si. 15	Nedelja 11. aprila	1937
Winhler Venceslav:
Grad na
»Naprej.'«
»Naprej!« je odgovorili Marko šumra-da nekje v gneči.
Ljudje so se stresli, množica se je uganila. Vse se je obrnilo spet po griču navzdol. Pred vsemi je šel Jure z vzdignjeno gorjačo. Oči so se mu bleščale, da
se ga je še medved bal Le od strani ga je pogledoval in rinil za njim.
Turške vrste so se zmešale, ge preden so prišli kristjani do njih, so se jim začeli konji plašiti
»Le korajžo!« so vpili takrat tudi biri
£i
Čez dobro uro ni bilo Turkov nikjer več. Grajski so se vrnili v grad. kmetje pa v vasi.
»Moj Bog, kaj bo zdaj!« so rekli, ko so zagledali požgane hiše. Sedli so na pogorišča in se razjokali. Prišel je mimo Jure z medvedom. Sel je k župniku zaradi očetovega pogreba. Vprašal jih je. zakaj jokajo in so mu povedali. Hudo bo. Ko bi vsa j tlake ne bilo — — — Nič jih ni potolažil. Mislili so, da bo vendarle kaj bolje, Ces nekaj dni so jih
prišli grajski biriči spet klicat... Vzdih-nili so in so šli z njimi
»Nikoli ne bo konca,« so reiui--*
Potem so bili hudi dnevi. Jure ni imel več očeta. Ko so prišli grajski spet klicat za tlako, mu je dejala mati: »Močan si Jure, ali naj grem jaz?« Fant se je pretegnil in zasopel: »Saj grem!« Res je šel.
Valpet Šparenblek se je začudil, ko ga je zagledal. Hotel se je ponorčevati iz njega, a je videl za fantom medveda.
»Pustite ga pri miru!« je posvaril bi-riče.
N
»Bomo,« so prikimali.	—«
Odkazali so mu delo v gozdu. Tlačami so podirali visoke smreke. Ko so deblo lepo obsekali, so rekli biriči Juretu: »Nosi, Jure!«
Jure je zgrabil z obema rokama za kr celj, vzdigniti ga je zlahka, zadel ga na ramena in ga nesel v grad. Niti enkrat se ni ustavil med potjo, še žvižgal je, čeprav je bilo precej daleč.
»Močan je ta kmet!« si je vihal vat-pet brika.
Jure se ni zmenil zanj. Mirno je spustil krcelj na grajskem dvorišču na tla, da je zazvenelo in šel po drugega. Nosil jih je" in nosil, dokler niso bili vsi v gradu. Marko Šumrada je zmeraj hla-čal za njim. včasih hitro, včasih počasi, kakor je pač Jure hodil.
»Z nami, Jure!« so rekli biriči, ko je končal. Za trenutek ga je obšlo, da bi rekel, da je že dosti naredil, a se je spomnil, da je na tlaki. Ponižno je priki mal in šel za njiimi. Peljali so ga z gradu za Peskavec. V lepi dolinici so se ustavili in Lože j mu je rekel: »Tukaj bomo zidali pristavo, a nam manjka kamenja. Pod Pečnikom ga je vse polno. Kar gori ga boš znosil, Jure!«
»Pa so velike skale« je rekel nejeverno Jure.
»Čeprav,« so skomignili biriči. »Saj si močan!«
»Bom videl,« je preprosto pomislil Jure.
Uibral jo je kar povprek po bregu do belih skal. Ogledal si je prvo, drugo. Vse so bile strašansko velike. Komaj najmanjša je bila taka, da jo je lahko objeL
»Bum, buim,« je zagodrnjal medved, ki je tekal vedno za njim, »to ne bo dobro.«
»Kako bo dobro, ko sem preslab za take skale!« je vzdihnil Jure.
Pa si jo je vendarle z vso muko naložil na hrbet. Tiščala ga je in tiščala k tlom. Mislil je, da bo padel in da ne bo nikdar več vstal. Vse žile so se mu napele. Roke so krčevito držale za robove, Ko je šel mimo domače koče, je stala na pragu mati in se križala.
»Jezus, Marija, Jure, kaj delaš?«
»Tlako, mati, tlako!« je sopel fant.
»Bum, bum, tlako,« je renčal medved za njim.
Najhuje je bilo, ko je še] navkreber. Vsak korak ga je bolel, vsak trenutek je mislil, da bo padel. Srečaval je tlača-ne, ki so Sli v dolino. Nikogar ni pogledal, saj jih ni mogel izpod bremena. Gledali so za njim, čudili se, ustavljali »e in se bali, da se bo kaj zgodilo.
