ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 . 1979 . 2 . 284—297 283 Jaromir Beran PLEBISCIT IN RAZMEJITEV V BENEČIJI (1866 IN 1867) Prvič sem obravnaval plebiscit v Benečiji (21. in 22. oktobra 1866) v javnem predavanju na ljubljanski Pravni fakulteti dne 27. novembra 1953 z naslovom »Usoda goriško-beneške meje v lètu 1866«. Izvajanje je obsegalo 36 strani besedila in za 361 strani prilog in pripomb. Drugič sem govoril o plebiscitni problematiki na XIV. zborovanju slovenskih zgodovinarjev 9. septembra 1968 v Novi Gorici (poročilo v Zč XXIII/1969, str. 159) ; te­ danje predavanje je rodilo celo nekaj odziva (Primorski dnevnik 27. 1. 1974, letnik XXX, št. 30/8729, str. 3). Vodila me je misel, da se tudi naši pravni zgodovini nalaga opazovati vsakršne momente v zgodovinskem razvoju slovenskega ozemlja. Njena na­ loga bodi, s pravnega vidika premotriti izoblikovanje usodnih meja ločnic v tem ozemlju, ločnic držav, dežel in pravnih redov. Drugič se je nudila priložnost, da pripomorem razčistiti v dveh ozirih neprepričljive navedbe o tistem dogajanju v letih 1866 in 1867, ki je na zahodnem robu zarezalo v telo in ozemlje slovenskega naroda. Za ta del bralec naleti na nekatere netočne ali celo napačne trditve v starejših publikacijah, pa tudi v novej­ ših spisih naših prizadevnih znanstvenih delavcev.1 Prvi krog vprašanj je objel plebiscitarno potrditev pravno in dejansko ostvarjene vključitve Benečije v Italijo. Drugo v literaturi moteče vpra­ šanje pa je tudi terjalo odgovora, namreč ali je bilo mogoče kakorkoli spre­ meniti z mirovno pogodbo med Avstrijo in Italijo z dne 3. (ratificirano z obeh strani 12.) oktobra 1866 v IV. členu označeno novo državno mejo — dotlejšnjo administrativno deželno mejo — tako, da bi bil ostal del be­ neških Slovencev (okraj Šempeter Slovenov) v Avstriji, oziroma ali je bilo to mogoče doseči že v času od (prvega) premirja dne 25. julija pa do 3. oktobra 1866. Dalje, ali se je odprla takšna možnost vsaj v dobi do za­ ključnega akta o dokončani razmejitvi, ki sta ga obe državi sklenili 22. de­ cembra 1867 v Benetkah. Samo po sebi se je vsiljevalo predhodno vprašanje, ali so se kdajkoli porajali kakršnikoli oziri na Slovence v Benečiji v kritičnem razdobju med leti od 1860 do 1866, ko je vprašanje Benečije postalo enako kakor vpra­ šanje papeške države nadležen problem evropske politike. O zedinjevalnih in ekspanzijskih težnjah italijanske države in o doktrini, ki je bila podlaga za njeno zunanjo politiko, ni bilo kaj dvomiti. Raziskovanja sem se lotil po malem že v letu 1953, v polnem zamahu pa na Dunaju v kratko omejenem času od 14. januarja do 10. februarja 1954 Prerešetati je veljalo skladovnice uradnih spisov k avstrijski zunanji politiki in spisov tistih organov vrhovne oblasti, ki so v teh vprašanjih imeli besedo.2 Za spise v vojnem arhivu ni preostalo časa. Vse to je bilo potrebno pospremljati in dopolnjevati z že natisnjenimi viri, z uradnimi objavami, zakonodajnimi glasili, oficioznimi časniki in z raznovrstno zgo­ dovinsko literaturo. ' L Cermelj: Slovenci pod Italijom. Beograd, Inst. za međunar. pol. in privredu, 1953, 15. Trinkov koledar 1953, 54. A. Budal v Jadranskem koledarju 1961, 6. B. Marušič v Goriških srečanjih 1/4, 1966, 32, 34. Pirrolta di i Mnogokaj teea je sedaj objavljeno v delu: II problema Veneto e l'Europa 1859—1860. Raccolta documenti diplomama. Venezia, 1st. Veneto di Scienze, Lettere ed Arti, 1966. 284 J. BERAN: PLEBISCIT IN RAZMEJITEV V BENEČIJI Po tej poti so se razgrinjala izhodišča mnogolične evropske diplomat­ ske dejavnosti, spopadi političnih načel, podedovanih iz dobe dunajskega kongresa 1815, z načeli, ki so bila gibalo vojn v letih 1848, 1859 in 1866. V kontekstu evropskega političnega razvoja je bila dominacija tujerodne Avstrije na Apeninskem polotoku, instituirana 1815, obsojena v propad. Izguba Benečije je le zapozneli akt tega razvoja, odcepitev beneške veje Slovencev od narodnega telesa pa spremljevalna, zgodovinsko pogojena okoliščina. Gre za poslednjo fazo italijanskega državnega zedinjevânja. Ni je ra­ zumeti brez razčlenjevanja mednarodnih odnosov med velikimi dejavniki tedanje evropske situacije. Zborovalcem in bralcem Zč so obrisi znani. V okvirih tokratne tematike ni mogoče podati izčrpnega pojasnila. Zado­ ščati morata na tem mestu dva nedokumentirana ekskurza, pač opravič­ ljiva, dokler celota raziskave ne bo objavljena.3 Ni mogoče povedati kaj več kot samo pokazati na nekaj takšnih momentov, posnetih iz virov, ki se izmikajo pozornosti drugih razpravi j alce v in piscev glede omenjenih dveh vprašanj. Predhodno velja opozoriti na rabo naziva »Beneška Slovenija«. V no­ vejšem času se je večkrat v slovenskem