1
A
maribor, 20. 11. 1971
številka 3f letnik XII
C' . ■ *
Pr
sl!*
NIX0N TITU... in naj bo naša privrženost načelom.
da bodi vsaka dežela na svetu neodvisna, svet pa naj živi v miru, prav tako trdna kakor skala.
s***	;ml	':-1	'V.: •	V	.	?•;	**■
• * •"K.*/v*-«':*;-•	*L:-.	—	—•
-
,
	ti
ItLd	# v, i » v
	
. *• • v:	
*■ * V v. ‘ ', .;т	«'• -: fe-vfl
shS жШЗга	SjP^žHM
|ШЈР1
druga stran
javno
vprašanje
Članom sveta združenja:
BAJEC Mario, VPŠ KERŠMANC Tomaž, VEKŠ ŠOSTER Gorazd, PA VOJNIČ Branko, VTŠ PAK Ivan, VAŠ JELEN Milan, VŠOD
Kolikokrat ste se sploh udeležili sej in o katerem problemu ste aktivno razpravljali?
kdo je kriv?
UudluMuUU
IZDAJA STALNA SKUPŠČINA ŠTUDENTSKE SKUPNOSTI VZM
Katedro ureja uredniški odbor:
GLAVNI IN ODGOVOKNI UKKDNIK: SLAVKO GEKlC Študentska rubrika:
Jože Zagožen — urednik, Milan Lampe, Jure Mikuž, Darka Schmidt
Notranja in zunanjepolitična rubrika:
Branko Gerlič — urednik, Davorin Kračun, Marjan UraniSar Kulturna rubrika:
Vladimir Gajšek — urednik, Leopold Petrovič — kulturna publicistika
Literarna priloga Obrazi:
Leon Scnger — urednik
Periskop:
Slavko Gerič — urednik Humor:
Bori Zupančič — urednik Srednješolska rubrika:
Zai ko Golob — urednik. Branko Salamon Lektorira in korektorica: Marija Frankovič Likovni urednik in fotografija: Mišo Hochstatter Sekretarka uredništva: Nevenka Vetrih Tehnični urednik: Marjan Žmavc
Uredništvo in uprava: Ob parku 7, telefon 22-004, tekoči račun
(»18-67-34S. Nenaročenih slik in rokopisov ne vročamo. Cena izvo-Ja'm 1 dinar (letha na-»čutna i<* 15 dinarjev, zn ustanove in
podjet.ia r> dinarjev). Tisk Cl’ Mariborski tisk.
SPOMNIMO SE
Vsakomur, ki ni sovražni element in ki ne nastopa z zlonamernimi napadi, je treba dovoliti, da pove svoje mišljenje, pa čeprav ne govori pravilno. Vodilni ljudje vseh stopenj morajo poslušati mišljenje drugih. Treba se je držati dveh principov: 1. če veš — govori, če govoriš - povej vse: 2. ne karaj tistega, ki govori, temveč vzemi njegove besede kot opozorilo.
- MAO
VT/S
vest
V oktobru sta bila kar dva sestanka 00 ZKS na pedagoški akademiji v Mariboru. Na prvem sestanku, ki jc bil v prvi polovici oktobra, je bilo sprejetih devet sklepov. Prvi trije govorijo proti rastoči socialni diferenciaciji in prodaji družbenih stanovanj zasebnikom. V nadaljnjih dveh bo 00 ZKS predlagala pedagoškemu svetu, da se naj- vključijo teze o socialni diferenciaciji v predavanja in seminarje pri sociologiji. S šestim sklepom si je 00 ZKS zadala nalogo, da bo redno sprejemala v svoje vrste nove člane. V večini bi to naj bili študentje. Razpravljali pa bodo tudi o osipu in študijskih uspehih na akademiji. Zadnja dva sklepa sta bila posvečena sestanku in letni konferenci.
Drugi sestanek je bil konec meseca. Živahna razprava seje razvila po uvodnih besedah tovariša Rudija Lešnika k referatu dr. Franca Pedička Vzgoja kot družbena funkcija, ki gaje le-ta podal na Bledu. Diskusija je privedla do sklepa, daje bil referat napisan le za ožji krog izobražencev.
DARKA SCHMIDT
smo se sposobni razumeti?
Študentsko gibanje jc v svoji vsebini in oblikah izredno pestro. Tako ni čudno, če prihaja v organiziranosti in v spontanih akcijah do različnih mišljenj in interesov. Tudi v motivih študija. Študentsko gibanje je zame zelo širok pojem - TUDI ŠTUDIJ, bi dejal, za razliko od večine študentskih funkcionarjev, ki nenehno poudarjajo, da je naloga študenta TUDI IZVENŠOLSKA DELAVNOST. S tem nočem poudariti, da jc študij sekundarnega pomena - nasprotno. Hočem zapisati, da je primaren! In zakaj sem potem uporabil izraz, da je študentsko gibanje tudi študij?
Preprosto zato, ker se premalo zavedamo, da študentska dejavnost niso samo organizirane akcije (politične, športne, kulturne itd.) Pri načrtovanju študentskega gibanja bi temeljito upošteval tudi vso spontano delo, zanimanje študentov za bodoči poklic, za poklicno okolje, za probleme, ki so vezani nanj. Parole.okoli potrošniške miselnosti so lahko včasih napačno postavljene. Treba se jih je znebiti, če hočemo vključiti v gibanje tudi tiste interese, ki težijo za skorajšnjim zaključkom študija, za dobro zaposlitvijo in, zaslužkom.
Doslej smo bili obsojeni taka prizadevanja zgolj ostro obsojati ali pa nemočno .vzdihovati. Stvar pa je ostala na mrtvi točki. K. svojim akcijam ni pritegnila veliko študentov. Preprosto ni zajela njihovih interesov (zanimati se za bodoče delovno področje, „dobro plačo in službo'1). Torej so še naprej ostajali zunaj gibanja, neorganizirani, študentski funkcionarji pa so jih še naprej obsojali in študentsko gibanje je bilo šibkejše.
Zakaj tako obsojanje nekaterih funkcionarjev, ker se študentje ne vključujejo v sicer zanimive dejavnosti in akcije (politične, športne, kulturne . ..)?
Kot že rečeno - študentska organizacija in sami Študentje se po interesih zelo diferencirajo.
Ali je lahko istovetiti interese študenta, ki so otroki staršev z visokimi osebnimi dohodki, in onih z minimalnimi dohodki? .
ALI SO funkcionarji, ki kritizirajo nezainteresiranost množice študentov za izvenšolske dejavnosti, TUDI SPOSOBNI RAZUMETI V
VEClNI primerov objektivno pogojenost njihovega odnosa? mnogim Študentom je potrebna socialna afirmacija in taki se ne morejo ali pa se z veliko težavo
VKLJUČUJEJO v DELO; KI ZAHTEVA PRECEJ CASA IN ENERGIJE IN KI PO PRAVILU PODALJŠA ŠTUDIJ.
Velika večina študentov mora torej misliti na socialno afirmacijo in nerazumno jc obsojanje raznih funkcionarjev štedentskega gibanja. Gotovo niso sposobni razumeti drugih, ako imajo sami že zagotovljeno pomoč staršev, za razliko od onih, ki bodo morali SOCIALNO AFIRMACIJO doseči čisto sami.
„Najti pot in organizirati tudi vse one študente, ki imajo interes za svojo bodočo službo, - razumeti in sprejeti dejstva, to je rešitev. Združiti taka prizadevanja v organiziranost v okviru gibanja! Najti ustrezno obliko!"
Pred meseci je skupščina ustanovila novo dejavnost- SŠ MVZ -ŠETO, organizacijo ekonomistov in tehnikov. Zanimanje je bilo zelo veliko. Zal je bil v začetku ustanoviteljem bolj jasen namen organiziranja kot -konkretne oblike dela. Zaradi veljavnega načina mišljenja so tudi cilje organizacije razumevali zelo različno.
Danes so stvari že veliko jasnejše, toda žal, ne vsem.
Omogočiti je treba organizacijo študentov, v okviru' katere bodo mogli že v času študija ustvariti širše kontakte s svojim bodočim poklicnim okoljem (ustanovami, tovarnami, društvi). Omogočiti je treba, da imajo študentje že v času študija vire dohodkov ali pa vsaj potencialne možnosti za kasnejše uspehe.
Treba je priznati, da se večina študentov zanima za delo, ki bo prinašalo zaslužek, kar jc utemeljeno s potrebo po SOCIALNI AFIRMACIJI. Ce v začetku ustanovitelji ŠETO niso imeli v mislih konkretnih oblik organiziranosti, so danes vidne že številne možnosti. Predvsem vzbuja optimizem pripravljenost nekaterih ustanov in tovarn za sodelovanje. Konkretne oblike, to je stimuliranje študija področij, življenjsko važnih za prihodnjo zaposlitev in delo študentov, z denarnimi nagradami, povezovanje s servisom etc., so sicer skromne, vendar lahko upamo, da se bodo konkretne možnosti še pojavile.
Sedaj je še važnejše širiti novo miselnost. ŠTUDENTSKO GIBANJE NAJ ZAJAME IN OMOGOČA REALIZACIJO POTREBE ŠTUDENTOV ZA BLIŽNJO SOCIALNO AFIRMACIJO. Zavedati seje treba, da bo .drugače velik del študentov še zmeraj ostal izven organiziranosti. Treba jc priznati čas, v katerem imata tehnika in ekonomika vse večjo vlogo.
Vprašanje je, če res ne razumemo onih, ki ne morejo sprejeti „častnega" dela v izvenšolskih dejavnostih, ker imajo probleme z mislijo na vsakdanji kruh, ali pa smo hinavci?
IGOR PLOHL
ČLANI PEDAGOŠKO-ZNANSTVENEGA SVETA ZDRUŽENJA:
VUČKO Jože, PA COCIČ Vanja, VAŠ DROBNAR Branko, VEKŠ ČARNI Srečko, VPŠ LEŠNIK Pavel, VTŠ
Študentom, ki nas predstavljajo v svetu združenja in ped. znanstvenem svetu, zastavljamo naslednje vprašanje:s-6t,
Zveza komunistov Slovenije je organizirana idejna in politična sila delavskega razreda in delovnih ljudi v Socialistični republiki Sloveniji. V Zvezo komunistov Jugoslavije se vključuje na temelju skupno ustvarjenega programa in skupnega napora vseh narodov in narodnosti v Jugoslaviji za suveren in enakopraven razvoj v smeri socialistične preobrazbe Jugoslavije. Razvijati sistem samoupravljanja in ustvarjati brezrazredno družbo je zgodovinska naloga in cilj Zveze komunistov Slovenije-
Mnogo je bilo že napisanega, še več izrečenega, uradno in neuradno, o materialnem položaju današnjega študenta. Človek, ki malo globlje pogleda v vso stvar, lahko opazi, da le ni tako preprosta, da so določene stvari, ki jih je treba obsojati. Minilo je leto, odkar je bil na republiški ravni sprejet družbeni dogovor o štipendiranju in kreditiranju, bile so izdelane obsežne študije, na podlagi katerih je bilo moč razbrati nujnost tega dogovora. Z optimizmom smo študentje gledali na ta dogovor in še z večjim optimizmom pričakovali rezultatov, čeprav je nekje v notranjosti obstajala bojazen, da bo standard študenta padel. Pričela se je na eni strani borba za sprejem družbenega dogovora (DD) na ravni občin, na drugi strani pa izvajanje DD s strani študenta. Študentu je bilo Zagotovljeno, da bo odslej plačeval ekonomske cene, vendar pa bo zato prejemal adekvatno 'vrednost v obliki štipendije na osnovi vsakoletnega izračuna življenjskih stroškov. Pokazalo seje, da ta dva momenta nista bila časovno usklajena v škodo študenta. Moralna odgovornost, ki sojo prevzeli podpisniki dogovora, je bila neučinkovita. Borba za realizacijo dogovora še traja, še so občine v Sloveniji, ki družbenega dogovora niso podpisale, še so delovne organizacije po občinah, ki o družbenem dogovoru sploh nič ne vedo ali pa nočejo vedeti. Realizirala seje bojazen, ki nas je spremljala-slandard študenta je padel. Koga sedaj poklicati na odgovornost, ker se stvari v enem letu niso spravile v red? Kje se jc zataknilo? Menim, da smo študentje povsem upravičeni kritizirati podpisnike družbenega dogovora zaradi njihove neučinkovitosti. Ce vidimo, da moralna odgovornost ni garancija za uspeh, zakaj se potem ob takih priložnostih ne sprejme ustrezen dokument (zakon), ki bi materialno •garantiral realizacijo sprejetega dogovora? Ce to ni mogoče, potem je bolje, da se vrnemo na staro prakso. Eno je gotovo: ponovno se je pokazalo, kako velika skrb za kadre obstaja pri nas. Očitki padajo na nas, da 7, smo premalo aktivni in neodločni, vendar se mi zdi, da tudi igra večjo vlogo skrb družbe, smo premalo aktivni in neodločni, vendar se mi zdi, da tui igra večjo vlogo skrb družbe.
Janko Vitežnik
V poštnem predalu sem skozi špranje zagledala modro kuverto. Skupaj s prijavo sem jo oddala v tajništvu pedagoške akademije.
Natipkan program me je spravil v slabo voljo. Že predavanja? Je to mogoče?
Hladno jutro, plašne in radovedne oči. Vijugaste stopnice, beli zidovi, list Katedra, slike na steni, ogromna dvorana s klavirjem. Vspod-budne besede ravnatelja, predavanje Kako naj študiram in informacije o materialnih možnostih študija so mi že približale akademijo. Ravnateljeve besede so orisale probleme, s katerimi se bomo kot bodoči študentje morali spoprijeti. V meni seje sprožilo vprašanje o diplomi, novih prostorih, študiju . . .
Mar bom o teh problemih soodločala?
