MOHORJEV KOLEDAR 2O15 MOHORJEV KOLEDAR 2O15 Vsebina Kalendarij 2015 6 Prazniki v letu 2015 18 Astronomski dogodki v letu 2015 20 PREGLEDNI Koledarček za leto 2016 24 NARAVA Špela Habič ZNAMENITA STARA TISA V STRANAH POD NANOSOM MED LEGENDAMI IN STVARNOSTJO 25 Martin Knez, Tadej Slabe KRAŠKE ZNAČILNOSTI MOGOTE Felo Pérez (Viñales, Pinar del Rio, Kuba) 29 Marjana Lavrič »VEDNO ME JE VLEKLO V NARAVO« 36 Jože Strgar BOGASTVO JESENI 39 Peter Skoberne BIOTSKA RAZNOVRSTNOST IN TRAVNIKI 42 PO DOMOVINI IN SVETU Marjan Bradeško NEPOZABNE PODOBE SLOVENIJE V MINNESOTI, ZDA 46 Metka Dijkstra Murko ZAKAJ VEČ, KO PA JE MANJ TUDI DOVOLJ! 50 Micka Opetnik GLEDALIŠKO IN LUTKOVNO USTVARJANJE MED KOROŠKIMI SLOVENCI 55 ZGODOVINA Stane Granda TEŽKA BUTARA POLPRETEKLOSTI 59 Igor Grdina ZA BOŽJO IN STARO PRAVDO 64 Tomaž Ivešić OD SVETOVNE VOJNE K SVETOVNEMU MIRU 69 Janez Kajzer 23 SEKUND GROZE 74 Jože Maček OB 100-LETNICI PRVE SVETOVNE VOJNE 79 Sandi Sitar Tehnika gre v svetovno vojno 91 Alenka Puhar POMLADITEV IN PORDEČITEV RDEČEGA KRIŽA 96 Anton Velušček PRAZGODOVINSKA KOLIŠČA NA LJUBLJANSKEM BARJU 100 NAŠA DEDIŠČINA Marija Cvetek SO TUD MAT VČAS ZAPODVAL 104 Januška Gostenčnik O LEDINSKIH IMENIH 109 Matija Ogrin FRANČIŠKAN P. KONRAD BRANKA IN NJEGOVI BAROČNI ROKOPISI O SVETEM REŠNJEM TELESU 112 Matej Podstenšek NOVA CERKVENA LJUDSKA PESMARICA 117 Blaž Resman ŠENTJAKOBSKA CERKEV V LJUBLJANI 120 Marko Terseglav (NE)ZNANA REZIJA 126 Janez Turk GORSKE ROMARSKE CERKVE V OKOLICI ŽELEZNE KAPLE 132 Luka Vidmar MARIJA POMAGAJ, HRABRI VOJSKOVODJA IN TRI CESARICE: TRISTO LET OD DOKONČANJA CERKVE V LJUBLJANSKIH KRIŽANKAH 137 Andrej Vovko POTOPIS LJUDEVITA STIASNYJA O MOHORJANIH NA KAVKAZU 140 Zinka Zorko JEZIKOSLOVEC AVGUST PAVEL 144 MED NAMI Jože Bartolj OB 20. LIKOVNI KOLONIJI UMETNIKI ZA KARITAS 149 Maja Čampelj VLOGA TURISTIČNEGA VODNIKA PRI RAZVOJU TURISTIČNE DESTINACIJE 153 Jože Planinšek DOM SV. JOŽEF — STALNI MISIJON 157 Leon Marc FRANČIŠEK IN SLOVENCI 160 Leon Marc MOLITVENA URA ZA DOMOVINO 166 Anica Mikuš Kos OTROCI SE RAZLIKUJEJO — UPOŠTEVAJMO RAZLIČNOST PRI VZGOJI 172 Tanja Ozvatič KAJ DOLOČA NAŠE KOMUNICIRANJE 178 Robin Schweiger JEZUITSKO ZDRUŽENJE ZA BEGUNCE SLOVENIJE V SLUŽENJU LJUDEM NA POTI 183 Urša Valič in Tina Palaić DOSTOPNOST DO KULTURNE DEDIŠČINE RANLJIVIM SKUPINAM 187 Zvonka Pangerc Pahernik VSEŽIVLJENJSKO UČENJE — NUJA IN VELIKO VEČ KOT TO! 192 Jože Planinšek UTRIP ČASA IN CELJSKA MOHORJEVA DRUŽBA 196 NAŠI SODELAVCI – JUBILANTI Tone Gorjup MSGR. ALOJZ URAN 198 SPOMINJAMO SE Berta Golob JANEZ BITENC (1925–2005) 202 Tone Gorjup P. HUGO VODNIK (1715–1785) 204 Martin Grum MARIJA MAGDALENA PLEIWEIS (1815–1890) 208 Nada Praprotnik BALTHASAR HACQUET (1739 ali 1740–1815) 211 Damir Globočnik JOŽE BERÁNEK (1913–1945) 216 Anton Štrukelj ANTON STRLE (1915–2003) 220 LEPOSLOVJE Pavel P. Bratina POTOČJE 224 Borut Peršolja TAKO BLIZU, A TAKO DALEČ 227 Ivan Žigart STAREC IN OTROK 231 iz življenja treh mohorjevih družb Alenka Veber Celjska Mohorjeva družba 234 Karli Hren in Franc Kelih Celovška Mohorjeva družba 243 Marko Tavčar Goriška Mohorjeva družba 245 JANUAR – PROSINEC 1. Četrtek 2. Petek 3. Sobota 4. Nedelja 5. Ponedeljek 6. Torek 7. Sreda 8. Četrtek 9. Petek 10. Sobota 11. Nedelja 12. Ponedeljek 13. Torek 14. Sreda 15. Četrtek 16. Petek 17. Sobota 18. Nedelja 19. Ponedeljek 20. Torek 21. Sreda 22. Četrtek 23. Petek 24. Sobota 25. Nedelja 26. Ponedeljek 27. Torek 28. Sreda 29. Četrtek 30. Petek 31. Sobota MARIJA, BOŽJA MATI – Novo leto, d. p. d. Bazilij in Gregor, šk., c. uč. – mesec verskega tiska Ime Jezusovo; Genovefa, dev. 2. BOŽIČNA NEDELJA – Angela, red. Sir 24,1-4.8-12; Ef 1,3-6.15-18; Beseda je meso postala in se naselila med nami (Jn 1,1-18) Simeon, puš.; Milena, dev. GOSPODOVO RAZGLAŠENJE – Sveti trije Kralji: Gašper, Miha, Boltežar Rajmund, duh.; Lucijan, muč. Severin, op.; Erhard, šk. Julijan, muč.; Hadrijan, op. Gregor Niški, šk.; Viljem, šk. JEZUSOV KRST – Pavlin Oglejski, šk.; Teodozij, op. Iz 55,1-11; 1 Jn 5-9; Nebeški Oče razodene, da je Jezus njegov sin (Mr 1,7-11) Tatjana, muč.; Alfred, op. Veronika, dev.; Hilarij, šk. Oton (Odon), red.; Malahija, pr.; Feliks, duh. Pavel, puš.; Absalom, šk.; Mihej in Habakuk, pr. Marcel, pp.; Berard, muč. Anton (Zvonko), puš.; Rozalija, red. 2. NEDELJA MED LETOM – Marjeta Ogrska, red.; Jakob Hilarij, muč. 1 Sam 3,3-10.19; 1 Kor 6,13c-15a.17-20; Prva dva učenca govorita z Jezusom (Jn 1,35-42) Makarij, op.; Suzana, muč. Fabijan in Boštjan, muč. Neža (Agnes, Janja), muč. Vincencij (Vinko, Zmago), diak., muč.; Lavra, dev. Henrik, duh.; Pavel Korejski, muč. Frančišek Saleški, šk., c. uč.; Felicijan, šk. 3. NEDELJA MED LETOM, svetopisemska – Spreobrnjenje apostola Pavla Jon 3,1-5.10; 1 Kor 7,29-31; Spokorimo se in verujmo evangeliju (Mr 1,14-20) Timotej in Tit, šk. Angela Merici, ust. uršulink Tomaž Akvinski, c. uč.; Karel Veliki, kr. Valerij, šk.; Julijan Ubogi, spok. Martina, muč.; Hijacinta, dev. Janez Bosco, ust. salezijancev; Marcela, vd. Sonce stopi v znamenje Vodnarja 18. 1. ob 17. uri. Do konca meseca se dan podaljša za 57 minut. ob 5h 53m ob 10h 46m ob 14h 14m ob 5h 48m JANUAR FEBRUAR – PROSINEC – SVEČAN 1. Nedelja 2. Ponedeljek 3. Torek 4. Sreda 5. Četrtek 6. Petek 7. Sobota 8. Nedelja 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Nedelja 16. 17. 18. 19. 20. 21. 22. Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Nedelja 23. 24. 25. 26. 27. 28. Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 4. NEDELJA MED LETOM – Brigita Irska, op.; Sever, šk. 5 Mz 18,15-20; 1 Kor 7,32; Jezus uči, kakor kdor ima oblast (Mr 1,21-28) JEZUSOVO DAROVANJE – SVEČNICA Blaž, šk., muč.; Oskar, šk. ob 0h 09m Gilbert, red. ust.; Leon, muč. Agata, dev., muč.; Albuin, šk. Pavel, muč.; Doroteja, muč. Koleta (Nika), red.; Egidij, red. 5. NEDELJA MED LETOM – Hieronim, red. – Slovenski kulturni dan, d. p. d. Job 7,1-4.6-7; 1 Kor 9,16-19.22-23; Ozdravil je raznovrstne bolnike (Mr 1,29-39) Apolonija, muč.; Sabin, muč. Sholastika, red.; Alojzij Stepinac, muč. Lurška Mati Božja; Benedikt, men. – svetovni dan bolnikov ob 4h 50m Evlalija, muč.; Erna; Aleksij, šk. Jordan, red.; Kristina, vd. Valentin (Zdravko), muč.; Anton, red. 6. NEDELJA MED LETOM – Klavdij, red. 3 Mz 13,1-2.44-46; 1 Kor 10,31-11,1; Jezus ozdravi gobavca (Mr 1,40-45) Julijana, muč.; Onezim, šk. Silvin, šk.; Aleš, red. ust. – pust ++ PEPELNICA – Flavijan, šk.; Frančišek Clet, muč. ob 0h 47m Bonifacij, šk.; Konrad, red. + Leon Sicilski, šk.; Sadot, muč. Irena (Mira), dev.; Peter Damiani, šk. 1. POSTNA NEDELJA – Sedež apostola Petra 1 Mz 9,8-15; 1 Pt 3,18-22; Jezusa Satan skuša in angeli mu strežejo (Mr 1,12-15) Polikarp, šk., muč. Matija, ap.; Sergij, muč. ob 18h 14m Valburga, op.; Alojzij in Kalist, muč. Aleksander (Branko), šk.; Nestor, muč. + Gabrijel Žalostne Matere Božje, red.; Baldomir, spok. Ožbolt, šk.; Roman, op. – kvatre Legenda: ap. (apostol), ces. (cesar, cesarica), c. uč. (cerkveni učitelj), diak. (diakon), dev. (devica), d. p. (državni praznik), d. p. d. (dela prost dan), duh. (duhovnik), ev. (evangelist), km. (kmet), kn. (knez, kneginja), kr. (kralj, kraljica), l. (laik, laikinja), men. (menih), mis. (misijonar), mlad. (mladenič), muč. (mučenec, mučenka), n. (navadna), op. (opat, opatinja), pp. (papež), pr. (prerok), puš. (puščavnik), red. (redovnik, redovnica), red. ust. (redovni ustanovitelj, redovna ustanoviteljica), slov. (slovanska), soust. (soustanovitelj, soustanoviteljica), sp. (svetopisemski-a, mož žena), spok. (spokornik, spokornica), šk. (škof), ust. (ustanovitelj, ustanoviteljica), vd. (vdova). Sonce stopi v znamenje Rib 16. 2. ob 22. uri. Do konca meseca se dan podaljša za 1 uro 22 minut. JANUAR––SUŠEC MAREC PROSINEC 1. Nedelja 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Nedelja 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Nedelja 16. 17. 18. 19. 20. 21. 22. Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Nedelja 23. Ponedeljek 24. Torek 25. Sreda 26. Četrtek 27. Petek 28. Sobota 29. Nedelja 30. Ponedeljek 31. Torek 2. POSTNA NEDELJA – Albin (Zorko), šk. 1 Mz 22,1-2.9a.10-13.15-18; Rim 8,31b-34; Nebeški Oče razodene, da je Jezus njegov sin (Mr 9,2-10) Neža Praška, dev. Kunigunda, ces.; Marin, muč. Kazimir, kr.; Lucij, pp. Hadrijan, muč. ob 19h 05m + Fridolin (Miroslav), op.; Julijan, šk. Perpetua in Felicita, muč. 3. POSTNA NEDELJA – Janez od Boga, red. 2 Mz 20,1-17; 1 Kor 1,22-25; Podrite ta tempelj in v treh dneh ga bom postavil (Jn 2,13-25) Frančiška Rimska, red.; Vital, op. 40 mučencev; Makarij, šk. Benedikt, šk.; Marko in Aleš, muč. Justina, red.; Doroteja, muč. – gregorjevo ob 18h 48m + Kristina, dev., muč.; Patricija, muč. Matilda, kr.; Lazar Milanski, šk. 4. POSTNA NEDELJA, papeška – Klemen Dvořak, red. 2 Krn 36,14-16.19–23; Ef 2,4-10; Bog je poslal svojega Sina, da bi svet odrešil (Jn 3,14-21) Hilarij Oglejski, šk. Jerica (Jedrt), dev.; Patrik (Patricij), šk. Ciril Jeruzalemski, šk., c. uč.; Anzelm, šk. JOŽEF, JEZUSOV REDNIK – teden družine ob 10h 36m + Klavdija, muč.; Martin iz Brage Nikolaj iz Flüe; Serapion, muč. 5. POSTNA NEDELJA, TIHA – Lea, spok. Jer 31,31-34; Heb 5,7-9; Če seme umre, obrodi obilen sad (Jn 12,20-33) Rebeka, red.; Alfonz, šk. Katarina, red.; Romul, muč. GOSPODOVO OZNANJENJE – Rebeka, sp. žena Larisa (Lara), muč.; Ludgar, šk. ob 8h 43m + Rupert, šk.; Peregrin, red. Bojan (Vojan), kn.; Venturin, red. 6. POSTNA NEDELJA, CVETNA – Bertold, red. – prehod na poletni čas Iz 50,4-7; Flp 2,6-11; Trpljenje našega Gospoda Jezusa Kristusa (Mr 14,1 – 15,47) Amadej (Bogoljub); Janez Klimak Kornelija, muč.; Benjamin, muč.; Amos, pr. Sonce stopi v znamenje Ovna 20. 3. ob 24. uri. Začetek pomladi. Do konca meseca se dan podaljša za 1 uro 37 minut. APRIL JANUAR – MALI – PROSINEC TRAVEN 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. 8. 9. 10. 11. 12. 13. 14. 15. 16. 17. 18. 19. 20. 21. 22. 23. 24. 25. 26. 27. 28. 29. 30. Sreda Irena in Agapa, muč.; Tomaž, muč. Četrtek Veliki četrtek – Frančišek Pavelski, red. ust.; Teodozija, muč. Petek ++ Veliki petek – Sikst I., pp., muč.; Rihard, šk. ob 14h 05m Sobota Velika sobota – Izidor Seviljski, šk.; Benedikt, red. Nedelja VELIKA NOČ – Vincencij Ferrer, duh. Apd 10,34a.37-43; Kol 3,1-4; Potrebno je bilo, da je Kristus vstal od mrtvih (Jn 20,1-9) Ponedeljek VELIKONOČNI PONEDELJEK – d. p. d., Viljem, op. Torek Janez Krstnik de la Salle, duh. Sreda Julija, red.; Valter, op. Četrtek Hugo, šk.; Valtruda, red. Petek Ezekiel, pr.; Mihael, red. Sobota Stanislav, šk.; Gema (Biserka), red. Nedelja 2. VELIKONOČNA NEDELJA, BELA, Božjega usmiljenja – Zenon, šk. ob 5h 44m Apd 4,32-35; 1 Jn 5,1-6; Čez osem dni je prišel Jezus (Jn 20,19-31) Ponedeljek Ida, red.; Martin I., pp. Torek Lidvina, dev.; Valerijan, muč. Sreda Helena, kn.; Damijan, duh. Četrtek Bernardka Lurška, red.; Benedikt, spok. Petek Rudolf, muč.; Robert, op. ob 20h 57m Sobota Galdin, šk.; Evzebij, šk. Nedelja 3. VELIKONOČNA NEDELJA – Leon IX., pp. – teden molitve za duhovne poklice Apd 3,13-15; 1 Jn 2,1-5a; Kristus je moral trpeti in vstati od mrtvih (Lk 24,35-48) Ponedeljek Teotim, šk.; Bernika, muč. Torek Anzelm, šk., c. uč. Sreda Aleksandra, muč.; Hugo, op. Četrtek Jurij, muč.; Adalbert (Vojteh), šk. Petek Honorij, šk.; Fidelis, duh., muč. Sobota Marko, ev.; Makedonij, šk. ob 1h 55m Nedelja 4. VELIKONOČNA NEDELJA, duh. poklici – Dominik in Gregor, red. Apd 4,8-12; 1 Jn 3,1-2; Dobri pastir da življenje za svoje ovce (Jn 10,11-18) Ponedeljek Dan upora, d. p. d.; Hozana, dev. Torek Peter Chanel, duh., muč.; Ludvik, red. ust. Sreda Katarina, dev., c. uč. Četrtek Jožef Cottolengo, red. ust.; Pij V., pp. Sonce stopi v znamenje Bika 22. 4. ob 17. uri. Do konca meseca se dan podaljša za 1 uro 30 minut. JANUAR MAJ – VELIKI – PROSINEC TRAVEN 1. Petek 2. Sobota 3. Nedelja 4. Ponedeljek 5. Torek 6. Sreda 7. Četrtek 8. Petek 9. Sobota 10. Nedelja 11. Ponedeljek 12. Torek 13. Sreda 14. Četrtek 15. Petek 16. Sobota 17. Nedelja 18. Ponedeljek 19. Torek 20. Sreda 21. Četrtek 22. Petek 23. Sobota 24. Nedelja 25. Ponedeljek 26. Torek 27. Sreda 28. Četrtek 29. Petek 30. Sobota 31. Nedelja JOŽEF – Praznik dela, d. p. d. – začetek šmarnične pobožnosti Atanazij Veliki, šk., c. uč. – d. p. d. 5. VELIKONOČNA NEDELJA – Filip in Jakob, ap. Apd 9,26-31; 1 Jn 3,18-24; Kdor ostane v meni in jaz v njem, ta rodi obilo sadu (Jn 15,1-8) Florijan (Cvetko), muč.; Silvan, muč. ob 05h 42m Angel, muč.; Gotard, šk. Dominik Savio; Petrina, muč. Gizela, op.; Stanislav, šk. Bonifacij, pp.; Viktor (Zmago), muč. Pahomij, puš.; Izaija, pr. 6. VELIKONOČNA NEDELJA, nedelja turizma – Job, sp. mož Apd 10,25-26.34-35.44-48; 1 Jn 4,7-10; Kdor zares ljubi, da življenje za svoje prijatelje (Jn 15,9-17) Estela, muč. – prošnji dan ob 12h 36m Leopold, red.; Nerej in Ahilej, muč. – prošnji dan Fatimska Mati Božja; Marija Mazzarello, ust. HMP – prošnji dan GOSPODOV VNEBOHOD – Bonifacij, muč.; Justina, muč. Zofija (Sonja), muč.; Izidor, kmet – binkoštna devetdnevnica Janez Nepomuk, muč.; Marjeta Kortonska, red. 7. VELIKONOČNA – nedelja sredstev družbenega obveščanja – Jošt, puš. Apd 1,15-17.20-26; 1 Jn 4,11-16; Verniki naj bodo eno, kakor sta Oče in Sin eno (Jn 17,11b-19) Janez I., pp.; Erik, kr. ob 06h 13m Urban I., pp.; Peter Celestin, pp. Bernardin, duh.; Teodor, šk. Teobald, šk.; Krištof in mehiški muč. Julija, muč.; Marjeta, red. Renata, spok.; Socerb, muč. BINKOŠTI – Marija Pomočnica kristjanov Apd 2,1-11; Gal 5,16-25; Duh resnice vas bo vodil v vso resnico (Jn 15,26-27; 16,12-15) Marija Mati Cerkve – binkoštni ponedeljek; Gregor VII., pp. ob 19h 19m Filip Neri, duh.; Lambert, šk. Alojzij Grozde, muč.; Avguštin Cant., šk. Anton Julijan, muč.; Ignacij, šk. Maksim Emonski, šk.; Uršula, dev. Kancijan in oglejski muč. – kvatre SVETA TROJICA – Marijino obiskanje 5 Mz 4,32-34.39-40; Rim 8,14-17; Jezus naroči krščevati (Mt 28,16-20) Sonce stopi v znamenje Dvojčkov 23. 5. ob 15. uri. Do konca meseca se dan podaljša za 1 uro 9 minut. JANUAR JUNIJ – PROSINEC – ROŽNIK 1. 2. 3. 4. 5. 6. 7. Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Nedelja Justin, muč.; Simeon, men. – junijska pobožnost »vrtnic« ob 18h 19m Marcelin in Peter, muč.; Erazem, šk., muč. Karel Lwanga in ugandski muč.; Janez XXIII., pp. SvETO reŠnje telo in kri – Frančišek Caracciolo, red. ust. Bonifacij, šk.; Igor, kn. Norbert, šk.; Bertrand Oglejski, šk. 10. NEDELJA MED LETOM – Robert, op. 1 Mz 3,9-15; 2 Kor 4,13-5,1; Hudi duh bo premagan (Mr 3,20-35) 8. Ponedeljek Medard, šk.; Viljem, šk. – dan Primoža Trubarja, d. p. 9. Torek Primož in Felicijan, muč.; Efrem, diak. ob 17h 42m 10. Sreda Bogumil, šk.; Edvard, duh. 11. Četrtek Barnaba, ap.; Jolenta, op. 12. Petek SRCE JEZUSOVO – Eskil, muč.; Gašper Bertoni, duh. 13. Sobota Srce Marijino – Anton Padovanski, c. uč. 14. Nedelja 11. NEDELJA MED LETOM – Valerij in Rufin, muč.; Elizej, pr. Ezk 17,22-24; 2 Kor 5,6-10; Gorčično zrno zraste v veliko drevo (Mr 4,26-34) 15. Ponedeljek Vid, muč. ob 16h 05m 16. Torek Beno, šk.; Gvido, red. 17. Sreda Albert, duh.; Sancija, dev. 18. Četrtek Marko in Marcelijan, muč. 19. Petek Romuald, op.; Nazarij, šk. 20. Sobota Silverij, pp.; Florentina, dev. 21. Nedelja 12. NEDELJA MED LETOM – Alojzij Gonzaga (Vekoslav), red. Job 38,1.8-11; 2 Kor 5,14-17; Kristus je gospodar narave (Mr 4,35-41) 22. Ponedeljek Tomaž in Janez, muč.; Pavlin, šk. 23. Torek Jožef Cafasso, duh.; Agripina, muč. ob 13h 02m 24. Sreda Rojstvo Janeza Krstnika – kres 25. Četrtek Viljem (Vilko), op. – Dan državnosti, d. p. d. 26. Petek Vigilij (Stojan), šk.; Jožef Maria Escriva, ust. Opus Dei 27. Sobota Ema Krška, kn.; Ciril Aleksandrijski, šk., c. uč. 28. Nedelja 13. NEDELJA MED LETOM – Irenej (Hotimir), šk. Mdr 1,13-15; 2,23-24; 2 Kor 8,7.9.13-15; Jezus pokliče deklico nazaj v življenje (Mr 5,21-43) 29. Ponedeljek PETER IN PAVEL, ap. 30. Torek Prvi rimski mučenci; Ladislav Ogrski, kr. Sonce stopi v znamenje Raka 21. 6. ob 17. uri. Začetek poletja. Do 24. 6. se dan podaljša za 15 minut, do 30. 6. skrajša za 2 minuti. JANUAR JULIJ – MALI – PROSINEC SRPAN 1. Sreda 2. Četrtek 3. Petek 4. Sobota 5. Nedelja 6. Ponedeljek 7. Torek 8. Sreda 9. Četrtek 10. Petek 11. Sobota 12. Nedelja 13. Ponedeljek 14. Torek 15. Sreda 16. Četrtek 17. Petek 18. Sobota 19. Nedelja 20. Ponedeljek 21. Torek 22. Sreda 23. Četrtek 24. Petek 25. Sobota 26. Nedelja 27. Ponedeljek 28. Torek 29. Sreda 30. Četrtek 31. Petek Estera, sp. žena; Oliver, muč. ob 04h 20m Frančišek Regis, red.; Ptujskogorska Mati Božja Tomaž, ap.; Anatolij, šk. Urh (Uroš), šk.; Elizabeta, kr.; Ozej in Agej, pr. 14. NEDELJA MED LETOM, izseljenska – CIRIL IN METOD, slov. ap. Ezk 2,2-5; 2 Kor 7-10; Kristusa rojaki niso sprejeli (Mr 6,1-6) Marija Goretti, muč. Vilibald, šk.; Edilburga, op. ob 22h 24m Gregor Grassi, šk.; Prokopij, muč. Hadrijan III., pp.; Avguštin Zhao Rong in kitajski muč. Amalija, red.; Veronika, op. Benedikt, op.; Olga Kijevska, kn. 15. NEDELJA MED LETOM – Mohor in Fortunat, muč. Am 7,12-15; Ef 1,3-14; Jezus pošilja apostole (Mr 6,7-13) Henrik, kr.; Joel, pr. Kamil de Lellis, duh.; Božidar, šk. Bonaventura, šk.; Vladimir, kn. ob 03h 24m Karmelska Mati Božja (Karmen); Evstahij, šk. Aleksij (Aleš), spok.; Hedvika, kr. Friderik (Miroslav), šk.; Elij, muč. 16. NEDELJA MED LETOM – Arsenij Veliki, puš.; Justa, muč. Jer 23,1-6; Ef 2,13-18; Jezus skrbi za svoje ovce (Mr 6,30-34) Marjeta Antiohijska, muč.; Apolinarij, šk., muč. Lovrenc, c. uč.; Danijel (Danilo), pr.; Jeremija, pr. Marija Magdalena, sp. žena; Valter Brigita Švedska, red.; Peter in španski muč. ob 06h 04m Krištof, muč.; Šarbel Makhluf, duh. Jakob Starejši, ap.; Teja, muč. 17. NEDELJA MED LETOM, Krištofova – Joahim in Ana, starši Device Marije 2 Kr 4,42-44; Ef 4,1-6; Kristus daje za vse kruha v obilju (Jn 6,1-15) Gorazd in drugi učenci Cirila in Metoda Viktor I., pp.; Samson (Samo), šk. Marta, Lazarjeva sestra; Olaf, kr. Peter Krizolog, šk.; Rufin, muč. ob 12h 43m Ignacij Lojolski, ust. jezuitov Sonce stopi v znamenje Leva 21. 7. ob 0. uri. Do konca meseca se dan skrajša za 50 minut. AVGUST JANUAR – VELIKI – PROSINEC SRPAN 1. Sobota 2. Nedelja 3. Ponedeljek 4. Torek 5. Sreda 6. Četrtek 7. Petek 8. Sobota 9. Nedelja 10. Ponedeljek 11. Torek 12. Sreda 13. Četrtek 14. Petek 15. Sobota 16. Nedelja 17. Ponedeljek 18. Torek 19. Sreda 20. Četrtek 21. Petek 22. Sobota 23. Nedelja 24. Ponedeljek 25. Torek 26. Sreda 27. Četrtek 28. Petek 29. Sobota 30. Nedelja 31. Ponedeljek Alfonz Ligvorij, šk., c. uč.; Tomaž, šk. 18. NEDELJA MED LETOM – Porcijunkula; Evzebij 2 Mz 16,2-4.12-15; Ef 4,17.20-24; Jezus hrani našo vero (Jn 6,24-35) Lidija, sp. žena; Gamaliel, sp. mož Janez Vianney, duh.; Tertulin, muč. Marija Snežna (Nives); Ožbolt, muč. Jezusova spremenitev na gori – Just Španski ob 04h 03m Kajetan, duh.; Sikst II., pp. Dominik, ust. dominikancev 19. NEDELJA MED LETOM – Terezija Benedikta (Edith Stein), red. 1 Kr 19,4-8; Ef 4,30-5,2; Živeti moremo le v moči Jezusovega kruha (Jn 6,41-51) Lovrenc, diak., muč. Klara (Jasna), dev.; Suzana, muč. Ivana Šantalska, red.; Lelija, dev. Hipolit in Poncijan, muč.; Gertruda, op. ob 16h 53m Maksimilijan Kolbe, muč.; Evzebij, duh. MARIJINO vnebovzetje (Veliki šmaren) – d. p. d. 20. NEDELJA MED LETOM – Rok, spok.; Štefan Ogrski, kr. Prg 9,1-6; Ef 5,15-20; Jezus nam daje sam sebe v hrano (Jn 6,51-58) Beatrika, dev.; Hijacint, red. – združitev prekmurskih Slovencev, d. p. Helena (Alenka), ces.; Manes, red. Janez Eudes, duh.; Timotej, muč. Bernard, op., c. uč.; Samuel, pr. Zdenko, šk.; Pij X., pp. ob 21h 31m Devica Marija Kraljica; Sigfrid (Zmago), šk. 21. NEDELJA MED LETOM – Roza iz Lime, dev. Joz 24,1-2a.15-17.18b; Ef 5,21-32; Kristus ima besede večnega življenja (Jn 6,60-69) Jernej (Natanael), ap.; Emilija, red. Ludvik, kr.; Patricija, dev.; Jožef, duh.; Mirijan, red. Tarzicij, muč.; Hadrijan, muč. Monika, mati sv. Avguština; Amadej, šk. Avguštin, šk., c. uč.; Hermes, muč. ob 20h 35m Mučeništvo Janeza Krstnika; Sabina, muč. 22. NEDELJA MED LETOM – Feliks (Srečko), muč.; Gavdencija, muč. 5 Mz 4,1-2.6-8; Jak 1,17-18.21b-22.27; Božje zapovedi niso človeške zapovedi (Mr 7,1-8.14-15.21-23) Pavlin, šk. Sonce stopi v znamenje Device 21. 8. ob 5. uri. Do konca meseca se dan skrajša za 1 uro 27 minut. JANUAR – PROSINEC SEPTEMBER – KIMAVEC 1. 2. 3. 4. 5. 6. Torek Sreda Četrtek Petek Sobota Nedelja 7. Ponedeljek 8. Torek 9. Sreda 10. Četrtek 11. Petek 12. Sobota 13. Nedelja 14. Ponedeljek 15. Torek 16. Sreda 17. Četrtek 18. Petek 19. Sobota 20. Nedelja 21. Ponedeljek 22. Torek 23. Sreda 24. Četrtek 25. Petek 26. Sobota 27. Nedelja 28. Ponedeljek 29. Torek 30. Sreda Egidij (Tilen), op.; Verena, dev.; Jozue, sp. mož: Brezjanska Mati Božja Marjeta, dev.; Ingrid, red. Gregor Veliki, pp., c. uč.; Raisa, muč. Rozalija (Zalka), dev.; Irma, dev. ob 11h 54m Mati Terezija, red.; Viktorin, muč. 23. NEDELJA MED LETOM, angelska – Zaharija, pr. Iz 35.4-7a; Jak 2,1-5; Jezus pomaga bolnikom (Mr 7,31-37) Regina, muč.; Marko križevčan, muč. Rojstvo Device Marije (Mali šmaren); Serafina, red. Peter Klaver, red.; Friderik Ozanam, duh. Nikolaj Tolentinski, spok.; Ines, muč. Helga, spok.; Bonaventura, red. Marijino ime; Tacijan (Tihomil), muč. 24. NEDELJA MED LETOM – Janez Zlatousti, šk., c. uč.; Tobija, sp. mož ob 8h 41m Iz 50,5-9a; Jak 2,14-18; Verujemo v Kristusovo božanstvo, čeprav mora trpeti (Mr 8,27-35) POVIŠANJE SVETEGA KRIŽA Žalostna Mati Božja (Dolores); Melita, muč. – vrnitev Primorske, d. p. Kornelij in Ciprijan, muč.; Ljudmila, kn. Robert Bellarmin, šk., c. uč.; Lambert, muč. Jožef Kupertinski, duh.; Irena, muč. Januarij, šk., muč.; Teodor Angleški, šk. 25. NEDELJA MED LETOM, svetniški kandidati – Andrej Kim in korejski muč.; Evstahij, šk. Mdr 2,12.17-20; Jak 3,16-4,3; Jezusov učenec je drugim služabnik (Mr 9,30-37) Matej, ev.; Jona, pr. ob 10h 59m Mavricij, muč.; Tomaž Vilanovski, šk. Pij iz Pietrelcine, duh.; Krištof in mehiški dečki, muč. Anton Martin Slomšek, šk.; Rupert, šk. Sergij, men.; Nikolaj, kmet Kozma in Damijan, muč.; Terezija, red. – kvatre 26. NEDELJA MED LETOM, Slomškova – Vincencij Pavelski, ust. lazaristov 4 Mz 11,25-29; Jak 5,1-6; Sprejemajmo vse, ki niso proti nam (Mr 9,38-43.45.47-48) Venčeslav, muč.; Lovrenc Ruiz in japosnki muč. ob 04h 50m Mihael, Gabrijel, Rafael, nadangeli Hieronim, duh., c. uč.; Gregorij, šk. Sonce stopi v znamenje Tehtnice 23. 9. ob 21. uri. Začetek jeseni. Do konca meseca se dan skrajša za 1 uro 32 minut. OKTOBER JANUAR ––PROSINEC VINOTOK 1. Četrtek Terezija Deteta Jezusa, dev.; Emanuel, šk. – oktobrska rožnovenska pobožnost 2. Petek Angeli varuhi; Modest, muč. 3. Sobota Gerard, op.; Evald, muč. ob 23h 06m 4. Nedelja 27. NEDELJA MED LETOM, rožnovenska – Frančišek Asiški, red. ust. 1 Mz 2,18-24; Heb 2,9-11; Kar je Bog združil, naj človek ne loči (Mr 10,2-16) 5. Ponedeljek Marija Favstina, red. – teden za življenje 6. Torek Bruno, ust. kartuzijanov; Renato, šk. 7. Sreda Rožnovenska Mati Božja; Sergij, muč. 8. Četrtek Pelagija, spok.; Benedikta, muč. 9. Petek Abraham in Sara, sp. očak in žena; Dionizij, šk., muč. 10. Sobota Florencij, muč.; Danilo (Danijel), muč. 11. Nedelja 28. NEDELJA MED LETOM – Filip, diak.; Bruno Kölnski, šk. Mdr 7,7-11; Heb 4,12-13; Če Jezus kliče, se moramo vsemu odreči (Mr 10,17-30) 12. Ponedeljek Maksimiljan Celjski, muč. ob 02h 06m 13. Torek Koloman, muč.; Edvard, kr. 14. Sreda Kalist I., pp., muč.; Silvan, muč. 15. Četrtek Terezija Avilska, c. uč.; Evtimij, men. 16. Petek Marjeta, red.; Jadviga (Hedvika), kn. 17. Sobota Ignacij Antiohijski, šk., muč.; Florencij, šk. 18. Nedelja 29. NEDELJA MED LETOM, misijonska – Luka, ev. Iz 53,10-11; Heb 4,14-16; Božji Sin je postal človek, da bi dal življenje za nas (Mr 10,35-45) 19. Ponedeljek Pavel od Križa, duh.; Izak in kanadski muč. ob 22h 31m 20. Torek Irena (Mira), muč.; Vendelin, op. 21. Sreda Uršula, muč.; Celina, mati 22. Četrtek Janez Pavel II., pp.; Marija Saloma, sp. žena 23. Petek Janez Kapistran, duh.; Roman, šk. 24. Sobota Anton M. Klaret, šk.; Senoh, men. 25. Nedelja 30. NEDELJA MED LETOM, žegnanjska – Darinka (Darija), muč. – prehod na zimski čas Jer 31,7-9; Heb 5,1-6; Slepi prosi Jezusa, da bi spregledal (Mr 10,46-52) 26. Ponedeljek Lucijan, muč. ob 13h 05m 27. Torek Sabina Avilska, muč.; Frumencij, šk. 28. Sreda Simon in Juda Tadej, ap.; Štefan, men. 29. Četrtek Ermelinda, dev.; Mihael Rua, red. 30. Petek Marcel, muč.; German, šk. 31. Sobota Volbenk (Bolfenk), šk. – Dan reformacije, d. p. d. Sonce stopi v znamenje Škorpijona 26. 10. ob 0. uri. Do konca meseca se dan skrajša za 1 uro 33 minut. JANUAR – PROSINEC NOVEMBER – LISTOPAD 1. Nedelja VSI SVETI – d. p. d. Raz 7,2-4.9-14; 1 Jn 3,1-3; Veliko je plačilo v nebesih (Mt 5,1-12a) 2. Ponedeljek SPOMIN VERNIH RAJNIH 3. Torek Viktorin Ptujski, šk.; Just Tržaški, muč. 4. Sreda Karel Boromejski, šk.; Emerik, kr. 5. Četrtek Zaharija in Elizabeta, starši Janeza Krstnika 6. Petek Lenart (Narte), op.; Monald, red. 7. Sobota Ernest, op.; Engelbert, šk. 8. Nedelja 32. NEDELJA MED LETOM, zahvalna – Bogomir, šk. 1 Kr 17,10-16; Heb 9,24-28; Uboga vdova je dala več kot vsi (Mr 12,38-44) 9. Ponedeljek Posvetitev lateranske bazilike; Teodor (Darko), muč. 10. Torek Leon Veliki, pp.; Andrej Avellino, duh. 11. Sreda Martin, šk.; Bartolomej, op. 12. Četrtek Jozafat, šk.; Emilijan (Milan), spok. 13. Petek Stanislav Kostka, red.; Bric, šk. 14. Sobota Nikolaj Tavelić, muč.; Lovrenc Irski, šk. 15. Nedelja 33. NEDELJA MED LETOM – Albert Veliki, šk.; Leopold (Polde), kn. Dan 12,1-3; Heb 10,11-14.18; Ob sodbi bo Kristus zbral vse svoje zveste (Mr 13,24-32) 16. Ponedeljek Marjeta, kr.; Jedrt, dev. – teden zaporov 17. Torek Elizabeta Ogrska, red.; Hilda, op. 18. Sreda Posvetitev bazilik sv. Petra in Pavla; Karolina, muč. 19. Četrtek Matilda, red.; Abdija, pr. 20. Petek Edmund, kr.; Gelazij pp. 21. Sobota Darovanje Device Marije; Maver Poreški, šk. 22. Nedelja KRISTUS KRALJ – Cecilija (Cilka), muč. Dan 7,13-14; Raz 1,5-8; Kristus spričuje, da je res Kralj (Jn 18,33b-37) 23. Ponedeljek Klemen I., pp., muč. – dan Rudolfa Maistra, d. p. – teden karitas 24. Torek Andrej Dung in vietnamski muč. 25. Sreda Katarina Sinajska, muč.; Mojzes, muč. 26. Četrtek Valerijan Oglejski, šk.; Silvo, op. 27. Petek Virgil in Modest, šk.; Marija s čudodelno svetinjo 28. Sobota Katarina Labouré, red.; Berta 29. Nedelja 1. ADVENTNA NEDELJA – Saturnin, muč.; Radogost, šk. Jer 33,14-16; 1 Tes 3,12-4,2; Naše odrešenje je blizu (Lk 21,25-28.34-36) 30. Ponedeljek Andrej, ap. ob 13h 24m ob 18h 47m ob 7h 27m ob 23h 44m Sonce stopi v znamenje Strelca 24. 11. ob 18. uri. Do konca meseca se dan skrajša za 1 uro 10 minut. DECEMBER JANUAR – – PROSINEC GRUDEN 1. Torek 2. Sreda 3. Četrtek 4. Petek 5. Sobota 6. Nedelja 7. Ponedeljek 8. Torek 9. Sreda 10. Četrtek 11. Petek 12. Sobota 13. Nedelja 14. Ponedeljek 15. Torek 16. Sreda 17. Četrtek 18. Petek 19. Sobota 20. Nedelja 21. Ponedeljek 22. Torek 23. Sreda 24. Četrtek 25. Petek 26. Sobota 27. Nedelja 28. Ponedeljek 29. Torek 30. Sreda 31. Četrtek Eligij, šk.; Marija Klementina, muč.; Nahum, pr. Natalija, muč.; Bibijana (Vivijana), muč. Frančišek Ksaver, red.; Sofonija, pr. Janez Damaščan, duh.; Barbara, muč. Saba (Savo), op.; Krispina, muč. 2. ADVENTNA NEDELJA – Nikolaj (Miklavž), šk. Bar 5,1-9; Flp 1,4-6.8-11; Vsi bodo deležni zveličanja (Lk 3,1-6) Ambrož, šk. BREZMADEŽNO SPOČETJE DEVICE MARIJE Bernard Jezusov, red.; Valerija, muč. Judita, sp. žena; Loretska Mati Božja Damaz I., pp.; Sabin, šk. Amalija (Malka), muč.; Devica Marija iz Guadalupe 3. ADVENTNA NEDELJA – Lucija, dev.; Otilija (Tilka), op. Sof 3,14-18a; Flp 4,4-7; Pripravimo se na odrešenje (Lk 3,10-18) Janez od Križa, c. uč. Krizina in Antonija, muč.; Kristina (Tinca), dev. – božična devetdnevnica Albina, muč.; David, kr. Lazar iz Betanije; Hijacint, red. Gacijan, šk.; Teotim, muč. Urban, pp.; Anastazij, pp. – kvatre 4. ADVENTNA NEDELJA – Evgen, muč.; Zeno, muč. Mih 5,14; Heb 10,5-10; Odrešenik pride k nam (Lk 1,39-45) Peter Kanizij, duh. Frančiška Cabrini, red. ust. Janez Kancij, duh.; Ivo, šk. Sveti večer – Adam in Eva Božič – GOSPODOVO ROJSTVO, d. p. d. Štefan, diak. – Dan samostojnosti in enotnosti, d. p. d. SVETA DRUŽINA – Janez, ev. 1 Sam 1,20-22.24-28; 1 Jn 3,1-2.21-24; Dvanajstletni Jezus med učitelji (Lk 2,41-52) Nedolžni otroci Tomaž Becket, šk.; David, kr. Vincencija, red. ust.; Feliks, pp. Silvester (Silvo), pp.; Melanija, op. ob 08h 40m ob 11h 29m ob 16h 14m ob 12h 11m Sonce stopi v znamenje Kozoroga 22. 12. ob 7. uri. Začetek zime. Do 26. 12. se dan skrajša za 17 minut, do 31. 12. podaljša za 2 minute. PRAZNIKI V PRAZNIKI VLETU LETU2009 2015 Državni prazniki novo leto – 1. januar Prešernov dan – kulturni praznik – 8. februar dan upora proti okupatorju – 27. april praznik dela – 1. maj (dva prosta dneva) dan državnosti – 25. junij dan spomina na mrtve – 1. november dan samostojnosti – 26. december Državni prazniki, ki niso dela prosti: dan Primoža Trubarja – 8. 