SODOBEN PO EN IN 
VLOGA GE DEZIJE 
mag. Bojan Stopar, dr. Radoš Šumrada 
FAGG, Oddelek za geodezijo, Ljubljana 
Prispelo za objavo: 18.8.1994 
Izvleček 
Geodezija je veda, ki zagotavlja prostorske podatke o našem 
okolju. Vloga geodezije kot znanosti in stroke se je in se 
postopoma spreminja. Sodobni pomen in vloga geodezije sta 
v tesni povezavi s. hitrim razvojem sodobne tehnologije ter 
seremenjenimi potrebami uporabnikov prostorskih pod~tkov. 
Clanek podaja predvsem osebne poglede obeh avtorjev na 
sodobni pomen geodetske znanosti, geodetske stroke in 
· industrije. Predstavlja tudi zahteven poizkus podati vedno 
aktualno sodobno interpretacijo za geodezijo. 
Ključne besede: Geodetski dan, dejavnosti, geodezija, 
geodetska industrija, Radenci, zgodovinski razvoj, 1994 
Abstract 
Geodesy is the science supplying spatial data of the 
SUffounding environment. The role of the geodetic science, 
and branch has changed and is changing gradually. The 
cuffent meaning and role of the geodesy is in close 
connection with the rapid development of modem 
technology and with changing demands of spatial data users. 
The paper ptesents above all personal view of both authors 
as to the modem meaning of the geodetic science, branch, 
and industry. Outlined is also an attempt to specijy an ever 
up-to-date interpretation of geodesy. 
Keywords: activities, geodesy, Geodetic workshop, historical 
development, Radenci, surveying industry, 1994 
1. UVOD 
UDK (UDC) 06.001:528 
061.3(497.12-2) Radenci „1994" 
o je človek postal bitje, ki razmišlja, se je začel zanimati tudi za Zemljo, na 
rnteri živi. Začel je opazovati in si razlagati naravne pojave, ki so pogosto 
določali in pogojevali njegovo obnašanje v tedanjem okolju. Zanimala ga je tudi 
geometrija prostora, v katerem je živel, zato je začel določati obliko Zemlje. Začel je 
opazovati Sonce, Luno, planete in zvezde. Spoznaval je vedno nova in nova dejstva o 
prostoru, ki ga obdaja. Prvi začetki geodezije so zato tesno povezani z razvojem 
astronomije in matematike. Skupaj z astronomijo je geodezija predstavljena kot ena 
najstarejših znanosti. Prav gotovo pa je geodezija najstarejša iz družine geoznanosti. 
Kot veda se je geodezija tradicionalno ukvarjala predvsem z določanjem oblike in 
velikosti Zemlje, upodabljanjem zemeljskega površja in z razmejitvijo ter izdelavo 
kart. Osnovne naloge današnje geodezije so načeloma ostale zelo podobne in vpete v 
te zgodovinske okvire. 
Geodetski vestnik 38 (1994) 3 
2. ZGODOVINSKI RAZVOJ GEODEZUE 
Geodezija ima svoj začetek v antični Grčiji, kjer se dokumentirani začetki geodezije pokrivajo z začetki trigonometrije. Kljub temu, da je geodezija v 
tistem času, podobno kot astronomija, bolj kot na opazovanjih temeljila na 
filozofskem pogledu na svet, se je njen razvoj začel. V stari Grčiji je bila geodezija z 
matematiko in astronomijo ena najbolj cenjenih ved, zato so se z njo ukvarjali 
največji umi tistega časa. Stari Grki so prišli do pomembnih odkritij, ki jih lahko 
štejemo tudi med odkritja geodezije, kot je dolžina sončnega leta ( določili so dolžino 
365,25 dni), po začetnih drugačnih idejah so prišli do ideje, da je Zemlja sferne 
oblike, začeli so proučevati gravitacijo in Aristotel je definiral prvi verjetni argument 
za sferno obliko Zemlje, povezan z gravitacijo, ki je preživel do danes, začeli so 
sumiti, da sta plima in oseka povezani z gibanji nebesnih teles, dokaj zanesljivo so 
določali geografsko širino in izdelovali karte poznanih delov Zemlje. Poskušali so 
določiti razdaljo do Lune in Sonca, ugotovili so, da je zemeljska rotacijska os 
nagnjena proti ravnini ekliptike, izdelovali so zvezdne karte, definirali heliocentrični 
sistem in posumili na atmosfersko refrakcijo. 