Naslednji dan je bil nepozaben. Predstojnik oddelka nam je s pripovedovanjem o zahtevah študija in s programom za nadaljnja dva dneva pregnal marsikateri dvom.
Spoznala sem predavatelje in njihova področja. Vcepila sem si: „Ne se učiti, ampak študirati." Videla sem arhiv, muzej NOB in knjižnico akademije.
Nov način vpeljevanja v študij je nas, bruce, presenetil. Uvod je bil fantastičen. Izginil je strah, ostala je domačnost.
Preostalo nam je sedem dni premora do študija.
Manj prijeten pa je bil pogovor s predsednikom 10 ŠS. Spoznala sem, da ima vsaka medalja dve plati.
Temna plat.
Radi bi dosegli, da bi bile diplome različnih strok, kijih PA zajema, enake po obliki in težavnostni stopnji. Do sedaj je zajemala diploma oddelka za razredni pouk klavzurno nalogo, nastop in zagOvor, na oddelku -za geografijo in zgodovino pa seminarsko nalogo iz nediplomskega predmeta in ustni diplomski izpit iz izbranega predmeta. O tem problemu so se naši predstavniki pogovarjali s predstavniki PA v Ljubljani. Pogovori pa niso dosegli zaželenega cilja.
Druga Ahilova peta študentov PA pa je sprememba lokacije nove stavbe PA. Naše stališče je tako: samo lokacijo pri višji agronomski šoli. Podkrepljeno je s temi argumenti: enotnost študentske organizacije, bližina študentskega naselja, kulturnega središča in študentske menze. Lokacija pri kadetnici pa iz že zgoraj navedenih argumentov in tudi zaradi vprašanja lokalnega prevoza nikakor ne more priti v poštev.
Bomo o tem o.dločili tudi prizadeti ali ne?
Darka Schmid
tretja stran
zahtevamo strnjeno univerzitetno središče v mariboru
S to številko začenjamo strokovno razpravo o lokaciji visokošolskih zavodov (univerze) v Mariboru. To je posebej aktualno v zvezi z lokacijo pedagoške akademije. V interesu univerzitetnega središča ni mogoče pristati na popolno dislociranje visokošolskih zavodov v Mariboru. To je tudi naša izhodiščna pozicija. Za začetek objavljamo stališče ljubljanskih študentov o lokaciji univerzitetnega središča.
LOKACIJA. UNIVERZITETNEGA CENTRA IN EKONOMSKE FAKULTETE .
IZJAVA 10 ŠTUDENTOV FAGG
i in pesjažna vrednost je danes Ze>.elo cenjena. Prva je z . ■	;.t	I.udi	z.)	v‘št.- . .‘r	■	'	i.'	'■
_ Kot vse razvijajoče se univerze, ki rastejo, ima tudi univerza v Ljutv . ljani že od ustanovitve leta 1919 kronične težave z neustreznimi in premajhnimi prostori. Prostorska stiska na ekonomski fakulteti, kjer število študentov iz leta v leto hitro raste - tej rasti pa velikost prostorov ni 'iiedtia — je trenutno muboij žgoč problem prostorskega razvoja univerze. Vso kompleksno težavnost tega razvoja odkriva evidentno pomanjkanje lokacij. GlavncrVzrota za td sta splošno pomanjkanje prostih, površin v Ljubljani, še bolj pa odsotnost perspektivnega prostorskega načrta, kar. sc zdaj pričenja tako očitno maščevati. Dobra prostorska organizacija moderne. univerze temelji na skupni učinkovitosti njenih posameznih enot (fakultet), kjer so omogočeni intenzivni interdisciplinarni kontakti, stiki med fakultetami, učitelji in študenti, univerzo in mestom itd. Vsi ti ,faktorji so med seboj povezani v toliko smeri, da odločajo o. vrednosti in sposobnosti univerze, /ato p:>4ialh i obravnava loka.' ev m z-iri -vus.-lna niti mogoča, prav tako kot je tudi samo kratkoročno načrtovanje ne-•smiselno, ker vemo, da so takojšnji ukrepi,, kar hočemo v tem primeru, možni santo v okviru dolgoročnega načrtovanja.
Raziskavo o lokaciji objektov v zvezi z nadaljnjim razvojem univer- . /c v Ljubljani salo študirali na katedri za urbanizem in javite zgradbe na . oddelku' za arhitekturo FAGG. Lokacijo za ekonomska fakulteto smo iskali ta omenjeni način, torej z upoštevanjem razvoja celotne univerze kot tudi mesta Rezultati prostorskih analiz so pokazali, da sc je kljub širjenju Ljubljane proti severu univerza razvijala v njenem južnem delu in \ da se vanj s svojimi bistv utrni elementi vse bolj trdno in organsko vraščala Vse do sedaj razvite fakultete družboslovnih in delno tehničnih fakultet so koncentrirane na območju Aškerčeva, Tržaške in Vegctve ulice, okrog NUK. kjer je tudi sedež univerze. Na viškem področju so pretežno tehnične fakultete in inštituti, medicinska fakultc.ia pa je po logiki razvoja ras u ob kliničnem centru. Na tem področja so zgoščena tudi stanovanja šjudentov in univerzitetnih učiteljev, v soseščini pa vse glavne kulturne, upravne ter nacionalno pomembne institucije.
Širše razvojno področje se po tej študiji odpira proti Viču in Barju, hgjerega gradb<
L? дпиЛијк ■ t
meni mirno pra&očje, komaj 1 — 2 km oddaljeno od centra !’u je po anali; :h zelo primerno področje tudi 5» lokacijo študentskih ri.movaiij, rekreacijskih In špottnth prostorov Želo ugodiva za razvoj, univerze je splošna redka.naseljenost juga Ljubljane; ta je urbanistično dovolj orga ■ nizir ,i., obenem pa še polh lokacijskih možnosti
Vedno poutbfjiiino središčno vlogo univerze v naši družbi, nj-e.u za širjenje znanja in kulture centralni pometi, koristnost njene kritičnosti okolja ir, družbo odprtost >o angažiranost. Takemu konceptu- pa res odlično ustreza lei- univt rac v jticstu in na robu' aiegovtga centra СС. у Campuš) Sestavlja lahko organizacijsko povezan sklop enot, ki je obe nem v mnogovrstni: in mnogoštevilnih oblikah povezan z mestnoч tkivom,
' Izoliranih i ikacjj b; sv morali izogibati iz ekonomskih vzroku (Čeče zgradb ob ceni tnantkajočih infrastruktur), prometno-tehničnih predvsem pa zaradi nevarnosti razklanosti ic-.iveree, če se nismo, odlo-
1	j o v ,. „h j1, p .. . m iir,iv„in ' in ti- Ji K Ч-- ■:	da	-	-:	a-	1.!
periferne lega ufiNerzc. cc.ibicr.t začel spreminjati v „geto" Prizadevno*! za osredotočenost vseh univerzitetnih kompleksu v. nftčimmanjii prostor in pa povezano-t r. mevotn c izrazita po vsem svetu, po$ctyio zatrdi slabih rzkušeiij pri dislociran in rešitvah, ki niso niti ciunpusi hiti uni.erzt
lir- vsiljujejo misel ге- oigunizacijo razvoja univerze v vefižno strukturo orieupta j. k1.1nccittr.tc4a notranjih in zunanjih tfrfi-kat .0 študent -mesto, obdan-umron.i in štu-
■
pot, univerze skupen z mestnim, njen vozni promet del splošnega in kjer' bodo možna pr';viač,w shajališča Vseh vr-st, od zabavnjh do pedagoških, in Koi^resrifh. Ta linearna struktura sc danes že mk-..лбј v mr 'i ob-toje-C ih pešpoti, cest-{Vegova in Aškerčeva) ter lokacjji žc delujočih uk * •-1 Zelem pas od mediclnsk" fakultete ob Ljubljanici pr,-k Wolftrvc Zvezde Ш Vegove ulice prot, Barju bi sc šc dopoinii i drevjem in arkadnimi hodniki ■. i tako vključil v verigo Uidi medicinsko t, ,-cultolo .vončr.o bs ta vmesni povezovalni pas opremili s študente1 -kimi taiioij,r;ji, klubi, učnimi baz imi itd. Prostorsko m-vsebinsko predsfaviia središče po tih mislih nov informativni, knjižnični center ob Emonski cesti, naj sodobneje opremljen i r upravljan študijski pripomoček. Od nicga.sc raztezajo
tka t ontai
poti do univ. objektov, ki bi ne btlj dlje kot 20 minut hoje, zaradi česar jc še vedno mogoče uspešno ekonommrati študentov čas. Družboslovne fakultete z ekonomsko kot jedrom univerze bi imele v tej organizacijski obliki idealno potrebno ccntralnost z ozirom na vse kontakte z institucijami, na katere sc njihovo delo navezuje; z novim knjižničnim informativnim centrom, ustanovami republike in občine, kulturnimi ustanovami, inštituti ipd. Poleg že obstoječega športnega parka Svobode pa bi uredili še drugje na Barju rekreacijske in športne površine za množične šjiorte,' rekreacijske proge, veslanje na Ljubljanici itd. Ob Vegovi, ki je že sedaj os univ. področja, je predvideno oblikovanje urtiverznega foruma z aulo inagno, velikimi in srednjimi javnimi predavalnicami, reprezentančno ploščadjo, s prostori za kontakte, z gosti od zunaj kot tudi za interfakul-tetne povezave. Ker jc ta predel naslonjen na bodoče precej obsežno poslovno območje, so zagotovljeni zanimivi splošni kontakti. Zaradi vseh teh dogajanj je očitno nujno, da se o lokaciji novih'fakultet ite odločamo površno. Dobra lokacija je samo tista, ki daje bistvene, dolgoročne prednosti; Šele pogled na usodno kompleksnost organizma univerze pa nam omogoča optimalne odločitve. Ekonomska fakulteta bi se kot samostojna enota vključevala v samo timveržno jedro, a v soseščini bo bodoča pravna fakulteta in fakulteta za sociologijo, politične vede in novinar stvo.	|
Možnost preureditve v ha namen (tega sicer naglo propadajočega mestnega predelaj je vidna na spodnji shemi. Kompleks je jraz.deIjen vzporedno s Titovo na dva dela; poslovni in univerzitetni. Poslovni pasje v skladu, s svojim značajem odprt na prometno Titovo in tvorj izolacijsko baricro za univ. del, kije obrnjen proti zeleni Vegovi (brez motornega prometa), Ker sc zahteve pp.prostorih z razvojem znanosti iz leta v letu spreminjajo in ker je tako razvoj univerze šele v obrisih, moramo iskati rešitve, ki so dovolj obsežne m omogočajo svobodno razporejanje, variabilnost in fleksibilnost prostorov Primerna konstrukcija m inštalaciji) - opremljenost omogočajo skoraj poljubno urejanje enot po etažah v hpnzontalm smeri. Te -o enakomerno opremljene s predavalnicami, kabineti, seminarji, bibliotekami in laboratoriji. V prerezu so nujno enot ne strukture, ki omogočajo ugodno delo v posamezni stavbi kot tudi povezovanje s sosednjimi stavbami Tako nastanejo naslednjo značilnosti posameznih nivo;-.v:	.
Pritličje: nivo srečevanja študenta, predavatelja, občan*.-Tu se 00 glavpih komunikacijah /. hite izzivnim notranjim in mestnim peš prometom nizajo študentovske, trgovine, knjigarne, antikvariati, šiud, klubi, centri, razstave, restavracijo, disco klubi, riasadi itd.
Mestni kontakti, Ši.-.šalzmenjava, iijtcifakuttotnost, simpoziji, gostja. javnost, a tila mag na za svečiisndti, velikcprcdavatrike, čitalnice, uprava, organizacija simpozije«, študentski tisk, radijska.postaja, ekspcrlmcu-taltu dvorana .'a javne prireditve, glasbene, baletne in gledališke akude
1.-3- etaža je namenjena nižjim letnikov v razdobju po prvem osipu za bolj specializirano delo: .seminarji, manjše predavalnice, kabinet., priročne biblioteke.
3.-S. etaža jc naurenj- iu ptedvsčnvaudekj v1 -jt;. letnikov s, podobnim razporedom delovni)! prostorov
5.-7. etaža je, namenjena .za raziskovalno delo, absolvente, dopol-ndni in dipiomski študij, delo doktoratov.
! ra-a: poč:: -k, vrtovi, družabncNt, .pol p-.kfite pov; -me.-jS i.i.: inom izrivanj* je .mogoče ztt dalj časa Tešiti nepredvideni razvoj širjenja tistih fakultet, ki bi imele v duločenm obdobju-Večje prostorske potrebe kot ujm. sosednje, kjer število itudentov jiojema. Gradnja ekonomske fakultete je po teh načrtih lahko prva faza realizreije žc zaradi njene prostorske’stiske in zagotovljenih sredstev. Glede na relativno nevelike stroške normalnega dela pri pripravljanju zemljišča, ki je deloma napolnjeno m še to z improviviraninii iti propadajočimi objekti, bi lahko*z gradnjo začeli pravočasno. Zgradbi fak uit? te lahko stoji sama, vse- dokler 01 ...ičcli priključevati Ostale objekte: po nastopajočih potrebah in po danih možrjostir- Vsi dobro vt-mo, da samo predavalnice in kabineti št- zdaleč n. pbmemjo novodobne univerze, ampak sc za potrebne do polnilr/ ureditve urbanega m funkdonuioega značaja, ki na tem območju v voiiki mefi že obstajajo
z. izkušnjami pri zelo velikem številu novih univerz v Evropi so pri'.!1 do sklepu, da jc izgradnja posamezne uhiverze najbolj ekonomična glede na prostor ta,čas le takrat, ko je planiranje dolgoročno in upošteva rtane razmere v povezanosti s predvidenim razvojem mesta in univerze, to je prostorsko, ekonomsko in s programsko povezavo.
uvedba petih predmetov, ki so za nas obvezni
Umestnost zanesljivega poznavanja sveta — sintetični prikazi eksistencialno—znanstvenih segmentov
Kot glasilo študirajoče mladine ima list Katedra dolžnost, da je ogledalo študentskih razmer, glasnik utemeljenih očitanj družbeno—prosvetnim in kulturnim ustanovam in neskromen akter v kaosu eksistenčnih nesmislov. Predvsem pa je njena naloga v stalnem korigiranju študijsko-substancialne strategije naših odgovornih instrumentov. Preskromna je seveda življenjska vloga našega kulturno—političnega centra in temu ustrezno in spoštljivo mora vegetirati tudi študentski-list. Ni naš namen, da bi nepošteno udrihali po lokalnih veličinah in institucionalni strukturi države nasploh, vendar si dovoljujemo posegati v prosvetno politiko, ker vidimo v zapletenem organizmu našega humanega življenja preveč delikatnih nevarnosti, da bi dovolili naši mladini vstop tja brez primerne scientistično—artistične obdelave.
