buldožerji poleg plasti nedvomno recentne usedline tudi dobršen del kulturne plasti, pri čemer je bil uničen tudi del rimskega zidovja, in so zato izmerjene višine relativne. 3 Pri izkopu je bil prstan zadet s krampom. 4 Kot so primerki z nastavkom, katerega avtorji opredeljujejo kot brado ključa, je najden med ostalim tudi v Ptuju: M. Tomanič-Jevremov, B. Je-vremov. Katalog razstave: Nakit skozi arheološka obdobja (1983) 20, t. 4: 26. Za neobjavljene ptujske primerke glej tudi K. Mihovilič, Prstenje i naušnice rimskog doba Slovenije, Arh. vest. XXX, 1979, 229, t. 2: 20-23, op. 132. Za Celje glej Ib., t- 2: 19 in za Emono: S. Petru, Emonske nekropole, Kat. in monogr. 7, 1972, t. XCV: 5, 6. 5 S. Petru, P. Petru, Neviodunum (Drnovo pri Krškem), Kat. in monogr. 15, Ljubljana 1978, T. XIV: 36. 6 Kot so primeri iz različnih provinc, Jeno Fitz, Gorsium a taci ramai kokori asatósok (Szé-kesfehérvàr 1964), 121, sl. 3. Dana Dimitrijevič, Istraživanje rimskog Limesa u istočnom Sremu s Posebnim osvrtom na pitanje komunikacije, Osj. Zbor XII, 1969, 84, sl. 3. I. Iskra-Janošic, Rimske Votivne pločice od olova u Jugoslaviji, Opuse, oreh. VI, 1966, 49 ss., t. I-VI. Poleg vrste drugih avtorjev (Ib., op. 1-5) so o tej temi najobšimeje Pisali D. Tudor, I cavalieri danubiani, Ephemeris Dacoromana VII (Roma 1937), 189-365. Ga-!>ričevič, Olovna pločica sa predstavom dunavskih konjanika iz Velike Obarske, Čl. grada kult. ist. Ist. Bosne IX, 1972, 55 ss. E. Imamovič, Antički kultni i votivni spomenici na području BiH, (Sarajevo 1977), 241-249, itd. 7 Kot npr. na stebru M. Avrela (večkrat upo-dobljen), ki je napačno pozneje imenovana Anto-•tinov po Antoninu Piu. R. Bianchi-Bandinclli, k'arte romana nel centro del potere, (1969). 8 H. Mužik, Fr. Peschnik, Kunst und Leben in Ahertum (Wien-Lcipzig 1909) 11, t. 118: 1. 9 Naj omenimo fragmente velike kamejc iz Kusadka, iz okolice Mladenovca (D. Manu-Zisi, Umetnost na tlu Jugoslavije, Antika (Beograd -Zagreb-Mostar 1982) 121, sl. 104), ali na modelih za izdelavo kruhkov: J. Jàrdànyi-Paulovics, German alakok Pannoniai emlékeken — Germanen-darstellungen auf pannonischen DenkmSlem, Budapest Régiségei XIV, 1945, 269-281. 10 Čelada je v obliki kape. 11 Precizna izdelava spominja na intagliae nekaterih gem, vkovanih v prstane. 12 Pri prikazovanju tega prizora obstajajo v splošnem posamezne variacije v razporeditvi prikazanih oseb ali pa je prizor obrnjen v nasprotno stran, toda vedno ostaja kot osrednji lik le jezdec. Prav tako so nekatere upodobitve tega prizora zelo precizno izdelane, druge zelo primitivno in grobo, kot npr. prizor v spodnjem delu nagrobnika iz Fel-so-Dòrgicse, I. Jàrdànyi-Paulovics (op. 9) sl. 4. 13 Za Grke so to bili Perzijci, za Rimljane Kelti, Iliri, Galci, Germani idr. 14 M. Avrei se je vojskoval skupaj z Lucijem Vetom. 15 J. Fitz je pri raziskavah Gorsija ugotovil na podlagi izkopanih drobnih predmetov v različnih plasteh, da so poselili prvotno naselbino Eravi-skov po uničenju v drugi gradbeni fazi Trakijci z območja Balkanskega polotoka. Ti naj bi med drugimi božanstvi z Orienta prinesli tudi božanskega jezdeca (op. 6) 121. Tudi E. Imamovič meni, da so nosilci bili tujci (op. 6) I; Iskra-Janošič pojasnjuje njihov pojav s premikom vojakov, ki naj bi bili nosilci teh ploščic (op. Ib., 59). 16 V primerih iz Kusadka avtorji domnevajo, da predstavlja cesarja Konstantina, ki je pregnal Gote. 17 Analogen tip prizora naj bi se razširil še v Panonijo, v Norik in Rccijo. 18 (Op. 6), 121. 19 Nekateri avtorji so domnevali, da je bil lahko prikazan razen M. Avrela tudi Lucij Ver, Avrelov soborec, med drugim tudi v bojih proti Markomanom in Kvadom. 20 Poleg stebra v Rimu sta bila zgrajena za cesarja Komoda še slavolok v Tripoliju (današnji Tarabulus) in tudi statua na konju, ki je bila najdena v 16. st. na Piazza Campidoglio v Rimu. 21 Najpristncjše analogije za prizore sc kažejo (še na nekaterih drugih spomenikih - nagrobnik iz Mainza) na modelih za kruhke iz Akvinka. Poleg podaje tipskih značilnosti likov prisotnih oseb je skupno tudi pedantno podajanje ornamenta na oklepih, oblikah čelad, barbarskih ščitov ipd. 22 M. Abramič, Poetovio (1925), sl. 50,1. Jàr-danyi-Paulovics (op. 6) sl. 6. 23 Umrl naj bi 180. leta na Dunaju zaradi kuge na poti v vzhodne province, ko je nameraval obračunati z uzurpatorjem Avdijcm Kasijcm, ki se je po zmagi nad Parti proglasil za cesarja. V Ko-modovem času pa je nastalo nekaj pomembnih spomenikov, posvečenih M. Avrelu. 24 Te označujejo kot vzhodne Gemane — Bastarne. I. Jàrdànyi-Paulovics (op. 6) st. 18, 20-25. O videzu Bastamov tudi St. Paulovics, Ròmi-scher Bastamenkopf aus Bronze im Ungarischen Nationalmuseum, Germania 18, 1934, 271 ss. 25 I. Jàrdànyi-Paulovics (op. 6) 270. 26 Na enem od prstanov z brado ključa s Ptuja ima motiv z vrezi v obliki črke "V". K. Mihovi-lič (op. 4) t. 2: 22. 27 Tako je P. Petru razlagal to kratico s črko “K" na koncu in bi lahko predstavljala skrajšavo za BA(sileus) K(onstatinus), ki se je kot njegovi sinovi tudi boril z Germani. 28 Imen, h katerim bi lahko sodila kratica na našem prstanu in so bila v rabi na vzhodnoalpskem in panonskem ozemlju, je zelo veliko. Tako naj npr. omenimo le rimsko skrajšano ime Bar(bius) (R. Egger, Die inschriften, Carinthia I 151, 1961, 180 ipd. 98: 23. Ib., Bine kleine Han-delstation in Obcrkàmtcn, Ib., 206 ss.) ali je morda neko orientalsko ime ipd. 29 I. Jàrdànyi-Paulovics (op. 6) 275, sl. 11 in 12. 30 Prvotno so imeli zlate prstane kot znak ugledni predstavniki oblasti, aristokracija, senatorji, potem vitezi, vojni tribuni in nato zdravniki vse do časa Septimija Severa, ko je bilo dovoljeno, da ga nosijo tudi vojaki. Pozneje je prišlo v navado tudi pri premožnih ljudeh in so jih začeli izdelovati iz različnih snovi. K. Mihovilič (op. 4) 223. 31 Pri tem moramo upoštevati, da je naš prstan izdelan iz srebra. 32 Zanesljivejše podatke za rešitev vrste problemov, tudi obravnavane najdbe, bodo morda dale objave in obdelave celotnega izkopanega gradiva s tega dela stare Petovione. 33 Nedaleč od našega izkopa je najden zaklad z več kot 15 kosi, datiranimi od 1.-4. st. M. Toma-nič-Jevremov, B. Jevremov (op. 4) 20, označeni pod št. 159. 34 Primerjaj prizor z Mitrovim kultom, predvsem z Mitro Tauroctonom. 35 Med odprtimi vprašanji ostaja za širšo obravnavo pojav mitološkega jezdeca, ki za sedaj kljub številnim razlagam ni zadovoljivo razjasnjen. A ROMAN SILVER RING KROM PTUJ-RABELČJA VAS Rescuc Excavations 1977 Summary In this short summary thè author deals with thè cast silver ring, which was found in a Roman layer wi-thout firm stratigraphic associations.2 It is composcd of a band ring with a flattcncd cliptical section; there is an horizontally fastened ornament in thè form of a minature votive plaque on its edge. The ring, below it, was beaten into thè form of a square piate, on which thè inscription BAR appears. Considcring this dctail and thè nature of its attachmcnt to thè ring, it can be scen that this ring is very similar to thè type, which has an extension in thè form of a beard-key. 6 The plaque bcars a scene, which rcprcsents a centrai equestrian figure, attcndcd by anolhcr soldier on his righi. The rider carries a long spear in his raised righi hand, with which he has killcd thè individuai, who lics bcncath thè forelcgs of his borse. A fourth figure, also reelining, appears in thè loft corner, car-rying an ovai shicld and spear in his loft hand. The composition is enclosed by a bordcr in thè shape of an acdicula with a rounded upper front — zenith, which rests on two practorian insignias in thè place of thè usuai two columns. The individuals on thè bczel are shown very realistically, although somcwhat schematically, so that two types of pcoplc can be distingushed: thè first represent soldicrs in military dress, clad in short tunics with breastplates and hclmetes, and thè sccond, with curly hair and bcards, are without doubt barbarians.10 The arrangement of thè individuals into two fields clcarly indicates that baule between Romans and barbarians is represented.11 This scene was frequently sculpted on monumenta,7 tombstones8 and small finds.9 Although there is no doubt that thè equestrian figure rcprcsentes a mythological rider, who appears west of thè Carpathian are in Pannonia, Noricum and Radia with thè arrivai of new settlers from thè cast at thè interface of thè 2nr. Paola Korošec Resljeva 3 SLO - 61000 Ljubljana Ptujski arheološki zbornik ob 100-oetnici muzeja in Muzejskega društva (1992) str.: 271-281. FRAGMENT KIPCA HERKULA S PTUJA — RABELČJA VAS (B-V/1977) JOSIP KOROŠEC Pri zaščitnih izkopavanjih v Rabelčji vasi na vzhodnem obrobju Ptuja, ki so trajala zaradi obsega najdišča, še bolj pa zaradi bogatih najdb, nekaj sezon, je na območju izkopa B-V 1977. leta najden med drugim drobnim gradivom v globini 0,30 m fragment bronastega kipa (t. la-c, t. 2c). Ohranjen predmet predstavlja spodnji del leve roke, ki sega do komolca; drži pivsko posodo, simbol bogastva in blagostanja, prek lakta ima opeto močno nagubano levjo kožo s podrobno modelirano glavo med močnima prednjima šapama in stilizirano grivo živali. Po velikosti roke, vključno s kožo in posodo do komolca, meri kip 3,5 cm v dolžino in 5,7 cm v višino in spada med malo plastiko; ta je pomenila pribljubljeno kiparsko obliko že v prazgodovini in v antičnem svetu, značilna pa je bila tudi za livarsko tehnologijo rimskega imperija. Ohranjen raven konec nad komolcem roke kaže, da so figuro lahko odlili iz nekaj delov in jo nato s pomočjo varjenja sestavili v celoto. Takšen način izdelave je narekovala serijska proizvodnja, pri kateri so se prave kiparske ambicije zaradi nenehne multiplikacije porazgubile. Za najden fragment je značilna natančna izdelava samih detajlov in kiparsko profesionalno obvladovanje volumna, kar kaže nagubanost dra-perije. Dimenzija posode je bolj poudarjena zato, ker predstavlja enakovreden pendant koži nemejskega leva; njena oblika je lahko poenostavljen tip kantharosa ali pa Je prišla z vzhoda in ne z italskega območja. Kadar koli gre za nepopoln podatek, delno sporočilo ali fragment, ki je nekoč predstavljal del kakovostne celote, morda samo njeno jedro, pomeni izdelava rekonstrukcije posebno mikaven izziv k hipotetičnemu in domnevnemu dopolnjevanju. Še bolj spodbudno je dejstvo, da so na razpolago za takšno rabo poleg čisto likovnih tudi semantični elementi. Bronast detajl iz Rabelčje vasi je namreč kombinacija dveh atributov: posode, ki ima v idealnih primerih obliko kantharosa in značilno nagubane in povešene levje kože. Prikazana skupaj v eni roki, z gotovostjo pripadata po vseh ikonografskih izhodiščih Hcrkula, in kot iz tega sledi, je izgubljeni lik držal v drugi roki nepogrešljiv kij. Utečena pogosto in vztrajno ponavljajoča se motivika, ki kaže določeno previdnost in konservativnost v gledanju na razvoj posamezne likovne discipline, veliko lažje omogoča primerjalni postopek. Še eno prednost ima antična dediščina. V času, iz katerega izhaja, so bile njene stvaritve in vse, kar je omogočalo, da so nastale, vsebinsko in oblikovno pristotne v nadaljnji umetnostni produkciji. Chcfs d’oeuvre pa so predstavljali nakakšen vzor, po katerem so se umetniki ravnali ne gle- de na to, ali so jih posnemali v originalu, če so bili sploh ohranjeni, ali pa so si ustvarili njihovo podobo s pomočjo pogostih kopij. Likovna poustvarjalnost, v rimskem obdobju popularna in dobro razvita, je imela močno podporo v sami namembnosti likovnih proizvodov, v potrebah države pri uresničevanju imperialnih nalog, v družbeni dinamiki in evolucijskih spremembah ter v nenasitni želji po prestižu med posamezniki. O tedaj najbolje ocenjenih umetninah pa so pogosto ostali zapisani spomini, strokovne presoje ali podrobne analize. Skupaj s kopijami in poustvarjalnimi deli, ki so skušala na številne načine ponazoriti temeljno delo, so osnovna opora za izdelavo domnevne rekonstrukcije. Kipi s Herkulovo motiviko iz obdobja rimskega imperija kažejo tega junaka navadno ali v večji meri kot samostjen lik, ki aktivno miruje: sedi v vrtu Hesperid, sloni na levji koži, nazdravlja s kantharosom, razkazuje telesno lepoto in moč. Bolj osamljeni so prizori, ki ilustrirajo nekatera njegova pozitivna dejanja, npr. Alkestino zgodbo1 ali Najdenje Telefa.2 Spontano naturalistično opisovanje najznačilnejših detajlov iz zgodb o opravljenih junaštvih v arhajskem kiparstvu in vaznem slikarstvu pa z likovnimi prijemi poudarjeno herojsko vzdušje v 5. st. pr.n.št., kot so npr. reliefi me-topnih polj na Zeusovem svetišču v Olimpiji, je helenizem v dobri meri presegel. Že v vsem 4. stoletju pr.n.št. sega umetnost, skladno z razvojem grškega intclekta, v bolj osebno opredeljene vsebine, v karakterne človeške usode, vodene po volji bogov in oblikovane z močjo obstoječih razmer. Ikonografska in vsebinska evolucija Heraklejevega motiva beleži prav v tem stoletju pomemben premik. Dosledno svojemu temperamentu in renomeju ga je superiorno sprožil Lizip, zadnji veliki kipar klasike in prvi helenistični umetnik.3 Avtorji razmišljanj in ocenjevanj kasnejših Herkulov so ga pogosto citirali; pri opisovanju značilnosti in ugotavljanju kakovosti so se zatekali k primerjanju z njegovimi deli oziroma v njih videli izhodišče za nadaljnje ustvarjanje na tem področju.4 Dejstvo je, da je prav Lizip, ki je bil po miselnem konceptu blizu Aristotelu, njegovi pogledi na dogajanja v mitologiji in zgodovini pa so se ujemali z Evripidovimi interpcratacija-mi,5 z osebnim pristopom do nalog, za katere je bil prepričan, da jih mora uresničiti,6 spremenil sorazmerje med posameznimi elementi v kompoziciji lastnih figur predvsem v korist monumentalnega.7 Za rekonstrukcijo ptujske najdbe pa je Lizipovo delo pomembno iz dveh vzrokov: prvič, enako uspešno je izdelal stoječo figuro Počivajočega Hcrakleja, ki sc naslanja na svojo veliko gorjačo, ogrnjeno v težko levjo kožo,8 in sedečega junaka najbolj znanega kot Heraklej Epitrapczij s kantharosom, kijem in levjo kožo, pogrnjeno čez skalo, na kateri sedi;9 drugič, s pomočjo virtuoznega znanja, obvladovanja kontrapo-sta in proporca je dal obema razsežnost velike in male plastike, medtem ko je z anatomskimi detajli in oblikovanjem specifik telesa in glave ločil zrelo in resnobno od mladostnega sproščenega, ne da bi pri tem grškem heroju spremenil videz božanske nesmrtnosti. V helenizmu in kasneje v rimski umetnosti sta ostala pomen in vpliv si-kijonskega mojstra na kiparsko dejavnost zelo velika. Posebno v obdobju, ko sta se ugled in vloga imperatorja krepila, ko so se cezarji istovetili celo s posameznimi božanstvi in ko so se skušali približati idealni podobi vladarja; ambicija, ki jo je v antičnem svetu dokončno uveljavil že Aleksander Veliki. Zato je primerjava kiparskih najdb z Lizipovo umetnostjo upravičena, saj so, po ohranjenih dokazih sodeč, tudi sami likovniki ustvarjali svoja dela v agonističnem duhu z njegovimi. Ali je fragment iz Rabelčje vasi pripadal stoječi ali sedeči figuri? Obe sta bili namreč priljubljeni v mali plastiki rimskega obdobja. Sedeči Herkul ni mogel pripadati liku Epitrapezija, ker je le-ta praviloma držal posodo, iz katere je pil v desni in ne v levi roki, kot to kaže najden detajl; v tej je namreč imel kij. Najpogosteje mu koža ni visela čez laket, temveč je na njej sedel, saj je bila pogrnjena čez skalo. Le v dveh primerih, pri bronastem Herakleju iz Tamniča10 in kamnitem Herkulu Cavacep-piju, predstavlja del kože hkrati herojevo ogrinjalo. Rekonstrukcija celotne figure, njeno velikost je možno določiti po dimenziji najdenega dela roke, pa bi pokazala, da drži celo kožo nemejskega leva in ne samo del; zato je predolga in sega globlje od talne ravnine (t. 2b). Torej obstaja večja verjetnost, da je Herkul iz Rabelčje vasi stal, in sicer v znanem kontrapostu: težo svojega telesa je prenesel na eno nogo, medtem je lahko z drugo ohranjal ravnotežje in telo spravil v korak. V takšnem položaju in nagibu dolžina kože ni predolga in tudi njena močna nagubanost, predvsem z notranje strani, s tiste, ki je obrnjena proti herojevemu telesu, se lahko ujema s spodnjim delom stoječega Herkula (t. 2b). Srečna okoliščina je, da je v izkopu B-V najden dovolj zgovoren detajl figure; z njegovo pomočjo je možno z veliko gotovostjo predvideti, h kateremu tipu Herkula je sodil. Kiparji so ga upodabljali navadno kot zrelega bradatega moškega v kontrapostu, z desnico, položeno na kij, v levi pa drži ali pivsko posodo ali jabolko Hesperid, medtem mu levja koža visi čez laket oziroma jo ima ovito okoli vratu in ramen, njen spodnji del pa mu sega čez roko; videli so ga tudi kot mladeniča brez brade, ki je težo telesa prenesel na levo ali desno nogo z znanimi atributi v rokah.11 V grškem in kasneje v rimskem času je imel takšen Herkul obredno funkcijo ne glede na to, ali je predstavljal tip Herakleja bibaksa iz helenističnega obdobja ali slavljenca pri pojedini oziroma praznovanju kot viktorja, invictusa, triupmhalisa in podobno. Produkcija predvsem bronaste male plastike je bila velika in je segala predvsem s pomočjo ko-tnunikacij12 v vse konce imperija. Po koncentraciji lokalitet, na katerih so drobni kipi najdeni, in po sakralni funkciji, ki jo je Herkul v rimskem imperiju imel, je bil njegov kult priljubljen med vojaškim prebivalstvom pa tudi pri vladarjih iz 2. stoletja, Anto-ninu, Marku Avrelu in Komodu. Skladno s takšno vlogo je kazal značilno stanje patetično zmagoslavne, utrujene in vinjene osebe, kakršne so prirejale lektistemie.13 V Petovioni, močni vojaški postojanki na meji med Norikom in Panonijo, v kateri je tudi kasneje, ko je izgubila ta status, del prebivalstva izhajal iz družbenega kroga legionarjev,14 se je kult nesmrtnega tebanskega heroja uveljavil. To dokazujejo, kljub temu da Herkulovo svetišče še ni odkrito, drobne najdbe in določena arhitekturna plastika. Tako kaže kamniti relief iz drugega mitreja na Spodnji Hajdini15 Herkula s kijem 'n hesperidskimi jabolkami v družbi z Jupitrom, ki drži v desnici strelo, v dvignjeni levici pa žezlo. V okviru istega arhitekturnega objekta so najdeni trije reliefi, posvečeni Nutricam (Nutrices Augustae), rimski inačici keltskih Matres (Matronae), v Petovioni priljubljenem kultu.16 Zanimivo je, da je bila takšna sestava božanstev v Istem prostoru ali območju; s svojo simboliko namreč, prilagojena okoliščinam in verskim značilnostim noriško-panonskega ambienta, se ujema kljub vsej opravljeni tnodifikaciji s predkapitolsko triado.17 Po njej predstavlja Jupiter s hajdinskega reliefa vero in oblastne naloge, Herkul pa zaradi svojih dejanj neposredno spada v drugo funkcijo oziroma pomeni bojujočega boga, zavetnika telesne moči; od samega pravljičnega začetka do zatona imperija je pri ogromni večini znanih rab slej ko prej sila prinašala zmago.18 Medtem so Nutrice po svojem bistvu povezane z materinstvom, eno izmed nalog, ki jo opravljajo Kibela, Demetra, Junona itd., v zelo široko pojmovani tretji funkciji.19 To, da sta bila Herkul in Jupiter prikazana na skupnem reliefu. Nutrice pa ločeno na drugih, kaže na pomensko in hierarhično delitev omenjene triade. Zato ni nenavadno, da so se vladarji, ko so pridobili dejansko oblast, radi prikazovali v liku Jupitra ali Herkula,20 odvisno od lastnosti, ki sojo želeli predstavljati: modrost ali moč. Aleksandrov sarkofag, najden v Sidonu in nastal pod vidnim Lizipovim vplivom,21 kaže velikega osvajalca v primemo poudarjenem bojnem zanosu na razdraženem konju, ogrnjenega v kožo nemejske pošasti in pokritega z levjo glavo namesto čelade. 400 let kasneje je z enako, mogoče celo večjo vnemo cesar Komod skušal tudi po likovni poti dokazati, da je resnično božanskega porekla. Tako je nastal njegov nadvse zanimiv portret, opremljen s Herkulovimi atributi.22 Neposredna bližina in verjetna sočasnost hajdinskega reliefa z mističnim Mitrovim kultom pa opozarja na dejstvo, da je bil tudi Herkul (obstajajo primeri drugod na šrišem panonskem območju23) del močno razvitega sinkretističnega sistema. Popolnoma drugačen je po koncepciji in kakovosti nagrobni relief Alkeste in Herkula, najden v vzhodnem delu Ptuja.24 Sicer delno poškodovan, vseeno kaže odlično zasnovano skulpturo; odlikujejo jo izredna dinamika kompozicije in s tem skladno obdelani tisti značilni deli, s katerimi celota pridobiva na poglobljenosti. V levem kotu reliefa je še ohranjen del profiliranega kamnitega okvirja, na vrhu zaključenega z dvojno panonsko-noriško voluto. Herkul, izklesan kot zrel moški s kijem v desni in levjo kožo, ki mu pokriva del desne rame in ovija gorjačo, drži z levo Alkesto za zapestje. Pot iz podzemlja predstavlja za oba protagonista dramatičen in hiter podvig, izražen s Herkulovim močno poudarjenim korakom, pri katerem sodeluje celo telo; levja koža je nagubana tako, kot da bi kljubovala uporu nasprotnega vetra, ki ga ustvarja hitrost ali mračno vzdušje podzemlja. Kodrasti lasje in izrazita brada mu krasijo glavo, obrnjeno nazaj k Alkesti. Sorodnost med ptujskim reliefom in onim z Vindonijeve grobnice v Šempetru v Savinjski dolini je očitna v samem motivu in okviru, vključno s tipom volute.25 Sicer na bolj ohranjenem šempetrskem reliefu motiv ni tako vehementno izklesan, ves prizor je umirjen, Alkcsta zaradi oblačila in pokrivala bolj skrivnostna in tudi Herkul je postavljen v umirjen kontrapost. Sploh je v primerjavi s ptujskim mlajši, brado ima krajšo, telo kljub razvitosti manj deformirano in za spoznanje bližje idealom lepega in vzviženega, ki so bili značilni v grškem kiparstvu pred helenizmom in kasneje ponovno obvnovljeni.26 Skupaj z Alkesto sta postavljena na oder, narejen iz skal, nekakšen proskenion, na katerem sc pravkar dogaja gledališki prizor, in dajeta prav zaradi višine in zadržanosti gibanja monumentalen videz. Kljub temu da sta na obeh reliefih figuri približno enake višine in se povsem skladno celo malce preveč gibljeta, je za realistični koncept smer premikanja od desne proti levi na ptujskem bolj prepričljiva kot obratna na šempetrskem. Konservativnost ikonografskega programa, značilna za obravnavana reliefa, je lastna antični umetnosti sploh,27 ne pa zgolj zapoznelim provincialnim refleksom.28 V skupnem likovnem prostoru in sorodnih razmerah sc je z enako motivacijo in ustvarjalnimi pogoji oblikoval v prepletenem soustvarjanju in medsebojnem vplivanju29 podoben okus; ta je zdaj tu zdaj tam segal po dediščini in jo bolj po verski ali družbeni logiki vključeval v lasten likovni razvoj, ne glede na kronologijo ali kontradiktorno sočasnost. Naslednji zanimiv primer iz ptujskega repertorija Herkulovih motivov je relief na kvadru, najdenem med ruševinami velike kasarne.30 V duhu grških in kasnejših rim- skih kipov predstavlja počivajočega heroja. Tudi ta je postavljen v profiliran okvir z obvezno in karakteristično voluto na vrhu. Kontrapost, ki ga fragment kaže in pri katerem je teža telesa na desni nogi, medtem ko drži ohranjeno desno roko na hrbtu, je značilen za Počivajočega Herkula; muskulatura, sorodna oni, s katero so ga opremili kiparji Alkestine zgodbe, vključno z značilnim naklonom nakodrane glave, je močno izražena. Očitno se je naslanjal na kij ogrnjen v levjo kožo tako, kot ga je nekoč upodobil Lizip; v obdobju oživljanja njegovega kulta v imperiju pa je postal ponovno aktualen. Kako značilna in uporabna je bila obravnavana drža, kaže tudi freska Telefo-vega najdenja iz Herkulanea. Na njej je Herkul naslikan s hrbtne strani z enako upognjeno desno roko. Anatomsko gledano obstaja velika sorodnost tudi z likom na reliefu s Pergamonskega oltarja.31 Ptujski je dokaz obujanja likovne tradicije, zasnovane nekoč v znanih helenističnih kulturnih centrih v sami Grčiji, pa Mali Aziji, na Bližnjem vzhodu in Apeninskem polotoku. Izražala se je v vseh možnih kiparskih oblikah in najbolj uveljavljenih materialih.32 Za rekonstrukcijo manjkajočega dela male plastike iz izkopa B-V je pomembno, da predstavlja počivajoči Herkul še eno znano in priljubljeno varianto, značilno za obdobje ponovnega razcveta njegovega kulta v 2. stoletju, s pomočjo katere je možno z večjo gotovostjo predvidevati njeno verjetno obliko. Najbolj dragocen pa je bronasti kipec Herkula, ki ga hrani Pokrajinski muzej na Ptuju.33 Abramič ga je v opisu prikazal kot bradatega moža v razviti zrelosti z zmagovalnim vezilom s tremi rozetami in visečimi tenijami na kodrasti glavi; v levi roki naj bi prvotno držal kantharos in ne hesperidskih jabolk, prek lakta mu visi levja koža, v iztegnjeni desnici pa je imel kij. Za samo kakovost kipa je menil, da je treba iskati vzore pri Lizipu.34 Mala plastika iz muzejskega inventarja predstavlja resnično kakovost; toda razen značilne ikonografije s poudarjenim kontrapostom, ki ga dopolnjuje tudi gib obeh rok, se v anatomskih rešitvah in samem proporcu ne ujema s poz-fiogrško maniero. Gledano kot celota ima figura občutno večjo glavo, sledi zgornji del telesa do pregiba v pasu, medtem ko so v proporcu najmanjši del noge od kolen do stopal. Sama skrajšava je imela namen poudariti tiste atletske značilnosti, ki prikazujejo dejansko moč rokoborca in mu hkrati dajejo videz mogočne osebe. Mišice so modelirane natančno, toda brez posebnih vztrajanj na krožnem principu volumna. Predvsem so vpete na valjasto jedro telesa in so živahna tvorba, ki svojo obliko ohranja z aktivnim in napornim gibanjem. Posebno uspešna je skladnost med izdelavo glave in telesa, kljub majhnosti kipa so detajli obraza, brade, las in venca pravo likovno mojstrstvo.35 Med njim in večino male plastike, najdene drugod na tem koncu imperija,36 obstaja bistvena razlika, saj je bila navadno produkt namenjen široki potrošnji, značilni za standard rimskih trgovskih in vojaških centrov. Ker je bila njena sakralna funkcija na prvem mestu, občutek za likovno in estetsko kakovost pa med uporabniki skromen, sta rutinska izdelava in trgovina lahko potekali na manj zahtevni ravni; veljala je predvsem simbolika figur in z njo so opravljali obvezne naloge enako Uspešno kot z izdelki uradno podprte umetnosti. “Provincionalizem” seje kazal npr. v večji koncentraciji figurin na določenem mestu, ki dejansko niso imele visokih likov-uih ciljev, ne pa v njihovi pojavnosti. Takšna plastika je bila v rabi v kulturno razvitih centrih, seveda pri nižjih družbenih razredih in v tistih naseljih oziroma krajih, kjer se Je visoka kultura v privatnem življenju sploh redko srečavala. Vsa manj kakovostna Uiala plastika tudi ni avtomatično sodila v okvir plebejske umetnosti,37 izhajala je iz obeh likovnih polov, značilnih za rimsko kulturo; združevali sta ju poprečna in pod- poprečna kakovost in slaba likovna praksa. Vendarle je dokaz določene precej razširjene in popularne likovne govorice. Ob njej pa je bila v rabi na področju male plastike kakovostna skulptura, po kateri so povpraševali na hierarhični lestvici višje zapisani posamezniki ali zaključene družbene grupacije. Ptujska figurina sodi gotovo mednje. Da je po svojem pomenu pripadala ali bila vsaj sorodna etablirani umetnosti in s tem tudi sprejemljiva za višji razred, kaže Herkulova vojaška in ne herojska narava, izražena v kipcu. Zato tudi ima nekaj skupnega s kamnitim Herkulom, ki je nekoč krasil flavijsko palačo na Palatinu v Rimu;38 precej eklektično interpretirana anatomija pri omenjeni monumentalni skulpturi je v določeni meri posledica drugačnega tehnološkega postopka. Sorodne obema, v dimenzijah in funkciji tako različnima kipoma, so estetska zasnova in druge značilnosti, po katerih naj bi bil njegov lik prepoznaven. Namesto nekdanjega atleta-rokoborca, prekaljenega v različnih tekmovanjih, ga v rimskem času pooseblja borec, ki je svojo veščino pridobil v krutih razmerah arenskega življenja ali težkih in usodnih vojaških pohodih. Kljub relativno skromnim najdbam Herkulovega lika iz antične Petovione, pomenijo vendar le-te kar obsežen repertorij v rimski umetnosti uveljavljenih oblik, kar govori v prid domnevi, da je njegov kult obstajal med meščani v uradni in zasebni obliki. Nekaj podobnega kažejo po zaslugi arheologije odkriti primeri v Celju. Poleg svetišča39 so najdeni fragmenti kamnite plastike,40 dva bronasta kipca14 in dobro ohranjen relief z Vindonijeve grobnice v Šempetru. Posamični in tudi kompleksni dokazi o obstoju Herkulovega kulta so ugotovljeni na pomembnih najdiščih, odkritih na poti od Akvilcje v Istro,42 proti Posočju43 oziroma v glavni smeri mimo Emone,44 že omenjenih Celeje in Petovione, naprej proti Sa-variji, Kamuntu, Akvinku, Mursi in oddaljenima Daciji ter Meziji.45 Povsod se dejansko ponavlja samo delna ali celostna podoba o čaščenju Herkula, očitno priljubljenega božanstva; s širjenjem rimske države je prodiral njegov kult v naše kraje in se tukaj prilagajal razmeram in potrebam tako, da je prevzel za različne priložnosti in potrebe primeren lik. Bronast fragment iz Rabelčje vasi se lahko ne samo po atributih, temveč tudi po vsebini pripiše Hcrkulu, saj je zagotovo imel ugledno mesto v razgibanem in pestrem verskem življenju Petovione. Najdeni predmet ima kar velik poudarek na detajlih, ki so za spoznanje naivno poenostavljeni, nima pa izostrenega občutka za sorazmerje med velikostjo posameznih delov. Sodeč po kiparskem konceptu in sami realizaciji fragmenta, kipec stoječega Herkula ni spadal med mojstrovine, kot je to figurina heroja iz ptujskega muzeja. Verjetneje je predstavljal izdelek splošne vrednosti, v katerem se sicer kaže manjše akademsko znanje in hkrati izrazita ambicija po svojevrstnem posnemanju predvsem navidezno atraktivnih akcentov znanih spomenikov. Izkop B-V, v katerem je fragment male plastike najden, leži v neposredni bližini uničenih ostankov nekega stavbnega objekta oziroma rimske hiše.46 Navadno pušča utrip življenja svoje sledove tudi zunaj porostora, v katerem se dogaja, in še tako skrita in zasebna intimnost dokazov svojega delovanja ne more odstraniti. Verjetno je tudi Herkulova roka, seveda nekoč kot nepoškodovan kipec, sodila v inventar omenjene hiše. Tudi funkcijo, ki jo je figurina imela v njej, je možno določiti in dokazati, saj obstajajo drugod in na Ptuju primeri za to. Po motivu in velikosti sodeč je bil Hcr-kulov kipec del lararija, priljubljenega hišnega svetišča. Za posvetitev takšnih kultnih prostorov, v katerih so se častili hišni zaščitniki in opravljali zasebni obredi, je imelo mesto posebnega uradnika oziroma osebo, ki je takšno fukcijo uradno opravljala.47 ^ inventarju muzejskega lapidaria se hrani relief, ki po svoji obliki in vsebini kaže možno konstrukcijo lararija.48 Najdeni fragmenti keramike v istem izkopu B-V, ki so nekoč spadali v del oltarne opreme,49 so oprijemljiv dokaz, da je Herkul iz Rabelčje vasi skupaj z zaščitniki doma predstavljal intimni Olimp božanstev neke družine. Bil je to izraz osebnega verskega prepričanja znotraj uradnih, poluradnih in lokalnih diktatov. OPOMBE: 1 Motiv Alkestine zgodbe je kot dekoracije na Vindonijevem spomeniku s Heraklejevo grobno skrinjo v Šempetru v Savinjski dolini. Drugi relief z istim motivom je v lapidariju Pokrajinskega muzeja na Ptuju. 2 Najdenje Telefa je bilo v antičnem času večkrat ilustrirano; posebej uspešna sta relief s Pergamonskega oltarja iz 2. st. pr.n.š., danes v Pergamonskem muzeju, in stenska slika iz bazilike v Herkuianeu, nastala okoli 70. let, danes v Nacionalnem muzeju v Neaplju. 3 R. Bianchi Bandinelli, Od helenizma do srednjega veka (1990) 63. 4 Lysipposa oziroma Lizipa omenja pri opisu bronastega kipa Herkula M. Abramic v vodniku Poetovio (1925) 115. 5 K. Schefold, Klassiches Criechenland (1980)225-227. 6 Plinij, Naturalis Historia, XXXIV, 61, 9. 7 G.M.A. Richter, A Handbook of Greek Art (1987) 153. 8 Najuspešnejše ga reproducirata bolj grško uglašena kopija atenskega kiparja Gilkona, danes v Nacionalnem muzeju v Neaplju, in rimska bronasta kopija iz Louvra v Parizu. 9 Seveda Lizip ni bi “inovator" sedečega He-fakleja, kot sta to trdila v pesmi oziroma epigramu Stacij in Marciai, temveč je motiv prevzel. Epitra-Pezija je izdelal za okras na mizi Aleksandra Makedonskega. Sama skulptura se je ohranila v kopijah, med katerimi je največkrat omenjena rimska ■z Britanskega muzeja v Londonu. Podrobno ana-lizo o Herakleju Epitrapeziju je dal D. Srejovič v Prispevku: Bronzana statueta iz Tamniča, Stari-nor, N. s. IX-X, 1959, 43-52. 10 D. Srejovič (op. 9) 49. 11 Tipološko in drugače so Herkula preučeva-' različni avtorji: E. Babelon-J. A. Bianche!, Ca-talogue des bronzes anliques de la bibliothèque tallonale (1895) 221-240, S. Reinach, Repertoire ‘jr la statuaire grecque et romaine, Tomc I in II (1897 oziroma 1930). Med novejšimi avtorji o vlogi Herkulovega kulta pa: L. Nista, Sacellum Herculis (1992). 12 Ž. Tomičič, Brončana statueta Herkula iz okolice Goričana u Medimurju, Viješ. arh. muz Zag. 3, s. 15, 1982, 21. 13 D. Srejovič (op. 9) 48. 14 I. in J. Curk, Ptuj (1970) 14-16, 21-22. 15 V M. Abramičevem vodiču (op. 4) 74 je bil relief v zbirki v prvem nadstropju ptujskega muzeja, danes pa predstavlja inventar drugega mitreja. 16 B. Jevremov, Vodnik po lapidariju, 1. del. Zbirka vodnikov (1988) 50-52, 54; omenja tri reliefe, ki so pripadali posebni kapeli mitreja, posvečeni kultu Nutrie; podobno omenja reliefe M. Abramič (op. 4) 82. 17 G. Dumezil, Tridelna ideologija Indoe-vropcev, Studia Humanitatis 2 (1987) 54-60. 18 Ib., 55. 19 Ib., 55-59. 20 I. in J. Curk (op. 14) 37, menita, da so z Jupitrom in Herkulom častili Dioklecijana in Maksimijana. 21 “Aleksandrov sarkofag" iz ok. 310. leta pr.n.š. je bil izdelan v kamnu in okrašen z reliefi, ki kažejo bitko pri Issi in Abdalomin lov na leve na daljših straneh kamnite krste; tudi na krajših so prikazani boji in lov. 22 Portret cesarja Komoda kot Herkula je bil izdelan konec 2. stoletja v marmorju in je v Palazzo dei Conservatori v Rimu. 23 V krščanskem grobu na nekropoli v Szen-tendru je najdena škatla, obložena z bronasto pločevino, na kateri so prikazani motivi Daniela z levi, oživitev Lazarja, delitev kruha in rib in Herkula; ta ima napis Inviato Constantino felici (triumph)anti, očitno je bila cesarjeva podoba zamenjana z likom zmagovitega Herkula. 24 B. Jevremov (op. 16) 108, 109. 25 Natančen opis v: dr. J. Klemenc, Rimske izkopanine v Šempetru, Kult. in nar. spom. Slov., Zbirka vodnikov 1, 1961 30-32; J. Klemenc, V. Kolšek, P. Petru, Antične grobnice v Šempetru, Kat. in monogr. 9 (1972) 11, 12, 14, 36. 26 J. Klemenc, V. Kolšek, P. Petru (op. 25) 11: Petru pravi, da relief Herakleja in Alkeste kaže stilne posebnosti; “ki so zapoznel odmev province na umetnostne tokove v centru, posebej še, ker kaže vsa grobna skrinja značilnosti arhaizi-rajoče novoatiške šole." 27 R. Bianchi-Bandinelli (op. 3) 105. 28 J. Klemenc, V. Kolšek, P. Petru (op. 25) 11. 29 Ib., 12, Petru opozarja na slogovno povezanost med šempetrškimi spomeniki in onimi iz Pcto-vione, zahodne Hrvaške, Madžarske in Avstrije. 30 B. Jevremev (op. 16) 112. 31 Fragmentiran relief prikazuje Herkula, ki najde svojega sina, je del Telefovega friza s Per-gamonskega oltarja iz 2. četrtine 2. st. pr.n.št.; razstavljen je v Pergamonskem muzeju v Berlinu. 32 Med številnimi primeri Počivajočega Herkula oziroma Herakleja je zanimiva bronasta skulptura, visoka 39 cm, grškega heroja iz Sulmone, je v Museo Civico in izhaja iz 4. stol. pr.n.š.; arheologi so jo odkrili pri izkopavanjih svetišča Herkula Curino (Corinus) na pobočju Monte Morrone v Abruzzu 1957. leta. Zaradi visoke kakovosti ocenjujejo (Paolo Moreno), da je kip tudi po tem in ne le po formalni podobnosti blizu Lizipovemu Počivajočemu Herkulu tipa Farnese, celo njegova replika; A. Tuteli, Arheologia viva, IX/13, 1990, 63. 33 M. Abramič, (op. 4) 11; avtor v opisu žal ne omenja mesta, kjer so kipec našli. 34 Ib., 115 s. 35 Glava z okrasjem, ki jo občutljivo okvirja, odstopa od tradicionalnih Herkulovih Fiziognomij; gre za izrazit portret močnega moškega s podrobno modeliranimi in cizeliranirni kodri las in brade, ki niso pristriženi in frizirani tako kot pri Počivajočem Herkulu, izdelan bolj v “slogu” boksarja iz Museo Nazionale Romano, Rim (1. st. pr.n.š.), temveč pripada tipu hedonističnega Herkula Cuba ns. 36 Kot so nekateri kipci: Hcraklej iz Sežane (B. Žbona-Trkman, pripisuje kip Herakleju; Gor. let. 10, 1983, 33). 37 Mišljena je “plebejska umetnost", kot jo je interpretiral R. Bianchi-Bandinelli v poglavju he- lenistična tradicija in plebejska komponenta (op. 3) 25-58. 38 Herkul iz zelenega skrilavca, visok 3,58 m, datiran v 1. stoletje, jev Museo Nazionale di Antichità v Parmi. 39 J. Klemenc, Celj. zbor., 1957, 101. 40 V. Kolšek, Arh. vest. 37, 1986, 381. 41 J. Orožen, Zgodovina Celja l (1927) 109. 42 V. Jurkič, Izbor antičke kultne plastike na področju Istre, Materiali XII, IX kongres arheologa Jugoslavije, 1972,211. 43 B. Žbonta-Trkman (op. 36) 33 in Nada Osmuk, Griechische und rdmische Statuetten und Grossbronzen (Wien 1988) 359-364. 44 V. Kolšek, Arh. vest. 19, 1968, 276. 45 Ž. Tomičič (op. 12) 20. 46 Zaščitna izkopavanja v Rabelčji vasi so potekala ob veliki nestrpnosti gradbenega odbora in nekdanjih mestnih oblasti, ki so gradile na tem mestu stanovanjsko sosesko in šolski center. Napetost so povečale bogate najdbe, zaradi katerih so izkopavanja trajala dalj časa. Do zaostritve je prišlo pred začetkom arheoloških del v izkopu B-IV; izvajalec gradbenih del je s težkimi stroji odstranil vso zemljo s kulturnimi plastmi vred in vse skupaj odpeljal neznano kam. Skromni ostanki v sosednjih kvadrantih pričajo, da je na tem mestu stala razkošna meščanska hiša z bogatim inventarjem. 47 V lapidariju Pokrajinskega muzeja na Ptuju je del reliefne plošče s prizorom žrtvovanje La-rom. B. Jevremov meni, da gre verjetno za vico-magistra, ki opravljata darovanje. B. Jevremov (op. 16) 44. 48 B. Jevremov (op. 16) 44. 49 P. Korošec pripravlja gradivo o kadilnicah, najdenih v izkopu B-V. A FRAGMENT OF A STATUETTE OF HERCULES FROM PTUJ-RABELČJA VAS (B-V/1977) Summary Part of a bronze arra, which holds a vessel and has a lion skin hung over thè wrist, was found in trench B-V, during rescue exavalions in Rabelčja vas, at the častem end of Ptuj, in 1977. Taking into account the size of the artefact discovered, it can dcfinatcly be said to belong to a statuette, characteristic of Roman “Kleinplastik"; thè attributes, wilh which it is endowed, indicate that it is part of a statue of Hercules. It is possible to reconstruct thè missing parts of thè statue, becaase of thè eloquencc of the Ptuj artefact and wilh thè aid of better preserved examplcs of this motif in the material culture of Ptuj, ilself, and other Roman towns in thè territory of Slovenia. The whole of the Hellcnistic and later the Roman world saw in Hcracles or Hercules, above ali, the vic-tor after thè performance of his heroic tasks and more rarely thè hero in thè performance of his tasks, by which he gained immortality.1,2 This was exaclly what the two mighty empires of thè late Ancient World required, so that his formai and internai development continued from the discoveries of Lysippo’s on- wards7>8> 9 in thè interests of thè ruler, thè state and religion. In thè condensed and purified form of thè con-trapost, in thè construction of thè whole figure, in thè proportions between thè modularity or carving of thè surface, thè essence of Harcules’ divinity and labour are captured, oscillating between thè profane and thè sacred, thè reality of this world and abstract sublimness, naivity and professional prudence. The fragment from Rabelčja vas represented, on account of thè expressive depth and motional volume of thè skin of thè Nemean Lion, thè hand of thè standing figure in thè ritual function of, most likely, a man in whose honour a celebration is held.11,12 The cult of Hercules was strongly developed amongst thè milita-ry population and also by thè rulers in thè 2"d Century,13 and has, in Ptuj, at fìrst a legionary encampment14 and later a civilian town, left traces of its presence; three reliefs15’24,30 and a bronze statuette33 bave so far been found. It is a lucky circumstance that, in spite of thè relatively sparse finds, together they represent a rich spectrum of thè exercises, which they performed in thè time of thè active Poetovio; thus, they accen-tuated at times a state, at others, a religious or administrative and private coment. The part of thè bronze arm, found, speaks of a statuette, which is an important addition to thè image of thè cult of Hercules. Cer-tainly, thè sculptural knowledge, displayed, does not bave thè academic level of officiai art, but thè precise workmanship of details draw attention to thè faci that it was not lost in numerous reproductions and, with these, a progressive decline in thè quality of thè mould, in faci, it relates to a different level, another sculptural practice and thè creation of a legality, with which thè needs of religion and everyday, largely private life were served. As a result of thè characteristics, indicated by thè detail, found, it si possible to define thè statuette as “plebian art",37 that is, thè type to which a large part of thè “kleinplastik", found in thè region of Noricum, Pannonia, Moesia etc., belong. If one takes into account other details of thè material culture, found in trench B-V,49 and suppositions about thè cultural material, which carne from thè above mentioned trench, it may bave been part of thè inventory of a domestic aitar. Josip Korošec Restavratorski center Republike Slovenije Plečnikov trg 2 SLO - 61000 Ljubljana T. 1: Rabelčja vas, fragment kipca Herkula, a — sprednja stran, b — hrbtna stran, c — bočna stran. Bron. Povečano. Pl. 1: Ptuj — Rabelčja vas, fragment of a statuette of Hercules, a — abverse, b — reverse, c — profile. Bronze. Enlarged. T. 2. Ptuj — Rabelčja vas, fragment kipca Herkula, a — rekonstrukcija stoječega in b — sedečega kipca, c — risba fragmenta (risbe abtorja). I’l. 2: Ptuj — Rabelčja vas, fragment of a statuette of Hercules, a — reconstruction of thè standing and b — of thè sitting statuette, c — drawing of the fragment. Ptujski arheološki zbornik ob 100-letnici muzeja in Muzejskega društva (1993) str.: 283-310. PETOVIONA V MARIBORSKEM MUZEJU STANKO PAHIČ Kako sta se v Mariboru osnovala in delovala Museumverein in Zgodovinsko društvo, je nazorno opisal F. Kovačič v sestavku Postanek in razvoj mariborskega muzeja (Čas. zgod. narod. 23), 1928, 255 ss, vendar posegi muzejskih društvenikov na območju Petovione tam niso podrobneje opisani. Največ podatkov o tem vsebujejo zapisniki sej odbora društva, ki mu je vse predvojno obdobje predsedoval zdravnik dr. Amand Rak. Kar zadeva arheološka izkopavanja, so se odborniki oprli na svojega pobudnika Franca Ferka, ki je pričel od leta 1899 preučevati arheološke spomenike tudi na mariborskem območju. Ni znano, ali so se Mariborčani odločili za pridobivanje najdb iz Petovione na morebitno Ferkovo priporočilo (zaradi njegovega spora s Ptujčani?), ali pa jih je k tej zlati jami privedla želja po obogatitvi muzejskih zbirk. Arheološka bera v samem Mariboru je bila po ustanovitvi muzeja leta 1903 še kaj skromna. Nabavi dobro ohranjene pepelnice AIJ 111 kot prvi arheološki pridobitvi ni namreč sledilo nič podobnega. Ferkova kopanja na Pošteli in v gomilah pod njo so prinesla le borne najdbe, a tudi prazgodovinske posode iz žarnega grobišča v Spodnjem Radvanju, otete ob kopanju gline za tamkajšnjo opekamo, niso bile posebna paša za oči. Zato so se z upanjem na popestritev muzejskih zbirk oklenili hajdinskega rojaka Martina Vnuka, ki jim je spomladi leta 1903 ponudil nekaj svojih izkopanin. Ni jasno, ali je to storil sam od sebe, ali pa ga je na mariborski muzej napotil Ferk, a vsekakor so na odborovi seji 29. oktobra 1903 z zadovoljstvom ugotavljali, da je Vnuk do jeseni odkopal na Maruškovi in Senekovičevi njivi mnogo grobnih predmetov, s katerimi muzej ni imel velikih stroškov. Že januarja naslednjega leta so Vnuka hajeli kot “arheološkega kopača” še za vrsto let naprej. Tako je pričelo v muzej pritekati raznovrstno gradivo, od drobnih predmetov do marmornih kamnov in mozaikov, poročila o Vnukovem kopanju in pridobljenih najdbah pa so bila stalna točka dnevnih redov društvenih sej in občnih zborov. Denar za vse to so dobivali tudi iz deželnih virov, kot podporniki izkopavanj pa so na občnem zboru 8. marca 1906 izrecno navedeni dr. Premerstein z Dunaja, Riedl iz Celja in Skrabar s Ptuja. Da je pri tem nekoliko sodeloval tudi Ferk, izhaja iz zapisnika občnega zbora 17. marca 1908, kjer je bil govor o Vnukovem delu za obe strani in o tem, da si je Ferk za tri leta pridobil pravico do kopanja pri posameznih lastnikih zemljišč in jo prepustil mariborskemu muzeju. Kot je razvidno iz pregleda izkopavanj, je Vnuk kopal v vseh letnih časih in je, po izkazanih računih, izkopaval za mariborski muzej celo do 257 dni letno (1910). Z 2. •narcem 1912 je bilo njegovega pridobivanja izkopanin za mariborski muzej konec. Muzejska zbirka pa ni bila samo obogatena, temveč naravnost natrpana, kar se lepo vidi na sliki 1. V desetletnem obdobju je muzej pridobil 2000 inventarnih številk in še več predmetov, petovionske izkopanine pa so do odkritja obilice posod na žarnem grobišču v Mariboru v letih 1932-1933 daleč prevladovale. Prostorska stiska se je po preselitvi muzeja v mariborski grad tik pred zadnjo vojno sicer omilila, vendar je moral ostati velik del gradiva uskladiščen kljub natrpanosti predmetov na razstavi. Preglednici 1-2 prikazujeta čas, količine in zvrsti pridobljenih najdb z območja obeh Hajdin in deloma še z Brega. Za najdbe so spočetka v muzeju vzorno skrbeli in jih po očiščenju oštevilčili z drobnimi nalepkami, ki so jih na večje predmete lepili, na drobne pa privezovali z nitkami. Selitve in preurejanje muzeja tej skrbi niso bila v prid, tako da je današnje stanje po ohranjenosti daleč od prvotnega. Muzej je imel od začetka v letu 1903 do konca prve svetovne vojne posebno inventarno knjigo Grund-buch des Museum-Vereines, ki jo je vzorno vodil sam predsednik dr. Rak. Seveda to ni reševalo vprašanja zgodovinskega vrednotenja najdb, saj je bil glavni namen kopanj pridobivanje predmetov za muzejsko razstavo in ne preučevanje rimske preteklosti Petovione na podlagi njenih grobišč. Zato podatkov o oblikah, vsebini in razvrstitvi grobov iz tega obdobja sploh ni, v inventarni knjigi pa se da po zaporedju vpisov razbrati komaj kakšna grobna celota (n. pr. najdbe inv. štev. 2907-2911 v grobu Statiniae Phoebes — AIJ 405). Poleg imena lastnikov parcel so le izjemoma navedene tudi parcelne številke, zato je bilo mogoče prikazati po katastrsld legi le drobec vseh stotin grobov. (Blatt Rogatec, 1939, 24). Vrednotenje dandanes še ohranjenih najdb bo zato mogoče le kataloška celota za določen predel Petovione z izpostavljanjem pomena posamičnih vrednejših predmetov, od katerih so bili rimski kamni večinoma že obravnavani in leta 1938 zajeti v zborniku Antiken Inschriften aus Jugo-slavien z navedbo poprejšnjih objav. S pridobitvami najdb iz Petovione se je ukvarjalo tudi mariborsko zgodovinsko društvo, ki je prav tako osnovalo svojo muzejsko zbirko. Delež petovionskih najdb je bil tu mnogo skromnejši, saj društvo za to ni imelo denarja niti strokovnjakov, “pa tudi mu ni bilo na tem, da z izkopaninami materijalno polni svoj muzej” (F. Kovačič, kot prej, 265), za katerega niso niti imeli primernih prostorov. Kljub temu so pričeli že kmalu po ustanovitvi društva izkopavati tudi na območju Petovione, saj je na seji odbora 22. decembra 1903 poročal tajnik F. Kovačič “o izkopavanju starin na Hajdini, ki se je pa vsled nepričakovanih zaprek moralo ustaviti” (Čas. zgod. narod. 1» 1904, 108). Kdo je opravil ta kopanja, ni znano, uspeh pa je bilo “nekaj posodja iz rimskih grobov" (Čas. zgod. narod., kot prej, 215). Kot kaže preglednica 3, gre za trideset lončenih in steklenih posod, k temu pa se je pridružilo še okrog trideset predmetov, ki jih je društvu do leta 1911 podaril ptujski lekarnar F. Pollak, ki je prav tako izkopaval na Hajdini in z najdbami iz drugih dob obogatil tudi Muscumverein. Zgodovinsko društvo je svoj muzej odprlo šele leta 1909, ko se je lahko ponašalo tudi s 54 predmeti iz staroslovanskega grobišča na Zg. Hajdini, prav tako Pollakovim darilom (Čas. Zgod. narod. 7, 1910, 141), petovionska zbirka pa je obsegala “57 lončenih posod, 7 steklenih posodic, dvoje kovinskih zrcal, 14 svetilk, dragulj z ženskih oprsjem” (prav tam). Potem ko so na seji odbora 8. novembra 1910 ugotovili, kako so “na Hajdini na nekem zemljišču zopet dobili tujci dovoljenje za izkopavanja” (Čas. zgod. narod. 8, 1911, 106), je bilo na seji 4. novembra 1911 sporočeno, da je “izkopavanja na Hajdini prevzel in jih še vedno vodi g. mag. pharm. Pollak (Čas. zgod. na- rod. 9, 1912, 144). Kako je bilo s temi kopanji, ni znano, vendar je Zgodovinsko društvo tega leta od Pollaka prejelo le štiri predmete. Tudi Zgodovinsko društvo je vodilo svojo inventarno knjigo Glavni zapisnik muzeja, še zajetnejšo od tiste, ki jo je imel Museumverein. Po temeljitosti in obliki vpisov pa za njo daleč zaostaja, zato je bilo ob težki čitljivosti vpisov kar dobro, da je tam petovionskega gradiva malo in je bilo lahko v celoti zajeto v preglednici 3. Tam je vpisana tudi poslednja, najmlajša skupina petovionskih najdb z Vičave na drugem bregu Drave — na pozidanem mestnem območju Petovione. Podrobnejših podatkov o tej najdbi (najdišče: vila Gailhofer) ni, zlasti ne o tem, kako je predmete pridobil E. Baumgartner v Mariboru, ki jih je šele leta 1936 v zamenjavi predal muzeju. Zato o njih tudi ni poročano v Blatt Ptuj, 1936, 33, kjer je navedeno, da so vilo Gailhofer zgradili že leta 1907, ko je K. Tragau opravil tam za ptujski Museumverein arheološke preiskave. Najdba je zanimiva po obilici dobro ohranjenih kovinskih predmetov in je prva skupina najdb petovionskega porekla v mariborskem muzeju, ki je že v pripravi za objavo (I. Mikl-Curk). V povojnem obdobju pred letom 1952 so pričeli sestavljati v mariborskem muzeju pod vodstvom F. Baša nove knjige Inventar Pokrajinskega muzeja, kjer je zajet tudi del arheoloških predmetov. Med njimi je tudi drobec petovionskih najdb: 16 lončenih posod, 9 oljenk ter 5 rimskih marmornih kamnov — AU 329, 330, 375, 402 in 405. Te knjige so bile pozneje opuščene in uvedene nove po muzejskih strokah, pri čemer so bili v Arheološki inventar Pokrajinskega muzeja 1 vpisani v preglednicah 4-5 z novimi inventarnimi številkami označeni vzidani marmorni kamni in kosi mozaikov. Vse drugo rimsko gradivo iz Petovione se po letu 1952, ko je arheološko zbirko mariborskega muzeja pričel upravljati pisec kot prvi arheolog v tej ustanovi, ni več ponovno vpisovalo. Razlog za to je bilo piščevo, od takratnega muzejskega vodstva potrjeno stališče, da naj Pokrajinski muzej v Mariboru zbira, hrani, razstavlja in preučuje predvsem materialno kulturo rimske dobe iz podeželskih najdišč svojega delovnega območja, ki se je do najnovejše dobe ob ustanavljanju novih pokrajinskih muzejev na Ptuju, v Murski Soboti in Slovenjem Gradcu ter razširitvi delokroga Pokrajinskega muzeja v Celju znatno skrčilo. V skladu s tem stališčem so bili arheološki predmeti z območja Petovione, razen vzidanih, postopoma umaknjeni iz razstavne zbirke ter do dokončne odločitve o njihovi prihodnosti spravljeni v skladišče, za predvideno predajo ptujskemu muzeju pa izdelani posebni inventarni izpisi. V pričujočem sestavku je tako (do bodoče izdelave kataloške objave) podano prvo obvestilo ° tistem delu petovionske arheološke dediščine, ki se je doslej ob zbirki v deželnem muzeju Joanneumu v Gradcu hranila zunaj matičnega muzeja na Ptuju. V preglednici 2 podani pregled petovionskih najdb po zvrsteh in letih pridobivanja podaja stanja v letih vpisovanja v inventarno knjigo med 1903 in 1912, medtem ko sedanje število ohranjenih najdb ob povojnem uskladiščevanju ni bilo preverjeno. Zlasti pri lončenini je treba upoštevati, da že takrat v mnogih primerih ni šlo za cele posode, temveč za ostanke oziroma odlomke, kar je bilo pri vpisovanju tudi zabeleženo, saj bi sicer brez tega tu podane številke dajale varljivo podobo. Med zanimivostmi velja omeniti, da med posodjem iz prvih osmih let ni nobenega kosa terrae si-gillatae, kar bi dalo slutiti, da med stotinami na Hajdini odkopanih grobov ni bilo ravno bogatih. Po drugi strani pa odsotnost grobe hišne lončenine, če gre v resnici za to, ne kaže na izrecno nasprotno stanje prebivalstva, saj je bila v mestu z razvito lončarsko dejavnostjo uporaba posodja iz prečiščene gline mnogo dostopnejša kot na rim- skera podeželju. Po oceni B. Sane (Blatt Ptuj, 1936, 60) govore odkriti nagrobniki, da so tu pokopavali vsaj v dobršni meri vojake in veterane ter seveda prebivalce kolonije, ki so svoj obstoj povezali z njimi. To pomeni, da pridobljene najdbe o poprečnem, prej revnejšem kot bogatejšem sloju prebivalstva. Grobovi z večjimi marmornimi nagrobniki, zlasti pa sarkofag AIJ 401, so na tem obsežnem grobišču že bolj izjemni in kažejo, da so se tudi med temi sloji našli premožnejši posamezniki. Ob izjemno redkih sigilatnih posodah so tudi maloštevilni ostanki amfor na gro-biščnem območju bolj naključnega značaja, saj te vrste posod niso sodile med običajne grobne pridatke. Le enkrat je vpisana “velika amfora v odlomkih” (na Klasinčevi njivi na Spodnji Hajdini 1911), sicer pa vedno le posamezni kosi. Ti najbrž skupno z nekaterimi drugimi najdbami, kot so npr. talilni lonci, železno orodje in oprema vrat, mozaiki, poslikan omet ter nekatere vrste opek, opozarjajo na to, da so bili na hajdin-skcm območju tudi naselbinski ostanki. B. Saria (Blatt Ptuj, 54 ss) jih našteva vključno z najdbo mozaika na parceli 1112 (po GBMV Sitarjeva njiva) še prek razcepa cest za Maribor in Pragersko, kjer naj bi šlo na Senekovičevem (Blatt Ptuj, 59 — Detailplan 99) za najbolj zahodne ostanke stavb. “Razvaljena poslopja" na Senekovičevem je omenil tudi že F. Kovačič (Čas. zgod. narod. 1, 1904, 94). M. Vnuk je tako za mariborski Museumverein kopal na grobiščnem in naselbinskem območju Spodnje Hajdine. Med lončenino so bili daleč najštevilnejši vrči raznih velikosti, sledili pa so jim lonci vseh vrst, od katerih je bilo skoro polovica uporabljena za žare. To je bilo pri vpisu tudi posebej navedeno, pogosto z oznako vsebine (pepel in ostanki kosti). Pol manj je bilo skled in skodel, še manj pa skodelic, čaš in krožnikov. Ob razmeroma velikem številu loncev je bilo pokrovov komaj petina in sodijo tako — poleg krožnikov — med najredkejše najdbe. Seveda je tu moč govoriti o lončenini le po količinskih razmerjih, saj bo opis najdb že druga naloga v prihodnosti. Le o oljenkah, ki jih je bilo največ, je že F. Kovačič (Čas. Zgod. narod, kot prej, 94) znal povedati, da vsaj med prvimi najdbami ni bilo starejših z reliefnim okrasom, da so bile na nekaterih vžigo-sana imena Atirnetus, Crescens, Pesti, Fortis, lustinianus in Lucius in da so v grobove dajali (vselej?) le nerabljene kose. V inventarni knjigi je vpisanih še 7 stekleničastih posod, sledijo deli raznega posodja, številne črepinje in nekaj ročajev. Steklenih posod je bilo v primerjavi z lončenino komaj dobra petina, od teh pa dve tretjini “solznih stekleničk". Druge po številu so bile razne steklenice, bolj posamične pa so bile skodelice, čaše in dvoje gubank. Vmes je bil le en kos marmoriranega stekla (inv. št. 3940). Steklenina je bila v grobovih torej precej skromno zastopana, povsem pa manjkajo za žare uporabljeni okroglasti stekleni lonci. Pri kovinskih izdelkih so bile kot uporabni, a tudi okrasni predmet najpogostejše igle. V inventarni knjigi je le izjemoma omenjena vrsta kovine, a očitno gre predvsem za bronaste predmete, saj sta iz železa omenjeni le dve, srebrna pa samo ena. Pač pa so bile v enakem številu zastopane tudi igle iz kosti, vpisanih pa je tudi nekaj takih iz lesa. Drug najpogostejši uporabno-okrasni predmet so bile fibule ali njihovi ostanki, ki po obliki niso posebej opisane, nedvomno pa so bile vse iz brona. Mnogo manj je bilo pridobljenih zapestnic, prstanov in zrcal, že kot izjema pa dvoje uhanov. Kakšno vlogo so imeli različni obročki, se iz vpisov ne da razbrati, a najbrž so bili vsaj deloma, podobno kot pasne spone in nekateri gumbi, povezani z oblačili. Kot izrazito uporabni predmeti so bile v grobovih še razne žličke in žlice, pisala, šivanke (tudi iz železa iz kosti), posamič pa še vilice in pinceta. Od kod izvirajo noži, ni bilo posebej navedeno, zato morebiti nekateri bolj sodijo skupno z obema suličnima ostema (in ostanki meča) k poznejšim okostnim grobovom. Le redko se je kot nakit našel jantar, težko pa je po pomenu razvrstiti vrsto drugih kovinskih izdelkov, kot npr.: bakrena cevčica, okovi in okrasni kosi iz brona, živalski liki in drugo. Iz brona je bilo tudi troje pušic in dvoje zvončkov, neki pokrov pa je imel vložek iz emajla (inv. št. 1756). Koliko železnih predmetov je v resnici izviralo iz grobov, ni moč presoditi, saj nekateri med njimi vzbujajo dvome, kot npr.: dleta, lopatice, kladivo, ključi in zapahi, žeblji in spojke, pesto in konjska brzda ter drugo. Pri kamnitih predmetih govore za grobne pridatke številni brusni kamni, kot izjemni pridatek je v inventarni knjigi vpisana kamnita sekira (inv. št. 4298). Izrazito seliščni predmeti pa so, tudi po kraju najdbe, žrmlje in terilni kamni ter seveda ostanki stebrov iz peščenca in kosi friza. Tudi opeka je bila v dvojni rabi, kar je deloma moč razsoditi že po vpisu. Popolne jasnosti tudi tu ni, saj npr. tegule niso bile nikoli izrecno navedene, a se verjetno skrivajo pod omembami grobnih in velikih opek pa najbrž tudi nekaterih z žigi. Izrazito seliščne vrste pa je veliko število malih šesterokotnih opek, ki so jih našli predvsem na Sitarjevi njivi (tam tudi mozaik) in na Senekovičevem, torej še na pozidanem območju. Od tam je Museumverein pridobil tudi nekaj glinastih uteži, kose poslikanega ometa, kose marmornih plošč in nekaterih drugih izdelkov iz kamna (kose kipov, steber iz peščenca in oglavje iz marmorja, žrmeljni kamen in morda še kaj). Najštevilnejša zvrst najdb iz teh izkopavanj so bili novci, ki pa niso bili vselej vpisani z oznako kovine. Več kot polovica jih je bila iz brona, le trideset iz srebra, druge pa so vpisali kot nespoznavne ali preprosto kot novce. Edini zlatnik Teodozija, ki ga je Museumverein (po zapisniku občnega zbora MV 8. 3. 1906) kupil od Skrabarja, ni bil vpisan v inventarno knjigo. Novce so vpisovali večinoma po skupinah in brez omembe vladarjev, posebej so omenjeni le štirje Konstancijevi in eden Aleksandra Severa. Več podatkov o novcih, ki sodijo večinoma v 1. in 2. stoletje, manj pa v poznejša, dajejo verjetno poročila o izkopavanjih v časniku Marburger Zeitung. Tam so bila navedena imena vladarjev Tiberija, Klavdija, Nerve, Antonina Pija, Favstine mlajše in Gordijana (A/Z 47, štev. 34 z dne 9. 3. 1908, stran 3), ob izrecni omembi «kostnih grobov, pa tudi poznejših — Valentinijana in Valensa (A/Z 50, štev. 30 z dne 11. 3. 1911, stran 5). Okostja potrjuje tudi dvoje vpisanih človeških lobanj. Ob skupinskem vpisovanju so se novci ohranili v muzeju le kot celota in so tako danes opredeljivi le po številu. Od vseh petovionskih najdb se je v mariborskem muzeju ohranilo največ mozaičnih kosov, čeprav tudi ne vsi. O obliki in usodi pogrešanih ostankov ni nič znanega, druge pa so že takoj po najdbi priredili v trdne plošče. Da pri tem niso zajeli celo-le, se vidi pri kosih slike 7 — 9, ki so deli 3 x 3,5 m velikih mozaičnih tal (po podatkih v zapisniku občnega zbora MB 8. 3. 1906), o katerih sc je ohranilo dvoje slik ob odkopu (B. Djurič, Arh. vest. 27, 1977, t. 73). Večina najdenih kosov izvira z vzhodnega obrobja Spodnje Hajdine, ki je pravzaprav zahodni del terase Zgornjega Brega nad Studenčnico in kjer so na parceli 1112/5 in sosednjih spet naleteli po zadnji vojni na ostanke mozaičnih tal (Z. Šubic, Var. spom. 17 — 19/1, 1974, 212-213). Čeprav tu prikazani kosi slike 2-9 izvirajo iz precej enotnega najdiščnega prostora, sodijo po motiviki v tri različne skupine (1-2, 3-6 in 7-9). Kratek opis in oceno je o njih podal šele B. Djurič v svojem pregledu Antični mozaiki na ozemlju SR Slovenije (Arh. Vesf., kot prej, 597 ss), ki je ugotovil, da so kosi slike 1-6 “večinoma deli okvirnih pasov" z različnimi vzorci in sodijo v 3. stoletje. Za shemo likovnih upodobitev kosa slika 7 ni našel primerjav,vsi trije kosi iste celote pa naj bi bili nastali “konec 2. oz. začetek 3. st.”. Ohranjene plošče so prvotno razstavili kar na tleh prenatrpane muzejske razstave (slika 1), v novih muzejskih prostorih v mariborskem gradu pa so shranjene zunaj arheološke zbirke na neprimernem mestu, na ozkem stopnišču, in vzidane v stene. Tako se muzejskim obiskovalcem izgublja vtis njihovega izvirnega pomena — okrasnih tal in spreminja v zavajajočo predstavo stenskih slik. Manj uspešno usodo so doživeli marmorni kamni, pač po zvrsteh in kakovosti. Leta 1908 pridobljen grobni oltar AIJ 405 (Statiniae Phoebes) ter naslednje leto odkrita nagrobna spomenika AIJ 402 (C. Ravius Restutus) in AIJ 375 (L. Gargilius) je sproti objavil društveni predsednik A. Rak v dunajskem Jahrbuch /ur Altertumskunde 3 (1909) 163 ss, prav tako pa obe zaobljubni plošči Nutricam AIJ 329-330 iz leta 1911 (prav tam 5, 1911, 176 ss). Pač pa se najbrž ni mogel lotiti zapletenega napisa na ostankih prednje stene sarkofaga AIJ 401, ki je še B. Sarii delal težave in se v slovenskem prevodu J. Mlinariča glasi: ... in večnemu miru! Naj ne bo težko, kdorkoli si te, ki teliš zvedeti o smrti Kvintine. Je v ... počiva ugrabljena od zle usode in nenaklonjenega božanstva ....stara 60 let. ... večni mir po starem običaju ....iz province... ... ženi, s katero se ne more meriti nobena druga. B. Saria je poleg teh leta 1938 objavil še spodnji del nagrobnika z ostanki napisa AIJ 414 ter podoben, danes izgubljen kamen z nekaj črkami AIJ 400. Ni pa sledu o “sedmih odlomkih marmorja z napisom”, izkopanih leta 1908 na Ribičevi njivi na Zgornjem Bregu (inv. št. 2745), ter o “dveh kosih marmorja z napisom”, najdenih istega leta na Graharjevem na Spodnji Hajdini (inv. št. 2840-2841). Od štirih marmornih kamnov, ki so bili pri studencu župnišča na Zgornji Hajdini in jih je Vnuk odkupil od župnika (v inventarno knjigo so bili vpisani leta 1907, odkup pa je omenjen dvakrat: v zapisniku seje odbora M V 30. 1. 1907 in v zapisniku občnega zbora 21. 5. 1907) je prvi “veliki rimski kamen z liki” — del prednje stene pepelnice objavil B. Saria (AIJ 420), drugega podobnega pa pri obravnavanju volut-nega okvirjenja R. Ložar (Čas. zgod. narod. 29, 1934, 103, pril. 2: 5), ostala “2 velika marmorna kamna” pa sta neznano kje. To velja tudi za vse ostale, v preglednici 5 navedene kamne, od katerih je v muzeju v steno vzidana le glava žene (slika 10), ki pri vpisih v inventarno knjigo ni izrecno omenjena in le nezanesljivo sovpada z vpisom inv. št. 3764 “majhen kos marmorja z glavo" z Graharjcve njive na Spodnji Hajdini-Čeprav zaradi vzidave celota ni vidna, gre najbrž za glavo oziroma del oprsja pokojnice s kakšnega nagrobnika, izključiti pa ne gre tudi možnosti upodobitve ženskega lika s posvetilnega spomenika. Vpisu v inventarno knjigo pod inv. št. 3023 (najdeno pri Senekoviču na Spodnji Hajdini) “dva kosa roba plošče sarkofaga z okrasjem” bi morebiti ustrezala oba reliefna kosa z obrobjem (slika 11-12), ki sta brez vsakih oznak shranjena v mariborskem muzeju, a bi njune like bilo treba šele razložiti. Med pogrešanimi marmornimi kosi so “večji odlomek nagrobnika (inv. št. 4359) s Klasinčeve njive na Spodnji Hajdini), kos marmorja z napisom (inv. št. 2745, 2840 in 2841), druge kose z reliefom oziroma okrasjem (inv. št. 1764, 1765, 2748 in 3022), dvoje podstavkov (inv. št. 2855 in 3024), ostanka korita (inv. št. 2747) in drugi kamni, med njimi vsi kosi marmornih plošč. Tudi od ostankov kipov se doslej ni našlo nobenega, tako da enega ali dva poznamo le s slike prvotne muzejske razstave (slika 1), prislonjene na tleh pri omari (inv. št. 1257 ali 1814). Prav to pa velja še za ostanke marmornih posod (inv. št. 3941, 3945, 4031, 4032, 4053 in 4337) — velikih skled in koritc. Pri neznatnem številu petovionske lončenine (54), ki jo je pridobilo Zgodovinsko društvo, veljajo v glavnem enaka količinska razmerja. Na prvem mestu so oljenke, sledijo jim prav tako vrči, a tudi lonci kot pridatne posode in žare ter skodele, druge zvrsti pa bolj posamične. Steklenega posodja je v tej skupini 10% v primeri z lončenino, medtem ko znaša to pri prvotnih muzejskih pridobitvah 17%, ti vrednosti pa sta seveda samo naključni. Kovinskih predmetov je Zgodovinsko društvo pridobilo komaj deset, od drugih najdb iz preglednice 1 pa ničesar. Medtem ko v glavnem ni nobenih podatkov o grobnih celotah, lahko o oblikah grobov po podatkih inventarne knjige in drugih virih ugotavljamo nekaj za petovion-ska grobišča splošnih značilnosti. Večina grobov so gotovo bile le preproste jame, po Kovačiču (Čas. zgod. narod. 1, 1904, 94) pretežno ovalne in le malokdaj štirioglate oblike, vpisovanje “grobnih opek” v inventarno knjigo kaže tudi na zabojne grobove iz tegul, podobni grobovi pa so bili sestavljeni še iz kamnitih plošč, ki so enkrat izrecno navedene (inv. št. 2914 — neznano kje). En sam odlomek pepelnice (AlJ 420) ob številnih drugih v ptujskem muzeju samo potrjuje razširjenost te vrste grobov v Petovioni, medtem ko so sarkofagi seveda redki in oni z napisom v “ritmičnem soglasju” (AU 401) je gotovo izjema. Zaobljubne plošče Nutricam (AIJ 329 in 330) kot obloge in pokrove grobov so odkrili tudi v naj-hovejšem času, pri obeh vpisanih pa ni podatkov, ali je šlo za žgan ali okostni grob. Petovionske najdbe, ki jih je za svoj muzej v letih 1903-1912 pridobil mariborski Museumverein, torej k poznavanju grobišč v tem rimskem mestu niso prispevale nič bistveno novega. Morda bo podrobna obdelava drobnih najdb kdaj odkrila kakšno redko zanimivost, kot npr. svinčena ploščica z napisom (AU 433, inv. št. 1507), ki jo Je leta 1906 prvi obravnaval že A. v Prcmerstein. Tu gre za redek primer maščevalnosti ko je neko dekle preklelo svojo tekmico v ljubezni, kar se v prevodu p. Marjana Vogrina glasi: Paulina bodi zavrtena od vseh mot in bodi odstranjena, da ne bi mogla storiti kaj slabega; zapri jo čvrsto pred vsem kar je človeškega. ali v varianti z upoštevanjem analize A. v. Prcmersteina (Ein Eluchtafelchen mit Liebeszaubcr aus Poetovio) Paulina bodi zavrtena od vseh mot in bodi odstranjena, da ne bi mogla storiti kaj slabega; Firmino zapri pred vsemi ljudmi. Redka je tudi v nepravih distihih vklesana žalostinka moža za umrlo ženo brez primere AIJ 401, ki ima najbližjo podobno tožbo matere nad izgubljenim sinom na mnogo prepreostejši pepelnici iz Šmartnega na Pohorju (C/L III 5295). Prav tako odstopa od doslej znanih pepelnic odlomek AIJ 420, ne toliko zaradi bogatejšega obrobja z noriško-panonsko voluto, temveč z likom domnevne nimfe s školjko na obrobju namesto z običajnimi upodobitvami pokojnih žena in mož ali Genijev. Nazadnje niso tako pogosti niti grobni oltarji, kot je AIJ 405, ki ga je dal izklesati C. Caecina Florus na grob svoje najzvestejše žene. Tudi na edinstvenost motivne upodobitve na mozaiku (slika 7) je bilo že opozorjeno, zato lahko le obžalujemo, da se ni ohranil v večjem obsegu. Vsi ti primeri potrjujejo, da so nekoč za mariborski muzej pridobljene najdbe prav tako pomemben del arheološke dediščine nekdanje Petovione. Vrsta vpisov Čas izkopavanj Inventarne štev. PM Maribor Kraji izkopavanj (lastniki, parcele) 1 poleti 1903 488-506 Zg. Hajdina: (poslal M. Vnuk) 2 25. 8.-5. 9. 1903 514-587 Zg. Hajdina: (po seji odbora MV 29. 10. izkopal M. Vnuk na Maruškovi in Senekovičevi njivi 187 grobov) 3 7. 9.-26. 9. 1903 683-730 Zg. Hajdina: 4 27. 9.-17. 10. 1903 749-784 Zg. Hajdina: 5 17. 10.-24. 10. 1903 789-808 Zg. Hajdina: 6 25. 10.-14. 11. 1903 831-862 Zg. Hajdina: 7 1138-1140 Sp. Hajdina: Senekovičeva njiva 8 12.4.-21.4. 1904 1160-1178 Sp. Hajdina: Zupančičeva njiva 9 1904 1224-1236 Sp. Hajdina: 10 maja 1904 1256-1264 Sp. Hajdina: Sitarjeva njiva 11 4. 5.-14. 5. 1904 1268-1297 + 1306 Sp. Hajdina: Sitarjeva in Zupančičeva njiva 12 20. 6.-30. 7. 1904 1342-1366 Sp. Hajdina: pri Kanclerjevih ter na Metličarjevi in Štolcovi njivi 13 1. 9.-9. 9. 1904 1464-1490 Sp. Hajdina: Senekovičeva, Metličarjeva in Štolcova njiva 14 12. 9.-24. 9. 1904 1494-1522 Sp. Hajdina: Metličarjeva, Senekovičeva Štolcova in Zupančičeva njiva in poslopja 15 oktobra 1904 1558-1576 Sp. Hajdina: Štolcova njiva 16 29. 5.-9. 6. 1905 1700-1719 Sp. Hajdina: Senekovičeva njiva št. 1710 in 1719 in Zorkova njiva 17 18 26. 6.-19. 7. 1905 1740-1779 + 1950 + 1985 1779-1839 Zorkova njiva pri sarkofagu in Sitarjeva njiva pri mozaiku in ob njem ni podatkov 19 11. 9.-29. 9. 1905 3. 10.-21. 10. 1905 1875-1934 Sp. Hajdina: Maruškova in Zorkova njiva pri poslopjih in Senekovičev vrt __20 3. 11.-4. 11. 1905 1970-1981 Sp. Hajdina: Maruškova in Zorkova njiva 21 14. 3.-24. 3. 1906 2053-2068 Zg. Hajdina: Goriškova njiva 22 10. 12.-19. 12. 1906 2313-2340 Sp. Hajdina: delno F. Rozman 23. 3. 1907 2380-2883 Hajdina: darilo župnika J. Tomana s Hajdine 23 8. 3.-16. 3. 1907 2384-2441 Sp. Hajdina: Rozmanova, Zorkova in Senekovičeva njiva ter Kanclerjev vrt 24 2. 4.-13. 4. 1907 2454-2484 +2487 Sp. Hajdina: Senekovičeva njiva, pri poslopjih Vrsta vpisov Cas izkopavanj Inventarne štev. PM Maribor Kraji izkopavanj (lastniki, parcele) 25 9. 4.-16. 4. 1908 2711-2774 Sp. Hajdina: Breg: Jurševa njiva pare. 1077, Lipavškova njiva p. 435/3, Ribič, Breg: polje, Zupančič, pare. 1087 26 22. 4.-3. 6. 1908 2791-2824 ni podatkov 27 5. 6.-24. 6. 1908 2827-2853 Zupančičeva, Graharjeva in Lipavškova njiva 28 4. 12.-9. 12. 1908 2907-2911 +2914 Zg. Hajdina: Lipavškova njiva pare. 112? 29 15. 12.-19. 12. 1908 23. 12.-16. 1. 1909 19. 1.-24. 3. 1909 26. 3.-8. 4. 1909 13. 4.-23. 4. 1909 26. 4.-1. 5. 1909 3021-3098 Senekovičevo, Klenečkova njiva p. 438, Lipavškovo, pare. 435/3, Rozmanova njiva, Graharjeva njiva 30 21. 10-30. 10. 1909 3230-3254 Zg. Hajdina: Lešnikova in Maruškova njiva 31 3. 11.-12. 11. 1909 16. 11.-6. 12. 1909 7. 12.-18. 12. 1909 3279-3308 Zg. Hajdina: Maruškova njiva p. 435/1 32 20. 12.-30. 12. 1909 3362-3386 +3392 Zg. Hajdina: Maruškova njiva p. 435/1 33 -19. 1. 1910 3429-3449 Zg. Hajdina: Maruškova njiva p. 435/1 34 21. 2.-5. 3. 1910 3472-3502 Zg. Hajdina: Maruškova njiva p. 435/1 35 7. 3.-18. 3. 1910 3507-3537 Zg. Hajdina: Maruškova njiva p. 435/1 36 21. 3.-23. 3. 1910 29. 3.-9. 4. 1910 11. 4.-21. 4. 