a pravega očeta geodezije po imamo Eratostena, knjižničarja v aleksandrijski 
knjižnici, ki je prvi določil velikost Zemlje in izdelal dokaj natančno karto 
Mediterana. Z zatonom antične Grčije je prišlo tudi do zatona geodezije in z 
geodezijo so se ukvarjali le posamezniki, ki pa niso prišli dalj od odkritij antične 
Grčije, z edinima izjemama, kot sta uvedba (Julijanskega) koledarja in Ptolomejevega 
dela Almagest s karto Mediterana, Bližnjega vzhoda in Indije, ki je ostala 
nespremenjena 14 stoletij. 
Cerkev je do srednjega veka s svojim vplivom zavirala razvoj znanosti in tako tudi geodezije, zato segajo znanstveni začetki geodezije šele v ta čas. Dela grških 
mislecev so preživela obdobje nadvlade teologije samo v prevodih v arabščino, ki so v 
11. stoletju prek Španije našla pot v Evropo. Tako so se v latinščino prevedeni teksti 
grške geodezije začeli širiti po Evropi. Geodezija je tako ponovno oživela v 15. 
stoletju, ko se je pojavilo nekaj mislecev, ki so pripravili temelje Koperniku, ki je 
izdelal teorijo o heliocentričnem sistemu, ki je prvič vključevala vse planete, 
Leonardu da Vinciju, ki je prvi omenil možnost izostazije, Tychu Bracheju, Galileju, 
Keplerju, ki so prispevali velik delež v razvoju geodetske teorije in merske opreme. 
Francoz Picard je leta 1670, 19 stoletij za Eratostenom, prvi sodobno izmeril velikost 
Zemlje. Po dosežkih Italijana Borellija, Angleža Horroxa, po pripravi ustreznih 
matematičnih sredstev Descartesa, Leibnitza in samega Newtona, je Newton prišel do 
odkritja splošnega zakona gravitacije, ki je ena od prelomnic v razvoju geodezije. 
Splošni zakon gravitacije ni bil takoj sprejet. Med največjimi nasprotniki Newtonove 
teorije je bil italijanski astronom Cassini. Veljavnost Newtonove teorije so želeli 
potrditi s poskusom, zato je francoska akademija znanosti v letih 1735 do 1743 
organizirala odpravi za določitev dolžine loka meridiana v bližino ekvatorja in v 
bližino zemeljskega pola. Rezultati odprav so potrdili veljavnost Newtonove teorije. 
Po zaključku odprav in pionirskih delih Picarda in Snella se je začel na področju triangulacije pravi preporod. Merska oprema (teodoliti in merske žice in trakovi) 
je postajala boljša in natančnejša. Izpopolnjene so bile tehnike določitve položaja s 
terestričnimi in astronomskimi opazovanji kot tudi tehnika niveliranja. Med leti 1750 
Geodetski vestnik 38 ( 1994) 3 
in sredino dvajsetega stoletja je bilo določanje položaja točk na Zemlji vsakodnevni 
kruh geodetov. Za veliko ljudi je določanje položaja še vedno sinonim za geodezijo. 
V tem času so problemi geodezije predstavljali izziv za najboljše ume svojega časa, 
enako kot v začetku naše civilizacije. S svojimi deli so geodezijo zaznamovali Gauss z 
definicijo geoida in metodo najmanjših kvadratov, Laplace s teorijo plimovanja, 
Bessel, ki je prvi zanesljivo določil sploščenost in velikost Zemlje, Euler z mehaniko 
fizičnih teles, Lagrange kot tvorec analitične mehanike in tudi metode najmanjših 
kvadratov, Fourier s teorijo potenciala, Riemann z diferencialno geometrijo, Airy in 
Pratt z deli o izostaziji, Coriolis, ki je definiral pospešek gibajočega telesa na 
zemeljski površini, Helmert, ki je prvi resno skušal predstaviti matematične in 
fizikalne temelje, na katerih sloni geodezija, Stokes z rešitvijo geodetskega problema 
robnih vrednosti. Einsteinovo odkritje posebne in splošne teorije relativnosti je 
pripomoglo k rešitvi nekaj problemov v geodeziji, Eoetvoes je študiral gravitacijski 
gradient, Vening Meinesz je bistveno izboljšal teorijo izostazije, Jeffreys je uvedel 
pojem teluroida, ki jo je dokončal Molodensky. Pizzeti in Somigliana sta definirala 
normalno gravitacijsko polje. 
