ZAPISKI IZ  PREDALA
ODMEVI  Z  EKRANA  66
Filip  K a 1 a n
15. VI. 1966
Zaključna    oddaja o    sezoni    1965166 Dragi, gledalci,
priznati moram, da se strinjam malone dobesedno z vsemi načelnimi izjavami, ki smo jih .slišali v razgovoru z našim poljskim gostom, z igralcem in režiserjem, direktorjem in pedagogom Janom Swider-skim. saj ste nemara že opazili, da se v mojih televizijskih samo-govorih obnavljajo podobne misli o problemih igralske stvarilnosti in režiserske domiselnosti in o magični sili vseh tistih avdiovizualnih izrazil, ki se iz njih poraja gledališka umetnost — in tako se mi zdi, da ni odveč, če ponavljamo znova in znova te stare in preizkušene resnice, da je sklicevanje na talent pogosto le izgovor tistim nerazbo-ritim igralcem, ki neradi delajo, in da tudi režija ni stvar svetega Duha. marveč zadeva znanja in metode, in da se poraja prava gledališka kultura vselej le iz nerazdružnega sožitja teorije in prakse.
Nazoren dokaz za takšno kulturo nudi gostovanje varšavskega Dramskega gledališča z dognano uprizoritvijo Diirrenmattove nezgo-dovinske komedije o zgodovinski osebnosti zadnjega rimskega cesarja, znane z nazivom Romulus Veliki:
Ta uprizoritev v režiji Ludwika Reneja z Janom Svviderskim v naslovni vlogi je nedvomni rezultat znanja in metode, razumnega dramaturškega razbora in dosledno izpeljane režijske zamisli, zgledne v nazornem poteku komedijske zgodbe in v tipološki raznolikosti komičnih figur, usmerjene povsem nevsiljivo v komedijantsko bravuro osrednjega igralca. Ta bravura Jana Swiderskega je resda zgrajena povsem zavestno na domiselnem izboru mimičnih in gestikulativnili nadrobnosti, vendar se gledalci predajajo tej bravuri brez vsakršnih pridržkov, zakaj ta čudaški cesar, ki ne mara cesarstva, je tako nenavadno celovita zmes prisebnosti in neprisebnosti, dejavnosti in lenobnosti, bistroumnosti in ostarelosti, da si sani avtor, ta solidni gledališki urar švicarskega rodu, ne more želeti spretnejšega pomočnika za vzdrževanje tega preciznega moralističnega stroja, ki se nam ponuja z zaščitnim znakom svetovno znane firme Friedrich Diirrenmatt.
O drugih dveh uprizoritvah istega režiserja se ta pritrdilna sodba ne da ponoviti:
Gre za Millerjevo dolgovezno spoved o neuspelem zakonu s filmsko lepotico Marvlin Monroe. uprizorjeno tudi pri nas z zahtevnim naslovom Po padcu — in za humoristični vaudeville Deveti pravičnik uspešnega poljskega komediografa Jerzvja Jurandota. Nekaj tega, da v avditoriju ni takšnega odziva kakor pri Diirrenmattu, sta kriva že avtorja sama. zakaj Millerjevo avtobiografsko tarnanje o politični in seksualni zmedenosti ameriškega intelektualca je tako neduhovito, da
68
ne daje prave spodbude za uspešno uprizoritev — Jurandotove anek-dotične pripombe na koruptnost današnjega sveta pa tudi nikoli ne prerastejo v takšno satirično ihto. da bi zares vznemirile moralno zavest gledališkega avditorija. Tako prehajata ti prizadevni uprizoritvi iz žive kulturne prizadetosti v hromo gledališko rutino. Na videz je tu vse kakor pri Diirremattu, le prave iskre ni. Tako nekako kakor pri Korunovem Mara tu (le da tu niti metode ni): veliko paše za oči in malo resnične vznemirljivosti. vsi so v navidezni norosti povsem normalni, celo solisti, medicinsko povedano: b. p. — brez posebnosti.