6.; združitev prekmurskih Slovencev z matičnim narodom – 17. 8.; vrnitev Primorske k matični domovini – 15. 9.; dan Rudolfa Maistra – 23. 11. Verski prazniki 18 Zapovedani katoliški prazniki (poleg nedelj): telovo (Sveto Rešnje telo) – 4. junij veliki šmaren (Marijino vnebovzetje) – 15. avgust vsi sveti – 1. november božič – 25. december Slovesni katoliški prazniki: 1. 1. novo leto; 6. 1. sv. Trije kralji; 2. 2. svečnica; 19. 3. sv. Jožef; 25. 3. Gospodovo oznanjenje; 6. 4. velikonočni ponedeljek; 14. 5. vnebohod; 29. 6. sv. Peter in Pavel; 8. 9. mali šmaren; 8. 12. Brezmadežna; 26. 12. sv. Štefan. Premakljivi katoliški prazniki: 18. 2. pepelnica; 5. 4. velika noč; 14. 5. vnebohod; 24. 5. binkošti; 31. 5. Sveta Trojica; 4. 6. te­lo­vo; 18. 10. misijonska nedelja; 25. 10. žegnanjska nedelja; 8. 11. zahvalna nedelja; 22. 11. nedelja Kristusa Kralja; 29. 11 – 1. adventna nedelja. Verski prazniki, ki so (poleg nedelj) dela prosti: velikonočni ponedeljek – 6. april; Marijino vnebo­vze­t­je – 15. avgust; dan reformacije – 31. oktober; božič – 25. december Prazniki po pravoslavnem koledarju: 7. 1. božič; 14. 1. novo leto 2015; 12. 4. velika noč; 21. 5. vnebohod; 31. 5. binkošti; 28. 8. Marijino vnebovzetje. Ivan Mohar Prazniki po judovskem koledarju: 4. 4. do 11. 4. pasha; 24. 5. praz­nik tednov; 14. 9. novo leto (5776); 23. 9. praznik sprave; 28. 9. šotorski praznik; 7. 12. praznik luči. Prazniki po muslimanskem koledarju: 15. 10. novo leto, 1. moharam 1437; 18. 6. do 11. 7. postni mesec ramadan; 18. 7. id-ul-fitr (bajram), prvi šaval; 25. 8. gor­ban, 10. zul-ka-da. Prazniki v sosednjih državah AVSTRIJA: novo leto (1. 1.), sv. Trije kralji (6. 1.), velikonočni ponedeljek (6. 4.), 1. maj, vnebohod (14. 5.), binkoštni ponedeljek (25. 5.), Sveto Rešnje telo (4. 6.), Marijino vnebovzetje (15. 8.), dan zastave (26. 10.), vsi sveti (1. 11), Brezmadežna (8. 12.), božič in štefanovo (25. in 26. 12.). Deželni patroni v Avstriji: sv. Klemen (15. 3. – Dunaj), sv. Jožef ­(19. 3­ . – Koroška, Štajerska, Tirolska), sv. Gebhard (27. 8. – Predarlska), sv. Rupert (24. 9. – Salzburška), sv. Martin (11. 11. – Gradiščanska), sv. Leopold (15. 11. – Nižja in Gornja Avstrija); v nekaterih deželah so ti dnevi tudi dela prosti. ITALIJA: novo leto (1. 1.), sv. Trije kralji (6. 1.), velikonočni ponedeljek (6. 4.), državni praznik Italije (25. 4.), 1. maj, dan republike (2. 6.), Mariji­no vnebovzetje (15. 8.), vsi sveti (1. 11.), Brezma­dežna (8. 12.), božič in štefanovo (25. in 26. 12.). – V Trstu dela prost praznik mučenca Justa (3. 11.), praznik sv. Andreja v Gorici (30. 11.) je delavnik. MADŽARSKA: novo leto (1. 1.), državni praznik (15. 3.), velikonočni ponedeljek (6. 4.), 1. maj, binkošti (24. 5.), binkoštni ponedeljek (25. 5.), sveti Štefan (20. 8.), državni praznik (23. 10.), vsi sveti (1. 11.), božič in štefanovo (25. in 26. 12.). HRVAŠKA: novo leto (1. 1.), sv. Trije kralji (6. 1.), velikonočni ponedeljek (6. 4.), 1. maj, dan anti­ fašističnega boja (22. 6.), dan državnosti (25. 6.), dan domovinske zahvale (5. 8.), Marijino vnebo­ vzetje (15. 8.), dan neodvisnosti (8. 10.), vsi sveti (1. 11.), božič, štefanovo (25., 26. 12.). 19 Astronomski dogodki v letu 2015 Astronomski dogodki v letu 2015 20 Mrki V letu 2015 sta dva Sončeva in dva Lunina mrka. 20. marec 2015 – popolni Sončev mrk je viden v ozki črti, ki teče čez severni Atlantik. S kop­nega bo popolna faza mrka vidna le na Ferskih otokih in z otočja Svalbard. Kot delni mrk je viden iz Islandije, Evrope, severne Afrike in severne Azije. Pri nas je mrk viden kot delni. Luna bo ob največji fazi mrka ob 10. uri in 46 minut po srednjeevropskem času zakrila okoli 70 odstotkov Sončevega premera. 4. april 2015 – popolni Lunin mrk je viden iz Azije, Avstralije, Tihega oceana in Severne ter Južne Amerike. Pri nas mrk ni viden. 13. september 2015 – delni Sončev mrk je viden iz južne Afrike, južnega dela Indijskega oceana in Antarktike. Ob največji fazi mrka bo Luna zakrila 79 odstotkov Sončevega premera. Pri nas mrk ni viden. 28. september 2015 – popolni Lunin mrk je viden iz vzhodnega dela Tihega oceana, obeh Amerik, Evrope, Afrike in zahodne Azije. Pri nas je mrk viden. Začetek delne faze mrka je ob 3:07 po srednjeevropskem polet­ nem času (SEPČ), začetek popolne faze ob 4:11, sredina mrka je ob 4:47, konec popolne faze je ob 5:23 in konec delne faze mrka ob 6:27. Letni časi Začetek pomladi – spomladansko enakonočje (ekvinokcij): 20. marca ob 23. uri in 45 minut. Začetek poletja – poletni Sončev obrat (solsticij): 21. junija ob 18. uri in 38 minut. Začetek jeseni – jesensko enakonočje (ekvinokcij): 23. septembra ob 10. uri in 20 minut. Začetek zime – zimski Sončev obrat (solsticij): 22. decembra ob 5. uri in 48 minut. Meteorski roji v letu 2015 Vsako jasno noč lahko občasno na nebu vidimo utrinke ali meteorje. To so drobcena prašna zrnca, ki med letom po Osončju zaidejo v Zemljino atmosfero. Ob trenju z zrakom se segrejejo in izparijo. Tej svetli sledi, ki jo puščajo za seboj, pravimo meteor. Ponavadi lahko vidimo od 5 do 10 meteorjev na uro. Ob določenih datumih v letu pa Zemlja prečka gostejše predele prašnih delcev, ki so jih za sabo pustili kometi. Takrat se število meteor­jev močno poveča. Pravimo, da je aktiven meteor­ski roj. Vsi meteorji istega roja priletijo iz določenega predela neba, ki mu rečemo radiant. 4. januarja je maksimum aktivnosti meteorskega roja Kvadrantidov z radiantom v ozvezdju Volar. Ob maksimumu je v povprečju 120 utrinkov na uro. 5. maja je maksimum aktivnosti meteorskega roja Eta Aquaridov z radiantom v ozvezdju Vodnar. Ob maksimumu je v povprečju 65 utrinkov na uro. 12. avgusta je maksimum aktivnosti meteorskega roja Perzeidov z radiantom v ozvezdju Perzej. Ob mak­ simumu je v povprečju 100 utrinkov na uro. 21. oktobra je maksimum aktivnosti meteorskega roja Orionidov z radiantom v ozvezdju Orion. Ob mak­ simumu je v povprečju 25 utrinkov na uro. 17. novembra je maksimum aktivnosti meteorskega roja Leonidov z radiantom v ozvezdju Lev. Ob maksimumu je v povprečju 15 utrinkov na uro. 13. decembra je maksimum aktivnosti meteorskega roja Geminidov z radiantom v ozvezdju Dvojčka. Ob maksimumu je v povprečju 120 utrinkov na uro. Vidnost planetov MERKUR Merkur je Soncu najbližji planet, oddaljen le 57,9 milijona kilometrov. Obhod okoli Sonca zaključi v 88 dneh. Okoli svoje osi se zavrti v 58,7 dneva, kar pomeni, da je dan na Merkurju dolg kar dve tretjini njegovega leta. Po svoji velikosti in masi je Merkur bolj podoben Luni kot Zemlji. Njegov premer je le 4880 kilometrov. Ubežna hitrost z njegovega površja je 4,3 kilometra na sekundo in je premajhen, da bi mogel obdržati omembe vredno atmosfero. Okoli Merkurja ne kroži nobena luna. Opazovanje: Ker je Merkur bližje Soncu kot Zemlja, je na našem nebu vedno navidezno zelo blizu Sonca. Bojan Kambič Občasno ga lahko vidimo s prostimi očmi, vendar ga veliko težje opazimo kot ostale planete. Največji navidezni odmik od Sonca, ki ga lahko doseže, je 27,7 stopinje, zato planeta nikoli ne moremo videti sredi noči. Opazujemo ga lahko zjutraj nad vzhodnim obzorjem, ko vzhaja pred Soncem ali zvečer nad zahodnim obzorjem, ko zahaja za njim. Vidnost Merkurja v letu 2015: V letu 2015 bomo lahko Merkur opazovali zjutraj (pred vzhodom Sonca) nad vzhodnim obzorjem v dneh okoli 24. februarja (27 stopinj od Sonca), 24. junija (22 stopinj od Sonca) in 16. oktobra (18 stopinj od Sonca). Zvečer (po zahodu Sonca) bomo lahko planet opazovali nad zahodnim obzorjem v dneh okoli 14. januarja (19 stopinj od Sonca), 7. maja (21 stopinj od Sonca), 4. septembra (27 stopinj od Sonca) in 29. decembra (20 stopinj od Sonca). VENERA Venera je drugi planet v našem Osončju. Od Sonca je povprečno oddaljena 108,2 milijona kilometrov, za pot okoli njega pa potrebuje 224,7 dneva. Planet se zelo počasi vrti okoli svoje osi. Za en obrat potrebuje kar 243 dni, kar pomeni, da je Venerin dan celo nekoliko daljši od njenega leta. Venera je po masi in velikosti na moč podobna Zemlji. Njena masa znaša približno štiri petine mase Zemlje, njen premer pa je le malo manjši od Zemljinega – 12.100 kilometrov. Planet obdaja gosta in nepredirna atmosfera. Venera nima svojega naravnega satelita. Opazovanje: Tudi Venera je bližje Soncu kot Zemlja, zato jo lahko opazujemo le zjutraj ali zvečer. Ko vzhaja pred Soncem, jo najdemo nad vzhodnim obzorjem jutranjega neba. Takrat jo imenujemo Danica. Kadar pa zahaja za Soncem, jo lahko vidimo nad zahodnim večernim obzorjem, in ji rečemo Večernica. Venera nam podobno kot Luna kaže mene od krajca do polne Venere. Na nebu je prav gotovo ne moremo zgrešiti, saj je za Luno in Soncem najsvetlejše nebesno telo. Vidnost Venere v letu 2015: Venera je prvo polovico leta Večernica in je vidna na večernem nebu takoj po zaidu Sonca. 6. junija doseže največji navidezni odmik 45 stopinj vzhodno od Sonca. Po tem datumu se začne Soncu navidezno približevati in pride 16. avgusta v spod­ njo konjunkcijo, ko je med Soncem in Zemljo in nekaj časa ni vidna. Za tem se pojavi na jutranjem nebu kot Danica in že 26. oktobra doseže največji navidezni odmik 46 stopinj zahodno od Sonca. Kot Danico jo lahko opazujemo vse do konca leta. MARS Mars je četrti planet po vrsti. Njegova povprečna oddaljenost od Sonca je 228 milijonov kilometrov, obkroži pa ga v 687 dneh, kar je le malo manj od dveh zemeljskih let. Mars se okoli svoje osi zavrti v približno enakem času kot Zemlja – njegov dan traja 24 ur in 37 minut. Skoraj za polovico je manjši od Zemlje, njegov premer je 6790 kilometrov. Ubežna hitrost na njem je nizka in zaradi tega ima planet redko atmosfero, sestavljeno v glavnem iz ogljikovega dioksida. Mars obkrožata dva majhna satelita, Fobos in Deimos. Opazovanje: Mars je v ugodni legi za opazovanje približno vsaki dve leti. Na nebu sveti s svojo značilno rdečeoranžno barvo, ki so jo že stari narodi povezovali s krvjo, planet sam pa z bogom vojne. S srednjevelikim amaterskim teleskopom lahko na Marsu vidimo nekaj značilnih površinskih tvorb: severno in južno polarno kapico ter velika temnejša in svetlejša oranžna področja, ki se z Marsovimi letnimi časi spreminjajo. Vidnost Marsa v letu 2015: Mars v letu 2015 ni v ugod­ni legi za opazovanje. Prvo polovico leta je bolj ali manj večerni planet, po konjunkciji s Soncem 16. avgusta pa se pojavi na jutranjem nebu, kjer vztraja vse do konca leta. Sredi januarja ga najdemo v ozvezdju Vodnar. V začetku februarja se preseli v Ribi, v začetku aprila pa je v ozvezdju Ovna. V začetku maja vstopi v ozvezdje Bika, po katerem potuje vse začetka julija, ko se preseli v Dvojčka. Na meji z ozvezdjem Raka dočaka konjunkcijo s Soncem. V začetku septembra je v Levu, ki ga prepotuje do začetka novembra, ko vstopi v Devico. Tu ga najdemo ob koncu leta. JUPITER Jupiter je peti po vrsti in največji planet v našem Osonč­ju. Njegova masa je večja kot masa vseh ostalih planetov 21 Astronomski dogodki v letu 2015 22 skupaj. Je velikanska krogla, v katero bi stlačili kar 1330 Zemelj! Od Sonca je povprečno oddaljen 778,3 milijona kilometrov, za en obhod okoli njega pa potrebuje 11,86 leta. Dan na Jupitru traja le 9,8 ure. Ker se planet izredno hitro vrti okoli svoje osi in ker ima majhno povprečno gostoto, je močno sploščen. Premer Jupitra vzdolž ekvatorja je 143.000 kilometrov, premer čez pola pa le 134.000 kilometrov. Danes poznamo že 67 Jupitrovih satelitov, od katerih so štirje (Jo, Evropa, Ganimed in Kalisto) vidni že z manjšimi amaterskimi teleskopi. Opazovanje: Jupiter je več mesecev v letu v ugodni legi za opazovanje. Na nočnem nebu je zelo svetlo nebes­no telo; po siju ga prekaša le Venera in občasno Mars. Z amaterskimi teleskopi vidimo Jupitra kot rumeno ploščico, ki jo prepredajo temnejši pasovi. V manjših teleskopih opazimo dva izrazita pasova, po enega na vsaki strani planetovega ekvatorja. Z boljšimi teleskopi vidimo več pasov, opazimo pa lahko tudi druge atmosferske tvorbe, ki se stalno spreminjajo, saj ima planet zelo razgibano in nemirno atmosfero. Vidnost Jupitra v letu 2015: Jupiter je v začetku leta že v ugodni legi za opazovanje, saj je 7. februarja v opoziciji s Soncem. Okoli tega datuma nam je najbliže in je viden vso noč. Najdemo ga v ozvezdju Lev. V ugodni legi za opazovanje je vse do maja in začetka junija, ko je viden le še prvo polovico noči. Julija in avgusta je le še večerni panet in zahaja kmalu za Soncem. 27. avgusta pride v konjunkcijo s Soncem in nekaj časa ni viden, saj se skriva daleč za Soncem v njegovi svet­lobi. Na jutranjem nebu se pojavi konec septembra. Oktobra je jutranji planet, novembra je viden drugo polovico noči, od decembra dalje pa je spet v vse ugodnejši legi za opazovanje. Jupiter je na začetku leta v ozvezdju Lev. V začetku februarja se preseli v Raka, kjer vztraja vse do začetka junija, ko se preseli nazaj v Leva, kjer ostane vse do konca leta. SATURN Saturn je šesti po vrsti in drugi največji planet v našem Osončju. Vanj bi lahko stlačili 744 Zemelj. Od Sonca je povprečno oddaljen 1,427 milijarde kilometrov, obkroži pa ga v 29,46 leta. Tudi Saturn je plinasti velikan, ki se hitro vrti okoli svoje osi. Za en zasuk potrebuje le 10 ur in 12 minut. Zaradi tega in zaradi majhne povprečne gostote je močno sploščen. Njegov ekvatorski premer je 120.700 kilometrov, premer čez pola pa je znatno manjši – 108.000 kilometrov. Saturn je najbolj znan po čudovitih kolobarjih, ki ga obdajajo. Trenutno je znanih 62 satelitov, ki krožijo okoli njega. Največji med njimi je Titan. Opazovanje: Saturn je vsako leto nekaj mesecev v ugodni legi za opazovanje. Že manjši teleskop pokaže enega najlepših prizorov, kar jih ponuja nebo – planet je obdan z velikim in svetlim kolobarjem. Saturna vidimo kot rumenkasto ploščico, ki je prepredena z vzporednimi temnejšimi pasovi. Le redko lahko opazimo še druge atmosferske tvorbe, saj je planet manjši in mnogo bolj oddaljen od nas kot Jupiter. Vidnost Saturna v letu 2015: Saturn je v začetku leta jutranji planet. Najdemo ga v ozvezdju Tehtnica. Z vsakim dnem vzhaja vedno prej in je od sredine marca viden vso drugo polovico noči. V najugodnejši legi za opazovanje je od aprila do junija, saj je 23. maja v opoziciji s Soncem, ko nam je najbliže. Od sredine julija je viden prvo polovico noči, od avgusta do novembra pa je le še večerni planet, ki zahaja kmalu za Soncem. V konjunkciji s Soncem je 30. novembra, ko nekaj časa ni viden. Konec leta se pojavi na jutranjem nebu. Saturn se vse leto sprehaja med Tehtnico in Škorpijonom. Do sredine januarja je v ozvezdju Tehtnice, potem pa se do sredine maja preseli v Škorpijona, ko se ponovno vrne v Tehtnico. Tu vztraja vse do sredine oktobra, po tem pa se preseli nazaj v Škorpijona, kjer ga najdemo ob koncu leta. URAN Uran je sedmi planet po vrsti in prvi, ki smo ga odkrili v modernih časih. Je na meji vidljivosti s prostimi očmi, zato ga stari narodi niso poznali. Leta 1781 ga je s teleskopom povsem po naključju odkril William Herschel, ko je risal zvezdno karto. Tudi Uran sodi med plinaste planete velikane, čeprav je mnogo manjši od Jupitra in Saturna. Njegov ekvatorski premer je 51.800 kilomet­ rov, premer čez pola pa 49.000 kilometrov. Od Sonca je povprečno oddaljen 2,87 milijarde kilometrov, za pot okoli njega pa potrebuje kar 84 let. Dan na Uranu traja 18 ur. Danes je znanih 27 Uranovih lun. Opazovanje: Uran je na meji vidnosti s prostimi očmi, lahko pa ga vidimo že v manjših teleskopih. Vendar pa je zaradi velike oddaljenosti njegov navidezni premer zelo majhen. Zato je v amaterskih teleskopih videti kot majhna zelenkasta ploščica, na njem pa ne moremo videti nobenih atmosferskih podrobnosti. Vidnost Urana v letu 2015: Uran je v začetku leta viden prvo polovico noči na zahodnem delu neba. Februarja in marca je le še večerni planet, ki zahaja kmalu za Soncem. 7. aprila je v konjunkciji s Soncem in nekaj časa ni viden. Maja se pojavi na jutranjem nebu in je jutranji planet vse do julija. Avgusta je viden drugo polovico noči nad vzhodnim obzorjem, septembra pa že praktično vso noč, saj prihaja v opozicijo s Soncem, ki jo doseže 12. oktobra. V tednih okoli opozicije je v najugodnejši legi za opazovanje. Vse do konca leta je viden vso prvo polovico noči. Uran se vse leto zadržuje v ozvezdju Ribi na meji z ozvezdjem Kit. NEPTUN Neptun je osmi planet po vrsti. Astronomi so ga odkrili leta 1846. Na moč je podoben Uranu in tudi njega uvrščamo med plinaste planete velikane. Njegov ekvatorski premer je 49.500 kilomet­rov, premer čez pola pa je 47.400 kilometrov. Od Sonca je povprečno oddaljen kar 4,5 milijarde kilometrov, za en obhod pa potrebuje kar 164,8 leta. Okoli svoje osi se zavrti v 19,2 ure. Danes je znanih 14 Neptunovih satelitov. Največji med njimi je Triton, ki je večji od naše Lune. Opazovanje: Neptun je tudi v največjih amaterskih teleskopih komaj kaj večji od zvezd. Vidimo ga kot majhno, enakomerno modrikasto ploščico, na njegovi površini pa ne moremo videti prav nobenih podrobnosti. Vidnost Neptuna v letu 2015: Neptun je 26. februarja v konjunkciji s Soncem, zato v začetku leta ni v ugodni legi za opazovanje. Na jutranjem nebu se pojavi šele sredi maja. 1. septembra je v opoziciji s Soncem in je v tednih okoli tega datuma viden vso noč. Na večernem nebu ostane viden vse do konca leta. Neptun se vse leto zadržuje v ozvezdju Vodnarja. Če hočemo planet najti med zvezdami, potrebujemo dobro zvezdno karto in koordinate planeta. 23 PREGLEDNI KOLEDARČEK ZA LETO 2016 FEBRUAR 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 1 2 3 4 5 6 7 P 4 11 T 5 12 S 6 13 Č 7 14 P 1 8 15 S 2 9 16 N 3 10 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 2 3 4 5 6 7 1 8 P 4 11 T 5 12 S 6 13 Č 7 14 P 1 8 15 S 2 9 16 N 3 10 17 18 19 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 31 3 P 4 T 5 S 6 Č 7 P S 1 8 N 2 9 17 18 19 20 21 22 23 24 P T S Č P S N 24 JANUAR 1 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 APRIL JULIJ O K TO B E R 10 11 12 13 14 15 16 dela prosti dnevi /31 25 26 27 28 29 30 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 21 22 29 7 14 21 23 1 8 15 22 24 2 9 16 23 25 3 10 17 24 26 4 11 18 25 27 5 12 19 26 28 6 13 20 27 MA J 16 17 18 19 20 21 22 20 21 22 23 24 25 26 27 28 29 30 15 16 17 18 19 20 21 5 12 19 22 29 6 13 20 23 30 7 14 21 24 31 1 8 15 22 25 2 9 16 23 26 3 10 17 24 27 4 11 18 25 28 26 27 28 29 30 21 28 5 12 19 22 29 6 13 20 23 30 7 14 21 24 1 8 15 22 25 2 9 16 23 26 3 10 17 24 27 4 11 18 25 26 27 28 29 30 31 /30 /31 23 24 25 26 27 28 29 NOVEMBER 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 13 14 15 16 17 18 19 20 1 2 3 4 5 6 7 8 9 10 11 12 JUNIJ 13 14 15 16 17 18 19 28 29 30 31 9 10 11 12 13 14 15 AVG U S T 8 9 10 11 12 13 14 MAREC SEPTEMBER DECEMBER slovesni prazniki in pomembni liturgični dnevi NARAVA Špela Habič ZNAMENITA STARA TISA V STRANAH POD NANOSOM MED LEGENDAMI IN STVARNOSTJO Drevesa zavzemajo posebno mesto v človekovem pojmovanju naravnega okolja. Ljudje so se naučili uporabljati tako rekoč vse dele dreves že v časih, ko so bili odvisni od sposobnosti preživetja v naravi. Ob osvajanju novih ozemelj, krčenju gozdov zaradi kmetovanja in z razvojem obrtniških znanj in spret­ nosti so uporabno vrednost različnih vrst dreves še dopolnjevali. Tudi hišna drevesa so na domačijah sadili predvsem zaradi njihove vsestranske uporab­ nosti. Mnogo koristnega znanja je z odmikom od narave in razvojem drugih tehnologij žal že izginilo v pozabo. A tudi današnji človek mnogokrat vede ali nevede uporablja drevesa, njihove dele, plodove in sadeže ter snovi, pridobljene iz njih. Ne nazadnje drevesa morda bolj kot katera koli druga skupina ži­ vih organizmov soustvarjajo vse štiri primarne ele­ mente sveta: zemljo, zrak, vodo in ogenj. Drevesa zavzemajo posebno mesto tudi v človeko­ vem duhovnem življenju. Po dolgoživosti daleč preka­ šajo človeka in s povezovanjem več rodov prenašajo starodavna sporočila. Drevo, ki je trdno zakoreninjeno v zemljo in s svojo krošnjo sega visoko v nebo, pred­ stavlja os sveta, vez med življenjem in smrtjo. Različ­ nim vrstam dreves so ljudje v davnini pripisovali raz­ lične vloge in pomene, povezane s kulti, verovanjem, duhovi, obredi in običaji. Vsakdo ima zato globoko v sebi shranjen prvobiten odnos do drevesa, ki se ga bolj ali manj zaveda in ga neguje. Bodisi v lastnem doživljanju narave bodisi v navadah in običajih, ki so ponekod še živi ali pa jih na novo oživljamo. V slovenskem prostoru se mnogoplastno dojema­ nje dreves zrcali v ohranjanju drevesne dediščine kot ene izmed zvrsti naravnih vrednot. Naravovarstveni strokovnjaki pri vrednotenju dreves upoštevajo več kriterijev. Najpomembnejši in najpogosteje uporab­ ljen je debelina drevesa. Pri tem je treba upoštevati drevesno vrsto, saj se nekatere vrste odebelijo bolj, npr. lipa, domači kostanj ali hrast dob, druge, kot so črni gaber, breza ali jerebika, pa precej manj. Najdebelejši drevesi v Sloveniji sta Gašperjev do­ mači kostanj v Močilnem pri Radečah in Najevska lipa (lipovec) na Ludranskem vrhu nad Črno na Ko­ roškem, vsako z obsegom krepko preko 10 m. Prav lipe in domači kostanji prednjačijo po debelini, saj je med tridesetimi najdebelejšimi drevesi pri nas kar 19 lip in lipovcev, devet kostanjev ter po ena bela vrba in platana. Na Pohorju raste najvišje drevo v Sloveniji. To je Sgermova smreka, ki se pne 62 m v višino. Velja celo za eno najvišjih dreves v Srednji Evropi. Za primer­ javo povejmo, da obseg debla te smreke znaša »le« dobre tri metre in pol. Zaradi intenzivne rasti v vi­ šino, ki so jo spodbujala okoliška drevesa v gozdu, je drevo torej kljub izjemni višini zelo vitko v pri­ merjavi z orjaki, ki rastejo na prostem in se širijo predvsem v debelino. Debelina in višina sta merljivi, objektivno ugo­ tovljivi lastnosti drevesa. Nekoliko drugače je s sta­ rostjo dreves. V zmernem podnebnem pasu, kjer se izmenjujejo letni časi, je starost dreves mogoče dokaj natančno ugotavljati s štetjem letnic. Seveda je v ta namen treba drevo posekati. V primeru zavarovane drevesne dediščine ta metoda torej ne pride v poštev. Najpogosteje o starosti dreves sklepamo na podlagi 25 26 Najbližji sosed in varuh drevesa Jože Posega ob tisi Foto Špela Habič ljudskih pričevanj in pisnih virov, če obstajajo, ali pa njihovo starost ocenjujemo na podlagi dimen­ zij, zdravstvenega stanja ter pogojev, v katerih raste posamezno drevo. Prav skrivnostna starost drevesa je v primeru Stare tise v Stranah v bližini Razdrtega jedro naše zgodbe. Velik sloves znamenite tise v majhni vasici Strane pod Nanosom je že pred stoletjem in več segal daleč. Po legendi naj bi bila stara 1600 let, pod drevesom, ki raste ob cerkvenem obzidju sredi vasi, pa naj bi pridigal sv. Hieronim. Znano je, da ta svetnik živel do leta 420 po Kr. Domnevna starost legendarne tise in življenje svetnika časovno sovpadata. Po­ vsem mogoče je tudi, da so starodavne poti vodile tudi mimo vodnega izvira tik pod drevesom, ki je danes speljan v korito za napajanje živine. Morda je bil prav ta izvir pomemben za odločitev prvih prišle­ kov, da se nastanijo na kamnitih, kraških pobočjih mogočnega Nanosa. Po ljudskem pričevanju sta se na poti v Rim pod stransko tiso v 9. stoletju ustavila in pridigala tudi brata iz Soluna sv. Ciril in Metod. Tise so zaradi dolgoživosti, velike moči obnavlja­ nja in uporabnosti častili že od nekdaj. Stari Grki in Rimljani so tiso povezovali s smrtjo. Pri Keltih, ki so zelo častili drevesa, je pomenila pogrebno drevo. Nasprotno je bila za kristjane simbol večnega življe­ nja. Ponekod je tisa pomenila zaščito pred uroki in čarovništvom, zato so jo sadili ob hišah, cerkvah in na pokopališčih. Les tise je lepo obarvan, trden in zelo prožen, zato je zelo uporaben. Pred izumom smodnika so ga uporabljali za izdelavo vojaških ščitov, kopij in lokov. Iz njega so izdelovali najboljše pohištvo in mnoge druge uporabne in okrasne izdelke. Ker je zlasti na Britanskem otočju tis primanjkovalo, so les že v srednjem veku uvažali iz raznih delov Evrope, npr. Karpatov, Pirenejev in Alp — verjetno tudi iz naših krajev. V naravi človeka je, da redkejše stvari bolj ceni. In tise gotovo sodijo med redkejša drevesa pri nas. Debele tise so še posebej redke. Prav to je bil, poleg slovesa o njeni starosti, gotovo eden izmed razlogov, da se je leta 1860 na dolgo pot iz Ljubljane do Stran z vozom in peš odpravil pogledat jo tudi eden vodil­ nih naravoslovcev svojega časa na Kranjskem Karel Dežman. S seboj je vzel vse potrebno za natančno izmero drevesa. V prispevku O zelo starem tisinem drevesu na Kranjskem, objavljenem v nemščini leta 1862, je navedel natančne rezultate meritev in opis drevesa. Drevo se mu ni zdelo posebej veličastno. Njegov obseg je meril 8’ 9’’ dunajskih mer ali 2765 mm. Iz obsega preračunani premer je dal 2’ 9’’ 2’’’ dunajskih mer ali 880 mm. S temi merami je drevo prekosilo domnevno 2000 let staro najdebelejšo tiso na Moravskem (danes del Republike Češke), o ka­ terem je nekaj let prej na srečanju naravoslovcev na Dunaju poročal prof. Kolenati. Ocenjevanje starosti dreves na način, da drevesa ne poškodujemo, je težavno in nehvaležno. Karel Dež­ man je o starosti tise v Stranah sklepal na podlagi koščka lesa neke druge tise, na katerem je izmeril povprečno širino branike — letnega prirastka dre­ vesa. Polmer debla stranske tise je delil s povprečnim letnim prirastkom. Na podlagi rezultata 952 let in odličnega poznavanja vseh naravnih znamenitosti je Staro tiso v Stranah razglasil za »brez dvoma naj­ starejše drevo na Kranjskem«. O takratnem odlič­ nem slovesu tega drevesa priča tudi podatek, da so ga bogati tržaški trgovci želeli odkupiti in prepeljati na Dunaj. Vendar ponosni domačini niso nasedli ponujenemu denarju. Prispevek o častitljivi najstarejši tisi na Kranjskem izpod peresa vsestranskega gozdarja in krasoslovca Vilijema Puticka je izšel leta 1907 v časopisu za goz­ darstvo in lovstvo na Dunaju. Putick je drevo po­ drobno premeril in ga, nasprotno kot predhodnik, opisal kot veličastno. Starost drevesa je ocenil na 1250 do 1340 let. Tudi on se je pri tem oprl na pri­ rastke tis, posekanih v bližini. V njegovem času so bila pobočja Nanosa nad Stranami še kamnita in gola, zaradi česar so bile posamezne tise, ki se jih je živina izogibala, dobro opazne. Putick je tudi v stranski tisi videl ostanek nekdanjih mogočnih goz­ dov, ki so bili izkrčeni predvsem zaradi nenasitnih potreb bližnjih obmorskih mest. Le nekaj let zatem se je Stari tisi in legendi o sv. Hieronimu posvetil duhovnik in plodoviti pisec Viktor Steska. Bil je izvrsten poznavalec cerkvene umetnosti in je med drugim leta 1927 v zbirki Mo­ horjeve knjižnice objavil pregled slovenskega sli­ karstva. Legendo o pridiganju sv. Hieronima je Steska navedel kot »spomina vredno« predvsem v povezavi s tedanjim odprtjem »Hieronimove knjiž­ nice« v splitskem arheološkem muzeju, kjer naj bi skušali zbrati vse o življenju in delu tega svetnika. Tako Steska omenja tudi pet cerkva na Kranjskem, ki so posvečene sv. Hieronimu, med njimi cerkvico na Nanosu. Starost tise je ocenil na 1000–1600 let ob tem pa podvomil, da bi legenda slonela na zgo­ dovinskih dejstvih, sklepal je, da gre za domnevo. Tudi gozdarski inženir in naravovarstvenik An­ ton Šivic, ki velja za enega najplodovitejših gozdar­ skih piscev, je pisal o stari tisi v Stranah. V Šumar­ skem listu, ki je izhajal v Zagrebu, je leta 1923 objavil tudi fotografijo tise z množico vaščanov pod njo. Nasploh je bila v Stranah navada, da so se vaščani ob različnih priložnostih slikali pod tiso. Šivic je v svojih prispevkih povzel zgodnejše predstavitve dre­ vesa, zlasti Dežmanovo in Putickovo, lastne ocene njegove starosti pa ni podal. Je pa v prispevku, ki je leta 1948 izšel v Proteusu, pripomnil, da bi bilo ko­ ristno ugotoviti, katerega spola je drevo. Tise so namreč dvodomna drevesa, kar pomeni, da nekateri osebki nosijo samo moške cvetove, drugi pa samo ženske. Spomladi so ob cvetenju opazna pred­ vsem moška socvetja, iz katerih se v vetru usipajo veliki oblaki cvetnega prahu. Jeseni pa lažje prepo­ znamo ženske tise po majhnih, a lepo opaznih rde­ čih jagodah. Za razliko od večine iglavcev, ki imajo storže, so plodovi tise sestavljeni iz enega semena, ki ga obdaja mesnat živo rdeč ovoj. Prav ta ovoj je tudi edini, za človeka nestrupeni del drevesa — vse drugo, vključno s semenom, je namreč strupeno. Šivic je kot eden izmed pobudnikov varstva na­ rave na slovenskem pripomogel k temu, da je bila leta 1951 stranska tisa — za katero so med tem ugo­ tovili, da je moškega spola — skupaj s solčavsko tiso med prvimi zavarovanimi naravnimi spomeniki v Sloveniji. Pomembnejši kot formalno zavarovanje je bil zaščitniški odnos vaščanov do njihovega po­ sebnega drevesa. Še danes pripovedujejo o