tisku pojavljalo za celoto ozemlja beneških Slovencev novo poimenovanje, na primer Furlanska Slovenija. V italijanskih spisih so bile že v preteklosti v rabi njihovim stališčem ustrezne označitve. Zato velja naglasiti, da je naziv Beneška Slovenija star in zasidran v dveh meddržavnih pogodbah: V konvenciji, ratificirani z obeh strani, sklenjeni v Krminu (Cormons) 23. oktobra 1751, zastran odseka be- neško-avstrijske meje. V tekstu, ki je italijanski, beremo naziv »Sciavonia Veneta«. V drugi konvenciji, enako ratificirani, sklenjeni 8. novembra 1755 v Gorici, pa beremo dvakrat »Venezia Schiavonia« in »Veneta Schiavonia«.4 Naziv »Beneška Slovenija« je torej utemeljen ne le z rabo in zgodovinsko, marveč tudi pravno. Da so tod naselja, slovenska, je bilo povedano tudi nekajkrat v beneški zakonodaji.5 V sto letih od znamenite knjige C. Podrecce (1884) dalje se je nabralo zelo mnogo zgodovinskih pričevanj o beneških Slovencih.6 Preiskati velja še pričevanja iz državnih in pokrajinskih tiskanih in rokopisnih prav­ nih virov. Zanimanje piscev je veljalo zlasti državno priznavani samo­ upravni ureditvi in ljudskemu sodstvu osrednjega dela beneških Slovencev. Tukaj o vsem tem ne bo omembe. V naše razmotrivanje tudi ne sodi, kako in s katerega vidika se je beneških Slovencev lotila statistična služba kra­ ljevine Italije.7 Med prvo svetovno vojno se je na italijanski strani o be­ neški veji slovenskega naroda pisalo celo s simpatijami,8 ki pa v dejanjih niso obrodile sadu. 3 Ne navaja se ob ugotovitvah tudi literatura. Opuščene so arhivske oznake aktov. V datumih so meseci zapisani s številko. 4 Naslova se glasita: ...Confine concernenti'li Capitaniati di Canal, Tolmino e Plez comme pure quelli della Carintia, li qualli corrispondono alla Sciavonia Veneta, abbazia di Moggio ed alla Carnia . . — Conventio circa territorium inter rivum Judri et vallem Utscha iacens. — Tudi besedilo druge konven­ cije je italijansko. | 5 Leggi per la Patria e Contadinanza del Friuli. Udine, 1686, 8: »Nimes . . . con altre sei ville, poste nei monti e habitate da Schiavi . . .« 6 R. B. v Trinkovem koledarju 1958 meni, da je število spisov že preseglo tisoč. — Z. A. Bizjak: Be- neško-slovenska in rezijanska bibliografija. (Osnutek.) Trinkov zbornik. Trst, 1946, 123—133. 7 L. Fracassetti: Degli Italiani parlanti abitualmente lo slavo ed il tedesco in provincia di Udine. (Accademia di Udine. Estratto deeli Atti. Serie III Voi. IX Anno 1902. Comunicazione del socio ord. Avv. Pi of. ). * Arturo Caletti: Gli Slavi nostri. (Touring Club Italiano. Rivista mensile.) 1917, 35—41. Pisec isto­ veti poimenovanja la Schiavonia, Slavia alpestre, Friuli Orientale o Slavia italiana. O plebiscitu 1866 pravi napačno: ». . . indetto il plebiscito tra quei montanari, che erano liberi di optare per l'Austria o per l'Italia, . . .« ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 1979 2 285 A. O plebiscitu v Benečiji leta 1866 I. Ko je avstrijski cesar moral odstopiti Lombardijo francoskemu zma­ govalcu, le-ta plebiscita ni zahteval. V vseh štirih pogodbah (premirje med Francijo in Avstrijo 11. 7. 1859, Villafranca; mirovna pogodba med njima 10. 11. 1859, Zürich; prav tam istega dne mirovna pogodba med Avstrijo na eni strani, Francijo in Sardinijo na drugi; pogodba med slednjima) ni bilo besede o privoljenju ljudstva Lombardije, da Francija to deželo odstopi kraljevini Sardiniji. Tudi nova državna oblast nikakršnega plebiscita ni predpisala. Obeh cesarjev ni ovirala nobena notranja državna ureditev, avstrij­ skega ne, da neko svoje ozemlje odstopi drugi državi (cesija), francoskega pa ne — glede na ustavo z dne 16. 1. 1852 —, da cedirano tuje ozemlje sprejme in hkrati ali pozneje odstopi tretji državi (retrocesija). Po konstrukciji francoskega cesarja v letu 1859 naj bi Benečija sicer ostala »v vsem pod krono avstrijskega cesarja«, toda obenem naj bi bila ena izmed držav članic italijanske konfederacije (t. 3 preliminarij za mi­ rovno pogodbo z Avstrijo 11. 7. 1859, Villafranca, in čl. 18 mirovne pogodbe 10. 11. 