ZAPISKI O SLOVENSKI KNJIŽEVNOSTI
V ZADARASKI REVIJI »ISKRA«
V svoji disertaciji o pomembnosti revij »Iskra«' v hrvaški književnosti, o reviji, ki je izhajala v Zadru v letih 1884-1887 in 1891-1894 in jo je urejeval duhovnik Nikola Simić, je Mladen Dorkin opozoril tudi na tri prispevke o slovenski književnosti.' Zdi se nam vredno, da spregovorimo o njih tudi mi zato, ker so izšli v reviji, ki je imela več kot samo obroben pomen za razvoj takratnega hrvaškega hterarnega življenja in je v program seznanjanja bralcev s književnostmi Evrope vključila tudi slovensko.
»Iskra« je izhajala v Zadru, ki je bil stoletja dolgo v rokah tujcev, pa so zato domoljubi v mestu dajaU domači besedi, prosvetnemu in kulturnemu delu ter zvezam s slovanskim svetom še poseben pomen v boju proti italijanskim in germanskim vplivom, raznarodovanju in pozneje iredentizmu. Revija je dalje po svojih zmožnostih pripomogla h kulturnemu, gospodarskemu in političnemu zedinjenju hrvaških pokrajin, posebno vključevanju Dalmacije v vsehrvaško kulturno življenje (v njej sta sodelovala med drugimi tudi S. S. Kranjčevič in V. Nazor). Izhajala je v osemdesetih in devetdesetih letih preteklega stoletja, ko so hrvaški kulturni delavci poudarjali potrebo demokratizacije književnosti, ki naj raste iz ljudstva za ljudstvo, kar je »Iskra« v praksi izpolnjevala. Obenem pa je bila s svojim bogatim in pisanim programom, v katerega je kritično vključevala evropsko slovstvo, tudi list za takratnega izobraženca in je tako prerastla zadarske in dalmatinske okvire.
Predvsem je igral eno glavnih vlog v »Iskri« mladi duhovnik, izšolan v tujini, Jakša Čedomil, po Dor-kinu »književni kritičar evropskih kriterija u ,Iskri'«'. »V tujini se je seznanil s kritičnimi metodami sodobne itahjanske in francoske kritike«.^ Toda vse Jakšino privatno znanje bi ostalo le kabinetsko, če ne bi v zadarsko, po obsegu skromno revijo, temperamentno vnesel v takratno hrvaško kritiko Sainte-Beuva in Taina ter njune poglede. »Jer upravo zato što mi nemamo valjane kritike,... naša književnost je slaba, nezrela, stoji na mrtvoj točki.«'' Jakša je torej zahteval iz provincijskega Zadra tudi od učenih zagrebških književnikov znanstveno analizo, prodorno, argumentirano, hrabro, ostro, toda pošteno, resnično in nepristransko. In prodrl je v Zagreb, seveda ne brez nasprotnikov. Sveži veter je tako prihajal iz Pariza preko - Zadra. Od tu se je oglašal Jakša tako kot Cankar iz Dunaja, oba sta se oglašala celo proti svetlim takratnim literarnim veličinam (npr. Kumičič). V Kumičiču je Jakša našel vse, kar je ta lahko prevzel od Šenoe, naštel pa tudi, česa se je naučil pri Zolaju. Zavrgel je nekaj veličin, ki so se tisti čas ukoreninile kot kamni mejniki. Čedomil Jakša je dajal takšen ton danes že obledelim Ustičem zadarske »Iskre«: »Kao i svaki drugi književni list, treba da stoji na visini današnjeg vremena, da upozna občinstvo sa nekim občim pitanjima, a da se drži barem u kritici modernih kriterija.«' ;
' Mladen Dorkin, Časopis »Iskra« 1884-1887 in od 1891-1894, doktorska disertacija. Zadar 1979. - Enciklopedija i Jugoslavije 4, Zagreb 1960, str. 371: Iskra, I. književno-poučni časopis, pokretan u dva navrata u Zadru, prvi put \ 1884, drugi put 1891. U prvoj seriji časopis izlazio 3 godine, do 1886, u drugoj 4 godine, do 1894. Uredjivao ga je i N. Simić, a suradjivali su u njemu hrvatski pisci iz Primorja (M. Bregović, S. BuzoUć, J. Čuka, J. Despot, P. Kasandrić, R. Katalinić-Jeretov, S. S. Kranjčevič, V. Medini, V. Nazor, M. Ostojič, M. Pavlinovič, M. Sabić. D. Sirovica, N. Ši-mič). Pored originalnih radova, časopis je objavljivao prijevode, pretežno iz savremene itahjanske i francuske književnosti.
