Konstantin Palkovič
-Univerza Komenskega v Bratislavi
SLOVENŠČINA NA UNIVERZI KOMENSKEGA V BRATISLAVI
čeprav imajo slovaško-slovenski stiki dolgo tradicijo (leta 1724 je izšel v Trnavi slovenski molitvenik, v naslednjih štiridesetih letih so izšle še štiri slovenske knjige), je bil lektorat za slovenski jezik ustanovljen šele po drugi svetovni vojni, v šol. letu 1946/47. Prvi lektor je bil Jan Kostiha. Že naslednje šolsko leto je bil lektorat ukinjen, vendar je veliki prijatelj Slovencev in propagator slovaško-slovenskega prijateljstva poskrbel, da so ga ponovno ustanovili. V letih 1965/67 Jan Kostiha ni samo uspešno vodil lektorata, ampak je ustanovil in vodil tudi klub prijateljev slovenskega jezika in kulture. Lektorske vaje so bile namenjene študentom 1. in 2. letnika slavistike dve uri tedensko v poletnem semestru. V zimskem semestru je Jan Kostiha predaval eno uro tedensko o slovenski književnosti. Jan Kostiha je tudi prevajal. Za radio je bil dramatiziran njegov prevod Seliš-karjeve povesti Bratovščina sinjega galeba (Bratstvo belasej čajky).
Jan Kostiha je začel pripravljati tudi slovensko-slovaški slovar, vendar je delo kmalu opustil, saj je bil aktiven tudi na drugih področjih. Sodeloval je pri sestavljanju madžar-sko-slovaško-češkega slovarja, izdal je gradivo iz slovaškega jezika in književnosti za strokovne šole in izdal almanah ob petdesetletnici ustanovitve kmetijske šole v Trnavi.
Jan Kostiha je bil po rodu Moravan. Rodil se je 23. oktobra 1916 v vasi Sobulka pri Ho-doninu. Gimnazijo je končal v Kyjovu, na filozofski fakulteti v Brnu je končal študij slavistike in zgodovine, slovenščino je študiral v šolskem letu 1940/41 v Ljubljani, kjer se je udeležil protifašističnih demonstracij. V letu 1941-45 je bil profesor na gimnaziji v Trnavi, do leta 1955 je bil profesor na višji strojni tehniški šoh v Bratislavi, od tega leta dalje je bil pedagoški vodja srednje kmetijske šole v Trnavi. Umrl je 25. julija 1977 v Trnavi, kjer je tudi pokopan.
Jan Kostiha je zbudil veliko zanimanje za slovenski jezik in književnost pri Vitazoslavu Hečku, ki je tudi nadaljeval njegovo delo in bil lektor za slovenski jezik v letih 1967-1972. Lektorat je bil začetni in nadaljevalni za 1. in 2. letnik v poletnem semestru dve uri tedensko. Ukinjena so bila predavanja iz slovenske književnosti.
306
Vitazoslav Hečko je bil vsestranski prevajalec. Rojen je bil 5. decembra 1919 v Suchi nad Parno pri Trnavi. Gimnazijo je končal v Trnavi, slovaščino in francoščino na filozofski fakulteti v Bratislavi, Zadnja leta svojega življenja je bil urednik pri založbi »Priroda«. Prevajal je iz francoščine (A. Assollant), španščine (Lope de Vega, Calderon de la Barca, Tirso de Molina), poljščine (A. Fredro), nemščine (J. F. Raimund, Novalis), srbohrvaščine (J. Gundulić, M. Držić, D. Maksimovič), največ pa je prevajal iz slovenščine.
Slovaškim bralcem je predstavil bogato paleto slovenskih književnikov in njihovih del: izbor iz poezije Franceta Prešerna Strune ljubezni (Struny läsky, 1961), dramska besedila Bratka Krefta Celjski grofje (Celski grofi, 1965), Kreature (Kreatury, 1966), Igorja Torkarja Pisana žoga (Malovanä lopta, 1958), Žarka Petana Starši na prodaj. Beseda ni konj (Ro-dičia na predaj, 1965, Slovo nie je kon, 1969), Antona Ingoliča Tajno društvo PGC (Tajne družtvo PGC, 1964), Dominika Smoleta Antigona (Antigona, 1964), Pavla Golie Srdce hra-čiek, 1957, Princezna a pastierik, 1957, Uboha Anička, 1960, Antona Ingoliča Vinski vrh (Smad, 1967), Gimnazijka (Gymnazistka, 1968), Cirila Kosmača Balada o trobenti in oblaku in Tantadruj (Balada o trübke a oblaku a Tentendruh, 1972); izdal je tudi izbor slovenske proze z naslovom Glasovi oznanjajo smrt (Zvüky ohlasujü smrt), v katerega je uvrstil A. Hienga, V. Kavčiča, C. Kosmača, Miška Kranjca, B. Zupančiča. V reviji Svetova revue je izdal izbor pesmi E. Kocbeka in S. Kosovela.
Službovanjepri založbi »Priroda« mu je narekovalo tudi prevod dela Toneta Svetine Lov-čeva hči (Polovnikova dcera, 1972) in prevod antologije lovskih zgodb,_ki jo je sestavil Mitja Vošnjak. Tudi to antologijo je pod naslovom Lov po Triglavom (Polovanie pod Triglavom, 1967) izdala založba Priroda.