Brez personalnih posebnosti je vsaj na prvi videz tudi Compagnia del Teatro italiano. ki je gostovala pri nas pred Poljaki — očitna izjema je le Peppino de Filippo. direktor in dramaturg in režiser in prvi igralec, skratka, pravi principal te živahne družine. Peppino je najmlajši v sloviti napolitanski trojki de Filippov. letnik 1903, tri leta mlajši od znamenitega Eduarda in pet let od spretne Titine. prav tako kakor brat in sestra igralec in režiser in komediograf na odru in v filmu in prav tako kakor onadva zakoniti potomec stare commedie dellarte, z drugo besedo — igralec z vsemi prilastki prvobitnega ko-medijantstva. komedijant, ki zna igrati komedijo, igrati z vsemi podedovanimi  umetnijami  ljudskega burkaštva.
V Machiavellijevi Mandragoli. ki jo je Peppino po starem besedilu Tudi sam režiral, je razkazoval z zadržano gestiko vse te komedi-jantske umetnije v vlogi pohlepnega in prebrisanega fra Timoteja, mnogoumen kakor renesančna sla po življenju in nedvoumen kakor Peppino iz današnje družine de Fillippov. \se drugo je spremljava, komedijska spremljava privlačnih figur z lepimi oblekami po renesančnem kroju, sodobnih po mimiki in gestiki. živahnih v mediteranski zgovornosti, obdarjenih s podedovanim čutom za učinkovit nastop v javnosti. Vse to na preprostem igralnem podi ju — Jaccfues Copeau bi ga imenoval le treteau nu — pred nevtralnim prospektom z grafično podobo Maehiavelli jevega mesta ob Arnu.
Tako je bilo. kakor si zamišljamo živo ljudsko gledališče, živahno in zgovorno in na vso srečo brez stilnega spakovanja. italianissimo. če bi šlo le za prilastka živahnosti in zgovornosti, strokovno na meji med nadarjenim amaterizmom in podedovanim profesionalizmom, skratka, za večino med nami. za preproste gledalce in za poročevalce brez predsodkov — očarljiva gledališka zabava.
Povsem nezabavni so bili nemški amaterji iz Leverkusena. Ti so igrali dve enodejanki. Prva je nezahtevna igra o talcih z naslovom Chouvillski norec, zajeta iz francoskega odporniškega gibanja, napisal pa jo je avstrijski pacifist Heimo Burgstaller — druga je komedijska konfekcija pokojnega igralca Curta Goetza, naslov: Pravljica, podnaslov: Kičasta dogodivščina, tema: Ljubezen? z veliko začetnico in z vprašajem na koncu. O poizkusih teh prizadevnih amaterjev ni kaj povedati, le to, da sama prizadevnost še ni amaterizem v žlahtnem pomenu te besede. To pripombo si morata zapisati v kroniko Gledališka akademija in Ljudska univerza v Ljubljani: povabili smo jih, te mlade ljudi, ker so pod patronanco visoko organizirane in zgledno
69
vzdrževane Ljudske univerze v Leverkusenu, ki že dolgo in uspešno sodeluje s slovenskimi ustanovami.
Med zabavne epizode v gostovalni vročici, ki je zajela naša gledališča ob zaključku letošnje sezone, velja šteti dva uspela nastopa — prvi so bili ameriški študenti z univerze v Cansas Citv (tudi ti gostje ljubljanske akademije), ki so prikazali v revijalnem izboru značilne odlomke iz vseli zvrsti domače dramatike ob živahnem odzivu televizijske in gledališke publike — drugi so bili mladi slovenski igralci, ki so na spodbudo podjetnega francoskega lektorja gospoda Milla igrali kar v izvirniku dve preizkušeni burki pariškega bulvarja. Courtelinovo La Paix chez soi in Fevdeaujevo Feu la Mere de Ma-dame, igrali tako sproščeno, da so bili deležni veliko aplavza vsi, kar jih je bilo, Grbčeva in Ivane, Tkačeva in Muck, pa tudi Jurij Souček, ki je obe komediji na oder postavil.
