ANDREJ RAPE: Kresnikovanje entjanžev večer. Solnce je zatonilo, polagoma lega so-mrak na zemljo. Tiho in skrivnostno pripogibljejo cve-tice glavo h glavi kakor dete, ki hoče mamici skrivaj nekaj povedati na ušesa; zapirajo svoja osrčja in se pripravljajo, da sprejmo v svoja cvetna stanovanja, ki so jih bile pridne čebelice tekom dneva osnažile prahu, popotnika Janeza, ki ima priti nocoj tod mimo, da pokresnikuje med njimi. Življenje odmira, vse je tiho in pokojno, le čudno pritajene glasove prirode čuješ. Tam na vrtu zapoje slavec. Tih, boječ je njegov čisti spev, kakor bi najprej poizkušal, so li ubrane strune njegovega grla, da bo njegov spev č:st in jasen, kot je bila jasna in čista glasba angelov, ki so ga. učili peti. V vrhovih dreves šumi rahel veter; kot bi ubiral harfo, zveni hstje po drevju, mehko drgetanje v tajnostnem pričakovanju. V bližnjem gozdu poči veja, ki je bila nalomljena, preperela, pa je padla na tla, da se skrije, ko obišče gozd kresnikujoči Janez. Iz dupla skrivnostno sfr-fota uharica svetlih oči, začivka v sanjah ptič na veji; praproti-. sanjajo ... Stal je na vrtu. Na -klop bi bil sedel, pa ga ni mikalo, zakaj stoje je rajši obračal poglede vsenaokolo, kakor da nekoga pričakuje . . . Z roko je brskal po žepu, in veliko pričakovanje je bilo zap:sano na nje-govem obrazu. Gledal je po oknih in na pristresje, kjer je bil čez daii zataknil vejice kresrrc, da s tem naredi posteljo tajnostnemu popotniku,-ki ima priti nocoj po vsej vasi, v vsako hišo, vsiepovsod. Tudi po sobi, 204 kjer je spala družina, je bil natrosil vejic, da bo 'korak Janezu tein tišjli, ko stopi vanjo in dahne čudovite sanje v glave njegovih dragih. Iz hleva sem se je čulo še hrustanje govedi, hrskanje konj; tuintam je zameiketala mlada koza v staji. Pod streho, kjer ie spala perutnina, so se oglašali zdajpazdaj mehko cvileči glasovi: sanjale so kure na sredeh. Zopet je segel v žep in obrnil pogled na bližnji topol, kjer so večer za večerom prenooevali pavi. ,,Danes bom čul vaš pogovor," je zamrmral sam s sabo, pa zopet segel v žep, da se prepriča, je li v njem še piraprotno seme, ki ga je bil -nabral ter ga zavil v svileno krpico. ,,S tem-le semenom v žepu bom poslušal in razumel vše vaše pogovore nocojšnji večer. — S iem semenom v žepu boš razumel go-vorico živali, je trdiil stari moj ded, ki je izkušen mož." Samozadovoljno in v pričakovanju posebnih dogodkov je slednjič sedel na klopco pod topol. »Najprej čujem vaš pogovor, pavi, ki ste tako lepi ptiči, pa imate tako grd glas," je zašepetal. Iz grma se je vnovič oglasila sladka slavčeva pesem. Ob tej pesmi se je zganilo na topolu: ,,Kako lepo poje slavec!" je izpregovoril inladi pav. »Povej mi, ma-mica, zakaj pa mi tako grdo kričimo, da si ob naših glasovih vsi tišče ušesa? Zakaj mi nimamo tako lepih pesmi, kot jih ima slavec? To bi nas ljudje radi imeli! Saj imamo vendar najlepšo obleko, imeti bi morali torej tudi tak glas! Povej, matnaca, zakaj ni tako?" Poslušalcu pod topolom je kar sapa zastajala. Srce mu Je burno utripalo, ko je čul ta pavji g^las in razumel njegovo govorico. ..Ljubi sinko moj," je odgovarjala inati. ,,Pravtako kot ti sem že tudi jaz mislila. To je znamenie, da smo vsi pavi enaki. Toda meni to ui znano, zakaj Je to tako in ne ckugače. Pravil mi je o tem nekoč tvoj rtari ded, če se prav spominjam. Ali naveličala sem se ga poslušati in ¦odšla sem. Daj, polresi ga malo in ga zbudi! Saj ima rahlo spanje. Rad ii bo povedal. Samo ne naveličaj se poslušati in ne zaspi ob njegovem ^iipovedovtUju!" Mali pav se je okreriil k