ŽENSKA V MILIČNIŠKI UNIFORMI
Trd poklic, a ne vedno brez čustev
V zadnjem času vedno bolj izginja nekoč povsem samoumevna delitev na »ženske« in »moške« poklice. Tako bodo žene prazno-vale svoj dan tudi na takih delovnih mestih, ki so jim bila precej nedosegljiva. Bno teh je poklic miličnika. Ženske se vse bolj uveljavljajo tudi na tem področju, čeprav je to delo, ki med Ijudmi še vedno velja za nekoliko nenavadno, če ga opravlja ženska.
Kaj menijo o tem, sem povprašala prav tiste, ki ga opravljajo. Poiskala sem jih na Upravi za notranje zadeve Ljubljana mesto. Prijetni sogovorni-ci, miličnica Barnarda Srpak in nižja inšpektorica Lidija Dimič sta mi pri-jazno odgovorili na vsa vprašanja.
»Pred leti je bila ženska v milični-ški uniformi za ljudi prava atrakcija. Na ulicah so se ozirali za miličnicami, najbrž tudi komentar ni izostal... Kako ste vi doživljali tisto začetno obdobje?« sem vprašala tovarišico Dimičevo.
»Res so nas občani sprva sprejeli z velikim nezaupanjem in veliko pri-•pomb je padlo na žensko-miličnico. Danes tega ni več; ljudje so se nas že privadili in tudi videli, da je ženska lahko prav tako uspešna v tem pokli-cu, kot so naši kolegi. Enako dobro zna rešiti kak problem, pomagati v prometni nesreči, pisati zapisnike ali pa svetovati občanu, ki jo prosi za pomoč; sposobnosti ne gre meriti po spolu, mar ne?«
»Kako pa so vas sprejeli kolegi?« »V* kolektivu so nas sprejeli kot enakopravne člane. No, tudi oni so se morali najprej nekoliko privaditi na ženske v njihovih vrstah; danes ni nobenih nesporazumov in prav lepo sodelujemo.«
Prvič so se pojavile miličnice na ljubljanskih ulicah leta 1974, prva ge-neracija miličnic pa je opravila šola-nje leta 1975.
Stevilo deklet, ki bi se želele vklju-čiti mednje, pa vse bolj narašča. Kakšna je pot v ta poklic, je povedala Bernarda Srpak, miličnica, ki oprav-lja delo v sektorju za stalno dežur-stvo UNZ Ljubljana - mesto.
»Sola za miličnice in miličnike je v Ljubljani, imamo pa še dislocirana
oddelka v Mariboru in Kopru. Sama sem obiskovala šolo v Ljubljani. Predmetnik oziroma program je za oba spola enak, torej brez razlik za ženske. Obsega splošne predmete in en tuj jezik, posebne, kot npr. kazen-sko pravo in podobno, praktični po-stopek, razne borbene veščine, ki jih zajema samoobramba...«
»Prav gotovo so za sprejem določe-ni nekateri pogoji, ki jih mora kandi-datka za miličnico izpolnjevati...«
»Pogoji so enaki kot za moške; so pa splošni in nekateri posebni: Med splošne sodijo npr. zdravstveno sta-nje, da je državljan SFRJ, posebno da ima končano srednjo ali srednjo
strokovno šolo, k posebnim pogojem pa sodi, da je kandidatka polnoletna in ne starejša od 27 let, da obvlada slovenski jezik, da je moralno-poli-tično neoporečna, da ni bila v kazen-skem postopku, pa še nekateri.«
»Kako pa poteka praktično delo?« »Potrebna je enoletna praksa na po-staji milice, potrebno je opraviti stro-kovne izpite; samo šolanje traja eno leto, pripravniška doba pa od enega do največ dveh let, odvisno od prejš-nje izobrazbe. Pripravnico v delo uvajejo izkušeni kolegi, ki jo sezna-njajo z najrazličnejšimi problemi in delovnimi nalogami milice: spozna delo z mladoletnimi osebami, vpraša-nja javnega reda in miru, javne mora-le, cestno-prometne predpise; več-krat dela pripravnik tudi v notranjih službah, kot dežurni na primei*. Za-posli se lahko na postajah milice s splošnim delovnim področjem, kjer se srečuje z vsemi nalogami, ali pa na postajah milice s posebnim delov-nim področjem: to so mejna, promet-na in železniška milica.«
»Vaše delo je združeno z obilo ne-prijetnostmi, nevarnostmi, veliko od-govornostjo - včasih je tudi vaše živ-ljenje ogroženo. Kako se to sklada z žensko?«
»Veste, ženska je in ostaja ženska, čeprav nosi uniformo. Na splošno ve-lja, da vedno mora prevladati razum nad čustvi, toda ko vidiš na kraju nesreče, kamor si prihitel- na pomoč, da umira otrok materi v naročju... smo ljudje kot vsi drugi... prizadene te taka stvar, saj nismo, kot stroji, brez čustev...«
Tovarišica Lidija Dimič je zaposle-na na UNZ Ljubljana-mesto na de-lovnem mestu nižjega inšpektorja v inšpektoratu milice UNZ; dela v sku-pini za organizacijo in razvoj milice, kjer je poudarek na izobraževanju in vzgoji njihovega kadra. Tudi sama še študira ob delu, za kar ima določene ugodnosti. Za seboj ima že študij pe-nologije na Pedagoški akademiji, se-daj pa nadaljuje drugo stopnjo na FSPN-sociološka smer.
»Študiranost sama po sebi nič ne pomeni, če želi nekdo zaposlitev pri nas. Vseeno je, ali je doktor ali le gimnazijski maturant: oba morata opraviti enako pot od začetka: pri-pravništvo, nato služba miličnika, še-le nato je možno »napredovati« na višje delovno mesto! Seveda pa je za to potrebno pokazati osebno odgovo-ren odnos do dela, ki je specifiCno pri nas, pa delavnost, prizadevnost... Pokazati je treba res veliko, da te predlagajo za drugo, odgovornejše mesto!«
»In ob koncu: kaj bi svetovali mla-demu dekletu, ki si želi postati milič-nica?«
»Predvsem naj se ne odločajo za ta poklic zaradi nekih iluzij: ni dovolj samo veselje do nošenja uniforme; prav ta uniforma združuje vse velike telesne napore, tveganja,' odgovor-nost in požrtvovalnost, delo v globo-kem snegu in poleti izpostavljenost vročini... Seveda je naše delo tudi zanimivo; predvsem mislim na dina-mičnost. Človek, ki v poklicu išče to komponento - med drugimi, seveda - jo bo v tem poklicu prav gotovo našel!«  '                                D. Vodopivec