zojkino stanovanje 1 slovensko ljudsko gledališče celje 1975/1976 MIHAIL AFANASJEVIČ BULGAKOV REŽIJA PREVOD IN DRAMATURGIJA PREDSTAVE LEKTOR SCENA KOSTUMI KOMPONIST BORILNI PRIZORI TEHNIČNO VODSTVO ZOJA DENISOVNA PELJC, lastnica stanovanja in salona MANJUŠKA, služkinja ANISIM ZOTIKOVIČ PORTUPEJA, predsednik hišnega sveta PAVEL FJODOROVIČ OBOLJANINOV, grof ALEKSANDER TARASOVIČ AMETISTOV, Zojin bratranec BORIS SEMJONOVIČ GUS, komercialni direktor GANDZALIN KERUBIN KltaJca KROJAČICA ŠIVILJA ALA VADIMOVNA MARJA NIKIFOROVNA LIZANJKA MADAME IVANOVA PRVI NEZNANEC DRUGI NEZNANEC TRETJI NEZNANEC TRUPLO ZOJKINO STANOVANJE komedija v štirih dejanjih FRANCI KRIŽAJ IGOR LAMPRET MAJDA KRIŽAJEVA NIKO MATUL MILENA KUMARJEV A DARIJAN BOŽIC dr. RUDI JAKHEL, mojster 3. dan (Karate — aikido — ju-jutsu) ŠTEFAN VOLF MARIJA GORŠIČEVA ANICA KUMROVA BRANKO GRUBAR PAVLE JERŠIN JANEZ BERMEŽ BRUNO BARANOVIC MIRO PODJED BORUT ALUJEVIČ NADA BOŽIČEVA MIJA MENCEJEVA JANA ŠMIDOVA JADRANKA TOMAŽIČEVA LJERKA BELAKOVA MARJANCA KROŠLOVA JOŽE PRISTOV DRAGO KASTELIC ŠTEFAN VOLF BOGOMIR VERAS Vodja predstave Tone Zupanc — Šepetalka Sava Subotič — Razsvetljava Bogo Les — Ton Stanko Jošt — Odrski mojster Vili Korošec — Slikarska dela Ivan Dečman — Frizerska dela Vera Pristov — Krojaška dela pod vodstvom Amalije Palirjeve in Ota čerčka KUMENTAClilA KNJIŽNICA 4 . /4DI0 \vč" ' MIHAH BULGAKOV 1891-1940 Zadoščenja pridejo pozno, v glavnem zmerom prepozno za tistega, ki so mu namenjena. In navsezadnje so zanj in njegovo kožo, takrat ko pridejo, gotovo neučinkovita, da ne rečemo nesmiselna. Vse to so bolj ali imanj znane reči, ki so se povsem zakonito ponovile pa tudi potrdile na primeru sodobnega ruskega književnika Mihaila Afanasjeviča Bulgakova, čigar delo z običajno zakasnitvijo nekaj deset let prav v zadnjih letih doživlja potrditev in razumevanje. Ker imajo njegova besedila več kot en sam pomen, se upirajo premočrtnim razlagam in prav raznovrstnost ter protislovnost teh razlag otežkoča njihovo polnejšo potrditev. V izrazito doktrinarskem času, v katerem je živel in delal Bui-gakov, ko so se umetniki poudarjeno uvrščali pod estetske in politične zastave ter programe, ko se je od pisatelja zahtevalo predvsem »revolucionarnega žara«, je skušal biti Bulgakov —• podobno kot Boris Pasternak —■ »nad pregradami« in zunaj šol ter literarnih gibanj, da bi na ta način izpovedal prepričanje umetnika, ki ima svoj program in pozna svojo pot, po kateri bo priplul do rešilnih svetilnikov lastnih umetniških ciljev, ne glede na ceno, ki jo bo moral plačati za to. In pokazalo se je, da je bila cena zelo visoka. Besedila Mihaila Bulgakova s svojo večpomenskostjo ponujajo priložnost za kar najbolj različna, torej tudi povsem protislovna tolmačenja. In v takem razponu so tudi nihale kritike. Če pa ta besedila prevedemo na jezik pragmatičnih zahtev (in dežurnih resnic), so pač ponujala slehernemu tisto, kar je od njih želel ta ali oni bralec ali kritik, s tem potrjujoč resnico, da ljudje ne berejo samo tako, kot je napisano, ampak tudi tako, kot hočejo brati, se pravi tako — kot jim je potrebno. Prav zavoljo tega so Bulgakova zaradi istih stvari napadali in hvalili. Kot pisatelj je bil pač enako pripraven za napad in ob- : rambo, najsi je še tako neulovljiv za objektivne razlage. Bulgakov ponuja široke možnosti za svobodno prevajanje zavoljo biblijske simboličnosti jezika, kajti noben drug jezik ne pušča toliko odprtih mest in priložnosti — kakor prav jezik aluzij in simbolov, kadar se prevaja v jezik dnevne pragmatike. Takšni večplastni teksti