S tem gostovalnim epilogom se naše gledališko leto polagoma izteka in malone za vsa naša gledališča bi lahko povedali ta dvoumni zaključek:
Dogajanja je bilo več kakor dogodkov, samoupravnosti več kakor samodejavnosti, izdatkov več kakor dohodkov, uradnih priznanj več kakor javne podpore, storitev več kakor stvaritev — in želimo si le še to. naj nam ta pogled v preteklo leto ne skali razgleda v prihodnje dni.
8. XI. 1966.
Nemara se še spominjate, kako so moji lanski televizijski samo-govori o gledališki dejavnosti pri nas zašli v zelo dvouinen zaključek, saj sem moral naposled kratko in malo priznati, da je bilo dogajanja več kakor dogodkov, samoupravnosti več kakor samodejavnosti, izdatkov več kakor dohodkov, uradnih priznanj več kakor javne podpore, storitev več kakor stvaritev, in da si želimo le še to, tako sem rekel, naj nam ta pogled v preteklost ne skali razgleda v prihodnje dni.
Te dneve že doživljamo in status praesens žal še ne kaže bistvenih sprememb v primeri z lanskim letom, vsaj v tem ne, kar se samoupravnosti tiče, saj izdatki še zmerom presegajo dohodke in tako se samouprava naših gledališč omejuje še zmerom na to. da se na neštetih nesklepčnih sestankih obravnavajo neplačani računi iz lanske sezone in nenakazane dotacije tistih družbenih organov, ki jih je pravna govorica naše samoupravnosti počastila s poetičnim nazivom ustanoviteljev.
To očitno nesorazmerje med željami in resničnostjo, med zahtevami in obljubami, med načrti in spodbudami za izvedbo teh načrtov zavira polet naše gledališke dejavnosti že od nekdaj po starem pregovoru primuni vivere, deinde philosophari, in tako se začenja tudi letošnja sezona kakor po navadi, da je dogajanja več kakor dogodkov in storitev več kakor stvaritev, ali z drugo besedo: vse te naše nove ali delno prenovljene uprizoritve so z malimi izjemami takšne, da količina prerašča kakovost, marljivost domiselnost, obrtna izkušnja umetniški navdih.
70
In če že ob tej priložnosti ne razpravljamo znova o izzivalnem posegu režiserja Mileta Koruna v uprizoritveno problematiko Cankarjevih iger, ki se obnavlja s predlanskim Pohujšanjem v prenovljeni izvedbi ljubljanske Drame in z letošnjo celjsko uprizoritvijo Narodovega blagra — ne moremo zamolčati dejstva, da je tudi Teden slovenskih gledališč, ki ga je med 17. in 22. oktobrom s požrtvovalno vnemo organizirala mariborska uprava, zdrsnil na linijo najmanjšega odpora. Poljudno povedano: vsa naša gledališča so se lotila te skupne preizkušnje le s tem preprostim premislekom, kako bi ali zabavala ali vsaj izzivala potrpežljive gledalce, da bi se škandalizirali.
Ljubljanska Drama je skušala zajeti oboje: tistim, ki se kakor že koli, ali zavoljo pretirane poročevalske vneme ali zavoljo nepriznanega snobizma radi ukvarjajo s problemi, je ponudila Korunovo Pohujšanje — tistim, ki hodijo v gledališče le zavoljo paše za oči in zavoljo nezahtevne blagoglasnosti, pa je dala Molkovo narodopisno zabavnost razlinhartovanega Matička. Veliko avdiovizualne zabavnosti so ponujala tudi druga gledališča — Celje s problemskim Korunovim Blagrom, Mestno gledališče ljubljansko s Herzogovo preizkušeno parado Mikelnove Inventure 65, Mladinsko gledališče iz Ljubljane pa s tisto navidezno modernizirano Pepelko, ki jo je iz pravljice in kabareta in z dodatki družbenosatiričnega spakovalija zvaril v sumljiv izdelek (z reklamno etiketo tako imenovane spektakularnosti) Alek-sandar Popovič, po vsem videzu zelo spreten agent mladinske jugo-komerciale.