2 Dorkin, Zadarska revija, 5-6, 1980, str. 369. ' Dorkin, Zadarska revija, 5-6, str. 371. ' Dorkin, Zadarska revija, 5-6, str 37. ' Dorkin, Zadarska revija, 5-6, str. 374.
¦ ......_.........._       JIB
Ta uvod je bil potreben zato, da bi »Iskro« lahlto primerjali s takratnimi slovenskimi revijami in si \ predočili misli pri nas malo znanega Jakša Čedomila - in da bi to dalo temu članku težo tudi tistih nekaj skromnih prispevkov o Slovencih, ki le niso izšli v neki neznani publikaciji. Ta je spremljala vse, kar je ob takratnih komunikacijah zmogla (spomnimo se, da živimo skoraj sto let pozneje) in da je revija »Iskra« kakor kamenčke za mozaik zbirala vse, kar se ji je zdelo vredno. Pa tudi nam ni vseeno, kaj so pisali o siromakovi »beh krizantemi« tam čez polja in gore, o Sloveniji.
V rubriki »Slavjanski svet«', ki fe širila novice z vsega slovanskega sveta, je bilo v letniku 1885 v ŠL 69 objavljeno Mecenasovo' prisrčno pismo Simonu Gregorčiču ob izdaji njegovih poezij. Urednik tu deli misli iz Strossmayerjevega pisma, ki ga tu v celoti objavljamo:
»Velecenjeni mo) prijatelji
Hvala Vam lepa za krasni dar in za še krasnejše, ako mogoče, pismo, katero ste mi polali. Spoštovani moj brate u Jezusu! Ljubimo narod svoj. Ljubezen do roda svojega je Bog sam usadil v srce človeško, a Jezus posvetil na drevesu križa se svojo krasno zadnjo molitvijo. Ljubimo narod svoj, delajmo zanj, ker je razven ostalega tudi zategadelj naše ljubezni in našega požrtvovanja vreden, ker je od starih do današnjih časov pravi mučenik. Posebno mi Slovenci in Hrvati združimo se v prosvetnih težnjah svojih, ne bi li se s tem ojačili! - Vi moj prijatelj! zares bože-stvene misli in božestvena čustva v nebeski jezik skladate in narodu svojemu posvečujete. Bog Vas blagoslovil Jako ljubo mi bo, ako Vas še za življenja svojega osebno srečam, da Vam ustno izrečem, kako Vas spoštujem in ljubim.
Z bratovsko ljubeznijo.
Srečno novo leto!
Vaš prijatelj Strossmayer.
Djakovo 27. dec. 1884«.
Pa ne samo Strossmayer, tudi drugi Hrvati so bili kar dobro informirani o literarni dejavnosti Slovencev, saj urednik v istem »Slavjanskem svetu« poroča kar o kopici novic iz Slovenije. Piše o »Odboru za Jurčičev spomenik« pod Zarnikovim predsedništvom, prav tako pa, da izdajajo Jurčičeve Zbrane spise. Otroci so pokupili, informira dopisnik, 291 izvodov, kar bo omogočilo izdajanje Jurčičevega Zbranega dela, potekanje tega pa nam je znano.
Še največ prostora sta si zaslužila v tej »Iskri« Ivan Tavčar in njegov »Slovan«. Kronist govori o drugem tečaju tega liberalnega lista, povedati pa ve tudi, da je »Slovan« prinašal poleg tekstov tudi slike. Vendar se mu je tokrat nekaj ponesrečilo: namesto, da bi prinesel »panslavistična« mesta Ljubljano, Prago in Moskvo, so bralci lahko videli namesto Moskve - le Zagreb. Ta številka je izšla že v uredniškem duetu: ob starem doktorju Hribarju je pomladil list mlajši Tavčar in v »Slovana« je prišel tudi mlajši Tavčarjev roman »Janez Solnce«. Omenjena je še Gregorčičeva pesem »Odlikovanje«, iz »Ljubljanskega zvona« pa predvsem dva romana: Deteljev »VeUki grof« in Kersnikov »Agitator«. Zanimivo pa je, da so Hrvatje takoj opazili in omenili tudi Antona Aškerca, takrat še kaplana. Kdo je uredniku vse to (ves »slavjanski svet«) na Slovenskem pomagal zbirati, je težko ugotoviti, a na delu so bile vsekakor moči okrog Strossmayerja, Šimiča in Jakše Čedomila. Članek na koncu pogreša pri Slovencih to, kar so Hrvatje že imeli: močneje razvito »Matico Slovensko«.