tem, da so nekoč, ko je zagorela bližnja hiša, najprej gasili in ubranili drevo in šele potem vse drugo. Prispevki zgodnejših avtorjev so se vtisnili v spomin biologu in jamarju Francetu Hribarju, ki je 27 28 med drugim deloval tudi na postojnskem Inštitutu za raziskovanje krasa. Ob stoletnici prve, Dežma­ nove meritve drevesa je leta 1960 tiso v Stranah po­ novno izmeril in izračunal, koliko je prirasla v sto letih. Dežman je v svojem prispevku navedel tudi mesto meritve na deblu — 3 čevlje nad tlemi. Ta podatek je ključen za izračun priraščanja drevesa na podlagi ponovljenih meritev. Izmerjeni obseg je znašal 356 cm. Za razliko od Dežmana in Puticka, ki sta se pri oceni starosti naslanjala na prirastke drugih tis, je imel Hribar torej možnost izračunati priraščanje drevesa, katerega starost je ocenjeval. Izračunani povprečni letni prirastek je bil skoraj trikrat večji od prirastkov, ki sta jih upoštevala predhodnika. Ocenjena starost po Hribarju je bila zato občutno nižja: 450–500 let. Rezultat ga ni presenetil, saj je drevo dobro osončeno. Ker je pod njim izvir, ima na razpolago tudi dovolj vode. Seveda drevo skozi svoje življenjsko obdobje ne prirašča enakomerno. Vendar je v primeru, ko ni na razpolago boljših po­ datkov, povsem sprejemljivo enak povprečni prira­ stek upoštevati za celotno debelino debla. Tako domačini kot strokovnjaki rast stare tise v Stranah spremljajo še naprej. Leta 2010 je minilo 150 let po Dežmanovi meritvi, in to je bila prilož­ nost za ponovno izmero tise. Opravljena je bila na istem mestu kot prejšnja. Drevo, ki ima sicer že votlo deblo, a zelo lepo razvito in košato krošnjo, meri v obsegu 415 cm. Njegov povprečni letni pri­ rastek je bil v zadnjih petdesetih letih občutno ve­ čji v primerjavi z obdobjem 1860–1960 in znaša 1,88 mm na leto. Z upoštevanjem predhodnih meritev in ocen zgodnejših avtorjev je bila starost Stare tise v Stranah ocenjena na 500–590 let, kar se sklada s Hribarjevo oceno. Ob tej priložnosti pa je častitljivo in med domačini globoko cenjeno drevo dobilo še posebno priznanje. Notranjski muzej Postojna, ki deluje v okviru Zavoda Znanje, je skupaj z Zavodom za gozdove Slovenije in Zavodom RS za varstvo narave izdal knjigo s pona­ tisi vseh znanih arhivskih prispevkov o tisi: Tisa v Stranah pod Nanosom: legende, skrivnosti odkritja. Objavljeni so tudi izvirni prispevki sodobnih avtor­ jev, ki poglobljeno na različnih strokovnih podro­ čjih povezujejo to izjemno drevo, njegovo življenje in ljudi, ki so tiso občudovali in varovali. Ne glede na mnenja strokovnjakov so domačini prepričani, da je legenda o sv. Hieronimu, ki je pred davnimi stoletji pridigal pod tiso, resnična. Zares je ni mogoče zanikati. Morda je bilo že v času pokri­ stjanjevanja na mestu, kjer izvira studenec, poseben kraj, morda celo pogansko svetišče. Znanih je veliko primerov, ko so krščanska svetišča zrasla na mestih nekdanjih poganskih svetih krajev. Pogosto so lju­ dje na takih krajih sadili ali pa ohranili tam rastoča drevesa. Znani so tudi primeri, ko so domačini na posebnih mestih, ki jih je označevalo drevo, po nje­ govem odmrtju zasadili novo, nadomestno drevo. Resnična zgodba stare tise v Stranah bo vedno ostala skrivnost, in prav je tako. Pomembno je, da se je globoko usidrala v srca prebivalcev Stran, ki jo varujejo, se pod njo srečujejo, preživljajo vesele do­ godke in slovesnosti, vsakogar pa drevo pospremi tudi k zadnjemu počitku. Stare tise v Stranah ni težko najti. S široko kroš­ njo senči dostop do cerkve sv. Križa sredi vasi. Do­ mačini obiskovalcem z veseljem in obilo ponosa pripovedujejo o tem posebnem drevesu. Dandanes skozi Strane poteka tudi romarska Jakobova pot, ki povezuje kraje s cerkvami, posvečenimi sv. Jakobu: Studeno v Pudguri in Štjak v Vipavskih brdih. V Stranah je tudi eno izmed izhodišč planinskih poti na Nanos. Pot vas bo vodila mimo cerkve sv. Brica, če boste z Nanosove Pleše nadaljevali proti Vipav­ ski dolini, pa si lahko ogledate še cerkvico sv. Hie­ ronima na Nanosu. (mag. Špela Habič, Zavod za gozdove, Območna enota Postojna) Martin Knez, Tadej Slabe KRAŠKE ZNAČILNOSTI MOGOTE Felo Pérez (Vinales, Pinar del Rio, Kuba) Provinca Pinar del Rio, ki predstavlja najzahodnejši del tako otoka Kuba kot arhipelaga države Kuba, se razteza na več kot 8800 km2 in šteje več kot 592.000 prebivalcev. Ob­ močje, kjer smo raziskovali kras, leži na kraškem polju Vinales, v pokrajini med gorovjem Sierra de los Organos in hribi Pizarras del Sur. Eden izmed najbolj izstopajočih tropskih kraških pojavov v gorovju Sierra de los Organos so za Kubo značilni kopasti osamelci, tamkaj imenovani mogote. Kraški relief z mogotami na zahodnem delu Kube je odraz značilnosti kamnine, preteklega tektonskega delovanja in značilnega zakrasevanja. Zahodni del Kube in položaj Mogote Kraško polje Viñales, levo kraški osamelec mogota Felo Pérez Eden od kraških osamelcev, Mogota 29 Višji vzpetini v regiji Viñales sta gora Sierra La Guasasa z višino 441 m in mogota El Mogote del Valle z višino 402 m. Mogota Felo Pérez, ki smo jo podrobno pro­ učili, leži v dolini Viñales nekaj deset metrov stran od območja stika skrilavega glinovca in kremeno­ vega peščenjaka geološke formacije San Cayetano, ki tvori višavje Alturas de Pizarras del Sur južno od raziskovane mogote. Dolina Viñales in njena okolica sta bili leta 1978 razglašeni za nacionalni spomenik ter leta 1999 uvr­ ščeni na Unescov seznam svetovne dediščine. Po­ leg kulturne vrednosti jo odlikujejo tudi številne naravne danosti. 30 Palmov gozd na krasu doline Viñales Umetnost v dolini Vinales Tukaj najdemo tri različne vrste gozda: zimzeleni gozd v gorskih vrtačah, pollistopadni na nekarbo­ natni podlagi in mogotsko gozdno vegetacijo, ki po­ kriva vrhove in strme stene tovrstnih reliefnih oblik. Najbolj opazne vrste vegetacije v narodnem parku vključujejo posebno vrsto palme Microcycas calocoma, ki velja za živi fosil in izvira iz obdobja krede, ceibón (Bambocopsis cubensis), rastlino, značilno za mogote, t. i. aligatorski hrast iz rodu Ekhmaniensis, ter vrsto pritlikave palme (Gaussia princeps). Geološke značilnosti regije viñales Pogosti geološki litostratigrafski enoti v regiji Viñales sta formaciji Jagua in Guasasa. Formacijo Jagua sestavljajo črni mikritni apnenci ter glinasti in laporni skrilavci s številnimi makro­ fosili (amoniti). Formacija Guasasa sestoji iz mikrit­ nega apnenca, peščenjakov in leč roženca. Apnenec je pogosto laminiran. Kamnino, ki gradi mogoto Felo Pérez, uvrščamo v člen Tumbadero, zgornjejurski in spodnjekredni člen formacije Guasasa, ki jo sestavljajo predvsem mikritni apnenci z vložki temnega kremena. Površinski kraški pojavi v dolini viñales V tropskih pogojih, kjer so padavine in vplivi bio­ kemičnih procesov zelo izraziti, so kraške škraplje ena izmed najznačilnejših reliefnih oblik. Vrtače in udornice tod niso pogost pojav, saj dno doline pokrivajo debele plasti peščeno-glina­ stih prsti, so pa pogoste na blažjih pobočjih mogot, ki jih obdajajo. Polja so velika od enega do več deset kvadratnih kilometrov, zanje pa sta značilna ravno dolinsko dno in izjemno rodovitna prst terra rossa. Speleološke značilnosti v regiji viñales Dolina Viñales ni znana le po značilno kraških re­ liefnih oblikah, pač pa tudi po jamah, od katerih nekatere sodijo med največje v državi. Jame je v splošnem izoblikovala alohtona voda, ki priteka z okoliških nekraških vzpetin. Velikost podzemnih rečnih strug nakazuje, da je bila vodna gladina med nastankom višja, kot je danes. Razvoj fluvialnih kvartarnih sistemov je tesno povezan z ni­ hanji morske gladine med poledenitvenimi obdob­ji, ko so se spremenili profili površinskih vodotokov. Zaradi obdobij izrazitejših in pogostejših padavin, kot jih poznamo danes, ki so se izmenjavala z bolj suhimi, celo polsušnimi obdobji, je prišlo do raz­ ličnih faz odtekanja vode po rečnih strugah in s tem do različne sedimentacije materiala, ki so ga prenašale reke. Jame v tej regiji so pogosto horizontalne. Čeprav imajo prehode ali razpoke, ki se vzpenjajo do raznih višjih nadstropij, so takšne jame le rahlo nagnjene. V dolini Viñales je več kot 200 jam. Glavni vhod v zelo znan jamski sistem Palmarito leži pet kilome­ trov severno od mogote Felo Perez. Skupna dolžina galerij je okoli 50 km. Jama Santo Tomas z 48 kilome­ tri rovov je dolgo veljala za najdaljšo jamo na Kubi. Ravno dno kraškega polja z značilnim rastlinjem Poleg svetovno znanega polja Viñales so med strokovnjaki dobro znana tudi druga polja, kot so Santo Tomás, Isabel María, Quemados in druga kontaktna polja. V splošnem so f luvialni kraški hudourniki sezonski in se napolnijo med deževno dobo in v obdobju tropskih viharjev. To še posebno ve­ lja za reko Santa Cruz in druge potoke v gorovju Guaniguanico. Erozijsko odprt del starega jamskega rova s številnimi kapniki 31 Geografski opis mogote felo pérez Mogota Felo Pérez je visoka 190 metrov in pokriva približno 0,25 km2. Metulji vrste Paridis gundlachianus so endemični vzdolž gornjega dela toka reke Cuyaguateje, najdaljše reke na zahodu Kube. Kopenske mehkužce Zachrisia auricoma in škorpijone vrste Heteronebo bermudezi zasledimo po celotni provinci v velikem številu. Geološki opis mogote felo pérez Podrobno smo proučili kamnino od vznožja do vrha mogote v smeri jugovzhod—severozahod. Kamnina je srednje do debelo plastovita, debelina plasti znaša od nekaj 10 cm do več metrov. Vpad plasti od vznožja do vrha se rahlo spreminja, prevladuje proti jugu in znaša med 24 in 320. 32 Kraški osamelec mogota Felo Pérez Značilno preperevanje kamnine in značilna vegetacija na njej Vegetacija na mogoti Felo Pérez je v večini ende­ mična: ceibón (Bombax emarginatum), kajman­ ski hrast in različne palme. V majhnih dolinah in gorskih kotanjah tu in tam še vedno naletimo na posamezno drevo z dragocenim lesom, kot sta na Kubi na primer hrast ali mahagonij. Pokrajino, ki je v preteklosti prekipevala od tovrstnih rastlinskih vrst, so močno osiromašili s pretirano sečnjo, tako da prvotnega rastlinstva danes praktično ni več. Od živali prevladujejo predvsem nevretenčarji. Razpokanost kamnine je močna. Številne pred­ vsem subvertikalne prelome, prelomne cone in raz­ poke zasledimo v vseh smereh. Povsod v kamnini so opazne številne kalcitne žilice. Ponekod je kamnina močno bituminozna. Starost kamnine uvrščajo v zgornji del jure oz. spodnji del krede (okrog 145 mi­ lijonov let). V izbranem geološkem profilu smo vzeli 19 vzorcev kamnine in jih mikroskopsko preiskali. Kamnina je skozi ves geolopški stolpec zelo mono­ tona. Prevladuje mikritni apnenec, ki je večinoma močno tektonsko zdrobljen. Močno rekristalizirani celi fosilni ostanki in njihovi drobci so ugotovljeni le v dveh plasteh. V večini vzorcev so ugotovljeni sti­ lolitni šivi. Z metodo raztapljanja smo opravili 20 kompleksometričnih analiz na 19 vzorcih kamnine. Ugotovili smo, da vsi vzorci iz profila vsebujejo več kot 96,5 odstotka skupnega karbonata. Prav tako vsi vzorci kažejo visok odstotek kalcita in tudi znaten del dolomita. Povprečna vrednost dolomita znaša dobra 2 odstotka. Pomemben delež v karbonatih iz mogote je tudi netopni preostanek. Vse plasti, ki gra­ dijo mogoto, se na zakrasevanje odzivajo podobno. začetna razvojna obdobja. Položne votline so pogo­ sto paragenetsko povišane, torej je njihov pretežni del v zgornjem skladu kamnine in je velikokrat na vrhu širši in razmeroma raven. Na stenah, zlasti v spodnjem delu, nad naplavino, ki obdaja mogoto, so podtalni žlebovi. Enakomerno polzenje vode ob stiku z naplavino pa razkrivajo podtalne fasete, ne­ katere so kotličasto poglobljene. Ob dolgotrajnem nivoju naplavine, ki obdaja skalo, nastanejo pod­ talne zajede. Tik pod nivojem naplavine so nastali tudi podtalni polzvonovi. Podtalno oblikovana skala je zaobljena in razmeroma gladka. 33 Škraplje nastale pod prstjo Skalni relief mogote Svojevrstno oblikovanje karbonatne kamnine v zna­ čilnih tropskih razmerah botruje razvoju izrazitega skalnega reliefa. Številne skalne oblike v njem nam razkrivajo značilnosti današnjega oblikovanja skale in razvoj oblikovanja mogote. Skalnemu reliefu daje pomemben pečat podtalno oblikovanje mogote. Za­ stopane so vse najbolj značilne t. i. podtalne skalne oblike. Ob položnih stikih skladov kamnine so na­ stale podtalne votline, ob pokončnih razpokah pa podtalna brezna. Najbolj prevodne votline so pre­ rasle v manjše jame, v ostalih pa so jasno berljiva Podtalni polzvon je nastal tik pod nivojem naplavine Podtalne vdolbinice in podtalni žlebovi ter pod­ talni žlebiči, ki nastajajo pod preperelino in prstjo, ki ponekod prekriva skalo, pa dajejo pečat svojevrst­ nosti skalnega reliefa mogot. Strma in položnejša pobočja opisane mogote, izjema so stene na zahodni strani, so gosto poraščena z drevesi in grmovjem. Tudi v vseh razpokah in lezikah v stenah je rastje. Še zlasti gosto je na spodnjem delu mogote, red­ kejše pa na vrhu, kjer so večje površine skale izpo­ stavljene neposrednemu delovanju deževnice. Pod gostim rastjem je izpod prsti razgaljena skala gosto razčlenjena s podtalnimi vdolbinicami. navpičnih podtalnih žlebov in kot zaključki podtal­ nih žlebov, ki členijo obsežnejše skalne vrhove. Na dnu so pogosto podtalne vdolbine, ki se razgaljene oblikujejo kot škavnice ali pa se nadaljujejo v sten­ ske žlebove. Njihove stene členijo manjši podtalni žlebiči, in ko so dlje časa razgaljene, dežni žlebiči. Na bližnji mogoti so nad naplavino, ki je obdajala skalo, na stropih večjih stenskih zajed nastale ko­ tlice in vdolbinice. Voda je namreč prenikala skozi porozno skalo na stik in se ob ustju cevi zvonasto razlivala. Podtalne vdolbinice, nastale pod prstjo Dežni žlebiči Na vrhovih in zgornjem delu pobočij povsem pre­ vladujejo skalne oblike, ki so sled polzenja vode po nagnjeni površini navzdol, bodisi podtalno, pod prstjo, ki ponekod prekriva skalo, ali pa na razga­ ljeni skali. Po razgaljenju ta del površja mogote ni bil poraščen oziroma je bil poraščen le redko. Skalo je začela preoblikovati deževnica in jo razčlenila z žlebiči in žlebovi. Kasnejša večkratna poraščenost pa je botrovala odlaganju preostankov rastja na polož­ nejše oziroma nižje dele skale. Ta se je členila pod prstjo. Oblikovali so se podtalni žlebovi in žlebiči. Podtalne zasnove so največkrat tudi lijakaste zajede na robovih vrhov. Globoke so do 1 meter in različno široko odprte na zunanji strani. Nastale so kot ustja Podtalne oblike preoblikujeta deževnica in voda, ki polzi po stenah ter prenika skozi skalo. Na dlje časa razgaljeni in neposredno dežju izpostavljeni skali so dežni žlebiči. Členijo nagnjene površine koničastih vrhov ter višje dele skale razčlenjenih obsežnejših skalnih vrhov. Na strmih delih skale so povezani v žlebove. Na razčlenjenih vrhovih pa se voda iz žlebi­ čev zbira in odteka po žlebovih, ki so pogosto pod­ talne zasnove oziroma so v času gostejše poraslosti škrapelj zapolnjeni s prstjo. Žlebiči so se praviloma razvili na sprva podtalno oblikovani skali in nji­ hovi spleti z žlebovi nosijo sledi tega; večkrat ko so škraplje poraščene, so lahko ponovno zapolnjeni s prstjo. Na posameznih mestih so žlebiči nadpov­ 34 prečno globoki, kar je posledica pretakanja večine vode le po dnu, razi med njimi pa so visoki. Nekoč razgaljeno skalo je namreč prekrilo rastje. Škavnice so se praviloma razvile iz bolj ali manj razgaljenih podtalnih vdolbin. Zaključek Prvoten podtalni razvoj mogote v rahlo nagnje­ nih, plastovitih, razlomljenih mikritnih apnencih zgornje jure in spodnje krede razkriva razmeroma gost splet podtalnih votlin, ki pa so danes veči­ noma prazne. Voda, ki prenika skozi kamnino, je namreč odnesla večino naplavin iz njih. Podtalno je bilo oblikovano tudi skalno površje mogote. Pod­ talne skalne oblike so najbolj izrazito ohranjene na spodnjem robu mogote, ki je obdan z občasno po­ plavljeno naplavino, in v zajedah pobočij, kjer se je naplavina ohranila najdlje. V zgornjem delu, ki je najdlje razgaljen, so značilne skale oblikovane z deževnico. Prekrivajo podtalni skalni relief, pone­ kod pa se z njim prepletajo. Podtalna površina skale škrapelj je zaobljena in gladka. Le ponekod jo členijo podtalni žlebovi. Pod gostim rastjem, ki prekriva škraplje in katerega pre­ ostanki se odlagajo na skali, se skala svojevrstno oblikuje. Vsa njena površina je namreč razčlenjena z vdolbinicami, ki se oblikujejo pod prstjo. Te skalne oblike so tudi na delih skale, kjer prevladujejo sledi deževnice. Kot vse kaže, je bil vrh mogote izme­ noma poraščen oziroma razgaljen. V zadnjem času pa prevladujejo sledi deževnice. Skratka, sledimo lahko postopnemu razgaljanju mogote in preoblikovanju skalnega reliefa od pod­ talnega do tistega, ki ga oblikuje deževnica na naj­ dlje razgaljenih in le občasno poraščenih površinah vrha in tistih na spodnjem delu položnejših pobočij, ki se oblikujejo pod gostim rastjem. Slednji dajejo skalnemu reliefu najbolj izrazit in poseben ter za tovrstno oblikovanje skale značilen pečat. (dr. Martin Knez, znanstveni svetnik, Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU, Postojna) (dr. Tadej Slabe, znanstveni svetnik, predstojnik Inštituta za raziskovanje krasa ZRC SAZU, Postojna) Fotografije Martin Knez in Tadej Slabe 35 Marjana Lavrič »VEDNO ME JE VLEKLO V NARAVO« Pogovor s Stanislavo Cankar s kmetije Pr’Malnarju, Smrečje pri Vrhniki 36 Ste že slišali za Blagajevo deželo? Leži v osrčju Gra­ daške doline s središčem Polhovim Gradcem. Grof Blagaj, ki je tamkajšnjemu posestvu gospodoval pred sto petdesetimi leti, se je v srca domačinov zapisal kot dober človek, ki je lepo skrbel za kraj. Po njem se imenuje blagajev volčin, danes zaščitena roža s slavno zgodovino, saj jo je nekoč utrgal sam saški kralj Friderik Avgust II. V spomin na obisk kralja je dal Blagaj postaviti obelisk, rožo pa so poimeno­ vali kraljevska in ji nadeli sloves zdravilne rastline. Vedno bolj si dobro ime ustvarja tudi tržnica dobrot Blagajeve dežele, ki že približno devet let vsako soboto od 9.00 do 13.00 ure ponuja Vičanom in obiskovalcem iz drugih ljubljanskih občin svoje pridelke. Na pobudo Lokalne akcijske skupine Barje z zaledjem so se kmetje iz Blagajeve dežele, ki ob­ sega kraje Polhov Gradec, Dobrava, Dvor, Črni Vrh, Šentjošt in Butajnovo, združili v skupni promociji, da predstavijo pestro ponudbo tamkajšnjih kmetij. Slavka Cankar Ena izmed njih je kmetija Pr’ Malnarju. Pri Mlinar­ jevih. Sprva je bil tu mlin, verjetno okrog leta 1900, zatem žaga. Ostanki žage so še danes ob potoku, ki si je strugo utrl po pobočju nad vasjo Smreč­je. Sli­ kovita dolina se izteče prav tu, kjer jo cesta strmo ubere proti Šentjoštu, od koder se potem spusti do Horjula. Kmetija zaradi strmega terena sodi med gorske. Ovce se pasejo po bregu in zaokrožajo idilično po­ dobo kmetije s kar nekaj poslopji. Kot zrcalni pej­ saž je na enem od njih naslikan vaški zvonik. Poleg mlina oziroma žage pa je kamnita miza. Tam sedeva s Slavko Cankar, na katero je kmetija registrirana, in pričneva pogovor. Še preden Slavki zastavim prvo vprašanje, takole opiše kmetijo: Načrti žage obstajajo iz leta 1935. Včasih je bila ta kmetija kajža, del veliko večje kmetije, na kateri je gostovala družina. Danes je naša kmetija velika osem hektarjev: pet hektarjev je travnikov okrog hiše, dva hektarja je gozda. H kmetiji sodita še dve veliki njivi. Ker je pobočje strmo, sva z možem pred 20 leti kupila ovce. Včasih smo imeli konja in dve kravi, a smo z njimi premalo zaslužili. Zato zdaj pridelujemo hrano. Danes imamo 40 ovc, 40 kokoši in 20 zajcev. Kaj vse pridelujete? Skoraj vse, smo čim bolj samooskrbni, praktično vso sezonsko zelenjavo. Letos smo na primer vsadili 100 kilogramov krompirja. Gnojimo samo s hlev­ skim gnojem, vse je naravno, tisto, kar je, je dobro. Včasih smo imeli še žito, a smo imeli zato premalo sena za ovce. Poleg zelenjave prodajamo pri nas na kmetiji in na viški tržnici za Intersparom še jajca, smo bili edina ekološka kmetija v okolici, zdaj jih je več. Na izobraževanje za ekološke kmete sem mo­ rala v drugo občino, tu ni bilo nikogar. Na obe stari mami imam lepe spomine, najbolj na tisto, ki je živela pri nas. Ona me je učila kme­ tovati. Še spala sem pri njej. Pri nogah je imela ja­ bolka. Druga je hodila v žernado (dnino, op. pis.). Ime ji je bilo Rozalija, bila je vesela ženska. Kmetijo sem torej prevzela od stare mame. Z možem sva bila že na svojem, odseljena. Vrnila sva se na kmetijo in sezidala hišo še tukaj. Načrtujemo sušilnico za sadje. Predelovalne de­ javnosti pa še nimamo. Delamo, kolikor zmoremo sami. Od tega je mogoče živeti. Da se tudi na manj­ šem prostoru. Ne pridelovati koruze za kravo, am­ pak hrano za ljudi. Žito torej kupujete, prav tako mleko? Kupim pšenico, mleka ne uživamo. Pol litra mleka imamo vsi za ves teden. Preusmerili smo se na ze­ leno prehrano. Delamo si sokove, sadne kaše. Pridelovanje sezonske zelenjave sveže ovčje in kunčje meso. Na prodaj pa imamo tudi plemenske ovce in jagnjeta. V glavnem delamo ročno, imamo traktor in ko­ silnico, drugih strojev nimamo. Če kaj potrebu­ jemo, si sposodimo. Mi smo butična kmetija, ker smo tako majhni. Veliko semen vzgojimo sami. Glede nadzora nad ekološkimi kmetijami pa pra­ vim: naj velja kmečka logika. Ni pomembno, kaj jaz napišem za inšpektorje, ampak kaj smo pridelali. Letos je naporno leto. Moramo dobro načrtovati, kdaj bomo kaj naredili. Ekološka kmetija ste od leta 2001. Kaj vas je prepričalo, da ste se odločili za ta korak? Začneš razmišljati v to smer. Pridelovati zdravo ze­ lenjavo, čim manj onesnaževati, škropiti. Dolgo časa Kaj pa vaši otroci? Bo kateri ostal na kmetiji? Večinoma delam sama. Mož mi pomaga. Imava pet otrok, štiri hčerke in sina. Hčerke so se osamosvo­ jile, sin pa je star 18 let in hodi v šolo. Dvanajst let pa smo v družino sprejemali tudi rejence. Imam certifikat za rejništvo. K nam so prihajali večinoma najstniki. Ni bilo enostavno … Zadnja je odšla od nas letos julija. V naši družini je živela tri leta. Zelo je komunikativna, večkrat se oglasi. Pred njo smo imeli fanta, ki je bil bolj zadržan. A tudi z njim smo ohranili stik. Najmlajši je sin in se uči za mizarja. Med njim in zadnjo hčerko je sedem let razlike, sledijo punce od 25 do 32 let. Dve sta že poročeni, vse imajo službe. Vsi najini otroci imajo tudi glasbeno izobrazbo. Sta­ rejša hčerka je profesorica glasbe, uči violino. In vsi sodelujejo pri kakšnem zboru. Sin igra harmoniko, bas kitaro pa tudi didžej je. Mož se namreč ukvarja z glasbo. Imamo že dva vnuka. 37 Kaj pa ste počeli vi, preden sta se odločili za kmetovanje? Po izobrazbi sem kmetijski tehnik. Sama sem enajst let hodila v službo v kmetijsko zadrugo. Oba sva ho­ dila v službo, potem sva pa nehala, jaz zaradi kme­ tije, mož zaradi glasbe. Težko sem zdržala v pisarni. Kadarkoli sem le mogla, sem šla ven, na zrak, v na­ ravo. To me zelo sprosti. Zakaj ste se odločili za ovčerejo? Je značilna za te kraje? Ne, ni značilna. Ovce se mi zdijo zanimive živali. Ni jih treba molsti vsak dan, lepo jih gledati. Ko jih zvečer opazujem, se umirim. Zajci pa so tiho, nič ne protestirajo. (Smeh.) Konjev se pa malo bojim. 38 Kaj vse ovca zahteva in kaj prinese h kmetiji? Smo gorska, višinska kmetija, ker imamo toliko strmih površin. Ovce nam te površine popasejo, zato nam jih ni treba kositi. Poskrbeti moramo, da so pod nadzo­ rom, da so ograjene. Če si skrben, je tudi kaj koristi. Pokosijo nam, pograbijo, pognojijo, enkrat let­no jih ostrižemo, jagenjčke pa prodamo. To je mesna pasma, ni jih treba molsti. Prodajamo jih za pleme. Kaj pa naredite z volno? Nekaj časa smo jo prodajali, zdaj pa jo uporabljamo za zastirko. To je zelo dobro. Volna zadržuje vlago, preprečuje rast plevela. Ovčereja na kmetiji Imate pa tudi dva hektarja gozda. Po navadi smo pripravljali samo butare, letos pa imamo toliko lesa, da delamo sekance. Skurili jih bomo v krušni peči. Grejemo se na drva, tudi kruh spečemo v krušni peči. Kaj pa počnete v prostem času? Včasih ni bilo ne radia ne televizije, samo dva tele­ vizorja sta bila v vasi. Otroci smo bili navajeni delati in ubogati starejše. Danes pa pogosto otroci dikti­ rajo ritem v družini … Rada nabiram gobe, borovnice. Rada grem na izlet, tudi na kakšen sejem. Zelo rada berem. Vča­ sih sem sodelovala v gledališki skupini v vasi. Tele­ vizijo smo doma kar odstranili. Rada grem tudi na koncert. Zelo rada pa sem tudi sama. (Marjana Lavrič, slovenistka, Ljubljana) Fotografije Marjana Lavrič Jože Strgar BOGASTVO JESENI »Joj, koliko je spet listja po tleh. Kar naprej pometam, pa je vse postlano,« jeseni tarna gospodinja, ki ima ob hiši dve veliki brezi. Res, če štejemo med smeti tudi listje dreves, je takšno negodovanje upravičeno. Toda o listju bi se dalo reči še kaj drugega. Naj­ prej, da ga ne moremo šteti med smeti, zato ga sproti ne pospravljamo. Ljudem, ki se radi gibljejo ali delajo na vrtu, pa je grabljenje listja eno izmed najlepših del. Če pa je listja le preveč, bi bilo boljše, če bi imeli na vrtu namesto breze kakšno drugo drevo. Li­ stje breze namreč zgodaj rumeni in odpada, že konec poletja. Druga lastnost breze je, da del listja ostaja na drevesu vse do konca jeseni. Zares, breza ima veliko listja in tudi smeti. Nekaterim drevesom listje ne odpada tako hitro. Sploh pa odpadanje listja na­ znanja jesen, tisti lepi čas, ki zaključuje bujno vrtno življenje in nas usmerja k zimskemu počitku in razmišljanju, kaj vse bi bilo treba narediti, da bi bilo prihodnje leto še lepše. Odpadanje listja ima še druge obraze. Ko je po tleh polno suhega listja, ko ob hoji kar šumi pod nogami, se je najlepše sprehajati po gozdu. Seveda, kadar dežuje in je listje mokro, listje ne šumi pod nogami. A jesen ni samo mokra, veliko dni je lepih, suhih, in takrat je užitek v hoji enkraten. Te misli veljajo za hojo v gozdovih, parkih in po večjih vr­ tovih, kjer je več dreves in več listja. Drugače je v mestih in naseljenih krajih, kjer se mokro listje kaj hitro spremeni v smeti. Če je po hodnikih, poteh in cestah listje mokro, hoja ni prijetna, je celo ne­ varna. Podobno velja tudi za vožnjo z avtomobili. Če je listja na cesti preveč ali je celo mokro, je vož­ nja nevarna. V takih primerih je redno pospravlja­ nje listja nujno. Jesenski pogovori o vrtu največkrat tečejo o bo­ gastvu raznovrstnih pridelkov. Podobno velja tudi za pogovore v širšem kmetijskem svetu. Tudi o njih bi se dalo povedati veliko, a naše misli ostajajo v svetu vrtov in parkov ter v tistem delu narave, ki ga ne­ kmečki ljudje iščemo in najdemo v njih. V vrtovih in parkih iščemo osnovne stike z življenjem narave in njene učinke na telesno in duševno zdravje. Nekmečki ljudje, ki živimo v mestih in na naselje­ nih območjih, poznamo tudi posebno navezanost na vrtove in parke. Ko se sredi poletja pričnejo kraj­ šati dnevi in je kakšna noč že nekoliko hladnejša, to je večinoma v drugi polovici avgusta, se narava počasi in raznoliko prične pripravljati na jesen, na konec obdobja rasti. Listje na nekaterih drevesih pričenja rumeneti ali rjaviti in odpadati. Gozdovi se počasi odevajo v jesensko barvitost, ki doseže vi­ šek ob koncu oktobra. Vsako leto nekoliko drugače, malo prej ali malo pozneje, kakšno leto je proces jesenske preobleke malo daljši in izrazitejši, drugič krajši in brez zaznavnih prehodov. Vse je odvisno od vremenskih razmer in od učinkov narave, ki niso v celoti znani. Podobno se obnašajo tudi rastline v vrtu in parku. Jesenska barvitost gozdov in tudi po­ sameznih dreves na gozdnem robu, na travniku ali v parku in vrtu je večinoma tako veličastna, da se je naše oči ne morejo nagledati. Mnogi pisatelji in pesniki so znali to lepoto tehtno in globoko opisati. Med vrtovi in parki po svetu najdemo tudi take, ki so bodisi v celoti ali samo delno naravnani na določene značilnosti, na primer na obilo cvetja, na 39 40 Jesen prihaja — naznanjata jo barvitost in odpadanje listja na japonskem drenu. Foto Jože Strgar obilo zelenja, mnogi pa tudi na jesensko barvitost. Celoten izbor rastlin, skupaj z oblikovno zasnovo, vse je podrejeno pričakovanju jesenskih oblik in značilnih barv listov. Kakor pomladanski ali pole­ tni vrt je pomemben tudi jesenski. Med sadnim drevjem na vrtu se z rumenenjem in odmetavanjem listja najprej »oglasijo« višnje, po­ tem češnje in tako naprej. Sadno drevje, ki je pre­ tirano gnojeno z dušičnimi gnojili, bo zeleno listje obdržalo dalj časa. Med okrasnim drevjem se med prvimi poslavlja parocija (Parrotia persica), hkrati z njo pa tudi cercidovka (Cercidiphyllum japonica). Obe drevesi sta prvi znanilki jeseni. Sledijo jima vsa druga številna drevesa in grmovnice, ki se obarvajo, vsak nekoliko po svoje, a vsi predstavljajo barvno bogastvo jeseni. Med najbogatejšimi je rod javorov (Acer). Naš domači ostrolistni javor se obarva ru­ meno. Beli ali gorski javor dobiva bolj oranžne