1859, Zürich). To konstrukcijo je izničil proces italijanskega zedi- njevanja, ki je obstal ob nepopustljivem zidu avstrijskega legitimizma. Toda presumpcija, da je Benečija že del še nedograjene Italije, je politično živela dalje, tudi v evropskem Zahodu, in segala je do naših meja. že v voj­ nem letu 1859 so vse občine avstrijskega Videmskega okrožja, tedaj 179 po številu, z ilegalno akcijo zbrale izjave, svoje privrženosti (schede di ade­ sione), ki jih je dvojica odposlancev izročila osebno predsedniku sardinske vlade Camillu Cavouru, zedinitelju Italije.9 V pregledanih diplomatskih aktih, ki zadevajo prekarni položaj Bene­ čije v razdobju od 1860 do 1866, ni opaziti, da bi avstrijska stran jemala v misel sicer znani obstoj slovenskega prebivalstva na vzhodnem koncu beneške dežele.10 V objavljenih tujih dokumentih pa ni sledov, ki bi to dej­ stvo upoštevali. II. Dogajanje v letu 1866 je zgodovinska znanost z vsestransko analizo do kraja razsvetlila. Ko je cesarja Napoleona III. skrivoma udarilo porazno spoznanje, da francoska vojska ni v takšnem stanju, da bi lahko kje tve­ gala vojni spopad ali da bi vsaj z oboroženo intervencijo lahko varovala supremacijo Francije v grozečem vojnem spopadu obeh nemških držav, Prusije in Avstrije, se je trudil z vsemi sredstvi diplomacije reševati ugled Francije. V nemškem območju mu ni uspelo ohranjati Franciji koristno ravnotežje med obema rivaloma za hegemonijo, Avstrijo in Prusijo. Italija, ki jo je v njenih zedinjevalnih težnjah podpiral, pa se je opazno izmikala vplivu Francije. Posredništvo, ki si ga je spričo vojne nevarnosti naložil, je bilo oteženo tudi zaradi sovražnega stališča Avstrije do nove Italije. Ni je priznala in od njenega nastanka pa do konca vojne v letu 1866 z njo, raz- diralko statusa iz leta 1859, ni imela diplomatskih stikov. S svojo intenzivno mediaci j o se je francoski cesar vrinil v obe mirovni pogodbi leta 1866, v avstrijsko-prusko in avstrijsko-italijansko, v obe raz­ lično. Ne pri prvi in ne pri drugi Francija sicer ni bila pogodbena stranka. Toda v drugi je francoski suveren naveden izrecno kot zaupniški prevzem­ nik dežele — Benečije —, ki naj se preko njega prepoda novemu oblast- » T. Tessitore: Friuli 1866. Uomini e problemi. Udine, 1966, 35. 10 Niti italijanska stran slovenskeea življa ni moela zatajevati. — Dizionario corogralito-universale dell'Italia. Del Veneto. Milano, 1854, 699~. 286 J- BERAN: PLEBISCIT IN RAZMEJITEV V BENEČIJI niku. S stališča sočasnega mednarodnega prava je bil zaradi tega zapleteni prenos vrhovnosti Avstrije na drugega nositelja — Italijo — primer brez precedensa. V obe mirovni pogodbi je bilo sprejeto okvirno določilo o ple­ biscitu, toda v bistvu različno. III. Prusija si je naložila že s VI. členom Mikulovu z Avstrijo sklenjene preliminarne pogodbe z dne 26. 7. 1866, da bo izposlovala premirje na itali­ janskem bojišču, kakor hitro francoski cesar izjavi, da je »beneško kra­ ljevstvo« kralju Italije na voljo (zur Disposition gestellt). To je francoski cesar storil takoj 27. 7. 1866. V mirovni pogodbi Prusije z Avstrijo z dne 23. (ratificirano z obeh strani 30.) 8. 1866 pa se določilo II. člena sklicuje na navedeni VI. člen preliminarij ter zatem nadaljuje, da je francoski cesar po svojem poslaniku pri pruskem kralju že izjavil v Mikulovu dne 29. 7. 1866: »kar zadeva vlado cesarja, je Benečija za Italijo pridobljena s tem, da ji bo prepodana, ko nastopi stanje miru«.11 K tej izjavi pristopi avstrij­ ski cesar tako, da se strinja z združitvijo »lombardijsko-beneškega kra­ ljevstva« s kraljevino Italijo. Slednjo avstrijsko izjavo enako ponavlja III. člen italijansko-avstrijske mirovne pogodbe z dne 3. (ratificirane z obeh strani 12.) 10. 1866. j V preambuli te pogodbe se navajata kot dovršeni dejstvi, da je avstrij­ ski cesar odstopil francoskemu »lombardijsko-beneško« kraljevstvo«;- na­ dalje, da je francoski cesar že izjavil svojo pripravljenost priznati združitev »lombardijsko-beneškega kraljevstva« z deželami italijanskega kralja s pri­ držkom, da tudi prebivalstvo, ki ga velja povprašati na prikladen način, soglaša.12 Ta formulacija je omiljeni rezultat napetih pogajanj ter naj bi ustregla prestižu vsakega izmed treh prizadetih suverenov in držav, Italije, Francije in Avstrije, in na videz vsaki državi varovala njeno divergentno stališče. Predlog preambule, ki ga je Francija podala med premirjem (9. 8. 1866), se je glasil bistveno drugače: Francoski cesar s svoje strani je že izjavil, da ga je vodila težnja, dati ljudstvu Benečije, da samo lahko odloči o svoji usodi. Zato je pripravljen priznati združitev »lombardijsko-beneškega kra­ ljevstva« s kraljevino Italijo z edinim pridržkom, da ljudstvo, ki ga velja povprašati na prikladen način, soglaša.13 Ko je avstrijski poslanik v Parizu knez Richard Mettermeli dne 12. 8. 1866 o tej formulaciji poročal v Dunaj, je sodil, da za Avstrijo ni sprejem­ ljiva, ker da je v nasprotju z avstrijskimi načeli, če pa bi Avstrija pristala na to, da se v besedilu mirovne pogodbe sploh omeni izražanje volje pre­ bivalstva — temu pravi »cette comédie du suffrage universel« —, pa naj avstrijska stran v zameno zahteva v mirovni pogodbi spremembe dotlejšnje beneške deželne meje v svojo korist. Formulacijo, ki vriva nov konstrukcijski element v problem cesije, namreč suverenost prebivalstva Benečije, je francoski cesar enako izrazil ob premirju v svojem pismu z dne 11. 