Biriči na vrhu so se pa smejali. Val-pet Šparenblek je stal pri njih in se držal za trebuh, ko je videl velikanski kamen, ki ga je nesel Jure. Jureta se niti videlo ni, samo kamen se je pomikal po bregu navzgor.
»Padel bo, zmečkalo ga bo,« je rekel birič pliha.
»Bomo videli!« se je smehljal Lozej.
Jure je prisopihal do vrha. Butnil je težki kamen zviška pred biriče, da je zemlja zabobnela. Medved Šumrada je prisopihal za fantom. Legel je kraj njega in si oblizoval šape
»No, kako je, fante?« je rekel valpet
»Pravijo, da dobro,« je menil Jure in pietegnil roke. Nato se je obrnil, da bi šel po drugi kamen.
»Malo majhen je ta,« je rekel Lože j.
Juie ga je razumel, pogledal ga je in odgovoril mirno.
»Saj res, Dom moral večjega izbrati.«
Pa se je spustil po bregu. Biriči so se smejali za njim---
Jure pa se je mimogrede oglasil pri materi:
»Mati, ne bom več tlačim!'«
i Zakaj ne?« se je prestrašila tip ti.
»Ker ni treba. Močan sem in lahko brez grajskih živim,« je razložil sin.
»Kaj bo z menoj? Pa na kočo pomisli!«
»Naj jo pa vzamejo,« je končal Jure. Vendar je šel še po kamenje. Takrat je izbral še manjšega, takega, ki ga je odrasel človek z lahkot neseL Vzel ga je kar v naročje in šel z njim proti gradu, hitro. Sedel je v travo in zastrmel čez V bregu se mu je zazdelo, da gre pre-Videm in Hudi vrh v hribe. Zazdelo se mu je, da bi bilo lepo, če bi ne bilo tlake. Prav res bi bilo lepo. Medved Marko je sedel zraven njega, momljal je za se in se zibal.
»Kaj ne, Marko, da je dosti tega?« je vprašal Jure.
»Kdaj sem že rekel, bum, bum,« je hitel medved.
Biričem se je zdelo čudno, da Jureta toliko časa ni. Stopili »o po bregu ta ga našli, ko je sedel v senci in se pogovarjal z medvedom.
»Kaj postajaš?« je zakričal Lozej.
Jure pa se ni zmenil zanj, mimo je razkladal medivedu.
»Lej, Marko, ko bi jo midva pobrisala kam na Županšček! Nihče bi naju ne dobil«.
»Bum, bum. vsaj na Stražnice. Za pol no jam vem,« se je hvalil medved.
Biriči so prilezli po bregu. »VstariU so zakričali.
Jure jih" je začudeno pogledal. Nehot« so od utonili. Spomnili so se, da so n» samem, da niso v grada.
Ami:	t
Olgina ©sveta
Tisoč let bo tega, kar se je vzdignil mogočni knez Igor v nepokorno mu deželo Drevijcev, iztirjat dolžne davke v blagu in novcih. Pa so mu prišli naproti uporni veljaki proseč in roteč ga: »Knez, vse smo ti oddali doslej, zakaj le že spet prihajaš?«
Ker pa jim ni privoščil ne pogleda ne besede, so steknili glave rekoč drug drugemu na tiho:
»Ubiti moramo grabežljivega volka, sicer nam opleni vso deželo.«
In ubili so Igorja, posekali njegovo telesno stražo. Žena ubitega Igorja, pre lepa in razumna Olga, je zavladala zdaj namesto nedoletnega sina Svetoslava. Bila je iz nizkega varejskega plemena, a njena lepota pa njene čednosti so jo povzdignile na prestol k mogočnemu možu njenemu Igorju, ki je bil vladar Kijeva, svetega mesta
Nekoliko dni po zavratnem umoru so poslali Drevijci, katerim se je zahotelo oblasti nad Kijevim, svoje odposlance do lepe vdove.