Razprodaja teh petih iger je potekala zelo ugodno na tem našem gledališkem sejmu, saj so gledalci prišli na svoj račun, kakor smo včasih Tekli — zabavali so se ali razmišljali in občudovali so neugnani komedijantski polet naših igralcev, ki se že od nekdaj tako prostodušno prilagajajo spodbudnim in nespodbudnim domislekom naših režiserjev, pa naj gre za obnovo preizkušenih vrednot ali za eksperiment. Zadnji dve igri, obnovljeni po zelo dolgem premoru iz sporeda lanske sezone za mariborski teden slovenskih gledališč, nista doživeli tako živahnega odziva v avditoriju — prva že zavoljo očitne nevznemirljivosti dramskega besedila, ki uspava gledalce navzlic domiselni uprizoritvi, druga zavoljo očitne nedomiselnosii tistih igralcev, ki bi morali gledalcem ponazoriti vznemirljivost epizod in peripetij  v dramski zgodbi.
V prvem primeru gre za Babičevo tržaško praizvedbo Tavčarjevega Mrtvega kanarčka, v drugem primeru za Žižkovo mariborsko obnovo Grumovega dogodka v mestu Gogi, in za oba primera velja priznati režiserjema izvirnost in razgibanost in ubranost uprizoritvene zamisli. Nesreča je le v tem, da Jože Babic nima takšnega besedila in da Fran Žižek nima takšnih igralcev, da bi se ta zamisel uresničila tudi na odru in tako je gledališki rezultat pri obeh žal le polovičen, zakaj pri Babiču se gledalci ne marajo ujeti na Tavčarjevo besedilo, pri Žižku pa jih igralci ne prepričajo o vznemiri j i vosti Grumove drame.
Tako se v bežnem pregledu minulega mariborskega tedna prikazuje dejavnost naših dramskih gledališč v Ljubljani in v Mariboru. vCelj u in v Trstu, le da s tem pridržkom, da ta podoba ne obnavlja
71
tiste celote, ki bi jo dala naša gledališča, če bi obnovila v Mariboru res najbolj dognane uprizoritve iz lanske sezone. To podobo spreminja celo že začetek letošnjega gledališkega leta. saj so dale naše dramske družine že dve ali celo že tri nove uprizoritve, in čeprav je na prvi pogled še vse po starem, tako da količina prekriva kakovost in marljivost domiselnost in izkušnja navdih, se med temi letošnjimi poizkusi napoveduje vsaj ponekod tista težnja, ki spodbuja sleherno pravo gledališko stvarilnost — da bi bilo dogodkov več kakor dogajanja in stvaritev več kakor storitev, in vse to prastaremu pregovoru navkljub, ki nas vrača znova in znova iz varljivega blišča Talij i nega hrama v sivino družbene stvarnosti z ironičnim opominom, da velja primum vivere. deinde philosophari.
6. XII. 1966.
Sezona je že v polnem teku, saj sta dali samo obe vodilni ljubljanski gledališči — Drama in Mestno — skupaj že sedem novih uprizoritev. Prvi vtisi s teh gledaliških večerov so takšni, da je vse nekako v redu, le da vznemirljive niso, vsaj čez mero ne, te letošnje novosti, niti po izboru niti po izvedbi, z malimi izjemami sove. kakor po navadi. Zakaj to, kar se ponuja gledalcem v Drami in v Mestnem gledališču, ne pada nikjer pod evropsko povprečje, pri nekaterih uprizoritvah pa sežejo vsaj nekateri prizori čez. ponekod celo daleč čez to povprečje. Vse je tedaj tako, kakor se spodobi: slovensko gledališče takšno, kakršno je, kadar ga ne vznemirijo nenadni novi tokovi iz tako imenovanega velikega sveta, gledališče z izkušnjami in navadami, z vrlinami in slabostmi, z dediščino srednjeevropskega igralstva.