1910 3548-3649 Zg. Hajdina: Lipavškova, Maruškova in Zupančičeva njiva 37 28. 7.-13. 8. 1910 3720-3742 Zg. Hajdina: Maruškova in Lipavškova njiva 38 17. 8.-30. 8. 1910 5. 9.-17. 9. 1910 3751-3768 Zg. Hajdina: Sp. Hajdina: Lipavškova in Maruškova njiva Graharjeva njiva 39 19. 9.-8. 10. 1910 17. 10.-21. 10. 1910 3787-3811 Zg. Hajdina: Sp. Hajdina: Maruškova, Kanclerjeva in Graharjeva njiva 40 24. 10.-21. 12. 1910 23. 12.-3. 1. 1911 23. l.-l. 2. 1911 3913-3959 Sp. Hajdina: Kanclerjeva, Klasinčcva in Zorko va njiva 41 3. 2.-14. 2. 1911 3972-4019 Sp. Hajdina: Klasinčeva njiva p. 293 42 16. 2.-25. 2. 1911 4031-4054 Sp. Hajdina: Klasinčcva njiva p. 293 43 27. 2.-13. 4. 1911 4098-4145 Sp. Hajdina: Klasinčeva njiva 44 18. 4.-24. 4. 1911 4151-4161 Sp. Hajdina: Klasinčeva njiva 45 5. 12.-23. 12. 1911 4292-4309 Breg: Zg. Hajdina: Klasinčeva njiva Česnikova njiva 46 27. 12.-30. 1. 1912 4329-4356 Sp. Hajdina: Klasinčcva njiva 47 7. 2.-2. 3. 1912 4359-4413 Sp. Hajdina: Klasinčcva njiva p. 293 Preglednica Ib Table Ib Predmeti Leta pridobivanja najdb 1903 1904 1905 1906 1907 1908 1909 1910 1911 1912 Lončenina Sigilatne črepinje 9 7 2 Amfore (ostanki) 16 — 2 3 — — 1 — 5 3 2 Vrči: veliki 99 30 8 6 2 4 9 2 34 4 — (127) mali 28 8 3 4 — 2 1 4 6 — — Sklede 56 9 11 6 1 5 4 4 9 4 3 Skodele 68 20 9 5 1 — 3 8 15 6 1 Skodelice 12 — — — — — 1 3 6 2 Čaše 24 6 3 1 — 1 1 1 9 2 Krožniki 12 3 1 2 — — 5 — 1 — — Lonci kot žare 47 5 7 4 2 7 5 4 12 1 — Lonci: veliki 23 5 3 4 — 2 — — 9 — — (70) mali 47 14 9 3 — 1 2 4 12 2 — Vaze 4 — — — — — 2 — 2 — — Druge posode 13 1 6 — — — — 2 2 1 1 Črepinje posod 59 21 — 12 6 1 9 6 — 3 1 Pokrovi 11 1 — 3 1 — 2 — 3 — 1 Oljenke 155 39 17 4 4 4 12 31 31 13 — Uteži 5 — 3 — — — — 2 — — — Preluknjani črepi 2 — 1 1 Steklenina Solznice 80 23 7 2 5 17 26 Steklenice 17 2 — — — — — 2 8 5 Skodelice 3 1 — — 1 — — — — 1 — Čaše 4 — — — — — — 3 1 — Druge posode 11 — — 3 — — 1 4 1 2 — .Biseri 10 2 — — 2 1 1 — 1 2 1 Predmeti iz kovin Zrcala 18 6 2 1 1 2 4 3 Uhani 2 — 1 1 Igle: neopredelj. 39 4 3 15 2 3 4 2 5 1 — (47) bronaste 7 — — — — — 1 1 — 4 1 srebrne 1 — — 1 — — — — Fibule 41 4 11 9 — 5 1 9 2 Zapestnice: neopredelj. 6 6 — (20) bronaste 10 — — — — — — — 3 7 — srebrne 2 2 _ železne 2 — — 1 — — 1 — — — — Preglednica 2a: Števično stanje zvrsti najdb, ki jih je mariborski Museumverein v letih 1903-1912 pridobil z območja Pctovione Table 2a: Numcrical status of find types, which thè Maribor Museumverein acquired from thè Poetovio region between 1903 and 1912. Predmeti Leta pridobivanja najdb 1903 1904 1905 1906 1907 1908 1909 1910 1911 1912 Prstani: neopredelj. 6 — — 2 — 2 — — — — 2 (13) bronasti 2 — — — — — 1 — — 1 — srebrni 2 1 — — — — 1 — — — — železni 3 — 2 1 Spone: neopredelj. 8 — 3 1 — — — — 2 2 — (11) bronaste 3 — — 1 — — — — — 2 — Obročki: neopredelj. 15 2 4 — 1 1 2 2 3 — — (23) bronasti 2 2 — srebrni 1 — — — — — — 1 — — — železni 5 — 1 2 — 1 — — 1 — — Gumbi 13 — 1 3 — — — 1 — 7 1 Šivanke: neopredelj. 4 — 2 1 — — 1 — — — — (6) železne 2 — — 1 — 1 — — — — — Žlice 4 1 — 2 - — — — 1 — — Žličke (za uho) 5 — — — — — 1 — 1 3 — Pisala 7 — — — 1 — 1 — 1 1 3 Noži 13 1 4 2 2 — 2 1 1 — — Orodje, razno 21 — 3 — — 3 4 — 5 3 3 Orožje, razno 4 — 1 2 — — 1 — — — — Ključi: železni 199 — 66 33 33 11 11 11 22 11 — (20) bronasti 1 11 — Zapahi 5 — — 1 1 — 2 1 — — — Ključavnice 3 1 — 1 — — — — 1 — — Tečaji id 4 3 1 Žeblji: železni 76x 6x 6 10 1 2 9 7 16 17 2 (82x) bronasti 6 — — — — 2 — 3 — 1 — Razno: neopredelj. 64x 2 10 18 3 3 14 8 1 4 1 (119x) bronasto 20x — — 1 — — 1 4 — 10x 4 železno 34x 2x — 12 — 2 5 1 2x 4 6 bakreno 1 1 — Predmeti iz svinca Predmeti iz kosti 11 — 1 4 — 1 1 1 2 — 1 Igle 47 3 2 7 3 3 3 5 — 11 10 Zapestnice 2x 2x — Šivanke 4 — — 1 1 — — — — — 2 Drugo Predmeti iz lesa 3x — — lx — 1 — — 1 Igle 10 — 1 2 — — 4 — — 3 — Kosi jantarja 5 1 2 — — — — 1 1 — — Novci (470) Preglednica 2b Table 2b Predmeti Leta pridobivanja najdb 1903 1904 1905 1906 1907 1908 1909 1910 1911 1912 Srebrniki 39 — 7 — 9 5 5 2 — 4 7 Bronasti 157 — 22 9 10 30 84 24 14 32 32 Neopredeljeni 174 43x 43 10 — 1 — 5 10 42 20 Izdelki iz gline Opeke: “grobne” 66 — 26 — — 1 2 — 21 15 1 (55 lx) velike 21 3 — 8 — 10 — — — strešne (tegulae?) 4 — 4 votle (tubuli?) 1 1 — šesterokotne 393 — 53 208 — 54x 50 — — 17 10 druge 22 9 1 2 — 4 — — — 2 4 odlomki z žigi 45 — — 1 — 10 13 7 14 Uteži 5 — 3 — — — — 2 Kosi ometa:poslikani 23 4 9 — — — — — 7 3 nedoločeni 10 — — 8 1 1 Kosi štukature 1 — _ _ _ Kosi mozaikov 15x — 6 4 — 5 X _ Marmorni kamni (86) nagrobni 6 — — — — — 1 2 2 11 sarkofagi 3 — — 1 — 22 — — — zaobljubni 2 2 deli kipov? 6 1 2 1 1 — — — 1 — kosi z reliefi 7 — — 2 — — 1 4 — kosi z napisom 3 — — — — 3 — — — podstavki 2 — — — — — 1 1 — — kosi plošč 25 — 1 8 — — — 3 — 5 8 razno 26 — — 1 — 3 5 — — 12 5 .posode: kori tea id 6 5 1 Urugi kamni: (43) kosi friza 10 — — 5 2 3 — grobne plošče 5 — — — — — 5 — — — — deli stebrov 2 2 žrmlji 3 — 1 — — 1 1 — — — brusniki 10 2 3 — — 1 2 1 1 _ drugo 20 — 1 2 — — 2 9 4 2 Urganskc ostaline: (12) človeške lobanje 3 1 — — — 1 — — — 1 — živalsko rogovje 7 — 1 2 — 2 1 — — 1 — drugo 2 1 — — — — 1 — — .Kftzno ali neopredeljivo 17 2 — 1 — 1 — — 7 6 — .1 Preglednica 2c Table 2c Inv. štev. OZM Predmet Pridobljeno 63 Rdeč lonec 1903 izkopalo “Zg. d.“ na Hajdini 64 Dno neke rimske posode s firmo Iz ptujske okolice 67 Podolgovat vrč z ročajem 1903 izkopalo “Zg. d.” na Hajdini 68 Rdečkast lonec 1903 izkopalo “Zg. d." na Hajdini 69 Plitvi skledici (2) 1903 izkopalo “Zg. d.” na Hajdini 70 Lončen model 1903 izkopalo “Zg. d.” na Hajdini 71 Lonček 1903 izkopalo “Zg. d.” na Hajdini 72 Rdečkast lonec 1903 izkopalo “Zg. d.” na Hajdini 73 Visok lonec 1903 izkopalo “Zg. d.“ na Hajdini 89 Zrcalo iz kovine Izkopano na Hajdini 1903 91 Steklena skledica 92 Steklena posodica 93 Steklena skledica 94 Glinasta svetilka s firmo Testi 1903 Iz grobišča pri Hajdini 95 Glinasta svetilka (križ?) 96 Glinasta svetilka, Justinianus 1903 Iz grobišča pri Hajdini 97 Glinasta svetilka 1903 Iz grobišča pri Hajdini 98 Glinasta svetilka Apimen ( ?) 1903 Iz grobišča pri Hajdini 99 Glinasta svetilka Ursui 1903 Iz grobišča pri Hajdini 100 Glinasta svetilnica s firmo Fortis 1903 Iz grobišča pri Hajdini 101 Rdeča skledica 1903 Iz grobišča pri Hajdini 102 Rdeča skleda z okraski 1903 Iz grobišča pri Hajdini 103 Glinasta žarica 104 Glinasta skledica 105 Žarica 106 Glinasta skledica 107 Žarica 108 Žarica 109 Gornji del glinaste sklede 110 Rdeča črepinja z okraski 113 Lončen vrč z ročajem, rdečkast Iz Hajdine 1903 Daroval Pollak 20. 2. 10 114 Lončena posoda s široko odprtino Iz Hajdine 1903 115 Belkasta, spodaj zožena posoda Iz Hajdine 1903 116 Nizka posoda s kolobarom Iz Hajdine 1903 117 Črna skledica Iz Hajdine 1903 118 Čmkast lonec s široko odprtino Iz Hajdine 1903 Preglednica 3a: Seznam predmetov, ki jih je iz Petovionc pridobilo Zgodovinsko društvo (do 1912) in Muzejsko društvo (po 1929) v Mariboru. Table 3a: List of artefaet, which thè Historical Cociety (to 1912) and thè Museum Society (after 1929) in Maribor acquired f^m Poetovio. Inv. štev. GZM Predmet Pridobljeno 119 ITT Svetilke (5) Iz Hajdine 1903 124 Spodnji del steklene posodice Iz Hajdine 1903 166 Steklena posodica Najdeno v grobišču pri zidanju šole na Bregu pri Ptuju 1. 1910 186 Okrogla skledica iz žgane (rdeče) gline Našel pri Hajdini Pollak 1910 191 Brončeni zaponki z vtikalom Najdeno na Hajdini. Pollak 1910 194 Bronasti žeblji (3) Najdeno blizu Mitreja Hajdina Dar. Pollak 1910 195 Bronasti igli (2) ** 196 Odlomek svetilke s firmo CPSF Iz Hajdine. Dar. Pollak 197 Brončena pipa. Petelin manjka ” 2 gl. med rim. starinami 198 Nakrasek iz sivkaste gline ** 323 Glinasti vrček Izkopan v okolici ptujski. 324 Glinasta posodica Dar. J. Kolarič pos. v Orešju 347 Rimska svetilka z napisom Ursui Iz ptujske okolice. Daroval 1912 Fr. Pollak 348 Rimska svetilka z napisom Mia ** 349 Rdeče žgana črepinja z okraski ** 350 Lončena posodica z ročajem ** 959 960 Dva odlomka prstene r. posode Izkop. 1911. na Sp. Hajdini, Klasinčeva njiva 961 Rimska tkalska utež 967 Rimska svetilka, Fortis Ptujska provenienca ? 1929 2268 Sigilatna glina (4) Iz Vičave (vile Gailhofer) 1936 Zamena z E. Baumgartnerjem za hrv. Kristusa 2269 Črna glina (1) Omamentir. črep. 2270 Opeka s pečatom XIII. legije (1) 2271 Kos posode s pečatom tvrdke (1) 2273 Rimsko železje (19) 2274 Rimski bron (26) 2275 Rimski koščeni izdelki (5) 2276 Ostanek lesenega rimskega glavnika 2277 Ostanek rimske stekleničice za dišeče olje Preglednica 3b Table 3b Inv. številka GBMV PMMb Vrsta najdbe Kraj in čas najdbe 1264 ? Kos mozaika (ni ohranjen) Sp. Hajdina: Sitarjeva njiva maja 1904 1287 A2299 “Plošča mozaika” (46x33 cm) Sp. Hajdina: Sitarjeva ali SI. 2 Djurič 598: 2.1 — t. 77b Zupančičeva njiva 4.-14. 5. 1904 1288 A2300 SI. 3 “Plošča mozaika” (46x29 cm) Djurič 598: 2.1 — t. tt a 1327 A2294 “Velika plošča mozaika” (69x43 cm) Sp. Hajdina: Tvrdka Pickel SI. 4 Djurič 598:2.1 — t. 76 a priredila na cementno podlago 1328 A2295 SI. 5 “Velika plošča mozaika” (75x51 cm) Djurič 598:2.1 — t. 76 c 1329 A2296 SI. 6 “Velika plošča mozaika” (72x30 cm) Djurič 598:2.1 — t. 76 b 1773 ? “Mali kosi mozaika” (ni ohranjeno) Sp. Hajdina: Sitarjeva njiva parcela 1112,15. 7. 1905 1779 A2293 SI. 7 “Velika plošča mozaika” (155x108 cm) Djurič 598: 1.1 — t. 74 a 1950 A2298 SI. 8 “Plošča mozaika” (66x27 cm) Djurič 598: 1.1 — t. 74b ” = del 1779—A 2293 1985 A2297 “Plošča mozaika” (65x51 cm) Djurič 598: 1.1 — t. 74 c ” = del 1779—A 2293 in 1950— A 2298 2471 ? “5 manjših kosov mozaičnih tal” (ni ohranjeno) Sp. Hajdina: Senekovičeva njiva, pri poslopjih 2.-13. 4. 1907 4145 “Več kosov mozaika" (ni ohranjeno) Sp. Hajdina: Klasinčeva njiva 27.2.-15.4. 1911 Preglednica 4: Seznam mozaičnih kosov, ki so bili pridobljeni za mariborski Museumverein z območja Petovione Table 4: List of mosaic fragments, which were acquired by thè Maribor Museumverein from thè Poetovio region. Inv. številka GBMV PMMb Vrsta najdbe Kraj in čas najdbe 859 — Marmorni lik Sp. Hajdina: Maruškova njiva oktober-november 1903 1257 — Odlomek kipa (slika 1) Sp. Hajdina: Sitarjeva njiva maja 1904 1263 — Odlomek marmorne plošče 1522 — Odlomek malega kipa iz marmorja Sp. Hajdina: Metličarjeva ali Senekovičeva ali Štolcova ali Zupaničeva njiva september 1904 1719 A 2330 Osem različnih velikih sovpadajočih marmornih kosov z napisom (AlJ 401) Sp. Hajdina: Zorkova njiva maja-junija 1905 1764 — Okrasni kos iz marmorja Sp. Hajdina: Zorkova njiva junija-julija 1905 1765 — Okrasni kos iz marmorja 1771 — Trije majhni odlomki marmorne plošče 1776 — Pet odlomkov marmorne plošče ** 1814 — Odlomek kipa iz marmorja (slika 1) ” 1904 — Odlomek nastavka stebra iz marmorja Sp. Hajdina: Maruškova ali Zorkova njiva ali Senekovičev vrt september-oktober 1905 2329 — Odlomek majhnega kipa iz marmorja Sp. Hajdina decembra 1906 2380 A 2335 Veliki rimski kamen z liki (AIJ 420) Zg. Hajdina: pri studencu župnišča nakup 27. marca 1907 2381 A 2336 Veliki rimski kamen z liki (ČZN 29, 1934, pr. 2: 5) 2382 — Veliki marmorni kamen ” 2383 — Veliki marmorni kamen 2472 — Majhen kos marmorja Sp. Hajdina: Senekovičeva njiva aprila 1907 2745 — Sedem odlomkov marmorja z napisom Sp. Hajdina: Ribičeva njiva aprila 1908 2746 — Štirje odlomki marmorja ** 2747 — Dva odlomka korita iz marmorja ” (Jurševa njiva) 2748 — Kos marmorja z okrasjem ** 2840 — Kos marmorja z napisom Sp. Hajdina junij 1908 2841 — Kos marmorja z napisom ** 2853 — Velik podstavek iz marmorja ** Preglednica 5a: Seznani marmornih spomenikov in kosov, ki so bili pridobljeni za mariborski Museumverein z območja Petovione Table 5a: List of Marblc monuments and fragments, which were acquired by the Maribor Museumverein from thè Poetovio region. Inv. številka GBMV PMMb Vrsta najdbe Kraj in čas najdbe 2907 A 2332 “Velik nagrobnik z napisom (AIJ 405) Zg. Hajdina: Lipavškova njiva decembra 1908 3021 — Trije odlomki marmorne plošče Sp. Hajdina decembra 1908 — maja 1909 3022 — Dva marmorna kosa z reliefnimi liki ” (Senekovič — Kožine) 3023 — Dva kosa roba plošče sarkofaga z okrasjem (sliki 11-12) ” (Senekovič) 3024 — Podstavek kipa ** 3279 A 2331 Nagrobnik z napisom (AIJ 402) Zg. Hajdina: Maruškova njiva (pare. št. 435/1) novembra-decembra 1910 3392 A 2334 Nagrobnik z napisom (AIJ 375) decembra 1909 3633 A 2333 Spodnji del nagrobnika z nekaj črkami (AIJ 414) Zg. Hajdina: Maruškova njiva marca-aprila 1910 3634 — Spodnji del nagrobnika (AIJ 400) ** 3764 A 2337 Majhen marmorni kos z glavo (slika 10) Sp. Hajdina: Grabnarjeva njiva avgusta-septembra 1910 3941 — Odlomek melnice, marmor Sp. Hajdina: Kanclerjeva ali Klasinčeva ali Zorkova njiva oktobra 1910-februarja 1911 3942 — Majhen ploščat marmorni kos ** 3943 — Majhen ploščat marmorni kos 3945 — Odlomek marmorne sklede z narebreno zunanjščino 3972 A 2328 Grobna pokrovna plošča iz marmorja z liki in napisom (AIJ 329) Sp. Hajdina: Klasinčeva njiva februarja 1911 2973 A 2329 Grobna pokrovna plošča iz marmorja z liki in napisom (AIJ 330), ” 3984 — Obdelan marmorni kos ** 3985 — Sovpadajoči obdelan marmorni kos 4007 — Trije majhni sovpadajoči marmorni kosi 4031 — Odlomek sklede iz marmorja Sp. Hajdina: Klasinčeva njiva februarja 1911 4032 — Odlomek sklede iz marmorja ** 4033 — Vratna utež iz marmorja ** 4053 — Večji odlomek sklede iz marmorja ** 4125 — Štirje odlomki napušča iz marmorja Sp. Hajdina: Klasinčeva njiva februarja-aprila 1911 4126 — Odlomek marmorne plošče ** Preglednica 5b Table 5b Inv. številka GBMV PMMb Vrsta najdbe Kraj in čas najdbe 4154 — Odlomek marmorne plošče Sp. Hajdina: Klasinčeva njiva-aprila 1911 4155 — Odlomek marmorne plošče ” 4256 — Odlomek marmorne plošče ** 4296 — Odlomek marmorja Breg: Klasinčeva njiva ali Sp. Hajdina: Česnikova njiva decembra 1911 4297 — Odlomek marmorne plošče 4337 — Odlomek sklede iz marmorja Sp. Hajdina: Klasinčeva njiva decembra 1911-jenuarja 1912 4338 — Sedem odlomkov marmorne plošče ** 4359 — Večji odlomek nagrobnika Sp. Hajdina: Klasinčeva njiva (pare. št. 293) februarja-marca 1912 4362 — Odlomek marmorne plošče 4407 — Odlomek spomenika iz marmorja 4408 — Odlomek spomenika iz marmorja 4409 — Odlomek spomenika iz marmorja 4410 — Odlomek spomenika iz marmorja 4411 — Odlomek spomenika iz marmorja Preglednica 5c Table 5c Summary The Museumverein was founded in Maribor in 1901 al thè behest of F. Ferk. It was led by thè medicai doctor Amand Rak during thè period of its work. Immeadiately after thè foundation of thè museum in 1903, thè society began to recieve Roman material from thè Roman cemetery at Spodnja Hajdina, which were provided by thè archaeological excavator M. Vnuk. The fìnds — pottery, glassware, metalwork and bone objects, tile, mosaic fragments, marble and others — were entered in thè carefully organised inventory hook, “Grundbuch des Museum-Vereins”. By 1912, thè museum collection was filled to bursting point with these artefacts, when Vnuk ceased excavations for thè Maribor museum (pl. 1), as there were 2000 inventory numbers written. At thè same time, although to a lesser degree, thè Maribor Historical Society also ac-quired artefacts from Spodnja Hajdina for its museum collection. After thè Maribor museum moved to Maribor castle, thè Roman stones and mosaic fragments were built into thè building, thè remainder of thè material was stored after 1952, where it now awaits its final destiny — thè planned return of thè material to thè home museum of Poetovio in Ptuj. Of thè pottery, thè most collected items were jugs, pois and oil lamps, other vessels, dishes, bowls, small dishes, plates, lids and others, are much less common. The remains of terra sigillata vessels are extre-mely rare, although thè remains of amphorae were also found. Glassware — balsamaria, flasks and dishes — were much fewer, but metalwork was more common. Must numerous of thè jewellery istems were dress pins, fibulae, bracelets, rings and mirrors, of thè functional iron objects, thè most numerous, after nails, were knives, various tools and iron door fittings, especially keys and bolts. Some objects of bone and wood and various kinds of tile were also collected in thè museum, as well as a few pieces of lead and amber artefacts. The sequence of thè acquisition of these fìnds and their range is shown on charts 1-3. The surviving fragments of mosaic floors (pi. 1-9) are shown on chart 4, marble on chart 5. Whilst thè small fìnds, with thè exception of thè lead piatele! with inscription AIJ 433, were not pub-lished, B. Djurié dealt briefly with thè mosaic fragments in Arheološki vestnik 27, 1977, 597 ss. Some Roman stones were published immeadiately after acquisition by A. Rak in "Jahrbuch fùr Altertumskunde 3, 1909, 165 and 5, 1911, 176; these and some of thè others are collected in thè joumal Antike Inschriften aus Jugoslawien, 1938 - AIJ 329, 330, 375, 400, 401, 402, 405, 414 and 420. Three of thè surviving marble fragments are published bere for thè fìrst time (pi. 10-12), although many of thè less important fragments bave been lost. There is no detailed Information about thè excavation of all of these fìnds, so that thè from and content (grave assemblages) of thè graves are unknown. There are some interesting rarities amongst thè fìnds, although thè fìnds as a whole stili bave to be catalogued in detail. Stanko Pahič Tomšičeva 11 SLO - 62000 Maribor Sl. 1 : Del prvotne razstavne zbirke mariborskega muzeja z najdbami iz Petovione (lončenina, mozaiki, kipa). Fig. 1 Part of thè first cxhibited collection of thc Maribor museum, with finds from Poetovio (pottery, mosaies and two statues). Sl. 2: Del mozaika (46x33 cm) iz Petovione v mariborskem muzeju. Fig. 2 Part of a mosaic (46x33 cm) from Poetovio in the Maribor museum. SI. 3: Del mozaika (46x29 cm) iz Petovione v mariborskem muzeju. Fig. 3 Part of a mosaic (46x29 cm) from Poetovio in the Maribor museum. Sl. 4: Del mozaika (69x43 cm) iz Petovione v mariborskem muzeju. Fig. 4 Part of a mosaic (49x43 cm) from Poetovio in the Maribor museum. Sl. 5: Del mozaika (75x51 cm) iz Petovione v mariborskem muzeju. Fig. 5 Part of a mosaic (75x51 cm) from Poetovio in thc Maribor museum. . ..V-i Sl. 6: Del mozaika (72x30 cm) iz Petovione v mariborskem muzeju. Fig. 6 Part of a mosaic (72x30 cm) from Poetovio in the Maribor museum. Sl. 8: Del mozaika (66x27 cm) iz Petovione v mariborskem muzeju. Fig. 8 Part of a mosaic (66x27 cm) from Poetovio in the Maribor museum. Sl. 10: Mannoma glava A 2337 (30x20 cm) v mariborskem muzeju. Fig. 10 Marble head A 2337 (30x20 cm) in Maribor museum. SI. 11: Del marmorne plošče (46x22x10 cm) iz Petovione. Fig. 11 Part of a marble piate (46x22x10 cm) from Poetovio. Ptujski arheološki zbornik ob 100-letnici muzeja in Muzejskega društva (1993) str.: 311-330. OLJENKE Z ZAHODNEGA GROBIŠČA PETOVIONE JANKA ISTENIČ Zahodno grobišče antičnega Ptuja je ležalo na desnem bregu Drave, na njivah nekdanjih vasi Zgornja in Spodnja Hajdina (danes obe Hajdina), ob antični cesti v Cele-jo. Na njem so bili najdeni med drugim nagrobniki, ki kažejo, da so tu pokopavali tudi legionarje in veterane v Petovioni nastanjenih legij. Njegovo velikost ocenjujemo na več kot 3000 grobov (Mikl-Curk 1984, 181 ss). Glavnina grobišča je bila izkopana ob koncu prejšnjega stoletja, najdbe pa hranita Deželni muzej v Gradcu (Landesmu-seum Joanneum) in Pokrajinski muzej Ptuj. Medtem ko grobne celote v ptujskem muzeju niso ohranjene (Mikl-Curk 1976), je uspelo na osnovi podatkov v inventarnih knjigah graškega Deželnega muzeja rekonstruirati 787 grobnih enot. Analiza grobišča je pokazala, da je velika večina grobov zgodnjeantičnih. V 4. oziroma 4. do 5. st. sodi le 13, to je 2 % datiranih grobov.1 Najpogostejši pridatek na zahodnem grobišču Petovione so oljenke. Predstavljajo 17% vseh ohranjenih predmetov iz grobov in tretjino vseh keramičnih pridatkov. Razen ene oljenke, ki je iz brona, so vse keramične. Preučevanje oljenk zahodnega grobišča Petovione je bilo usmerjeno predvsem v vprašanje njihovega izvora, zato sem posebno pozornost posvetila značilnostim keramike (tehnološkim skupinam). Zdi se namreč, da je poleg analize pečatov, ki pa le redko da želene rezultate, to za sedaj najboljša pot pri reševanju vprašanja izvora oljenk.2 Zanesljive rezultate bi bilo namreč mogoče dobiti le z natančnimi analizami keramike (mineraloškimi ali kemičnimi), kar do sedaj ni bilo izvedljivo. Vsekakor pa je smiselno najprej določiti tehnološke skupine na osnovi opazovanja s prostim očesom, tako dobljene rezultate pa preveriti in nadgraditi z laboratorijskimi analizami. Tako bi lahko ugotovili (ne)enotnost in morda tudi izvor makroskopsko določenih tehnoloških skupin. Med oljenkami se pojavljajo naslednje tehnološke skupine: F 7. Vsebuje zelo drobne do srednje velike delce sljudc (redki do oblilni), redke (do zmerno pogoste) rjavordeče delce (verjetno železove ali manganove konkrecije; velikost: srednji do zelo grobi), včasih so vidni tudi beige delci (glinena jedra?) in redki delci kremena (srednje veliki in grobi). Značilna in najpogostejša barva površine je svetla rumenordečerjava (C 46/54) in svetlorjava (D 54, C/D 54, C 54/64),3 pojavljajo pa se tudi razni odtenki rjavordeče (npr. D/E 44, D 24), ali redko tudi zelo svetle barve (roza B 44/34, zelo bledorjava B 62, C 64). Prelomi, ki so bili vidni, kažejo drobnozrnato strukturo in poroznost. Barva se lahko precej razlikuje od površine, je pa znotraj okvira barv F 7 oziroma F 8 (v nekaterih primerih je opaziti sivo jedro). Trdota F 7 je praviloma 3,4 pri oljenkah lahko mehkejša (2, celo 1). F 7 je najpogostejša faktura petovionske keramike in tudi faktura izdelkov, za katere je znano, da so petovionskega izvora (izdelki s pečati IVSTINIANI, VRSVLI). Zato se zdi upravičena domneva, da je F 7 značilna keramika petovionskih izdelkov. F 8. Kot F 7, a redukcijsko pečena (sive do črne barve). V nekaterih primerih so vidne svetlejše lise (svetlo sivorjava itd.) — prehod v F 7/8. Tudi za izvor velja isto kot za F 7. F 7/8. Kot F 7 oziroma F 8, barva površine med F 7 in F 8, lisasta; posledica pečenja v neenakomerni atmosferi; tudi reoksidacijsko žganje (sivo jedro, svetlorjava površina). F 9. Kot F 7 ali F 8, a z veliko kremena. Čeprav je ta faktura na zahodnem grobišču Petovione precej redka, zaradi podobnosti z F 7 oziroma F 8 domnevam peto-vionski izvor. F 10. Zelo drobnozrnata in kompaktna keramika s temnosivimi do temnordečerja-vimi delci. Vidni so tudi trdni in drobni beli delci (različno gosti), ki ne reagirajo s HC1. Sljude ni ali pa le zelo malo in je zelo drobna. Barva površine je najpogosteje si-vordečerjava (D/E 41, E 34, E 21), lahko tudi rdečerjava (E 34), siva do temnosiva (D 90, E 90, F 90) ali lisasta rdečerjava do siva (že naštete barve in prehodi med njimi). Razlike v barvi so verjetno posledica pečenja v različnih pogojih. F 11. Kot F 10, le beli delci niso vidni. Tudi barve površine so podobne: temnosi-vordeča (E 41), sivorjava (C 61/90), siva (C 10, E 90, E 10) ali lisasta (barva kot že naštete ter prehodi med njimi). Tehnološki skupini F 10 in F 11 sta omejeni na pečatne oljenke izredno kvalitetne izdelave, zato se zdi verjetno, da v Petovioni predstavljajo uvoz. Glede na vrsto ol-jenk je najverjetnejši izvorni prostor severna Italija. F 12. Zelo drobnozrnata keramika s kovinskim zvokom; najpogosteje svetlorjave barve (C/D 54, CD 34, C 52/54, B 62, C 62), a tudi svetlorjavordeče (C 46), (tem-no)sivorjave (E 62/61, D 61/90, J 41) barve; relativno pogoste so sive do temnosive lise (H 10); sljuda ni vidna, prav tako ne drugi vključki. Trdota je 2 ali 3, izjemoma 1. Keramika pri številnih primerih ni vidna zaradi zelo dobro ohranjenega premaza. F 12 je omejena na kvalitetno izdelane oljenke s tankimi stenami in s premazom, ki se po navadi dobro drži podlage. Premaz je gladek, tanek, rahlo sijoč, najpogosteje lisast; osnovna barva je (temno)rjavordeča (F 24, F 42, E 42, H 42), včasih rumeno-rdeča (D 46) ali rjavosiva (D 62/61, H 42), lise pa so temnejše (od rjavordeče do temnosive; J 41, J 21). Glede na vezanost F 12 na zelo kvalitetne reliefne oljenke menim, da v Petovioni predstavlja uvoz, najverjetneje iz Italije. F 12*. Zelo drobnozrnata keramika s prašnato ali rahlo mazasto, gladko do rahlo hrapavo površino svetlorjave (C/D 54), svetlosivorjave (D 81, C/D 61, D 61/90) ali sive (E/F 10) barve; vidni so redki in drobni delci sljude ter včasih tudi srednje veliki do grobi, redki delci železovih ali manganovih kunkrecij. Trdota je 1 ali 2. F 12* je zastopana pri kvalitetno izdelanih reliefnih oljenkah, pri katerih je premaz zelo slabo ohranjen. Zdi se verjetno, da je to ista oziroma zelo podobna faktura kot F 12, le da daje drugačen vtis zaradi slabe ohranjenosti premaza. Zaradi podobnosti z F 12 se zdi tudi za F 12* verjeten izvor iz severne Italije. F 13. Zelo bledorjava (C 64) ali svetlosiva C 81) do siva (D 90), izrazito mazasta površina; nečistosti oziroma primesi niso vidne. Trdota je 1. Omejena je na samo štiri reliefne oljenke slabe kakovosti z bornimi ostanki rjavordečega premaza. Izvor ni znan. var.* Tehnološke skupine, ki se pojavljajo le s posameznimi primerki sem označila z var.* (varia). Glede na njihovo redkost na obravnavanem grobišču in Ptuju na splošno domnevam, da so večinoma uvožene. Pri opredelitvi oljenk sem upoštevala Loeschckejevo tipologijo (Loeschcke 1919). Tipologijo volutnih oljenk z oglatim noskom sem nekoliko dopolnila. Poleg oblikovnih značilnosti sem opredelila kvaliteto izdelkov (A: odlična, B: dobra. C: slaba). Zanimalo me je, ali se da po kvaliteti oziroma tehniki izdelave ločiti uvožene oljenke od lokalnih.5 1. Pečatne oljenke6 (t. 1) 1.1 Pečatne oljenke z zaprtim kanalom (tip Loeschcke IX) (t. 1: 1-3, 9) Uveljavljena je delitev teh oljenk po obliki kanala, in sicer na tip IXa (t. 1: 1), IXb (t. 1: 2) in IXc (t. 1: 3) (Loeschcke 1919, 256). Njihovo izvorno področje je severna Italija (Padska nižina), kasneje pa so jih izdelovali tudi drugje v Italiji in v provincah. Pričetek izdelave pečatnih oljenk z zaprtim kanalom predvidevamo v petdesetih ali šestdesetih letih prvega stoletja,7 glavno obdobje proizvodnje in razširjenosti pa je flavijski čas. V Italiji so jih verjetno izdelovali približno do začetka 2. st. (lokalne delavnice morda dlje), v provincah pa še v 2., v Panoniji celo še v začetku 3. st. Kronološke razlike med tipi Loeschcke IXa, b in c niso ugotovljene (Leibundgut 1977, 42 s; Pavolini 1977, 37-88; Gualandi Genito 1986, 261-262; Alram-Stem 1989, 39). 1.1.1 Loeschcke IX — F 10, F11 in F varia (uvožene oljenke) (t. 1: 1-3) Skupaj 40 oljenk (F 10: 15 do 16, F 11: 11 do 13 in F varia 12). Vse so izredno kvalitetno izdelane (kvaliteta A) in brez premaza. Glede na tehnološke skupine se zdi verjetno, da so bile v Petoviono uvožene, najverjetneje iz severne Italije. Glavnina oljenk iz ožje datiranih grobov obravnavanega grobišča sodi v flavijski čas ali na začetek, morda prvo v tretjino 2. stoletja (gr. 129, 205, 443, 455, 626, 750), za nekatere pa je možno (a nikakor nujno!), da so starejše (gr. 91, 119, 279, 675). Zastopani so naslednji pečati (sl. 1): ATIMETI, ATIME (6 + 3 odlomki), CHRI-SANT (1), COMMUN1S, COMMUNI (5), PESTI (1), FIRMI (1), FORTIS, FORTIS/I (12), FRONTO (1), PASTOR/I (1), PHOETASPI (1), SABINI (2), SATURNINI (2), STROBILI, STROBILI/P (6 + 1 odlomek), THYMELIC (1). Med 38 oljenkami z ohranjenimi pečati je zastopanih dvanajst mojstrov (delavnic). Sedem pečatov je prisotnih s po eno oljenko, eden z dvema, trije s 5 ali 6 oljenkami, FORTIS pa z 12. Upoštevanje odlomkov, ki sodijo k Loeschcke IX ali zgodnjim Loeschcke X oljenkam, slike ne spremeni.8 FORTIS,FORTIS/l ATIMETI, ATIME STROBILI.STROBILI/P COMMUNIS,COMMUNI SABINI CHRISANTI FESTI FIRMI FRONTO PASTOR/I PHOETASPI THYMELIC SATURNINI 0 2 4 6 8 10 12 14 ŠTEVILO OLJENK (number of lamps) CELE OLJENKE ODLOMKI Sl. 1: Zahodno grobišče Petovione: zastopanost posameznih pečatov med uvoženimi oljenkami tipa Loeschcke IX. Fig. J : The Western cemetery of Poetovio: thè representation of individuai stamps amongst imported Loeschke type IX lamps (^B complete lamps, fragments). ŠTEVILO OLJENK (number of lamps) A, A/B B B/C C KVALITETA (quality) H lokalni izdelki lokalni izdelki ? Sl. 2: Zahodno grobišče Petovione: kvaliteta lokalno izdelanih oljenk tipa Loeschcke IX. Fig. 2: The Western Cemetery of Poetovio: thè quality of locally-produced Loeschcke type IX lamps (■■ locai products, locai products?). Pri oljenkah, ki imajo pečate z enakim imenom, se pojavlja keramika različnih tehnoloških skupin. To niti ni presenetljivo, saj sta si F 10 in F 11 zelo podobni. Poleg tega enostavno opazovanje tako fine keramike dovoljuje le grobo razlikovanje delavnic. 1.1.2 Loeschcke IX — keramika F 7/F8, F 9 (petovionski izdelki (t. 1: 9) Skupaj 11 —14 oljenk (F 7/8 — 10 ali 13, F 9 — 1 oljenka); kvaliteta izjmoma A (5724 — gr. 711) in A/B (4728 — gr. 17), sicer pa B, B/C ali C (sl. 2). Nekatere imajo premaz (kval. B in slabše). Glede na tehnološki skupini keramike domnevam lokalen izvor. Le trije grobovi z lokalno izdelanimi oljenkami tipa Loeschcke IX so datirani z drugimi predmeti v grobovih (gr. 270, 292, 711) in to v široko obdobje od Flavijcev do prve polovice 2. st. (gr. 270, 711) oziroma od sredine 1. do začetka ali do prve tretjine 2. st. (gr. 292). Začetek lokalne proizvodnje Loeschcke IX oljenk se torej ne da datirati ožje kot v obdobje od flavijskega časa do prve tretjine 2. st. Pečati so, razen ene možne izjeme (gr. 712 — DR(a?e?)CO), prevzeti od italskih vzorov (sl. 3): FORTIS (5), COMMUNIS, COMMUNI (3), STROBIL (1), FRONTO (1). Brez pečata sta dve oljenki. PEČATI (stampa) FORTIS COMMVNIS, COMMVNI brez peč. (no stamp) STROBIL FRONTO DR(A?)CO ŠTEVILO OLJENK (number of lamps) HI lokalni izdelki BI lokalni izdelki 7 1.2 Oljenke z odprtim kanalom (tip Loeschcke X) (t. 1: 4-8, 10) Izvorno področje pečatnih oljenk z odprtim kanalom je enako kot pri oljenkah tipa Loeschcke IX. Loeschcke jih je datiral v čas po letu 100 n.š. Leibundgut (1977, 48-49) omenja najdbe, ki nakazujejo možnost zgodnejše datacije (Strassburg, Rheingòn-heim), vendar meni, da ne zadostujejo za popravek Loeschckejeve datacije. Za sedaj torej ni zanesljivih dokazov za datiraftje oljenk tipa Loeschcke X pred začetkom 2. st., vendar pa se zdi pričetek njihove izdelave v severni Italiji verjeten vsaj že v zadnjem desetletju 1. st. V Italiji so jih izdelovali še v 3., degenerirane oljenke tega tipa (tip Buchi Xc) pa v provincah še v 4. st. (Leibundgut 1977, 48 s). Tehnika in kvaliteta izdelave se s časom slabšata, kar pa nikakor ne pomeni, da je tehnično slabša oljenka nujno mlajša od kvalitetnejše (Leibundgut 1977, 49; prim. Buchi 1975, XXIX ss). Pri pečatnih oljenkah z odprtim kanalom sem upoštevala Buchijevo tipologijo (Buchi 1975, XXIII ss), ki deli Loeschckejev tip X po tehniki in kvaliteti izdelave na podtipe Xa, Xb in Xc. Uporabljala sem tudi oznaki Xa/b (kvalitetna izdelava, a ne tako odlična kot pri Xa oljenkah: rahlo zaobljeni robovi, manj ostri odtisi pečata na dnu) in Xb/c (še ni tako izrazito degenerirana kot Xc). PEČATI (stampa) FORTIS LVCIVS OCTAVI AGILISF APRIO/F ATIMETI FAOR FESTI L. L.C M. I.A 0 1 2 3 4 5 6 ŠTEVILO OLJENK (number of lamps) Sl. 4: Zahodno grobišče Petovione: zastopanost posameznih pečatov med uvoženimi oljenkami tipa Loeschcke X. Fig. 4: The Western Ccmetery of Poetovio: the representation of individuai stamps amongst imported Loeschcke type X lamps. 1.2.1 Buchi Xa, brez premaza, keramika F10, F11, F varia (uvoZene oljenke) (t. 1: 4): 11 oljenk F10, 6 oljenk F11, 4 oljenke F varia. Glede na keramiko izvirajo verjetno iz severne Italije. Nekatere grobove se da, ne upoštevajoč datacijo pečatnih oljenk, relativno ozko datirati: gr. 2 (druga polovica 1., začetek ali prva tretjina 2. st.), gr. 48 (čas od Klavdija do začetka 2. st.), gr. 192 (čas Vespazijana ali kasneje), gr. 336 (flavijski čas do prve polovice 2. st.), gr. 369 (čas Marka Avrela ali kasneje), gr. 495 (čas Trajana do prve polovice 2. st.), gr. 563 (čas Nerve ali kasneje). Le v enem primeru segajo torej te oljenke v drugo polovico 2. st., sicer pa so omejene na njegovo prvo polovico. Začetek uvoza teh oljenk pa lahko domnevamo ob koncu 1. oziroma začetku 2. st. Med dvaindvajsetimi oljenkami je zastopano 12 različnih pečatov (sl. 4); le en pečat (FORTIS) je prisoten več kot dvakrat. V nasprotju z oljenkami tipa Loeschcke IX je tu torej le en “močan” dobavitelj (lahko iz več delavnic), ki obsega približno četrtino (ob upoštevanju odlomkov verjetno več) uvoženih oljenk tipa Loeschcke X. 1.2.2 Buchi Xa/b, Xb, F varia: s premazom in brez Na zahodnem grobišču Petovione je šest takih oljenk. Z grobnimi celotami so datirane v prvo pol. 2. (gr. 669, 221) ali 3. st. (gr. 173). Zastopani so tile pečati: ANNEI, CPSF, FORTIS (2), VIBI ANI, VII RS. Pečata ANNEI (gr. 197) in VII RS (gr. 223) sta unicum; pečat CPSF je redek tudi drugod, izvira pa verjetno iz severne Italije (Buchi 1975, 181 s). VIBIANI in FORTIS prav tako izvirata iz severne Italije, a sta pogosta. Keramika teh oljenk ne kaže značilnosti petovionskih izdelkov (predvsem ne F 7, F 8). Zato domnevam, da so v Petoviono uvožene. Izvirajo lahko iz provincialnih centrov ali iz severne Italije. 1.2.3 Loeschcke X — F 7, F 8, F 9 (lokalne oljenke): (t. 1: 5-8, 10) Za oljenke, katerih keramiko sem uvrstila v tehnološke skupine F 7, F 8 in F 9 domnevam, da so petovionski izdelki. Za to govori tudi razširjenost nekaterih pečatov. Zanimivo je, da je del teh oljenk izredno kvalitetno izdelan. Oljenke tipa Buchi Xa (vse s premazom!) (t. 1: 5): tri oljenke, vse s pečatom VRSVL(I) (gr. 22, 172, 568: druga polovica 1. — prva polovica 2. st.). Buchi Xa/b (praviloma z rjavordečim do temnosivim premazom, izjemoma brez): 13 oljenk (za tri je tehnološka skupina vprašljiva). Pečat VRSVL(I) je zastopan s šestimi oljenkami, ostali pa le z eno (CERIAL1S, LITOGENE, OPTATI, VIBULEI). Dve ol-jenki sta brez pečata (sl. 5). Lokalne oljenke tipa Buchi Xa, Xa/b se pojavljajo v grobovih 2. in 3. st. Začetek njihove izdelave sodi morda že v prvo tretjino 2. st. (gr. 761). Oljenke tipa Buchi Xb (t. 1: 6, 7) imajo na grobišču vedno premaz (praviloma rjavordeč, včasih siv). Med 39 oljenkami tega tipa je najpogostejši pečat VRSVL(I) (10), sledijo mu FORTIS (8), CRESCE(/S) (5) in DECIMI ter IVSTINIANVS s po dvema oljenkama. Pečati APRIO/(F?), C.DESSI, EXORATI, PESTI, LITOGENE, LVCIVS, OPTAT, PVLLI, VRS, PRVDE so zastopani posamič. Dve oljenki sta brez pečata (sl. 5). VRSVL(I) brez peč. (no stamp) FORTlS CRESCE. CRESCE/S DECIMI IVSTINIANVS LITOGENE OPTAT, OPIATI APftlO/(F?) CERIALIS C.DESSI EXORATI FESTI LVCIVS PVLLI VIBVLEI VRS 7PRVDE nečit. / unreadable \\\\\\\\\\\\\\\\^^^^ ^\\] I 2 ŠTEVILO OLJENK (number of lampe) Tip Buchi Xa [ZZI Tip Buchi Xb H Tip Buchi Xa/b ■ Tip Buchi X b/c, Xc SI. 5: Zahodno grobišče Petovione: zastopanost pečatov med petovionsko proizvodnjo oljenk tipa Loeschcke X oziroma Buchi X. Fig. 5: The Western Cemetery of Poetovio: the representation of stamps amongst Loeschcke type X or Buchi X type lamps, produced in Poetovio (^B Buchi type Xa, Buchi type Xa/b, SII Buchi type Xb, 58» Buchi type Xb/c, Xc). Lokalna izdelava oljenk tipa Buchi Xb se je pričela na Ptuju — glede na podatke zahodnega grobišča — verjetno že v prvi pol. 2. st. (gr. 57, 317, 583), trajala pa je še v prvi pol. 4. st. (gr. 499). Oljcnke tipa Buchi Xb/c in Xc (t. 1: 8, 10) pogosto s premazom (rjavo-ali rume-nordeč do temnosiv): ena oljenka tega tipa ima nečitljiv pečat (gr. 145), sedem oljenk pa je brez pečata (gr. 185: druga polovica 3. st., gr. 500, gr. 502, gr. 504, gr. 550: čas od Avrelijana do prvega desetletja 4. st., gr. 576, gr. 732: druga polovica 2. st. ali kasneje). Zahodno grobišče kaže, da so v Petovioni oljenke tega tipa izdelovali morda že v drugi pol. 2. st. (gr. 732), gotovo pa v sredini oziroma drugi polovici 3. in v 4. st. (gr. 185, 549). Pečati na lokalno izdelanih oljenkah (sl. 5): Večina pečatov, ki se pojavljajo na lokalno izdclnih oljenkah, je prevzeta od ital-skih vzorov. V Petovioni najdeni kalupi (Šubic 1976, T 12: 57: CRESCE) kažejo, da so lokalni lončarji res izdelovali take oljenke. Nekateri pečati pa s severnoitalskih oljenk niso znani. Ti so: EXORATI Razširjenost oljenk s tem pečatom (dve iz Petovione, dve iz Akvinka, ena iz Arabone (Ivànyi št. 1964-7, 3770) kaže, daje bil Exoratus panonski lončar. Glede na keramiko oljenke s tem pečatom z zahodnega grobišča je morda deloval v Petovioni. Izdeloval je oljenke tipa Buchi Xb. Možna je le tipološka datacija: 2. do 3., morda še 4. st. IVSTNIANVS Njegovi pečati so znani z oljenk tipa Buchi Xb, Ivànyi IX in X ter melnic. Velika večina (pribl. 90%) izdelkov s tem pečatom je znana s Ptuja, zaradi česar sklepamo, da je bila tu njegova delavnica (Alram-Stem 1989, 74 s). Na to kaže tudi keramika F 7 oz. F7/8. V gr. 499 z zahodnega grobišča Petovione je oljenka s pečatom IVSTINIANVS skupaj z novcem Licinija (308—324). Mikl-Curk (1969, 190). omenja grob z Justi-nianovo oljenko, odkopan leta 1962 na Ptuju. Po ostalih pridatkih (ki niso omenjeni) ga datira v konec 2. ali najkasneje na začetek 3. st. Grob žal ni objavljen. Za datacijo najkasneje v drugo tretjino 3. st. govori najdba melnice s pečatom tega lončarja iz Apula v Daciji (Baluta/Serban 1979, 205-206, Pl. II/2; melnica je glazirana — Balu-ta, ustna informacija), saj za to najdišče velja terminus ante quem 270/2, to je opustitev province Dacije. Teoretično je seveda možen tudi kasnejši uvoz v barabik. VIIRS Pečat nima analogij. Keramika oljenke s tem pečatom z zahodnega grobišča (gr. 223) kaže, da je tako pečatil oljenke eden petovionskih lončarjev. Možna je tipološka datacija: 2. — 3., morda še 4. st. VRSVL(I) Poleg Loeschcke X oziroma Buchi Xa, Xa/b in Xb oljenk je pečat tega lončarja znan tudi z dvo- ali večnosnih volutnih oljenk (ena od poznih različic tipa Ivànyi III — glej Alram-Stem 1989, 32 s) in melnic. Ker je bila velika večina njegovih izdelkov pa tudi sedem kalupov za izdelovanje oljenk s tem pečatom najdeno na Ptuju, sklepamo, da je bila tu delavnica tega mojstra (Alram- Stem 1989, 83; melnice: poleg Mikl-Curk 1976, št. 3451 tudi depo Pokrajinskega muzeja Ptuj), na kar kaže tudi faktura keramike. Po en kalup za oljenke s pečatom VRSVL(I) je znan tudi iz lončarske četrti pri Akvinku (Obuda: Parragi 1971, T 18: 1; avtopsija kalupa je pokazala, da je izdelan iz keramike, ki se razlikuje od F 7: je svetlejša, rjavordeči delci niso vidni, sljuda pa je zelo redka) in Savarije (Ivànyi 1935, št. 4584). Glede na grobove 169, 494 in 568 se zdi verjetno, da so oljenke tipa Loeschcke X izdelovali v Petovioni že v 2. st. (morda že prvi polovici — gr. 568). Grobova 167 in 519 pa kažeta, da so jih delali najmanj do začetka tretje tretjine 3. st. Iz 3. st. je tudi VRSVLI oljenka tipa Loeschcke X iz stratigrafsko datirane plasti v Lavriaku (Derin-ger 1965, št. 19: čas od Karakale do Aleksandra Severa). VRS Oljenke s tem pečatom (vedno tipa Buchi Xb) so znane le s Ptuja (Istenič 1991, 223), zato domnevam, da so jih izdelovali v Petovioni. To potrjuje keramika F 7/8 oljenke z zahodnega grobišča (gr. 506). Možna je le tipološka datacija: 2. — 3., morda še 4. st. 2. Volutne oljenke (t. 2) 2.1 Volutne oljenke z oglatim noskom — Loeschcke tip I (t. 2: 1-8) 2.1.1 Tip Loeschcke IA (t. 2:1) Zastopan je le z enim primerkom (gr. 265). Tehnološka skupina keramike (F 12) kaže, da je bila ta oljenka uvožena, najverjetneje iz Italije. Po analogijah je datirana v prvo četrtino 1. st. (Leibundgut 1977, 22 s). študijska knjižnica Ptuj 2.1.2 Tip Loeschcke IB (t. 2: 2, 7-8; sl. 6) Na grobišču je 22 primerkov tega tipa. Močno prevladujejo oljenke s keramiko F 12 (11) in F 12* (3) odlične ali dobre izdelave (kval. A in B; t. 2: 2). Glede na tehnološke skupine domnevam, da so uvožene iz Italije. Verjetno velja isto za dve oljenki s keramiko uvrščeno pod varia (gr. 318, 510). Oljenke iz keramike F 7, F 7/8 in F 8 predstavljajo lokalne izdelke. Ena je relativno dobro izdelana (gr. 334), tri pa so zelo slabe kvalitete in jih lahko imenujemo “degenerirane" oljenke tipa Loeschcke IB (t. 2: 7-8; gr. 490, 701). Pri dveh oljenkah keramike nisem uspela podrobneje opredeliti (gr. 194, 241). Oljenke tega tipa so v Italiji splošno datirane v čas od Tiberija do konca 1. st. (Leibundgut 1977, 23). V Panoniji se nadaljujejo še v 2. st. (Alram-Stem 1989, 27). Na zahodnem grobišču Petovione se pojavljajo oljenke tega tipa s keramiko F 12 in F 12* v flavijskih grobovih (gr. 267, 234, 473, 508), v enem primeru tudi še v grobu z novcem Nerve (gr. 566). Lokalni izdelki (keramika F 7, F 8) so v grobu iz druge polovice 2. ali morda prve polovice 3. st. (gr. 490) ali celo tudi že prej (gr. 334?: z novcem kovanim 50—54). Sl. 6: Zahodno grobišče Petovione: delež, uvoženih in lokalnih izdelkov med volutni- mi oljenkami tipa Loeschcke I B. Fig. 6: The Western Cemetery of Poetovio: thè proportion of imported and locai products amongst volute lamps of Loeschcke type IB (16 lamps - imported products, 4 lamps - locai products, 2 lamps - unknown). 2.1.3 Tip Loeschcke IB/C in IC (t. 2: 3-6) Največji del volutnih oljenk predstavljajo oljenke tipa Loeschcke I B/C9 in C. Delila sem jih na podtipe, ki deloma ustrezajo delitvi pri obravnavi oljenk iz Angere (Angera 494 ss).10 Tip Loeschcke I (B)/C 1 (= Angera Loeschcke IC 1) (t. 2: 3) Značilnosti oljenk tega podtipa so: širok nos, plastične volute, disk je ločen od ram s tremi žlebovi (rame Loeschcke III); stil okrasa se na razlikuje od oljenk tipa Loeschcke I B. Verjetno so začeli izdelovati te oljenke v sredini L st., v tretji četrtini tega stoletja pa so postale pogoste. Razširjene so v severni Italiji, kjer so jih najverjetneje izdelovali, pa tudi na jadranskem področju in severno od Alp, kjer so bile zelo pogoste v trajansko-antoninskem času (Angera 496). Na zahodnem grobišču so le tri oljenke tega podtipa (gr. 473, 570). Vse so izdelane v keramiki F 12 in torej najverjetneje predstavljajo import. Glede na grobne celote sodijo v flavijski čas (gr. 473) ali v čas od Flavijcev do prve polovice 2. st. (gr. 570). Tip Loeschcke I (B)/C 2 (t. 2: 4-6) To so oljenke z nosom tipa Loeschcke I B ali Loeschcke I C in s širokimi rameni, ki jih od diska loči po navadi en, redko dva žlebova (rame tipa Loeschcke IVa ali b, izjamoma Vib). Stil reliefnega okrasa je v nekaterih primerih enak oljenkam tipa Loeschcke I B (tip Loeschcke I (B)/C 2a), večinoma pa se od njega bistveno razlikuje (tip Loeschcke I (B)C 2b oziroma “retijske oljenke”): je enostaven, obrisi spominjajo na rezbarske, notranje linije, s katerimi so nakazane podrobnosti, so linearne. V nasprotju z realističnim stilom starejših tipov reliefnih oljenk se okrasi zdijo stilizirani. Oljenke s takim stilom okrasa so t.i. “retijske oljenke” (Loeschcke I (B)C 2b). To poimenovanje je posledica zgodovine raziskav11 in je glede na njihov izvor nepravilno, zato bom pojma “retijska oljenka” in “retijski stil” pisala pod narekovajem. Tip Loeschcke I (B)/C 2a (t. 2: 4) Na zahodnem grobišču ima osem oljenk Loeschcke I (B)/C 2 plastičen okras: pet oljenk s keramiko F 12 (gr. 473: flavijski čas), ena F 12* (gr. 605: prva polovica 2. st.), dve s keramiko F 13 (gr. 168, 303: flavijski čas — 2. st.). Vse oljenke s keramiko F 12 in F 12* so zelo kvalitetno izdelane. Zanje domnevamo, da so uvožene (najverjetneje iz Italije), izbor oljenk s keramiko F 13 pa ni jasen. Tip Loeschcke I (B)/C 2b, “retijske" oljenke (t. 2: 5-6) Značilne motive “retijskih oljenk” je podal že Hiibcncr (1963),12 dopolnila pa sta ga Gualandi Genito (1983, 116, op. 29) in Alram-Stem (1989, 28).13 Seznamu lahko dodamo na osnovi oljenk z zahodnega grobišča Pctovione, ki predstavljajo eno naj-večjih poznanih koncentracij teh oljenk, naslednje upodobitve: — ribič z dvema košarama (npr. gr. 473; primerjaj tudi Leibudgut 1977, 158, št. 143), — bradata maska na trinožniku, spredaj palica (gr. 41), — hrastova veja z dvema listoma — različica pečata z enim listom (gr. 313; t. 2: 6). “Retijski stil” predstavlja v sredini 1. st. novost, 14 ki pa ni povezana zgolj z oljen-kami tipa Loeschcke I C oz. B/C,15 čeprav je na njih daleč najpogostejši. Morda je treba tudi začetek izdelave oljenk tipa Loeschcke I (B)/C z okrasi v stiliziranem (“re-tijskem”) stilu datirati v ta čas. Vsekakor pa se njihov razcvet začne šele v flavijskem času in traja še v 2. st. (Gualandi Genito 1983, 123). V Italiji so jih izdelovali najmanj še v prvi pol. 2. st., v Panoniji pa še v 3., morda 4. st. (vendar v tem času že degenerirane; Alram-Stem 1989, 29). Leibundgut (1977, 25 s) je opozorila na neutemeljenost iskanja izvora teh oljenk v Reciji in postavila domnevo o njihovem izvoru v severni Italiji.16 To tezo je potrdila Gualandi Genito (1983, 123; 1986, 127 ss), ki meni, da (vsaj na začetku) izvirajo iz piemontskih delavnic. Z njo se strinja M. Harari (Angera, 500 ss). Di Filippo Bale-strazzi (1988, 254 ss) pa opozarja na koncentracijo teh oljenk tudi v Akvileji, kjer domneva sedež enega izmed centrov njihove proizvodnje. “Retijske oljenke” so razširjene razen v severni Italiji v Panoniji, zgomjepodonav-skih provincah, pa tudi Dalmaciji (Leibundgut 1977, 24 ss). V srednji in južni Italiji, Galiji ter ob germanskem limesu pa se pojavljajo le sporadično (Angera 498). Na zahodnem grobišču Petovione med “retijskimi” oljenkami močno prevladujejo tiste s keramiko F12(19 + 6 odlomkov) in F 12* (6 + dva odlomka). Vse so kvalitetno izdelane. Najverjetneje so uvožene iz severne Italije. Na zahodnem grobišču so v grobovih iz flavijskega časa (gr. 204, 270, 473, 651, 790), flavijskega do Hadrijanovega časa (gr. 233, 333, 444), časa Trajana (gr. 647) in s konca 1. ali morda (prve polovice) 2. st. (gr. 270, 319, 635). Maloštevilna je skupina (dve oljenki — gr. 315 in 341) s keramiko F 13. Kvaliteta izdelave je slabša kot pri oljenkah F 12 in F 12*. Izvor ni jasen. Datirana je le oljenka iz gr. 315 (čas Klavdija ali kasneje). Keramiko petih oljenk sem opredelila kot varia (gr. 313, 344: flavijski čas, gr. 424, 770: 1. st. do začetka ali prve polovice 2. st.; gr. 777). So različno kvalitetno izdelane (kval. A, C). Domnevam, da so uvožene. Tri (ali pet) oljenk kaže značilnosti keramike F 7 oz. F 8 in so torej verjetno lokalne izdelave. So relativno dobre (gr. 303; 395: druga polovica 1. do prve polovice 2. st.) ali slabe kvalitete (gr. 646: flavijski čas do prva polovica 2. st.; gr. 86; gr. 554?; gr. 493: 2. — 4. st.). 2.2 Volutnc oljenke z zaobljenim noskom — tip Loeschcke IV (t. 2: 9) Ohranjene so samo tri cele oljenke (gr. 344, pri gr. 473, gr. 782). Keramika (F 12) kaže, da so najverjetneje uvožene iz Italije. Najbrž sodi k temu tipu tudi nekaj odlomkov, ki jih nisem mogla ožje opredeliti. Tipološko so datirane v čas od Tiberija do konca 1. st. (Leibundgut 1977, 29). 2.3. Razno (t. 2: 10-12) Oljenke tipa Locschckc VIII so zastopane le z enim primerkom (gr. 473; t. 2: 11), ki je najverjetneje uvožen iz Italije. Izvor oljenke tipa Loeschcke XIII (t. 2: 19; gr. 253) z ostanki olivno sive glazure ni jasen. Razširjenost tipa (severno od Alp in Podonavje, iz Italije pa so znani le primerki iz Akvilcje) nakazuje, da je morda panonski izdelek. Karamika ni povsem značilna za petovionsko F 7, čeprav ji precej ustreza, zato je petovionski izvor vprašljiv. Ta tip oljenk je datiran v 1. in 2. st. (Di Filippo Balestrazzi 1988, 81 s). Tip Ivànyi X (t. 2: 12; gr. 452) je zastopan z eno oljenko. Pečat INGE/NVS kaže, da je ta oljenka verjetno panonski izdelek iz 3., morda že druge pol. 2. st. (Alram-Stem 1979, 74). Oljenke tipa Loeschcke XXII (gr. 3, 472, 521) so po tipu verjetno panonski izdelki 3.—4. st. (Ivànyi 1935, 20 s). Sodeč po keramiki verjetno niso iz petovionskih delavnic. 3. Sklep Zastopanost vseh dvanajstih tipov oljenk na zahodnem grobišču kaže sl. 7. Močno prevladujejo reliefne oljenke s širokem oglatim noskom in pečatne oljenke tipa Loeschcke IX. Med 260 oljenkami je več kot polovica (152) uvoženih: 41 oljenk tipa TIP (type) Loeschcke I A Loeschcke I B Loeschcke I (B)/C Loeschcke IX Buchi Xa Buchi Xa/b in Xb Buchi Xc Loeschcke IV Loeschcke Vlil Loeschcke XIII Ivànyi XXII Ivànyi X 0 10 20 30 40 50 ŠTEVILO OLJENK (number of lamps) uvožene oljenke I i Izvor ni opredeljen EMI lokalne oljenke Sl. 7: Zahodno grobišče Petovione: zastopanost posameznih tipov oljenk. Fig. 7i The Western Cemetcry of Poetovio: thè representation of individuai types of lamp (■§ imported lamps, M locai lamps, I® origin unknown). Loeschcke IX, 21 oljenk tipa Buchi Xa/b in b, 59 volutnih oljenk z oglatim noskom (tu povsem prevladujejo oljenke Loeschcke I B/C in C), tri volutile oljenke z okroglim noskom, 10 odlomkov reliefnih oljenk, 18 odlomkov pečatnih oljenk in 6 oljenk faznih drugih tipov (sl. 8). Velika večina teh oljenk sodi v 1. st. in prvo pol. 2. st., to-fej v čas, v katerem uvožene oljenke močno prevladujejo. Njihovo izvorno področje je najverjetneje (severna) Italija. Loeschcke IX 25% Buchi Xa 13% Buchi Xa/b. b 4% Loeschcke Iv ; razno 3% odi. pečatnih olj. 11% odi. reliefnih olj. 6% Loeschcke I A 1% Loeschcke I B 10% Loeschcke I (B)/C 26% SI. 8: Zahodno grobišče Petovione: zastopanost posameznih tipov med uvoženimi oljenkami. Fig. 8: The Western Cemetery of Poetovio: thè representation of individuai types araongst iraported lamps (fragments of relief lamps - 6%, fragments of Firmalampen - 11%, other - 3%). Buchi Xa/b, Xb 60% 50 Buchi Xa 4% Loeschcke IX 17% 14 Loeschcke I 11% Buchi Xb/c, Xc 10% 8 Sl. 9: Zahodno grobišče Poetovione: zastopanost posameznih tipov med oljenkami lokalne proizvodnje. Fig. 9: The western Cemetery of Poetovio: the representation of individuai types amongst locally produ- ced lamps. Razmerje med uvoženimi in lokalnimi oljenkami (sl. 7) je pri tipu Loeschcke IX 41:11 (ali 13), pri tipu Buchi Xa 21 : 3, pri tipih Loeschcke IA in IB 17 : 4 (ali 6), pri tipu Loeschcke I (B)/C pa 42 : 3. Med oljenkami tipa Buchi Xa/b in Xb, ki jih splošno datiramo v 2. do 4. st., so uvožene oljenke v manjšini (razmerje 6 : 10 ali 13), med oljenkami tipa Buchi Xb/c in Xc (predvsem iz druge pol. 3. in iz 4. st.) pa jih sploh ni. Izvor uvoženih oljenk v tem času ni jasen, domnevamo pa, da so prisotni tudi panonski izdelki. Panonski izvor domnevam tudi za oljenke tipov Ivànyi X in XXII. Zahodno grobišče kaže, da so v Petovioni posnemali pečatne oljenke tipa Loe-schcke IXb, IXc in X ter reliefne italske oljenke tipa Loeschcke IB in I (B)/C (sl. 9), to je oljenke, ki so na tem grobišču najpogostejše. Začetek pečatnih oljenk Loeschcke IX in reliefnih oljenk Loeschcke I (B)/C je datiran v obdobje od flavijskega časa do prve pol. 2. st. Le v primeru pečatnih oljenk z odprtim kanalom (tip Loeschcke X) grobišče omogoča ožjo datacijo lokalne izdelave v Petovioni, in sicer v prvo pol. 2. st. Razmah lokalne proizvodnje v drugi pol. 2. st. je najverjetneje posledica izrazitega upada oziroma skorajda prenehanja uvoza iz severne Italije. Le-ta je značilen za celotno vzhodnoalpsko področje in Podonavje ter je najverjetneje posledica vzpostavitve trgovske povezave med Galijo in Podonavskimi provincami ob koncu 1. in na začetku 2. stol. (Fulford 1992, 297 ss). Redke oljenke, za katere domnevam, da so iz pa-nonskkih delavnic, nakazujejo, da tudi v 3. in 4. st. tržišče ni ostalo zaprto. Vendar za kasnejši čas zahodno grobišče ni ustrezno, saj je glavnina grobov zgodnjeantičnih.17 Zahvala Mag. Jani Horvat sem hvaležna za dragocene pripombe ob branju rokopisa. SEZNAM OLJENK na 1.1-2 (vse inv. št. se nanašajo na Deželni muzej v Gradcu) T 1 Pečatne oljenke 1 inv. št. 5457 (gr. 762) tip Loeschcke IXa 2 inv. št. 5692 (gr. 675) tip Loeschcke IXb 3 inv. št. 5912 (gr. 132) tip Loeschcke IXC 4 inv. št. 8275 (gr. 57) tip Buchi Xa 5 inv. št. 4722 (gr. 22) tip Buchi Xa. lokalen izdelek 6 inv. št. 8192 (gr. 505) tip Buchi Xb, lokalen izdelek 7 inv. št. 8182 (gr. 499) tip Buchi Xb, lokalen izdelek 8 inv. št. 8188 (gr. 502) tip Buchi Xb/c, lokalen izdelek 9 inv. št. 5729 (gr. 718) tip Loeschcke IXb, lokalen izdelek 10 inv. št. 8195 (gr. 550) tip Buchi Xc, lokalen izdelek T 2 Valutne oljenke 1 inv. št. 5869 (gr. 265) tip Loeschcke I A 2 inv. št. 5872 (gr. 267) tip Loeschcke 1 B 3 inv. št. 8390 (gr. 472) tip Loeschcke I (B)/C 1 4 inv. št. 8393 (gr. 473) tip Loeschcke I (B)/C 2a 5 inv. št. 8377 (gr. 473) tip Loeschcke I (B)/C 2b 6 inv. št. 5553 (gr. 313) tip Loeschcke I (B)/C 2b 7 inv. št. 5714 (gr. 701) tip Loeschcke I B, lokalen izdelek 8 inv. št. 8507 (gr. 490) tip Loeschcke B, lokalen izdelek 9 inv. št. 843 (gr. 782) tip Loeschcke IV 10 inv. št. 5862 (gr. 253) tip Loeschcke XIII / Ivànyi XX 11 inv. št. 8391 (gr. 473) tip Loeschcke VIII 12 inv. št. 8481 (gr. 452) tip Ivànyi X OPOMBE: 1 V pripravi je objava celotnega grobišča. Številke grobov se nanašajo na novo oštevilčenje, uvedeno ob obravnavi grobišča. 2 Problematiko proizvodnje oljenk je zgoščeno obravnaval Harris (1980), vendar tudi on, razen laboratorijskih analiz keramike, ni predlagal, kako naj bi uvoz ločevali od lokalnih izdelkov. Meni (s. 136), da je ločevanje uvoženih izdelkov od lokalnih “far harder to do than most archeologica! writers on thè subject bave recogni-sed, ...". Značilnosti keramike kot kriterij za ugotavljanje importov oziroma lokalnih izdelkov je upoštevala Leibundgut (1977) pri obravnavi oljenk iz Švice in dobila dobre rezultate. 3 Barve so določene pa Cailleux, A. / Taylor, G., Code expolaire. 4 Trdota je določena po Mohsovi lestvici. 5 Kritiko pogostega kriterija, češ da slaba kvaliteta kaže na lokalno oljenko, dobra kvaliteta pa na import glej pri Harris (1980, 133) in Istenič (1991,221). 6 Pojem "pečatne” oljenke je uvedel že Fisch-bach leta 1896 prav pri obravnavi oljenk z zahodnega grobišča Petovione (Fischbach 1896). Izdelal je tudi tipologijo, ki jo je v veliki meri prevzel Loeschckc (1919): Fischbach, tip A = Loeschcke tip X, Fischbach tip B = Loeschcke tip IX c, Fischbach tip C • Loeschcke tip IX a in b. 7 Nekanonične oblike so že na Štalenskem vrhu (Farka 1977, 78 ss). 8 Med zgodnje izdelke (do vključno začetka 2. st.) lahko prištejemo tudi odlomke uvoženih oljenk s pečati ATIME(TI) (gr. 233, 444, 631 — vsi F 10), SATVRNINI (gr. 116 in 300 — oba F 10) in STROBILI (gr. 90). 9 Številne oljenke imajo značilnosti obeh tipov, npr. ozek nos in rame tipa Loeschcke IV, zato LITERATURA: ALRAM-STERN 1989, Alram-Stem, Eva, Die ro-mischen Lampen aus Camuntum. Der rdmische Limes in Ósterreich 35, Wien 1989. ANGERA, Sena Chiesa, Gemma (ed.), Angera romana. Scavi nella necropoli 1970—1979. Roma 1985. SALUTA / SERBAN 1979, Baluta, C. L. / Serban, I. Sigilla motariotum dacica. Acta Rei cretariae romanae fautores 19/20, 1979, 203-213. BUCHI 1975, Buchi, E., Lucerne del Museo di Aquileia 1. Lucerne romane con marchio di fabbrica. Aquileia 1975. DER1NGER 1965, Deringer, H., Romische Lam-pcn aus Lauriacum. Forschungen in Lauriacum 9, Linz 1965. sem jih opredelila kot tip Loeschcke I (B)/C. O težavah ločevanja tipov B in C glej Alram-Stem 1989 s citirano literaturo; prim. še Di Filippo Ba-lestrazzi 1988, 173, ki tipa I C sploh ne uporablja. 10 Drugačno delitev je izvedla Di Filippo Ba-lestrazzi (1988, 173 ss, 228 ss), ki je tudi večino teh oljenk uvrstila v tip Loeschcke I B. 11 Glej literaturo, citirano pri Alram-Stem (1989, 115, op. 24). 12 Okras z motivom Amorja z zajcem po mojem mnenju nima značilnosti stiliziranega (“retij-skega”) stila; proti temu govori tudi njegova prisotnost na oljenki tipa Loeschcke IA/B (Leibundgut 1977, 147, št. 84); prav tako se zdi vprašljivo prištevanje upodobitve ptiča na veji med "retijski” stil. 13 Primerjaj Alram-Stem 1989, 27 ss in Leibundgut 1977, 23 s. 14 V tem času so bile najverjetneje prisotne samo nekatere upodobitve, kot npr. medved, oven, Amor z zajcem in ptič na veji (glede zadnjih dveh glej Farka 1977, št. 1095, 1361, 1355 in prim. op. 17 zgoraj); glede datiranja glej Gualandi Genito (1983, 123), pri čemer je treba opozoriti, da je datacija plasti z “retijskimi" oljenkami v klavdijski čas v Industriji dvomljiva: novci predstavljajo le terminus post quem, za kar govori tudi oljenka Loeschcke IX iz te plasti. 15 Redke “retijske" upodobitve se namreč pojavljajo tudi na drugih tipih oljenk: npr. oven na tipih Loeschcke I B, IV in V (Gualandi Genito 1986, 130, op. 83) ter medved na tipih Loeschcke IV, V ter Vili (Gualandi Genito 1986, 129, op. 78, 130, op. 83). 16 Sevemoitalski izvor oljenk Loeschcke I C je predvidel že Loeschcke (1919, 215 ss). 17 Primerjaj severnoafriške oljenke s Ptuja, ki kažejo na ponovno oživljeno trgovino Jadran — Panonija. DI FILIPPO BALESTRAZZI 1988, Di Filippo Balestrazzi, Elcna, Lucerne del Museo di Aquileia. Lucerne romane di età repubblicana ed imperiale. AqMeia 1988. FARKA 1977, Farka, Christa, Die Romischen Lampen von Magdalensberg. Kàrntner Mu-seumsschriften 61, Klagenfurt 1977. FISCHBACH 1896, Fischbach, O., Romischen Lampen aus Poetovio. Mittheilungen des Histo-rischen Verreins fùr Steiermark XLIV, Graz 1896, 2-64. FULFORD 1992, Fulford M., Territorial expan-sionism and thè Roman Empire. World archae-logy 23/3, 1992, 294-305. GUALANDI GENITO 1983, Gualandi Genito, Maria Cristina, Le lucerne romane del territorio trentino nella prima età imperiale. Beni cultura- li nel Trentino. Contributi all'archeologia 4. Trento 1983, 111-123. GUALANDI GENITO 1986, Gualandi Genito, Maria Cristina, Le lucerne antiche del Trentino. Patrimonio storico e artistico del Trentino 11. Trento 1986. HARRIS 1980, Harris, W. V., Roman terracotta lamps: thè organization of an industry. Journal of roman studies 70, 1980, 126-145. HCtBENER 1963, Hubener, W., Eine Studie zum ròmischen Graberfeld von Faimingen, Kr. Dil-lingen (Donau). Jahrbuch des Ròmisch-Germa-nischen Zentralmuseums 19, 1963, 44-67. ISTENIČ 1991, Istenič Janka, Eva Alram-Stem, Die ròmischen Lampen aus Camuntum. Germania 69, 1991, 220-224. IVÀNYI 1935, Ivànyi, Dora, Die pannonischen Lampen. Dissertationes pannonicae II/2, Budapest 1935. LEIBUNDGUT 1977, Leibundgut, Annalis, Die ròmischen Lampen in der Schweiz. Eine Kultur-und Handelsgeschichtliche Studie. Handbuch der Schweiz zur rómer- und Merowingerzeit. Bem 1977. LOESCHCKE 1991, Loeschcke, S., Lampen aus Vindonissa. Ziirich 1919. MIKL-CURK 1969, Mikl-Curk, Iva, Prispevek proučevanja rimske keramike k poznavanju gospodarske zgodovine naših krajev. Arheološki vestnik 20, Ljubljana 1969, 125-135. MIKL-CURK 1976, Mikl-Curk, Iva, Poetovio L Katalogi in monografije 13, Ljubljana 1976. MIKL-CURK 1984, Mikl-Curk, Iva, K podobi zahodnih grobišč rimskega Ptuja. Časopis za Zgodovino in narodopisje n.v. 20, Maribor 1984, 181-185. PARRAGI 1971, Parragi, Gy., A potters workshop at Obuda from thè early imperiai period (povzetek). Archaeológiai Ertesitd 98, 1971, 60-79. PAVOLINI 1977, Pa velini. C, Le lucerne fittili del Museo Nazionale di Napoli. L’instrumentum domesticum di Ercolano e Pompei, Roma 1977, 33-52. ŠUBIC 1976, Šubic, Zorka, Rimske oljenke v Sloveniji. Arheološki vestnik 26, 1976, 82-99. OIL LAMPS FROM THE WESTERN CEMETERY AT POETOVIO Summary The article deals with lamps from thè western cemetery of Poetovio, which lay along the Roman road to Celeia. The majority of the 787 graves, which could be successfully reconstructed on the basis of the in-ventory books of thè Landesmuseum in Graz, are Early Roman in date. The clay lamps are the most common grave goods: they represent 17% of ali artefaets in the graves and a third of all ceramic grave goods. The aim of thè study of the lamps from thè above cemetery was, above ali, to determine their origin. Por this, reliance was placed on thè characteristics of thè pottery and analysis of the stamps. Eight or nine fabric groups are represented amongst the lamps (imported lamps: FIO, 11, 12, 12+; locai production: F7, 7/8, 8, 9; the origin of F13 is unknown), and certain others are represented as isolated examples (F var.*). Lamps of Loeschcke Type IX (Loeschcke 1919) predominate amongst the Firmalampen (stamped lamps). The representation of stamps on imported lamps (fig. 1) indicates that workshops, using the stamps of FORTIS, ATIME(TI), STROBIL/(P) and COMMVNIS, were thè strongest suppliers. Locally-produced lamps of this type are few (fig. 7), although it is interesting that certain of these were of a high quality of workmanship (fig. 2). Stamps from locai lamps of this type are shown on fig. 3. Only the FORTIS stamp appears on more than two examples of the Firmalampen of Buchi Type Xa (Buchi 1975), which demonstra-tes the dominance of this workshop or workshops in the first half of the 2nd Century. Amongst the locai Firmalampen with an open channel (Loeschcke Type X), those with the stamp of VRŠVL(I) are of high quality. The full range of stamps and quality of locally produced Loeschcke Type X lamps can be seen on fig. 5. The majority of stamps on locally produced Firmalampen are taken from Italie models. However, the following stamps are not known on Italie lamps: EXORATI (Exoratus was a pannonian potter, the lamp from the western cemetery appears to be a Poetovio produci), IVSTINIANUS (a Poetovio potter), VIIRŠ (without analogies, bui probably a Poetovio potter on account of the pottery), VRSVL(I) (the distribution of thè produets with this stamp indicates that the main production centre was in Poetovio, although lamps with this stamp were also produced in Savaria and Aquincum) and VRS (Visus was a Poetovio potter). The representation of thè individuai types in shown in fig. 7. Volute lamps of Loeschcke Type I (B)/C and Firmalampen of Loeschcke Type IX greatly predominate. More than half (152) of the 260 lamps are imported. The representation of individuai types amongst the imported lamps is shown on fig. 8. The great majority of these lamps date to the l” Century and the first half of the 2"° Century, that is, in the period in "'hich imported lamps greatly predominate. This is confirmed by a review of the ratio of imported lamps to locai lamps by individuai type (fig. 9). Imported lamps predominate amongst types from the 1“ and 2nd Centuries, but they are in thè minority amongst later types (Buchi Xa/b, b, c). The source of thè vasi majority of imported lamps is, in all probability, Italy. The exceptions are thè suspected Pannonian products from thè 3rd and 4th Centuries: some of thè Firmalampen of Loeschcke Type X and lamps of Ivànyi TVpe X, XIII and perhaps Loeschcke Type XIII as well. The western cemetery shows that Firmalampen (Loeschcke Types IXb, IXc and X) and thè Italie volute lamps (Loeschcke Types IB and I(B)/C) were most frequently copied in Poetovio (fig. 10) — that is, thè forms, which are most frequently found in this cemetery. The beginning of thè production of Firmalampen, Loeschcke Type IX, and volute lamps, Loeschcke Type I(B)/C, is dated to thè period from Flavian times to thè first half of thè 2”d Century. Only in thè case of thè Firmalampen, Loeschcke Type X, does thè study of thè cemetery allow a narrower date to be posited for locai production at Poetovio, that is, to thè first half of thè 2nd Century. The upswing in locai production in thè second half of thè 2nd Century is probably thè result of thè decline or Virtual cessation of imports from Nortem Italy. This is characteristic of thè entire Eastem Alpine region and thè Danubian lands and is, in all probability, thè result of thè foundation of economie links between Gaul and thè Danubian provinces at about thè end of thè lst and thè beginning of thè 2nd Centuries (Fulford 1992, 297 ss). Rare lamps, which are thought to be from Pannonian workshops, also show that thè economy did not remain closed in thè 3rd and 4111 Centuries. However, thè western cemetery has little relevance for thè later period, as thè majority of graves are Early Roman (also compare North Afričan lamps from Ptuj, which indicate thè renewal of thè Adriatic — Pannonian trade). Janka Istenič Narodni muzej Prešernova 20 SLO — 61000 Ljubljana T 1: Zahodno grobišče Pctovione: pečatne oljenke. Vse keramika, merilo = 1:3. T. 1: The Western Cemetery of Poetovio: Firmalampen. AH ccramic, scale = 1:3. T 2: Zahodno grobišče Pctovionc: reliefne oljcnkc. Vse keramika, merilo - 1:3. T. 2: The Western Cemetery of Poetovio: relief lamps. Ali ccramic, scale ■ 1:3. Ptujski arheološki zbornik ob 100-letnici muzeja in Muzejskega društva (1993) str.: 331-340. SVINČENI IZSTRELKI ZA PRAČO NA JUGOVZHODNOALPSKEM PODROČJU JANA HORVAT V Evropi in na Bližnj'em Vzhodu j'e bila prača ali frača običajno in priljubljeno orožje dolgega dosega vsaj od bronaste dobe dalje pa do 17. st.1 Preprosta oblika in način metanja se v zgodovini nista veliko spreminjala, pač pa so določene razlike v izstrelkih. Prača je bila narejena iz usnjenega traku ali prepleta rastlinskih vlaken. Trak so prepognili in izstrelek položili v zagib, ki je bil včasih razširjen in posebej okrepljen. Metalec je izstrelek pospešil z več hitrimi vrtljaji vzporedno s telesom. Nato je izpustil en konec traku in izstrelek je zletel iz ležišča tangencialno na krožnico vrtljajev. Poleg ročne je obstajala še posebna različica, prača na palici (lučalo, \a.\. faustibalus), ki je imela manjši doseg, omogočala pa je metanje težjih izstrelkov. Za izstrelke, ki so bili običajno veliki kot majhno jajce, se je največkrat uporabljalo majhno kamenje. Lahko pa so jih tudi posebej izdelali iz kamenja, prečiščene posušene ali žgane gline ter iz svinca. Najbolj priljubljeni sta bili jajčasta in vretenasta oblika. Izstrelki so dosegli različne daljave, ki so bile odvisne od dolžine prače, hitrosti vrtenja ter od teže in gostote izstrelka. Običajen doseg kamnitih in glinastih izstrelkov je bil pod 100 m. Najboljši so bili svinčeni izstrelki, s katerimi je bila mogoča velika natančnost in uničujoča sila še na razdalji 100 m, nevarni pa so bili še v oddaljenosti 200 m in več. Prača se je lahko kosala z lokom po učinku in dometu, le za natančnost zadetka je bilo potrebno mnogo več vaje. Arheološke najdbe iz jugozahodne Azije kažejo, da so pračo poznali že od 8. tisočletja pr. Kr. dalje. Ko so se na Bližnjem Vzhodu in v Grčiji osnovale velike vojske, je postala prača orožje lahko oboroženih oddelkov. Na koncu 5. st. pr. Kr. so pričeli v Grčiji izdelovati svinčene izstrelke, kar je močno povečalo učinkovitost prače. Pračarji so bili udeleženi v velikih pomorskih in kopnih bitkah, po navadi skupaj z lokostrelci. Posebno pomembni pa so bili pri obleganju mest, tako na strani napadalcev kakor branilcev. Številne arheološke najdbe svinčenih izstrelkov se dajo povezati prav z obleganji. V prazgodovinski Evropi so bili izstrelki narejeni praviloma iz kamna ali gline. Pračo najdemo upodobljeno v etruščanskih grobnicah.2 Veliko so jo uporabljali Kelti v Britaniji in Galiji. Izstrelki za pračo so bili redkeje odkriti pri srednjeevropskih Keltih.3 Iz jugovzhodnoalpskega prostora ne poznamo tovrstnih najdb, ki bi jih lahko pri- pisali Keltom in drugim sočasnim ljudstvom, kar je verjetno posledica slabe raziskanosti naselbin. V rimski vojski so bili v republikanskem času redno prisotni pračarji, ki so jih rekrutirali na področjih z dolgoletno pračarsko tradicijo. V antičnih virih se pogosto omenjajo Balearski otoki kot izvor pračarjev. V rimsko vojsko pa so prihajali tudi od drugod: iz srednje Italije, Krete, Ahaje, Trakije, Libije, Numidije, Sirije in Komage-ne. Na vsak način so pogosto pripadali tujim pomožnim enotam, ki so s posebnimi nalogami pomagale težko oboroženim oddelkom. Organizacijsko so bili običajno vključeni v legije. Zdi se, da je prišlo v avgustejsko-tiberijskem času do spremembe, ki je vplivala na manjšo uporabo prače. Vzroki za to niso popolnoma jasni. Bojevanje z germanskimi plemeni, ko je bilo malo odprtih bitk ali obleganj, je zahtevalo drugačno taktiko, pri kateri prača ni prišla v poštev. Tudi nov način rekrutiranja ni vedno zagotovil dovolj mož, ki bi bili že od malega vešči rokovanja s pračo. Prača se je obdržala do pozne antike predvsem v okoljih z dolgo pračarsko tradicijo, na primer v Britaniji in na vzhodu. Rimljani so pračo imenovali funda in pračarje funditores. Izstrelki so bili iz kamna, gline ali svinca. Za svinčeni izstrelek se je uveljavil izraz glans, verjetno zaradi oblike, ki je včasih spominjala na želod. Medtem ko je svinec uporabljala samo vojska, pa so bili izstrelki iz kamna in gline v uporabi tudi v civilnih okoljih, pri lovu. Svinčene izstrelke so vlivali v dvodelnih kalupih, tako da so dobili veliko število standardiziranih izstrelkov. Teža svinčenih izstrelkov je bila med 23 in 155 g. S časom so uporabljali vedno težje izstrelke, saj so bili ti pri obleganju Olinta v Grčiji (348 pr. Kr.) težki večinoma med 18 in 36 g, rimski pa največkrat od 40 do 70 g. Razlike v teži so bile verjetno namerne, kakor so bile namerne tudi razlike v dolžini prače. Najpogostejša sta ovalna (I) in vretenasta (II) oblika izstrelkov,4 ki ju najdemo že v grški poznoklasični vojski. Ugodne letalne lastnosti pa so vplivale na dolgotrajnost obeh oblik. V rimskih sklopih se pojavlja ovalni tip najkasneje od konca 2. st. pr. Kr. do druge polovice 2. st. po Kr., še bolj razširjen vretenast tip sega od 3. st. pr. Kr. do pozne antike. Najdišča s svinčenimi izstrelki5 1. BARDA - ROBA (Italija)* 38 svinčenih izstrelkov, verjetno ovalne, vretenaste in dvojnopiramidalne oblike (I, II in III).7 Izdelava je zelo neenakomerna in groba. Arheološko najdišče je oddaljeno 5 km od Čedada proti severovzhodu in leži na dolgem grebenu, katerega trije vrhovi se imenujejo Barda in Roba. Z odlične strateške točke med rečnimi dolinami Nadiže, Kozice in Abome je bila mogoča kontrola poti, ki je vodila iz furlanske nižine v zgornje Posočje. Greben je bil poseljen že v prazgodovinskem obdobju, na vsem območju pa so bili odkriti tudi sledovi rimske prisotnosti iz poznorepublikanskega obdobja in latenske najdbe. Pomembni so predvsem novci: keltski novec, venetska drahma in rimski novci, od katerih je bil najmlajši kovan leta 79 pr. Kr. Svinčeni izstrelki so bili najdeni okoli osrednje točke na grebenu. Na istem področju so bili odkriti tudi žebljički z legionarskih čevljev. Tagliaferri povezuje vojaške najdbe z zavzetjem naselja oziroma domneva daljšo prisotnost rimskih legionarjev na Bardih.8 Sl. 1. Izstrelki za pračo. 1-5 Grad pri Šmihelu, 6-9 Vrh gradu pri Pečinah, 10-13 Ulaka, 14-15 Dolge njive pri Vrhniki, 16 Zgornja Slivnica, 17 Cvinger pri Stični, 18-20 Ptuj, 21 Nesactium. 