Angelos Baš
Obiranje hmelja na kmečkih posestvih v Savinjski dolini j
Slika 1. Obiranje hmelja (v dvajsetih letih)
72        Angclos Baš
Pridelovanje hmelja v Savinjski dolini izvira iz druge polovice 19. stoletja. Prvi
neuspešni poskusi segajo v petdeseta leta 19. stoletja, in sicer s hmeljem iz če-
škega Žatca, medtem ko so 1870 na posestvu graščine Novo Celje začeli saditi
württemberski (tettnanški) hmelj, ki se je dobro obnesel.i Ta letnica šteje za zače-
tek trajne gojitve hmelja v Savinjski dolini. Graščinski oskrbnik Josef Bilger je
nato kljub prepovedi kneza Salma dal hmeljske sadike žalskemu posestniku Janezu
Hausenbichierju, in ta si je 1876 uredil svoje hmeljišče.2 To sta bila zgleda, ki sta
vlekla, vendar spočetka še ne v večjem obsegu. Predvsem so sledila veleposestva,
zakaj za kmeta so bile investicije za hmeljske nasade visoke, vrh tega pa »ni imel
pravega zaupanja v novo kulturo. Šele visoke hmeljske cene I. 1882 so pospešile
razvoj hmeljarstva tudi med kmeti«, zlasti pa še to, da sta 1886 Janez Hausen-
bichler in Kari von Haupt, lastnik graščine Štrovsnek pri Gomilskem, vpeljala
v Savinjsko dolino angleški hmelj golding, ki se je za to ozemlje izkazal kot naj-
ustreznejša vrsta hmelja in bil odlične kakovosti.^ Odtlej so pridelovali württem-
berski [tettnanški) hmelj na redkejših nasadih.''
Če vemo, da je v t. im. jedru hmeljarstva, se pravi na ozemlju med Vranskim,
Levcem in Letušem hmelj dajal kmetu najmanj 70 do 80 «/o vseh dohodkov^ ali,
če povemo to še drugače, da je postal hmelj na navedenem ozemlju »podlaga go-
spodarskega obstoja tamkajšnjih kmetovalcev,« je pač nedvomno, da se etnološka
obravnava hmeljarstva v dobršni meri enači z vso etnološko obravnavo tega ob-
močja. Pričujoče vrstice, ki skušajo obdelati obiranje na kmečkih posestvih, so
prispevek k tej obravnavi.
Temeljni razvoj hmeljarstva v Savinjski dolini in njegova tehnična stran se pona-
šata z zadostnimi osvetlitvami.' Zastran teh vprašanj preostaja etnologu (ne glede
na to, kako opredeljuje predmet svoje vede) samo še, da sestavi o njih dovolj
jasen povzetek. Pač pa so za etnologa odprta vsa druga vprašanja, ki zadevajo
tukajšnje hmeljarstvo. — Hmeljarstvo (ki pomeni na Slovenskem prvi primer, da
je neki kmetijski pridelek namenjen edinole prodaji, ne lastni porabi) je »naša
najintenzivnejša poljedelska panoga«, pomembna po veliki intenzivnosti in »visoki
vrednosti pridelka, ki jo dosega na razmeroma majhni površini obdelane zemlje«.
' F. Baš, Hmeljarstvo v Savinjski dolini. Geografski vestnik I, Ljubljana 1925, str. 42; V. Sa-
dar, Hmeljarstvo, Maribor 1928, str. 3; R. Vrečar, Savinjska dolina, Žalec 1930, str. 223;
L. Kač, Savinjski golding. Savinjski zbornik, Celje 1959, str. 248; L. Cukala, Problematika
hmeljskega trga. Celjski zbornik 1965, Celje 1965, str. 94; J. Orožen, Preteklost Savinjske
doline od davnih do današnjih dni. Savinjski zbornik, Celje 1965, str. 394.
2 R. Vrečer, na nav. mestu; L. Kač, na nav. mestu; L. Cukala, na nav. mestu; J. Orožen,
na nav. mestu; J. Slokan, Berilo o hmelju. Celjski zbornik 1965, Celje 1965, str. 57.
a F. Baš, nav. delo, str. 42 d; V. Sadar, nav. delo, str. 4; L. Kač, na nav. mestu, L. Cukala,
na nav. mestu; V. Valenčič, Hmeljarstvo, Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev,
Zgodovina agrarnih panog I [Agrarno gospodarstvo), Ljubljana 1970, str. 314,
" F. Baš, nav. delo, str. 42; V. Valenčič, na nav. mestu.
F. Baš, nav. delo, str. 44.
" V. Valenčič, na nav. mestu; gl. o tem tudi J. Dolinar, Hmeljarstvo, Za izboljšanje življenj-
skih pogojev našega kmetijstva. Poročilo o kmetijski anketi, ki se je vršila pri kralj, banski
upravi dravske banovine v Ljubljani v dneh 30. maja do 30. junija 1938 II, Ljubljana 1939,
str. 202.
' Gl. o tem J. Slokan, Kratek oris hmeljarstva na slovenskem ozemlju, XIX. kongres E.H.B.
Ljubljana 7.—10. VIII. 69, Ljubljana 1969, str. 3—38; isti. Bibliografija, prav tam, str. 91—93.
» V. Valenčič, nav. delo, str. 311, 315.
Obiranje hmelja na kmečkih posestvih v Savinjski dotini        73
Ta kultura terja danes 3700 do 5000 delovnih ur na leto na ha" (precej več ko
vinska trta'"), tega pa kmet s svojo družino in posli ne zmore sam. Ker gre od vseh
zadevnih del največ ur, t. j. 50 do 70"/o", za obiranje, prihajajo sezonski delavci»^
predvsem na to delo'^ (v petdesetih letih jih je bilo na kmečkih posestvih tudi
okoli 20.000 na leto).
Temu delu so namenjena spodnja izvajanja; toda ne toliko samemu obiranju kolikor
zlasti celotnemu življenju, ki je povezano s tem delom. O sami izvedbi obiranja
se nam zdi potrebno povedati zgolj naslednje. Sporočena sta dva načina obiranja.
Pri prvem, ki je bil dosti pogostejši in ki je v zadnjih desetletjih praviloma tudi
edini način obiranja hmelja, se hmeljevka izruje z mačkom, položi na križ, nato
pa se potrgajo s trte hmeljevi storžki; pri drugem načinu se sname trta s hmeljev-
ke, potegne na tla in se tako storžki oberejo z nje.'^ Obrane storžke meče vsak
v svojo košaro, to pa stresa v svojo vrečo. Na žičnicah obirajo hmelj tako, da sna-
mejo žico s trto, ki jo potem ovijejo okoli hmeljevke, to pa položijo na križ; nato
ravnajo tako, kakor je bilo opisano. Hmeljar prihaja po večkrat na dan na njivo
po hmelj; vsakemu zmeri, koliko je nabral, in odvaža hmelj v koših domov, v sušil-
nico.'^ Smukajo, se pravi hmeljevke ločujejo od hmeljevine, navadno po končanem
obiranju ali pa potem, ko so obrali hmelj na eni od parcel.
(Pričujoči spis"' ne načenja obiranja hmelja na nekdanjih veleposestvih, ker o tem
nimamo zadostnih podatkov, kakor tudi ne obiranja na zemlji, ki je danes v druž-
" L. Cetina, Obiranje hmelja s strojem, Celjski zbornik 1962, Celje 1962, sti-. 117.
V. Valenčič, nav. delo, str. 311.
" L. Cetina, na nav. mestu.
Gl. o tem F. Uratnik, Poljedeljsko delavstvo v Sloveniji, v: H. Maister — F. Uratnik, So-
cialni problemi slovenske vasi II, Ljubljana 1938, str. 8.
Prihajajo, vendar v vse manjšem številu, tudi k okopavanju hmelja in postavljanju hme-
Ijevk; o tem tudi M. Žagar, Savinjska dolina in hmelj, Celjski zbornik 1957, Celje 1957,
str. 13.
Nadrobneje o tem J. O. (Josip Orel), Podiik v hmeljoreji, Novice kmetijskih, obertnijskih
in narodnih reči XI, Ljubljana 1853 (navedeno po: J. Slokan, Berilo o hmelju, str.
47 d); E. K. (Ernest Kramer), Kako se prideluje pravi hmelj, Novice gospodarske, obrt-
niške in narodne XL, Ljubljana 1882 (navedeno po: J. Slokan, Berilo o hmelju, str, 66);
J. Hausenbichier, Navod o hmeljariji, Ljubljana 1882, str. 13 d; Hmeljarstvo (izdala in
založila delegacija proizvajalcev čilskega solitra), Beograd 1925, str. 35 d; J. Teržan,
Poučnik o gajenju hmelja, Beograd 1927, str. 34 d; V. Sadar, nav. delo, str. 121 d; L. Kač,
Hmeljarstvo v Savinjski dolini. Celjski zbornik 1951, Celje 1951, str. 82; J. Kač, Hmelj,
Ljubljana 1951, str. 32 d.
G. za vrsto nadrobnih prvin pri obiranju hmelja po drugi svetovni vojni zlasti naslednje
članke: (nepodpisano). Pred obiranjem hmelja. Hmeljar Vili, Celje 1953, št. 7, str. 2d;
L. Kač, Nasveti za avgust. Hmeljar IX, Celje 1954, št. 8, str. 1; isti. Nasveti za avgust.
Hmeljar XI, Celje 1956, št. 8, str. 2; isti. Pred obiranjem hmelja. Hmeljar XIV, 2alec 1959,
št. 9, str. 131; K. Kač, Nekaj senčnih strani iz časa obiranja hmelja, Hmeljar X, Celje
1955, št. 10, str. 5; (nepodpisano). Spet je obiranje tu, Hmeljar XIII, Žalec 1958, št. 8,
str. 1,3; T. Wagner, Nasveti za avgust, Hmeljar XV, Žalec 1960, št. 8, str. 50; M. Dolinar,
Kako obiramo hmelj. Hmeljar XXII, Žalec 1968, št. 8, str. 6.
Te vrstice so bile napisane junija in julija 1971, predvsem na podlagi ohranjenega ust-
nega izročila, ki pomeni skorajda edini in daleč najpomembnejši vir o obravnavanem
vprašanju. Poleg podpisanega sta zbrali zadevna pričevanja Fanči Šarf in Barbara Pie-
stenjak-Jemec, kustodinji Slovenskega etnografskega muzeja v Ljubljani, ki se jima za to
tudi tukaj zahvaljujem. Bera izvira iz avgusta 1969 in 1970; Fanči Šarf je zbirala to gra-
divo obe leti. Barbara Plestenjak-Jemec 1969, pisec teh vrst pa 1970. Spodnja izvajanja
segajo torej do 1970.
74        Angelos Baš
beni lasti, ker je tu posebej delovno razmerje bistveno drugačno kakor na kmečkih
posestvih.")
*    ft    ft
1.a) Najprej so obirali hmelj samo člani hmeljarskih družin in njihovi posli. Po-
večini pa so se hmeljski nasadi razmeroma kmalu tolikanj razvili, da je bilo treba
dobiti za obiranje dodatno delovno silo. Za čas po 1900 spričuje ohranjeno ustno
izročilo, da so bili pri tem drug drugemu v pomoč sosedje, večkrat pa je bilo tudi
že drugače: k večjim kmetom so hodili obirat hmelj bližnji bajtarji in tudi manjši
kmetje, hkrati pa so prihajali obiralci tudi iz drugih krajev. V letih pred prvo
svetovno vojno je na posestvih večjih kmetov obiralo hmelj poleg domačih še po
kakih 6 do 8 obiralcev. Na manjših posestvih je bilo obiralcev ustrezno manj;
ponekod jih v tej dobi še niso imeli.
b) Med svetovnima vojnama je bilo obiralcev več.is Na posestvih večjih kmetov
so obirali hmelj večidel samo obiralci," podobno pa je bilo tudi na posestvih
" Ko navajam poročevalce, ki so prispevali podatke iz ohranjenega ustnega izročila o obi-
ranju hmelja, naj na prvem mestu omenim svojega bratranca Nandeta Baša, kmetijskega
tehnika, roj. 1925, Kamence, št. 22, ki mi je sporočil največ pričevanj in mi bil v vse-
stransko pomoč pri terenskem delu. Nadalje izvirajo ustrezni podatki ohranjenega ust-
nega izročila od naslednjih poročevalcev. — Tabor: Ivan Terglav, hmeljar, roj. 1909,
št. 44; Janko Kobale, hmeljar, roj. 1924, št. 15; Gomllsko : Jože Vasle, hmeljar,
roj. 1905, št. 75; Dominik Kugler, hmeljar, roj. 1931; št. 80; Trnava: Marija Korun,
hmeljarka, roj. 1880, št. 1; Franc Turk, hmeljar, roj. 1900, št. 16; Gl inje: Ivan Koro-
šec, hmeljar, roj. 1900, št. 3; Kamence: Anton Fonda, hmeljar, roj. 1917, št. 15;
Anton Novak, hmeljar, roj. 1928, št. 19; Pol jče : pok. Jože Omladič, hmeljar, roj. 1892,
št. 9; Franc Bošnjak, hmeljar, roj. 1911, št. 10; Jože Rojnik, hmeljar, roj. 1939, št. 8;
Topovi je: Ivan Marovt, hmeljar, roj. 1905, št. 20; Breg pri Polzeli: Pongrac Turn-
šek, hmeljar, roj. 1905, št. 14; Sp. Gorče: Tilka Rojnik, hmeljarka, roj. 1918, št. 5;
Jelka Baš, hmeljarka, roj. 1923, št. 4; B r a s I o v č e : Neža Počaj, upokojenka, roj. 1900,
št. 9; Karel Rojšek, hmeljar, roj. 1908, št. 5; Preserje: Vinko Pergar, hmeljar, roj.