»Tvojega moža smo ubili radi grabežljivosti njegove, pomni pa,« so se podmolklo posmehovali,« da so drevij-ski knezi dobri in velikodušni, dežela
njihova cvete In uspeva. Postani žena
našega kneza Mala«
Olga je ostala zvesta spominu rajnega moža in je mislila le na osveto. Zato je prijazno odgovorila odposlancem:
»Prijetne so vaše besede, vabilo vaše me radosti nad vse. Rajnega moža si
res ne morem več obuditi___Jutri vam
bom izkazala vso čast, ki vam pristoja.«
Kp so pa naslednje jutro prispeli odposlanci po odgovor, jih je pustila usmrtiti, z veliko vojsko pa je udrla nad uporne Drevijce. Mali Svetoslav je prvi zalučal kopje, ki je, zagnano od detinske roke, sicer padlo pred kopita konja, vojskovodja Svjeneld pa je že zaklical:
»Prijatelji, za knezom!« in zgrmeli so v vojno vihro, posekali sovraga, ki je zbežal za utrjena obzidja svojih mest. Olga pa je poslala opomin, naj se vdado, polja čakajo pridnih rok, saj menda ne kanijo od lakote umreti za obzidji. Tedaj so ji prinesli v dar ko-žuhovine in medu.
Olga pa ni vzela od daril, samo po tri vrabce in po tri golobe od vsake hiše in dvora naj ji prineso kot dar. Lete so ji jadrno prinesli premaganci veseleč se, da sovražnik odide.
Nastopila je noč, težka in polna mo-rečih slutenj. Davno so že ugasnile kadeče se luči po izbah in sobah. Nenadoma pa so se začele utrinjati spočetka drobne potem pa vedno večje luči v strehah upornih Drevijcev. Kmalu so vsa bližnja in daljna poslopja prasketala v plamenih nezadržljivega požara, ki je objel vso deželo. Krik in vik zmešnjave, obupa in smrtnega strahu se je dvignil pod žareče nebo. Vse bogastvo prelepe dežele je uničil plamen, ki ga je zanetila maščevalna roka vdove, kneginje Olge, plamen, katerega je zamislila njena osveta.
Tisto noč je bila kneginja namreč ukazala naj privežejo prinešenim vrabcem in golobom tleče gobe in žveplo ter jih izpuste. Le-ti so z ognjem sfr-čali v svoja stara gnezda in zapalili mesta in vasi.
Tako je maščevala lepa kneginja Olga zavratno smrt svojega moža in gospodarja Igorja ruskega, kaznovala in pokorila nezveste Drevijce za vse bodoče čase.
Tisoč let bo že tega.
Tone Trdan:
Dobro mu je povedal
2ivel je nekoč mogočen mož — turški sultan. Nekega dne je šel na sprehod v spremstvu svojih služabnikov. Naenkrat stopi predenj reven človek, eden njegovih podložnikov, z veliko brado, raztrgano suknjo in preluknja-nimi čevlji. Častitljivo prekriža roke na prsih ter reče:
»Veruješ li, veleslavni sultan, kar pravi naš sveti prerok?«
Sultan odgovori:
»Da, verujem, kar nam veli prerok.«
»V koranu je rekel prerok,« je nadaljeval revež, »da so vsi Mohamedanci bratje. Gospod brat! Bodi tako dober, pa razdeli z menoj dediščino!«
Vladar se malo nasmeje in si misli:
»Izmislil si je nov način, kako se
Turek ogleduje tolar po eni strani, potem še po drugi, slednjič zmaje z glavo in reče:
»Gospod brat, zakaj si mi dal le en sam oguljen tolar? Saj imaš vendar več srebra in zlata, kakor ga lahko nese sto mezgov Moji otroci pa stradajo doma od lakote. Vsa družina hira. Ali se pravi, gospod, to po bratovsko deliti?«
Sultan ga pa posvari:
»Brat moj, bodi zadovoljen in nikar ne povej nikomur, koliko sem ti dal. Kajti, ko bi prišli vsi naši bratje in bi zahtevali od mene dediščino, jo bo zmanjkalo in ti boš moral dati še kaj nazaj.«
To pa je gospod brat predobro razume! Ta':oi ie šel h peku Abu ter si kupil kruha za svoje otroke Sultan pa je z nasmeškom na obrazu nada-
lje-rsd svojo pot.
Deruda:
Pomladno solnce toplo je sijalo, metuljček beli ves se je razgrel, razkrilil se prešerno v» domku svojem in v rajski svet pomladni odletel. Že vse cvete po travnikih, livadah medu ie polen sleherni je cvet, metuljček pije iz medenih čašic, ves sladko je opojen in razgret. Tako od cvetke je do cvetke letal, še vse poletje in sladkosti pil, a kadar se ulil je dež na zemljo, se plaho je pod nežno cvetje skril. Prišla jesen je, cvetke ovenete, se smilile metuljčku so v« srce, a tudi njega je začelo zebsti. Snežinke bele, glej! Gorje! GorjeI Omahnil je, obležal ves prezebel kraj travnika, kjer vije pot se v breg, ni čutil, ko ga je pohodil človek In ga ode! jesenski prvi sneg
Risbe iz številk
kMit
Dragi stric Matic! Pošljem ti glavo iz številk. Ako številke in črke pravilno zložiš dobiš datum 15 — 3 — 1937.