8. 1866 italijanskemu kralju: »Vselej je bil moj namen tak, da Benečija postane samosvoja. Ko postane gospo- " Iz Prusiji sporočenega besedila formule je pozneje izpadlo v toku rediciranja »désormais (est acquise . )«: »odslej pridobljena«. Formula se glasi: »qu' en ce qui concerne le Gouvernement de l'Empe­ reur la Venetie est acquise à l'Italie pour lui être remise à la paix«. Francoska iziava ie vriniena v nemško besedilo pogodbe. "Sa Majesté L'Empereur des Français des Son côté s'étant déclaré prêt à reconnaître la réunion audit Royaume Lombardie-Vénétie aux Etats dé Sa Majesté le Roi d'Italie, sous réserve du consentement des populations dûment consultées . . . " •••s'étant déclaré que son intention était de rendre les populations vénitiennes maîtresses de disposer elles-mêmes de leur sort et qu'en conséquence Elle était prete a reconnaître la réunion du dit Royaume Lombardie-Vénétie au royaume d'Italie sous la seule réserve du consentement des populations duement consultées. ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 • 1979 . 2 287 darica lastne usode, ji bo omogočeno z občim glasovanjem izraziti svojo voljo.«14 Ponovil jo je francoski vojni komisar v Benečiji (general Edmond Le- boeuf) dne 19. 10. 1866, ko je —še pred plebiscitom — z zapisnikom (Pro­ cès-verbal) predal komisiji beneških funkcionarjev, ki se je konstituirala brez pooblastila italijanskega suverena, pristojnosti francoskega cesarja iz avstrijske cesije (les droits'qui ont été cédés à Sa Majesté). Prebral je na­ vedeno pismo svojega cesarja, naglasil, da Francija in Italija enako slonita na načelu suverenosti ljudstva (souveraineté populaire) in da obe spoštu­ jeta državotvorno pravico nacij (le droit des^natìonalités). Vse te enunciacije s francoske strani naj bi ublažile za .vojskujočo se Italijo žaljivo avstrijsko cesijo Benečije francoskemu suverenu, saj je hudo 'skalila v odnose s Francijo. Stališče Italije je že pred vojno ostro začrtal predsednik vlade in minister zunanjih zadev general Alfonso Lamarmora v depeši z dne 14. 5. 1866 poslaniku v Parizu: če se Italiji obeta pridobitev Benečije, se mora to zgoditi po poti občega ljudskega glasovanja, nikakor posredno s cesijo, ki bi Italijo le ponižala; bolj bi se Franciji štelo v čast, ko bi proti Avstriji uveljavila, da naj v Benečiji odloči splošna glasovalna pravica o tem, čigava bo dežela. Toda za presojo, kdaj je Italija Benečijo pridobila, je podlaga mirovna pogodba med Avstrijo in Prusijo z dne 23. 8. 1866, ki pri njej Italija sicer ni bila pogodbena stranka. Ves predhodni preplet pravno relevantnega do­ gajanja je bil naravnan v to, da se Benečija kar najhitreje vključi v ita­ lijansko državo. Zato je določilo v tej mirovni pogodbi — pogodba v korist tretjega, pactum in favorem tertii — razumeti tako, da se je najpozneje z dnem ratifikacije (30. 8. 1866) razširila suverenost Italije kot koristnika iz te prusko-avstrijske pogodbe na pridobljeno novo deželo, Benečijo. Razlaga Prusije je bila za Italijo še ugodnejša. Takoj dne 29. 7. 1866, ko je bilo določilo avstrijsko-pruskih preliminafij, zadevajoče Benečijo, s francosko izjavo popoln j eno, je vsa dežela prišla pod suverenost Italije, ne glede, da so tamkaj še potekale vojne operacije, da še ni bilo premirja, dà Italija ozemlja še ni popolnoma zaposedla in da svojo državno oblast povsod še ni efektivno izvrševala. Takšno je bilo tudi stališče Italije. Za premirje je postavljala pogoj, da Avstrija načelno prizna, da je Benečija že združena z Italijo. Zares je italijansko stališče potrjeno s § 6 pogodbe o premirju in o demarkacijski črti med obema vojskama z dne 12. 8. 1866. Avstrijski vojski tostran črte skozi Benečijo se pripisuje status okupacijske vojaške sile v tujem državnem ozemlju. Določila o plebiscitu torej ni razumeti kot zaviralni moment, tudi ne kot pogoj, da suverenost Italije nastane šele tedaj, ko se pogoj pozitivno izpolni, niti ne kot vnaprej nedoločljiv rok za izpolnitev določene obveznosti nove državne oblasti v Benečiji. Gre le za naročilo ali nalog (modus), ki naj bi ga Italija izvršila v razmerju do tretje države — Francije —, ki pri mirovni pogodbi sami niti ni bila stranka. Glede plebiscita je nastalo prav­ no razmerje samo med Italijo in Francijo, ki ji je pristojala zgolj pravica, da Italijo povpraša, ali in kako je tej svoji obveznosti zadostila. Avstrija se je v razmerju do Italije z mirovno pogodbo svoji deželi Benečiji nepo­ gojno in neodložno odpovedala ter pristala na priključitev dežele Italiji, kar je pomenilo hkrati takojšnji prehod suverenosti na Italijo. S pred­ videnim poznejšim plebiscitom ni smela, pa tudi ni marala, imeti nikake zveze, ne v pravnem oziru ne politično. 