37
Kaj bi deželni zbor mogel storiti za muzikalno
omiko na Krajnskem?
Deželni zbori začeli so obdelovati politično polje domače; zadostilo se bo menda željam saj nekterim, ki se jih je nakupičilo , odkar samo naredbe vladine odločujejo v najvažnejih vprašanjih gotovo vsake zemlje, ki so se tedaj nakupičile že od nekdaj ter nekdaj. In beremo že res predloge, ki so po vladi ali pa po odborih deželnih predloženi za razpravo; skrbi se tu za praktične potrebe vsakovrstne.
Naj omenim tudi jez neke potrebe, ki ne stoji ravno v prvi vrsti, ki pa, kakor pohlevna vijolica, vendar tudi pričakuje milega solnca iz deželnega zbora prej ali pozneje.   Mislimo na učilnico muzikalno v Ljubljani.
Kakor Slaveni v obče, tako so Slovenci posebno veliki prijatli petja, tedaj saj ene strani muzike. Pa da so Ljubljančani že od nekdaj ljubitelji te umetnosti, to nam živo priča dolgoletno pa krasno delovanje filhar-moničnega društva. Pripovedali so mi stari ljudje, da so se že pred mnogimi ter mnogimi leti prav lepe reči predstavljale v tem društvu, kadar marsiktero staro mesto ni še imelo nikakih takih sprav. — Poznamo tudi sedanje okolinosti dotične; sedaj živita dva zavoda: eden je čitavnica, drugi ravno rečeno filharmonično društvo; al to so le reči, ktere so enostranske, ali pa saj nekaj brez podlage. Petje nam je vsem milo, ter znamo, kaj nam je čitavnica; al to še ni muzika sploh! Ravno taka je z drugim unim društvom, ktero je kakor je že omenjeno, v nekem zmislu brez podlage, ker ovršuje muzikalne reči visoke cene, in vendar bi se moralo pečati sem ter tje več s početnim petjem, kakor živo muziko.
Kadar je leta 1849 novi sostav za gimnazije in realke prišel na svetlo, vse lica pravih prijatlov občne omike so se razvedrile, videči, da se vprihodnje imajo vse duševne sile v enaki meri, — kolikor je to mogoče — razvijati in bistriti. Tako so takrat tudi začeli vpeljevati muziko. Namen je bil, da se tudi umetna sila v mladenčih budi, si bo še morebiti v enem ali drugem razvila do visoke stopnje. Takrat smo v raznih gimnazijah vidili, kako so dijaki v šolo nosili tudi gosli, žvegle itd., takrat po šolah je donelo petje umetno, in to ne samo cerkvenih pesem.
Al ko je politični mraz poparil slabo drevesce od 4. marca 1849, je tudi vse to šlo sčasoma rakom žvižgat,
tako, da je, kar ni v ozkem zvezu s šolskimi predmeti, padlo, ter si še do danes ni pomoglo na noge.
Po različnih zavodih in mestih različno se je to razvilo; v Ljubljani, ki v razmerji gotovo v celi Avstrii ima največ učencov, je dolgo časa na gimnazii le en suplent iz dobre volje mladino učil p e t j e; tedaj od danes do jutri, in le petje. Na realki ni bolje. Glavna šola ima za sebe neko javno muzikalno šolo, ali je posebno kar se tiče plače dotičnih učiteljev, tako vredjena, da se od nje ne more kaj boljega na svetu pričakovati. — To je zastonj na svetu kaj dobrega zahtevati, dokler učitelji niso tako plačani, da jim je to mesto glavni temelj njihovega življenja, dokler prihodki drugi njim naj le olajšajo stanje. V človeški naravi je že tako vredjeno, da le gledamo na glavne temeljne reči; kar pa nam ne daje bitne, stalne pomoči, ono nam je zmiraj kot voda v čevlju.
Na tem boleha ta zavod, kar se že na tem vidi, da je filharmonijskega društva izvrstno vodstvo tudi učenje gosel itd. vpeljalo. Pa tako so sile raztrgane, na obeh straneh se le nekaj, al nič odločnega ne more razviti.
Al ni res, da to za Ljubljano kakor za krajnsko deželo v obče ne bi moglo biti bolje.
V ta namen naj bi se kaj obširnejega napravilo; naj bi se z javnimi, to je, z deželskimi in tudi s privatnimi silami napravilo kaj obširnejega, kot je dozdaj. Ne vem, koliko k dosedanji tako zvani muzikalni šoli doprinaša zaklada deželna ali pa šolska; zato mi ni mogoče, o tem kaj več reči. Toda ta šola mogla bi, menda kaj prenarejena, tudi za naprej ostati za prepa-rande, ki se posebno za orgije in petje imajo pripravljati za svoj stan.
Za veče občinstvo pa, to je tedaj za vsakega, ki bi se rad kaj muzike naučil, naj se napravi posebna javna muzikalna šola, ktera bi talente budila in marsikomu novo pot do zaslužka ali veselja odprla. Pri tem bi mogel že sedanji deželni zbor kaj pripomoči, ter bi se na tak način lože k temu, če ni že poprej napravilo društvo in šolo.
Ako bi se komu zdelo to težavno, da se ima še le društvo napraviti, pa bi se naj sedanja muzikalna šola prenaredila, tako, da je, kakor v Zagrebu, saj za neke glavne predmete, tedaj na pr. za petje, gosli, cello, in morebiti še za žveglo, in saj za početek na klaviru postavi za vsako vrsto poseben učitelj, in to le za predmet naj bi se vsaki dan najmanj dve uri učil, morebiti v štirih tečajih ali kako še dalje po potrebi. In v tem bi se zavodu tudi preparandi učili, da ne bi ostali samo kot tesači.
O pravilih dotičnega društva naj za sedaj ne bo dalje govor; toliko pa moramo reči, da je 10 goldinarjev plačila za učenca v takem zavodu, kakor je sedaj v glavni šoli v Ljubljani, strašno velika plača, ter da je to eden od vzrokov, zakaj zavod tako malo ima učencov.
Ni res, kakor bi kdo morebiti ugovarjal, da v Ljubljani ni potrebe take, ali daje mesto premajhno. — Poglejmo , kje so v Ljubljani diletanti domači, kteri niso ob enem toliko bogati, da bi si plačevali učitelja? Kje je bolje petje v cerkvah? — Ljubljana ima 22.000 duš, pa nikjer diletantov siromašnejih ni; Zagreb ima 15.000 duš, in vendar imamo v gimnazii dobre diletante tukaj odgojene, od kterih si po mestu celo malo društvo diletantov kruh služi z muziko; imamo krasne diletantice v petji, in vse to le iz tukaj snega muzikalnega društva. Čeravno morebiti ni vsakemu vse po volji, kar sem rekel tukaj, toliko bo mi vsaki prijatel lepe krajnske dežele pripustil, da si deželne oblasti umetnosti dosedaj niso kaj pomagale, in da se tako marsiktera krasna sila ima kje prebuditi, ki bi drugači mogla kinčati domovino,
38
ali saj si najti dober kos kruha za življenje. Zato se živo nadjamo, da deželni zbor si bo to stvar ad notam vzel j da po dovršenih važnejih stvareh tudi pride na dnevni red.
V Zagrebu 17. januarja 1863.                       J. M.