omogočajo različne variante dešifriranja, pa je zavoljo njih pisec lahko proglašen bodisi za heretika bodisi za preroka, kakor pač ustreza dežurnim zahtevam In dežurnim resnicam. Univerzalnost jezika Bulgakova je pravi vzrok velike uporabnosti teh besedil, s čimer pod »uporabnostjo« razumemo prav tako tudi možnost njihove zlorabe. Do pisca se tedaj uveljavi isti pristop kot do delinkventa, knjiga pa je obravnavana kot delikt. Če tem posebnostim pisave Bulgakova dodamo še njegovo sati-ričnost kot bistveno sestavino, nam bo njegov položaj še veliko bolj razumljiv. In če pogledamo na najstarejšo književnost, ki je nastala v socializmu, potem za satiro prav gotovo ne moremo reči, da je v nemilosti, kakor tudi ne, da je v razmahu in da obstajajo objektivni znaki, ki kažejo željo po njeni izrazitejši potrditvi. Kajpada ne gre za tisto satiro, ki se ukvarja s problemi prevaranih soprogov ali natakarjev, ampak za tisto, ki v središče svoje pozornosti postavlja življenje v njegovih najbolj sestavljenih in najresnejših sestavinah. Prve večje nesporazume s kritiko sta Bulgakovu prinesli drami DNEVI TURBINIH in BEG, ki sta bili napisani po motivih njegovega romana BELA GARDA, (katerega odlomki so bili objavljeni v časopisu »Rusija«, pa je ta časopis, ki je bil tedaj eden najbolj uglednih, prenehal izhajati, med drugim tudi zato, ker je urednik zapustil Rusijo). Na osnovi teh odlomkov je gledališče MHAT naročilo avtorju dramske verzije, ki jih je Bulgakov tudi napisal, a se niso dolgo obdržale na repertoarju — v prvi vrsti zaradi Stalinove osebne intervencije. In čeprav se je Stalinovo mišljenje o njuni ideološki istovetnosti znatno razlikovalo, sta izginila iz repertoarja tako DNEVI TURBINIH kakor tudi BEG. Prav tako bi lahko iz drugih kritičnih zapisov dokazali, kako je uradna kritika svojega časa iskala pri Bulgakovu samo tista mesta, na katerih se je z njim razhajala — za razliko od Maksima Gorkega, čigar delo prav tako prinaša naboje različnih vrednosti in čigar besedila se prav tako upirajo enostranskosti in ponujajo prehode, ki jih lahko različno domislimo in različno razumemo ... Toda v tem primeru se je ista kritika pokazala v zelo modri luči: s tem delom je živela v dobrih sosedskih odnosih in šla molče mimo možnosti za večje ati manjše nesporazume, kamor spadajo, se razume, tudi tisti, ki so ideološke narave. Tako je bil »rešen« ne samo Gorki, ampak ustvarjen tudi mit o nekakšni (skoraj) ideološko nezmotljivi literarni osebnosti. In medtem ko so nekateri rasli do veličine mita in vrhunskega ideala ideološke nezmotljivosti — pa so drugi, kakor Bulgakov preprosto izginili iz književnega življenja (mnogi pa dobesedno tudi iz življenja nasploh) in vse kar so napisali — je bilo brano s čistimi predsodki. Kakor tudi ljudje lahko živijo dvojno življenje in kakor so, končno, v tem neugodnem času tudi živeli — pa se je pokazalo, da je tudi književnost sposobna preživeti s takšnim dvojnim pa tudi stoterim načinom življenja, se pravi da se piše eno, tiska drugo, misli eno, in govori drugo. Slavljeni in nagrajevani so bili tisti pisci, ki so bili neprimerno slabši od izločenih, ki so v grenkobi in anonimnosti pisali svoja dela, katerih vrednosti danes poudarjamo, medtem ko so tisti, ki so jih še včeraj najavljale fanfare — danes pozabljeni ali pa, v najboljšem primeru postavljeni na pravo mesto. Mnogi sodobniki Bulgakova so utonili v pozabo velikanske literarne produkcije, ki se je zrušila pod imperativi, med katerimi si jih je mnogo naložila sama. V bogatih izkušnjah z institucijo cenzure pa nam