11 Mon but a toujours été de la (Vénétie) rendre à elle-même . . Maîtresse de ses destinées, In Vénétie pourra bientôt par le suffrage universel exprimer sa volonté. 288 J- BERAN: PLEBISCIT IN RAZMEJITEV V BENEČIJI Prebivalci Benečije so postali z dnem 30. 8. 1866, če ne že mesec dni prej, italijanski državljani. Izjeme zastran tega pa so bile določene v avstrijsko- italijanski mirovni pogodbi. Tudi funkcije francoskega vojnega komisarja je bilo konec z 19. 10. 1866. Plebiscit 21. in 22. 10. 1866 je bil potemtakem tudi po časovnem sosledju pravno upoštevnih dejstev povsem notranja upravna zadeva kraljevine Italije v pravno nespornem njenem državnem ozemlju. Plebiscit tudi po nikakršnem meddržavnem pravnem določilu ni bil na­ menjen temu, da bi prebivalstvo Benečije samo šele s svojim glasovanjem odločilo, kateri izmed obeh sosednih držav želi njihova dežela pripasti, saj se Avstrija kot cedent za njo ni več mogla in po odreku v mirovni pogodbi ni več smela potegovati, če bi bil izid plebiscita za Italijo neugoden, bi samo Francija bila poklicana, ali da poizve, kaj in kako namerava Italija dalje ukreniti v tej svoji notranji zadevi, ali pa da vnovič, podobno kakor že pred vojno 11. 5. 1866, da pobudo za konferenco evropskih velesil o »ita­ lijanskih diferencah«. IV. Obljubo, da naj bi odločil plebiscit o pripadnosti ozemlja, je vse­ bovala prusko-avstrijska mirovna pogodba z dne 23. 8. 1866 v V. členu: če prebivalstvo severnih okrajev v vojvodstvu Schleswig s svobodnim glaso­ vanjem da izraza svoji želji, da se združi z Dansko, jih bo Prusija dolžna odstopiti Danski.15 To ohlapno določilo je bilo prevzeto iz predloga z dne 14. 7. 1866, ki ga je podal francoski cesar kot posrednik, da obema, Avstriji in Prusiji, ponudi podlago za premirje in preliminari je. Plebiscita tam ni­ koli ni bilo. S sporazumom z dne 11. 10. 1878 sta obe pogodbeni stranki, tedaj že Avstro-Ogrska in Nemško cesarstvo, razveljavili navedeno določilo V. člena. Danski se iz tega določila ni rodila nikakršna pravica, da bi smela od Prusije zahtevati, kod, kako in kdaj naj se plebiscit opravi. Primerjanje plebiscita v Benečiji 21. in 22. 10. 1866 z dotedanjimi ne daje uporabnih dognanj. Glede Savoje in Nice sta oba suverena, francoski in sardinski, dne 24. 3. 1860 sklenila pogodbo, da prenos (réunion) od Sar­ dinije na Francijo ne bo izpeljan proti volji prebivalstva. Oba se bosta spor razumela, kako najbolje ugotoviti voljo prebivalstva. Sardinski kralj je 1. 4. 1860 s proglasom zagotovil prebivalcem cediranega ozemlja, da bo~ spre­ memba rezultat njihovega svobodnega pristanka in sklepa parlamenta Sardinije. Plebisciti v toku zedinjevanja Italije pa imajo drugačno podobo. Le po pomenu jim je beneški soroden. V. Ko je Avstrija iskala načina, da se izogne vojskovanju na dveh bo­ jiščih, se je odločila 5. 5. 1866 Benečijo odstopiti Franciji, vendar sprva v zameno za italijansko nevtralnost med vojno s Prusijo, pa z raznimi modalitetami. Te predloge je Francija sporočala Italiji, ki jih je zavračala. Soglašala bi samo, če bi evropska konferenca Avstriji naložila, da mora odstopiti Benečijo Italiji neposredno. Avstrijski vladar je dne 11. 6. 1866 svojemu ministrskemu svetu v seji, kjer je predsedoval, sporočil besedilo tajne konvencije o cesiji Benečije Franciji, ki sta jo dan zatem oba suve­ rena načelno sklenila. Istega dne je francoski cesar skupščino in svet se­ znanil s svojim dopisom zunanjemu ministru z dne 11. 6. 1866, ki razkriva zamisel cesi je. Po porazu Avstrije na severnem bojišču je njen vladar takoj 2. 7. 1866 sklenil Benečijo odstopiti brez dogovorjenih modalitet. Prav tako je sedaj francoski cesar zahteval brezpogojno cesi j o in po avstrijskem pristanku jo je 5. 7. 1866 objavil svetu. Težkoče pa so prihajale z italijanske strani, šele •3 ». . . dass die Bevölkerungen der nördlichen Distrikte von Schleswig, wenn sie durch freie Ab­ stimmung den Wunsch zu erkennen geben, mit Dänemark vereinigt zu werden, an Dänemark abaetreten werden sollen.« ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 1979 • 2 . 289 med premirjem z Italijo in po sklenitvi miru s Prusijo sta oba cesarja 24. 8. 1866 lahko sklenila dokončno konvencijo o odstopu Benečije Franciji. Tudi tu ni bilo določila o plebiscitu in v razmerju Francije do Avstrije to niti ni bilo potrebno. VI. V zadnjih treh desetletjih se je opazno pomnožilo znanstveno spo­ znavanje Beneške Slovenije. Tudi o beneškem plebiscitu ne manjka novih ugotovitev. Prav je omenil Srečko Vilhar: »Posamezni elementi (plebiscita) naj bi bili predmet bodočega študija.