ŠE UPORABNA METODA LITERARNE VEDE (Tomo Virk: Duhovna zgodovina, Ljubljana: Državna založba Slovenije 1989,108 str.) V Literarnem leksikonu, ki ga pri Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU izdaja njegov Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede,je izšla predstavitev duhovnozgodovinske šole (ta seje oblikovala v Nemčiji v drugem desetletju 20. stoletja in je trajala do druge svetovne vojne) ter v tej šoli oblikovane metode. To je v Literarnem leksikonu po pozitivni in strukturalni poetiki doslej tretja predstavitev metode literarne vede. K nastanku knjige o duhovni zgodovini je verjetno pripomogla ponovna aktualnost enega osrednjih duhovnozgodovinskih pojmov, duh časa. Pred nekaj leti je prešel v kulturno publicistiko predvsem ob razpravah o postmodernizmu. To ni nič čudnega, saj je bil postmodernizem predstavljen kot novo obdobje, epoha ali paradigma, ki je prinesla spremembe v filozofiji, znanosti, umetnosti. To pa so področja, ki jih Hegel v svoji filozofiji imenuje objektivizacije duha in ugotavlja njihovo enost v določeni dobi. Avtor razprave Tomo Virk nas opozarja, da je prav ta Heglova misel o enosti objektivizacij duha neke dobe izhodišče duhovnozgodovinske metode. Razprave o postmodernizmu pa so zavrnile Heglovo določilo o linearnem ali teleološkem konceptu zgodovine in izpostavile ciklično filozofijo zgodovine, ki jo Virk odkriva pri drugem pomembnem filozofskem viru duhovne zgodovine, Dilthe-yu. Avtor svojega prikaza duhovne zgodovine sicer ne sooča z aktualnimi poskusi definiranja postmoder-nizma, kar pa ne pomeni, da ne izrazi svojega stališča o duhovni zgodovini. Do tega je bil tako rekoč prisiljen, saj sam pravi, daje tudi v svetovnem merilu del o duhovni zgodovini malo. Poglavja knjige so naslednja: Opredelitev in historiat pojma, Filozofska podlaga duhovne zgodovine, Duhovna zgodovina in literarna veda ter Slovenska literarna veda in duhovna zgodovina. Virk ugotavlja, daje prav Heglova zasnova duhovne zgodovine pri večini avtorjev, ki to metodo obravnavajo, neupoštevana. Res je sicer, da je na predstavnike nemške duhovnozgodovinske šole (kot glavne Virk navaja Rudolfa Ungerja, Friedricha Gundolfa in Oskarja Walzla) vplival predvsem Dil-they in romantični misleci (brata Schlegel), vendar je Heglov vpliv pomemben za nekatere kasnejše znanstvenike, ki so uporabljali to metodo, predvsem pri periodizacijah umetnosti in pri teoriji literarnih vrst in zvrsti, kot npr. Lukacs v Teoriji romana. Vsekakor je Heglov model za periodizacijo umetnosti na osnovi analize duha kot subjektivnega dojemanja samega sebe, dojemanja narave in družbe ter transcendence še danes v rabi. In katera področja je še mogoče obravnavati s to metodo? V nemški duhovnozgodovinski šoli so nastajale monografije in biografije s prikazi določene dobe, ki so izhajale tudi iz Diltheyeve zahteve po vživljanju v obravnavani predmet kot metodi duhovnih ved. Med področji obravnave s to metodo je tudi literarno vrednotenje. Zanimiva in tudi z novejšimi raziskavami potrjena ugotovitev predstavnika nemške šole Walzla je, da se okusi dob menjujejo kot preskakovanje od enega pola k drugemu. Du-hovnozgodovinska metoda je uporabna tudi za oblikovanje tipologij. Dilthey je bil spodbuda za kasneje velikokrat kritizirane ahistorične tipologije; tudi Virk meni, da imajo tipologije vrednost le, ko so vezane na literamozgodovinsko periodizacijo. Potrebno se je tudi zavedati, da duhovnozgodovinska metoda daje prednost sintezi pred analizo. Kot duhovni zgodovini sorodna tokova Virk omenja zgodovino idej Američana Arthurja Lovejoya in ženevsko šolo. Za natančno določitev obsega duhovne zgodovine je pomembno Virkovo razlikovanje med duhovno-zgodovinsko šolo (smerjo), duhovnozgodovinsko metodo in duhovnozgodovinskim pogledom (aspektom). Slednji je v primerjavi z metodo naključnejši in manj obvezujoč, Virk pa ga uporablja zlasti, ko govori o vplivu duhovne zgodovine na slovensko literarno vedo. Med avtorji iz obdobja do druge svetovne vojne, ki so uveljavljali duhovnozgodovinski pogled, omenja A. Žigona, J. Puntarja, J. Kele-mino, I. Prijatelja, J. Vidmarja, A. Slodnjaka in Iz. Cankarja. Opozarja na prepletanje pozitivizma in duhovne zgodovine pri nekaterih raziskovalcih, čeprav je med metodama vladal tudi neprekrit spor (npr. Kidričev odpor zoper duhovno zgodovino ali Slodnjakov zoper pozitivizem). Virk pojasnjuje, da je duhovno zgodovino kljub prevladujočim razlikam mogoče povezovati s prvo fazo pozitivizma, ko sta Comte in Taine prevzemala nekatere Heglove ideje, kot je nujnost poznavanja duha časa za razumevanje umetniškega dela. 173 Po Virkovih ugotovitvah duhovna zgodovina po drugi svetovni vojni ni imela večjega vpliva na slo-vensl