esej v ečen tloris je premalo! tudi zgolj »make up« ni dovolj! Odprt javni prostor in njegovi uporabniki barbara goličnik uvodnik razstava esej docomomo recenzija prevodi Odprt javni prostor je ključna sestavina vsakega mesta oz. naselja. Je vezivno tkivo grajene strukture in nosilec različnih funkcij in pomenov, od strukturnih in členitvenih do programskih, simbolnih in do ivljajskih. Vloge odprtega javnega prostora se med sabo prepletajo in dopolnjujejo. Še posebej pri do– ločanju kazalcev in vrednot kakovosti bivanja je nujno na odprte javne pro- store gledati z različnih vidikov hkrati in jih razumeti kot procese med javnim (javnostjo, uporabniki) in prostorom (fizičnim okoljem, okoljem dogodkov). V zadnjih desetletjih so se, v skladu z raznovrstnimi interesi in poudarki gledanj na javni prostor, pojavila različna pojmovanja in poimenovanja javnega pro– stora. Nekatera so precej filozofske in politične opredelitve in se v razlagah odmikajo od prostorske komponente javnega prostora. Taki termini so na primer javna sfera (public sphere), domena javnega (public domain) in javna domena v ir em pomenu besede (public realm). Načrtovanja in urejanja prostora se dotikajo posredno in vplivajo na usmeritve in izvajanja upravljav– ske, načrtovalske in oblikovalske prakse. Za vse, tako za uporabnike kot za načrtovalce in za tiste, ki sodelujejo v pro– cesih odločanja in upravljanja, je pomembno, da se zavedajo večplastne vlo– ge in pomena javnih odprtih prostorov. Njihovo sodelovanje pri načrtovanju, rabi in urejanju je tisto, ki prispeva k dobro dostopnim, prepoznavnim, udo– bnim, elenim, odzivnim, lepim in osmi ljenim prostorom. Upo tevaje razli– čne vloge odprtega javnega prostora v strukturi in vsakdanjem ivljenju mest oz. naselij morajo biti prostori oblikovani z enako pozornostjo do izra anja oblikovnih in vizualnih kvalitet kot s pozornostjo do dejanskih rab prostora in s tem povezanih do ivljajskih vrednosti prostora. Prevelik poudarek na izra– znih in vizualnih lastnostih prostora na račun funkcionalne ibkosti lahko, kljub dobri lokaciji, vodi do neuravnote ene rabe in v skrajnih primerih do opu čenosti in zanemarjenosti prostora. V primerjavi z javnimi prostori na splo no, odprti javni prostori omogočajo večjo svobodo različnih uporab. To je e posebej izrazito v manj pomensko določenih prostorih ali njihovih delih, ki so zato e posebej privlačni za razvoj spontanih in neformalnih oblik uporabe. Sodobni praktiki in teoretiki (PPS, 2005; Cooper Marcus in Francis, 1998; CABESpace; Gehl, 1987; Goličnik, 2006 in drugi) opozarjajo, da je prisotnost uporabnikov ena ključnih prvin sou– stvarjanja uspe nih prostorov. Gehl in Gemzoe (2001: 257) v svoji dolgoletni praksi ukvarjanja z javnimi pro– stori in njihovo uporabo poudarjata dve ključni stali či za doseganje uspe ne preobrazbe javnih prostorov: »vandare necesse est –hoditi je nujno« ter »v trenutku, ko se resno lotimo načrtovanja in oblikovanja mestnega okolja za pe ce, je naslednji korak v tem, da ljudem zagotovimo prostore, kamor se lahko usedejo in si odpočijejo. Na tlorisu se pojavijo klopi in kavarni ke mizice. V prerezu postanejo pomembne stojnice in izlo bena okna, tako, da si mimo– idoči med potjo lahko ogledujejo zanimivosti. Tako v igro vstopi dru abnost in dru enje ter s tem socialni vidik načrtovanja«. Tak en pogled je pomemben in nujen začetni pogoj za ustvarjanje dobrih javnih odprtih prostorov. Ni pa zadosten! Zgodbo o dru abnosti, dru enju ter s tem socialnim vidikom načrtovanja, je potrebno razvijati naprej. Poenostav– ljeno in posplo eno gledanje na uporabnike je potrebno nadgraditi ter pribli– ati merilu načrtovanja in oblikovanja za spekter dejanskih uporabnikov. To je mogoče doseči z osredotočenjem na primer na vrsto dejavnosti, starost uporabnikov ter način in prostorske razse nosti zadr evanj v prostorih. Na ta način se načrtovalec seznani z