Obrambni vestnik. = »Impertinentna mistifikacija«. V članku, ki ga je v zadnji naši številki na uvodnem mestu objavil tov. Jelenc, stoji tudi stavek: »Seveda programa, ki ga nam sestavlja sedaj dr. Tuma v Gorici in podpisuje tov. Hreščak — jaz ne vem, če je res, tržaška »Edinost« trdi tako — Zaveza nima in ji ga tudi ni treba.« — Ta stavek, ki od strani Jelenca nasproti tov. Hreščaku temu poslednjemu ne očita nič tega, kar mu je očital tržaški list, temveč z negacijo celo izpodbija trditev, je tov. Hreščaka razburil tako, da je napisal na Jelenčev naslov v »Zarji« z dne 8. aprila t. 1. (št. 826) odprto pismo, ki je tako osebno in žaljivo, da ga moramo zavrniti z vso odločnostjo, poudarjajoč, da v tem tonu naša polemika ne srae iti naprej! »Začeli ste lepo počasi z zavijanjem in podtikanjem in dospeli ste v razmeroma kratkem času do rekorda — do impertinentne mistifikacije. Vidi se, da ste v svo- jem elementu.« — »Način boja ... je nevreden poštenih ljudi, je revolverski.« — »Zdi se, da je nesramnost združena pri Vas z neznatno mero poguma.« — »Jaz pa dvomim, g. Jelenc, da bi Zavezi koristila Vaša intimnost z lažnivo dvojico J. Č-em in Edinostjo.« — Kdor pozna tov. Jelenca, kdor je prebral njegov članek in kdor ve, da je provzročil to polemiko tov, Hreščak s svojim člankom v »Naših Zapiskih«, ki sarao pavšalno sumničijo in vsevprek žalijo in natolcujejo, ta mora priznati, da je šel Hreščak s svojira odprtim pismom daleč preko meje dopustnosti in dostojnosti. Mi tako pisavo obsojamo, a je z enako kvaliteto ne moremo zavračati. — Kaj ukrene tov. Jelenc v obrambo tako kruto žaljene svoje osebne časti, nam ni znano. Mi proti takemu načinu sedaj zgolj osebnega boja sarao protestujemo! Dosežen je rekord nestvarnosti — »Slovenec« in »Domoljub« sta potisnjena v ozadje! = Pomanjkanje učiteljstva na Srbskem. Poročali smo že, da rabijo 800 ljudskošolskih učiteljev in učiteljic na Srbskem že sedaj, za popolno uredbo ljudskega šolstva pa bo treba vsega skupaj do 1400 učnih oseb. Iz inozemstva se je priglasiio mnogo učiteljev, toda težave jim dela srbski jezik. Kakor poroča »Srbska korespondenca«, ustanovi srbska vlada v Belg-radu in tudi v drugih večjih mestih posebne tečaje, da si v njih pridobi izvensrbsko učiteljstvo potrebno kvaliiikacijo. »Gorenjec« že poroča, da so šli na Srbsko štirje liberalni učitelji. K temu pa še pristavlja, da jih ni prav nič škoda; sploh b.i mu bilo najljubše, da gredo iz kranjske. dežele vsi napredni učitelji, češ: »Bo vsaj mir pred njimi!« Temu nasproti pravi jako umestno »Sava«: »No, tako hitro se to ,še ne bo zgodilo. Napredno nčiteljstvo želi ostati še v prihodnje na kranjskih tleh, ker je namreč prav sedaj treba odločnih mož, ki imajo pogum, da se postavijo trdno v bran klerikalni izprijenosti, ki žuga z nasilno korupcijo okužiti ves slovenski narod. Pač pa se čuje, da namerava iti nekaj krščansko mislečih učiteliic na Srbsko, ker je njih število tako naraslo, da v doglednem času pri vsi svoji zunanji pobožnosti ne bodo dobile še tako kmalu zaželenih učnih mest. Šeiredakter »Gorenjca« dobro pozna svoje ljudi. Kot globoko veren mož se je baje ponudil, da jih spremi na srbska tla. Zdi se mu, da bi bilo vendarle možno, da zamenjajo sčasoma v srbski službi svoje rimsko katoličanstvo in izstopijo iz katoliške vere. Čisto prav je, če pridejo vse te izseljenke pozneje zopet nazaj na slovenska tla. Glavno pri tej izselitvi bi pravzaprav bilo, da ostane stalno v Srbiji »Gorenjčev« šefredakter Ant. Koblar. Bo vsaj mir pred njim!«