Po drugi svetovni vojni se je začela tehnološka revolucija in odkritja, ki imajo velik vpliv na razvoj geodezije, so predvsem radar, računalnik, elektromagnetni 
razdaljemer, radiointerferometer, umetni sateliti, inercialni navigacijski sistemi. 
Verjetno največji vpliv na razvoj geodezije pa ima gotovo mikroelektronika. Z 
razvojem merske in računalniške tehnologije so se spreminjali tudi metodologija in 
področja delovanja geodezije. 
3. TRADICIONALNA OPREDELITEV GEODEZIJE 
Definicija geodezije se je v preteklosti spreminjala skupaj s stopnjo znanstvenega in tehnološkega razvoja v tedanji družbi. Stoletja dolgo je bila geodezija v službi 
kartiranja zemljišč in reduciranje geodezije samo na izmero zemljišča. Sedaj splošno 
veljavna opredelitev geodezije je bila uvedena okoli leta 1975 in opredeljuje 
geodezijo kot vedo, ki se ukvarja z merjenjem velikosti ter predstavitvijo Zemlje, 
vldjučno z njenim gravitacijskim poljem. V glavnem pa so naloge geodezije naslednje: 
o vzpostavitev in vzdrževanje nacionalnih in globalnih tridimenzionalnih 
geodetskih kontrolnih mrež z obravnavanjem časovnih sprememb v teh 
mrežah 
o opazovanje ter predstavitev geodinamičnih pojavov (gibanje pola, plimovanje 
Zemlje in premikanje zemeljske skorje) 
o določanje gravitacijskega polja, vključno s spremembami gravitacijskega polja. 
Kot večina znanstvenih ved, je tudi geodezija razdeljena na številne pomožne panoge 
in discipline. Klasične poddiscipline geodezije so naslednje: geometrična geodezija, 
fizikalna geodezija, matematična geodezija in dinamična geodezija. 
razvojem tehnologije in avtomatizacijo se spreminjajo tudi geodetova merska 
oprema, orodja ter metodologija merjenja. Vzporedno z razvojem metodologije 
in merilnih instrumentov se pojavljajo tudi nova področja geodezije. Sedaj je na 
primer zelo aktualna satelitska geodezija. Vsem pomožnim vedam geodezije pa so 
skupne naloge, ki jih mora geodezija predvidoma opravljati v družbi. Te naloge so: 
Geodetski vestni!< 38 (1994) 3 
določanje položaja, določanje gravitacijskega polja in časovne spremembe položaja 
ter gravitacijskega polja. 
Določanje položaja ali določanje položajev točk je naloga geodezije, ki jo družba najbolj razume in ceni. Položaj točke lahko določamo samostojno ali pa v okviru 
ustreznih geodetskih mrež. Razlog, zakaj geodezija obravnava geometrijo 
zemeljskega gravitacijskega polja, je dejstvo, da geodet svoje meritve opravlja v 
fizičnem prostoru, na katerega vpliva gravitacija oziroma težnost. Svoje meritve pa 
običajno predstavlja v abstraktnem geometrijskem prostoru. Za transformacijo iz 
realnega fizičnega prostora v geometrijski prostor je nujno potrebno poznati tudi 
lastnosti gravitacijskega polja. Časovne spremembe položajev in gravitacijskega polja 
se pojavljajo zaradi deformacij Zemlje in njenega gravitacijskega polja, ki nastopajo 
zaradi številnih vzrokov. Geodezija ne obravnava vzrokov teh sprememb, obravnava 
jih namreč geofizika, ampak samo geometrijske posledice deformiranja zemeljske 
površine. 
