-*8 37 ?*-
Povesti iz avstrijske zgodovine.
(Piše Al. Stroj.) XIII.
Marija Terezija.
6)§^^o je Marija Terezija premagala sovražnike, ki so hoteli razkosati Iepo W)mk Avstrijo, jela jc delovati za srečo in blagostanje svojih podložnikov. r<ed$m Uredila je sodišča, odvzcla kmečkemu stanu mnogo težkih bremen, zasnuvala mnogo dobrodelnih naprav in se posebno trudila za omiko Ijudstva. Mnogokrat je pokazala, kako so ji pri srcu vsi podložniki; posebno rada pa je pomagala revežem.
Nekdaj je bila veliki teden v mestu Luksenburgu, ki je bilo tedaj pod avstrijsko oblastjo. Kakor sicer na Dunaju, umivala je veliki četrtek noge J2 ubogim siarim ženam. Moj njimi jc bila 108 let stara ženica, kateri je cesarioa poscbno postregla. Tudi drugo leto jc prišla Marija Terezija prav o tem času v Luksenburg. Pri običajnem umivanju nog je pogrešila svojo 108 let staro znanko. Precej, ko jc minulo opravilo, pozveduje po nji. Povedo ji, da doma leži bolna in da ji je posebno to hudo, da no more videti Ijubljene cesarice. Kaj stori ljudomila Marija Terezija? Takoj ukaže naprcdi in se peljo obiskat bolno ženo v daljno predmestje.
»Bog vas sprejmi, dobra žena! Ker vi ne morete k meni v grad, prišla scm jaz k vam v kočico«, pravi smehljajoč se visoka gospa in poda starki roko. Uboga stara žena gleda nekaj časa cesarico, potem se ji zaleskečejo svitle solzc v očeh, ustnice se ji premikajo in roke sklepa k molitvi, kakor bi hotela prositi božjega blagoslova mili ecsarici.
Marija Terezija namigne služabniku, ki je bil prišel ž njo. Služabnik odide in se kmalu vrne s pletenico ukusnih jedil in z več steklenicatni dobrega vina. Taka darila so dobivale tudi drugc starc žene, ki jim je cesarica umivala noge. Putem sede visoka gospa k postelji bolne žene, jo tolaži in ji odhajajoč stisne v roko lep dar.
»Kadar bom v nebesih pri Bogu, prosila bom za svojo dobro cesarico, za mater ubožcev na zcmlji«, šepetala je stara ženica in milo pogledovala visoko gospo.
Posebno skrb je imela Marija Terezija tudi za šole. Celo sama se je hotela večkrat prepričati, kako napreduje mladina. L. 1752. je ustanovila v Dunajskem Novem mestu zavod za vzgojevanje častnikov. Nekega dne pride sama v šolo. Ravnatelju namigne, naj pokliče najbolj pridne gojence. Bilo jih je veliko pridnih, najbolj pa se je odlikoval mladi Vukasovio, sin pri-letnega častnika iz Dalmacije. Bil je priden, nadarjen, vesel dečko, in kar je bilo ceearici posebno všeč, bil je tudi prav ponižen. Za dar mu da 12 cekinov. Dečka je dar zelo razveselil; opazila je to tudi cesarita.
čez štiri tedne pride Marija Terezija zopet v vojaško šolo. Kmalu opazi mej drugimi gojenci pridnega Vukasovica. Pokliče ga k sebi in ga smehljaje
-*g 38 &*-
se vpraša, kam je dal podarjeni denar. Nekako boječe odgovori deček: »Vcličanstvo, denar sem poslal svojemu ubogemu očetu. Služili so kot častnik pri vojakih, pa so bili odpuščeni brez pokojnine in sedaj morajo živeti v revščini.« »Bog ti povrni, Vukasovic«, reče cesarica, položi bvojo roko dečku na ramo in pravi: »Pojdi v klop in piši očetu pismo, ki ti je bom narekovala!« Vukasovio gre v klop, vzame pero in cesarica mu narekuje:
»Ljubi oče!
Pismo, ki Vam je pišem, narekuje mi cesarica sama. Moje obnašanje, moja pridnost in posebno moja otroška ljubezen do mojega dobrega očeta je bila cesarici tako všeč, da bodete Vi dobivali odslej vsako leto 200 goldinarjev pokojnino, meni je pa cesarica zopet podarila 24 cekinov.«
Solze veselja in hvaležnosti so se pokazale Vukasovicu v očeh in po-ljubil je roko dobri cesarici. Obetal je, da bo vodno prklen, da bode tako dejansko pokazal svojo hvaležnost. Kakor je obetal, tako je tudi ravnal. Že v svojem 23. letu se je pokazal hrabrega junaka v boju zoper Bavarce, in cesar Jožef II. mu je podelil red Marije Terezijc kot plačilo za izvanredno hrabrost. Odlikoval se je v vseh bitkah, dokler ni pri Ogrunu 1. 1809. dobil smrtne rane.
Kakor za staro ženico v Luksenburgu in za mladega Vukasoviča imela je Marija Terezija skrb za vse podložnike. Zato so jo vsi spoštovali in Ijubili kot svojo mater.