1900, št. 14; Franc Kralj, hmeljar, roj. 1910, št. 6; Zg. Gorče: Ivan Vodlak, hmeljar,
roj. 1885, št. 9; Franc Sternad, hmeljar, roj. 1898, št. 3; Franc Marolt, hmeljar, roj. 1908,
št. 7; Male B r a s I o v č e : Franc Kodre, hmeljar, roj. 1907, št. 20; Rozalija Cilenšek,
hmeljarka, roj. 1909, št. 22; Letuš : Štefan Leskovšek, hmeljar, roj. 1885, št. 26.
O obravnavanem vprašanju so mimo hmeljarjev poročale tudi obiralke, natančneje, sku-
pine obiralk na Gomilskem: pri št. 49 (Ivan Rančigaj), 57 (Alojz Lukman), 58 (Jože Čulk),
60 (Anton Laznik), 67 (Ferdo Orožim), 70 (Franc Praprotnik), 73 (Alojz Jelen).
Naposled so mi prispevali marsikatere tehtne podatke o obiranju hmelja savin ski rojaki:
moja mama Angela Baš, roj. Krašovec, roj. 1898, Ljubljana, Tabor 10; Jaka S okan, čas-
nikar RTV, roj. 1907, Ljubljana, Tavčarjeva 17; Milan Krašovec, tehnični vodja hmeljarne,
roj. 1913, Žalec; Milan Natek, asistent Geografskega inštituta pri Slovenski akademiji
znanosti in umetnosti, roj. 1933, Ljubljana, Novi trg 4; Lojze Lilija, dipl. ing., roj. 1936,
Kombinat Hmezad, Žalec, Gesta žalskega tabora 1; Ludvik Semprimožnik, dipl. ing., roj.
1943, Kombinat Hmezad, Žalec, Cesta žalskega tabora 1.
Vsem imenovanim se tudi tukaj zahvaljujem za sodelovanje.
18 Hmeljske površine v Sloveniji so spričo njihovega skrčenja med prvo svetovno vojno
obsegale 1923 le 620 ha, nato pa so se razširjale takole: 1924 na 700 ha, 1925 na 1000 ha,
1926 na 1500 ha in 1928 na 2800 ha; 1929 so se zmanjšale na 2500 ha, 1930 na 1400 ha,
1931 na 1200 ha; od 1932 naprej so se zopet močno povečale: L, Cukala, nav. delo,
str. 100 d.
V Savinjski dolini je bilo med svetovnima vojnama čez 90 % hmeljskih površin v Slo-
veniji: L. Kač, Savinjski golding, str. 251; gl. o tem tudi V. Sadar, nav. delo, str. 4 d;
J. Teržan, Monografija kulture hmelja u kraljevini S. H. S., Beograd 1928, str. 7.
Ime obiralec, obfralka označuje v Savinjski dolini od drugod najetega delavca za obiranje
hmelja, v nasprotju s člani hmeljarske družine in posli, ki opravljajo to delo. V tem po-
menu uporabljamo ime obiralec, obiralka tudi tukaj.
Obiranje hmelja na kmečkih posestvih v Savinjski dolini        75
srednjih kmetov. Pogosto so od domačih obirali hmelj zlasti otroci. Ali drugače:
v času med svetovnima vojnama je postalo pravilo, da so obirali hmelj večidel
obiralci, medtem ko je bilo to le v majhni ali manjši meri delo članov hmeljarskih
družin in njihovih poslov.
c) Po drugi svetovni vojni se opisano razmerje med obiralci in člani družin spočet-
ka ni spremenilo. Približno v zadnjem desetletju, se pravi zlasti od 1960 naprej,
pa je podoba takale.^« Skorajda iz leta v leto čedalje bolj primanjkuje obiralcev
(po ohranjenem ustnem izročilu predvsem zavoljo odhajanja na delo v tujino), tako
da morajo deloma obirati hmelj tudi domači, kolikor jim to dovoljuje drugo delo,
in da sodelujejo pri obiranju tudi starejši ljudje (tudi sosedje včasih pomagajo
drug drugemu). Na posestvih pa, kjer lahko najamejo toliko obiralcev, kolikor jih
potrebujejo, domači praviloma ne obirajo. Obiralcev je torej v zadnjih letih precej
manj kot med svetovnima vojnama in tudi težje jih je dobiti, pogosto pa je manj
tudi domačih (ti se odseljujejo v mesta ali odhajajo na delo v tujino). Zato pone-
kod razpoložljiva delovna sila za obiranje hmelja ne zadošča.
2. a) Od prvih začetkov savinjskega hmeljarstva naprej pa do danes je ostalo šte-
vilo ljudi, ki so obirali hmelj na površini 1 hektarja, bistveno enako. Za čas pred
prvo svetovno vojno je iz ohranjenega ustnega izročila sporočeno, da je moralo
pri tem delu priti na hektar hmelja okoli 15 odraslih ljudi, če pa so bili vmes
tudi otroci, je moralo biti to število primerno višje.
b) Za leta med svetovnima vojnama navaja ohranjeno ustno izročilo, da je obiralo
na hektarju hmelja povečini okoli 15 ljudi ali tudi nekaj več. Natančnejše število
je odvisno od tega, ali so obirali tudi otroci in ali je bil hmelj drobnejši; v tem,
slednjem primeru je delo bolj zamudno, tako da je potrebnih nekaj več delavcev.
c) Omenjeno število je po drugi svetovni vojni ostalo v poglavitnem enako. Hektar
hmelja obira danes največkrat okoli 15 ljudi ali več (če so vmes otroci), kadar je
hmelj na hmeljevkah in če naj bo obran v 10 do 12, največ v 14 dneh, kar velja
za najustreznejši rok (če se obira hmelj počasneje, tj. dlje, trpi njegova kako-
vost-'). Hmelja na žičnicah je nekaj več ko na hmeljevkah, zato terja nekoliko
več delovne sile, in sicer okoli 20 ljudi na hektar.
3. a) Odkar so se hmeljski nasadi tolikanj razvili, da so kmetje najemali obiralce,
so domači komaj še kdaj obirali od jutra do večera; opravljali so drugo delo, in
šele ko so to končali, so se lotili obiranja hmelja. Samoumevno; domače delo in
obenem obsežnejše hmeljske površine so povzročile, da je bilo neogibno potrebno
najemati za obiranje hmelja drugo delovno silo.
b) Tako je bilo tudi med svetovnima vojnama. Domači so pomagali obirati hmelj,
toda le zelo redki (razen otrok) so opravljali to delo ves dan. Pravilo je bilo, da so
domači obirali, kolikor je to dovoljevalo drugo delo (z živino, okopavanje, kuha
itn.), to pa je bilo največkrat popoldne.
c) In tudi po drugi svetovni vojni je v načelu tako, kadar ne primanjkuje obiralcev.
V nasprotnem primeru pa obirajo po sili razmer tudi domači, vendar samo toliko,
kolikor je to mogoče ob drugem delu. Sicer je obiranje hmelja slej ko prej delo
2" L. 1945 se obsegala slovenska hmeljišča 673 ha, potem so se razširjala: 1949 jih je bilo
1068 ha, 1950 1545 ha, 1957 2020 ha, 1959 2830 ha, 1963 2270 ha: L. Cukala, nav. delo.
str. 115 d; gl. o tem tudi J. Kač, nav. delo, str. 3.
" O tem tudi L. Četina, na nav. mestu; J. Petriček, Izboljšani tehnološki postopek v našem
hmeljarstvu. Celjski zbornik 1962, Celje 1962, str. 103.
76        Angelos Baš
obiralcev, ki jim domači pomagajo ob drugem svojem delu, prav tako pa tudi zato,
ker sodijo, da je boljše, če je na njivi med obiralci tudi kdo od domačih, ki pazi,
da se dela, kakor je treba.
4. a) V bistvu so bili prvi obiralci sosedje, saj so bili spočetka hmeljski nasadi
majhni, tako da so lahko družine svoj hmelj razmeroma zelo hitro obrale in šle
nato pomagat tistim, ki so imeli več hmelja. Ko pa je pomoč sosedov zavoljo
vse obsežnejših hmeljskih nasadov postala nezadostna, so najemali hmeljarji obi-
ralce, kakor smo že razložili njihov pomen ali ime. Kot območje, od koder so pri-
hajali prvi obiralci pred prvo svetovno vojno, navaja ohranjeno ustno izročilo zgor-
njo Savinjsko dolino, kamor so hodili hmeljarji po hmeljevke in kjer so se pogodili
za sodelovanje pri obiranju. Podoba je, da so se hmeljarji domenili v ta namen
predvsem z eno osebo, ki je nato (proti nagradi) dobila v svoji vasi ali v sosednih
vaseh potrebno delovno silo; povečini so bila to dekleta.
Enako so ravnali hmeljarji, ko so začeli iskati obiralke še drugod in so odhajali
v ta namen v okolico Velenja, na trboveljsko stran, v vzhodno in južno okolico
Celja in na Kozjansko. Razen v navedena štajerska območja so hodili hmeljarji
po obiralke tudi na Kranjsko, in sicer zlasti v Tuhinjsko dolino.
Hmeljarji so se pogodili z obiralkami edinole glede plačila za mernik obranega
hmelja; samo po sebi se je razumelo, da bodo obiralke dobile toliko jesti, da bodo
site, in da bo poskrbljeno za skromna ležišča.
b) Med svetovnima vojnama so hmeljarji, pri katerih se je dodobra uveljavilo obi-
ranje hmelja z obiralkami, le-te najemali, podobno kakor že prej, takole. Največkrat
se je gospodar po končanem obiranju zmenil z eno od obiralk (ali obiralcev), naj
za naslednje leto (proti nagradi) zbere in pripelje obiralke; nekaj tednov pred
obiranjem je gospodar tej obiralki (ali obiralcu) glede domenjenega še pisal. Red-
keje ko po pošti pa so se hmeljarji dokončno zmenili s takšno obiralko ali poz-
nejšo vodnico skupine tako, da so se pred obiranjem peljali k njej na dom. Marsi-
kdaj, zlasti na začetku, so priskrbeli obiralke tudi gospodarjevi posli iz svojih
krajev. V zvezi z opisanim in v zvezi s hmeljskimi površinami, ki so se med
svetovnima vojnama, kot je bilo ugotovljeno, močno povečale, so v tej dobi priha-
jale obiralke razen z omenjenih tudi še z bolj oddaljenih območij.
c) Po drugi svetovni vojni najemajo hmeljarji obiralke v poglavitnem enako, kakor
je bilo povedano za prejšnja desetletja. Vendar je v zadnjih letih nastalo tudi ne-
kaj sprememb. Ker v tem času vse bolj primanjkuje obiralk, se morajo hmeljarji
tu in tam tudi po večkrat peljati k vodjem skupin ali celo na domove obiralk, da
si zagotovijo potrebno delovno silo za obiranje hmelja. In tudi marsikatera vodnica
skupine ne more več zmerom dobiti potrebnega števila obiralk, tako da pripelje
v takšnih primerih na obiranje premalo ljudi. Zato si glede tega hmeljarji neredko
pomagajo prek sosedov in njihovih obiralk. In zato so v zadnjem času nagrade
vodnicam skupin za vsako obiralko, ki jo pripeljejo, razmeroma visoke.
5. a) Naj po ohranjenem ustnem izročilu nadrobneje navedemo kraje, iz katerih
so izvirale obiralke. Kot rečeno, je bilo to najprej zgornja Savinjska dolina, pozneje
pa so prihajale obiralke tudi iz okolice Velenja (Andraž), Trbovelj, Celja (Dramlje,
šentjurij. Štore, območje Laškega) in Konjic, s Kozjanskega, medtem ko so priha-
jale z Gorenjskega predvsem iz Tuhinjske doline.
b) Med svetovnima vojnama so prihajale obiralke še nadalje iz zgornje Savinjske
doline, vendar manj ko prej, še nadalje iz okolice Velenja, Trbovelj, Celja (zlasti
Obiranje limetja na kmečkih posestvih v Savinjski dolini        77 |
Slika 2. Obiranje hmelja (Parižlje pri Braslovčah 1969)
iz Drameij, Šentjurija in Šentruperta pri Laši<em), s Kozjansl<ega (zlasti iz Planine
in Pilštanja), pa tudi iz okolice Šmarja pri Jelšah in Rogaške Slatine, iz Haloz,
poleg tega pa iz okolice Ptuja, s Pohorja in pa iz Hrvaškega Zagorja, Medmurja in
Prekmurja; in še naprej so prihajale z Gorenjskega, zlasti iz Tuhinjske doline, pa
tudi iz Krašnje, in nekaj jih je bilo z Dolenjskega in iz okolice Sevnice.
Na vprašanje, zakaj so prihajale obiralke prav iz naštetih krajev, odgovarja ohra-
njeno ustno izročilo vselej enako: to so bili slabše razviti in revnejši kraji, kjer
je ljudem manjkalo zaslužka.
c) Po drugi svetovni vojni je razmeroma zelo malo obiralk iz zgornje Savinjske
doline; tudi iz okolice Trbovelj, Konjic in Sevnice in pa z Dolenjskega jih ni veliko,
razmeroma več jih je iz okolice Celja; največ pa prihajajo s Kozjanskega (zlasti iz
Planine, Pilštajna in Podčetrtka), iz okolice Šmarja pri Jelšah in Rogaške Slatine, s
Pohorja in okolice Ptuja, iz Tuhinjske doline in pa s Hrvaškega, predvsem iz Zagorja
(te so razmeroma zelo številne).