4. DEJAVNOSTI SODOBNE GEODETSKE INDUSTRIJE 
Sodobni geodetski inženir je profesionalec z akademsko izobrazbo, ki praktično izvaja mersko tehnologijo. Njegova osnovna naloga ni več samo zbiranje in 
ovrednotenje zemljiških ter geografskih podatkov. Delovna opravila sodobnega 
geodeta segajo praktično v vse faze zajemanja, obdelave, vzdrževanja, analize, 
razdeljevanja, trženja, upravljanja, varovanja ter predstavitve prostorskih podatkov. 
Takšne podatke se uporablja predvsem za planiranje, odločanje ter izvedbo 
učinkovite administracije o izrabi zemljišč, zgradb in voda. Naloga geodeta je tudi 
raziskovanje s ciljem teoretičnega napredka in razvoja tehnologije, metod ter orodja 
za zajemanje, vzdrževanje, obdelavo in predstavitve prostorskih podatkov. 
atančne geodetske meritve so potrebne pri vseh posegih v prostor: gradnji cest, 
železnic, mostov, žičnic itd. Tudi prikaz lastnine zemljišč zahteva natančne 
meritve. Sodelovanje geodeta je potrebno tudi pri načrtovanju posegov v prostor, 
urbanističnem in ruralnem planiranju kot tudi pri varovanju okolja. Načrtovano rabo 
prostora lahko uresničimo le ob dosledno urejenih in registriranih lastniških odnosih 
v prostoru. Tudi to nalogo izpolnjuje sodobna geodezija. Praktična geodezija oziroma 
geodetska industrija kot posebna poslovna veja gospodarstva se danes ukvarja in 
opravlja predvsem naslednje aktivnosti: 
• določitev velikosti in oblike Zemlje obsega načrtovanje in izvedbo meritev za 
zajemanje podatkov, ki so potrebni za opredelitev velikosti, položaja, oblike 
ter obrisa kateregakoli dela Zemljine površine; 
• določitev položaja objektov v prostoru 3D obsega določitev lokacije ter 
opazovanje deformacij fizičnih objektov, zgradb in inženirskih del na in pod 
površino Zemlje; 
• inženirske meritve in opazovanje premikanja objektov obsegajo planiranje, 
izmero, zakoličenje, izvrednotenje in upravljanje s podatki o izgradnji 
objektov, kar vključuje tudi ekonomsko oceno potrebnih stroškov za takšne 
meritve; 
• določitev položaja javnih in zasebnih meja obsega določitev poteka posestnih 
meja med parcelami oziroma zemljišči, določitev poteka ter registracijo 
Geodetski vestnik 38 (1994) 3 
administrativnih, upravnih in državnih meja. Vključena je tudi ustrezna 
registracija ter varovanje pridobljenih podatkov v okviru formalno zadolženih 
organizacij za njihovo zbiranje, vzdrževanje, obdelavo in predstavitev; 
o načrtovanje, razvoj, vzpostavitev in upravljanje z zemljiškimi (LIS) ter 
geografskimi (GIS) informacijskimi sistemi obsegajo zajemanje, zbiranje, 
obdelavo, hranjenje, vzdrževanje, analiziranje, predstavitev, razdeljevanje, 
upravljanje in trženje s prostorskimi podatki v takšnih prostorskih 
informacijskih sistemih; 
o ocenjevanje vrednosti nepremičnin obsega določitev tržne oziroma 
ekonomske vrednosti nepremičnin. Ukvarja se predvsem z upravljanjem z 
nepremičninami, zemljišči ali zgradbami tako v mestih kot na podeželju; 
o planiranje izrabe nepremičnin obsega planiranje, razvoj in upravljanje z 
lastnino, zemljišči ali zgradbami tako v mestih kakor na podeželju; 
o študij naravnega in socialnega okolja obsega meritve zemeljskih in vodnih 
virov ter uporabo pridobljenih podatkov za planiranje ter razvoj urbanih, 
ruralnih in socioekonomskih področij; 
o kartografija in kartografska reprodukcija obsegata izdelavo ter proizvodnjo 
načrtov, kart, datotek, grafikonov in poročil v analogni ali digitalni obliki. 
