146
Družba goljufov.
Že deset let je velika družba goljufov tirala sleparije po Angliji, Holandiji in Nemčiji. V svoje mreže je pa največ vabila Galičane, ker je njen vodja po imenu Šapira doma iz Galicije in je zatorej dobro poznal lahko-mišljenost svojih rojakov. Najbrž so pa agenti te družbe zahajali tudi v Galicijo samo in tam poizvedovali po ljudeh, katere bi bilo moč oslepariti. Goljufij samih pa niso v Galiciji izvrševali.
Nepričakovano je ta ali oni kmet ali obrtnik v Galiciji dobil pismo iz Londona, kjer je bil menda glavni sedež sleparjev, pismo, v katerem se mu je ponudilo, da mu preskrbe po 20, oziroma 37 1/2 odstotka cene dobro ponarejenih ruskih ali pa avstrijskih bankovcev. V pismu se je dotičnik pozval, da odpiše na navedeno adreso v Londonu. Pri tem pa niso navajali vedno jedne in tiste adrese, menda, da bi policija ne prišla jim tako lahko na sled.
Če je odpisal dotičnik v London in zahteval po naročilu „blaga", so ga goljufi že imeli v krempljih. Dobil je povabilo, da naj pride v Rotterdam, London ali pa kako nemško mesto, kjer se mu bode ponarejen denar izročil. Reklo se mu je, da naj prinese več tisoč goldinarjev seboj. Da ga še bolje osleparijo, so mu poslali vzorec ponarejenih bankovcev. Vzorec je bil samo na jedni strani na svilen papir odtisnjen bankovec, ali pa tudi popolnoma izdelan. Ti vzorci so kazali, da znajo v Londonu zares izvrstno ponarejati bankovce. Ti bankovci, ki so se poslali za vzorec, so bili pristni, kajti sleparji bankovcev ponarejali niso.
Če je ponudnik bil voljen priti v London ali kam drugam, se mu je naročilo, da naj brzojavno naznani čas svojega prihoda. Sleparji ga pa niso pustili, da bi prišel v London. Vsprejeli so ga že na potu in izpeljali v kak hotel. Ljudje, ki so ga pričakovali, imeli so pred vsem nalogo se prepričati, če ima denar pri sebi in če ni morda obvestil policije.
Če se je pokazalo, da je vse v redu, je začel svoje delovanje glavar teh goljufov. Speljali so dotičnika v kako beznico ali pa na prosto polje. Tje je prišel Šapira, vzel zavitek z pravimi bankovci od tujca in mu izročil večji zavitek s ponarejenimi bankovci. Če je ogoljufanec zavitek še le doma odprl, videl je, da so zgoraj in spodaj zares
pravi avstrijski ali pa ruski petaki, ali druga vsebina so pa bili zreški papirja v velikosti bankovcev.
Če je pa dotičnik bil previden in se ni dal preslepiti, so se poslužili druge zvijače. Ko so se pogajali, prišla sta dva moža, ki sta se   izdala za policijsta.    Prijela sta
v
najprej Sapiro, in ko je ta vse priznal, sta pobrala pravi in ponarejeni denar in odpeljala Sapiro in tisto osebo, ki
v
je tujcakSapiri pripeljala. Tujca sta pustila, dajeubežal.
v
Ce to ni bilo mogoče, izvabili so žrtvo v Rotterdam, in so prišli Šapira in tovariši in ter odpeljali kupca na mejo. Tukaj si je dal dati Šapira kupnino, ali jeden njegovih tovarišev je pa tujcu vtaknil v žep zavitek, v katerem so imeli biti ponarejeni bankovci, katerega naj pa zaradi varnosti pogleda še le, ko pride čez mejo. V zavitka so pa bili le zrezki papirja.
Poprej je pa Šapira naznanil carinskim organomr da jim v roke pripelje tihotapca. Pri carinskem uradu je privedši jednega svojih tovarišev označil kot dotičnika. Moža so mejni stražniki strogo preiskali ali ko niso našli ničesa carini podvrženega so ga seveda izpustili.
Tujec, ki je to opazoval,   je mislil, da so kaj izve-
v
deli o ponarejenji denarja in so zato Šapira in njegovega tovariša prijeli, ter je ubežal, predno je bilo carinska preiskovanje končano, da bi tudi njega ne prijeli in ne odpeljali v zapor.
V vseh teh slučajih se je goljufanec bal ovaditi, da bi tudi sam ne prišel sodišču v roke. Tako je bilo mogoče, da so goljufi tako dolgo sleparili, ne da bi se bil> izvedelo.
Nazadnje je policija le nekaj zavohala. Dunajska policija je izvedela, da je jeden teh sleparjev odšel v Be-rolin in je to naznanila berolinski policiji. Dotičnik se je v Berolinu v nekem hotelu nastanil kot Roman Herz, strojni inžener iz Londona. Policija ga je prijela in pokazalo se je, da je delavec Jožef Adolf Hertz, član družbe goljufov. Policija je pa znala to stvar tako tajno obdržati,, da Hertzovi tovariši niso zvedeli, da je on prišel v roke pravice. Od Herzta so izvedeli, da se ima baš izvršiti neka goljufija v Rotterdamu. Stvar se je naznanila policiji v Rotterdamu, ki je zaprt, ko so ravno hoteli nekega tujca oslepariti, pet teh sleparjev, štiri Galičane in jednega Rumuna.
Dunajska policija se je bila v tej stvari že obrnila do policije v Londonu,, ki pa ni hotela pomagati, da bi goljufe zaprli, ker ni poškodovan noben Anglež. Zato se je moralo gledati, da jih drugod primejo.