• Zelo dolgotrajna in neopravičeno zapletena je vzgojno--izobrazbena pot v našem življenju. O osnovni in srednji šoli v tem zapisu ne bo besede. Določene tematske enote /skoraj vse/ je naša mladina predelala v teku svoje kariere. Predpostavljam, da prebirajo te vrstice študentje, zato jih tudi ne bo začudila omemba določenih kategorij, ki so na nivoju visokega šolstva. Veliko je znanega o programih posameznih institucij in še več se citira o znanosti,.o filozofiji, a to na način, ki meji na neodgovornost, na nevarno plitkost. Vsi vemo, katere ustanove konstituirajo mariborske visokošolske zavode. Torej tudi vemo, v katere usmeritve oziroma poklice se odpravljajo naši absolventi. Glede poklicne izobrazbe si torej ne belimo glave. Ker so meje-med znanostjo in tehniko dokaj zabrisane, se utegne zgoditi, da bo marsikateri absolvent zašel celo v spoštljivo sfero eminentne šcientie, tako da naši prosvetno—šolski zavodi izpolnjujejo dve izmed treh bistvenih nalog, kijih je uzakonila vsaka univerza. Manjka torej še posredovanje kulture oziroma humanističnega bogastva vseli kultur in civilizacij našega planeta, vzete kronološko ali geografsko. Med našo mlado znanstveno generacijo se je razpasla usodna razvada, da mnogo komentira zgodovino, razlaga o znanosti, filozofiji, sociologiji, vendar pa naša mladina in tudi ostali r.e potrebujejo toliko komentiranja kot uvedbo v samo sposobnost filozofiranja, v substancialnost znanosti, da ne bodo slišali samo za imena iz zgodovine, pač pa vedeli za vsako minuto, za sleherno uro, "dan, leto, ki je minilo, imeli, torej zavest o bogastvu preteklosti.
Torej naj ne bi-bilo nujno potrebno razpredati nepotrebnih socioloških terminov, ko pa je smisel te najnovejše znanosti, o družbi, da ljudem razbistri njihove lokalno-ideološke trme in. jih odvadi ozkosrčnosti, da torej servira recepte za zdravljenje . demografsko -eksistenčnih anomalij. Da, če si dovolimo .poklekniti pred boginjo: filozofijo. Dobro preštudiran je bil korak, ko so ponekod uvedli ta predmet kot sintezo na naših zavodih. Nočemo vedeti, kako je naša mladina obdelala v prejšnjih šolah te in one fenomene, je pa akutne narave uvedba sintetičnih prikazov posameznih tematskih krogov v vsej njihovi kompleksnosti, a tp razumljivo podano, nazorno prikazano in filozofsko- studiozno povezano. Dodati je treba še poglavitno dimenzijo teh prikazov - do tega trenutka in v vsej svoji funkci onalnosti bo treba prezentirati te segmente: fizikalni in tehnični svet v ustreznih sorazmerjih in do tega hipa - biološko- ekološki svet v podobni interpretaciji, >- zgodovinsko—kulturni razvoj človeštva v vsej detaljnostr. a skopem prikazu drttž--benc ustanove in sociološka veda -- o odgovornosti Človeka lil ustanov .	. — filozofija kot sinteza in interpretacija vseh feno-
menov, kot kažipot sredi eksist. kaosa.
Včasih je ђД ta del teh pet .celovitih struktur in njih primerna prežentacija študentom - eden treh bistvenih komponent univerzitetnega študija. Dovolim 3t te elemente ponoviti: poklicna izobrazba - primerna osnova za znanstveno delo —' zavestno, absorbiranje kompletne kukurpp- eksistenčne otr-toj-nošti.
Upam, da sem bil dovolj jasen. Gre za enoletne kurze teh petll’ predmetov v pnmemi, sintetični in razumljivi predstavitvi. Ihti na nivoju-časa je nekaj samoumevnega: biti seznanjen z zakonitostmi astronomije ali delikatesami strategije, biti odgo-.voren za svoje početje, vedeti za razmere na Irskem aii Japonskem itd. To zveni tako obrabljeno, predvsem ker vsa ta vednost - sploh pa nismo teli nekih meščanskih privilegijev: igrati klavir, violino, znati še sto drugih (opili umetnosti — najbrž ne’
• bo našla odmeva*, k«;jg študentje ne bodo znali navezati na svoje življenjske in profesionalne razglede.
Juristom, učiteljem, ekonomistom, agronomom, inženirjem bi utegnilo v mnogih primerih koristiti, če bi razsvetljeni in primerno humanizirani stopili v stik s svetom ali ljudmi. Treba se bo počasi zamisliti nad tem: do kod sega naše poseganje pri ljudeh, ima jurist samo zaradi formalnih zankov pravico, da razpolaga z osebnostmi? Kaj vemo o bioloških determinantah naše eksistence, kaj o političnih manevrih m podobnem'* Še. vedno namreč vidim v 'človeku osebnost ir. ne figure, cel'nai institucionalizirani svet- pa se spreminja v izumetničenost. Nešteto je učenih ljudi, da se ne bi našel kdo, ki bi proglasil našo kulturo za plitko! Zdi se mi, da se lahko s temi kurzi zelo obogatimo. Če bo kdo seveda za to. LEOPOLD PETROVIČ
шшшишшшишкшвашшшитшташшшшшашшша
шшшвшшм
četrta
вимндиш
vsaka kolajna ima dve strani
ob obletnici n
Г;'
		
	s	m Ш It' I
optimizem
V Mariboru smo pred kratkim lahko gledali dva zanimiva filma ameriške proizvodnje:
Michelangelo Antonioni je posnel film o mladih, ki se ne morejo vključiti v dehuinanizirano ameriško družbo avtomatizacije - Zabriskie Point s ponesrečenim prevodom Dolina smrti.
Stuart Hagman pa je obravnaval študentsko gibanje na eni izmed ameriških univerz na rasističnem Jugu ali pa kje drugje, kjer se še gredo rasizem - The Strawbery Statement, ali spet nekoliko ponesrečen prevod: Jagode in kri.
Zabriskie Point je točka v Dolini smrti, Kalifornija, ZDA, in sicer njena najnižja, najpustejša točka. Simbolizira ameriško (a ne le ameri-„ ško) družbo, ki skorajda ne more pasti še niže, ne more postati še pustejša, še dolgočasnejša, kot je že.
Tite Strawbery Statement (dobesedno: Jagodno pojasnilo) pa se nanaša na kratko pripombo v filmu, ko dva študenta komentirata rektorjevo izjavo, češ da zanj ne pomeni mnenje študentov nič več, kot če bi dejali, da ljubijo jagode. Študenta menita, daje to zaradi barve jagod.
Pravzaprav ravno ta epizoda obarva film tako, kot je mišljen: kritika ameriške družbe, ki se fanatično brani komunistov, ne da bi prav vedela, kaj le-ti sploh so.
Oba filma lahko obravnavamo dvojno: prvič kot kritiko ameriške konvencionalnosti in drugič - s stališča prav te konvencionalnosti.
Oba filma nam prikazujeta:
brezbrižnost ameriškega prebivalstva do usode ljudi, ki niso z njimi v tesnejši zvezi, pa tudi brezbrižnost do dogajanj celih skupin ljudi, do njihovih obupanih prizadevanj opozoriti javnost na svoje in tudi njene, to je skupne probleme, dokler se ne obeta krvav obračun. Tedaj se naberejo v večjem številu, da bi opazovali „borbo" med prekucuhi in predstavniki Zakona, ki naj bi bila čim bolj drastična, da bi bila ta kratkotrajna sprememba čim popolnejša. Vzroki za ta „boj" jih ne zanimajo toliko kot izid, število mrtvih.
Po drugi strani pa prikazujeta filma tudi posurovelost, sadizem in ubijalsko strast ameriške policije (moje skromno mnenje je, da to velja za vse policaje na svetu; le spomnimo sc dogodkov iz leta 1968!). Ubijanje in pretepanje brez najmanjšega povoda. In pa seveda ponovna ravnodušnost množic ob tem „uradnem" zločinu.
Prav tako so lepo prikazani tudi interesi množic: na mestu, kjer je lep razgled in nekaj prostora, mimovozeča družina ne uživa v naravi, ampak se pomenkuje, ali bi bilo donosno na tem mestu postaviti avto-kino!
Očitna je dovoljena nasilnost policije, ki nekaznovano ubija in pretepa neoborožene in s solzivcem onesposoblja „sovražnike" - študente, demonstrante, črnce, mladino itd.
In nato ravnodušnost množic ob teh dogajanjih - ravnodušnost, ki ježe znak duševne obolelosti prav tako kot želja po krvi - seveda tuji -ki edina še lahko nekoliko spremeni vsakdanji tok dogajanj. Pa niti ta sprememba ni dovolj močna, da bi zatrla misli na vsakdanje probleme, kot so perilo v pralnem stroju ali pa možnost zaslužiti kak cent. (1 cent je 15 par!) In pa, kar še ni omenjeno - brezbrižnost staršev in vzgojiteljev do idejne usmerjenosti mladine.
Vidimo, da sc mladi v tej po denarju hlepeči družbi ne znajdejo. Upirajo pa se ji na različne načine: ali s hippyjevstvom, z zatekanjem k mamilom in s pozabo v „nemorali" - v seksu ali pa s pravo revolucijo v malem, s stavko za svoje in TUJE pravice. Mladi so še edini, ki se, če se, brigajo tudi za druge in ne le zase.
Dejal sem: če se. Zakaj tudi med mladimi je mnogo takih, ki ne vedo, kaj hočejo, čeprav sodelujejo v štrajkih. Sodelujejo ali zaradi avanturizma ali zaradi solidarnosti in kolegialnosti, sodelujejo preprosto iz protesta proti starejši generaciji, ki si jih ni znala', ni imela časa in ni hotela pridobiti. Le nekaj je takih, ki imajo svoje ideale in se zanje tudi borijo, se upajo zanje boriti. Mnogi so namreč tudi taki, ki čutijo nepravilnosti in krivičnost „odrasle" družbe, a vedo tudi to, da je ta družba nedotakljiva in neranljiva v svoji zaprtosti in zaverovanosti v samo sebe. Ravnodušnost te „odrasle" družbe je poleg znaka idiotije tudi močno orožje proti mladim „prekucuhom", ki želijo svoje mesto, svojo orientacijo' in usmeritev, ki želijo enakopravnost žensk in črncev, ki hočejo prostore za šport in razvedrilo ter za otroke in ki bi zato, ker se zanje nihče ne zmeni, najraje raztrgali, razbili, uničili vso današnjo stvarnost in potem živeli morebiti tako.kot Abraham ali Budha ali kak drug zgodovinski puščavnik, iščoč nirvano.
Ameriška družba je s svojo raznolikostjo verskih in političnih gibanj in smeri idealna za obdelavo v filmu, knjigi, pesmi ali kje drugje. Nobena druga, čeprav v posameznostih enaka, kajti danes je ves svet tak kot Amerika, ni tako hvaležna, ker ne daje toliko možnosti za kritiko in obravnavo. Le v Ameriki je zbranih toliko mišljenj, da jih nobena statistika ne more zajeti in so zato vse domneve v filmu opravičene z real-nostjo^g^ ж	vABI)
Vsekakor pa oba filma dovoljujeta tudi drugačno interpretacijo: kot gloriolo policijskemu .junaštvu", kot hvalnico „poslovnemu duhu" ameriškega državljana ter kot grajo mladinski neugnanosti, neurejenosti, nevzgojenosti, „nemorali", neusmerjenosti, neznanju, neodgovornosti in še in še.
Prav ta možnost, ki jo oba,filma dopuščata, sta mi razložila njun uspeh na ameriškem trgu in dovoljenje njunega prikazovanja izven Amerike.
To je namreč druga plat medalje: vsak desničarsko usmerjen človek bo filma razumel kot kritiko „mladih" in hvalnico razumskemu življenju „odraslih" v njihovi borbi za prestiž in v pohlepu po denarju.
i In niti ni potrebno, da bi bil tak človek izrazito neumen - le hoteti mora razumeti filma tako in mu bo uspelo.
Pomembno je, da bosta napolnila blagajne, kako pa ju razumejo' to je stvar gledalcev.	';	J	4
B. GERLIČ
Obletnica ustanovitve, 28. po vrsti, je že zelo blizu.
Obletnica ustanovitve naše države in z njo obletnico ustanovitve našega družbenopolitičnega sistema, kije eden najboljših, najhumanejših v tem času in eden najbolj dinamičnih - prilagodljiv trenutnim okoliščinam, vendar vselej s trendom napredka.
Tradicija je, da sc ob obletnicah ozremo v preteklost in pohvalimo sebe in druge za dosežene uspehe ter pograjamo sebe in druge za nedosežene uspehe oz. neuspehe.
Kaj smo torej dosegli in česa nismo dosegli v zadnjih 28 letih?