«16 V našem ekskurzu tega ni mogoče storiti. Sledi lahko kvečjemu nekaj opozoril v tej smeri. Blizu resnici je imenovani zgodovinar, ko zaključuje: »Zdi se, da je zatem Italija izvedla plebiscit bolj iz nekih demonstrativnih vzrokov.« Pohitela je s plebiscitom, da zabriše mučni vtis cesije, ki je bil za njo boleč že med vojno. Saj je vlada 7. 9. 1866 zato sklenila izvesti plebiscit že kar v času, ko je bila avstrijska vojska še navzoča v deželi. Vlada je 18. 7. 1866 izrecno zahtevala, da ne bo nikake retrocesije in 29. 7. 1866 je nazna­ čila plebiscit kot edino pravilno sredstvo, da nadomesti retrocesso, že 16. 7. 1866 se je po cesarjevem naročilu princ Napoleon pogajal z italijansko vla­ do o tem, kako se izogniti formalnemu aktu retrocesije Benečije iz rok Francije italijanskemu suverenu. Res je izostala. Navedeni francoski za­ pisnik z dne 19. 10. 1866 ni ustrezno nadomestilo. V primeru Lombardije se je retrocesija izvršila »dans la forme consacré des transactions internatio­ nales« (čl. 17 mirovne pogodbe med Francijo in Avstrijo, sklenjen v Zü- richu 10. 11. 1859 in odgovarjajoči čl. 2 pogodbe med Francijo in Sardinijo o Lombardiji, prav tam istega dne). V primeru Benečije leta 1866 se na­ menja plebiscitu takšna nadomestna funkcija. Delovanje francoskih vojaških poverjenikov v Benečiji med premirjem in do konca evakuacije avstrijske vojske ter odvoza trdnjavske opreme ne pomenja udejstvovanja suverenitete Francije. Francoski vojni komisar ni bil vršilec dolžnosti suverena. Njegova pristojnost se je opirala na spora­ zume z vojaškim vodstvom obeh sovražnih držav. Njegov cesar, ki si je z vlogo cesionarja nakopal zamere v stikih z Italijo, ga je celo opomnil, da naj preneha s protesti pri italijanskih oblasteh; naposled ga je celo pri­ ganjal, da naj brž konča svoje poslanstvo v Benečiji. Tudi s pripravami in opravljanjem plebiscita Francija ni imela posla. Italija je torej potrebovala svoj plebiscit v Benečiji iz razlogov zunanje in notranje politike. Predpisala ga je sama s kralj, dekretom z dne 7. 10. 1866, št. 3236 in z dodatnim kralj, dekretom z dne 13. 10. 1866, št. 3252. Pred­ pis vsebuje le določila, ki so bila najbolj potrebna. Izmed njih tukaj ome­ njamo samo to, da se v besedilu členov 5 in 10 presumira, da so vsi glaso­ valni upravičenci »Italijani«, to je državljani kraljevine Italije. Predhodnih seznamov glasovalnih upravičencev ni bilo. Obvezno besedilo izjave se določa v 1. členu tako, da kakršnakoli dru­ gačna izjava ni veljavna. Vsebuje pa dva raznovrstna elementa: »Progla­ šamo svoje zedinjenje s kraljevino Italijo — pod monarhično ustavno vla­ davino kralja V. E. II. in njegovih naslednikov«.17 Glasuje se pritrdilno oziroma odklonilno in kompleksno z listkom, kjer je obvezno besedilo na­ tisnjeno. Lahko tudi z listkom, kjer je besedilo z roko zapisano. Bralce na Kranjskem je o organizaciji plebiscita zadosti točno obvestila Laibacher Zeitung z dne 23. in 25. 10. 1866, št. 243 in 245, str. 1606 in 1619. 15 Jadranski koledar 1966, 86. 17 Dichiaramo la nostra unione al Regno d'Italia sotto il Governo Monarchico costituzionale ciel Re Vittorio Emanuele II e dei suoi successori. '290 J- HERAN: PLEBISCIT IN RAZMEJITEV V BENEČIJI Manifestativni rezultat plebiscita je Italiji potrjeval njeno tezo, da je podlaga nove ozemeljske pridobitve volja tamkajšnjega prebivalstva. S kralj, dekretom z dne 4. 11. 1866, št. 3300, ki je po parlamentarni poti za- dobil zakonsko veljavo šele z zakonom z dne 18. 7. 1867, št. 3841, se izreka, da so postale »province Benečije in provinca Mantova« integralni del kra­ ljevine Italije. Kraljevski dekret je po vsem prednjem prav gotovo le de- klaratornega značaja; enako zakon. Navedeni naziv dežele je italijanska zakonodaja takoj začela rabiti v predpisih namesto »lombardijsko-beneško kraljevstvo«. VII. Po odhodu glavnine avstrijske vojske na severno bojišče, se je počenši s 7. 7. 1866 polaščala dežele italijanska vojska. V zavzetem ozemlju so vrhovne državne oblasti Italije takoj pričele preurejati organe oblasti ter jih spreminjati v svoje. Funkcije so opravljali v imenu kralja Italije. Obsežna zakonodaja za Benečijo se je pričela s kralj, dekretom z dne 18. 7. 1866, št. 3064 o kraljevskih komisarjih s posebnimi pooblastili (commissari Regii investiti di poteri speciali). Sledili so številni vnaprej pripravljeni in datirani kraljevski dekreti. Na primer kralj, dekret z dne 28. 7. 1866, št. 3088, ki uveljavi ustavo z dne 4. 3. 1848; kralj, dekret z dne 1. 8. 1866, št. 3128, ki uvaja predpise o nacio­ nalni gardi s kazenskimi določili proti tistemu, ki se vpoklicu ne odzove. Nacionalna garda se je zares takoj še med vojno formirala. Na temelju čl. 18 ustave so bili s kralj, dekretom z dne 4. 