Nesrečen lov
J krbinčevega Peterčka si niste mogli misliti brez .Tanžkovega Janezka — kjer - je bil jeden, tain je bil drugi, in da sta bila bratca, ne mogla bi se bolje Ijubiti, kakor sta se Ijubila ona dva. Nii, saj sta pa tudi bila ptička, kakeršnih je bilo malo v vasi! Bilo ju je dovolj pvi Janžktmh in pri Škrbinteih. povsod je bilo dosti veselega krika in skakanja. Če jima je bila soba premajhena, šla sta na dvorižče, in 6e tudi tam ni bilo dovolj prostora, evoju! v prostornem Škrbiu-čevem vrtu, kako se poganjata, kakor da bi šlo za stavo. 0 jej, kaj bi dal, da 80 bile meui njiju noge in njiju veselost!
Vfiako travieo Da vrtu sta dobro poznala, zatorej ni čudno, da sta zapazila nekega dne na košatej jablani ptifije gnezdo.
—  Liščeki so! — dejal je Janeiek.
—  Kaj, ko bi bili ščinkovei? — menil je Peterček.
—  Ej  to  ne bode, liščeki so,  dobro rem — ti-dil je Janezek, ki je bil v poznavariji ptifjih gnezd pravi vešSak.
In res je bilo tako; saj sta kraalu potem videla liščeka v pisanej, prazničnej obleki, kako je nosil hrano svojej družiei, ki je v gnezdeci sedela in valila. 0 jej-roina, to je bila novost, to!
—  Saj nobenem« nc poveS? —
—  Kaj še? Ti bodejo naši! — govoril je Janezek. In kdo bi tudi komu za-upal tako skrivnost!
0 jej, to je bilo čakanja in opazovanja nekoliko dnij, dokler ju ni nekega dne iznenadilo veselo čivkanje mladih ližčekov.
—  So vže godni, so vže godni! — dejala sta naša ptiCarja in hajdi po kletko, katero sta vže poprej bila pripravila pod streho. Vender stvar ni bila tako lehka, kakor si morda vi mislite, otroci ljnbi. LižSeki so bili visoko gori na tenkej vejici in mogel
bi jih dosefi in spraviti v kletko le tedaj, čo bi stal na kakej večjfij, nižjej veji. To sta veciela tudi uaša pličarja. Na jablani sta liila liitro; Janezek je stopil na 6uo vejo, da bi dosegel gnezdice. Pa glej ga kleka! guezdiee je še vedno pre-visoko. Kaj sta hotela — stopil je še Peterček na vejo in se prijel z jedno roko jablane, drugo pa je podal Janezku. Nii, tako bi pa vfle šlo rn res bi bila naša poniglavčka knialu srečna gospodarja mladili liščekov, da ni napravila veja pod njima: resk! in kletka in veja, in Janezek in Peterček dobili so sd kmalu potera iloli pod jablano. Dobra njiju angeljčka viiruha sta iraela izvestno dosti opraviti, ker drugače bi sc bilo lehko tudi kaj hujega zgodilo, nego sarao to, da sta se knialu poUiin vzdiguila h nekoliko trdu posteljifu in s solznimi očuii pogledala tja gori na nesrccnu jablauo.
A uekaj sta veiider dobila v spomin. Ropot jo privabil Peterčkovega očeta, ki je takoj aganil, kaj sta nameravala. Odlomljena veja in raibita kletka sta bili najbolji priei. Šiba se je tudi dobila blizu iu skrbni oče je požteno izprašil uajprej Petcrfekovc, potlej pa še Jauezkove hlaeice. To jima je bil najboljži nauk in nikoli veS nista stikala po tičjih gnezdih. Oproščeni liiieki, ko so odrasli, žgoleli 80 jima veselo pesenco o slobodi, ki je Ijuba Ijudem in živalim.   Otroci, zapomnite si to!
p. v-y