5 keramika, ostalo svinec. M 1:2. Fig. 1. Slingshot: 1-5 Grad near Šmihel, 6-9 Vrh gradu near Pefine, 10-13 Ulaka, 14-15 Dolge njive near Vrhnika, 16 Zgornja Slivnica, 17 Cvinger near Stična,18-20 Ptuj, 21 Nesactium. 5 ceramic, remainder lead. Scale 1:2. 2. GRAD PRI ŠMIHELU POD NANOSOM (Hruševje, V Postojna) 16 svinčenih izstrelkov. Podolgovato dvojnopiramidalno obliko III imajo 4 izstrelki s težami 43 g (poškodovani konici), 50 g (poškodovani konici), 60 g (poškodovani konici) in 60 g (sl. 1:1). Vretenasta bikonična oblika II a se je pojavljala pri treh izstrelkih: 36 g (Narodni muzej, P 11675),9 37 g (poškodovani konici, sl. 1: 2), 61 g. Vretenasta oblika II in II b nastopa pri 8 izstrelkih: 36 g (malo poškodovan), 37 g (2 kosa), 38 g, 42 g, 44 g (poškodovan), 50 g (sl. 1: 3), 52 g. Bolj ovalno obliko, verjetno la, pa najdemo enkrat: 60 g (sl. 1: 4). Za vse primerke je značilna neravna površina, sestavljena iz več ploskev. Nekatere napake so posledica slabega vlivanja. Svinec pri posameznih kosih je razpokan, večkrat so konice odlomljene. - Izstrelke hranijo Narodni muzej. Postojnski muzej in zasebna zbirka. Na Gradu je bil najden tudi keramičen predmet, ki je po obliki in velikosti zelo podoben svinčenim izstrelkom (sl. 1: 5). Predmet je iz prečiščene gline, temno rdečerjave barve, poškodovan, težak 16,06 g (Narodni muzej, P 3864). Že Miillner ga je interpretiral kot izstrelek in njegova razlaga se nam zdi popolnoma verjetna.10 Grad je velika naselbina iz starejše in mlajše železne dobe. Leži blizu prelaza Razdrto, v antiki imenovanega Okra, ki je bil eden najpomembnejših prehodov na prazgodovinski poti iz Italije v srednje Podonavje in na severni Balkan. Z Gradu so znane posamične najdbe keltskih novcev in latenske keramike. Okoli naselbine so bili latenski grobovi. Na zunanji strani nasipa, v severozahodnem vogalu naselbine, je bila najdena množica rimskih pilumov in različnih konic.11 Orožje, ki je bilo uporabljeno v boju ter je ležalo na kupu, datiramo v 2. st. in morda še na začetek 1. st. pr. Kr.12 Ostalo rimsko gradivo, in zgodnje iz pozne antike, je izredno redko.13 Večina izstrelkov je bila najdena v notranjosti naselja, na severnem delu, pod nasipom. Bili so razpršeni. (Podrobnejša lega ni znana le za svinčen in keramičen izstrelek, ki ju hrani Narodni muzej.) 3. VRH GRADU PRI PEČINAH (Most na Soči, I Tolmin) 23 svinčenih izstrelkov. 22 izstrelkov ima vretenasto obliko II b in težo: 29 g, 30 g (sl. 1: 6), 45 g, 55,5 g, 56 g (sl. 1: 7), 58 g, 59 g (3 kosi), 60,5 g, 61 g, 62 g (2 kosa), 64 g (3 kosi), 65 g, 72 g, 77 g (2 kosa, sl. 1: 8), 81 g, 88 g. En izstrelek ima bolj ovalno obliko I a in težo 84 g (sl. 1: 9). Površine so gladke, zaobljene, pogosto se pojavljajo luknjice in nepravilnosti, ki so nastale pri površnem vlivanju v dvojni kalup. Konice niso posebej priostrene. Vrh gradu pri Pečinah je naselbina idrijske latenske skupine na jugozahodnem robu Šentviške planote, s katere poznamo poznolatenske, zgodnjerimske in poznoan-tične najdbe. Svinčeni izstrelki so bili najdeni na naselbinskih terasah.14 4. ULAKA NAD STARIM TRGOM PRI LOŽU (Loška dolina, V Postojna) Štirje svinčeni izstrelki vretenaste oblike II b: 65 g (sl. 1: 10), 67 g (pozneje sploščen, sl. 1: 11), 69 g (sl. 1: 12), 82 g (pozneje sploščen, sl. 1: 13). - V zasebni zbirki. Gradišče Ulaka je bilo poseljeno od pozne bronaste do rimske dobe (2. st. po Kr.). Prisotno pa je tudi poznoantično gradivo.15 Izstrelki so bili najdeni v naselbini, na območju vrha: dva okoli 100 m južno od najvišje točke, dva pa severno od najvišje točke. 5. DOLGE NJIVE PRI VRHNIKI - NAUPORTUS (Vrhnika, VIII Ljubljana) Najmanj 474 svinčenih izstrelkov. Prevladuje vretenasta oblika II b, gladka površina in priostrene konice (sl. 1: 14). Dolžina okoli 4,5 cm, teža med 59 in 78 g. Samo en primerek ima ovalno obliko I a (sl. 1: 15) in se od ostalih razlikuje tudi po barvi svinca (teža 58 g). - Hranijo: Narodni muzej, R 1854, R 1888, R 3930, R 14012 a-b (428 kosov); Joanneum v Gradcu, 7479 (1 kos); Pokrajinski muzej v Mariboru, 4546-7 (2 kosa); Pokrajinski muzej Ptuj; Cesarska zbirka novcev in antik na Dunaju (7 kosov); zasebne zbirke. Naselje na Dolgih njivah, del antičnega kraja Nauportus, je datirano v avgustejsko obdobje in v ta čas lahko postavimo tudi zaklad svinčenih izstrelkov. Večina izstrelkov je bila najdena na kupu, v stavbi VI, med izkopavanji leta 1885. Skupna teža zaklada je bila vsaj 34 kg. Pozneje so v okolici še večkrat našli svinčene izstrelke, ki po vsej verjetnosti sodijo večinoma v isti sklop, le da ga leta 1885 niso do konca izkopali oziroma je bil že prej poškodovan z oranjem.16 Le izstrelek, ki se razlikuje v obliki in barvi svinca, je bil najden zunaj tega območja (sl. 1: 15). 6. ZGORNJA SUVNICA (Šmarje, VIII Ljubljana) Svinčen izstrelek, vretenaste oblike II, težak 68 g (sl. 1: 16). - Hrani Narodni muzej, R 1794. Izstrelek je bil najden na neki njivi pri Zgornji Slivnici.17 Območje leži pod Mag-dalensko goro, pomembnim prazgodovinskim najdiščem, od koder so znane številne grobne najdbe iz poznolatenskega obdobja.18 7. CVINGER NAD VIROM PRI STIČNI (Stična, VIII Ljubljana) Svinčen izstrelek, bikonične vretenaste oblike II a, težak 40 g (sl. 1: 17). - V zasebni zbirki. Na Cvingerju pri Stični je bila močna železnodobna naselbina. Poselitev se je končala s poznolatenskim obdobjem.19 Izstrelek je bil najden na gradišču. Mesto je oddaljeno 15-20 m od sredine severozahodnega odseka nasipa. S. PTUJ - POETOVIO (XVIII Ptuj) Trije svinčeni izstrelki z neznanega najdišča na Ptuju.20 Vretenasta oblika II b, teža 55,5 g (sl. 1: 18). Okrašen je z reliefnimi črkami, od katerih sta A in R dobro vidna, sprednja in zadnja črka pa sta zabrisani. P. Petru je napis bral kot CARS. - Narodni muzej, R 8320. Ovalna oblika I a, teža 38 g (sl. 1: 19). Okrašen je s po dvema reliefnima črkama ha vsaki strani. P. Petru jih je prebral kot pr in itp. - Narodni muzej, R 8321. Vretenasta oblika II b, teža 40 g (sl. 1: 20). - Narodni muzej, R 8322. Napisi in upodobitve v reliefu na svinčenih izstrelkih se pojavljajo predvsem v času pozne republike in so povezani s propagando med državljanskimi vojnami. Ne najdemo pa jih v bojih proti nerimskim nasprotnikom.21 Izstrelki z napisi, ki jih ne bi tnogli pričakovati na tem prostoru, in nejasne okoliščine odkritja zastavljajo vprašanje tudi o samem najdišču Ptuj. Samo z novimi arheološkimi najdbami bi lahko potrdili, da izstrelki resnično izvirajo s Ptuja. 9. SISAK - SI SCI A (Hrvaška) Z neznanega najdišča v Sisciji izvirata dva svinčena želoda priostrene vretenaste oblike II b.22 10. NESACTIUM (Istra, Hrvaška) Svinčen izstrelek, oblika II b, teža 23,5 g (sl. 1: 21). - V zasebni zbirki. Najden je bil na območju rimskih templjev v Nezakciju. 11. NEZNANO NAJDIŠČE Svinčen izstrelek, priostrene vretenaste oblike II b, težak 71 g. - Narodni muzej, R 15310, zbirka Gvajc 1936. Svinčeni izstrelki se pojavljajo na celi vrsti najdišč na jugovzhodnoalpskem prostoru in tudi na okoliških območjih (Nezakcij, Akvileja, Siscija, Cres).23 Najdeni so bili na močnih latenskih naselbinah, ki so bile v rimskem času opuščene: na Gradu pri Šmihelu in Cvingerju pri Stični ter v bližini naselbine na Magdalenski gori. Odkriti so bili na Ulaki, kjer kažejo najdbe na obstoj naselja tako v latenskem kot tudi še v zgodnjem rimskem času. Najdišči Barda - Roba in Vrh gradu pri Pečinah sta živeli v latenskem obdobju, nadaljevanje v rimskem času pa ni jasno. Izstrelki z Vrhnike izvirajo iz naselbine Nauportus, ki so jo ustanovili Rimljani v zgodnjeavgustejskem obdobju. Za izstrelke iz Petovione in Siscije pa niso jasne okoliščine odkritja in torej ne vemo, ali so bili najdeni v prazgodovinski naselbini, v rimski vojaški postojanki ali kje drugje. Čeprav gre praviloma za naključne najdbe, jih deloma lahko datiramo. Izstrelki z Gradu pri Šmihelu so verjetno bolj ali manj sočasni z drugim rimskim orožjem, torej izvirajo iz 2. st. ali iz začetka 1. st. pr. Kr. Na Bardih je bila najdena cela vrsta rimskih novcev, izmed katerih sodi najmlajši v leto 79 pr. Kr. Verjetno so tudi izstrelki vsaj tako stari. Zgodnjo datacijo izstrelkov s teh dveh najdišč potrjuje tudi dvojnopiramidalna oblika (III), ki se pojavlja drugod le na najdiščih iz prve tretjine 1. st. pr. Kr.24 Izstrelek s Cvingerja pri Stični lahko datiramo najkasneje na konec poznolatenske-ga obdobja. Najdba z Vrhnike izvira tako kot velika večina vojaškega in drugega gradiva z istega najdišča iz avgustejskega časa. Nekaj sto izstrelkov, najdenih na kupu, verjetno predstavlja ostanek iz skladišča vojaškega streliva. Vsi so zelo kvalitetno izdelani, enotne vretenaste oblike (II b), s priostrenimi konicami. Vzorec 128 primerkov ima težo med 59 g in 78 g (sl. 2). Videti je, da so bili narejeni v isti seriji kalupov in na isti način. Verjetno so sledili idealu s težo okoli 69-70 g, ki je v praksi odstopala v razponu 20 g. Enotna teža kaže tudi na isti “kaliber” iz zgornjega območja izstrelkov, ki so jih še lahko metali z ročno pračo.25 Druga najdišča z več izstrelki se od Vrhnike razlikujejo (sl. 2). Na Gradu pri Šmihelu so svinčeni izstrelki težki od 36 g do 61 g, torej je več kot polovica primerkov precej lažja kot vrhniška skupina. Izstrelki z najdišča Vrh gradu pri Pečinah imajo še širši razpon v teži: od 29 g do 88 g. Oblike so dokaj enotne (II b, enkrat I a), samo v nasprotju z Vrhniko nimajo priostrenih konic. Ker manjka dvojnopiramidalna oblika, so verjetno časovno bližji Vrhniki kot Gradu pri Šmihelu ali Bardom. Od najdišč z manjšim številom izstrelkov se Ulaka približuje po obliki in teži Vrhniki in Vrh gradu. ! « 8 S 9 Širši spekter tež in predvsem razporeditev izstrelkov po težah na Gradu pri Šmihelu in na Vrhu gradu pa kažeta, da imamo opraviti na teh dveh najdiščih z več skupinami izstrelkov oziroma z več “kalibri”. Različne teže izstrelkov in različne dolžina prač so imele v boju različne učinke. Manjši in lažji izstrelki so dosegali večje daljave.26 Razlika med enotnostjo izstrelkov iz vojaškega skladišča na Vrhniki ter raznolikimi težami in razpršenostjo po drugih najdiščih bi kazala tudi na to, da so bili izstrelki z Gradu pri Šmihelu, Bard, Vrh gradu in Ulake že uporabljeni v boju. Na Bardih, na Gradu pri Šmihelu in na Vrhniki lahko izstrelke bolj ali manj povežemo tudi z drugimi najdbami zgodnjerimskega orožja in vojaške opreme. Svinčeni izstrelki torej jasno pričajo o prisotnosti oziroma o aktivnostih rimske vojske na latenskih postojankah v vzhodnem zaledju Akvileje. Pri tem lahko ločimo dve obdobji: starejše v 2. st. in na začetku 1. st. pr. Kr., ki ga predstavljajo dvojnopi-ramidalne oblike in grobo izdelani izstrelki, ter mlajše obdobje, verjetno še v okviru 1. st. pr. Kr., v katerem prevladuje vretenasta oblika. Najdišči starejše skupine izstrelkov, Barda - Roba in Grad pri Šmihelu, ležita relativno blizu Akvileje, na glavnih prometnih poteh proti severu in vzhodu. Mlajšo skupino pa predstavljata Vrh gradu pri Pečinah, naselje idrijske latenske skupine, in Ulaka, naselje notranjske latenske skupine. Obe najdišči ležita na področjih, ki sta bili v latenskem in zgodnjerimskem času odmaknjeni od najpomebnejših prometnih poti. V mlajše obdobje morda sodijo tudi izstrelki s pomembnih središč latenske mokronoške skupine na Dolenjskem (Zgornja Slivnica pod Magdalensko goro, Cvinger pri Stični). V Navportu, rimskem civilnem naselju iz zadnje tretjine 1. st. pr. Kr. in z začetka 1. st. po Kr., pa predstavljajo svinčeni izstrelki eno od sledi rimske vojske, katere prisotnost je znana tudi iz literarnih virov.27 OKRAJŠANA LITERATURA: ANSI Arheološka najdišča Slovenije (Ljubljana 1975). DESCHMANN 1887 K. Deschmann, Uebcr Funde von gallischen Mùnzen und andcrer Gegenstande bei Ober-Lai-bach, Mitlheilungen der k. k. Central-Commis-sion zur Erforschung und Erhaltung der Kunst-und historischen Denkmale, N. F. 13, 1887, CXLII-CXLV. DESCHMANN 1888 K. Deschmann, FUhrer durch das Krainische Landes-Museum Rudolfinum in Laibach (Lai-bach 1888). GUŠTIN 1979 M. GuStin, Notranjska, Katalogi in monografije 17 (Ljubljana 1979). VÓLLING 1990 Th. Volling, Funditores im romischcn Heer, Sa-alburg Jahrbuch 45, 1990, 24-58. OPOMBE: 1 Pregledna literatura o prači: B. M. Henry, La fronde en Italie du Vile s. av. J. C. d l'Empire Romain (1971). M. Korfmann, Schleuder und Bo-gen in Siidwcstasien von den frùhesten Belegen bis zum Beginn der historischen Stadtstaaten, An-tiquitas, Reihe 3, 13 (1972). M. Korfmann, The sling as a weapon, Scientific American Vol. 229, No. 4, 1973, 35-42. M. Korfmann, Die Waffe Da-vids. Ein Beitrag zur Gcschichtc der Femwaffen und zu den Anfangen organisicrtcn kriegerischen Verhaltens, Saeculum 37, 1986, 129-149. S. J-Grcep, Lead Sling-Shot from Windridge Farm, St. Albans and thè use of the Sling by the Roman ar-my in Britain, Britannia 18, 1987, 183-200. W. B. Griffiths, The sling and its place in the Roman Imperiai army, v: Roman Military Equipment: thè Sources of Evidence, British Archaelogical Re' ports, Int. Ser. 476 (1989) 255-279. Volling 1990, 24-58. D. Baatz, Schleudcrgcschossc aus Bici — eine waffentechnische Untcrsuchung, Saalburg Jahrbuch 45, 1990, 59-67. 2 Volling 1990, 27-29. 3 A. Haffner, Zur Schleuderwaffe im vorrò-nùschen Gallien, Kurtrierisches Jahrbuch 13, 1973, 170 ss. L. Pauli, Der Dùrrnberg bei Hallein HI, Munchner Beitrage zur Vor- und Friihgeschi-chte 18 (1978) 236. 4 Volling 1990, 34-35. 5 K sestavi kataloga sta bistveno pripomogla &ga Šmit in Tomi Drčar. Risala je Tamara Korošec. Janka Istenič mi je pomagala pri zbiranju Kradiva v Narodnem muzeju. Draganu Božiču in Žigi Šmitu pa se še posebej zahvaljujem za številne dragocene nasvete. 6 Italijanski in slovenski imeni za najdišče sta enaki. Podatek Žive Gruden. 7 Oblike smo poimenovali po tipih, ki jih je določil Volling 1990, 34-35. Dejanske razlike med njegovimi tipi mi niso bile popolnoma jasne, tako da poimenovanje gradiva verjetno ni popolnoma usklajeno s predlogo. 8 A. Tagliaferri, Coloni e legionari romani nel Friuli celtico 1 (1986) 121-126, 132, tav. XXVII; Il del, 148-150. 9 Guštin 1979, t. 69: 20. 10 A. MOllner, Argo 1, 1892, 74, Taf. VI: 38. Guštin 1979,1.69:21. 11 A. Mullner, Argo 1, 1892, 49-50, 65 ss. Guštin 1979, t. 73-74, 80-83. 12 Analiza orožja je v pripravi. 13 Npr.: M. Hoemes, Bemerkungen iiber die neuen Funde von St. Michael, Mittheilungen der Anthropologischen Gesellschaft in Wien 22, 1892, (7) ss. Fig. 18, 19, 22. A. Mfillner, Argo 2, 1893, 48. 14 N. Osmuk, Slap ob Idrijci, Varstvo spomenikov 21, 1985,221,223. 15 J. Šašel, Ulaka, v: ANSI, 155. 16 Deschmann 1887, CXLIII. Deschmann 1888, 100. A. von Premerstein / S. Rutar, RSmi-sche Strassen und Befestigungen in Krain (Wien 1899) 11. J. Horvat, Nauportus (Vrhnika) (Ljubljana 1990) 106, 268-269, t. 9: 5-7. 17 Deschmann 1887, CXLIII, opomba 1. Deschmann 1888, 100. 18 S. Gabrovec, Magdalenska gora, v: ANSI, 200-201. 19 O.-H. Frey / S. Gabrovec, K latenski poselitvi Dolenjske, Arheološki vestnik 20, 1969, 7-26. 20 Poleg izstrelkov je Narodni muzej kupil tudi okov spodnjega dela nožnice bodala, ki pa ne sodi v arheološka obdobja. P. Petru, Varstvo spomenikov 7, 1960, 337, t. 14. 21 Volling 1990, 36-37. 22 W. Leitner, Romische Kleinfunde aus Sis-cia. Arheološki vestnik 35, 1984, t. 9: 2, 3. 23 Volling 1990, 50-52, Abb. 30. 24 Volling 1990, 35: Asculum, 89/88 pr. Kr.; Volubilis, Utrera, Ursao z napisi CN.MAG/IMP (Gnaeus Pompeius Magnus), po 80 pr. Kr., čas vojn s Sertorijem. 25 Volling 1990, 36. 26 M. Korfmann, Scientific American 229/4, 1973,41. Volling 1990, 36. 27 Tacitus, Ann. 1, 20, 1. LEAD SLINGSHOT IN THE SOUTHEASTERN ALPINE REGION Summary Lcad slingshot appcar on a whole range of sitcs in the Southeastem Alpine region. The forms were de-tarmined according to Volling’s typology. 1. Barda-Roba, 38 pieces of slingshot, forms I, II and III.8 2. Grad near Šmihel, 16 pieces of slingshot, forms la. Ila, Ilb and III (fig. It 1-4). 1 ceramic slingshot Wg. L S).913 3. Vrh gradu near Pečine, 23 pieces of slingshot, forms la and Ilb (fig. It 6-9).14 4. Ulaka, 4 pieces of slingshot, form Ilb (fig. It 10-13).15 5. Vrhnika-Nauportus, deposit of some hundreds of pieces of slingshot, form Ilb (fig. 1: 14). Shot form a does not belong to the hoard (fig. It 15).16 6- Zgornja Slivnica, 1 piece of slingshot, form II (fig. 1: 16). 1718 7. Cvingcr near Stična, 1 piece of slingshot, form Ila (fig. 1: 17).19 8. Ptuj-Poetovio, unrcliable site, 3 pieces of slingshot, forms la and Ilb (fig. 1: 18, 19, 20).20 H. Unknown, 1 piece of slingshot, form Ilb. Lcad slingshot are also known from ncighbouring regions: Nesactium (fig. 1: 21), Siscia,22 Aquileia, Gres. 23 Hod Slingshot havc been found on thè strong La Tène settlements which were abandonned in the Roman pe-: Grad near Šmihel, Cvinger near Stična and in thè vicinity of the settlement on Magdalenska gora. They have been found at Ulaka, where finds indicate thè existence of thè settlement in both thè La Tène and thè Early Roman periods. The settlements of Barda-Roba and Vrh gradu near Pečine existed in thè La Tène period, but their continuation into Roman times is unclear. The slingshot from Vrhnika carne from thè settlement of Nauportus, which was founded by thè Romans in thè early Augustan period. The circumstances of thè discovery of thè slingshot from Poetovio and Siscia, however, are not clear and thus, it is not known, whether they were found in a prehistoric settlement, a Roman military post or somewhere else. Although, properly speaking, they are stray finds, it is possible, at least in part, to date them. The slingshot from Grad near Šmihel are probably more or less contemporary with thè other Roman weapons,11 that is, they originated in thè 2nd century BC or thè beginning of thè lst century BC.12 A whole series of Roman coins were found on Barda, thè latest of which dates to 79 BC.8 The slingshot are probably also at least that old. The early date of thè slingshot from these two sites is confirmed by their doublé pyramidal form (III), which only appears elsewhere on sites from thè first third of thè 1“ century BC.24 The slingshot from Cvinger near Stična can be dated at thè latest to thè end of thè Late La Tène period.19 The finds from Vrhnika date, like much of thè military and other material from this site, to thè Augustan period.16 Some hundreds of slingshot, found in a heap probably represent thè remains of a military wa-rehouse. All were of high quality workmanship, of unitary spindle-like form (Ilb), with sharpened points. The sample of 128 examples have weights of between 59 g and 78 g (fig. 2). Other sites with many slingshot differ from Vrhnika (fig. 2). The lead slingshot from Grad near Šmihel weighed from 36 g to 61 g. The slingshot from thè site of Vrh gradu had a wider weight range: from 29 g to 88 g. The forms were relatively unitary (Ilb, one of la), differing from Vrhnika only in that they did not have sharpened points. As they lack thè doublé pyramidal form, they are probably chronologically closer to Vrhnika than Grad near Šmihel or Barda. Of thè sites with a smaller number of slingshot, Ulaka, in forra and weight, is dose to Vrhnika and Vrh gradu. The wider spectrum of weights and, above all, thè range of slingshot by weight at Grad near Šmihel and Vrh gradu, however, show that one is dealing with many groups of slingshot, or with different "calibres” on these two sites. The difference between thè unity of thè slingshot from thè warehouse at Vrhnika and thè various weights and dispersions on thè other sites suggests that thè slingshot from Grad near Šmihel, Barda, Vrh gradu and Ulaka had already been used in baule. The slingshot from Barda, Grad near Šmihel and Vrhnika can be United to a great extent with other finds of Early Roman weaponry and military equipment. The lead slingshot, therefore, clearly speak of thè presence or activities of Roman troops at La Tène sites in thè eastem hinterland of Aquileia. Two periods can be distinguished: thè earlier is in thè 2nd century BC and thè beginning of thè 1*' century BC, which is represented by thè doublé pyramidal forms and rou-ghly made slingshot, and thè second period, which probably lies within thè l*1 century BC, in which thè spindle-like forms predominate. The sites of thè older group of slingshot, Barda-Roba and Grad near Šmihel, are situated relatively near to Aquileia, on thè main routes to thè north and east. The later group is represented by Vrh gradu near Pečine, a settlement of thè Idrija La Tène group, and Ulaka, a settlement of thè Notranjska La Tène group. Both of thè sites He dose to area, which is isolated from thè most important routes in thè La Tène and Early Roman periods. The slingshot from thè important Mokronog La Tène group centres in Dolenjska (Zgornja Slivnica below Magdalcnska gora, Cvinger near Stična) perhaps also belong to thè later group. The lead slingshot from Nauportus, a Roman civil settlement of thè last third of thè lsl century BC and thè beginning of thè lst century AD, represent one of thè traces of thè Roman army, whose presence is also known from literary sources.27 Jana Horvat Inštitut za arheologijo, ZRC SAZU Novi trg 5 SLO - 61000 Ljubljana Ptujski arheološki zbornik ob 100-letnici muzeja in Muzejskega društva (1993) str.: 341-358. STUCKGESIMSE AUS POETOVIO ZUR AUSSTATTUNG DER WOHNHÀUSER IN DEN ÒSTLICHEN CANABAE CHRISTINE ERTEL In den Jahren 1987 bis 1990 war ich im Rahmen des Wissenschaftleraustausches der Òsterreichischen und der Slowenischen Akademie der Wissenschaften mehrmals fitr làngere Zeit Gast des Pokrajinski Muzej in Ptuj und bearbeitete mein Forschungs-projekt “Romische Architektur in Pannonien Mit dem vorliegenden Beitrag mochte >ch tneinen Dank fiir die stets auBerst freundliche Aufnahme und Betreuung in Ptuj ausdriicken. Fiir Fiihrungen im Gelande und in den Sammlungen und fiir Hilfe bei der oft miihsamen Arbeit mit den alten Inventaren Habe ich besonders dem verstorbenen Kustos B. Jevremov und Frau Mojca Vomer Gojkovič zu danken. Die im Pokrajinski Muzej aufbewahrten Stuckgesimse konnte ich zeichnen und fotografieren. Es handelt sich dabei um 24 Fragmente, von denen zwei im Grabungs-bericht von V. Skrabar aus dem Jahr 1904 publiziert sind.1 Drei weitere aus der Literatur bekannte Fragmente sind dagegen nicht mehr auffindbar.2 In Text wurden die Katalognummem von I. Mikl-Curk verwendet.3 Die àltesten Forschungen in Poetovio konzcntrierten sich auf das Gebiet siidlich der Drau, auf die Ortc Unterhaidin und Oberrann (Spodnja Hajdina und Zgornji Breg, Abb. I). Die Identitat der ergrabenen Siedlungstcile war noch unklar und lange wurde das Zentrum der Aktivitàten auch fiir das Zentrum der Stadt gehalten,4 wo man schlieBlich auch Forum und Kurie zu erkennen glaubte.5 Nachdem jedoch das von der Drau zerstòrte Legionslager nordlich von Unterhaidin lokalisiert wcrdcn konnte,6 sind die Siedlungstcile am siidlichen Drauufer als Canabae anzusprechen. Alle fiir Lagcrsiedlungen charakteristischen Kennzeichen, der ungeordncte Stadtplan, die un-terschiedlichen Hausgrundrisse, die heterogene Nutzungsstruktur der Gebaude und die Heiligtiimer fiir nichtròmische Kulte zeigen sich auch in der ròmischen Siedlung stidlich der Drau. Die Canabaeverbauung scheint sich auf den Raum unmittelbar siidlich oder siid-dstlich des vermuteten Lcgionslagers (Unterhaidin) einerseits und auf einen welter dstlich gelegenen verkehrstechnisch wichtigen Punkt konzentriert zu habcn. Hier in Oberrann miindete cin von Siiden kommender StraBenzug in die Ost-West verlaufen-de HauptstraBe,7 die etwa im Bereich der ehemaligen Schwabmiihle iiber die 1913 ttachgewicscnc Briicke8 ans andere Drauufer fiihrte, wo sich zwischen dem Domi-ttikanerklostcr, dem heutigen Pokrajinski Muzej, dem Ortsteil Vičava und dem Pano-famariicken die antike Zivilstadt ausgcdehnt haben diirfte. Abb. 1 Pian der Ausgrabungen am Siidufer der Drau, nach BRGK 15, 1923-24, Abb. 16. SL 1 Načrt izkopavanj na južnem bregu Drave. ."■V:- - Die ersten Grabungen am Oberrann durch S. Jenny9 konnten segar dessen stets an Pompeji gemessenen Erwartungen befriedigen.10 In dem Wohnhaus C fanden sich ko-rinthische Kapitelle mit “reinen und eleganten Fortnen",11 Basen und Sàulenschàfte, ein weiterer Raum “pràsentierte sich als der besterhaltene in lebhaftem Farbenglanze seiner noch 70 cm hohen Wande.”12 Es hatten sich zwei Putzschichten mit Wandma-lereien ubereinander erhalten, und hier fand sich auch “ein in Stuck-Relief ausge-fuhrtes Gesimse mit rothbemalter Hohlkehle iiber dem Eierstab"13 (Abb. 2: 1). Im Gebaude E, einem weitlàufigen, groBziigig mit Mosaiken ausgestatteten Wohnhaus mit palastartigem Charakter14 kam auch ein Fragment eines “erhaben gearbei-teten Stuccofrieses mit Palmette”15 (Abb. 2: 2) zum Vorschein. Fur eine “Luxus-Villa groBen Styls"16 bedeutete ein einziges Fragment der Innendekoration allerdings eine fnagere Fundbilanz, die wohl auf die fast vollige Zerstòrung des aufgehenden Mauer-werks zuriickzufiihren ist. “In einen Wohnhause gewòhnlichen Schlages, groBtentheils fast armlicher Er-scheinung”17 fanden sich jedoch schònere Stuckgesimse, ein Fragment mit Eierstab und Palmettenfries und ein Fragment mit einem Pfeifenstab18 (Abb. 2: 3). Die Eimo-bve mit geschlossenen Schalen werden von Lanzettblàttchen getrennt, von denen rechts durch das Ùbereinandersetzen des Models zwei ubereinander liegen. Die Pallette ist vielleicht eher als Rankenrest anzusprechen, der zwei Bliitenmotive verbin-det. Auch beim Pfeifenstab zeigt sich eine Omamentnaht. Immerhin wurde aber ver-sucht, das Muster mòglichst gleichmàBig fortzusetzen. Wàhrend der Eierstab bei fast alien Omamentkompositionen aus Stuck vorkommt, sind Pfeifenstab und Anthemion (?) in Poetovio selten vertreten. Im Jahr 1903 fiihrte V. Skrabar Grabungen im Bereich der oben erwahnten StraBen-einmiindung siidlich der Briicke durch19 (Abb. 1, Abb. 3). Insgesamt wurden fiinf Gebaude freigelegt. Das Wohnhaus A besaB vier heizbare Ràume, von denen einer mit einem Mosaikboden ausgestattet war. Oberali fanden sich Bruchstùcke von Wandma-lereien “in den frischesten Farben”.20 In und um das Haus herum wurden Bestattun-gen angetroffen, die nach den vereinzelten Miinzbeigaben friihestens aus der 2. Halfte des 3. Jhs. und wohl eher aus dem 4. Jh. stammen diirften. Zwischen den Gebauden A und B miiBtc die StraBe nach Sùdwcsten zu ergànzen sein, deren Richtung von dem •fapezfòrmigcn Haus B aufgenommen wird. In diesem Bereich scheinen zwar auch Mauerreste auf,22 die aber alter oder jiinger sein kònnen als die StraBe. Mit dem von Skrabar verwendeten Sondicrungssystem war es allerdings auch unmòglich, kompli-zierterc Befunde sicherzustellen. Im Gebaude B kamen die Reste vieler Lampen und andercr Tonwarcn zum Vorschein, sodaB es wohl als Lager oder Geschàftslokal eines Topfers diente, das nach den Miinzfunden bis in die 1. Halfte des 4. Jhs. in Betrieb 'war. Bei C wurden zwei màchtige Sàulenfundamcnte freigelegt, die nach den heuti-gen Kcnntnissen iiber die Topografie vielleicht zu einem Denkmal oder Ehrenbogen ■ni Bereich der StraBcncinmiindung gehòrten. Im Gebaude D fanden sich in einem Paum drei Bòdcn ubereinander, wie auch in den anderen Hausem die Bòden nach Ubcrschwcmmungcn kràftig angehoben worden waren.22 Auf dem untersten Boden *agcn noch Getreidekomer und Gewebereste, ein Hinweis, daB auch dieses Gebaude Sewerblich oder landwirtschaftlich gcnutzt wurde. Die Munzfunde reichten wieder in 1. Halfte des 4. Jhs. Das Gebaude E schlicBlich besaB ein Portai aus groBen Kalksteinquadem und ^lartnorstufen, durch das man eine Vorhalle betrat, die vermutlich cinsi mit Sàulen Roth bema.lt Fiy. 3. '•1 j nat. GròOe.'i Fig. 14 ('/j nat. Grofic.) Abb. 2 Verschollcnc Stuckgesims aus dcr Grabung Jenny. MZK NF 22, 1896, 3, Fig. 3; 12, Fig. 14; 15, Fig. 20. Sl. 2 Založene Štukature iz Jennyjcvih izkopavanj. ausgestattct war. Im Raum 35 nòrdlich des Mittelkorridors hatten sich zwei Schichten teizvoller Wandmalereien erhalten, auf deren oberer Stòrche zwischen biischeligen, rotbliihenden Wasserpflanzen dargestellt waren.23 Im Schutt dieses Raumes, offenbar zu der jiingeren Dekorationsphase gehòrend, fand sich cin Fragment eines Stuckge-simses. Fragment eines Stuckgesimses Kat. Nr. 23, Abb. 5, 7. Skrabar 1904, 209, Fig. 163; Frizot Kat. Nr. 300. 1 23,5 cm, h 23,8 cm, t max. 9 cm Das Gesims besteht aus einem Zahnschnitt mit leistenfòrmig vortretenden Zahnen (1 3,5 cm). DarOber folgt eine halbrunde, von geraden Leisten begleitete Hohlkehle, dariiber der als Sima aufgefaBte Omament-fries. Die feinen Palmetten werden von aufien stemfòrmig ausgezackten Kreisen umfaBt und sitzen auf ran-kenartigen Spiralmotiven. Das Ornament wird von sehr dunnen, teilweise fadenartigen Stuckstegen gebil-det. Das Model scheint zwei, wenn nicht drei Omamenteinheiten umfaBt zu haben, mit Sicherheit ist nur am rechten Rand der Ansatz eines neuen Stempels erkennbar. Im Pokrajinski muzej gibt es zwei weitere unpublizierte Fragmente des gleichen Gesimses: Fragment eines Stuckgesimses Kat. Nr. 24, Abb. 5 1 15 cm, h 17 cm, t max. 7 cm Ein Feld des Omamentes ist erhalten. Die Profilierung des Fragments ist weitgehend zerstort. Fragment eines Stuckgesimses Kat. Nr. 25, Abb. 5 1 10,5 cm, h 13 cm, t max. 5 cm Von dem Ornament sind noch zwei halbe umschriebene Palmetten zu erkennen, deren Konturen undcut-Uch sind. Unter dem Fries ist noch ein Teil der Hohlkehle erhalten. Das glcichc Palmettcnomamcnt wic auf dcn bcschricbcncn drči Fragmentcn findet sich auf einem Stuckgesims aus Aquincum, das in die 1. Halfte des 3. Jhs. datiert wird.24 Fiir Aquincum konnte einc unmittclbare Beziehung der Tòpferwerkstàttcn zur Ptoduktion von Stuckgesimsen nachgewiescn werden, denn zum Inventar der Werk-statte des Pacatus gehòrten auch Stcmpcl, die zu grofi fiir die Herstellung von Terra Sigillata- Formschiisscln waren, aber gcnau die gleichen Ornamente zeigten, die auch auf Stuckgesimsen vorkommen, vor allcm die charakteristischen Tierfiguren.24 Dicse Verbindung zwischen der Sigillataproduktion in Aquincum und der Hcrstellungsweise der Stuckgesimsc erlaubt cine Parallclisicrung der Daticrung der Produkte und muB schon im 2. Jh. bestanden haben, denn die Tòpfcrwcrkstàtte des Pacatus stellte zur Zcit der Markomannenkricgc ihrc Produktion bcrcits cin.26 Es ist dcshalb etwas merk-wiirdig, dafi L. Nagy kcinc Stuckgesimsc aus dem 2. Jh. zu kennen scheint. Das engc ^crhàltnis zwischen Keramik- und Stuckproduktion daucrte bis in die 2. Hàlfte des 3. ■His. an.27 Hinwcisc auf dcn Export von Tòpfcrstcmpcln zur Herstellung von Modcln fiir die Anfertigung von Stuckgesimsen fanden sich auch in Mocsien,28 und nach un-scren Fragmentcn Kat. Nr. 23-25 zu urteilcn schcint der Export von Stukkaturstem-Pcln auch Poctovio crrcicht zu haben. In dem siidlich des Korridors liegenden Raum 38 des Hauscs E wurden zwei ùber-e'Handcrliegcnde Hypokausthcizungcn festgestellt. Im Schutt des alteren Hypokau-stutns fanden sich “schòne Stuckgesimsc, Eierstàbe wechselnd mit zwei gegeneinan-dur gckchrtcn, durch eine Palmctte getrennten Delphinen u.a.”29 Diese Stiickc sind erhalten und cntsprcchcn dcn Kat. Nm. 26-33 und 35-36. Abb. 3 Plan dcr Ausgrabungen von V. Skrabar, JZK NF 2, 1904, Fig. 138. SI. 3 Načrt izkopavanj V. Skrabarja. Fragment eines Stuckgesimses Kat. Nr. 26, Abb. 4 1 11,5 cm, h 12,8 cm, t max. 6,5 cm Zwei Bildfelder sind teilweise erhalten: zwei Delphine mit Mittelbaumchen und der Schalenrand eines Eierstabs. Unter dem Fries folgt eine verschliffene Leiste. Fragment eines Stuckgesimses Kat. Nr. 27, Abb. 4 1 14 cm, h 14 cm, t max. 5,5 cm In der Frieszone sind zwei Bildfelder teilweise erhalten: zwei Delphine mit Mittelbaumchen, ein Del-phin eines weiteren gleichen Bildmotivs. Unter dem Fries sind zwei gerade Leisten erhalten, daruber eine Leiste. Fragment eines Stuckgesimses Kat. Nr. 28, Abb. 4 l 10,5 cm, h 12 cm, t max. 5 cm Zwei Bildfelder der Frieses sind teilweise erhalten: ein Delphin und ein Ei des Eierstabs, der nur un-deutlich erkennbar ist. Nach unten und oben folgen je eine gerade Leiste. Fragment eines Stuckgesimses Kat. Nr. 29, Abb. 4 1 13 cm, h 10 cm, t max. 5 cm Zwei Bildfelder des Frieses sind teilweise erhalten: links die unklare Schale eines Eierstabs, rechts ein Delphin. Unter dem Fries folgt eine gerade Leiste. Fragment eines Stuckgesimses Kat. Nr. 30, Abb. 4, 7 1 12 cm, h 12,5 cm, t max. 7 cm In dem linken Bildfeld ist ein halbes Eimotiv mit einem prismenfčrmigen Randglied erkennbar, rechts ein Delphinpaar. Von dem rechten Delphin ist nur die Schnauze erhalten. Unter dem Fries folgen zwei Rundstabe, zwischen ihnen eine gerade Leiste, daruber zwei gerade Leisten. Fragment eines Stuckgesimses Kat. Nr. 31, Abb. 4 111,5 cm, h 9,5 cm, t max. 5 cm Zwei Bildfelder des Frieses sind erhalten: links eineinhalb Eimotive, die von Pfeilspitzen getrennt wer-den, rechts ein weiteres Ei mit Pfeilspitze. Ober dem Fries folgt eine vortretende gerade Leiste. Fragment eines Stuckgesimses Kat. Nr. 32, Abb. 4 1 19 cm, h 12 cm, t max. 7 cm Von dem Omamentfries haben sich zwei Bildfelder teilweise erhalten: ein fast vollstandigcr Modelab-druck mit zwei Motiven des Eierstabs und mehr als die Hiilfte einer weiteren gleichen Mustereinheit. Die Zwischenglieder sind hier als Prismen ausgebildet, die die Kriimmungen der Eierschalcn auf beiden Seiten 'viederholen. Ober und unter dem Fries folgt je eine gerade Leiste. Fragment eines Stuckgesimses Kat. Nr. 33, Abb. 4 1 11,5 cm, h 12,5 cm, t max. 6 cm Zwei Bildfelder des Frieses sind teilweise erhalten: ein Eimotiv links und rechts ein weiteres Eimotiv n>it zwei Pfeilspitzen und dem Rest eines zweiten Eis. Ober und unter dem Fries folgen gerade Leisten. Fragment eines Stuckgesimses Kat. Nr. 35, Abb. 4, 7 Skrabar 1904, 209, Fig. 166 1 15 cm, h 12,5 cm, t max. 6 cm Das Gesims weist neben dem Delphinfries eine Abfolge von zwei geraden Leisten und einen weiteren Fries auf. Von dem Delphinfries bat sich ein halber Modclabdruck des Eierstabs mit Pfeilspitzen erhalten, daneben ein prismenfòrmiges Randglied eines 'veiteren Eierstabs. Der zweite Fries ist mit einem Blattstab geschmiickt. Ein Model-abdruck besteht aus drei ganzen Blattchen und den Ràndem von zwei weiteren Blàt-tern. Auf dem Fragment hat sich ein ganzer Stempclabdruck und die linke Halfte ei- nes weiteren Bildfeldes erhalten. Aus dem Profil des Fragmentes geht hervor, daB der Fries mit den Eierstàben welter ausladt als der mit den Blattstaben, also iiber diesem liegen muB. Die Position der Blatter wàre danti wie ùblich stehend, die Pfeile der Zwischenglieder des Eierstabs zeigen jedoch nach oben stati nach unten, wie es nach denti Vorbild der Architekturglieder zu fordem ist. Vermutlich wurde versehentlich das Model beim Eindriicken des Omaments verdrcht. Fragment eines Stuckgesimses Kat. Nr. 36, Abb. 4 1 8,3 cm, h 7 cm, t max. 5,2 cm Das Fragment zeigt vier fast voltstandige Motive des Blattstabs, Rander des Models sind nicht erkennbar. Das Gesims besteht also aus einem oberen Fries aus Blattstaben und den Bildfel-dem mit den Delphinen, zwei glatten Leisten und dem unteren Fries mit den Blattstaben. Wie die Fragmente 31, 32, 33 und 35 zeigen, folgen jeweils zwei Stempel des Eierstabs mit je zwei Eimotiven hintereinander. Nach zwei Feldem mit Eierstàben folgen je zwei Bildfelder mit den Delphinpaaren, wie aus dem Fragment 27 zu ent-nehmen ist. Durch seinem hohen Stamm kennzeichnet sich das Motiv zwischen den beiden Delphinen als Bàumchen und nicht als Palmette.30 Die Modeln sind eher sorg-los und nach dem AugenmaB nebeneinander gesetzt, meist ist die Waagrechte unge-fahr getroffen, aber in unterschiedlicher Hòhe. Es ergibt sich so ein aufgelockertes Bild, das trotz oder wegen des Verzichts auf angestrengte Perfektion angenehm wirkt. Die rekonstruicrte Folge der Fragmente in Abb. 4 soli deren Anordnung nur sinn-gemàB wiedergeben. Das Omamentband erreicht in der Zeichnung eine Lànge von 1,80 m, die Darstellung ist etwas komprimiert durch die enge Nachbarschaft der Fragmente 33 und 29, die in Wirklichkeit nicht aneinander passen. Die Verlàngerung der Zeichnung um einige Leerelemente bàtte zwar die vòllig korrekte Platzierung al-ler Fragmente mit sich gebracht, aber keinerlei weiteren Informationswert besessen. Wenn nun die aus den erhaltenen Fragmcnten rckonstruierbarc Gesamtlànge des Frie-ses mit ca. 2,50 m angenommen wird, ist damit ersi ein Drittel der Wandlànge des Raumes 38 abgcdeckt, der die respcktablcn Mafie von 7,50 x 6,80 m besafi. Auch in Aquincum wurde in einem Wohnhaus der Zivilstadt ein Stuckgesims mit Dclphindarstcllungcn gefunden.31 Die streng ausgerichteten, steil angeordneten Del-phine sind zu beiden Sciten eines Kantharos gruppiert. Kaum erkennt man die Model-stòfie, sehr exakt geschnitten ist auch der unter dem Dclphinfries folgende Zahn-schnitt. T. Nagy kennt verwandte Stiickc aus Poetovio (das hier beschriebene Gesims), aber auch in Flavia Solva und Virunum.32 Letztcrcr Verglcich pafit besser als der erste, demi der Dclphinfries aus Aquincum zeigt einen strengen, klassizistischen Duktus, von dem bei den Fragmcnten aus Poetovio nicht die Rede sein kann. Das Gesims wird von T. Nagy der ersten Phasc des Wohnhauses zugeschricbcn, die in die erstcn Jahrzehnte des 2. Jhs. zu setzen ist. Nach der Ausfuhrungstechnik und der Auffassung des Ornaments ist ein Stuckre-lief aus Intercisa33 besser mit den Fragmcnten aus Poetovio vcrgleichbar. Der Fundort dicscr Gcsimstcilc war ein Haus in den Canabae von Intercisa.34 Die Delphine wie auch die in Intercisa vorkommenden laufenden Stiere werden dem Formenschatz der architektonischcn Tonrclicfs der frùhcn Kaiscrzcit zugcwiescn35 und damit der “klas-sischen” Formcnwelt. Zu den Stukkatcurwerkstàtten in Aquincum haben dieso Fragmente kcine erkcnnbarc Bezichung, scxlafi sic vcrsuchswcisc einem mit der in Intercisa stationierten syrischen cohors Hemesenorum in Verbindung stehenden Handwerker zugeschrieben werden.36 Von dem gleichen Stukkateur diirfte die Ausstattung eines Gebaudes stammen, ùber das und um das herum sich spàter ein im 4. Jh. belegtes Gràberfeld ausbreitete.37 Da die Stuckfragmente mit den laufenden Stieren und Sire-Hen, deren Omamentcharakter tatsàchlich grofie Àhnlichkeit mit dem Delphinfries aus Intercisa besitzt, bereits als Schuttmaterial in der Verfullung der Gràber kamen, durften sie spatestens im 3. Jh. entstanden sein, da fur die Benutzung des Gebaudes auch eine gewisse Zeitspanne zu berechnen ist. Die Datierung des Stuckfrieses mit den Stieren und Sirenen wird auch durch einen Munzfund gestùtzt, der Miinzen aus der Zeit von Severus Alexander bis Valentinianus umfaBt.38 Die spatesten Miinzen durften das Ende der Beniitzungszeit des Hauses bezeichnen, sodaB die Herstellungs-zeit der Stukkaturen eher durch die fruheren Miinzen bezeichnet werden diirfte. AuBer den bereits beschriebenen Stiicken befinden sich im Pokrajinski muzej noch 9 weitere Stiicke, deren Fundort aus der Literatur nicht sehr gut zu erschlieBen ist. Sie sind im Katalog von I. Mikl-Curk im AnschluB an die bereits vorgestellten Fragmente ohne Angabe eines anderen Fundorts weiter aufgezàhlt.39 Im alten Inventarbuch ist ■wie bei vielen anderen Fundkomplexen nur beim ersten Stiick der Fundort aufgefiihrt. Auch hier scheint bei dem Fragment 37 kein neuer Fundort auf. SchlieBlich darf noch an den Text Skrabars erinnert werden: “schòne Stuckgesimse, Eierstàbe wechselnd tnit zwei gegeneinander gekehrten, durch eine Palmette getrennten Delphinen u. a.”40 Die Aufzàhlung Skrabars nennt Motive, sodaB aus der aussagekràftigen Textstelle “u. a.” zu schlieBen ist, dafl der von ihm gehobene Fundkomplex auch noch anderc Motive umfaflte. Die restlichen 9 Fragmente zeigen 7 weitere Ornamente, die zu 4 Gesimsen zu-sammengefaBt weden kònnten. Zu der Dekoration des Hauses E kònnen aber in der Bauphase, in deren Schutt sich die Stuckfragmente fanden, hòchstens noch ein oder zwei weitere Gesimse gehòren, die sich auch im Stil nicht zu stark von den beschriebenen unterscheiden durften. Vermutlich wurde zur Unterfiillung des Hypokaustums auch Schutt aus anderen benachbarten Hàusem verwendet, es ist aber auch mòglich, daB Skrabar das Haus E nicht vollstàndig ergraben hat. Gcmessen an seinem hohen Ausstattungsstandard crschcint nàmlich die Grundflàche des Hauses zu klcin, denn 'venn es auch nicht mehr Wohnràume umfaBt haben solite, so fehlen doch sàmtliche Nebenraume. Da Skrabar, wic es zur seiner Zeit iiblich war, immer mit schmalcn Graben an den Mauem entlang grub, wie aus dem Schnittplan zu ersehen ist,41 ist es mòglich, daB er ausgerissene Mauerziige nicht erkennen konnte. Fragment eines Stuckgesimses Kat. Nr. 37, Abb. 5 1 13,5 cm, h 10 cm, t max. 9,5 cm Das Ornament besteht aus relativ hohen, gefulltcn Pfeifcn, von denen immer drei zu einer Modeleinheit zUsammengefaBt sein. Grhalten sind die Abdriickc eines ganzen und zu beiden Sciten eineinhalb bzw. ein 'vciteres Pfeifenblatt. Obcr und untcr den Pfcifen folgt eine gerade Leiste. Fragment eines Stuckgesimses Kat. Nr. 38, Abb. 6 1 12 cm, h 14 cm, t max. 6 cm Von dem Omamcntfries hat sich cine halhc Palmette mit stark gckriimmten, hakenformigen Blattem er-'la|ten. Links davon erscheincn zwei stehende Lanzetlblatter. Ùber dem flachen Bildfcld folgt eine schmale Leiste, dann ein dreieckig angelegter Leistengrat. Fragment eines Stuckgesimses Kat. Nr. 39, Abb. 6, 7 I 15 cm, h 13 cm, t max. 6,5 cm Zwei Palmetten mit lanzenformigem Mittelblatt sind erhalten, die einzelnen Motive werden von zwei stehenden Lanzettblattchen getrennt. Fragment eines Stuckgesimses Kat. Nr. 40, Abb. 6 1 14,5 cm, h 9,5 cm, t max. 5 cm Das Gesims bestand aus mindestens zwei Omamentleisten, von der unteren ist nur der Rand eines Blat-tes oder einer Eierschale erhalten. Der besser erhaltene Fries zeigt ein Muster aus stehenden S-Motiven, die zwischen sich Herzmotive und einen Blutenkelch einschlieBen. Die Oberflache der Ornamente ist stark ver-rieben. Fragment eines Stuckgesimses Kat. Nr. 41, Abb. 6, 8 1 8,5 cm, h 9 cm, t 2,8 cm Das Omamentfeld zeigt zweifach iibereinander gestapelte Herzmotive, die auf bzw. zwischen Ranken-teilen stehen. Das Muster wird von fadenartigen Stuckauflagen nachgezeichnet. Fragment eines Stuckgesimses Kat. Nr. 42, Abb. 6, 8 1 10 cm, h 6 cm, 6 max. 2,2 cm Auf diesem Fragment ist der StoB zweier Model zu erkennen. Auf jeder Seite der Naht steht ein halbes doppelgeschoBiges Herzmotiv. Die Ranken am FuB des Omaments zerfallen in hakenartige Abschnitte. Der Querschnitt des Frieses ist leicht konvex. Fragment eines Stuckgesimses Kat. Nr. 43, Abb. 6, 8 1 13, 5 cm, h 12 cm, t max. 9,5 cm Das Gesims besteht aus zwei gut erhaltenen Omamentleisten, die von einer schmalen geraden Leiste getrennt werden. Der Eierstab setzt sich aus stark angeschnittenen Eiem mit geschlossenen Schalen zusam-men, die von Pfeilmotiven mit kraftig ausgebildeter Spitze getrennt werden. Das konvexe Proni macht das Vorbild von Architekturomamenten spiirbar. Die obere Omamentleiste zeigt ein hangendes Akanthusblalt mit lappigen, breiten Blattchen, die kraftige Mittelrippen besitzen. Von dem Akanthusblalt wird ein drei-blattriges Bliitenmotiv umfangen. Der Querschnitt des Ornaments nahert sich einer flachen lesbischen Welle. Fragment eines Stuckgesimses Kat. Nr. 44, Abb. 6, 8 1 13,5 cm, h 10 cm, t max. 6 cm Das Gesims setzt sich aus einem sehr in die Breite gezogenen Zahnschnitt und einem Omamcntband zusammen, das aus Herzmotiven aufgcbaut ist. Das Muster wird von diinnen Stuckbandem umrissen, die Herzhalften erinnem an die stehenden S-Spiralen, an dercn Beriihrungspunkt eine tropfenformige Kontur zu hangen scheint. Zwei Bander am FuB des Omaments verbinden die Herzmotive. Fragment eines Stuckgesimses Kat. Nr. 45, Abb. 8 1 12,5 cm, h 10 cm, t 5,5 cm Das Gesims zeigt eine gialle lesbischc Welle und drei Profilicrungen ohne Ornamente. Fragment eines Stuckgesimses Kat. Nr. 46, Abb. 8 1 10 cm, h 8 cm, t max. 2,5 cm Das Gesims setzt sich aus drei runden Viertclslabcn und einer geraden Leiste zusammen. Ornamente fehlen. Fragment eines Stuckgesimses, Kat. Nr. 1390, Abb. 5 Fundort unbckannt. 1 8 cm, h 8 cm, t max. 4 cm Das Gesims besteht aus einem Eierstab und einem hangenden Pfeifcnslab. Die teigigen Schalen umfas-sen die Eier U-formig. Unter einer drcieckigcn schmalen Leiste folgen die hangenden Pfeifen, deren Ful-lungen gerade abgeschnitten sind. Es ist moglich, dafl der Eierstab hangend und der Pfeifenstab stehend zu denken sind. An den Stil und die Technik der Fragmente 23 bis 25 aus dem Hans E lassen sich die Fragmente 38, 39 und 44 gut anschlieBen. Auch sic zeigen den etwas uberfeiner-ten Dekor mit zarten Stucklinien, die teilweise an ein Spitzenmuster erinnem. Diese Ornamente besitzen hòchstens graphischen, nicht aber plastischen Wert, die Nachah-tnung von Architekturmotiven erfolgt nur oberflàchlich und ohne Verstàndnis und Interesse an deren konstruktiver und plastischer Genese. Ein Fragment einer Palmettenreihe aus Aquincum42 àhnelt den Fragmenten 38 und 39, zeigt jedoch ein kreisfòrmiges Mittelmotiv, das von dem Stiel des hier ovalen Mittelblattchens gekreuzt wird. Dieses Stiick ist nicht datierbar. Die Palmetten eines Stuckgesimses aus Flavia Solva43 zeigen cine andere Auffassung des Omaments. Auch auf den Stuckgesimsen aus dem Baderbezirk von Virunum erscheinen Palmetten ausschlieBlich als Teil des Anthemions in Verbindung mit Lotus- und anderen Blutenmotiven.44 Die Herzmotive des Fragments Kat. Nr. 44 finden sich dagegen auch auf einem Fragment aus Aquincum im Ungarischen Nationalmuseum.45 Sie weden dort aller-dings von vertikalen Rankenrollen umfaBt und von zungenartigen Zwischengliedem getrennt. L. Nagy datiert das Fragment in die erste Halfte des 3. Jhs.46 Es stammt aus dem Bad der Zivilstadt, aus dem die Miinzfunde bis in die Zeit des Probus reichen.47 Ein Fragment eines Stuckgesimses mit einer vòllig identischen Version des Oma-•nents aus Aquincum befindct sich auch im Museum Camuntinum.48 Wie das Fragment 44 lassen auch die Stiicke 41 und 42 einen gewissen Grad von Horror vacui erkennen. Die ganze Flache des Bildtragers ist von Stucklinien ausge-fiillt, die nur unklarc, lineare Ornamente umreiBcn. Auch fiir die zweifach iibereinan-dergestapelten Herzomamente ist kein direktes Vergleichsbeispiel aus Pannonien be-kannt. Die Tendenz zur Flàchenfùllung ist aber bei mehreren aus Aquincum bekann-ten Fragmenten deutlich.49 Nagy datiert diese Stiicke frùhestens an die Wende des 3. zutn 4. Jh.50 Es werden kaum noch kanonischc Ornamente verwendet und alle Leer-ràume mit Ornamentbcstandteilen angefullt, fiir L. Nagy ein typisches Anzeichen des “Verfalls”.51 Wenn auch vielleicht die unruhige Komposition zu tadeln sein solite, muB man doch glcichzcitig die rege Phantasie bcwundem, mit der die neuen Oma-tnente geschaffen werden. Die Qualitàt eines Werkes solite jedoch nicht nach dem Orad der erfolgreichen Nachahmung anerkannter Vorbilder und Muster beurteilt wer-dcti, sie ist vielmehr cine kreatives Produkt der Auseinandersetzung mit den vorge-fundenen Vorstellungen. Bine andere Stilrichtung vertretcn die Fragmente 40 und 43. Die gefàlligen Oma-toentformen sind plastisch ausgeformt und nicht nur graphisch umrissen. Fiir das hàn-gende Akanthusblatt, das im weitesten Sinne als vegctabilisiertes Scherenkymation aHgcsprochen werden kònnte, finden sich in Pannonien keine Vergleichsbeispiele. Auf Stuckgesimsen in Pompeji kommt das Drciblatt aber haufig als Teil von Scheren-ut»d Biigelkymata vor,52 und ist also offenbar mehr dem klassischen als dem provin-ziellcn Formenkreis zuzuordncn. Àhnliches trifft auf den Eierstab mit den angeschit-tenen Eiem und den groBen Pfeilspitzen zu. Dicser tritt auf dem gleichen Fragment aus Aquincum auf wie das Herzmotiv unseres Stiickes Kat. Nr. 44,53 sodaB auch hier die Daticrung L. Nagys in die 1. Halfte des 3. Jhs. iibemommen werden kann.54 Das Motiv der stehenden S-Motivc kommt in etwas anderer Form an einem Ge-simsfragment aus Aquincum vor,55 das zu den von L. Nagy wegen ihres unklassi-Schen Charakters geriigten Stiicken aus der Zeit um 300 gehòrt.56 Dort sind die Spira- len allerdings zu diinnen Faden abgemagert, sodaB man die ihre Datierung nicht fur die Fragmente aus Ptuj ubemehmen kann. Das Motiv der S-Spiralen kommt dagegen in auch an Grabsteinen und als Simadekoration kleinerer Kultbauten vor57 und bat neben zahlreichen, moglichlichenveise auf keltischen Formvorbildem58 beruhenden Pa-rallelen auch eine starke Tradition auf italischen Dachterrakotten.59 Der auf den Fragmenten 37 und 1390 dargestellte Pfeifenstab mit Fiillungen kommt in Pannonien selten auf Stuckgesimsen vor. Fin Exemplar stammt aus Camun-tum,60 und das verschollene Stiick aus der Grabung von S. Jenny ist zu nennen.61 Bei-de Vergleiche geben aber keine Datierungshilfe. Zusammenfassend ist zum Formenschatz der Stuckgesimse aus Poetovio zu be-merken, daB die Parallelen, die sich vor allem in Aquincum finden lassen, die Annah-me des Exports von Stempeln fùr die Modelherstellung bestàtigen. Dies trifft vor allem fiir das Motiv der umschriebenen Palmette zu. Àhnliche Varianten finden sich in Aquincum fur das Ornament der Delphine (Fragmente 26-36), der Palmettenreihe (Fragmente 38 und 39) und des Herzmusters (Kat. Nr. 44), keine Vergleichsbeispiele finden sich fiir den Pfeifenstab (Fragmente 37 und 1390), die Doppelspiralen mit Herz-motiven und Bliitenkelchen (Kat. Nr. 40), die doppelstòckigen Herzmotive (Fragmente 41 und 42) und die hàngende Akanthusreihe mit Dreiblatt (Fragment 43). Die Auf-zàhlung verrai, daB die Anzahl der Ornamente, fùr die direkte Parallelen anzufiihren sind, geringer ist als die der “freien” Ornamente. Das ist wohl darauf zuriickzufiihren, daB die Variationsbreite fiir Stuckomamente nahezu unendlich war und der Phantasie auch nur geringe technische und materielle Schwierigkeiten entgegenstanden. Auch in Pompeji wurden kaum jemals die glcichen Ornamente mehrmals miteinander kom-biniert; mit der mehrfachen Venvendung eines Musters laBt sich bereits der Tatig-keitsbereich einer Werkstàtte umsehreiben.62 Die Vielfalt der Formcn ist offenbar in der Stukkatcurkunst stàrker die Norm als in anderen Disziplincn der Kunst. Vcrsuchen wir jetzt, die Daticrungen der cinzclnen Ornamente zusammcnfasscn, so ergibt sich folgendes Bild: Die umschriebenen Palmcttcn (Kat. Nr. 23 bis 25) kònn-ten in der 1. Halfte des 3. Jhs. entstanden sein, der Dclphinfrics (Fragmente 26 bis 36) in der 2. Halfte des 3. Jhs. Die Palmettenreihe Nr. 38 und 39 kann nicht nach Vcr-gleichsbeispiclen datiert werden, schlicBt sich im Stil jcdoch am ehesten an die umschriebenen Palmcttcn aus der 1. Halfte des 3. Jhs. an. Die etwas krausen Ornamente der Fragmente 41, 42 und 44 sind wohl etwas spàter anzusetzen, viclleicht um die Jahrhundcrtwcndc. Fiir die Stiickc 40 und 43 kann die Datierung nur fùr den Eicrstab des Fragmcnts 43 mit der 1. Hàlftc des 3. Jhs. ùbemommen werden. Die Fragmente 37 und 1390 sind nicht datierbar. Fùr das Haus E (Abb. 3) ergibt sich daraus, daB die Ausstattung des nòrdlich des Korridors liegenden Zimmcrs 35 aus der 1. Halfte des 3. Jhs. stammt. In dem sùdli-chen Zimmcr 38 wurdc noch zu Beginn des 4. Jhs. cin ncucs Hypokaustum cingcbaut. Dabci wurden die Bruchstùcke vcrschiedcncr Wanddckorationcn verschiedcner Zim-mer, wcnn nicht Hiiuscm aus dem 3. Jh. cinplaniert. Aus den Mùnzfunden in den Hàuscm A, B und D, die alle noch Mùnzen aus der 1. Hàlftc des 4. Jhs. umfasscn, geht hcrvor, daB die òstlichcn Canabae mindestens bis zur Mitte des 4. Jhs. besicdclt warcn. Tatsàchlich dùrftc die ròmischc Sicdlung am Sùdufcr der Drau spàter von den Gotcn heimgcsucht und schlicBlich aufgegcbcn worden scin.63 Die Ausstattung der von Skrabar ergrabenen Hàuscr entbchrtc durch die bcschric-bencn Stuckdekorationcn nicht ciner gewissen Qualitàt, auch die erhaltcncn Wandma- lereien iiberraschten durch Originalitàt,64 man denke auch an die “sehr schònen wei-Ben Stufen aus Bacherermarmor”.65 Der spatere Grabungsplatz Skrabars erregte auch schon etwas fruher Aufsehen, als V. Kohaut “eine gròBere Fundamentsanlage aus Zie-gel- und Bruchsteinmauerwcrk”66 freigelegt batte. “Der Mortelverputz war bemalt und zwar mit satten Farben in roth, zinnobergriin, gelb, welche àuBerst gut erhaltene Farbenharmonie beute noch das Interesse fesseli. Auch viele Marmorstucke, von Tischplatten, Sàulenschàften herriihrend, wurden daselbst gefunden.”67 Skrabar selbst setzte scine Forschungen im Jahr 1905 fori und entdeckte ein weiteres Gebàude bstlich des Hauses E, das er als zu diesem gehoriges Wirtschaftsgebàude interpretierte.68 Die verdienten Ausgraber S. Jenny, V. Kohaut und V. Skrabar wuflten zum Zeit-punkt ihrer Forschungen noch nicht, an welchem Punkt der antiken Stadt sie sich be-fanden und standen ihren Ergebnissen etwas ratlos gegenùber. Zum einen sprachen die Fundgegenstànde von einer fiir provinzielle MaBstabe sehr hochstehenden materiellen Kultur, zum anderen wirkten die Grundrisse der Hauser teilweise wirr und die Funk-tìonen der Gebàude ungeordnet, sodafi nach alien positiven Schilderungen Skrabars unvermittelt am Ende seines Berichts ein geringschàtziges MiBtrauen der Òrtlichkeit gegenùber zur Vorschein kommt und seinen frùheren ÀuBerungen widerspricht: “Die aufgedeckten Gebàude gehoren unbedingt verschiedenen Bauperioden des 2. bis 4. Jh. n. Chr. an. ... Die àrmliche Bauart sowie die wenig kostbaren Funde lassen schlie-Ben, daB die Gebàude einer niederen Klasse der Bevòlkerung der Pettauer Villenstadt sngehòrt haben.”69 ANMERKUNGEN: 1 V. Skrabar, Ròmische Funde in Peltau. JZK NF 2, 1904 (Skrabar 1904) 209, Fig. 163, Fig. 166. 2 S. Jenny, Poetovio. MZK NF 22, 1896 (Jenny 1896) 4, Fig. 3; 11, Fig. 14; 15, Fig. 20. 3 I. Mikl-Curk, Poetovio I. Katalogi in Mono-«wfije 13, 1976 (Mikl-Curk 1976) 68 ff. 4 W. Schmid, BRC K 15, 1923-24, 212 ff (Schmid 1923-24); dagegen B. Saria, BRGK 16, 1925-26, 113 ff. 5 W. Schmid, Čas. zgod. narod 30, 1935, 129 ff. 6 B. Sana, Poetovio, RE XX1/1, 1951, 1167 ff (Saria 1951). 7 Schmid 1923-24, Abb. 16. 8 V. Skrabar, Die ròmische Draubrucke bei pettau. ÓJH 17, 1914, Beibl. 155 ff. 9 Jenny 1896, 1 ff. 10 Zum archàologischen Wcltbild von S. Jenny. Ch. Ertel, Landschaftsbczogcnes Bauen in “ngantium. Jh. D. Vorarlberger Landesmuseums-Ve<"eins, 1990, 63 ff. 11 Jenny 1896, 2. 12 Jenny 1896, 3. 13 Jenny 1896, 3 f. Fig. 3. u Schmid 1923-24,221. 15 Jenny 1896, 11, Fig. 14. 16 Jenny 1896, 6. 17 Jenny 1896, 14. 18 S. a. M. Frizot, Stucs de Caule et des prò-vinces romaines. Motifs et techniques. Dijon 1977 (Frizot 1977) Kat. Nr. 323-325. 19 Skrabar 1904, 194 ff. 20 Skrabar 1904, 199. 21 Skrabar 1904, Fig. 138. 22 Skrabar 1904, 212: “In den Gebauden und um sie herum lag sehr viel Schlamm, wie soleher bei Oberflutungcn durch Hochwasser mitgefiihrt wird.” 23 Skrabar 1904, Taf. III. 24 L. Nagy, Die ròmisch-pannonische dekora-tive Malerei. RM 41, 1926, 79 ff (Nagy 1926) 104, Beil. XVI a; ders., A pannoniai-római diszitò ren-deltetésii stukkó-pàrkànyok. Arch. Ert. 41, 1927, 114 ff (Nagy 1927), 121, Abb. 48; Frizot 1977, Kat. Nr. 25 B. Kuzsinszky, Bud. Rég. 11, 1932, 205 ff; Nagy 1926, 101; Nagy 1927, 120; Frizot 1977, 58 ff. 26 D. Gàbler, Der EinfluB der sudgallischen Sigillateli auf die pannonischen Topfereien. Arh. vest., 26, 1975, 148. 27 Nagy 1926, 104. 28 A. Alfòldi, The exportation of thè pottery of Pacatus to Moesia. Fol. Arch. MI, 1939, 97 ff. 29 Skrabar 1904, 210. 30 Skrabar 1904, 209. 31 T. Nagy, Az Aquincumi un. Festolakàs. Bud. Rég. 18, 1958, 165, Abb. 19. 32 W. Schmid, ÓJH 19-20, 1919, Beibl. 154; Schmid 1923-24, 229. 33 A. Hekler, Forschungen in Intercisa. ÓJH 15, 1912, 174 ff (Hekler 1912), Abb. 114; M. Alfòldi, L. Barkóczi, J. Fitz, K. Póczy, A. Radnóti, A. Salamon, K. Sàgi, J. Szilàgyi, E. Vago, Intercisa II. Arch. Hung. NS 36, 1957 (Intercisa 1957) 19 ff; Nagy 1926, 107 f; Nagy 1927, 130; Frizot 1977, Rat. Nr. 318. 34 Gebaude B nach Hekler 1912, 175 = Ge-baude 6 nach L. Barkóczi, M. Alfòldi, G. Erdélyi, E. Ferenczy, F. Fùlep, J. Nemeskéri, Intercisa I, Arch. Hung. NS 33, 1954 (Intercisa 1954) 19 ff und Fitz, Intercisa 1957, 19 ff. 35 Hekler 1912, 175; Intercisa 1957, 19. 36 Intercisa 1957, 20. 37 Intercisa 1957,21. 38 Hekler 1912; Intercisa 1954, 19 f; Intercisa 1957, 20. 39 Mikl-Curk 1976, 68. Allerdings wird auch der genau bekannte Fundort der Stiicke Nr. 23 bis 36 nur ungcnau angegcben: "Hajdina oder Zgornji Breg". 40 Skrabar 1904, 210. 41 Skrabar 1904, Fig. 138. 42 B. Kuzsinszky, Bud. Reg. 4, 1892, Abb. 37 und 38. 43 Schmidt 1923-24, 229, Abb. 22; Frizot Kat. Nr. 327. 44 C. Praschniker, H. Kenner, Der Bade r he-zirk von Vtrunum. Wien 1947 (Praschnikcr-Kenner 1947) 207 ff, Nr. 7163, 7175, 7646, 8118, 8220; Frizot, Kat. Nr. 336, pl. 3-5. 45 J. Hampel, Arch. Ert. 2, 1882, 62; ders., Bud. Rég. 2, 1890, 70, Abb. 15; Nagy 1926, 104, Beil. XVI b; Nagy 1927, 121, Abb. 47; Frizot 1977, Kat. Nr. 312. 46 Nagy 1927, 121. 47 J. Hampel, Bud Rég. 2, 1890, 72, Taf. I, 13. 48 Der genaue Fundort ist unbekannt, alle Stiicke sind eretmals bei Frizot 1977, Kat. Nr. 303 abgebildet. 49 Nagy 1926, Beil. XVII, a; XVIII, b, c; Nagy 1927, Abb. 49, 50, 51; Frizot Kat. Nr. 314, 315,316. 50 Nagy 1927, 122. 51 Nagy 1927, 308. 52 U. Riemenschneider, Pompejanische Stuck-gesimse der Dritten und Vierten Stils. Frank-furt/Main 1986 (Riemenschneider 1986) 506 ff. 53 Nagy 1926, Beil. XVI Nagy 1927, Abb. 48; Frizot Kat. Nr. 312. 54 Nagy 1927, 121. 55 Nagy 1927, Abb. 49; Frizot Kat. Nr. 314. 56 Nagy 1927, 122. 57 Ch. Enel, Ròmische Architektur aus Car-nuntum. RLÓ 38, 1991, 291 ff. 58 Frizot 1977, 78. 59 z. B. H. Koch, Dachterrakotten aus Cam-panien. Berlin 1912, 85, Abb. 102; A. Andrén, Ar-chitectural Terracottas from Etrusco-ltalic Tem-ples. Rom 1939, Taf. 21/70, 40/132. 60 E. Swoboda, Carnuntum. Kòln 1958, Taf. 39; Frizot Kat. Nr. 322. 61 Jenny 1896, Fig. 20; Frizot Kat. Nr. 325. 62 Riemenschneider 1986, 366 ff. 63 Saria 1951, 1176. 64 Skrabar 1904, 208, Taf. III. 65 Skrabar 1904, 208. 66 V. Kohaut, Mittheilungen uber Ausgrabun-gcn von Poetovium im Jahre 1897. MZK NF 25, 1899, 30 (Kohaut 1899). 67 Kohaut 1899, 30. 68 V. Skrabar, Grabungen am Oberrann bei Pettau. MZK 3. F. 4, 1905, 310 ff. 69 Skrabar 1904,212. ŠTUKATURE IZ PETOVIONE Povzetek V Pokrajinskem muzeju Ptuj je skupno 24 fragmentov štukatumih zidnih vencev. Dva izmed njih je leta 1904 objavil V. Skrabar v svojem poročilu o izkopavanju, treh fragmentov, ki jih je upodobil S. Jenny (sl-2), pa ni mogoče najti. V tekstu so navedene številke po I. Mikl-Curk. Najstarejše raziskave v Petovioni so se osredotočile na dele rimske naselbine južno od Drave, ki so jih potem, ko so lokalizirali od reke uničen legijski tabor, lahko identificirali kot canabae. Pri svojih prvih iz- kopa vanj ih na Zg. Bregu je S. Jenny v stanovanjskem poslopju C našel fragment štukature z jajčevnikom. V poslopju E, prostorni stanovanjski hiši z značilnostmi palače, velikopotezno opremljeni z mozaiki, je bil odkrit fragment štukatumega palmetnega friza. V drugi, nekoliko bolj preprosti stanovanjski hiši, so našli prav tako štukatume venčne zidce, fragment jajčevnika ter palmetnega friza, morebiti antemija, ter fragment tro-bentaste spirale. Medtem ko je v štukaturi uporabljen element jajčevnika takorekoč pri vseh ornamentalnih kompozicijah, sta v Petovioni trobentasta spirala ter antemij le redka. Leta 1903 je V. Skrabar izkopaval južno od rimskega dravskega mostu. Skupno so odkrili pet poslopij, od katerih so štiri, glede na najdbo novcev, datiranih do 1. polovice 4. stoletja, služila za obrtne ali poljedelske dejavnosti. Peta stavba E je izstopala zaradi visoke kvalitete arhitektonske zasnove. V prostoru 35, severno od srednjega hodnika, sta se ohranili dve plasti ljubkih stenskih slik. V ruševinah tega prostora, ki je očitno spadal v novejše obdobje dekorja, je bil najden fragment štukatumega venčnega zidca z opisano palmeto (kat. št. 23). V Pokrajinskem muzeju sta še dva druga neobjavljena fragmenta istega venčnega zidca (kat. št. 24 in 25). Enak palmetni ornament kot na teh dveh fragmentih najdemo na nekem štukatumem venčnem zidcu, ki ga datiramo v 1. polovico 3. stoletja. V primeru Akvinka je bilo mogoče določiti neposredno povezavo lončarskih delavnic za izdelavo štukatumih venčnih zidcev, ki je omogočala datiranje izdelkov. L. Nagy meni, da je vse do 2. polovice 3. stoletja obstajala tesna povezava med proizvodnjo keramike in štukatur, sodeč po naših fragmentih, označenih s kat. št. 23-25 pa je izvoz štukatumih žigov očitno segal tudi do Pe-tovione. V proštom št. 38, ki leži v zgradbi E južno od hodnika, so določili dvoje drug nad drugim ležečih hipo-kavstnih grelcev. V ruševinah starejšega hipokavsta so odkrili fragmente štukatumega venčnega zidca z delfini in jajčevnikom (kat. št. 26-33 ter 35-36). Štukatura je sestavljena iz zgornjega friza iz listnega traku, dveh gladkih letev in pod njima razvrščenih polj z delfini. V spodnjem frizu si sledita vedno po dva pečatna motiva jajčevnika s po dvema jajčnima motivoma, ki sta jima priključeni po dve polji s parom delfinov. Kalupi so drug ob drugem nameščeni le približno vodoravno. Skupna dolžina friza, ki jo je mogoče rekonstmi-rati, znaša približno 2,50 m, torej le tretjino celotne dolžine stene prostora št. 38 (površina prostora je 7,25 x 6,50 m). V civilnem mestu Akvinku so v neki stanovanjski hiši odkrili štukatumi venčni zidec z upodobitvijo delfinov, ki pa je bolj strogega, klasicističnega značaja in izvira iz 2. stoletja. Fragmentom iz Petovione je l’plj podoben štukatumi relief iz canabae v Intercisi. Dela pripisujejo nekemu obrtniku, ki je bil povezan s sirsko cohors Hemesenorum v Intercisi in so domnevno nastala najkasneje v 3. stoletju. Poleg že opisanih štukatur je v Pokrajinskem muzeju še devet nadaljnjih kosov, ki bi jih prav tako lahko pripisali najdbam iz Skrabarjevih izkopavanj (kat. št. 37 do 46). Prikazujejo 7 drugih elementov, ki jih združujemo v štiri venčne zidce. K dekoraciji hiše E pa lahko gradbeni fazi, iz katere izhajata friz z delfini. Pripišemo kvečjemu le še enega ali dva druga, po stilu podobna. Verjetno so pri podlaganju hipokavsta upo-rabljali tudi drobir iz sosednjih hiš. Po stilu in tehniki lahko fragmentom 23 do 25 iz hiše E priključimo fragmente 38, 39 in 44, kajti tudi ti izkazujejo nekoliko prefinjen dekor z nežnimi linearnimi linijami štukature. Palmetna niza pri fragmentih 38 in 39 sta podobna ornamentu, ki je bil uporabljen v Akvinku, vendar ga ni bilo mogoče datirati. Frag-ment s srčastim ornamentom, označen s kat. št. 44, lahko primerjamo z najdbo iz Akvinka, ki jo hrani Madžarski narodni muzej in izvira iz 1. pol. 3. stol. Nemimi, linearni način uporabe dekorja pri fragmentih 41 in 42 priča o sorodnosti večjega števila fragmentov iz Akvinka, ki jih lahko uvrstimo nič prej kot na prehod 3. v 4. stol. Videti je, da se motiv dvonad-ahopnega srčastega ornamenta sicer ni pojavljal. Drugo stilno zvrst zastopajo plastično izoblikovani fragmenti št. 40 in 43. Za viseč akantov list (kat. št. 43), ki bi ga v širšem smislu lahko označili kot vegetabilizirani škarjasti kymation, v Panoniji ne najdemo Podobnega primera. Skupaj s trolistom se ornament pojavlja na štukatumih venčnih zidcih v Pompejih, prav j^Lo pa tudi jajčevnik z narczljanimi jajčnimi motivi in velikimi puščičnimi konicami. Pojavi se na enakem fiagmentu iz Akvinka kot srčasti motiv našega fragmenta št. 44, tako da bi tudi tukaj lahko prevzeli datiranje L. Nagya v 1. polovico 3. stol. Motiv pokončnih S-ov (kat. št. 40) se pojavlja v nekoliko drugačni obliki na nekem fragmentu venčne-8® zidca iz Akvinka, ki bi ga po L. Nagyu zaradi neklasičnega značaja štukatur lahko šteli v čas okoli 1. 300. Vendar so se tam spirale stanjšale v tenke črte, tako da tega datiranja za fragmente iz Ptuja ne moremo upoštevati. Motiv S-spiral pa se v Panoniji pojavlja tudi na nagrobnikih ter kot sima dekoracija na manjših Kultnih zgradbah, ter je poleg keltskih oblikovnih vzgledov običajen tudi pri italskih strešnih terakotah. ' robentasta spirala je upodobljena na fragmentih 37 in 1390, le redko jo najdemo pri panonskih štukatumih venčnih zidcih in je ni mogoče datirati. tih takorekoč neskončna in je bila domišljija omejena le z zanemarljivo majhnimi tehničnimi in materialnimi težavami. Za hišo E se iz datacije štukatumih fragmentov izkaže, da izhaja oprema iz severno od hodnika ležeče sobe št. 35 iz 1. polovice 3. stol. V južni sobi št. 38 so še v začetku 4. stol. vgradili nov hipokavst. Pri tem so splanirali tudi koščke različnih stenskih dekoracij iz različnih sob, če ne kar iz hiš iz 3. stol. Oprema hiš, ki jih je izkopal Skrabar, velja na podlagi štukatumih venčnih zidcev kot dobra, zaradi svoje originalnosti so presenečale tudi stenske slikarije in arhitekturni ostanki. Zaslužna izkopavalca S. Jenny in V. Skrabar si ob svojih izsledkih nekako nista vedela sveta. Po eni strani so najdeni predmeti pričali o, za provincialna merila, zelo visoko razviti materialni kulturi, po drugi strani pa so bili videti tlorisi hiš deloma neurejeni ter funkcije posameznih stavb neurejene, tako da govori Skrabar, v nasprotju s svojimi natančnimi opisi, o ubožnih zgradbah kakšnega nižjega sloja prebivalstva. Stanovanjske hiše canabae iz Peto-vione pa bi bilo treba pripisati vsekakor kakšnemu srednje do dobremu standardu opremljanja. Dr. Christine Erte! Òsterreichische Akademie der Wissenschaften Kommission zur Erforschung des Romischen Limes in Òsterreich Sonnenfelsgasse 19 A - 1010 Wien 27 28 26 mmmmmššmmm TUn 36 31 30 32 33 29 Abb. 4 Fragmente eines Stuckgesimses Kat. Nr. 26 bis 33, 35, 36. Sl. 4 Fragmenti štuka kat. št. 26 do 33, 35, 36. 24 i 5 cm i Abb. 5 Stuckgcsimse Kat. Nr. 23 bis 25, 1390, 37. Sl. 5 Štukature kat. št. 23 do 25, 1390, 37. Abb. 6 Stuckgesimse Kat. Nr. 38 bis 44. SI. 6 Štukature kat. št. 38 do 44. Abb. 7 Stuckgesimse Kat. Nr. 23, 30, 35, 39 (Fotos Ch. E.). SI. 7 Štukature kat. št. 23, 30, 35, 39 (fotografije Christine Ertel). Abb. 8 Stuckgesimse Kat. Nr. 41-46 (Fotos Ch. E.). SI. 8 Štukature kat. St. 41-46 (fotografije Christine Ertel). Ptujski arheološki zbornik ob 100-letnici muzeja in Muzejskega društva (1993) str.: 359-383. PANNONISCHE GLANZTONWARE MIT STEMPELVERZIERUNG AUS CARNUNTUM VERENA GASSNER Zu den im 1. Jh. in Pannonien entstandenen Keramikgattungen gehòrt eine Ware, die durch einen schwarzen oder roten Glaztonuberzug sowie durch ornamentale, sel-ten figiirliche Stempelverzierungen charakterisiert ist. Aufgrund ihres hàufigen Vor-kommens in Pannonien wird sie zusammenfassend als “pannonische Stempelkera-^tik” bezeichnet, obwohl sich fiir sie nicht nur in verschiedenen Zentren der Provinz wie etwa in Poetovio, Savaria oder Aquincum eigene Form- und Motivsprachen her-ausgebildet haben, sondern Keramik mit Stempelverzierung auch in anderen Provinoti, wie etwa in Mòsien, gut belegt ist. Da eine zusammenfassende Bearbeitung bis jetzt fehlt,1 lassen sich Aussagen zur chronologischen Entwicklung, zur Vcrbreitung oder ùber die Eigenheitcn der einzelnen Lokalproduktionen nur mit Vorsicht treffen. Lediglich fiir eine beschrankte Anzahl von Fundorten ist der GcfaBbestand in repràsentativer Weise publiziert (z.B. Gorsium, Sala, Aquincum),2 viele wcitcre Orte, in denen ein reicher Bestand an gestempclter Keramik O envarten ist, sind noch unbearbeitet. Um eine dieser Liicken zumindest teilweise zu fidlen, soli in der vorliegenden Arbeit ein Uberblick iiber das Vorkommen der stempel-verzierten pannonischen Keramik in Camuntum gegeben werden. Die Ursprunge der gestempelten Keramik sind einerseits in den lokalen, spàtkelti-Schen Traditionen, andercrseits in der Beeinflussung durch die ròmische Importkera-rn'k, insbesondere durch die Terra Sigillata zu suchen. Aus mehreren Teilen Panno-friens kennen wir aus dem 1. Jh. n. Chr. eine scheibengedrehte, graue Ware feiner Ma-chart mit geglàtteter Oberflàche, die deutlich in spàtkeltischer Tradition steht. Die be-kanntesten Beispiele stammen aus der eraviskischcn Topferei von “Tabàn” in Aquin-cum, doch finden sich entsprechcnde Funde ebcnso im friihcn Material von Vetus Salina oder Gorsium.3 Im Westen der Provinz wurden àhnliche Stiicke etwa in Vindobo-na> Klostcmeuburg oder in Camuntum gefunden und von Griinewald als friihe, feine Doierware bezeichnet.4 Diese charakteristische Ware, die nach unserem jetzigen Wis-Sensstand noch wcit ins 2. Jh. hincin crzeugt wurdc,5 zeigt deutliche ròmische Ein-Jltisse. So konncn cinfache Stempelverzierungen bereits auf der Ware von Tabàn beo-bachtct werden,6 auch Tcller-Formen der italischen TS wurden z.B. in Vindobona bachgcmacht.7 An diese feine graue Ware schlieftt nun die graue Ware mit schwarzcm Glanzton-iibcrzug an, wobei die Tcchnik des Glanztoniiberzugs wohl wieder aus der Sigillata- produktion iibemommen wurde. Es lassen sich dabei z.B. im Material von den Miihl-àckem eine Reihe von Beispielen finden, die als Obergangsstiicke zu werten sind, wobei von einer Art “self- slip” iiber eine feinen, in der Farbe kaum vom Scherben zu unterscheidenen grauen Uberzug bis hin zum eigentlichen schwarzen Glanztonuber-zug alle mòglichen Varianten vorkommen. Die ersten, gestempelten Beispiele tauchcn etwa ab der flavischen Zeit im siidli-chen und westlichen Pannonien auf, wobei die GefàBformen haufig der italischen Sigillata entlehnt sind.8 Auch die Stempelung besteht in Anlehnung an die italischen Tòpfersignaturen haufig aus Namensstempeln in Planta-Pedis, die innen in die Mitte des Bodens gesetzt wurden. So sind etwa aus Poetovio die Tòpfer MARIVS, MOD.., oder CRESCE(s) bekannt, aus Vindobona ein MER..., aus Camuntum wiederum ein CRESCE(s), wobei sich seine Identità! mit dem Meister aus Poetovio nicht nachwei-sen lafit.9 Vielleischt zu einem etwas spàteren Zeitpunkt wurde der Namensstempel durch die Angabe der Sandalenriemen ersetzt.10 Die spàtesten Beispiele fur Planta-Pedis-Stempel, hier freilich mit unlesbarer, vielleicht schon urspriinglich einen Namen nur vortàuschender Schrift wurden in der Selmeci-Tòpferei in Aquincum gefun-den und konnen ins 2. Jh. datiert werden.11 Entsprechend der Verbreitung der Sigillata bzw. anderer Importgiiter kann auch die stempelverzierte Keramik zunàchst, also etwa ab flavischer Zeit, in den Orten ent-lang der Bernsteinstrafie beobachtet werden sowie mòglicherweise auch im Siidosten zwischen Save und Drau.12 Erst ab dem Ende des 1. Jh. und vor allem in 2. Jh. finden sich entsprechende Beispiele im Ostteil der Provinz. Wàhrend die Funde im Westen jedoch zumeist innen gestempelt waren, wurde im Osten wohl als Imitation der relief-verzierten gallischen Sigillataformen mit einer flàchige Stempelverzierung der AuBenwand begonnen.13 Der Glanztoniiberzug wird nun zumeist rótlich oder orange-braun gebrannt, nicht schwarz. Der bekannteste Tòpfer dieser òstlichen Gruppe ist RESATVS, der entweder in Aquincum oder dessen Umgebung tatig war. Im Gegensatz zu den westlichen Beispielen, die deutlich den italischen Vorbildem folgen, làBt sich nun der EinfluB der sudgallischen, spàter auch mittelgallischen Werkstatten nachweisen. Statt der flachen Teller kommen hauptsachlich Varianten der Schiisseln Drag. 37 vor. Als Produktions-stàtten kommen hier vor allem Aquincum und Gorsium in Betracht, aber auch in Siid-ostpannonien ist mit einer Reihe von Tòpfereien, in dcnen gestempcltc Keramik her-gestellt wurde, zu rechnen, so etwa in Sirmium, mòglicherweise aber auch an anderen Orten des siidpannonischen Limes.14 Im Westen der Provinz hingegen wurde offenbar der Stempelung im Innercn des Bodens beibehalten, obwohl sich auch hier eine Reihe von GefàBen mit verzierter AuBenwand finden. Dazu gehòren in Camuntum neben hier vorgestellten Stiickcn der Gruppe 5 noch eine Reihe von weiteren Beispielen, die im Bereich des Auxiliarka-stells zutage kamen, und die in Farbe und Stil eher den òstlichen Beispielen ver-gleichbar sind.15 Neben dieser typischen Ware mit Glanztoniiberzug und begrenztem Formen — und Dckorrepertoire wurde im 2. Jh. mit Stempelmuster vcrzicrte Keramik auch in der Tòpfcrci von Brigetio sowie in Aquincum in der Kiscelliwerkstatte und in der Scl-meciwerkstatte hcrgestellt, doch unterschciden sich diese Erzeugnisse sowohl in der Ware als auch in der Auswahl der Motive deutlich von der hier besprochenen Gat- tung. Sic bezeugen jedoch die Beliebheit dieser Verzierungsart in Pannonien im 2. Ih.