Nepužlan Dragotin, uč. III. razr. drž. tw\. gimn. v Ljubljani.
Hitra pošta
Usta leta še večji kraji in mesta niso imela poštnih zvez, ko je med Trebu-šami in Nikavo že bil upeljatn izvrsten poštni voz, M je skrbel za hitro in točno dostavo pisem in paketov. Ni bil
sicer pripravljen za prenos potnikov, ki jih itak ni bilo, ker bi si bili polomili nosove ob trdni cestni tlak, ki ga je napravila sama mati narava.
Da so pa pisma in paketi došli na namenjeni kraj kolilkor toliko v redu, kot to zahteva poštna uprava, je bdi voz narejen prav prijetno kraitek. Imel pa je kolesa iz samih velikih hlebov, ki so bi. li spečeni iz ovsene moke in so dolge resaste otrobe v njem zabranjevaie, da se niso kolesa razsula, ko so skakale čez ostre ali okrogle skale.
Ker je bilo na cesti treba največje pazljivosti, so iz varnosti, da bi vprega ne prišla v prehud tek, vrgli pred voz svinjo, ki je vajena vsakodnevne vožnje res tudi prav obzirno vozila. Tako je ta pošta prišla v lep glas kot presolid-n oprevomo kredstvo in marsikdo se je zanesel nanjo. Prebivalci Trebuš pa so bili zelo ponosni nanjo.
Vse bi bilo dobro in pošta bi še naj-brže danes vozila, čeravno se marsikje že sedaj vse prevaža z avtomobilom, ko bi se ne bila prigodila velika nesreča. V Nikavi ie namreč pekel pek izvrstne ovsene hlebe, kaitere so jemali Trebu-šani za kolesa svoji pošti. Pa so bili Ni. kavčani svojim sosedom grdo nevošlji-
vi zaradi mjihove pošte in je pek nalašč
spekel preuv slabe hlebe kruha ki so
imeli mehko skorjo in jih prodal za kolesa k poštnemu vozu. Postiljon pa je naložil k drugi pošti še vrečo bliska, ki so ga Trebušani naročili z Vojskega, Trebušani namreč še bliska poznali niso, Vojskarji pa istega znajo izvrstno loviti v široke koše. Sedaj je bila vreča bliska tu in da radovedni Trebušani to reč kmalu vidijo, je postiljon vrgel vre. čo z bliskom na voz in počasi pognal voz proti dolu. Ko pa je med potjo v Grapi postala pot jako slaba, je voz tako treslo, da je vreča z bliskom padla na tla in se razvezala. Blisk se je z velikansko svetlobo razlil pod voz, svinja ki je boila sicer jako krotka in že od starosti precej slepa, se je tega močno pre strašila in začela v dir. Poštni voziček je skakal čez kamenje, da so se od sum. kov začela drobiti kolesa in kmalu j« bil voz brez koles na tleh. Svinja je z
vozi Sirom še nekaj časa tekla, dokler ni popolnoma omagala
Ljudje so na postiljonovo vpitje pritekli na pomoč in videli velikansko razdejanje poštnega voza in v3o raztreseno pošto. Svinja je ležala poleg voza s polomljeni nogami in popolnoma slepa, ker jo je bil oslepil blisk, ki se je raz-tresel iz vreče.
Prepadeni nad talko nesrečo so bili vaščani sicer takoj pripravljeni napraviti nov poštni voz, toda imeli niso nobene taki vožnji vajene svinje. Kolesa so se naučili peči sami doma, toda čakati morajo na novo vprežno žival. Nikaiv-čani so bili sicer jako veseli te nesreče, ker sedaj nimajo Trebušani svoje izvrstne pošte, a hlebov pa tudi ne morejo prodajati več in pojedo sedaj ves ovseni kruh sami doma pa pravijo, da je zelo dober.