različnimi lastnostmi in zakonitostmi rab v prostoru in dobi bolj o predstavo o uporabni ko-prostorskih razmerjih. Kajti, niso vsi prostori enako spodbudni in/ali primerni za vsako dejavnost. Po– membno pa je, da so raznovrstni in odzivni ter privlačni tako za tiste, ki lahko elijo kupiti kavo ali u ivati v pogledu na izlo beno okno, kot tudi za tiste, ki si tega ne elijo. Nedvomno je iskanje kompozicijsko in likovno privlačne forme zelo pomem– ben in zahteven del načrtovalskega procesa. Pravzaprav je njegov začetek in konec. Pri načrtovanju javnih prostorov, kjer so načrtovalci odgovorni iroke– mu spektru uporabnikov, je e posebej pomembno in nujno stremeti k nad– gradnji likovne kompozicije z vsebinskimi in programskimi mo nostmi. Seve– da, namen razprave ni razvrednotiti pomen oblikovnih vrednosti prostorskih zasnov. Prav nasprotno! Prispevek eli poudariti, da je pri oblikovanju odpr– tih javnih prostorov pomembno upo tevati tudi kriterije in smernice, ki izha– jajo iz uporabni kih vidikov. Ocenjevanje prostorskih kompozicij glede na za– konitosti o uporabni ko-prostorskih razmerjih lahko pripomore k večji goto– vosti o uspe nosti prostora in k razmisleku o dejanskih kapacitetah prosto– rov. Tako znanje pomaga tudi odčitati fleksibilnosti prostorskih zasnov ter prepoznati zmo nosti za njihove preobrazbe in odzivnost na dinamiko spre– memb (Goličnik, 2006). Tako se načrtovalska praksa lahko izogne situacijam, kot jih opi e Lynch: »za zaznamkom fleksibilni prostor se prepogosto skriva– ta načrtovalčeva neodločnost in nepripravljenost o odločanju o prostorskih strukturah ali lokacijah. Tako ravnanje v načrtovanju je nepremi ljeno in ne– odgovorno« (Lynch v Banerjee in Southworth, 1991). Kljub temu, da sta v okoljski psihologiji za področje prostorskega načrtova– nja e desetletja uveljavljena pristopa okoljskega posibilizma in okoljskega probabilizma, rezultati načrtovalske prakse e vedno zelo odra ajo načelo okoljskega determinizma. To je prepričanje, da okolje vzročno posledično vpliva na dogajanje v njem: torej, da je okolje tisto, ki določa rabo, in da je prostor kot tak pomemben ambientalni dose ek, v katerega so uporabniki esej »povabljeni«, da se nanj navadijo in ga sprejmejo. Kadar nek prostor dejan– sko ponuja mo nosti izbire in/ali spodbuja različne načine uporab, presega okoljski determinizem in sledi principom okoljskega posibilizma (mo nost) in/ali probabilizma (verjetnost). Posibilizem zagovarja stali če, da okolje z ustreznimi nastavki daje mo nosti za posamezne aktivnosti, vendar upora– bniku dopu ča izbiro. Probabilizem pa je doktrina, ki zagovarja, da so v dolo– čenem okolju ene dejavnosti bolj verjetne od drugih, vendar tudi ne absolu– tno določene. Na poti k dobri in uspe ni načrtovalski praksi se je torej po– membno zavedati, da načrtovalci in oblikovalci ustvarjajo zgolj potencialna okolja, prostore prilo nosti, in da uporabniki ustvarjajo učinkovita okolja, to– rej prostore dejanskih (iz)rab in uresničenih prilo nosti. Za sprejemanje odločitev je tako kot pri načrtovanju tudi pri upravljanju z javnimi odprtimi prostori pomembno poznavanje in razumevanje uporabni– ko-prostorskih odnosov. Še posebej v situacijah, kjer je obstoječe prostore potrebno delno ali v celoti izbolj ati predvsem s programskimi dopolnitvami ali spremembami. Ni namreč vseeno, kako in kam postaviti klopi, trafike ali ki– oske za hitro hrano, koliko prostora zavzeti z mizami in stoli kavarn in restav– racij, itd. Intervencije je smiselno preverjati s scenariji bodoče rabe prostora v danem programsko-prostorskem kontekstu. Ali celo na podlagi poznavanja teh razmerij predpisati dopustne in/ali zdru ljive zasedbe prostora. Dosedanja razprava o odprtih javnih prostorih se je nana ala v glavnem na lastnost javnega in na pomembnost, da so prostori dostopni vsem ter da je prostorske členitve smiselno uvajati tako, da spodbujajo različne