*« Obwohl — wie eingangs erwàhnt — die Gattung der gestempelten Glanztonkera-mik oft als “pannonisch” bezeichnet wird, finden sich àhnliche GefàBe auch in ande-ren òstlichen Donauprovinzen, so etwa in Mòsien in Singidunum oder in Thrakien in den Tòpfereien von Butovo und Pavlikeni, aber auch in Dakien.17 Freilich ist im Moment der Zusammenhang zwischen diesen verschiedenen Gruppen noch unklar, sodafl sich beute nicht mit Sicherheit entscheiden laBt, ob hier Einflùsse von einer Provinz in die andere gelangt sind oder ob àhnliche Voraussetzungen — lokale Topfertradi-tion und ròmischer Einfluss — unabhàngig voneinander zu àhnlichen Keramikphàno-menen gefiihrt haben. Im Westen diirfte die Grenze der Verbreitung im GroBen und Ganzen mit den Pro-vinzgrenzen iibereinstimmen. Die westlichsten mir bekannten Stùcke stammen aus dem Lagerbereich von Zwentendorf im òstlichen Norikum18 (Abb. 1). Das Ende der Produktion dieser Ware dùrfte regional unterschiedlich gewesen sein. Wahrend im Westteil die spàtesten Beispiele vom Ende des 2., eventuell noch Anfang des 3. Jh. stammen, sind in Aquincum entsprechende Stucke noch aus dem 3. Ih. bezeugt.19 Auch in SO-Pannonien ist mit einer làngeren Lebenszeit zu rechnen, wobei sich hier im 3. Jh. stàrkere Einfliisse aus Mòsien und Dakien, im 4. Jh. auch solche der afrikanischen Sigillata bemerkbar machten.20 Hinzuweisen ist vielleicht noch auf Fragmente von glasierten KultgefàBen aus der Villa von Tàc Fòvenypuszta, die allgemein ins 4., friihestens ins spàte 3. Jh. datiert werden, und die an der AuBen-seite unter der Glasur eine Stempelverzierung tragen, die deutlich an die bekannten Motive der GefàBe des 2. Jh. anschlieBt.21 Somit wàre auch in dicsem Gebiet ein Wei-terbestehen von Tòpfereien, die gestempelte Keramik hcrstellen, wàhrend des 3. Jh. anzunehmen. Bei den in dieser Arbeit vorgelegten Funden aus Camuntum handelt es sich etwa zu zwei Drittel um Material aus den Grabungen auf den Miihlàckcm, zu einem Drittel um bereits publizierte Fundc aus dem Gebiet des Legionslagers und der Zivilstadt. Insgesamt umfaBt der Bestand nicht ganz 40 Stòck, ist also verhàltnismàBig gering, doch lassen sich, wcnnglcich mit einigcr Vorsicht, doch gewisse Aussagen trcffen. Bei den Grabungen auf den Mùhlàckem wurdc Teilc der Bebauung der òstlichen Canabac von Camuntum von der flavischcn Zcit bis in die Mitte des 4. Jh. frcigclcgt sowie zwei Tempclbczirke, von den der gròBcrc oricntalischen Gotthcitcn, besonders dem lupiter Heliopolitanus, der klcinere Liber und Libera gewciht war.22 Da die Be-arbeitung der Grabung sowie die Auswertung der Fundc noch nicht abgeschlossen ist, kònnen nur fur einige Stucke stratigraphisch belegte Daticrungcn gegeben werden, auBerdem stammen eine Reihe von Stuckcn aus den durchmischtcn obersten Schich-ten. Bei den bereits publizierten Funden ist eine zcitlichc Einordnung nur bei weni-gen Bcispielcn mòglich. Trotz des geringen Umfang des Materials zeigt sich sowohl im Fabrikat als auch im Stempcldekor eine bcachtliche Variationsbrcite, sodaB nicht von einer einheitli-chen Produktion die Rede sein kann. Nach dem Schcrben lassen sich prinzipicll 5 Gruppen untcrschcidcn: Grappe 1: hcllgraucr Schcrben, 7.5YR-6/0 bis 10YR-6/1,23 hart, feinporòs, glim-mrig, vereinzelt weiBe oder rotbraunc Einschlusse. Der Ùberzug ist schwarz und braun, etwa 10YR-6/1 oder 5YR-5/6 gefleckt, verhàltnismàBig dick und fast immer glàtizend. Gruppe 2: hellgrauer Scherben 10YR-6/1, hart, feinporòs und glimmrig. Der Uberzug ist schwarz bis dunkelgrau, glatt und glànzend, oft jedoch nur mehr in gerin-gen Resten erhalten. Grappe 3: Der Scherben ist heller als bei Gruppe 1 und 2, etwa 5Y-7/1 bis 7.5YR-8/0, mittelhart, leicht glimmrig. Der Oberzug war urspriinglich ziemlich dunkel, ist Jedoch nur mehr in Spuren oder iiberhaupt nicht erhalten. Gruppe 4: Der Scherben ist hellgrau 10YR-5/1 bis braungrau oder braun, etwa 10YR-5/3, weich, poròs und glimmrig. Der Uberzug ist grau 2.5Y-5/0 bis schwarz, glànzend, aber meist stark abgerieben. Gruppe 5: Die Scherben sind durchwegs oxidierend gebrannt, etwa ròtlichgelb 5YR-6/g oder 7/6 bis hellbraun 7.5YR-6/4, mittelhart, feinporòs und glimmrig. Der Uberzug zeigt verschiedene Rot- und Brauntòne; er ist meist matt. Gruppe 1 und 2 zeigen grolle Àhnlichkeiten im Scherben, lediglich der Uberzug •si bei Gruppe 1 nicht einheitlich schwarz oder dunkelgrau, sondem braun gefleckt. Grappe 3 aus einem helleren, wohl kalkreicheren Ton und Gruppe 4 mit auffallend weichcm und glimmrigem Scherben sind davon deutlich abgegrenzt. Gruppe 5 diirfte nacb der optischen Beurteilung weitgehend der lokalen gelbtonigen Ware entspre-chen, wozu auch der matte, rote Uberzug gut passen wiirde. Ober die Herkunft der anderen Gruppen lassen sich derzeit keine Aussagcn ma-chen. Die verhàltnismàBig geringe Stiickzahl làBt zumindest teilweise Import vermu- ten. Allerdings ist zu beachten, dafi es in Camuntum eine weitaus groBerc Gruppe von ungestempelter Keramik mit schwarzem Glanztoniiberzug gibt, fur die eine lokale Produktion schon wieder wahrscheinlicher scheint, und die wohl in engem Zusam-menhang mit den gestempelten Stiicken zu sehen ist. Aufschliisse iiber die Herkunft der einzelnen Stiicke sind also im Moment am ehesten iiber Vergleiche der Stempel-tnotive zu erhalten. Namenstempel wie bei dem Tellerboden Nr. 1 (Taf. 1, Abb. 2) haben gute Paralle-len in Stiicken aus dem sùdlichen Pannonien, etwa aus Poetovio.24 Die Auflòsung des Namens kann entweder als M. Vlpius Cresces erfolgen oder MVL wird als ein Name angesehen, was angesichts des Abstandes zwischen MVL und CRESCE wahrscheinlicher erscheint. Dann kònnte es sich um einen Mvlius, Mvllivs, Mvllonivs, Mvltenivs oder Mvlvivs handeln.25 Auffalenderweise sind alle diese Namen nur in Italien und Pannonien belegt, sodaB es sich bei unserem MVL CRESCEs um einen pannonischen oder einen aus Italien nach Pannonien eingewanderten Tòpfer handeln kann. Ein CRESCEs ist ubrigens aus von einem schwarz iiberzogenen Teller aus Poetovio be-kannt.26 Nr. 2 (Taf. 1, Abb. 3) gehort ebenfalls zu einem Teller, auf ihm befindet sich statt des Namensstempel aber einem Planta-Pedis-Stempel mit Sandalenriemen. Die iibrigen Stucke zeigcn durchwegs Blattstempel beziehungsweise Rosetten, selten ornamentale Motive. Eindeutige Ahnlichkeiten mit publizierten Stiicken sind selten. Zu den Ausnahmen zahlt der Teller Nr. 3 (Taf. 1, Abb. 4), der eine Parallele in Aquincum und Szentendre hat.27 Ein hàufiges Motiv sind die Blattmotive 2 und 3 auf Nr. 5-7 (Taf. 2, Abb. 5, 6) und 27-29 (Taf. 5, 6). Vergleichbare Blatter finden sich in Savaria und Sala28 — offensichtlich war dieses Motiv in ganz Wcstpannonien beliebt, -or t ....1—~ t I Abb. 6 Sl. 6 wobei nicht zu unterscheiden ist, ob es sich nur um ein ahnliches Motiv oder um stempelgleiche Stiicke bande It. In Camuntum zeigen die Blàttter von Nr. 5-7 und 27 eindeutig eine abgeschlossene UmriBlinie, bei Nr. 28 und 29 hingegen handelt es sich um ein gezacktes Blatt, das den zahlreichen Blattstempeln aus Sala gut vergleichbar ist. Eine entfemte Parallele kònnte der Bodendekor von Nr. 17 (Taf. 3, Abb. 7) in ei-nem Fragment aus Brigetio haben.29 Die ubrigen Stucke geben offenbar einen Einblick in das lokale Camuntiner Re-pertoire, wobei ein recht beachtlicher Variantenreichtum der Blatter zu beobachten ist (Abb. 8-11). Die Rosetten von Nr. 16-18 (Taf. 3, Abb. 12) erinnem manchmal etwas an die Rosetten der Ostgruppe; doch ist das Motiv wohl zu einfach, um daraus weite-re Ruckschliisse zu ziehen. Besondere Beachtung verdienen wohl auch die ausgefalle-nen Stempel von Nr. 19 und 20. (Taf. 4, Abb. 13, 14), fiir die sich ebenfalls keine Vergleichsstiicke fanden. Da sich von wenigen Ausnahmen abgesehen nur Bodenfragmente erhalten haben, laBt sich nur wenig iiber die GefaBformen aussagen. Zumeist handelt es sich um flache Teller (Ganzform Nr. 3, Taf. 1), die an Sigillata-Teller wie z. B. Drag. 36 erinnem. Daneben sind halbkugelige Schliisseln (Ganzformen Nr. 18 und 32, Taf. 3) belegt. Die meisten datierbaren Stucke in Camuntum stammen aus dem spaten 1. oder vom Anfang des 2. Jh. Dies làBt doch vermuten, dafi ihre Beliebtheit spater abgenom-men hat. Ins 2. Jh. gehòren die Stucke der Gruppe 5 (Nr. 21-26, Taf. 4), die somit der Bliitezeit der ostpannonischen Stucke entsprechen. Da ihre Motive jedoch im Osten von Pannonien ohne Parallelen sind und auch ihr Fabrikat anders ist, sind sie wohl nicht als Import zu werten, sondem als lokale Produkte. Auf eine Beeinflussung durch siidpanno- Abb. 9 Sl. 9 Abb. 11 SI. il Abb. 13 Sl. 13 nische Ware kònnte der Wandknick von Nr. 23 und 24 hinweisen, auf den gegen den Boden zu flàchiger Ratterdekor folgt — eine Anordnung, die sich im 1. Jh. in Sirmium bei lokalen Feinwareschàlchen findet. Dies kònnte ein Hinweis darauf sein, auch die stempelverzierten Stiicke der Gruppo 5 nicht zu spàt ins 2. Jh. zu setzen.30 Da die chronologische Abfolge sowie die Fragen der Herkunft und der einzelnen Werk-stattgruppen noch nicht ausreichend geklàrt sind, erfolgt die Anordnung der Stiicke im Katalog nach dem Stempeldekor, wobei zunachst die GefaBe von den Miihlackem, an-schlielknd die bereits publizierten Beispielen aus Camuntum angefiihrt werden. KATALOG: Abkùnungen: Abb. Abbildung Mfr. Bodenfragment Dot Datierung DBd Durchmesser Boden Dm Durchmesser DRd Durchmesser Rand FN Fundnummer FO Fundort H Hohe Par Parallele Pubi publiziert Rfr. Randfragment Sch Scherben Taf. Tafel 0 Oberzug Wfr Wandfragment !• Taf. 1. Abb. 2. Bdfr. Teller mit Standring, wahrscheinlich ahnlich Form Drag. 36. Innen Planta-Pedis-Stempel MVL CRESCE DBd: 7,6 cm Sch: grau 10YR-5/1, mittclhart, feinporòs, glimmerìg (Gruppe 2) 0: tiefschwarz, glànzend, nur stellenweise erbaiten FN: 334/89 Dat: l.-A. 2. Jh. 2. Taf. 1. Abb. 3. Bdfr. Teller/SchOssel mit Standring. Innen Planta-Pedis-Stempel mit Angabe der Sanda-lenriemen. Konzcntrischer Ratterdekor. DBd: 10,5 cm Sch: hellgrau 10YR- 6/1, mittelhart, feinporos, glimmerìg Ù: grau 10YR-4/1, stark abgerieben FN: 423/79 3. Taf. 1. Abb. 4. Teller mit ausgcbogenem Rand und niedrigcm Standring, ahnlich Drag. 36, stark frag-mentiert. Innen vier kreuzfòrmig angeordnete, spitz zulaufende, geaderte Blatter (Blattmotiv 1) DRd: 15,6 cm, DBD. 8,4 cm, H: 3,1 cm Sch: hcllgraubraun 10YR-6/2, weich, poros, glimmerìg (Gruppe 4) 0: schwarz 2.5Y-2/0 glànzend, stark abgerieben FN: 240/86, 281/86 Par: Póczy 1952, Taf. 23,2. Maróti 1985, Taf. 14, 9. Eine ahnlichc Anordnung, aber mit anderem Stem-pel Kurzinszky 1932, Taf. 367 4. Taf. 1. Bdfr. Tcller/Schussel mit Standring. Innen Rest von zwei spitz zulaufendcn, geadcrten Blattem. Genaues Motiv nicht mehr erkennbar. Konzcntrischer Ratterdekor. DBd: 8 cm Sch: grau 10YR-5/1 mittelhart, feinporos, glimmerìg {Gruppe 3) O: gcglattct, kein Oberzug mehr zu erkennen FN: 247/87 3. Taf. 2. Abb. 5. Bdfr. Teller/Schussel mit Standring. Innen 4 gcgcnstandig angeordnete, stark gcrundete Blatter mit chrarakterìstischcr Inncnzechnung {Blattmotiv 2), von dcnen zumindest zwei sich gegen-iibcrstehcndc zu beidcn Seitcn von je einem kleincren, cbenfalls stark gerundeten, jedoch nur einfach geaderten Blatt {Blattmotiv 3) bcgleitct werden. DBd: 8 cm Sch: hellgrau 10YR-7/1 mittelhart, feinporòs, rotbraune Eiseaschliisse, glimmerìg {Gruppe 4) 0: grau 10YR-4/1 stark abgerieben, auBcn teilweise bràunlich glànzend FN: 751/82 Par: Nr. 27-29, Taf. Mócsy 1954, Taf. 8, 36,1 Mócsy 1974, Taf. 24a. Maróti 1987, Taf. 2,4 6. Taf. 2. Abb. 6. Bdfr. Teller/SchGssel mit Standring. Innen Rest von 2 Blattem Blattmotiv 2 sowie 2 Blattmotiv 3 in gleicher Anordnung wie bei Nr. 5. DBd: 8,6 cm Sch: hellgrau 7.5YR-6/0, hart, feinporos, weifle Einschlusse (Gruppe 1) Ù: dunkelgrau 7.5YR-3/0 matt FN: 724/82 Par. vgl. Nr. 5 7. Taf. 2. Bdfr. Teller/Schflssel rait Standring. Innen Rest von Blattmotiv 2 und 3, wohl gleiche Anordnung wie Nr. 5. DBd: 8 era Sch: hellgrau, mittelhart, glimmerig 0: schwarz, glanzend FN: 146/87 Par: vgl. Nr. 5 Dat: l.-A. 2. Jh. 8. Taf. 2. Abb. 8. Bdfr. Teller/Schùssel rait Standring. Innen zwei dreilappige, geaderte Blatter von Dekor mit ursprùnglich drei oder vier Blattem (Blattmotiv 4). Konzentrischer Ratterdekor. DBd: 12 era Sch: grau 10YR- 6/1, hart, poros, glimmerig (Gruppe 2) 0: sehr dunkelgrau 10YR-3/1 glanzend, auf Bodenunterseite matt FN: 455/87 9. Taf. 2. Abb. 9. Bdfr. Teller/Schflssel mit Standring. Innen Rest eines dreilappigen Blattes (Blattmotiv 5). Konzentrischer Ratterdekor. DBd: 8,8 cm Sch: grau 2.5Y-6/0 mittelhart, feinporos, leicht glimmerig 0: grau, matt, nur in sehr geringen Resten erhalten. FN: 230/87 10. Taf. 2. Bdfr. Schflssel mit Standring. Innen fast vòllig abgeriebener Rest eines dreilappigen Blattes. DBd: ca 7 cm Sch: grau 10YR-5/1 mittelhart, fcinpords, stark glimmerig Ù: schwarz, fast vollig abgerieben FN: 193/89 11. Taf. 3. Abb. 10. Bdfr. Teller/Schflssel mit nicdrigem Standring. Innen Reste von eincm langlichen, geà-derten Blatt sowie einem gekrummten Blatt mit Aderung und Punkten (Blattmotiv 6). DBd: 7 cm Sch: hellgrau lOYr- 6/1 mittelhart, feinporos, glimmerig, rotbraune E. (Gruppe 1) Ù: schwarz bis braungelb 10YR-6/6, leicht glanzend FN: 724/82 Dat: l.-A. 2. Jh. 12. Taf. 3. Bdfr. Tcllcr mit Standring. Innen Rest eines gekrflmmten Blattes mit Àdcrung aus Strichcn und Punkten (Blattmotiv 7). DBd: 9 cm Sch: graubraun 2.5Y-5/2 mittelhart, feinporos, glimmerig (Gruppe 2) 0: schwarz 2.5Y-2/0 glanzend, glatt, stellcnweise abgerieben FN: 1214/82 13. Taf. 3. Bdfr. Teller/Schflssel mit Standring. Inncnscitc des Boden fast vollig abgeschlagen. Rest eines langlichen, geaderten Blattes. DBd: 7,5 cm Sch: rotlichgelb 5YR-7/6 welch, poros, glimmerig 0: hellrot 2.5YR-6/8 leicht glanzed, stark abgesprungcn FN: 666/87 14. Taf. 3. Abb. 11. Bdfrm. Teller/Schflssel mit nicdrigem Standring. Innen Rest der Stcmpclverzicrung: Gekrflmmtes Blatt, um dessen Mitteladcr jc eine Reihe von schmalen und eine von breiteren, klcinen Halbmonden abgeordnet sind (Blattmoitv 8). Konzentrischer Ratterdekor. DBd: 8 cm Sch: grau 5Y-6/1 mit dunklerem Kem, mittelhart, poros, glimmerig (Gruppe 2) 0: dunkelgrau 2.5Y-4/0, groBtcils abgerieben, wcich FN: 100/89 Dat: 2. Jh. 15. Taf. 3. Bdfr. Teller/SchGssel mit Standrìng. Innen Rest eines Blattstempels, stark abgerieben. DBd: 10 cm Sch: braun 10YR-5/3 weich, poros, glimmerig (Grappe 4) Ù: grau 2.5Y-5/0 matt, stark abgerieben, nur auf der Bodenunterseite erhaiten FN: 159/89 16. Taf. 3. Abb. 12. Bdfr. Teller/Schussel mit niedrigem Standrìng. Innen Stempeldekor aus 2 gegenstàndi-gen, gerundeten, geaderten Blàttem (Blattmotiv 9) sowie 2 groBen Rosetten DBd: 7 cm Sch: graubraun 10YR-7/2 mittelhart, feinporos, glimmerig, rotbraune Einschlùsse (Grappe 1) 0: braun 5YR-5/6 bis schwarz, leicht glanzed FN: 354/78 17. Taf. 3. Abb. 7. Bdfr. SchQssel mit Standrìng. Innen Reste von Stempeldekor: zwei rechtwinkelig zuei-nander stehende, làngliche, geàderte Blatter (Blattmotiv IO), zwischen ihnen eine Rosette mit durchge-hender AbschluBlinie. In der Verlangerung des einen Biattes, durch Bruch verunklart. Rest einer zwei-ten Rosette von anderem Typ mit schmàler werdenden BIàttchen. Breiter, konzentrischer Ratterdekor. DBd: 8 cm Sch: weiB 7.5YR-8/0 mittelhart, feinporos, glimmerig (Grappe 3) 0: dunkelgrau 10YR- 4/1 leicht glanzed FN: 233/87 Par: Bónis 1977, Taf. 10, 5 - Brigetio 18. Taf. 3. Halbkugelige SchQssel mit Standrìng, stark fragmentiert. Innen Rest einer Rosette und konzentrischer Ratterdekor. DRd: 20 cm, DBd: 8 cm, H: 8,4 cm Sch: hellgrau 5Y-7/1 hart, fein, glimmerig (Grappe 37) 0: sehr dunkelgrau 10YR-3/1 matt, stark abgerieben, auBen unteres GefaBdrittel und Boden tongrundig FN: 213/87 19. Taf. 4. Abb. 13. Bdfrm. SchQssel mit Standrìng. Innen Rest von Stempeldekor uber konzentrischer Riile: herzformiger Stempel und dreieckiger Stempel jeweils mit Innenzeichnung, in einer Achse liegend. DBd: 6,8 cm Sch: blaBbraun 10YR-6/3 mittelhart, feinporos, glimmerig, feine rotbraune Einschlùsse (Grappe 1) 0: gelblichbraun 10YR-5/6 bis schwarz 2.5Y-2/0, leicht glanzend FN: 529/87 Dat: l.-A. 2. Jh. 20. Taf. 4. Abb. 14. Bdfr. Teller/SchQssel. Innen groBer, herzformiger Stempel mit Innenzeichnung seitlich von je einem E-formigcm Motiv flankiert. DBd: 8 cm Sch: graubraun 2.5Y-6/2 mittelhart, glimmerig, rotbraune Einschusse (Grappe 1) 0: dunkelgrau 2.5Y-2/0, teilweise braun 7.5YR-5/6 verfarbt, glanzend, glatt, Bodenunterseite tongrundig FN: 806/86 21. Taf. 4. Rfr. SchQssel mit glattem Rand AuBen Rest von ovalcm Motiv mit gratenfórmiger Innenzeichnung sowie rundes Motiv mit kreuzfòrmiger Innenzeichnung, daruber grobes, doppeltes Kerbband. DRd: 14 cm Sch: rotlichgclb 5YR-6/8, mittelhart, feinporos, glimmmerig (Grappe 5) 0: rot 2.5YR-4/8 matt FN: 411/88 Dal: 2. Jh. 22. Taf. 4. Rfr. SchQssel mit glattem Rand, eventuell gleiches GefaB wie Nr. 21. Ovales und rundes Motive wie bei Nr. 21 altemierend, daruber Kerbband. DRd: 12 cm Sch: graubraun 10YR-7/2 mittelhart, feinporos, glimmerig (Grappe 5) 0: rot 2.5YR-4/6, matt, teilweise verbrannt FN: 411/88 Dat: 2. Jh. 23. Taf. 4. Wfr. SchQssel mit Wandknick. AuBen Stempeldekor aus aufrechtstehenden langlichen Palmblat-tem, daruntcr nach oben geóffnetc Halbmondc mit Strich — und Punktverzierung, untcrhalb des Wand-knicks flachiger Ratterdekor. Dm (Wandknick) ca 16 cm Sch: hcllbraun 7.5YR-6/4 hart, feinporos, glimmerig (Grappe 5) 0: dunkclbraun 7.5YR-4/2 bis rot 2.5YR-5/6, matt FN: 347/89 24. Taf. 4. 2 Wfr. Schùssel mit Wandknick (ev. gleiches GefaB wie Nr. 23). AuBen Dekor wie bei Nr. 23. Dm (Wandknick): ca 12 cm Sch: rotlich gelb 5YR-7/6 mittelhart, poros, glimmerig (Grappe 5) Ù: rot 2.5YR-5/6 bis 2.5YR-4/8, matt FN: 409/88, 479/88 Dat: 2. Jh. 25. Taf. 4. Wfr. Schùssel. Stempeldekor mit halbmondformigem Motiv wie bei Nr. 23 und 24, aber nach unten geòffnet sowie Rest eines runden Motivs (Rosette?). Sch: ròtlichgelb 5YR-7/6 mlt heilerem Kem, weich, fein, glimmerig, kleine rote und graue Ginschlùsse (Grappe 5) U: rot 2.5YR-6/8 stark abgerieben FN: 977/84 26. Taf. 4. Bdfr. Schùssel mit Standring. AuBen Rest eines lànglichen, geaderten Blattes. DBd: 6 cm Sch: rosa 7.5YR-8/4 mit grauem Kem, mittelhart, feinporòs, glimmerig (Grappe 5) 0: hellrot 2.5YR-6/6, matt FN: 269/85 27. Taf. 6. Bdfr. Teller/Schùssel. Innen Rest von zwei gerundeten Blattcm (Blattmotiv 2) in ursprùnglich wohl kreuzfòrmiger Anordnung. Sch: grau 0: schwarz FO: Palastruine, Raum XIV Pubi: ReinfuB 1961/62, 57, Taf. XI, 7 28. Taf. 6. Bdfr. Teller/Schùssel. Innen Rest von gerundetem Blatt mit Innenzeichnung, ahnlich Blattmotiv 2, daneben kleineres gerundetes, geadertes Blatt (Blattmotiv 3). Offensichtlich gleiche Stempelanord-nung wie bei Nr. 6. Sch: grau 0: grau FO: Palastruine, Raum XXIII Pubi: ReinfuB 1961/62, Taf. XI, 8 29. Taf. 5. Bdfr. Teller/Schùssel. Innen Rest des Stempeldekors: 2 gerundete, geaderte Blatter mit gezack-tem Rand (Blattmotiv 11, eventuell im Zusammenhang zu sehcn mit Blattmotiv 2), daneben 3 kleine gerundete Blatter (Blattmotiv 3) Sch: grau 0: schwarz FO: neben der sùdlichen Ecke des Legionslagers Pubi: Groller 1905, Fig. 101,5 30. Taf. 6. Bdfr. Teller. Innen Rest des Stempeldekors ùber zwei konzentrischen Kreisen. 2 gerundete Blatter mit Àderung und kreisformiger Innenverzierung (Blattmotiv 12), wahrscheinlich ursprùnglich kreuz-formig angeordnet. Sch: grau 0: schwarz FO: Palastruine, Raum XXIII Pubi: ReinfuB 1961/62, 57, Taf. XI, 9 31. Taf. 5. Bdfr. Teller/Schùssel. Innen 4 gerundete, geaderte Blatter (ahnlich Blattmotiv 3), kreuzformig angeordnet. Sch: grau 0: schwarz FO: neben der sùdlichen Ecke des Legionslagers Pubi: Groller 1905, Fig. 101,4 32. Taf. 5. Halbkugcligc Schùssel, fragmenticrt. Innen 2 gegenstandige, spitz zulaufende, geaderte Blatter in konzentrischem Ratterdekor. DRd: 19 cm, DBd: 6,6 cm, H: 7,2 cm Sch: dunkelgrau 0: braunschwarz FO: Zivilstadt, Lehmziegclhaus Dat: 1. Jh. n. (Periode 1 des Lchmzicgclhauses) Pubi: A. Dinstl Camuntum Jahrbuch 1987, Nr. 108 33. Taf. 5. Bdfr. Schale. Innen Rest des Stempeldekors: gerundetes Blatt àhnlich Blanmotiv 3. DBd: S cm Sch: hellgrau, wenige, feine EinschlOsse, glimraerig O: grau mit hellen Flecken, glanzend FO: Legionslager, Praetentura Pubi: Grunewald 1986, Taf. 4, 15 34. Taf. 5. Bdfrra. Schiissel rait Standring. Innen Rest des Stempeldekors: dreieckiges, geadertes Blatt. Dichter, konzentrischer Ratterdekor. DBd: 9 cm Sch: hellgrau, fein, glimmerig 0: grau, dunn, wenig glanzend Pubi: Grunewald 1979, Taf. 17, 1 35. Taf. 6. Bdfr. Teller/Schussel. Innen drei spitz zulaufende Blatter (Blattmotiv 13) mit Mittelrippe und durch Punkte angegebene Innenzeichnung. Sch: grau 0: schwarz FO: Palastruine, Raum XII Pubi: ReinfuB 1958/59, Taf. VII, 5 36. Taf. 5. Bdfrm. Teller/Schussel mit Standring. Innen Rest der Stempelverzierung: 2 radiai angeordnete Lanzettblatter mit Mittelrippe und Strich-und Punktverzierung (Blattmotiv 14). DBd: 7 cm Sch: grau, glimmerig, wenige Ideine Steinchen 0: schwarz, zum Teil braunfleckig, glànzed (Gruppe 1?) FO: Legionslager, Praetentura Pubi: Grunewald 1979, Taf. 17, 2 37. Taf. 5. Teller mit horizontalen! Rand, fragmentiert. Innen Rest eines Blattstempels. DRd: 28 cm, DBr: 9,2 cm, H: 6,4 cm Sch: gelb 0: braunrot FO: Palastruine, Raum 10 Pubi: ReinfuB 1958/59, Taf. 1,1 + la UTERATURLISTE: BARKÓCZI-BÓNIS 1954, L. Barkóczi-E. Bónis, Das Friihròmische Lager und die Wohnsiedlung von Adony (Vetus Salina), Acta Arch Hung 4, 1954, 129 ff. BOIOVIÓ 1977, D. Boiovič, Rimska keramika Singidunuma (1977). BÓNIS 1942, E. Bónis, Die kaiserzeitliche Keramik von Pannonien 1. Diss. Pann. Il, 20, 1942. BÓNIS 1969, E. Bónis, Die spatkeltische Sied-lung Gellérthegy-Tabàn in Budapest. Archaeo-logia Hungarica XLVII, 1969. BÓNIS 1977, E. Bónis, Das Tòpferviertel am Ku-rucdomb von Brigetio. Fol Arch 28, 1977, 89 ff. BÓNIS 1979, E. Bónis 1979, Das Tòpferviertel “Gerhàt" von Brigetio, Fol Arch 30, 1979, 100 ff. GROLLER 1905, M. v. Groller, Grabungen in der Zivilstadt. Gebàude zunachst der sudlichen La-gerecke. RLÓ 1905, 138 ff. GROnEWALD 1979, M. Grunewald, Die GefaB-kcramik des Legionslagers von Camuntum, RLÓ 29, 1979. GRONEWALD, KLOSTERNEUBURG, M. Grunewald, Die Ergebnisse der archaologischcn Untersuchungcn von 1977 in Klostemcuburg- St. Martin. Das Fundgut der ròmischen Kaiser-zeit besonders aus dem Objekt von Suchschnitt 4 und 5. Jahrbuch des Stiftes Klosterneuburg N. F. 11, 1979, 183 ff. GRÙNEWALD 1986, M. Grunewald, Ausgrabun-gen im Legionslager von Camuntum (Grabungen 1969-1977). Keramik und Kleinfunde 1976-1977. RLÓ 34, 1986. KOCZTUR 1974, E. Kocztur, Ausgrabungen im sudlichen Stadtviertel von Gorsium (Tac-Mar-gittelep). Alba Regia 13, 1972 (1974), 62 ff. KOLNIK 1958, T. Kolnik, Die pannonische Keramik mit Stempelverzierung und ihre Einfliisse in der Slowakei. Epitymbion Roman Haken, 1958, 61 ff. KUZSINSZKY 1932, B. Kuzsinszky, Das groBe ròmische Tòpferviertel in Aquincum bei Budapest, Bud. Rég. 11, 1932. MARÓTI 1985, E. Maróti Római kori pccsételt diszii edénytòredékek Pest megyébòl. Studia Comitatensia 17, 1985, 97 ff. MARÓTI 1987, E. Maróti, Gestempelte ròmische Keramik aus Zalalòvò, Kùlònlenyomat a Zalai Gyujte-mény 26. smmdból, Zalaegerszeg, 1987, 21 ff. MARÓTI 1990, E. Maróti, Pannonische Glanzton-ware mit Stempelverzierung von Zalalòvò, Acta Arch Hung 42, 1990, 7 ff. MIKL CURK 1976, I. Miki Curk, Poetovio I. Cat. et monogr. 13, 1976. MOCSY 1954, A. Mócsy, Frùtyomische Graber in Savana (Sznmbathely), Arch. Ert. 81,1954, 167 ff. MÓCSY 1974, A. Mócsy, Pannonia and Vpner Moesia (1974). PÓCZY 1952, K. Póczy, Vases peinls au Musée d'Aqincum, Arch Ért. 79. 1952, 99 ff. ANMERKUNGEN : 1. Vgl. allgemein A. Mócsy, RE Suppl. IX. s.v. Pannonia, 679 f. Mócsy 1974, 176 ff. oder D. Gabler, Die Keramik von Vindobona, Katalog Wien 1978, 118 ff. Kocztur 1974, 120 ff. Umfas-sende Literaturhinweise fìnden sich bei Maróti 1985 und 1987. 2. Gorsium: Kocztur 1974, 62 ff. Sz. Banki, Alba Regia 14. 1975, 299 ff. Alba Regia 15, 1976, 133 ff. Alba Regia 16, 1978, 192 ff. Alba Regia 17, 1979, 205 ff. Alba Regia 18, 1980, 177 ff. Alba Regia 19, 1981, 215 ff. Alba Regia 20, 1983, 211 ff. Sala: Maroti 1987, 21 ff. Maroti 1990, 7 ff. Aquincum: Póczy 1956, 82 ff. L. Nagy, Budapest Tort e ne te 1, 1942. 3. Bónis 1969, 357 ff. Baróczi - Bónis 1954, 169 ff. Kocztur 1974, 121 f. 4. Griinewald 1979, 51 ff. Griinewald, Klo-stemeuburg, 198, Gabler 1978, 118 ff. F. Kenner, Jahrbuch f. Altertumskunde 1911, 144b, fig. 39. 5. Auch die Funde von den Muhlackern in Camuntum belegen eindcutig ein Vorkommen die-ser Ware bis ins 2. Jh. n. 6. Bónis 1969, Taf. 34,5-16. 7. Griinewald 1979, 51. 8. Bónis 1942, Taf. 21,39. Mikl-Curk 1976, TAf. VII, 29. 21. 34.36.40. V. Hoffiller, Vjesnik hrvalskoga arh. druš. VII, 1903/1904, 166 ff. Mócsy 1954. 167 ff. 9. Mikl-Curk 1976, Nr. 1143. 2137.8106. Gabler 1978, 118 f. 10. z.B. Nr. 2, Taf. 1 oder Mikl-Curk 1976, Taf. VII, 34, Nr. 1072. 11. Póczy 1956, 90. 12. Brukner 1981, 178. 13. Vgl. Maróti 1985, 97 ff. sowie z.B. die Publikationen zu Gorsium Anmerkung 1. 14. Brukner 1981, Taf. 49-52 vgl. besonders auch Karte 1. 15. Fiir Hinwcise und die Einsicht in das Material aus dcm Auxiliarkastell bin ich H. Stiglitz und S. Jilek zu Dank verpflichtct. 16. Bónis 1977, Abb. 10, Bónis 1979, Abb. 29. 17. Bojovič 1977, Taf. 11-13. G. Kabakcicva — S. Sultova — P. Vladkova, Ceramics Centres PÓCZY 1956, K. Póczy, Die Topferwekstàtten von Aquincum. Acta Arch Hung 7, 1956, 73 ff. REINFUB 1958/59, G. ReinfuB, Die Keramik der Jahre 1958/59. Cam Jahrbuch 1959. 74 ff. REINFUB 1961/62, G. ReinfuB, Funde Palastruine 1961/62. Carn Jahrbuch 1961/62, 39 ff. on thè Territory of Nicopolis ad Istrum. 2nd-4th Century. Veliko Tamovo 1988, 17 ff. Vgl. auch G. Kabakcieva, Die Keramik aus der Villa bei Iva-jlovgrad (2.-4. Ih.). Ausgrabungen und Forschun-gen XV, Sofia 1986, 156, Abb. 7.11.18.19. Zu Da-kien vgl. zuletzt z.B. N. Gudea, Porolissum. Un complex arheologic daco-roman la marginea de nord a Imperiului Roman. Vol. 1. Acta Musei Po-rolissensis XIII, 1989, 453 ff.. Taf. 17-41. 18. Fiir die Erlaubnis, die beiden Fragmente hier abzubilden, bin ich H. Stiglitz zu Dank ver-pflichtet. 19. L. Nagy, Budapest Torténete II, 635. 20. Brukner 1981, 178. 21. Vgl. Thomas 1955, 101, Taf. XXX. 22. Zur Grabung vgl. M. Kandlcr — H. Zabeh-licky, Untersuchungen am Ostrand der Canabae Legionis von Camuntum. In: Studien zu den Mili-tàrgrenzen Roms III. 13. Internationaler Lime-skongrefiiWÌ. Aalen 1986, 341 ff. Diess., ÒJh 57 (1986-87), Beiblatt Crabungen 36 ff. ÒJh. 58 (1988), Beiblatt Crabungen 30 ff. 23. Farbangaben nach Munsell Soil Color Charts 1957. 24. Mikl-Curk 1976, Nr. 1072. 1141. 1143. 2134. 2137. 3407. 8106. Bónis 1942, Taf. 21,39.1.28. 25. Belegt sind: Mvlius 1 (Cisalpina), Mvllivs 1 (Pannonicn), Mvllonivs 1 (Pannonien). Mvlte-nivs 1 (Italie»), Mvlvius 12 (Italicn), 2 (Pannonien), Vgl. A. Mócsy et al., Nomenclator. Diss. Pann. III/l, 1983. 26. Miki Curk 1976, Taf. VII, 36, Nr. 1143. 27. Maróti 1985, Taf. 14, 9. Póczy 1952, Taf. 23,2. Àhnlichc Stempelanordnung: Kuszinskzky 1932, Abb. 367. 28. Mócsy 1954, Abb. 8, 36,1 — Savaria, wahrscheinlich gleicher Stcmpel, Mócsy, 1974, Taf. 24a, 2. Rcihe von oben, rcchts, ohnc Hcrkunfts-angabc. Maróti 1987, Taf. 2,4 — Sala (mit zahl-reichen schr ahnlichcn Blattstempeln). 29. Bónis 1977, Abb. 10,5. 30. Zur Feinwareproduktion vgl. A. Premk. Production of Early Roman Pottery in Sirmium. Acta RCRF XXV/XXVI, 1987, 437 ff. Povzetek Oznaka panonska loščena keramika z iigosanimi okrasi se nanaša na keramiko, za katero je značilna črna ali rdeča loščena prevleka ter ornamentalni, le redko figuralno žigosani okrasi. Izdelovali so jo v različnih središčih panonske province kot na primer v Petovioni, Savariji ali Akvinku. Njen izvor najdemo po eni strani v lokalnih, poznokeltskih tradicijah, po drugi strani pa v vplivih rimske keramike, posebej terre sigillate. Keramika, izdelana v skladu s keltsko tradicijo, je siva keramika fine izdelave, izdelana na lončarskem vretenu, z zglajeno površino, ki jo je bilo v 1. stol moč opaziti v mnogih krajih Panonije, tako na primer v Akvinku, Vetus Salini ali Gorsiju, toda prav tako na zahodu province v Vindoboni, Klostemeuburgu ali Kamuntu. Rimski vpliv se kaže v tehniki loščene prevleke, pri oblikah posod ter v uporabi žigosanega okrasa. Prvi primerki izhajajo iz flavijske dobe in kažejo jasno odvisnost od italske sigillate, na primer pri načinu uporabe imenskih žigov pri planta-pedis. Lahko jih zasledimo vzdolž jantarne poti, ter morebiti še na jugovzhodu med Savo in Dravo. Sele od konca 1. stol. dalje in predvsem v 2. stol. najdemo ustrezne primerke v vzhodnem delu province. Medtem ko najdbe z zahoda pričajo največkrat o tradiciji žigosanja z notranje strani, pri čemer so uporabljali predvsem različne listne oblike ter geometrijske motive, so na vzhodu pričeli s površinskim žigosanim okraševanjem zunanjih sten. Loščena prevleka je poslej žgana večinoma rdečkasto ali oranžno-rjavo in ne črno. Najbolj znan lončar te vzhodne skupine je RESATVS, ki je deloval bodisi v Akvinku bodisi v njegovi okolici. Namesto plitkih krožnikov se pojavljajo v glavnem variante skodel Drag. 37, žigosani okras izkazuje tradicijo najprej južnogalskih, kasneje tudi srednjegalskih delavnic. Kot delavnice za proizvodnjo pridejo v poštev predvsem Akvink in Gorsij, toda tudi v jugovzhodni Panoniji je treba računati z vrsto lončarskih delavnic, v katerih so proizvajali žigosano keramiko, tako recimo v Sirmiju, morebiti pa tudi v drugih krajih južnopanonskega limesa. Konec proizvodnje lahko na zahodu postavimo v pozno 2. oz. zgodnje 3. stol. po Kr., na vzhodu, kot recimo v Akvinku, so ustrezni primerki datirani še v 3. stol. Tudi v jugovzhodni Panoniji lahko računamo z daljšim življenjskim obdobjem, pri čemer so tukaj v 3. stol. opazni močnejši vplivi iz Mezije in Dakije, v 4. stol. tudi vplivi afriške sigillate. Nejasna je še povezava žigosanega okraševanja na glaziranih posodah 4. stol. iz vile iz Tac Fovenypuszta, z loščeno keramiko z žigosanim okrasom srednje dobe cesarstva. Podobne posode z žigosanim okrasom najdemo tudi v ostalih vzhodnih podonavskih provincah, tako recimo v Meziji v Singidunu ali v Trakiji, v lončarskih delavnicah Butovo in Pavlikeni, pa tudi v Dakiji. Vendar je še nejasno, v čem imajo te različne skupine skupno točko. Na zahodu bi lahko bila meja razprostranjenosti v glavnem enaka mejam provinc. Najbolj zahodni meni znani primerki izhajajo iz območja tabora v Zwetendorfu v vzhodnem Noriku. Pri najdbah iz Kamunta, predstavljenih v tem delu — manj kot 40 fragmentov — gre očitno v dveh tretjinah primerkov za material iz izkopavanj v Mtihlackemu, v eni tretjini pa za že objavljene najdbe iz območja legijskega tabora civilnega mesta. Kljub majhnemu obsegu materiala je tako v proizvodnji kot v žigosanem okraševanju opazna široka paleta variant, tako da ne more biti govora o neki poenoteni proizvodnji. Po črepinjah sodeč je mogoče razlikovati pet skupin, od katerih imajo štiri skupine sive črepinje s črno prevleko, pri skupini 5 pa gre za izdelek, zelo podoben lokalni uporabni keramiki, ki je žgan ter ima rdečkasto oksidacijsko prevleko brez leska. Pri žigih je treba posebej omeniti imenske žige, kot je na primer pri št. 1. (tab.l, sl. 2) MVL CRESCE, kar bi pomenilo ali M. Vlpius Cresces ali Mvlius, Mvllivs, Mvllonivs, Mvltenivs ali Mvlvivs Cresces (vsi so zastopani le v Italiji in Panoniji). Št. 2. (tab. 1, sl. 3) prikazuje žig planta-pedis, s sandalnimi jermeni. Ostali primerki — po vrsti žigosani z notranje strani — prikazujejo listni dekor oz. rozete, redke ornamentalne motive. Nedvomna podobnost z objavljenimi primerki je redka, tako da smo dobili vpogled v lokalni kamuntski repertoar s silno bogatim številom inačic listov (sl. 8-11). Zgolj pri primerkih skupine 5 (kt. 21-26, tab. 4) je bila zunanja stena prav tako okrašena z ornamentalnimi žigi. Pri oblikah posod gre največkrat za plitke krožnike (cela oblika št. 3. tab. 1), ki spominja na sigillarne krožnike, kot na pr. Drag. 36. Razen njih so zastopane še polkroglaste sklede (cele oblike št. 18 in 32, tab. 3). Večina primerkov, ki jih lahko datiramo, je iz Kamunta iz konca 1. ali začetka 2. stoletja. Iz tega je mogoče sklepati, da se je njihova priljubljenost zmanjšala kasneje. V 2. stol. spadajo primerki skupine 5, ki s tem ustrezajo razcvetu vzhodnopanonskih primerkov. Dr. Verena Gassncr Dsterr. Akademie d. Wissenschaften Limes-Kommission Sonnenfelsgasse 19 A - 1010 Wien (MgSfcgP 'S/j Taf. 1 Taf. 2 T.2 Taf. 3 Taf. 4 T. 4 Taf. 5 T. 5 28 30 27 35 Taf. 6 T. 6 384 Ptujski arheološki zbornik ob 100-letnici muzeja in Muzejskega društva (1993) str.: 385-448. RIMSKO GROBIŠČE NA NOVI OBVOZNICI OB POTRČEVI CESTI V PTUJU IVAN TUŠEK Že v decembru 1987. leta se je pričela pod nadzorom arheološke ekipe Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor1 snemati travniška površina ob južnem robu Natašine poti in na strmem padcu terena severno in zahodno od parkiršča pred hovim Gasilskim domom, kjer je bila predvidena ob Potrčevi cesti v Ptuju trasa nove mestne obvoznice od Gregorčičevega drevoreda mimo novega Gasilskega doma do Natašine poti (pril. 1). Arheološka dela so bila ob posegih v zemeljske plasti nujno potrebna, saj so bili najdeni že pred leti ob komunalni gradnji in izkopu gradbene jame za novi Gasilski dom na tem terenu rimski grobovi z izredno lepimi pridatki.2 Posegi v zemeljske plasti na pare. št. 383, k.o. Ptuj, so bili predvideni tako za izgradnjo bove obvoznice kakor tudi za višinsko izravnavo terena od južnega roba Natašine poti proti depresiji v južni in jugozahodni smeri. Travnata površina se je pričela snemati strojno in postopoma po celotnem terenu, ki se je najprej strmo spuščal od zahodnega roba parkirišča pred Gasilskim domom proti severozahodu in se nato polagoma dvigal proti Potrčevi cesti in Natašini poti, kjer se je na najvišji točki delno razširil v 15 do 20 m širok raven travnati plato in kjer smo tudi pričakovali največ arheoloških ostalin. Po strojnem snemanju do 10 cm debele rušne površine smo ugotovili, da na območju, kjer se je teren spuščal (depresija), ni nobene sledi o kulturni plasti, ampak smo lahko dokumentirali le rumeno in sivo rumeno mastno ilovnato plast. Na območju dvignjenega ravnega platoja, zahodno od severovzhodnega vogala parkirišča pred Gasilskim domom, pa smo lahko že na globini 35 cm zasledili obris prvega žganega groba. Slabi vremenski pogoji (sl. 1) so vsa nadaljnja dela na terenu prekinili tako, da smo nadaljevali z zaščitnim izkopavanjem ob pomoči delavcev KGP Ptuj šele v februarju in marcu 1988. leta. Zaradi oblike terena ter deponiranja posnete in izkopane Zemlje smo arheološka dela nadaljevali v obliki dveh sond, od katerih je prva potekala v smeri V-Z vzporedno z Natašino potjo v dolžini 74 m in širini od 2 m (na vzhodni strani) do 6 m (na zahodni strani); drugo pa smo izkopali in razširili zaradi rimskih gradbenih ostalin v smeri SV-JZ ob Potrčevi cesti v dolžini 25 m in širini 16 m (pril. 2). V tem zapisu se bom osredotočil le na sondo 1, ki smo jo izkopali od 40 do 60 cm globoko, ko sc pričenja na vzhodni strani sterilna rumena ilovnata plast nižje, na za- Sl. 1: Ptuj-obvoznica 1988, Pogled na sondo I iz vzhoda v začetku februarja 1988 (Foto: Ivan Tušek). Fig. 1: Ptuj-Bypass 1988, view of trcnch I from thè cast at thè beginning of February 1988 (Photo: Ivan Tušek). Sl. 2: Ptuj-obvoznica 1988, Pogled na sondo I z žganimi grobovi in temelji grobne parcele iz zahoda v sredini februarja 1988 (Foto: Ivan Tušek). Fig. 2: Ptuj-Bypass 1988. vicw of trench I with the cremation graves and thc foundations of thè ccmetery lot from thè west in thè middle of February 1988 (Photo: Ivan Tušek). hodni strani pa se le-ta dvigne do rušne plasti. V to plast je bilo vkopanih enajst žga-tuh in štirje skeletni grobovi (sl. 2; pril. 3), ki pa so le del že v večini uničenega vzhodnega rimskega grobišča ob desni (južni) strani rimske ceste Petoviona-Savarija. Grobišče, izredno bogato s pridatki v grobovih, je bilo uničeno že ob gradnji železniške proge Ptuj-Ormož, kasneje pa še z obnovo in razširitvijo Potrčeve ceste in novogradenj ob njej. Ob teh gradbenih posegih pa so bile uničene tudi rimske gradbene ostaline, katerih del smo našli v sondi II (sl. 3). SI. 3: Ptuj-obvoznica 1988, Zidani temelji rimskega objekta v sondi II (Foto: Ivan Tušek). Fig. 3: Ptuj-Bypass 1988, thè fonndations of the Roman structure in trench II (Photo: Ivan Tušek). Opisi grobov in pridatkov: Žgani grobovi so imeli v glavnem grobne jame elipsasto-pravokotne ali kvadratne oblike in v njih ostanke grobnih konstrukcij iz tegul. Vse grobne jame so bile vkopale v rumeno ilovnato plast, ob severnem robu vzhodnega dela sonde I pa so bile poškodovane z jarkom, ki je bil že pred leti strojno izkopan za vodovodno napeljavo °b Natašini poti, in to brez arheološkega nadzora in predhodnega soglasja Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor s pogoji k posegom v zemeljske plasti ha arheološko zaščitenem območju. Že ob začetnem snemanju humusne plasti smo na globini 35 cm naleteli na žgani grob 1 (sl. 4; t. 1), ki je ležal zunaj sonde I okoli 3 m zahodno od severovzhodnega vogala parkirišča pred novim Gasilskim domom. Grobna jama elipsaste oblike v veli- SI. 4: Ptuj-obvoznica 1987, Žgani grob 1 izkopan v decembru 1987 (Foto: Marija Lubšina-Tušek). Fig. 4: Ptuj-Bypass 1987, cremation grave 1, excavated in December 1987 (Photo: Marija Lubšina Tušek). kosti 90 x 60 cm je bila globoka 23 cm. Žganina in kalcinirane kosti so bile v večini pokrite s tremi polomljenimi tegulami, kar da slutiti na grobno konstrukcijo iz tegul. Pod njimi smo v žganini našli — dva fragmenta sivo rdeče žganih krožnikov (t. 1: 3, 4) — dva fragmenta sivo rdeče žgane kadilnice (t. 1: 2) — fragment temno sivo žgane polkrožne skodele z dvema nizoma pokončnih vrezov (t. 1: 5). V grobni jami smo našli še — koščke popolnoma razpadlega železnega žeblja, — kronasto okroglo pasno spono trikotnega preseka s sklenjenim obročem pravokotne oblike, na kolencih obroča sta izboklini, izstopajoči del pa ima krožni zaključek z gumbom, na katerem sta dva poševna vreza (t. 1:1). S prekopom za vodovodno napeljavo je bil skoraj v celoti uničen žgani grob 2. V severnem profilu sonde I je bil viden le rob groba in tanka plast žganinc s kalcinirani-mi kostmi. V že prekopani in zasuti grobni jami smo našli precej razmetanih kosov tegul in del imbreksa. Velikosti grobne jame nismo mogli določiti. V zasipu groba pa smo našli — del femurja — fragment temno sivo žgane posode (t. 2: 1) — fragment črno rjavo žganega lonca (t. 2: 2). Ob grobu pa smo našli še — fragment sivo rdeče žganega vrča (t. 2: 7) — fragment sivo rdeče žganega krožnika (t. 2: 3) — del dna temno sivo žganega krožnika (t. 2: 6) — fragment ostenja sivo žgane skodele (t. 2: 5) — fragment črno rjavo žganega poroznega lonca (t. 2: 4). Zgani grob 3 (sl. 5; t. 3) je bil ob severnem robu poškodovan z izkopom za vodovodno napeljavo. V grobni jami pravokotne oblike z ohranjeno velikostjo 140 x 55 cm je bila narejena konstrukcija iz tegul v obliki strehe. Ob zunanjem robu konstrukcije smo našli — polomljen enoročajni rumeno rdeče žgani vrč (t. 3: 2) — spodnji del sivo rdeče žganega lončka tankih sten iz neprečiščene gline (t. 3: 3) — polomljeno sivo rumeno žgano kadilnico, katere del smo našli tudi v grobni jami (t. 3: 1) — dva fragmentirana sivo rdeče žgana krožnika (t. 3: 4, 5). Pod grobno konstrukcijo iz tegul smo med žganino in kalciniranimi kostmi v grobni jami z globino do 15 cm našli še (sl. 6) Sl. 6: Ptuj-obvoznica 1988, Grobna jama žganega groba 3 s pridatki (Foto: Ivan Tušek). Fig. 6: Ptuj-Bypass 1988, thè grave pit of cremation grave 3 with grave goods (Photo: Ivan Tušek). — steklcničko-balzamarij s širokim dnom (premer 7 cm) in dolgim vratom (višina 5 cm; t. 4: 1) — več kosov močno korodiranega železnega okovja (t. 4: 12, 13) — močno korodirana železna žeblja (t. 4: 10, 11) — dva fragmenta sivo rdeče žganega krožnika (t. 3: 7) — fragment sivo žganega krožnika z rjavim premazom (t. 3: 6) — fragment srednjega dela rumeno rjavo žgane kadilnice (t. 4: 4) — rumeno rdeče žgani fragment ročaja vrča (t. 4: 8) — fragment dna rumeno rdeče žganega vrča (t. 4: 5) — fragment sivo črno žganega roba pokrovke (t. 4: 6) — dva fragmenta rumeno žganega lonca z debelim izvihanim ustjem (t. 4: 7) — rdeče žgani lonček tanjših sten (t. 4: 2) — sivo rjavo nepečeno oljenko v obliki komične gledališke maske (t. 4: 3) — močno izrabljen bronasti novec iz 2. stoletja (t. 4: 9). Okoli groba smo našli še fragmente devetih sivo rjavo žganih krožnikov, na katerih so vidni sledovi ognja (t. 2: 8-16). Podobno pravokotno grobno jamo s konstrukcijo iz tegul v obliki strehe je imel tudi žgani grob 4 (sl. 7; t. 5). Pol groba po diagonali je bilo že predhodno poškodova- Sl. 7: Ptuj-obvoznica 1988, Grobna jama žganega groba 4 s pridatki (Foto: Ivan Tušek). Fig. 7: Ptuj-Bypass 1988, thè grave pit of cremation grave 4 with grave goods (Photo: Ivan Tušek). frega z izkopom za vodovodno napeljavo, tako da je ohranjena velikost 105 x 65 cm in ohranjena globina grobne jame do 25 cm. Na konstrukciji v grobni jami smo našli poleg polomljenih večjih kosov tegul še — polomljen manjši sivo rjavi žgani lonec z ohranjenim celim profilom (t. 5: 1) — spodnji del manjšega rjavo črno žganega lonca, ki je imel zelo porozno površino (t. 5: 2) — fragment temno zelenega stekla (t. 5: 3) — fragment svetlo zelenega stekla (t. 5: 4). V grobni jami smo med žganino in kalciniranimi kostmi našli — koščke srebrne žice (uhan; t. 6: 2) — koščeno okrasno iglo, ki je imela s prečnimi vrezi omamentirano glavico in ohranjeno dolžino 18 cm (t. 6: 3) — pet močno korodiranih železnih žebljev, na katerih so še z rjo sprijete kalcinira-ne kosti (t. 5: 5-9) — fragmentirano in v ognju deformirano stekleničko iz svetlo zelenega motnega stekla (t. 5: 10) — celo stekleno posodico-balzamarij iz svetlo zelenega motnega stekla z dvema ročajema (t. 6: 6) — enoročajni vrč iz črnega stekla s trakastim ročajem, ki presega ustje in je v sredini ornamentiran z rebrom in prečnimi vtisi (t. 6: 1) — sivo rjavo žgani lonček tankih sten, ki je bil zunaj okrašen s finim barbotinom (t. 6: 5) — dva fragmenta rdeče žgane kadilnice (t. 5: 11, 13) — nosek rumeno rdeče žgane oljenke (t. 6: 4) — fragment sigillarne posodice (t. 5: 12) — nedoločljiv, močno izrabljen bronasti novec (t. 6: 7). Ob pregledu že s strojem predhodno prekopanega severnega roba žganega groba 4 smo našli v premešani rjavi ilovici z žganino sivo žgano oljenko s podobo satira in žigom CDESS (t. 6: 8). Tudi žgani grob 5 (sl. 8; t. 7) je imel grobno jamo pravokotne oblike v velikosti 80 x 45 cm in ohranjeno globino 6-12 cm, prav tako vkopano v rumeno ilovnato plast. Polomljene tegule v grobni jami kažejo na grobno konstrukcijo v obliki strehe. Med žganino in kalciniranimi kostmi v grobni jami so bili najdeni — večja steklenička iz svetlo zelenega stekla s 7 cm dolgim vratom in ravno navzven zavihanim ustjem (t. 7: 4) — zapestnica (otroška) iz bronaste žice okroglega preseka in presegajočima ovitima zaključkoma, ki sta bila na konceh spiralno uvita (t. 7: 1) — okrogla glavica železnega žeblja — močno korodiran železni žebelj (t. 7: 2) — fragmenti dna in sten sivo rjavo žganega lončka, ki ima znotraj sivi premaz, na zunanji strani pa preperelo rumeno barbotinsko glazuro (t. 7: 3). Okoli žganega groba 5 smo našli še — dele treh močno korodiranih železnih žebljev (t. 8: 14-16) — fragmente dveh rumeno žganih krožnikov (t. 8: 7, 8) — fragmente trakastih ročajev (t. 8: 11, 12) — fragment sivo žgane polkrožne skodele iz prečiščene ilovice, s temno sivim premazom in dvema vzdolžnima kanelurama pod ustjem ter pasovi pokončnih vrezov na največjem obodu (t. 8: 13) — fragmente sivo rjavo žganih pokrovk (t. 8: 4, 5, 6) — fragment črno rjavo žganega lonca z metličastim ornamentom (t. 8: 10) — več fragmentov rumeno rjavo žganega vrča (t. 8: 1, 2) — fragment sivo žganega lončka tankih sten (t. 8: 3) — fragment ustja rumeno žganega lonca (t. 8: 9) — fragment sivo žganega lonca z izvihanim ustjem in dvema kanelurama pod nizkim vratom (t. 7: 6) — fragment dna svetlo zelene stekleničke (t. 7: 5). V žganem grobu 6 (sl. 9; t. 9) je bila na zahodnem delu le še poševno stoječa te-gula, ki nakazuje morebitno grobno konstrukcijo. Pravokotna grobna jama je imela velikost 80 x 50 cm in ohranjeno globino do 16 cm. V grobni jami smo našli med žganino in kalciniranimi kostmi — fragmente vsaj sedmih sivo rdeče žganih kadilnic (t. 10: 1-8) — spodnji del rdeče žganega vrča (t. 9: 1) — fragmente ustij štirih rumeno rdeče žganih vrčev (t. 9: 2, 5-7) — fragment sivo žganega vrča (t. 11: 5) — fragment rdeče žgane amforaste posode (t. 9: 8) — fragmenta dveh sivo rdeče žganih krožnikov (t. 11: 1,2) — fragment sivo žgane pokrovke (t. 11: 4) — večji fragment ostenja sivo črno žganega lonca z metličastim ornamentom (t. 11: 9) — fragment sivo žganega lončka tankih sten (t. 11: 6) — del dna večje stekleničke iz svetlo zelenega stekla (t. 11: 7) — dva močno korodirana železna žeblja (t. 9: 3, 4). H grobu sodi tudi v neposredni bližini najdena sivo žgana fragmentirana reliefna oljenka z volutkami (t. 11: 11) in del narebrene jagode iz steklene paste, ki je v ognju popolnoma preperela (t. 11: 10). Najbogatejši po pridatkih je bil žgani grob 7 (sl. 10; t. 12), ki je imel v pravokotni grobni jami, velikosti 125 x 70 cm, konstrukcijo iz tegul in imbreksov v obliki strehe, ob kateri so ležali zunanji pridatki: — temno sivo žgana pokrovka (t. 12: 4) — rjavo sivo žgana pokrovka (t. 12: 2) — dve rdeče sivo žgani fragmentirani pokrovki (t. 12: 1, 3) — velika sivo rjavo žgana kadilnica (t. 12: 5) — fragment sivo rjavo žgane kadilnice (t. 13: 5) — sivo rdeče žgani lonček tankih poroznih sten, ki je bil poln lesne žganine in kal-ciniranih kosti (t. 12: 6) — večji rdeče žgani fragmentirani krožnik s sledovi temno-rdečega premaza (t. 13: 9) — dva fragmenta sivo rdeče žganih krožnikov (t. 13: 6, 7) — fragment sivo žganega krožnika s črnim premazom (t. 13: 8) — fragmenti sivo žganega lončka tankih sten (t. 12: 7) — fragment sivo rjavo žgane oljenke z delom noska (t. 13: 2) — dva fragmenta rumeno rjavo žganega pokrova oljenke (t. 13: 1) — močno korodirani železni ključ (t. 13: 3) — močno korodirani železni žebelj (t. 13: 4). Pod ostanki grobne konstrukcije smo v grobni jami globine 12-15 cm med žganino •h kalciniranimi kostmi našli (sl. 11) — manjšo sivo žgano oljenko (t. 15: 2) — večjo sivo rjavo žgano oljenko z žigom FORTIS (t. 15: 1) — močno korodirani železni zatič (t. 15: 4) — korodirani železni žebelj (t. 15: 3) — zdrobljeno vazico iz belega stekla s širokim ustjem (t. 15: 5) — zdrobljeno bučko iz prozornega belega stekla (t. 15: 6). Najlepši v grobu pa so bili predmeti iz jantarja: — jantarni prstan s plastično upodobitvijo ležečega psa (t. 14: 2) — jantarni prstan s plastiko dečka v igri s sedečim psom (t. 14: 1) — del jantarne tordirane igle (t. 14: 3) — dve delno ohranjeni jantarni preslici (t. 14: 4, 5) — tordirana kozmetična posodica tulaste oblike (t. 14: 7) — jantarna toaletna škatlica brez pokrova (t. 14: 8) — jantarni pladenj z reliefno upodobitvijo gosi in ribe (t. 14: 9) — jantarna školjčna lupina (t. 14: 6) — od vročine deformirana jantarna steklenička s portreti genijev (t. 14: 11) — košček v ognju stopljenega jantarja (t. 14: 10). V rjavi ilovnati plasti na globini 30 cm smo le 30 cm od zahodne stranice grobne jame našli še celo rdeče rjavo žgano oljenko (t. 15: 5). Žgani grob 8 smo našli ob temeljih na notranji strani jugozahodnega temelja rimske grobne parcele. Ohranjena je bila le še sled grobne jame okrogle oblike s premerom 80 cm in v njej tanka plast žganine s kalciniranimi kostmi. Med žganino smo našli — fragmentirano sivo žgano kadilnico (t. 16: 1) — fragment sivo žganega krožnika (t. 16: 2) — del korodiranega železnega žeblja (t. 16: 4) — del manjše kovinske konice (t. 16: 3) — zelo izrabljeni bronasti novec - as iz 1. do 2. stoletja. Tudi grobna jama žganega groba 9 (t. 16) je bila v severnem delu poškodovana z izkopom za vodovodno napeljavo. V grobni jami elipsaste oblike, z ohranjeno velikostjo 115 x 65 cm in globino 15 cm, je bil med žganino in kalciniranimi kostmi — fragment sivo rdeče žganega krožnika s sledovi temno rdečega premaza (t. 16: 7) — več fragmentov svetlo rdeče žganega krožnika z rjavo rdečim premazom (t. 16: 8) — fragment svetlo rdeče žgane kadilnice (t. 16: 6) — nekaj drobcev stekleničke iz belega motnega stekla (t. 16: 5). Žgani grob 10 (sl. 12; t. 17) je bil poškodovan z vkopom skeletnega groba IV. Po sledovih ohranjenosti je bila grobna jama kroglaste oblike s premerom 60 cm. Med žganino in kalciniranimi kostmi smo našli — fragment spodnjega dela sivo črno žganega lonca iz neprečiščene gline, ki je bila močno pomešana s kremenčevim peskom (t. 17: 13) — podobne strukture sta še fragmenta sivo žganih loncev (t. 17: 10, 11) — fragment ostenja večjega sivo žganega lonca z glavničastim ornamentom (t. 17: 12) — fragment dna svetlo rdeče žganega krožnika z rdečim premazom (t. 17: 9). Poškodovan je bil tudi žgani grob 11, ki je ležal ob južnem profilu sonde I in na robu predrimskega jarka, ki je potekal diagonalno po sondi I v smeri SZ-JV. Zasledili smo lahko le skoraj okroglo grobno jamo s premerom 65 cm, v njej pa med žganino in kalciniranimi kostmi — sivo žgano majhno kadilnico iz prečiščene gline z izrazitima rebroma na ustju in na prehodu v nogo (t. 18: 3) Sl. 12: Ptuj-obvoznica 1988, Grobna jama žganega groba 10 z lončkom (levo) in pridatki ob glavi v skeletnem grobu IV (Foto: Ivan Tušek). Fig. 12: Ptuj-Bypass 1988, thè grave pit of cremalion grave 10 with thè pot (left) and the grave goods around thè head in inhumation grave IV (Photo: Ivan Tušek). Sl. 13: Ptuj-obvoznica 1988, Temelji grobne parcele v sondi I (Foto: Ivan Tušek). Fig. 13: Ptuj-Bypass 1988, the foundations of thè cemetery boundary in trench I (Photo: Ivan Tušek). — fragmentirani sivo rdeče prežgani krožnik s sledovi rdečega premaza (t. 18: 6) — fragment rumeno žganega krožnika s sledovi rdečega premaza (t. 18: 5) — fragment ostenja sivo žganega lončka tanjših sten (t. 18: 4) — fragment ustja sivo žgane čaše (t. 18: 1) — fragmenta ustja in ostenja rumeno sivo žganega lonca z rdečim premazom in dvema nizoma pokončnih vrezov (t. 18: 7) — fragment sivo žgane oljenke (t. 18: 2). V srednjem delu sonde I smo že na globini 15-20 cm odkrili temelj grobne parcele, ki je bil prosto zložen iz štirih vrst rečnih oblic v obliki ribje kosti, med vrstami pa je bila trdo nabita plast zemlje, pomešane z drobnim gramozom (sl. 13). Širina temeljev je bila 80 cm, ohranjena višina pa do 45 cm. Odkopali smo le jugovzhodni vogal grobne parcele, saj je bila rimska plast s temelji parcele in grobovi proti severu in zahodu popolnoma uničena ob gradnji Natašine poti in komunalnih napeljav. Znotraj parcelnih meja smo našli že opisani žgani grob 8 in dva skeletna groba. Skeletni grob I (sl. 14) je ležal na globini 30 cm vzporedno z vzhodno stranico grobne parcele in je imel pravokotno grobno jamo obloženo z opečnimi ploščami pravokotne oblike v velikosti 42 x 32 cm ter debelino 6 cm. Kljub temu da je bila severna polovica grobne konstrukcije skoraj popolnoma uničena s prekopom za vodovodno napeljavo, so bile v južnem delu ohranjene še iz štirih vrst opečnih plošč zložene obodne stene groba, ki določajo zunanje mere groba 270 x 120 cm. Podobne opečne Sl. 14: Ptuj-obvoznica 1988, Skeletni grob I znotraj temeljev grobne parcele (Foto: Ivan Tušek). Fig. 14: Ptuj-Bypass 1988, inhumation grave 1 wilhin thè foundations of thè cemetcry boundary (Photo: Ivan Tušek). plošče so bile v dveh vzporednih vrstah položene po dnu groba in s takšnimi je bil grob tudi pokrit. Ker je bila zgornja vrsta opečnih plošč nekoliko zamaknjena v notranjost grobne skrinje, lahko sklepamo, da je bil vrh grobne konstrukcije piramidalno zaključen. Grob je bil usmerjen S-J, na dnu iz opečnih plošč pa smo našli le nekaj polomljenih kosti pokojnika. V zasipni plasti v grobu smo našli — fragmenta ustij z nastavki ročajev rumeno rjavo žganih vrčev (t. 19: 2, 3) — fragment ostenja rumeno rjavo žganega vrča (t. 19: 4) — fragment okroglega rumeno rdeče žganega ročaja amfore z rdečim premazom (t. 19: 5) — fragment sivo žganega lonca s polkrožnim rebrom na največjem obodu (t. 19: 6). Na temelju grobne parcele ob grobu pa smo našli še — fragment širokega zravnanega in kandiranega ustja z vrhnjim nastavkom za široki trakasti ročaj rumeno rjavo žganega mogoče dvoročajnega vrča (t. 19: 7) — fragment črno žgane časovno mlajše pokrovke z izrazitim pokončnim notranjim robom (t. 19: 8) — fragment sivo rjavo žgane pokrovke iz gline, ki je bila močno pomešana s kremenčevim peskom (t. 19: 9). Ob temelju zunaj grobne parcele, nasproti skeletnega groba I, smo na globini 20 cm v ruševinski plasti med deli tegul, polomljenimi opečnimi ploščami in rečnimi oblicami našli — fragment vratu s prehodom v trebuh velikega rumeno žganega amforastega vrča (t. 20: 1) •— fragment rumeno rjavo žgane kadilnice s pokončnimi vrezi kolesca na rebru (t. 20: 2) — dva fragmenta sivo rdeče žganega dna in ostenja grobo izdelanega lonca iz neprečiščene gline močno mešane s kremenčevim peskom in metličastim ornamentom (t. 20: 3). Vzporedno z južnim temeljem grobne parcele, ki je potekal v smeri V-Z, smo ftašli prosto vkopan skeletni grob II (sl. 15; t. 19: 1) ki je bil tudi usmerjen V-Z. Grobna jama je imela velikost 236 x 66 cm in globino 10-15 cm. Pod skeletom in ob ftjem so bili vidni sledovi lesa - deske. Kosti so bile zelo preperele, vendar je bilo v>dno, da je imel pokojnik roke prekrižane na trebuhu. Jugovzhodno od žganega groba 9 smo v rumeni ilovnati plasti zasledili pravokotni vkop v smeri SZ-JV, ki ga je ob severni steni poškodoval novejši izkop za vodovodno Napeljavo. Na globini 60 cm smo v prosto vkopani grobni jami skeletnega groba III (sl. 16) našli le še sledove pokojnikovega skeleta, ki je imel desno roko iztegnjeno ob telesu, levo pa položeno čez trebuh. V grobni jami ni bilo nobenih pridatkov. Zunaj grobne parcele je ležal skeletni grob IV (sl. 17). Precej neoblikovana grob-na jama, ki smo jo našli 150 cm vzhodneje od vzhodnega temelja grobne parcele, je b'la posledica vkopa skeletnega groba IV v nekoliko starejši žgani grob 10. Velikost gfobne jame 80 x 50 cm, nekaj zob in le v obrisih ohranjeni skelet, kaže na otroški Sfob. Grobna jama skoraj pravokotne oblike je bila globoka 28 cm. Sl. 15: Ptuj-obvoznica 1988, Skeletni grob II znotraj grobne parcele (Foto: Ivan Tušek). Fig. 15: Ptuj-Bypass 1988, inhumation grave II within thè cemetery boundary (Photo: Ivan Tušek). SI. 16: Ptuj-obvoznica 1987/88, Slabo ohranjen skelet pokojnika v skeletnem grobu III (Foto: Ivan Tušek). Fig. 16: Ptuj-Bypass 1987/88, thè poorly prescrvcd skeleton in inhumation grave IH (Photo: Ivan Tušek). Sl. 17: Ptuj-obvoznica 1988, Pogled na sondo I ob odpiranju skeletnega groba IV (Foto: Ivan Tušek). Fig. 17: Ptuj-Bypass 1988, view of trench I during thè excavation of inhumation grave IV (Photo: Ivan TuSck). Ob glavi smo našli — dva uhančka iz zlate žice okroglega preseka, ki imata čez zankico za zapenjanje pritrjeno iztolčeno okroglo zlato ploščico, skozi sploščeno okroglo zankico pa je bil speljan drugi konec žice, ki je bil ovit okoli sploščene zankice (sl. 23; t. 17: 1,2) — ob glavi pokojnika je ležalo večje število jantarnih peri in dve večji narebreni perii iz modro zelene steklene paste (t. 17: 5) — profilirani jantarni predmet (obesek ?), ki je imel na zgornji strani pravokotno poglobitev z luknjico, ki se je na spodnji strani stožčasto razširila (t. 17: 8) — preluknjani veprov čekan, ki je nedvomno rabil za obesek (t. 17: 6) — košček srebrne žice okroglega preseka (t. 17: 3) — dva z zanko povezana koščka bronaste žice (t. 17: 4) — obesek - medaljon, ki sestoji iz elipsaste srebrne obloge z zankico za obešanje, na kateri so tri kanelure, rob srebrne obloge pa je bil natolčen tako, da je objemal poldragi kamen rdeče barve (kameol), na katerem je vrezana podoba boginje z atributi v rokah in hroščem (skarabejem) ob nogah (sl. 24; t. 17: 7). Ostale najdbe v sondi I: V rjavi kulturni ilovnati plasti med grobovi smo našli precej fragmentov različne rimske keramike, ki so nedvomno polomljeni deli pridatkov poškodovanih in uničenih grobov ali pa pogrebnih obredov. Največ takšnih fragmentov rimskega posodja smo našli med poškodovanimi žganimi grobovi 5, 6 in 7 na globini od 30 do 60 cm — fragment sivo rjavo žgane noge posode (t. 20: 4) — fragment sivo rjavo žgane pokrovke (t. 20: 5) — fragment sivo črno žgane pokrovke (t. 20: 6) — črno žgani gumb pokrovke (t. 20: 7) — štiri fragmente zgornjih in srednjih delov sivo rdeče žganih kadilnic (t. 21: 1-4) — fragmenta ostenja dveh sivo žganih skodel z nizi pokončnih klinastih vrezov (t. 21: 5,6) — dno rdeče žganega vrča (t. 21: 7) — fragment ustja sivo žganega vrča (t. 21: 8) — štiri fragmente sivo rdeče žganih krožnikov (t. 21: 10- 13) — fragmenta ustja in dna z ostenjem sivo žganega lonca debelih sten iz gline, močno mešane s kremenčevim peskom in sljudo ter sledovi metličastega ornamenta (t. 22: la in Ib) — fragmenta dveh spodnjih delov rumeno rjavo žganih amfor (t. 22: 4, 6) — fragmenta ustij dveh rumeno žganih mclnic iz gline, mešane s peskom in zdrobljeno opeko (t. 22: 3, 7) — fragment dna in ostenja sivo rjavo žganega poroznega lonca (t. 22: 5) — fragment ostenja rumeno žgane gubankc z rdeče rjavim premazom (t. 22: 2) — polna zelo korodirana železna ost kvadratnega preseka (t. 21: 9). Med žganima grobovoma 5 in 6 smo na globini 20 do 40 cm našli še — fragment ustja in ostenja sivo črno žganega lonca z glavničastim ornamentom (t. 23: 1) — več fragmentov sivo rjavo žganih pokrovk (t. 23: 3-7) — fragment ustja z ostenjem rjavo žgane porozne skodele z glavničastim ornamentom (t. 23: 2) — fragment ustja s širokim trakastim ročajem rumeno žgane amfore (t. 24: 1) — fragmente ročajev, ostenja in dno rumeno rjavo žganih vrčev (t. 24: 2-6, 8) — fragment zgornjega dela ostenja kroglastega lonca, ki je bil rumeno žgan in ima pod ustjem dva krat po dve plastični rebri (t. 24: 7) — fragmente štirih rumeno rjavo žganih kadilnic (t. 25: 1-4) — fragmente treh sivo rdeče žganih krožnikov (t. 25: 5-7) — fragment ustja in ostenja sivo rjavo žgane skodele iz dobro prečiščene gline, ki ima ustje poševno izvihano v širši rob, ki ima ob izlivu manjši pokončen branik (t. 25: 8); skodela je imela tudi rdeči premaz, ki je v sledovih še viden — fragmenta ustja in dna z ostenjem dveh sivo črno žganih skodel s petimi vrstami pokončnih vrezov pod odebeljenim ustjem, plastičnim rebrom na največjem obodu in prstanasto nogo (t. 25: 9, 10) — fragment dna z ostenjem rumeno žgane skodele s prstanasto nogo (t. 25: 11) — fragment ustja in ostenja rdeče žganega sigillatnega krožnika tipa Drag 17 z aplikacijo delfina (t. 23: 10) — dno stekleničke iz olivno zelenega stekla (t. 23: 9) — košček temno zelenega amorfnega stekla (t. 23: 8) V srednjem delu sonde I, zahodno od temeljev grobne parcele, smo v rjavi ilovnati plasti v globini 30 cm našli močno izrabljen rimski bronasti novec cesarja Trajana (98-117)3 in še — fragmente dveh sivo žganih krožnikov (t. 26: 1, 2) — fragmente dveh sivo rdeče žganih krožnikov z rdečim premazom (t. 26: 3, 4) — fragmente sivo rjavo žganih krožnikov (t. 26: 5-7) — fragment dna sivo žganega lončka tankih sten (t. 26: 9) — fragment dna rumeno žganega vrča (t. 26: 10) — fragment dna sivo rjavo žganega lonca poroznih sten (t. 26: 11) — fragment dna svetlo zelene stekleničke (t. 26: 8) — močno korodirani železni žebelj (t. 26: 12). V zahodnem delu sonde I so bili še — fragmenti sivo črno žgane skodele z nizi pokončnih vrezov pod odebeljenim ustjem in močnim polkrožnim rebrom na največjem obodu (t. 27: 1) — fragment dna z ostenjem in prstanasto nogo polkrožne sivo rdeče žgane skodele (t. 27: 2) — več fragmentov ustja in dna z ostenjem sivo rumeno žganega lonca (t. 27: 3). Po celotni sondi I, zunaj grobnih celot, smo našli v kulturni rjavi ilovnati plasti precej kosov polomljenih tegul in imbrcksov, kar nedvomno kaže na uničene opečne grobne konstrukcije. To dokazuje tudi vzhodni del sonde 1, kjer do sterilne rumene ilovnate plasti nismo zasledili obrisov grobnih jam, med kosi polomljenih tegul in °pcčnih plošč pa smo našli precej fragmentov različne rimske keramike in razmetano panino. V zasipu jarka za vodovodno napeljavo ob severnem profilu sonde 1 smo našli še nekaj fragmentov, ki pripadajo poškodovanim rimskim žganim grobovom: — fragment dna z ostenjem črno žganega lončka (t. 27: 4) — fragment ostenja sigillarne skodele (t. 27: 5) — trije korodirani železni žeblji (t. 27: 6-8). In na koncu Rimski grobovi, najdeni na cesti obvoznici (sedaj podaljšani Osojnikovi cesti) med Potrčevo cesto, Natašino potjo in novim Gasilskim domom, so le del velikega vzhodnega petovionskega grobišča, ki se je širilo severno in južno ob glavni rimski cesti iz mesta proti Savariji in katerega center je bil severno od rimske ceste, v današnji Rabelčji vasi.4 Tako kot na vseh petovionskih grobiščih prevladuje tudi na tem delu grobišča žgani način pokopa, skeletni grobovi pa se pojavljajo v manjšem številu. Praviloma so mlajši - poznorimski skeletni grobovi vkopani nekoliko globlje kakor žgani, ki so jih z vkopi grobnih jam poškodovali ali uničili (glejte: t. 17 in pril. 3). Nedvomno pa lahko trdimo, da so bili nekateri skeletni grobovi tudi sočasni z žganimi, in to predvsem grobovi, ki so imeli pravokotne grobne skrinje zložene iz opečnih plošč, na nepomembno časovno razliko med žganimi in skeletnimi grobovi pa kažejo tudi pridatki v njih. Značilno je tudi to, da so bili tako žgani kakor tudi skeletni grobovi razvrščeni na grobišču brez kakršnega koli reda in usmeritve. Na našem delu grobišča smo imeli le štiri načine pokopov, in to: — prosto vkopani žgani grob (žgani grobovi: 2, 8, 9, 10, 11) — prosto vkopani žgani grob s konstrukcijo iz tegul v obliki strehe (žgani grobovi: 1, 3, 4, 5, 6, 7) — prosto vkopani skeletni grob s sledovi deske v grobni jami (skeletni grobovi: II, ni, IV) in — skeletni grob v pravokotni grobnici iz pravokotnih opečnih plošč (skeletni grob I). Žgani grobovi imajo v večini bogate in številne pridatke osebne noše - pasne spone, okrasne igle, prstane, zapestnice; osebne predmete - kozmetične pripomočke, ška-tljice in stekleničke z mazili in dišavami; posodje in predmete, ki so jih položili v grob z namenom, da rabijo pokojniku v onostranskem življenju, ter posodje, ki je ležalo na grobu, ob njem ali okoli njega, večinoma v črepinjah, kar je nekoč rabilo prisotnim pri pogrebnem obredu ob pokopu umrlega ali pa pri kasnejših obiskih grobov ob spominu na pokojne sorodnike. Najdbe v skeletnih grobovih pa so največkrat pokojnikova osebna lastnina - uhani, verižice, okrasni obeski, ki so velikokrat narejeni iz žlahtnih kovin ter v veliki večini pridatki iz stekla (dišavnice in solznicc) in bronasti novci. Na obravnavanem delu grobišča sta skeletna grobova II in III brez pridatkov, skeletni grob I pa je bil najden poškodovan, z razmetanimi kostmi in sklepamo, da je bil izropan že davno prej, kakor nam kažejo tudi nekateri skeletni grobovi v skrinjah iz rimskega grobišča na območju Srednješolskega centra v Ptuju.5 Zanimiv pa je skeletni grob IV z delno ohranjenimi kostmi mladoletne osebe ter pridatki osebne noše: majhnih zlatih uhančkov in obeskov, kakršna sta preluknjani veprov čekan in gema iz rdečega poldragega kamna. Jantarni predmeti so po vsej verjetnosti prišli v grob z zasipom, saj je izkop grobne jame poškodoval grobno jamo starejšega žganega groba 10. Stratigrafski in časovni odnos žganih in skeletnih grobov na petovionskih grobiščih je večkrat nejasen, saj sta bila oba načina v rimskem obdobju v Petovioni v uporabi od konca 1. do 4. stoletja. Za časovno opredelitev važni, vendar ne vedno najbolj zanesljivi, pa so v grobove položeni keramični izdelki, saj so imeli nekateri oblikovno značilni izdelki v večini dolgo dobo uporabe in tipološko le manjše spremembe. Precej več podatkov, ki jih keramični izdelki dopolnjujejo, pa je mogoče do- biti iz grobnih celot s pridanimi oljenkami značilnih oblik, žigi izdelovalcev, reprezentančno sigillatno posodo in pridanimi bronastimi praktičnimi in nakitnimi izdelki. Oblikovno lahko rečemo, da so keramične oblike v grobovih izdelek domačih lončarskih mojstrov v delavnicah, ki jim ni primanjkovalo kvalitetne gline za obdela-vo. Le-to so na tem območju kopali, mešali, obdelovali in izdelke žgali v mnogih različno oblikovanih lončarskih pečeh, ki smo jih ob arheoloških zaščitnih izkopavanjih dokumentirali v izkopih za temelje Doma učencev, novih stanovanjskih blokov v Rabelčji vasi-zahod, prizidku k porodnišnici bolnice dr. J. Potrča v Ptuju, ureditvi par-kirnega prostora pri SŠC6 in v obrtniški četrti rimske Petovione v Rabelčji vasi-vzhod.z V žganih grobovih so po fragmentih sodeč v največji meri prisotni navadni nizki krožniki z ravnim ali rahlo navznoter upognjenim ustjem. Krožniki so različnih velikosti, rdeče do sivo žgani, neredko pa so imeli tudi raznobarvne, vendar slabo ohranjene premaze. Stene krožnikov so različne višine in debeline, so pa bolj pokončne in precej ostro usločene na prehodu iz ravnega dna. Izdelani so iz dobro prečiščene gline, kar je značilnost petovionskih izdelkov.8 Krožniki so vsakdanje in najbolj pogosto namizno posodje, in ker jih najdemo v večini primerov zunaj grobnih konstrukcij ter Polomljene, sodijo nedvomno k pogrebnim obredom. Tipološko podobni nizki krožniki se pojavljajo tudi v žganih grobovih iz Formina,9 v grobovih vzhodnega petovion-skega grobišča v Rabelčji vasi-vzhod10 in v Rabelčji vasi-zahod,11 kjer jih uvrščamo na prehod 1.-2. stoletja. V drugo polovico 2. stoletja pa se datirajo podobni krožniki 'z rimskega žganega groba na Ljutomerski cesti v Ptuju.12 Pogosti so podobni krožniki tudi na emonskih grobiščih od konca 1. stoletja do konca 2. stoletja, sodijo torej tudi v postmarkomanski čas,13 ter so bili nadomestitev dragim in redkejšim sigillatnim krožnikom.14 Po številu celih in fragmentiranih posod sledijo kadilnice. Pojavljajo se v zelo različnih velikostih, rumeno rdeče do sivo žgane barve, z različno okrašenim ustjem ter rebri na polkrožnem trupu skodele nad nogo. V naših grobovih so na rebrih kadilnic predvsem elipsasti do okrogli pokončni vrezi napravljeni s kolescem, razen v enem primeru (t. 18: 3), ko ima sivo žgana majhna kadilnica na ustju in trupu dve rebri z °dtisi prstov. Podobne kadilnice so bile najdene na vseh petovionskih grobiščih v žganih grobovih in se datirajo v čas 2. in 3. stoletja.15 Ornament na kadilnicah je zelo različen in je seveda odvisen od spretnosti in domišljije lončarskega mojstra. Te posode, ki sc pojavljajo le ob grobovih, so bile nedvomno kultnega pomena pri pogrebnih obredih. Dokaj pogosti so v žganih grobovih tudi fragmentirani rumeno rdeče ali rumeno rjavo žgani cnoročajni vrči z bolj ali manj jajčasto oblikovanim trupom, ki se jim vrhnji nastavki ročajev končajo na ustju ali tik pod njim. V večini imajo rahlo vbočcno prstanasto dno, ustja so okrogla in izvihana ter brez sledov modeliranih izlivčkov. V 2. stoletju se vzpne vrhnji nastavek ročaja vrča jajčaste oblike tik pod Ustje, kakor je primer tudi na grobišču v Forminu.16 Enoročajni vrči z daljšim, ozkim Vratom in jajčastim trupom z nekaj različicami so stalen pojav v petovionskih kultur-nih plasteh 2. stoletja,17 pa tudi na emonskih grobiščih v času od druge polovice 1. in stoletja,18 podobno pa je tudi z vrči, ki imajo trikotno oblikovano ustje. Našli smo tudi nekaj fragmentov večjih izvihanih in odebeljenih ustij vrčev (I. 9: 2, 5, 6), kar Nakazuje bolj okrogle trupe in še nekaj večjih fragmentov vrčev s širokimi trakastimi r°čaji, ki sodijo v 1.