Pomembno mesto v njegovem prevajalskem delu imajo prevodi mladinske književnosti. Prevedel je dela Frana Milčinskega Desetnica (Desiata dcera, 1966), Matije Valjavca Pastir (Pastier, 1967), Ele Peroci Pravljice žive v velikem starem mestu (Milko v rozpravko-vom meste, 1968). Pod naslovom Železni prstan (Zelezny prsteÄ) je izšel izbor slovenskih pravljic, ki ga je sestavila Kristina Brenkova. Razen navedenih prevodov je Hečko prevedel še dosti pesmi slovenskih pesnikov, ki jih je priobčil v različnih slovaških literarnih revijah.
Za potrebe slovenskega lektorata je uredil in sestavil Slovensko berilo (1972). Napisal je tudi primerjalno slovnico slovenskega jezika Zäklady slovinskej gramatiky, ki je izšla šele po njegovi smrti. Za izdajo jo je pripravil Konstantin Palkovič. Slovnice ne smemo ocenjevati s strogimi znanstvenimi merili, ampak jo moramo ocenjevati z merili praktične uporabnosti za študente. Pripravljal je tudi slovensko-slovaški slovar, vendar mu je smrt preprečila delo. Gradivo za slovar je dobil v oceno prof. Viktor Smolej. Vitazoslava Hečka so zanimala tudi teoretična vprašanja prevajanja poezije iz slovenščine v slovaščino, s tega področja je napisal nekaj razprav, ki so še, žal, v rokopisu.
Posmrtno je izšla zbirka njegovih pesmi Spričevalo (Vysvedcenie, 1979), v rokopisu je še njegov avtobiografski roman: Ko so cvetele jablane (Ked kvitli jablone).
Vitazoslav Hečko je bil dober prijatelj s slovenskimi pisatelji Antonom Ingoličem, Cirilom Kosmačem, Tonetom Svetino in drugimi. Pogosto se je udeleževal seminarja za slovenski jezik, književnost in kulturo. Med svojimi potovanji po Sloveniji je spremljal kulturni utrip prijateljskega naroda in postal je navdušen posrednik in iskren prijatelj Slovencev. Umrl je 7. decembra 1972 v Bratislavi, kjer je tudi pokopan.
Po Hečkovi smrti je dve leti nadaljeval njegovo delo vsestranski slavist univ. prof. dr. Jan Stanislav (1904-1977). Slavistiko je končal v Bratislavi, potem se je strokovno izpopolnjeval v Parizu, Krakovu in Ljubljani. Njegovo prvo službeno mesto je bilo v Pragi, potem se je vrnil v Bratislavo, kjer je bil profesor na filozofski fakulteti UK. Jan Stanislav je bil velik prijatelj Slovencev.
307
Od leta 1975 je lektor za slovenski jezik srednješolski profesor Melichar Vaclav. Prva štiri leta je bil lektorat samo za prvi letnik v zimskem semestru dve uri tedensko, od šolskega \ leta 1978/79, torej po vsebinski preobrazbi študija, pa so lektoratu za slovenski jezik od- i merili samo eno uro tedensko v četrtem semestru. i
Melichar Vaclav je bil rojen 22. aprila 1916 v Travnici pri Novych Zämkieh. Gimnazijo je končal v Levicah, filozofsko fakulteto - smer slovaščina - nemščina - v Bratislavi. V poletnem semestru šolskega leta 1938/39 je študiral slovenski jezik v Ljubljani. Po vrnitvi domov je bil srednješolski profesor na učiteljišču in gimnaziji v Bratislavi. Potem je bil pri \ Pedagoški založbi v Bratislavi glavni urednik učbenikov za slovaško književnost in jezik. ! Od 1958 do 1981 je bil pomočnik ravnatelja srednje tehniške šole v Bratislavi. Enajst let i je bil tajnik mestnega odbora Matice slovaške v Bratislavi,
V svojem bogatem ustvarjalnem delu se je posvečal pisanju učbenikov in sestavljanju be- ; ril za strokovne, pokHcne in pedagoške šole. Ob vsem svojem delu je še našel čas za pre- i vajanje iz češčine (dramska besedila J. K. Tyla in A. Jiraska), nemščine (E. Kästnerja) in j slovenščine. Leta 1949 je prevedel in izdal roman Prežihovega Voranca Jamnica, leta ^ 1972 roman Andreja Hienga Gozd in pečina (Les a bralo), dramo Ivana Cankarja Hlapci (Paholci, 1963), prozo Bena Zupančiča Deček Jernej (Chlapec Stožiar, 1965). Iz strokovne literature je leta 1943 in 1947 izdal knjigo Antona BrecljaOb viru življenja (Sexuälne pro-blemy v prehlade). V rokopisu ima še prevod kratke pripovedne proze Andreja Hienga in Pavleta Zidarja.
Slovenski jezik ima med lektorati za slovanske jezike na katedri za indoevropeistiko in i slavistiko trdno mesto, obstajajo tudi možnosti za njegov nadaljnji razvoj. Večji je problem na področju prevajanja iz slovenske književnosti, saj ni podmladka Menim, da bi lahko tudi ta problem rešili z vzajemno izmenjavo študentov, ki bi v Ljubljani in Bratislavi študirali vsaj en semester slovenščino oz. slovaščino. S študijem bi lahko pridobih dovolj jezikovnega znanja in hkrati spoznah kulturo obeh prijateljskih narodov.
Prevedel Andrej Rozman
308