Tako si je izbrala Drama mimo ene slovenske novosti sama preizkušena besedila, zaznamovana z uspehi po velikih evropskih odrih:
Roberta Bolta zgodovinska drama o usodnem sporu med Henrikom VIII. in Thomasom Morom. uprizorjena prvič v Londonu v sezoni 1959/60. moralistična igra z razločnimi aluzijami na politično tiranijo današnjega časa in že zavoljo tega naslovljena tako kakor stara mora-Iiteta — Človek za vse čase, A Man for ali Seasons. In druga premiera: Johna Svnga grozljivo humorna komedija The Plavbov of the Western World, napisana in uprizorjena že leia 1907, v duhovitem prevodu Cirila Kosmača opisana z naslovom Vražji fant zahodne strani, danes že klasični zgled irskega poetičnega realizma. In še ena komedija, po gledališkem poreklu iz leta 1918, ironično melanholična igra I.uigija Pirandella o relativnosti sleherne resnice — Cosi e. se vi pare — pri nas že drugič uprizorjena, prvič v sezoni 1938/39 in tudi takrat že v prevodu Cirila Kosmača z naslovom Kaj je resnica. In ob teh treh že vsestransko preizkušenih igrah iz tujega sveta še slovenska novost, resda dokaj zapoznela novost, saj je bila napisana že med leti 1948 do t950 in objavljena že v letu 1958, le da doslej zavoljo nerazložljivih provincialnih zadržkov neuprizorjena — Ivana Mraka himnična tragedija Marija Tudor.
Spored Mestnega gledališča se bistveno ne razlikuje od tistega v ljubljanski  Drami,  le v  tem  nemara, da se spored  v  Drami  vrača
72
zadnje sezone vsaj delno iz sedanjosti v polpreteklost. Mestno gledališče pa vztraja vsaj še delno v polni aktualnosti:
Tako so odprli letošnjo sezono v Mestnem gledališču z novo različico slovitega Hoclihutovega Namestnika božjega, ie občudovane in obrekovane, z obširno spremljavo polemičnih razprav in javnih prepovedi reklamirane krščanske agitke zoper medvojno nedejavnost papeške kurije ob nacističnem iztrebljanju Židov — in nadaljevali so to našo sezono z zabavno burko ameriških zakoncev Sama in Belle Spcvvaek. ki sta jo avtorja posnela po francoski noveli Alberta Hus-sona La Cuisine des Anges in jo prvič uprizorila na Broadwayu leta 1955 z novim naslovom My 3 Angels. pa so jo tudi pri nas gledali že Celjani, lani in prav tako v režiji Mirana Herzoga. le da s še novejšim naslovom Naši trije angeli — in po tej resda vseskozi zabavni, le na blagajniški uspeh urezani bulvarki je šla čez oder še tretja uprizoritev: ta je veljala jugoslovanski praizvedbi Diirrenmattove družbenosatirične groteske Meteor, ki je lani izzivala gledalce in poročevalce v Ziirichu in Hamburgu in Munehenu. Primerjava s sporedom v Drami tedaj ne kaže bistvene razlike, le to nemara, da je staro geslo o aktualizaciji prešlo z letošnjo sezono malone že v celoti iz Drame na Mestno gledališče.
Gledališka ponazoritev tega sporeda ne presega režiserske domiselnosti, kakršne smo vajeni na tej naši transverzali od Dunaja do Benetk. Solidna, kakor na akademsko mero krojena, uravnovešena v situacijah in premišljena v igralskih nadrobnostili. solidna malone že do anonimnosti — takšna je večina teh uprizoritev od Janovega Bolta in Galetovcga Hochhuta do Hiengovega Pirandella in Molko-vega Mraka. Pod to povprečje akademske solidnosti pada kdaj pa kdaj le Žarko Petan z Meteorjem: ponavlja se v situacijah in se čez mero zanaša na igralce. In problematičen je tokrat Miran Herzog, zakaj pri obeh uprizoritvah prekriva obrtna spretnost umetniško domiselnost.