6. a) Obiralci ali, pravilneje, obiralke, saj so bile to od vsega začetka povečini
ženske, so bile pred prvo svetovno vojno največkrat iz bajtarskih družin (»treba
je bilo odhajati z doma za zaslužkom«), ni pa manjkalo tudi deklet, ki so izvirala
iz kmečkih družin, in sicer zvečine iz družin manjših kmetov (»bilo je hudo za
denar«), pa tudi iz družin srednjih in večjih kmetov, kjer je bilo pri hiši veliko
78        Angelos Baš
Otrok, vrh tega pa je v času obiranja hmelja na kmetijah razmeroma malo polj-
skih del.
b) V letih med svetovnima vojnama se podoba o družbenem izviru obiralk ni spre-
menila, mimo tega, da so izvirale v tem času obiralke tudi še iz viničarskih družin,
saj so prihajale tedaj tudi iz Haloz in okolice Ptuja. In nadrobnost iz ohranjenega
ustnega izročila: obiralke iz družin večjih in srednjih kmetov so bile ob nedeljah
lepo oblečene in se v tem niso razločevale od domačink.
c) V poglavitnem je ostal družbeni izvir obiralk enak tudi po drugi svetovni vojni.
Vendar je njihova poklicna sestava v zadnjem desetletju postala različnejša: to so
šoloobvezni otroci bajtarjev, manjših kmetov in delavcev, žene in hčere bajtarjev
in manjših kmetov, vajenci (v času dopustov), delavke in delavci (prav tako v času
dopustov), tu in tam tudi študentke. In dandanes je oblačilna raven in osebna snaga
pri obiralkah včasih na razmeroma visoki stopnji.
Kot precej značilen primer družbenega izvira obiralk v najnovejši dobi naj bo na-
vedeno neko posestvo na Gomilskem, ki so bile 1970 njegove obiralke (in obiralci)
naslednje: vsi so bili iz Haloz, in sicer mati dveh nezakonskih otrok (9 in 12 let),
ki je pripeljala otroka s seboj in obirata hmelj (sicer se preživljajo s priložnost-
nimi deli pri kmetih); 16-leten bajtarski sin, ki je njegov oče v zadnjem času dela-
vec v »državnem« vinogradu; žena bajtarja; žena, ki ima doma le vrt okoli bajte,
je prišla z nečakom, ki je sin manjšega kmeta; žena, ki doma nima zemlje (mož
je upokojen delavec v »državnem« vinogradu) in je pripeljala s seboj 11-letno
hčer; hči manjšega kmeta; zidarski vajenec, ki je sin manjšega kmeta in ima do-
pust; hči manjšega kmeta, ki je odšel na delo v Zahodno Nemčijo; žena manjšega
kmeta, ki je pripeljala s seboj 13-letnega sina.
7. a) Dogovor med hmeljarji in obiralkami je od vsega začetka veljal predvsem
plačilu za obrani mernik. To plačilo, ki ga ohranjeno ustno izročilo ne sporoča
zadosti natančno, so pred prvo svetovno vojno določevali kmetje sami, ko so
se glede tega med seboj domenili.22 (Merili so bolj ali manj zvrhano.) O hrani in
stanovanju se hmeljarji in obiralke skorajda niso domenkovali. Samo po sebi se je
razumelo, da bodo dobili preprosta ležišča v gospodarskem poslopju, v neoprem-
ljeni, a v ta namen prirejeni sobi na podstrešju ali ob hmeljski sušilnici. Tudi
za hrano je bilo samoumevno, da je bodo dobili toliko, da ne bodo lačni,
b) Za obdobje med svetovnima vojnama so zadevna pričevanja ohranjenega ustnega
izročila natančnejša. Poleg plačila, ki je bilo določeno na sestanku hmeljarjev
v Žalcu in ki so ga po navadi pismeno sporočili vodjam skupin (največkrat 1,50 do
2 dinarja za mernik ali škaf), so hmeljarji poravnali obiralkam (in obiralcem)
povečini polovico potnih stroškov (ti so znašali zavoljo železniškega popusta polo-
vico redne vozovnice), včasih pa tudi celotne vozne stroške, zato pa so jim obiralke
pred odhodom še postavile hmeljevke v kopice, okopale repo ipd.; le redki hmeljarji
niso obiralkam ničesar prispevali za vozovnico. Verjetno je bilo podobno tudi
pred prvo svetovno vojno, toda tedaj so bili primeri te vrste redkejši, saj obiralke
niso kaj več prihajale od daleč, tako da v ohranjenem ustnem izročilu pač zato
ni najti sporočila o tem. Hrana je ostajala brezplačna, stanovale pa so podobno
kakor že prej. Za dneve, ko zavoljo dežja niso obirale, niso bile plačane; takrat
so dobile samo hrano.
^ Za osemdeseta leta 19. stoletja je izpričano, da so plačevali ženam in otrokom za mer-
nik (škaf) po 6 kr.: J. Hausenbichier, nav. delo, str. 20.
Obiranje hmelja na kmečkih posestvih v Savinjski dolini        79

c) Po drugi svetovni vojni plačujejo hmeljarji obiralkam polovico ali tudi vse pre- \
vozne stroške (da si jih tako laže zagotovijo); četrtinski popust za skupinsko j
vožnjo daje samo železnica (ne tudi avtobusi), vendar so težave za večje število
potnikov z ene postaje, deloma pa se ti obrazci, če gre za razmeroma kratke raz-
dalje, tudi ne splačajo (zavoljo svoje cene), tako da obiralke le v omejenem obsegu
izrabljajo to olajšavo. Za hrano so začeli v zadnjih letih po sklepu kmetijske orga-
nizacije odtegovati plačilo za določeno količino obranega hmelja, in sicer za 3
škafe na dan. Zavoljo pomanjkanja obiralk pa dajejo hmeljarji čedalje večkrat ali
skorajda povsod hrano zastonj, da jih laže ali sploh dobijo. Iz istega razloga so se
do neke mere zboljšale tudi stanovanjske razmere obiralk; deloma stanujejo še
naprej tako, kakor je bilo povedano, deloma pa spijo v sobah in podobnih prirejenih ¦
prostorih in pa v posteljah. Iz istega razloga hmeljarji ne merijo več zvrhano, tem- j
več malone »štrihano«. Glede plačila hmeljarji (po prejšnjem sklepu kmetijske:
organizacije) praviloma pismeno obvestijo vodnice skupin pred obiranjem (ne glede
na krajevni tisk in radio); ponekod pa prebijajo brez takšnega sporočila, in obiralke,
če dlje časa poznajo hišo, kamor hodijo obirat, zaupajo plačilo gospodarju, ker me- i
nijo, da jih bo plačal pač tako kakor drugi hmeljarji in da to ne bo slabše kakor j
lani. Dnevi, ko zavoljo dežja ne obirajo, ostajajo slej ko prej neplačani, ni pa tedaj ;
odtegnjena hrana. i
8. a) b) c) Mimo omenjenega dopisovanja med hmeljarji in vodnicami skupin za- j
stran najemanja obiralk so se o vsem zmenili zmerom samo ustno. Pisanih po- j
godb ni bilo.
9. a) Kar zadeva starost (in spol) delovne sile, spričuje ohranjeno ustno izročilo, j
da so bila to pred prvo svetovno vojno dekleta, stara povečini 18 do 25 let. j
b) Zelo podobno je bilo tudi med svetovnima vojnama. Prevladovala so dekleta
nad 15 ali 16 let, obirale pa so tudi ženske do 40 let in tu pa tam še starejše,
medtem ko so otroci pri obiranju hmelja le malo sodelovali. Redkokje so obirali j
moški, in sicer zato, ker imajo ženske za obiranje hmelja po splošni sodbi »bolj j
urne prste«. j
c) Po drugi svetovni vojni se je podoba toliko spremenila, da spričo nakazanega j
pomanjkanja obiralk v zadnjih letih obirajo zdaj večidel deklice, pa tudi dečki in !
starejše ženske.
10. a) Že pred prvo svetovno vojno so po ohranjenem ustnem izročilu obiralke j
prihajale na delo praviloma v skupinah z vodnico. j
b) Tudi med svetovnima vojnama so prihajale obirat zvečine v skupinah, z vodnico
na čelu; dosti redkeje so prihajale posamič (in se nato ponujale hmeljarjem). Vod-'
nice (partifirarce, kapelniki) so dobile od hmeljarjev, prav kakor že prej, za obi-
ralke, ki so jih pripeljale, pavšalno nagrado, hkrati pa so dobile zdaj ponekod tudi
nekaj denarja od obiralk kot plačilo za to, da so jih pripeljale na delo ali do za- \
služka. Vodnica je bila povečini nekaj starejša obiralka, ki je tudi pazila na dekleta
in se Imela za odgovorno za skupino. Marsikdaj so bile v skupinah sestre in prija-
teljice kakor tudi matere in hčere.
c) Skorajda enaka je ostala podoba tudi po drugi svetovni vojni, še naprej priha-
jajo obirat večidel v skupinah s svojo vodnico. Redke prihajajo posamič; te so
namenjene zlasti v najvzhodnejši del hmeljarskega ozemlja v Savinjski dolini. Ker i
je v zadnjih letih zmerom teže dobiti obiralke, so se povišale nagrade, ki jih do-:
bijo vodnice, da pripeljejo obiralke. L. 1968 je znašala nagrada za pripeljano |
Angelos Baš
obiralko 500 S-din, 1970 pa okoli 1000 S-din. Med obiralkami je tudi danes razme-
roma pogosto najti matere z otroki, pa tudi sestre.
11. a) Prve obiralke, pred prvo svetovno vojno, so prihajale obirat na vozovih, in
sicer so se peljali ponje hmeljarji. Tu je šlo za najbližje ozemlje, za zgornjo Sa-
vinjsko dolino in druga bližnja območja. Prve obiralke iz Tuhinjske doline pa so
hodile do Motnika peš, tja so prišli ponje hmeljarji s konji in jih odpeljali na svoja
posestva. Podobno je bilo pred prvo svetovno vojno tudi na Trojanah, do tja so
prihajale obiralke peš, tam so jih prav tako čakali hmeljarji s konji. Prve obiralke,
ki so se pripeljale obirat z vlakom, pa so šli iskat hmeljarji z vozom na železniško
postajo.
b) Med svetovnima vojnama so prihajale obiralke praviloma z vlakom. Prihajale
so okoli 15. avgusta, po navadi v popoldanskem času. Hmeljarji so šli ponje z lojtr-
skimi vozovi. Gospodar (navadno ne v delovni obleki) je ob tem vsaki obiralki
segel v roko. Pogosto so obiralke ob prihodu na postajo prepevale, pa tudi potem,
med vožnjo na kmetije (nekateri obiralci so prišli s harmoniko). Marsikatere obi-
ralke so bile bolje oblečene, da bi več veljale. Košaro in vrečo za obiranje je
prinesla vsaka s seboj, pa tudi delovno obleko in obutev. Ko so prišle na posestvo,
so dobile kruh in včasih tudi jabolčnik, in pokazali so jim prostore, v katerih bodo
prenočevale. Nato so si šle ogledat hmeljišča (da so lahko videle, kje bo mogoče
bolje obirati; pri tem je imela prednost vodnica). Za večerjo so dobile belo kavo
in kruh ali tudi kaj boljšega. Naslednje jutro so začele obirati.
c) Po drugi svetovni vojni prihajajo hmeljarji (navadno ne v delovni obleki) po
obiralke na postajo z lojtrskimi vozovi (deloma s traktorsko vleko), tu in tam tudi
z avtomobili. Ker v zadnjih letih vse bolj primanjkuje obiralk, si jih hmeljarji kdaj
pa kdaj na postaji (včasih celo še prej, t. j. na poti, ko se jim peljejo naproti) drug
drugemu prevzemajo (ponujajo več zaslužka in obljubljajo manjši ali sploh nobe-
nega odtegljaja za hrano). In zdaj obiralke ne prihajajo skorajda izključno le popol-
dne kakor poprej, temveč ponekod prav tako dopoldne, tako da začnejo obirati tudi
že dopoldne. Ob prihodu na postajo in na poti na kmetijo dandanes manj prepe-
vajo. V zadnjem obdobju je dekleta čedalje bolj sram iti na pot s košaro in z vrečo,
rajši imajo kovčke in želijo dobiti vreče in košare pri gospodarju. (Hrvatice iz ne-
katerih vasi ob Sotli ne povejo v domačih vaseh, da grejo obirat hmelj, da jih so-
vaščani zavoljo tega ne bi podcenjevali, marveč pravijo, da grejo na dopust, in
jemljejo zato na pot kovčke.) Poleg kovčkov so se v zadnjem desetletju uveljavile
tudi potovalke. Sem in tja naredijo zdaj po prihodu obiralk na kmetijo likof in tedaj
na dvorišču ali podu zaplešejo.
12. a) Za čas pred prvo svetovno vojno ohranjeno ustno izročilo ne spričuje do-
volj natančno, koliko dni so obirali hmelj na enem posestvu.
b) Med svetovnima vojnama so obirali na poprečno velikih hmeljiščih okoli 14 dni
ali nekaj manj. Na posestvih pa, kjer so imeli do 1928 mimo goldinga tudi še
württemberski (tettnanški) hmelj," ki je dozorel 10 do 14 dni pozneje,2i se je obi-
ranje ustrezno podaljšalo.
c) Po drugi svetovni vojni traja obiranje okoli 14 dni; v zadnjem času zavoljo po-
manjkanja obiralk marsikje obirajo nekaj dni več.
-¦' F. Baš, Gospodarsko poslopje v Savinjski dolini. Časopis za zgodovino in narodopisje
XXIV, Maribor 1929, str. 87; V. Valenčič, nav. delo, str. 314.
O tem tudi J. Teržan, Poučnik o gajenju hmelja, str. 34.