V zgodovinskih trenutkih leta 1943 so najsposobnejši izmed naših ljudi v skorajda nepomembnem mestecu osnovali našo sedanjost. Ti ljudje so si zadali mnoge pomembne načrte in mnogi so se tudi uresničili. Pregnali so vsiljivce z naše zemlje in vpeljali ter uveljavili tako državno ureditev, kot je še sedaj nima nobena dežela sveta. Uspeli so to ureditev z večjimi in manjšimi žrtvami ubraniti pred napadi nam neprijateljsko razpoloženih ljudstev ter dokazati, da smo sposobni sami živeti tako, kot smo se odločili, da bomo živeli.
Vendar pa se vprašanje zastavlja ravno tam, kjer sem omenil večje in manjše žrtve.
Teh namreč nisem mislil osebno, ampak sem imel v mislih žrtve ureditve, popuščanja tu, da dobiš tam.
Ali so pridobitve, ki smo jih z njimi uspeli dobiti, res odtehtale vse, kar smo včasih tudi pozitivnega žrtvovali?
Ali nismo včasih preveč žrtvovali zato, da bi dobili kako malenkost - na primer višji standard ali kaj podobnega?
Ves svet nas občuduje in spoštuje predvsem zaradi naše doslednosti v zunanji politiki - v naši neutrudni borbi za mir v svetu, v katerega pa niti sami ne moremo več prav verjeti, ker se na preveč krajih koljejo in mrcvarijo, da bi si lahko upali opustiti misel na našo lastno vojsko, ki naj nas brani pred ponovnimi vsiljivci. Kajti kakor nas spoštujejo, tako nas -vsaj nekateri - tudi sovražijo. Mi namreč nismo osamljeni - mi smo, lahko bi dejal, Glas človeštva! In ta ni vedno prijeten, posebej, kadar deluješ proti njemu, in to žal premnogi počno. Torej: naša doslednost v borbi za mir in prijateljsko koeksistenco nam je prinesla ugled in spoštovanje.
Nismo pa uspeli ostati dosledni v lastnem, notranjem boju za mir, bratstvo ter človeka, za socializem.
Res je, da smo tudi tu že daleč naprej, da je naš sistem vedno bolj razvit, naprednejši in popolnejši. A tudi bolj luknjast. In kje so te luknje?
Mnogokrat moram poslušati starejše rojake, ki se pritožujejo, češ da mi, mladina, ne znamo spoštovati njih in njihovih zaslug, da jim ne zaupamo in da nismo pripravljeni žrtvovati niti trohice tistega, kar so morali in so z veseljem žrtvovali oni, da smo vsi mnogo preveliki materialisti itd. itd.
Takrat, ko so naši najuglednejši predstavniki ustvarjali našo sedanjost, so med drugim zapisali tudi ta pravila:
Vsakdo bo dobil toliko, kolikor je naredil. Ne bo več izkoriščanja. Vsakdo bo lahko delal, kolikor bo mogel in hotel. Zaposlitev bomo poiskali in omogočili vsem.
Vsak naš otrok in mladinec se bo lahko šolal tako dolgo, kot bo mogoče. Šolanje bo brezplačno.
A resničnost je mnogo bolj žalostna kot vizija:
Vsakdo dobi vsaj toliko, kot je naredil, mnogi celo več (od kod? ).
A mnogokrat ali ne naredi dovolj ali pa njegovo delo ni dovolj cenjeno, kajti s tem, kar dobi, ne more ne živeti ne umreti - pa čeprav ni izkoriščen.
Delati seveda ne more vsakdo, ki more in hoče, ampak mora marsikdo v tujino, kjer živi bolje kljub izkoriščanju.
In mnogo, premnogo naših otrok mora predčasno končati šolanje, kajti šola je res brezplačna, knjige in pribor so pa zato tem bolj zasoljeni, da o možnostih bivanja ne govorim (prenočišče v sobi za dva znaša v študentskem domu skoraj 200 ND brez hrane).
To je ena izmed žrtev: ekonomizacija povsod in vedno.
Ekonomske cene za šolske knjige, za stanovanja, za to, za ono in ne nazadnje: za delovno silo, ki se pri nas prav tako kupuje in prodaja kot drugje, v drugačnih ureditvah.	I
Kako se lahko potem še kdo čudi, če je mladini pomemben edinole zaslužek? Kako pa naj živi brez njega?
Spoštovanje naših starejših; le zakaj, kaj pa so nam dali drugega kot besede? Vse, kar imamo in kar bomo imeli, si bomo v naši zekonomi-zirani družbi pridelali ali prigoljufali sami. Kdor je imet uspešne starše, ki so ga lahko šolali, si bo znal pridobiti več drugi pa bodo ali delali skoraj zastonj ali pa se bodo šolali izredno, da si bodo dvignili ceno na tržišču.
2e prej sem namreč povedal, da pri nas mnogi dobijo več, kot pa naredijo. To sicer ni vedno goljufija, je pa izkoriščanje tržnih razmer na trgu delovne sile.
Priznam, izobraženstvo je potrebno plačati bolje kot ostale, a zato tudi tisti, ki niso imeli priložnosti ali pa se niso zmogli izobraziti, še vedno morajo dobiti dovolj za človeka vredno, kulturno življenje. Njihove zasluge?
Ob vsaki ustrezni ali neustrezni priložnosti smo morali poslušati, kaj vse so žrtvovali, čemu vse so se odkrekli, kako so se žrtvovali, bili TOVARIŠKI itd. Poslušali smo in poslušali, a nismo mogli razumeti, kako to, da sedaj mečejo drug drugemu polena pod noge, poveličujejo svoje pretekle m sedanje zasluge in se pomilovalno smehljajo tistim, s katerimi so bili nekoč tovariški; kako so sedaj samoljubni, komolčarski, in to na vseh nivojih, na vseh pozicijah.
Kako sami zanemarjajo lastne praznike, kako so proslave velikih obletnic, kot je bližajoči se praznik, vedno bolj borne, vedno slabše pripravljene in vedno slabše obiskane. Kako proste dneve ob njih prav taki, ki so jim Г1 dnevi prvenstveno namenjeni, izkoristijo za nakupovanje v ITALIJI in AVSTRIJI, pri narodih, proti katerim so se borili.
Hodijo in se vozijo tja ter kupujejo ostanke brez trohice ponosa. A če jih posnemamo in si gremo tja kupit čevlje, bluzo ipd., kar je sicer dražje, a modernejše kot pri nas, nas grajajo, kako smo izbirčni in kako nespoštljivi do naših izdelkov.
Kdo pa nam je pokazal pot?
Mnogo je še takih neuspehov v izgradnji naše ureditve, mnogo je težav, ki jih bo potrebno premagati, a dokler bo mladina, dokler bodo otroci vzgajani tako, kot smo bili mi in kot se vzgajajo današnji otroci, tako dolgo bo denar merilo človekovega položaja, pa najsi je izkoriščan ali ne.
Brezsmiselno je vsak dan govoriti o junaštvih, žrtvah in samoodpo-vedovanju med vojno in takoj po njej, če poteka proslava 29. novembra po zvočniku - in to na gimnaziji!
B.Č.
Dober mesec pred predvideno otvoritvijo mariborskega kopališča, ki je bila optimistično napovedana za 29. nov. 1971, so nas odgovorni tovariši oprhali s hladno novico, da bo omenjeni objekt predan v uporabo šele leto dni kasneje - torej v jeseni 1972.
Namen tega sestavka ni v iskanju vzrokov, zakaj se bomo Mariborčani kopali v sanitarno-higienskem kopališču mnogo pozneje, kot so nam prvotno obljubljale občinske avtoritete. Za to so poklicani drugi dejavniki, ki bodo morali vso zadevo temeljito raziskati, krivce pa poklicati na odgovornost. Novica o prekoračenem roku nam je rabila le kot idejni impulz za širše razmišljanje o zanimivem jugoslovanskem fenomenu: imenujmo ga optimizomanija. S tem člankom želimo torej le opozoriti na dejstvo, da je svež mariborski primer samo kamenček v mozaiku optimističnih izlivov na vseh jugoslovanskih nivojih.
Da ne bo gornja trditev izzvenela preveč deklarativno, jo poskušajmo podkrepiti z nekaj najbolj kričečimi primeri, iz katerih jasno odseva naša bujna balkanska mentaliteta.
Čeprav je od stabilizacijskega poroda minilo že več kot 6 let, ne bo zaman, če si osvežimo spomin z nekaterimi spektakularnimi obljubami, ki jih je serviral jugoslovanski javnosti takratni ZIS. Dolge mesece smo poslušali serijo govorov, referatov in koreferatov, čitali smo članke, študije in knjige o tem, da bo rahitičen dinar postal najkasneje do leta 1970 konvertibilen junak, da bomo doživeli turistično-devizni boom, da bomo izravnali ZT bilanco, da bomo povečali devizne rezerve za 6 -7 krat, da bomo zadušili inflacijo itd. itd. Skratka na voz, ki bi nas moral popeljati v lepšo bodočnost, se jee bilo treba samo še vkrcati. Kam nas je pozneje ta voz pripeljal, vemo vsi. Nič genialnega ne bomo odkrili, če povemo, da se je optimistično—stabilizacijski projekt iz leta 1965 razblinil v nič kot milni mehurček, kaotično stanje v našem gospodarstvu se je v tem času obogatilo celo z novo kvaliteto — nelikvidnostjo.
Iz tega primera (lahko bi mu rekli tudi šolski) jasno vidi mo, da je nagnjenost k pretiranemu optimizmu prisotna tudi na najvišjem nivoju — v vladi. Zato ni čudno, da se je optimizomanija z geometrično progresijo razširila tudi v globino, med gospodarske organizacije, zavode, institucije .. .
Direktor zveznega zavoda za statistiko Ibrahim Latifič je, npr., pred nedavnim obvestil javnost o rezultatih zelo zanimive ankete. Okrog 2800 direktorjev največjih gospodarskih organizacij v Jugoslaviji so vprašali, kakšen porast industrijske proizvodnje pričakujejo v letošnjem letu. Direktorji so predvidevali povprečno 16 % porast proizvodnje, v resnici pa je bilo 9 mesečno povečanje le 11 %, do konca leta pa bo še za kak procent nižje.
Sedaj na osnovi 2 do 3 činiteljev (zmanjšanje investicij in zmanjšanje stopnje rasti proizvodnje) že na veliko govorimo o umirjanju gospodarskih gibanj. Pozabljamo pa, da so se samo v Sloveniji investicije povečale letos za 30 % in da so življenjski stroški porasli za 15 %,'zato rahel enomesečni padec pri trendu vsesplošnega naraščanja še ne more biti signal za optimizem.
Po izračunih nekaternikov bomo dosegli letos od turizma več kot 700 milijonov dolarjev deviznega priliva, realno pa lahko pričakujemo komaj dobro polovico predvidenega dotoka. Že vsa leta nazaj laliko ugotavljamo, da so napovedi o turističnem prilivu predimenzionirane, vendar to, kot kaže, nikakor ne spametuje, da bi začel trezneje razmišljati o naših turističnih možnostih in zmožnostih.
Poglejmo megalomanske apetite naše aluminijske industrije, ki ob astronomskih stroških počasi uresničuje svoj proizvodni načrt. Zagovorniki tega projekta sanjajo samo o tem, koliko ton bele kovine bodo izbruhale elektrolitske peči, nihče pa se resno ne vpraša, komu bomo to kovino prodajali. Možnosti za prodor na svetovni trg so minimalne, kapacitete za domače potrebe pa 100 % predimenzionirane. Ali bo kdo odgovarjal za „presvetal" pogled v prihodnost? Na zahodu bi zaradi tega po vsej verjetnosti zgrmela vlada, v najslabšem primeru pa vsaj kakšen minister.
Nsšteli bi lahko še več takih in podobnih primerov zgrešenega programiranja, ki imajo vsi skupni imenovalec: pretirani optimizem oz. pomanjkanje smisla za realnost. Spomnimo se samo, kako naivno smo lani ob novoletnih praznikih pričakovali dotok zdomcev. S trkanjem na domovinska čustva smo upali, da se bo naš delovni potencial v tujini začel trumoma v Poznejše razočaranje je bilo veliko.
Smelo lahko tudi trdimo, da južne republike namerno zavlačujejo s podpisovanjem svojih samoupravnih sporazumov o delitvi dohodka v upanju, da bodo lahko prepisale naše, slovenske. ki so po polletnem truda polnem delu vsi že končani in tudi podpisani.
(Nadaljevanje na naslednji strani)
peta	s
kobiljevo NI a|j smo enaki šovinizem
(Nadaljevanje s sosednje strani)
Zelo skeptično gledamo tudi na slavospeve o bratstvu in enotnosti naših narodov. Ali ni tudi ob tem vprašanju prisotna* Prevelika doza optimizma? Ali res nimamo dovolj poguma, da bi jasno in glasno priznali, da je Jugoslavija „sešita” iz mnogih narodov in različnih interesov in da ti šivi večkrat pokajo? Zakaj nam na raznih zborovanjih mečejo govorniki pesek v oči z lepimi besedami o koheziji naših narodov, ko pa vsi vemo, da je trenutna situacija zelo napeta?	,
Predolga bi bila paleta „ustreljenih kozlov“, če bi hoteli vse našteti. To tudi ni bil naš namen. V nekaj vrsticah sem poskušal le skicirati pre—optimistično klimo, ki vlada v našem vodstvu in javnosti in ki potrjuje že staro resnico, da smo Jugoslovani nevedra „nacija." Zato se tudi ne smemo preveč čuditi, če se kvari optimistična klica infiiltrirala tudi med odgovorne Mariborčane, ki imajo na skrbi izgradnjo našega kopališča.