V »Iskri« 1886 je bila prevedena tudi Gregorčičeva pesem »Siromak«, ki jo je prevedel sodelavec »Iskre« V. TrsatkL Prevod je ob izvirniku takšen:
' Psevdonim N. (verjetno Nikola Simić, urednik). ' J. J. Strossmayer.
80
Siromak
Kar Bog mi je življenje dal, odkar sem se zavedel, pod svojo streho nisem spal, pri svojih nisem jedel.
Svatuje dan za dnevom grad, po njem veselje vriska, a siromaka mraz in glad pod miUm nebom stiska
Kedo z menoj spregovori besedico prijazno? Kedo, kedo razveseh srce, veselja prazno?
Po svetu hodim čisto sam od praga do praga, nikdo ne vpraša: Kod in kam? Z nevoljo vsak pomaga!
To pa nadloga vseh nadlog, to hudo je najhuje, da, ker sem reven, ker ubog, me ljudstvo zaničuje.
Kdor kruha vbranega ne je, ni skusil sirotenja, kaj je trpljenje, on ne ve on ne pozna življna.
Za vse je svet dovolj bogat, in srečni vsi bi bili, ko kruh delili bi z bratom brat s prav srčnimi čutili!
Siromah
Odkad mi Bog življenje dao, I ja se opametio.
Pod svojom strehom nisam spao, Kod svojih nisam jio.
Svatuje dan za dnevom grad. Stoji veselja vriska; A siromaha mraz i glad Pod pustim nebom stiska.
Tko sa mnom da progovori Besjedicu prijazno? Tko, tko da čas razveseli Tužno mi srce prazno?
Po svietu idjem čisto sam. Od praga pa do praga, Nitko ne pita: kud l'i kam? Težko da svak pomaga!
Al to je jad vrhu svih jad' Hudo je to najhudje, Što, jer me biju bieda, glad Ljudstvo me ponižuje.
Tko hljeba prošenog ne jede. Nevolje kušo nije. Što znači »trpjet« on ne znade, Biedu ne razumije ...
Za sve je dosta sviet bogat, 1 srečni svi bi bili. Kad bi svi kruh k6 s bratom brat U ljubavi dielili!
To sta podobi izvirnika in prevoda. Če nekaj Gregorčičevih čistih rim prevajalec ni mogel ujeti, to razumemo. To je zahteva, ki si jo leta in leta postavljajo najvišji pesniški prevajalci. A Gregorčičev duh, plašen duh pesnika, ki ni znal nikoh kakor Stritar, Gregorčičev učitelj, reči: »Slovenec liberalen sem ...«, in Aškerc, ki mu je bil Gregorčič predhodnik, z vso moškostjo izreči sodbo gorja, je Gregorčičev duh gledal gorje - bolj pasivno - in že pesem Siromak je lahko dala hrvaškemu bralcu neko podobo takratnega slovenskega vrhunskega lirika, po značaju v usodo vdanega. Strossmayer je Gregorčiča najbolj dojel in razumel. Morda je tudi njega enako tiščal njegov črni plašč.
Več let ni bilo potem v »Iskri« o slovenski književnosti ničesar. Skoraj pet let sta morala čakati slovenska književnost in znanost, da so se ju spet spomniU. To je bilo ob Smrti Frana Miklošiča.* Miklošiča Iskranom ni bilo treba odkrivati. Tako v skopem nekrologu, ki ga je narekoval »Iskri« njen obseg, ni bilo treba natančneje pripovedovati in navajati znamenito pokojnikovo biografijo in bibliografijo. Kratko bi lahko ta članek, ki je bil zadnji o Slovencih po prenehanju izhajanja »Iskre«, zaključili z urednikovo mislijo: »Čeprav je lani (Miklošič - op. L. K.) končal 75 let življenja, vendar se je do zadnjega dne počutil svež in krepak in užival je v vse večjem delu. Ker je preteklo leto končal svoje zadnje veliko delo ,0 turških elementih v slovanskih jezikih', je - da bi se kolikor toliko odpočil, začel raziskovati vsebino epske narodne poezije, lov s sokoli v srednjem veku in o slovanskih predlogih; šele nekaj dni pred smrtjo je bil vesel, ker je ugodne rezultate lahko sporočU svojemu učencu in nasledniku«.
Ta učenec je bil Vatroslav Jagič. In ravno to, da je Miklošič vzgojil za svojega vrednega naslednika Hrvata, mu je urednik štel v veUko zaslugo, kar je bilo tudi zadnje pisanje v »Iskri« o Slovencih.
Lojze   K r a k a r Filozofska fakulteta v Zadru
* Nikola Simić je takrat napisal nekrolog velikemu slavistu v »Iskri« 1/1891, št 5, str 48.
81