Obiranje hmelja na kmečkih posestvih v Savinjski dolini       81
Slika 3. Obiralka stresa hmelj iz košare v vrečo (Parižlje pri Braslovčah 1969)
82        Angelos Baš
13. a) O tem, kako je potekal delovni dan pri obiranju, ve ohranjeno ustno izročilo ;
za čas pred prvo svetovno vojno razmeroma malo povedati. Izpričano je, da so
obirali ves dan in da so si vzeli čas samo, da so jedli. Kot merilo je rabil žitni j
leseni mernik ali škaf, ki je meril 18 col (merjeno diagonalno v posodi, se pravi \
od enega konca dna do roba na nasprotni strani), t. j. okoli 35 litrov. 1
b) Tudi med svetovnima vojnama je ostalo merilo isto, pač pa so začeli tedaj i
namesto težkih lesenih izdelovati lažje, pletene mernike (ki so bili zato, da bi se
dosegla boljša mera, včasih tudi preveliki). Delovni dan je sporočen takole. Delali i
so od svita do mraka. Obiralke je zbudila vodnica. Če je bila njiva blizu, so zajtrke- j
vale, kosile in večerjale doma, sicer so doma samo večerjale, to je bilo po koncu !
dela. Malica je bila zmerom na njivi, okoli pol devetih in štirih popoldne, med de- j
lom, tako da ob tem niso sedle. Razen po kosilu, ko so si nekoliko počile, niso i
ves dan poznale počitka. Delale so prav tako ob nedeljah, a takrat so šle najprej \
k maši. Gospodarji so merili obrani hmelj povečini petkrat ali štirikrat na dan, i
in sicer bolj ali manj zvrhan škaf. Obiralke so na dan nabrale v poprečju okoli i
15 škafov; višje število, okoli 20 škafov, so dosegale le najboljše obiralke. Med ;
delom so (razen v vročini; največkrat proti večeru, pa tudi zjutraj) rade prepevale. ¦
c) Po drugi svetovni vojni kaže delovni dan v primerjavi s poprejšnjo dobo nasled- i
nje razločke. Postal je nekaj krajši; zdaj budijo obiralke marsikdaj gospodarji. Med i
malico počivajo, in hmeljarji jim ob slabem vremenu včasih posojajo gumijaste ;
škornje, vreče ali tudi obleko. Ob nedeljah so v prvih letih po drugi svetovni vojni ;
še vsi hodili k maši, medtem ko se je v zadnjem desetletju to v precejšnjem ob- i
segu nehalo. V nedeljo, redko ob delavnikih, končajo obiranje kdaj pa kdaj prej, :
da grejo v kino. Dandanes merijo hmeljarji marsikdaj samo trikrat na dan; v navadi !
je »blagi vrh«. Na dan oberejo odrasle obiralke poprečno okoli 15 škafov ali nekaj |
manj, toda to ne pomeni splošnega poprečja, ker so številne obiralke še otroci, i
ki oberejo precej manj. Od 1958 naprej so v rabi enotni, kovinski škafi, ki merijo !
po 30 litrov. Zato in zavoljo drugačnega merjenja obsega zdaj poln škaf precej i
manj kakor pred drugo svetovno vojno; to tudi kaže, koliko se je zmanjšala delovna i
storilnost pri obiranju. Petja po drugI svetovni vojni med obiranjem skorajda nI več, i
potem ko ga je okupator prepovedal zato, ker je bilo slovensko. )
14. a) O hrani obiralk pred prvo svetovno vojno vemo iz ohranjenega ustnega izro-j
čila, da je bila preprosta, da je bila najpogosteje za zajtrk prežganka in kruh,'
za kosilo enolončnica, včasih tudi še solata, za večerjo pa mlečna kaša ali močnik ¦
in krompir v oblicah, medtem ko so dobivali za malico kruh. j
b) O hrani med svetovnima vojnama so pričevanja ohranjenega ustnega izročila I
natančnejša. Kakovostni razloček nasproti prejšnjim letom je bil tedaj predvsem ¦
pri kruhu, ki je bil pred prvo svetovno vojno precej slabši (črn. Iz mešanega žita),:
po njej pa je bilo v kruhu več pšenične moke. V tej dobi so zajtrkovali belo kavo I
in kruh, belo kavo in žgance ali pa prežganko in kruh. Za malico je bil kruh, redko-
kdaj jabolčnik ali sadje; obiralke so si dajale kruh v nedrja in ga jedle, kot pove-
dano, med delom. Za kosilo je bila marsikje enolončnica, pogosto pa je bilo kosilo
tudi iz dveh jedi (»riht«); meso so jedle zvečine samo ob nedeljah, podobno kakor!
potice. Nadrobneje. Najpogosteje so kosile krompir, prav tako kisel krompir in ;
tudi s kumarami (murkami) in zeljem, fižol, tudi s kumarami In krompirjem, in pa ,
rlčet, redkokdaj tudi z mesom. Manj pogosto so kosile zabeljeno juho, kašo, štruk- ¦
Ije, riž, kislo mleko in zavitek, tega slednjega zlasti ob nedeljah. Za večerjo so'
imele prav tako največkrat krompir, tudi s kislim mlekom, dostikrat pa so večerjale;
Obiranje hmelja na kmečkih posestvih v Savinjski dolini        83
prerezan krompir, t. j. krompir v oblicah, prerezan čez pol in kuhan v slani vodi;
sicer so imele za večerjo pogosto mlečno kašo, medtem ko je bil fižol tudi kot
solata zvečer nekaj redkeje na mizi, podobno kakor prežganka, mlečni riž, močnik
in kislo mleko s kruhom. Posamezni kmetje so belili hrano za obiralke z lojem,
ker je bil cenejši, medtem ko za domače niso belili tako. Sploh so nekateri kmetje
jedli v času obiranja drugačno, boljšo hrano kakor obiralke, vendar takšnega stanja
ni mogoče posplošiti, čeprav nikakor ni bilo redko; vsekakor so bili manjši raz-
ločki med hrano obiralk in gospodarjeve družine pogostni. I
c) Po drugi svetovni vojni je hrana obiralk v marsičem drugačna. Do pred nekaj leti
so jedle iz skupne sklede, zdaj jejo skorajda vsaka iz svojega krožnika, menažke, |
kozice ali skledice. V zadnjih letih jim pripeljejo hrano na polje povečini v vedrih ;
iz umetne snovi, medtem ko so jim jo prej prinašali v loncih ali v velikih košarah.
In v zadnjih letih kmetje čedalje pogosteje ne pečejo več kruha doma, temveč je
zmerom več hiš, pri katerih kruh rajši kupujejo, zakaj peka doma jim jemlje preveč
časa, gospodinje pa so dovolj zaposlene že s pripravami obrokov. (V Trnavi so še
1969 pekli na nekem posestvu kruh doma, a so morali v ta namen najeti pomoč-
nico, ki so ji morali plačati na dan 2000 S-din. Odtlej porabljajo ta denar za nakup
kruha.) Poprečno pojejo obiralke okoli tri četrt kilograma kruha na dan. Nekdanje
mnenje, po katerem je bilo za kmetijo sramotno, če ne bi kruha za obiralke pekli
doma, je zdaj opuščeno. |
Za zajtrk dobivajo po drugi svetovni vojni praviloma belo kavo in kruh ali prežganko ;
in kruh. Za malico je kruh in jabolčnik ali tudi še sadje, ponekod pa so začeli ;
hmeljarji v zadnjem času dajati za malico poleg kruha marmelado, slanino ali celo ;
salamo. Nekateri predvidevajo, da se utegnejo te nove sestavine malice hitro na j
splošno uveljaviti, podobno kakor v prvem desetletju po drugi svetovni vojni jabolč-
nik, ki je tedaj pri malicah povsem nadomestil vodo. — Kar zadeva kosilo in ve-
čerjo, je v zadnjem desetletju poleg domače ali nekdanje kmečke hrane prišla
v navado tudi drugačna: npr. rižota, makaronovo meso, mlečni riž ali bel zdrob, j
ponekod tudi vzhajane! (»buhteljni«), praženec in kompot. Natančneje povedano, j
Za kosilo ne dajejo danes nikjer več enolončnic, temveč vselej po dve ali tri jedi. j
Meso je zdaj včasih tudi med tednom, ne več samo ob nedeljah, ko ponekod pri- j
pravijo tu in tam celo piščance. Čez teden sestoji kosilo, kot je podoba, največkrat \
iz krompirja, tudi kot golaža in v solati, fižola, tudi s kumarami, in iz različnih
testenin, tudi z mesom, nekaj manj pa kosijo ričet in rižoto. Ob nedeljah je za
kosilo juha, meso ali obara, krompir in solata, po navadi tudi posladek: potica, pra-
ženec, vzhajanci ali kompot. Za večerjo imajo podobne jedi ko opoldne: eno od
gostih toplih jedi in solato ali namesto solate čaj s prekuhanim jabolčnikom; če je <
opoldne krompir, so zvečer na mizi testenine, in narobe. Tako jejo zvečer krompir, ¦
tudi v juhi, v katero je včasih zakuhano malo belega zdroba, nadalje mlečni riž ;
in fižol, nekaj manj pa prežganko, močnik, kavo in mlečno juho (belo župo), ki se-
stoji iz mleka in vode in na tem zakuhanih močnatih svaljkov; od solat jejo največ
paradižnikovo, pogosto pa tudi fižolovo in zeljnato. — Če jejo doma, je to po drugI
vojni kakor tudi prej na dvorišču, v uti ali v veži.
Dandanes jejo obiralke enako hrano ko domači, ponekod morda celo boljšo. Vzrok,
je jasen: spričo zmerom večjega pomanjkanja obiralk mora biti hrana dobra, če \
hočejo gospodarji dobiti in obdržati to delovno silo, ki glede hrane take razmere :
deloma izrecno izrablja. Seveda pa omogoča opisano raven hrane tudi ustrezno i
zboljšanje gmotnih razmer v Savinjski dolini po drugi svetovni vojni.
84        Angelos Baš
15. a) Pred prvo svetovno vojno so prenočevale obiralke zvečine na skednjih, na
slami ali senu, ponavadi brez rjuh; za odejo je dobila vsaka od gospodarja po
en koc.
b) Med svetovnima vojnama so stanovale obiralke podobno kakor v prejšnjih letih
večidel na gospodarskih poslopjih ali v utah, na senu, slami ali slamnjačah, ki so
bile pokrite s hodnimi rjuhami, hmeljskimi vrečami ipd., tu in tam pa so bile oprem-
ljene tudi z blazinami; odevale so se s koci, ponekod s prešitimi odejami. Poleg
tega so spale tudi v sobah, ki so bile dozidane novim sušilnicam hmelja in so
ostale po navadi neopremljene. Za to dobo je sporočeno, da so obiralke v nave-
denih prostorih razmeroma precej pazile na red in snago in si postiljale »postelje«
(na tleh), tako da so jim kmetje tu in tam dajali tudi prešite odeje.
c) Po drugi svetovni vojni spijo obiralke deloma še naprej na senu ali slami na
gospodarskih poslopjih; v takšnih primerih ima vsaka svojo ali pa po dve in dve
skupno rjuho in po eno odejo ali koc, po potrebi še drugo. Deloma pa prenočujejo
v sobah. To so mimo sob ob hmeljskih sušilnicah ali zasilno prirejenih sob na
podstrešju hiše prazne sobe na marofu, ki so (elektrificirane in) prirejene za obi-
ralke; s slamnatimi ležišči na tleh, z mizo In stoli in z obešalniki; v takšnih sobah,
ki jih lahko zaklepajo, spravljajo tudi vse svoje reči, ki so jih prej shranjevale
pri gospodinji v hiši; tako se držijo bolj zase in ne hodijo v gospodarjevo hiše
razen tistih, ki pomagajo nositi hrano. In marsikateri premožnejši hmeljarji so si
v zadnjem desetletju postavili nove hiše, medtem ko so namenili stare za čas
obiranja obiralkam, sicer pa rabijo za polgospodarske namene. Dandanes Imajo
hmeljarji kdaj pa kdaj po dve ali celo po tri skupine obiralk, ki se med seboj
ne družijo in jim tudi ne morejo dati skupnega prostora za spanje, saj je v takšnih
primerih prišlo do tatvin in drugih neprilik. Tako spi na nekaterih posestvih npr.
ena skupina obiralk v sobi na marofu, druga v sobi na podstrešju hiše. Tudi v sobah
dobi vsaka obiralka po en koc in po eno rjuho ali pa po dve skupaj po eno rjuho
in praviloma tudi blazino, napolnjeno z otavo. Ležišča so na tleh, na vrečah, ki so
navadno napolnjene s slamo ali s koruznim lickanjem, včasih pa tudi z otavo in
plevami; te vreče napolni gospodar nekaj dni pred prihodom obiralk. Ker v zadnjih
letih zelo pogosto obirajo otroci, je v omenjenih prostorih zdaj manj reda, vrh tega
pa tudi manj pazijo na rjuhe in koce.
Do današnjega dne si obiralke umivajo povečini le roke, nekatere pa se zjutraj
sploh ne umivajo, zlasti starejše obiralke in otroci. Dolgoletne obiralke pravijo,
da si tudi zvečer ni dobro umivati rok, tako da smola, ki ostane na rokah, varuje
kožo, da je hmelj ne prezre. Zakaj nevarno je, da dobi obiralka povsem prezrto
kožo na rokah, in sicer predvsem v deževnih dneh in rosnih jutrih. (Zgodi se, da
obiralka ne prenese na koži hmeljeve smole ali prahu; zavoljo otekle kože mora
potlej nehati obirati). Mlajše obiralke si zjutraj marsikdaj umivajo roke in obraz;
zvečer si umivajo roke, ne da bi si jih namilile, pač pa si jih umivajo ob sobotah
zvečer, z milom In peskom, da bi ob nedeljah ne imele grdih rok.