Postavlja pa se nam vprašanje - komu koristi takšno uživanje optimističnega mamila? Čemu takšna zagnanost v izjavah, če moramo pozneje požirati grenko pilulo krute realnosti? Ali se ne zavedamo, da so se naše napovedi in govorance že izrodile v prezentiranje neavtoritativnih ocen, ki jim nihče več ne prisoja potrebne veljave in pomena? Ali se odgovorni tovariši in institucije, ki take izjave dajejo, ne zavedajo, da pomeni to izpodkopavanje njihove avtoritete? In končno: ali se ne zavedajo, da ima to za posledico tudi neprecenljivo .politično Škodo?
TUDI MI SE NE ŠALIMO, KO TRDIMO, DA NOBENA VRSTICA V KATEDRI, KI OMENJA KAŽIPOTE V MARIBORU IN ZAHTEVA SPREMEMBO NAPISA NA NJIH (IZ TUJEGA KLAGENEURT V DVOJEZIČNI NAPIS CELOVEC IN KLAGENEURT), NI IN NE MORE
biti Šovinistična.
ŠOVINIZEM JE SKRAJNOST, JE ZASTAREL. SODOBNA MIŠLJENJA NISO SKRAJNA, TOREJ TUDI ŠOVINISTIČNA NISO IN PREPRIČANI SMO, DA JE TUDI NAS NAČIN MIŠLJENJA - KAKOR TUDI IZRAŽANJE TEH NASlH MISLI - TAKO SODOBNO KOT NE-EKSTREMISTIČEN. NISMO IN NE NAMERAVAMO BITI ŠOVINISTI IN TUDI NISMO Z NIČIMER ZASLUŽILI TAKE SODBE, KI JE ZATO ŽALITEV NAS IN NASlH NAMENOV.
OBTOŽENI SMO, DA NAMERAVAMO RAZBITI KAŽIPOTE, KAR JE LAŽ; OBTOŽENI SMO NESTRPNOSTI, ČES DA SE POSTAVLJAMO NA ISTO RAVEN Z NAŠIMI SEVERNIMI IN ZAHODNIMI SOSEDI, VENDAR, KOT JE BILO ŽE POVEDANO IN POUDARJENO, ZAHTEVAMO DVOJEZIČNE NAPISE PREDVSEM KOT PODPORO UPRAVIČENIM ZAHTEVAM NAŠIH ROJAKOV V ZAMEJSTVU.
ZASMEHUJEJO NAS, DA BI „PO MOŽNOSTI NE PISALI VEČ GRAZ IN WIEN, TEMVEČ GRADEC IN DUNAJ.” TO JE PRAV TAKO LAŽ - NE O GRADCU IN NE O DUNAJU NI BILA NAPISANA NITI BESEDA: TO STA DANES NEMŠKI MESTI IN NIMAMO NIKAKRŠNE ŽELJE NITI ZAHTEVE TEMU OPOREKATI. NA KOROŠKEM PA SE DANES ŽIVI PRECEJŠEN ODSTOTEK SLOVENSKEGA PREBIVALSTVA, DEL NARODA, KI NI PRISELJENEC ALI SLUČAJEN PREOSTANEK, AMPAK ŽIVI V SVOJI DOMOVINI: ZANJ JE DOMOVINA NAMREČ KOROŠKA, KI JE KLJUB AVSTRIJSKEMU DRŽAVLJANSTVU SLOVENSKA!
IN MNOGI SLOVENCI NA KOROŠKEM NE UPAJO IZJASNITI SVOJE SLOVENSKE NARODNOSTI, NE NAZADNJE TUDI ZATO, KER SO PREMALO PODPRTI Z NAŠE STRANI.
V KATEDRI (DNE 26. 7. 1971) JE NA DRUGI STRANI ČLANEK, KI APELIRA NA MOČNEJŠO KULTURNO PODPORO SLOVENSKEMU NARODU V ZAMEJSTVU. MENIMO NAMREČ, DA JE PRAV KULTURA TISTA, S KATERO SE NARODNA ZAVEST NAJLAŽE, NAJMOČNEJE IN NAJDLJE IZRAŽA - PESMI, PLESI, JEZIK, KNJIGE, GLEDALIŠČE, PA TUDI GLASBA, SLIKE, KIPI IN DRUGE UMETNINE SO TISTE, KI TUDI V DANAŠNJI POTROŠNIŠKI DRUŽBI OHRANJAJO MENTALITETO IN „DUŠO” NEKEGA NARODA. EKONOMSKO TEHNIČNI NAPREDEK JE ZAPIRANJE V NACIONALNE MEJE PREHITEL: V RAZVITIH EKONOMIJAH JE ZAPIRANJE V DRŽAVNE OZ. NACIONALNE MEJE ZAVORA, COKLA. V UMETNOSTI, KULTURI, JEZIKU PA NARODNOSTI SE KAKO OBSTAJAJO. PODKREPITEV Z AVSTRIJSKIM PRIMEROM MARIBOR-MARBURG JE TUDI SPREMENJENA: NISMO NAPISALI „MARBURG, IN NE MARIBOR”, MARVEČ MARBURG IN VČASIH MARIBOR, S ČIMER SMO HOTELI POUDARITI, DA AVSTRIJCI UPORABLJAJO SVOJE IN DVOJEZIČNE NAPISE ZA NAŠO PRESTOLNICO REVNIH IN NERAZVITIH, KAR PA TURISTOM PRAV NIČ NE OTEŽUJE POTOVANJA.
TUDI PRI NAS DVOJEZIČNI NAPISI NE BI BILI NIKAKRŠNA OVIRA TURISTOM. NELOGIČNO JE OBTOŽEVATI PISANJE V DOMAČEM TISKU IN UPORABO V POGOVORU, ČE ZARADI URADNE FORMULACIJE LJUDJE POZABIJO NA DOMAČE IME. LE VPRAŠAJ ZA POT V CELOVEC, NAJDI AVTOBUS, KI VOZI TJA, ALI POIŠČI V VOZNEM REDU ODHOD V CELOVEC. NE BOS GA NAŠEL.
ČLANEK V 7 DNI (OD 4. 10. II. 1971) „DILEME MLADIH”, KI NAS NAPADA, JE ZLAGAN, PREHRAN IN NEODGOVOREN. EDINO POZITIVNO V NJEM JE OMEMBA MALOMARNOSTI. KI MEJI ŽE NA NESRAMNOST, V SRBSKIH UČBENIKIH. OPRAVIČUJEMO SE ZARADI NEOBVEŠČENOSTI, VENDAR DODAJAMO, DA TA PRIMER SE NI NIKAKRŠNO OPRAVIČILO NITI ZA KAŽIPOTE IN OSTALE NAPISE, SE MANJ PA ZA TA PRETIRAN IN NEUTEMELJEN NAPAD NA NAŠE DELO, NAMENE IN USMERITEV.
PRI NASI ZAHTEVI SEVEDA OSTAJAMO IN TEGA NAM NE BO PREPREČEVAL NOBEN, SE TAKO ZA LASE PRIVLEČEN PRISPEVEK V 7 DNI, VEČERU ALI KJEKOLI DRUGJE.
PS.: PRIJATELJSKI NASVET: PREDEN KARKOLI NAPADETE, NATANČNO PREBERITE, KAR VAS BODE V OČI, DA NE BOSTE SPET BILI BOJA Z MLINI NA VETER.
V začetku vsakega novega obdobja je naglašena enakost, ki se ob koncu obdobja praviloma izpremeni v neenakost. Zdi se, da privede v tako stanje dejstvo, da se razvoj proizvajalnih sil dvigne na tako raven, ko obstoječe stanje ni več adekvatno startni-točki obdobja in tudi začetno pojmovanje enakosti več ne ustreza. Vendar pa tako stanje povzročimo ljudje sami, ker zaradi lastnih slabosti pojmovanje enakosti popačimo in se nam zdi, da je primarna koncepcija zastarela. Tako se v slehernem novo nastalem sistemu pojmovanje pojma enakosti izrodi ter prehaja v vedno globljo neenakost, kar pa v določeni točki povzroči menjavo sistema.
Po načinu formalnega tretiranja enakosti ločimo tehnokrate, ki jim zadošča formulacija enakosti v aktu. Humanistična inteligenca kot druga smer pa opozarja na nastanek neenakosti in na posledice tega problema. Posebej naglasa socialno stagnacijo, ki se kaže v mišljenju zaprtih skupin ljudi s skupnimi interesi. Nobena skupina pa ni tako močna, da bi sprožila proces menjave sistema. Obe smeri pa predstavljala skrajni točki gledanja na problem. Predvsem tehnokrati se ne zavedajo razkoraka med formulacijo in dejanskim stanjem, ki gotovo obstaja. Kako velik je ta razkorak, nam pokaže socialna diferenciacija. Če se orientiramo inikro-ekonomsko, je za vodilne v organizaciji silno pomembno, da se med obema smerema orientirajo in ugotovijo točko, kjer socialna diferenciacija iz dinamične sile preide v družbeno coklo.
KAJ JE SOCIALNA ENAKOST?
Socialna enakost je enakost pravice vseh ljudi do dela, v delu in na osnovi dela. Socialna diferenciacija pa je nespoštovanje tega načela. Zaradi tega je samoupravljanje kot formalna koncepcija najbliže takemu pojmovanju enakosti. Vendar imamo na eni strani koncepcijo samoupravljanja, na drugi pa dejansko stanje in ni težko ugotoviti, da obstaja razlika med obema. Razlika se manifestira v štrajkih, za katere v koncepciji samoupravljanja ni prostora. Vendar pa ljudje, ki prekinjajo delovni proces, ne naperjajo osti proti samoupravljanju, niti se ne borijo zanj, temveč proti naraščajoči korupciji, ki se javlja na vedno več področjih kot oblika nezaželene diferenciacije. Ljudje zahtevajo poostreno kontrolo vodilnih. Zaradi toliko nepravilnosti v sistemu, ki jih vidi že najpreprostejši človek, se nam zdi, da se je samoupravni sistem postaral, preden je dozorel.
RAZDELITEV MOČI
Znotraj samoupravne družbe je treba poiskati in izolirati specifične točke, v katerih socialna diferenciacija preide iz poživila v strup. Moč in razdelitev moči je ena takih točk. Z razdeljevanjem moči lahko rešujemo ali pa ohromimo problem socialne neenakosti. Moč lahko razdelimo z demokratskim vodenjem organizacije, povečamo s.krb za delavce, informiramo direktorja in kurirja, postopoma ukinjamo sankcioniranje, decentraliziramo lahko vodilne nivoje, tako da delavci začutijo večjo lastno participacijo. Vendar pa se kljub takim pristopom ne more mimo dejstva, da je moč ali bolje glavnina moči še vedno v rokah vodilnih, enako kot na zahodu. Moč imajo samoupravni organi, le -te pa predstavljajo vodilni. Taka redistribucija moči je lahko za organizacijo koristna ali škodljiva, vendar pa uspešnosti podjetja ne moremo meriti po formalni razdelitvi moči, temveč njenih dimenzijah.
Z ukinitvijo privatne lastnine naj bi bila ukinjena tudi vsa protislovja, ki so izhala iz socialne diferenciacije. Vendar pa smo z ekspro-priacijo ekspropriatorjev odpravili le erio vrsto sporov. Če bi vse, ne bi prihajalo do prekinitev dela. Konflikti izhajajo iz delitve dela in čim bolj delitev narašča, tem bolj je vidna socialna diferenciacija. Vzroki za sporne situacije so neproporcionalna participacija, delitev dobrin izobrazba, delitev ugleda in najbolj delitev dohodka. Take spore bi bilo možno rešiti z neposrednimi koncesijami, rešujejo pa se s pogajanji, v katere se vmeša še tretja oseba kot sindikat ali občinski pristojni. Če se spor pomiri s sankcijami, nastane v podjetju napeta situacija, ki posredno zmanjšuje produktivndst in se reši z fluktuacijo - preselitvijo tistih, ki imajo manj moči.
REŠITVE ZA SOCIALNO DIFERENCIACIJO
Težke probleme, ki nastanejo zaradi socialne diferenciacije, lahko rešimo s primerno integracijo; primerno zato, ker diferenciacije m treba popolnoma odpraviti, treba jo je k spraviti na nivo najoptimalnejšega dinamičnega delovanja. V okviru integracije je pomembna povezava z okoljem, ne podreditev, temveč prilagajanje. Tak model pristopa mora biti fleksibilen, vendar pa tudi okolje ne sme ostati neaktivno. Stopnja integracije jo odvisna od okolja in zaradi tega gaje treba poznati
Problem, tesno povezan s socialno diferenciacijo, ki sr: pojavlja mi-kroekonomsko, je organizacija trga delovne sile. Pred gospodarsko rc formo zavodi za zaposlovanje niso mogli redistribuirati mase in je za ljudi brez dela postala beseda pravica do dela prazna beseda. Odpuščanje delavcev je moralo predstavljati za podjetje moralno odgovornost, ker ni bilo možnosti masovne -prekvalifikacije in je tudi danes ni v dovolj veliki meri. Pa tudi tako močan izvoz delovne sile je bil nemogoč in je pomenil odpust delavca metanje človeka na cesto. Da ne bo prišlo do take diferenciacije. mora biti pravica do dela zajamčena na širšem nivoju, kot je nekaj specifičnih podjetij. Organiziranost delovne sile se mora pričeti na začetku srednjih in strokovnih šol, zaradi tega je pomembno poznati potrebo po kadrih'vnaprej in dolgoročno, kajti zgodi se nam lahko, da bomo imeli kljub ugotovljenemu rastočemu trendu potreb po vseh vrstah kadrov potrebno strukturo različno od dejanske.
Rupnik Janez
UREDNIŠTVO
FRANC ZORKO
šesta
slovenski gledališki trenutek 71 Д јц g- daljica
Borštnikovo srečanje 1971. Manifestacija slovenske gledališke umetnosti. Srečanje igralcev, režiserjev, dramaturgov, scenografov . . ., skratka vseh, ki jim je gledališče poklic in smisel. Srečanje slovenskih gledališč. Predvsem pa Brišnika kot Jeana in Meto Vraničevo kot Kristin, odrske umetnosti pri nas.