barvne tone. Tuji, predvsem japonski javori, pa so pravi svet zase. Njihov glavni zastopnik je pahljačasti japon­ ski javor (Acer palmatum). Iz njega, kot izhodiščne vrste, je nastalo veliko število najrazličnejših sort. Najprej so različne po velikosti. Med njimi so neka­ teri grmičaste rasti, sledijo majhna in potem srednja ter velika drevesa. Najraznovrstnejše so tudi oblike listov. Vsi javori imajo to žlahtno lastnost, da se je­ seni, preden jim odpade listje, obarvajo v najrazlič­ nejših rdečkastih barvah. So prava paše za oči in vredni vsega občudovanja. Druga večja skupina vr­ tnih grmovnic z izrazitimi jesenskimi barvami listja so listopadni rododendroni, ki jih imenujemo z bolj znanim imenom vrtne azaleje. Barve njihovih listov so sicer manj vpadljive, manj rdečkaste in bolj rjav­ kaste in rumene. A so kljub temu dovolj zanimive, da jih upoštevamo in cenimo, poleg obilnega cve­ tenja pomladi, še kot jesensko listno znamenitost. Prav izrazite jesenske barve listov imajo še dreni. Tak je že naš domači dren ali svib (Cornus alba). Pravi čudež jesenske barvitosti pa je japonski dren (Cornus kousa) z vsemi sortami. Zelo lepih barv je tudi ameriški dren ali cvetličar (Cornus florida), tudi z vsemi sortami. Za ene in druge velja, da listje ne odpada prehitro in da je barvni prehod razmeroma dolg in bogat. Izbor vrtnih grmovnic, ki so zaradi jesenskih barv zanimive, je bogat, a omenimo vsaj še izrazito in dovolj razširjeno drevo, to je ambro­ vec (Liquidambar stryraciflua), ki ima najdaljšo pre­ obrazbo listja. Barvitost nastaja počasi z mnogimi barvnimi odtenki, a listi ostanejo na drevesu izje­ mno dolgo, tja v pozno jesen. Za vse jesenske preo­ brazbe v barvitosti listja pa velja, da niso vsako leto enake — ne po barvitosti, ne po času. Znanilke bogate jeseni so poleg grmovnic in dre­ ves, ki se ovenčajo z barvitim listjem, še druge skupine rastlin. Sem sodijo rastline z obilnimi in obarvanimi plodovi, kot številne sorte panešpljic (Cotoneaster), potem ognjeni trn (Pyracantha) in še druge. Nadvse zanimive so številne okrasne trave in vrtne trajnice. Pri njih je barvitost listov podrejena, ospredju so pred­ vsem oblika, to je podoba listja ali odcvetenega cvetja. Jesenski čas zaznamujejo še druge reči. Potem ko z dreves in grmovnic prične odpadati listje, se začne čas jesenske saditve. Rast rastlin se v tem času ustavlja, rečemo tudi, da rastline odmirajo, in takrat so najmanj občutljive za izkopavanje, premikanje in saditev. Jesenski saditveni čas traja vse do zime, dokler zemlja ne pomrzne. Ko temperatura zraka pade pod ledišče, naj bi bila jesenska saditvena dela končana. Prišla bo zima, ki ni »samo bela«. Vrt ima pred zimo tudi nekaj posebnih zahtev. Nekatere rastline pozimi potrebujejo zaščito. Za vse iglavce in druge zimzelene rastline velja pravilo, da jih je treba, kadar je jesen suha in je zemlja osušena, pred zimo temeljito zaliti. Suša tik pred zimo je si­ cer redka, a vendar se je že dogajalo, da so odporni iglavci pozimi »pomrznili«. V resnici so se izsušili, ker v zemlji ni bilo dovolj vlage, da bi jo korenine lahko sprejemale, medtem ko je izhlapevanje iz listov in iglic potekalo naprej. Izsušena zemlja tik pred zimo je nevarna tudi za zimzelene grmovnice, na primer za zimzelene rododendrone in lovorikovce. Za zimzelene rododendrone, te najdragocenejše vrtne grmovnice, je pomembno še nekaj. Izhlapevanje vode iz njihovih velikih listov, ki tudi pozimi ne preneha, prepreču­ jemo tudi s tem, da zemljo pod njimi prekrijemo z listjem in s tem preprečimo ali vsaj zmanjšamo zmr­ zovanje. Če zem­lja ni zmrznjena in je hkrati vlažna, bo rastlina vso zimo sprejemala potrebno vodo in se ne bo izsušila. In še nekaj: izsuševanje oziroma izhla­ pevanje vode iz listov preprečujemo tudi s tem, da ra­ stline zasenčimo ali, bolje, zavarujemo pred zimskim soncem. Prekrijemo jih s smrekovimi vejami ali po­ dobnim zračnim materialom. Nepredušna plastika ni primerna. Torej, zimsko sonce je za zimzelene ra­ stline prej škodljivo kakor koristno. Jesensko bogastvo vrta in parka tako označujejo tri stvari. Najprej lepota jesenskih dreves, svojstvena barvitost listja in raznoterih plodov na drevju in na grmovnicah. Potem jesenska dela v vrtu in parku, to je presajanje ali sajenje rastlin na novo, in nazad­nje še predzimska zaščita tistih rastlin, ki so občut­ljive za zimo. Vrtnarjevo leto se tako zaključuje, pred vrati sta zima in čas za iskanje novih zamisli. (Jože Strgar, dipl. inženir hortikulture, esejist, Ljubljana) 41 Peter Skoberne BIOTSKA RAZNOVRSTNOST IN TRAVNIKI Biotska raznovrstnost je izraz, ki si vse od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja počasi utira pot v besednjake malodane vseh jezikov. Besedi, ki se slišita pomembno in udarno, sta postali nepogrešljiva vsebina vsakega strateškega političnega dokumenta na področju varovanja narave. A kljub temu ostaja vsebina tega izraza za vso njegovo imenitnostjo puhla in nepredstavljiva. 42 Leta 2010, torej v svetovnem letu biotske raznovr­ stnosti, so v Veliki Britaniji izvedli anketo. Eno od vprašanj je bilo: »Kaj menite, da je biotska razno­ vrstnost?« Najbolj pogosten odgovor je bil — vrsta pralnega praška! A ni treba ravno v Veliko Britanijo, gotovo bi bil tudi pri nas marsikdo v zadregi, če bi se postavil predenj novinar z mikrofonom in želel odgovor na to vprašanje. Torej, kako dati izrazu biotska razno­ vrstnost pravo predstavo? Pravzaprav ni treba nič drugega kot v globini resničnosti začutiti pomen za tema dvema besedama: celotno neizmerno bogastvo življenja na našem planetu! Dojeti, da sem tudi jaz, skupaj z vsemi ljudmi, s kiti in sloni, ovcami in kra­ vami, planikami in koprivami, bakterijami in virusi, gozdovi in oceani, rekami in potoki, njivami in go­ rami, vključen v tem pojmu. Usoda biot­ske razno­ vrstnosti je preprosto tudi moja usoda, saj ne mo­ rem živeti ločeno od narave. Ta vseobsežnost izhaja že iz opredelitve biotske raznovrstnosti, ki pravi, da so to vse oblike življe­ nja na genski, vrstni in ekosistemski ravni. Torej, preprosto rečeno: biodiverziteta je — vse živo! Ker je v definicijo vključena ekosistemska raven, to so med drugim gozdovi, travniki, gore, stoječe in te­ koče vode, kmetijske površine, je zaobsežena tudi neživa narava. Zakaj torej biotski raznovrstnosti ne rečemo kar narava? V razvitejšem delu sveta smo vedno bolj odtujeni od narave, naša življenjska od­ visnost pa zato ni nič drugačna. Narava postaja ve­ dno bolj abstraktna, odrinjena večinoma v naravo­ slovne dokumentarce na televiziji, pomeni nam vse in nič. Morda je bil izum novega izraza odraz že­ lje, da bi ponovno opozorili na pomen življenja na Zem­lji. Kot kaže, izraz biotska raznovrstnost tega poslanstva še zdaleč ne izpolnjuje. Pustimo na strani tole igračkanje z besedami in pojdimo rajši v naravo doživet, kaj pomeni biotska raznovrstnost! Zlahka si bomo ustvarili vtis pestrosti na cvetočem travniku, pri tem pa mimogrede spo­ znali, kaj sploh je travnik ali travišče! To so območja, kjer ne uspevajo lesnate rastline, ampak samo zelišča. Dejstvo, da med njimi navadno prevladujejo trave, je poimenovalo tudi to zvrst živ­ljenjskega prostora. Kaj lahko prepreči razvoj lesnatih rastlin, torej dreves in grmov? Po naravni poti so to največkrat močvirna ali sušna območja ter seveda vse, kar je nad gozdno mejo. V teh primerih bodisi suša, nepri­ merna temperatura ali kratko vegetacijsko obdobje preprečujejo rast lesnatih rastlin. Neugodnih raz­ mer ni mogoče preživeti drugače kot pod površjem v podzemnih delih, semenih ali s posebnimi prila­ Na Notranjskem ni kozolcev, seno sušijo na ostrnicah goditvami. V Sloveniji je v nižinah le malo bolj ali manj naravno ohranjenih travišč. Še največ tam, kjer so redne poplave, kot na primer na Cerkniškem ali Planinskem polju. Kaj pa vsa druga nižinska in sre­ dogorska travišča, ki jih ni malo in so nepogrešljivi del prijazne zelene podobe Slovenije? Tu ni grmovja in drevja zato, ker so ga že naši predniki izkrčili za kmetijske površine. Lahko bi rekli, da je to gozd, ki smo ga prisilili, da se je umaknil travniku, torej ob­ močje, ki je pod stalnim stresom zaradi košnje ali paše. Če človekov pritisk popusti, se travišče zelo hitro z zaraščanjem vrača v gozd, saj imajo lesnate rastline znova priložnost za večletno rast. Travnike doživljamo na najrazličnejše načine, saj v tem primeru gotovo velja pregovor: »Vsake oči imajo svojega malarja!« Tudi z znanstvenega in upo­ rabniškega vidika so pogledi različni. Osnovni je kmetov, proizvodni — saj je prav zaradi potrebe po krmi nižinski travnik sploh nastal! Geografi travnik vidijo kot bistveni sestavni del pokrajine, krajinarji ga opredeljujejo kot krajinski element, v ospredju pa je v obeh primerih podoba travnika. Ali je bogat z različnimi rastlinskimi in živalskimi vrstami, ko­ liko krme lahko pridelamo, kakšna je kakovost, je v tem primeru drugotnega pomena, ker je ključen vizualni učinek. Za biološke znanosti je travnik po­ seben življenjski prostor, ekosistem, v katerem znan­ stveniki ugotavljajo sestavo rastlinskih in živalskih vrst, proučujejo odnose med njimi in okoljem, zato je vrstna sestava ključna. Agronomi raziskujejo mož­ nosti, kako čim bolj gospodarno izkoriščati travnate površine. Kadar je cilj čim večja količina travinja, z načinom gospodarjenja spodbujajo rast trav na ra­ čun drugih rastlin, pri posebej kakovostni krmi pa upoštevajo tudi pomen pestre sestave. In katera predstava je prava? Vse, ker šele vsi raz­ lični pogledi sestavijo celovito podobo travnika. In to ne le v podobi, ampak tudi v času! Največja in najbolj skrita značilnost travnika je spreminjanje v času. Sezonski ritem nam je blizu: ko sneg skopni, poženejo rastline, zacvetijo, sledijo košnja, spravilo sena, še druga, morda še tretja košnja ter jesensko rjavilo v pričakovanju zime. Vendar imajo trav­ niki daljšo življenjsko zgodbo. Začne se lahko po gozdnem požaru ali ko človek izkrči gozd. Takrat mnoge rastline, ki niso mogle odgnati v senci kro­ šenj in so kot semena čakale na priložnost, dobijo možnost, da zaživijo. Vsaj nekaj let bodo lahko rasle, cvetele in semenile. Med tem se bodo vračale lesne rastline, najprej grmovje, drevesca, dokler v nekaj letih ne bo spet zavladal gozd, travniške rastline pa bodo kot semena čakale na novo priložnost ali pa cvetele ob gozdnem robu in na jasah. Pogosteje nastane travnik povsem namensko, predvsem za zagotavljanje krme živini: čez leto s pašo, s pridobivanjem sena pa je gospodar zagotovil hrano živini tudi za zimo. V ekosistemu je v takem primeru torej ena vrsta — človek — ključno pose­ gla v dogajanje, najprej s krčenjem gozda, nato pa spodbujanjem rasti zelnatih trajnic, zlasti trav. Na območju, kjer sta redna paša ali košnja, večletne les­ne rastline ne morejo uspevati. Postopoma so izločene oz. potisnjene na rob tudi vse tiste rastline, ki se po košnji ne morejo dovolj obnoviti. Ostanejo le vrste, ki imajo bodisi liste čisto pri tleh, neprekinjeno rast (trave!) ali podzemne dele, v katerih je dovolj hrane, da lahko ponovno odženejo. Ne le, da ostanejo, ampak imajo v teh novih razmerah mnogo boljše 43 Z baliranjem so kozolci izgubili svojo vlogo, zato tudi ni osnovnega motiva za njihovo vzdrževanje 44 pogoje kot v gozdu, več svetlobe, hkrati tudi manj tekmecev, saj je z njimi opravil že človek. Zato na travnikih prevladujejo trave in veliko število različ­ nih vrst, kar se odraža v pisanosti travniške odeje. Travišče bi lahko primerjali z velemestom, kjer poleg rastlin živijo tudi mnoge živalske vrste. Ene stalno prebivajo v tleh, na rastlinah, druge se le ob­ časno vključijo v ta vrvež: bodisi se prehranjujejo ali oprašujejo cvetove, gradijo gnezda in podobno. Pisano podobo travnikov dopolnjuje vrvenje pajkov, metuljev, hroščev, uši, ptičev, stonog …, zato travi­ šča ne le gledamo in vonjamo, ampak lahko, zlasti v času najbolj bujnega cvetenja, tudi poslušamo. Tisto, kar občudujemo in navdušeno fotografi­ ramo, kar umetniki prelivajo v svoja dela, je daleč od romantike, je krik po preživetju zaradi stresa, ki ga povzroča človek. Če bi na košnjo pogledali ne­ koliko bolj čustveno, bi bila podoba grozljiva: kako morijo kose, kosilnice, kako živina na paši neusmi­ ljeno uničuje rastlinstvo, kako v živo zaseka rezilo kose ali zob­je neusmiljeno pomulijo nežne poganjke. Prav nič ne preseneča, da smrt upodabljajo s koso! A ne smemo dovoliti, da nas preveč zanesejo čustva in izkrivijo naš odnos do narave. Smo neločljivi del narave, zato je pomembno, da se modrimo v zave­ danju tega preprostega, a ključnega dejstva in osta­ nemo na stvarnih tleh. Kako? Najlaže z opazova­ njem, doživljanjem narave in zlasti čudenjem. To poglablja izkušnjo povezanosti, nas po­stav­lja na pravo mesto v naravi, predvsem pa obnavlja v nas spoštovanje in odgovornost do drugih bitij. To ne pomeni, da v nobenem primeru ne bomo poškodo­ vali ali prizadeli drugih osebkov v naravi, ampak da ne bomo kopičili iz grabežljivosti ali napuha več kot potrebujemo za preživetje. Na tem področju nas čaka še veliko učenja. Če si ne bomo znali pomagati z znanstvenimi izsledki in pozitivnimi možnostmi sodobne komunikacije, se bomo, podobno kot naši predniki, morali ponovno naučiti sožitja z naravo v dosledni in trdi šoli preživetja. Travišča so torej zelo živ, spremenljiv naravi sis­ tem, saj se vsi »udeleženci« nenehno odzivajo na spremembe. Tudi človek, ki skuša travnik čim bolj prilagoditi svojim potrebam. Zato je vrstna sestava in s tem tudi videz močno povezana s tehnikami pridelovanja krme. Ostrnice, kopice sena in kozolci niso nastali zato, da bi bili travniki pri nas prepo­ znavni, ampak so izviren izum domačinov, kako kljub muhastem vremenu v času košnje kakovostno posušiti seno. Nekdaj je bil edini način za povečanje količine krme povečanje travniških površin, zato so obdelovali tudi teže dostopne strmine ali za košnjo dokaj zahtevne travniške grbine oz. poleti preselje­ vali živino na višje ležeče planine. Paša ima drugačen vpliv na rastlinstvo kot ko­ šnja. Bodečim, neokusnim ali strupenim rastlinam se bo živina, za razliko od kose, izogibala, zato se lahko na pašnikih razbohotijo na primer osati ali preobjede. Vpliv imajo tudi iztrebki, ki vsebujejo ve­ liko dušika, prav tako so opazne, zlasti na strminah, posledice hoje. Obseg vpliva je seveda odvisen od obtežbe: števila živali na določeni površini. Z leti se je precej spremenil tudi način gospodar­ jenja s travišči. Z gnojenjem je mogoče spodbuditi rast trav na račun drugih rastlin, kar posledično pomeni vrstno siromašenje travišča. Travniki so intenzivno zeleni, niso pa več cvetoče pisani. Na ta Pisani in z življenjem bogati nižinski travniki so odvisni od primernega načina kmetovanja. način je mogoče kositi v sezoni tudi večkrat, skratka, na manjši površini se pridela več krme. Ročno košnjo je skoraj povsem izrinila strojna, ki je seveda učinkovitejša, ogroža pa predvsem večje živali v zavetju visoke trave. Tudi čas košnje se po­ mika v bolj zgodnje obdobje, ko so krmne vrednosti rastlinja bogatejše, zato je vedno manjša verjetnost, da semena dozorijo in se travišče lahko obnavlja po naravni poti. Sušenje in spravilo sta pomembna, zaradi vremena tudi tvegana, postopka. Nenadna ploha ali dolgotrajno deževje lahko ogrozita letni pridelek. Spet je strojna tehnika tista, ki omogoča bistveno hitrejše sušenje in spravilo, zlasti še z uvedbo baliranja, ko se takoj po košnji še sveže travinje nepredušno zavije v bale, kjer potem poteka konzerviranje z mlečnokislinskim vrenjem. Skupaj z vsemi travniškimi prebivalci, ki niso uspeli pobegniti. In seveda tudi ličinkami, jaj­ čeci … Še ena pot do hitrejšega in boljšega pridelka na račun siromašenja vrstne sestave travišča. Znana je neposredna povezava med siromašenjem narave in kulture. Tudi v tem primeru je tako: s trav­ niškimi prebivalci izginjajo tudi šege in navade ob spravilu sena, orodja in z njim povezani spretnosti, pesmi in noše, številni izrazi, reki, ljudske modro­ sti, manjša je potreba po medsebojni solidarnosti in pomoči … Vse izginja molče, neopazno. Morda se soočamo s tem problemom še najbolj očitno pri vzdrževanju kozolcev, ki so brez dvoma ena od slo­ venskih posebnosti. A sedaj izgubljajo svojo prvin­ sko vlogo — sušenje sena, s tem pa se tudi razblini gospodarski razlog za njihov obstoj in vzdrževanje. Spreminjajo se v podstavke za oglase, v strojne lope ali pa tiho propadejo. Travišča pod gozdno mejo so torej, razen močvir­ nih travnikov, odvisna od gospodarskih in družbe­ nih razmer. Posledica umika živinoreje s hribovskih predelov zaradi gospodarskih razlogov je zaraščanje travnih površin, po drugi plati postajajo zaradi bolj intenzivne živinoreje travniki vse bolj enolični. Del travnikov so tudi prekrili naselja, ceste, skratka člo­ vek širi svoj življenjski prostor. Spremenjena podoba in vloga travnikov sta le odsev načina življenja člo­ veka, zato pri željah po ohranjanju določenega stanja travišč običajni naravovarstveni ukrepi odpovedo. Rešit­ve so pri vzrokih — gospodarskem interesu do­ ločenega načina rabe travišč. Gotovo je, da so razno­ vrstni travniki dolgoročno bolj obstojni, saj je prav v raznovrstnosti ključ prilagajanja na spremembe v naravi. Takšni travniki zagotavljajo tudi visoko ka­ kovost pridelane krme in vseh izdelkov, ki so od nje odvisni. Šele ustrezno vrednotena kakovost krme na račun količine bi lahko prevesila odločitve gospodar­ jev k drugačnemu načinu ravnanja s travniki. Prav je, da se med pohajanjem ob travnikih za­ vedamo tesne povezave s človekom. Tudi tako, da pred košnjo ne gazimo po travi. Ponižno se čudimo življenju, ki vrvi na travniku. Kjer je življenje, tam so zgodbe — prave, resnične in zanimive. Obzirno jih spoznavajmo in morda bodo naša spoznanja po­ magala pri odločitvah, ki bodo ohranjala naravno in kulturno bogastvo travišč. (dr. Peter Skoberne, Triglavski narodni park, Bled) Fotografije Peter Skoberne 45 PO DOMOVINI IN SVETU Marjan Bradeško NEPOZABNE PODOBE SLOVENIJE V MINNESOTI, ZDA 46 Praznik narodov (Festival of Nations) se imenuje vsa­ koletna prireditev v mestu St. Paul v ameriški zvezni državi Minnesota. Leta 2008 sem se prvič srečal s to državo in s še bolj izjemno prireditvijo, ki med raz­ stavljavce privabi preko šestdeset različnih narodov, katerih predstavniki ali potomci žive tam. Toliko pi­ sanih narodnih noš, jedi in izdelkov še nisem nikdar videl na enem mestu. Seveda me je pot brž zanesla na slovensko stojnico — saj je na njej sodeloval tudi moji daljni sorodnik Norm z ženo Mary Ann. Norm me je peljal k desni strani stojnice in rekel: »A tole poznaš?« Ozrl sem se na steno — in skoraj onemel. Tam je visela tista slika, slika, na katero že desetletja nisem pomislil, a sem se je iz otroštva še živo spomi­ njal. Slika mamine družine. To sliko je moja mama leta 1975 dala Normovemu očetu Johnu, ko nas je z ženo Margareth (po rodu iz Starega trga pri Ložu) obiskal pri nas doma, na Prapročah. V trenutku je oživela podoba poletnega dne in Johna, ki je še do­ bro govoril slovensko in brž pograbil harmoniko za pečjo in zunaj pod staro hruško veselo zaigral. Nemo sem gledal sliko, iz leta 1949 je, na kera­ mični podlagi je črno-bela fotografija celotne dru­ žine — stari ata in mama ter vsi štirje otroci. Pa lepa Praznovanje 150. letnice slovenske skupnosti v ZDA (St. Stephen). breza in vrtnice so narisane, vsi člani družine pa imajo ustnice malo na rdeče obarvane. Nisem mo­ gel verjeti. John, ki je živel v kraju Biwabik na severu Minnesote, je pred smrtjo rekel Normu, naj sliko ob naslednjem obisku nese nazaj. Pa sta Norm in Mary Ann sklenila: »Če je enkrat tukaj, naj bo tukaj.« Ellis island 1908 Kot po naključju sem naslednji dan srečal Shelby, tudi daljno sorodnico, že v četrto generacijo spada in odlično igra harmoniko … Je rekla, da je šele nekje v najstniških letih ugotovila, da obstajajo tudi druga glasbila poleg harmonike. Tam gori na severu Min­ nesote, kjer je živela s starši, zaradi slovenske tradi­ cije drugih pač niso igrali. Dala mi je zgoščenko, ki jo je posnela skupaj s sestro in očetom. Na ovitku je poročna slika Franka in Katarine, tistega Franka, ki je bil brat mojega starega očeta. Tistega Franka, ki je kot France s številnimi drugimi izseljenci priplul iz Evrope in se 23. novembra 1908 izkrcal na otoku Ellis Island pred New Yorkom. Tistega Franka, ki je v upanju na boljše življenje prišel na sever Minne­ sote, v mestece Biwabik, sredi gozdarsko-rudarskega sveta, imenovanega Železno območje (Iron Range). Frank je tam pognal korenine in njegovi potomci še danes čutijo s Slovenijo … Ničkolikokrat sem potem poslušal pesmi, otožne in vesele, razigrane in me­ lanholične, z značilnim slovenskim tonom in z že nekoliko ameriškim naglasom. Vedno sem si želel, da bi Biwabik videl od blizu. Tudi zato, ker nam je John, Frankov sin, po obisku leta 1975 poslal foto­ grafijo svoje hiše v globokem snegu — in sem si Bi­ wabik že po tisti podobi predstavljal nekje na koncu sveta, na mrzlem severu. Biwabik In potem je prišla neka jesen, ena od mnogih, ko v Minnesoti zažare barve tako kot le redkokje. S so­ rodnikom Davidom sva se takrat iz Minneapolisa na poti proti Biwabiku najprej odpeljala do Velikega jezera (Lake Superior) in navzgor do severne obale. Bila je jesen, ko prvi mrzli vetrovi potegnejo s severa, z Arktike preko Kanade se pripodijo na ta planotasti svet. Jesen, ko je svetloba drugačna, bleda, blaga, kajti sonce že leze za južna obzorja in nima prave moči. A moč je v barvah. V vseh odtenkih, tako rekoč od bele, od zadnjih ostankov zelene preko rumene, oranžne do krvavo rdeče žarijo drevesa in grmi redko pose­ ljene pokrajine. Jezero, velikansko, kot je, je umirjeno, povsem drugačno, kot je bilo nekoč, davnega leta 1846, ko je Friderik Baraga z indijanskim sopotnikom od­ plul iz Michigana proti severni obali, da bi preprečil epidemijo, ki je grozila Indijancem … V strašnem viharju, ko nista vedela, ali bosta preživela, je njun čoln naplavilo na mestu, kjer se v jezero izliva Križna reka (Cross River). V zahvalo sta postavila lesen križ. Ko sva z Davidom tistega prelestno tihega dne stala ob danes granitnem križu, sem čutil, kako močno so Slovenci pustili svoje sledi po vsem svetu, kako spo­ sobni so bili in kako dobronamerno so delali, kar so znali, za kar so vedeli, da bo dobro. In kako pogumno so se lotevali stvari! Če primerjamo to, kar je škof Baraga naredil za Indijance, s tem, kar so na začetku naredili priseljenci, ko so pomikali meje proti ame­ riškemu zahodu in neusmiljeno preganjali prvotne prebivalce, razumemo, zakaj je danes Baraga na poti k svetništvu. Ne le, da je Baraga skrbel za dobrobit Indijancev, lotil se je tudi duhovnega dela in napi­ sal prvo slovnico in slovar jezika Indijancev Ojibwe (Chippewa). V tišini, ki je tistega jesenskega popol­ dneva govorila o velikih stvareh, ko je spodaj le ra­ hlo žuborela skoraj suha Križna reka in je le sem in tja zatrepetal list na plamenečem drevesu, sem čutil nekaj posebnega. Vznesenost, spoštovanje — svetost. Ko sva z Davidom pod večer prispela v samotni Biwabik med gozdovi in jezeri, med rudniškimi dnev­ nimi kopi in tako rekoč divjino, se je okrepil severni veter. Znak, da bo zima. Dolga, trda zima, ki je ob že tako napornem delu v rudniku ali gozdu življenje prebivalcev Železnega območja le še otežila … So mar zato mnogi obupavali (a nikoli obupali!) in je še da­ nes beseda pijanček tista slovenska beseda, ki jo po­ zna celo četrta generacija? Predvsem v smislu nesreče, nevarnosti, nečesa, česar se je treba obvarovati … Naslednjega dne sva se z Davidom sprehajala po pokopališču in veter je raznašal orumenelo listje. Grobovi so skromni, dostikrat nagrobni kamen za družino, v tleh pa plošče z napisi za pokojne člane. Da sva lahko napise prebrala, sva morala z rokami odgrniti žareče jesensko listje. Skoraj vsak drugi priimek je slovenski. Simbolično so se mi odkrivale sledi predhodnikov, najdlje sva se zadržala pri na­ ših neposrednih prednikih, predvsem pa ob ume­ telnem železnem vhodu na pokopališče, ki ga je iz­ delal John, Davidov in Normov oče. Tisti John, ki je leta 1975 pri nas doma igral na harmoniko in potem odnesel sliko mamine družine preko Atlantika … Hladni, jasni dnevi v Biwabiku so mi v dneh obiska govorili o minevanju, žareče barve pa so kar kričale o novem življenju, o vztrajanju, o nečem le­ pem, tudi o tem, kako dobro se je Slovenija ohranila tisoče kilometrov od doma. Kako je v rudarski si­ vini mrzlega severa v ljudeh ostalo dovolj žive krvi, da še danes napaja slovensko dušo. Železni ljudje Dve poletji kasneje sem se spet znašel v Biwabiku, to­ krat z Mojco. David naju je nekaj dni vodil po poteh, ki so jih prehodili najini predniki. Kako simbolično je, da sva tri dni spala v leseni hiši, ki stoji prav na posestvu, kjer sta Davidova ded Frank in babica Katarina pričela svojo skupno pot. Ni več ne njune hiše, ne sosedove, le trave in gozd. A spomin je izjemno močan in Da­ vid kar ni mogel, da ne bi vedno znova omenjal, kako je iz šole hodil tja, k babici Kati (Katarini) na kosilo. Zemlja je tam gori dala malo, polj ni, več je dal gozd, saj je poln divjadi, in prepelice ali jeleni so 47 48 bili pogosto na jedilniku. Tudi na vrtu ni kaj dosti zraslo, je pa pred hišo, v kateri sta se rodila David in Norm, še danes velik grm potonik — ker jih je njuna mama Margareth imela tako rada. Rdeče so cvetele tudi ob najinem obisku, bilo je sredi julija. Mrzli kraji in hude zime ne pustijo dosti časa za cve­ tenje. Ob rdeči barvi sem pomislil, kako je tam gori vse, kar ni gozd ali jezero, rdeče. Številni rudniki v Železnem območju so površinski in železova ruda daje ton pokrajini. Že sto let, še več. Vse od dne leta 1892, ko je Frank Hibbing iz Du­ lutha ob Velikem jezeru hodil po neznanem območju in zapisal: »Verjamem, da je pod menoj železo, čutim svoje zarjavele in mrzle kosti.