Brisače, milo in perilo imajo v prostorih, v katerih spijo; če teh ni mogoče zakle-
niti, prinesejo vse svoje reči h gospodarju. V zadnjih letih prinašajo nekatere mla-
de obiralke s seboj spalne srajce, kremo za obraz, lošč za lase in mleko za umi-
vanje obraza.
Do prvih let po drugi svetovni vojni so bile obiralke dosti slabše oblečene kakor
pozneje. Pogosto so prihajale obute v slabe čevlje, med obiranjem pa so bile od
prvega do zadnjega dne bose. Dandanes prinašajo s seboj sandale in včasih tudi.
Obiranje hmelja na kmečkih posestvih v Savinjski dolini        85 i
Slika 4. Obiralke z vrečami hmelja pri merjenju ob vozu (Parižlje pri Braslovčah 1969)
gumijaste šl<ornje za deževne dni in rosna jutra. Dostikrat prinašajo tudi delovne
hlače, da jih na njivah ne opikajo komarji. Perila si prej skoraj v vsem času obiranja
niso preoblačile, medtem ko ga zdaj preoblačijo in perejo. In imajo, kakor deloma
tudi prej, po dve delovni obleki, eno za preobleči, če jih premoči dež na njivi.
Za nedeljo imajo boljšo obleko, v tej tudi pridejo in odidejo, medtem ko so do let
po drugi svetovni vojni marsikatere obiralke prihajale samo v eni obleki. Obleke
in druge svoje reči nosijo zdaj v kovčkih in potovalkah, ne več v košarah kakor
prej.
16. a) Glede prostega časa ob delu oziroma ob obiranju spričuje ohranjeno ustno
izročilo za dobo pred prvo svetovno vojno, da ga ni bilo in da si ga tudi nihče
ni želel, ker so hotele obiralke kar največ obrati in tako kar največ zaslužiti. Samo
po obiranju, zvečer, so imele nekaj prostega časa, medtem ko ga med obiranjem,
na hmeljišču, ni bilo nič, tudi med malico ne, saj so jo použile kar med delom;
edinole ko so zajtrkovale in kosile, so prenehale obirati. Ob nedeljah zjutraj so
šle k maši.
bj Prav tako je bilo tudi v letih med svetovnima vojnama.
c) Podobno je ostalo tudi po drugi svetovni vojni do danes. Razločki so v tem,
da zdaj, medtem ko malicajo, ne obirajo, temveč sedejo, da si privoščijo nekaj
počitka po kosilu, da med tednom, vendar le redkokdaj, nehajo prej obirati, zato
da grejo zvečer v kino, in da se grejo, prav tako le redkokdaj, na hitro okopat
v Savinjo. Sicer pa je tudi dandanes prosti čas za obiralke edinole zvečer po
obiranju.
17. a) O tem, kako so obiralke izrabljale zvečer svoj prosti čas, ne zvemo za dobo
pred prvo svetovno vojno iz ohranjenega ustnega izročila nič natančnejšega. Izpri-
86        Angelos Baš
čano je le, da so tedaj ob večerih malo posedele in zapele, poredkoma pa celo
zaplesale; zelo pogosto, skorajda obvezno so molile rožni venec. In zgodaj so ho-
dile spat.
b) Za obdobje med svetovnima vojnama je ohranjeno ustno izročilo glede prostega
časa natančnejše. Tudi v teh letih so obiralke zvečer še malo posedele, preden
so šle spat, in molitev je bila zvečer malone obvezna. Še bolj ko prej pa je bilo
med svetovnima vojnama med obiralkami v navadi petje, ki je bilo zanje do malega
značilno. Pele so že, ko so šle na njivo in domov, pele so, kot že povedano, med
obiranjem [tam so včasih tudi ukale, da se je slišalo na sosednje njive, od tam
so jim druge z ukanjem odgovarjale, tako da je šlo tedaj ukanje od njive do njive
po vsej dolini) in pele so prav tako zvečer. Razpoloženje je bilo takrat baje dru-
gačno, bolj veselo kakor dandanes. Po ubranem petju so bile zlasti znane skupine
z vzhodnega slovenskega Štajerskega. In če je bilo mogoče, so mlajše obiralke
vzele iz domače vasi s seboj na obiranje fanta, ki je igral na harmoniko, tako da
so potem pri gospodarju včasih tudi plesale. Različne skupine se na splošno niso
družile med seboj. Obiralkam so se pridruževali ali hodili k njim v vas tudi vaški
fantje. Ob tem je prihajalo do razmerij, ki pa so bila omejena samo na čas obiranja.
Nezakonski otroci so bili izjema. Sploh so ta, večidel skrivna razmerja ovirale vod-
nice skupin, ki so največkrat skušale paziti na obiralke, prav tako pa so tudi
hmeljarski očetje nasprotovali takšnim zvezam, ki jih, kot je podoba, ni bilo kaj več.
c) Po drugi svetovni vojni so se ob večerih molitve v precejšnjem obsegu nehale;
molijo le še starejše obiralke, ki hodijo tudi najbolj zgodaj spat. Po drugi svetovni
vojni se petje, potem ko ga je, kot rečeno, prepovedal okupator zato, ker je bilo
slovensko, tudi zvečer doma ni obnovilo, kot se ni na njivah. Harmonikarjev je
zmerom manj; njihovo vlogo je prevzel radio, prenosni radijski sprejemnik, ki ga
imajo v hmeljarskih hišah ali ga prinašajo nekatere obiralke s seboj, kakor tudi
gramofon, ki ga prav tako imajo posamezni hmeljarji ali ga tu in tam prinašajo
s seboj obiralke. Ob takšni glasbi marsikdaj tudi zaplešejo, saj se obiralkam radi
pridružijo fantje iz vasi. Ker se delovni dan zdaj začenja nekaj pozneje, ostajajo
obiralke razen starejših in otrok nekaj dlje pokonci in obiskujejo sem in tja tudi
bližnje kinematografe. Vendar je to veliko redkejša izraba prostega časa kakor
poslušanje glasbe in ples, ko prihajajo skupaj domači iz več hiš in prav tako so-
sedne skupine obiralk (sicer takšnih vezi povečini ni), tako da morajo vodnice
skupin pogosto naganjati obiralke spat, zlasti še otroke med njimi. Zveze med
vaškimi fanti in obiralkami so dandanes, kot je sporočeno, razmeroma številnejše,
vsekakor pa svobodnejše kakor pred drugo svetovno vojno. Še zmerom so bolj
skrivne, vendar manj kakor prej, tako da tu in tam posegajo vodnice skupin vmes,
ko skušajo fantje ponoči priti k obiralkam. In v tem obdobju dobijo obiralke za
konec tedna včasih obisk od doma, ki jim tedaj tudi pomaga pri delu, na hrani pa
je zastonj pri gospodarju.
18. a) O tem, ali so hmeljarji kdaj odpuščali obiralke ali jih kaznovali zavoljo sla-
bega dela, ne vemo za čas pred prvo svetovno vojno iz ohranjenega ustnega izro-
čila nič natančnega.
b) Med svetovnima vojnama pa je bila podoba takale. Ker je bilo tedaj dovolj
delovne sile ali dovolj povpraševanja po delu, so bili hmeljarji strožji kakor dan-
danes, ko primanjkuje obiralk, pa tudi obiralke so bile bolj prizadevne, saj je bilo
v oni dobi vse teže priti do zaslužka kakor v zadnjih letih. Tako so bili med sve-
tovnima vojnama odpusti obiralk le redki. Če je katera slabše obirala, so jo
Obiranje hmelja na kmečkih posestvih v Savinjski dolini        87
Slika 5. Merjenje hmelja (v škafu) na gospodarjevem vozu (Parižlje pri Braslovčah 1969)
hmeljarji opomnili ali posvarili, marsikdaj pa so v takšnih primerih tudi zvrhano
merili obrani hmelj. Najstrožja kazen poleg odpusta z dela je bila ta, da je gospodar
stresel slabo obran hmelj na plahto in ga je morala obiralka prebrati, kar je vzelo
veliko časa. Na splošno pa, kot povedano, opomini ali svarila in kazni obiralk v času
med svetovnima vojnama kljub zahtevnosti gospodarjev niso bile kaj bolj potrebne,
ker so bile obiralke po veliki večini dovolj prizadevne, tudi po hmeljarskih merilih.
Zato so bili odpusti z dela skorajda Izjemni.
c) Po drugi svetovni vojni so bile zadevne razmere spočetka enake ko prej. Bolj
ko pa primanjkuje obiralk, manj zahtevni postajajo hmeljarji, samo da dobijo In
obdržijo zadosti delovne sile za obiranje. Tako v zadnjih letih skorajda ni več od-
pustov z dela, podobno ne zvrhanega merjenja in stresanja obranega hmelja na
plahto ali prebiranja kot kazni za slabo obiranje. Največ, kar dandanes podvzemajo
hmeljarji zoper slabo delo obiralk, so opomini ali svarila. Kaj drugače ne ukrepajo,
ker so »veseli, da Imajo obiralke« In si želijo, da bi ostale na posestvu do konca
obiranja; kazni pri delu bi utegnile povzročiti odpoved ene ali več obiralk, ki bi
jim lahko sledile še druge. Ali še drugače; hmeljarji ne storijo danes pri delu proti
obiralkam ničesar, kar bi moglo povzročiti njihovo odpoved, saj bi bilo v takšnem
primeru ogroženo uspešno obiranje, t. j. uspešen letni pridelek hmelja.
19. a) b) Po tem, kar je bilo zapisano, je na dlani, da med svetovnima vojnama
(za čas pred prvo svetovno vojno ni na voljo ustreznih pričevanj) obiralke pravi-
loma niso odpovedovale hmeljarjem. Z dela so odhajale samo zavoljo bolezni ali
če so dobile sporočilo, da jim je doma kdo umrl. Odpovedi so bile torej povsem
izjemne. Bile pa so za hmeljarja sramotne, saj so si jih ljudje razlagali kot zna-
menje, da so na takšnem posestvu delovne razmere nevzdržne. Odpovedi so izvi-
rale predvsem iz načina merjenja (»prehuda mera«), manj zavoljo preslabe hrane
88        Angelos Baš
ali stanovanja. Tedaj ni bilo predpisanih mernikov, In če je bil mernik kar se da
širok in nizek, je šlo precej več hmelja v vrh kakor v ožjem in višjem merniku,
c) Po drugi svetovni vojni je odpovedi obiralk nekaj več ko prej, nikakor pa niso
pogostne. Ker v zadnjem času dostikrat obirajo šolski otroci, ti pri tem delu včasih
ne zdržijo zavoljo prešibkih telesnih moči, tu in tam tudi ne zavoljo domotožja.
Vendar se to dogaja le poredkoma, podobno kakor so redke odpovedi obiralk za-
voljo njihove bolezni ali če jim doma kdo umre. Razmeroma največ odpovedujejo
obiralke zavoljo preslabe hrane, zlasti pa zavoljo slabega merjenja: čeprav se upo-
rabljajo po letu 1958 predpisani, enotni škafi iz pločevine, je merjenje še zmerom
odvisno od tega, ali vsuje hmeljar hmelj v mernik hitro In ga s tem potlači, ali ga
vsipa narahlo, se pravi počasi, tako da gre v mernik manj hmelja. Odpovedi obiralk
veljajo slej ko prej kot sramota za hmeljarja, so pa tudi še dandanes razmeroma
redke, čeprav ne enako redke kakor med svetovnima vojnama. Hmeljarji resda niso
več tolikanj zahtevni kakor v prejšnjih časih, vendar obiralkam to delo ne pomeni
več enako pomembnega zaslužka kot nekoč, in tudi na drugih posestvih, če jim je
tam bolj pogodu, jih marsikdaj radi sprejmejo.
20. a) Ker za čas pred prvo svetovno vojno nimamo zadostnih pričevanj o odpustih
in odpovedih obiralk, ne moremo izreči sodbe o tem, ali so šle v takšnih primerih
obirat na druga posestva.
b] Med svetovnima vojnama so odpuščene obiralke ali obiralke, ki so odpovedale
gospodarjem, šle bodisi domov ali obirat na druga posestva, če je tam primanj-
kovalo obiralk; tega pa v oni dobi praviloma ni bilo.
c) Po drugi svetovni vojni je bilo najprej podobno kakor prej. V zadnjih letih pa,
ko čedalje bolj manjka te delovne sile, dobijo obiralke, ki so na kakem posestvu
odpovedale, zlasti če so odpovedale zavoljo slabega merjenja (odpuščenih obiralk
praviloma nI več), delo malone povsod, kjer takrat še potrebujejo delovno silo za
obiranje, in takšna posestva so razmeroma številna. Edinole obiralke, ki so odpu-
ščene ali so odpovedale pri sosedu, ne vzamejo na delo pri sosedovi hiši.
21. a) Ali so obiralke potem, ko so končale obiranje pri svojem gospodarju, šle
nato obirat še na drugo posestvo, ne vemo za čas pred prvo svetovno vojno
ničesar.
b) Med svetovnima vojnama pa je bilo takole. Ker vse do zadnjega časa ni bilo
stiske za obiralke, so jih lahko hmeljarji najemali toliko, kolikor so jih potrebovali.