je Bulgakov hkrati pokazal, kako so vse muke, ki jih cenzura uporablja proti »zločestim« besedilom (v imenu čistih ciljev) — nikakor ne samo tragične, ampak imajo tudi svojo komično plat, včasih prav tragikomično. (Navsezadnje je Bulgakov pisec, ki še danes vznemirja staliniste), saj na številnih straneh te izjemne književnosti — izžareva poseben humor, humor kot sredstvo obrambe pred min- Ijivostjo in banalnostjo, humor kot obramba sama, ki ni samo — po besedah Marka Rističa — »eno najučinkovitejših orožij v borbi s človekovo neumnostjo in človeku nenaklonjenimi življenjskimi okoliščinami, ampak tudi eden najboljših prevodnikov poezije ...« Ker je (prisilno) živel zunaj formalnega književnega dogajanja, njegovih tokov in cehovskih manifestacij, je Bulgakov še danes ostal bolj ali manj pisec v obrambnem položaju, ne glede na to, da je s ponovnimi knjižnimi izdajami in uprizarjanji njegovih del spet postal dostopen najširšim slojem svojih rojakov. Dejstvo, da v času življenja »ni uspel« v književnosti, pa dokazuje, da so vsi literarni uspehi relativni ter začasni in da navsezadnje ne morejo predstavljati nikakršnega argumenta niti za pisca niti proti njemu. Položaj Bulgakova je še danes paradoksalen, obravnavajo ga ugodneje kot so ga v dvajsetih letih sovjetske književnosti, (ki so ponavadi označene kot zelo ugodne za razvoj književnosti) in v mnogih stvareh je ocenjen z večjo naklonjenostjo doma kakor pa zunaj. Iz tega sledi, da so preveč pravoverne glave zunaj njegove domovine bolj zaskrbljene (in ozlovoljene) zavoljo »zločestosti« njegovih besedil kakor njegovi rojaki, kajti kako naj si drugače razlagamo, da so v inozemstvu o njem pisali včasih celo ostreje kot doma? Pisatelj, ki ga spremlja glas, da je zločest, da je njegovo delo tendenciozno, da je njegov jezik ezopovski in paraboličen, da je njegov kontekst sumljiv, njegova satiričnost pa politično zajedljiva, čigar besedila se zvečine vrednotijo ideološko kot herezija, v književni preobleki pa celo, da je malomeščan — vse te hude oznake, ki so bile izrečene Bulgakovu, niso bile nikdar do kraja zanikane, tako da so temne sence še danes vidne. Dela Bulgakova izžarevajo vero svojega časa v začasnost vseh pritiskov, s suvereno razjedajočim humorjem gleda na minljivost stvari. V ODLOMKIH IZ DNEVNIKA iz leta 1968 je Krleža zapisal o Bulgakovu: »Sinoči na TV: Bulgakov. Po mnogih letih se je spet pojavila senca Bulgakova. Če govorimo o ruski boljševiški revolucionarni literaturi, potem je Bulgakov tisti, ki je brez dvoma njen predstavnik v polnem sijaju slavne ruske proze. Dramatizacija njegovega romana BELA GARDA, znana po MHATOVI variaciji pod naslovom DNEVI TURBINIH, se je končno pojavila na ekranu, rokopis iste drame pa mi je v nemškem prevodu predal stari Albini v tridesetih letih v slabem prepisu neke nemške teatrske agenture in prav to besedilo je eno najboljših iz Leninovega obdobja. Bulgakov, to je ruska literatura! Vsa čast! »Šljapu daloj«! (Vjesnik, 5. listopada 1972). Juraj Bedenicki (iz »Foruma«, 1974, št. 7—8) Tone Partljič: Ščuke pa ni. Režija Dušan Jovanovič. Premiera 11. X. 1974 Franc S Finžgar: Razvalina življenja. Režija Mirč Kragelj. Premiera 25, X. 1974 Janez Žmavc: Pavliha in malo čez les. Režija Dušan Mlakar. Premiera 27. XI. 1974 Alfred Jarry: Ubu kralj ali Poljaki. Režija Franci Križaj. Premiera 13. XII. 1974 Goethe: Torquato Tasso. Režija Aleš Jan. Premiera 28. M. 1975 Borivoj VVudler: Perpeluum mobile. Režija Voja Soldatovič. Premiera 14. III. 1975 Ferdo Kozak: Kralj Matjaž. Režija Franci Križaj. Premiera 