Vončina Drago
Jutrovčki pišejo
Moja mati. 2ivl;ienje si nase o mati Kako naj ti poplačamo trud in trpljenje, ki si ga imela z nami. Cele noči nisi zatisinila očesa, če smo bili bolni. Slonela si ob postelji in pela si nam pesmi. Ročice sklepati k molitvC si nas ti prvikrat učila. Zato je prva beseda, ki jo izgovorijo otrokova usteca, »mati«. In ta beseda je človeku vse življenje najslajša. Materino naročje je detetu raj in materine podobe ne pozabi nikdar. Kako so žuljave njene svete roke od neprestanega dela za nas. Potrpežljivo prenaša vse, kar jo teži. Naj-stanovitnejša ljubezen je materina, kljub otroški nehvailežnosti. Saj človek ne ve kaj mu je bila mati prej nego tedaj, ko mu jo pokrije zemlja. Kako obžaluje, če ni z materjo lepo ravnal. Toda to obžalovanje je prepozno. Zelo sem ti hvaležen o mati. Za vse se imam zahvaliti le tebi. Kajti ti si mi podarila življenje. Ljubi Bog naj ti poplača vse in ohrani naj te še mnogo let! Hočem te vedno ubogati in ljubiti. Saj pregovor pravi:
»Kdor svojo mater časti, je kakor on:, ki zaklade naibira«.
Pozdrav stricu Maticu in Vsem Jutro včkom !
Korenjak Jakec, dijak I. c. razreda drž. real. gimnazije v Celju
Moja zlata mamica! Na prigovarjanje moje prijateljice Este, sem postala tudi jaz Jutrovčak in hočem v kratkih vrsticah napisati kaj o svoji dobri mamici.
Imam praw majhno mamico, pa zato nič manj dobro od velikih. Zgodaj zjutraj, ko sonce vrže svoje prve žarke na svet. vstane moja mamica. Prva misel je, ki ji šine v glavo, kako bo preskrbela nas jako poredne otroke. Čeprav ji nagajamo, in jo ne poslušamo je ona potrpežljiva in dobra z nami. Kupi nam, kar le more. In kar le more si odtrga od sivoiih ust in da nam — noredinirvi otrr>Vmr> Zato 'mam iav svojo mamico nad vse rada, saj je ona vse kar imam nasvetu.
Nadu Porenta. učenka II. gimnazije v Ljubljani.
Moja mamica! Ni ga na svetu človeka, ki bi ga imel raje kakor svojo zlato mamico. Nikoli ni brez dela, skrbi za vse svoje otroke. Ni ga dneva, da ne bi sedela pri šivalnem stroju in šivala. Mati je temelj družine. Kdo je tisiti, ki Te potolaži v žalosti, kdo je tisti ki mu brez skrbi zaupaš svoje težave, kdo je tisti ki Ti lajša hude bolečine ali ni to zlata mamica, ki jo ima enkrat vsak, a jo premalo ceni. Saj tudi pregovor pravi: Mati je kod sveča, ki gori za nas, cenimo jo šele takrat ko izgori. Spoštuj te vsi svoje matere in jim vračajte z ljubeznijo in pridnostjo. Vsem materam kličem še na mnoga leta!
Herbst Pavel, uč. I. razr. III. drž. real. gimn. v Ljubljani.
Moja mamica. Jaz imam na vsej žemljici najraje mojo mamico. Brez nje bi moje mlado srce sploh ne moglo živeti. Koliko ljubezni jaz njej darujem mi jo ona tisočkrat povrne. Ubogi otroci so katerim so umrle dobre mamice.
Elga Ludvig, uč. I. razr. osn. šole
na Jesenicah.
Dragi stric Matic! Najdražje otrokovo bogastvo je mati. Brez matere otrok skoro živeti ne more. Vse kar imamo vse. vse nam je dala dobra mamica. Tudi jaz ljubim nad vse svojo mater ter bi tvegala za njo življenje. Ubogi tisti kateri nima matere. Toda gotovo ga njegova mamica vedino gleda iz nebes. Jaz sem zelo srečna ker imam še svojo drago, presirčno mamico! Kajne dragi stric Ma.ic. da tudi Ti ljubiš svojo mamico in si srečen pri njej?
Upam, da moie pisemce ne bo požrf Tvoj požrešni koš upam tudi. da se boš razveseli! mojega pisemca. Najlepše Te pozdravlja Tvoja zvesta čitallka.
Mojca Lovšin, učenka IV. razreda Ribnica na Dolenjskem.
Mati! Kaj j!e slajšega, kaj milejšega od materinega glasu? Materin glas je poln ljubezni. Ona vodi dete s svojo ljubeznivo roko.