Že šestič'je bilo mesto Maribor gostitelj gledaliških hiš iz Ljubljane, Celja, Nove gorice in Trsta. In gotovo je, da si jeseni v Mariboru brez Borštnikovega srečanja ne moremoNeč predstavljati.
Devet večerov smo zapuščali gledališče navdušeni, prizadeti, sproščeni, razmišljujoči, razigrani..., devet večerov smo nizali doživetje za doživetjem, devet večerov smo se navduševali zdaj nad režijo, zdaj nad to ali ono igralsko kreacijo, zdaj nad tem ali onim dialogom, pa nad sceno, kostumografijo. Danes, ko so vtisi zbrani; mim Borštnikovo, srečanje pomeni mozaičen trenutek slovenske gledališke umetnosti, trenutek, ki je bolj impresija in pričakovanje kot spomin.
XXX
V izvedbi SNG? Maribor smo prvi večer videli veseloigro Antona TOMAŽA LINHARTA TA VESELI DAN ALI MATIČEK SE ŽENI. Ker obstaja skoraj že mit o tem, da so svatbe pač najbolj vesele, če je kum po rodu Srb, ni presenetljivo, daje bila režija zaupana Voji Soldatoviču. In res je bila Matičkova mariborska ženitev igriva, sproščena, duhovita. Videli smo novo postavitev tega gotovo najbolj klasičnega slovenskega odrskega teksta. Predstava je bila uigrana, o tern nam govore odlične kreacije ne le glavnih, ampak tudi manjših vlog (Arnold Tovornik kot Gašper, Peter Ternovšek kot Tonček, Pavle Jeršin kot baron Naletel, Rado Pavalec kot Matiček).
Študentje AGRTF so se mariborskemu občinstvu predstavili z dramo Avgusta Strindberga GOSPODIČNA JULIJA v režiji Alberta Kosa. Drama je en sam boj, izpolnjen z intimno in družbeno, prizadetostjo obeh protagonistov, boj med šibkostjo in degeneracijo odmirajočih nazorov in sugcstibilno krutostjo prvinske življenjske moči, ki se odvija na dveh nivojih, boj, kije logičen zaradi notranje logike akterjev v determiniranosti časa, ali bolje, njegovih paraboličnih zakonitosti.
V glavnih vlogah smo videli Marjano Klanjškovo kot Julijo, Karla Brišnika kot Jeana in Meto Vraničevo kot Kristin.
Primorsko dramsko gledališče je v Mariboru gostovalo z dramo TONETA PARTLJIČA NAJ POJE CUK v režiji Jožeta Babiča. Drama je apel na socialne sentimente Slovencev, ki sicer tako radi vzplamtijo, pa tudi z vso naglico potihnejo v klepetav plamenček. Nekakšna brezizhodnost. Propadajoči ostanki samozadostnosti. Čukovo petje tistim, ki niso nikoli slišali njegove pesmi. Brezizhodnost, ko je pravzaprav vseeno, kaj storiš. Vse alternative se v konsekvencah stekajo v isto točko. Menda je vseeno celo, kako igraš.
V tej socialni drami brez rešitve so v glavnih vlogah nastopili Metka Ferrari kot Ana, Tone Šolar kot Štefan in Silvo Božič kot Dominik.
Sproščeno zabaven je bil za gledalce četrti večer, ko smo gledali duhovito komedijo' za malo večje otroke in vse ostale V OSEMDESETIH DNEH OKROG SVETA v izvedbi Mladinskega gledališča iz Ljubljane. To ljubko komedijo je dramatiziral Pavel Kohout na osnovi Romana Julesa Verna. Režija Milana Herzoga nas je navdušila zaradi izredne domiselnosti. Domislice so resnično kar deževale, komaj smo jih lahko ujeli in registrirali; pa je škoda, če nam je katera vendarle ušla.
Videli smo pravi spektakel, petinsedemdeset vlog in dvesto vojakov. Igralo je enajst igralcev Mladinskega gledališča.
Drama, ki ni le prikaz političnega umora, zgodovinske nujnosti, osveščenosti oziroma neosveščenosti, ampak drama vseh, ko aktivna ali pasivna udeležba zgubi svojo veljavo, ko je protagonist vsakdo, ker gre za vest človeštva, za zvestobo samemu sebi in odgovornost odnosa do soljudi, prav takšna je drama Thomasa STF.ARNSA ELIOTA UMOR V KATEDRALI. To predstavo smo gledali v izvedbi SLG iz Celja. Režiser Franci Križaj je uspel narediti resnično čisto in dognano predstavo, predstavo, kjer se je igra protagonistov in zbora zlivala in končno dvignila v celovito doživetje. Z vlogo Thomasa Becketa, nadškofa iz Canterburya, je Sandi Krošl podal izredno igralsko kreacijo.
Pravo gledališko doživetje je bilo tudi srečanje s SLG iz Trsta. Tržačani so nastopili z dramo mladega BERTOLDA BRECHTA BOBNI V NOČI. Ta epski dramski tekst je v režiji Mileta Koruna zelo impresivno zaživel. Videli smo niz gagov, zasnovanih tako, da so samo dopolnjevali enovitost režijskega koncepta, ki je hkrati odpiral možnosti igralskim kreacijam.
Anna in Andreas sta utonila v časopisni četrti. Sta sploh bila? Je bil Karl Balicke, pa Murk in ostali? Bila je rdeča Rosa, bila je rdeča luna iz papirja, bili so tisoči drugih ... v teh tisočih, morda . . . Prepričljivo.
V večjih vlogah so nastopili Livij Bogateč kot Andreas, Lidija Kozlovičeva kot Anna, Anton Petje kot. Karl Balicke, Stanc Starešinič kot Murk . . .
Izven konkurence so v Mariboru nastopili tudi gostje iz Češkoslovaške, DIVADLO PRACUJ1C1H IZ GOTTVVALDOVA. Občinstvu so prikazali tri monološke enodejanke Jeana Cocteuuja Preludiji in izvirno dramo Aloisa in Vilema Mrštnika Maryša. Slednja je tipična drama tako imenovanega kritičnega realizma, ki je prodiral v češko literaturo na izteku 19. stoletja. Maryšo je režiral Milan Pasek, Preludije pa Miloš Slavik.
Drama SNG iz Ljubljane ni nastopila s PHOTO F1NISHEM PETRA USTINOVA. Namesto tega smo gledali iskrivo komedijo Bernarda Shavva Pygrnalion. Č eprav ta zelo znani tekst ni
A, realist, iskren prebivalec
11, idealist, zvijačen prebivalec, ki obožuje „meisterschaft"
A: Kot realist se bom nekaj let odrekal in si zategoval pas; upam, da mi bo šlo na bolje. To je edino pravilno.
B: Nikarte, nikarte tako, dragi tovariš! Jaz delam v Avstriji in nenehoma vprašujem: Kje smo? Ko se vrnem, bodo cene zvišali in ti/ ci si zateguješ pas, boš imel tedaj seveda vitko linijo, nič vampa in upanje se bo uresničilo.
A: Ni res. Jaz v bistvu ne upam, ampak načrtujem. Ne p| „mojega" socializma, temveč samo „naš" socializem.
B; Kes? Poglej, bil sem kmet in kmet ostanem, čeprav d Avstriji. 'f*§a si delavec in živiš tukaj. Edino idealno je: govoriti odločamo, %se pa si zgradimo kapelico v obliki garaže, avto pa na bog.
A: Ne verjan(ettv,y.,ipga;
B: Jaz pa verjamem vanj. Kajti ilokletjem nerazvit, lahko upati* se še razvijem, in verjemi, razvijal se bom še bolj'
A: Bil si mi tovariš, prijatelj dolga leta. Mar nisem USPEl.?
B. Bral sum nekaj v časopisih, sc nit i mentalne zgodbe o tem, češ črvi nas zrejo. Kaj je to? Pisalo je: „Ce bo šla družba mimo teh stvari le z določenim kančkom zainteresiranosti* bomo tudi mi, ki krojimo bodoč-
nam
0111
mogel prinesti posebnega presenečenja, je bila predstava prijetno in lahkotno zabavna. Žal tudi tekst sam žaradi Shavvovih lingvističnih domislic v slovenskem prevodu izgubi nekaj svojega čara. Ljubljanska postavitev je bila vseeno dovolj igriva in dinamična. Gledalci pa smo na koncu lahko pritrdili B. Shavvu: - Ostajamo pač to, kar smo.
' Vlogo Elize Doolitlove je igrala Iva Zupančičeva, profesorja Higginsa pa Boris Kralj.
Končno smo videli tudi komedijo NIKOLAJA ROBER-TOVlCA ERDMANA SAMOMORILEC v izvedbi Mestnega gledališča ljubljanskega. Ta satirična komedija je ne glede na čas nastanka do kraja sodobna. Paradoks priveden skoraj do absurda, je prav v tej absurdnosti popolnoma življenjski. Če dodamo le še to, da je ironična, družbeno kritična, da je jezik niz nenadnih in presenetljivih obratov, je gotovo, da smo je lahko samo veseli. Poleg vsega tega ta tekst kar sam ponuja celo vrsto likov, ki dajejo igralcem izredne možnosti interpretacije. Delo je režiral Igor Pretnar, v naslovni vlogi Podsekalnikova pa je nastopil Polde Bibič.
XXX
Na zaključnem večeru srečanja pa smo srečali galerijo priznanih jugoslovanskih gledaliških umetnikov in poslušali nastop komornega moškega zbora iz Celja. Med drugimi so nastopili: Angela Jankova, Petre Prličko, Mira Sardoč, Zlatko Crnkovič, Nada Škrinjarjeva, Stevan Šalajič, Duša Počkajeva, Joža Rutič in Vladimir Skrbinšek.
Na sklepnem večeru Borštnikovega srečanja so podelili nagrade za najboljše dosežke. Nagrade so dobili: Polde Bibič za vlogo Podsekalnikova, Sandi Krošl za vlogo Becketa, Iva Zupančičeva za vlogo Elize Doolitel in Mile Korun za režijo Brechtovih Bobnov v noči.
Denarne nagrade so prejeli: Milan Herzog za režijo, Boris Kralj za vlogo Higginsa, Lidija Kozlovičeva za vlogo Anne Balicke, Arnold Tovornik za vlogo Gašperja in Igor Pretnar za
režijo.
Mladi gledališki ustvarjalci so dobili diplome: Silvo Božič za vlogo Dominika, Marjana Klanjškova za vlogo Julije, Albert Kos za režijo Gospodične Julije in Peter Ternovšek za vlogo Tončka.
Nagrado žirije občinstva je dobil Polde Bibič za vlogo v Samomorilcu, nagradi revije ,,M“ pa Livij Bogateč za vlogo Andreasa in Silvo Božič za vlogo Dominika.
Najvišje odličje, Borštnikov prstan, pa je za življenjsko delo dobil Vladimir Skrbinšek.
nost, umirali zapuščeni, umirali od črvov
A: Jaz že ne bom umiral-od črvov, vrag tc pocitraj. Kaj si’ pa tako bojiš smrti? In kje imaš škarje, da boš z njimi krojih bodočnost? Zdi šemi, da se le prveč jokaš za samim seboj in kakor nezrelo deleče vidiš strahove tam, kjer jih ni.
B: Ampak črvi so bili in jaz delani v tujini.
A: No, pa kaj? In nič. Hujši so črvi, ki razjedajo duha, hujše so temne razdiralne strasti med živimi kakor črvi, ki nas žrejo ali ki nas bodo žrli po smrti in se bomo lahko hamletovsko znašli v kraljevem trebuhu. Daj no, saj sam dobro veš, da obljubljajo lepše življenje po smrti samo hlapci, za socializem pa se je treba zavzemati iz dneva v dan.
B: Sedaj te imam zares dovolj. Saj si najprej celo sam tarnal, da si boš zategnil pas? !
A: Da sem tarnal? Kaj bi to! Jaz si vsaj zategnem svoj pas in upam, da bo šlo bolje meni, nam vsem, ti pa klečeplaziš pred menjalnimi sredstvi žc zdaj in govoriš o rakastih ranah naše družbe, o delovnih nezgodah in drugo. Ti misliš, da si revolucionar, da s svojim čvekaštvom koga prizadeneš. Tvoj jezik je statistični koledarček.
B: Oprosti, to so obče veljavna dejstva.
A: Ampak to niso ljudje, razumi vendar, to niso ljudje. Ljudje delajo dejstva in ne narobe. Kaj mi tukaj v socializmu nismo ljudje?
IVAN SUGOTOVIC
državno prvenstvo športnih plesalcev v standardnih plesih
IZREDEN USPEH PLESNIH PAROV TRENERJA I-RANJA KOZARJA
Letošnje državno prvenstvo je bilo organizirano v l-jutomeru, predvsem za željo štirikratnih državnih prvakov - Draga ing. Šuleka in Verone Trofenik Sulek, ki sla doma iz tega dela Slovenije. PZS je njuno željo osvojila, saj je par Sulek dosegel v vsem času svojega dela tudi v tujini najvidnejše uspehe, bil pa je to ludi eden njunih zadnjih nastopov pred odhodom ing. Suleka v JNA.
Povedati moram, da se Ljutomerčani na to prireditev niso najbolje pripravili, kar pa deloma opravičuje dejstvo, da nimajo tradicije v lej zvrsti športa.
Na prvenstvu je sodelovalo trideset plesnih parov iz šestih klubov Pari so nastopili v D, C, B, A in mednarodnem razredu. Dolgotrajno sistematično in požrtvovalno delo tov. Kozarja seje toki at obrestovalo v polhi meri, saj so njegovi pari osvojili prva mesta v C, B, A in medna rodnem razredu.
