Pred smtjo.
Ko solza poslednja že sili v oko, Bolniku nad trudno ležišče
Dobrotnega angela pošlje nebo, Da v liipib ga težkih obišče.
Tedaj mu še jedenkrat duli v/plameni, V bodoča zamakne se leta —
Kar 7. glasom preroškim družini veli. Vse to ji življiMije obeta.
Jaz tudi či-ez leta bom ležiil bolan In strahoma čakal po;;reba,
A čakal v tem strahu globokoželjau Preroškega angela z neba.
In kadar se zgrne nad mano krilat In bleda poljulii ini lica —
0 da bi.privrela iz prsij takrat O tebi, moj rod, govorica !
Da pesmij vselepših vzradiije te jek Da stareš nasprotnikov silo,
Da skoro zašije ti zlati vek
Nad ziibljeno mnjo gomilo ! '
Anton Medved.