rabe in da prav to dosegamo tudi z vsebinskimi in programskimi značilnostmi prosto– rov. Enako pomembno je opozoriti tudi na lastnost odprtega v javnem od– prtem prostoru. Čeprav je ta dimenzija javnih odprtih prostorov z vidika na– črtovalcev pogosto ustrezno spo tovana in upo tevana, je predvsem z od– dajanjem javnih prostorov v najem za gostinsko ponudbo ali z omogoča– njem parkiranja na javnih odprtih prostorih prepogosto omejena. Odprtost odprtega javnega prostora je določena z obodom ali robom prostora. Empi– rični podatki (Goličnik, 2006) ka ejo, da kvaliteta roba pomembno vpliva na vrsto in način zadr evanja ob njem in na to, koliko rob sam dejavnosti pre– pu ča in vabi v prostor, ki ga obdaja. Izra ena je s stopnjo prosojnosti in sto– pnjo členjenosti. Za ustvarjanje uspe nih javnih prostorov, kjer se zbirajo in zadr ujejo upora– bniki vseh starosti, vključeni v raznovrstne aktivnosti, je pomembno medse– bojno usklajevanje prepričanj in interesov načrtovalcev, upravljavcev, naro– čnikov in uporabnikov. Pomembno je stremeti k usmerjenemu spremljanju dogajanj in sprememb ter njihovi interpretaciji in prevodu v uspe no prakso. Odprti javni prostori naj torej bodo enostavno dostopni in dobro videni, tako da jasno sporočajo, da so na razpolago za uporabo. To pomeni, da morajo bi– ti lepi in urejeni ter uporabni v različnih vremenskih pogojih. Uporabnikom naj dajejo občutek varnosti in pripadnosti. Na zaznavanje varnosti zelo vpli– va prisotnost drugih uporabnikov, zato je pomembno, da se ureditve prila– godijo potrebam uporabnikov in pričakovanih uporabni kih skupin. Uredi– tve, ki k rabi vabijo različne skupine, zmanj ujejo mo nosti konfliktov in iz– ključevanja. Javni prostori naj bodo e posebej dobro dostopni in na razpo– lago otrokom in gibalno omejenim prebivalcem. Dejstvo je tudi, da odprt javni prostor v mestu oz. naselju ponuja umik od stresa in je okolje, ki skrbi za dobro zdravstveno počutje prebivalcev. Zgoraj na teto se e posebej odra a v ugotovitvah, da so javni odprti pro– stori uspe ni in vitalni, kadar so hkratna prizori ča treh značilnih vrst dejav– nosti: dolgotrajnej ih aktivnih in pasivnih dejavnosti ter dejavnosti v preho– du čez prostor; in da načrtovalci in oblikovalci ustvarjajo zgolj potencialna okolja in prostore prilo nosti, medtem ko so uporabniki tisti, ki ustvarjajo učinkovita okolja, torej prostore dejanske rabe in uresničenih prilo nosti (Goličnik, 2006). Javno ivljenje odprtih javnih prostorov je pogoj za njihov razvoj. Odprti javni prostor je tako določen s stvarno fizično strukturo in z ni– zom (mo nih) dogodkov v njem. Torej ni le prostorski okvir, scena, ki čaka na dogodek. Je več. Je javniprostor, neločljiva entiteta fizičnega okolja in dru – benega dogajanja! Reference: Banerjee, T. in Southworth, M. (1991), City Sense and City Design: Writings and Projects of Kevin Lynch. Cambridge, Mass.: MIT Press. Cooper Marcus, C. in Francis, C. (1998) (eds.), People Places: Design Guidelines for Urban Open Space. Toronto: John Wiley & Sons, inc. 2nd edn. Gehl, J. (1987), Life between buildings: Using Public Space. New York: Van Nostrand Reinhold. Gehl, J. in Gemz_e, L. (2001), New City Spaces. Copenhagen: The Danish Architectural Press. Goličnik, B. (2006), Vedenjski zemljevidi ljubljanskih trgov in parkov: Novi izzivi in pogledi na načrtova– nje in urejanje prostora. Ljubljana: Urbani izziv publikacije. Goličnik, B. (2007), GIS behaviour mapping for provision of interactive empirical knowledge, vital mo– nitoring and better place design V: S. Porta, K. Thwaites, O. Romice in M. Greaves (eds.), Urban Sustai– nability through Environmental Design: Approaches to time, people and place responsive urban spa– ces. London: Rutledge. Taylor and Francis, pp. 136-140. Project for Public Spaces (2005), How to turn a place around: A handbook for Creating Successful Pu– blic Spaces. New York: PPS.