« V mestu Hib­bing, ki je poimenovano po njem, je danes največ­ji površinski kop železove rude na svetu, rudnik Hull Rust Mahoning imenujejo kar Grand Canyon severa. Gromozanske površine, rdeče, sive, črne in modrozelene — tam, kjer je izkopane dele že zalila voda. Orjaški rudniški stroji, tovornjaki, ki naenkrat peljejo 240 ton rude, bagri, ki z velikansko žlico samo v dveh zamahih nalože tako vozilo. Neverjetne razsežnosti in mere! Že preko sto let železo narekuje življenje ljudem. Ne le trdo delo, tudi strupene zime, revna zemlja, zelo različne kulture (tam so se poleg Slovencev na­ selili Skandinavci, Italijani, Nemci, Francozi …) — vse to je naredilo tamkajšnje ljudi trde kot jeklo, ki je končni izdelek železove rude. Mnogo je trpkih zgodb, po drugi strani pa so ti ljudje vedno največ vlagali v otroke in njihovo izobrazbo. Nekoč, ko še ni bilo t. i. multinacionalk, so za dobrobit, tudi za duhovno plat, dodatno skrbele še rudniške družbe. Srednja šola v Hibbingu se ponaša ne le z velikostjo, pač pa tudi z izjemno lepo in veliko prireditveno dvorano, ki se tako po lepoti kot po velikosti mirno primerja z najrazkošnejšimi gledališkimi dvoranami velikih mest. Tudi v bližnjem Chisholmu ni dosti drugače. O tem, kako je železo zaznamovalo generacije, veliko pove tudi pesniška zbirka Nočni vlak — Rdeči prah, ki jo je napisala pesnica Sheila Packa finskega rodu. Že naslov je zgovoren. Prebivalci tistega območ­ja Spomin na Frankov prihod v Severno Ameriko (ovitek zgoščenke Tradition – A Tribute To Immigrant Families – Vintage Iron Range Collector's Edition Played Setnikar Style). se iz zgodnjih otroških let spominjajo neskončnih in hrupnih vlakov, ki so rudo vozili noč in dan do Velikega jezera; od tam pa so jo z ladjami prevažali v jeklarne, kjer je končno postala uporabna — za gradnjo in žal tudi za orožje. V spominu vseh, po­ sebej tistih, ki so v kopih delali neposredno, je ostal tudi rdeči prah, ki je šel skozi vse obleke. Težko je bilo. Da, tam, kjer se še kompasu zmeša, včasih tudi ljudje izgube smer. A je zanje kultura tisti kompas, ki jim pomaga, da se v življenju ne izgube. »Pijem iz steklenice starega očeta, iz harmonike, njegove edine prtljage,« je zapisala pesnica. Kultura, izro­ čilo, harmonika in potica … Slovenija v Minnesoti. Saint stephen Niso vsi Slovenci šli le na Železno območje, mnogi izseljenci, ki so prišli še pred rudarji, so se naselili niže, ob Misisipiju, v bolj rodovitnih in vremensko prijaznejših krajih. V krajih, kjer je prvi misijonaril Francis Xsaver Pierz (Pirc), pridružil se mu je tudi poznejši škof v mestu St. Cloud Jakob Trobec. Vse to se je dogajalo že pred sto petdesetimi leti. In je na najini poti srečno naključje naneslo, da sva se znašla v kraju St. Stephen (prvotno ime St. Stephen Baragov križ ob velikem jezeru. Nepozaben spomin na velikega misijonarja. in the Woods, Sveti Štefan v gozdu) v bližini St. Clo­ uda, na območju t. i. svetih krajev, saj imajo številna mesta imena po svetnikih. In prišla sva tja ravno na dan, ko je St. Stephen praznoval stoletnico obstoja mesta in stopetdesetletnico ustanovitve najstarejše slovenske skupnosti v Združenih državah Amerike. Izjemno praznovanje, ki je na plano prineslo vse, kar so Slovenci v poldrugem stoletju obdržali, negovali in vedno znova oživljali. Prišel je slovenski ambasador v ZDA dr. Božo Cerar, oblečen v slovensko narodno nošo, pozdravilo ga je pokanje iz možnarjev. Naro­ dne noše s slovenskimi zastavami so sredi Amerike in v sožitju z drugimi prebivalci pokazale, kako lahko na kulturi, kar je poudaril tudi veleposlanik, temelji uspešen razvoj naroda. Ganljiv je bil tudi pogovor ve­ leposlanika s 102 leti starim gospodom Peternellom, potomcem ene prvih družin (poleg Pogačnikovih), ki se je naselila v kraju — ko slednji še ni bil kraj. Poleg sobotne parade, nagovorov in koncerta Po­ jočih Slovencev (glasbena skupina Singing Slovenes, v kateri sodelujejo tudi potomci drugih narodov) je bila, vsaj za naju, višek nedeljska maša v cerkvi sv. Štefana. Najprej zato, ker sva prvič doživela mašo s polko (polka mass), mašo, pri kateri na znane naro­ dne in zabavne melodije pojejo cerkvene pesmi ozi­ roma cerkvene pesmi spremljajo glasbila, ki so po navadi del narodno-zabavne glasbe. Mnogo pesmi so zapeli v slovenskem jeziku, po maši pa so v cerkvi izvedli še izjemen koncert. Slovensko pet­je iz srca, iz duše in z navdušenjem ter sproščenostjo, značilno za Američane, je napolnilo cerkvene oboke. Vodja sku­ pine Frank Bucar je nekje na sredi koncerta povedal, da bodo zaigrali Slovenija, od kod lepote tvoje — prav za Mojco in zame, saj sva bila v prenapolnjeni cerkvi edina Slovenca iz domovine … Ko sem se pred vsemi zahvalil za to izjemno potezo in povedal, da sva doma le slab kilometer od hiše, v kateri se je rodil škof Jakob Trobec, ki je misijonaril v tistih krajih in je pokopan na tamkajšnjem pokopališču, je cerkev preplavilo vzhiče­ nje … Dogodek, ki ga človek doživi le redko v življenju. Slovenija daleč od slovenije Na srečanjih s prebivalci Minnesote, tisoče kilomet­ rov stran od domovine, sem spoznal, kako izjemno predani so slovenskemu izročilu, kako zelo ponosni so na svoje korenine. Ne sramujejo se jih, poudar­ jajo jih, raziskujejo, na novo vzpostavljajo že davno zbledele, morda že pretrgane stike s sorodniki. Mar ni tudi naše prijateljstvo z družinami Norma in Da­ vida del iste zgodbe? Ko smo se že skoraj izgubili, je daljna povezava ponovno vzcvetela. Sprašujem se, koliko bi zamudil, če ne bi spoznal zdaj še res velike množice slovenskih potomcev v Minnesoti, če ne bi čutil sto petdeset let njihove zgo­ dovine. Obdržali so jo, morda bolje kot mi sami, ker živijo z njo. Uspeli so, pa čeprav sredi tujega sveta, in danes so cenjeni. Njihovo kulturo, ki bogati vse tam živeče skupnosti, jasno priznavajo vsi. Pravi praznik narodov v najlepši obliki! (mag. Marjan Bradeško, vsestranski pisec, knjižni recenzent, amaterski fotograf in planinec) Fotografije Arhiv avtorja 49 Metka Dijkstra Murko ZAKAJ VEČ, KO PA JE MANJ TUDI DOVOLJ! 50 Kaj naredi Nizozemec, kadar je žejen? Postavi se pred pekarno, iz katere diši po sveže pečenem pe­ civu, in počaka, da se mu začnejo cediti sline! To in podobne šale vedo povedati Belgijci, ki se z Nizo­ zemci zbadajo kot vsi južni ali severni sosedi: juž­ njaki so neumni, severnjaki pa skopušni. Po tej lo­ giki Nizozemci nimajo hladilnikov, ker se ne morejo prepričati, ali se lučka res ugasne, ko zaprejo vrata, in na zadnji sedež Fiata Pande jih spraviš osem, če jim tam nastaviš evro. Tako bi lahko še dolgo nadaljevali in vse dobro znane šale o skopuških Škotih priredili tudi za Nizozemce. Čeprav po prepričanju Belgijcev Škoti Nizozemcem ne sežejo niti do kolen. Kdo pa je sploh bil prvi Škot v zgodovini? Nizozemec, ki je po naključju prepla­ val Rokavski preliv! Oprostite, kar težko je nehati, če se malo poglobiš v ta razmerja. Še najbolj prese­ netljivo pa je, da Nizozemci niso prav nič užaljeni, če jih zmerjajo s skopuhi. Prav nasprotno — pono­ sni so na svojo pregovorno varčnost! Zgodovina jih je naučila skromnosti Nizozemske province so v dolgih stoletjih obstoja poznale obdobja velikega obilja in obdobja izredne revščine. V 17. stoletju so pustolovci iz te male, za dve Sloveniji velike dežele, osvajali svetovna morja in ustanavljali kolonije, iz katerih so naravna boga­ stva pošiljali na ta vodeni konec Evrope. Medtem ko so se po drugih kolonialnih velesilah, kot so bile Anglija, Španija in Portugalska, gradile ogromne palače, so nizozemski bogataši še naprej stanovali v temnih visokih in ozkih hišah z malo okni. Da­ vek se je pač plačeval po širini hiše in številu oken! Ko je šel drugod denar za prestižne parke, kot so Versailles in podobni, so Nizozemci svojega vlagali v osuševanje zemljišč. Z vodo je bilo treba tu vedno dobro gospodariti — ob pogostih poplavah je je bilo preveč, pitne pa hitro premalo. Dandanašnji turisti ne slutijo, da so mlini na veter bolj kot za mletje žita pravzaprav služili za neprestano prečrpavanje vode. Kar so na ta način zaslužili, so nekateri »novi bogataši« zašpekulirali s čebulicami tulipanov, ka­ terih cene so dosegle večkratno vrednost hiš boga­ tašev. Ko je cena tulipanov nepričakovano padla, je bil to prvi borzni polom v svetovni zgodovini. Pa­ metneje so premoženje nalagali tisti, ki so naročili kako sliko pri Rembrandtu van Rijnu. Iz njegovih umetnin pa iz umetnin Vermeerja in drugih ho­ landskih mojstrov je mogoče zaznati življenjski stil tedanjih višjih slojev, ki je bil veliko bolj skromen kot življenjski stil bogatašev iz drugih dežel. Trdo življenje povprečnega prebivalca »nizkih dežel« pa dve stoletji kasneje še bolj značilno upodabljajo Jedci krompirja, kot jih je videl Vincent van Gogh: sko­ raj štirikotne figure, ki sta jih je stesali trdo delo in kruto podnebje ob ledenem Severnem morju. Še pozno v dvajseto stoletje je bilo življenje na­ vadnih ljudi skrajno skromno. Za preživetje velikih družin je bilo treba poprijeti za vsako delo in obrniti vsak gulden. Pri hiši je bilo le tisto, kar je bilo najbolj nujno, še čevlji so bili leseni. V prvi svetovni vojni je bila kraljevina Nizozemska nevtralna, toliko več trpljenja in pomanjkanja je bilo v drugi in takoj po njej: v hudi zimi 1944/45 so ljudje kuhali drevesno lubje in jedli cvetlične čebulice, 20.000 jih je na za­ hodu dežele umrlo od lakote in pomanjkanja. in sira pa pečenica zraven in je večerja tu! Za kosilo pa namazan kruh, obložen z eno — tanko — rezino sira. Med restavracijami so zdaleč najbolj priljubljene kitajske — od koder se hrana odnese domov. Tako ni treba plačati pijače pa še kaj ostane za naslednji dan. Zakaj bi zapravljali za nekaj, kar je tako min­ ljivo, kot je hrana! Vincent Van Gogh, Jedci krompirja (The Potato Eaters) Tudi danes ni razloga za potrato Dandanes je Nizozemska bogata dežela: s samo 16 milijoni prebivalcev se uvršča v svetovni vrh eko­ nomsko močnih in vplivnih držav. Po vojni se je njena ekonomija pobrala predvsem po zaslugi ze­ meljskega plina, katerega velike zaloge so odkrili v severnih provincah. Prav generacija, ki je doživela medvojno pomanjkanje, je tudi z odrekanjem v de­ setletjih po vojni omogočila postavitev solidne eko­ nomske podlage. Z vlaganjem v kmetijstvo, industrijo, predvsem pa v znanje in inovacije se je Nizozemska na marsikaterem področju prebila na svetovni vrh. Sodobna blaginja pa za povprečnega Nizozemca ne pomeni avtomatično potrate. Čeprav je v zadnjih letih več zanimanja za kulinariko in so trgovine polne najrazličnejših razkošnih dobrot, za vsak jo­ gurt preverijo, kje je najcenejši. In če je treba, ko­ lesarijo kakšen kilometer več do trgovine, kjer so cene najbolj ugodne. Pred nabavo večjih in dražjih stvari pa tako ali tako temeljito raziščejo cene, da ja ne plačajo kakšen evro več, kot bi bilo treba. Če po­ splošimo prehrambne navade Nizozemcev: še naprej se navadno kuha v enem loncu: krompir, zelenjava pa kakšna klobasa za na vrh. Ko je krompir s kislim zeljem skuhan, pa vse skupaj zmečkajo z malo mleka Nič se ne vrže vstran Verjetno je ni dežele na svetu, kjer bi imeli toliko »naredi-si-sam« trgovin in rokodelskih tečajev kot na Nizozemskem. Za popravilo zamašene kanaliza­ cije še mogoče pokličejo mojstre, ko pa je treba bar­ vati okna, polagati ploščice ali tapecirati stene, pa je škoda denarja in se posla najraje lotijo kar sami. In jim ni nič nerodno obiskom pokazati kako omarico ali stol, ki so ju kupili rabljena in ju sami polepšali. Po eni strani pri nakupih zelo pazijo na cene, hkrati pa komaj kaj vržejo vstran. Pravzaprav nikoli — še za polomljene likalne deske, sani in odslužene cvetlične lončke se pokliče občinska čistilna služba. Zvečer pred odvozom se roba postavi na cesto, in preden se naslednje jutro pripelje smetiščni avto, izgine vse, kar bi se še dalo popraviti ali bo prišlo prav komu drugemu. Pa da ne boste mislili, da se za te smeti zanimajo zgolj kakšni reveži. Naš, žal že Pelgerimshoeve avgusta 2014 Foto www.pelgrimshoeve.nl 51 52 pokojni sosed, z odlično pokojnino policijskega in­ špektorja, s hišo in z vikendom v Franciji, je domov redno prinesel kakšno »trofejo« s svojih kolesarskih pohodov mimo teh kupov »odpadkov«. Še dobre odvečne stvari se seveda prodajajo. Na spletni strani »Marktplatsa« lastnika dnevno zame­ nja na tisoče predmetov: od obleke, igrač, gospo­ dinjskih potrebščin, do šotorov, koles, pohištva, av­ tomobilov in celo stanovanj! Tudi tako imenovane trgovine z rabljenimi stvarmi, trgovine s stvarmi iz druge roke, so zelo priljubljene. Tukaj so — presene­ tljivo — iskane predvsem kvalitetne stvari. Četudi so na primer oblačila že nošena, so iz čistilnice še vedno boljša kot kakšne sintetične bluzice iz nava­ dnih trgovin. Da se o plaščih in torbicah sploh ne pogovarjamo! Enkrat na leto — na kraljev rojstni dan konec aprila — je kraljevina Nizozemska en sam »Vrij­ markt«. Na tem »prostem trgu« lahko vsak prodaja, kar hoče. V mestnih in vaških središčih se na stoj­ nicah in kar na odejah po tleh baranta, da je veselje! Za majhen denar se eni znebijo stvari, ki so jim na poti, drugi pa so še kako veseli ugodnih nakupov. Vmes se še kaj zamenja in otroci zaslužijo kakšen cent z igranjem flavte — da se mali Jantjes naučijo, kako bodo veliki Jani kasneje gospodarili. Sklenjen krog porabe Če po tem še kaj ostane — kakšne polomljene igrače, razno orodje, gospodinjske potrebščine, knjige in tako naprej — se prej kot slej lahko znajde v trgo­ vini »kringloop« (sklenjeni krog). Te dobrodelne tr­ govine upravljajo organizacije, ki skrbijo, da brez­ poselni, invalidi, bivši kaznjenci in druge izolirane skupine ohranjajo socialne stike. S popravljanjem darovanih stvari, z urejanjem trgovine, s prodajo in vodenjem administracije si nabirajo dragocene de­ lovne izkušnje, ki jim kasneje pomagajo pri iskanju redne zaposlitve. V vsakem okolišu je vsaj ena bolj ali manj založena trgovina »kringloop«, ki skrbi, da veliko stvari po prvi uporabi dobi še drugo življenje. Pelgerimshoeve — romarsko pribežališče Župnijske dobrodelne ustanove na Nizozemskem, katoliške in protestantske, imajo redne nabirke stvari za omogočanje svoje dejavnosti. Ker pa je težko uskladiti ponudbo in potrebe, zbrane stvari navadno prodajajo na svojih dobrodelnih sejmih in z izkupičkom potem konkretno pomagajo, kjer je treba. In se zgodi, da so te pobude tako uspešne, da presežejo župnijske meje in iz tega nastanejo prave blagovnice rabljenih stvari. Lep primer take krščanske pomoči je Pelgerim­ shoeve iz Zoetermeera. Iz izredno uspešne dobro­ delne prireditve za obnovo cerkvene strehe je leta 1986 nastala ideja za stalno prodajo rabljenih stvari. Prostovoljci so obnovili podarjeno kmetijo, jo po­ imenovali Pribežališče romarjev in jo uredili kot neke vrste veleblagovnico: z oddelkom za obleko, pohištvo, belo tehniko, gospodinjske potrebščine in tako naprej. Odprta je ob torkih zvečer in vsako drugo soboto. Obisk je takoj presegel vsa pričakovanja, se po­ sebno, ko se je razvedelo, kako dobro ponudbo imajo: vse na njihovih policah je v dobrem stanju, popravljeno in čisto. Ljudje jim od blizu in daleč vozijo svoje odvečne stvari. Ker vedo, da bodo tu dobro unovčene, izkupiček pa je namenjen čisto konkretni pomoči potrebnim v vsej občini pa tudi koristnim projektom v deželah tretjega sveta. Po­ tem pa navadno vsak, ki kaj prinese, Pilgerimsho­ eve ne zapusti praznih rok: ponudba je tako zape­ ljiva! Pa ljudje še lažje kaj zapravijo, če vedo, da je za dober namen! Prostovoljno delo skoraj 300 sodelavcev, od upo­ kojencev do univerzitetno izobraženih menedžer­ jev, je v prvi vrsti res namenjeno pomoči potrebnim. Hkrati pa to pomoč povezujejo s ponovno uporabo že rabljenih stvari in se s tem pridružujejo narašča­ joči množici Nizozemcev, ki se zavestno odločajo za manjšo in bolj premišljeno porabo. V projekt Pelgerimshoeve so vključeni številni prostovoljci Foto www.pelgrimshoeve.nl Ko varčnost postane šport … Pri opisovanju nizozemske varčnosti je seveda treba povedati, da so tudi tu v vseh trgovinah polne po­ lice in je tudi tu vedno več potrošnikov, ki si pri­ voščijo vse, kar se spomnijo. Tudi tu se meče hrana vstran, samo kruha menda letno okoli 7 kg na pre­ bivalca. In v navadnih smeteh je mogoče najti kake zelo uporabne stvari tistih, ki »nimajo časa« in vo­ lje za recikliranje. Taki Nizozemci se na počitnice odpravijo po tri-, petkrat na leto, imajo po dva, celo tri avtomobile in nove kuhinje za 50.000 evrov. Bolj kot reveži si znajo nakopati velike dolgove, po­ tem pa potrebujejo »trenerja za varčevanje«. Da iz druge roke slišijo, kako se da z malimi koraki ve­ liko privarčevati! Bolj zanimiva je druga skrajnost: tisti del prebi­ valstva, ki bodisi res zaradi potrebe, bodisi zgolj iz prepričanja zagotavlja, da se bolje živi, če se manj porabi. Dosledno! Pravijo jim »vrekken«, Slovenci bi jih imeli za stiskače. Pred leti so za izmenjavo var­ čevalnih nasvetov ustanovili časopis (katerega na­ ročnino so si seveda delili med seboj), sedaj imajo forum na spletu, kjer kar tekmujejo, kdo bo predla­ gal še kaj bolj revolucionarnega! Uporabno? kakor za koga! Katerega kuhinjskih nasvetov bodo mogoče še prepo­ znale slovenske babice, drugi pa so res tipično nizo­ zemski. Tako se papir od masla shrani v hladilniku, da se maslo ob prvi priložnosti do konca porabi za namaz pekača. Vsak lonček jogurta do čistega po­ strgajo, namesto z dragimi misliji jogurt obogatijo kar s krušnimi ali piškotnimi drobtinami, ki jih se­ veda ne zbirajo zgolj za ptičke. Potem se s pljuskom mleka in z žličko marmelade v tem lončku pripravi osvežilni jogurtni napitek. Zelenjavo je treba lupiti na tanko, še najbolje z v ta namen prirejenim no­ žem. In ko se ta zaradi intenzivne uporabe izrabi, ga naj desničarji — tako naroča Vrekkenkrant — zamenjajo s kom, ki lupi z levo roko: pa bosta oba lupila še kakšno leto dlje. Tako bi lahko naštevali v nedogled, prav za vsako situacijo se najde, včasih prav absurden, napotek. Če bi jih dosledno upoštevali, bi se vsi prhali zgolj z mr­ zlo vodo, v temi in v vedru, z vodo iz tega vedra pa bi spakovali stranišče. Stanovanja bi bila založena s stvarmi, »ki bodo enkrat še prišle prav« — kaj vse da se da narediti iz strganih nogavic, predrtih zrač­ nic, zamaškov od steklenic in še in še! Rabljene ko­ ledarje je treba samo shraniti: tistega iz leta 1982 so lahko uporabili tudi leta 1993 pa leta 1999 in spet bo »aktualen« v letih 2016 in 2021 … Večina nasvetov pa je vendarle zelo uporabnih. Najdejo se taki, ki pravzaprav sploh niso »second­ -hand«. Poceni počitnice? Sprehodi se po domačem kraju kot turist: oglej si znamenitosti, privošči si ka­ vico na najbolj živahnem trgu. V knjižnici prelistaj kako revijo, tam je tudi stranišče navadno zastonj. Če pa te vendarle vleče daljava: najdi koga, s kate­ rim zamenjaš stanovanje! Podoben je nasvet glede nadomestila obiska re­ stavracije: s prijatelji se izmenoma povabiš na kosilo ali vsak pripravi kakšno jed. Med prijetnim obiskom domá privarčuješ stroške ogrevanja in razsvetljave. Na obisk ne moreš priti praznih rok, pa nimaš denarja ali navdiha za darilo? Podari »bon« za kako uslugo! 53 Mladi starši bodo veseli vsake urice varstva, kdo drug pomoči v gospodinjstvu ali spremstva k zdravniku. Vedno bolj je razširjena pobuda o deljenem la­ stništvu večjih in dražjih dobrin. Za delitev zamr­ zovalnika ali kosilnice je res treba imeti dobre so­ sedske odnose, v praksi bolj uresničljiva je možnosti najema avtomobila pri zasebnikih. Kar štiri take pobude so na Nizozemskem nastale v zadnjih treh letih: na spletu pogledaš, kakšen avto ti v katerem obdobju ustreza in kje v bližini ga kdo ponuja. In po spletu skleneš pogodbo in se dogovoriš o drugih po­ drobnostih. Za morebitne nujne primere se še vedno lahko pokliče taksi in pod črto vedno ostane velik prihranek za tistega, ki si avto izposodi, ko ga res potrebuje. Koristno tudi za lastnika avtomobila, pa še v okolici je manj zadrege s parkiranjem. In najbrž ni treba še posebej poudarjati, kaj tako premišljena uporaba avtomobila pomeni za varstvo okolja. 54 Kriza? kakor za koga! Na Nizozemskem je kriza šele v zadnjem letu do­ bro pokazala zobe, predvsem tistim, ki so izgubili zaposlitev. Pa tudi med temi se najdejo velika na­ sprotja. Nekateri se počutijo revne, ker so prisiljeni prodati enega od obeh avtomobilov in grejo lahko samo enkrat na počitnice, za druge pa je brezposel­ nost izziv, kako boljše gospodariti s tem, kar ven­ darle še imajo. Seveda zelo posplošeno in črno-belo povedano, vsak posameznik ima svojo zgodbo. Tudi te vrstice bo vsak bral iz svojega zornega kota. So Nizozemci narod stiskaških čudakov, katerih živ­ ljenjsko poslanstvo je — za vsako ceno — porabiti čim manj? Ali pa je ta novodobna sla po premišlje­ nem gospodarjenju z obstoječimi dobrinami trend, ki mu je vredno slediti? (Metka Dijkstra-Murko, Haag) Micka Opetnik GLEDALIŠKO IN LUTKOVNO USTVARJANJE MED KOROŠKIMI SLOVENCI Tržaški pisatelj Boris Pahor je zapisal: mladim je treba povedati: biti prijatelj z vsem sve­ tom še dolgo ne pomeni dopustiti, da zamreta materni jezik in naša kultura. Da bi mladi razvijali čut za kulturo in širili slovenski besedni zaklad, se trudijo številna slovenska kul­ turna društva na dvojezičnem ozemlju Koroške. Pri tem delu pa imajo zveste in profesi­ onalne spremljevalce in pomočnike v obeh osrednjih kulturnih organizacijah, Krščanski kulturni zvezi in Slovenski prosvetni zvezi. Na senco je padel žarek luči Pogled na kulturno ustvarjanje koroških Slo­ vencev se kar hitro ustavi ob bogati gledališki in lutkovni sceni. Naši predniki so ob ustanovitvi slo­ venskih društev želeli, da bi z gledališkimi predsta­ vami ohranjali in poglabljali jezikovno znanje, in to se danes še kako obrestuje, obenem pa nadgrajuje. Kako živa in kreativna je lutkovna in gledališka ustvarjalnost po slovenskih društvih na Koroškem, kaže dejstvo, da je bilo v minulem letu na ogled 20 premier. Na Brnci, v Ledincah, Št. Jakobu v Rožu, Bilčovsu, Št. Janžu, Selah, Celovcu, na Radišah, v Št. Primožu, Dobrli vasi, Žitari vasi, Št. Lipšu, Šmihelu, Pliberku, Vogrčah in na Suhi so se gledališčniki in lutkarji potopili v svet gledališkega ustvarjanja, ki je v zadnjih letih preraslo zgolj tradicijo in potrebo jezikovne šole. Soočanje z novimi gledališkimi pri­ stopi, skrbna izbira besedila, iskanje igralskih mej in razglabljanje o tematikah, ki oblikujejo človekovo življenje in se pojavljajo v družbi, so postali sestavni deli priprav in študija predstav. Ta razvoj se zrcali v nadvse inovativnih predstavah z družbenokri­ tično tematiko, kot jih je bilo na ogled kar nekaj v zadnjih letih. V plesno-gledališki predstavi Odha­ jati je gledališka skupina Šchok iz Žitare vasi hodila po poteh poezije Maje Haderlap. Igralska skupina iz Sel pa se je na inovativen način spoprijela z izpo­ vedjo Shakespearjevega Hamleta. Nova pota gle­ dališkega izražanja iščejo tudi gledališčniki Teatra Trontamora iz Št. Jakoba v Rožu, ki uprizarjajo ne­ navadno ambiciozne, angažirane in uprizoritveno zahtevne predstave. Ankaran — ob morju se lahkotno dela Na kreativni poti spremlja gledališčnike in lutkarje že štiri desetletja gledališka in lutkovna delavnica v organizaciji Krščanske kulturne zveze v Celovcu. Sprva v domačem kraju Rebrca, kasneje v Kopru in Fjesi, danes pa mladi igralci skupaj s strokovnjaki za režijo, scenografijo, glasbo, koreografijo in izreko v Ankaranu, igrivem okolju ob morju, pripravljajo krstne uprizoritve. Mateja Kert, referentka za gleda­ lišče pri Krščanski kulturni zvezi, je zapisala: »Dol­ goletno gledališko ustvarjanje je vzbudilo v mladih željo po izpopolnjevanju, izboljševanju in iskanju lastne identitete v ustvarjalnosti. Vsaka predstava vsake posamezne skupine je korak naprej na poti k izpopolnjevanju.« Društva, v katerih je gledališka dejavnost že naj­ bolj zasidrana, so v letih nabrala izkušnje, ki so pri­ vedle do vse bogatejše gledališke ustvarjalnosti in do bolj profesionalnega pristopa do gledališča. Gle­ 55 dališka dejavnost pa nudi mladim tudi tkanje pri­ jateljskih vezi in možnost, da v krogu vrstnikov — skupno z mentorji in strokovnjaki — razvijajo čut za samostojno ustvarjalnost, ki temelji na osnovah lastne domišljije in lastnega razmišljanje. Lutkovna skupina KPD Drava v Žvabeku 56 Vsakoletne gledališke in lutkovne delavnice v An­ karanu se je v letu 2014 udeležilo 15 skupin iz raznih krajev južne Koroške, kar pomeni da se je 150 otrok in mladih potopilo v svet gledališča, ki na svoj skriv­ nostni način oblikuje, kaže in pokaže stvari, ki jih v realnem svetu ni videti. Tribuna — srečanje gledaliških skupin Ko se konec avgusta vrnejo mladi gledališčniki in lutkarji iz Ankarana v domači kraj, se po slovenskih društvih zvrstijo številne premiere. Tako so jesen­ ski in zimski meseci vedno meseci gledališča. Sku­ pine se predstavljajo s premierami in iz leta v leto je videti bolj inovativne in boljše predstave, ki so vedno zelo dobro obiskane. Številni gledalci nagra­ dijo igralčev trud in delo. Po premieri v domačem kraju pa se igralci razveselijo vsakega povabila na gostovanje pri sosednjih društvih. Kot bogata bera se zdi februarja Tribuna — srečanje gledaliških in lutkovnih skupin. Srečanja se po možnosti udele­ žijo vse skupine, ki so bile na gledališki in lutkovni delavnici v Ankaranu. Vsaka skupina odigra svojo predstavo na eni od lokacij v Celovcu. Predstave obi­ ščejo otroci in mladi iz dvojezičnih izobraževalnih ustanov v Celovcu in okolici, povabljeni pa so tudi strokovnjaki Javnega sklada Republike Slovenije za kulturne dejavnosti, ki izbirajo skupine za vseslo­ venska gledališka in lutkovna srečanja. Oskar za koroško gledališko skupino V zadnjih letih so nekatere gledališke skupine do­ segle zavidljive dosežke in sodelovale na številnih festivalih in tekmovanjih. Gledališka skupina KPD Šmihel je bila izbrana v tekmovalni program Ču­ farjevih dnevov 2013 na Jesenicah. Šmihelski igralci so se na dnevih, ki so vrh vsakoletnega ustvarjanja ljubiteljskih gledališč iz vse Slovenije, predstavili z absurdno predstavo Kdo čaka na konec v trikoju. Na zamejskem festivalu gledaliških skupin v Mavhi­ njah v bližini Trsta leta 2013 pa so prejeli nagrado za izvirno igro. Nagrado vizionar za najbolj inovativen pristop k likovni govorici leta 2012 je prejela Mla­ dinska lutkovna skupina iz Šmihela s predstavo Kje je moja senca. Še posebej odmevna je bila predstava Koroško kolo gledališke skupine Sanjelovci Sloven­ skega prosvetnega društva Danica v Št. Primožu. Predstava je bila za družbeno angažiranost in profe­ sionalno igro nagrajena na festivalu Transgeneracije in na festivalu Vizije v Novi Gorici. Odlično oceno pa je skupina dosegla tudi na avstrijskem festivalu Junge Burg na Burgtheatru na Dunaju. Med gledališkimi skupinami slovenskih pro­ svetnih društev še posebej izstopa Teater Šentjanž. Predstave Val, Izstopni vizum, GUERRnicA in Jack ali skodelica kave so nastale kot odgovor na večno vprašanje, kdo smo in kam gremo. Da bi v dvojezič­ nem prostoru nagovorili čim več ljudi, so slovenskim predstavam dodali nemške oz. angleške nadnapise ali pa so se igralci naučili predstavo v obeh deželnih jezikih. Predstave so bile izbrane za številne festivale in tekmovanja: festival Vizije v Novi Gorici, Trans­ generacije, festival FOCUS (na Koroškem), festival FITAG v Španiji in na srečanje v dunajskem Burg Delo, ki ga opravljajo, je unikatno. Predsednik Lojz Kerbitz pa sveskozi verjame v sodelovanje ljudi in izpoved gledališča.« Dobro obiskane predstave na prostem vsekakor govorijo o priljubljenosti gleda­ lišča med ljudmi. Maska išče svoj obraz – lutkovna skupina KPD Šmihel theatru in prejele visoka priznanja — vizionarja 2011 in theater oskarja 2011. S tem uspehom se je Teater Šentjanž uvrstil med najboljšo mladinsko gledališko skupino v Avstriji in Sloveniji leta 20111. Vogrče — vas, ki živi za gledališče V kulturi koroških Slovencev je bilo vedno prisotno tudi gledališče na prostem. Mnogi se še spominjajo mogočnih predstav na prostem, kot so to Miklova Zala v Svatnah pri Št. Jakobu v Rožu, Samorastniki v Št. Primožu ali Pasijon na Kostanjah. Od leta 1999 pa v Vogrčah vsaki dve leti zaživi oder na prostem in z njim vsa vas in okolica. Navdušenje za gledali­ šče je v mali podjunski vasici sejal župnik in režiser Vinko Zaletel. To seme danes rodi bogate sadove. Predsednik KKD Vogrče Lojz Kerbitz ni le glavni organizator priljubljene gledališke stalnice na Ko­ roškem, temveč je izvrsten igralec v tem spodnje­ podjunskem kraju. Njegova ljubezen do gledališča in slovenske besede k sodelovanju pritegne celo vr­ sto vaščanov. Predstave Plavž, Veronika Deseniška ali Jeppe s hriba so združile vas v veliko gledališko skupino. Prizorišču pred vogrškim farovžem 60 nastopajočih iz vasi in okolice vdahne pravo gleda­ liško vzdušje. Dolgoletni režiser Vogrijanov Franci Končan pravi o njihovi navdušenosti: »V Vogrčah se srečuje skupina ljudi, ki verjame v gledališče. Slovenska beseda na odru celovškega mestnega gledališča Dolgo gledališko tradicijo ima na Koroškem 8. de­ cember. Marijin praznik je v 50 letih postal slovenski gledališki praznik, na katerem se srečajo Slovenci iz vseh treh dolin in si ogledajo slovensko predstavo, edino v letu v celovškem mestnem gledališču. Go­ stovanja profesionalnih gledaliških ansamblov iz Slovenije in Trsta obiskuje vedno več mladih, ki se sami ljubiteljsko ukvarjajo z gledališčem. Ob oble­ tnicah pa so se na gledaliških deskah celovškega me­ stnega gledališča vedno predstavili koroški gleda­ liščniki z lastno produkcijo. Predstava Za narodov blagor v režiji Marjana Štikra je bila ob 50. jubileju slovenskega gledališkega praznika poklon razvoju ljubiteljskega gledališča na Koroškem in velik dokaz za to, da je delo, ki ga je Krščanska kulturna zveza vsa leta vlagala v pospeševanje gledališke dejavno­ sti obrodilo bogate sadove. Čudežni svet lutkarstva Pred štirimi desetletji je gledališko ustvarjanje na Koroškem dobilo priljubljenega sopotnika — lut­ karstvo. Kar se je začelo z majhnimi koraki, se je razvilo v razvejano dejavnost, ki jo oblikujejo lut­ karji v Celovcu, na Zilji, v Kotmari vasi, Dobrli vasi, Šmihelu in Žvabeku. Možnost, kako na odru oživiti mrtvo stvar, ji vdahniti dušo, je neskončno veliko. Lutka komunicira s publiko in lutkarjem in tako po­ množi izpoved. Gledalci gledajo lutko in so fascini­ rani. Ta fascinacija se je najmočneje razvila v okviru KPD Šmihel, kjer že 35 let ustvarjajo lutkarji. Pri­ ljubljenost in navdušenje nad lutkovno dejavnostjo nadgrajuje vsakoletni mednarodni lutkovni festival Cikl Cakl v oktobru, ki ga prireja društvo v sodelo­ 57 dneh vzbudi osem lutkovnih predstav in lutkovne delavnice fantazijo 2000 obiskovalcev. Z leti je fe­ stival rasel in postal vse bolj znan in prepoznaven, tako da se že pojavlja na seznamu najbolj uglednih festivalov v Evropi. 