Gre za Tri angele v Mestnem gledališču in za Vražjega fanta v Drami:
Z broadvravskimi angeli iz francoske kaznilnice je seve vse v redu, saj se pri tej nezahtevnosti ubirala bulvarnost zakoncev Spevvack in rutina Mirana Herzoga v živo soglasje z gledališko blagajno. Irska komedija iz leta 1907 pa ni tako preprosta groteska, kakor da je zvarjena po receptih sodobnih absurdnikov. zakaj Svngov vražji fant. v potepuški stiski za streho in kruh, vznemirja podeželsko srenjo s širokoustno. do pravljične samoumevnosti stopnjevano lažjo o očeto-moru, da bi dokazal svojo fantovsko veljavo. To ni tisti dialektični larifari psihoanalitične potegavščine, zasnovan na menjavi absurdnih situacij, kakor smo tega vajeni od Albceja do Kopita. Tu gre že za izrazit baladni prizvok, za grozljivost in za črni humor, ki se porajala iz poetičnega izročila ljudske domišljije. In vse kaže. da režiser avtorja ni dojel, zakaj groteske je bilo dovolj, ponekod celo v dilc-tantizem pregnane, in tudi nekaj cenene absurdnosti je bilo vmes. le grozljivosti ni bilo pri Herzogu in ne poezije, tiste z baladnim prizvokom Svngov e ljudske zgovornosti.
73
Ob tem, da so se režiserji lotili tujih avtorjev le z obrtno rutino in se pehali kvečjemu še za prilastek akademske solidnosti. tako da v uprizoritvenem pogledu ni pravih novosti, se da povedati brez pridržkov, da je bil edini gledališki dogodek letošnje zimske sezone krst Mrakove Marije Tudor:
Ob tej priložnosti moram kar priznati, da soglašam s tistimi ne-konformisti, ki si upajo trditi, da je Bojan Stih s tem uspelim krstom v Drami naposled le razbil staro šentflorjansko legendo o neuprizor-Ijivosti čudaškega boema Ivana Mraka, zakaj uprizoritev je dokazala, da gre za gledališko igro z vsemi prilastki prave drame. Spričo te nedvoumne temeljne lastnosti Mrakovega dela me prav nič ne moti, če zaznavam v arhaiziranem dialogu tega gledališkega obsedenca pesniške prizvoke davno preminulega ekspresionizma in če se tak. kakršen sem, gledalec med gledalci v letu 1%6, ne strinjam vselej z ideološkimi argumenti v tem dialogu, ki razbira skrajnosti verskega fanatizma kdaj pa kdaj z obrabljeno govorico katoliške liturgike. Drama to vendarle je, naj se strinjamo z njo ali ne, in vsaj po zasnovi je to prava tragedija — spor med nasprotnikoma, ki dokazujeta svoj prav in svoj res v neprizivnem boju na življenje in smrt.
Satirsko igro k tej tragediji je prispeval vsevedni Borut Trekman z odklonilnim poročilom v ljubljanskem Dnevniku:
Ta zabavni epilog nas pouči, naj nikar ne nasedemo sumljivemu Ivanu Mraku, ki da je predstavnik slovenskega boemstva. in njegovo gledališko delo da je le kuriozum, ki ga kaze nabuhli, lažno vzneseni jezik in preprosta psihologija in nedomiselna teatralika, smemo mu pa odpustiti, temu sumljivemu boemu (resda le v oklepaju) izrazito krščansko idejno usmerjenost, in priznati mu smemo celo delno kompozicijsko veščino v dramaturški zgradbi (čeprav tudi to le v oklepaju) in če se bomo ravnali po zgledu Boruta Trekmana, ki odklanja Marijo Tudor, čeprav javno priznava, da Mrakovih del ni bral, bomo ostali to, kar smo že od nekdaj bili, Šentflorjančani s trdo betico, ki smo kratko in malo sklenili, ne da bi vedeli kdaj, da bo naša dolina živela brez Ivana Mraka tudi poslej, pa naj ga Bojan Stih uprizarja ali ne, in to celo Josipu A^idmarju navkljub, ki resda le malokdaj kaj prizna slovenskim avtorjem, tokrat pa le pove, da pomeni ta Mrakov poizkus z Marijo Tudor med povojnimi novostmi enega izmed najtehtnejših dosežkov naše dramatike.
74