5. ZAJEMANJE, VZDRŽEVANJE IN PREDSTAVITEV PROSTORSKIH PODATKOV 
v 
Clovek zaznava okolje s pomočjo čutil, zlasti vida. Sprejema dražljaje iz okolja, ki jih nato obdeluje in tudi miselno interpretira. Tako si ustvari podobo in 
razumevanje okolja. Poleg naravne zaznave iz okolja je človek sposoben dojemati 
tudi podatke iz drugih virov oziroma medijev. To je zaznava abstraktnega pomena in 
logično razumevanje povezav med dejstvi, ki temeljijo na miselni obdelavi različnih 
predstavljenih podatkov (pisava, slika, glasba, matematika itd.). Percepcija je torej 
psihični proces zaznavanja in dojemanja stvarnosti. Razdeli se lahko na vizualno 
zaznavo okolja in miselno interpretacijo dojetih podatkov. Pogojena je s številnimi 
faktorji, kot so na na primer psihologija, morala, izobrazba, psihično ali lastno stanje 
perceptorja itd. 
Tradicionalna karta sodi med najboljše medije za vizualno in logično komunikacijo. Podaja večplastno, vsestransko in objektivno sliko upodobitev 
kompleksnega sveta, v katerem živimo. Karta predstavlja model sveta kot kodirano 
sporočilo na analognem mediju in je posplošena predstavitev stvarnosti (merilo, 
projekcija). Odvisna je tudi od kartografove osebne interpretacije modela stvarnosti 
in kartografskih podatkov, ki jih predstavlja. Karta je tudi rezultat celega niza 
poenostavitev, ki so rezultat različnih tehničnih postopkov in sistema kodiranja 
(tradicionalni kartografski znaki, kartografske spremenljivke, pogojni znaki, 
generalizacija vsebine ter drugih tehničnih prijemov). Kvaliteta ali funkcija 
tradicionalne karte kot informacijskega medija je torej odvisna predvsem od dveh 
členov: od kartografa ter njegove percepcije stvarnosti in kartografskega znanja ter 
od uporabnika (sposobnost čitanja ter dekodiranja kartografskih podatkov, 
percepcije, obdelave podatkov in razumevanja izvedenih informacij). 
začetku je geodezija izdelovala svoje proizvode „karte" na glinenih ploščah. Do 
uporabe digitalne tehnologije v kartografiji so imele vse tradicionalne vrste 
Geodetski vestnik 38 (1994) 3 
kartiranja eno skupno točko. Prostorska podatkovna baza je bila kartirana na kosu 
papirja ali foliji. Prostorski pojavi so bili prikazani s pomočjo točk, linij in območij. 
Osnovne geografske značilnosti so se prikazovale z različnimi vidnimi učinki, ki jih 
omogoča uporaba kartografskih znakov. Pomen kartografskih znakov je bil prikazan 
v posebni legendi. Če je bilo potrebnih več pojasnil in znakov, so se uporabljali 
posebni kartografski ključi. Ker je bila takšna analogna karta zelo dolgo najboljši 
medij za prikazovanje in shranjevanje prostorskih podatkov hkrati nekakšna analogna 
podatkovna baza, je imelo to številne posledice za zbiranje, klasifikacijo in uporabo 
tako shranjenih prostorskih podatkov. Večinoma imamo danes geodeti vsebino kart 
shranjeno na računalnikih v digitalni obliki. Digitalizacija analognih kart (glavni in 
najcenejši podatkovni vir) kot trenutno najbolj pomemben vir prostorskih podatkov 
uvaja posredno cel kup novih dimenzij in problemov v tradicionalni odnos 
uporabnika in karte. Zmotno je predvsem mnenje, da digitalizacija sama po sebi 
spremeni kvaliteto in zlasti natančnost podatkov. Digitalizacija je samo posebna 
oblika zajemanja podatkov iz tradicionalnih analognih kartografskih medijev. Vsaka 
digitalizacija torej pokvari kvaliteto in delno tudi zmanjša natančnost zajetih 
podatkov (natančnost naprav, operaterja in postopkov za zajemanje, natančnost 
digitalnega zapisa števil, človeški faktor itd.). Obstaja cel niz razlogov in faktorjev, ki 
na to neposredno ali posredno vplivajo. Spremeni in izboljša se predvsem medij ter 
tudi sama tehnologija hranjenja prostorskih podatkov. Izboljša se zlasti povezljivost, 
dostopnost, uporabnost in vsebinska doslednost shranjenih digitalnih podatkov. 