58 Veronika Deseniška – Vogrče vanju s Krščansko kulturno zvezo. Šmihelski festi­ val prinaša v koroški in avstrijski kulturni prostor svežino ter izvirne, kakovostne in raznolike med­ narodne lutkovne produkcije. Od leta 1999 poteka festival kontinuirano in prinaša na oder šmihelske farne dvorane inovativne, poetične, estetsko dovr­ šene predstave profesionalnih lutkovnih gledališč iz različnih evropskih držav. V petih festivalskih Gledališka šola V zadnjih letih je med mladimi mogoče zaznati vedno večje zanimanje za gledališko in lutkovno ustvarjanje. Da bi čim več otrokom omogočili so­ delovanje, so v Šmihelu, Pliberku in Št. Janžu v Rožu ustanovili gledališko šolo, ki živi in se razvija. Otrok najprej spoznava svoj glas, svoje telo in gle­ dališke zakonitosti in šele potem sledi študij pred­ stave. Otroci spoznavajo svoje telo kot inštrument, se učijo združevati govor in gib ter vadijo razločen izgovor. Poleg gledališkega in lutkovnega ustvarja­ nja je v gledališki šoli najvažnejše izpopolnjevanje slovenskega jezika. Otroci na igriv način spoznavajo slovenski jezik in ga korajžno govorijo. Bogato bero gledališkega in lutkovnega ustvarja­ nja med koroškimi Slovenci dopolnjujejo domači re­ žiserji in igralci, ki so v ljubiteljski dejavnosti odkrili svet gledališča in se odločili za študij na raznih aka­ demijah. Danes pa kot strokovnjaki s svojim znanjem vodijo gledališke in lutkovne skupine. Med njimi je tudi Veronika Sommeregger, ki je zaključila študij dramaturgije in režije in danes na Dunaju vodi Te­ atr Iskra. Z navdušenjem se vrača na Koroško, kjer v slovenskih društvih dela v mladimi. O svoji ljubezni do gledališča pa pravi: »Mama nas je že kot otroke vodila na gledališke predstave malodane po celi Pod­ juni.« Veselje in ljubezen do gledališča se prenašata iz roda v rod in bogatita kulturni utrip med Slovenci. (Micka Opetnik, urednica, Nedelja, Celovec) Fotografije Arhiv avtorice ZGODOVINA Stane Granda TEŽKA BUTARA POLPRETEKLOSTI Leto 2014 bo zapisano v slovensko zgodovino zaradi marsikatere posebnosti, od nena­ vadno deževnega poletja do zaprtja vodje opozicije Janeza Janše. Prav slednje je sko­ raj po četrt stoletja obstoja samostojne slovenske države zelo resno načelo vprašanje verodostojnosti enega izmed stebrov vsake države, to je sodstva. Še toliko bolj, ker bolj kot ljudje zahtevajo pravno državo, dlje od nje so. Po prvih demokratičnih volitvah leta 1990 je de­ lovanje enega treh zborov tedanjega zapletenega skupščinskega sistema, to je Zbor združenega dela, ki je bil zamišljen kot nekakšna vsebinska trdnjava nekdanjega komunističnega sistema, oblast naj bi namreč izhajala iz dela, napovedalo vse prihodnje težave slovenske tranzicije iz totalitarne v demokra­ tično družbo. Prav v njem se je slovenska demokra­ cija najbolj spotikala, upočasnila in postavila pod vprašaj slovensko demokratično prihodnost. Če so to nekateri označevali kot drgetanje »crkujočega konja«, so naslednja leta pokazala, da je bila ocena zmotna in da bodo nekdanji oblastniki prav vsako priliko izrabili za ohranjanje svojih nekdanjih pozi­ cij. Oblast je bila njihov temeljni cilj, ne ideologija! Številni pomladniki so bili sposobni videti ta napre­ zanja predvsem v sindikalni organizaciji in pri tem spregledali nekatere druge družbene strukture, pred­ vsem tako imenovana civilna družbena gibanja, od Rdečega križa do Izseljenske matice, in tudi sodstvo, ki je ostalo praktično nedotaknjeno iz nekdanjega komunističnega obdobja in po potrebi predstavlja vrhunsko drugo obrambno linijo. Mnogi so prepričani, da je slovenska osamosvo­ jitev kot največji dosežek v slovenski zgodovini bila v glavah in srcih Slovencev nekaj tako posebnega, da so spregledali evropski in svetovni kontekst tega procesa. Možna je bil zgolj zato, ker je komunizem v mednarodnih razmerah propadel in so se dotedanji domači oblastniki ustrašili romunskega scenarija, »sestopili« z oblasti in se prelevili v »demokrate«. Ti so se delno vključili v nova demokratična gibanja, mnogi od njih so postali »krti«, ki so ustanovili ra­ zne »liberalne« stranke. S tem so dejansko ugrabili klasično demokratično levico in jo izenačili z ono, totalitarno prebarvano. To je zaenkrat eden večjih defektov slovenske družbe, ki ni normalno poli­ tično polarizirana, ampak dejansko živi še vedno v nekdanjem komunističnem in protikomunističnem svetu. Slovenska demokracija je vse bolj virtualna. To slovensko državo hromi in zaposluje s preteklost­jo namesto prihodnostjo. Težavna ločitev Slovenska osamosvojitev je bila velika želja mno­ gih Slovencev. Za nekatere edini porok prihodno­ sti. Seveda je imela tudi nasprotnike, ki pa niso ni­ koli predstavljali resne nevarnosti. Ne nazadnje tudi zato, ker nas od ostalih »južnih bratov« ločijo Hrvati, ki jim kakšna nova jugoslovanska avantura nikoli ne bo padla na pamet. Pravzaprav smo jih vanjo v veliki meri zapeljali Slovenci. Ločevanje od nekda­ 59 60 nje skupne države je zahtevalo velike napore in ne­ majhne žrtve. Slovensko gospodarstvo je nekako uživalo v samozadovoljstvu in ob vsakem trenutku poudarjalo, da je najuspešnejše v nekdanji skupni državi. S tem kitenjem je zavestno priznavalo, da v veliki meri izgublja stik z okoljem, v katerem so naši predniki delovali stoletja. Med tem okoljem in nami je bil razkorak vedno večji. Kot smo na eni strani v Jugoslaviji napredovali, smo na drugi strani glede na zahodne in severne sosede nazadovali. Ni bilo stalne modernizacije. To se danes, nekoliko poeno­ stavljeno, izraža predvsem v ustvarjanju premajhne dodatne vrednosti, kar je eden temeljnih vzrokov gospodarske in v veliki meri družbene krize, v ka­ teri smo že nekaj let. Nove tehnologije in novo vode­ nje podjetij, ki ga te predpostavljajo, bi avtomatično odpihnili stare politične strukture v gospodarstvu. Pravzaprav smo izgubili moč, da bi se sami izvili iz gospodarske krize, in vse bolj čakamo, da nas bo iz nje potegnila tujina. Ne zaradi evra, ne zaradi tu­ jega kapitala, ki obotavljajoče se vstopa v Slovenijo, ampak zaradi nemoči držati lastno prihodnost v svojih rokah izgubljamo suverenost. Seveda pa je gospodarska plat slovenske vsesplošne krize samo eden njenih vzrokov. Bistveno pomembnejša je ide­ ološka podlaga. Ta je podcenjena. Prezrta so opo­ zorila nekdanjih oblastnikov, da se je Slovenija na referendumu zgolj osamosvojila, ne pa odpovedala komunizmu. Seveda to ne pomeni, da bi ga oni znova vzpostavili v nekdanji obliki, ampak da imajo še ve­ dno pravico participirati pri oblasti in oblast upo­ rabljati v svoj osebni, razredni ali bolje kastni prid. To uteleša znameniti Forum 21. V slovenski javnosti uživajo družbeni ugled ume­ tniki, v prvi vrsti literati in v zadnjih desetletjih špor­ tniki. Znanstvenike z vseh področij so zrinili med čudake. Priznavajo jim, da so potrebni, vendar naj bodo tiho, naj ne motijo vsakdanjega ritma življenja in naj bodo veseli, da lahko počnejo, kar počnejo. To je ena izmed dediščin komunizma, ki je ljudi obvla­ doval s kruhom in igrami in se izjemno bal onih, ki so mislili s svojo glavo. Bog obvaruj, če so opozarjali na napake! Niso bili le razredni sovražniki, ampak zločinci, katerih mesto je v zaporu. Mnogi so se mo­ rali zaradi tega umakniti v tujino ali pa so doživeli usodo, ki so jo namenili Jožetu Pučniku. Slovenska družba ne zmore avtorefleksije, ni se sposobna so­ očiti sama s seboj, z lastno polpreteklostjo. Če bi le nekaj odstotkov energije, ki jo številni Slovenci na­ menjajo osebni »fizkulturi«, namenili razmišljanju o resnih družbenih problemih, ne bi bili tam, kjer smo, predvsem pa ne bi vedno volili »novih obra­ zov«. Slovenci se danes v družbi pogovarjajo pred­ vsem, koliko so prejšnji dan pretekli, prekolesarili, preplavali, koliko ur so prebili v fitnesu, »prežuri­ rali« … To je tiščanje glave v pesek, izražanje strahu in nemoči pred človekom, ki je predvsem misleče bitje. »Kaj pomaga ljubo zdravje, ko pa vse drugo narobe gre!« naj bi rekel cesar Martinu Krpanu. Ne mislimo, da je skrb za videz in zdravje napačna, v slovenski družbi je problem hierarhija vrednot. Pučistično dojemanje slovenske osamosvojitve Slovence je osamosvojitev tako prevzela, da niso iz­ vedli lustracije. V trenutku so spregledali in poza­ bili, da je bil predpogoj nastanka lastne države konec komunističnega režima. Precenjevali so pomen in politične posledice prvih demokratičnih večstran­ karskih volitev po drugi svetovni vojni. Pod lustra­ cijo ne razumemo samo obračuna s tistimi, ki so se umazali s kratenjem človekovih pravic in svoboščin, da ne govorimo o tistih zločincih nad rojaki, ki so še naprej uživali blagodati »heroizma« ali celo bili »narodni heroji«, ampak predvsem demontažo, in to popolno, nekdanjega totalitarnega sistema. Totalita­ rizem moramo očistiti v sebi in v družbi. Dojemanje slovenske osamosvojitve kot zgolj zamenjave oblast­ nikov: »Prej ste bili na oblasti vi, sedaj bomo mi« je bila voda na njihov mlin. Takšne nagrade za svoje nekdanje početje niso pričakovali, in nori bi bili, če je ne bi izkoristili. Tiste, ki so jih pri tem motili, so s pomočjo medijev izločili iz slovenske družbe. Ne­ kateri pomladniki so jim pri tem pomagali, saj so sami položili glavo na rabljevo tnalo. Kdor vztraja na poti slovenske osamosvojitve, kdor osmišlja slo­ vensko državo kot demokratično in evropsko, kdor želi prerezati popkovino s totalitarno preteklostjo, krepko in kruto plača. Pri tem niso izvzeti niti nje­ govi svojci, celo dojenčki ne. Dojemanje slovenske osamosvojitve kot neka­ kšen puč je temeljna politična filozofija in politično prepričanje bivših oblastnikov, njihovih fizičnih in ideoloških dedičev, ki jim je demokracija odvzela vnaprej zagotovljene družbene pozicije. Predvsem materialne koristi. Globoko so prepričani o krat­ kotrajnosti puča, saj jim njihovo »znanstveno« do­ jemanje zgodovine dopoveduje, da so bili na pravi poti. Znamenite zastave z rdečimi zvezdami in »orodjem« na njih, s katerimi je letos ena »novoo­ braznih« strank vkorakala v parlament, sporočajo, da Slovenija ni prekinila s totalitarizmom. Ta ne samo vztraja, ampak se celo krepi. Ignoriranje zgodovine Slovensko zgodovinopisje kot celota je v trendu splo­ šnih družbenih razmer. Razen nekaterih posame­ znikov, ki to delajo na svoje stroške in na stroške Inštituta za narodno spravo, se ne sooča s problemi totalitarne preteklosti. Njeno obravnavo nadomešča s podatki o pojavih prvih hladilnikov in pralnih stro­ jev, nošenju »kavbojk«, uveljavljanju nove zabavne glasbe, dolgih las … Ne samo nadomešča, ampak zamolčuje resnico, »švercanje« tovrstnega blaga in preganjanje zagovornikov novih trendov ter doka­ zuje, kako je bil nekdanji »socializem s človeškim obrazom« dober in skrben do »našega delovnega člo­ veka in samoupravljavca«. Ni čudno, da se mnogim mladim ob takem prikazovanju preteklosti kolca po nekdanjem režimu in se celo sodnice kot varuhinje slovenske pravne države, njen temelj je demokra­ cija, antitotalitarizem, kitijo s simboli nekdanjega komunističnega režima. Samostojno slovensko dr­ žavo so nekdanji oblastniki idejno tako izvotlili, da se taki pojavi večini Slovencev zdijo samo dobra ali kvečjemu malo ponesrečena zabava. Nobena skrivnost ni, da Slovenci v Evropi naj­ slabše poznamo svojo zgodovino. Problem je hujši. To je celo del šolskega sistema vse po osamosvojitvi. Samo omejen človek lahko misli, da je to slučaj. Ni! Poznavanje polpretekle zgodovine bi bilo za neka­ tere nevarno! Tako kot številna družbena področja, sodstvo smo že omenili, tudi šolstvo ali, bolje, izo­ braževanje ni doživelo tranzicije iz totalitarizma v demokracijo. Samo nekaj kozmetičnih popravkov, ki so norčevanje iz resnosti in usodnosti pomena izobraževanja in znanja. Namesto, da bi spremenili učne programe, jih slovenizirali in evropeizirali, se vse vrti okoli učbenikov in raznih »belih« knjig, ki niso nič drugega kot plačevanje tistih, ki ne želijo vsebinskih sprememb. Pri tem si pomagajo še z ra­ znimi sporočili o mednarodno primerljivi uspešno­ sti naših šol in čedalje večji funkcionalni nepisme­ nosti Slovencev. Slovensko zgodovinopisje ne premore kritične obravnave komunizma, ne lastnega, ne mednaro­ dnega. Razstava Temna stran meseca pod uredni­ štvom Draga Jančarja ni doživela nujnega nadalje­ vanja. Kljub nekaj desetletnemu obstoju specialnega inštituta. Na videz nelogično in nenavadno je v bi­ stvu ravno nasprotno. Saj niso bili neumni, da bi dovolili, da bi se v očeh javnosti razgalili. Vse, kar so dovolili, je bil zgolj prikaz heroizma in zmago­ vitosti partije. Kritični toni so bili namenjeni samo potrjevanju te resnice. Čeprav je znanje tujih jezikov med Slovenci vedno večje in je knjižni trg odprt, so prevodi knjig tujih avtorjev o komunizmu pri nas zelo redki. Eden iz­ med nekdanjih urednikov ene naših najuspešnejših in največjih založb ve povedati, kašnega obračuna­ vanja, in to od enega najuglednejših zgodovinarjev, je bil deležen, ko je izdal Črno knjigo komunizma Stéphana Courtoisa (Ljubljana, 1999). Nazadnje naj niti ne bi bila v običajni, ampak samo posebni pro­ 61 Foto Alenka Veber 62 daji. Leta 2011 smo dobili v slovenskem jeziku delo Richarda Pipesa Kratka zgodovina ruske revolucije (Ljubljana) in v letu 2014 skoraj po petdesetih letih od izida delo Milovana Đilasa Novi razred, analiza komunističnega sistema (Ljubljana). Zadnja naj bi bila ena izmed sto najpomembnejših družboslovnih del v 20. stoletju. Kakor smo lahko tega veseli, pa ne moremo zamolčati dejstva, da je vse zgoraj našteto izšlo v času, ko so zgoraj omenjeni kolega in podobni skoraj popolnoma otopili javni interes za tovrstne knjige. Njihovo glavno orožje je molk, ignoriranje. Globoko premišljeno, načrtno in dolgoročno. Če na eni strani njihovo ravnanje lahko razumemo, ne nazadnje ščitijo sebe, svoje starše, pa je ravnanje tistih, ki bi morali biti za taka dela zainteresirani, nerazumljivo. Zlasti mislim na politike pomladnega tabora. Je njihova osebna butara, oseben spomin preobremenjujoč, da bi se soočili z njim? »Mehanizem komunistične oblasti je verjetno eden najpreprostejših, kar si jih je mogoče zamisliti, čeprav vodi do najbolj dovršene tiranije in najbolj surovega izkoriščanja. Preprostost tega mehanizma izvira iz dejstva, da je samo ena stranka, komuni­ stična partija, hrbtenica vsega političnega, gospo­ darskega in idejnega delovanja.« »Zakoni in predpisi zanje niso bistvenega pomena.« »Noben zakon ne določa, da morajo biti sodniki in tožilci pod nad­ zorom tajne policije in partijskega komiteja, vendar so.« »Sodstvo, ki je podrejeno partijskim in policij­ skim ustanovam, je slabo plačano in za komuniste neprivlačno. Toda zdaj se kaže težnja, da bi tudi po­ ložaji v sodstvu postali privilegij članov partije in bi člani sodstva s tem dobili večje privilegije. Tako bi lahko nadzor nad sodstvom razrahljali, če že ne povsem opustili, saj bi imeli zagotovilo, da bo še naprej odločalo v skladu z nameni partije oziroma v ›duhu socializma‹.« »… komunisti obravnavajo državo in vojsko kot izključno svoji orodji.« »Ena­ čenje oblasti in partije z državo, dejansko pa tudi z nadzorom nad vso lastnino, povzroči, da komuni­ stična država korumpira samo sebe, ker nezadržno ustvarja nove privilegije in parazitske funkcije.« »V komunističnem sistemu se okrog političnih vodij in forumov oblikujejo ekskluzivne skupine. Vse poli­ tične odločitve se sprejemajo v kosanju med temi ekskluzivnimi skupinami, v katerih cvetijo fami­ liarnost in klike.« »Komunisti imajo fetišističen odnos do države in oblasti, kot da bi bila njihova last.« »Zato so komunisti tam, kjer niso na oblasti, zagovorniki najbolj demokratičnih ukrepov, ker to olajšuje njihov boj. Tam, kjer pa pridejo na oblast, postanejo nasprotniki vseh demokratičnih oblik.« »Najpomembnejši problem komunizma, tako v te­ oriji kot v praksi, je vprašanje države.« »Komuni­ stični režimi so oblika latentne državljanske vojne med oblastjo in ljudstvom.« »Zaradi tega protislovja in zaradi neizogibne in nenehne potrebe komuni­ stov, da državo štejejo predvsem kot organ nasilja, komunistična država ne more postati pravna država oziroma država, v kateri bi bilo pravosodje neodvi­ sno od oblasti in bi se zakoni dejansko izvajali.« »Za­ koni v komunističnem sistemu jamčijo tudi druge državljanske svoboščine [poleg svobode izražanja, op. S. G.] in so zasnovani na načelu neodvisnega sodstva …« »V komunističnih sistemih so svobo­ ščine uradno priznane, toda za njihovo uveljavlja­ nje se postavlja odločilen pogoj: uporabljajo se lahko samo v interesu sistema socializma, ki ga podpirajo komunistični voditelji, oziroma tako, da podpirajo njihovo vladavino. Takšna praksa, ki je celo v na­ sprotju z zakonskimi predpisi, je morala neizogibno povzročiti uporabo izjemno ostrih in brezobzirnih metod policije in partijskih organov.« »V komuni­ stičnem sistemu zato zakonodajne oblasti večinoma ni mogoče ločiti od izvršilne.« »Enako v praksi ni mogoče ločiti policijske oblasti od sodne. Tisti, ki aretirajo, v praksi tudi sodijo in izvajajo kazni.« »Za­ koni so vedno pisani s stališča potreb ali interesov novega razreda oziroma partije …« »In zato vedno puščajo luknje v zakonih, ki jim potem omogočijo, da jih izigrajo.« »… komunisti s svojimi nasprotniki ne obračunavajo zaradi storjenih zločinov, ampak zato ker so nasprotniki.« »Kot vidimo, tožilci po navodilih ›najvišjih voditeljev‹ — določajo, kako bodo sodišča sodila in kako se bodo kazni izvajale.« Citatom iz poglavja Partijska država iz knjige Milovana Đilasa Novi razred (Ljubljana, 2014) lahko kritik očita, da so iztrgani iz celote, vendar ne iz konteksta. So verodostojni. Njihov smisel ni po­ tvorjen, prav tako dodana dimenzija ni nasprotna njegovemu gledanju. Niso sad razmisleka človeka, ki je bil antikomunist, ampak človeka, ki je jugoslo­ vanski komunizem soustvarjal. Iz jugoslovanskega političnega vodstva je bil izključen, ker je videl na­ pake in pomanjkljivosti, ne pa, da bi te odkril šele potem, ko je bil iz vodstva izločen, kar se je zgodilo s številnimi bivšimi političnim zaporniki. Pripoved Milovana Đilasa je sublimiran povzetek dela naše polpretekle zgodovine, hkrati pa pojasnitev velikega dela naše sedanje krize. Razmislek o njej nam dovolj jasno pove, zakaj so v Sloveniji kritične študije o njem nezaželene. Razkrile bi namene, tak­ tiko in cilje oblastnikov, ki so še vedno prepričani, da so oblast zgubili zaradi nekakšnega puča, ne pa, ker je Slovenija krenila na pot demokracije, evrop­ ske normalnosti. Dodajmo še misel enega sodobnih poznavalcev totalitarizmov, ki je nedavno zapisal, da obdobju totalitarizma vselej sledi obdobje or­ ganiziranega kriminala. S tem je pravzaprav poja­ snjena naša sedanjost in je nakazana tudi pot iz nje: totalitarizem moramo odstraniti tako iz sebe kot iz družbe. To je edina pot v prihodnost, tudi slovensko. Zelo verjetno se bomo začasno izvlekli iz ekonom­ ske krize, iz vsesplošne pa gotovo ne, ker so njen vir globoke usedline usodepolne preteklosti. Ta je naj­ težji del butare, ki krivi našo fizično in umsko hrb­ tenico. Če sami tega ne zmoremo, ker smo utrujeni od zgodovine, omogočimo vsaj našim potomcem, da se čez nekaj let ne bodo ponovno soočili z ena­ kimi problemi kot mi. (Prof. dr. Stane Granda, zgodovinar, esejist, Ljubljana) 63 Igor Grdina ZA BOŽJO IN STARO PRAVDO Pol tisočletja mineva od največjega kmečkega upora na Slovenskem. Spomin nanj je priložnost za globlji razmislek o podložniških puntih, ki jih je bilo pri nas od visokega sred­ njega veka do odprave fevdalnih razmerij septembra 1848 — kakor drugod po Evropi — pretresljivo mnogo. 64 Po letu 1945 so se kmečki upori razlagali kot prvi poseg Slovencev v politično zgodovino po izgubi domačih knezov v 9. stoletju. Slikalo se jih je celo kot smerokaz k narodnoprebudnim prizadevanjem moderne dobe. Da so se iskale tudi vzporednice z lokalno izdajo komunistične revolucije, je ob zavze­ tem poudarjanju, da je punt leta 1515 omenjal Frie­ drich Engels v svoji študiji Nemška kmečka vojna, razumljivo samo po sebi. Toda: koroški vojvoda je v virih še v visokem sred­ njem veku izpričan kot »slovenski gospod« (»windi­ sche herre«). Nikakor torej ne drži, da je zamenjava domačih knežjih dinastij z grofi, ki so prihajali od drugod, prinesla popolno potujitev naše politične zgodovine. Prav tako se v Parzivalu Wolframa von Eschenbacha pri Rogatcu omenjajo — in to pohvalno — slovenski vitezi (»ein werdiu windesch diet«). V tem znamenitem epu so razmere na območju med Dravo in Savo opisane realistično; zanje se dosle­ dno uporabljajo prava krajevna imena. V srednjem veku je torej tudi v slojih, ki so imeli politično moč, mnogo več slovenskega, kot se je mislilo nekoč. Pri­ padnost posameznim deželam ne tedaj ne pozneje ni izničevala tistih identitetnih plasti, ki so bile na­ vezane na jezik in rod. Prav tako je komajda mogoče povezovati kmečke upore in narodno prebujenje v 19. stoletju. Res je, da so se tako med podložniškimi punti v fevdalni epohi kot v zlati dobi taborov (1868—1871) pod mi­ lim nebom zbirale velike množice ljudi ter se po­ svetovale o javnih zadevah in svojih zahtevah, toda vzroki in rezultati teh dogajanj so bili zelo različni. V 19. stoletju je šlo predvsem za to, da ljudje, ki so z določenimi značilnostmi — npr. z jezikom ter z običaji — povezani v prostoru in času, zaživijo kot vsestranska skupnost. Tako so tudi izgubili moč predsodki pred preprostimi ljudmi, ki so jih v fev­ dalni dobi oblikovale stanovske elite. Kmečki upori pa so bili zaznamovani z bojem proti njim. Ljudje, ki so bili vkovani v podložniška razmerja, velikokrat niso priznavali nobenega razloga za obstoj plem­ stva. Puntarji so terjali ne samo staro, temveč tudi Božjo pravdo. Za predstavo o njej pa je stalo pred­ vsem vprašanje: Ko Eva je predla in Adam oral — kje plemič tedaj se je pretegoval? Prav tako ne gre spregledovati, da so bili slovenski kmečki upori povezani z revolucijo v dobi meščanov, ne pa s tisto, ki je prihrumela med drugo svetovno vojno. Napad na ižanski grad 21. in 22. marca 1848 je bil v svojem času najhujši puntarski izbruh proti fevdalnemu redu v vsej habsburški monarhiji; kot tak je vzbudil veliko časnikarsko pozornost in pov­ zročil nemalo strahu. Dunajski parlament je potem ne le zaradi zavedanja o preživelosti stanovskega reda, marveč tudi iz želje, da se podeželje umiri, sklenil, da se s 7. septembrom 1848 odpravijo pod­ ložniška razmerja. Še temeljnejšega pomena pa je, da kmečki upori sploh niso bili revolucija. Puntarji so hoteli vpeljati red, kakršen je nekoč že bil. Geslo o stari pravdi, ki je izpričano kot citat v nemški bojevniški pesmi o zatrtju kmečkega upora leta 1515, ne pušča nobenega dvoma o tem: terja vrnitev k nekdanjim dajatvam in razmeram. Revolucije pa so vse po vrsti poskušale na določenem prostoru ali v planetarnem obsegu vzpostaviti stanje, kakršnega še ni bilo. Kmečki upori so tipična dogajanja iz dobe, v kateri so si ljudje čas predstavljali kot veliko kroženje in so jim bile zato predstave o vrnitvi v izhodišče domače. Revolucije pa rasejo iz drugačnih vzgibov. V njihovem izhodi­ šču gnezdi predstava, da so spremembe v času po­ dobne nekakšnemu enosmernemu stopnišču. Ni dvoma: če kmečkim uporom »predpisujemo« pomene, ki so zvarjeni v črnih kuhinjah polaščeval­ nih ideologij poznejših časov, jih ne bomo razumeli in ne bodo živa dediščina, temveč v najmanj slabem primeru samo podatek. Po drugi strani pa se gre za­ vedati, da so tudi veliki punti na Slovenskem prek številnih pramenov zgodovinskega trajanja in do­ gajanja povezani s predhodnimi stoletji — ter, se­ veda, tudi s tistimi, ki so jim sledila. Noben del mi­ nulosti ni osamljen otok. Dogodkovne zgoščenine in vozli so kot tokovi in valovi v oceanu zgodovine. Če slednjo razumemo na tak način, lahko neposre­ dno spregovori o človeku. To pa je tudi edini resni smisel njenega obstajanja. Veliki upor leta 1515 je bil že sodobnikom pretežno znan kot slovenski. Za njegovo celoto se dejansko ni moglo uporabiti ime nobene od obstoječih dežel, saj je zajel večje območje treh habsburških krono­ vin. Do zelo zgovorne zgodovinske zadrege prihaja v letaku s prvimi slovenskimi tiskanimi besedami, v katerem se upornikom prileplja le kranjsko ime. A ta deželna oznaka okoli tedaj že štajerskega Celja, kjer je prišlo do bitke, popisane v pesmi na njem, ni bila aktualna. Pridevnik »kranjski« je v omenjenem letaku očitno razumljen kot sinonim za »slovenski«. Večkrat se je organizacijsko povezovanje uporni­ kov v okviru posameznih dežel navajalo kot argu­ ment v podporo svojevoljni trditvi, da Slovenci na večer srednjega in ob zori novega veka niso imeli nič skupnega, vendar je takšna misel zgrešena. Naši predniki so namreč živeli v vrsti dežel in so se sreče­ vali z različnimi problemi. Zato tudi na izzive stvar­ nosti niso mogli reagirati enako. Na Goriškem, ki je šele leta 1500 prišla pod Habsburžane, so se kmetje, denimo, lahko pohvalili z dvema zastopnikoma na zasedanjih stanov. Tam so lokalnim oblastnikom vsekakor lahko izrazili svoje želje in jih opozorili na lastne potrebe. Drugod te možnosti ni bilo. Problemi podložnikov pa so se razlikovali ne samo na ravni dežel, temveč tudi po gospostvih. Zato ni čudno, da so bile organizacijske strukture, ki so jih oblikovali uporniki, prilagojene krajevnim razme­ ram. Če so na štajerskem puntarskem zborovanju v Slovenskih Konjicah maja 1515 oblikovali tristoglavo vodstvo, je iz tega moč sklepati, da so podložniki računali na pogajanja z oblastmi. Množičnost za­ stopstva kaže na to, da so hoteli biti v pritožbah zelo natančni. Zares so med kmete prišli štirje komisarji graškega deželnega glavarja. Puntarji so jim potem v začetku junija v pisni obliki predložili vrsto dovolj radikalnih zahtev. Ob množičnem vodstvu, ki se je že zaradi številčnosti lahko počutilo samozavestno, je to tudi razumljivo. Po drugi strani je na Koroškem v začetku junija 1515 3000 kmetov v Pustrici med Št. Pavlom in Dje­ kšami izvolilo desetglavo vodstvo, ki je že s svojimi funkcijami — dva glavna poveljnika, podpoveljnik, dva govornika, dva preskrbovalca in trije svetovalci — nakazovalo, da razmišlja izrazito vojaško. V de­ želi ob Dravi so, poučeni z izkušnjo velikega upora leta 1478, menili, da sporov s fevdalci ne bo mogoče rešiti po mirni poti. Zato se tudi niso povezovali z uporniki na Štajerskem: na zborovanje v Konjice so sicer poslali pet svojih odposlancev, vendar se z njimi zaradi izbora drugačne strategije za dosego pravice 65 66 niso poenotili. Značilno so na Koroškem tedaj po­ udarjeno zahtevali tako staro kot Božjo pravdo in si izdelali lasten prapor. Na njem je bil upodobljen ce­ sar z mečem in zemeljsko kroglo. To pomeni, da so kmetje hoteli ostati zvesti najvišji posvetni oblasti, ne pa tudi fevdalcem, o katerih krščanski nauk ni govo­ ril. Puntarji so na Koroškem poskušali upor usme­ riti zelo natančno, v točno določeno tarčo, tj. proti plemstvu. Ena od latinskih verzifikacij, ki govori o dogodkih leta 1515, zato poudarja, da je tlačan tedaj »naklepal pogubo gospodi«. Pri tem so bili kmetje ponekod deležni simpatij meščanov in rudarjev, pa tudi vojaki niso povsod kazali navdušenja za obra­ čun z njimi. Ker se prebivalci Št. Vida ob Glini ob uporu niso vedli, kakor so od njih pričakovali ple­ miči, je njihov kraj v korist Celovca celo izgubil pr­ venstvo v deželi. Šele po kmečkem uporu leta 1515 je namreč sedanje glavno mesto Koroške postalo njena prestolnica. Tedanji deželni upravitelj Veit Welzer, ki je imel opazno vlogo pri zatiranju upora, pa je — zanimivo — zapustil tudi pričevanja o tem, da izvira vojvodina, ki ji načeluje, od drugega in ne nemškega naroda, zaradi česar je dobila posebne pravice. Zavest o nespregledljivi slovenski vlogi v politični zgodovini Koroške je torej v 16. stoletju — še in že — bila pri­ sotna. Da so prav dogodki med uporom povzročili premestitev koroške prestolnice, povsem jasno pri­ poveduje Celovška rimana kronika. V njej so kmetje, ki so se tedaj dvignili proti gospodi, podobno kot v drugih virih izrecno označeni kot slovenski (»win­ disch pauerpunt«) in ne z deželnim imenom. To pa seveda ne pomeni, da niso tudi nemško govoreči na­ sprotniki plemstva zgrabili za orožje: le opozorjeno je, kdo je imel glavno besedo pri tem. Veliki kmečki upor leta 1515 je zajel okoli 80.000 podložnikov — kar je za dobrega pol milijona pre­ bivalcev na tedanjem slovenskem etničnem ozemlju velikanska številka. O njem si je težko ustvariti pov­ sem jasno podobo, saj je zlasti na Kranjskem dajal videz mozaično sestavljene celote. To ni nič čudnega, ker je v tistem času prišlo do splošnega poslabšanja življenjskih razmer. Zlati srednji vek se je odvrtel v preteklost, nastopila je velika kriza. Sredo 14. stoletja je zaznamovala strašna epidemija kuge, ki je odnesla okoli tretjino evropskega prebivalstva, na Balkanu pa so se pojavili osmanski osvajalci. Vnemale so se tudi vojne med krščanskimi vladarji: Matija Korvin se je zmagovito bojeval s Friderikom III., ki pa ga je nazadnje premagal s tem, da ga je preživel. Spopadi med Benečani in Habsburžani so leta 1508 prizadeli ves slovenski zahod. Bojevanje v tistem času ni več prizadevalo samo dežel, v katerih so potekale vojaške operacije. Prek povečanega obdavčevanja, ki je postalo nujno, saj naraščajočih najemniških armad drugače kot s po­ večanimi fiskalnimi obremenitvami ni bilo mogoče vzdrževati, je začelo zadevati vsakogar. Čedalje bolj pereča potreba po denarju je kmete silila k trgova­ nju, ki pa naj bi bilo opravilo meščanov. Dokler so se podložniki upirali tej tendenci in so se borili za to, da ostanejo pri svojih tradicionalnih obdeloval­ nih opravilih, so lahko