8. 1866 uvedeni omejevalni italijanski cerkveno-politični predpisi. To pa ni odvrnilo duhovščine od plebiscita. Ne more biti naš namen zasledovati uvajanje italijanskega pravnega reda v Benečiji. Poudariti pa je treba, da je pri tem italijanski zakonoda­ jalec izhajal iz večkrat jasno izraženega stališča, da je Italija že med vojno upravičena in dokončna gospodarica Benečije, ki da je po naravnih prav­ nih načelih ena izmed njenih dežel. Svojo suvereno oblast v njej Italija ima originarno, ne derivativno. Za oblast Avstrije se ponavlja v medvojnih in povojnih italijanskih predpisih označba »occupazione austriaca« ali »do­ minazione straniera«. O nekakšni vmesni suverenosti Francije pa vobče nikjer ni omembe. V primeru Benečije je italijanski zakonodajalec zavestno • preziral stališče mednarodnega prava, da je vendarle šlo za sukcesijo (na- sledovanje) držav, ki je z vrsto določb natanko izpeljana v mirovni pogodbi. VIII. Plebiscit v Benečiji leta 1866 je predmet italijanskega zgodovino­ pisja in državoznanstva. Naloga slovenske zgodovinske znanosti je potem­ takem le dopolnjujoča. Dolžna je obrazložiti, da beneški Slovenci, vsi držav­ ljani Italije, v dobi plebiscita in spričo plebiscita niso premogli nikake samorastniške lastne politične ali programske ideje in zato tudi nikakega samosvojega stališča niso imeli, ki bi ga bili izrazili z abstinenco ali z ne­ gacijo. S pozitivnim, torej pritrjevalnim odzivom pri vseobčem plebiscitu se zato še niso odrekli svojemu jeziku in svojemu narodnemu poreklu. Na kaj takega kot eventualno pravno posledico še pomislili niso. Končno tega tudi besedilo plebiscitne izjave ni terjalo.18 Nikakor pa jim ni bila dana možnost, da bi bili s svojim glasovanjem odločili, kateri izmed obeh sosednih držav, Avstriji ali Italiji, naj pripadejo njihovi kraji in oni sami. Osvetliti to dejstvo z raznih strani so si namenile te vrstice. » Preudarno sodijo o plebiscitu s slovenskega vidika A. Rejec v Jadranskem koledarju 1966. 73—74; prav tam S. Vilhar. Tehtno B. Marušič, gl. op. I. Preveč poenostavljeno A. Iveša: La Slovénie Vénitienne. Susak, Inst. Adriatique, 1945, 7. Najbolie V. Melik: »Beneški Slovenci 1797—1866« (v zborniku: Slovenci v Italiji po drugi svetovni vojni; 1975, 476—477). ZGODOVINSKI ČASOPIS 33 • 1979 • 2 291 B. Ob razmejitvi v letih 1866 in 1867 I. Tudi za drugo postavljeno vprašanje je najti zadosten odgovor v gmoti spisov dunajskega cesarskega ministrstva za zunanje zadeve. Prav gotovo hranijo italijanski arhivi gradivo enake vrednosti.19 Naša zgodovinska znanost že šteje vrsto raziskav o zahodni slovenski meji. Sosedje jo s svojo za nacionalne koristi zavzeto znanstveno produk­ cijo večkrat silijo v konfrontacijo in ob preučevanju razmejitve ni brez nje. Ob našem vprašanju pa je odveč. Zahodna meja v Posočju ima svojo pol tisočletja staro zgodovino, ki ni povsem in povsod lokalnega značaja. Marsikaj se pojasni lahko samo tako, da stvari postavimo — zlasti za 16. stoletje in začetek 19. stoletja — v širše evropske zveze. Tudi temu zahtevku tukaj ni mogoče ustreči. Omejiti se je treba le na kratek zgodovinski trenutek v burnem letu 1866, podoben po­ tresnemu sunku. Zopet predpostavljamo, da so obrisi dogajanja znani. II. Ko se je Italija spomladi 1866 odločila za zavezništvo s Prusijo, je določila svoja izhodišča za pogodbo. V navodilu z dne 9. 3. 1866 pogajalcu (general Giuseppe Govone) se glasi točka 2. tako, da Italija zahteva vsa italijanska ozemlja Avstrije, ne samo Benečijo.20 To zahtevo je brez uspeha poskušala uveljaviti še v začetku julija po porazu Avstrije na severnem bojišču v obliki pogoja (5. in 7. 7. 1866) za premirje z Avstrijo. Vztrajno in do zadnjega se je v zapletih diplomacije bojevala za Trentino, tukaj za čisto jezikovno mejo (v noti 30. 7. francoski vladi: »exclusivement aux po­ pulations italiennes«). Vobče je često naglaševala, da ji gre za osvoboditev italijanskega ozemlja na podlagi nacionalitetnega načela.2' Tega načela se ni držala v diplomatskem boju za vzhodno mejo Bene­ čije. V navodilu svojemu poslaniku v Parizu z dne 29. 7. 1866 se naglasa, da bo najbolj važen predmet bližnjih pogajanj meja v Trentinu in premik be­ neške meje na Sočo. Dne 14. 8. 1866, torej dva dni po premirju, mu minister zunanjih zadev nalaga, da bi bila najbolj zaželena in pomembna koncesija z avstrijske strani poprava meja (rectification des frontières) ; italijanska stran je pripravljena dati neka nadomestila (des satisfaisantes), še dan pred podpisom mirovne pogodbe z Avstrijo (3. 10. 