PRI  SAMOTNI  MIZI  KRAJ  PLESIŠČA Matej   Bor
SPET JE VEČER
Spet je večer. Ostanki dneva so pospravljeni na dnu srca, le nekaj jih plava v vinu. In ko odveka So ta večer, bo noč, zvrhana črnih sanj. za njo pa dan. bel dan brez sanj, brez belih sanj.
BIL SEM BEDAK
Bil sem bedak — kamor sem šel, sem nosil srce s seboj, a vi, ki ste bolj zviti, ste ga doma pustili. Res, slab posel srce razdati in zanj ne dobiti ničesar — razen bedne ugotovitve, da utonil v dušah si, čeprav so plitve.
CHANSON
Položi mi glavo sem na prsi
in ne reci ničesar več,
bodiva kakor nad vodo trsi,
ko veter utihne. Nič več, nič več —¦
ne gibov ne besed ne želja,
kot kamna, ki sta na dno potonila
in celo večnost ne bosta čutila
ničesar več — prebivalca dna.
423
VSE JE LUČ
Vse je luč, da, še tema ni nič drugega ko luč: treba je le ključ dobiti, da jo odpreš in kot midva stopiš vanjo, in v plačilo ti odpre zakladnico, kakršne nam dan ne da: vse kar se je pogreznilo kdaj na dno, je tam zbrano', osijano z nje lučjo.
IZ SLEDNJE MINUTE
Iz slednje minute raste minuta in iz minute minuta spet in vsaka je v čevlje prejšnje obuta in z drobno nožico podira svet.
In naša srca, neutrudne zidarje,
*
ki grade na temeljili teh minut,
in naše sanje, te otožne cesarje,
edine, ki vladajo svet brez knut.
In končno še nas z vsem>kar nam je dano,
in ker nam je. dano manj ko manj,
nimajo težkega dela — vse je končano,
še preden nam zrušijo zadnji dam.
ROMANTIČNA NAPITNICA
Te oči, ta usta, ti lasje,
ta brada, ki jo briješ dan na dan,
vse to bo odpalo —
spodaj pod tem videzom
je tujec pokopan,
ki se zbudi,
kadar boš ti zaspal.
Poznaš njegov obraz?
424
Tak je, kot so obrazi vseh lobanj.
Temni in posmehljivi.
In zalo.
dokler smo živi,
ne glejmo se v zrcalo —
m islinio,
da smo neizpremenljivi,
mislimo,
da z nas ne bo nikoli odpalo
to meso,
bodimo posmehljivi
do mrtvecev
kot s o oni do nas —
dokler je čas,
in časa je le imalo malo
in ga bo vsak dan
vse manj
vse manj.
NEKJE NA OVINKU
Nekje na ovinku, ki za njim nas čaka
starost, seiri se ustavil in sem čul
tek znano pesem. V davnih dneh sva pela
jo z mamo v kuhinji; in ko sem gledal
v nje lice, lepše kot sem jih poslej
kdaj srečal po samotah svojih sanj
in na cestah, kjer srca krademo,
sem videl solzo v nje očeh, zakaj
ta pesem, ki sva v kuhinji jo pela,
ko nam je inesila begunski kruh,
je govorila o* ajdi, šelesteči
po sončnih rebrih, vresju in lažeh
tam daleč daleč stran — od nje in nas,
v deželi, ki je vsa nedosegljiva,
čeprav je blizu ... In šele sedaj
na ovinku, ki za njim starost nas čaka,
vem, ta dežela je bila mladost.
425