-2. stoletje.19 V grobovih je tudi veliko število fragmentiranih in celih pokrovk z držajem (t. 12: 1-4), ki so skoraj praviloma sivo črno žgane in izdelane iz gline, močno mešane s kremenčevim peskom, in so nedvomno izdelki domačih lončarskih mojstrov. Pokrovka, ki rabi v kuhinji za pokrivanje loncev zaradi zadrževanja toplote, je rabila na grobišču v obredne namene ali prekrivanje loncev z jedjo-popotnico pokojniku v onostranstvo. Veliko število pokrovk, ki se pojavljajo tako v grobovih kakor v vseh naselbinskih plasteh, je tako rekoč nemogoče časovno opredeliti. Za pokrovke v grobovih na obvoznici velja čas, ki ga lahko določimo po ostalih pridatkih. Od amfor smo našli le dele ostenja in nekaj koničastih spodnjih delov z gumbi, kar opozarja na dejstvo, da so to le razbiti ostanki kultnih obredov ali pa so bile amfore v že predhodno uničenih grobovih lahko neke vrste žare, kakor je to primer na emonskih grobiščih, kjer so v spodnjem ali zgornjem delu vodoravno prerezane.20 Gumb na dnu amfore in široko nadaljevanje v trup (t. 22: 4) lahko primerjamo z amforo, najdeno v grobu 107 v Rabelčji vasi-vzhod21 in postavimo v 2. stoletje. Našli smo le nekaj fragmentov kuhinjskih črno sivo žganih loncev z metličastim ali glavnikastim ornamentom, katerih glina je malo, če pa že je, potem je mešana z zelo drobnim kremenčevim peskom. Imajo praviloma rahlo navzven zavihano ustje in ravno dno. Ta keramika, značilna za vzhodnoalpski prostor, je nastala po predrim-skem izročilu in je bila dalj časa v uporabi,22 pa je zato ne moremo uporabiti za datacijo grobnih celot. Tako kakor sivo črno žgane pokrovke z enako strukturo gline, tako je tudi ta domača kuhinjska lončenina izdelek domačih lončarskih mojstrov. Na to nas navaja tudi dejstvo, da smo v predprostorih lončarskih peči našli povsod dovolj fragmentov take sivo črno žgane domače keramike. Omeniti je potrebno še to, da se ob grobovih in v kulturni plasti pojavlja precej fragmentov sivo črno žganih manjših in večjih skodel z več pasovi pokončnih vrezov. Na grobišču ločimo predvsem dve obliki skodel. V prvo uvrščamo manjše polkrogla-sto oblikovane skodele na prstanasti nogi in z več pasovi vrezov na trupu, zgornji del s polkrožnim ustjem je skoraj pokončen ali rahlo navznoter usločen in ima pod ustjem dve do tri kanclure. V drugo pa uvrščamo večje skodele s polkrožnim trupom in prstanasto nogo, ki so bolj svetlo sivo žgane, ustje imajo polkrožno odebeljeno in podobna odebelitev ali rebro je tudi na največjem obodu, vrat je pokončen ali rahlo navznoter usločen. Na ravnem pokončnem vratu med ustjem in največjim obodom pa imamo enega ali več pasov pokončnih ali malo poševnih vrezov. Izdelane so iz prečiščene gline in nekatere imajo tudi temnejše premaze. Skodele nekoliko tanjših sten s pasovi vrezov na največjem obodu in pod njim, ki so temno sivo žgane, se pojavljajo tudi na drugih petovionskih in emonskih naselbinskih območjih in grobiščih23 in so v uporabi skozi vse obdobje 1. in 2. stoletja. Nedvomno so se pri teh skodelah v spretnosti preizkusili domači lončarski mojstri, ki so poizkusili posnemati lepe, pred njimi stoječe oblike sigillatnih skodel. Večje sivo žgane skodele z ravnim vratom, polkrožno odebeljenim ustjem in rebrom na največjem obodu z ornamentom vrezov ali pa brez njih (l. 25: 9, 10, 11 in t. 27: 1, 2), kakršno so našli tudi v grobu 218 v Rabelčji vasi-vzhod,24 pa tudi v grobovih in v lončarski peči na območju Rabelčje vasi-zahod, so nedvomno lokalna posebnost. Skupaj z najdbami, kjer je bila taka skodela uporabljena za žaro, in našimi pridatki v grobovih, sodijo v 2. stoletje. Šele nadaljnja raziskava in časovno primerjanje plasti in pridatkov v grobovih bosta morebiti dali točno časovno onredclitcv nekaterih primerov takih skodel (primerjava velikosti in ornamentika). Različice takih skodel, ki imajo popolnoma lokalne značilnosti, pa se pojavljajo na širšem območju Panonije od konca 1. do 4. stoletja.25 V grobovih imamo tudi nekaj manjših preprostih lončkov tanjših sten (t. 3: 3; t. 4: 2; t. 6: 5; t. 12: 6), ki so različno žgani (rumeno rjavo do sivo črno), iz prečiščene gli-•te in poroznih sten. Podoben je bil najden tudi na grobišču v Rabelčji vasi-vzhod26 in sodi v predmarkomansko obdobje,27 kar je nekoliko ožja opredelitev tudi za žgane grobove na obvoznici v Ptuju. Lonci kroglaste oblike z odebeljenim ustjem in pokončnimi vrezi na vratu in trupu (t. 18: 7), ki so rumeno sivo žgani in imajo rdeči premaz, so nedvomno posnetek ital-skega uvoza, ki pa je imel pri nas precej dolgo dobo uporabe od konca 1. stoletja naprej. Ob zaključku keramičnih oblik naj omenim še fragment sigillatnega krožnika ti-pa D 17 (t. 23: 10) z nalepko delfina in fragment ustja ter ostenja rumeno žgane skodele iz dobro prečiščene gline, ki ima ustje vodoravno izvihano v širok rob, na kate-retn je pokončen branik ob izlivu (t. 25: 8) in je najbližji italskim tipom iz 2. stoletja.28 * Precej več za datiranje pomembnih elementov nam odkrivajo oljenke. V grobovih na obvoznici imamo ohranjene tri vrste oljenk, in sicer: — volutasto oljenko z reliefom in oglatim noskom (Loeschcke tip Ib) — oljenke z odprtim kanalom in žigom FORTIS (Loeschcke tip X) — in figuralne oljenke (gledališka maska in satir). Verjetno so vse te oljenke izdelek domačih delavnic, seveda pod vplivom zunanje-ga, predvsem italskega sveta. Volutna oljenka je v Petovioni vodilni tip v 1. stoletju, ki pa se ohranja tudi v prvih letih 2. stoletja.29 Figuralnih oljenk je na Ptuju malo. Ohranjen je kalup z glavo satira,30 na grobišču °b obvoznici pa smo našli dve figuralni oljenki, in sicer oljenko s komično gledališko •nasko in oljenko v obliki satirove glave. Podobno komično gledališko masko so našli v rimskem gledališču v Skopju,31 kjer je datirana v 3. stoletje. Druga oljenka z masko satira ima žig CDESS(I) in jo lahko datiramo v drugo polovico 2. stoletja. Take oljenke srečujemo v kulturnih plasteh in v grobovih 2. stoletja, seveda pa njih izdelava in uporaba sega tudi v 3. stoletje. Vse ostale cele ali fragmentirane oljenke nimajo reliefov na diskih, vse pa imajo odprt kanal in ena izmed njih žig FORTIS. Lončarski mojster s tem žigom je deloval v Petovioni v zadnjih desetletjih 1. in v začetku 2. stoletja. Loeschcke jih je datiral v čas po letu 100 n. št.,32 kamor sodijo tudi oljenke istega ‘ipa iz Formina.33 Od steklenega materiala imamo le nekaj celih stekleničk, ki so značilne za določeno obdobje. Med prvimi bi omenil majhno kroglasto stekleničko s kratkim vra-totn, navzven zavihanim ustjem in dvema masivnima ročajema v obliki delfinčkov (t. 6). Namenjene so za shranjevanje dišav, močni ročajčki pa so rabili za obešanje okoli zapestja ali pasu pri odhodu lastnika v kopalnico. Takšna do sedaj edina najdena steklenička na Ptuju se datira v 1. stoletje.35 V žganem grobu 3 smo našli stekleničko-balzamarij z visokim cilindričnim vra-fotn in nizkim stožčastim trupom (t. 4: 1), ki je na grobišču na Zg. Hajdini dokaj pogosta in datirana v drugo polovico 2. in 3. stoletje.36 Kroglasta steklenička z valjastim vratom, ki ima na prehodu v kroglast trup vrat Piramidalno razširjen (t. 15: 6), ima sorodne oblike v grobiščih na Zg. Hajdini in Sp. Bregu, ki sodijo v 3. stoletje,37 mislim pa, da je naša iz žganega groba 7 vsaj stoletje starejša. Rahlo bikonična steklenička iz svetlo zelenega stekla z dolgim cilindričnim vratom in ravno navzven izvihanim ustjem (t. 7: 4) nima nobenih pravih primerjav pri nas, vendar jo z ostalim grobnim materialom lahko datiramo v 2. ali najkasneje prvo polovico 3. stoletja. Tudi vazasta steklenička iz belega stekla z rahlo izvihanim ustjem, ravnim piramidalnim trupom, ki ostro polkrožno zavije k nitkasti prstanasti nogi, nima nobenih sorodnih oblik pri nas (t. 15: 5). Po ostalem materialu v grobu pa ju nedvomno lahko pripišemo prvi polovici 2. stoletja, kamor sodi skupaj z ostalimi pridatki v žganem grobu 4 tudi steklenica iz črnega stekla s širokim trakastim in z zarezami omamenti-ranim ročajem (t. 6: 1). V ta čas štejemo tudi okrasno koščeno iglo s polkrožno glavico in vodoravnimi vrezi pod njo (t. 6: 3).38 Jantarni izdelki v grobovih so verjetno simbolični predmeti (predvsem prstani), saj zaradi svoje lomljivosti praktično niso uporabni. Plastična predstava psa na prstanu pa ima v rimskem pogrebnem kultu vlogo čuvanja pred nevidnimi silami zla. Pojavljajo se v grobovih druge polovice 1. stoletja in prve polovice 2. stoletja.39 Tudi jantarne igle z bronastim jedrom - preslice sodijo v drugo polovico 1. stoletja.40 V 1.-2. stoletje lahko opredelimo tudi vse ostale jantarne predmete v žganem grobu 7, kar dopolnjujejo tudi oljenke in žig FORTIS. Jantarnih predmetov je bilo v žganih grobovih verjetno še več, vendar je bil jantar v stiku z ognjem deformiran (t. 14: 10, 11) ali pa je bil ob sežigu pokojnika, ki bi ga naj čuval vsega zlega, uničen (zgorel). Bronaste zapestnice s prepletenimi in ovitimi konci (t. 7: 1) imajo sicer oblikovne ideje iz latenskega obdobja,41 na našem grobišču pa jo lahko opredelimo vsaj v čas prehoda 1.-2. stoletja. Okrasne pasne spone omega tipa s sklenjenim obročkom, ki v našem primeru pravokotno izstopa (t. 1: 1), sodijo v čas od 3. do konca 4. stoletja,42 S. Pahič pa podobno pasno spono z gomilnega grobišča pri Pekrah pripisuje 3. stoletju.43 Nekaj podatkov za kronološko opredelitev bomo lahko dobili tudi iz žigov opekarskih mojstrov na v večini razbitih tegulah. Na našem grobišču kakor tudi na celotnem območju rimske Pctovione imamo zelo pogosto žig QSP, ob njem pa se na tegulah pojavi še žig M(arci) VLP(i) SEVE(-ri ali -rini)*4 ter žig v dveh vrstah Q.S.P. HERODE.COS. Vsi trije žigi sodijo verjetno v konec 1. stoletja,45 v 2. in 3. stoletje. Oddelek delavnice, ki je imela svoj center v severni Italiji, je bil nemara tudi v Pctovioni, kjer so izdelovali opeko z žigom, ko sta bila v letu 143 konzula C. Bellicius Torqua-tus in Ti. Clavdius Atticus Herodes.46 Opeka z enakim žigom je bila najdena v zidu rimske stavbe v Rabelčji vasi, ki datira v prvo polovico 2. stoletja.47 Opekarski mojster z žigom M VLP SEVE(ri) pa je deloval v Pctovioni verjetno že v drugi polovici 2. in v 3. stoletju, ko so bili vzdevki Scverus po cesarjih dokaj pogosti. Omeniti moram še, pa čeprav brez kakršne koli kronološke vrednosti, železne žeblje v grobovih, ki so različnih velikosti in močno korodirani, tako da imajo le redki ohranjeno v večini kvadratnega preseka kovano jedro. Žeblji v žganih grobovih, čeprav nekateri zelo veliki (nosilnice), pričajo o tem, da je bil pokojnik s pridatki vred sežgan na grmadi v leseni skrinji;48 kjer pa imamo le prosto vkopane grobne jame brez konstrukcij iz tegul, pa so bili lahko kalcinirani ostanki pokojnika s pridatki vred pokopani v leseni skrinji. Da so bili železni žeblji v grobu že ob samem pokopu, se vidi predvsem na korodirani železni masi, ki se je drži žganina in kalcinirane kosti Pokojnika (v žganih grobovih 3, 4, 5, 6, 7). Za čas in življenje umrlih prebivalcev pomembni bronasti novci so bili najdeni ftiočno obrabljeni zaradi dolge uporabe, preden so bili predani umrlim za popotnico, na bron in žlahtno bronasto patino pa je razkrajajoče vplivala tudi mastna rumena ilovica, ki vsebuje veliko železnih in kislih primesi in v katero so bili grobovi na obvoz-tiici v Ptuju vkopani. Po določitvi nekaterih predmetov iz žganih grobov, ki so značilni za grobne celote tiašega dela grobišča, in s primerjavami z drugimi petovionskimi ter nekaterimi drugimi rimskimi grobišči v Sloveniji datira ta del grobišča v čas konca 1. in v 2. stoletje, z določenimi pridatki pa še v 3. stoletje. Skeletni pokopi so verjetno nekoliko mlajši, če sklepamo po skeletnem grobu IV, ki je z vkopom poškodoval žgani grob 10 ter prevzel nekaj njegovih pridatkov. Opečna konstrukcija skeletnega groba I, kjer nismo našli nobenih pridatkov več, je Podobna grobovom na zemljišču Srednješolskega centra v Ptuju, ki so s pridatki dati-tani v 3. in začetek 4. stoletja n.št. Ali skupina skeletnih grobov pripada nekdanjim prebivalcem rimskega objekta -hiše, katere temelje smo odkrili le nekaj deset metrov zahodneje od grobišča in dajo sklepati vsaj na dve gradbeni fazi poznorimske gradnje, pa za enkrat lahko le ugibamo. V sondi I se v kulturni plasti pojavljajo tudi fragmenti prazgodovinske keramike, ki smo jih našli precej tudi v diagonalno po vzhodnem delu sonde potekajočem pre-dritnskem jarku. Vkopan je bil do 20 cm globoko v sterilno ilovnato plast, vanj pa sta bila vkopana žgana grobova 2 in 3. V zahodnem delu sonde I smo našli še dve jami z žganino, fragmenti prazgodovinskega posodja in glinenim ometom. Vse te najdbe nakazujejo nekdanjo predrimsko kulturno plast, ki pa so jo tako rimsko grobišče kakor rimska cesta ter srednjeveška in novejša gradbena dejavnost uničila in nam ohranila le fragmentarne ostaline predhodnih obdobij. Plast sterilne rumene ilovice se proti zahodnemu delu sonde I dvigne takoj pod fušno humusno plast in s tem kulturna plast popolnoma izgine. OPOMBE: 1 Ob tej priliki sc zahvaljujem za pomoč pri ,cZkem terenskem delu dipl. arheologinji Mariji bubSini-Tušck, ki je kascnjc izrisala ob pomoči absolventke arheologije Mihele Kajzer tudi vse gradivo iz grobov in priloge, restavratorju tehniku Stanku Gojkoviču, ki je opravil tudi vso prcparacijo gradiva, restavratorju tehniku Ivanu Žižeku, gradbe-n* lehnici Milki Lovenjak in študentom Aljošu tušeku, Miranu Potočniku in Andreju Kajzerju. 2 B. Jevrcmov, Preliminarna poročila o kon-scrvatorskiz raziskavah v delih, Hir. sporti. XXII, 1979, 292-294. 3 Vse bronaste novce je strokovno obdelal in določil dr. Peter Kos. 4 Z. Kujundžic, Poetovijskc nekropole, kat. in monogr. 20, 1982, Grobišče v Rabelčji vasi-zahod je izkopavala strokovna ekipa Zavoda za spomeniško varstvo Maribor v letih 1977-1985, o katerih poročata: I. Mikl-Curk, Preliminarna poročila o konservatorskih raziskavah in delih. Var. spom. XXII, 1979, 307 ss; I. Tušek, Preliminarna poročila o konservatorskih raziskavah in delih. Var. spom. XXII, 1982, 175 ss; isti, Var. spom. XXV, 1983, 231 s; isti. Var. spom.XXVÌ, 1984, 238 s; isti. Var. spom. 27, 1985, 242; isti. Var. spom. 28, 1986, 269 s; isti. Var. sporti. 33, 1991, 235 ss; 5 Isti, Var. sporti. XXIV, 1982, 175. 6 Isti, Var. sporti. XXIV, 1982, 175 s; isti, Var. sporti. XXV, 1983, 231 ss; isti, Var. sporti. 32, 1990, 180 ss; isti, Var. sporti. 33, 1991, 235 ss. 7 B. Jevremov, Preliminarna poročila o konservatorskih delih raziskavah in delih. Var. sporti. XXV, 1977, 247 s. 8 I. Mikl-Curk, Rimska lončena posoda na Slovenskem, Razprave FF, 1987, 25. 9 ib., 31, Tab. 31; I. Mikl-Curk, Zapažanja o temni rimski kuhinjski lončeni posodi v Sloveniji, Arh. vest. 24, 1973, 894 ss; I. Mikl-Curk, Novo iz Formina, Arh. vest. 27, 1977, 150 in v opisih grobov. 10 Z. Kujundžic, Poetovionske nekreopole, Kat. in monogr. 20, 1982; T. 21, grob 268; T. 24, grob 323 in drugih. 11 Izkopavanja ZVNKD Maribor od 1977. do 1985. leta, vendar grobni inventar še ni pripravljen za objavo. 12 Z. Šubic, La Nécropole Romaine a Poeto-vio, Inv. Arch. Jug. 14, 1972, Y 135 (3) 1. 13 I. Mikl-Curk, I. Tušek, O središču Poeto-vione, Arh. vest. 36, 1985, 302, T. 4: 5, 6. 14 L. Plesničar Oec, Keramika emonskih nekropol, Diss. et. Monogr. XX, 1977, 54. 15 I. Mikl-Curk, Rimska lončena posoda na Slovenskem, Razprave FF, 1987, Tab. 35, Tab. 46, Tab. 60, Tab. 66; 0. Brukner, Rimska keramika u jugosloven-skom delu provincije Donje Panonije, Diss. et. Monogr. 24, 1981, 38 s, T. 62-64. 16 I. Mikl-Curk, Novo iz Formina, Arh. vest. 27, 1977, 150. 17 I. Mikl-Curk, Rimska lončena posoda na Slovenskem, Razprave FF, 1987, 47 s. 18 L. Plesničar Gec, Keramika emonskih nekropol, Diss. et Monogr. XX, 1977, 27 ss. 19 I. Mikl-Curk, Rimska lončena posoda na Slovenskem, Razprave FF. 1987, Tab. 34: 6. 20 L. Plesničar Gec, Keramika emonskih nekropol, Diss. et Monogr. XX, 1977, 57; L. Plesničar Gec, Severno emonsko grobišče, Kat. in monogr. 8, 1972, glej izrise grobov na tabelah. 21 Z. Kujundžic, Poetovijske nekropole, Kat. in monogr. 20, 1982, T. 11: 1; 1. Mikl-Curk, Rimska lončena posodji na Slovenskem, Razprave FF, 1987, Tab. 46: 27. 22 I. Mikl-Curk, Zapažanja o temni rimski kuhinjski lončeni posodi vSloveniji, Arh. vest. 24, 1973, 884 ss. 23 I. Mikl-Curk, Rimska lončena posoda na Slovenskem, Razprave FF, 1987; L. Plesničar Gec, Keramika emonskih nekropol, Diss. et Monogr. XX, 1977; S. Petru, Emonske nekropole, Kat. in monogr. 7, 1972; Z. Kujundžic, Poetovijske nekropole; Kat. in monogr. 20, 1982. 24 Ib., T. 18: 1, grob 218. 25 O. Brukner, Rimska keramika u jugoslo-venskom delu provincije Donje Panonije, Diss. et Monogr. 24, 1981, 40. 26 Z. Kujundžic, Poetovijske nekorpole, Kat. in monogr. 20, 1982, T. 7: 9, grob 62. 27 1. Mikl-Curk, Rimska lončena posoda na Slovenskem, Razprave FF, 1987, Tab. 41: 5; I. Mikl-Curk, I. Tušek, O središču Poetovione, Arh. vest. 36. 1985, 302. 28 Ib., 302, T. 2: 9. 29 Z. Šubic, Rimske oljenke v Sloveniji, Arh. vest. 26, 1976, 82. 30 Ib., 83, T. 11: 49. 31 D. Rnjak, Antički teatar na tlu Jugoslavije, Savez arheoloških društava Jugoslavije, Odeljenje za društvene nauke I, 1979, 182, št. 283. 32 A. Leibundgut, Die romischen Lampen in der Schweiz, Eine Kultur- und Handelsgeschi-chtliche Studie, v: Handbuch der Schweiz zur rd-mer- und Merowingerzeit, Bern, 1977, 48-49. 33 I. Mikl-Curk, Novo iz Formina, Arh. vest. 27, 1977, 152. 34 Z. Šubic, Tipološki in kronološki pregled rimskega stekla v Poetovioni, Arh. vest. 25, 1974, 41, Tab. III: 21; S. Gluščevič, Neki oblici staklenog materiala iz antičke luke u Zatonu kraj Zadra, Arh. vest. 37, 1986, 268, T. 6. 35 Ib.. 270. 36 Z. Šubic, Tipološki in kronološki pregled rimskega stekla v Poetovioni, Arh. vest. 25, 1974, 41, Tab. II: 12. 37 Ib., 41 s. Tab. V: 39; Z. Šubic, La neeropoloe romaine a Poetovio, Inv. Arch. Jug. 14, 1972, Y 137 (2) 2, sl. 11. 38 A. Dular, Rimske koščene igle v Sloveniji, Arh. vest. 30, 1979, 279. 39 V. Bcrtoncelj-Kučar, Nakit iz stekla in jantarja, Arh. vest. 30, 1979, 263. 40 Ib., 263. 41 M. Budja, Kovinske zapestnice v rimskih grobovih Slovenije, Arh. vest. 30, 1979, 244, T. 5: 18. 19. 42 M. Alfoldi, Intercisa II, Archaeologica Hungarica, 1957, 456 s; M. Sagadin, Antične pasne spone in garniture v Sloveniji, Arh. vest. 30, 1979, 300 s. 43 S. Pahič, Maribor v rimski dobi. Čas. zgod. narod. n. v. 6, 1970, 179. 44 M. Abramič, Poetovio, Vodnik po muzeju stavbnih ostankih rimskega mesta, 1925, 66-67. 45 I. Tušek, Preliminarna poročila o konserva-lorskih raziskavah in delih. Var. spom. 32, 1990, 182. 46 M. Abramič, Poetovio, Vodnik, 1925, 67. 47 B. Vičič, Nekaj žigosanih opek iz Poeto-vione, Arh. vest. 31, 1980, 13. 48 I. Mikl-Curk, Novo iz Formina, Arh. vest. 27, 1976, 247. THE ROMAN CEMETERV ON THE BY-PASS AT POTRČEVA CESTA IN PTUJ Summary A specialist team from the Office for thè Protection of Naturai and Cultural Heritage, Maribor, conti-nued with resene excavations in February and March 1988 on thè route of thè new by-pass in Ptuj at Potrčeva cesta, from Gregorčičev drevored, past thè new fire station, to Natašina pot (Plan 1), on pare. no. 383, k.o. Ptuj, where work had begun in thè previous year. The nature of thè terrain and thè requirements of thè deposition of excavated soil dictatcd work in the form of two trenches: - Trench I ran in an E-W direction along Natašina pot for a length of 74 m and was 2 m wide on the Estera side and 6 m on thè western side. - Trench II ran in a NE-SW direction along Potrčeva cesta for a length of 25 m and was 16 m wide (Plan 2). Trench I was excavated to a depth of 40-60 cm. There was a layer of sterile yellow clay at this depth. Eleven cremation graves and four inhumalion graves were cut into this layer (Plan 3; fig.2). The cremation Sfaves largely had rcctangular or square grave pits. The southeastem corner of a drystone foundation of ri-Vcr cobbles was excavated in the central part of the trench and represents the remains of thè boundary wall °f thè cemctcry area, which was destroyed by the construction of Natašina pot to the north and west. Within [he boundary wall, a damagcd cremation grave, a simple inhumation burial without grave goods and an in-humation grave, which was lined, floored and covered with tile, were found (fig. 14). This grave, the foun-tla!>ons of the boundary wall and the four cremation graves outsidc it had been disturbed on the northem si-"e by thè machine trench of a waterpipcline, which was dug in the previous year without permission from ^VNKD, Maribor,* and without benefit of archaeological control. The remaining graves, of which thè cremation graves 3, 4 and 7 were especially rich in grave goods, were located in the eastem part of the trench. Cremation grave 3 has a roof-like construction of tegulac in a rcctangular grave pit; a fragmented one-handled jug, a small poi and a censer were found around the grave construction. A small glass fla.sk with a 'v*de base and a long neck, an illegible bronze coin from 2"d Century and an unfired oil lamp in the form of ai' human mask were found amongst the charcoal and calcincd bone in the grave (fig. 6). Cremation grave 4 had a similar rcctangular grave pit with a roof-like construction of tcgulae. Parts of j* silver tingici (an earring), iron nails, a bronze coin, which was almost polishcd smooth, a small gray-hrown fired, thin-walled pot, dccorated with fine barbotinc, a dccoratcd bone hairpin with transverse inci-jhons on the upper part, a small glass jug-balsamaria with two handles and a largo black glass jug with a band handle, thè central rib of which was dccoratcd with transverse stamps, were found amongst thè char-c°al and calcined bone in the grave (fig. 7). On cxamination of the machinc damagcd pari of the grave, an °'l lamp was found, which bore the image of a satyr and the stamp CDESS. The richcst grave in tcrms of grave goods was cremation grave 7, which also had a rcctangular grave P'*, which containcd a roof-like construction of tegulac. The following grave goods lay outside this: three 5®famic lids, a fragmented footed censer and a smaltisti yellow-brown and brown-red fired pot (fig. 10). •he following were found in the grave pit amongst the charcoal and calcined bone: two amber bracelets '[’ith plastic decoration in thè form of a supine dog and a child playing with a dog, a small amber box wi-thout a lid, an amber tray with relief figurcs of a goose and a fish, an amber scashcll, a firc-deformcd amber flask with portraits of the gcnii, two amber spindlcs, as well as the remains of two broken glass flasks and •"'o complete oil lamps, one of which has a FORTIS stamp (fig. 11). The child inhumation grave IV should also be mentioned along with this. It was simply dug with the skeleton prescrved only as a stain. A small black fired pot was found al the feet, an amber caskct below the bead, and two small gold carrings with a piatele! on the ring, beads, a silver ring, a wild boar tusk and a loc-het with a graved picturc of a godness in camcol by the head. The stamps on thè tegulae QSP, M(arci) VLP(i) SEVE(-ri or -rini) and Q. S. P. HERODE. COS. (Plan 4), date after thè consuls C. Bellicius Torquatus and Ti. Clavdius Atticus Herodes from thè year 143 into the beginning and in thè middle of 2"11 Century; brick workshops owing those stamps had stili been working in 3™ Century. These stamps were seen on many of the broken tegulae, which were found in the graves as re-mains of thè grave constructions. Fragmenta of prehistoric pottery were also found in this trench. Two pits were found in thè western part of the trench and contained charcoal, fragmcnts of a prehistoric vessel and clay daub. This indicates the pre-sence of a former pre-Roman layer, which was destroved by the Roman cemetery, the Roman road and me-diaeval and modem building activities, which preserved only fragmentary remains of the preceeding pe-riods. The layer of sterile yellow clay rises to just below the topsoil in thè western part of trench I and thè cultural layer disappears. The partially preserved foundations of a Roman structure with many rooms was found in trench II, which was excavated to a depth of 50-70 cm, along Potrčeva cesta (fig. 3). The foundations of thè walls built of river cobbles and unworked limestone rubble, which were bonded with mortar and were 30-40 cm deep. Thus, thè cemetery, as well as the foundations of the Roman structure were located on the main Roman route from Poetovio to thè Pannonian world and this already on thè eastem edge of thè dense Roman settle-ment zone. The finds, above ali from the graves, indicate a date in thè end of ls' and 2,ld Century, but some of them must also be placed in thè 3rd Century, the last decade of which already represents the Late Roman period in Poetovio and to which the remains of the Roman structure south of the Roman Poetovio - Savaria road, also belong. Ivan Tušek dipl. arheol., samost, konservator za arheol. dediščino Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor Slomškov trg 6 SLO - 62000 Maribor * *ZVNKD, Maribor = Office for thè Protection of Naturai and Cultural Heritagc, Maribor. Sl. 19: Ptuj-obvoznica 1988, Žgani grob 7: Jantarni prstan s plastiko ležečega psa (Foto: Peter Vernik). Fig. 19: Ptuj-Bypass 1988, cremation grave 7: thè amber ring with a plastic figure of a recumbant dog (Photo: Peter Vernik). SI. 20: Ptuj-obvoznica 1988, Žgani grob 7: Jantarni prstan s plastiko dečka v igri s psom (Foto: Peter Vernik). •■Jr. 20: Ptuj-Bypass 1988. crcmation grave 7: thè amber ring with a plastic figure of a boy playing with a dog (Photo: Peter Vernik). Sl. 23: Ptuj-obvoznica 1988, Skeletni grob IV: Zlati uhančki (Foto: Bine Kovačič). Fig. 23: Ptuj-Bypass 1988, inhumalion grave IV: thè gold earrings (Photo: Bine Kovačič). Sl. 24: Ptuj-obvoznica 1988, Skeletni grob IV: Medaljon z vrezano podobo boginje z atributi v rdečem poldragem kamnu in srebrni oblogi (Foto: Peter Vernik). Fig. 24: Ptuj-Bypass 1988, inhumation grave IV: thè mcdallion with thè incised figure of a goddess wilh attrihutes in red semi-precious stono set in silver (Photo: Peter Vcmik). T. 1: Ptuj. Obvoznica 1987, sonda I; grob 1. 1 bron; 2-5 keramika. M. 1:2. Pl. 1: Ptuj. Bypass 1987, trcnch I; grave 1. 1. bronze; 2-5 pottery. Scale 1:2. T. 2: Ptuj, Obveznica 1988, sonda I; 1, 2 grob 2; 3-7 ob grobu 2; 8-16 ob grobu 3. Keramika. M. 1:2. Pl. 2: Ptuj. Bypass 1988, trench I; 1, 2 grave 2; 3-7 around grave 2; 8-16 around grave 3. Poltcry. Scale 1:2. T. 3: Ptuj. Obvoznica 1988, sonda I; 1-5 ob konstrukciji groba 3; 6, 7 v grobu 3. Keramika. M. 1, 2, 4-7 - 1:4; 3 " 1:2. Pl. 3: Ptuj. Bypass 1988, trench I, 1-5 around the construction of grave 3; 6, 7 in grave 3. Pottery. Scale 1,2, 4-7- 1:4; 3- 1:2. T. 4: Ptuj. Obvoznica 1988, sonda I; grob 3. 1 steklo; 9 bron; 10-13 železo; 2-8 keramika. Ivi. 1:2. IM. 4: Ptuj. Bypass 1988, trcnch I, grave 3. 1 glass; 9 bronzo; 10-13 iron; 2-8 pottcry. Scale 1:2. T. S: Ptuj. Obvoznica 1988, sonda I; 1-4 na konstrukciji groba 4; 5-13 v grobu 4. 3, 4, 10 steklo; 5-9 železo; ostalo keramika. M. 1,3 = 3:8; ostalo = 1:2. l’l- 5: Ptuj. Bypass 1988, trench I; 1-4 on thè construction of grave 4; 5-13 in grave 4. 3, 4, 10 glass; 5-9 iron; remainder pottery. Scale 1,3“ 3:8, remainder “ 1:2. T. 6: Ptuj. Obvoznica 1988, sonda I; grob 4. 1, 6 steklo; 2, 7 bron, 3 kost; 4, 5, 8 keramika. M. 1:2. Pl. 6: Ptuj. Bypass 1988, trendi I; grave 4. 1, 6 glass; 2, 7 bronze; 3 bone; 4, 5, 8 pottery. Scale 1:2. T. 7: Ptuj. Obvoznica 1988, sonda I; 1-4 v grobu 5; 5, 6 ob grobu 5. 1 bron; 2 železo; 4, 5 steklo; 3, 6 keramika. M. 1:2. Pl. 7: Ptuj. Bypass 1988, trendi I; 1-4 in grave 5; 5, 6 around grave 5. 1 bronze; 2 iron; 4, 5 glass; 3, 6 pottery. Scale 1:2. T. 8: Ptuj. Obvoznica 1988, sonda 1; ob grobu 5. 14-16 železo, ostalo keramika. M. 1:2. Pl. 8: Ptuj. Bypass 1988, trench I; around grave 5. 14-16 iron; remainder pottery. Scale 1:2. T- 9: Ptuj. Obvoznica 1988, sonda I; grob 6. 2 steklo; 3, 4 železo; ostalo keramika. M. 1:2. Pl. 9: Ptuj. Bypass 1988, trendi I; grave 6. 2 glass; 3, 4 iron; remainder pottery. Scale 1:2. tA.UJ:-LLLl.UX(.šj vrr T. 10: Ptuj, Obvoznica 1988, sonda 1; grob 6. Keramika. M. 1:2. Pl. 10: Ptuj. Bypass 1988, trench I; grave 6. Pottery. Scale 1:2. T. 11: Ptuj. Obvoznica 1988, sonda I; 1-9 grob 6; 10, 11 ob grobu 6. 10 steklo; ostalo keramika. M. 1:2. Pl. 11: Ptuj. Bypass 1988, trench I; 1-9 grave 6; 10, 11 around grave 6. 10 glass; remainder pottery. Scale 1:2. 75 rrr t ri't {L(A ^ f,t \ Ci t ..t.i^U^OjJ T. 12: Ptuj. Obvoznica 1988, sonda I; ob konstrukciji groba 7. Keramika. M. 1-5 - 3:8; 6, 7 - 1:2. Pl. 12: Ptuj. Bypass 1988, trench I; around thè construction of grave 7. Pottery. Scale 1-5 = 3:8; 6. 7 = 1:2. T. 13: Ptuj. Obvoznica 1988, sonda I; ob konstrukciji groba 7. 3, 4 železo, ostalo keramika. M. 1:2. Pl- 13: Ptuj. Bypass 1988, trcnch I; around thè construction of grave 7. 3, 4 iron, remainder pottcry. Scale 1:2. T. 15: Ptuj. Obvoznica 1988, sonda I; 1-6 v grobu 7; 5 zunaj groba 7. 3, 4 železo; 5, 6 steklo; ostalo keramika. M. 1:2. Pl. 15: Ptuj. Bypass 1988, trench I; 1-6 in grave 7; 5 outside grave 7. 3, 4 iron; 5, 6 glass; remainder pottery. Scale 1:2. T. 16: Ptuj. obvoznica 1988, sonda I; 1-4 grob 8; 5-8 grob 9. 3, 4 železo; 5 steklo; ostalo keramika. M. 1:2. Pl. 1<>: Ptuj. Bypass 1988, trench I; 1-4 grave 8; 5-8 grave 9. 3, 4 iron; 5 glass; remainder pottery. Scale 1:2. V * 'f . T. 17: Ptuj. Obvoznica 1988, sonda I; 1-8 skeletni grob IV; 9-13 grob 10. 1, 2 zlato; ^ srebro; 4 bron; 5 jantar in steklo; 6 kost;7 srebro in poldrag kamen; 8 jantar; ostalo keramika. M. 1, 2, 7 = 1:1; ostalo = 1:2. 17: Ptuj. Bypass 1988, trench I; 1-8 inhumation grave IV; 9-13 grave 10. 1, 2 gold; 3 silver; 4 bronze; 5 amber and glass; 6 bone; 7 silver and semiprecious stones; 8 amber; remainder pottery. Scale 1, 2, 7 * 1:1; remainder 1:2. ' MM 11 t IMI MMUtMHIHIli T. 18: Ptuj. obvoznica 1988, osnda I; grob 11. Keramik, M. 1:2. Pl. 18: Ptuj. Bypass 1988, trench I; grave 11. Pottery, scale 1:2. T. 19: Ptuj. Obvoznica 1988, sonda 1; 1 tloris skeletnega groba II; 2-6 v zasipu skeletnega groba I, globina 30-70 cm; 7-9 na temelju grobne parcele, globina 20 cm. Keramika. M. 1:2. 19: Ptuj. Bypass 1988, trench I; 1 plan of inhumation grave II; 2-6 in fili of inhumation grave 1, depth 30-70 cm; 7-9 at thè base of thè cemelery, depth 20 cm. Pottery. Scale 1:2. 2* 21: Ptuj. Obvoznica 1988, sonda I; 1-13 v rajvi ilovnati plasti med grobovi 5, 6, 7, globina 30-60 cm. 9 železo; ostalo keramika. M. 1:2. Pl. 21: Ptuj. Bypass 1988, trcnch I; 1-13 in thè brown clay layer bctwcen graves 5, 6 and 7, dcplh 30-60 cm. 9 iron; remainder pottery. Scale 1:2. 3 5 r / ‘.j ^ 25: Ptuj. Obvoznica 1988, sonda I; 1-11 v rjavi ilovnati plasti med grobovoma 5, 6, globina 20-40 cm. Keramika. M. 2, 8-10 - 1:4; ostalo - 1:2. ’• 25: Ptuj Bypass 1988, trcnch I; 1-11 in thè brown clay layer between graves 5 and 6, depth 20-40 cm. Pottery. Scale 2, 8-10 * 1:4; remainder “ 1:2. T. 26: Ptuj. Obvoznica 1988, sonda I; 1-11 srednji del sonde I, globina 30 cm. 8 steklo; 12 železo, ostalo keramika. M. 1:2. Pl. 26: Ptuj. Bypass 1988, trcnch I; 1-11 central part of trcnch I, deplh 30 cm. 8 glass; 12 iron; remainder pottery. Scale 1:2. T. 27: Ptuj. Obvoznica 1988, sonda I; 1-3 zahodni del sonde I; 4-8 najdbe v izkopu za vodovod, ki je poškodoval rimske grobove. 6-8 železo; ostalo keramika. M. 1 ~ 1:4; ostalo - 1:2. Pl. 27: Ptuj. Bypass 1988, trench I; 1-3 western part of trench I; 4-8 finds from thè waterpipeline trench, which damaged the Roman graves. 6-8 iron; remainder pottery. Scale 1 ■ 1:4; remainder - 1:2. Pril. 1: Situacija najdišča na obvoznici ob Potrčevi cesti v Ptuju. Plan 1: The location of thè site on thè bypass around Potrieva cesta in Ptuj. o lOcm Pril. 4: Žigi na tegulah. 1, 2 iz žganega groba 5; 3, 4 iz žganega groba 4. Stamps on Ihc tcgulae. 1, 2 from crcmation grave 5; 3, 4 from crcmation grave 4. PTUJ-OBVOZNICA 1987/86 fe-Xv] žgani grob Risala:Marija Lubšina Tušek sledovi prazgodovinskih stojk SK.GR.I SK.GR.II ; GR. 7 SK.GR.III SK.GR.IV Pril. 3: Tloris sonde I z rimskimi grobovi. Plan 3: Plan of trcnch 1 wilh ihe Roman gravcs. bujski arheološki zbornik °b 100-letnici muzeja in Muzejskega društva (1993) str.: 449-479. LONČARSKO OPEKARSKA DELAVNICA V RIMSKI OBRTNIŠKI ČETRTI NA PTUJU PRVE UGOTOVITVE O IZKOPAVANJIH PRI PTUJSKI BOLNIŠNICI MOJCA VOMER GOJKOVIČ Rimsko mesto Colonia Ulpia Troiana Poetovio skriva na svoj'em območju še mnogo najdb, ki prihajajo z zemeljskimi posegi vedno znova na dan. Sedanje mesto se širi la nekdaj poseljenem delu rimske naselbine. Tako smo posegli z zaščitnimi izkopa-vanji za gradnjo nove porodnišnice spet v del rimske obrtniške četrti. Že pred začetkom del smo se zavedali, da bomo z raziskanim predelom dodali nov kamenček spoznanja v mozaiku velikih odkritij te obsežne rimske obrtniške četrti. Že vrsto let so namreč znane različne gradbene in materialne ostaline s prejšnjih izkopavanj v bližini. Bogata zbirka najdb je vedno znova potrjevala domnevo, da je delovalo v tem predelu mesta več obrtniških delavnic, ki so ga zalagale z gradbenim mate-fialom; tu je bilo najdenih več opekarskih peči. Množico posod različnih oblik so izdelovali v lončarskih delavnicah, katerih število nam vsiljuje misel, da vse lončenine hišo uporabljali le v domačem kraju, ampak da je rabila tudi kot izvozni artikel. Ostanki raznih stavb, med njimi tudi bolj reprezentančnih, nam pričajo, da so v obrtniški četrti tudi prebivali; to pa nam potrjujejo tudi predmeti za vsakdanjo rabo, kot so razni okrasni predmeti. Med številnimi obrtniškimi delavnicami je vodila glav-ha cesta Poetovio - Savaria, v katere bližini pa je bilo več grobišč. Izkopavanja pod vodstvom Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor je izvajal 1989. leta in nadaljeval v letih 1990 in 1991 Pokrajinski muzej Ptuj. Na Parcelah št. 499, 500/2, 502, 504, 505 in 507, vse k. o. Ptuj, je bila sneta pod arheološkim nadzorom humusna plast. Tu je bila prvotno zelenica oziroma bolnišnični vrt, zato je bil del izkopavališča tudi poškodovan zaradi betonskih toplih gred. V prvem delu izkopavanj smo najprej raziskali prostor pod novo porodnišnico, nato pa smo nadaljevali z izkopom dovoznih in obvoznih poti ter potrebne infrastrukture. Nemalo problemov je povzročala predvsem nepovezanost gradbenih faz pri rešitvi celostne podobe izkopane obrtniške delavnice. Zemljišče je nagnjeno proti jugu, zato je bila tudi globina izkopa različna, saj so se pojavile najdbe ponekod že tik pod površino ali pa so segale do globine 1,80 m oziroma 5,60 m v vodnjakih. Zemeljske plasti pri celotni površini izkopa nam kažejo, da je bila ruševinska plast rjave ilovice, mešane s kosi opeke, kamenjem in rimsko keramiko, takoj pod humusom. Najbogatejša z najdbami, predvsem keramičnimi, je bila rumeno rjava ilovica, ki so ji bili ponekod primešani drobci opeke, drobno ka- w' ^ h- • • • SI I» .-E D g< 3 2. IP ■; s C/5 S* cr o ^ 11 o' 3 "~-O ^ N 3* £ £ fr S 3 gtS 3 »3 Q M» ^ N 2 §• D5 'TJ S. J» » -g » WI * wJObiVtDvtoUp Š 11111 ™ Il is"a? i-:^ *1 < I 52 z z O m s 111 e ;lggs * i s i s? B 5 S 2 5 s S > 5 “ * * i ^ ; S5|5 > g £ N g 5 0 z 2 1 £ s Q J n, o s m tj m — m z Z s | s - > S È 2 s o ° \ U M a a 5 ? 3 O H c ? 3 ^ e s ; Ì 3 > “* PTUJ - Bolnišnica 1989 - 91 Sil D Q> ^ O O* o Q LEGENDA S - stavba P - peč V - vodnjak Sl. 2: Ptuj, Bolnišnica. Tloris lončarsko opekarskih delavnic. Fig. 2: Ptuj, Hospital, Plan of thè pottery — tile workshops. Jetije in žganina. V njo so bile izkopane jame različnih velikosti. Le v severozahodnem ^elu izkopavališča so bile zemeljske plasti bogatejše, saj se pod rumeno rjavo ilovico pojavlja še sivorumenorjava z drobci opeke, pod njo pa debela plast zdrobljene opeke (sl. !)•* Sterilno plast predstavlja po vsej površini rumena ilovica, pod katero je še siva mastita ilovica in rumeno rjava mivka, ki se v jugovzhodnem delu umakne peščeni plasti. Odkrili smo kompleks več stavb in deset pripadajočih lončarskih oz. opekarskih Peči različnih oblik in velikosti (sl. 2). Prostor je bil omejen z zidom, ki je razdeljeval faziskano območje v več delov. Prva stavba (sl. 3) Za veliko stavbo, katere temelje smo odkrili, predvidevamo, da je bila uporabljena kot sušilnica sveže izdelanih lončarskih in opekarskih izdelkov ter že pečene lončenine in opek. Velikost odkritega dela stavbe je bila 27,7 x 14 m, temelji te pa so segali še pod sedanjo porodnišnico. Prvotna stavba na tem mestu je bila lesena, na kar kaže sistem jam za stebre, v katerih so bili ponekod koščki rimske keramike. Temelji obod-ttih zidov so bili vkopani v rumeno sterilno ilovico. Široki so bili 0,50 m in grajeni iz yeč vrst rečnih oblic, ki so bile med seboj vezane z apneno malto. Na jugozahodu in severozahodu se zid ločuje po načinu gradnje od ostalih. Stavba je bila tu sprva ome- Sl. 3: Ptuj, Bolnišnica. Pogled na temelje prve stavbe - sušilnice in mejni zid med obrtniškima delavnicama (foto: I. Tušek). Fig. 3: Ptuj, Hospital, View of thè foundations of thè first building — thè drying building and thè perimeter wall between thè two craft workshops (photo: I. Tušek). jena s stebri, ki so bili vkopani v rumeno ilovico. Grajeni so bili tako, da so na kose opeke, vezane z malto, postavili večje kamne iz peščenca, ki so imeli največkrat kvadratno obliko. Prostor med njimi je bil pozneje zapolnjen. Zid, ki je približno 10 etn ožji od stebričkov, se začenja 0,20 - 0,30 m višje; na rumeno sterilno ilovico je bila nasuta plast peska, na njo pa so bili nametani kosi razbite rimske opeke, ki so bili močno vezani z apneno malto in pomešani z rjavo ilovico. Ponekod je bila med opeko tudi posamezna oblica ali večji peščenec. Temelji severovzhodnega zida so bili vkopani v rumeno sterilno ilovico in so bili grajeni z večjim kamenjem, opeko in oblicami, ki so bili med seboj vezani z apneno malto. Oblice oziroma opeka so bile zložene v obliki ribje kosti. V severnem delu je bil zid grajen z opeko posebne oblike (t. 15: 1). Iz tlorisa je razvidno, da je bil v tem zidu prehod v prostor, saj so postavljene le na enem mestu oblice drugače in dajejo vtis nekakšnega praga, ob katerem so ob obeh straneh vzidani večji peščenci ter na severni strani pravokotno na zid manjši zidec iz peščencev. Pred tem vhodom je bil tlak iz oblic. Temelji obeh daljših zidov med seboj niso bili vzporedni, v severnem kotu pa je bil stik med zidovoma prilagojen s prečnim zidom bližini sosednjega; med njima je bil verjetno prehod za prevoz surovin. V prostoru samem so bili razporejeni v štirih vrstah kvadratni in pravokotni podstavki različnih velikosti. Glede na njihovo lego lahko predvidevamo, da jih je bilo vsaj šestintrideset, nekaj jih je bilo namreč uničenih zaradi gradnje toplih gred ali pa jih predvidevamo pod staro porodnišnico. Vsak drugi podstavek ob daljših zidovih je imel obliko velikega pravokotnika, ki je bil zgrajen tako, da je predstavljalo obod več vrst večjih peščencev in oblic, prostor med njimi pa so zapolnjevali kosi opeke in manjše oblice. Ostali podstavki so bili manjši in tudi njihova gradnja se je razlikovala od prej omenjenih. Večina je bila grajena tako, da je na sterilni rumeni ilovici plast peska, mešanega z rjavo ilovico, na tej je plast oblic, nato približno 10 cm debela plast drobnega kamenja, nad njo spet plast oblic in plast drobnega kamenja, nekateri pa so se na vrhu zaključevali z večjimi kamni. Na teh močnejših podstavkih so verjetno stali stebri, ki so držali strešno konstrukcijo. Na manjših podstavkih pa bi lahko bila lesena tla, na katera so postavljali lončene izdelke in polizdelke. Prostor je bil prekrit z opečnato streho, na kar kaže debela plast strešne opeke na severozahodnem delu stavbe. V prostoru smo odkrili tudi štiri jarke, ki so bili zapolnjeni z rjavo ilovico, med katero so bili posamezni koščki keramike (t. 1: 10). En jarek je skoraj vzporeden Z daljšima zidovoma, ostali trije pa so pravokotni nanj. Po obliki jarkov lahko sklepamo, da so to sledovi ostrešja, ki se je porušilo v prostor. Čeprav vseh najdb še nismo pregledali, lahko ugotovimo, da je bil prostor sušilnice bogat z različnimi keramičnimi in drugimi izdelki. Nekaj kosov keramike je bil° najdenih na zidovih, tako skledica iz terre sigillate (t. I: 7) na severovzhodnem zidu, v njeni bližini pa še fragment opeke z žigom, ki predstavlja maski (t. 15: 2) in bronast trinožnik na severozahodnem zidu velike stavbe (t. 1:1). Kljub temu da so bile razporejene ostale najdbe po celotnem prostoru stavbe, prvi rezultati kažejo na to, da je bila njihova koncentracija v severni polovici. Med najd' bami prevladuje keramika, med katero je nekaj kosov terre sigillate, kot na primer tipa Dragendorf 3, ki je datirana v zgodnje 1. stoletje (t.l: 7). Skodelica tipa Dragcn-dorf 24/25 j'e lep posnetek južnogalskih z nizom rozet, mask in delfinov pod profilira' nim ustjem (t. 1: 9). Iz 1. do 2. stoletja je zastopana tudi skodelica, ki posnema tip * * Vse risbe so delo Nejke UrSič Jesenik. pfagcndorf 35, z ravno izvihanim ustjem (t. 1: 11). Med boljšo keramika spada tudi •Jarnika tankih sten z rastlinskim okrasom, ki je bila najdena v jarku (t. 1: 10). Tudi ’a tip posode potrjuje časovno opredelitev v 1. stoletje. Med keramičnimi najdbami jjaj omenimo le še fragmentirano oljenko z žigom K(/?)... (verjetno VRSVS ali VRSVT), katere datacija je 2. do 3. stoletje. V stavbi je bilo najdenih tudi nekaj koščkov stekla (t. 1: 5) in izdelkov iz steklene j^ase (t. 1: 4), med kovinskimi fragmenti pa naj omenim fragment bronaste posode, Kt je bila posrebrena (t. 1 : 3), in svinčeno utež kvadratne oblike (t. 1: 6). Med ostali-•^i najdbami, ki smo jih odkrili pri izkopavanjih, je bilo lepo število novcev. Časovno sicer še niso vsi določeni, vendar nam tisti, ki so že, dajejo kar dobro podobo časa, v taterem je živela naša obrtniška delavnica. Večina novcev je datirana v 1. do začetka stoletja. Najdeni so bili novci, ki so nedoločljivi, iz 1. do 2. stoletja ter trije Traja-novi in en novec Klavdija L; samo dva novca, ki sta bila najdena v sušilnici, sta iz j^uge polovice 4. stoletja. Po teh novcih bi lahko seveda sklepali, da je sušilnica de-’°vala le v 1., v začetku 2. in v drugi polovici 4. stoletja, vendar lahko po nekaterih bobnih najdbah sklepamo, da je živela v vseh štirih, morda pa je bila njena vloga lajvečja v 1. stoletju. Druga stavba (sl. 4) Sl. 4: Ptuj, Bolnišnica. Pogled na temelje druge - severozahodne stavbe (foto: M. Vomer Gojkovič). Fig. 4: Ptuj, Hospital, View of thè foundations of thè second — northwcstcm building (photo: M. Vomer Gojkovič). V severozahodnem delu izkopavališča za novo stavbo porodnišnice je bila pod rimsko kulturno plast zdrobljene opeke. Dotrajane peči so namreč zrušili in splanirali površino, na katero so zgradili nove objekte. Na taki plasti so zgrajeni temelji stavbe v severozahodnem delu izkopavališča, ki so tudi iz rečnih oblic in kosov opeke, vezanih z apneno malto (sl. 5). Ohranjenih je več vrst oblic, ki so na obeh straneh lepo Sl. 5: Ptuj, Bolnišnica. Mejni zid med obrtniškima delavnicama ter drugi in tretji prostor z delom hipokausta druge severozahodne stavbe (foto: M. Vomer Gojkovič)-Fig. 5: Ptuj, Hospital, The perimeter wall between thè two craft workshops and thè second and third rooms with part of thè hypocaust of thè second — northwestem building (photo. M. Vomer Gojkovič). zložene v obliki ribje kosti, prostor med njimi pa je zapolnjen z manjšimi oblicami in opekami. Spodnji del temeljev je bil širok 0,60 m, že v drugi vrsti pa so merili le še 0,50 m v širino, tako da je peta lepo vidna. Stiki med zidovi so večinoma jasno vidni» južni vogal stavbe je bil ojačan z večjimi peščenci, na katere so bile položene tegule-V stavbi so bili trije prostori, od katerih je največji meril 5,5 x 9 m. V severnem delu tega prostora je bila skupina enakih opek z žigom QSP, kot smo jih opazili že v zidu prejšnje stavbe (t. 15: 1), ki mogoče predstavljajo del opečnatega tlaka, s katerim je bil prostor prekrit. V njihovi bližini, vendar bolj v sredini, je bila skupina lep0 zloženih pravokotnih opek, na katere sta bili položeni teguli, ki imata žig QSP. Med kosi opek, ki so bile najdene v tem prostoru, je tudi nekaj šesterokotnih tlakovcev-Peč v južnem kotu je imela v delovnem prostoru precej kosov keramike, vendar je bila verjetno po razrušitvi uporabljena v stavbi, saj je bila prekrita z velikimi peščenci lri °Peko, v njej pa je bilo najdenih nekaj posod. Drugi prostor, vel. 3,25 x 9 m, je bil severovzhodnem delu poploščen s pravokotnimi opekami, ki verjetno predstavljejo P^otni tlak. Del tlaka so bile tudi opeke v severozahodnem delu prostora, ki pa so bi-e 0,40 m višje od prej omenjenih. Nekaj opek med njimi je imelo žig QSP. Jugoza-°dm del prostora pa je bil žal že prekopan. Zid med drugim in tretjim, ožjim prosto-f°tn je bil uničen, tako da lahko le po njegovih sledovih ugotovimo njegovo širino, ki Je bila le 0,30 m. Ta prostor je bil pokrit z estrihom, na katerem smo našli ostanke hi-P°kausta iz kvadratnih opek, ki pa je bil močno poškodovan zaradi novejšega vkopa. Zanimive so tudi najdbe iz te severozahodne stavbe. Med njimi naj omenim le Poškodovan spodnji del kalupa oljenke; verjetno je bila del trgovske ponudbe obrtni-> bi je imel v tej stavbi najverjetneje trgovino. Novci iz severozahodne stavbe so ^stopani od 1. do 3. s poudarkom na 2. stoletju. Iz prvega stoletja je novec cesarja erva, iz 3. Gordijana III., iz 2. stoletja pa Hadrijanovi, Mark Avrelijev in novec An-0,1ija Pija. Tretja stavba (sl. 6) , ^ jugozahodnem delu izkopavališča smo naleteli na ostanke temeljev tretje stav- e> ki je imela več prostorov, vendar ni ohranjena v celoti. Temelji te stavbe so bili '• Ptuj, Bolnišnica. Pogled z nove porodnišnice na temelje prostora v tretji stavbi j, (foto: M. Vomer Gojkovič). R- o: Ptuj, Hospital, Vicw from thc ncw Matemity Hospital of thè foundations of thè room in thè third building (photo: M. Vomer Gojkovič). vkopani v rumeno sterilno ilovico, na katero so najprej nasuli plast drobnega peska, nanj pa položili oblice, ki med seboj niso bile vezane z malto. Zidovi so bili ohranjeni v širino 0,50 do 0,75 m in največ do 0,35 m v višino, grajeni pa so bili tako, da so nametali oblice v obod, ki so ga zgradili iz oblic. Zanimivo je tudi to, da vsi zidovi niso bili povezani med seboj, temveč so se le naslonili na prečnega. Manjši, zaključeni prostor je meril 3,95 x 2,45 m, sosednji pa pri dosedanjih izkopavanjih še niso bili dokončno odkriti. Eden izmed prostorov je bil prekrit z estrihom. Med temelji te stavbe je bilo malo keramike, prav tako pa tudi kovinskih in steklenih fragmentov. Ker tudi novci še niso določeni, časovna opredelitev stavbe še ni določena. Četrta stavba (sl. 7) Temelji četrte stavbe so bili od sušilnice najbolj oddaljeni. Po njihovi legi lahko sklepamo, da je stavba imela več prostorov. Ostanki temeljev, ki so bili 0,50 m široki, so bili vkopani v rumeno sterilno ilovico, na katero so nasuli plast peska. Zidani so bili iz oblic, ki so bile med seboj le delno vezane z apneno malto. Severozahodni te' melj je bil dolg 6,24 m in je bil zelo slabo ohranjen. Pravokotno nanj so bili ostanki še treh zelo poškodovanih temeljev, ki so se ohranili le še do dolžine 1,20 m, tako da lahko sklepamo, da se je stavba prvotno nadaljevala še bolj proti zahodu in jugu. žal je bil ta predel že predhodno prekopan. Dvorišče Stavbe, za katere predvidevamo, da so bile obrtniški in stanovanjski objekti, je obdajalo veliko dvorišče. Med tretjo in četrto stavbo so bile najdene na dvorišču hi lončarske peči in vodnjak (vodnjak 3), ki je bil do globine 1,5 m zatrpan z različno keramiko, med katero je bilo največ dvoročajnih vrčev (t. 2: 2 - 6). Po obliki in konstrukciji nekaterih jam med njimi lahko predvidevamo, da so bile peči vsaj delno pr6' krite s streho, ki je bila po vsej verjetnosti zelo enostavna. Med prvo in tretjo stavbo je bil vodnjak (vodnjak 1) s premerom 2,35 m in globok 5,60 m z lesenim obodom na dnu. V njem je bilo nekaj kosov keramike, novci in tudi fragmenti brona (t. 2: 1). Po novcih ga datiramo v 4. stoletje, kajti vsi novci, ki so bil* najdeni v njem, to potrjujejo. Da so uporabljali ta zbiralnik v 4. stoletju, pa potrjujet3 tudi fragmenta bronastih križnih fibul čebulastega tipa, ki sta datirani v drugo polovico 4. stoletja. Tudi vodnjak, ki je bil najden na dvoriščnem prostoru med drugo in tretjo stavb0 (vodnjak 2), je imel na dnu lesen obod, v njem pa je bilo veliko eno, dvo in triročaj-nih vrčev, med katerimi so se nekateri ohranili skoraj nepoškodovani (t. 3, t. 4). ^ njem je bil najden tudi bronast novec Marka Avrelija, ki je datiran v drugo polovico 2. stoletja. Vsi trije vodnjaki so bili prosto vkopani v rumeno sterilno ilovico, pod katero j6 bila plast gramoza, mešanega z ilovico, in pod to še plast gramoza. Ker njihove sten6 niso bile utrjene, lahko sklepamo, da so bili uporabljeni kot zbiralniki za vodo, ki s° jo potrebovali v obilici pri izdelovanju lončenih posod in opeke iz sveže gline. Pr60 drugo stavbo je bila še manjša lončarska peč. Rimsko apneno jamo v njeni neposredni bližini so potrebovali za izdelovanje apnene malte, s katero so povezovali oblice Pa tudi opeko v trdne zidove obrtniške delavnice. Sl. 7: Ptuj, Bolnišnica. Ostanki temeljev četrte stavbe (foto: I. Tušek). Fifi. 7: Ptuj, Hospital, The remains of thè foundations of thè fourth building (photo: I. Tušek). Vkopi Ob jugozahodni stranici velike stavbe — sušilnice je bilo več vkopov, za katere lahko trdimo, da niso bile del sistema jam za leseno konstrukcijo starejše stavbe. Med najzanimivejšimi je bil 2,10 x 1,10 m velik pravokotni vkop rumeno rjave ilovice Sl. 8: Ptuj, Bolnišnica. Vkop z različnimi keramičnimi posodami, fragmenti stekla in brona ter živalskimi kostmi (foto: I. Tušek). Fig. 8: Ptuj, Hospital, A pit with different pottery vessels, fragments of glass and bronzo and animai bones (photo: I. Tušek). (sl. 8). V njem je bilo več različnih keramičnih posod, nekaj fragmentov stekla in bronasta igla, med katerimi so bile položene živalske kosti (t. 6). Ob zahodnem vogalu stavbe je bil vkop nepravilne oblike, velik 2,24 x 1,50 m in globok 0,22 m. V rjavi ilovici, mešani s sivo mastno in rumeno ilovico ter drobci opeke in veliko žganine, je bilo več posod, med katerimi so prevladovale grobo izdelane (I. 5: 1,2, 4). Na prostoru dvorišča je bilo najdeno veliko keramike, predvsem so bile natrpane z njo jame med tretjo in četrto stavbo; takšna je bila na primer jama 17 D, v kateri je bila keramika med temno rjavo mastno ilovico, mešano s kosi opeke in žganino (t. 8: 1 - 5). Ker obdelava gradiva še ni končana, naj omenim le nekaj zanimivih kosov keramike. Melnica, ki je bila najdena v jami skupaj z žrmljo, je bila zelo velika (premer je okoli 90 cm) in globoka, žal pa je ohranjena le delno (t. 7: 1). Nekaj je kadilnic (t-12: 3) in trinožnikov (t. 8: 2, t. 12: 1), veliko pa je skled raznih oblik in velikosti. Med njimi so okrašene z vrezi, v kombinaciji z barbutinom in barvane (t. 7: 2, t. 8: 6, *• 11: 8). Tudi tu je kar nekaj kosov terre sigillate, kot na primer skledica tipa Dragen-dorf 24/25 (t. 11: 5), ki je datirana v 1. stoletje, še v drugo stoletje seže skledica tipa ^ragendorf 33 (t. 11: 2), skleda tipa Dragendorf 37 (t. 11: 1) pa spada v konec 1. do ledine 3. stoletja. Zelo zanimiv je izliv melnice tipa Dragendorf 43 (t. 11: 4), ki je Zelo redek in se pojavlja v sredini 2. do sredine 3. stoletja. Našli smo tudi veliko lon-cev, med katerimi mnogi posnemajo še latenske oblike (t. 12: 6), zanimiv pa je komplet dvoročajnih vrčev, ki imajo širok in nizko potegnjen trebuh (t. 12: 4). Ta oblika zelo izstopa med sedaj znanimi oblikami petovionskih rimskih lončarskih delavnic in Je bila pečena verjetno v eni izmed bližnjih peči. Med keramičnimi izdelki, ki so bili Najdeni na prostoru dvorišča, naj omenim še nekaj oljenk (t. 9: 3, 4) ter veliko piramidalno utež (t. 9: 2). Keramični plastiki (t. 10: 10, 11) sta bili pravzaprav nalepka •m posodah. Zelo zanimiva je tudi velika keramična plastika Priapa, ki je bila tudi Najdena v dvoriščnem prostoru. Ta je bil bogat tudi z najdbami iz stekla. Fragment skledice s širokimi, odebeljenimi in med seboj odmaknjenimi rebri iz modrega stekla (h 10: 1) potrjuje, da je obratovala tu delavnica v 1. stoletju. Žal so vse steklene posodice zelo fragmentirane, zato je njihovo časovno pripadnost težje ugotoviti. Enako lahko ugotovimo tudi za kovinske najdbe, omenimo naj le dvogumbasto fibulo (t. 10: 6)> ki je izredno lepo okrašena vrezi; njena datacija je 2. stoletje. Novci, ki so bili najdeni na dvorišču obrtniške delavnice, so bili časovno zastopa-»iod 1. do 4. stoletja, vendar jih je bilo največ iz 1. stoletja. Druga obrtniška delavnica Ob severovzhodnem delu izkopišča je potekal močan zid iz rečnih oblic, vezanih z malto, ki je bil na več mestih ojačan s podporniki (sl. 9). Zgradili so ga v času, ko so Sl. 9: Ptuj, Bolnišnica. Mejni zid med obrtniškima delavnicama (foto: M. Vomcr Gojkovič). Fig. 9: Ptuj, Hospital, The perimeter walt between thè two craft workshops (pholo: M. Vomer Gojkovič). Sl. 10: Ptuj, Bolnišnica. Pogled na severozahodni del obrtniške delavnice ob rimski cesti z vhodom v obliki črke “H” (foto: M. Vomer Gojkovič). Fig. 10: Ptuj, Hospital, Vicw of thè northwestem part of thè craft workshop by thè Roman road with thè entrance in thè form of thè letter "H" (photo: M. Vomer Gojkovič). Prve peči že prenehali uporabljati, saj je delno postavljen v zatrpan dovodni oziroma Uvodni jarek za vodo. Omejeval je prostor s pečmi in se je tudi prilagajal njihovi Postavitvi. Za tem zidom smo našli do sedaj pet peči za žganje opeke in lončenine, ki so bile vsaj delno prekrite s streho, na kar kažejo kamniti podstavki v njihovi bližini. "azen teh pa na tem delu izkopišča, ki pa še ni povsem raziskan, drugih kamnitih konstrukcij ni bilo; zid, ki je bil v bližini grobov, z gotovostjo pripada grobni parceli. Tudi po novcih te druge lončarsko opekarske delavnice, čeprav vsi še niso časovno opredeljeni, potrjujejo ugotovitev, daje bila ta delavnica aktivna od 1. do 4. stoletja. Vhod (sl. 10) Ob zahodnem delu druge stavbe so se pojavili trije zidovi v obliki črke H, katerih gradnja se razlikuje od ostalih. Grajeni so namreč iz velikih trapezastih opečnih Plošč, ki so bile med seboj povezane z debelo plastjo apnene malte. Ti zidovi so bili glavnega vhoda v obrtniško delavnico; ob straneh je imel jame za stebre, pred tyitn pa je bil s tegulami obložen jarek. Prostor obrtniške delavnice je bil ograjen z °.60 m širokim zidom iz več vrst rečnih oblic, vezanih z apneno malto. Na dvoriščni strani ograje je bil velik plato, pred katerim smo odkrili žgan grob z opečnato konstrukcijo. V predelu pred ograjo so bile najdbe redkejše, omenim naj le malo oljenko z z’gom NERI (t. 13: 1) in miniaturno bikonično posodico (t. 13: 2). Cesta Ob ograji pri vhodu v obrtniško delavnico je vodila glavna rimska cesta Poetovio ' Savaria. Široka je bila 6 m, po sredini pa so jo delili veliki pokončni peščenci. Na vsaki polovici rimske ceste so se v nabitem gramozu ohranile kolesnice (sl. 11). Na ttjej je bil najden tudi bronast obroček (t. 14: 4). Čez rimsko cesto smo naredili tudi kontrolno sondo, s katero smo ugotovili njeno širino. V tej sondi smo izkopali nekaj kosov keramičnih ročajev, ki so verjetno pripadali zelo veliki posodi (t. 14: 5), in del tfartnorja, na katerem je upodobljena ptica roparica, ki stoji verjetno pred neko osebo v obleki z gubami (t. 14: 6). * ★ * Kljub temu da nas čaka še veliko dela z urejanjem pridobljenega gradiva, pa si ^hko ustvarimo prvi vtis o obrtniški delavnici. Ta je bila v dolgih letih svojega delo-vanja večkrat prcnavljana, kar nam dokazuje debela plast zdrobljene opeke pod drugo stavbo. Kaže, da so sprva veliko lončarsko opekarsko delavnico v nekem obdobju ločili v dve manjši. Očitno je namreč, da je zid, ki ju ločuje, grajen na opuščenem jarku za dovod ali odvod vode k pečem. Tudi dejstvo, da se ta zid prilagaja že postavljenim pečem, to potrjuje. Tako imamo na tem prostoru dve obrtniški delavnici, katere eria je imela pet peči za žganje karamikc in opeke. Ta predel še ni ves raziskan in za sedaj tudi še ni ogrožen. V tem predelu stavbnih objektov še nismo odkrili, predvide-vamo pa severovzhodno mejo te delavnice, saj je bilo ob njej rimsko grobišče. Druga delavnica je bila večja. Sestavljale so jo vsaj štiri stavbe in pet lončarskih peči. Stavče so bile po načinu gradnje in po velikosti zelo različne, zato v njih predvidevamo lako delavnice s trgovino kot tudi stanovanjske prostore. V ograjen prostor je vodil Poseben vhod, ki se je po načinu gradnje ločeval od ostale zidave. Jame za stebre, ki s° bile na vsaki strani vhoda, dajo slutiti, da je bil ta zelo reprezentančen, tako da je Sl. 11: Ptuj, Bolnišnica. Rimska cesta Poetovio - Savaria z velikimi pokončnimi peščenci po sredini in vidnimi kolesnicami na vsaki strani ceste (foto: I. Tušek). Fig. 11: Ptuj, Hospital, The Roman Poetovio-Savaria road with larga, vertically set sandstone slabs in the centre and visible whcel ruts on thè each side of thè road (photo: I. Tušek). trgovca verjetno pritegnil že videz delavnice. Tudi razširitev ceste je verjetno le še en dokaz o veljavi našega lončarja. Žal gradivo iz peči še ni obdelano, zato dokaza o iz' delovalcu z začetnicami QSP nimamo, smo pa našli veliko opek, tudi posebne oblike» ki imajo njegov pečat. Najdbe, ki smo jih uspeli do sedaj opredeliti, pa nam dokazuje' jo, daje bil čas delovanja dolg, saj imamo zastopane najdbe od 1. pa tja do 4. stoletja-Vrh delovanja je bil gotovo v času največjega mestnega razcveta v 2. in 3. stoletju. . Bogastvo arheoloških najdb rimskega mesta Poetovio se je potrdilo tudi tokrat. l“eprav so bila arheološka izkopavanja vseskozi trn v peti gradnji nove porodnišnice, stno vendar uspeli zbuditi tudi njihovo zanimanje in rezultat tega je prikaz nekaterih frajdb v novi stavbi in del rimske ceste, ki pa še čaka na dokončno podobo, žal pa se Je morala velika obrtniška delavnica spet umakniti pred novogradnjo. °snovna literatura Abramič, Poetovio (1925) • Brukner, Rimska keramika u jugoslovenskom “e*u provincije Donje Panonije, Diss. et Mo-nogr. 24 (1981) • Curk, Terra sigillata in sorodne vrste keramike '2 Poetovija, Dissertationes 9, 1969. •Curk, Rimljani na Slovenskem (1976). ■ Ivàny, Die Pannonischen Lampen, Diss. Pann. B 2/2 (1935). • Jevremov, Obrtniška dejavnost na območju Omskega Poetovia, Katalog razstave, Pokrajin-s« muzej Ptuj (1993) B. Je’ B. Je’ B. Je’ B. Je vremov. Var. spom. 21, 1977, 249. vremov, Arh. preg. 20, 1978, 59 ss. vremov. Var. spom. 22, 1979, 292 ss. vrernov, Ptuj. zbor. 5, 1985, 419 ss. I- K Korošec, Arh. preg. 19, 1977, 60. orošec. Var. spom. 22, 1979, 300 ss. Kovrig, Die Hauptypen der kaiserzeitlichen Fi-tein in Pannonien Dis. Pann II/4 (1937). £• Kujundžic, Arh. preg. 20, 1978, 59. 4 kujundžic. Var. spom. 22, 1979, 303 ss. Z. Kujundžic, Poetovijske nekropole, Kat. in mo-nogr. 20 (1982). I. Miki, Var. spom. 9, 1965, 151 s. I. Miki Curk, Ptuj. zbor. S, 1985, 398 ss. I. Miki Curk, I. Tušek, Arh. vest. 36, 1985, 385 ss. I. Miki Curk, Rimska lončena posoda na Slovenskem, Razprave Filozofske fakultete, 1987. I. Miki Curk, Zgod. čas 43/1, 1989, 25 ss. I. Miki Curk, Čas. zgod. narod. 6/1, 1989, 109 ss. P. Petru, I. Curk, Z. Šubic, Rimska keramika v Sloveniji, Katalog razstave. Narodni muzej Ljubljana (1973). Z. Šubic, Var. spom. 12, 1969, 93. Z. Šubic, Var. spom. 15, 1972, 158. Z. Šubic, Var. spom. 17 - 19/1, 1974. Z. Šubic, Arh. vest. 19, 1968, 455 ss. I. Tušek, Var. spom. 24, 1982, 175s. I. Tušek, Var. spom. 26, 1984, 239s. I. Tušek, Var. spom. 29, 1987, 265 ss. I. Tušek, Var. spom. 31, 1989, 232 ss. I. Tušek, Var. spom. 32, 1990, 180 ss. M. Vomer Gojkovič, Antične obzidane grobne parcele na zgledu Poetovia, Dipl. nal. (1983). THE POTTERY-TILE WORKSHOP IN THE ROMAN CRAET QUARTER IN PTUJ The fìrst resulta of thè excavations at thè Hospital in Ptuj. Summary Many finds are stili concealed in thè area of the Roman town of Colonia Ulpia Traiana Poetovio, which gularly come to light through building activity. The modem town is expanding into thè previously inhabi-a part of the Roman settlement. So it was, that we once again undertook rescuc excavations during the tstruction of thè new Matemity Hospital on part of the Roman craft quarter. >, The excavations, under the direction of the Office for thè protection of naturai and cultural heritage, pribor, look place in 1989 and were continued in 1990 and 1991 by the Regional Museum, Ptuj. The ter-, ln slopes towards the south, as a result of which thè dcpth of thè cxcavatcd arca varies, in some places the nds were immeadiatcly bclow thè ground surfacc, whilst in other places they reached a depth of 1.80 m or Ven 5,.60 m in thè wells (fig. 1). A complex of several buildings and 10 associated pottery or tile kilns of various forms and sizes was found 8- 2). The area was bounded by a wall, which divided thè excavatcd area into several different parts. B is suggcslcd that the large building, the foundations of which were discovered, was used as a drying ea for frcshly madc pottery and tile products and fired pottery and tile (fig. 3j t. 1; t. 15: 1, 2). The di-ensions of the excavated part of the building 27.7 x 14 m, whilst its foundations continued below the exi-ln8 Matemity Hospital. The fìrst building on the site was made of wood, which is shown by the System of postholes. The foundations of its perimeter walls, 0.50 m thick, were built of severa! courses of river cob-bles, which were bonded with lime mortar. Initially, thè building was bounded on thè soulhwestem and not' thwestem sides by posts, thè spaces between which were filled with pieces of tile, strongly bonded with li' me mortar. There were four rows of syuare and rectangular plinths arranged within thè room ilself, which probably served as bases for thè posts, which supported thè roof construction. The foundations of both thè longer walls were not parallel to each other, whilst thè connection between thè two walls in thè northers corner was formed by thè cross wall of an adjacent building; there was probably a passage between theto for thè transport of raw materials. The room was covered by a tile roof, which is attested by a thick layer roof tile in thè northwestem part of thè building. There was a layer of crushed tile below thè Roman cultural layer. Disused kilns were evidently demolì' shed and thè surface was leveled, on which thè new structure was erected. The foundations of thè seconc building in thè northwestem part of thè excavated area were built on a similar layer. These were also buil' of river cobbles and pieces of tile, bonded with lime mortar (flg. 4; flg. 5; t. 5: 1). There were thre rooms i» thè building, thè largest of which measured 5.5 x 9 m. The kiln in thè southern corner was covered with lar' ge sandstone blocks and tile. The second room, 3.25 x 9 m, was partially floored with rectangular tiles. The wall between thè second room and thè third, narrower room had been destroyed. The room was covered by a lime-washed floor, on which thè remains of an hypocaust of square tiles was found. The remains of a third building were found in thè soulhwestem pari of thè excavated area. This had se' veral rooms, although these were not preserved in their entirety (flg. 6). The smallcr annex measured 3.95 * 2.45 m, whilst thè adjacent room stili has not been fully excavated during thè present excavations. One ot thè intervening rooms was covered with a lime-washed floor. The foundations of thè fourth building were furthest away from thè drying shed and were built of cob' bles, which were partly bonded with lime mortar (flg. 7). Il was concluded on thè basis of thè layout of tbe foundations that thè building had several rooms. The buildings, which are interpreted as craft and living stmetures, enclosed a large courtyard. There pottery kilns and a well were found bere (t. 2: 2-6). The well was filled to a depth of 1.5 m with various JV' pes of pottery, amongst which two-handled jugs predominate. There was a well between thè first and thim buildings, which was 2.35 m in diameter and 5.60 m deep, with a wooden lining in thè bottom (t. 2: 1). Tbe well, which was found in thè courtyard between thè second and third buildings, also had a wooden lining •'J thè bottom and also contained a large quantity of one-, two- and three-handled jugs (t. 3; t. 4). All three o* thè wells were dug into thè yellow sterile clay. There was another smallcr pottery kiln and a Roman lime p'1 in front of thè second building. It is an interesting faci that a large majority of thè tiles bore thè stamp There was also a number of pits of varying dimensions in thè area ofa thè courtyard (flg. 8; t. 5-12). A massive wall ran along thè northeastem part of thè excavated area. It was built of river cobbles, bofl' ded with mortar, and was strengthened in several places with buttresses. It was erected on an earlier ditcb (flg. 9). It bounded thè kiln area and was adapted to their location. Up to thè present, five kilns for thè ring of pottery and tile bave been found behind thè wall. They were al least partially covered by a tooh which is indicatcd by stone plinths in their vicinity. In thè western part of thè second building, three walls, in thè form of thè letter “H", were found. Theit building technique differs from that of thè others walls (flg. 10). Namely, they were built of large traperi' form tiles and were bonded together with a thick layer of lime mortar. These walls were part of thè main en' trance of thè craft workshop; there were postholes on both sides of it and a tcgula — lined ditch in front o it. The area of thè craft workshop was delimited by a wall, 0,60 m thick, built of several courses of rive1 cobbles, which were bonded with a lime mortar. A large plateau was found on thè courtyard side of thè pe11' meter wall, in front of which a cremation grave with a tile construction was found. The main Roman Poetovio - Savaria road ran past thè perimeter wall at thè entrante to thè craft work' shop (flg. 12, t. 14: 4-6). It was 6 m wide and was dividcd along thè centre by large, vertically set sandsW ne slabs. Whecl ruts were preserved on both halvcs of thè Roman road in thè packcd gravcl surface. The craft workshop on thè main Aquileia - Savaria road was rcbuilt several times during thè years ^ its use, which is indicatcd hy thè thick layer of crushed tile below thè second building. The initial large tu — pottery workshop was sub-dividend into two smallcr workshops at a ccrtain period. The largcr workshop coasisted of four buildinngs and five pottery kilns, whilst thè smallcr workshop consistcd of five lile ;1[1 pottery kilns. The finds, which bave been analysed so far, show that thè workshop was long-lived, as thetc are representativc finds from thè l5' to thè 41*1 Centuries. The most intensive period of its work was clcan; was clearly in thè period of thè greatest floruit of thè town, in thè 2”d and 3r<1 Centuries. Mojca Vomer Gojkovič Pokrajinski muzej Ptuj Muzejski trg 1 SLO - 62250 Ptuj 1: Ptuj, Bolnišnica. Prva stavba - sušilnica: bron: 1, 2, 6; svinec: 3; steklo: 4, 5; keramika: 7-11 (vse M 1:2). Pl. li Ptuj, Hospital. The first building — thè drying building: bronze: 1, 2, 6; lead: 3; glass: 4, 5; pottery: 7-11 (all 1:2). T. 2: Ptuj, Bolnišnica. Dvorišče - vodnjaka 1 in 3: bron: 1; keramika: 2 - 4, 6, (vse M 1:2), 5 (M 1:4). Pl. 2: Ptuj, Hospital. The courtyard - Wells 1 and 3: bronze: 1; pottcry: 2-4, 6, (all 1:2), 5 (1:4). T. 4: Ptuj, Bolnišnica. Dvorišče - vodnjak 2: keramika: 1-3 (vse M 1:4). Pl. 4: Ptuj, Hospital. The courtyard - well 2: 1-3 (all 1:4). T. 5: Ptuj, Bolnišnica. Dvorišče - jama 66: keramika: 1-4 (vse M 1:2). Pl. 5: Ptuj, Hospital. The courtyard - pit 66: pottery: 1-4 (all 1:2). T. 6: Ptuj, Bolnišnica. Dvorišče - kult. jama: bron: 4; keramika: 1 - 3, 5 (vse M 1;2)’ 6 (M 1:4). Pl. 6: Ptuj. Hospital. The Courtyard - ritual pit: bronze: 4; pottery: 1-3, 5 (all 1:2), 6 (1:4). iiitiiiimiiiiiiliwiiiiHiiiiiliiiwiimn f i f I » « f f r # f » i • # f i f » f mifi 0,0.« ,tAU j/J,c j j j,< J Vi T. 7: Ptuj, Bolnišnica. Dvorišče - jama 67: keramika: 1 (M 1:8); jama 1 D: keramika: 2; jama 13 D: keramika: 3; jama 8 D: keramika: 4 (vse M 1:2). Ptuj, Hospital. The courtyard - pit 67: pottery: 1 (1:8); pit 1 D: pottery: 2; pit 13 D: pottery: 3; pit 8 D: pottery: 4 (all 1:2). wm/mmmmm mttnmtmmmmnmm mmmmmmmmmw T. 8: Ptuj, Bolnišnica. Dvorišče: keramika: 6; jama 15 D: keramika: 1 -3, 5 (vse M 1:2), 4 (M 1:4). Pl. 8: Ptuj, Hospital. The courtyard: pottery: 6; pit 15 D: pottcry: 1-3, 5 (all 1:2), 4 (1:4). f. 9: Ptuj, Bolnišnica. Druga stavba: keramika: 1; dvorišče: keramika: 2, 3; jama 16 D: keramika: 4 (vse M 1:2). Pl- 9: Ptuj, Hospital. The second building: pottery: 1; thè courtyard: pottery: 2, 3; pit 16 D: pottery: 4 (all 1:2). T. 10: Ptuj, Bolnišnica. Dvorišče: steklo: 1 - 5; bron: 6, 8; posrebren bron: 7; školjka: 9; keramika: 10, 11 (vse M 1:2). Pl. 10: Ptuj, Hospital. The courtyard: glass: 1-5; bronze: 6, 8; silver gilt bronze: 7; shell: 9; pottery: 1®> * (ali 1:2). U: Ptuj, Bolnišnica. Dvorišče: keramika: 1 - 3, 5 - 8 (vse M 1:2), 4 (M 1:4). Pl. 11: Ptuj, Hospital: The courtyard: pottery: 1-3, 5-8 (all 1:2), 4 (1:4). T. 12: Ptuj, Bolnišnica. Dvorišče: keramika: 1 - 4, 6, 7 (vse M 1:4); 5 (M 1:2)-Pl. 12: Ptuj, Hospital. The courtyard: pottery: 1-4, 6, 7 (all 1:4); 5 (1:2). 13: Ptuj, Bolnišnica. Izven delavnice: keramika: 1, 2, 8; izkop za vodovod: 2-7 (vse M 1:2). 