Tako je bilo le redko mogoče, da bi bile šle obiralke potem, ko so končale obiranje
na enem posestvu, obirat še na drugo, če pa je kdaj tako naneslo, so se glede
tega zmenili sosedje ali sorodniki (navadno samo ti), in hmeljar je prosil svoje
obiralke, da so šle po končanem delu za kakšen dan še drugam (kjer je gospodar
prej sporočil to svojim obiralkam), da se ne bi tam obiranje zavleklo v hmeljar-
jevo škodo. Obiralke so v to privolile, vendar večidel nerade, ker je obiranje zelo
utrudljivo in so bile potem, ko so končale na enem posestvu, t. j. največkrat po
kakih 14 dneh ali nekaj manj, že močno utrujene. Da bi bil v teh primerih nagovoril
obiralke drug hmeljar, ne da bi se bil prej glede tega domenil z njihovim gospo-
darjem, je bilo izjemno.
c) Po drugi svetovni vojni je ostalo sprva tako, kakor je bilo med vojnama, pozneje
pa je marsikje postala zavoljo vse večjega pomanjkanja obiralk potrebna dopol-
nitev te delovne sile. Zato dandanes številni hmeljarji želijo, da bi vrste njihovih
obiralk pomnožile takšne, ki so že končale obiranje, tako da bi bilo to delo pravo-
časno končano. Deloma se to še dogaja kakor v prejšnjih letih, deloma pa ne več.
Obiranje hmelja na kmečkih posestvih v Savinjski dolini        89 I
ker zdaj obiralkam to delo ne pomeni več enako pomembne postavke kakor nekoč
in jim ni več toliko do zaslužka par dni ko prej, pa tudi njihova odvisnost in
privrženost gospodarju je iz istih vzrokov manjša, kakor je bila v prejšnjih deset-
letjih.
22. a) Kot rečeno, iz ohranjenega ustnega izročila ni mogoče posneti, koliko so
zaslužile obiralke pred prvo svetovno vojno. Pač pa vemo za to dobo, kakšen je
bil način obračunavanja za izplačilo. Medtem ko imajo dandanes hmeljarji zvezke,
v katere sproti zapisujejo, koliko škafov so obrale posamezne obiralke, je bilo pred
prvo svetovno vojno drugače: s posestva graščine Štrovsnek so hmeljarji prevzeli
(baje skupaj s hmeljem) navado, da so ugotavljali število obranih škafov s kar-
tončki, ki so bili opremljeni s številkami in deloma z njihovo štampiljko. S temi
kartončki, ki so jih imenovali balete, so ravnali hmeljarji podobno kakor z denar-
jem: za toliko in toliko obranih škafov so dobile obiralke kartončke z ustreznimi
številkami. V ta namen so prinašale s seboj majhne vrečke, ki so si jih obesile
okrog vratu in v njih hranile kartončke, na podlagi katerih so bile izplačane ob
koncu obiranja. Tak način obračunavanja je bil hmeljarjem pred prvo svetovno
vojno najprikladnejši, saj tedaj niso bili tolikanj vajeni pisave kakor dandanes in
na splošno niso radi pisali. Ob tem pa je obstajala nevarnost, da so lahko obiralke
kartončke izgubljale ali si jih tudi kradle.
b) Med svetovnima vojnama je bilo obračunavanje na podlagi kartončkov v dolo-
čenem obsegu še naprej v navadi, poleg tega pa so se uveljavili tudi zvezki, v ka-
tere so si hmeljarji ob vsakem merjenju zapisovali, koliko škafov so obrale obiralke.
Izplačilo je bilo v hiši največkrat zvečer, po končanem obiranju. Kot plačilo za
škaf obranega hmelja navaja ohranjeno ustno izročilo za ta leta zvečine 1,50 do
2 dinarja. Če upoštevamo, da je takrat trajalo obiranje, kot ugotovljeno, največ-
krat okoli 14 dni ali nekaj manj in da so obrale obiralke na dan poprečno okoli
15 škafov, je znašal njihov dnevni zaslužek 22,50 do 30 dinarjev, celotni zaslužek
pa 315 do 420 dinarjev (14 dni po 22,50 do 30 dinarjev). Ta, slednja vsota pa je
v resnici komajda prišla v poštev, saj za deževne dni niso dobile plačila, med
obiranjem pa je skorajda vedno kak dan deževalo, in vrh tega obiranje tudi ni vselej
trajalo 14 dni. Dejansko je znašal v oni dobi ob naštetih okoliščinah poprečni
celotni zaslužek ustrezno manj, približno 270 do 360 dinarjev.
Na nekaterih posestvih so priredili zadnji večer, ob izplačilu, tudi likof in tedaj
so prišli muzikanti, tako da so se za konec obiranja poveselili in včasih tudi zaple-
sali. Ni pa bilo povsod tako, temveč so marsikje priredili ta dan obiralkam samo
boljšo večerjo.
c) Po drugi svetovni vojni je prišlo obračunavanje na podlagi kartončkov iz rabe,
tako da v zadnjih letih hmeljarji praviloma zapisujejo količino obranega hmelja
v zvezke in zvečer povejo obiralkam, koliko škafov so nabrale.
Kakor prej je tudi po osvoboditvi izplačilo največkrat zvečer, v hiši. V letih 1967
do 1969 so dobivale obiralke za škaf obranega hmelja 180 S-din, 1970 pa 210 S-din.
Če računamo, da traja dandanes obiranje okoli 14 dni in da naberejo odrasle obi-
ralke poprečno okoli 15 ali nekaj manj škafov na dan, bi znašal 1970 celotni zaslu-
žek poprečno odrasle obiralke 44.100 S-din, brez odtegljaja za hrano (3 škafe na
dan), ki pa je bil v tem letu le redko v veljavi. Kot podlago smo vzeli plačilo za
15 obranih škafov na dan, to vsoto pa smo pomnožili s 14 (dnevi). Približno enako
vsoto navaja tudi ohranjeno ustno izročilo kot takratni poprečni zaslužek obiralk.
V letih 1967 do 1969, ko je bila cena za škaf obranega hmelja nižja, 180 S-din, je
90        Angelos Baš
znašal celotni zaslužek obiralke, ki je nabrala skozi 14 dni po 15 škafov na dan,
37.800 S-din. Pri tem ni vštet odtegljaj za hrano, ki je znašal 14 dni po 3 škafe
na dan, se pravi 42 škafov ali 7560 S-din; obiralki bi ostalo s takšnim odtegljajem
30.240 S-din. Toda, kot poudarjeno, v zadnjem času hmeljarji čedalje večkrat ali
skorajda povsod za hrano ničesar ne odtegujejo, tako da slednja številka ne odseva
ustreznega splošnega stanja. Navedena računa za 1970 in 1967/69 veljata za boljše,
odrasle obiralke; poprečje je nekoliko drugačno, saj pogosto sodelujejo pri obiranju
šolski otroci, pa tudi odrasle obiralke marsikdaj oberejo na dan manj ko 15 škafov,
ki smo jih vzeli kot podlago za naša računa, tako da se obiranje marsikdaj zavleče
ne samo zavoljo dežja.
Kar zadeva likof oziroma boljši obrok ob koncu obiranja, je tudi danes podobno,
kakor je bilo med svetovnima vojnama. Ponekod priredijo takrat likof z glasbo in
plesom, ponekod tudi ne. Vsekakor postrežejo tedaj obiralkam nekaj bolje kot
sicer.
23. a) Kako so pred prvo svetovno vojno obiralke po končanem delu in izplačilu
odhajale domov, nam ohranjeno ustno izročilo ne pove. Vendar lahko domnevamo,
da so gospodarji tiste obiralke, ki so se pripeljale z železnico in ki so jih ob
prihodu šli iskat z vozovi, tudi ob odhodu vozili z vozovi na železniško postajo,
od koder so se nato odpeljale domov. O tem, ali so hmeljarji vozili takrat obiralke
iz Tuhinjske doline do Motnika (kakor so jih namreč ob prihodu od tam vozili na
svoja posestva), medtem ko naj bi ostanek poti do doma napravile peš, se vzdržu-
jemo domneve.
b) Med svetovnima vojnama so vozili hmeljarji obiralke z vozovi na železniško
postajo. Praviloma so odhajale zjutraj. Na postajo je vozil obiralke gospodar, in za
na pot so dobile malico.
c) Po drugi svetovni vojni je podoba enaka, le da ne vozijo hmeljarji obiralk na
postajo samo z lojtrskimi vozovi (zdaj deloma s traktorsko vleko), temveč sem in
tja tudi z avtomobili.
24. a) O šegah ob koncu (in začetku) obiranja in o slovesu pred odhodom ne vemo
iz ohranjenega ustnega Izročila za čas pred prvo svetovno vojno ničesar natanč-
nega.
b) Za čas med svetovnima vojnama pa je izpričano naslednje. Začetek obiranja
je bil brez šeg, pač pa je ponekod sporočeno, da so dejali tedaj gospodarji, kakor
pred vsakim delom, »Sveti križ božji« in pristavili »Da bi veliko obrali«, nato pa
so skupaj z obiralkami zmolili očenaš. Ko je bilo obiranje končano in ko so šli
z njive, so obiralke okrasile zadnjo ali najvišjo hmeljevko z rožami, marsikje z ve-
liko sončnico, ali z rutami in jo nesle k hiši ali pa postavile na koncu njive. Te-
danjo šego, da so konje ali tudi voz, s katerim so se obiralke peljale ob odhodu
na postajo, okrasile z zelenjem in trakovi, naj bi bile vpeljale hrvaške obiralke,
ki so v oni dobi začele obirati hmelj v Savinjski dolini, vendar ta šega ni bila
povsem splošno razširjena. Ob tem je bilo slišati, da se bo dekle, ki bo okrasilo
konje In voz, tisto leto omožilo. Ob slovesu so na nekaterih posestvih obdarovali
posebno uspešne obiralke s predpasniki ali z rutami; včasih so se takrat ženske
tudi jokale. Samo slovo je bilo preprosto in stvarno: segli so si v roke, gospodar
pa se je ob tem zmenil za obiranje v naslednjem letu.
c) Po drugi svetovni vojni se je nehal opisani začetek dela z gospodarjevim na-
božnim rekom in skupno molitvijo kakor tudi odhod z njive ob koncu obiranja
z okrašeno hmeljevko in pa zaljšanje konj in voz za odhod s posestva na postajo.
Obiranje hmelja na kmečkih posestvih v Savinjski dolini        91
Še danes pa ob slovesu ponekod obdarujejo posebej prizadevne obiralke s pred-
pasniki ali rutami, in tudi slovo ostaja kljub nekaterim ženskim solzam preprosto
in stvarno: sežejo si v roke, gospodar pa se skuša domeniti za delovno silo pri
obiranju v naslednjem letu. Ob kratkem: delovne šege ob obiranju hmelja se v
teku 90 ali 80 let v poglavitnem niso izoblikovale.
25. a) O tem, kako so obiralke porabljale svoj zaslužek pred prvo svetovno vojno,
ne zvemo iz ohranjenega ustnega izročila neposredno ničesar, pač pa lahko so-
dimo, da je bilo tedaj podobno kakor med svetovnima vojnama.
b) Med svetovnima vojnama so zaslužek porabljale največ za nakup obleke in
obutve (ob tem so si dekleta skorajda zmerom kupovala rute, medtem ko je neve-
stam ta zaslužek marsikdaj pomenil prispevek za balo); starejše obiralke pa so
kupovale gospodinjske in šolske potrebščine (za otroke). Nakupi so bili večidel
v Celju, ob vrnitvi.
c) Po drugi svetovni vojni je takole, če so obiralke še otroci, porabijo zaslužek
povečini za šolske potrebščine, za zvezke in knjige, ki jih revne družine spričo
njihovih visokih cen v zadnjih letih sicer komajda lahko kupujejo; mimo tega je
namenjen zaslužek zvečine za iste nakupe kakor prej (prav tako večidel v Celju):
za obleko in obutev; številne obiralke, ki se vračajo prek Polzele, nakupujejo zadnja
leta v trgovini tamkajšnje tovarne po znižani ceni nogavice z napako, in to marsi-
kdaj za vse leto. Redkeje gre zaslužek od obiranja za davke.
26. a) Koliko so znašali celotni stroški, ki so jih imeli hmeljarji z obiralkami glede
na letni izkupiček od hmelja, se za čas pred prvo svetovno vojno ne da ugotoviti,
b) Za leta med svetovnima vojnama najdemo o tem vprašanju nekaj podatkov
v kmetijskem slovstvu. Tako je ugotovljeno, da je bil sredi dvajsetih let srednji
donos hmelja na ha 10 centov, srednja cena za kg hmelja pa 100 dinarjev, tako
da je znašal bruto izkupiček od ha hmelja 100.000 dinarjev.^s Toda ta cena je bila
v veljavi le v času konjunkture sredi dvajsetih let; pozneje, v letih krize, so cene
hmelja izredno padle (1929 na 6 dinarjev za kg); sredi tridesetih let se je sukala
odkupna cena za kg hmelja nekaj čez 20 dinarjev, medtem ko je znašala 1938
30 dinarjev, 1939 46 in 1940 25 dinarjev.s«
Po ohranjenem ustnem izročilu so obsegala med svetovnima vojnama hmeljišča
v poprečju nekaj več ko pol ha, poprečni donos na ha pa (enako, kakor beremo
v zadevnem slovstvu) okoli 10 centov." Po tem računu bi znašal letni donos po-
prečno velikega hmeljišča okoli 6 do 7 centov. V letih konjunkture bi to pomenilo
bruto izkupiček okoli 60.000 do okoli 70.000 dinarjev (kg hmelja po 100 dinarjev),
sredi tridesetih let čez 12.000 do čez 14.000 dinarjev (kg hmelja po nekaj čez
20 dinarjev), 1938 pa okoli 18.000 do okoli 21.000 dinarjev (kg hmelja po 30 dinar-
jev). V tej dobi je bil poprečni letni zaslužek obiralke, kot smo izračunali, približno
270 do 360 dinarjev; na poprečno velikih hmeljiščih je bilo po kakih 12 obiralk.
