Med integracijo in decentralizacijo Author(s): Lojze GOSAR Source: Urbani Izziv, No. 15, REGIONALNO PLANIRANJE (april 1991 / April 1991), pp. 22- 24 Published by: Urbanistični inštitut Republike Slovenije Stable URL: https://www.jstor.org/stable/44179813 Accessed: 27-09-2018 08:36 UTC JSTOR is a not-for-profit service that helps scholars, researchers, and students discover, use, and build upon a wide range of content in a trusted digital archive. We use information technology and tools to increase productivity and facilitate new forms of scholarship. For more information about JSTOR, please contact support@jstor.org. Your use of the JSTOR archive indicates your acceptance of the Terms & Conditions of Use, available at https://about.jstor.org/terms This article is licensed under a Attribution 4.0 International (CC BY 4.0). To view a copy of this license, visit https://creativecommons.org/licenses/by/4.0/. Urbanistični inštitut Republike Slovenije is collaborating with JSTOR to digitize, preserve and extend access to Urbani Izziv This content downloaded from 194.249.154.2 on Thu, 27 Sep 2018 08:36:20 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms CŽCĒ3D št. 15/1991 Lojze GOSAR Med integraci i o in decentralizacijo Povsod po svctu prihajata vcdno bolj do izraza na cni strani težnja po av- tonomiji in neodvisnosti, na drugi pa težnja po povczovanju. Posebej moč- no se kažeta na gospodarskcm podro- čju. Dober primer za to je proces evropskc integracije, rešcvanje različ- nih političnih problcmov na nad- državni ravni, tako političnih, gospo- darskih, socialnih in socioloških in ekoloških. Težnja po fcdcrativno ure- jeni Evropi ni samo politična zahteva. Je tudi želja po ohranitvi in uveljav- ljanju razlik znotraj Evropě. Trcba je* okrepiti lokalno zakorcninjenost, ob- encm pa pospešiti povezanost s sve- * tom. Soodvisnost in povezanost pomeni prcvzěmanjc soodgovomosti za širSe probleme, vsc to pa zahteva jasna pravila in učinkovito u^ravlja- nje. Različni konccpti morajo hkrati upoštevati potrebe in zahteve posa- meznih skupin prebivalstva in obmo- čij, ki pa se morajo med seboj dopolnjcvati in ne izključevati. Pri vsem tem prihaja vedno bolj do izraza tudi potřeba po drugačnem pojmovan- ju meja. S tem, da meje dobivajo drugačno vlogo, pa vendar ne bi smelo priti do tega, da bi bogatejše dežele, regije ali manjša območja postajala vedno bolj bogata na škodo revnejših. Osnovno vprašanje je, kako resnično uskladiti kulturo in različne razvojne politiķe, posebej še politiķe varstva okolja, tako da ne bi zanemarjale po- sebnosti posameznih okolij ali navad prebivalstva, da bi le-to lahko bilo no- silec razvojnih iniciativ. Kako doseči aktivno integracijo, ki ne bi zapadla pod vpliv tchnokratske integracije? Kako najrazličnejše medregijske in mednarodne povezave oplemenitili z vnednoto pripadnosti posameznim okoljem? Vedno bolj postaja jasno, da skoraj ni problema znotraj posamezne dežele, ki ne bi segal tudi preko njenih meja. Dclovna skupnost Alpe-Jadran je ti- pičen primer regije, ki kljub temu, da jo preseka več državnih meja, vedno bolj dcluje kot transnacionalna regija. Seveda je třeba to meddržavno po- vezanost še posebej sistematično pod- pirati (Vladimir Klemenčič). Ali lahko torej trdimo, da so zgodo- vinske in kulturně korenine Evropě po svojem bistvu precej tuje strogim dr- žavnim razmejitvam, ki so prevlado- vale v kasnejših obdobjih? Lahko bi celo rekli, da je dejanska družbena stvarnost vsaj v Evropi precej pred njenimi političnimi strukturami. Iz vseh teh dogajanj v zadnjih letih se poraja upanje, da je na vidiku novo obdobje z novimi odnosi med deže- lami in znotraj njih. Po mnenju znanega zgodo vinarja Toynbceja je třeba na pragu tretjega tisočletja ustvariti v Evropi ustrezne pogoje, da bo res pristna in trajna enot- nost v Evropi nastala prav iz različ- nosti kultur in njihovega harmónič- nega preplctanja, da bi lahko nastalo novo obdobje v obstojů človeštva. Osnovni obrisi prostorskega razvoja v prihodnji Evropi se že kažejo. Pri tem pa nikakor še niso razčiščeni pogledi niti na to, kakšne ključne prostorske značilnosti naj bi imela. Na eni strani se kaže jačanje glavnih razvojnih osi (London, Bruselj, München, Milano), na