— 202 —
Ugovor „rei judicatae'' ni opravičen tedaj, če se nova tož"ba ne opira na pravni naslov, na katerega se je opirala prejšnja tožba.
Glavna podvzetnika Prospero Otavi in Anton Avico sta meseca septembra 1871 nekoliko železniške črte od Šenpetra do Reke prepustila postranskemu podvzetniku Mihu Osani, da jo s svojimi delavci izzida.
Pozneje se je Miha Osana spri s svojimi delavci ter pobegnil, tako da sta morala glavna podvzetnika tudi na Osanovej črti delo 'zopet prevzeti.
Batisto Moine je med mesecem septembrom Osanove delavce z živežem preskrboval. Ko je Osana delo zopet iz svojih rok odložil, imel je Moine pri delavcih iskati vsega skupaj 2fil gl. 49 kr. Svoj račun je predložil blagajniku glavnih podvzetnikov, nekemu gospodu Ferariju, ter ga prosil, da naj delavcem toliko odbije, da bode njegov, Moine-jev, račun poravnan. Omenjeni blagajnik je menda pri poznejših izplačevanjih tudi v istini vsakemu delavcu odtegnil znesek, katerega je bil Moine-ju dolžan.
— 203 —
Batista Moine vložil je potem pred c. kr. okrajno sodnijo v Bistrici proti Prosperu Otaviju in Antonu Avico tožbo de praes. 13. novembra 1871, št. 8339. V tej tožbi se je trdilo, da sta se tožena tožniku nasproti zavezala, da mu bodeta poplačala iztoženi znesek. Ker je bila ta trditev neresnična, se tudi ni mogla dokazati. Vsled tega se je z razsodbo od 31. januvarja 1873, št. 969 tožba popolnoma odbila.
Batisto Moine je potem vložil novo tožbo de praes. 20. febru-vaija 1875, št. 1840, ter terjal plačilo od Prospera Otavi-ja in Antona Avicco zategadelj, ker je njunji blagajnik iztoženo svoto delavcem odbil, ter si jo za njega, tožnika, v blagajnici pridržal.
Tej tožbi se je z ozirom na razsodbo od 31. januvarja 1873, št. 9G9, odgovarjalo, da se iztožuje stvar, ki je že razsojena (res judicata).
Z razsodbo od 22. novembra 1878, št. 4054 je c. kr. okrajna sodnija v Bistrici določila v glavnej stvari, ter odbila ugovor rei judicatae. —
Z odločbo od 23. apilla 1879 št. 4464 je c. kr. nadsodnija v Gradci kot pravico spoznala: Povrnitev (riickerlag) tožbe de praes. 20. februvarja 1875, št. 1840 je opravičena; tožnik pa se v stroške obsodi.
Z določbo od 17. septembra 1877, št 9252 pa je c. kr. najvišji dvor razsodil:
Toženih ugovor, da je stvar že razsojena, se ne usliši, povrnitev tožbe de praes. 20. svečana 1875, št. 1840 ni opravičena; c. kr. nadsodniji pa se nalaga, da sodbo izreče v glavnej stvari.
Razlogi najvišjega sodnega dvora. S tožbo de. praes. 13. novembra 1871, št. 8339, se je terjal ravno ta znesek, kakor v sedanjej tožbi. In tudi tožena sta bila tedaj ravno ista. Ali pravni naslov prejšnje tožbe opiral se je na pogodbo med tožnikom in toženima. In samo zategadelj, ker se ta pravni naslov dokazati ni mogel, izdala se je prva toženima ugodna razsodba od 31. januvarja leta 1273, št. 969.
S tožbo de praes. 20. februvarja 1873, št. 1840, pa se omenjeni znesek teija zategadelj, ker ga je blagajnik toženih delavcem odtergal, ter ga za tožnika in kot tožnika lastnino pridržal v blagajnici toženih. Tožnik iztožil je torej ta znesek kot svojo
— 204 —
lastnino, ki mu je tožena nepostavno izročiti nečeta. Tožena se tedaj na škodo tožnika obogatiti hočeta.
Sedanja tožba izvira torej iz čisto drugega pravnega naslova, kot prva, tako da se ugovor že razsojene stvari opravičiti ni mogel.