13: Ptuj, Hospital. Outside thè workshop: pottery: 1, 2, 8; water pipeline trench: 2-7 (all 1:2). T. 14: Ptuj, Bolnišnica. Izven delavnice: keramika: 1; druga delavnica: keramika: 2, 3; rimska cesta: bron: 4, keramika: 5; marmor: 6 (vse M 1:2). Pl. 14: Ptuj, Hospital. Outsklc thè workshop: poltcry: 1; the sccond workshop: potcry: 2,3; thè Roman road: bronze: 4; pollery: 5; marble: 6 (all 1:2). T. 15: Ptuj, Bolnišnica. Opeka: 1 (M 1:4), 2 - 5 ( vse M 1:2). Pl. 15: Ptuj, Hospital. Tile: 1 (1:4), 2-5 (ali 1:2). pujski arheološki zbornik ob 100-letnici muzeja in Muzejskega društva (1993) str.: 481-504. SKRB ZA IZROČILO PRETEKLOSTI MIRA STRMČNIK-GULIČ Uvodoma naj poudarim, da se z zanosom spominjam svojevrstnega arheološkega genskega nadzora pri privatni gradnji Alojza Cafute na Hajdini (pare. št. 1152/3 k.o. f*ajdina), ko se je naše delo zlilo v skupni cilj, pa čeprav je bilo nemalo skrbi tako za Zvajalca arheoloških del kot za graditelja, ki je z razumevanjem prispeval svoj delež smiselni izpeljavi spomeniško zahtevne naloge. Naj na tem mestu odstrem dogajanja iz samih izkopavanj, saj smo zaradi bogate ‘'-povednosti plasti morali preiti iz t.i. arheološkega terenskega nadzora na zavaroval-ba izkopavanja celotne gradbene parcele v skupni velikosti ok. 115 m2. Ob pričetku e*a pač nismo mogli pričakovati, da bodo skrivali sloji na tem predelu v sebi tako Potnemben dokument antične Pctovione. Kot je razvidno iz tlorisa (pril. 1), smo od-,'li del rimske stavbe ob gramoznem cestišču, znotraj katere je bila postavljena v I1Jehem severnem delu lončarska peč. Le ta pa je pritegnila spričo takrat še redkih tortnih objektov največ zanimanja.1 Po obliki in stopnji ohranjenosti je spadala med tovrstne najdbe na širšem območju Ptuja in so se ji kasenje pridružile še številne 113 območju vzhodnega obrtniškega predela Pctovione.2 Preden pa preidemo na pred-stavitev peči, naj na kratko pregledamo podatke iz samega izkopnega polja. Odkrili sm0 ostanke šestih linij zidov, sedma pa se je ohranila v bogato izpovednem južnem Profilu (pril. 2). Zidovi so po svoji starosti različni, kar se je dalo razbrati po globinah slojih in načinu gradnje. , Ostanek najstarejše gradnje je predstavljal temelj zidu štev. 6, ki je ležal najglo-l Je> t.j. v globini 80 cm pod današnjo površino, in je bil od vseh najslabše ohranjen, ^ do višine 15 cm, vmes porušen, zidan iz drobnih oblic in le delno vezan z malto.3 otekal je približno vzporedno z zidom 1 (dolžina 5,70 x 0,33 x 0,70 m ohranjene ■sine) in se je tako kot sosednji nadaljeval v zahodni profil. Gradnja se je razlikovala Prejšnjega, saj so ga sestavljale izbrane, približno enakomerno visoko prosto po-°Zcne oblice, vezane z grobo malto. Z notranje strani je bil ometan v dolžini 3,60 m, 01 zanimivost naj omenimo še 75 cm širok prag ob zahodnem profilu v globini 105 Cttl. ob njem pa hišni železni ključ in odlomek oljcnkc. Kaže, da so ta zid kasneje dozidavah (zid 2), le da je bil zaradi poškodovanosti ^Snjen navzven in ob stiku s prečnim zidom (zid 3) rahlo zaobljen (sl. 1). Ob njem *ežal slikan stenski omet, katerega svetli motivi na temnem ozadju so bili posebej v ^i proti koncu 2. stol. n. št. Prečno po izkopišču od SV-JZ smo uspeli ugotoviti sled temelja zidu (zid 3), kisC je bolje ohranil le v južnem profilu. Tvoril je osnovno oziroma zunanjo steno objekta, na katetega so se vezali kar štirje kraki. Žal se medsebojnih časovnih razmerij ni dal° več zanesljivo ugotoviti, čemur je botroval tudi omejeni izkopni prostor, kar se običajno dogaja pri tovrstnih posegih. To pa predstavlja za arheološko vedo veliko iz' gubo, ki največkrat onemogoči zadovoljivo interpretacijo terenskih raziskav. Kulturne plasti se po logiki širijo zunaj danih izkopov in posamezni segmenti pač n6 morejo razvozlati določene prostorske enote v vsej njeni kompleksnosti (pril. 3). Pri tem pa se postavlja vprašanje tudi samega izvajanja tovrstnega varstva v srni' slu vsebinske raziskave arheološke dediščine. Razvojne usmeritve pa, kot z genkobo ugotavljamo, rade zaobidejo konzervatorske smernice in domala onemogočajo priz*' devanja stroke. Kot smo že prej nakazali, smo naleteli le borih 25 cm pod travnato rušo na zgornji obod peči z vdrto kupolo, ki se zaradi kultivacije zemljišča ni ohranila (sl. 2). Peč je bila okroglo oblikovana, ravnih sten, visokih 1,50 m, ki se rahlo zožujejo proti kupoli; tako znaša zunanji premer 1,67 m, notranji zgornji rob 1,25 m in notranj1 spodnji rob 1,35 m (pril. 4). Premer debeline stene je do 25 cm. Grajena je iz lotnlje' ne opeke, pomešane z drobci opeke in opečnatim prahom z zamazanim notranji10 Sl. 1: Hajdina — rimskodobnc gradbene ostaline: zid 1 in zid 2 (foto: Mira Strmčnik). Fig. 1: Hajdina — Roman period building remaines: wall 1 and wall 2 (pholo: Mira Strmčnik)- °bodom in zgornjim robom s polkrožnim presekom. Rešeto, ki leži v globini 0,75 m, je sicer v celoti ohranilo, vendar je po površini poškodovano in ponekod vdrto. Jegova debelina znaša 23-25 cm in je zradi trdnosti vzdržalo težo več kot dveh Jaslih oseb.4 Na rešetu je 23 lukenj premera 7-10 cm, ki so razporejene po ploskvi tako, da so vhodnim delom kurišča pogostnejše, proti obodu pa se redčijo. Nanj so vzpored-110 položene štiri opeke velikosti 43-57 x 17-22 cm, močno ožgane od vročine in razdane: verjetno regulatorji vročine, ker so kurili direktno pod rešetom. Kurišče smo ^li na severni strani peči, ovalno-cevaste oblike, visoko 60-70 cm, obokano z ope-0 Ui prav tako zamazano (sl. 3). K peči je spadal še tubus, ki je ležal na nasprotni strani kurišča v globini med 60-u ctn, že delno v plasti mivke. Nosilni fundament, ki smo ga odkrili po dvigu peči, s° zgradili iz prodnikov, vezanih z malto, katerih površina je bila zravnana z drobnim P«skom. v Ob kurišču, na t.i. odlagalnem prostoru, smo odkrili v temno ožgani prsti veliko tepinj raznovrstnih glinenih posod, od tega največ gubank, kalup oljenke FORTIS in ■'gornji del reliefne oljenke (vojščaka v dvoboju). 2: Hajdina — Janez Gojkovič ob vrhnjem obodu peči po čiščenju (foto: Mira p. Strmčnik). 2: Hajdina — Janez Gojkovič by thè upper cupola of Kiln H after cleaning (photo: Mira Strmčnik). V času uničenja objekta je bila peč še polno naložena z že žganim posodjem in ni' koli ne bomo doumeli pota usode lončarja, ki je verjetno moral na hitrico zapustit* svoje domovanje in delo. Pri čiščenju smo torej našli pod zdrobljeno zidno opeko in razlomljeno strešno opeko (ki se je dala še sestaviti), pomešano s temno prstjo, v vrhnjem sloju veliko manjših frag' mentiranih gubank, nakaj zdrobljenih manjših lončkov s tankimi stenami in odlomek ol-jetike. Vmes je ležala zlomljena opeka, ponekod sivo ožgana od pečenja. Globlje se je število gubank pomnožilo, zaradi pritiska so bile v glavnem polomljene, nekatere že tudi večjih dimenzij, nadalje mnogo lončkov, kozarčkov, en prime' rek reliefne oljenke in še nekaj tovrstnih odlomkov. Tik nad rešetom je bilo posodje močno poškodovano zaradi pritiska; največ je bil° krožnikov ali pladnjev različnih velikosti in različic v nagibu ostenja, velike i*1 manjše gubanke, razlomljena rdeča kupa, vmes je bil celo en primerek težke uteži> nekaj primerkov gubank je bilo deformiranih zaradi vročine. Posodje je bilo torej naloženo v slojih (glede po teži, obliki oziroma tipu, velikosti, strukturi, omamentaciji in še kaj) in kot tako predstavlja pravo zakladnico rim-skodobne keramike iz časa srednjega cesarstva (t. 1-12 — izbor lončenine). Na tem mestu se ne bi spuščali v detajlno analizo najdb, kot je v ahreološki stroki pravilo, ker nam ne dopušča niti prostor niti čas, kljub temu pa naj omenimo nekaj Sl. 3: Hajdina — rešeto rimske lončarske peči (foto: Mira Strmčnik). Fig. 3: Hajdina — The gite of the Roman pottery Kiln (photo: Mira Strmčnik). Sl. 4: Hajdina — rimska lončarska peč, dvig peči (foto: Mira Strmčnik). Fig. 4: Hajdina — The Roman pottery Kiln, lifting thè Kiln (photo: Mira Strmčnik). zanimivosti: posodje je bilo izdelano iz drobno prečiščene gline, večina gubank je b*' la okrašenih z drobnim peskom po celotni zunanji površini, na krožnikih pa se je še ohranil premaz rdečkaste barve; pri profilih gubank in lončkov opažamo podobno iz' peljavo v oblikovanosti ustij z manjšimi niansami v izvedbi. Idejo o prezentaciji peči so z veseljem podprli krajani, občina Ptuj in strokovna javnost. Moramo pa poudariti, da je za sam prezentacijski poseg bilo poleg vrste dodatnih vprašanj splošne, strokovne in upravne narave prav lastniško vprašanje men najbolj perečimi. Peč ni mogla ostati na situ, zato smo jo morali prestaviti na najbližjo primemo lokacijo, kar je sprožilo vrsto problemov. Predstavitev arheoloških spomenikov je že v sami osnovi zapleten postopek, Pr' nas pa v taki obliki doslej še nismo imeli izkušenj.5 Poleg tega je bilo treba izbrati ustrezen prezentacijski poseg, ki ne bi zaobšel jedra spomenika in tako izkrivil njegove vrednosti, ali prizadel njegove spomenišk6 pričevalnosti. Morebiti bo koga zanimal sam potek odlivanja peči, zato naj na kratko predstavim naše izvajanje, ki bi lahko postalo vzorčno za tovrstne posege. Zunanji obod peči smo razdelili na 18 približno enakih razdelkov širine ok. 30 cm. smo dobili ustrezno podlago, smo premazali celoten obod s tanko plastjo vlažne |. *le> ttanjo pa nanesli plast raztopljenega mavca v debelini 2-4 cm. Vanj smo vstavi-.. 1,1111 / 3 mm žični preplet, ki smo ga dodatno prekrili z mavcem. Na obeh straneh ce srno postavili po en pokončen lesen opornik in ga pričvrstili z juto, ki smo jo za-azali z mavcem. Obod smo povezali z dvema železnima žicama 0 4 mm. Po istem P°stopku smo odlivali tudi notranji obod in rešeto. Da smo lahko peč dvignili, smo jo morali spodkopati in podložiti tramiče. Vstavili Slno kosov dolžine 3 m in pritrdili na zunanje močnejše jeklene vrvi dvigala. Peč 'm° na veliko zadovoljstvo nas vseh uspešno dvignili s petindvajsettonskim dviga-,.v,n> j° postavili na tovornjak in prepeljali na izbrano mesto zunaj zazidalnega oko-Sa pb Rimski cesti (sl. 4). Že ta prenos je vzburkal soseščino in sprožil širše zani-ailJc, ki mu je botrovalo tudi malo skepse. Na novi lokaciji smo naredili poseben temelj za peč in sneli mavčni kalup. Po konjskem posvetu z Wacker-Chemie GMBH in Miinchna in Gradbenim finalistom iz a 11 bora smo začeli s konzervacijo ostalin s sintetičnimi hidrofobnimi premazi in ^Jevalci.7 . ^aradi predstavitve celostnega oblikovnega in vsebinskega izraza peči smo se ^ •očili za dozidavo kupole (sl. 5). Na vrhu ob strani smo pustili odprtino za vpogled ftjeno notranjost, ki bo obenem rabila za kakršna koli morebitna nadaljnja popravila v?držcvalnc posege. Na koncu naj še poudarim, da konstrukcijski element s pleksi steklom sicer ne mo-povsem zadovoljiti vpetosti v okolje, vendar bi mogla vzbujati klasična streha zen vtis o spomeniškem objektu. Okolje peči je zasadilo in olepšalo Komunalno podjetje Ptuj, ki ga tudi vzorno Vzdržuje ob pomoči soseda Andreja Vidoviča. . V nov milje se vključuje kot samostojna spomeniška enota in omogoča vrednoten-J arheološke substance na določeni stopnji dojemanja. 0pOMBE: 209 S,rm^n'k' tfar. sporti. 17-19/1, 1974, 4192 ®*a8°j Jevremov, Ptujski zbornik. 1985, ^ z nadaljnjo literturo. ^ Oštevilčenje zidov je odvisno od zaporedja kopanih plasti. na Zaradi čiščenja notranjosti smo morali stati l„. re!>etu- Njegova trdnost bi dopuščala še večjo °’ Vendar nismo tvegali. 5 Ivan Tušek, Kronika XL/3. 1992, 152. 6 Mira Strmčnik-Gulič, Var. spom. 30, 1988, 59 ss. 7 Odlivanje in konzervacijo peči sta izvajala Janez Gojkovič, preparator v pokoju in Marijan Teržan, restavrator na ZVNKD Maribor. Pri izkopavanju je sodeloval Stanko Gojkovič, občasno pa tudi strokovni delavci ZSV Maribor v letu 1975 (Marijan Podmenik, Andreja Vrišer, Viktor Gojkovič, Andreja Volavšek, Janez Mikuž). Vsem se na tem mestu lepo zahvaljujem. Summary We carried out a watching-brief on thè excavation of thè foundations of a dwelting-house on pare, o0, 1152/3, k.o. Hajdina and, shortly thereafter, began resene excavalions. Amongst thè Roman structural r6' mains, we found a Roman pottery kiln from thè tims of thè middle empire (plan 1 and 2). The kiln was, fot our conditions, relatively well-preserved and as such was suitable for conservation. It was circolar in fon0, with straight, vertical walls, 1.50 m high, an extemal diameter of 1.67 m, an internai upper edge with a dia' meter of 1.25 diameter and an internai lower edge with a diameter of 1.35 mm. The walls were up to 25 c® thick and thè complelely preserved grate was 75 cm deep and 23-25 cm thick. The height of thè fornace cannot be reliably reconstructed, as thè entrance is partly damaged on thè exterior, so that thè distance fr°® thè middle of thè grate to thè base of thè fornace (54 cm) was taken. The kiln is built of broken tile, mixed with tile fragments and tile dosi with a plastercd internai surface and an upper edge with a semicircular section. There are 23 holes, with a diameter of 7-10 cm, in thè grate, which are unevenly distributed over thè slab, being more frequent at thè circumference than in thè centre-Four parallel bricks were arranged on it, measuring 43-57x17-22 cm, and were badly fìre-damaged and beat fractured. On thè basis of modem comparison these probably functioned as temperature regolatore. The fornace was found on thè northeastem side of thè kiln, vaulted with brick and plastered as welf The cupola must bave had one or more openings in thè top, but these did noi survive as a result of later di-sturbance, as thè upper part of thè kiln lay only 25 cm below thè ground surface. A large quantity of small fragments of fluted vessels, some fragmented smallish pois with thin waH5 and a fragment of an oil lamp were found during thè cleaning of thè kiln, below thè fragmented building brick and broken roof tile, mixed with dark soil. The ubiquitous broken brick, on occaision bumt gray fw® firing, was mixed in amongst them. Deeper, there were even more broken fluted vessels, also of Urger di-mensions, pots, beakers, a complete relief oil lamp and some sherds of oil lamps. Numerous fragments of pottery (plates of different sizes and profiles, fluted vessels, a red cup and »n heavy weight) lay directly above thè grate. A large number of sherds were found in thè dark, bumt soil about thè fumace, mainly fluted vessels, tha mould for a FORTIS oil lamp and thè upper part of a relief oil lamp (two soldiere in combat). A selection 0 thè ceramic finds is presented on PI. 1-12. On account of thè good preservation and rarity of such kilns, we decided to prescnt it in thè open. F0^ lowing a specific proccedure, it was encased in plaster and a scaffolding was erected around it and, becaus* of thè location of thè dwelling house, it was lifted in situ by a 25-tonne crane on to thè neighbouring PaTC' no. 2175, k.o. Ptuj. Following thè advice of a commission from Wacke — Chemie GMBH from Munich,1 was conserved with synthetic hydrophobic coating and consolidant. As it was decided that a classica! roof would perhaps lead to false assumptions about thè appearence of thè object, a modem construction of triangular glass panels was chosen in prcfcrance. The surrounding area was planted with vegetation by thè department of Public Works, which also takes care of this important af" chacological site in ils entirety. Mira Strminik-Gulič Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor Slomškov trg 6 SLO - 62000 Maribor T. 1: Ptuj, Cafuta, 1975, v peči, globina 30-40 cm. Keramika. M. 1:2. Pl. Ji Ptuj, Cafuta, 1975, kiln interior, depth 30-40 cm. Pottcry. Scale = 1:2. T. 2: Ptuj, Cafuta, 1975, v peči, 1-10 globina 30-40 cm, 11-17 globina 40-60 etri’ Keramika. M. 1:2. Pl. 2: Ptuj, Cafuta, 1975, kiln interior, 1-10, depth 30-40 cm, 11-17, depth 40-60 cm. Pottcry. Scale “ *■ Ptuj, Cafuta, 1975, v peči, globina 40-60 cm. Keramika. M. 3 “ 1:2, ostalo 1:4. Pl- 3: Ptuj, Cafuta, 1975, kiln interior, depth 40-60 cm. Pottery. Scale 3 * 1:2, remainder 1.4. T. 4: Ptuj, Cafuta, 1975, v peči, globina 40-60 cm. Keramika. M. 1:2. Pl. 4: Ptuj, Cafuta, 1975, kiln interior, depth 40-60 cm. Pottery. Scale " 1:2. T. 5: Ptuj, Cafuta, 1975, v peči, globina 40-60 cm. Keramika. M. 1:4. Pl. 5: Ptuj, Cafuta, 1975, kiln interior, depth 40-60 cm. Pottery. Scale = 1:4. T. 6: Ptuj, Cafuta, 1975, v peči nad rešetko, globina 60-70 cm. Keramika. M. Pl. 6: Ptuj, Cafuta, 1975, kiln interior, abovc thè grate, depth 60-70 cm. Pottery. Scale ■ 1:4. Ptuj, Cafuta, 1975, 1-5 v peči, globina 60-70 cm; 6-15 pod pečjo na kamnitem p tlaku, globina 170 cm. Keramika. M. 1:4. • Ptuj, Cafuta, 1975, 1-5 insidc thc klin, dcpth 60-70 cm; 6-15 below thè kiln on the Stone floor, depth 170 cm. Pottery. Scale = 1:4. T. 8: Ptuj, Cafuta, 1975, odlagališče ob peči, globina 40-60 etn. Keramika. M. 1-9 - 1:4, 10-14 = 1:2. Pl. 8: Ptuj, Cafuta, 1975, pottery waste tip by thè kiln, depth 40-60 cm. Pottcry. Scale = 1-9 = 1:4; 10-14 - 1:2. Ptuj, Cafuta, 1975, 1-10 odlagališče ob peči, globina 40-60 cm, 11-16 ob Pl scvcrni strani peči, globina 70 cm. Keramika. M. 1-10 =■ 1:2, 11-16= 1:4. ! Pnij, Cafuta, 1975, 1-10 pottery waste tip thè kiln, depth 40-60 cm, 11-16 by thè northem side of thè kiln, depth 70 cm. Pottery. Scale: 1-10= 1:2,11-16= 1:4. c _ J X \ 4 \ ^ J 15 ~\k V / c/™ T. 10: Ptuj, Cafuta, 1975, 1-11 ob severni strani peči, globina 70 cm; 12-16 ob severozahodnem robu peči, globina 70 cm. Keramika. M. 1:4. 1*1. 10: Ptuj, Cafuta, 1975, 1-11 by thc northem side of thc klin, depth 70 cm, 12-16 by the norlhwcslcm edge of the klin, depth 70 cm. Potlcry. Scale ■ 1:4. u ~ i zid 5 PRILOGA 1 CAFUTA, Povodnova ulica p. 1152/3 k.o. Hajdina T loris izkopa : Ljubo Kampi ----- 0 1 2m Pril. 1: Hajdina — Cafuta, Povodnova ulic, pare. štev. 1152/3 k.o. Hajdina. Tloris izkopa: Ljubo Kampi. Plan 1: Hajdina — Cafuta, Povodnova ulica, pare. no. 1152/2 k.o. Hajdina. Excavation plan: Ljubo Kampi. *0 D K> = X OJ CL ul. 5' c- ! 5‘ i ^ ? i IP S £ C CO 3 N< 8 2. ZTZ a o a » 3 “ I 3- 3 VI ~ p 3 3 3 o. m cl ' < ^ 1 ■ N O 10 BOm PRILOGA 3 Privatne gradnje na Hajdini z rimskodobnimi ostalinami Pril. 3: Hajdina — Privatne gradnje na Hajdini z rimskodobnimi ostalinami. Plan 3: Hajdina — Private building at Hajdina with Roman period remains. PRILOGA Ter. izris : L. Kampi Pril. 4: Hajdina — Peč, prerez A-A. Terenski izris: Ljubo Kampi. Hajdina — Kiln, section A-A. Field drawing: Ljubo Kampi. Ptujski arheološki zbornik ob 100-letnici muzeja in Muzejskega društva (1993) str.: 505-520. ARHEOLOŠKI SLEDOVI ZATONA ANTIČNE PETOVIONE SLAVKO CIGLENEČKI Kot nam ob številnih zaščitnih in sistematičnih izkopavanjih manjka podroben sistematični prikaz Ptuja v rimskem obdobju, velja podobno tudi za poznoantični čas in obdobje selitve narodov. Na več mestih je sicer mogoče zaslediti raztresene podatke, vendar so le-ti izredno skopi in večidel iztrgani iz najdiščnih kompleksov. Tudi na tem mestu sintetičnega prikaza ni mogoče podati, smiselno je le kritično povzeti dosedanje izsledke, ponovno pretehtati večidel že objavljeno gradivo in na osnovi tega nakazati najpomembnejše probleme. Znotraj kratkih sintetičnih pregledov, ki so bili našemu najbogatejšemu antičnemu najdišču do sedaj namenjeni, je mogoče nabrati le skopo bero podatkov, saj je bila slika poznoantične Petovione podana doslej povsem shematično in največkrat naslonjena le na širše okvire zgodovinskega dogajanja in manj na gradivo, ki je bilo na Ptuju dejansko najdeno (Abramič 1925; Klemenc 1950; Curk 1978; Korošec 1980). Poskus prikaza poznoantične podobe Petovione je tako nujno tvegan in nepopoln, opravičljiv le kot spodbuda novim in obsežnejšim analizam, ki bodo lahko upoštevale vse do sedaj pridobljeno gradivo in izsledke. V času takoj po drugi svetovni vojni, v obdobju velikega raziskovalnega poleta ptujske arheologije, so pod vodstvom naših takrat najpomembnejših arheologov Paole in Josipa Korošca ter Josipa Klemenca izkopavali velikopotezno in razrešili mnoga do tedaj odprta vprašanja poselitve poznoantičnega in zgodnjesrednjeveškega Ptuja. Rezultate raziskav so tudi — kar je sicer posebej hvalevredno — zelo hitro objavili (Korošec J. 1950; Korošec P. 1950; Klemenc 1950). Seveda pa se pojavljajo pri taki množici gradiva številni problemi, ki jih takrat ni bilo mogoče zadovoljivo rešiti, ali pa je manjkalo ustrezno analogno gradivo. Prav raziskovanja v naslednjih desetletjih so v prostoru Madžarske, kjer imamo za poznoantične ptujsko gradivo najboljše paralele, pa tudi v Sloveniji in drugod pokazala množica najdb, ki nam omogočajo boljše razumevanje že izkopanega gradiva (Alfòldi 1957; Burger 1966; Salamon Barkóczi 1971; Vagò, Bòna 1976; Burger 1979 idr.). Če se je po Klemenčevi interpretaciji ostalin na grajski planoti nekoč zdelo, da je bil vsaj Ptujski grad poseljen skozi vse poznoantične obdobje, se danes ta, na videz sicer logično zasnovana slika spreminja, problem diskontinuitete Petovione pa uvršča med arheologove prioritetne naloge. Ustavimo se zato najprej ob izsledkih izkopavanj na Ptujskem gradu, zahodno od najvišje kope gradu, na t.i. turnirskem prostoru, ki je bil doslej najtemeljiteje razi- skan, monografsko predstavljen in je v veliki meri prispeval k dosedanjemu razumevanju naselbinske slike Ptuja v pozni antiki (Korošec J. 1950; Klemenc 1950; Korošec 1975). J. Klemenc je pri interpretaciji tega najdišča arheološke rezultate povsem podredil zgodovinskim podatkom in vstavil v splošen zgodovinski okvir različne tu najdene arheološke ostaline. Tako je ugotovil, da je bila v prvi fazi, ki jo stavlja po analogijah z nekaterimi pribežališči v konec 4. st. ali začetek 5. st., zgrajena na hribu zgod-njekrščanska bazilika znotraj z obrambnim zidom omejenega arcala (Klemenc 1950, 56). Že tu je viden prvi primer generaliziranja podatkov, saj je danes pribežališča mogoče razčleniti kar v nekaj časovnih stopenj. Prva začne že v drugi polovici 3. st., dejstvo, na katerega je opozoril že Saria pri izkopavanju Gradišča v Velikih Malencah, potrdilo pa se nam je tudi pri velikem številu vojaških in civilnih postojank v Sloveniji, posebej poudarjeno na Velikem vrhu nad Osredkom pri Podsredi (Ciglenečki 1990). Tako bi smeli upoštevati izgradnjo obzidja in cerkve na Ptujskem gradu ob koncu 4. st. ali v začetku 5 st. brez dodatnih argumentov le pogojno. Cerkev v utrdbi je Klemenc datiral na osnovi historičnih podatkov o postavljanju oltarjev v stranske prostore, kar naj bi se zgodilo za sv. Ambrozija (Klemenc 1950, 56 s). Pri tem pa je zanemaril dejstvo, da je zaradi skromnih ostankov temeljnih zidov cerkve vprašljiv celoten tloris, ki ga je sam rekonstruiral kot troladijsko cerkev z dvema apsidama. Na problematičnost datacije je opozoril že J. Šašel (Šašel 1961, 125). Pri opredelitvi cerkvene zgradbe na platoju kot take narekujejo nedorečenosti skrajno previdnost. Poleg povsem nezanesljivega tlorisa je tu predvsem problem opustitve cerkve v 4. st., rušenje in uporaba v povsem drugačne namene. Tak primer je ob dosedanjih analogijah popolnoma singularen. Opreznost narekujejo posebej tudi različni, kot spo-lije najdeni elementi, od katerih je še najzanesljivejši morda fragment oltarne menze. Drugi elementi bi utegnili pripadati kakšni starejši arhitekturi. V prid cerkveni stavbi govori posredno najdba pozlačene bronaste igle z upodobitvijo križa (t. 1: 1).* Naslednjo fazo poselitve grajskega platoja je Klemenc postavil v čas Atilove smrti. Sem naj bi sodila podnožja za lesene stebre, ki so nosili strehe nekakšnih lesenih lop (Klemenc 1950, 79) .V njih vidi zasilna in začasna prebivališča, v katerih naj bi prebivalo ptujsko civilno prebivalstvo pa tudi posadka Vzhodnih Gotov (Klemenc 1950, 80). To naj bi dokazoval del konjske uzde, za katerega pa je nedavno D. Božič ugotovil, da predstavlja zatič voza iz poznolatenskega obdobja (Klemenc 1950, 80; D. Božič 1993, !..). V zadnjo fazo uvršča Klemenc postavitev manjše trdnjavice z dimenzijami ok. 20 x 18 m, nastale na starih ruševinah. Z razmisleki o zgodovinski situaciji in strateški upravičenosti izgradnje jo pripisuje Vzhodnim Gotom za Teoderika, domneva celo frankovsko prisotnost, njen konec pa vidi v času prihoda Slovanov, najverjetneje za Samove države (Klemenc 1950, 81). Na preohlapno datacijo in povsem zgodovinskim podatkom podrejene arheološke rezultate je opozoril že J. Šašel, ki je gradil svoj ugovor predvsem na dataciji trdnjavice same (Šašel 1961, 126). V njej vidi opazoval-no-signalno postajo v obdravskem obrambnem sklopu, ki naj bi posredno varovala tudi prehod čez Dravo. Njeno izgradnjo domneva v obdobju pred propadom panonskega limesa, v zadnji četrtini 4. st. ali pa v prvi polovici 5. st. (Šašel 1961, 126). Čeprav narejena na osnovi arhitekturnih komparacij, je Šašlova datacija antičnih objektov na turnirskem prostoru mnogo bližja resnici kot Klcmcnčeva. Vendar se kot glavni pomislek zastavlja predvsem dejstvo, da manjkajo Klcmcnčevi kronološki razdelitvi zane- sljive drobne najdbe, ki bi to datacijo potrjevale. Če pogledamo izkopane in v Kle-menčevi monografiji predstavljene najdbe, je povsem evidentno, da so le-te starejše in da ni mogoče na njihovi osnovi nikakor rekonstruirati dogajanja v času po začetku 5. st. Klemenc sam poudarja, da germanske najdbe manjkajo, kar pa si je razložil z uporabo rimskega orožja pri barbarih, izpričano v virih. Časovno zadnja, zanesljivo določljiva najdba je Teodozijev novec. Ostanejo še keramične najdbe, ki jih ni mogoče zanesljivo datirati, ne da bi bila opravljena predhodno obdelava celotne grobe keramike z območja Petovione in njenega zaledja v poznoantičnem obdobju. Tudi če bodo izkopane keramične najdbe kdaj morebiti dovoljevale poznejšo datacijo, pa ostane dejstvo, da so bile Klemenčeve časovne uvrstitve posameznih faz arhitekture opravljene le na osnovi razmislekov o historičnem dogajanju v celotnem poznoantičnem svetu. S pridržki je uporabna le njegova relativna kronologija. I. Curkova se je pridružila Klemenčevi dataciji trdnjavice v obdobje po Atilovi smrti, pri čemer je kot analogijo tlorisu navedla trdnjavico z Gradišča nad Pivko pri Naklem zaradi domnevne tipološke podobnosti (Curk 1978, 406, op. 12). Vendar je potrebno omeniti, da se težko ugotovljiv tloris te, še ne povsem pojasnjene trdnjavice precej razlikuje od ptujskega, saj nima zunanjega obrambnega zidu pa tudi širina zidov močno odstopa. Razlikuje se tudi drobno gradivo, ki postojanko uvršča v pozen čas (Valič 1968, 485 ss). Najboljša bližnja analogija za trdnjavico s turnirskega prostora, je bila odkrita kar na Panorami, kot to ugotavlja že P. Korošec, ki jo je izkopavala (Korošec 1950, 77). O njeni dataciji pa bomo spregovorili pozneje. V panonskem sektorju limesa so v polpreteklem obdobju izkopali kar nekaj manjših kastelov, ki so po dimenzijah in obliki identični z onim na ptujskem gradu. S. Soproni je poimenoval tovrstno obliko majhnih kastelov tip Budakalasz in ga opredelil kot stražni stolp s pripadajočim zunanjim obzidjem, velikosti ok. 20 x 20 m. Ti stolpi so bili zgrajeni za Valentinijana L, po gradbenih napisih pa stavlja Soproni njihovo izgradnjo natančneje v čas takoj po letu 370 (Soproni 1985, 36s, 99). V letu 380 naj bi po teh kastelih nastanili posadke federatov (Soproni 1985, 100). Situacija na turnirskem prostoru se s temi navedbami odlično sklada. Celo naselitev federatov se zdi dokumentirana z ostanki manjšega grobišča na severovzhodni strani platoja, v katerem bi smeli videti grobišče posadke trdnjavice (Jevremov, Tomanič-Jevremov, Ci-glenečki 1993). Ostali naselbinski ostanki poznoantične Petovione so sicer številni, vendar skoraj v celoti neobjavljeni. Iz sporadičnih, bežnih omemb, predvsem pa neobjavljenega drobnega gradiva si ni mogoče ustvariti verodostojne podobe. Bolje so raziskana grobišča. Največje in najbolje poznano je bilo odkrito že leta 1893 na Zgornjem Bregu in potem večkrat z več ali manj sreče ponovno raziskovano. Natančnega števila grobov ne poznamo, zanesljiveje se lahko opremo le na gradivo, ki ga je pri sistematičnem raziskovanju leta 1963 izkopala I. Curk (Curk 1966, 46 ss). Ugotovila je približno 30 grobov, iz prejšnjih izkopavanj pa poznamo le objave pomembnejših predmetov. Posebej izstopata pasna okova, okrašena v tehniki klinastega vreza (Curk 1966, 58; Korošec 1980, 46s) (sl. 1 in 2). V strokovni literaturi sta često omenjena, saj so tovrstni predmeti redki (Bullinger 1969 a, 49, 61, 90; Bullinger 1969 b, 149; Bohrne 1974, 361). Pripisati jih je mogoče noši višjih oficirjev iz zadnje tretjine 4. in zgodnjega 5. st., pri čemer je treba upoštevati, da odpade velik delež tako okrašenih spon in okovov na germanske vojake (Bohrne 1986, 473). Glavnik je imeniten primerek poznoantičnih koščenih izdelkov (t. 3: 2). Njegove analogije ne segajo Sl. 1: Ptuj, bronast okov (povečano) Fig. 1: Ptuj, Bronze mount (enlarged) Sl. 2: Ptuj, bronast okov (povečano) Fig. 2: Ptuj, Bronze mount (enlarged) čez prvo polovico 5. st. (Korošec 1980, 48). Podobo najdb na grobišču dopolnjujejo številne zapestnice s konci, oblikovanimi v obliki živalskih, največkrat kačjih glav. Tovrstne najdemo tudi na drugih petovionskih grobiščih in predstavljajo značilen okras druge polovice 4. st. Med keramičnimi najdbami zbujajo posebno pozornost vrčki z glajenim ornamentom (Curk 1966, 59) (t. 3: 3). Domneva o njihovi vzhodno-gotski pripadnosti ni povsem utemeljena. V zadnjem času prevladuje mnenje, da se je moda glajene keramike razvila iz rimskih oblik in rimske tehnike, da pa so jo sprejeli različni barbarski narodi, zato eo ipso ne more biti znamenje barbarske pripadnosti. Glede na dejstvo, da so bile te posode najdene na Ptuju v grobišču, ki kaže značilne rimske okrasne predmete, smo upravičeni zavrniti njihovo barbarsko provenienco (Prim. pri Ottomanyi 1981, 106, 114, 119). Na arealu grobišča, a v višji plasti, je bila najdena pasna spona, ki bi jo smeli datirati v nekoliko mlajši horizont kot sicer celotno grobišče (t. 2: 13). Sodila bi v skupino gradiva, ki ga je opredelil Tejral na prostoru srednjega Podonavja kot skupino D2 in obsega časovni razpon nekako med leti 420 in 450 (Tejral 1988, 237 ss). Leta 1948 so odkrili na platoju in na severozahodnem pobočju Panorame grobišče, ki so ga zaradi nekaterih domnevno slovanskih elementov datirali v poznejši čas (P. Korošec 1950, 75ss; Korošec, Starc 1950, 23s; Curk 1966, 60; Miki Curk 1975, 325; Korošec, 1979, 56). Na podobnost koščenih zapestnic, najdenih na Panorami, z onimi z Zgornjega Brega je opozorila leta 1966 že I. Curk, vendar se je pri dataciji strinjala s Koroščevo in uvrstila grobove s Panorame v čas, ki je korak iz pozne antike v zgodnji srednji vek (Curk 1966, 60). P. Korošec je pozneje svojo opredelitev delno spremenila in sumarno omenila dve fazi grobišča (Korošec 1980, 51. op 60). Tam je navedla tudi podatek, da je dokumentacija izkopavanj izgubljena. Ker ni bil objavljen načrt, si danes grobišča in njegove delitve ne moremo zadovoljivo predočiti. Pri ovrednotenju grobišča se zato naslonimo le na posamezne opise grobov iz poročila v letu 1950, kjer omenja Koroščeva dve med seboj prostorsko ločeni skupini grobov. Prva je bila najdena v ruševinah trdnjavice na vrhu Panorame in je obsegala 6 grobov. Pri treh so našli pridane nože, v enem (št. 4) pa tudi bronast prstan in pri glavi dva uhana, preprosta bronasta obročka s pentljo in kvačico, v katerih je P. Korošec domnevala slovanske obsenčnike (Korošec 1950, 92 s). Druga skupina grobov je ležala nekoliko vstran, severozahodno od prve. Med petimi grobovi je le eden imel značilnejše pridatke, ena zapestnica pa je bil najdena zunaj grobov (P. Korošec 1950, 75 ss). Za datacijo grobišča jc bil posebej pomemben grob št. 9, v katerem sta bila najdena dva bronasta obročka s pentljo in kvačico, dve bronasti in tri koščene zapestnice, srebrna igla s poliedrično glavico ter ovratnica iz steklenih biserov in bronastih jagod. Najdbo fragmentiranih bronastih obročkov s pentljo ter kvačico (v poročilu nista upodobljena) nikakor nc moremo pripisati obsenčnikom, pač pa značilnim poznorimskim uhanom, kakršni so — večkrat z različno oblikovanimi obeski — pogosti v gradivu panonskih poznorimskih nekropol (npr. Alfòldi et al. 1957, 431). Posamezni elementi kot tudi njihova kombinacija kažejo na značilen bogat ženski grob 4. st., najverjetneje iz njegove druge polovice. Revizija pridatkov tega groba je važna, kajti kot analogija je vplival posredno na datacijo in etnično opredelitev podobnega ženskega groba iz Ljubljane, dvorišče SAZU (Korošec 1951, 164; Plesničar — Sivec 1978, 62). V bližini te skupine grobov je bila najdena bronasta zapestnica, spletena iz dveh žic, zapestnica, ki jo je danes zanesljivo moč postaviti med najznačilnejše predmete v panonskem poznorimskem okrasnem inventarju (Prim. pri Burger 1979, 69). Strnjena skupina grobov se tako kaže kot del poznorimskega grobišča na Panorami. Problema-tičnejša je skupina šestih grobov, ki so bili vkopani na platoju Panorame znotraj rimske trdnjavice. Glede na to, da je bila trdnjavica — po primerjavi z ono na grajski planoti — datirana v čas preseljevanja narodov, so bili tudi vanjo vkopani grobovi označeni kot slovanski. Seveda pa je najprej potrebno osvetliti argumente, ki so privedli do te datacije. Poleg tlorisa, ki po primerjavi z onim na turnirskem prostoru domnevno sodi v Valentinijanov čas, je posebej zanimiva omemba stavb, ki so bile prislonjene na zunanje obzidje trdnjavice. Te so bile okrašene s freskami in štukaturo! (P. Korošec 1950, 77). Ker so bile prislonjene, jih lahko razumemo le kot mlajše v odnosu do same trdnjavice. Vendar freske in celo štukature izključujejo datacijo v čas preseljevanja narodov. Edine doslej znane mlajše freske so bile najdene namreč znotraj zgodnjekrščanskih cerkva, medtem ko poznih štukatur v našem območju ne poznamo. Dejstvo, da so bili vkopani v neko arhitekturo, najverjetneje iz 4. st., še ne pomeni nujno, da je minilo med časom propada le-te in zakopom grobov veliko časa. Poučna je primerjava s podobno situacijo na grobišču Zgornji Breg, kjer so bili vkopani grobovi iz druge polovice 4. st. in začetka 5. st. v ruševine arhitekture, ki je bila v rabi vse do druge polovice 4. st. (Curk 1966, 47). Še najbolj je problematična opredelitev grobov samih na osnovi pridatkov. Ti so (predvsem noži) značilni tako za nekatere poznorimske grobove kot poznejše slovanske. P. Korošec se je pri dataciji v slovansko obdobje naslonila predvsem na nože in fragmente keramike in tako te grobove postavila v skupino s keramiko (Korošec 1979, 56). Glede prostorske delitve obeh skupin grobov in ugotovitev arheologinje, ki je izkopavala, da so bili grobovi v trdnjavici vkopani v zemljo plitveje, moramo kljub temu pustiti vprašanje datacije in etnične opredelitve odprto vse do ponovne, poglobljene analize izkopanega gradiva. Zaščitna izkopavanja, opravljena pred leti na Panorami, v neposredni bližini vodnega zbiralnika so odkrila le številne ostanke poznorimskih grobov in grobnic, pri katerih je zastopana cela pahljača različnih tipov (Tušek 1984, 241 ss). Prav tako je bil del poznorimske nekropole (osem grobov) izkopan že leta 1915 na severnem delu Panorame pri gradnji vodovoda. Vsi grobovi razen enega so bili uničeni (Saria 1923, 193 s). Vsi ti podatki našo skepso v slovansko obeležje majhne skupine grobov, vkopanih v trdnjavico, le potrjujejo. Prav izkopavanja v 70. letih so v mnogočem izpopolnila sliko Pctovionc v njeni zadnji fazi. Posamezni mlajši grobovi so bili odkriti na izkopišču stanovanjskega bloka B-III leta 1977. Koroščeva omenja več skeletnih grobov, detajlno je objavila enega (Korošec 1980). Omenja tudi dele nekropol na raznih arcalih Rabelčje vasi (B-VII) in Šolskega centra, kjer so opravili številna zaščitna izkopavanja. Sistematično je objavljeno le grobišče, ki ga je izkopala beograjska ekipa pod vodstvom Z. Kujundžič, njegov manjši del pa je sodil v poznorimski čas (Kujundžič 1982). Natančno podobo in obseg nekropol v tem delu Ptuja si danes težko predstavljamo v celoti, zdi pa se, da gre za manjše skupine grobov, vkopane predvsem v opuščene stanovanjske predele. Številne poškodovane in uničene poznoantične moške skeletne grobove so našli v notranjosti proštijske cerkve (Jevremov 1990, 389 ss). Med njimi je potrebno izpostaviti posebej grob s pozlačeno čebulasto fibulo, ki je zaradi ostalih pridatkov pomemben za datacijo čebulastih fibul tipa 5 (t. 1: 4). Tudi na grajskem hribu je bilo v poznorimskem času grobišče, ki dobro dopolnjuje že obravnavane izsledke o dataciji arhitekture. Grobišče je bilo pred nedavnim obdelano in gradivo oddano v tisk, številni in zanimivi elementi pa kažejo na obstoj bar- barskih drobcev ob koncu 4. st. in v začetku 5. st. (Jevremov, Tomanič-Jevremov, Ci-glenečki 1993). Grobišče se od slovanskega loči razen po bogatih in zanimivih pridatkih tudi po drugačni orientaciji grobov (predvsem S-J). Zaradi bližine trdnjavice bi v pokopanih smeli videti njeno posadko, katere naloga je bila kontrola ceste in mostu na enem izmed najvitalnejših delov Petovione. V sklop tega grobišča bi smeli morda uvrstiti tudi grob, ki je bil najden na turnirskem prostoru že pri Skrabarjevem izkopavanju leta 1909 (t. 3: 1). P. Korošec je pridevke v grobu datirala in opredelila po analogiji kot preostanek okrasa barbarskih skupin, ki so se v 5. st. zadrževale v Petovioni (Korošec 1968, 287 ss). Vendar je celoto po položaju najdb (zapestnice in prstani so bili obešeni na tor-kvesu) in lego znotraj slovanskega grobišča interpretirala kot prežitek v poznejšem slovanskem grobu. Pridatki, ki se odlično ujemajo z gradivom v letu 1987 izkopanih grobov, bi morda dopuščali možnost, da gre za grob iz konca 4. ali začetka 5. st., ki je pripadal že prej omenjenemu manjšemu grobišču na severovzhodni strani turnirskega prostora. Takšni opredelitvi nasprotuje le orientacija groba V-Z. Odprta ostaja datacija grobov št. 86 in 87. Ta dva sta vsebovala poleg fragmentov bojnega noža tudi ovalno železno spono (Korošec 1972, 14 s). Neko manjše poznorimsko grobišče je utegnilo biti tudi na Vičavi (Korošec 1980,43). Ceste so omembe posameznih grobov. Omenimo le onega s Spodnje Hajdine z naj lepšo petovionsko pozlačeno fibulo s štirimi portretnimi medaljoni (t. 1: 3) (Jevremov 1990, 389 ss). Podatke o petovionskih grobiščih je odlično dopolnila I. Curk s podrobnim topografskim pregledom do sedaj zbranega gradiva (Miki Curk 1990, 557 ss). Tudi ob tako kratko skiciranem pregledu grobiščnih podatkov je posebej indikativno naslednje: znotraj grobnih celot ni opaziti značilnih skupkov predmetov, ki so jih madžarski kolegi pri kronološkem ravrščanju poznorimskega gradiva v Panoniji uvrstili v drugo, to je kasnejšo stopnjo (Szabadbattyàn) in ki kaže značilne predmete iz časa med letom 427 in sredino 5. st. (Salamon - Barkóczy 1982, 159 s). Ozrimo se še na nekaj zanimivejših posameznih najdb, katerih najdiščni konteksti večidel niso znani, so pa pomemben pokazatelj intenzitete življenja. Tako smemo izpostaviti Ptuj kot bogato najdišče obročastih fibul z izredno pestrim spektrom različnih tipov (t. 2: 1-7). Prav te zaponke sodijo večidel v zadnje pomembnejše obdobje antične Petovione, vendar so še podrobneje neopredeljene. Med novejšimi neobjavljenimi najdbami jih je veliko, ki so bile odkrite v grobovih, dejstvo, ki bi utegnilo po temeljiti analizi veliko prispevati k podrobnejši tipologiji in kronologiji teh predmetov. Nedokončan izdelek (t. 2: 3) dokazuje, da sojih tukaj tudi izdelovali, kar dodatno poudarja pomen obsežne petovionske obrtniške proizvodnje. Izstopa obro-časta fibula s perforirano površino, ki jo hrani muzej v Gradcu (t. 2: 7) (Jenny 1896, 19, sl. 27). Takšne so izjemno redke, ptujski primerek pa eden najlepših doslej. Med številnimi čebulastimi fibulami, med katerimi smo dve imenitnejši že omenili, se zdi smiselno opozoriti še na zlato čebulasto fibulo tip 6 po Kellerju, torej na naj-poznejšo varianto čebulastih fibul (t. 1: 5). Po Kellerju sodi v čas okoli 400 oziroma v prvo polovico 5. st. Ph. Pròttel, ki je pred kratkim dopolnil kronologijo teh fibul, se strinja s Kellerjevo datacijo in omejuje njeno trajanje v srednjo tretjino 5. st. (Pròttel, 1988, 369 s). Tako predstavlja enega redkih elementov, ki morda seže čez zadnje obdobje intenzivnejše poselitve iz konca 4. st. in prve polovice 5. st. Med sicer dokaj običajnimi tipi fibul iz 4. st. izstopa nekaj primerkov, ki so za to območje nenavadni. Tako posebej železna fibula z nazaj zavito nogo, ki ima najboljše analogije na Slovaškem in predstavlja znotraj ptujskega gradiva popoln tujek (t. 1: 10) (Kolnik 1965, 202 ss). Razen te še dve fibuli z visokim lokom, ki imata najčešče komparativno gradivo prav tako v gradivu barbarov zunaj imperija in bi naj nastale pod vplivom provincialnih importov (t. 1: 8, 9) (Kolnik 1965, 217 s). Najbolj preseneča bronasta fragmentirana fibula, ki ima na loku majhne rtaste izrastke (t. 1: 6). Podobne zasledimo v gradivu romunskih najdišč (Popescu 1941-1944, 494 ss). Vsi ti primeri kažejo na prisotnost manjših barbarskih skupin in tako posredno na izredno pestro etnično podobo poznoantične Petovione. Majhno bronasto ločno fibulo, brez natančnejših najdiščnih podatkov (t. 1: 7), bi smeli staviti po analogijah s primerki iz srednjega Podonavja, ki jih je Tejral uvrstil v skupino Dl, v čas konca 4. st. in v prvih desetletji 5. st. (Curk 1976, 22, št. 1033; Tejral 1988, 236). V literaturi je večkrat reproducirana ali samo citirana fibula v podobi jelena, ki jo je Z. Vinski označil kot zelo pozno provincialnorimsko obliko in ki naj bi bila predhodnik zgodnjebizantinskih izdelkov, B. Jevremov pa datiral v 5. st. (t. 2: 8) (Vinski 1974, 18, op. 150; Jevremov 1983, 43). Vendar se zdi v okviru skupine živalskih fibul zanimivejša fibula jelena, ki jo je objavil leta 1905 Skrabar in je danes neznano kje (Skrabar 1905, 308). Na srečo je dokumentirana z dobro risbo (t. 2: 9). Ta kaže eno redkih značilnih najdb poznoantične Petovione, ki je — stilno gledano — predstavnik najpoznejše skupine živalskih fibul in kot taka znatno poznejša od že omenjene fibule jelena. Dobre analogije ima v primerkih iz 6. in 7. st. (Vinski 1974, 18 s). Med zanimivejše najdbe poznega obdobja Petovione smemo prišteti tudi fragment nenavadno oblikovane, a značilne steklene posode, gutumija (Korošec 1982, 44 s). V njej smemo videti izdelek neke delavnice iz zahodnega dela imperija. V skupino poznih pasnih spon uvrščajo primerek z dolgim trakastim okovom in okrasom krožcev s piko (t. 2: 12) (Curk 1966, 57; Sagadin 1979, 311; Korošec 1980, 47 s). V gradivu poznorimskih pasnih spon predstavlja posebnost. Podobne, le da z mnogo značilneje izdelanim okrasom, so znane v Britaniji (Chadwick Hawkes 1964, 181 ss). I. Curk uvršča med skromne ostaline časa preseljevanja narodov biser iz kalcedo-na, sodčaste oblike, ki je v 5. st. opravljal funkcijo magičnega priveska za meč (Mikl-Curk, 1970-71, 123). Za našo temo ena najpomembnejših, sicer v Pokrajinskem muzeju Ptuj razstavljenih, a v literaturi po krivici premalo upoštevanih najdb je zlat uhan z votlo polie-drično kocko (t. 1: 2) (Tomanič-Jcvremov 1983, 22, 43). Najdenje bil naključno pri žetvi na Hajdini (Skrabar 1905, 316). Ožja lokacija ni znana. Policder je izredno velik, vse ploskve pa so okrašene s petimi granuliranimi trikotniki. Če sledimo splošnim trendom pri časovni določitvi uhana, ki kažejo, da so dimenzije poliedra večje pri mlajših variantah, bi smeli videti v tem uhanu enega najpoznejših primerkov. V znanem inventarju dosedanjih uhanov s kocko predstavlja unikat. Poliedrična glavica namreč ni pričvrščena na koncu locnja, kot je to običaj pri drugih primerkih, ampak je prosto vrtljiva. Zanimivo je tudi oblikovanje locna, ki je v zgornjem delu z odebeljenima svitkoma ločen na debelejši in tanjši del. Če pogledamo dosedanje izsledke o problematiki teh uhanov, vidimo, da sicer sama oblika ni sporna, nasprotno celo tipična, nenavadnejša je kombinacija zlate pločevine in filigranskega okrasa. Okvirno so uhani s poliedrom datirani v čas 5. do 7. st., s tem da se prvi primeri pojavljajo tudi že ob koncu 4. st. (prim. pri Bierbrauer 1987, 150 s, 427 ss). Po velikosti kocke in njeni izdelavi je ptujski primerek še najbolj podoben onim iz 6. st. Vendar so za ta čas značilni predvsem primerki z votlo kocko in vstavljenimi almandini ali barvnim steklom. Med analogijami v staroselskem gradivu in onim iz gotskih grobov pa ni tovrstne kombinacije. Prav tako ni nikjer opaziti tako oblikovanega obročka kot pri ptujskem primerku. Ker direktnih analogij med sicer slabo znanim bizantinskim gradivom nimamo, bi ga smeli zato okvirno datirati v 6.-7. st. Med najdbami, ki jih je potrebno izločiti iz seznama poznoantičnih predmetov oziroma najdb iz obdobja preseljevanja narodov, je fibula v obliki goloba. Ta je bila že večkrat uvrščena med pozne oblike fibul, zato se zdi smiselno opozoriti na številne najdbe podobnih fibul drugje, ki se vežejo na mnogo starejše gradivo (Curk 1970-1971, 123; Bitenc et al. 1991, 75). Njihova priljubljenost je bila največja nekako od 1. do 3. st. (Riha 1979, 198; Winter 1987-1988, 267 ss). Nekateri primerki najdeni v poznih grobovih, pa so bili uporabljeni le kot prežitek. Zato povsem naključna najdba, kot je ptujska, sama zase nikakor ne dovoljuje datacije v čas preseljevanja narodov. Podobno je treba premakniti datacijo dveh zapestnic, ki sta bili opredeljeni v čas selitve narodov (Curk, 1970-1971, 124 s). Kljub fragmentarnosti je v njih mogoče zanesljivo prepoznati zapestnice, značilne za 1. in 2. st. (prim. pri Garbsch 1965, 116). Seveda smo se pri tem pregledu omejili le na izbor značilnejših najdb, večidel že znanih iz literature. Manjka vpogled v poznoantično keramično gradivo, ki pa se zaradi ogromne množice materiala in pomanjkanja časa odteguje analizi. Vendar je prav tu pričakovati pomembne rezultate. Pomemben indikator nihanja poselitve so novci (Kos 1984-1985, 226 s; Kos 1988, 216, 300, 352). Med tisočimi primerki jih le nekaj sega do sredine 5. st. in tako sovpadajo s poselitveno podobo, ki jo nakazujejo druge dobro datirane najdbe in grobišča. To so predvsem novci Teodozija II. in Valentinijana III. Čez sredino 5. st. segata le novca Anthemija (kovan 467-472) in Valentinijana III. Še skromnejši novčni obtok kažejo podatki za 6. st.: po en novec Anastazija, Justinijana in Mavricija. Sledita jim še dva bizantinska novca iz 7. st., Heraklij in Konstans II. Krivulja pogostnosti novcev v 5. in 6. st. je torej takšna, kot je značilna sicer za večino večjih ravninskih najdišč, predvsem mest. Vendar dobi ta podoba povsem drugačne razsežnosti, če jo primerjamo npr. z Rifnikom, eno izmed bolje raziskanih bližnjih poznoantičnih utrdb. Tu so kljub neprimerljivo manjšemu obsegu najdišča in kljub skromnemu številu 87 novcev kar štirje iz 6. st. (Kos 1981, 39 s). Skupaj z ostalimi dobro opredeljivimi najdbami opozarjajo na razliko med v večjem obsegu poseljeno utrjeno naselbino in skoraj povsem opuščenim mestom. Ta slika pa bi se posebej za 6. st. lahko še močno spremenila v korist pribežniškega prostora na Kozjanskem, saj so bili na nekaterih, v mnogo manjšem obsegu izkopanih utrdbah najdeni novci druge polovice 5. st. in 6. st. (Tinje nad Loko pri Žusmu, Ajdovski Gradec nad Vranjem, Gradec pri Prapretncm in Svete gore nad Bistrico ob Sotli) (Kos 1988,1 424, 501, II 135). Poizkusimo na koncu tega skopega pregleda arheološkega gradiva strniti tako pridobljena spoznanja o poznoantični Petovioni. Slika, ki jo nakazujejo dosedanje raziskave, je za čas konca 4. st. in deloma prve polovice 5. st. dokaj jasna. Petoviona kot mesto sicer ni bila več tako mogočna, obseg stanovanjskih arealov se je skrčil, količina arheološkega materiala je znatno manjša. Toda Petoviona je bila še vedno živahno mesto. Med staroselce so se vrinile nekatere manjše skupine barbarskih prišlekov, pretežno Germanov. Tudi obrt je še cvetela, izdelovali so celo nekatere specifične oblike okrasja. Povsem drugačna je podoba v drugi polovici 5. st. in v celotnem 6. st. Najdbe, ki bi jih smeli z gotovostjo opredeliti v ta čas, so izjemno redke, življenje je ugasnilo. Pri tem vidimo, da sta prostorsko bolje določljiva le uhan s Hajdine in fibula jelena s Panorame. Nikjer niso znani natančnejši najdiščni podatki, tako da ne vemo, v kakšnem najdiščnem sklopu sta bila predmeta najdena; gre za naključno izgubljeni najdbi, morda primitivna bivališča znotraj rimskih razvalin ali celo kakšen pozen grob? Na Panorami, od koder so znane večje količine najdb in so bile v zadnjem času zastavljene sistematične sonde, ni bilo mogoče odkriti strnjene plasti, ki bi dokazovala poznejšo poselitev. Tako lahko previdno opredelimo pozno fibulo jelena s tega najdišča kot naključno izgubljeno najdbo in ne kot sled trajnejše obljudenosti Panorame v poznem obdobju. Posamič so se v ruševinah zadrževale morda le manjše skupine prebivalcev ali popotnikov, sicer pa je mesto izgubilo svoj pomen. Zaradi izpostavljene lege ob nevarni vpadnici v Italijo ni bilo več dovolj varno. To je nakazal že Saria, ki je v svojem pregledu vojaške zgodovine Slovenije v rimski dobi zapisal “da se sredi 6. st. Petovio najbrž ni več držal” (Saria 1939, 148). Zdi se, da za ptujske razmere ne velja niti trditev, ki jo je postavil J. Šašel glede obljudenosti poznoantičnih mest, ko je zapisal, da je v mestih ostala le juridično vzdrževana privatna lastnina in proletariat (Šašel, 1972, 4). Ob tej izredno skromni naselbinski podobi mesta v drugi polovici 5. in 6. st. se zastavlja vprašanje, kam so se po hunskem vdoru umaknili prebivalci, katerih prisotnost je v razmeroma velikem obsegu dokumentirana še za prvo polovico 5. st. Po že prej ovrednotenih starih in novejših izsledkih smemo sklepati, da se je prebivalstvo Petovione izselilo in utrdilo v zaledju ter tako preživelo viharne čase preseljevanja narodov (Egger 1929, 118). Rezultati sodobnih raziskovanj v mnogočem pritrjujejo tej razlagi, saj so bili prav med Celjem in Ptujem doslej najdeni najštevilnejši sledovi pribežniških postojank, ki sodijo večinoma prav v čas 5. in predvsem 6. st. (Ciglenečki 1992). Njim se na južnih obronkih Pohorja pridružuje Ančnikovo gradišče pri Jurišni vasi, morda pa bo v prihodnosti ugotovljeno še katero (Strmčnik-Gu-lič 1987). Vloga Petovione zopet močno poraste v času, ko politična situacija znova omogoči varnejše bivanje v odprtem ravninskem svetu. Važna geostrateška lega ob pomembnem prehodu čez Dravo je pritegnila slovanske prišleke, kar potrjujejo številne najdbe, Slovanom pa so se najverjetneje pridružili tudi romanski staroselci, ki so previharili v varnem zavetju Kozjanskega in Pohorja obdobje selitve narodov. Samo tako si lahko ob dosedanjih najdbah razložimo številne prežitke v materialnem kot tudi duhovnem izročilu. * Risbe gradiva D. Lunder Knific LITERATURA: ABRAMIČ, M. 1925, Poetovio, Ptuj. ALFÒLDI, R. M. 1957, Ohrgehange v: M.R. Al-foldi, L. Barkoczy, J. Fitz. K. St. Poczy, A. Radnoti, A. Salamon, K. Sagy, J. Szilagyi, E. B. Vago, Intercisa II, Archaeologia Hungarica 36, 1957. ANSI 1975, Arheološka najdišča Slovenije 322-325. BARKÓCZI, L. 1960, Ein spatromisches Graber-feld in Pilismarot, Folio Archaeologica 12, 111-132. BIERBRAUER, V. 1987, Invillino-Ibligo in Friaul I. die romische Siedlung und das spatantik-frflhmittelalterliche Častnim, MUnchner Beitrč-ge zur Vor- und FrUhgeschichte Band 33, 1987. BITENC P., J. ISTENTČ-VRŠČAJ, B. JERIN, KNIFIC, T., NABERGOJ, T., SAGADIN, M., ŠEMROV, A. 1991, V: Knific, T., Sagadin, M., Pismo brez pisave, Arheologija o prvih stoletjih krščanstva na Slovenskem, Ljubljana. BÒHME, H. W. 1974, Germanische Grabfunde des 4. bis 5. Jahrhunderts, MUnchner Beitrdge zur Vor- und FrUhgeschichte 19, 361. BÒHME, H. W. 1986, Das Ende der Romerher-rschaft in Britannien und die angelsachische Besiedlung Englands im 5. Jh., Jahrbuch des Romisch-Germanischen Zentralmuseums Mainz 33/2, 469-574. BOŽIČ, D. 1993, O latenskih najdbah na območju Ptuja, Ptujski arheološki zbornik, 1993. BULLINGER, H. 1969 a, Spdtantike Gdrtelbe-schldge, Briigge 1969. BULLINGER, H., 1969 b, Une garniture de cein-turon du Bas-Empire a Abbeville (Somme), 149-159. BURGER, A. SZ. 1966, The Late Roman cemete-ry at Sagvar, Acta Archaeologica Academiae scientiarum Hungaricae 18, 99-234. BURGER, A. SZ. 1979, Das spatromische Graber-feld von Somogyszil, Fontes Archaeologicae Hungaricae. CHADWICK HAWKES S. 1964, Kriegcr und Sie-dler in Britannien wahrend des 4. ung 5. Jahrhunderts, 43.- 44. Bericht der Romisch-Germanischen Kommission (1962-1963), 155-231. CIGLENEČKI, S. 1990, K problemu datacije nastanka rimskodobnih višinskih utrdb v jugo-vhodnoalpskem prostoru. Arheološki vestnik 41 (Šašlov zbornik), 147-176. CIGLENEČKI, S. 1992, Polis Norikon, Poznoan-tične višinske utrdbe med Celjem in Brežicami, Podsreda. CURK, I. 1966, Poznoantično grobišče na Zgornjem Bregu v Ptuju, Časopis za zgodovino in narodopisje. Nova vrsta 2, 46-62. CURK, I. 1970-1971, Predmeti iz obdobja selitve narodov v zbirki Ptujskega muzeja. Arheološki vestnik 21-22, 123-126. CURK, I. 1976, Poetovio I, Katalogi in monografije 13. CURK, I. 1978, Poetovio v pozni antiki. Arheološki vestnik 29, 405-411. EGGER, R. 1929, Civitas Noricum, (citiram po Romische Antike 1, 1962, 116-122). GARBSCH, J. 1965, Die norisch-pannonische Frauentracht im 1. und 2. Jahrhundert, MUn-chner Beitrdge zur Vor- und FrUhgeschichte 11. JENNY, S. 1896, Poetovio, Mittheilungen der K.K. Central-Commission NF 22, 1896, 1-22. JEVREMOV, B. 1983, Nakit v rimskem obdobju, V: Nakit skozi arheološka obdobja, Ptuj, 15-21. JEVREMOV, B. 1990, Pozlačeni čebulasti fibuli iz Poetovione, Arheološki vestnik 41, 389-402. JEVREMOV, B., CIGLENEČKI, S. 1993, Pozno-rimsko grobišče na ptujskem gradu. Arheološki vestnik 44 (v tisku). KELLER, E. 1971, Die spatromische Grabfunde in Sudbayem, MUnchner Beitrdge zur Vor- und FrUhgeschichte 14. KLEMENC, J. 1950, Ptujski grad v kasni antiki. Dela 1. raz. SAZU 4. KOLNIK, T. 1965, K typologii a chronologii niek-torych spon. Slovenska archeologia 13, 183-236. KOROŠEC, J. 1950, Staroslovansko grobišče na ptujskem gradu. Dela 1. razr. SAZU 7. KOROŠEC J., STARE F. 1950, Začasno poročilo o arheoloških izkopavanjih v Ljubljani V: Arheološka poročila. Dela 1. razr. SAZU 3, 7-37. KOROŠEC, P. 1950, Slovanske najdbe zgodnjega srednjega veka na Panorami v Ptuju, V: Arheološka poročila. Dela 1 razr. SAZU 3, 75-111. KOROŠEC, P. 1951, Slovanske ostaline na dvorišču SAZU v Ljubljani, Arheološki vestnik 2, 156-183. KOROŠEC, P. 1968, Elementi obdobja preseljevanja na nekropoli na Ptujskem gradu. Arheološki vestnik 19, 287-291. KOROŠEC, P. 1972, Zgodnjesrednjeveška nekropola na Ptujskem gradu, Zgodovinski časopis 26, 13-31. KOROŠEC, P. 1979, Zgodnjesrednjeveška arheološka slika karantanskih Slovanov, Dela 1. razr. SAZU 22/2. KOROŠEC, P. 1980, Skeletni grob z bloka B-1II v Ptuju in materialna kultura tega obdobja. Arheološki vestnik 31, 38-54. KOS, P. 1981, Katalog numizmatičnih najdb, V: Bolta, L., Rifnik pri Šentjurju, Katalogi in monografije 19, 37-40. KOS, P. 1984-1985, The monetary circulation in the southeastem Alpine Region ca. 300 B.C.-A.D. 1000, Situla 24. KOS, P. 1988, Die Fundmiinzen der romischen Zeit in Slowenien I, II, Kommission fi Gesch d. Altertums der Akad. d. Hfas. u der Lit. Mainz: SAZU Ljubljana, Berlin. KUJUNDŽIČ, Z. 1982, Poetovijske nekropole. Katalogi in monografije 20. MIKL-CURK, 1. 1975, Ptuj, V: Arheološka najdišča Slovenije, Ljubljana, 322-325. MIKL-CURK, I. 1990, Prostorska ureditev grobišč rimskega Ptuja, Arheološki vestnik 41, 557-576. OTTOMÀNYI, K. 1982, Fragen der spatromi-schen eingegelatteten Keramik in Pannonicn, Dissertations archaelogicae II, 10. PLESNIČAR, L. — SIVEC I. 1978, Emona at the beginning of great migration period, V: Problemi seobe naroda u Karpatsko] kotlini, 59-64. POPESCU, D. 1941-1944, Fibelu aus dem Natio-nalmuseum fur AlertOmer in Bucuresti, Dacia 9-10,485-505. PRÒTTEL, PH, M. 1988, Zur Chronologie der Zwiebelknopfilbeln, Jahrbuch des Rdmisch-Ger-manischen Zentralmuseums Mainz 35, 347-372. RIHA, E. 1979, Die ròmischen Fibeln aus Augst und Kaiseraugst, Forschungen in Augst 3. SAGADIN, M. 1979, Anatične pasne spone in garniture v Sloveniji, Arheološki vestnik 30, 294-338. SALAMON, À.-BARKÓCZI L. 1971, Bestattun-gen von Čsakvar aus dem Ende des 4. und dem Anfang des 5. Jahrhunderts, Alba Regia 11, 35-76. SALAMON, À.-BARKÓCZI L. 1982, Pannonicn in nachvalentinianischer Zeit (376-476). Ein Versuch zur Periodisation v: Severin. Zwischen Rdmerzeit und Volkenvanderung, Katalog Enns, Linz, 147-178. SALAMON, A. 1971, Das volkerwanderungszei-tliche Graberfeld von Kòmye, Studia Archaeo-logica 5, 1971. SARIA, B., 1923, Starinar. III. serija 1 (za 1922), 191-208. SARIA, B., 1939, Doneski k vojaški zgodovini naših krajev v rimski dobi. Glasnik muzejskega društva za Slovenijo 20, 115-151. SKRABAR, V. 1905, Ròmische Funde aus Pettau, Mitteilungen der K. K. Zentralkommission, III. Folge 4, 303-316. SOPRONI, S. 1985, Die letzten Jahrzehnte des pannonischen Limes, Miinchen Beitrage zur Vor- und Friihgeschichte 38. STRMČNIK-GULIČ, M. 1987, Jurišna vas / Ančnikovo gradišče. Poznoantično naselje. Arheološki pregled (za 1986), 113-114. ŠAŠEL, J. 1961, K zgodovini Ptujskega gradu v arheoloških obdobjih in nekaj novih najdb na zahodnem vznožju. Kronika 9, 120-128. ŠAŠEL, J. 1972, Problemi naseljevanja vzhodnoalpskih Slovanov, Kronika 20, 1972, 3-6. TEJRAL, J. 1988, Zur Chronologie der frvihen Volkcrwanderungszeit im mittleren Donau-raum, Archaeologia Austriaca 72, 223-304. TOMANIČ-JEVREMOV, M. 1983, Nakit zgodnjega srednjega veka, V: Nakit skozi arheološka obdobja, Ptuj, 22-27. TUŠEK, I. 1984, Ptuj, Varstvo spomenikov 26, 238-251. VÀGÓ, E. B., BÒNA, I. 1976, Der spatromische Sudostfriedhof, Die Grdberfelder von Intercisa I. Budapest. VALIČ, A. 1968, Gradišče nad Pivko pri Naklem, Arheološki vestnik 19, 485-508. VINSKI, Z. 1974, Die altsassige Bevolkerung der Spatantike im salonitantischen Bereich gemaB der archaologischen Hinterlassenschaft des vor-slawischen Substratcs, Vjesnik za arheologija i historiju dalmatinska (za 1967), 5-86. ARCHAEOLOGICAL TRACES OF THE FALL OF ROMAN POETOVIO Summary The aulhor has gathered together all of thè existing Information about the Late Roman period in Poetovio in a short summary, which is based largely on older excavations and short prcliminary descriptions of more recent date. He has critically summariscd the existing Information and highlighted thè most important problema. The settlcment picture is poorly known. The largest amount of data has becn provided by the excavations on Ptuj Gasile, where Klemenc claimcd to bave discovcrcd an Early Christian basilica and refugium, later, a wooden sheltcr for refugccs and a small fortress from the time of Theodcric the Creai stood on this spot. The small finds and thè ground pian of thè fortress do noi support this chronological schcme. The sup-positions of Šašcl are much more likcly, suggesting thal the fortlet was a walchtower or signal station from the last quarter of the 4I,, or the Cirsi half of the 5I*‘ Centurics. The best analogies for thè pian of the fortlet He in the Budakalàsz type Hungarian fortlels, which are dated by S. Soprani at thè time of Valentinian I. In this case, (he remains of thè church would bave to bc older, which is debateable in many respeets. Zgornji Breg stands out amongst thè cemctcries, where excavations wcrc carricd out in many different perioda. Only the last excavations of I. Curk, who excavated 30 graves, are well documented. The author dates certain more important artefaets to the end of thè 4'11 and in the first half of the 5lh Centurics and questiona the Ostrogothic origin of the small jugs with polishcd decoration. A buckle, which can bc dated to the mid. S1*1 Century on the basis of analogy, was found in the upper layers. The author allocatcs a more important position to thè ccmetery on Panorama, where two groups of graves werc found and dated lo the Slavic period. One group of charactcristic omaments is rcliably dated to thè Late Roman period, whilst thè chronological position of thè small group of graves in thè fortlet on thè summit of Panorama is also partly questionable. It is difficult to study thè entire group, considering thè sparse and poorly published data, but thè author favours a Late Roman date for them. It is characteristic that numerous Late Roman graves have often been found in thè vicinity. A large number of Late Roman graves were found in thè vicinity of Rabelčja vas and thè School Centre, where frequent rescue excavations were undertaken in thè 1970’s. A group of Late Roman graves was found on Ptuj Gasile, where thè deceased, due to certain barbarian elements, can be considered as part of thè garrison of thè nearby fortlet. All of thè enummerated and stili somewhat poorly known cemeteries bear witness to material, which belongs, in thè main, to thè second half of thè 4l1' Century and only partly to thè bcginning of thè 5th Centu-ry. In short, graves, which could be placed in thè later phase of Late Roman material in Pannonia, as formu-lated by Hungarian colleagues, are missing. There follows a short review of some of thè more characteristic and important isolated finds, which bear witness to thè intensity of life in thè final period of Poetovio. Strong craft activities are indicated by thè annulas fibulae, amongst which is an especially interesting half-finished object, indicating thè existence of a craft workshop. Different and, for this area, unusual fibulae demonstrate thè presence of a scabbaring of individuai of foreign ethnic origin. The gold “onion" fìbula from thè middle third of thè 5**1 Century, in particular, con-firms thè presence of an individuai of somewhat more important military or administrative rank. Amongst thè latest, but unfortunately, stray finds are a vitua amulette from a sword from thè mid 5th Century, a simple bow fibula and a late form of a red deer-shaped fibula, which can be most reliably dated to thè 6111 or 71" Centuries. An unique example of a gold earring with a simple rotateable polyhedric head can also be approximately dated to this period. The sparse picture of settlement in thè late period is confirmed by thè coin finds. Only two examples belong to thè second half of thè 5lh Century and there are only three coins from thè whole of thè 6th Century. This is an extremely sparse picture, especially if it is compared to thè evidence from thè Late Roman fortified upland settlements in thè nearby Kozjansko hills. The combination of such knowledge about Late Roman Poetovio provides a relatively clear picture for thè period of thè end of thè 4111 Century and partly, thè fìrst half of thè 5,h Century. Poetovio was, of course, no longer such a strong town, thè area of thè settled zone had contracted and as a result there is less archa-eological material. However, it was stili a lively town. Small groups of barbarian, chiefly Germanie, scttlers mingled with thè native population. Craft activities stili flourished, even producing certain distinctive forms of ornament. The situation in thè second half of thè 5'11 Century and thè entire 6111 Century is completely different. Reliable finds are extremely rare and settlement had ceased. For this it can be seen that only thè earring from Hajdina and thè red deer fibula from Panorama can be more exactly locatcd spalially. Nowhere is more precise data known, so that thè actual context of these artcfacls is also unknown: whether they are chance losses, perhaps from some kind of primitive dwelling in thè Roman ruins or even from some kind of grave? It was noi possiblc to find coherent layers, indicating later settlement, on Panorama, where thè majority of finds are known and where systematic excavation has recently taken place. Perhaps, only, smallcr groups of inhabitants or travellers lingered on, isolated in thè ruins, but thè town had lost its importance. It was no longer secure, bccausc of its position on thè dangerous invasion route into Italy. From this extremely sparse settlement picture of thè town in thè second half of thè 5lh and thè 6,h Centuries, it is possible to conclude that thè population of Poetovio had migrated and settled in thè hinterland and in this way weathered thè stormy Migration Period. The results of modem rescarch in thè main confimi this conclusion, as thè greatest number of refuge forts, so far found, are locatcd between Celje and Ptuj and belong to thè 5lh and 6'" Centuries. The site of Ančnikovo gradišče near Jurišna vas, on thè southern edge of thè Pohorje mountains, can be linked with these and perhaps more sitcs will be found in thè future. The role of Poetovio incrcascd dramatically once again in thè period when thè politicai situation allo-wed safe settlement in thè open lowland world. The important geo-strategie position on an important Crossing of thè river Drava drew Slavic scttlers, a faci confirmed by numerous finds. The Roman native population, which had survived thè Migration Period in thè safe havens of Kozjansko and Pohorje, most probably joined thè Slavs. Only in this way is it possiblc to explain thè numerous survivals in thè material and spiritual tradition, which is apparent in thè finds up to thè present day. Dr. Slavko Ciglcnečki Inštitut za arheologijo ZRC SAZU Gosposka 13 SLO - 61000 Ljubljana T. 1: Ptuj. Posamezne najdbe. 2, 5 - zlato, 1, 3, 4 - pozlačen bron, 6-9 - bron, 10 -železo. Vse 1:2. Pl. 1: Ptuj. Single finds. 2, 5 - gold, 1, 3, 4 - gilded bronze, 6 -9 - bronzo, 10 - iron. Ali 1:2. m, , O; T. 2: Pluj. Posamezne najdbe. Vse bron. Vse 1:2. Pl. 2: Ptuj. Single finds. All bronze. Ali 1:2. WoO T. 3: Ptuj - Turnirski prostor, grob št. 5; 2, 3 - Ptuj - Zgornji breg. 1 bron, 2 kost, 3 keramika. 1,2= 1:2; 3 = 1:4. Pl. 3: Ptuj - toumament place, grave no. 5; 2, 3 - Ptuj - Zgornji Breg. 1 bron, 2 bone, 3 ceramics. 1,2= 1:2; 3 = 1:4. Ptujski arheološki zbornik ob 100-letnici muzeja in Muzejskega društva (1993) str.: 521-542. HUNSKI SLEDOVI V SLOVENIJI? TIMOTEJ KNIFIC Huni so zapustili v Sloveniji sledove v zgodovinski literaturi (1), ljudskem izročilu (2) in morda — zato vprašaj v naslovu — tudi v arheološkem gradivu (3). * 1. Zgodovinska literatura V knjigi Carniolia antiqua et nova, ki je izšla 1681 v Ljubljani, je humanist Janez Ludvik Schonlebcn opisal zgodovino Hunov in postavil domnevo, da so ti porušili na pohodu v Italijo leta 452 tudi rimsko Emono (Schonleben 1681, 267). To mišljenje je prevzel tudi polihistor Janez Vajkard Valvasor v znameniti Slavi vojvodine Kranjske (Valvasor 1689, 11. knjiga, 665). Stoletje pozneje je njuno mnenje zavrnil zgodovinar Anton Tomaž Linhart, ki v Poskusu zgodovine Kranjske poudarja, da o tem dogodku ne poroča noben zgodovinski vir (Linhart 1791, 56 s, op. 84). Schonlebnovo domnevo ponovno oživi 1874 August Dimitz v obsežni zgodovini Kranjske, ko trdi, da so emonske razvaline same, zlasti pa še pri izkopavanjih leta 1856 najdeni, v zgornjih plasteh ležeči ožgani in zogleneli ostanki očiten dokaz, da je bilo mesto opu-stošeno (Dimitz 1874, 45, op. 2). Takšni argumenti so se izdatno pomnožili po letu 1909, ko je začel arheolog Walter Schmid izkopavati rimsko Ljubljano (Schmid 1913, 159 s). Poznejši zgodovinarji so prevzeli Dimitzovo in Schmidovo tezo, na primer Josip Klemenc v Zgodovini Ljubljane (Klemenc 1955, 333), nekoliko previdneje pa Milko Kos v Zgodovini Slovencev (Kos 1955, 21) ter Bogo Grafenauer v Zgodovini slovenskega naroda (Grafenauer 1964, 208 s). Nasprotno si Jaroslav Šašel pri enciklopedični predstavitvi Emone — navkljub obširnim arheološkim izkopavanjem ljubljanskih tal, ki so potekala v povojnih desetletjih (Plcsničar-Gec 1979) — hunskega vprašanja sploh ne zastavlja več (Šašel 1968). Kar pa seveda nc pomeni, da hunski prodor proti Akvileji leta 452 * Članek je razširjeno predavanje Sulle tracce degli Unni in Slovenia, ki sem ga pripravil za strokovno srečanje Attila, Flagellum Dei? v Ogleju (od 7. do 9. septembra 1990). Tam je prebral besedilo predavanja Drago Svoljšak (Narodni muzej, Ljubljana), tudi sicer vztrajni pobudnik njegovega nastanka. Pri pisanju končnega besedila, ki bo izšlo tudi v italijanskem jeziku v zborniku oglejskega srečanja, sem upošteval pripombe in nasvete doktorjev Dragana Božiča in Slavka Ciglencčkega; z risbami je opremila članek Dragica Kniftc-Lunder (vsi z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU v Ljubljani). Kolegice Jana Horvat (Inštitut za arheologijo ZRC SAZU), Janka Istenič (Narodni muzej) in Vera Kolšek (Pokrajinski muzej Celje) so mi omogočile obravnavo še neobjavljenega gradiva (sl. 5, 15 in 16). Slike so iz fototeke Narodnega muzeja, fotografiral je Srečo Habič. Vsem se za opravljeno delo in pomoč najlepše zahvaljujem. — Literatura je navedena po navodilih uredništva Arheološkega vestnika (43, Ljubljana 1992, 223 ss). ne bi mogel biti usoden za naselja vzdolž glavnih cest in deloma tudi za globoko podeželje na prehodu z “ilirskega” na “italski” polotok. Z očitajočimi besedami to posredno sporoča sodobnik Prosper Tiro v svoji Kroniki (Šašel 1971, 41): Ko je Atila nadomestil izgube, ki jih je bil utrpel v Galiji, je z okrepljenimi silami sklenil vdreti čez Panonijo v Italijo. Medtem pa naš poveljnik Aetius po dogodkih prve vojne ni ukrenil prav ničesar, tako da tudi ni izkoristil pregrad v Alpah, ob katerih bi bilo mogoče odbiti sovražnike; mislil si je pač, da mu preostaja poslednje upanje samo še v tem, da jo s cesarjem vred pobriše iz Italije. 2. Ljudsko izročilo Brezimen spomin na vzhodna ljudstva — Hune, Obre in Pečenege — ohranjajo slovenske zgodovinske pripovedke o pesjanih ali pasjeglavcih (Kelemina 1930, 402 s). Med njimi je najbolj razširjena povest o Psu Marku, ki naj bi bil po mnenju nekaterih ... sam kralj Atila (Rutar 1883). Atilo omenja tudi pripoved o slovenski kraljici, ki ji je bil hunski vladar odvzel zemljo v nadiški dolini in se je morala zateči s svojimi v Landarsko jamo, od takrat menda poimenovano Trdnjava Slovencev (Podrecca 1887, 23; Rutar 1889, 302). To pripovedko je povzel v pesmi Atila in slovenska kraljica Anton Aškerc (Borštnik 1946, 357 s), medtem ko so ga za pesnitev Atila v Emoni navdušila poročila o arheoloških izkopavanjih v Ljubljani, ki jih je za Laibachcr Zeitung pisal W. Schmid (Novak 1990, 517 ss). Iz vzhodne Slovenije poznamo pripovedko o gradu in grobu Atile, čigar truplo so po nenadni smrti položili najprej v zlato krsto, to v srebrno, obe pa v železno in ga pokopali med tremi hrasti v Šutjovem gaju (Kelemina 1930, 335 ss). To ljudsko izročilo je poskušal zgodovinsko utemeljiti Anton Krempl in njegova trditev, da je imel Atila pri Kocjanu svoj tabor (Krempl 1845, 55), se je med ljudmi precej udomačila (Kovačič 1926, 6 s). Pripoved je burila domišljijo tudi mlademu Edvardu Kocbeku, kar nam pove njegova pesem Grozljivi popoldan: Vsako leto si izberem novo stran neba, začelo se je z iskanjem starega meča / na sosedovem podstrešju, potem smo se šli Robinzona in Petka, zatem smo / odkrili cesto Cirila in Metoda, ko pa smo se odločali za Pompeje ali Yucatan, / nas je zmedel sosed in rekel: Kaj pa Atilov grob. Samo tričetrt ure hoda je / do njega, Šutjova graba, mračen gozd, zarasla gomila, prepletena s koreninami, / ah, zamansko delo. Podobno kot pri Slovencih pripoveduje o Atilu tudi ljudsko izročilo pri Italijanih in Hrvatih na območju severnega Jadrana (Matičetov 1949). Del ljudskega izročila so tudi ledinska imena, ki postavljajo na nekatera značilna arheološka najdišča bajslovni Atilov grob: tako na že omenjeno Šutjovo grabo v Zgornjem Kocjanu pri Gornji Radgoni, kjer govori ljudsko izročilo o Atilovem gradu in grobu, na mesto visokosrednjeveške utrjene postojanke (Pahič 1989); ali v Kladje pri Sevnici, kjer pravijo eni izmed prazgodovinskih gomil Atilov grob (Petru 1975); podobno postavljajo Atilov grob v veliko, verjetno naravno gomilo v Tolminu, pripoved pa omenja trojno — zlato, srebrno in železno — krsto; v Števerjanu (S. Floriano) govori ljudsko izročilo o tem, da so hunskega vladarja pokopali v zaselku Valerišče štirje vojščaki, ki so jih nato ob vrnitvi v tabor ubili, da nihče nikoli ne bi zvedel za njegov grob, v katerem je bil zakopan tudi kraljevi zaklad (Svoljšak 1989, 14). Najbrž se je po ljudskem izročilu ravnal tudi neki doktor Volpi, ki je leta 1867 in 1868 iskal Atilov grob v gomilah pri Pivoli, nedaleč od Maribora (Teržan 1990, 326 s). Bolj v sklop romantično-preporodnega besedovanja kot v ljudsko izročilo pa sodi zapis v tedniku Slovenska bčela iz leta 1853, ki razlaga ime vasi Vogersko v Vipavski dolini (str. 37): Že samo ime opominja na Atila in njegovo sirovo vojsko, kteri je tu čez šel na Taliansko in nazaj. Da se pa ravno ta vas tako imenuje, ima, pravijo, svoj vzrok v tem, ker je bilo tukej mnogo Hunov ali Vogrov pokopanih, kar se s tem poter-di, da so enkrat cele hunske oklepe tukej izkopali. 