bili simpatični prebivalcem urbanih središč. Zlom prvih večjih puntov in na­ daljnje večanje denarnih dajatev, ki je po začetku gradenj velikih protiturških utrdb postalo neizo­ gibno, pa sta privedla tudi do nasprotja interesov med meščani in kmeti. Mogoče je reči, da je vojna prav ob koncu srednjega in ob zori novega veka postala najpomembnejše politično in najopaznejše zgodovinsko dogajanje: ni bila več le posebno ozi­ roma občasno stanje, marveč je začela permanentno vplivati na življenje. V takem ozračju podložnikom misel, da je pričakovanja in zahteve mogoče uvelja­ viti z orožjem, ni mogla biti tuja. Poleg vojne med Habsburžani in Benečani sta splošno vznemirjenje pred izbruhom punta pove­ čala močan potres marca 1511 in nenavadno zna­ menje na nebu 10. februarja 1515, ko so se videla tri sonca v mavričnih krogih. (Za ta optični pojav je bil dom­nevno kriv izreden mraz.) Oblasti, ki jim zaradi sovražnosti med habsburškimi deželami in Bene­ čani ni bilo do tega, da bi se podložniški upor tedaj razbesnel z vso silo, saj bi lahko ogrozil frontno za­ ledje, so pozorno opazovale naraščanje kmečkega nezadovoljstva. Obračun z nasilnim izvrševalcem fevdnih pravic Jurijem Thurnom, do katerega je pri­ šlo na Kočevskem ob koncu februarja ali v začetku marca 1515, je bil še osamljeno dejanje, vendar je od­ meval kot opozorilo plemstvu, da postajajo razmere skrajno nevarne. Ker so podložniki ob začetku prelivanja krvi na Kranjskem šele vzpostavljali svojo organizacijo, so deželni stanovi menili, da se je pametno pogajati z njimi. Na ta način so bili kmetje prisiljeni definirati svoje zahteve, kar jih je vsaj začasno zaposlilo s skli­ cevanjem zborovanj. Podložniki so se na njih sicer poenotili in krepili svoje povezave, toda plemstvo je pridobivalo čas. Namesto s pripravami za boj so se puntarji ob napovedovanju pomladi, ki je prinašala neodložljiva kmetijska opravila, ukvarjali z razprav­ ljanjem in medsebojnim usklajevanjem. Uporniki so se na Kranjskem nazadnje res povezali v enotno zvezo in poslali svoje ljudi k cesarju Maksimilijanu, ki jih je med 9. in 20. majem sprejel v Augsburgu. V tem času pa so plemiči, ki so razumeli, da podlo­ žniki ne vidijo smisla njihovega obstajanja, že lahko razmišljali o protiukrepih. Cesar je še pred priho­ dom kmečkih odposlancev njihovo puntarsko zvezo prepovedal, saj v zaledju fronte z Benečani ni hotel imeti samostojno delujočega političnega dejavnika, po drugi strani pa se je s prišleki kljub temu pogo­ varjal — s čimer je lahno pritiskal na mnogokrat samovoljno aristokracijo. Ker je vest o nelegalnosti organizacije podložnikov prišla na Kranjsko še pred vrnitvijo njihove delegacije iz Augsburga, je na te­ renu zavrelo. Diplomatsko spretnejši del kmečkih voditeljev je bil pač še na Nemškem, hkrati pa se je naglo bližal čas za delo na polju. Vsakdo je vedel, da bo na jesen izbruhnila lakota, če vsaj v temelj­ nih potezah ne bo upoštevan tradicionalni obdelo­ valni ciklus … Zato ni čudno, da se je podložnikom začelo muditi in so nemudoma naskočili gradove. Precej so jih zasedli, saj so plemiči očitno mislili, da do napadov na njihova bivališča zaradi pogovorov med cesarjem in puntarji (še) ne bo prišlo. Do naj­ bolj slikovite epizode pri zasedbi gradov je prišlo na Mehovem, kjer so podložniki 17. maja 1515 obglavili tamkajšnja gospoda, brata Mindorfa, ženo enega od njiju pa so preoblekli v kmečko nošo in jo pognali delat na njivo. Nekako tedaj je punt izbruhnil z vso silo tudi na Štajerskem in Koroškem. Kot odgovor na to so se zbrale čete posameznih dežel in začele obračunavati s podložniki. Najprej je bila na vrsti Koroška, nato Štajerska. Sredi junija so se plemiči iz teh dveh dežel in s Kranjske sporazumeli s cesarjevimi ljudmi, da bo skupno protiuporniško vojsko, ki je štela okoli 1000 bojevnikov, vodil Jurij Herberstein. Njegova armada je prodrla globoko na jug, proti najtrdovratnejšim središčem punta. Pri Celju je 8. julija prišlo do velike bitke: kmetje, ki so zasedli grad nad mestom, so napadli Herbersteinove čete. Tedaj so bržčas bili že povsem razočarani nad cesarjem, čigar oboroženci so se jasno postavili na stran plemičev. Šok je moral biti strahoten, saj so se med uporniki širile govorice, da je krona podložnike voljna celo osvoboditi (takšni glasovi so se potem pojavljali vse do odprave fevdalnih razmerij 1848). Napad kmetov na Celje, o katerem pripoveduje že omenjeni letak, ki vsebuje tudi citate slovenskih pun­ tarskih gesel — »stara pravda« in »le vkup, le vkup, le vkup, le vkup, [u]boga gmajna« — se je končal s katastrofo: okoli 2000 upornikov je izgubilo življenje. Podložniki so potem uvideli, da se plemiški voj­ ski ne morejo učinkovito zoperstavljati. Sledila je le še Herbersteinova kazenska ekspedicija, ki je ustra­ hovala nezadovoljneže na Štajerskem in Kranjskem. Domovi puntarjev so bili požgani, uporniki pa po­ biti na najgrozljivejše načine. Nemajhno število nji­ hovih žena in otrok je bilo odvedenih v Dalmacijo, kjer je zaradi pogostih turških vpadov primanjko­ valo delovnih rok. Podložniki so morali fevdalnim gospodom poravnati vso škodo, ki so jim jo priza­ dejali, naložena pa jim je bila še nova denarna ob­ veznost — puntarski srebrnik. 67 68 Grad Mehovo na Valvasorjevi upodobitvi leta 1679 Vir http://sl.wikipedia.org/wiki/Grad_Mehovo Kmečki upor leta 1515, ki je zajel skoraj vse sloven­ sko ozemlje na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem, je ena velikih dram naše zgodovine. Puntarji, ki so zelo pazili, da bi izpolnjevali Božjo pravico — kljub uporu proti plemstvu so vsaj v začetku sprejemali cesarja ter mu namenjali, kar mu je šlo v skladu s krščanskimi načeli — se seveda niso mogli meriti s pretkano pogajalsko veščino plemstva in ne z naje­ mniško vojsko. Še manj so se znašli v labirintih vi­ soke politike državne oblasti. Zato ni presenetljivo, da so se podložniki pri poznejših uporih organizi­ rali tajno in začeli razmišljati bolj radikalno, obča­ sno pa tudi povsem vojaško. Ni dvoma, da bo treba po vseh zastranitvah (pol)pretekle dobe slikovito in globoko pomenljivo zgodovino slovenskih kmečkih puntov vnovič pre­ tresti. Časi, ko se je kmečko sklicevanje na Božjo pravdo interpretiralo kot propagandistično izko­ riščanje verskih čustev podložnikov, jih niso mo­ gli razumeti. Mi jih lahko. Celi možje — tako so si pravili uporniki sami — si življenja brez pravice na nebu in na zemlji preprosto niso mogli predstavljati. Prav prek priseganja nanjo pa so za zmerom ostali v našem spominu. V tem smislu tudi odmeva skozi zgodovino ponosni vzklik puntarjev, ki je spomladi 1635 pospremil njihovo zavzetje nekdanjega gradu Celjskih Schwarzenstein pri Velenju: »Mi smo tu!« (prof. ddr. Igor Grdina, slovenski zgodovinar in literarni zgodovinar, Ljubljana) Tomaž Ivešić OD SVETOVNE VOJNE K SVETOVNEMU MIRU Leto 2015 bo v znamenju 70. obletnice konca druge svetovne vojne, največje kata­ strofe v zgodovini človeštva, za katero je kriv človek in ki je zamajala takratni svet. Da bi odgovorili na vprašanje, zakaj je ta vojna tolikšna prelomnica, je treba pogledati še nekaj desetletij nazaj v čas pred njo. Hkrati pa je razumevanje druge svetovne vojne na globalni ravni razumevanje sveta, v katerem živimo danes. Ali z besedami franco­ skega zgodovinarja, ki je za mnoge alfa in omega modernega zgodovinopisja, Marca Blocha: »Nevednost o preteklosti ne škodi le razumevanju sedanjosti, ampak v seda­ njosti ovira celo delovanje.« Lani smo obeležili začetek prve svetovne vojne. Dav­ nega leta 1914 na Vidov dan so v Sarajevu odjeknili usodni streli Gavrila Principa, ki so svet prvič pah­ nili v svetovni konflikt. Prvič je vsa zemeljska krogla slišala za malo mestece Sarajevo, za katero je svet v istem stoletju nato slišal še dvakrat: ob zimskih olimpijskih igrah leta 1984 in kasneje ob razpadu Jugoslavije, ko je bilo mesto oblegano. Principovi streli in smrt prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegove žene Zofije so točno mesec dni kasneje pripeljali Avstro-Ogrsko v vojno s Kraljevino Srbijo. Zaradi niza mednarodnih pogodb oz. zavezništev, ki so nastajale nekje od preloma iz 19. v 20. stoletje, se je svet ekspresno znašel v največji moriji takra­ tnega časa. Centralnim silam jo je že leto kasneje zagodla Kraljevina Italija, ki je stopila na stran an­ tante, dokončno pa vstop Združenih držav Amerike v vojno leta 1917. Združenim državam Amerike je predsedoval znameniti Woodrow Wilson, mož, ki je odigral eno izmed ključnih vlog na mirovni konfe­ renci v Versaillesu. Za njeno prizorišče si je antanta tako izbrala znameniti dvorec Ludvika XIV. Tam so tudi podpisali mirovni sporazum s poraženo Nem­ čijo, z ostalimi poraženkami pa v drugih pariških predmestjih: z Avstrijo v St. Germainu, z Madžar­ sko v Trianonu, z Bolgarijo v Neuillyju in s Turčijo v Sevrèsu. Od vseh teh pogodb samo zadnja ni za­ čela veljati, saj je Osmansko cesarstvo vmes zajela državljanska vojna med sultanovo vlado v Carigradu in novoustanovljeno skupščino v Ankari pod vod­ stvom Mustafe Kemala, bolj znanega pod kasnejšim priimkom Atatürk, ki je sevreško pogodbo zavra­ čala. Pogodbo je leta 1923 po končani državljanski vojni in vojni z Grčijo zamenjala Lozanska pogodba. Na mirovni konferenci se je zbralo 27 delegacij brez poražene Nemčije. Glavne niti na konferenci so imeli v rokah že prej omenjeni Wilson, britan­ ski premier David Lloyd George, francoski pre­ mier Georges Clemenceau in italijanski ministrski predsednik Vittorio Orlando. Versajski sistem, ki je nastal, je bil plod kompromisov med temi štirimi državami. Glavno besedo je seveda imel Wilson, ki je želel uresničiti svojih štirinajst točk, ki jih je 8. januarja 1918 predstavil ameriškemu kongresu. Od vseh točk je bila štirinajsta zanj najpomembnejša, saj je predvidevala nastanek »splošnega društva 69 Karikatura, pomanjkanje ZDA v Društvu narodov, nepopolni most. Vir http://en.wikipedia.org/wiki/File:The_Gap_in_the_Bridge.png 70 narodov, ki bi zagotavljalo medsebojne garancije glede politične neodvisnosti in ozemeljske celovi­ tosti tako velikih kot malih držav«. Dvoličnost in kupčkanje, ki sta se zgodila na konferenci, kar se tiče med drugimi npr. vprašanja plebiscita za Pri­ morje in Koroško ter drugih »spornih« ozemelj in mandatov nad državami Bližnjega vzhoda, Afrike in Azije, ki so si jih razdelile zmagovalke, sta poka­ zala predvsem, da so ZDA postale svetovna velesila, ki svoji vlogi ni bila dorasla. Wilson je sicer dosegel ustanovitev Društva naro­ dov, vendar so se kmalu pokazale prve velike razlike in težave v dojemanju njegove funkcije. Druga na drugo so države zmagovalke, predvsem Velika Bri­ tanija in ZDA, gledale sumničavo, češ, katera hoče bolj izkoristiti društvo v svoj prid. Niso se strinjale niti v tem, kako kaznovati oz. sankcionirati tisto državo, ki bi kršila novi versajski sistem. Francozi so si želeli uporabiti mednarodno kopensko vojsko, medtem ko so ZDA hotele groziti z gospodarskimi sankcijami, Britanci so pa krmarili nekje vmes. V vmesnem času so se stvari zakomplicirale tam, kjer bi moral Wilson imeti največ podpore, na nje­ govem domačem dvorišču. Tik pred njegovim od­ hodom na mirovno konferenco je prišlo v ZDA do volitev v kongres, kjer so dobili republikanci večino in s tem nadzorovali še ta spodnji parlamentarni dom, medtem ko so v senatu kakor tudi v odboru za zunanjo politiko večino že imeli. Republikance je motil predvsem X. člen Pakta o Društvu narodov, po katerem bi morale ZDA braniti ozemeljsko celo­ vitost drugih držav. Ne smemo pozabiti niti, da je v vojni padlo 112.000 ameriških vojakov, kar je vpli­ valo na javno mnenje. Po vrnitvi domov si je Wilson sicer prizadeval pridobiti naklonjenost senatorjev. Ko je 10. julija 1919 senatu uradno predstavil Pakt o Društvu narodov in versajsko pogodbo, je uporabil naslednje zelo močne besede, s katerimi se je sklice­ val na moralne vrednote, ki jih je tudi sam nosil v srcu: »Nobenega govora ne more biti o tem, ali bomo prenehali obstajati kot svetovna sila. Edino vpraša­ nje je, ali lahko zavrnemo moralno vodstvo, ki nam je ponujeno, ali bomo sprejeli ali zavrnili zaupanje sveta. /…/ Oder je pripravljen, usoda razkrita. Pri­ šlo je do tega brez našega miselnega načrta, ampak z Božjo roko, ki nas je vodila na to pot. Ne moremo se obrniti nazaj. Lahko gremo samo naprej, z dvig­ njenimi očmi in svežim duhom, da sledimo viziji. O tem smo sanjali ob svojem rojstvu. Amerika bo po pravici pokazala pot. Svetloba vihra nad potjo pred nami in nikjer drugje.« ZDA so naposled »za­ vrnile zaupanje sveta« in padle v izolacionistično zunanjo politiko. Glavni igralec ni želel nastopati na odru, čeprav je bil scenarij zanj že pripravljen. Društvo narodov je nastalo aprila 1919, sestavljeno iz skupščine in sveta s sedežem v Ženevi. V skupščini naj bi sedeli predstavniki vseh članic, v svetu pa je bilo pet stalnih sedežev (Velika Britanija, Francija, Italija, Japonska in mesto, rezervirano za ZDA, ki ga te niso nikoli zasedle) ter štiri voljene nestalne članice (kasneje jih je bilo šest), od leta 1926 pa celo tri mesta polstalnih članic. Že na začetku je postalo jasno, da bo Društvo narodov le s težavo kos svojim ciljem in zavezam. Kajti pravila so kršili že od samega začetka. Tako se je kljub dogovoru, da v skupščini ne sedijo predstavniki vlad članic, dogajalo, da so bili vodilni politiki ravno ministrski predsedniki. Skupščina naj bi zasedala na vsaka štiri leta, vendar so že ob prvem zasedanju prišli do novega sklepa, da se sestajajo vsako leto. Ob Društvu narodov so bili ustanovljeni stalno mednarodno sodišče, stalni sekretariat in mednarodni urad za delo. V prvih letih je bilo videti, da bo društvo mogoče celo kos nalogam, saj so uspešno razreševali konflikte med državami, npr. spor med Jugoslavijo in Albanijo v prvi polovici dvajsetih let ter tudi spore med Grčijo in Bolgarijo, Grčijo in Italijo itd. v istem časovnem obdobju. V tridesetih letih pa je društvo popolnoma zatajilo pri reševanju mandžurske in abesinske krize, z vzponom Adolfa Hitlerja ga je zapustila Nemčija, zadnji prav tako neuspešni akt pa je bila izključitev Sovjetske zveze zaradi napada na Finsko. Sovjetom je bilo pač malo mar za takšno dejanje, kvečjemu so jim naredili uslugo. Biti del nekega organa, ki nima moči posredovanja, res nima nobenega smisla. Obdobje med obema svetovnima vojnama bi lahko razdelili na dvajseta leta kot leta mirovnih prizadevanj in trideseta kot leta restavracije ver­ sajskega sistema. S Hitlerjevim vzponom na oblast leta 1933 so se bliskovito pričele kršitve versajske pogodbe (npr. število vojakov), ki pa jih Društvo narodov ni znalo pravilno sankcionirati. K temu je bistveno pripomoglo tudi to, da so države iskale individualno dogovarjanje z Nemčijo. Tako so Bri­ tanci na lastno pest podpisovali pogodbe o tem, kako veliko morsko floto dovolijo imeti Nemčiji, čeprav so s povečanjem kršili mirovno pogodbo. Z vzponom Benita Mussolinija na oblast leta 1922 je bila tudi Italija pahnjena v totalitarni sistem. Ko si je »zadnji rimski cesar« Mussolini zaželel zavzeti Abesinijo, ga je Društvo narodov sicer kaznovalo z nekakšnimi sankcijami, ki so bile prav smešne, saj niso zajele niti najpomembnejših kovin za izdelavo orožja, s premogom pa ga je Mussolinija oskrboval »novi najboljši prijatelj« Hitler. Tako sankcije seveda niso dosegle nobenega učinka. Kralj Italije je postal hkrati cesar Etiopije, apetiti pa so kmalu presko­ čili še na Albanijo. Ker so nekateri mislili, da se s Hitlerjem da dogovarjati, so hoteli pot iskati z med­ narodnimi pogodbami, čeprav je bilo jasno, da je fi­ rerju malo mar za liste papirja. Tako je npr. nastal Münchenski sporazum, po katerem je bilo Hitlerju dovoljeno zavzeti Sudete na Čehoslovaškem, kjer so živeli večinoma sudetski Nemci. Takratni britanski premier Neville Chamberlain je ob vrnitvi domov svojim rojakom povedal, da so si s to pogodbo za­ gotovili »mir za naš čas« oz. za čas našega življenja, kakor je to dejal že premier Benjamin Disraeli, ko se je leta 1878 vrnil z Berlinskega kongresa. Sporazum ni zdržal niti leto dni, ko je Hitler skle­ nil nov sporazum z Josipom V. Stalinom in 1. sep­ tembra 1939 napadel Poljsko. Svet se je zopet znašel v vojni, ki se je za razliko od prve svetovne vojne precej hitreje razvila iz evropske v svetovno in je za razliko od pozicijske vojne potekala dinamično in z odločilnimi dogodki tudi izven Evrope. ZDA tako kot pri prvem svetovnem konfliktu niso nemudoma vstopile v vojno, čeprav so sodelovale z Veliko Bri­ tanijo in ji pošiljale vojaško pomoč. Winston Chur­ chill in Frank Delano Roosevelt sta 14. avgusta 1941 na ladji Princ of Wales ob obali Nove Fundlandije dosegla dogovor, ki je danes znan kot Atlantska li­ stina, čeprav uradno podpisanega dokumenta ni moč najti in gre bolj za skupno izjavo kot za pravi dokument. Britanski premier in ameriški predse­ dnik sta se dogovorila o prihodnji ureditvi Evrope in sveta, se zavzela za svobodno morsko plovbo, se zavezala, da ne eni in ne drugi ne bodo v vojni za­ radi teritorialnih pridobitev, da se bodo meje spre­ minjale glede na želje lokalnega prebivalstva itd. Z japonskim napadom na Pearl Harbor decembra 1941 so ZDA tudi uradno vstopile v vojno in 1. januarja 1942 je 26 držav članic antifašistične koalicije pod­ pisalo Washingtonski pakt, v katerem so se prvič poimenovali kot Združeni narodi. Paktu je sledila še Moskovska deklaracija konec oktobra 1943. Da ne bi ponovili napak iz časa po prvi svetovni vojni, so se zadeve lotili veliko bolj premišljeno in široko. Septembra 1944 so se v Dumbarton Oaksu 71 72 Znana slika britanskega premiera Chamberlaina, ko na letališču po prihodu iz Münchna rojakom pokaže podpisan sporazum, ki bi jim naj zagotovil »peace for our time.« Vir http://freedmanreport.com blizu Washingtona zbrale delegacije ZDA, Velike Britanije in Sovjetske zveze, saj so ugotovili, da bo nadaljnja usoda uspešnega zagotavljanja miru po končani vojni odvisna od njih, to bi si pa zagotovili na takšen način, da bi v Organizaciji združenih na­ rodov imeli glavno besedo. Orodje zanjo naj bi bili stalni sedeži in pravica veta. Hkrati so ugotovili, da bo treba porušeni svet obnoviti. Zato se je 44 pred­ stavnikov držav julija 1944 zbralo v Bretton Woodsu v New Hampshiru. Ustanovljeni sta bili Mednarod­na banka za obnovo in razvoj, danes znana kot Sve­ tovna banka, in Mednarodna zveza za razvoj. Da bi se izognili gospodarski krizi iz tridesetih let, so ustanovili še Mednarodni denarni sklad, ki naj bi skrbel za »stabilnost valutnih menjav in premošča­ nje težav s plačilno bilanco«. Februarja 1945 je sledila jaltska konferenca »velikih treh«, na kateri so Roo­ sevelt, Churchill in Stalin potrdili Atlantsko listino in sprejeli Deklaracijo o osvobojeni Evropi. Vmes je prihajalo do zapletov okoli števila mest, saj je Stalin zahteval več sedežev za svoje sovjetske republike, prav tako je prišlo do spora o vprašanju Poljske, saj je ta imela dve vladi. Tisto v emigraciji je podpiral Churchill, tisto na Poljskem pa Stalin. Kompromis je bil dosežen tako, da so ustanovili skupno vlado, v kateri pa so imeli komunisti dve tretjini sedežev. Na ustanovno konferenco OZN naj bi povabili vse države, ki so do 1. marca 1945 silam osi napovedale vojno. Prišlo je do zapletov glede povabila Argen­ tini, saj je ta vojno napoved objavila kar štiri tedne prepozno, na koncu pa je bila vendarle povabljena. Glede veta so se dogovorili, da bodo imele pravico do njega stalne članice (ZDA, SZ, Kitajska, Francija in Velika Britanija). Veto naj bi bil vsebinski. Ne smel bi torej veljati za proceduralne zahteve, npr. za to, ali je nekaj uvrščeno na dnevni red. Za razliko od Willsona je Frank Delano Roose­ velt za podporo na domačem dvorišču poskrbel pra­ vočasno. Ameriškemu kongresu je načrt predstavil 1. marca 1945. Govor je bil na trenutke podoben Wilsonovemu, vendar tokrat z nasprotnim učin­ kom: »Tu ni nobene srednje poti. Mi bomo morali prevzeti odgovornost za svetovno sodelovanje, sicer bomo morali prenašati odgovornost za nov svetovni konflikt. /…/ Že drugič v življenju se je večina naše generacije znašla iz oči v oči z nalogo preprečevanja vojn. Za dosego te naloge bodo imeli narodi načrt ali pa ga ne bodo imeli. Temelji takšnega načrta so sedaj dokončani in na voljo človeštvu za razpravo in odločitev. Noben načrt ni popoln. Karkoli bo spre­ jeto v San Franciscu, bo brez dvoma potrebno skozi čas vedno znova dopolnjevati, kakor smo dopolnje­ vali svojo lastno ustavo. Nihče ne more točno reči, koliko časa kakšen načrt zdrži. Mir lahko obstane tako dolgo, dokler človeštvo na njem vztraja, koliko je pripravljeno zanj delati in koliko zanj žrtvovati. Pred petindvajsetimi leti so ameriški vojaki zrli v državnike sveta, da dokončajo delo za mir, za kate­ rega so se borili in trpeli. Tedaj smo se jim izneve­ rili. Ne moremo se jim ponovno izneveriti in priča- Karikatura Hitlerja in Stalina ob podpisu pakta Vir http://ssoltanhistory.weebly.com/nazi-soviet-non-aggression-pact.html kovati, da bo svet preživel.« To je bil zadnji nastop najbolj priljubljenega ameriškega predsednika, saj je 12. aprila 1945 umrl, dočakal ni torej ne ustanovitve Združenih narodov ne konca vojne. Konferenca v San Franciscu se je pričela 25. aprila 1945, udeležilo se je je povabljenih 46 držav. Kljub nekaterim ne­ strinjanjem glede prevladujočega položaja velesil in jaltskih sklepov je bila Ustanovna listina združenih narodov sprejeta 26. junija 1945, pričela pa je veljati 24. oktobra 1945, ko je dobila zadostno število ratifi­ kacij. Prvo zasedanje generalne skupščine je sledilo 10. januarja 1946 v Londonu; na njem so se izobli­ kovali še varnostni svet, socialno-ekonomski svet, skrbniški svet, sekretariat in meddržavno sodišče. Od takrat se je Organizacija združenih narodov precej spremenila oz. razširila, vendar temelji osta­ jajo enaki. Konec druge svetovne vojne je torej že res konec morije, a začetek svetovnega miru, ki ga je v preteklih sedemdesetih letih prekinilo kar nekaj vojn, ki pa niso prerasle v svetovni spopad. Kakorkoli že gledamo na OZN in smo kritični do njegovega de­ lovanja in posredovanja, je ravno on uspel vzposta­ viti nekaj, česar Društvu narodov ni uspelo: veliko svetovno mizo, za katero sedijo vse države tega sveta in za katero je vpliv majhnih držav sicer skromen, še vedno pa lahko svetovno javnost obveščajo o svojih težavah, medtem ko varnostni svet s petimi stalnimi članicami s pravico veta skrbi za status quo v svetu. Hkrati je konec druge svetovne vojne nakazal tisto, kar se je že vedelo: da sta na geopolitični sceni po­ stala najmočnejša dva igralca, ZDA in SZ, medtem ko je moč velikega Britanskega imperija pešala z močjo ponižane Francije in razdejane Evrope vred. Francija in Velika Britanija sta dokončno spoznali izgubo mednarodne moči ob razrešitvi sueške krize leta 1956. Takrat je zahodnonemški ministrski pred­ sednik Konrad Adenauer dejal francoskemu zuna­ njemu ministru Christianu Pineauju: »Francija in Anglija nikoli ne bosta velesili, enakovredni ZDA … Nemčija tudi ne. Preostane jim samo pot, da igrajo pomembno vlogo v svetu: da združijo Evropo … Nimamo več časa zavlačevati; Evropa bo vaše ma­ ščevanje.« Leto dni kasneje je bila podpisana Rim­ ska pogodba šesterice, in tako sta bili ustanovljeni Evropska skupnost za jedrsko energijo in Evropska gospodarska skupnost. Začela se je pot nove organi­ zacije, ki je šele v zadnjih nekaj desetletjih pridobila moč v svetovnem merilu in ki jo danes poznamo pod imenom Evropska unija. To pa je že druga zgodba. (Tomaž Ivešić, univ. dipl. zgodovinar, absolvent magistrskega programa- Novejša zgodovina, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta) 73 Janez Kajzer 23 SEKUND GROZE Ob 120 -letnici katastrofalnega potresa Sledil pa je prerod mesta, o kakršnem sodobniki niso niti sanjali 74 LJUBLJANA 1895: v 1373 hišah je živelo dobrih 32.000 meščanov. Samo šest stavb je bilo štirinadstropnih. Ulice so bile ozke in vijugaste. Mesto je bilo strnjeno pozidano le pod gradom, v okolici Kongresnega trga in pa v današnjem središču okrog pošte. V gorenj­ sko smer se je mesto končalo pri današnjem želez­ niškem nadvozu. Ob Tržaški cesti je stalo le nekaj hiš, na današnjem Mirju so kraljevali travniki in polja. Na območju današnje Rožne doline ni bilo še nobene hiše. V majhnem mestecu skoraj niso poznali krimi­ nala. Ljubljančani so ključe od stanovanj puščali pod predpražniki. Z novimi zakoni je meščane ob tržnih dnevih seznanjal bobnar, najprej jih je prebral po nemško, nato po slovensko. Najbolj živahno je bilo na živilskem trgu, ki je bil takrat pred današnjim magistratom. Meščani so se zabavali v gostilnicah, pivnicah piva, slaščičarnah, na trnovskem drsali­ šču pri Kernu. Kulturnih radosti pa so bili deležni v pravkar sezidani stavbi slovenskega gledališča (v stavbi današnji opere), potem ko je staro gledališče pogorelo v hudem požaru leta 1887. Najvišja ljubljan­ ska šola ‒ gimnazija, je stala na Vodnikovem trgu. Mesto se je počasi prebujalo iz dremavice. Dve leti pred potresom si je začelo postavljati novo bolni­ šnico, ki naj bi bila končana prav v potresnem letu. V mestu je obupno smrdelo. V tako imenovanih komunskih uličicah, ki jih je še vedno mogoče vi­ deti, so bili plitvi odprti jarki, v katere so se stekala stranišča. Smeti so metali v Ljubljanico, v predme­ stjih so imeli nepokrite greznice. Središče mesta je razsvetljevala plinska razsvetljava, predmestja brleče petrolejke. Ulice so le redko videle metlo in vodo. Še pet let pred potresom so meščani zajemali vodo iz (okuženih) vodnjakov. Šele tedaj so predvsem po zaslugi občinskega svetnika Ivana Hribarja dobili prvi vodovod. Novo pridobitev so naznanili s topo­ vskim strelom z gradu, Hribarja pa so za napeljavo vodovoda odlikovali s častnim meščanstvom. V tistem letu je bila v Ljubljani petina prebival­ cev z nemškim občevalnim jezikom, vsi drugi so govorilo slovensko. Tujcu pa se je kazala Ljubljana predvsem nemška. V uradih, šolah in deloma celo v cerkvah je vladala nemščina, vladala je tudi v jav­ nem življenju. Celo starejši slovenski rodoljubi so raje uporabljali nemščino, kadar so razpravljali o čem bolj zapletenem. V gimnaziji je bil slovenski le verouk, v prvem razredu pa tudi naravoslovje. V občinskem svetu je bila le tretjina Slovencev in dve tretjini Nemcev. Župani praviloma niso znali niti trohice slovensko. Uradovanje je zato potekalo samo v nemščini. Ulične table so bile nemške, prav tako napisi nad lokali in trgovinami. Tudi po uli­ cah je bilo slišati predvsem nemško. Ko so končno pritrdili dvojezične table, je bila nemščina na prvem mestu, slovenščina na drugem. Kakšno pa se je zdelo mesto tujcem, ki so za­ šli vanj? Švicarski sodnik Reinhold Baumstark je v švicarskem katoliškem časopisu Alte und neue Welt poročal, da je Ljubljana naredila nanj »skoraj knežje gosposki vtis«. Hvalil je milobno podnebje ter čisto, globoko in morsko zeleno Ljubljanico. V ljubljanskih cerkvah je opazil »skoraj žarečo pobožnost vernikov«, ki se mu je zdela posebnost vseh ljubljanskih cerkva. Neki drugi tujec, doktor Heinrich Kramer, je bil pozoren na »ozke ulice, stare, nizke, preproste hiše z obsežnimi dvorišči«. Po njegovem je bila Ljubljana »malo mesto, velika vas, oboje skupaj«. Starodavno mesto Ljubljana je v svoji dolgi zgo­ dovini seveda doživelo več potresov, predvsem ti­ stega leta 1511, ki jo je dodobra porušil. V 19. stoletju se je štirikrat huje stresla v letih 1830‒1836, zatem še v letih 1856‒1857, pa leta 1861 (ko je isti dan začel bru­ hati Vezuv) in končno leta 1879 in leta 1882. Stresala pa se ni samo Ljubljana, ampak vsa Kranjska, hud potres je na primer leta 1348 povsem zravnal Beljak na Koroškem, leta 1880 pa je hud potres doživel tudi Zagreb. Toda sleherni potres, naj je bil še tako hud, je bil kmalu pozabljen. *** LJUBLJANA, 14. APRILA 1895, ob 23,16. Ob tem času so Ljubljančani, večidel v snu, zaslišali zlovešče, grozo zbujajoče podzemeljsko bučanje in grmenje, o katerem se je zdelo, da prihaja iz daljave. Grmenje je silovito hitro naraščalo. Samo minuto pozneje je silovit sunek zazibal zemljo pod nogami. Tresenje je bilo vsak hip hujše. Ljudem, ki so se prebujali, so se v prvem strahu ježili lasje, kri jim je zginila z obrazov. Takoj nato je začelo pokati zidovje, s streh se je usula opeka, razrušeni dimniki so se kakor toča usuli na ceste in ulice, kjer so se na tlaku raz­ bili v tisoč in tisoč koscev. Mnogim se je zdelo, da se odpira brezno, v katerega grmi mesto. Od vse­ povsod se je zaslišalo bolestno kričanje in obupen jok. Vse je začelo plesati: pohištvo, ljudje; vse se tr­ gati: zidovi, tramovi, okna, vrata, zavese; vse ropo­ tati: opeka, slike, steklenice, porcelan, steklo. Stro­ povi so se udirali na speče, padal je omet, razpoke so naraščale. Groznim glasovom se je pridružilo še strašno, obupano lajanje psov. Ljudje so obstali zgroženi, drhteli v objemih, zona je spreletavala vse, kar je bilo živega. Mnogim Ljub­ ljančanom se je zdelo, kakor bi bili na viharnem morju. Zdaj jih je dvignilo kvišku, hip zatem jih je spustilo navzdol, zibalo in trkljalo jih je sem in tja. Da, v globočino gremo, to je bila prva misel večine meščanov, tudi najbolj izobraženih med njimi. Mnogi so neznano dogajanje spravljali v zvezo s svojimi predstavami sodnega dne, o katerem so tolikokrat brali in slišali v pridigah. Stene so še naprej škrtale in pokale, opeka rožljala, otroci jokali, bolniki one­ moglo stokali. Tudi najrazsodnejši ljudje so začeli trepetati, meneč, da je nastopila njihova poslednja ura. Prvi potresni sunek je končno stresel mesto na samo velikonočno nedeljo. Trajal je celih 23 sekund. Cerkveni stolpi so se zamajali, zganili pa so se zvonovi in začeli zvoniti. Najhuje je bilo tam, kjer so bili ljudje nemočni, v bolnišnici in v kaznilnicah. Ugledni srednješolski profesor in naravoslovni pisa­ telj Pavel Kunaver, katerega oče je bil v času potresa nadpaznik v kaznilnici, se je še na starost spominjal »strahotnega tuljenja in rjovenja okoli 360 zaprtih kaznjencev«. Po novih in novih sunkih so meščani, mnogi za­ viti le v rjuhe ali odeje, zbežali na prosto, predvsem na trge. Slovenci in Nemci so menda kakor bratje stali drug zraven drugega. Ko je iznenada znova za­ bučalo, so ljudje na trgih popadali na kolena in za­ čeli goreče moliti: rožni venec, litanije … 75 76 V nekaterih ljudeh se je prebudilo usmiljenje. Go­ stilničar v tivolski Švicariji je zastonj delil rum in konjak, slaščičar Kirbisch je sredi noči odprl svoj lo­ kal in ljudem zastonj ponujal slaščice. Krznar Krejči pa je potresencem razposodil vso kožuhovino, kar je je imel v zalogi. Zjutraj so našteli 13 mrtvih in veliko število ra­ njenih in z grozo ugotavljali, da je ogromno hiš do tal porušenih, poškodovane pa so bile skoraj vse. V naslednjih dneh, ko se je še vedno stresalo, si ljudje niso upali prenočevati doma. Vsaj tretjina me­ ščanov se je iz mesta napotila na bližnje podeželje, drugi so se odločili, da prenočijo v drvarnicah ali v lesenih vrtnih utah, nekateri so si napravili iz rjuh zasilne šotore. Zeljar Fran Jakopič (oče slikarja Ri­ harda Jakopiča) je na Mirju in v Trnovskem pristanu ponudil na razpolago več kot dvesto zeljarskih so­ dov in kadi in še je revežem razdelil precej hrane, pijače in odej. Začele pa so delovati tudi mestne oblasti. Ugo­ tovile so, da je od 1400 stavb nepoškodovanih le kakih 30. Časnikarjem so ukazale, naj pomirijo vznemirjeno prebivalstvo. Dunaj so nemudoma (s telegramom) obvestile o paniki in škodi in o storje­ nih ukrepih. Obvestile so ga tudi, da v ljubljanskih cerkvah ni mogoče opravljati službe božje, zato so maše na javnih trgih. In še, da so uvedle patruljira­ nje vojaške posadke. Vojska je začela postavljati ba­ rake za tiste, ki jim je potres dodobra porušil hiše. *** Novica o ljubljanski katastrofi se je hitro širila. Slo­ venski, hrvaški, češki in nemški časniki so se zavzeli za pomoč Ljubljani. Prve darove so poslali imeni­ tni posamezniki: eden 10 vreč krompirja, drugi sto odej, tretji moko in kruh, z Dunaja so takoj poslali tisoč porcij konzervirane prikuhe, dvesto litrov leče in dva tisoč porcij golaža, cesar pa 30.000 kron. In še in še. Kljub temu je bilo vsega premalo. Ljudje so trpeli lakoto. Pravkar odprto javno kuhinjo so oble­ gale množice ljudi. Triindvajseti dan po potresu je obiskal Ljubljano sam cesar. Vse se je zgrnilo na ulice, da bi ga videlo z lastnimi očmi. Ko je skupaj s svojim spremstvom vstopil v eno izmed huje porušenih stavb, je vzklik­ nil: »Prmejduš, to pa slabo kaže!