Njihovo letno izplačilo bi veljalo hmeljarja 3240 do 4320 dinarjev. V letih konjunk-
ture so bili potemtakem stroški hmeljarjev z obiralkami v razmerju 3240 do 4320
dinarjev : okoli 60.000 do okoli 70.000 dinarjev, medtem ko je bilo sredi tridesetih
let to razmerje za hmeljarje precej manj ugodno — 3240 do 4320 dinarjev : čez,
J. Teržan, Poučnik o gajenju hmelja, str. 42.
2" L. Cukala, nav. delo, str. 96; gl. o tem tudi (nepodpisano). Pa še račun. Slovenski hmeljar
X, Celje 1939, str. 21.
" O tem tudi V. Sadar, nav. delo, str. 5; M. Žagar, nav. delo, str. 27.
92        Angelos Baš
12.000 do čez 14.000 dinarjev; 1938 je bilo to razmerje za hmeljarje boljše — 3240
do 4320 dinarjev : okoli 18.000 do okoli 21.000 dinarjev. Ker so med svetovnima
vojnama hmeljarji kupovali za obiralke le zelo malo hrane, kakor tudi niso imeli
nobenih večjih izdatkov s povračilom njihovih potnih stroškov, vrh tega pa ni bilo
treba obiralk zavarovati, so zatorej navedene številke prav blizu dejanskim vsotam,
ki so jih hmeljarji v tistih letih porabljali za obiranje.^s
c) Po drugi svetovni vojni je podoba tale. Na splošno lahko po ohranjenem ustnem
izročilu sklepamo, da porabijo v zadnjem času hmeljarji za kritje celotnih stroškov
z obiralkami blizu tretjine letnega izkupička uo hmelja. Neposredneje. V Spodnjih
Gorčah je 1969 izkupiček od hmelja na nekem posestvu obsegal blizu 2,000.000
starih dinarjev, medtem ko so znašali stroški z obiralkami okoli 600.000 S-din.
1970 so dobili hmeljarji za kg hmelja (druge vrste) nekaj več ko 1700 S-din, med-
tem ko so plačali obiralkam za kg obranega hmelja ali za 2 škafa 420 S-din; za hrano
niso povečini ničesar odtegovali. Če meri v tem času poprečno veliko hmeljišče
okoli 70 arov in če znese dandanes poprečni donos hmelja na ha okoli 14 centov
ali tudi več,2» so obrali v nakazanih primerih po okoli 980 kg hmelja ali tudi več.
in če pomnožimo to število z izkupičkom od kg hmelja (za naš račun smo vzeli
vsoto 1730 S-din), ugotovimo, da je znašal na takšnem posestvu bruto dobiček od
hmelja skorajda 1,700.000 (1,695.400) S-din. Za 980 kg hmelja je bilo nabranih
1960 škafov, za kar je bilo treba plačati obiralkam 411.600 S-din. Temu znesku
gre dodati še znesek za nakup njihove hrane, t. j. poprečno okoli 350 S-din na dan
za eno obiralko, vseh pa je bilo najmanj 12 do 14, kar nanese 4200 do 4900 S-din
na dan ali 58.800 do 68.600 S-din v 14 dneh. Stroški, ki so jih imeli hmeljarji v ob-
ravnavanem letu z obiralkami za delo in hrano, so torej v najboljšem primeru zna-
šali na poprečno velikem nasadu 470.400 do 480.200 S-din ali ne dosti manj ko
pol milijona S-din. Pri tem niso všteti izdatki hmeljarjev za plačilo potnih stroškov
in tudi ne njihovi izdatki za nezgodno zavarovanje obiralk (po 3 S-din za kg obra-
nega hmelja). Stroški, ki jih imajo danes hmeljarji z obiralkami, so potemtakem
absolutno in relativno večji kakor med svetovnima vojnama.
27. a) b) c) Da so v zvezi s tem skorajda vsi hmeljarji bolj ali manj skoparili, se
razume samo po sebi. Vendar se to ni dogajalo pri samem plačilu, ker kaj takega
malone ni bilo mogoče, saj so že, kot povedano, pred prvo svetovno vojno določali
plačilo obiralk z ustreznimi medsebojnimi domenki, podobno kakor med svetovnima
vojnama na posebnih sestankih, medtem ko ureja po osvoboditvi to plačilo kme-
tijska organizacija. Pač pa so skušali prihraniti z merjenjem, kakor je že bila o tem
beseda, in pri hrani. Oboje se je praviloma končalo v zadnjih letih, ko je pomanj-
kanje obiralk napravilo v načelu konec takšnemu ravnanju.
28. a) Kakšno je bilo razmerje kmetov do obiralk, je iz ohranjenega ustnega izročila
znano v določenem obsegu še iz dobe pred prvo svetovno vojno. Tedaj je bilo
28 Tako 80 znašali med svetovnima vojnama produkcijski stroški za kg suhega hmelja (poleg
amortizacije zemljišča in davkov) 28 dinarjev: J. Teržan, Monografija kulture hmelja
u kraljevini S H. S., str. 41. Toda omenjena »kalkulacija sloni na upoštevanju vseh del
in vsega reprodukcijskega materiala«, medtem ko hmeljarjeva kalkulacija »lastnega dela
in dela svoje družine ter uporabe lastne živine ter reprodukcijskega materiala s svojega
posestva ne vračunava« ... »Po takšni ,individualni' hmeljarjevi kalkulaciji so znašali
proizvajalni stroški le od 17 do 18 din za kg suhega hmelja«: L. Cukala, nav. delo,
str. 102 d.
29 O tem tudi M. Žagar, nav. delo, str. 17, 28; L. Četina, na nav. mestu.
Obiranje hmelja na kmečkih posestvih v Savinjski dolini       93 j
V Savinjski dolini življenje še na splošno precej borno in je bilo tudi za kmete
pogosto »vse dobro«. Obiralke so imele takrat skromno hrano, tako da po neka-
terih pričevanjih ponekod niso bile lačne predvsem zavoljo črnega kruha.
b) Za leta med svetovnima vojnama je to razmerje iz ohranjenega ustnega izročila
jasneje razvidno. Obiralke, ki so izvirale takrat kakor tudi pred prvo svetovno vojno
največkrat iz bajtarskih družin, se pravi iz takih, ki niso imele svoje zemlje, so bile
za hmeljarje kot zemljiške lastnike nekaj manj kakor oni sami; isto je veljalo tudi
za obiralke iz viničarskih družin. Obiralke pa, ki so prihajale iz kmečkih družin,
so štele prav tako manj, saj so šle s tem, ko so obirale, služit, to pa je bilo manj
ugledno kakor delo kmečkega, natančneje, hmeljarskega dekleta ali žene na svo-
jem domu. Tako posnemamo iz ohranjenega ustnega izročila, da so obiralke pri
hmeljarjih na splošno štele za »nekaj manj«. Če so bile dovolj prizadevne in če
so se skozi več let držale ene hiše, so se do neke meje izenačevale z deklami,
sicer pa še s temi ne, ker so bili hmeljarjem njihovi posli, ki so bili stalno pri
njih, pač bolj pomembni sodelavci na kmetiji in zato bližji kakor obiralke. Spričo
vsega navedenega niso med svetovnima vojnama (nedvomno pa tudi že prej) zgolj
zavoljo varčevanja ponekod sodili, da je »za obiralke vse dobro« ali da zanje za-
došča samo najnujnejša oskrba glede stanovanja in hrane. Iz let med svetovnima
vojnama je sem in tja sporočeno vodilo, da naj obiralke »jejo toliko, da delajo«;
to vodilo so uresničevali tudi tako, da so »kuhali na dva kraja«.
c) Po drugi svetovni vojni je bilo zadevno razmerje v prvih letih skorajda v celoti
enako kakor prej. Bolj ko pa je začelo primanjkovati obiralk, bolj so zavzemali
hmeljarji do njih drugačno razmerje. O prebivalstvu, ki izvira s podeželja in nima
svoje zemlje, in s tem o veliki večini obiralk, sodijo sicer hmeljarji starejšega
in srednjega rodu tudi še dandanes podobno kakor pred osvoboditvijo. Ali drugače:
hmeljarji tudi še zdaj »nimajo obiralk za sebi enake«, kot je na nekaterih posestvih
izrecno izpričano. Toda takšno razmerje se ne kaže več v konkretnem ravnanju
hmeljarjev do obiralk. Račun je prekril misli in čustva. Izoblikovalo se je drugačno
razmerje, ki pa mu je slej ko prej končni namen doseči, da bo obiranje kar naj-
uspešnejše. To je mogoče samo s potrebnim številom obiralk, ki jih je danes zopet
mogoče dobiti in obdržati edinole ob določenih razmerah. Natančneje. Ker je obi-
ralk tako malo, da jih na marsikatera posestva čedalje večkrat ne prihaja dovolj,
ker si nadalje nekatere od njih mimo obiranja hmelja lahko poiščejo drugačnega
zaslužka in ker so v našem sodobnem družbenem podnebju zelo pogosto vajene
drugačnega razmerja, kakor so ga nekoč zavzemali do njih hmeljarji, morajo ti zdaj
obravnavati obiralke kot bolj ali manj sebi enake ali kot sodelavke, ki jim tehtno
pomagajo izvajati poglavitne načrte na posestvih. Odtod zdaj ustrežljivejše ali
enakovrednejše razmerje hmeljarjev do obiralk in odtod boljša hrana, boljša stanu
vanja, nekaj krajši delovni čas in boljši zaslužek, kakor je bilo o tem spregovor-
jeno. Notranje razmerje hmeljarjev do obiralk pa ostaja kljub vsemu v poglavitnem
enako kakor pred osvoboditvijo.
29. a) O tem, kakšno je bilo razmerje obiralk do hmeljarjev pred prvo svetovno
vojno, ne spričuje ohranjeno ustno izročilo neposredno ničesar, vendar domne-
vamo, da je bilo bistveno enako kakor med svetovnima vojnama,
b) Za leta med svetovnima vojnama pa je razmerje dokaj jasno. Obiralk je bilo
takrat zmerom dovolj, poleg tega je bilo obiranje zanje praviloma zelo pomemben
zaslužek, mimo katerega so bili drugi njihovi viri za zaslužek le redki. Tako so se
zavedale sorazmerne ugodnosti, ki jim jo je dajalo obiranje hmelja in so bile zato,
34        Angelos Baš
voljne tudi v marsičem potrpeti, samo da so imele zagotovljen ta zaslužek, ne
glede na to, da tudi njihove siceršnje življenje ni potekalo v bistveno boljših
razmerah. Pri obiranju jim je šlo predvsem za to, da bi kar največ obrale in s tem
kar največ zaslužile, medtem ko jim je bilo vse drugo postranskega pomena. Ob
tem so se dodobra zavedale svojega praviloma nizkega družbenega izvira in s tem
povezanih premoženjskih razmer, hkrati pa višjega gospodarskega in družbenega
položaja hmeljarjev, ki so jim dajali delo ali zaslužek in ki so jih zato štele za
»gospode«. Nadrobnejše razmerje obiralk do hmeljarjev je bilo odvisno samo od
tega, ali so jih imele za »dobre« ali »slabe«, ne da bi bile računale, koliko so
hmeljarji zaslužili za (obrani in) prodani hmelj, po drugi strani pa so vedele, da
imajo hmeljarji s pridelovanjem hmelja veliko stroškov in dela.
c) Po drugi svetovni vojni se je opisano razmerje sčasoma spremenilo zato, ker
je v teh letih obiralk čedalje manj. Tiste, ki do danes opravljajo to delo, zavze-
majo do hmeljarjev nekaj drugačno razmerje. Vejo, da se je zdaj povpraševanje
obrnilo, da zdaj bolj hmeljarji povprašujejo po obiralkah kakor narobe, nadalje
vejo, da si lahko obiralke najdejo tudi vrsto drugačnih zaslužkov, in največkrat
so se po osvoboditvi navadile od svojih siceršnjih delodajalcev enakopravnejšega
razmerja, kakor je bilo nekoč v veljavi med hmeljarji in obiralkami. Glede na to,
da sodijo med podeželsko prebivalstvo, pa se še zmerom zavedajo, da so po navadi
iz družin, ki nimajo svoje zemlje, to pa imajo hmeljarji, ki štejejo zato tudi še
dandanes za nekaj več, kakor so one same. Tako so postale v zadnjem času obi-
ralke po eni strani precej bolj zahtevne, kakor so bile prej, po drugi strani pa
se imajo še naprej, čeprav v dosti manjši meri, za podrejene hmeljarjem. To slednje
velja zlasti za starejše obiralke, ki dlje časa obirajo na istem posestvu in so se
do neke meje izenačile z deklami, tako da prihajajo v današnjih okoliščinah obirat
ne zgolj zavoljo potrebe po zaslužku, temveč deloma tudi zato, da napravijo hmeljar-
jem uslugo.