Državni prvaki V plesni sezoni 1971/72 so: mednarodni razred: Drago ing. Sulek Vcrena Trofenik Sulek, PK Velenje
A razred: Marjan Lorger - Branka Mornar, Sl’K KUD ŠTUDENT Maribor,
B razred: Tomaž Ambrož - Tanja Gabrijevčič, SPK Ljubljana C razred: Miloš Trifunovič - Darja Cvetek, SPK KUD ŠTUDENT Maribor,
D razred: Milan Savine - Liljana Manigodič, KUD Jože Hertnanko Maribor,	t.
Posebno priznanje zaslužijo člani športno-plesne sekcije KUD ŠTUDENT iz Maribora, ki so sodelovali s štirimi pari. Kljub izrednim težavam, s katerimi se ti pari pri svojem delu srečujejo, so osvojili državno prvenstvo v C in A razredu, para Jože Ramsberger Breda Canžek pa drugo mesto v B in Stanko Budja Natalija Krjubov sedmo mesto v C razredu.
ZLATKA KRAŠOVEC'
SLAVKO CIMERMAN
sedma stran
ШШКШШ
neposredna
mitologija?
nje o Heglu nam še ne pove, kaj Hegel pravzaprav je, torej kritika Hegla postavlja sebi za izhodišče Hegla—misleca-mit, ne pa njegovo dia—mišljenje. Tako hegeljanstvo nič več ne potrebuje Hegla, če ni več kritično. Torej lahko zdaj mirnodušno pritrdimo Heglu in njegovemu znanemu stavku o koncu umetnosti z začetkom^panosti, ne da bi premislili, kaj je kritika umetnosti in kaj kritika Hegla. Ce pa Heglu pritrdimo, ker smo o Heglu le brali, tedaj je jasno, da pritrjujemo pravzaprav mitu Hegla, ne pa njegovi estetiki. Podobno se dogaja Z Goethejem, Shakespearom in drugimi ustvarjalnimi misleci; tako rekoč s tako imenovanimi miselnimi velikani, ki jih parazitsko in meščansko razgrajujejo liliputanski ideolo-gemi in Izmi. Hegeljansfvo, šeksperiziranje ali klaBeiranje z goethejan-stvom, vse to je način bajanja. Vendar na ta način postajajo „velikani" tudi mikroskopsko majhni in po svojem bistvu povsem samoumevni. Kje tiči vzrok—krivda mitičnega samoumevanjŠ?
luknje in luknjice ali ka(ko si pridobiš izobrazbo
Mit ne pozna kritike, ker hoče biti kritika, vendar iz te samovolje uresničuje le svojo raven. Samovolja mita je zato pravzaprav tisti recipročni odnos do sveta, ki ukinja kritiko zaradi kritike. V družbi je to mogoče, ko kritika postane le moralni esteticistjčpi, metodološko politični trenutek, v katerem mitoman najde zgolj in samo teorijo. Zato mit ne prizna nikakršne akcije: skuša biti sama akcijagveijdar je po svojem bistvu posredujoča akcija. Kaj to pomeel? Poglejmo d| zgodovino, ki je uničila skozi obdobje neposredno akcijo in utopijo! Tipični meščanski kritično
h t
Če se vrnemo k misli o lakajskem Klanjanju dualizmom, tedaj vemo, da nastopa namesto kritike le pozitivno-negativno ocenjevanje; jasno je, da je to ocenjevanje post—seriptum, totqj:,posredno. Zato mit postavlja proti Heglu in ikro Hegle, proti Shakespearu mikro-Shakespeare in proti Goetheju mikro- jibetheje. Ker rrtit baja, nifna svojega miselnega izvora m ga lahko teduciramo kot ruske babuške do duše. Seveda ima vse to usodne poslediee in ličinke v neposredni,Tivj zgodovini, v realni državi, v realnih potrebah družbe. Zato tudi n*hič nenavadnega, če Krnest Fischer poudarja, kaj je resnično rekel Marx, kaj je resnično rekel Lenin. Resnično more biti samo in samo tisto, kar zmore biti sočasno
model posnemanja avtokralične demokracije, kar pomeni morala, esteti-
cizem zaradi esteticizma, politika zaradi politike. Vse to in še več hoče .	Depolitizirani
razjasniti kritiko vsega obstoječega kot nekaj, kat je plastificirano kat? zgodovine. Način in
ovoj za rojstni dan. Rojstni dan meščanske države je globoko zasmrdi A s,varnost, utemeljena v kritiki (ali v družbeni hiearhiji svojih očetihinmaterah, kajti od genetičiiihzasnovsoostalileblc*^ , nos( jn ci|jcv), ni idilična, ni tfieščaiisko modna, ni evolucija mode. Zato
je odtujevanje prvi korak k mitu. Kaj naj je tedaj družbeni mit? Vsekakor je to mit produkcije, kije za zmerom zavezana političnim obrazcem. Naravni procesi stvari so zdaj metafizični, predmet je le še transcendirani predmet ali drugače: kako izbrati manj hudo od slabega? ! Kadar gre za n.ebivalce mest, za žive državljane tega sveta, tedaj onostranstvo in z njim bajanje le poudarjata moč reda, discipline, moč hierarhije v imenu
odbleski galantnega vedenja, ki so ga zapustili aristokrati obrtnikom. Vendar živimo v obdobju imperializma in socializma, v času kapitalizma in revolucije. Ce pa je to, kar živimo, edina stvarnost, kako je tedaj mogoč mit? Kako jo mogoča mitomanska družbena zbeganost?
Nedvomnu je mit aporija, ki zanalašč razume Zcnonovo puščico narobe: družba sc vrti iz točke v točko skozi zgodovino, vendar se za mitomana sploh ne premika proti morebitnemu cilju, ker je črta - generalna politična linija, splošni okus. uiavnavanje mezd in plačil pravzaprav obrnjena nazaj k sebi in se začne tam, kjer se konča: v točki teoretičnega opazovanja zgodovine. Л mit govori in baja o sedanjosti, torej o sodobnem času, ne da bi uvidel akcijo, neposrednost ali celo utopilo. Če pa je sedanjost imperializem in socializem pa kapitalizem in revolucija, tedaj je treba ugotoviti, kaj mit utemeljuje, kaj ga osnuje. Je to Ideja, Politika, Zgodovina? Vsekakor, dokler so Ideja, Politika 111 Zgodovina le ideologomi v aporiji. Čas sam zase - ki je sedanjost, zdaj naj vsebuje večne-etične prvine, ki naj tu bile genetično vsajen vekomaj. Zakon mita je zato sedanje brezčasen in je brezčasna sedan Tu vidimo usodni dualizem, ki sc lakajsko uklanja vsem ideologemotn in Izmom. To uklanjanje jc povsem nekritično.
hierarhije. Red, disciplina, hierarhija, - njihovi oblikovni obrazci so vidni v birokraciji, tehnokraciji, v avtodidaktičnem biheviorizmu -,so moč politike, ki depolitizira. Kdo koga? Če rečemo, da mit politike ni božanski stvor niti družbena nadgradnja, tedaj vemo, daje aktivizem zavzel okolico. Aktivizem pri nas ga zasledimo že v članskih izkaznicah pionirske.organizacije - je mitičen najprej na osnovnošolskem razumevanju. Seveda jc tudi to razumevanje tista samoumevnost, ki hoče biti živa aktivnost, a se porazgubi med šolskimi tablami, odmori in poukom. Pri ugajanje je postalo potreba aktivista. Zato je aktivnost torej le psevdo-aktivnost, saj aktivira iz. političnih obrazcev to, kar je že a priori dano: init na levo usmerjenega kolesarja. |
| Luknje so malo iskan artikel. Te pa nikakor aiso edine, o katerih je [vredno govoriti. Z luknjami se je, kot vemo, ukvarjal že pračlovek жапје jc lovil zveri. I11 vrtal si jih je v nos. A ЈШ
I Bilc s° ,llknt° oJ začetka vseh zače«o|jjdonoscn vir dohodkov? li danes so mnoge sila dobičkanosne.	|k
Pa to niso luknje, o katerih bi rad nekaj povedal. Ljudje so se v iraj vseh obdobjih hotno sapiensa ukvarjali z iskanjem lukenj. Danes to tisti, ki lahko neprijeten paragraf spremenijo v povsem neškodljivo zadevo.
V naši družbi pa je iskanje lukenj postalo nacionalen šport. Prav radi ga povezujemo z. drugim športom, ki mu po domače pralno metanje peska. Zgodi se, da ga kdo dobi v oči, kar je prav pogost pojav pri posameznikih, ki bi si radi vso zadevo ogledali bolj od blizu
Nekje v naši domovini je neko podjetje. To podjetje je preraslo iz majhnega v veliko. Vodstveni kader je seveda ostal isti. Imajo izkušnje.
In pa seveda izkušnje. Da o izkušnjah niti ne govorimo. Povsem jasno je, da formalni izobrazbi ne pripisujejo važnosti. Le-ta pa, po mojem, strokovnosti ne more nič škoditi, drznil bi si pripomniti, da ji lahko celo koristi. Do tu je vsa stvar povsem običajna, pri nas bolj pogostu kot ne. Ima pa lepotno napako.
Nedavno tega so na novo razporedili zaposlene po razredih - po kvalifikaciji in izobrazbi. Govorijo namreč nekaj o družbenih dogovorih, zahtevah za opravljanje določenih del in podobno.
Zaposlene so razdelili na: 1. nekvalificirane, 2. polkvalificirane, 3. kvalificirane in 4. visoko kvalificirane delavce. In dalje: na uslužbence z (5.) nižjo, (6.) srednjo, (7.) višjo in (8.) visoko izobrazbo
Oglejmo si nekoliko mitomanijo dela, ki se je uveljavila 1/. ždanov-ščinc.’,.Soc realistični mit je upodobil (ideolog i/.iral je) največ težake, manuelne delavce, plavža rje, traktoriste, lopatarjč . . ., 'vendar je hotel biti „nad—časen", to se pravi klasičen.” T JffMHsft
Vsak težak v umetiiičcm upodobitvi je imel tendenco posnemati najmanj težko mislečega Rodinovcga Misleca, v tem pa bi lahko zasledili tudi celotno realistično- stilno poatno. I orej ždanovščina m govorila in bajala iz problematike socializma ali socializacije, marveč jc zamolčala umevnost? prav socializem. Ždanovščina je socializem preprosto amputirala, tako	nod	ii	1
da so od eksistenčnega možganskega pretresa in iz skušenj 2 svetovne vojne migljali le frelji svobode in kreacije. Ta izumetničenost pa sc je navsezadnje hranila s samo močjo.
Potem je sklenila mitologija razčustvovanosti. Namesto ostrih in od centralizma določenih pravil in predalčkastih dovoljenj s strani države se jc mitomanija dela spremenila v subjektivno voljo. Padla ie iz. enega nasprotja v drugo skrajnost. In to, kar je bilo prej še vsevcljavni kult, ki ga je bilo treba oboževati, ki je bil že satn po sebi obrednega značaja, podoben celo mistiki, je nenadoma padlo, se razrušilo v prah subjekta.
Pod krinko novega mita. Subjekta, jc zdaj razčustvovanost apologetično branila pravico do Samega sebe. Prej skorajda ekstatična zaverovanost v Lno Pravično se jc prelevila v zanikanje, v magijo. Torej znova dualizem enega in istega, le na drugačne načine, z drugačnih teoretičnih izhodišč.
žakaj omenjamo vse to? Zato, da bi dokazali, kako se umetnost sama iz sebe spreminja v družbeno mitologijo, to se pravi, kako lehko skozi umetnosti pronicajo le moralne, le esteticistične. le pozitivistične tendence. Zgodovina in Utopija sta se izključili iz življenja, čeprav ni bilo zraven ne Boga Stvarnika ne Nirvane ne Mehanike. Moč zgodovine se zdi zato, da jc zgodovina moči.
Ali drugače: dozdevanje postane sebi smisel. Izvrsten primer takšne samoumevnosti jc Hegel. (Tu mislimo seveda na mit Hegla in hegeljan-stva.) O Heglu brati pomeni nekaj čisto drugega, kakor Hegla brati.