3. Arheološko gradivo Navedeni podatki so preveč skromni, da bi se bilo zaradi njih sploh smiselno spraševati po hunskih sledovih v Sloveniji. Legendami lik tistega, ki gaje neki kronist iz 9. stoletja imenoval Bič božji, je namreč spodbujal predvsem ljudsko domišljijo, pisni viri o Hunih (pregled Dietz 1988) pa so glede slovenskega ozemlja dopuščali le prazne zgodovinske domneve. Zato so te že zgodaj poskušali podpreti z arheološkimi argumenti, predvsem tako, da so pripisali vrhnje žganinske plasti in razvaline večjih mest uničenju, ki je spremljalo hunski pohod v Italijo leta 452 (Dimitz 1874, 45, op. 2; Schmid 1913, 159 s; Klemenc 1950, 69 s). Pomen arheoloških argumentov se je povečal po izidu temeljne študije o hunskem in hunskodobnem drobnem gradivu (Werner 1956): tako naj bi na arheološkem situ, izhajajočem iz Wemerjeve razprave, ostalo tudi nekaj najdb iz Slovenije. Kot sklop, resda maloštevilen, so bile prvič predstavljene na razstavi Zaton antike v Sloveniji (Petru 1976, neoštevilčena str. 48), drugič pa v arheološkem delu knjige Zgodovina Slovencev (Petru 1979, 90). Zanje in še za nekaj novih najdb bi lahko rekli, da kažejo vzhodnjaški, morda hunski vpliv. Kaj pa pove podrobnejši pregled? Kovinski ogledali Prvo okroglo ogledalo iz bele kovine z ušescem na hrbtni strani (sl. 1) so našli leta 1987 pri rekognosciranju travnatega vrha na hribu Sv. Jakoba nad Potočami blizu Kranja (Valič 1988, 265 s, sl. 82; Valič 1990, 433, sl. 5; 6: 1). Kot so pokazala son-dažna izkopavanja, je stala nekdaj na vrhu poznoantična zidana naselbina (Valič 1990), kakršne so odkrili v zadnjih desetletjih na številnih vzpetinah v Sloveniji in sosednjih pokrajinah (Ciglenečki 1987 in 1992). Ogledalo s Sv. Jakoba pripada tipu Čmi-Brigetio, torej najbolj razširjeni in najpogostejši vrsti ogledal z ušescem: s severnega Kavkaza poznamo štiri primerke, iz južne Ukrajine tri, v podonavskih deželah pa so jih našli več kot trideset (Werner 1956, 20 s, 114 ss, t. 74; Bakróczi, Salamon 1976, 103 s). Zdi se, da je najstarejše ogledalo iz groba kneginje v Untersiebenbrunnu iz začetka 5. stoletja; kljub vzhodnim “modnim” vplivom, ki jih kaže tudi sosednji dekliški grob, gre v Untersiebenbrunnu za pokop dveh Germank, verjetno gotskega rodu (Stadler 1988, 343). Torej niso prinesli v Podonavje nomadskih ogledal le Huni; vzhodni elementi, predvsem deformacija lobanje, se pojavljajo skupaj z ogledali tipa Čmi-Brigetio le v nekaj grobovih, prevladujejo pa germanski nakitni predmeti, večkrat srebrne ločne fibule, značilne za 5. stoletje. Pogosto takšna ogledala najdejo tudi v poznorimskih kastelih, npr. v Karnuntu, Brigctiu, kar tri v Novih Banovcih, Burgenae, najmlajše primerke pa poznamo iz gepidskih in langobardskih grobov iz začetka 6. stoletja (Werner 1956, 21). Drugo ogledalo (sl. 2; t. 2: 1) so izkopali leta 1903 v Kranju na veliki nekropoli s približno 750 grobovi iz časa preseljevanja ljudstev (Žmavc 1904, 247, sl. 201 d). Na ledini Lajh so bili pokopani romanski, vzhodnogotski in langobardski prebivalci me- 1. Sv. Jakob nad Potočami: ogledalo. Pri pregledovanju travnatega vrha z ostanki poznoantične naselbine so našli leta 1987 z iskalcem kovin okroglo ogledalo s premerom 5,8 cm. Njegova prednja stran je gladka, na hrbtni sta ušesce in rebrast geometrijski okras. Ulito, iz bele kovine. Hrani ga Gorenjski muzej v Kranju. M. = 1:2. Lit.: Valič 1988, 256 s, sl. 82; Valič 1990, 433, sl. 5; 6: 1. 2. Kranj, Lajh: ogledalo. Leta 1903 so izkopali v skeletnem grobu 37 (po Žmavcu) oziroma 253 (po Staretovi) ulito okroglo ogledalo iz bele kovine s premerom 4,35 cm. Prednja stran je gladka, na hrbtni sta ušesce in rebrast zvezdast okras. Hrani ga Narodni muzej v Ljubljani (NMLj), inv. št. S 1380. M. = 1:2. Lit.: Žmavc 1904, 247, sl. 201 d; Stare 1980, 69, t. 77: 10. 1. Sv. Jakob above Potoče: mirrar. A mirrar, diameter 5.8 cm, was found in 1987 during a metal detector survey of thè remains of thè Late Roman settlement on thè grassy summit. The obverse is smooth, the reverse has a loop and a ribbed decoration. It is cast from white metal. It is kept in the Gorenjski museum in Kranj. Scale = 1:2. Lit.: Valič 1988, 256 s, sl. 82; Valič 1990. 433, sl. 5; 6:1. 2. Kranj, Lajh: mirrar. A circular mirrar, cast from white metal and with a diameter of 4.35 cm, was excavated in 1903 in inhumation grave 37 (after Žmavc) or 235 (after Stare). The obverse is smooth, the re-verse has a loop and a ribbed star-like decoration. It is kept in the National Museum in Ljubljana (NMLj), inv. no. S 1380. Scale = 1:2. Lit.: Žmavc 1904, 247, sl. 201 d; Stare 1980, 69, t. 77: 10. sta Kamija, ki je stalo na konglomeratnem pomolu nad sotočjem Save in Kokre (Vinski 1980, 27). Civitas Carnium — na njegovih tleh od leta 1989 potekajo zaščitna arheološka izkopavanja (Sagadin 1990 in 1991) — omenja anonimni geograf iz Ravene v delu Cosmographia kot prvo mesto v deželi Carneola, imenovani tudi patria Car-nech in Carnium patria (Šašel 1970-1971). Kranjsko ogledalo iz bele kovine z ušescem in zvezdastim okrasom na hrbtni strani so našli v skeletnem grobu skupaj s številnimi pridatki (t. 1: 1-16; Stare 1980, 69, t. 77: 7-14, 78: 1-5). Ogledalo pripada tipu Balta-Kranj. Takšna ogledala so bila po arheoloških podatkih razširjena predvsem na Kavkazu (12 primerkov), dva primerka pa so našli tudi v Podonavju; zanje je sprva veljala pozna datacija v 6. in 7. stoletje (Werner 1956, 23, 118 s, t. 74). Ko so našli še tretji podonavski primerek, tokrat v grobu iz prve plovicc 5. stoletja, so lahko dokazali sočasnost ogledal tega tipa z ostalimi vzhodnjaškimi kovinskimi ogledali in dopolnili poimenovanje tipa v Balta-Szck-szdrd-Kranj (Barkóczi, Salamon 1976, 104). Vsekakor velja za kranjsko ogledalo, da so ga uporabljali celo stoletje po hunskem obdobju. V okviru grobne celote, strokovno izkopane in objavljene, je sicer najsta- rejši predmet bronast novec Gratiana (378-383), vendar določa pravi čas bronasta pasna spona s ščitasto oblikovanim trnom (t. 1: 5), ki grob datira v drugo polovico 6. stoletja. To potrjujeta tudi bronasta gumba (t. 1: 10, 11), saj se pojavljajo sorodni primerki na kranjski nekropoli v dveh grobovih iz istega časa (Stare 1980, 62, 65, t. 54: 2; 65: 7), prav tako pa tej dataciji ne nasprotuje svojevrstna bronasta fibula (t. 1: 1), modno najbolj občutljiv nakitni predmet v grobu. Kovinski ogledali iz Slovenije ne spreminjata splošne slike o teh “modnih izdelkih” vzhodnoazijsko-kitajskega izvora, ki so se z alanskimi, hunskimi in vzhodnoger-manskimi selitvami razširili sicer daleč na zahod, a le v primeru burgundskega grobišča St. Sulpice pri Lausanni v Švici dlje od obeh slovenskih najdišč (Werner 1956, 23, t. 74). Najpogostejša so vzhodnjaška ogledala v Panoniji, kjer sc pojavljajo kot “modni izdeleki” in kot ritualni pridatki v grobovih že pred prihodom Hunov, a tudi še desetletja po zatonu njihovega gospostva, ne da bi jih bilo mogoče vezati na določeno ljudstvo, kakor tudi ni mogoče zanikati pri njihovi širitvi hunskega vpliva (Bòna 1991, 136 s). Trirobe puščične osti Iz Slovenije poznamo trinajst železnih trirobih puščičnih osti. Med njimi jih enajst obravnavamo v tem članku (sl. 3-13), dve, z Gradca pri Šmihelu pod Nanosom (Win-dischgratz 1892, sl. 22) in s Sv. Ahaca pri Ilirski Bistrici (Moser 1903, 24, sl. 42), ki nam trenutno nista dostopni, pa le omenjamo. Pomen trirobih osti je skrit v vprašanju, ali so bile sprožene s hunske tetive ali ne. Če niso bile: takšne puščice, ki so vzhodnega, nomadskega porekla, so sprejele — skupaj z refleksnim lokom — med svojo oborožitev tudi rimske lokostrelske enote ob severnih mejah od Britanije do Ponta, koder so našli veliko osti in koščenih delov lokov, datiranih od 1. do 4. stoletja (Zanier 1988). Mednje sodi tudi ost — po Zanierju tip 4 iz 4. stoletja (Zanier 1988, 22) — s Hrušice, iz rimske trdnjave Ad pirum (sl. 3; Gieslcr 1981, 74, 172, t. 21: 172), ki je imela v poznoantičnem obdobju ključni položaj v obrambnem sklopu Claustra Al-pium luliarum med Alpami in Jadranom. Kot zadnja je varovala na najvišji točki prehoda čez Alpe glavni vstop v Italijo z Balkana, vse do odmevnega spopada med Teodozijem in Evgenijem leta 394, ko je bila uničena (Šašel 1981, 159). Podobne trirobe osti, s trnom za nasajanje in z vitkimi in dolgimi konicami, so izkopali v Sloveniji tudi v razvalinah poznoantičnih naselbin iz 5. in 6. stoletja, po dve na Ajdovskem gradcu nad Vranjem (sl. 4; Knific 1979, 743, sl. 119; druga — sl. 5 — je neobjavljena) in na Korinjskcm hribu nad Velikim Korinjcm (sl. 6, 7; Ciglenečki 1985, 259, sl. 24 in 25), eno pa na Limbcrku nad Veliko Račno (sl. 8; Ciglenečki 1985, 262, sl. 88). Njihov pojav smemo primerjati s pojavom sorodnih puščičnih osti, najdenimi npr. v langobardskodobnem kastrumu Ibligo — Invillino v Furlaniji (Bicr-bauer 1987, 170, 296 ss). Z njimi so bile verjetno oborožene “domače” posadke, sprva staroselske, kasneje pa germanske, nameščene v nekaterih višinskih utrjenih naseljih. Vendar za Ibligo, ki ga Pavel Diakon sicer omenja med langobardskimi utrdba-tni, arheološke najdbe komaj še dopuščajo takšno domnevo (Bierbrauer 1987, 304). Kot kažejo arheološke najdbe drugod, pa so to vrsto orožja uporaljali tudi Langobardi (Werner 1962, 80; Bierbrauer 1990, 170), a še raje Gepidi (Csallany 1961, 261). V primeru, da so bile puščice s trirobimi ostmi izstreljene na naše višinske naselbine z nomadskega loka, so je to lahko zgodilo leta 452, v času hunskega vpada v Italijo, ali pa v zadnjih desetletjih 6. stoletja ob avaroslovanskih vdorih. Za hunski vpad 3. Hrušica: puščična ost. Pri izkopavanju v poznorimski trdnjavi Ad Pirum so našli leta 1972 v sondi 12 ob jugovzhodnem vogalu utrdbe Železno trirobo puščico ost Z odlomljenim trnom za nasaditev, dolgo 4,2 cm. Hrani jo NMLj, št. 72/10.9. M. = 1:2. Lit.: Giesler 1981, 74, 172, t. 21: 172. 4. Ajdovski gradeč nad Vranjem: puščična ost. Leta 1974 so našli pri raziskovanju poznoantične višinske naselbine v hiši B Železno trirobo puščična ost, dolgo 6,1 cm. Hrani jo NMLj, inv. št. R 11779, M. - 1:2. Lit.: Knific 1979, 743, sl. 119. 5. Ajdovski gradeč nad Vranjem: puščična ost. Našli so jo leta 1986 pri raziskovanju hiše E v poznoantični višinski naselbini. Triroba Železna ost ima izrazita krilca. Trn za nasaditev je odlomljen; dolžina osti 4,4 cm. Hrani jo MNLj, inv. št. R 16368. M. - 1:2. Neobjavljena. 6. Korinjski hrib nad Velikim Korinjem: puščična ost. Leta 1983 so izkopali v poznoantični višinski utrdbi pri obrambnem stolpu 2, v katerega je bil vgrajen vodni zbiralnik, ielezno trirobo puščično ost, dolgo 7,2 cm. Začasno jo hrani Inštitut za ahreologijo ZRC SAZU v Ljubljani. M. = 1:2. Lit.: Ciglenečki 1984, 149, sl. 21. 7. Korinjski hrib nad Velikim Korinjem: puščična ost. Pri enem od obrambnih stolpov v poznoantični višinski utrdbi so izkopali v letih 1982-83 ielezno trirobo ost. Trn za nasaditev je odlomljen; doliina osti 5,1 cm. Začasno jo hrani Inštitut za arheologijo ZRC SAZU v Ljubljana. M. = 1:2. Lit. : Ciglenečki 1985, 259, t. 2: 25. 8. Limberk nad Veliko Račno: puščična ost. Med naključno zbranim gradivom z najdišča, na katerem je stala poznoantična naselbina, začasno hranijo na Inštitut za arheologijo ZRC SAZU v Ljubljani ielezno trirobo puščično ost, dolgo 7,0 cm. M. = 1:2. Lit.: Ciglenečki 1984 a, 271, sl. 79: 1. 9. Ljubljana: puščična ost. V plasti rimske Emone so našli leta 1911 v hiši XII ielezno trirobo ost, dolgo 6,5 cm. Hrani jo NMLj, inv. št. R 10718. M. = 1:2. Lit. : Petru 1976, neoštevilčena stran 48, leva ost. 10. Kranj, Lajh: puščična ost. Leta 1901 je izkopal F. Schulz na grobišču iz časa preseljevanja ljudstev (grobna celota ni znana) ielezno trirobo puščično ost, ki tiči v ostanku lesenega naperka; doliina 8,2 cm. Hrani NMLj, inv. št. R 3697. M. = 1:2. Lit.: Stare 1980, 79, t. 125: 8. 11. Rifnik pri Šentjurju: puščična ost. Med leti 1941 in 1943 je izkopal W. Schmid v poznoantični naselbini znotraj zidov hiše 5 ielezno trirobo puščično ost, dolgo 7,6 cm. Hranijo Pokrajinski muzej v Celju, inv. št. 495. M. - 1:2. Lit.: Bolta 1981 8 24 t. 24: 91. 12. Struga Soče pri Kanalu: puščična ost. Leta 1969 je bila naključno najdena v produ ielezno trirobo puščična ost, dolga 6,2 cm. hrani jo Geološki muzej v Novi Gorici, inv. št. 6799. M. = 1:2. Lit.: Žbona-Trkman 1981. 13. Središče ob Dravi: puščična ost. Leta 1907 so našli pri izkopavanju staroslovan-skega grobišča na ledini Cirkevca ielezno trirobo puščično ost, dolgo 5,9 cm. Hrani jo Pokrajinski muzej v Mariboru, inv. št. A 2415. M. = 1:2. Lit.: Korošec 1947, 39, sl. 34. 3. Hrušica: arrowhed. An iron trilobate arrowhead with a broken attachment shank length 4.2 cm, was found in 1972 during excavations on thè Late Roman fortress of Ad Pirum, in trench 12 in thè southeastern corner of thè fortress. It is kepi in NMLj, inv. no. 72/10.9. Scale = 1:2. Ut. : Giesler 1981, 74, 172, t. 21: 172. 4. Ajdovski gradeč above Vranje: arrowhed. An iron trilobate arrowhed lenght 6.1 cm, was found in 1974 during excavations in House B in thè Late Roman upland settlement. It is kepi in NMLj, inv. no. R 11779. Scale 1:2. Lit.: Knific 1979, 743, sl. 119. 5. Ajdovski gradeč above Vranje: arrowhed. It was found in 1986 during excavation of House E in the Late Roman upland settlement. The trlobate iron arrowhead has marked flanges. The attachment shanke is broken; length 4.4 cm. It is kepi in NMLj, inv. no. R 16368. Scale = 1:2. Unpublished. 6. Korinjski hrib above Veliki Korinj: arrowhead. An iron trilobate arrowhead, lenght 7.2 cm, vvas ex-cavated in 1983 near defensive tower 2, which contained a water cistern, in the Late Roman upland settlement. It is temporarily kept in the Institute of Archaeology, ZRC SAZU in Ljubljana. Scale = 1:2. Lit.: Ciglenečki 1984, 149. sl. 21. 7. Korinjski hrib above Veliki Korinj: arrowhed. An iron trilobate arrowhead was wxcavated in 1982-33 near one of the defensive towers on the Late Roman upland settlement. The attachment shanke is broken; thè head is 5.1 cm long. It is temporarily kept in the Institute of Archaelogy, ZRC SAZU in Ljubljana. Scale = 1:2. Lit.: Ciglenečki 1985, 259, t. 2: 25. 8. Limberk above Velika Račna: arrowhead. An iron trilobate arrowhead. lenght 7.0 cm, from amongst thè stray finds from the site, which has determined as a Late Roman upland settlement after filed survey, is temporarily kept in the Institute of Archaeology, ZRC SAZU, in Ljubljana. Scale = 1:2. Lit.: Ciglenečki 1984 a, 271, si. 79: 1. 9. Ljubljana: arrowhead. An iron trilobate arrowhead, lenght 6.5 cm, was found in 1911 in House XII >n the layers of Roman Emona. It is kept in NMLj, inv. no. R 10718. Scale = 1:2. Lit.: Petru 1976, unumbe-red page 48, thè left-hand arrowhead. 10. Kranj, Lajh: arowhead. An iron trilobate arrowhead, which, together with thè remains of thè woo-den sbafi, is 8.2 cm long, was found in 1901 by F. Schulz in thè Migration Period cemetery (thè grave num-ber in unknown). Kepi in NMLj, inv. no. R 3697. Scale = 1:2. Lit.: Stare 1980, 79, t. 125: 8. 11. Rifnik near Šentjurj: arrowhead. An iron trilobate arrowhead, lenght 7.6 cm, was excavated be-tween 1941 and 1943 by W. Schmid, inside thè walls of House 5 in thè Late Roman settlement. It is kepi in thè Regional museum in Celje, inv. no. 459. Scale = 1:2. Lit.: Bolta 1981, 8, 24, T. 24: 91. 12. The river Soča at Kanal: arrowhead. An iron trilobate arrowhead, lenght 6.2 cm was accidentally found gravel. It is kepi in thè Corica museum in Nova Corica, inv. no. 6799. Scale = 1:2. Lit.: Žbona-Trkman 1981. 13. Središče on thè Drava: arrowhead. An iron trilobate arrowhead, lenght 5.9 cm, was found in 1907 during excavation of thè Early Slavic cemetery on thè fallow ground of Cirkevca. It is kepi in thè Regional museum in Maribor, inv. no. A 2415. Scale = 1:2. Lit.: Korošec 1947, 39, sl. 34. govorijo sorodni primerki vitkih puščičnih osti iz Atilinega časa, na primer iz Boro-voja v Kazahstanu ali iz Hobersdorfa v Avstriji (Werner 1956, 49). Smrtno nevarnost takšnih puščic dokazujeta grobova iz Wien Leopoldaua in Klostemeuburga v Avstriji, v katerih sta tičali trirobni puščični osti še ob izkopu globoko zadrti v ledvenih vretencih dveh pokojnikov (Breuer 1984). Odločitev, ali naj puščični osti iz utrjene višinske naselbine nad Vranjem pripišemo domačim branilcem ali nomadskim napadalcem, otežuje dejstvo, da sta to doslej edina primerka orožja s tega najdišča. Izkopavanja so tu odkrila temelje dveh cerkva in krstilnice, sedmih stanovanjskih hiš in obrambnega stolpa ter vodni zbiralnik in del obzidja, ostanke krščanske naselbine torej, ki je živela v 5. in 6. stoletju v negotovem času preseljevanja ljudstev (Knific 1991, 19 ss). V zidnih ostalinah in kulturnih plasteh sta razvidni dve gradbeni fazi, ki ju ponekod ločuje žganinski sloj. Posebno jasni dokazi obnove so se ohranili v spodnji cerkvi ob popravilu svečeniške klopi (Ulbert 1975, 35 s, t. 10) in v vodnem zbiralniku, kjer je bila prvotna stena na gosto nakljuvana, da bi se je novi omet bolje prijel (Knific 1978, 7). Kdaj je prišlo do prvega požara v naselbini, ni mogoče natančno določiti, izrečena je bila domneva, da morda ob plenilnem pohodu Atilovih Hunov (Petru 1979 a, 731). Po drugem opustošenju — konec 6. stoletja — vranjska naselbina ni bila več obnovljena. To velja tudi za sočasno naselbino nad Velikim Korinjem. Videti je, da so različne puščične osti, tudi dve trirobi (sl. 6 in 7), ki so ležale okrog obrambnih stolpov, dokaz o zadnjem obleganju te trdnjave, saj imajo nekatere konice tope vrhove, kot bi se bili izstrelki odbijali od zidov. Ker so najmlajše korinjske najdbe, med njimi tudi Justinijanov novec, kovan okoli leta 562, iz druge polovice 6. stoletja, lahko postavimo propad utrjene naselbine v čas prihoda Slovanov v te kraje (Ciglenečki 1984, 154 s). Nasploh je težko določiti trenutek uničenja, četudi so posledice delovanja napadalcev zelo očitne. Zato tudi odpiranje “časovne skrinje”, ki traja v Ljubljani že dobrih sto let, še po zadnjih, obsežnih in strokovnih izkopavanjih, ni zanesljivo datiralo debelega sloja žganinc, ki prekriva rimske razvaline. Vodilna raziskovalka Emone poroča, da kažejo arheološki podatki vsepovsod na hitro in katastrofalno rušenje mesta, ki ga pripisuje napadu Hunov leta 452, vendar hkrati tudi ugotavlja, da je Emona deloma le preživela hunsko pustošenje, saj so v več mestnih predelih odkrili znamenja skromne obnove (Plesničar-Gcc 1984, 31). Če je bilo mesto res porušeno v silovitem napadu, je vsekakor nenavadno, da ne poznamo iz emonskih plasti najdb, ki bi jih lahko pripisali hunskim napadalcem. Le pri Schmidovih izkopavanjih v južnem delu mesta je prišla na dan triroba puščična ost, ki se zaradi kratke konice in širokih krilc loči od doslej obravnavanih vitkih osti (sl. 9). Primerjamo jo lahko s trirobimi ostmi rombične oblike iz oddaljenih hunsko-dobnih grobov v ukrajinski Novogrigorjevki (Werner 1956, 49), Ksyl-Kajnar-Tobeju v Kazakstanu, Mertvije Soli na Uralu in tudi iz bližnjih grobov v Csongràd-Kender-fòldeku in Nagykozàr-Uszògpuszti na Madžarskem (Bona 1991, 172, 228 s, 235 ss, sl. 7. 44, 46, 47, 49). Tretji tip trirobih puščičnih osti predstavljata odlično ohranjena primerka iz Kranja (sl. lOa, b; t. 2: 4a, b) in Rifnika pri Šentjurju (sl. 11, t. 2: 5). Prvo ost, ki je še vsajena v del lesenega naperka, so našli na grobišču iz časa preseljevanja ljudstev v Lajhu, vendar podrobnejše najdiščne okoliščine niso znane (Stare 1980, 79, t. 125: 8). Na grobišču je bilo pokopanih več z lokom in puščicami oboroženih vojščakov (grobovi 6, 156, 180), za katere se misli, da so sestavljali langobardsko posadko v Kamiju (Vinski 1980, 25). Rifniško ost so našli pri izkopavanju hiše 5 v naselbini, ki je propadla konec 6. stoletja (Bolta 1981, 17). Te osti imajo značilne polkrožne vdolbinice med krilci in poln piramidalni vrh; pogostejše od osti s kratko in široko konico, kot sta naša primerka, so osti z vitko in dolgo konico. Pri Mauriziu Buori so zbrane v posebni skupini E — tip IV (Buora 1991, 65 s, t. 4). Z Bavarske omenjam tri osti iz grobišča vojščaka v Inzingu pri Hartkirchenu, po izkopanem meču datime med leti 530-570 (Menghin 1983, 38 s), na Brežcu pri Buzetu v Istri so priložili takšne puščice v grob langobardskega vojščaka konec 6. stoletja ali le malo kasneje (Marušič 1962, 456, 460 s; Torcellan 1986, 27). Na najdišču Kuli-na e Vogel pri Prištini na Kosovu je ležala v naselbinski plasti 6. in 7. stoletja bronasta triroba ost s piramidalnim vrhom (Mehmetaj 1990, 99). Največ takšnih osti — 29 kosov — pa so našli v razvalinah zgodnjebizantinskc utrdbe Golemanovo Kale pri Sadovcu v Bolgariji (Ucnze 1992, 445 ss, t. 41: 19-47). Naši osti bi lahko postavili v 6. in začetek 7. stoletja. Nasploh opredeljujejo tovrstne osti kot vzhodnjaške (Vinski 1980, 25), največkrat kot avarske ali narejene po avarskih zgledih (npr. Sergejevski 1954, 198, sl. 2c; Marušič 1962, 461; Bojanovski 1976, 247 s, sl. 2), za tiste z najdišča Golemanovo Kale mislijo, da so zanesljive sledi nasilnega uničenja trdnjave med avarskimi vdori leta 585 ali 587 (Werner 1992, 417), novo pa je stališče, ki ga zagovarja Uta von Freeden, da se pojavijo v alpskem svetu takšne osti zaradi bizantinskega vpliva že pred avarskimi vdori (Buora 1991, 66). In še zadnji puščični osti. Tipološko ju uvrščamo med vitke trirobe primerke, nismo pa ju obravnavali hkrati z ostalimi, ker so njuni najdiščni podatki pomanjkljivi. Zato ni mogoče podrobnejše opredeliti osti iz struge Soče (sl. 12; Žbona-Trkman 1981), ost iz Središča ob Dravi (sl. 13) pa so našli skupaj z gradivom belobrdske kulturne pripadnosti (od druge polovice 10. do 12. stoletja), vendar v tistem delu nekropole, od koder se grobne celote niso ohranile. Izkopavalec je pri prvi objavi ne omenja, zapiše celo, da se orožja ni našlo prav nič (Kovačič 1907, 232), med belobrdskim gradivom je bila predstavljena šele pri celoviti objavi grobišča (Korošec 1947, 39, sl. 34). Njen pojav med belobrdskimi najdbami je zanimiv, saj so v tej kulturi trirobe puščične osti izjemne, medtem ko so običajne in zelo pogoste ploske osti rombične ali deltoidne oblike (Vinski 1959, 104; Tòròk 1962, 21), kakršne so uporabljali Madžari, ki so ob Slovanih oblikovali belobrdsko kulturo (prim. Giesler 1981). Previdnost pri opredeljevanju središke puščice je potrebna tudi zato, ker so bili grobovi vkopani v razvaline rimske stavbe in bi bila ost lahko starejša. Obravnavo trirobih puščičnih osti iz Slovenije končujemo z ugotovitvama, da je njihovo “etnično” in kronološko opredeljevanje za sedaj povsem negotovo in da so tega krivi tudi arheologi, ki so komaj kdaj sporočili dovolj natančne podatke o naj-diščnih okoliščinah, kljub temu da so ti za puščico, tako izstreljeno puščico kot tisto v tulu, bistvenega pomena. Brez teh podatkov bo tudi v prihodnje sklicevanje na tipološke značilnosti in zgodovinska ozadja “zamansko delo”. Okras v podobi skriata Med arheološkimi najdbami, ki jih povezujejo s Huni, so tudi predmeti, oblikovani v podobi škržata (lat. cicada) oziroma okrašeni s tem motivom. V Sloveniji so našli tri takšne kose: iz Dmovega pri Krškem, rimskega Nevioduna, izvira bronasta aplika (sl. 14; t. 2: 2; Petru, Petru 1978, 65, t. 15: 29), iz regulirane struge Savinje v 14. Drnovo pri Krškem: aplika. V razvalinah rimskega Nevioduna so našli med leti 1883-1891 bronasto apliko v obliki skriata, dolgo 2,45 cm. Hrani jo MLj, inv. št. R 501. M. - 1:2. Lit.: Petru, Petru 1978, 65, t. 15: 29. 15. Savinja v Celju: fibula. Po regulaciji struge Savinje, končani leta 1958, so našli v reki na območju rimske Celeje bronasto fibulo v obliki skriata, veliko 2,4 cm. Hrani jo Pokrajinski muzej v Celju, inv. št. 4185. M. = 1:2. Neobjavljena. 16. Ljubljana, Dunajska cesta: nož. Leta 1945 je prinesel ing. Cvenkelj v NMLj železen nož, ki je tičal v nožnici, od katere sta se ohranila dva bronasta okova; spodnji je okrašen s podobo škržata, dolgo 2,9 cm. Na okovih so sledovi pozlate. Kot najdišče se omenja stavba “Desa Nož hrani NMLj, inv. št. R11271. M. 1:2. Neobjavljen. 17. Ljubljana, Dunajska cesta: pasna spona. Pri izkopavanju severnega emonskega grobišča so izkopali v skeletnem grobu 232 leta 1968 bronasto pasno spono z ovalnim okovom, veliko 4,5x3,8 cm. Hrani jo Mestni muzej v Ljubljani, inv. št. G 3747. M. = 1:2. Lit.. Plesničar-Gec 1972, 50, t. 44: 8. 18. Ljubljana, vrt Narodnega muzeja: pasna spona. Pri gradnji Kranjskega deželnega muzeja Rudolfina, sedanjega Narodnega muzeja, so našli leta 1885 severno od muzejske stavbe v skeletnem grobu srebrno pasno spono z ovalnim okovom, veliko 4,3x3,9 cm. Hrani jo NMLj, inv. št. R 2164. M. = 1:2. Lit.: Vuga 1985, 237 s, sl. 1. 14. Drnovo near Krško: applique. A bronze apliquè in thè shape ofa cicoria, length 2.45 cm, wasfound in the ruins of Roman Neviodunum. It is kept in NMLj, inv. no. R 501. Scale = 1:2. Ut.: Petru 1978, 65,1.15: 29. 15. Savinja at Celje: fibula. A bronze fibula in the shape of a cicada, size 2.4 cm, wasfound after the tegulation of the course of the river Savinja, finished in 1958, in thè river in thè area of Roman Celeia. It is kept in the Regional museum in Celje, inv. no. 4185. Scale = 1:2. Unpublished. 16. Ljubljana; Dunajska cesta: knife. Ing. Cvenkelj presented thè NMLj with an iron knife in a sheath, °f two bronze mounts survive in 1945; thè lower mount is decorated with the figure of a cicada, 2.9 cm long. There are traces of gilding on the mounts. The “Desa " building is mentioned as the site. The knife in kept in the NMLj, inv. no. R. 11271. Scale = 1:2. Unpublished. 17. Ljubljana, Dunajska cesta: bell buckle. With an oval mount, dimensions 4,5 x 3.8 cm, wasfound in inhumation grave 232 in 1968 during excavations on the northern Emona cemetery. It is kepi in thè City tnuseum in Ljubljana, inv. no. G 3747. Scale = 1:2. Lit.: Plesničar-Gec 1972, 50, t. 44: 8. 18. Ljubljana, garden ofthe National Museum: beli buckle. A silver belt buckle with an oval mount, di-tnension 4.3 x 3.9 cm, was found in an inhumation grave, during thè building of the Carniolan provincial tnuseum Rudolfinum in 1885, to the north ofthe museum building. It is kept in the NMLj, inv. no. R 2164. Scale = 1:2. Lit.: Vuga 1985, 237s, sl. 1. Celju, z območja rimske Celeje, bronasta fibula (sl. 15; t. 2: 3), z območja emonskega severnega grobišča pa nož, katerega nožnico je krasil okov s podobo škržata (sl. 16). Aplika iz Dmovega je bila objavljena leta 1957 v pregledni razpravi o cikadnem nakitu z ozemlja Jugoslavije, kamor naj bi se širili ti predmeti kot vpliv s pontskcga področja v tokovih preseljevanja germanskih ljudstev med leti 380 do 540 (Vinski 1957, 140, 155 ss, sl. 14). Pri objavi neviodunskega gradiva menita Sonja in Peter Petru za apliko, imata jo za fibulo, da se kot značilen vzhodnjaški element v umetni obrti Gotov Pojvalja do hunskega obdobja, in naj bi kot najmlajši predmet iz razvalin Nevioduna povezovala konec naselbine z Atilovim plcnilnim pohodom leta 452 v Italijo (Petru, Petru 1978,48). Izvor okrasnega motiva v podobi škržata se išče na dveh civilizacijskih področjih. Prvo je Kitajska, saj vodi prek Hiungnujev, “azijskih Hunov”, sled vse do Velikega zidu. Za evrazijske Hune same je znanih le malo takšnih najdb, pravi modni krik pa predstavljajo v Evropi, predvsem v srednjem Podonavju, kjer se pari fibul kot “ger- manska moda” pojavijo po letu 430. Drugo območje, od koder naj bi izviral ta okras, pa je vzhodno Sredozemlje, kar pomeni, da so se pojavili mnogi v bronu vliti škržati v Panoniji in deloma v Iliriku že pred prihodom Hunov (Bona 1990, 196 s). To misel zagovarja Gunter Fitz, ki na podlagi cikadnih fibul iz avstrijskih zasebnih zbirk razlikuje rimske primerke iz 2. in 3. stoletja od tistih iz časa preseljevanja ljudstev (Fitz 1985-1986, 47 s). V rimski sklop bi lahko uvrstili po vodilnih značilnostih tudi drnovski okov in celjsko fibulo, medtem ko je opredelitev emonskega noža v rimski čas več kot verjetna. Položaj bronastih okovov na njegovi nožnici, ki nista bila več na prvotnem mestu, smo rekonstruirali s pomočjo noža iz groba 930 s severne emonske nekropole. Ta nož ima na nožnici podobne okove, vendar del spodnjega, prav na mestu, kjer bi lahko bil okras, manjka (Petru 1972, 87, t. 69: 30, 31, 33). Sorodni okovi nožnice — značilen je zlasti razčlenjen zaključek z zakovico — so tudi med drnovskim gradivom, kjer pa grobna celota ni več ohranjena (Petru, Petru 1978, 65, t. 16: 2, 3). Posredno časovno opredelitev omogoča torej le emonski grob 930: sestavljen je bil iz opek, v njem pa so shranili sežgane ostanke pokojnika, kar je ena prevladujočih oblik pokopa v rimski Emoni. Kovinski ovratnici Zlate ovratnice so značilen nakit iz hunsko-alanskih in germanskih moških grobov hunskega obdobja (npr. Szeged-Nagyszéksós, Musljumovo, Šipovo, Wolfsheim, Po-uan; Bòna 1990, 150 ss, 282), so pa v tem času — in že prej — razširjeni tudi skromnejši bronasti primerki, kakršni sta naši ovratnici iz Ptuja in Ljubljane (prim. Keller 1977, 65 ss). Prvo so izkopali že 1909. leta na Ptujskem gradu v skeletnem grobu 5, ki je bil dolgo vključen v sklop tamkajšnje staroslovanske nekropole (sl. 19; Skrabar 1911, 121, t. 5: 67; Korošec 1947, 9, sl. 1). Ponovno je grob ovrednotila Paola Korošec; predvsem na podlagi ovratnice ga je datirala v 5. stoletje in opredelila kot germanskega ter domnevala na Ptujskem gradu poleg slovanskega še starejše grobišče (Korošec 1968), kar so izkopavanja v zadnjih letih tudi potrdila (prim. članek S. Ci-glencčkega v tem zborniku). Druga ovratnica je iz skeletnega groba 867 s severne emonske nekropole (sl. 20; Petru 1972, 80, t. 60: 20). Bronaste ovratnice je obravnaval Erwin Keller pri objavi grobišča v Neuburgu na Donavi. Povezal jih je z germanskim prebivalstvom ob rensko-donavski meji v 4. stoletju, posamezne variante pa je datiral še v prvo polovico 5. stoletja (Keller 1979, 27 ss). V ta okvir lahko postavimo tudi naši ovratnici, saj dopušča njuno datacijo in zelo previdno etnično opredelitev tudi spremljajoči nakit, ptujsko uhan s poliedrom (sl. 19a; prim. Kaltofen 1984, 59; Bierbrauer 1987, 150), emonsko pa zapestnica s trom-basto odebeljenima koncema (sl. 20a; Riha 1990, 55; Bòna 1990, 270). Pasni sponi Grob 867 ni edina najdba med poznorimskim emonskim gradivom, ki bi ji lahko pripisali tuj značaj. Med “barbarske selitvene drobec" jc Davorin Vuga uvrstil grob 232 s severne nekropole, v katerem je bila izkopana bronasta pasna spona z ovalnim okovom (sl. 17, Plcsničar-Gec 1972, 50, t. 44: 8), ter moški grob / 1885 z vrta Narodnega muzeja v Ljubljani s podobno srebrno spono (sl. 18, Vuga 1985, 237 s, sl. 1). Za sponi meni, da sta lahko prišli le z vzhoda, z območja Vlaškc nižine (Vuga 1985, 244 s). Tu je bila razširjena do zadnjih desetletij 4. stoletja černjahovska kultura (Tcjral 19. Ptuj, grad: ovratnica. Pri izkopavanju staroslovanskega grobišča na turnirskem prostoru so našli leta 1909 v grobu 5 bronasto ovratnico, veliko 16,2x12,5 cm. Spenja se s ploščato zanko in gumbastim kaveljcem. Na ogrlico so bili nanizani bronasti uhan s poliedrom, obroček in dve zapestnici. Hrani Pokrajinski muzej v Ptuju, inv. št. 85. M. = 1:2. Lit.: Skrabar 1910, 121, t. 5: 67. 20. Ljubljana, Dunajska cesta: ovratnica. Pri izkopavanju rimskega grobišča so našli leta 1907 skeletni grob 867, v katerem je bila bronasta ovratnica s premerom 14,1 cm. Spenja se s ploščato zanko in gumbastim kaveljcem. V grobu so našli tudi tri zapestnice, od katerih je ohranjen le primerek s trombaste odebeljenima koncema. Gradivo hrani NMLj, inv. št. ovratnice R 6251. M. = 1:2. Lit.: Petru 1972, 80, t. 60: 20. 19. Ptuj, cosile: neekring. A bronze necklace, dimensions 16.2 x 12.5 cm, was found in grave 5 in 1909, during excavation of thè Early Slavic cemetery on thè Tournament Ground It is clasped with a fiat loop and a button-like hode. A bronze earring with a polyhedral element, a ringlet and two bracelets were threaded on the neekring. It is kepi in the Regional museum in Ptuj. inv. no. 85. Scale = 1:2. Lit.: Skrabar 1910, 121, t. 5: 67. 20. Ljubljana, Dunajska cesta: neekring. A bronze neekring with a diameter of 14.1 cm was found in inhuma-tion grave 867 in 1907, during excavation of the Roman cemetery. It was clasped with a fiat loop and a button-like hook. Three bracelets were also found in thè grave, ofwhich only a single example with trombone tereminals has survived The material is kepi in NMLj, inv. no. neekring R 6251. Scale = 1:2. Ut. : Petru 1972, 80, 1. 60: 20. 1988). Pri obeh skeletnih grobovih s sponama gre torej za najstarejši najdbi velikega preseljevanja ljudstev v Sloveniji, konkretno za najstarejšo stopnjo obdobja barbarske selitve, kar potrjuje po eni strani strateško-taktični pomen Emone konec 4. stoletja, po drugi pa tudi materialno dokazuje prve velike premike barbarskih (najbrt večinoma germanskih) ljudstev z meja imperija in Panonije proti Italiji (Vuga 1985, 247 ss). Te pa so sprožili Huni s svojim navalom na vzhodno Evropo okrog leta 375. *** S tem se je naša pot po sledeh Hunov v Sloveniji sklenila. Jasno je, da so te skromne in celo sporne, vendar sem želel zgolj orisati zgodovino hunskega vprašanja v Sloveniji in postaviti dejansko podlago za njegovo razreševanje, zavedajoč se, da je bilo slovensko ozemlje v času silovitega vzpona hunske države pod kraljem Atilo in njenega bliskovitega padca po njegovi smrti le odmaknjeno sosedstvo vročega Karpatskega kotla. Ker so pomembni za iskanje teh stopinj v stepi, kot bi lahko označili ta članek, tudi posredni podatki, ki kažejo vzhodne vplive ali so značilni za hunski čas, mu dodajamo še dve temi. K problematiki rušilcev, ki smo jo ilustrirali s primerom Vranja in Emone, dodajamo še primer Tunjic, saj so sled strahu pred prihajajočo nevarnostjo tudi zakladne najdbe. Takšno so izkopali otroci leta 1842 na nekem gričku blizu tunjiške cerkve; po prvem poročilu jo je sestavljalo 14 do 17 zlatnikov, medtem ko se kasneje omenja kar 300 kosov. V numizmatični evidenci je 12 solidov, kovanih za Honorija (395-423), Tcodizija II. (408-450), lohannesa (423-425), Valentinijana III. (425-455) in Honori-jo (433-454). Honorijin je edini zlatnik, ki je ostal v Sloveniji. Zakop zaklada je postavljen v leto 452 (Kos 1988, 151 s). Druga tema pa je umetna deformacija lobanje. Ta poseg je izčrpno obravnaval Joa-chim Werner in razdelil kronološko njegov pojav na tri obdobja: sarmatsko (3. in 4. stoletje), Atilin čas (5. stoletje) in čas konec 5. in 6. stoletje (Werner 1954, 5 ss). V Sloveniji so opozorila na umetno deformiranje lobanje izkopavanja v Dravljah pri Ljubljani. Na grobišču, datiranem v čas vzhodnogotske oblasti med leti 493 in 539, so izkopali med 49 okostji tudi 13 takšnih, pri katerih je bila umetna deformacija lobanje zanesljiva (8 primerov) ali skoraj gotova (5 primerov; Pogačnik, Tomazo-Ravnik 1975, 147 ss; Slabe 1978). Objava kostnega gradiva s kranjskega grobišča, ki ga hranijo na Dunaju, je odkrila še tri umetno deformirane lobanje (Kiszely 1980, 36), eno pa so našli tudi na poznorimskem grobišču na Rifniku (Bolta 1981, 14). To hunsko modo so prevzela germanska ljudstva, združena v Atilovi državi, in jo zanesla po razselitvi tudi na ozemlje nekdanjega rimskega imperija. LITERATURA: BARKÓCZI, L., SALAMON, A. 1976, Das Gra-berfeld von Szabadbattyàn aus dem 5. Jahrhun-dert. — Mitteilungen des Archdologischen Institute der Ungarischen Akademie der R7ssen-schaften 5, 1974/75, 89 ss. BIERBRAUER, V. 1987, Invillino — Ibligo in Friaul I. Die romische Siedlung und das spd-tantik- frùhmittelalterliche Castrum. — Miinch. Beitr. z. Vor- u. Friihgesch. 33. BOLTA, L. 1981, Rifnik pri Šentjurju, poznoantična naselbina in grobišče. — Kat. in monogr. 19. BOJANOVSKI, I. 1976, Ranosrednjovjekovno ut-vrdjenje u Vrbljanima na Sani. — Glas. Zem. muz. N. S. 29/1974, 245 ss. BÒNA, I. 1991, Dos Hunnenreich. — Budapest, Stuttgart. BORŠNIK, M. 1981, Opombe. — V: A. Aškerc, Zbrano delo 1, Ljubljana, 357 s. BREUER, E. 1984, Die Pfeilspitzen von Leopol-dau. — Arch. Austr. 68, 155 ss. BUORA, M. 1991, Punte di freccia a tre alette dal Friuli- Venezia Gulia e dai territori contermini. — Civiltà Padana, 3/1990, 59 ss. CIGLENEČKI, S. 1984, Utrdba Korinjski hrib v arheoloških obdobjih. — Zbornik občine Grosuplje 13, Grosuplje, 145 ss. CIGLENEČKI, S. 1984 a. Velika Račna. — Var. spom. 26, 268 ss. CIGLENEČKI, S. 1985, Potek alternativne ceste Siscija—Akvileja na prostoru zahodne Dolenjske in Notranjske v času 4. do 6. stoletja. — Arh. vest. 36, 255 ss. CIGLENEČKI, S. 1987, Višinske utrdbe iz časa 3. do 6. st. v vzhodnoalpskem prostoru. — Dela L razreda SAZU 31. CIGLENEČKI, S. 1992, Polis Norikón. Poznoan-tične višinske utrdbe med Celjem in Breiicami. — Podsreda. CSALLANY, D. 1961, Archdologische Denkmdler der Gepiden im Mitteldonaubecken (454-568 u. Z.). — Arch. Hung. S. N. 37. DIETZ, K. 1988, Schriftqucllcn zur Volkerwande-rungszeit im pannonischcn Raum (von 378-584 n. Chr.). — V: Germanen, Hunnen und Awaren. Schdtze der Volkenvanderungszeit, Ntimbcrg, 27 ss. DIMITZ, A. 1874, Geschichte Krains von der dl-testen Zeit bis auf das Jahr 1813 L — Laibach. FITZ, G. 1985-1986, RSmisch-kaiserzeitliche und vòlkerwanderungszeitliche Zikadenfibeln aus osterreichischen Privatsammlungen L — Rdmi-sches Ósterreichs 13/14, 26 ss. GIESLER, J. 1981, Untersuchungen zur Chrono-logie der Bijelo Brdo-Kultur. — Praehist. Ztschr. 56, 3 ss. GIESLER, U. 1981, Die Kleinfunde. — V: Ad pi-rum (Hrušica), Miinch. Beitr. z. Vor- u. Friihgesch. 31, 53 ss. GRAFENAUER, B. 1964, Zgodovina slovenskega naroda L — Ljubljana. GRAFENAUER, B. 1988, O Pavlu Diakonu in začetkih zgodovine Slovencev v novi domovini. — V: Pavel Diakon, Zgodovina Langobardov, Maribor, 297 ss. KALTOFEN, A. 1984, Studien zur Chrnologie der Volkenvanderungszeit im sùddstlichen Mitteleu-ropa. — BAR Int. Ser. 191. KELEMINA, J. 1930, Bajke in pripovedke slovenskega ljudstva. — Ljubljana. KELLER, E. 1977, Germanische Truppenstatio-nen an der Nordgrenze des spatromischen Rae-tiens. — Arch. Korrbl. 7, 63 ss. KELLER, E. 1979, Dos spdtrómische G rabe rfe Id von Neuburg an der Donau. — Materialh. z. bay. Vorgesch. A 40. KISZELY, I. 1980, Kratka antropološka karakterizacija grobišča iz langobardske dobe v Kranju. — V: V. Stare, Kranj, nekropola iz časa preseljevanja ljudstev, Kat. in monogr. 18, 33 ss. KLEMENC, J. 1950, Ptujski grad v kasni antiki. — Dela 1. razr. SAZU 4. KLEMENC, J. 1955, Zgodovina Emone. — V: Zgodovina Ljubljane, Ljubljana, 331 ss. KNIFIC, T. 1978, Vodni zbiralnik, — V: Novo arheološko odkritje na Ajdovskem gradcu pri Sevnici, Ljubljana, 5 ss. KNIFIC, T. 1979, Vranje pri Sevnici. Drobne najdbe z Ajdovskega gradca (leto 1974). — Arh. vest. 30, 732 ss. KNIFIC, T. 1991, Arheologija o prvih stoletjih krščanstva na Slovenskem. — V: T. Knific, M. Sagadin, Pismo brez pisave, Ljubljana, 11 ss. KOROŠEC, J. 1947, Staroslovenska grobišča v severni Sloveniji. — Celje. KOROŠEC, P. 1968, Elementi obdobja preseljevanja narodov na nekropoli na Ptujskem gradu. — Arh. vest. 19, 287 ss. = P. Korošec, Elementi obdobja preseljevanja ljudstev na nekropoli na Ptujskem gradu. Zgod. čas. 24, 1970, 77 ss. KOS, M. 1955, Zgodovina Slovencev od naselitve do petnajstega stoletja. — Ljubljana. KOS, P. 1988, Die Fundmùnzen der rdmischen Zeit in Slowenien 1-2. — Berlin. KOVAČIČ, F. 1907, Ostanki rimske vile pri Središču. — Čas. zgod. narod. 4, 229 ss. KOVAČIČ, F. 1926, Ljutomer. — Maribor. KREMPL, A. 1845, Dogodivšine štajerske zemle. — Gradec. LINHART, A. 1791, Versuch einer Geschichte von Krain und der iibrigen Ldndern der sudlichen Slaven Oesterreichs 2. — Laibach. (Slovenski prevod celotnega dela s komentarji: A. Linhart, Poskus zgodovine Kranjske in ostalih detel juinih Slovanov Avstrije 1 in 2, Ljubljana 1981.) MARUŠIČ, B. 1962, Longobardski i staroslaven-ski grobovi na Brešcu i kod Malih Vrata ispod Buzeta u Istri. — Arh. rad. razpr. 2, 453 ss. MATIČETOV, M. 1949, Attila fra Italiani, Croati e Sloveni. — Ce fasta ? 25-26, 116 ss. MEHMETAJ, H. 1990, Kulina, Tenešdol, Multi-strata Settlement. — Arh. preg. 1988, 96 ss. MENGHIN, W. 1983, Dos Schwert in Frùhen Mit-telalter. — Stuttgart. MOSER, C. 1903, Untersuchungen prahistorischer und ròmischer Fundstatten im Kiistenlande und in Krain. — Miti. Pràhist. Komm. 1, 7 ss. NOVAK, V. 1990, Atila v Emoni. — V: A. Aškerc, Zbrano delo 5, Ljubljana, 517 ss. PAHIČ, S. 1989, Zgornji Kocjan. — Var. spom. 31, 260 ss. PETRU, P. 1975, Kladje nad Blanco. — V: Arheološka najdišča Slovenije, Ljubljana, 247. PETRU, P. 1976, Zaton antike v Sloveniji. — Ljubljana. PETRU, P. 1979, Arheološka obdobja v Sloveniji. — V: Zgodovina Slovencev, Ljubljana, 17 ss. PETRU, P. 1979 a. Stavba A (episkopij?) na Ajdovskem gradcu nad Vranjem pri Sevnici. — Arh. vest. 30, 726 ss. PETRU, S., PETRU P. 1978, Neviodunum (Drnovo pri Krškem). — Kat. in monogr. 15. PETRU, S. 1972, Emonske nekropole, odkrite med leti 1635-1960. — Kat. in monogr. 7. PLESNIČAR-GEC, L. 1972, Severno emonsko grobišče. — Kat. in monogr. 8. PLESNIČAR-GEC, L. 1979, Antično obdobje. — V: Rešena arheološka dediščina Ljubljane. Ljubljana, 37 ss. PLESNIČAR-GEC, L. 1983, Starokrščanski center v Emoni. — V: L. Plesničar-Gec in dr.. Starokrščanski center v Emoni, Kat. in monogr. 21, 9 ss. PODRECCA, C. 1887, Slavia italiana. Le vicinie. — Cividale. POGAČNIK, T, TOMAZO-RAVNIK, T. 1975, Antropološka obdelava osteološkega gradiva. — V: M. Slabe, Dravlje, grobišče iz časa preseljevanja ljudstev, Situla 16, 143 ss. RIHA, E. 1990, Der rdmische Schmuck aus Augst und Kaiseraugst. — Forschungen in Augst 10, Augst. RUTAR, S. 1883, Knez Pes-Marko. — Ljubljanski zvon 3, 252 s. RUTAR, S. 1889, Slavia italiana. — Ljubljanski zvon 9, 360 s. SAGADIN, M. 1990, Kranj-grad Kieselstein. — Var. spom. 32, 179. SAGADIN, M. 1991, Kranj-Pungart. — Var. spom. 33, 221. SCHMID, W. 1913, Emona, — Jb. Altkde 7 s, 61 ss. SCHÒNLEBEN, J. L. 1681, Carniolia antiqua et nova. — Labaci. SERGEJEVSKI, D. 1954, Staro-hriščanska bazilika u Klobuku. — Glas. Zem. muz. N. S. 9, 196 ss. SKRABAR, V. 1910, Das friihmittelalterliche Graberfeld aus Schloss Oberpettau. — Ztschr. Hist. Ver. St. 8, 119 ss. SLABE, M. 1975, Dravlje, grobišče iz časa preseljevanja ljudstev. - Situla 16, Ljubljana. SLABE, M. 1978, Kiinstlich deformine Schadel der Volkerwandenrungszeit in Jugoslawien im Lichte ihrer Aussagekraft. — V: Problemi seobe naroda u Karpatskoj kotlini, Novi Sad, 67 ss. STADLER, P. 1988, Ostgermanische Graber. — V: Germanen, Hunnen und Awaren. Schdtze der Volkenvanderungszeit, Niimberg, 340 ss. STARE, V. 1980, Kranj, nekropola iz časa preseljevanja ljudstev. — Kat. in monogr. 18, Ljubljana. SVOLJŠAK, D. 1989, Arheološka skupina. — V: Tabor “Brda 88", Gorica, 12 ss. ŠAŠEL, J. 1968, Emona, — V: Paulys Realency-clopddie der classischen Altertumswissenschaft, Supplcmcntband 11, Stuttgart, 540 ss. ŠAŠEL, J. 1970-1971, Alpes luliana. —Arh. vest. 21-22, 33 ss. ŠAŠEL, J. 1971, Antični viri. — V: Claustra Al-pium luliarum 1, Kat. in monogr. 5, 17 ss. ŠAŠEL, J. 1981, Ad Pirum (Hrušica nad Colom): poznorimska trdnjava. — V: Ad pirum (Hrušica). Miinch. Bcitr. z. Vor- u. Friihgcsch. 31, 159 s. TEJRAL, J. 1988, Zur Chronologie und Dcutung der siiddstlichcn Kulturelcmentc in der fruhen Vòlkerwanderugszeit Mitteleuropas. — V: Die Volkerwandungszeit im Karpatenbecken, Niir-nberg, 11 ss. TERŽAN, B. 1990, Starejša Železna doba na Slovenskem Štajerskem. — Kat. in monogr. 25. TORCELLAN, M. 1986, Le tre necropoli altomedievali di Pinguente. — Ricerche di archeologia altomcdiavale e medievale 11. TÒRÒK, G. 1962, Die Bewohner von Halimba im 10. und 11. Jahrhundert. — Arch. Hung. S. N. 39. UENZE, S. 1992, Die Spàtantiken Befestigungen von Sadovec. — Miinch. Beitr. z. Vor. — u. Friihgesch. 43. ULBERT, T. 1975, Cerkveni kompleks na Vranju. — V: P. Petru, T. Ulbert, Vranje pri Sevnici, starokrščanske cerkve na Ajdovskem gradcu, Kat. in monogr. 12, 21 ss. VALIČ, A. 1988, Sv. Jakob nad Potočami. — Var. spom. 30, 265 s. VALIČ, A. 1990, Poznoantično najdišče Sv. Jakob nad Potočami pri Preddvoru. — Arh. vest. 41, 431 ss. VALVASOR, J. W. 1689, Die Ehre des Hertzog-thums Crain. — Laybach. VINSKI, Z. 1957, Zikadenschmuck aus Jugosla-wien. — J h. Rom. Germ. Zentums. 4, 136 ss. VINSKI, Z. 1959, Ausgrabungen in Vukovar. — Arch. lug. 3, 99 ss. VINSKI, Z. 1980, Ovrednotenje grobnih pridatkov. — V: K Stare, Kranj, nekropola iz časa preseljevanja ljudstev, Kat. in monogr. 18, 17 ss. VUGA, D. 1986, Moški grob / 1885 z vrta Narodnega muzeja v Ljubljani. — Arh. vest. 36, 237 ss. WERNER, J. 1956, Beitrdge zur Archdologie des Attila-Reiches. — Abhandlungen der Bayeri-schen Akademie der Wissenschaften, Phil.-Hist. Klasse, N. F. 38 A-B, Munchen. WERNER, J. 1992, Golemanovo Kale und Sadov-sko Kale: Kritische Zusammenfassung der Gra-bungsergebnisse. — V: S. Uenze, Die Spdtanti-ke Befestigungen von Sadovec, Munch. Beitr. z. Vor.- u. Friihgesch. 43, 1992, 391 ss. WINDISCHGRÀTZ, E. 1892, Eisenwaffen aus St. Michael. — Mirt. Anthr. Ges. 22, [7]. ZANIER, W. 1988, Romische dreiflilgelige Pfeil-spitzen. — Saalb. Jb. 44, 5 ss. ŽBONA-TRKMAN, B. 1981, Kanal. — Var. spom. 23, 372. ŽMAVC, J. 1904, Das Graberfeld im Lajh bei Krainburg. — Jahrbuch der k. k. Zentral-Ko-mission fùr Forschung und Erhaltung der kunst-und historischen Denkmale N. F. 2, 233 ss. TRACES OF THE HUNS IN SLOVENIA? Summary The Huns bave left traces in Slovenia in the historical literature (1), folk tradition (2) and perhaps — hence thè question mark in the title — also in thè archaeoiogical record (3). 1. The Historical Literature. In his hook “Corniola antiqua et nova ", which was publishcd in Ljubljana in 1681, the humanist J. L. Schònleben wrotc of the history of the Huns and suggested that, under the leadership of Attila, they also destroyed Roman Emona (Ljubljana) during thcir invasion of Italy in 452 AD. This theory was also accepted by the polymath I. W. Valvasor in his outstanding work “Die Ehre des Her-tzogthums Crain " in 1689. A century latcr, their theory was rejected by the historian A. Linhart, who stated that no historical source reported of this event. Schonleben’s hypothesis was revived again in 1874 by Au-gust Dimnitz, who asscrts in the Geschichte Krains that the burnì and charred remains lying in the upper la-yers in the ruins of Emona itself and especially those found in the excavations in 1856, were a clean indica-tion that the town was destroyed by force. Such argumcnts stili further increased after 1909, when the archaeologist W. Schmid began estensive excavations in thè southern part of Emona. Later historians accepted thè thesis of Dimnitz and Schmid, for example J. Klemenc, and somewhat more reservedly M. Kos and B. Grafenauer. In contradiction to this, J. Šašel does not considcr the Hunic question anywhere in his cncyclopedal presentation of Emona, in spite of estensive archaeoiogical research, which has taken place in the Ljubljana area in the last decades. 2. Folk Tradition. Nameless memories of Eastem peoples — Huns, Avare and Pechenegs — are pre-served in Siovenian historical tales about cure or dog-headed people. The most widespread of these tales is about Pes Marko (the Dog Marko), who could be king Attila himself. Attila is also mentioned in the tale about a Siovenian quecn, from whom the leader of the Huns siezed land around the river Natisone (Nadiža), and who had to flee with her people to Landarska jama (Landarska cave), which was known from that time on as the "Stronghold of the Slavs". Tales about the castle and grave of Attila are known from eastem Slovenia. His body, after his unatural ^40 «a 0 5 10 T. 1: Pluj-Grad, situacijski plan prve faze posjedanja groblja (Ptuj 1). Crtež: Silvija Lebarič, d.i.a. Pl. 1: Ptuj-Grad: plan of thè first phase of utilization of thè cmetery (Ptuj I). Drawing: Silvija Lebarič, d.i.a. T. 2: Ptuj-Grad, grobna cjelina broj 100. Crtež: K. Rončcvič. Pl. 2: Ptuj-Grad: grave 100. (K. Rončevič) T. 3: Ptuj-Grad, grobna cjelina broj 191. Crtež: S. Lebarič, d.i.a. Pl. 3: Ptuj-Grad: grave 191. (S. Lebarič) T. 4: Ptuj-Grad, grobna cjelina broj 224. Crtcž: S. Lebaric, d.i.a. Pl. 4: Ptuj-Grad: grave 221. (S. Lebaric) T. 5: Ptuj-Grad, grobna cjelina broj 269. Crtež: S. Lebarič, d.i.a. Pl. 5: Ptuj-Grad: grave 269. (S. Lebarič) SIMBOL 1 3 ♦ <> O O d) 0 0 • s O O • o 0 CODE N° 17 31 32 33 34 36 14 15 16 19 v 1 3> '40 10 44 O 5 K) -24 42 Q °Ì0$ 090 II 1 4 33 31 T. 7.1: Ptuj-Grad, grobna cjelina broj 42. Crtež: Krešimir Rončevič. Pl. 7/li Ptuj-Grad: grave 42. Drawing: Krešimir Rončevič T. 7.2: Ptuj-Grad, grobna cjelina broj 64. Crtež: K. Rončevič. Pl. 7/2: Ptuj-Grad: grave 64. (K. Rončevič) 77 9 o 070 saasE ■ci <>♦« T. 8.1: Ptuj-Grad, grobna cjelina broj 77. Crtež: K. Rončevič. PI. 8/1: Ptuj-Grad: grave 77. (K. Rončevič) T. 8.2: Ptuj-Grad, grobna cjclina broj 230. Crtež: K. Rončevič. PI. 8/2: Ptuj-Grad: grave 230. (K. Rončevič) T. 9:Ptuj-Grad, grobna cjelina broj 104. Crtež: K. Rončevič. Pl. 9: Ptuj-Grad: grave 104. (K. Rončevič) ce T. 11: Ptuj-Grad, grobna cjelina broj 193. Crtcž: K. Rončevic. Pl. lis Ptuj-Orad: grave 193. (K. Rončevic) T. 12: Ptuj-Grad, grobna cjclina broj 205. Crtcž: K. Rončcvič. Pl. 12: Pluj-Grad: grave 205. (K. Rončcvič) 13 I 1 1 1 j 331381 SIMBOL O O ❖ 0 o o v • o O CODE N° 27 30 25 32 33 34 ir, i 9 10 11 12 «a O 5 10 -Z-f 8 O o o T. 15.1: Ptuj-Grad, grobna cjelina broj 37. Crtež: K. Rončevič. Pl. 15/1: Ptuj-Grad: grave 37. (K. Rončevič) T. 15.2: Ptuj-Grad, grobna cjelina broj 175. Crtež: K. Rončevič. Pl. 15/2: Ptuj-Grad: grave 175. (K. Rončevič) ♦4- T. 16: Ptuj-Grad, grobna cjelina broj 50. Crtež: K. Rončevič. Pl. 16: Ptuj-Grad: grave 50. (K. Rončevič) T. 17: Ptuj-Grad, grobna cjclina broj 181. Crtež: K. Rončevič. Pl. 17: Ptuj-Grad: grave 181. (K. Rončevič) PTUJ - GRAD - COMBINATION SCHEDULE CHRONOLOGI’ SIMBOL CODE N° PHASE (3ESLER T. 18: Ptuj-Grad, kombinacijska tabela nalaza. Crtcž: S. Lebarič, d.i.a. Pl. 18: Ptuj-Grad: corabination table of finds (S. Lebarič) PTUJ-GRAD njemaCki VLADAKI HENRIK II HENRIK III 995 . I 1030 ■ I ■ 19 I-II 14 15 11 12 16 25 31 38b 4 4a 10 9 1 39-40 □ □ □ n I—11—I T' 34a 34b 33 36 32 17b ± inaoaa □aaa "T ! 965 I 995 STJEPAN MIHAJLO STJEPAN >HTAR DMITAR DRŽ ISLAV KREŠIMIR III I (REŽIM. IV ZVONIMIR 997 1030 1058 1074 1093 HRVATSKI VLADARI MIKAJLO kreSimir MADARSKI VLADARI GEZA STJEPAN I UM ANDRIJA SALAM LADISLAV SVETI ;am I I 997 1038 104 ( 1061 1074 1077-1095 T. 19: Ptuj-Grad, pregledna tabela tipologije bjelobrdskih nalaza. Crtež: S. Lebaric. Pl. 19: Ptuj-Grad: table of thè typology of Bijclo Brdo finds (S. Lebaric). Ptujski arheološki zbornik ob 100-letnici muzeja in Muzejskega društva (1993) str.: 581-599. SLOVANSKI GROBOVI IZ NEKROPOLE NA GRAJSKEM GRIČU V PTUJU, ODKRITI V LETIH 1971, 1987 IN 1988 MARJANA TOMANIČ-JEVREMOV Na ozemlju grajskega griča so bile odkrite številne najdbe iz različnih arheoloških obdobij, izrednega pomena za zgodovino Ptuja. Večino najdb so arheologi odkrili na t.i. “turnirskem prostoru”. Ta ravni plato na zahodnem nižjem delu grajskega griča je obdan z vseh strani z obzidjem in vanj vključenimi stavbami. Na severni strani se razteza skoraj po vsej dolžini mogočna grajska kašča, imenovana “žitnica”. Na zahodnem delu je stolp pravokotnega tlorisa, za katerega domnevajo, da so ga zgradili v 9. ali 10. stol., na južnem pa sta stolpa pravokotnega in okroglega tlorisa. Prva raziskovanja “turnirskega prostora” sežejo v leto 1909. Izkopavanja so potekala na osrednjem vzhodnem delu prostora pod vodstvom Viktorja Skrabarja. Odkopal je petinšetdcset skeletnih grobov iz slovanskega in en grob in predslovanskega obdobja ter nekaj antičnih gradbenih ostalin.1 Naslednja izkopavanja, ki so zajela skoraj celoten prostor, je izvajal leta 1946 Mestni Ferkov muzej, leta 1947 pa Slovenska akademija znanosti in umetnosti pod vodstvom dr. Josipa in dr. Paole Korošec, dr. Josipa Klemenca in Rudolfa Brataniča. Namen izkopavanj je bil raziskati preostali del staroslovanskega grobišča. Odkopali so tristoenajst skeletnih grobov,2 med njimi le neznatno število iz predslovanskega obdobja. Slovanske grobove pripisujejo na osnovi najdb skupini s keramiko, karantanski, ketlaški, velikomoravski in belobrdski kulturni skupini.3 Razen grobov so odkrili še zgodnjesrednjeveški objekt, za katerega domnevajo, da pripada staroslovanskemu svetišču,4 poznoantično trdnjavo in starokrščansko baziliko5 ter sledove prazgodovinskih naselbin iz neo- cneolitskega obdobja,6 bronaste dobe7 in nekaja sporadičnih najdb iz latenskega obdobja.8 Odkrito staroslovansko svetišče in zidove antične trdnjavice so že leta 1949 pre-zentirali na mestu odkritja, leta 1955 pa so jih zaradi propadanja zasuli. Šele leta 1972 je muzej ponovno prezentiral po razpoložljivi dokumentaciji v tlorisni zasnovi poznoantično trdnjavo, starokrščansko baziliko in hodnik domnevnega staroslovanskega svetišča.9 Žal pa danes ta prezentacija ni več ohranjena.10 Zaščitna izkopavanja leta 1971 Do manjših zaščitnih raziskovanj je prišlo ponovno leta 1971, ko je muzej urejeval zemljišče ob zahodnem stolpu. Od 21. 6. do 1. 7. je bil na južni strani stolpa raziskan manjši raven plato, ki se razteza zahodno od obzidja (sl. 1). Ta, 3,50 do 4,50x6,30 m velika ravnica pada poševno proti zahodni in južni strani, kjer se prevesi Sl. 1: Ptujski grad, turnirski prostor. Situacija izkopavanj: A izkopavanja leta 1971, B izkopavanja v letih 1986-1988. Zahodno od izkopnega polja je bilo zemljišče izkopano s strojem. C izkopavanja leta 1988. Fig. 1: Ptuj Castle, thè toumament graund. Plan of thè excavations: A excavation in 1971, B excavation in 1986-1988. The area west of thè excavator was excavated by machine. C excavation in 1988. v strmo grajsko pobočje. Razen šibkih antičnih gradbenih ostalin, postavljenih na ilovnato podlago in pepelnice iz peščenca, ki je bila vzidana v temelj stolpa, je bilo odkritih še sedem skeletnih grobov (sl. 2) na globini 0,80 do 1,27 metra.11 Vsi grobovi so bili poškodovani bodisi zaradi erozije, poznejših urejevalnih del ali naknadnih pokopov. Tako so od groba 381 ohranjeni le deli lobanje v drugotni legi, grobova 383 in 382 pa so poškodovali pri gradnji obzidja, ki obdaja turnirski prostor. Slednjega je poškodoval tudi naknadni pokop groba 378, vkopan le 0,10 m nad njim. Zaradi tega lahko le domnevamo, da so bile grobne jame pravokotno oblikovane, saj Sl. 2: Izkopišče A, z lego odkritih grobov. Fig. 2: Excavation A, with thc position of ihe excavatcd graves. nobene nismo odkrili v celoti. Skeleti so ležali na hrbtu v iztegnjeni legi. Trije so imeli verjetno obe roki iztegnjeni ob telesu, v grobu 378 so ležali prsti rok med stegnenicama, v grobu 379 pa je imel skelet roki sklenjeni na trebuhu. Pri slednjem je bilo okostje na levi strani delno obloženo z oblicami, ob levi strani grobne jame pa postavljen 0,26 m visok peščenec trapezaste oblike, ki je morda označeval grob. Trije skleleti so bili pokopani v smeri ZJZ - VSV z 28° do 37° odklona proti jugu, v grobu 383 v smeri ZSZ - VJV s 30° odklona proti severu, v dvojnem grobu 379 in 380 pa v smeri S - J s 4° odklona proti zahodu. Opisi grobov Grob 378 (t. 2) Vkopan je bil v mešano humusno plast na globini 0,94 m. Grobna jama je ohranjena v dolžino 0,70 do 1,70 in širino 0,60 m. Skelet je poškodovan. Glava je odbita, prav tako levi del od ključnice do sredine stegnenice. Okostje je ohranjeno v dolžino l, 72 m. Prsti rok so najdeni med stegnenicama. Pokojnika so pokopali v smeri ZJZ -VSV, z zgornjim delom pri 240°. Brez pridatkov. Le 0,10 m pod njim je bil vkopan grob 382. Dvojni grob 379 in 380 (t. 1) Grobova sta bila vkopana v rumeno ilovnato plast na globini 1,27 m. Grobna jama je skupna za oba pokopa in ohranjena v dolžino od 0,50 do 2,27 m in širino do 1,10 m. Na levi strani grobne jame je bil postavljen 0,26 m visok, 0,18 m dolg in 0,10 m širok peščenec trapezaste oblike. Skleleta sta ležala tesno drug ob drugem, tako da sta se dotikala z rokama. Grob 379 (t. 1) Skelet je bil ob levi rami in roki obložen z oblicami. Glava je položena na levo lice. Roki je imel prekrižani na trebuhu. Od kolen navzdol je poškodovan. Ohranjen je v dolžino 2,06 m. Pokojnika so pokopali v smeri S - J, z glavo pri 356°. Pridatki: ob levi stegnenici je bil položen železen nož. Pod levo medenico so bili v usnjenem mošnjičku železno kresilo, bronasta pasna spona z delom okovja, trije kresilni kamni in bronast novec. 1. Fragmentiran, železen nož, ohranjen v dolžino 10,9 cm, z 2,3 cm dolgim trnom in 1,8 cm širokim rezilom. Inv. št.: S 1.373 (t. 1: 1). 2. Fragmentirano, 6,8 cm dolgo in 3,3 cm visoko železno kresilo, z 1,5 cm visokim pravokotno oblikovanim držajem z zaobljenimi robovi. Inv. št.: S 1.376 (t. 1: 2). 3. Bronasta pasna spona s premerom 2,95x3,1 cm, z 1,95 cm dolgim in 1,3 cm širokim okovjem, izdelanim iz zvite, 0,02 cm debele bronaste pločevine. Inv. št.: S 1.375 (t. 1: 3). 4. Trije kresilni kamni velikosti 2,75x2x1,8 cm; 2,8x1,85x1,15 cm in 1,7x1,3x0,7 cm. Inv. št.: S 1377 (t. 1: 4). 5. Bronast rimski novec, kovan od leta 330 - 335. Inv. št.: S 1.374 (t. 1: 5). Grob 380 (t. 1) Skelet je poškodovan. Glava je odbita, prav tako skoraj cela desna plovica. Levo roko je imel iztegnjeno ob telesu. Ohranjen je v dolžino 1,60 m. Pokojnika so pokopali desno od groba 379, v smeri S - J, z zgornjim delom pri 356°. Pridatek: 1. V pesti desne roke je stiskal 4,5 cm dolg tulec sulice ali puščice s premerom 1,1 od 1,7 cm, zvit iz 0,35 cm debele železne pločevine. Inv. št.: S 1.372. Grob 381 (t. 2) Med antičnim zidom in današnjim obzidjem, ki obdaja turnirski prostor, je bilo v mešani humusni plasti na globini 0,94 m, verjetno v drugotni legi, nekaj kosti otroške lobanje. Brez pridatkov. Grob 382 (t. 2) Skelet je ležal le 0,10 m pod grobom 378. Vkopan je bil v antične ruševine in mešano humusno plast na globini 1,04 m. Grobno jamo smo zasledili le v dolžino 1,10 in širino 0,63 m. Okostje je močno poškodovano in ohranjeno v dolžino 1,12 m. Od glave je ohranjena le spodnja čeljust. Nogi mu je nad koleni odrezalo obzidje, ki obdaja turnirski prostor. Pokojnika so pokopali v smeri ZJZ -VSV, z 242° pri spodnji mandibuli. Brez pridatkov. Grob 383 (t. 2) Vkopan je bil v mešano humusno plast na globini 0,85 m. Grobno jamo smo zasledili v dolžino 1,42 in širino 0,55 do 0,72 m. Skelet so poškodovali pri gradnji obzidja. Ohranjene so le kosti nog v dolžno 1,16 m. Pokojnika so pokopali v smeri ZSZ -VJV, z nogami pri 120°. Brez pridatkov. Grob 384 (t. 2) Vkopan je bil v mešano humusno plast in antične ruševine, na globini 0,80 m. Grobno jamo smo zasledili v dolžino 1,55 in širino 0,75 m. Skelet je poškodovan. Glava in zgornji del sta bila odbita. Roki je imel pod medenico. Ohranjen je v dolžino 1,35 m. Pokojnika so pokopali v smeri ZJZ - VSV, z nogami pri 52°. Brez pridatkov. Zaščitna in sistematična izkopavanja v letih 1978 in 1979 Čeprav sodi zemljišče grajskega griča med najpomembnejše arheološke spomenike Slovenije, kjer ne bi smeli izvajati nobenih posegov brez predhodnih sistematičnih arheoloških raziskovanj, pa žal vedno ni tako. Leta 1978 je Pokrajinski muzej Ptuj dal izkopati 0,50 do 0,60 m širok jarek, ki je potekal po južnem delu turnirskega prostora. Izkopan je bil od pravokotnega stolpa na južni do pravokotnega stolpa na zahodni strani. Pri tem so uničili nekaj skeletnih grobov, saj je potekal jarek tudi skozi neraziskane dele zemljišča. Zaradi tega smo na ogroženih delih od 13. 10. do 16. 11. opravili komisijska izkopavanja12 in odkrili dvanajst skeletnih grobov z bogatimi pridatki.13 Pridobljeni stratigrafski podatki so spodbudili, da so pričeli že naslednje leto načrtno raziskovati na južnem delu turnirskega prostora pod vodstvom dr. Paole Korošec. Raziskali so manjše površine v neposredni bližini stolpa pravokotnega tlorisa in med drugim odkrili enajst skeletnih staroslovanskih grobov.14 Zaščitna izkopavanja v letih 1986-1988 Nenadzorovane grobe posege v zemljišče je muzej izvedel še v letih 1986, 1988 in 1989. V mesecu novembru 1986 je naročil muzej pri gradbenem podjetju do 12 metrov globok in do 5 metrov širok strojni izkop ob južni steni kašče. Izkopavati so pričeli zaradi nadaljevanja drenažnih del ob kašči, in to v času, ko so bili domači arheologi odsotni.15 Do ustavitve strojnega izkopa so izkopali ob južni stene kašče že ok. 30 do 40 m dolg, ok. 4 do 5 metrov širok in ponekod do 5 metrov globok jarek. Ker pa je bilo potrebno zaradi drenaže16 izkopati tako širok jarek po celi dolžini južne stene kašče do globine ok. 12 metrov, je pričel muzej na preostalem še neprekopanem ali delno prekopanem zemljišču z zaščitnimi izkopavanji že 19. 11. 1986. Ta so s prekinitvami trajala vse do 19. 10. 1988.17 V tem času smo pod vodstvom Blago-ja Jevremova in avtorice članka raziskali zemljišče v dolžino 50 m in v globino 5 metrov, merjeno od površine.18 Med kaščo in izkopnim poljem smo pustili zaradi varnosti stavbe en meter širok blok. Z namenom, da bi ugotovili severni rob izkopavanj iz let 1946/47 in plasti v neprekopanem bloku, smo izkopali še dve prečni sondi v širino I, 5 in dolžino do 2 metrov (sl. 1). Vendar izkopnega polja nismo uspeli raziskati do sterilnih plasti, saj je dal Pokrajinski muzej Ptuj zemljišče strojno izkopati do globine II, 70 metrov v začetku meseca aprila 1989. Po pripovedovanju prisotnih, ki so občasno spremljali strojni izkop, sta bili pod raziskano površino prisotni še dve kulturni plasti, debeli do 0,20 m. Plasti sta bili ločeni z 0,40 m debelo plastjo rumene peščene ilovice.188 Pri izkopavanjih smo ugotovili, da je nekoč potekal ob južni steni kašče do 4 m globok in do 2 metra širok jarek in da odkrite plasti v izkopišču močno padajo proti severu. V zgornjih plasteh smo odkrili na vzhodni strani izkopišča med drugim ruševine zidu, ki morda pripadajo kakšni manjši srednjeveški stavbi, zahodno od nje pa do 4,20 metra široko jamo ali del jarka, ki je potekala po vsej širini izkopnega polja. Jama ali jarek, ki smo ga uspeli raziskati le do globine 6 metrov, se je raztezal na severni in južni strani zunaj izkopišča. Zasut je bil z mešano plastjo, v kateri so bile zastopane najdbe od prazgodovine do visokega srednjega veka. Morda sodita oba omenjena objekta k srednjeveškemu obrambnemu sistemu gradu. V antični kulturni plasti, ki seže ponekod čez globino treh metrov, smo med drugim odkrili več obdelanih antičnih marmornih kamnov, med njimi tri nagrobnike, ter šest staroslovanskih grobov. Na sredini izkopišča pa ob južnem profilu na globini 3 do 3,40 m pet metrov dolg in do meter visok zid, sezidan iz oblic in kosi opeke, vezanih z malto. Na dnu zidu je bila nametana antična opeka. Odkrili smo ga le v širino 0,90 m, saj se razteza na južni strani zunaj izkopnega polja. Dno zidu seže v prazgodovinsko plast, v katero je bil vzhodno od njega vkopan grob 418, ki sodi v poznoan-tično obdobje. V isti plasti smo v temeljih zidu odkrili lobanjske kosti groba 419, ki so ga najverjetneje uničili pri gradnji. Prazgodovinska plast se je na nekaterih mestih pričela že na globini 2,50 m, merjeno od površine, in je bila raziskana do globine petih metrov. V zgornjih plasteh smo na zahodnem delu izkopišča odkrili sledove treh keltskih lončarskih peči okrogle kupolaste oblike, v spodnjih pa sledove naselbin iz bronastega in neo - eneolitskega obdobja s šestimi ognjišči. V tej plasti je bilo tudi trinajst jam za sohe, globoke od 0,20 do 1,35 m. Izkopane so bile v smeri V - Z na razdaljo ok. 1. metra. V vzhodnem delu izkopišča je bilo odkritih še sedem poznoantičnih grobov, v zahodnem pa pet slovanskih grobov (sl. 3), ki so tudi predmet naše obravnave. Slovanski grobovi so bili vkopani v antično kulturno plast na globini 2,28 do 2,66 m. Grobne jame so pravokotne oblike, ohranjene v dolžino 1,05 do 1,88 m in širino od 0,27 do 0,86 m in niso bile z ničimer obložene. Skeleti so pokopani v smeri Z - V, pet s 3° do 16° odklona proti severu, eden s 4° odklona proti jugu. Ležali so na hrbtu, z iztegnjenima rokama ob telesu. Izjema je le grob 413, pri katerem je leva roka pravokotno položena na trebuh, ter grobova 408 in 409, pri katerih ni bilo mogoče ugotoviti legi rok zaradi slabe ohranjenosti skeletov. V grobovih ni bilo nobenih pridatkov. Opisi grobov iz leta 1987 Grob 408 (t. 3) Vkopan je bil v antično plast, na globini 2,42 m. Grobno jamo smo zasledili v dolžino 1,05 in širino 0,80 m. Skelet je močno poškodovan in ohranjen le v dolžino 0,88 m. Glavo je imel položeno na desno lice. Pokojnika so pokopali v smeri Z - V, z glavo pri 273°. Brez pridatkov. Grob 409 (t. 3) Vkopan je bil v antično plast na globini 2,66 m. Grobno jamo smo zasledili v dolžino 1,10 in širino do 0,86 m. Skelet je močno poškodovan. Ohranjene so le zdrobljene kosti lobanje in kost noge. Pokojnika so pokopali v smeri Z - V, z glavo pri 266°. Brez pridatkov. Grob 411 (t. 3) Vkopan je bil v antično plast na globini 2,28 m. Grobna jama je bila dolga 1,88 m in široka od 0,27 do 0,55 m. Skelet je bil poškodovan in ohranjen v dolžino 1,42 m. Pokojnika so pokopali v smeri Z - V, z glavo pri 286°. Brez pridatkov. Grob 412 (t. 3) Vkopan je bil v antično plast na globini 2,29 m. Grobno jamo smo zasledili v dolžino 1,85 in širino 0,75 do 0,85 m. Skelet je dobro ohranjen v dolžino 1,52 m. Glave ima položeno na desno lice. Pokojnika so pokopali v smeri Z - V, z glavo pri 283°. Brez pridatkov. Grob 413 (t. 3) Vkopan je bil v rjavo rumeno peščeno plast na globini 2,62 m. Grobno jamo smo zasledili v dolžino 1,62 in širino 0,85 m. Skelet je poškodovan in ohranjen v dolžino 1,15 m. Levo roko ima pravokotno položeno na trebuh. Pokojnika so pokopali v smeri Z -V, z glavo pri 273°. Brez pridatkov. Leta 1988 smo odkrili slovanske grobove tudi na južni strani turnirskega prostora (sl. 1). V mesecu juliju je muzej po vsej dolžini izkopal do 1,5 m širok jarek zaradi drenaže zahodne stene stolpa pravokotnega tlorisa. O nenadzorovanih posegih v zemljišče, kjer so ugotovili že leta 1946/47 center grobišča,19 smo bili obveščeni šele po- tem, ko so delavci zemljišče izkopali do globine 0,85 m in prekopali dva grobova. Pri čiščenju in nadaljnjem poglabljanju izkopnega polja smo odkrili še šest skeletnih grobov, v izmetani zemlji pa pobrali kosti prekopanih grobov (sl. 4). Vkopani so bili v mešano humusno plast na globini 0,85 do 0,95 m. Razen groba 424, ki je bil orientiran v smeri ZJZ - VSV, s 31° odklona proti jugu, in grobov 421 in 427, pri katerih orientacije ni bilo mogoče ugotoviti, so bili vsi drugi orientirani v smeri Z - V, s 6° do 10° odklona proti jugu. Ležali so na hrbtu, verjetno v iztegnjeni legi. V veliki meri so jih poškodovali že pri gradnji stolpa, saj se pokopi širijo pod njegove temelje, ali pri naknadnih pokopih. Grob 421 so verjetno popolnoma uničili pri gradnji stolpa, saj so bili pod temeljem v drugotni legi le deli lobanje, medenice in kost roke. Grob 426 so delno poškodovali pri pokopu groba 425, vkopan le 0,05 m nad njim. Sl. 4: Izkopišče C, z lego odkritih grobov. Fig. 4: Excavation C, with thè position of thè excavated graves. Opisi grobov iz leta 1988 Grob 420 (t. 4) Vkopan je bil v mešano humusno plast na globini 0,95 m. Grobno jamo smo zasledili le v dolžino 0,53 m in širino 0,65 m, saj se pokop širi pod zahodni temelj stolpa. Skelet je poškodovan, odkrit v dolžino 0,46 cm. Pokojnika so pokopali v smeri Z - V, z glavo pri 260°. Pridatki: Ob levi strani glave je bilo pet obsenčnih obročkov. 1. Obsenčni obroček s široko S pentljo s premerom 2,6x2,3 cm, izdelan iz 0,2 cm debele bronaste žice. Inv. št.: S 1.394 (t. 4: 1). 2. Fragmentiran obsenčni obroček s premerom 2,2x2,15 cm, izdelan iz 0,2 cm debele bronaste žice. Inv. št. : S 1.396 (t. 4: 2). 3. Fragmentiran obsenčni obroček s premerom 2,3x1,95 cm, izdelan iz 0,2 cm debele bronaste žice. Inv. št.: S 1.397 (t. 4: 3). 4. Dva fragmenta obsenčnega obročka, ohranjena v dolžino 1,5 do 2,75 cm, izdelana iz 0,2 cm debele bronaste žice. Inv. št.: S 1.398 (t. 4: 4). 