Bistrkn:  Otroku.
Njegov je grad, odstavljen šah . . . Uplenjena je krona  .  .  . Gorje" ti,  oče zdaj,  gorje ! Če puntar te dobi v roke, Že pehnil te je s trona.
A glej! kdo na pomoč biti, Oteti šaha skuša? Kdo zfinj  ko lev se tu bori ? Tron,  krono spet mu podari ? Sin Mirza,  dobra duša !
V   palači svoji Džami  šah Sedi  dnes na prestoli; Stoje sinovi tu trije*  —
V   okovih Ahmedu roke"  — Ministri naokoli,
Kako vesel oblasti spet
Šah stari je lokavi!
Krog ust igra mu zločest  smeh,
Porogljiv  plamen pa v očeh,
Sinovom svojim pravi:
»Jaz ljubim sjimo  tebe,  Fet! Ker ljubim mater tvojo. Ti  sin-prvak ostaneš moj, Ta prestol kdaj bo prestol tvoj, Ti prejmeš krono mojo.
»Sin Ahmed,  tebe se bojim, Ti  človek si nevaren ! Da v miru me poslej  pustiš, Zato  dnes carstva pol dobiš  — Pa bodi blagociaren !
L*>
»In ti,  o Mirza ljubi moj, Ti sama si dobrota! Oh, kaj pretrpel si za me"! S čim pač naj  vse usluge te" Poplačam  ti,   sirota ?  —
»No,  vidiš sam,  čermi — ha,  ha ! Bi moral kaj  ti dati ? Udan si itak mi ko  rob, Ponižen,  skromen ko golob : Ni tebe mi se — bati !«   .  .   .
Užaljen Mirza gre od tod Po belem romat sveti; In koderkoli se mudi, Povsod, povsod uči ljudi To mično pesem peti:
»Oj, ti dišeča rožica, Cvetoča v rajskem logi ! Hvaležnost  tebi je ime", Poznajo dobri te ljudje, A nikdar ne  —  trinogi.«
A. Aškerc.
Otroku.
jSpominov nima, nI spoznanja, In srečen je otrok  vsekdar;
Kjer ni spominov, ni kesanja, Kjer ni spoznanja, ni prevar.
Bistran.