drugi strani pa težnja po nastajanju več metropol s svojimi zaledji. Po mnenju predsednika akademije za prostorsko planiranje dr. Heideja in prof. Albersa iz Hannovra pa prvi koncept preveč poudarja samo eno razvojno os, kar s stališča celotne Evropě ni sprejemljivo. Tudi koncept majhnih metropol ne ponuja dovolj možnosti za enakovreden razvoj vseh regij. Zato predlagata obliko sode- lujočih mest in regij, ki je na prvi pogled zelo podobna scenāriju malih 22 This content downloaded from 194.249.154.2 on Thu, 27 Sep 2018 08:36:20 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms URBANI IZZIV CŁnF^O št. 15/1991 metropol, vendar obravnava večje centre in regije kot razvojno enoto in se na ta náčin najbolj približa cilju enakih razvojnih možnosti posamez- nih regij. Seveda je razumljivo, da bi, če bi prevladal spontāni razvoj in ga ne bi zavestno usmerjali, přišel do iz- raza predvsem prvi koncept, kar po- meni krepitev glavne razvojne osi. Problem fizičnega razvoja posamez- nih območij Evropě je neposreden izraz gospodarske pa tudi politične moči pósameznih območij. Večanje razlik pa bi prej ali siej pripcljalo do neskladij in nasprotij tudi tam, kjer jih ne bi pričakovali. Zato je nujno sproti usklajevati razvojne politiķe in jih us- merjati tako, da se bodo različna obmóčja dopolnjevala med seboj. Poselitev najbolj zvesto odraža vse plati življenja in dela. Zato je třeba reševati vsa vprašanja v zvezi s tem celöstno, v povezavi z gospodarskim in družbenim razvojem. Mestne aglomeracije so živ orga- nizem, ki s svojimi silnicami segajo daleč v zaledje in tudi v sosednje re- gije, zato moramo posamezna ob- močja obravnavati enakopravno, ne glede na to, za kakšno raven gre, mcd- narodno ali lokalno. Tako se koncept sodelujočih mest in regij najbolj pri- bliža novému pojmovanju Evropě ter omogoča izmenjavo različnih funkcij najvišjih ravni, in sicer tako, da bo kořistilo' vsem. Tekmovanje med centri bo sicer še vedno obstajalo, kar je tudi prav, vendar pa bo postajalo vedno bolj dopolnjujoče in sodelujo- če. To pa je seveda mogoče le z uskladitvijo regionalno razvojnih po- litik med državami. Vsako območje znotraj evropske skupnosti naj bi ime- lo možnost, da se samostojno razvija, kajti nastajaňjeprevelikih metropol in aglomeracij bi povzročilo določene aglomeracijske probleme že znotraj njih, še bolj pa bi lahko zaviralo ali onemogočalo razvoj drugih regij. Tak koncept razvoja pa zahteva ustrezno prometno omrežje in tudi primerno delitev funkcij, ki imajo mednaroden pomen. Čeprav se zdi vse to těžko izvedljivo, se take razvojne težnje v marsičem že uresničujejo. Različne mednarodne ustanove so že sedaj razporejene v različnih centrih oziro- ma metropolah, kar je prej spodbuda kot pa ovira za uspešno sodelovanje na evropski ravni. Iz vsega poVedanega sledi, da se je třeba za příhodnost dobro pripravljati in tok razvoja^prav usmeijati. Zato bo třeba sprejeti v marsičem nove po- glede na náčine dela, upravljanja in sodelovanja. Sodelovanje na regio- nalni ravni je na primer dejavnost, ki se sama po sebi seveda ne mora prav razvijati, če nima zavestne politične in strokovne podpore. Zato pa je třeba narediti vse, da bomo pripravljeni pri- lagajati se novim razmeram in mo- žnostim in biti sposobni sprejemati nove miselne koncepte. Úpravna delitev in lokalna samouprava Vedno bolj se kaze, da si odnosi med državami in odnosi znotraj njih niso tako zelo različni kot bi na prvi pogled pričakovali. Mednarodne se- Iitve na primer predstavljajo tako mcdnarodni problem, kot tudi prob- lem držav, od koder se ljudje prisel- jujejo ali kamor se doseljujejo. Tudi gospodarski in socialni razlogi za se- litve se ne držijo meja. Nastaja torej mednarodna družba, ki bo malo upo- števala meje med državami, slonela pa bo na enakovrednosti različnih kultur. Da bi mogli uskladili željo po enot- nosti s potřebo po rozličnosti, pa mora v Evropi in v světu nastati nova oblíká federalizma. Znotraj držav bi to zahtevalo razmeroma ve-, liko teritorialno decentralizacjo in precejšnje možnosti neodvisnega od- ločanja za različne skupině (teritoriál- ně in drugačne), ki jih določen problem direktno zadeva. Istočasno pa je potřebná čim