Interpretiranje Hegla na podlagi branja o Heglu jc že mitologija in proizvaja tako nekega novega, umišljenega, ne kritičnega Hegla. Kajti bra-
Očitno je, da smo zdaj pri vprašanju o marksizmu, kije enoplastno neposreden, torej pri marksizmu Frankfurtske šole, posebej še II. Marcuseja Bilo bi zelo naivno, ko bi poskušali opravičetavi ideologijo pred politiko in narobe. Ker tega nc bomo niti poskušali, se bomo vprašali, komu jc tedaj mit namenjen. Ce namreč trdimo, daje mit samoumeven in aporetičen, da začne tam, kjer se sklene in-končujč, tedaj se moramo vprašati pravzaprav po bistveni razsežnosti mita: kajjc nesmiselna samoti stopniki, ki mit predstavljajo, niso trgovci na drobno: mite prodajajo vsevprek, v imenu kruha in iger, v imenu mentalitete. Ime kruha m iger, ime mentalitete je brcztemeljno ime, je ime množičnega, a elegantno izdelanega, v čipke zavitega proizvoda. To je kruto, kajti politični mit sitega Lvropcjca iti gurmana ne more bili izstradani Indijec, čeprav živita v istem svetu, a v drugem, drugačnem okolju. Vendar se kljub temu vsa mitologija spreminja v sveto indijsko kravo, ki ji je dovoljeno, da se spreminja v ideologijo in Izntc. Poguba teh dveh nasprotij (dualizmov) bi mitomanu vzela brcztemeljno samoumevnost, ničesar več ne bi mogel okrasili, sveta nc bi mogel več razdeliti na predale, predalčke in prcdalčicc. To razpredeljevanje je nevarno za življenjski obstoj tistih, ki niso mitomani; vzemimo samo primer nacionalnega socializmi in Rosenbergov mit dvajsetega stoletja, kije mit krvi. Ta mit je nastopil v imenu arijske raso proti marksizmu, delavcu je ponudil njegove lastne genetične zasnove in s tem povzročil strahovito vojno krvavo trinsfuzijo. Ta mit ui docela uničil le Reicha, ko se je bil izpopolnil, marveč je generacijam naprej vzel upanje v delavsko državo. Socialna demokracija prav zato na zahodu prepoveduje komunizem. Ne toliko iz strahu pred delavstvom in marksizmom kar je veljalo za Rosenberga, Hitlerja m
druge mitomanc, za maccartizcm v Ameriki kolikor iz. otroške
boječnosti, da bi sc vse zahodno (liberalno, soclaldemokratično, ultradesničarsko ali plaho levičarsko) politično gibanje spremenilo v neko povsem drugo, manj mitično razsežnost. In tudi ta prazni strah, ki ni nič v njem 111 ne zunaj njega, je hkrati mitologija razvitega sodobnega kapitalizma 111 njegove sopotnice - Industrijske revolucije. Marksizem pa v zgodovini ni dobival nagrad, ampak je žrtvoval; to žrtvovanje je bilo, je
Sin ostane groteskno, saj omogoča realni humanizem v pogojih, kjer se ne da prilagajati, torej v takšnih socialno političnih idejnih okoljih, kjer preti eksistečna smrt. I11 zunaj tega marksizma, kije ideologija Магха, se pojavlja inikromarksizem v različnih idejnih sferah, na različnih poli-Ил tičnih in ekonomskih razlagah. Mikromurksizem je pravzaprav ideja mega-socializma; vsakdo jc zdaj le še anonimen in utopija ni mogoča. Ni še popolne družbe, zato tudi vseod rešujočega mita ne morebiti, zato je množičnost večine lahko le ponovni videz ideologije. Z drugimi besedami: komunizem (in marksizem) družbe ne razslojuje, marveč jo oblikuje po vseh predpisanih in uzakonjenih variabilnih zakonitostih Kapitala. Ker pa je politika že parcialna ideologija, je vprašanje, kakšen smisel v psihološkem pomenu lahko determinirajo izrazi, ki ideologijo in politiko postavljajo v glavah, kako politika in ideologija izkrvavita v jeziku in kako se udejanita v dejanjih. Pa smo spet tu, pri zgodovini!
O, kje si, resniea?
To razdelitev so interno kombinirali z razdelitvijo po delovnih mestih. Kombinacija je povsem preprosta: delavec so razvrstili večinoma glede na to, kakšno izobrazbo imajo. Nekdo s tremi razredi osnovne šole je NKV delavec, drugi, z šestimi razredi osemletke je PKV delavec. Trgovski pomočnik je kvalificiran in mojster visoko kvalificiran. Uslužbence pa so razvrščali predvsem glede na to, kakšno delovno mesto zasedajo. Za mesta, kjer je potrebno nekaj knjigovodskega znanja ali česa podobnega, zahtevajo srednjo izobrazbo. Ljudje, kijih zasedajo, večinoma nimajo teh pogojev. Mnogi še popolne osemletke ne. Priznajo jim srednjo izobrazbo.
Tisthi), ki so na vodilnih delovnih mestih, priznajo seveda višjo izobrazbo; večina teh ljudi pa visokošolskega zavoda še ni videla od znotraj"; Premisleka vredno? Še zanimiv primer: dva delavca z nepopolno osemletko st a (zaposlena v tem podjetju. Eden dela v skladišču - priznajo mu status PKV delavca. Drugi je zaradi dolgoletne prakse postal oddelkovodja. Zaradi tega, ker je za tako delovno mesto predpisana višja izobrazba, mu priznajo višjo izobrazbo!
Ste že kdaj slišali za študenta, ki je po uspešno opravljeni osemletki končal srednjo šolo? Nato se je vpisal, npr., na VEKŠ in končal prvo stopnjo - normalno, v treh letih. Je ekonomist po 15 letih (!) učenja. Ima priznano višjo izobraz.bo. Kot oddelkovodja, ki ga podjetje zaposluje in prikazuje kot človeka z višjo izobrazbo. In ima temu firimerne dohodke in odjeda delovno mesto nekomu, ki ima resnične pogoje zanj žal pa nima nepopolne osemletke.
Nekdo sc pozanima, kakšna je struktura zaposlenih v podjetjih. Naleti na to podjetje — rade volje mu postrežejo s podatki: pri njih zasedajo delovna mesta ljudje s primerno kvalifikacijo kot pri mnogih drugih podjetjih. Če ne verjamete, se malo ozrite in pobrskajte. Če vam bodo dovolili. Mogoče boste naleteli na ravno to podjetje.. Ali katero podobnih, kjer radi obhajajo poroke, rojstne dneve in zakonske predpise.
JOŽE REINSBERGER
VLADIMIR GAJST
osma
Novinar Večera Nikola Šoštarič je kot izrazit (ne)kiubaš po „uredniško11 preuredil članek o letošnjem državnem prvenstvu športnih plesalcev v standardnih plesih tako, da je od bistvenih stvari prispevka ostalo enako le ime pisca prvotnega članka. Pohvalo KUD ŠTUDENT in trenerju plesne sekcije pa je kar izpustil, čeprav so pari tega društva osvojili kar dve prvi mesti, saj mu novinarska etika ni dovoljevala hvaliti le en klub, ki pa niti ni KUD Jože Hermanko.
SLAVKO CIMERMAN
cenjeni uredniški odbor!
Pri reševanju prošenj za štipendije je komisija republiške izobraževalne skupnosti v Ljubljani naletela na velik problem: Jože Sirota (doma nekje na Goriškem) je zaprosil za štipendijo; njegov dohodek na člana družine znaša samo 3.300 ND. Živel družbeni dogovor!
jr. •	•*	--
NE RAZUMEMO, ZAKAJ NEKATERI MARIBORSKI NOVINARJI ŠE NE ZNAJO PREBRATI NAŠIH ZAKONOV IN JIH PRAVILNO OVREDNOTITI.
V TEM PRIMERU NE BI VIDELI NEVARNOSTI TAM, KJER JENI.
Moram priznati, da sc mi je Katedra v novi obleki zelo priljubila in upam, da no bom edini, ki bo z njo zadovoljen. Ker pa menim, da bi bila kritika ob prvi številki umestna, prosim, da jo nekdo prebere pred člani uredniškega odbora, da bodo tudi ti seznanjeni z njo.
Takoj v uvodu naj pozdravim likovno ureditev Katedre. Je zelo domiselna, le na prvi strani nisem mogel razbrati dokončno stavka make money \vitli .. .
Sestavek tov. Geriča, Med načeli in prakso, moram pohvaliti, kajti tovrstni sestavki seznanjajo študente o povezanosti in drugem sodelovanju z 10. Ne vem pa, če je vest, daje osnovan Klub istrskih študentov, pravilno locirana ravno na drugo stran.
Sestavka tov. Mikuža in dr. Volavška sta primerna in vam priporočam, da večkrat sodelujete s strokovnjaki mariborskega okrožja. S sestavkom tov. Janše o Skupnosti študentov se ne bi strinjal, ker so tukaj še nekateri elementi, ki govore drugače. No, o tem kdaj drugič.
ŽIVIO, ŽIVIO, ŽIVIO!!! Priznam, da sem toplo presenečen, ker ste se odločili za protest zoper SO Maribor. Potreba, da zamenjajo napise, je bila že zdlivnaj izražena, a seje ni nihče lotil. Upam, da bodo vsaj sedaj kaj storili, če ne, pa je treba lastnoročno razbiti to sramoto.
Tov. Kračun je dobro načel ekonomsko temo. Res, Katedra se spušča v globoko vodo, vendar z dobro barko. Prav tako pozdravljam sestavek Črvi nas žrejo tov. Vraničarja: menim le, da bi ga lahko še bolj ošilil in naperil proti neodgovornim.
O Substanci planiranja tov. Petroviča se da govoriti. Ne vem, ali je filozof, kajti branje njegovih sestavkov me spodbuja k mišljenju, da o drugih stvareh ne govorim.
Kje smo? Prav tako sem se vprašal sam, ko sem prebral istoimenski sestavek tov. Gerliča. Škoda je le, da ga niste uvrstili pred Črve, ker bi bila bolj povezana. Je pa dobra tematika.
Tema o univerzitetnem središču v Mariboru tov. Pivca je dober kazalec nekaterih problemov, s katerimi se srečujejo MVZ. Presenečen pa sem bil nad sestavkom tov. Vraničarja o upadanju slovenskih brucev. Presenečen, ker nisem vedel, da smo tako nizko, kajti po vsem videzu sodeč, se večina mladih odloči za študij. Noja, sicer bomo videli. Tov. Vraničarju priporočam, da piše daljše sestavke in jih zasoli s kakšnim kaktusom.
Branka Rudolfa poznam pa ga tudi vi menda; o njem ne bi pisal, on mora pristaviti svoj lonček;je pač kulturnik, po svoje.
Osma stran je dobra. Se posebej Manevri. O Papagajevem kljunu menim, da sodi v literarno prilogo (če jo boste ponovno izdajali), na pa v humor.
Tako. Želel sem vam dati svojo oceno vašega lista. Upam, da vsaj v nekaterih stvareh soglašate z mano; vsak začetek je težak, sam pa vam želim veliko delovne sreče in mnogo mnogo sestavkov, ostrih, a realnih.
S tovariškimi pozdravi.
Branko KOCBEK s
resno.
v
p.s.
V primeru, da dobim kakšen honorar, ga izpijte na moj račun.
Zopet smo enkrat presenečeni! Skoraj smo prepričani, da ne misliš
3. XI. 1971 jc komite OK ZMS poslal srednješolcem obvestila, da programski vodja Kluba mladih 5. XI. 1971 sklicuje posvetovanje, katerega namen jc seznaniti mladinske organizacije z možnostmi organiziranja prireditev in drugih dejavnosti v Klubu. Udeležili bi se ga naj predstavniki mariborskih srednjih šol. Bi se, pravimo, kajti mladinci so sicer prišli, a so dve uri zaman čakali na koga, ki bi jim razložil, kar je obetal naslov. Tudi „telefoniada" ni nič pomagala. „Je že šel tovariš, ki bi moral predavati." so ljubeznivo pojasnili na komiteju. „Vsak čas bo tam.“ Čeprav od komiteja do kluba ni pol ure, predavatelja ni bilo, zato so ponovno telefonirali. „Kar koj bo prišel," so zopet odgovorili s komiteja.
Mladi v Klubu pa so zaman čakali in razmišljali o tem, da slovenski pregovor kdor čaka, dočaka, vselej ne drži
%
na čelu prakse
(SCIENCE LYRIC I ICTION, PO DOMAČE: ZGODBA ZA MLADI IN STARE, KI SE ŠE NI ZGODILA, SE NE DOGAJA IN SE NE BO ZGODILA)
Na čelu Praktičnih soldatov je prusko marširal Funkcionar s številko in osebnim opisom temintem in pri vsakem koraku je pojasnjeval splošna načela in kritiziral prakso, vendar je bil najgloblje prepričan da s svojo enoto ne koraka po nepravilni in lažji poti, kakor seje sprva zdelo saj je v svojem čutečem srcu zares čutil, da se v praksi drži edinole praktične poti. Od prakse je bil njegov obraz praska pri praski, f unkcionar je čutil svojo in tujo krivdo in gotovo bi bilo dobro - načela in praktična soldateska se kajpak ujemata - , ko bi rezultate napredka pripisal vselej sebi, kritiziral pa bi praktično samo druge, ki so njegovi prijatelji. Kajti Praktični soldati sploh niso imeli več sovražnika, že ironični nasmeh kratkokrilih metuljčkov oziroma metuljčic jih je silno prizadel. Pa kaj bi tisto! V glavnem je proti njim bila le peščica ljudi in še za te se ni vedelo, ali sploh obstajajo. Naš poveljnik Funkcionar seveda ne bi bil poveljnik, če ne bi imel tako imenovane mandatne dobe, v kateri je bilo zanj bistveno: izvrševati naloge, koordinirati delo. Naprej, marš! je klical v množice in množice so res marširale, ne da bi vedele, kaj je dolžnost. Kdorkoli bi mislil drugače, bi ga imenovalii „lovca na funkcije" in „karierista" in uprizorili bi čudovit lov na čarovnice, predlagali iniciatorje množicam, jim jih tudi predali in „startna pozicija" bi bila takoj uničena. Kajti vsi takšni niso bili prečudoviti volonterji, ki bi si odtrgali del prostega časa in bi čutili dolžnost, dolžnost in še enkrat in tisočkrat dolžnost - še v sanjah je treba ponavljati: dolžnost, dolžnost' dolžnost ...	- v korist družbe. „Imeti funkcijo pomeni imeti dolž-
nost," si je mislil Funkcionar, jasno pa je, da je tem manj svobode, čini več je dolžnosti.
Ah, in še nekaj. Na čelu Praktičnih soldatov je bilo zelo težko biti Funkcionar. Človek ni imel več zasebnega življenja, življenje se je sedaj imenovalo „sedenjenasejah" - res nekoliko dolg izraz, nič ne de jn tudi človeku se ni več reklo človek, ampak „dolžnostorganizator." spet dolga beseda, kaj bi? , skratka, Funkcionar je dobival silno majhne nagrade, kljub temu daje čutil svojo vojsko Praktični soldati kot nekaj, kar je vsekakor podobno politični organizaciji. Med in'lačni? Prakso! To jc pravi odgovor. Koliko odrekanja!
Potcin je Funkcionar napravil prvi korak na tribuno in vsi so utihnili. Zakričal je glasno, da so ga vsi slišali: „BORBA MNENJ!" Toda množica jc molčala. Še besedičenja redkih, ki jih pa sploh ni bilo, ni bilo od nikoder slišati. In kakor v veseli muki je Funkcionar prikimal, češ saj gre za gibanje: „Strinjam se". Potem so vsi odšli v temno in praktično realnost, zakaj misel je bila prepovedana. Tu ni dileme!