5. Fragment obsenčnega obročka, ohranjen v dolžino 2,1 cm, izdelan iz 0,2 cm debele bronaste žice. Inv. št.: S 1.395 (t. 4: 5). Grob 421 (L 4) Vkopan je bil v mešano humusno plast na globini 0,90 m. Grob so močno poškodovali pri gradnji stolpa. Pod temeljem so bili v drugotni legi le deli lobanje, nad njo del medenice, pod njo pa kost roke. Brez pridatkov. Grob 422 Vkopan je bil v mešano humusno plast na globini 0,85 m. Prekopala sta ga delavca. V prvotni legi je ostalo le še nekaj reber in del medenice. Kosti smo pobrali v izmetani zemlji. Po pripovedovanju delavcev, je imel glavo na zahodni strani. Brez pridatkov. Grob 423 Vkopan je bil v mešano humusno plast na globini 0,85 m. Prekopala sta ga delavca. V prvotni legi je ostalo le rebro, pod temeljem stolpa pa še kost noge. Kosti smo pobrali v izmetani zemlji. Pokojnika so pokopali v smeri Z - V. Brez pridatkov. Grob 424 (t. 4) Vkopan je bil v mešano humusno plast na globini 0,90 m. Leži pod kanalizacijsko cevjo. Grobno jamo smo zasledili v dolžino 1,35 in širino 0,63 m. Skelet je poškodovan, brez glave, nogi mu je odrezal temelj stolpa. Ohranjen je v dolžino 1,25 m. Pokojnika so pokopali v smeri ZJZ - VSV, z zgornjim delom pri 239°. Brez pridatkov. Grob 425 (t.4) Vkopan je bil v mešano humusno plast na globini 0,90 m. Grobno jamo smo odkrili le v dolžino 0,70 m in širino 0,77 m, saj se pokop širi pod temelj stolpa. Skelet je poškodovan, odkrit v dolžino 0,60 m. Glavo ima položeno na levo lice. Pokojnika so pokopali v smeri Z - V, z glavo pri 264°. Brez pridatkov. Grob 426 (t. 4) Skelet je ležal le 0,05 m pod grobom 425. Vkopan je bil v mešano humusno plast na globini 0,95 m. Grobno jamo smo odkrili le v dolžino 0,52 m in širino 0,76 m. Pokop sc širi pod temelj stolpa. Skelet je poškodovan, brez glave, ohranjen le v dolžino 0,40 m. Pokojnika so pokopali v smeri Z - V, z zgorjnim delom pri 264°. Brez pridatkov. Grob 427 (t. 4) Odkritih je bilo le nekaj vretenc in reber v drugotni legi. Ležale so med kostmi groba 424 na globini 0,90 m. Opisani grobovi, razen nekaterih izjem, v glavnem ne izstopajo od že ugotovljenih spoznanj na tem grobišču.20 Ponovno je bila potrjena ugotovitev, da je bil center grobišča na južni strani ob stolpu pravokotnega tlorisa in na jugozahodni strani, kjer so odkrili že pred tem pokope v navpičnih vrstah. Medtem ko tukaj odkriti grobovi ne izstopajo od že ugotovljenih globin na grobišču,21 pa so bili pokopi na severni strani mnogo globlji, saj sežejo od globine 2,28 do 2,66 m. Vendar smemo to globino pripisati poznejši nivelaciji. V času pokopov je bil severni del nedvomno mnogo nižji od ostalega zemljišča. Nekateri opisani grobovi iz jugozahodnega dela izstopajo po orientaciji skeletov,22 saj ima eden 37° odklona proti jugu, drugi 30° proti severu, dva pa sta bila orientirana v smeri S - J. Med 21 grobovi so imeli le trije pridatke. Med njimi so obsenčni obročki s S pentljo (t. 4: 1-5), ki so najštevilneje zastopani na tej nekropoli. Najdemo jih v grobovih s čistim belobrdskim gradivom, kot tudi v grobovih, kjer je zastopano belobrdsko in ketlaško gradivo.23 V dvojnem grobu 379 je bil železen nož (t. 1: 1), v usnjenem mošnjičku pa med drugim železno kresilo (t. 1: 2) in kresilni kamni (t. 1: 4). Doslej so bila odkrita na tem grobišču kresila skupaj z železnimi noži v štirih grobovih, ki jih v glavnem pripisujejo karantanski in skupini s keramiko.24 V Turnišču pri Ptuju najdemo v grobovih 8 in 33 kresilo skupaj z nožem in kresilnimi kamni,25 v grobu 35 pa le železen nož in kresilni kamen.26 Kresila se pogosto pojavljajo tudi v drugih slovanskih grobiščih v Sloveniji, navadno skupaj z nožem, vendar brez kresilnih kamnov. Najpogosteje so zastopana v grobovih, ki jih pripisujejo karantanski skupini in skupini s keramiko.27 Pogosto so zastopana tudi v grobovih iz časa preseljevanja28 in poznoantičnega obdobja.29 V grobišču na ledini Grič pod Ajdovskim gradcem nad Vranjem, najdemo v mošnjičku kresilo in kresilni kamen v grobu 27, ki ga postavljajo v 5. stol.30 V ptujski nekropoli sta bila odkrita dva kresilna kamna v poznoantičnem grobu 415. Na naši nekropoli pa ni bilo v nobenem slovanskem grobu odkrite puščične ali su-lične osti niti bronaste pasne spone. V grobovih 87 in 86, ki jih postavljajo v predslo-vansko obdobje, so bile zastopane le železne pasne spone skupaj z noži.31 Po najdbah in orientaciji grobov lahko z gotovostjo pripišemo opisane grobove z južne in severne strani platoja slovanskemu obdobju. Verjetno sodijo v ta čas tudi opisani grobovi z jugozahodne strani, čeprav prav tukaj odstopajo nekateri od splošno uveljavljene orientacije grobov na tej nekropoli. Že dr. Paola Korošec je izločila na zahodnem delu nekaj grobov, ki jih je postavila v prcdslovansko obdobje in domnevala, da so na tem predelu pokopavali že v poznoantičnem obdobju, saj so tukaj že leta 1947 odkrili grobno konstrukcijo poznoantičnega groba.32 Sedem poznoantičnih grobov pa smo odkrili leta 1987 na severovzhodnem predelu platoja ob kašči.33 Z odkritjem teh je bilo ugotovljeno, da so na tej nekropoli pokopavali že na koncu 4. in na začetku 5. stol. Po dejstvu, da so v grobu 379 najdbe, ki se pojavljajo tako v poznoantičnih kot slovanskih grobovih, lahko omenjene grobove na jugozahodnem delu obravnavamo za sedaj kot sestavni del grobišča, na katerem so pokopavali po do sedaj znanih podatkih od pozne antike pa vse do 11. stol. n. št. OPOMBE: 1 V. Skrabar, Das friihmittelalterliche Graber-feld auf Schloss Oberpettau, Ztschr. Hist. Ver. St.. 8/3, 1910, 119 ss; J. Korošec, Staroslovanska grobišča v severni Sloveniji (1947) 7 ss; P. Korošec, Elementi obdobja preseljevanja ljudstev na nekropoli na Ptujskem gradu. Zgod. čas. 24, 1970, 77 ss; Ista, Elementi obdobja preseljevanja narodov na nekropoli na Ptujskem gradu, Arh. vest. 19, 1968, 287 ss. 2 1. Korošec, Staroslovansko grobišče na Ptujskem gradu. Dela 1. razr. SAZU 1 (1950) 5 ss; F. Ivaniček, Staroslovenska nekropola u Ptuju, Dela 1. razr. SAZU 5 (1951) 9 ss. 3 P. Korošec, Kulturni in časovni oris slovanskega zgodnjega srednjega veka na območju Slovenije, Arh. vest. 21-22, 1970-1971, 96 ss; Ista, Zgodnjesrednjeveška nekropola na Ptujskem gradu, Zgod. čas. 26, zv. 1-2, 1972, 13 ss; Ista, Kulturni in časovni oris slovanskega zgodnjega srednjega veka na območju Slovenije, v: Zgodnji srednji vek, 1971, 96 ss; Ista, Zgodnjesrednjeveška slika karantanskih Slovanov, Dela 1. razr. SAZU 21/1, (1979) 31 ss, 44 ss, 55 ss, 84 s, op. 239-241, 91, 126 ss; Ista Zgodnjesrednjeveška slika karantanskih Slovanov, Dela 1. razr. SAZU 21/2 (1979) t. 103-105, t. 25: 2, 3, 5, 6, t. 78-81, t. 155, 156; J. Klemenc, Ptujski grad v kasni antiki, Dela 1. razr. SAZU 4 (1950) 29, t. 12: sl. 1, ris. 27; J. Korošec (op. 2) 212. 4 J. Korošec, Staroslovansko svetišče na Ptujskem gradu, Dela SAZU 6 (1948) 5 ss; P. Korošec, Prispevek k reševanju problema zgodnje-srednjeveškega objekta z nekropolo na Ptujskem gradu, v: Ptuj. zbor. 4, 1975, 119 ss; Ista, Zgodnjesrednjeveška slika karantanskih Slovanov, Dela 1. razr. SAZU 21/1 (1979) 163 s. 5 J. Klemenc, Ptujski grad v kasni antiki. Dela 1. razr. SAZU 4 (1950) 5 ss. 6 J. Korošec, Prazgodovinska naselbina na Ptujskem gradu. Dela 1. razr. SAZU 6 (1951) 5 ss; Isti, Neo - in eneolitski elementi na Ptujskem gradu, Por. razisk. neol. eneol. Slov. 2, 1965, 5 ss; P. Korošec, Eneolitik Slovenije. Arh. vest. 24, 1975, 180 ss. 7 J. Korošec, Prazgodovinska naselbina na Ptujskem gradu. Dela 1. razr. SAZU 6 (1951) 5 ss. 8 J. Klemenc (op. 5) 55; J. Korošec (op. 2) 11; S. Gabrovec, Srednjclatcnsko obdobje v Sloveniji, Arh. vest. 17, 1966, 174. 9 I. Mikl-Curk, Var. spom. 17-19/1, 1974, 142. 10 V letih 1986-1989, ko so ob južni steni kašče izvajali drenažna dela, so popolnoma uničili prezentirane zidove s težkimi stroji. 11 M. Tomanič-Jevrcmov, Var. spom. 17-19/1, 1974, 165. 12 V komisiji so sodelovali: konzervator Regionalnega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor Ivan Tušek, dipl. arh. Žarko Markovič iz Beograda, kustodinja Pokrajinskega muzeja Ptuj Marjana Tomanič-Jevremov, absolventka arheologije Marija Ljubšina-Tušek, občasno pa dr. Paola Korošec iz Ljubljane, kustos Pokrajinskega muzeja Ptuj Blagoj Jevremov in takratna ravnateljica muzeja dr. Štefka Cobelj. 13 I. Tušek, Zaščitno izkopavanje na turnirskem prostoru na Ptujskem gradu v letu 1978, Arh. vest. 32, 1981, 13 ss. Poročilo o izkopavanjih in vsa dokumentacija sta spravljeni v arhivu Pokrajinskega muzeja Ptuj. 14 P. Korošec, Sistematske raziskave na turnirskem prostoru Ptujskega gradu v letu 1979, Arh. vest. 32, 1981, 25 ss. 15 Kot smo izvedeli pozneje, je pričelo gradbeno podjetje GIP Gradis iz Ptuja s strojnim izkopom že 13. ali 14. novembra, torej v času, ko smo bili na mednarodnem bronastodobnem kolokviju v Lendavi. Šele po vrnitvi v muzej, dne 17. 11., nas je izvajalec del obvestil, da kopljejo na turnirskem prostoru ob južni steni kašče s stroji. Tako so velik del zemljišča na zahodnem delu že uničili. Iz globine okoli 5 metrov so potegnili antični žrtve-nik. Vsa dokumentacija je spravljena v arhivu Pokrajinskega muzeja Ptuj. 16 Gradbeno podjetje je pričelo z ročnim izkopom jarka ob južni steni kašče že 14. 10. 1986. Takrat so jarek v širino 1,20 m kopali pod nadzorstvom avtorice članka, vendar so ta dela trajala le do 17. 10. Za takšen izkop je dobil muzej meseca septembra soglasje Republiškega Zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine. 17. 11. so nam povedali, da je nemogoče ročno izkopali tako globok jarek v širino 1,20 m. Zato je bilo potrebno zaradi novih “gradbenih prijemov* izkopati mnogo širši jarek. Sirino jarka je določil pred pričetkom arheoloških izkopavanj izvajalec del. Naj pripomnim, da so izkopali že leta 1983, prav tako zaradi izvedbe drenaže ob južni steni kašče, na zahodnem delu ročno ok. 20 m dolg, 1,20 m širok in do 12 metrov globok jarek. 17 Izkopavali smo v času od 19. 11. do 18. 12. 1986; od 11. 5. do 15. 11. 1987, od 11. 4. do 20. 4., od 4. 5. do 21. 7. in 8. 9. do 19. 10. 1988. Dela so bila izredno težka, posebno po nalivih, saj se je iztekala v izkopišče vsa meteorna voda s strehe kašče, pa tudi zaradi izvoza nakopane zemlje, posebno iz večjih globin. Čez zimo in po velikih nalivih sc je vsula zemlja v izkopišče iz zgornjih sipkih plasti južnega profila, kjer je bila razrahljana do globine ok. 2 metrov zaradi poprejšnjih posegov in nasipavanj, saj izkopne stene niso bile razprte. Spomladi leta 1988 seje vsula v izkopišče tudi izkopana zemlja, nasuta nad južnim profilom, ki je niso odstranili pred zimo. Tako smo veliko časa izgubili s čiščenjem izkopnega polja. Na izkopišču pa je bilo konstantno tudi pre- malo delavcev, mnogokrat so delali le po trije delavci. Vendar se južni profil ni ruSil le v izkopno polje, pač pa še bolj na zahodnem delu, ki so ga strojno izkopali že leta 1986 do globine ok. 12 metrov in položili že leta 1987 drenažo. Ta velika gradbena jama je ostala nezasuta vse do leta 1989. Po razpložljivi dokumentaciji, ki jo imamo na razpolago v muzeju, se je v jamo vsul del severne stene pribežališča in morda tudi del svetišča. 18 Pri izkopavanjih so sodelovali: takratna restavratorja muzeja Ivana Žižek in Danilo Goričan, risar iz SAZU-ja Dževard Dervešič, študentka arheologije Tatjana Greif ter muzejska risarka Majda Žižek, ki je tudi izrisala vse risbe v tem članku. Za opravljeno delo se vsem najlepše zahvaljujem. '8* Za posredovane podatke se zahvaljujem Ivanu Žižku. 19 S. Korošec (op. 2) 11 s. 20 J. Korošec (op. 2) 16 ss; Isti (op. 1) 7 ss; V. Skrabar (op. 1) 119 ss; P. Korošec (op. 14) 25 ss; I. Tušek (op. 13) 13 ss. 21 J. Korošec (op. 2) 31 s; Isti (op. 1) 7 ss; V. Skrabar (op. 1) 120; P. Korošec (op. 14) 27 s; I. Tušek (op. 13) 16 s. Doslej je bilo odkritih na tej nekropoli le 16 grobov, ki so bili pokopani globlje od 1,60 m. Na globini 2,10 in 2,20 m je bil odkrit le po en skelet. 22 J. Korošec (op. 2) 23, op. 19. Doslej sta bila odkrita le dva skeleta, ki sta odstopala za 30° proti jugu, in dva, ki sta odstopala za 25° proti severu. Usmeritev S-J ni bila ugotovljena pri nobenem skeletu. 23 J. Korošec (op. 2) 52 s, 134 ss — tabela grobnih najdb na nekropoli, t.: sl. 6, 9, 11, 16-19, 21, 23, 24, 26, 31, 33, 40-43, 47, 51, 53, 54, 58, 62, 63, 65, 67, 69, 75, 76, 84, 89, 95, 100; Isti (op. 1) 9 ss, sl. 3-5, 7, 9, 12-14, 16-19, 23, 24; M. To-manič-Jevremov, Die Bcziehungcn zwischcn der Kottlacher und Bijelo Brdo Kultur auf der Burg von Ptuj, Balcanoslavica 4, 1976, 81 ss; I. Tušek (op. 13) 16 ss, t. 1: 1, 2, 2: 1-5, 7-9, 3: 2, 4. 24 J. Korošec (op. 2) 105 s, 134 ss — tabela grobnih najdb na nekropoli, 159 s, 188, 190 s, 198, t.: sl. 34, 78, 80, 97; P. Koročec, Zgodnje-srtdnjeveška arheološka slika karantanskih Slovanov. Dela 1. razr. SAZU 22/1 (1979) 44 s, 84, op. 239-241, 243; Ista, Zgodnjesrednjeveška arheološka slika karantanskih Slovanov, Dela 1. razr. SAZU 22/2 (1979) t. 105: 2. 25 J. in P. Korošec, Prazgodovinsko in staroslovansko grobišče v Turnišču pri Ptuju, Razpr. 1. razr. SAZU 3, 1953, 200 ss, ris. 12, t. 13: sl. 21, t. 22: sl. 38; P. Korošec, Grob slovanskega bojevnika na Turnišču pri Ptuju, Arh. vest. 2/1, 1951, 19 ss, sl. 4, 7. Grobove postavljajo v 1. polovico 9. stol. 26 B. Jevremov, Staroslovanska nekropola v Turnišču pri Ptuju, v Ptuj. zbor. 4, 1975, 161 s, t. 1: 3. 27 P. Korošec (op. 24) 243. Na Štajerskem so prisoma v poznoantičnem in staroslovanskem grobišču v Brezju pri Zrečah, v grobovih 7, 29 in 38 — grobova 7 in 29 pripisujejo skupini s keramiko — S. Pahič, Antični in staroslovanski grobovi v Brezju nad Zrečami, Razpr. I. razr. SAZU 6, 1969, 254 s, 232 s, 241 s, 245 s, op. 85, t. 9: 6, 14, 17; P. Korošec (op. 24) 36 s. Na Koroškem v grobu 13 iz Starega trga pri Slovenj Gradcu, ki ga pripisujejo skupini s keramiko — P. Korošec (op. 24) 49, op. 99. V Ljubljani na grobišču SAZU v grobu 13, ki ga pripisujejo skupini s keramiko — P. Korošec (op. 24) 41 s, t. 162: 3; Ista, Slovanske ostaline na dvorišču SAZU v Ljubljani, Arh. vest. 2/2, 1951, 161 s, t.: sl. 6. V grobišču blejskega kota: na Bledu Pristavi v grobu 14, ki ga pripisujejo karantanski skupini — J. Kastelic, B. Škerlj, Slovanska nekropola na Bledu, Dela SAZU 2 (1950) t.: sl. 17; P. Korošec (op. 24) 65, t. 8: 12. V grobu 22 v grobišču “na Žalah" v Bohinjski srednji vasi, katerega pripisujejo karantanski skupini — P. Korošec (op. 24) 76, t. 17: 4b; T. Knific, Nožič z zavojka-ma s staroslovanskega grobišča Dlesc pri Bo-deščah, Arh. vest. 34, 1983, 363, t. 4: 22. V grobu 43 iz Dlesc pri Bodeščah, ki sodi v karantansko skupino — T. Knific, A. Pleterski, Staroslovansko grobišče Dlesc pri Bodeščah, Arh. vest. 32, 1981, 494 s, 501, t. 14: 1; T. Knific, Arh. vest.34, 1983, 363, t. 4: 14. 28 V nekropoli Kranj - Lajh so najdena kresila v 39 grobovih, navadno skupaj z nožem, kresilnim kamnom in kresilno iglo. V. Stare, Kranj, Nekropola iz časa preseljevanja ljudstev. Katalogi in monografije Narodnega muzeja v Ljubljani 18 (1980) 38 ss — preglednica najdb v grobovih iz grobišča v Kranju, 50 ss, sl. 16, t. 6: 1, 10, 9: 6, 18: 6, 23: 5, 31: 4, 32: 8, 33: 7, 38: 3, 40: 1, 3, 44: 6, 45: 6, 48: 4, 11, 49: 8, 50: 6, 51: 10, 53: 5, 55: 11, 56: 4, 58: 6, 61: 9, 63: 5, 64: 10, 13, 65: 2, 79: 5, 85: 2, 95: 2, 97: 1, 99: 1, 3-5, 101: 5, 14, 103: 5, 6, 8, 105: 8, 107: 9, 108: 1, 109: 4, 110: 13, 127: 2, 133: 4, 5. 29 P. Korošec (op. 24) 243, op. 1195. 30 W. Bachran, Das Graberfeld, v: Vranje pri Sevnici. Starokrščanske cerkve na Ajdovskem Gradcu, Katalogi in monografije Narodnega muzeja v Ljubljani 12 (1975) 99 ss, sl. 44: d, e; t. 21: c, 23: f, g. 31 J. Korošec (op. 2) 94 s, 134 ss — tabela grobnih najdb na nekropoli, t.: sl. 13, 14; P. Korošec, Zgodnjesrednjeveška nekropola na Ptujskem gradu. Zgod. čas. 26/1-2, 1972, 14 s. 32 P. Korošec (op. 31) 14 ss, 28, op. 16; J. Klemenc (op. 5) 29, t. 12: sl. 1, ris. 27; J. Korošec (op. 2)212. 33 Grobovi bodo objavljeni v Arheološkem vestniku. SLAVIC GRAVES KROM THE NECROPOLIS ON THE CASTLE HILL IN PTUJ, DISCOVERED IN 1971, 1987 AND 1988 Summary Numerous finds from different archaeological perioda, which are of great importance for thè history of Ptuj, bave been found in thè area of the Castle Hill. Archaelogists discovered thè majority of the finds on thè western, lower part of thè bill, thè so-called “Toumament Ground". 377 inhumation graves, including an unknown number from the pre-Slavic period, were found here during archaeological excavations in 19091 and 1946/47.2 The Slavic graves, on the basis of the finds, belong to thè group with pottery, the Ca-rantanian, Kottlach, Great Moravian and Bjelobrdo cultural groups.3 Apart from the graves, an Early Me-diaeval structure was found, which is interpreted as an Early Slavic temple,4 as well as a Late Roman for-tress and an Early Christian basilica,5 settlements from the Neolithic/Eneolithic6 and Bronze Age7 and some finds from thè La Tène period.8 Samll-scale rescue excavations were undertaken once again in 1971 on the southwestem part, where the terrain changes into the steep castle slopes (Fig. 1). Apart from ephemeral Roman structural remains, ano-ther seven inhumation graves were found at a depth of 0.80-1.27 m11 (Fig. 2). All of the graves were dama-ged, eilher by erosion, later building work or intrusive cuts (t. 1, 2). The inhumations lay on their backs in an extended position. Three of them probably had their arms extended by their sides, in grave 378 (t. 2), the fingere lay between the thighs, whilst in the doublé grave 379 (t. 1), the inhumation had its hands clasped on its stomach. The skeleton in the latter grave was partly defined by river cobbles on its left side. There was a sandstone block, 0.26 m high, on the left side of the grave pit, which perhaps marked the grave? The-ree skeletons were buried in a WSW-ENE alignment with 28°-37° deviation lo the south, of the grave 383, in a WNW-ESE alignment with a 30° deviation to the north, whilst the alignment of the doublé grave 379 and grave 380 was N-S with a 4° deviation to the west. Although the area of the Castle Hill is one of the most important archaeological monuments in Slovenia, where no unsupervised construction work should be permitted, this, unfortunately, has not been the case. In 1978, the regional museum of Ptuj excavated a trench, 0.50-0.60 m wide, on thè southern side of the "Toumament Ground" wilhout supervision. Some graves were destroyed by this work. During the later commission excavations in the threatened area,12 another 12 Slavic graves were found.13 Another small-scale, planned excavation was carried out here in the following year.14 Unsupervised construction work was also undertaken by the museum in 1986, 1988 and 1989. In November 1986, the museum ordcred the excavation of a machine trench, 12 m deep and up to 5 m wide, along the southern wall of thè granary. The trench was dug as part of the continuation of drainage work on the granary.15 Up to the halting of the machine excavation, a trench, 30-40 m long, cca. 4-5 m wide and in places up to 5 m deep, had been dug along the southern wall of the granary. As the intention was to dig a trench of this width and up to cca. 12 m deep along the entire length of the southern wall of the granary,16 the museum undertook rescue excavations on the remaining unexcavated or partly excavated area (Fig. 1), which look place with interruptions from 19. 11. 1986 to 19. 10. 1988.17’ 18 The construction site was only excavated to a depth of 5 m, as the museum ordered continued machine excavation to a depth of 11,70 m at the bcginning of Aprii 1989. There were another two cultural layers, up to 0.20 m thick, sepcrated by a 0.40 m thick layer of yellow clay, below the excavated surface.18* The ruins of a wall were found in thè upper layers on the eastem side of thè site, perhaps some form of small mediaeval building, whilst to 4,20 m wide ditch was found to thè west of this, which was only excavated to a depth of 6 m. Perhaps the above structures belong to part of the mediaeval defenscs of the Castle. Three tombstones, amongst olher things, were found in the Roman cultural layer, which is over 3 m deep in places. The traccs of three Celtic pottery kilns of a circular, cupola form were found in the prehistoric phasc in the western part of the site, below which were thè traccs of settlements of thè Bronze Age and Neolithic/Eneolithic pcriods. Another seven Late Roman graves were found in the eastem part of the site and fivc Slavic graves were found in the western part of the site (l. 3, Fig. 3). The Slavic graves were cut into thè Roman cultural layer at a depth of 2.28-2.66 m. The skeletons were oricnted W-E, with a slight deviation to the north or south. There were no grave goods in thè graves. In 1988, the museum once again undertook unsupervised construction work on the southern side of tha “Toumament Ground", in thè arca, where thè most numerous burials in this nccropolis had been found. The excavation of a trench, 1.5 m wide, had been ordcred along the western side of a rcctangular tower fot drainage purposes (Fig. 1). We were informed of the unsupcreviscd activilies only after building workers had dug to a depth of 0.85 m and destroyed two graves. As we continued with excavation we found six graves (Fig. 4,1. 4). They were cut into a mixed humic layer at a depth of 0.85-0.95 m. They had already been daraaged to a large degree by thè construction of thè tower, as thè burials extended below thè foundations, or by intrusive cuts. The skeletons were oriented W-E, apart from grave 424, which was oriented WSW-ENE. The graves described bere, with some exceptions, do not stand out from thè existing scheme of this ce-metery.20 The graves on thè northern side stand out on thè grounds of their depth.21 However, this depth can be attributed to later leveling activities. The northern part was, without doubt, much lower than thè rest of thè area at thè time of burial. Some of thè graves in thè southeastem part stand out on thè grounds of thè orientation of thè skeletons.22 Only three of thè 21 graves had grave goods (t. 1, 4). These included tempie rings with an “S” loop (t. 4: 1-5), which are most frequent in this necropolis both in thè graves with pure Bjelobrdo material and in thè graves, which contain Bjelobrdo and Kòttlach material.23 The doublé grave 379 contained an iron knife (t. li 1), and a leather pouch, which amongst other things contained an iron strike-a-light (t. 1: 2) and a flint (t. 1: 4). In this necropolis, strike-a-lights, together with knives, were found in four graves, which lar-gely belong to thè Carantanian group and thè group with pottery.24 In graves of these groups, strike-a-lights usually appeared with knives, but without flints, as in other Slavic cementeries in Slovenia.27 At Turnišče near Ptuj, strike-a-lights with knives and flints are found in graves 8 and 33,25 whilst in grave 35 there is only a flint.26 Strike-a- lights also frequently appear in graves of thè Migration period and thè Late Roman period.29,30 With regard to thè finds and orientation of thè graves, described above, thè graves on thè southern and northern sides of thè plateau can be assigned to thè Slavic period. The graves from thè southwestem side probably also belong to this period, although some stand out bere on thè grounds of orientation. Dr. Paola Korošec has already seperated out some of thè graves from thè western part, which she assigns to thè pre-Slavic period and suggests that burial already look place bere in thè Late Roman period.32 With thè disco-very of seven Late Roman graves on thè northwestem pari of thè plateau by thè granary,33 it has been deter-mined that burial in this necropolis had already begun at thè end of thè 41*1 and thè beginning of thè 51*1 Cen-turies. On consideration of thè faci that thè finds in grave 379 appear in both Late Roman and Slavic graves, thè graves from thè southwestem part could, for thè moment, be treated as an integral part of a cemetery, in which, on thè grounds of thè data known, burial look place from thè Late Roman period to thè 11’*' Century. Marjana Tomanič-Jevremov Pokrajinski muzej Ptuj Muzejski trg 1 SLO - 62250 Ptuj \ \ T. 1: Ptujski grad. Grobišče, grob 379. 1, 2 železo, 3, 5 bron, 4 kamen; grob 380. 1 - železo. M. 379, 380 “ 1:20, ostalo 1:2. Pl. 1: Ptuj castlc. Cemctcry, grave 379. 1, 2 iron, 3, 5 bronza, 4 Stone; grave 380. 1 “ iron. Scale 379, 380 “ 1:20, remainder 1:2. - 378 OBZIDJE 382 OBZIDJE T. 4: Ptujski grad. Grobišče, grob 420. 1-5 bron; grobovi 421, 424, 425-427. M. 1-5 - 1:2, grobovi 1:20. Pl. 4: Ptuj castle. Cemetery, grave 420. 1-5 bronze; graves 421, 424, 425-427. Scale 1-5 = 1:2, graves 1:20. Ptujski arheološki zbornik ob 100-letnici muzeja in Muzejskega društva (1993) str.: 601-627. POZNOSREDNJEVEŠKE IN ZGODNJENOVOVEŠKE NAJDBE S PTUJA Preliminarno poročilo o arheoloških izkopavanjih na lokaciji Ptuj — Prešernova ul. 6 BRANE LAMUT I. Izkopavanja Ob obnovitvenih delih na lokaciji Ptuj — Prešernova ulica 6 sta Zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine Maribor in Pokrajinski muzej Ptuj opravila v juniju in začetku julija leta 1989 pod vodstvom arheologa Ivana Tuška na notranjem dvorišču stavbe zaščitna arheološka izkopavanja.1 Nekatere starejše sonde v tem mestnem predelu so namreč razkrile antične ostaline,2 ki smo jih pričakovali tudi ob našem posegu. Izkopavanja so dala deloma nepričakovane rezultate. Odkrit je bil prazgodovinski del naselbine z ostanki hiš s prehoda iz eneolita v zgodnjo bronasto dobo. Te najdbe bodo publicirane na drugem mestu.3 Odkrit ni bil niti en fragment rimskodobnih ostalin, pač pa obilica poznosrednje-veškega in zgodnjenovoveškega gradiva, ki ga tu preliminarno objavljamo. Teren, ki je le rahlo padal od severa protu jugu, smo razdelini na dvajset kvadrantov velikosti 4x4 m (pril. 1). Po snetju kamnitega tlaka iz rečnih oblic se je v kvadrantu XV pokazal pravokoten obris odpadne jame (1,35 x 2,35 x cca 1,5 m), obdane z zidom iz lomljenega peščenca dcb. ok. 0,25 m (pril. 1, sl. 1 in 3). Večina odkritega gradiva izhaja prav iz te jame (t. 1-8, t. 10: 1-7, t. 12, t. 13: 1-7). Pretežno gre za keramiko, nekaj pa je fragmentov stekla (t. 13: 1-7), in govejega rogovja. Tloris prizidka hiše smo odkrili v kvadrantih XVII in XVIII ter deloma v kv. XI in XII. Gre za severni del prizidka z dvoriščne strani vel. 5,0 x 3,7 m. Odkopani del je bil v SV delu odebeljen s peto, tloris pa kaže v vzhodni tretjini še prečno prezidavo. Zid debeline ok. 0,5 m je bil narejen v temeljih iz lomljenega kamenja, kakšna pa je bila nadzidava, žal nismo mogli več ugotoviti, ker je bila uničena z betonsko ploščo (sl. 1, gradivo na t. 8 in t. 10: 1-4). V danes pozidanem delu hiše je bil ok. 5 m od glavne ceste na globini 1,90-2,20 m pod betonsko ploščo odkrit vodnjak 2 iz lomljenega peščenca (2 r = 1,8-2 m), ki je pripadal najstarejši fazi izgradnje srednjeveške hiše (pril. 1 in sl. 2). V kvadrantu XII pa smo odkrili novejši vodnjak 1 (2 r = 1,83-1,70, viš. nad nekd. povr. - 1,60), sestavljen iz klesanih blokov peščenca (sl. 3). Po- I 2 ST t O 3 3 n “ o 3 . C/3' a li 3 '^Vc *i § “ “ NJ’O ^ i— w bj —• W 3 3 O 3 5* 2 O 73 ^ ^ < ET 5 « O ^ lili "?° s S I 'S' ^ rt C. ■—► 5 ? g. o POZNOSREDNJEVEŠKA ODPADNA JAMA IN VODNJAK SI. 1. Ptuj, Prešernova ulica 6. Pogled na izkopišče od severa proti jugu. V ospredju jame za stojke stebrov prazgodovinskih hiš, v ozadju levo vodnjak 1 in v sredini temelji zgodnje novoveškega prizidka hiši. (Foto: Ivan Tušek) Fig. 1. Ptuj, Prešernova ul. 6. A view of thè excavations from north to south. In thè foreground are the postholes of prehistoric houses, in thè background to the left is well 1 and thè middle are the foundations of thè Early Modem extension to thè house. (Photo: Ivan Tušek) Sl. 2. Ptuj, Prešernova ulica 6, vodnjak 2. (Foto: Ivan Tušek) Fig. 2. Ptuj, Prešernova ul. 6, well 2. (Photo: Ivan Tušek) leg dela hiše in dveh vodnjakov smo na notranjem dvorišču odkrili še nekaj manjših odpadnih jam (kv. IX, XI, itd.), ki so vsebovale le manjšo količino srednje- in novoveških ostalin. II. Gradivo Veliko večino odkritega gradiva predstavljajo keramične posode, od katerih objavljamo v risbi le reprezentančen izbor, poleg tega smo našli še par pečnic (t. 8, t. 9) in nekaj fragmentov stekla (t. 13). Keramika a) Način izdelave V okolici Ptuja so bagata ležišča gline, ki so jih izkoriščali prazgodovinski, predvsem pa rimskodobni lončarji in opekarji. Samo domnevamo lahko, da so tudi srednjeveški lončarji jemali glino vzhodno od mesta, kjer tudi danes deluje opekarna, enega od opuščenih glinokopov pa poznamo kot rogozniški ribnik. Glino se pred predelavo očistili in ji dodali določen odstotek peska in sljude. Ostalih primesi tu ne bomo obravnavali, računati pa bi morali morda (podobno kot na drugih sočasnih naj- diščih) na dodajanje drobcev grafita, ki je zmanjševal poroznost posode, takšna keramika pa je tudi dlje zadržala toploto.4 Vsa posoda je izdelana na hitro se vrtečem lončarskem kolesu. Sledovi vrtenja so vidni kot žlebovi na notranjih stenah posod, večkrat pa tudi na zunanjih, kjer tvorijo pasovi žlebičev, izvedeni z nazobčanim instrumentom, ornament. Velika večina keramike je brez znaka lončarja, le pri manjšem odstotku se na dnu javlja križ v različnih izvedbah, asimetričen (t. 7: 6) ali simetričen, obdan s krogom (t. 7: 1,4, 5). V primerjavi z nekaterimi drugimi mesti (npr. Dunajem), kjer so označevali keramiko višje kvalitete s posebnimi žigi na robu ustja ali na vrhu ročaja,5 ptujska pozno-srednjeveška in zgodnjenovoveška keramika ne pozna takega označevanja. Pretežni del keramike z našega najdišča je neglaziran. Med najmlajšimi posodami, ki sodijo v konec poznega srednjega in na začetek novega veka, pa se javlja prosojna rjava (t. 6: 3) ali zelena (t. 11: 2) glazura na notranji strani posode. Tudi na preostalih nepublici-ranih fragmentih nahajamo le zeleno in rjavo prevleko. Na enem od novoveških fragmentov (t. 1: 6) je dvostranska glazura: zunaj temno zelena in znotraj oranžna. Posoda na nogi (t. 11: 8), je verjetno uvožena, izdelana je iz fajanse z modro poslikavo. Poleg posodja so lončarji izdelovali tudi pečnice. Reliefno okrašena (t. 8) je bila izdelana dvodelno. Posebej so v kalupu odtisnili kvadratno ploščo z reliefno rozeto in posebej izdelali banjast, zadaj odprt nastavek, potem so oba dela združili.6 Naša pečni-ca, pa tudi ostale skledastega tipa (t. 9 in neobjavljen fragment), so vse še naglazira-ne. Ptujski lončarji in pečarji so svoje izdelke žgali tako oksidacijsko kot redukcijsko. V splošnem lahko rečemo, da je namizno posodje oksidacijsko žgano: npr. krožniki (t. 1: 1, t. 11: 5), večina čaš (t. 1: 5-6 in t. 11: 3, 4), vrč (t. 1: 4), steklenica ali vrč (t. 2: 5, 6), pri čemer prevladujejo zelo svetli rjavo-oker toni, redke so opečno rdeče posode. Med namiznim posodjem obstajajo pri žganju tudi izjeme: tako je krožniček (t. 11: 1) črno žgan, vrč (t. 2: 1) pa sivo rjavo. Kuhinjsko posodje, kot so lonci, globoke sklede, pokrovke s čepom, je praviloma črno ali sivo žgano z redkimi prehodi v temno rjavo barvo. Tudi tu obstajajo izjeme: tako je shrambena posoda (t. 5: 4) svetlo rjavo oker žgana, lonec (t. 10: 5) je oranžno rjav, svetla je tudi pokrovka (t. 6: 5). b) Osnovne oblike Keramiko lahko zreduciramo na nekaj osnovnih oblik in jo po funkciji razdelimo, kot smo že omenili v namizno in kuhinjsko. Med namiznim posodjem ločimo: — krožnike (t. 1: 1, t. 11: 1 in t. 11: 5) — sklede — glazirane (t. 6: 3) — čaše (t. 1: 5-8 itd.) — vrče (t. 1: 4) — steklenice? (t. 2: 5) Sem bi lahko uvrstili še okrasno posodje za mizo in oljenko: — vaze (t. 11: 7, 8) — miniaturne posode (t. 2: 2) — svetilko-oljenko (t. 8: 1) Med kuhinjsko posodje pa spadajo različni — lonci (t. 2: 3, t. 3: 7, t. 4, t. 5: 1-3, itd.) — globoke neglazirane sklede (t. 3: 6) — pokrovke (t. 6: 5-7) — shrambena posoda (t. 5: 4), ki se loči od lonca le po velikosti. Podrobneje bomo oblike razčlenili kasneje, sedaj pa si oglejmo načine krašenja. c) Ornamentika Osnovna tehnika krašenja pri večini keramike je horizontalno žlebljenje ali rebrasto profiliranje; dosegli so ga s posebej izdelanim nazobčanim inštrumentom, ki so ga prislonili ob posodo na hitro vrtečem se lončarskem vretenu.7 Takšne profilacije se lahko javljajo po vsem trupu pri loncih (t. 4: 5), čašah (t. 2: 4) ali pa le v ozkem pasu na največjem obodu (t. 2: 4, t. 5: 2, itd.), pogosteje na ramenu (t. 4: 6, itd.) ali pa na širokem ustju (t. 2: 5, itd.). Monotonost tovrstnega krašenja so včasih razgibali z gir-landami (t. 3: 1), valovnicami (t. 3: 3) in s prepletenimi linijami (t. 3: 5). Poleg žlebljenja in vrezovanja samostojnih valovnic (t. 1: 3) poznamo še kratko poševno vrezovanje (t. 3: 2), žigosanje z odtisi prsta (t. 12: 3, 4, t. 4: 3), kot tehniko žigosanja pa velja omeniti žigosanje s posebnim instrumentom (koleščkom). Na našem najdišču ga nahajamo nekajkrat (t. 4: 1,3) na razširjenem izvihanem ustju in na ramenu v motivu dvojnega X v kombinaciji z navpičnimi in prekinjenimi navpičnimi linijami. Kot dekorativni element lahko štejemo tudi gubanje, tako horizontalno členjenje čas (t. 11: 7) kot vertikalno razdeljene vaze (t. 11: 6). Slikanje se na neglazirani kramiki pojavi le enkrat na ramenu miniaturne posode (t. 2: 2), gre za ponavljajoče se spirale, slikane s temno rjavo barvo na svetlo rjavo-oker keramiko. V enem primeru poznamo tudi modro slikanje s cvetličnim motivom na belo fajanso (t. 11: 8). d) Tipološka in časovna opredelitev keramike Večina materiala je bila najdena, kot smo že omenili, v obzidani pravokotni odpadni jami, v kv. XV. Že količina gradiva, predvsem pa tipološka raznovrstnost, nam govori, da so tu odmetavali posodje in druge odpadke skozi daljše časovno obdobje, druge odpadne jame in najdbe iz dela odkopane hiše obsegajo le krajše časovne odseke. Če hočemo gradivo podrobneje časovno razčleniti, se moramo opreti na primerjave z drugimi najdišči. Žal pa v ožji podravski regiji in v SV Sloveniji ni prav posebno veliko raziskanih lokacij s primerljivim gradivom. Sodobno izkopan in objavljen je le mariborski grad na Piramidi,8 ki se z našim najdiščem le delno časovno pokriva. Za primerjavo bi nam lahko rabilo gradivo z izkopavanj s Celjskega gradu, ki pa je le deloma publicirano.9 Nekaj paralel najdemo tudi na Hrvaškem na najdišču Ncdelišče.10 Primerjave z oddaljenejšimi regijami, kot je avstrijsko Podonavje, so zaradi regionalnih razlik metodološko vprašljive, vendar smo se zatekli k njim, da bi našteli vsaj nekaj osnovnih paralel v oblikah, funkcijah in okrasju, ki so za keramiko značilni na srednjeevropskem podonavskem prostoru. Namizno posodje Krožniki IA) Plitev krožnik ali latvica z rahlo uvihanim ustjem (t. 1: 1) je običajna oblika skozi ves pozni srednji vek in ga podrobneje časovno ne moremo opredeliti. IB) Podobna posoda stožčaste oblike z ostro navzven prirezanim ustjem in koncentričnimi krogi na notranji strani (t. 11: 1) je novoveška. 2) Krožnik s krajcem (t. 11: 5) je značilna novoveška forma.11 Čaše 1) Čaša z ovratnikastim ustjem in vodoravno nažlebljenim trupom (t. 1: 5-8 in t. 2: 4). Sorodne oblike nahajamo najbližje Ptuju v kraju Nedelišče v Medimurju.12 Tamkajšnja primerka imata izrazito širši rob ustja, ki je karakteristika začetnega obdobja visokega srednjega veka, datirana sta v sredino 13. stoletja.13 Našim čašam so po oblikah oziroma po širini ovratnikastega roba bližje tiste, ki so bile odkrite na nekaterih najdiščih avstrijskega Podonavja, kjer so uvrščene v 15. stoletje.143.b 2) Čaše z rahlo uvihanim ustjem in vodoravnim želebljenjem trupa (t. 6: 2 in t. 11: 3, 4). Na bližnjih najdiščih jim ne najdemo ustreznih paralel. Po spremnem gradivu iz jame pa jih uvrščamo v konec 15. in 1. polovico 16. stoletja, torej na začetek novoveškega obdobja. 3) Čaša podobne oblike z rahlo izvihanimi ustjem (t. 10: 4) na bližnjih najdiščih ni poznana, po loncu z ovratnikastim ustjem (t. 10: 5), ki je bil najden v isti jami, jo prav tako opredeljujemo v novi vek, v konec 15. in 1. polovico 16. stoletja. 4) Oblika čaše (ali vaze?) na usločeni, horizontalno nagubani nogi ni v celoti znana (t. 11: 7), po drugih najdbah iz celote pa jo uvrščamo v novi vek. Vrči 1) Vrč z visokim usločenim stožčastim vratom (t. 1: 4) ima podobno ovratnikasto profilirano ustje kot čaše (t. 1: 5-8), ki so opredeljene v 15. stoletje. Povsem jasnih primerjav tudi na že prej omenjenih avstrijskih najdiščih ne nahajamo. Nekateri vrči iz Geiselbcrga imajo drugačno razmerje med višino in premerom vratu, nekaj podobnosti je pri profilaciji ovratnikastega, rahlo navznoter nagnjenega ustja.15 Omenjena primerka sta datirana v 1. polovico 15. stoletja. 2) Vrč? ali keramična posoda v obliki steklenice (t. 2: 5, drugi posodi pripada rame na t. 2: 6). Po sorodnosti okrasa, verjetno prav tako kot čaše (t. 1: 5-8), sodi v 15. stoletje. 3) Vrč s profiliranim ustjem (t. 2: 1) uvrščamo okvirno po primerjavah z avstrijskimi najdišči v konec 14. in 1. polovico 15. stoletja. Vrč iz IV. horizonta najdišča Geiselberga, NO, je opredeljen pred in okoli 1400,16 nekoliko različna forma iz IV/V horizonta istega najdišča pa v 1. pol. 15. stoletja.17 Podoben vrč z Dunaja je datiran v 14. stoletje.18 Sklede delimo na tiste, ki so jih uporabljali kot namizno posodje, in na druge, ki so jih uporabljali pri kuhi (z ovratnikastim ali izvihanim podprijemnim ustjem za burkle). 1) Stožčasta skleda s horizontalno razširjenim ustjem, rjavo glazirana (t. 6: 3). Uvrstimo jo lahko v konec 15. In 1. polovico 16. stoletja.16 2) Ovalna z žlebovi in rebrom horizontalno razčlenjena skleda (t. 6: 4) nima na bližnjih najdiščih ustreznih paralel. Po sorodnem okrasu na čašah (t. 6: 2 in t. 11: 3, 4) jo uvrščamo v konec 15. in 1. polovico 16. stoletja. Vaze Izraz uporabljamo pogojno za fragmente spodnjih delov visokih posod. 1) Trebušasta, z gubami navpično razčlenjena posoda, z zeleno zunanjo in oranžno notranjo glazuro (t. 11: 6) je izrazito novoveška, že baročna forma. 2) Posoda na nogi, bel porcelan (fajansa) z modrim cvetličnim vzorcem (t. 1: 8). Konec 16., 17. stoletje.20 3) Posoda na kratki, stopničasto razčlenjeni nogi (t. 11: 9) je izrazito novoveška forma.21 Miniaturne posode 1) Lonček, trebušast (2 r>v) z ovratnikastim ustjem, okrašen s horizontalnimi žlebovi in valovnicami (t. 1: 1, sl. 4). Tovrstni lončki se javljajo že v 12. in 13. stoletju, vendar lahko naš primerek postavimo, podobno kot drugo keramiko z valovnicami, še v čas do srede 15. stoletja. 2) Lonček s spiralno poslikanim okrasom v rjavi barvi (t. 2: 2). Tovrstno slikanje se javlja že na začetku poznega srednjega veka, poslikan fragment iz Nedelišča je datiran v 2. polovico 13. stoletja.22 Našemu okrasu je najsorodnejši oni iz Beograda, ki je datiran v razpon od 13.-15. stoletja.23 3) Lonček s stožčastim vodoravno razčlenjenim ustjem in zeleno glazuro na notranji strani (t. 11: 2). Po spremnih najdbah ga postavljamo v novi vek (16. stoletje). Svetila Oljcnka skledaste oblike z noskom (t. 6: 1). Tovrstne oljenke so znane od 12. stoletja, pogoste so nato v 13. ter 14./15. stoletju.24 Kuhinjsko posodje Sem sodi pretežno črno in temno sivo, redkeje rjavo žgano posodje za kuho. Ustje je oblikovano tako, da ga je moč spodaj zgrabiti z burklami, torej močno izvihano, ali v obliki ovratnika. Na našem najdišču je redkeje poznano posodje z ročajem (t. 3: 2). Lonci 1) Lonci z ovratnikastim ustjem in žlebom za pokrovko na notanji strani, na navpično odrezanem robu ustja in na trupu vodoravni žlebiči (t. 2: 3); profilacija ustja spominja na ono pri vrču (t. 2: 1); posodo bi lahko opredelili podobno v 14. do 1. pol. 15. stoletja. Primerjave temu tipu najdemo med gradivom muzeja iz Dunajskega Novega mesta (W-Ncustadt), kjer je podoben miniaturni lonček opredeljen v 14. stoletje.23 Lonci s podobno profiliranim ustjem pa segajo še v 1. pol. 15. stoletja.26 2) Ovalni lonci (ali vrči?) s horizontalnim žlebljenjem ter okrasom girlande (t. 3: 1), valovnice (t. 3: 3) ali prepleta (t. 3: 5) ter z valovnico v žlebu na ramenu (t. 3: 8 SI. 4. Ptuj, Prešernova ulica 6, poznosrednjeveški lonček. (Foto: Ivan Tušek) Fig. 4. Ptuj, Prešernova ul. 6, small Late Mediaeval Pot. (Photo: Ivan Tušek) in t. 12: 1). Po podobnem načinu žlebičenja celotne površine zgornjega dela lonca kot pri zgornjem tipu lonca in kot pri čašah prvega tipa uvrščamo te fragmente okvirno v 14./15. stol., lonci brez žlebljene površine pa so lahko tudi mlajši.27 3) Naslednjo skupino predstavljajo lonci z močno izvihanim podprijemnim ustjem, znotraj teh lahko razločimo nekaj variant. 3A) Lonci z žigosanim okrasom (t. 3: 1, 3). Lonec z Dunaja s podobnim okrasom je opredeljen v 14./15. stoletje.28 Od obeh naših loncev je oni na t. 4: 3 morda nekaj starejši; tako oblikovanje ustja kot vodoravno žlebljenje po vsem zgornjem delu posode spominjata še na lonce zgodnejšega tipa. 3B) Lonci z žlebiči na ramenu (t. 4: 2) — 15. stol.? 3C) Lonci z višjim lijakastim vratom (t. 3: 7) 14. in začetek 15. stoletja,28® podobno neokrašeni lonci tudi 15./16. stol.29 4) Lonci z ovratnikastim ustjem (t. 4: 4-6, t. 5: 1-4; t. 10: 5) so opredeljeni v konec 15. in v 1. pol. 16. stoletja.30 5. Kroglast lonec z izvihanim ustjem (t. 10: 2), pri katerem je višina manjša od največjega premera, je med najstarejšimi; uvrstimo ga lahko v 13./14. stol.31 Sklede Med kuhinjske sklede štejemo tiste s podprijemnim ustjem za burkle, ki so rabile za kuho na ognjišču, in sklede velikega premera za pripravo hrane. Praviloma so to neglazirane posode. 1) Konična skleda velikega premera, rebrasto profilirana (t. 11: 10), je glede na ostalo gradivo v prizidku hiše novoveška. 2) Konična skleda z razširjenim, rahlo navznoter nagnjenim ustjem in okrasom vrezane valovnice pod ramenom ter na ustju (t. 1: 3) je oblika, znana že v visokem srednjem veku, v 12./13. stol.,32 vendar jo lahko glede na ostalo keramiko, okrašeno z valovnicami, uvrstimo tudi še v 15. stoletje. 3) Skleda z močno izvihanim podprijemnim ustjem (t. 10: 1, t. 3: 6). Uvrščamo jo v 15. stol.33 4) Skleda z močno izvihanim ustjem in ročajem, ki veže ustje z ramenom (t. 3: 2); uvrščamo jo v 15. stoletje. Pokrovke Na našem najdišču poznamo dve osnovni formi: 1) Ploščata pokrovka v obliki krožnika (t. 6: 5). V sredini je ohranjen delček nekoliko asimetrično postavljenega ročaja, ki je verjetno segal na odlomljeni rob oboda. Pokrovka je ob ročaju preluknjana. Rob oboda, okrašen z odtisi. Po primerjavi z avstrijskimi najdišči jo lahko datiramo v razpon od 13.-15. stoletja.34 2) Zvonaste pokrovke s čepom (t. 6: 6, 7). V nasprotju z valovitimi, ki so običajne že od 13. stoletja dalje, so nižje stožčaste pokrovke na avstrijskih najdiščih opredeljene v 15./16. stoletje.35 Posode za pripravo hrane na Žaru Lonec s štirimi odprtinami na dnu (t. 7: 2) je vrsta posode, ki je imela po svoji funkciji verjetno daljši časovni razpon in jo je podrobno teže opredeliti. Podoben lonec z Dunaja je uvrščen v 14. stoletje.36 Pečnice 1) Pcčnica (t. 8), neglazirana. Vzidani banjasti del na vrhu predrt, stopničasto poglobljena kvadratna reliefna plošča je izdelana posebej v kalupu. Rozeta in križno razporejeni štiriperesni lističi v vogalih, ki se ponovijo na borduri, so značilni za renesanso in postavljajo našo pečnico v 1. polovico 16. stoletja.37 2) Pečnica skledastega tipa, neglazirana (t. 9). Izrazito plitvi primerki tega tipa so običajni za 16. stoletje.38 Steklo V obzidani odpadni jami smo odkrili 7 fragmentov prozornega belega stekla, v treh primerih gre za stožčasto ubočena dna posod (t. 13: 7 in dva neizrisana primerka), ostalo pa so fragmenti sten (t. 13: 6, in trije neizrisani fragmenti), ki so okrašeni v kapljičasti tehniki. Iz enega od fragmentov z ohranjenim dnom je razvidno, da so kapljice na steni obrnjene navzgor. S kapljicami so okrašeni tudi robovi stojnih ploskev (t. 13: 7). Tovrstno steklo je v uporabi skozi ves pozni srednji vek. Najbližje Ptuju ga nahajamo v Nedelišču na Hrvaškem, kjer je opredeljeno v 2. polovico 13. stoletja,39 v rabi pa je vse do konca 15. stoletja.40 V podobni tehniki, le z večjimi kapljicami, je okrašen kozarček iz tirkizno modrega stekla (t. 13: 7), sodčaste oblike, s stožčasto izvihanim ustjem in ubočenim dnom. Rob stojne ploskve je poševno nare-bren. Tovrstni kozarčki so značilni za nemške dežele severno od Alp, kjer se zanje uporablja izraz “Krautstrunk”, časovno pa so opredeljeni v 15./16. stoletje.41 Iz prozornega svetlo zelenega stekla je izdelanih pet fragmentov stekleničk (t. 13: 3-5 in dva neizrisana kosa). Gre za stožčast usločen zaključek posode (t. 13: 3) ter dva daljša stožčasta vrata z izvihanim ustjem (t. 13: 4, 5). Fragmenti so verjetno pripadali stekleničkam, ki so se uporabljale v lekarništvu v 15./16. stol.42 Poleg tega sta se ohranili dve stožčasti ustji steklenic. Prvo je izdelano iz motnega temno zelenega stekla in je poševno nažlebljeno (t. 13: 1), drugo pa je iz prozornega belega stekla, ki je vodoravno ter v spodnjem delu tudi poševno nažlebljeno; rob ustja je poudarjen s širšo , vrhovi horizontalnih reber pa s tanjšimi modrimi linijami (t. 13: 2). III. Časovna opredelitev enot Gradivo lahko razvrstimo na podlagi tipološke opredelitve in paralel po odkopanih enotah takole: V pravokotno odpadno jamo, obzidano z lomljenim peščencem, so odmetavali od prehoda iz visokega v pozni srednji vek (1250) do prehoda iz poznega srednjega veka v novi vek — 15./16. stoletje. Pri tem so najdbe druge polovice 13. in 14. stoletja precej redke, velika večina gradiva pripada 15. in začetku 16. stoletja. Ostale manjše vkope uvrščamo v 15./16. stol., gradivo iz prizidka hiše pa sodi v novi vek, v 16. in 17. stoletje. Na podlagi najdb z notranjega dvorišča in prizidka lahko predvidevamo najmanj dve fazi izgradnje hiše na današnji Prešernovi ulici 6. Prva sega v pozni srednji vek, pripadata ji vodnjak 2, ki je bil znotraj hiše, ter delno pravokotna odpadna jama na dvorišču. Oba sta zidana iz lomljenega peščenca. Drugo fazo — dozidavo — lahko postavimo v 1. polovico ali sredo 16. stoletja. Glede na keramične najdbe ji pripadata prizidek s temelji iz lomljenega peščenca in vodnjak 1, ki je bil sestavljen iz klesanih kosov peščenca. Izdelavo vodnjaka bi morda lahko pripisali italijanskim gradbenikom, ki so v tem času utrjevali grad z obzidjem, pozidali mestni stolp in vrsto meščanskih hiš. Pozidava tega prostora je razvidna tudi iz najstarejše vedute Ptuja neznanega slikarja iz 17. stoletja. V 18. stoletje segajo prvi arhivski podatki o obravnavani hiši; tu je izpričano gostišče “Pri Zlatem noju”, ki kasneje preraste v hotel, znan vse do druge svetovne vojne kot hotel Osterbcrger.43 Ohranjen je načrt ob Osterbergerjevi obnovi hiše (pril. 1), kjer je odkopan prizidek označen kot del kuhinje (ki se je nadaljevala še proti vzhodu) s shrambo. Od tu so vodila stopnišča na notranje dvorišče. Vabljiva je misel, da je bila hiša na Prešernovi 6 še pred prvimi arhivskimi omembami gostišče, na kar bi kazala precejšnja količina čaš in drugega namiznega ter kuhinjskega posodja. IV. Zaključek Srednjeveški Ptuj se je razvijal po sklenitvi miru leta 1131 med salzburškim nadškofom Konradom in ogrskim kraljem v zavetju med grajskim gričem in reko Dravo. Na prehodu iz visokega v pozni srednji vek (1250) verjetno dobi mestne pravice (zapisane kasneje v statutu iz leta 1376) in pečat ter se utrdi z obzidjem (madžarska nevarnost). Zasnova mesta je rebrasta, glavna ulica. Žitna (današnja Prešernova), teče v smeri zahod-vzhod, pravokotno nanjo pa se proti Dravi spuščajo prečne ulice. Ob zahodnem robu mesta postavijo po 1230 dominikanski samostan, ki je kasneje vključen v obrambni sistem mesta. Razlog za postavitev samostana prav na tej lokaciji je zaščita rečnega prehoda ali mostu, ki je bil tu že od rimskega obdobja, mesto se je širilo proti vzhodnemu delu z župno cerkvijo sv. Jurija. Do spremembe prometa pride nekako v 14. stoletju.44 Stari most ob samostanu je opuščen, novega zgradijo vzhodneje ob reki navzdol. Mitnica je postavljena na nekdanjem Svinjskem trgu, od tu pa se cesta vzpne proti Žitni (današnji Prešernovi) ulici. Nedaleč od križišča obeh cest stoji obravnavana hiša. Lokacija znotraj mesta je prav v tem času pridobila na veljavi. Večino odkritih keramičnih ostalin lahko opredelimo prav v čas od 2. pol. 14. stoletja dalje, posebej pa potem v 15. in 16. stoletje. Večina keramičnega gradiva je domače delo. Najstarejši lončar je po arhivskih virih izpričan prav konec 14. stol., iz zapisa leta 1513 sta znana dva, iz leta 1577 pa je najstarejši lončarski cehovski red, ki je bil kasneje še dvakrat potrjen.45 Sorodnost osnovnih keramičnih oblik in okrasov z alpskim in podonavskim prostorom pa lahko razlagamo v tem času z ukom in delom vajencev in pomočnikov. Prenašali so verjetno le kalupe za pečnice, posode izjemoma. Kot uvoz bi lahko opredelili nekatere steklene izdelke, kot na primer stekleničko (t. 13: 8), ki kaže na povezavo z nemškimi deželami, trgovina s tem območjem pa je potrjena tudi z arhivskim gradivom.46 Gradivo je v tem članku le okvirno opredeljeno, poiskali smo mu le posamezne, včasih tudi ne najustreznejše paralele, zato ga bo potrebno še podrobneje preučiti in ovrednotiti. Glede nadaljnjega arheološkega dela znotraj nekdanjega mestnega obzidja pa velja podčrtati pomen raziskave notranjih dvorišč, kjer so arheološke plasti bistveno bolj ohranjene kot pri ulicah in trgih. OPOMBE 1) Poročilo o izkopavanjih v Var. spom. za 1990. Sodelovali so še: Marija Lubšina-Tušek, Stanko Gojkovič, Ivan Žižek in Brane Lamut ter Majda Žižek, ki je risala načrte. Gradivo je restavrirala Mojca Prelog, izrisala Nejka Uršič-Jese-nik. 2) Josip Klemenc, Balduin Saria, Archaeolo-gische Kart von Jugoslawien, Blatt Ptuj (1936), 45 ss in Miti. d. Zent. Komm., n.s. 27, 1901, 20. 3) V pripravi za tisk v Arh. vest. 4) Keramische Bodenfunde aus Wien, Mitte-lalter — Neuzeit (Wien) 37 ss, 75. 5) Adolf Klcs, Die Topfermarken des Wiener Raumes, v: (op. 4), 25 ss. 6) Ivan Stopar, Poznogotske pečnice s celjskega območja. Var. spom. 20, 1975 (1976), 275-305 in tam navedena lit. 7) (Op. 4) Abb. 3. 8) Mira Strmčnik-Gulič, Gornji Maribor v luči arheoloških raziskovanj. Čas. zgod. nar. 63 “ 28/1, 1992, 200-231. 9) Vinko Šribar, Vida Stare, Tatjana Bregant, Časovno opredeljena srednjeveška keramika. Slov. etnol. 25/26, 1972/73, 39 ss. 10) Željko Tomičic, Srednjovjekovni arheološki izvori u meduriječju Mure in Drave — Prikaz rezultata novijih iztraživanja, v: Arheološka iztraživanja u Podravini i Kalničko — Bilogorskoj regiji, Iz/Janja hrv. arh. druš. 14. 1989 (1990), 115 ss. 11) (Op. 4) 142, Formentafel 2. 12) (Op. 10) sl. 8: 6, 7. 13) (Op. 10) 127. 14a) Brigitte Cech, Die mittelalterliche Keramik a us dem Kamptal und dem Homer Becken, Arch. Austr. 71, 1987, 189, Taf. 52, B 6-12. 14b) Brigitte Cech, Mittelalterliche Keramik aus dem Stadtmuseum in Wr. Neustadt, Arch. Austr. 69, 1985, 256, Abb. 38, B 15-17. 15) Sabine Felgenhauer-Schmiedt, Das Fun-dmaterial des Hausbergs zu Gaiselberg, NÒ., Arch. Austr. 61/62, 209 ss. Taf. 27: 5, 3. 16) (Op. 15) Taf. 20: 7. 17) (Op. 15) Taf. 27: 4. 18) (Op. 4) 64, kat. št. 59. 19) Pri opredelitvi keramike mi je pomagal kolega dr. Erik Szameit, za kar se mu na tem mestu najlepše zahvaljujem. 20) (Op. 4) 194. 21) (Op. 4) str. 143, Formantafel 3, FuBge-staltungen, Standflache, s prikazi značilnega stopničastega oblikovanja prehoda stene v dno. 22) (Op. 10) sl. 9: 10. 23) Marija Bajalovič - Hadži - Pešič, Keramika u srednjovjekovnoj Srbiji, Diss et. monogr.. Monografije 8 (1981) XXXI, 1. 24) (Op. 14b) 285, Abb. 46: H 1, 2 in (op. 14a) 197, Taf. 79: NI, N2. 25) (Op. 14b) 252, Abb. 2: A 11. 26) Hermann Steininger, Die MOnzdatierte Keramik des Hoch- und Spatmittelalters, Carin-thia 1. 157, 1967, Abb. 6. 27) (Op. 15) Taf. 32: 4. 28) (Op. 4) str. 60, kat. št. 48. 28a) (Op. 19). 29) (Op. 14a) 183, Taf. 41:283. 30) (Op. 19). 31) (Op. 14b) 252, Abb. 1: A2. 32) (Op. 19). 33) (Op. 14b) Abb. 45: F2. 34) (Op. 14a) 195. 35) (Op. 14a) 195, M 42-44. 36) (Op. 4, 59) kat. št. 47. Taf. 79. 37) Pečnico je kot renesančno opredelila kolegica Marjeta Ciglenečki, prav tako mi je pomagala pri označitvi dela keramike za novoveško ter pri zbiranju literature, za kar se ji na tem mestu najlepše zahvaljujem. 38) (Op. 4) 149, kat. št. 202, kjer gre za glaziran primerek. 39) (Op. 10) sl. 9: 8. 40) (Op. 15) 269, Taf. 36: 3. 41) Christel Mosel, Glas, Mittelalter - Bider-meier, Sammlungskataloge des Kestner-Museums Hannover I., (1979) 61, 62 (kat. št. 35, 36) ter I. Schlosses, Altes Glas (1957) 14 s. 42) (Op. 41) 59, 60., Abb. 29-31. 43) Kristina Šamperl-Purg, Hotel Zlati noj. Tednik št. 16, 26. april 1990, str. 9. 44) Bogo Grafenauer, Ptuj v srednjem veku. Zgod. čas. 24/3-4, 1970, 157 ss. 45) Kristina Šamperl-Purg, Obrtniki in obrti. Lončarji, v: Zakladi, pričevanja Ptuja in Ormoža, Katalog razstave Cankarjevega doma (1987) 34 s. 46) O.c., Trgovina, 38 s. LATE MEDIAEVAL AND EARLY MODERN FINDS PROM PTUJ An interim report on thè archaeoiogical excavations on thè site at Ptuj — Prešernova 6 Summary Rescue excavations on thè inner courtyard of one of the houses (Prešernova ul. 6) in the mediaeval centre of Ptuj revealed part of a prchistoric scttlement from thè interface of Eneolithic — Early Bronze Age (the material will be published in Arheološki Vestnik) and part of the mediaeval and Early Modem architec-ture of the site (Plan 1; fig. 1). A Late Mediaeval well (fig. 2), built of Stone blocks, was found in thè interior of thè building, whilst a second well, built of yellow sandstone blocks (fig. 3), was found in the inner courtyard. It probably represents Renaissance work from thè mid. 16,h Century, when Italian builders wor-ked in Ptuj, fortifying part of thè castle against thè Turkish threat, building thè town watt and renovating a scries of town houscs. From this period Comes thè northcm extcnsion of thè house, thè foundations of which were found on thè southern side of thè inner courtyard (Plan 1; fig. 1), containing material (PI. 11: 5-10) largely datcd to thè 16lh Century, although isolated fragments are also of 17,h Century date (PI. 11: 8). In thè eastem part of thè inner courtyard, a rectangular rubbish pit was found, which was lined with pie-ces of sandstone rubble. The greater part of thè material Comes from her (only a selection of characteristic forms and decoration are represented in thè tables: PI. 1-8, PI. 11: 1-4, PI. 12, PI. 13). The pottery was ar-ranged by type and only some parallels were sought. As there are not enough sites with contemporary material in thè immediate area, parallels were sought in Austria, which is not really methodologically justifiable on thè grounds of regional differences, although this, at least, generally helped in thè analysis. Only rarely do vessels give a date (or origin) in thè sccond half of thè 13lh Century and thè first half of thè 14Ih Century, thè great majority belonging to thè 15,h and thè first half of thè 16th Centuries. Glass has a similar chronolo-gical range. Fragments of droplet form (PI. 13: 6, 7) can be dated in thè Late Middle Ages, whilst thè small glass from similarly decorated turquoise glass (“Krautstrunk”) (PI. 13: 8), which shows a connection with thè German area, dates to thè 15/16th Century. At some lime in thè second half of thè 14111 Century, when thè new bridge over thè river Drava was erected, this site inside thè town gained in importance, as it was locatcd dose to thè crossroads of thè main town Street and thè highway, which ran into thè town across thè bridge and thè toll house. From this lime on-wards, thè material greatly increases. The house is mcntioned in thè archives from thè 18lh Century onwards as an inn ("At thè Golden Ostrich"), becomming an hotel in thè 19lh Century (Osterberger, thè present Hotel Mitra). On account of thè large quantity of ceramic material, such as beakers, jugs, pois and other vessels, it is inviting to suggest that there was an inn bere, wcll bcfore ils first mention in thè writtcn sources. Brane Lamut Pokrajinski muzej Ptuj Muzejski trg 1 SLO — 62250 Ptuj T. 1. Ptuj, Prešernova ulica 6, odpadna jama v kv. XV, izbor keramike. Pl. 1 Ptuj, Prešernova ul. 6, rubbish pit in kv. XV, selection of pottery. T. 2. Ptuj, Prešernova ulica 6, odpadna jama v kv. XV, izbor keramike. Pl. 2 Ptuj, Prešernova ul. 6, rubbish pit in kv. XV, selection of pottery. T. 3. Ptuj, Prešernova ulica 6, odpadna jama v kv. XV, izbor keramike. Pl. 3 Ptuj, Prešernova ul. 6, rubbish pit in kv. XV, selection of pottery. * ^.TOCWSlCTOr-Mit T. 5. Ptuj, Prešernova ulica 6, odpadna jama v kv. XV, izbor keramike. Pl. 5 Ptuj, Prešernova ul. 6, rubbish pit in kv. XV, selection of pottery. T. 6. Ptuj, Prešernova ulica 6, odpadna jama v kv. XV, izbor keramike. Pl. 6 Ptuj, Prešernova ul. 6, ruhhish pit in lev. XV, sclection of pottery. T. 7. Ptuj, Prešernova ulica 6, odpadna jama v kv. XV, izbor keramike. Pl. 7 Ptuj, Prešernova ul. 6, rubbish pit in kv. XV, selection of pottery. T. 8. Ptuj, Prešernova ulica 6, odpadna jama v kv. XV, neglazirana pcčnica. Pl. 8 Ptuj, Prešernova ul. 6, rubbish pit in kv. XV, unglazed slove tile. T. 9. Ptuj, Prešernova ulica 6, prizidek hiše, neglazirana pečnica. Pl. 9 Ptuj, Prešernova ul. 6, house extension, unglazcd slove tile. T. 10. Ptuj, Prešernova ulica 6, izbor keramike, A - odpadna jama v kv. I, B - odpadna jama v kv. IX, C - odpadna jama ob robu izkopa. Pl. 10 Ptuj, Prešernova ul. 6, selection of pottery, A - rubbish pit in kv. I, B - rubbish pit in kv. IX, C - rub- bish pit at thè edge of thè excavation. T. 11. Ptuj, Prešernova ulica 6, izbor keramike, A - odpadna jama v kv. XV, B - prizidek hiše. Pl. 11 Ptuj, Prešernova ul. 6, selection of pottery, A - rubbish pit in kv. XV, B - house extension. \ // A T. 13. Ptuj, Prešernova ulica 6, odpadna jama v kv. XV, izbor stekla. A: 1, 3-6 odpadna jama v kv. XV, 2 - vrhnja plast, B: jama 1 pri vrhu. Pl. 13 Ptuj, PreSemova ul. 6, rubbish pit in kv. XV, selcction of glass. A: 1, 3-6 rubbish pit in kv. XV, 2 - upper layer, B: pit 1 at thè top. Ptujski arheološki zbornik ob 100-letnici muzeja in Muzejskega društva (1993) str.: 629-636. GEOFIZIKALNE MERITVE NA RIMSKODOBNEM ARHEOLOŠKEM NAJDIŠČU OB VESPAZIANOVI ULICI NA PTUJU BRANKO MUŠIČ Uvod Vse geofizikalne metode v arheologiji temljijo na dejstvu, da se razlikujejo fizikalne lastnosti arheoloških ostalin od fizikalnih lastnosti tal, kjer ležijo. Te so opredeljene z vsoto funkcij, v katerih nastopajo kot spremenljivke vse fizikalno-kemične lastnosti materialnih ostalin in tal. Gre za zelo številne parametre, ki jih zaradi heterogenosti in anizotropnosti arheološkega najdišča kot geofizikalnega medija zelo težko kontroliramo. Le poznavanje velikega števila teh parametrov nam omogoča pravilno odločitev pri izbiri najprimernejše geofizikalne merilne tehnike. To izbiro vselej narekujejo pričakovane razlike v fizikalnih lastnostih med arheološkimi ostalinami in medijem, v katerem so. Sam tip ostalin je pri tem drugotnega pomena. Najboljši rezultat dobimo praviloma takrat, kadar merimo na istem terenu več fizikalnih parametrov hkrati. Običajno uporabljamo meritve električne upornosti in jakosti ma-gnetizacije tal. V našem primeru smo zaradi okoliščin uporabili le prvo metodo. Medtem ko je potrebni pogoj za izvajanje meritev električne upornosti tal izpolnjen že, če je možen fizični kontakt med elektrodami in tlemi, so zahteve za meritev sprememb v jakosti magnetnega polja precej številnejše. Najpomembnejša je vsekakor ta, da ne sme biti v neposredni bližini nobenega umetnega izvora megnetnega polja. To pa onemogoča uporabo magnetometrije domala v vseh urbanih okoljih. Namen geofizikalne prospckcije in dosedanje arheološke raziskave Geofizikalne meritve ob Vespazianovi ulici na Ptuju smo opravili v sodelovanju s Pokrajinskim muzejem Ptuj 14. aprila 1991. Lokacija je zanimiva iz najmanj dveh različnih aspektov. Povod za meritve je bil vsekakor arheološke narave, hkrati pa naj bi z meritvami podali še oceno potenciala, ki ga dajejo geofizikalne meritve pri odkrivanju arheoloških arhitekturnih ostalin v urbanem okolju. Na takšnih lokacijah pričakujemo kontinuirano poselitev skozi daljša obdobja, kar ima za posledico kompleksno arhitekturno zapuščino s številnimi prezidavami oziroma časovno različnimi fazami gradnje z različnimi materiali, ki jih običajno spremljajo še ruševinske plasti. Pričakujemo lahko še dodatne šume oziroma motnje zaradi sodobnih infrastrukturnih objektov, ki jih v večini primerov brez natančnih načrtov le težko identificiramo. Iz objavljenih rezultatov arheoloških izkopavanj iz začetka stoletja (Skrabar, V. 1904, 189-214) sta razvidna potek izkopnih polj in tloris odkritih zidov. Avtor pa v članku ne podaja natančnega položaja arheološkega najdišča v prostoru. Iz objavljene dokumentacije je razvidno le, da gre za številne in dobro ohranjene arhitekturne ostanke ter njihov položaj glede strani neba. Namen geofiziklnih meritev je bil odkriti položaj zidov pod zemeljskim površjem, ki bi jih lahko povezali s tlorisi arhitektur in tako ugotovili natančno prostorsko lego celotnega arhitekturnega kompleksa. V ta namen smo z geofizikalnimi meritvami zajeli travnato površino med Vespazianovo ulico in potokom Studenčnica na skupni površini 4000 m2 (sl. 1). Sl. 1: Položajna skica terena, ki smo ga zajeli z geofizikalno prospckcijo. Fig. 1: Localional plan of the terrain, which was subjeeted lo gcophysical prospcction. Terenski postopki in obdelava rezultatov Za geofizikalno prospckcijo smo uporabili metodo geoclcktričnega kartiranja (sl. 2). S konfiguracijo elektrodnih dvojčkov smo merili relativne spremembe v električni upornosti v horizontalni smeri do globine ok. 1 m. Prednost te metode je visoka občutljivost že na majhne spremembe v električnem polju pod zemeljskim površjem. 1 5-50 m r nepremičnih Sl. 2: Shematski prikaz elektrodne konfiguracije in logistike meritev pri geoelek- tričnem kartiranju. Fig. 2: Schematic representation of thè electrode configuration and the logisties of measurement in geoelectrical mapping. razdalja med prečnicami SI. 3: Meritve električne upornosti pri geoelektričnem kartiranju izvajamo vselej v pravilni mreži. Fig. 3: The measurement of elcctrical resislivity in geoelectrical mapping is always carried out in a regular grid. 4-Ohm m Tipiòni profil el. upornosti za metodo elektrodnih dvojčkov merilni instrument -Ohmm ■jarek Sl. 4: Z metodo elektrodnih dvojčkov merimo relativne spremembe električne upornosti po višini ozadja. Fig. 4: The relative change of electrical resistivity, as it reiates to thè height of thè background, is measu- red with thè twin probes array. SI. 5: Grafični prikaz “surovih” vrednosti električne upornosti. Fig. 5: Graphic representation of the “raw" readings of electrical resistivity. To razlagajo s tem, da merimo električno napetost v neposredni bližini tokovne elektrode, kjer je gradient električnega toka največji (A. Clark 1990, 46). Vrednosti električne upornosti smo odčitavali v pravilni mreži z razdaljo 1 m med memimi točkami in v prečnicah z medsebojno razdaljo prav tako 1 m (sl. 3). Osnovna tipa anomalij, ki ju dobimo s to elektrodno postavitvijo, vidimo na sliki 4. Povišane vrednosti nasproti ozadja predstavljajo odziv objektov visoke električne upornosti (zidovi), medtem ko vrednosti nižje od ozadja v splošnem pomenijo jarke. Pri obdelavi podatkov smo mrežo “surovih" vrednosti (sl. 5) zgostili z bilineamo interpolacijo in tako dosegli podoben učinek, kot če bi bila pri meritvah razdalja med memimi točkami in prečnicami le 0,5 m (sl. 6). Za procesiranje slik smo uporabili manipulacije s histogrami, s čimer smo razdelili za nas zanimiv interval vrednosti električne upornosti na 12 oziroma 16 sivih tonov (sl. 5 in 6). Tako določimo, kako bodo razpoložljive intenzitete (sivi toni) prirejene območju izmerjenih vrednosti (Aspinall, A. & Haigh, J. G. B. 1988, 305). Razne “gladilce” (obteženi filtri srednjih vrednosti) smo uporabili za glajenje visokih frekvenčnih anomalij (zaradi sprememb v kontaktni upornosti ob vsakokratnem stiku elektrod s podlago) (Aspinall, A. & Haigh, J. G. B. 1988, 304). Del računalniške obdelave smo opravili s programom Uniras na grafični postaji na Univerzi v Durhamu (Velika Britanija), del pa s programom Idrisi 4.0 in Image Performer 2.01 na Oddelku za arheologijo Univerze v Ljubljani. NAD 86 85 - 86 84 - 85 82 - 84 81 - 82 80 - 81 79 - 80 78 - 79 76 - 78 75 - 76 74 - 75 I I POD 74 □ □ □ □ a 'o X) N O Sl. 6: Interpolirane in filtrirane vrednosti. Fig. 6: Interpolati»!! and filtration of the readings. Interpretacija rezultatov meritev Iz slik 5 in 6 ter interpretacije na sliki 7 vidimo, da je za nas zanimivo območje visokih vrednosti električne upornosti omejeno predvsem na vzhodni del premerjenega terena. To se ne sklada povsem z našimi pričakovanji. Po teh naj bi bile prisotne tovrstne anomalije, ki pomenijo odziv arhitekturnih ostankov, na vsej površini. Iz tega lahko sklepamo, da arhitekturnih ostankov na zahodnem delu ni oziroma da ležijo v večji globini. Drugi domnevi dajemo manjši pomen, ker bi dobili tudi v tem primeru vsaj šibke spremembe v električni upornosti tal. Na grafičnih izrisih (sl. 5 in 6) lahko ločimo dva glavna tipa anomalij (sl. 7: A in B). Razlikujeta se tako po jakosti kot po usmerjenosti in notranji strukturiranosti. Pri |Interpretacija rezultatov geofizikalnih ineritev:| Električna upornost tal Ptuj april 1991 20 m ::Sl;lPl anomalije A anomalije B Sl. 7: Interpretacija rezultatov geofizikalne prospckcije. Fig. 7: Interprclation of the rcsults of gcophysical prospcction. anomalijah, ki jih združujemo v skupino A, se visoke vrednosti upornosti tal grupirajo v posamezne “otočke”, ki potekajo v sicer šibko izraženih, vendar opaznih linijah. Ta tip anomalij je v splošnem značilen za odziv ozkih linearnih struktur visokih upornosti (=zidovi) (Aspinall, A. & Haigh, J. G. B. 1988, 304). V območju B so izmerjene vrednosti znatno višje. Jasno je vidna le generalna smer podpovršinskih struktur, ne pa tudi notranja strukturiranost in namembnost le-teh. Na tem mestu lahko pričakujemo plitvo pod površjem zid, cesto, nasip, ruševine ali infrastrukturni objekt. Če primerjamo rezultate geofizikalnih meritev z objavljenimi risbami tlorisov stavb, odkritih pri arheoloških izkopavanjih (Skrabar, V. 1904, 196), pridemo do naslednjih sklepov: linearne anomalije na območju A se v večjem delu zelo dobro ujemajo z delom tlorisa pri izkopavnjih odkritih arhitektur. Vendar gre po naših izračunih na tem mestu za razliko ok. 40° med smerjo v poročilu izrisanih tlorisov in usmeritvijo anomalij na rezultatih geofizikalnih meritev. Razlog za ta precejšnji odklon nam je za sedaj še neznan. Anomalije B ne moremo povezati z nobeno od znanih struktur in lahko pravo vrsto tega objekta odkrijejo šele arheološka izkopavanja. Zaključki Na podlagi dobljenih rezultatov lahko sklepamo, da so meritve električne upornosti v takšnih situacijah koristne predvsem v ugotavljanju prisotnosti, obsega in stopnje ohranjenosti arhitekturnih ostalin. Rezultati ne izpolnjujejo vseh pričakovanj, predvsem glede natančnosti informacije o arhitekturi ostalin. Celokupna informacija glede arheološkega potenciala terena, cenenost in kratek čas, potreben za terensko delo, nedvomno opravičujejo uporabo geofizikalnih merilnih tehnik tudi na zahtevnejših terenih v urbanih okoljih. LITERATURA: ASPINALL, A. & HAIGH, J. G. B. 1988, A re-view of techniques for thè graphical display of gcophysical data, BAR Int. Ser. 446(ii), 295-307, Oxford. CLARK, A. 1990, Seeing Beneath the Soili, Pro-specting methods in archaeology, B. T. Batsford Ltd., 176 pp, London. SKRABAR, V. 1904, Ròmische Fonde in Pettau. Mittheilungen der K. K. Central-Commisson fùr Erforschung und Erhaltung der Kunst- und Hi-storischen Denkmdle XXX, 189-214, Wien. GEOPHYSICAL SURVEY ON THE ROMAN PERIOD SITE ON VESPAZIANOVA ULICA IN PTUJ Summary The purpose of thè gcophysical prospcction on the archaeological site on Vespazianova ulica in Ptuj was twofold. The rcason for thè survey, at any rate, the archaeological conditions, as it might be possible with survey to estimate thè potenlial, offered by gcophysical measurements, fot thè detection of archaeological architcctural remains in an urban context. On such a location, one expeets continuous settlement over a long period of time, which resulta in complex architcctural remains with numcrous additions or chronolo-gically different phases of building with different materials, which naturally tum into layers of collapse (rabbie). One expeets extra “noise" or disturbancc due lo modem infrastractural dementa. From thè publication of thè resulta of archaeological excavations at thè beginning of thè century (Skrabar, V. 1904, 189-214), thè course of thè excavated area and thè pian of thè walls, discovered, can be un-derstood. However, thè author did noi provide a more detailed spallai location of thè archaeological site. It can only be leamed from thè published documentation that there were numerous, well-preserved architectu-ral remains and their position within thè site. The purpose of thè geophysical survey was to find thè posi-tion of thè walls below thè ground surface, which would then be possible to relate this to thè pian of thè ar-chitecture and so spatially locate thè whole architectural complex. Geophysical methods in archaeology are based on thè faci that thè physical properties of archaeological remains differ from thè physical properties of thè soil in which they He. The choice of thè most suilable geophysical survey technique is largely dictated by thè expected differences in thè physical properties be-tween thè archaeological remains and thè medium in which they He. The type of remains, themselves, bave, in this case, a secondary meaning. The method of geoelectrical mapping was used for geophysical prospec-tion (flg. 2). Using a twin probe array, thè relative change in electrical resistance was measured in an horizontal direction (flg. 4) to a depth of c. 1 m. The main reasons for such a decision were thè speed of com-pletion of thè survey and thè high sensitivity of this array to small changes in thè electrical field below thè ground surface. This is explained by thè faci that thè electrical voltage is measured in thè immeadiate vici-nity of thè current-bearing electrodes, where thè gradient of thè electrical current is greatest (Clark, A. 1990, 46). On thè graphic plots (figs. 5 and 6), two types of anomalies are distingushed (figs. 7). They are diffe-rentiated by strength, direction and internai structure. Within thè anomalies, which comprise group A, thè high readings of soil resistivity group in a series of “spots” (so-called aliasing), which run as weakly ex-pressed, but noticeable lines. This type of anomaly is, in generai, characteristic for thè response of linear structures of high resistance (*walls) (Aspinall, A. & Haigh J. G. B. 1988, 304). In zone B, thè recorded readings are considerably higher. Only thè generai direction of thè sub-surface structure can be clearly seen, not its internai structure and function. Here, one might expeci a wall, road, bank, rubble or an infrastructu-ral object just below thè surface. If one compares thè results of thè geophysical survey with thè published drawings of thè plans of thè structures, found during archaeological excavation (Skrabar, V. 1904, 196), thè following conclusions can be reached. The linear anomalies in zone A match well to a large degree with part of thè pian of thè excavated architecture. Zone B cannot be linkcd with any of thè known structures and thè trae nature of this object may only be determined by archaeological excavation. Branko Mušič, dipl. inž. geol. Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta. Oddelek za arheologijo Zavetiška 5 SLO - 61000 Ljubljana ŠTUDIJSKI gi ^oockukJ "ru i Domoznanski oddelek PTUJSKI KNJIŽNICA IVANI