Mii^ mi je glas moje matere. Milo je poslušati slavca v gozdu, škrjanca na polju, kraijička v zeleni trati ali milejše je čuti glas svoje matere. Kaj je otrok brez matere? Sirota!
Mnogo obrok je, ld ne vidijo svoje matere. Mati jim zboli in leže v temni grob. Tuje roke jih povijajo. Ne slišijo materinega glasu. Ne vedo ali so jih poljubila kdaj materina usta. Njih ni grelo solnce materine ljubezni. Sirote so kakor bledi podlesefk v pozni jeseni.
Blagor deci katera sluša sladki glas svoje matere in katera je deležna mi-lovanja njene nežne roke.
Klemenčič Zvonimir, uč. H. r. m. šole Gornja Radgona.
Moja ljuba mamica! Kakor vsak srečen otrok imana tudi jaz še svojo ljubo, zlato mamico. Imam jo zelo, zelo rada, čeprav se to pri meni ne vidi, vsaj drugi pravijo teko, ker sem po-
redna. Če pa kak večer sem sama doma in premišljujem a tistih revčkih, ki nimajo staršev, o tistih, ki so brez mamice, uvidim kak zaklad je prava mati! Kaj bi bdio, če bi jaz ne imela svoje mamice. Kdo bi mi delal obleke, kdo bi mi jih kupoval in kdo čistil, če ne —• mamica.
Zato svarim, posebno one, ki mamici svoji nagajajo in jo ne ubogajo, naj bodo pridni in poslušni. Kajti, če boste izgubili svojo mamico, boste izgubili vse bogastvo, kasr ga premore ta sveit.
Esta Sest, učenka II. gimnazije v Ljubljani.
Kdo bi rad imel
ves letnik 1936 »Mladega Jutra"
V obliki knjige za majhen denar?
Ves letnik Ima 424 strani in je okusno vezan v platno. Na svojo zalogo opozarjamo posebej vse šolske in druge knjižnice. — Vezani letnik »Mladega Jutra" stane samo Din 60.—
Dragi Jutrovčkl
Opazili ste že gotovo, da je narava v mnogih slučajih uporabila pravilen še-Sterokotnik n. pr. kristalni sestav pri snežinkah, pri rudninskih kristalih itd.
Najiumetneje pa uporablja ta lik čebela, ki izdeluje iz voska celice, ki so sesterooglate in je na ta način tudi prostornina posodic, ki jim pravimo celice, najbolj izrabljena. V te celice nanaša pridna čebelica sladko strd ter goji v njih tudi srvoj mladi zarod. Ko« izdelanih celic imenujemo sait. Polne celice za. delajo čebele z voščenimi pokrovci. Ker se da površje sata tudi uporabiti za križanko — satno križanko imenovano —, vam hočem danes to zabavo opisati in razložiti.
Prazne celice so v tej križanki zaznamovane s številkami. Okrog teh so razvrščene zalepljene celice, na katere naj se razvrate črke ugankine besode.
Pričetek ia smer razvrstitve kaže puščica na zalepljeni celici.
Satovna križanka št. i
Opis: 1. Zelo koristma žuželka
2.	letni čas
3.	zelo sladka pijača.
Neznaten potapljaški zvon
Napravite ta poizkus, da boste lažje razumeli, po kakšnih načelih je napravljen potapljaški zvon.
Za naš poizkus vzamemo skledo, ali pa prozorno stekleno posodo, tako da vidimo pozneje stanje vodne gladine. Stekleno posodo napolnimo z vodo do polovice, in denemo prav oprezno na vrh košček plutovine s kocko sladkorju Čez pluto poveznemo kozarec, ki
ga potiskamo zelo previdno in počasi navzdol. Pri tem se bo dvigala vodna gladina mnogo bolj v skledi, nego v kozarcu. Sladkor bo imel dovolj pro-
tega pojava je v dejstvu, da se stisne zrak v kozarcu ter drži tako zgoščen ravnotežje vodi izven njega.
Sedaj pa sledeče vprašanje: Kako globoko moramo spustiti potapljaški zvon, da znaša pritisk v njegovi notranjosti 2 atmosferi?
12 3
			4 5 6		
					
					
1				1	
	4				
5 6		—			
					
1.	glas
2.	koroški vojvoda
3.	morska riba
4.	skupina vojakov
5.	plin
6.	kraj Jezusovega čudeža
Pod enakimi številkami vodoravno ta navpično enake besede. V križišču voznik.