večja odprtost pó- sameznih teritorialnih skupnosti, ali etnično kulturnih skupin do proble- mov drugih območij znotraj dežele iņ do mednarodne stvarnosti. . V zadnjem desetletju se vedno bolj uveljavlja ideja tako imenovanega en- dogenega razvoja oziroma razvoja lastnih razvojnih potencialov, kar pa ne pomeni zapiranja vase, pač pa C£} 23 100% recycled paper 100% fecildiran papir aus 100% Altpapier This content downloaded from 194.249.154.2 on Thu, 27 Sep 2018 08:36:20 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms rxriR3^ št. 15/1991 prvenstvcno zanašanje na lastne člo- veške, naravne zmožnosti samostoj- ncga postavljanja ciljev in odločanja. Zanašanje na lastne sile in samo mož- nost določeríe politiķe. Pomeni veliko več kot vsebujejo sociálně gospodar- ske strategije. Nacionalne razvojne politiķe se morajo močno odpreti tako navzven kot navznoter. Odpiranje navzven pomeni sodelovati z drugimi partnerji ria enakopravni bazi, při če- mer je posebno pomembno iskati so- delovanje med deželami s podobnimi gospodarskimi . in razvojnimi pro- blemi. Gospodarskih pojavov in področij, ki že sami brez posebne umetne ureditve in organizacije dobro služijo svojemu namenu, ni třeba preurcjati, reformi- rati in podružbljati. Ni jih třeba vkle- pati v različne organizacijske oblike. Lahko smo zadovoljni, da nam tega ni třeba, saj je tako naša naloga toliko preprostejša in lažja. Silno bi se namreč motil, kdor bi mě- nil, da je mogoče vso pestrost sodob- nega gospodarskega življenja in vseh najrazličnejših njegovih tvorb na gospodarskem in sociálnem področju nadomestiti s kakršnokoli umetno za- snovano gospodarsko in družbeno or- ganizacijo. Najpopolnejša, najbolj dosledno in si- stematico pravilno zgrajena umetna orģanizacija javne uprave in gospo- darstva ne bi mogia nadomestiti last- nih, notranjih tvornih sil. Če bi te osła- bcie ali celo popolnoma zamrle, po- tem bi se posamezna območja in sku- pině prebivalstva tudi ob najpopol- nejši upravni organizaciji pogreznile v veliko krizo in celo pomanjkanje. Vnanja ureditev ali organizacija upravnih in gospodarskih struktur ne more biti povsod in na vseh področjíh enaka. Osnovno načclo te organizacije mora biti povsod isto, to- da njen praktični náčin in oblika se morata ravnati po posebnostih posa- meznih geografskih (upravnih) obmo- čij, področij gospodarstva ter nego- spodarstva in različnih vrst naspro- tujočih si interesov. prof. dr. Lojze Gosar, dipi, geogr. Literatura 1. ALBERS, HEIDE von der: Raum- ordnungskonferenzderMitgliedstaaten der Europäischen Gemeinschaft am 24. No- vember 1989 in Nantes. V: Akademie für Raumforschung und Landesplanung - Nachrichten (Hannover) Nr. 48 November 1989.-str.2-8. 2. Hans-Dieter FREY: Dezentralisierung /In- temationalisierung/ europäische Integrati- on (Thesen). V: Akademie für Raum- forschung und Landesplanung - Thesen- papiere: Wissenschaftliche Plenarsitzung 21 .bis 23. Juni 1990 in Ulm/Neu- Ulm.- str.1-5 3. Lojze GOSAR: Za skladnější razvoj Slo- venije. - Geografski vsetnik (Ljubljana) L. LXI/1989(izslo 1990). -str.31-50 4. Leo H. KLA ASSEN: Entwicklung des europäischen Raumes durch regionale Zu- sammenarbeit.- Raumforscung und Raum- ordnung (Hannover) 47 .Jg. Heft 1/ 1989.- str.6-10 5. Vladimir KLEMENČIČ: Die Raumstruk- tur Sloweniens im Lichte der Wachsenden Verflechtung von Wirtschaft und Ge- sellschaft ueber Offene Grenzen im sinne Einer Europaintegration.- Referat na: Inter- . nazionalcs Kolloquium der Akademie für Raumforschung und Landesplanung, Han- nover in Bonn, 9.11.1989.- 6 str. 6. C. LACOUR: Integration Européenne et Desintegration Territoriale.- Referat na: In- temazionales... Ibid 11.- 12 str. 7. SELF-RELIANT development in Europe/ Edited - by Michel Bassand et al.- Hampshire: Gower Publishing Company, 1986.- 234 str. 8. Gorazd TRPIN: Lokalna samouprava in upravni sistemi na lokalni ravni.- Gradivo za razširjeno sejo od bora za lokalno samo- upravo Skupščine Republike Slovenije, 25. 2. 1991.- 32 str. 9. Igor VRIŠER: Regija v prostorskem pla- niranju.- Urbanizem (Ljubljana) št. 4- 6/1965.- 14 str. 24 This content downloaded from 194.249.154.2 on Thu, 27 Sep 2018 08:36:20 UTC All use subject to https://about.jstor.org/terms