1866) se je pooblaščenec za pogajanja (general Luigi Federigo Menabrea) v poročilu temu ministru izražal za mejo po toku Soče ali vsaj za črto po vodnih tokovih Idriji *(Ju- drio) — Teru (Torre) — Soči. Tu ne moremo slediti napornemu prizadevanju italijanske strani v troj­ nih pogajanjih — s Prusijo, s Francijo in slednjič z Avstrijo. Naglasiti pa moramo, da v nobenem svojem diplomatskem tekstu ni jemala v poštev dejstva, da na zahodnem ozemlju avstrijskega Primorja kompaktno in z jasno jezikovno mejo v tisočletni kontinuiteti živi drug narod. Mejno črto tod je iskala po različno kombiniranih kriterijih. Francoski cesar je že 14. 7. 1866 ponudil Prusiji in Avstriji svoj pro­ gram, da bi na določni politični podlagi lahko sklenili premirje. V prvi točki priporoča ohranitev ozemeljske integritete Avstrije izvzemši Benečijo. Sta­ lišče Prusije pa se je med pogajanji v Mikulovu dne 26. 7. 1866 pojasnilo " Preeledno obravnava razmejitev iz let 1866—1867 G. Valussi: Il confine nordorientale d'Italia. Trst. 1972. 115—121. V. Adami: Storia documentata dei confini del'Regno d'Italia. Voi. IV. Confine italo-jugoslavo. Roma. Min. della guerra, Stato Maggiore, Ufficio Storico, 1931. Il diritto d'Italia su Trieste e l'Istria. Documenti. (Za leta od 1797 do 1882). Torino—Milano- Roma, 1915. 2J G. Govone: Mémoires (1848—1870). Ed. française augmentée de documents inédits. Paris, 1905. 21 V išli noti: La réunion du Trentin au Royaume est essentielle pour l'Italie. — Poslanik je rine 5. 7. 1866 naznanil francoskemu ministru zunanjih zadev, da italijanska vlada v naziv »Benečija« všteva tudi Trentino. 292 J- BERAN: PLEBISCIT IN RAZMEJITEV V BENEČIJI v toliko, da ne bo podpirala Italije v ozemeljskih zahtevah, ki presegajo Benečijo. To je izrecno povedano v 1. členu preliminarij tega dne: »Oze-~ meljska celotnost avstrijske monarhije ostaja neokrnjena razen kraljev­ stva Lombardijsko-beneškega...« Prav tedaj se je glede Italije tudi sta­ lišče francoskega cesarja omejilo le na pripravljenost, da ponudi dobre usluge Francije obema državama, če bodo pogajanja o mejah zašla v težave. Za premirje z Avstrijo (25. 7., 2. 8. in dokončno 12. 8. sklenjeno v Krmi- nu) je Italija zahtevala v svoj prid, da obe vojski obstaneta na črti po na­ čelu uti possidetis, ker je pač njena vojska do premirja posedla pas tirolske in košček goriške dežele. Avstrija pa je smatrala to črto za prejudicial™ za bodoča določila o meji v mirovni pogodbi. Medtem je (od 2. do 14. 8.) zopet povrnila svojo južno vojsko na beneško bojišče. Italija, ki je svojo vojsko že 10. 8. začela umikati, se je uklonila in je pristala na demarkacijsko črto, ki je potekala v vzhodnem obrobju Benečije tako, da je vse ozemlje be­ neških Slovencev ostalo v coni avstrijske vojske. III. V negotovem stanju do premirja in še potem do konca mirovnih pogajanj so se v javnosti rojevale različne domneve, vesti in ugibanja V razgibani politični areni Italije tudi pritiski na vlado. Po uradni dolžnosti se je oglasil nekajkrat cesarski namestnik za Pri­ morje v Trstu (Ernst Leopold Kellersperg), in to z namero, da varuje ne­ okrnjenost goriške dežele in pomaga zavračati plaz italijanskih zahtev in zelja v zadevi nove državne meje. Lego in nacionalni značaj slovenskega ozemlja na Goriškem je jemal v poštev kot eno izmed prvin nove avstrij­ ske državne meje po izgubi Benečije. Dopis z dne 14. 7. 1866, št.l343/P naslavlja osebno na ministra zunanjih zadev. Iz vojaških obvestil je slišati o liniji ob Soči. Vojska se je takrat umikala iz Benečije in prestavljala na severno bojišče. Ministra prosi, da posreduje poveljnikom opozorilo, da Soča, ki od izvira do izliva v morje teče znotraj goriške dežele, ni meja med Benečijo in goriško-gradiščansko de- . zelo avstrijskega Primorja, niti ni meja teritorija Nemške zveze. V nadalj­ njem na kratko opiše, kje gredo meje. Našteva tudi akte o preciziranju meja Nemške zveze v Primorju.22 Svari, da bi v pojem »Benečija« ali »Be­ neško ozemlje« vtikali tiste dele Primorja, ki so nekoč pripadali Beneški republiki, pa ne pripadajo avstrijskemu Lombardi j sko-beneškemu kraljev­ stvu, ustanovljenemu leta 1814. Opozarja, da narodnostna ali jezikovna meja ne sovpada z deželno mejo. Označi, kateri deli Goriškega so italijan­ ski. »Toda vsi deli okrajev Gorica, Kanal in Tolmin na desnem bregu Soče so izključno slovenski (ausschliesslich slawisch) in slovensko jezikovno ob­ močje se razteza daleč v Benečijo v dveh tamkajšnjih okrajih tjà do Bele (Fella), ce bi sploh pomislili na mejo prav v tem oziru, bi se lahko zahte­ valo, da se Primorsko upravno ozemlje še razširi, ne pa skrči.«23 " Navajamo jih zaradi razvidnosti: Poročilo ces. namestništva za Primorje z dne 31 1 1861 c-t 169/P državnemu ministrstvu m na tej podlagi izdani odlok ministrstva z dne 16 5 1861 št 2914/StM-il-' dalie "dnèTTin^'T^ ""nod' 8-