4. IV. 1975 DRAGO KASTELIC Po sedmih letih se je vrnil v naš kolektiv Drago Kastelic. V naši hiši je bil natanko štiri sezone, od 1964. do 1968. leta, in iz tega obdobja so nam ostale v lepem spominu njegove upodobitve, nekaj jih naštejmo: odrski debut iz Lukičevega »Dolgega življenja kralja Osvalda«, vloga princa Romana; kralj v Andersenovih »Cesarjevih novih oblačilih«; Schillerjev Don Carlos; imenitne kreacije v vseh celjskih satiričnih kabaretih, poljskem, Mikelno-vem in Petanovem; Hugo v Sartrovih »Umazanih rokah«; ljubimec v Medvedovem Rendez-vousu; in poslovilna vloga misteriozni natakar v Anouilhovi »Evridiki«. Sandi Krošl je sprejel angažma v Drami SNG Ljubljana. V celjskem obdobju, polnih 23 let, je odigral vrsto izjemno uspelih vlog in zanje tudi prejemal številne nagrade. Nagrado Prešernovega sklada je prejel za vlogi Hoedererja v Sartrovih »Umazanih rokah« in Gornika v Cankarjevi komediji »Za narodov blagor«. Za vlogo nadškola v Eliotovem »Umoru v katedrali« je dobil kar dve priznanji, Borštnikovo in Severjevo nagrado. Za vrsto uspelih figur iz Cankarjevega dramskega opusa mu je bila podeljena Šlandrova nagrada in za nastop v Torkarjevi monodrami »Požar« ga je čakala srebrna medalja s plaketo na festivalu monodrame v Zemunu. Seveda ne gre pozabiti še vrste drugih kreacij, nepozabnih stvaritev, tako Sofoklovega Kralja Oidipa, Pinterjevega Hišnika in druge, s katerimi je pomembno prispeval k ugledu in rasti celjskega gledališča. Sandi Krošl bo še naprej sodeloval kot pogodbeni član naše hiše. SANDI KROŠL Ivo Ban je odšel služit vojaški rok. V kratkem razdobju treh let, ki jih je posvetil našemu gledališču, je ustvaril nekaj uspelih vlog, ki okarakterizirajo njegov nagli igralski vzpon. Princ Filip v Gombrovviczevi »Ivoni« pa direktor Kremžar v Partljičevi komediji »Ščuke pa ni«, če omenimo samo to dvoje. Debitiral je v Jovanovičevih »Norcih«, bil je dr. Strnen v Cankarjevih »Romantičnih dušah«, Trepljev v Čehovljevi »Utvi« in prav nazadnje taktik v Kozakovem »Kralju Matjažu«. IVO BAN PREGLED PREDSTAV IN OBISKA V SEZONI 1974—75 SKUPAJ PREDSTAV 230 V CELJU 167 NA GOSTOVANJIH 63 SKUPAJ OBISK 69.986 V CELJU 51.192 NA GOSTOVANJIH 18.794 ŠTEVILO PREDSTAV IN OBISK POSAMEZNIH UPRIZORITEV SKUPAJ V CELJU GOSTOVANJA predstav obisk predstav obisk predstav obisk Moliere: LJUDOMRZNIK 25 7.337 19 5.526 6 1.811 Tone Partljič: ŠČUKE PA NI 43 12.930 22 6.357 21 6.573 F. S. Finžgar: RAZVALINA ŽIVLJENJA 41 12.208 22 6.994 19 5.214 Janez Žmavc: PAVLIHA IN MALO CEZ LES 39 14.907 33 12.453 6 2.454 Alfred Jarry: UBU KRALJ ALI POLJAKI 16 4.583 15 4.284 1 299 Borivoj VVudler: PERPETUUM MOBILE 22 5.798 20 5.520 2 278 J. W. Goethe: TOROUATO TASSO 17 4.906 16 4.680 1 226 Ferdo Kozak: KRALJ MATJAŽ 21 5.854 19 5.370 2 484 Ponovitev: Franček Rudolf: CELJSKI GROF NA ŽREBCU 6 1.463 1 8 5 1.455 Celjsko kinematografsko podjetje priporoča v mesecu oktobru zlasti naslednje filme Kino UNION BELMONDO VELIČASTNI, francoski barvni film NI DIMA BREZ OGNJA, francosko-italijanski barvni film Kino METROPOL PREGREŠNI VIKAR, danski barvni film LJUBEZEN, poljski barvni film KAKO JE RASEL SONNV CARSON, ameriški barvni film Kino DOM PAPIRNATI MESEC, ameriški barvni film MALA ČUDA VELIKE NARAVE, ameriški barvni film Gledališki list Slovenskega ljudskega gledališča Celje, sezona 1975-76, št. 1. Mihall Buigakov: Zojkino stanovanje. — Predstavnik upravnik in umetniški vodja Igor Lampret — Urednik Janez Žmavc — Fotografije celjskih predstav Viktor Berk — Naklada 1000 izvodov — Cena 3 dinarje — Tisk AERO Celje 1975, TOZD grafika.