30. a) O osebnih zvezah med hmeljarji in obiralkami v času obiranja ne zvemo
za dobo pred prvo svetovno vojno Iz ohranjenega ustnega izročila ničesar.
b) Precej natančna pa je podoba za leta med svetovnima vojnama. Razen osebnih
pogovorov so bile druge ali bližje zveze hmeljarjev z obiralkami nezaželene. Po
ohranjenem ustnem izročilu je videz, da teh zvez ni bilo kaj več, da pa tudi niso
bile čisto redke. Razmerja med hmeljarji in hmeljarskimi sinovi in pa med obiral-
kami so bila omejena na čas obiranja, saj so sodili ne le hmeljarji in njihovi
sinovi, temveč tudi obiralke in vodnice njihovih skupin, da »to ne gre skup«, tako
da so se oboji zavedali, da lahko takšna razmerja trajajo samo nekaj dni. Na obeh
straneh je bilo torej zakoreninjeno mnenje, da so trajne zveze med ljudmi z bistve-
no različnim premoženjskim in s tem povezanim družbenim položajem, kakor je
o njem bila beseda, nepravilne ali nenaravne, to pa ni bila ovira za posamezna
kratkotrajna razmerja. Ta razmerja so skušali preprečiti hmeljarski očetje in vod-
nice skupin iz navedenih razlogov, prav tako pa tudi zato, ker so jih obsojali iz
moralnih nagibov in jih mimo drugega zavračali kot golo »zdivjanje« in tako gledali
nanje vsestransko »po strani«. Poroke med hmeljarskimi sinovi in obiralkami so
lahko bile tedaj potemtakem edinole izjemne in so veljale pri hmeljarjih tako rekoč
za sramotne. Kolikor je mogoče presoditi, je prišlo do takšnih porok v primerih,
kjer je postala obiralka dekla in se je čez čas poročila z gospodarjem, vendar
hmeljarji s takšnimi izjemnimi zakonskimi zvezami, kot razloženo, niso soglašali.
Glede nezakonskih otrok, ki so jih imeli hmeljarji ali hmeljarski sinovi z obiralkami,,
Obiranje Inmelja na kmečkili posestvih v Savinjski dolini        95
ni mogoče ugotoviti ničesar natančnejšega; vsekal<or je podoba, da so bili zelo
redki.
c) Po drugi svetovni vojni se te razmere vse do danes niso bistveno spremenile.
Temeljno razmerje hmeljarjev, zlasti tistih, ki sodijo v starejši in srednji rod, do
obiralk je ostalo tudi zdaj enako, s tem pa tudi do bližjih in najbližjih osebnih zvez,
ne glede na to, da so v zadnjem času posamezna razmerja med hmeljarskimi sinovi
in obiralkami razmeroma številnejša in svobodnejša.
31. a) O osebnih zvezah med hmeljarji in obiralkami v času, ko so se obiralke po
končanem obiranju vrnile na svoje domove, ne zvemo za dobo pred prvo svetovno
vojno Iz ohranjenega ustnega izročila ničesar.
b) Med svetovnima vojnama pa so bile (mimo dopisovanja hmeljarjev vodnicam
skupin zavoljo najemanja obiralk) te zveze takele. Hmeljarji in obiralke so si marsi-
kdaj pisali za večje praznike; od obiralk so prihajale za to v poštev zlasti vodnice
in pa tiste obiralke, ki so dlje časa prihajale na posestvo in ki so se izkazale
pri delu. Včasih so obiralke vabile hmeljarje tudi na trgatev in poroke, ponekod
pa prav tako na navaden obisk. Tu in tam so šle te zveze tako daleč, da je katera
od obiralk prosila hmeljarja za pričo pri svoji poroki, vendar je treba pripomniti,
da so bili ti primeri le redki, medtem ko je bilo povsem izjemno, da bi bile obiralke
prosile hmeljarja ali njegovo ženo za botrstvo.
c) Podobne so omenjene zveze tudi po drugi svetovni vojni. Videz je, da je med
obiralkami dopisovanje omejeno pogosto le na vodnice skupin. Kar pa zadeva
hmeljarje, je v zadnjih letih težko dognati, koliko so vse te zveze nasledek nekda-
nje navade, koliko pa pripomoček, s katerim pridobivajo ali navezujejo nase obiral-
ke oziroma vodnice skupin. Izrazit primer slednje vrste zvez hmeljarjev z obiral-
kami je nedvomno ta, ko je pred leti neki hmeljar pošiljal župni cerkvi svojih obi-
ralk po 1000 S-din, zato da je tamkajšnji župnik o božiču oznanil, da želijo hmeljarji
obiralkam vesele božične praznike in srečno novo leto.
32. a) Po koliko let so obirale obiralke pri enem hmeljarju, se za čas pred prvo
svetovno vojno ne da ugotoviti, pa tudi ne zanesljiveje domnevati, zlasti zato ne,
ker so tedaj deloma komajda šele začeli obirati hmelj s tujo delovno silo, deloma
pa so ga obirali sploh še samo domači (člani družine In posli).
b) Za leta med svetovnima vojnama je sporočeno, da so obiralke navadno vrsto
let prihajale obirat hmelj k istemu kmetu. To kaže, da so štele svoje delovne raz-
mere povečini za dovolj sprejemljive ali za takšne, da so si malokdaj prebirale
delodajalce.
c) Podobno je ostalo tudi po drugi svetovni vojni, vse do danes. Sicer se v zad-
njem času obiralke deloma nekaj več menjavajo kakor prej, toda predvsem le zato,
ker se nekatere selijo v mesta, kjer postajajo delavke v Industriji, in tako največkrat
ne hodijo več obirat, ali pa zato, ker odhajajo na delo v tujino. Mimo teh primerov
je podoba v poglavitnem enaka kakor med svetovnima vojnama, kar zopet spričuje,
kakšne se zdijo obiralkam delovne razmere pri hmeljarjih. 1970 je bilo na nekaterih
posestvih sporočeno, da so prihajale tja obiralke tudi po skoraj 30 let iz iste hiše.
Najdlje se držijo enega hmeljarja vodnice skupin, ki so bile zmerom najbolj privr-
žene gospodarjem in ki je za številne od njih izpričano, da so hodile tudi po več
desetletij obirat na eno posestvo.
s, 1 je krajevno nedoločen posnetek neznanega avtorja iz dvajsetih let (v muzejski zbirki Hmeljarskega inštituta
v Žalcu), si. 2—5 pa so posnetki, ki jih je napravila Fanči šarf leta 1969 (v fototeki Slovenskega etnografskega
muzeja v Ljubljani). -i
Summary
The Gathering of Hops on Peasants' Farms in the Savinjska Valley
The cultivation of hops in the Savinjska Valley has its origin in the 1870'ies. It is repre-
sented in Slovenia mainly In the Savinjska Valley and it is our most intense agricultural
branch. It demands today from 3700 to 5000 working hours per year for one hectare
(= 2471 acres), i. e. much more than vineyards, and this cannot be done only by the far-
mer, his family and his help. Because the majority of work, this is from 50 % to 70 % is
needed for hop picking, seasonal workers primarily come to do this work (in the 1950'ies
there were about 20.000 seasonal workers helping on farms in the Savinjska Valley every
season).
Since the beginning of hops growing in the Savinjska Valley, which provided for the
peasants at least 70 % to 80 % of their total annual income, the number of people
gathering hops on one hectare has remained essentially the same, about 15 grown ups.
Since the beginning this work was mainly done by women, mainly coming from farm
labourers' cottages, many of whom otherwise worked in the vineyards. They came from
near and far, the majority of them from eastern Slovenia, from parts which were not well
developed and which were poor. Hop-pickers received in addition to money free lodging
and food at the farmer's house, and in addition their travelling expenses were partly
covered.
On average hop-fields hop gathering lasts for about 14 days; in the last few years hop
gathering lasts a few days longer in some places because of shortage of hop-pickers.
Before the Second World War hop-pickers gathered about 15 bushels per day on average,
and more or less the same or slightly less also after the War (until 1958 one bushel was
about 35 litres, since then 30 litres). With regard to food one should mention that until
the Second World War some peasants ate better food when gathering hops than hop-
pickers, the situation though, cannot be generalized, although this was not rare; anyway
there were frequent at least small differences between the food which was served for
the farmer's family and for hop-pickers. In the last decade hop-pickers eat the same food
as the family members, in some places even better. Because the shortage of hop-pickers
is increasing the food must be good if peasants wish to get and preserve these labourers,
who sometimes directly exploits these conditions especially with regard to food. —
Hop-pickers dwelt mainly in barns, sheds, lying on straw-beds, first without sheet, later
on these were covered with sheet, on bags used for storing hops, and so on, rarely covered
with blankets. After the Second World War hop-pickers still sleep In barns, but many of
them also in rooms, mainly on the floor, on bags, filled with straw, but covered with
sheets, blankets and with pillows.
Until the Second World War hop-pickers had no free time when gathering hops and nobody
wished to have it, because they all wished to gather as much hops as they could and
thus to earn as much too. The situation after the War is similar, and hop-pickers are free
mainly after dinner and in the evening after gathering hops.
In the last few years there are almost no hop-pickers fired, bushels are not filled higher
than to the edge, badly picked hops is not spread on a canvas and later separated as
a punishment for badly done work. The most that farmers do nowadays against bad
gathering of hops is that they warn hop-pickers. They do not take any measures because
they wish hop-pickers to stay until the work is finished. If they punished a hop-picker,
she might leave, and other hop-pickers might join her, and this could have a chain- effect.
This could endanger a successful gathering of hops, a successful production. — After the
War there is a slightly higher number of hop-pickers who voluntarily leave the job than
before (then it was almost a rule that they did not do this), but this is not frequent.
Most of them would leave because of bad food, and especially because of bad measuring.
Obiranje hmelja na kmečkih posestvih v Savinjski dolini        97
In spite of the fact that since 1958 bushels for measurement are regulated for 30 litres,
the measurement still depends on the way the farmer pours hops into the bushel: if he
does it fast, hops Is pressed and more of it goes into the bushel, if he does it slowly and
lightly, less of it goes into the bushel. If hop-pickers give up their work this is shameful
for the farmer, but as mentioned, they do not give up the work very seldom, although
more often than before the War. It is true that farmers are not as demanding as they used
to be, but on the other hand hop-pickers do not receive as a significant sum of money
as they used to, and they are also well accepted on other farms.
Before the First World War farmers gave to hop-pickers special cards — sometimes just
with numbers or with the farmer's seal. The cards were valued as money: for a number
of bushels hop-pickers received such cards with the corresponding number of it. At the
end of hop-picking they received the corresponding amount of money. Between the two
wars such reckoning was still practiced, and also note books began to be used by farmers,
who put down at each measurement (usually five or four times a day) the number of
bushels each hop-picker gathered. After the Second World War the usage of cards slowly
disappeared, and so in the last years all farmers put down in their note-books the number
of gathered bushels and in the evening they let hop-pickers know how many bushels they
had gathered.
Between the Wars the average total income of a hop-picker was about 360.— Dinars (as
then valued), whereas in 1970 the average total income of a grown-up hop-picker was
440.— Dinars (new). The general average is now somewhat different, because hop-picking
is done many times by school children who gather far less.
As regards working customs at gathering hops one can establish that they have not
changed to any large extent in the last ninety years.
The income received by hop-pickers is used mainly for bying clothes and shoes, whereas
children usually buy things which they need for school.
As far as total expenses for hop-pickers are concerned we have established that farmers
spent for them in the last few years about one third of their total income from hops.
This is, taken absolutely and relatively, a higher amount than it used to be in the period
between the wars.
The relationship between farmers and hop-pickers in the period between the two wars
was such that these workers meant to the farmers less than their regular labourers,
because hop-pickers usually came from families which had no land of their own. If they
were hard working and if they kept to one house for a number of years, they became
to be taken more or less as the permanent labourers, otherwise the latter were more
significant to producers of hops than these occasional labourers. After the Second World
War this relationship remained in the first few years almost the same as before. But the
more scarce the hop-pickers became, the more this relationship between farmers and hop-
pickers is changed. The number of hop-pickers has decreased, so that some farms do not
have enough seasonal workers (this is the result of industrialization and employment
abroad), many of them can find another kind of work and earnings, and they are used to
(in our contemporary social climate) another relationship then farmers used to have
it towards them; the farmers must consider them as more or less equal or as collabora-
tors, whose help is often decisive on the farm. This is the cause for a more equal
relationship to hop-pickers, with ail the consequences, as they have been spoken about.
But the inner relations of farmers to hop-pickers has remained, in spite of everything,
mainly the same.
The relationship of hop-pickers to farmers was decided before the Second World War
by the following factors. At that time there were plenty of hop-pickers and this was
7 — Slovenski etnograf
98        Angelos Baš
a kind of job which brought them an important part of their earning; other sources of
income were rare. Therefore they were aware of relative advantages which hop-picking
brought to them and they were prepared to suffer in many respects, just to keep this
source of income. Their regular life did not pass in much better conditions either. They
were aware of their low social status and with it connected material means, as well as
of the higher economic and social position of farmers, who offered them work. After the
War, more specifically, in the last few years, the described relation has eventually been
changed. The hop-pickers know that the demand is greater, they know that they can find
other kinds of employment, and in most cases they have learnt to be treated in a diffe-
rent way by other employers than they were treated by farmers. But they come from
the countryside, mainly from families with no land, just the opposite as farmers, who
therefore are considered to be ranked slightly higher. Thus hop-pickers have become,
on the one side, much more demanding than they used to be, but on the other hand,
they are still, in a lesser degree though, subordinated to farmers.
As far as personal contacts between farmers and hop-pickers are concerned other con-
nections but conversation were not desired. It seems that there were not many more
connections, but that they were not so rare either. Love relations between farmers and
their sons and hop-pickers were limited to the period of hop-picking: both sides considered
that lasting relations between people of different economic positions and with it connected
social positions were not right or unnatural, although this was not a hindrance for short-
lasting relations. Such marriages were exceptional and they were considered as shameful
by the farmers. After the War these conditions have not changed much. The basic rela-
tionship of farmers, especially of those who belong to older and middle generation, has
remained the same, in spite of the fact that recently such relations between the farmers'
sons and hop-pickers have become more numerous and free.
Until the Second World War hop-pickers used to come to gather hops to the same farmer
for a number of years. This shows that hop-pickers mainly considered working conditions
fairly satisfactory or such that they did not wish to change the employer. This has remained
similar in the later years too, which proves again how hop-pickers consider working
conditions at a farmer in this period.