Takšne podatke je lažje vzdrževati in procesirati. Lažji je tudi fizični dostop do 
podatkov. Možne so nove in nepredvidljive uporabe podatkov. Možna je njihova 
hitrejša, cenejša in bolj kvalitetna uporaba. Po drugi strani pa je poznano tudi 
dejstvo, da so iz digitalnih prostorskih podatkov izvedene informacije za uporabnike 
mnogo težje dostopne (problem predstavitve digitalnih podatkov) kot je to v primeru 
analognih kart. Iz podatkov pa se lahko z ustrezno tehnologijo oziroma predhodno 
obdelavo posredno izpeljejo mnoge nove, prej neslutene povezave, in s tem tudi nove 
informacije. 
,. podatke za izdelavo kart pridobivamo tudi s pomočjo fotografskih ali video kamer 
ter z elektronskimi senzorji v letalih in satelitih. Izvrednotenje podatkov, 
pridobljenih na tak način, se opravlja izključno z računalniki. Poleg metričnih 
podatkov o prostoru zajemamo s tovrstnimi instrumenti tudi vsebinske informacije o 
prostoru, katerih obdelava je čedalje bolj avtomatizirana. 
Geodezija pomaga pri vzpostavitvi in vzdrževanju prostorskih informacijskih sistemov, ki jih za svoje potrebe lahko gradijo tudi drugi uporabniki ali 
upravljalci s prostorom. Sodobna geodetska stroka tradicionalne vsebine kart in 
načrtov predstavlja s sredstvi ter metodami tehnologije GIS-a. GIS je računalniško 
podprt sistem, ki procesira podatke o prostorskih objektih. Objekt je načelno 
opredeljen kot smiselna skupina podatkov skupaj z opisom za njihovo manipulacijo. 
Objektno orientirani vzor je zelo pomemben za nadaljnji razvoj celotne tehnologije 
GIS-a. V nasprotju s tradicionalnim kartografskim pogledom na prostorske podatke, 
ki temelji na povsem pasivnih tematskih plasteh z ustreznimi, samo takšnim plastem 
pripadajočimi grafičnimi gradniki, dovoljuje objektno orientirani pristop enakolično 
modeliranje različnih prostorskih entitet kot poljubno abstrahirane tridimenzionalne 
Geodetski vestnik 38 (1994) 3 
objekte. Vsak objekt se lahko pojmuje kot aktivna samozadostna entiteta, ki 
poseduje vso potrebno vsebinsko in procesno znanje o sebi. Geografski objekt je 
enota geometričnih, topoloških in opisnih podatkov, ki podaja značilnosti določene 
stvarne prostorske entitete. Podatki so direktno povezani oziroma združeni z nizom 
metod ali procesnih funkcij, ki opredeljujejo vse smiselne in možne operacije nad 
takšno entiteto. Objekti so nadalje tipizirani v ustrezno izbrane razrede. Različne 
lastnosti, kot na primer generalizacija in sposobnost kartografskega prikazovanja, se 
lahko ustrezno izvedejo z dodajanjem potrebne inteligence v razrede. Uporabniški 
razredi se lahko med seboj poljubno dedujejo v željeno razredno hierarhijo. 
Literatura: 
Vaniček, Krakivsky, E., 1991, Geodesy- The Concepts, Elsevier, Amsterdam, Nizozemska. 
FIG (Federation lntenationale des Geometres), 1991, statut. 
Recenzija: Jurij Hudnik 
Aleš Seliškar 
Geodetski vestnik 38 (1994) 3