« Ob koncu ogleda porušenega mesta je izjavil, da »izredna nesreča zahteva tudi izredno pomoč države«. Sodobniki so poročali, da je bil izredno ganjen. Toda solze se hi­ tro posuše, začetna vnema hitro mine, spomin na nesrečo kmalu splahni. Cesar se je odpeljal, vsaj del njegovih obljub pa je bilo treba v naslednjem obdo­ bju izbojevati na vseh mogočih birokratskih poteh. V mesto so se začeli zgrinjati številni tujci, ne­ kateri iz radovednosti, nekateri po uradnih dolž­ nostih, nekateri tudi s slabimi nameni, toda eni kot drugi so opazili, da so vse mestne hiše podprte z mogočnimi tramovi, ki naj bi ob morebitnih no­ vih potres­nih sunkih preprečili še večjo škodo. O Ljubljani se je čez noč začelo pisati samo še kot o »s tramovi podprtem mestu«. Mestne oblasti so se sprva odločile, da od 1373 hiš, kolikor jih je stalo v mestu, podrejo 300, po­ zneje so to število znižale na 145. Toda v potresnem letu so jih podrle le 49, v prvem desetletju po po­ tresu pa 154. V celoti so zrušili ozko, zvito Špitalsko ulico (zdaj Stritarjevo), porušili so licejsko poslopje z dolgo empirsko fasado, izginil je zgodnjebaročni Knežji dvorec in še marsikaj drugega. Življenje v mestu se je začelo umirjati. Zbrani da­ rovi so le nekaj pomagali, obrtniki so dobili brezobre­ stna posojila, lastniki novih in obnovljenih hiš so bili deležni davčnih olajšav. Brezposelnosti je bilo v hipu konec. Najpomembnejše od vsega je bilo, da je leto po potresu nemškega župana zamenjal Slovenec Ivan Hribar, ki je županoval celih petnajst let in je krepko usmerjal razvoj modernejše Ljubljane. Za začetek je na magistratu uvedel slovensko uradovanje. Kmalu je dvojezične table zamenjal s tablami, na katerih je bil nemški napis šestkrat manjši od slovenskega, praktično nečitljiv. Pri tem se je skliceval na številčno razmerje med slovenskim in nemškim prebivalstvom v Lju­ bljani. Vendar je moral nove table na pritisk umakniti. Popotresno leto je prineslo nov stavbni zakon. Po njem naj bi bile nove ulice povsem ravne in mnogo širše. Zakon je predvidel pločnike ob cestah in dre­ vesne nasade. Višina hiš naj ne bi znašala več kot dvajset metrov (pet etaž). Vodnjaki naj bi bili po no­ vem vsaj šest metrov oddaljeni od gnojišč in greznic. Vsi so si želeli modernejše, bolj čisto mesto, veliko zelenja, moderen promet. Za mnenje so povprašali tuje urbaniste. Toda tedaj se je pojavil komaj tride­ setletni Maks Fabiani, doma iz Kobdilja na Krasu, sicer pa profesor na dunajski politehniki. Fabiani je izdelal načrt s svojimi urbanističnimi zasnovami in projekti posameznih stavb in dal s tem načrtom glavni pečat secesijski Ljubljani. Fabiani je menil, naj bi se za urbanistični načrt mesta zanimal sleherni meščan in ne samo stro­ kovnjaki. Predlagal je ureditev novih cest in trgov, zlasti se je zavzel za obvozno cesto, namenjeno to­ vornemu prometu. Široka naj bi bila 28 metrov, ob straneh pa bi bili drevoredi za pešce. Predvidel je traso za bodoči tramvaj. Zasebne hiše naj bi na cestni strani krasili lepi vrtovi. Da bi nove stavbe vzdržale prihodnje potrese, je predlagal, da bi se pri gradnji morali odreči mešanim zidovom iz kamenja in opeke, pa tudi strmim streham, stavbe pa naj bi bile tudi navpično in vodoravno čimbolj povezane. Ob Fabianiju so popotresno Ljubljano prenavljali še nekateri drugi domači in tuji arhitekti. Precej pozneje ji je dal svoj vrednostni pečat predvsem Jože Plečnik. Toda poglejmo si, vsaj v bežnih obrisih, popotresni gradbeni razcvet Ljubljane. V 15 letih po potresu so v Ljubljani sezidali 436 novih stavb, opravili so 665 pre­ zidav in 325 dozidav. Ustrezno se je število prebivalstva povečalo od dobrih trideset tisoč v potresnem letu na 41.000 leta 1910. Medtem ko so trideset let prej našteli v mestu 21,5 odstotka oseb z nemškim občevalnim jezikom, jih je bilo leta 1910 samo še 14,2 odstotka. Mesto se je širilo na vse strani. Za Bežigradom, kjer sta bila le staro pokopališče sv. Krištofa in po­ skus nemške kolonije hiš, so rasle enodružinske in rodbinske hiše kot gobe po dežju. V Rožni dolini, kjer so se takrat razprostirali le zamočvirjeni trav­ niki, brez jarkov za odvodnjavanje, je prva hiša zra­ sla leta 1898. Prvi naseljenci, sami delavci, so nanesli na vrtove velike skale, nanje pa položili plohe, da so sploh mogli do svojih hiš. Deset let pozneje je bilo v Rožni dolini že 110 hiš s 1683 prebivalci. Tri leta po potresu je v Ljubljani zasvetila elektrika, šest let po potresu je začel voziti električni tramvaj. Poko­ pališče sv. Krištofa so prestavili daleč ven iz mesta, to so današnje Žale. Leta 1910 je Ljubljano razsvet­ ljevalo 1250 plinskih in električnih svetilk. Tega leta je v mestu delovalo več kot 30 šol, pošta je dobila šest podružnic, v mestu je delovalo več kot 250 hu­ manitarnih, znanstvenih, obrtniških, glasbenih, pevskih, zabavnih, športnih in političnih društev. Medtem ko je v potresnem letu izhajalo v Ljubljani 21 časopisov, jih je petnajst let pozneje že 53. V de­ 77 želnem gledališču pa so imeli po pet slovenskih in po tri nemške predstave na teden. Vodnik po Ljubljani je takrat priporočal tujcem devet hotelov, pa tudi 51 ljubljanskih zdravnikov, 30 odvetnikov in notarjev ter brez števila trgovin in obrtniških delavnic (med drugimi tudi 2 fotografa, 7 modistk, 4 modne trgovine, 3 optike, 7 tiskarn, 13 vinskih trgovcev, 6 zlatarjev, 2 pogrebna zavoda, 4 prodajalne kranjskih klobas itd.). Ob potresu je za Ljubljano zvedela vsa Evropa, če že ne ves svet. Tri leta po potresu je potujoča filmska družba posnela v Ljubljani film z naslovom Razgled po Ljubljani. Do tega filma (bržkone izgubljenega) najbrž ne bi prišlo, če ne bi vsa Evropa kazala zani­ manje za Ljubljano še dolgo po potresu. V Ljubljano se je začelo usipati vse več tujcev, leta 1905 so jih na­ šteli 43.000, leta 1909 že 63.000. Mogočno rast mesta je prekinila prva svetovna 78 vojna. Deset let po njej, tam okrog leta 1930, pa je mesto doživelo novo mogočno rast, ki ji je dajal pe­ čat predvsem arhitekt Jože Plečnik. In gotovo tudi arhitekt Vladimir Šubic, stvaritelj nebotičnika, takrat najvišje stanovanjske stavbe v južni Evropi. A tedaj je imelo mesto že skoraj 100.000 prebivalcev, imelo je plejado slavnih domačih slikarjev z Jakopičem na čelu, imelo je svojo bogato moderno literaturo, svojo glasbeno sceno in ne nazadnje — univerzo in akademijo znanosti in umetnosti. Na potresni dan leta 1895 si ni nihče drznil sanjati, da se bo mesto v tako kratkem času razširilo na vse strani in več kot potrojilo število svojih prebivalcev. (Janez Kajzer, pisatelj, prevajalec, novinar in urednik, Ljubljana) Fotografije Alenka Veber Jože Maček OB 100-LETNICI PRVE SVETOVNE VOJNE V Mohorjevem koledarju 2014 (Celje, 2013) smo objavili prispevek Ob 100-letnici začetka prve svetovne vojne, ki ga je prispeval zgodovinar mag. Renato Podbersič ml. Tokrat želimo priklicati v spomin zlasti za Slovence usodne dogodke, ki so se začeli s sarajevskim atentatom 28. junija 1914, vojno napovedjo Avstro-Ogrske Kraljevini Srbiji 28. julija 1914, razširitvijo te vojne v svetovno in propadom Avstro-Ogrske 3. novembra 1918, po katerem smo prešli iz skoraj sedemstoletne habsburške države v novonastalo balkansko državo. Na pogorišču Avstro-Ogrske so nastale nove države, med njimi tudi začasna Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, nato preoblikovana v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev in po Aleksandrovi diktaturi leta 1929 v Kraljevino Jugoslavijo. Do 19. stoletja so bile vojne seveda pogoste, vendar sta se vojskovali med seboj navadno dve državi, le včasih so se jima pridružile kake zaveznice. Vojne so bile omejene navadno na majhno ozemlje. Proti koncu 19. stoletja pa so nastale razmere za vojne ve­ čjega obsega. Med te razmere spadajo zadnje prigrab­ ljanje kolonij, svetovni promet, svetovna trgovina, razvita orožarska industrija z novimi orožji, dokaj izdelana obveščevalna tehnika in seveda razvita mednarodna diplomacija. Tako je zaradi silno za­ pletenih in sovražnih meddržavnih odnosov med pomembnimi evropskimi državami leta 1914 izbruh­ nila vojna, ki so jo takoj imenovali svetovna vojna (nemško Weltkrieg, francosko Guerre mondiale in angleško World War). Leta 1882 je nastal vojaško-politični tabor cen­ tralnih sil — trozveza z Nemčijo, Avstro-Ogrsko in Italijo (do leta 1915). Proti njemu je leta 1904 nastala antanta, zveza najprej Francije, Velike Britanije in Rusije (od 1907) ter Italije (od 1915). Slednja je na pod­ lagi Londonskega sporazuma po koncu druge sve­ tovne vojne pridobila Primorsko in del Notranjske. V to zvezo se je med vojno vključilo še več držav, med njimi Srbija in naposled Združene države Amerike (ZDA). Te sicer vojaško niso odločilno pripomogle k porazu trozveze, izredno pomemben pa je bil nji­ hov politični vpliv proti koncu vojne, saj je predse­ dnik ZDA Woodrow Wilson zahteval razbitje Av­ stro-Ogrske in samoodločbo v njej zajetih narodov. Vzrokov za izbruh prve svetovne vojne je veliko. Navedli bomo le najpomembnejše. Neprestane so­ vražnosti med Francijo in Prusijo so dosegle vrh v francosko-pruski vojni leta 1870/71, v kateri je Fran­ cija izgubila Alzacijo in Lotaringijo. Francija seveda tudi ni mogla prenašati poseganja Nemčije v svetovno politiko po letu 1890. Z Veliko Britanijo so Nemci začeli tekmovati na industrijskem področ­ju in pri morski plovbi, za kar so začeli množično graditi trgovske ladje in tudi podmornice. S tem so name­ ravali doseči prevlado na morju, kar je prva seveda štela za izrazito ogrožanje. To pa je bila za Nemčijo prva prioriteta, ki se ji nikakor ni hotela odreči. V nemški politiki je veljalo: »Bodočnost naše države je na morju!« Avstro-Ogrska, ki ni sodelovala pri zadnjem grab­ ljenju kolonij, se je hotela odškodovati vsaj z delcem usihajočega Otomanskega cesarstva in je leta 1878 s soglasjem Berlinskega kongresa okupirala Bosno (s 79 80 Hercegovino), leta 1908 pa jo je anektirala. To je Kra­ ljevino Srbijo seveda izredno prizadelo, saj je tako dobila za sosedo nevarno sovražnico. Ker pa je bila Srbija revna agrarna država in v veliki odvis­nosti od Avstro-Ogrske, kamor je izvažala svoje kmetij­ ske pridelke — predvsem svinje —, je morala biti do te države precej pohlevna. V Bosni so živeli Hrva­ tje in Srbi ter tedaj še narodnostno nepriznani mu­ slimani. Avstrijska oblast v Bosni je bila Hrvatom seveda naklonjena, močno tudi muslimanom, kar kaže npr. dejstvo, da so muslimanskim avstrijskim vojakom med prvo svetovno vojno na soški fronti dali sezidati džamijo. Srbom pa avstrijska oblast se­ veda ni bila naklonjena, ker so se ji ti dokaj močno upirali. Avstrija je anektirano Bosno takoj začela upravljati in urejevati tako kot druge svoje dežele. Tako je nameravala takoj uvesti tudi obvezno slu­ ženje vojaškega roka. Zaradi tega je že leta 1882 iz­ bruhnil velik protiavstrijski upor. Tako je v Bosni kmalu nastalo žarišče protiavstrijskega gibanja. V Bosni je bilo nameščenih nesorazmerno veliko voja­ kov in žandarjev, med njimi zaradi lažjega jezikov­ nega sporazumevanja tudi precej Slovencev. V japonsko-ruski vojni leta 1905 je bila Rusija grdo poražena, zato je začela v naslednjih letih na Balkanskem polotoku okrepljeno uveljavljati svoje interese, kar je čedalje bolj zaostrovalo odnose z Avstro-Ogrsko in Nemčijo. Rusija je bila skrajno zaostala in razrvana država, saj je šele leta 1913 od­ pravila fevdalni red s kmečkim podložništvom, kar pa je pobudnik in izvajalec te reforme knez Stolypin plačal z življenjem. Nanj so napravili atentat. V prvi in drugi balkanski vojni leta 1912 in 1913 so se dogajale grde reči. V Turčijo je moral z Balkana zbežati okoli poldrugi milijon tam naseljenih Turkov. V Bosni je bila še iz predturških časov dokaj raz­ širjena katoliška vera, ki so jo vzdrževali tamkajšnji domačini, frančiškanski redovniki — franjevci —, ki so jih Turki priznavali; drug z drugim so kar dobro shajali. Bosna pa je veljala kot misijonsko območje, ki je spadalo neposredno pod Sveti sedež in ni bilo podrejeno nobeni bližnji katoliški škofiji. Avstrija pa je uvedla v Bosni namesto misijonske škofijsko organizacijo. Ustanovili so vrhbosansko nadško­ fijo v Sarajevu ter škofiji v Mostarju in Banjaluki. Ustanavljali so tudi številne nove župnije, ki pa so jih vodili škofijski duhovniki — petrovci. Širjenje in utrjevanje katoliške vere je posebej razdražilo Srbsko pravoslavno cerkev, ki je svoje vernike ščuvala proti katoličanom, proti Svetemu sedežu in Avstro-Ogrski in s tem imela velik delež pri zaostrovanju odnosov med Srbi in avstrijsko oblastjo v Bosni. Pred neposrednimi dogodki v Sarajevu pa kaže najprej opisati razmere na dunajskem cesarskem dvoru, ki so neposredno vplivale na usodne sarajev­ ske dogodke. Šlo je za izrazito osebno nenaklonje­ nost, če že ne sovražnost cesarja Franca Jožefa I. do nečaka — prestolonaslednika Franca Ferdinanda. Cesar je bil izrazito dinastičen vladar, njemu je di­ nastija pomenila vse, v Avstro-Ogrski monarhiji združeni narodi pa malo ali nič. Štel se je za očeta svojih narodov z različnimi narodnostnimi opre­ delitvami, ki pa so ga silno motile in jih vsebinsko ni priznaval. Sam se je osebno vedno opredeljeval kot nemški knez, sicer pa vladar »svojih« narodov. To pa je postalo v državi, kjer so se številni narodi proti koncu 19. in v začetku 20. stoletja narodnostno očitno ozaveščali, sčasoma nevzdržno. Prestolona­ slednik Franc Ferdinand sicer ni bil nikakršen na­ prednjak, ki bi bil pripravljen pristati npr. na velike državne reforme, blagim naprednejšim ureditvam monarhije pa ni bil nenaklonjen. To pa je bilo za sta­ rega cesarja že veliko preveč. Dodatna, za cesarja pa nepredstavljiva in neodpustljiva prestolonasledni­ kova predrznost pa je bil njegov morganatski (stanu neustrezen) zakon. Poročiti se je nameraval s češko grofico Zofijo Chotek iz zelo ugledne, toda tedaj že obubožane češke grofovske družine. Po habsbur­ škem »hišnem zakonu« je moral vsak član vladar­ ske družine dobiti od »poglavarja hiše« dovoljenje za sklenitev zakonske zveze. To pa je bila tista, ki jo je iz dinastičnih in političnih razlogov napeljal cesar. Nevesta in ženin sta morala vedno biti ari­ stokrata enakega položaja. Franc Ferdinand je bil avstrijski nadvojvoda, zato bi morala biti njegovega nevesta nadvojvodinja ali princesa iz kake vladajoče vladarske hiše. Ker je bila Zofija Chotek le grofica, je imela zanj za dve ali tri stopnje prenizek položaj. Po dolgem obotavljanju je cesar naposled dovolil ta zakon, vendar je moral prestolonaslednik za to sprejeti skrajno ponižujoče pogoje. Z renunciacijsko prisego je moral pristati, da morebitni otroci iz tega zakona ne bodo imeli pravice nasledstva po očetu in s tem do avstrijskega prestola in se tudi ne bodo smeli imenovati po njem. Omenjeno prisego je pre­ stolonaslednik opravil 28. junija 1900 v navzočnosti cesarja, vseh polnoletnih moških članov cesarske hiše, kardinalov, dunajskega nadškofa dr. Gruscha, in ogrskega primasa dr. Schlaucha, ministrov av­ strijske in ogrske vlade ter predsednikov obeh dr­ žavnih zborov in gosposkih zbornic. Poroka je bila 1. julija 1900 v grajski kapeli mesta Zakupy (nem­ ško Reichstadt) na Češkem. Z osebnim dekretom je cesar Zofijo Chotek istega dne povzdignil v dedni stan kneginje s priimkom Hohenberg in predikatom knežja milost. Odtlej naj bi Zofija in njeni potomci nosili priimek pramatere habsburške hiše, kraljice Jedrti Ane von Hohenberg, soproge kralja Rudolfa I., začetnika dinastije Habsburžanov. Četrtega ok­ tobra 1909 je cesar podelil Zofiji naslov vojvodinja Hohenberška in predikat visokost. Te podelitve na­ slovov kneginja in vojvodinja niso vsebinsko spre­ menile ničesar. Med cesarjem in prestolonaslednikom so torej ob­ stajala domala nepremostljiva osebna nasprotja, da državnih ne omenjamo. Cesar ni prestolonasled­niku omogočil nobenega sodelovanja pri vladanju državi, razen vrhovne komande nad avstrijsko armado, kar pa je bila seveda dokaj formalna funkcija. Na podlagi nekih vojaških pristojnosti pa si je Franc Ferdinand vendarle oblikoval svojo »vzpored­no vlado«, tako imenovano belvedersko vlado, po gradu Belvedere, kjer je bil prestolonaslednikov dvor. Ta vlada, v ka­ teri naj bi bilo tudi nekaj slovenskih strokovnjakov, je na tihem pripravljala spremembe v državi, ki bi jih začela uveljavljati takoj po cesarjevi smrti. Po­ drobnosti seveda niso smele priti v javnost. Ni pa se dalo skriti potrebe po rešitvi nacionalnega vpra­ šanja, predvsem slovanskih narodov, ki jih je bilo v Avstro-Ogrski številčno kar veliko — z idejo o tri­ alizmu. Trializem je bila zamisel, da bi obstoječo Avstro-Ogrsko razdelili na tri dele: nemški, ogrski in slovanski del. Tedaj pa so bile avstrijske in ogrske dežele še zelo pomemben del sicer dokaj centrali­ stično vodene države. Skoraj nobena dežela ni bila narodnostno enotna. Tako so npr. v Štajerski de­ želi živeli Nemci in Slovenci, pri čemer so bili prvi v pretežni večini, enako je bilo na Koroškem. Na ožjem Ogrskem so bili Ogri v veliki večini, Slovaki v manjšini, v Galiciji in drugih vzhodnih avstrijskih deželah je bila narodnostna premešanost še večja, povsod s precejšnjim deležem Judov, kar je situacijo še poslabšalo. Kako bi potegnili meje med večino in manjšino v posamezni deželi, se ni dalo zamisliti. Obstajal je sicer že parlamentarizem z dvema do­ moma, državnim zborom (Reichsrat), v katerega so poslance po premoženjskih kurijah volili moški, poleg njega pa še gosposka zbornica (Herrenhaus), vanjo pa je vse člane imenoval cesar osebno. Vsak zakon sta morala v enakem besedilu sprejeti oba domova. Kar pomeni, da zakon, četudi bi ga domala po ču­ dežu sprejel državni zbor, ne bi pa ustrezal volji ce­ sarja, ki jo je redno uveljavljala gosposka zbornica, ne bi mogel nikoli začeti veljati. To pomeni, da po parlamentarni poti kakršne koli večje spremembe niso bile mogoče. Dodatno pa je po avstro-ogrski nagodbi iz leta 1867 moral avstrijski cesar kot ogrski kralj priseči, da bo varoval pravice ogrske krone. To je pomenilo, da ne bodo mogoče nobene politične, kaj šele teritorialne spremembe v škodo ogrske dr­ žave. Ker je po nastopu vladavine cesar Karl I. leta 1916 brez prave potrebe prisegel kot ogrski kralj, je s tem onemogočil vse pomembnejše spremembe v združeni državi, kar se je pokazalo ob njenem 81 Gavrilo Princip med aretacijo po atentatu Vir http://allkindsofhistory.wordpress.com/2011/09/15/gavrilo-princips-sandwich/ 82 razsulu v jeseni 1918, ko je Karl I. nameraval preo­ braziti državo v nekako federacijo. Avstro-Ogrska je bila v veliki zagati, spremembe so bile nujne, potrebni ukrepi pa neizvedljivi. Kljub očitnemu pešanju pa je vseeno bilo treba ohranjati vsaj videz mogočnosti. Kljub opisanemu napetemu vzdušju v Bosni se je avstrijski vojaški vrh odločil, da v tej nedavno anek­ tirani pokrajini organizira velike manevre na srbski narodni praznik — spomin na bitko na Kosovem polju — Vidov dan, 28. junija 1914. Manevri so bili nedvomno namenjeni razkazovanju avstrijske moči in hkrati izzivanju Srbov. Manevrov bi se seveda kot vrhovni poveljnik avstrijske armade moral udeležiti prestolonaslednik Franc Ferdinand. Razmere v Bosni pa so se od aneksije leta 1908 zelo zaostrile. Civilne in vojaške obveščevalne službe so leta 1914 iz Bosne urgentno poročale vsem ustreznim instancam na Dunaj, da v takih razmerah ob prestolonasledni­ kovem obisku ni mogoče preprečiti kakega hujšega dogodka in da naj se manevri odpovedo ali prene­ sejo na kak manj poseben dan. Enako je najvišjim organom na Dunaju poročal guverner Bosne feld­ maršal Potiorek in jih domala za božjo voljo prosil, naj manevre odpovedo ali jih prenesejo na poznejši čas. Zadeva se je še zaostrila, ker je bil poleg ude­ ležbe prestolonaslednika na manevrih predviden tudi njegov obisk glavnega mesta na novo anekti­ rane pokrajine — Sarajeva, ki je dotlej še ni obiskal noben član habsburške vladarske hiše. Seveda je bil prestolonaslednik Franc Ferdinand tudi po svojih obveščevalcih in uradnih tajnih služ­ bah seznanjen z opozorili iz Bosne. Imel pa je v tem času tudi neke zdravstvene težave. V takem stanju se je torej napotil k staremu cesarju po nasvet, kaj naj stori. Ta pa je bil zelo kratek. »Stori, kar hočeš!« To pa je Franc Ferdinand razumel, naj ravna kot vojak in naj opravi svojo dolžnost, kar je razumljivo, saj sta bila oba, cesar in prestolonaslednik, generala. Manevri niso bili niti odpovedani niti časovno pre­ stavljeni, enako ne obisk Sarajeva. Prestolonaslednik se je odločili, da gre na manevre, in se je s soprogo vojvodinjo Zofijo Hohenberško odpeljal v Sarajevo, kamor je prispel 27. junija 1914. Atentat nanj je pri­ pravljalo sedem dijakov oz. študentov, članov srb­ ske nacionalistične organizacije Mlada Bosna, ki so imeli tesne zveze z našimi preporodovci in so bili večinoma hudi, nekateri tudi neozdravljivi tuberku­ lozni bolniki, ki so sicer pričakovali smrt, pri sebi pa so imeli tudi kapsule s strupom, da bi jih po po­ trebi použili. V ozadju Mlade Bosne je bila seveda srbska teroristična organizacija Črna roka. Skrb za varstvo prestolonaslednika je prevzel sam guverner Bosne feldmaršal Oskar Potiorek (menda koroški Slovenec), ki je obisk najodločneje odsve­ toval. To varstvo pa je bilo škandalozno slabo. Bo­ senske oblasti so želele pripraviti čim bolj slovesen sprejem, zato so dan pred uradnim obiskom seveda morale objaviti, po katerih ulicah se bo peljal pre­ stolonaslednik. Atentatorji so stali med ljudmi na pločnikih in čakali kolono avtomobilov. Organiza­ cija prestolonaslednikovega obiska v Sarajevu je bila tako slaba, da so jo pozneje označevali kot gledali­ ško burko. Prestolonaslednikove varnostnike so po­ zabili na železniški postaji, tudi za druge avstrijske goste varstva ni bilo. Atentat naj bi predvidoma med prestolonaslednikovo vožnjo v mestno hišo izvedlo vseh sedem atentatorjev, vendar jih pet tega ni moglo storiti, bili so sicer zagrizeni Srbi, ne pa morilci. Prvi atentat se je zgodil med prvo vožnjo v mestno hišo v jutranjih urah z metom bombe, a je ta prestolona­ slednika zgrešila. Bomba je padla na zloženo streho prestolonaslednikove odprte limuzine, od koder se je skotalila na cesto, kjer je eksplodirala in poško­ dovala prvi avtomobil, ki je vozil za prestolonasle­ dnikom. V njem sta bila ranjena dva polkovnika. Drugi atentat, nekaj ur pozneje, pri vračanju iz me­ stne hiše, skoraj na istem mestu (približno dvesto metrov od sedanjega hotela Evropa, ob obrežju reke Miljacke) je bil uspešen. Triindvajsetl­etni Srb Gavrilo Princip je z revolverjem ustrelil prestolonaslednika in njegovo soprogo. Oba sta bila takoj mrtva. Za drugi atentat je bila povsem odgovorna varnostna služba. O krivdi obstaja več verzij. Najverjetnejša je tale: prvemu šoferju prestolonaslednikove avtomo­ bilske kolone namreč niso povedali, da mora voziti po drugih ulicah, in ne po istih kakor prej. Izrazito izzivanje in s tem skrajna neodgovornost je bila že vožnja prestolonaslednika v odprtem avtomobilu, ne pa v zaprtem in blindiranem. Če pa je varnostna služba že to dovolila na prvi vožnji, vsekakor ne bi smela več po prvem atentatu in na drugi vožnji. Trupli prestolonaslednika in soproge so iz Sa­ rajeva spravili do morja, nato pa z vojaško ladjo do Trsta, od tod pa z žalnim dvornim vlakom do Du­ naja. Žalni vlak se je ustavljal na vseh večjih posta­ jah od Trsta do zadnje postaje, da so se tamkajšnji veljaki in državljani lahko poslovili od prestolona­ slednika, organizirali pa so tudi žalno zbiranje pre­ bivalcev na postajah, mimo katerih se je vlak peljal in se ni ustavljal. Na Dunaju so bile organizirane žalne slovesnosti, ki so bile predpisane za prestolo­ naslednika. Ker pa se Franc Ferdinand ni poročil stanu primerno, sta mrtvaška odra njega in soproge stala sicer vzporedno, toda mrtvaški oder soproge je bil za 35 cm nižji od prestolonaslednikovega. To je bil še zadnji obračun togega dvornega protokola z nezaželeno prestolonaslednikovo soprogo. Franc Ferdinand je sicer kot rojeni član cesarske hiše Habs­ burg-Lothringen imel pravico do pokopa v grobnici Habsburžanov v minoritski cerkvi na Dunaju, ne pa njegova soproga. Zato je že v svoji oporoki odredil, da naj bosta oba pokopana v cerkvi njegovega gradu Artstetten v Dolnji Avstriji. Gavrilo Princip je bil zaradi mladoletnosti (te­ daj se je mladoletnost končala pri 21 letih) obsojen na dosmrtno ječo. Zaradi tuberkuloze je umrl leta 1917 v češki trdnjavski jetnišnici v Terezinu, kjer je bilo med drugo svetovno vojno znano koncentra­ cijsko taborišče. Cesar Franc Jožef ni imel sreče s svojimi presto­ lonasledniki. Prvega, mlajšega brata Maksimilijana, ki si je dal blizu Devina zgraditi znameniti grad Mi­ ramar, so kot cesarja ustrelili v Mehiki, drugi je bil cesarjev sin Rudolf — oče in on sta bila v silnem so­ vraštvu in je z ljubico naredil samomor —, tretji je bil silno veren cesarjev mlajši brat Karl Ludwig, ki se je na božji poti v Sveto deželo napil vode iz reke Jordan in je umrl zaradi tifusa, in četrti prestolona­ slednik je bil njegov sin, že večkrat omenjeni Franc Ferdinand. Iz nekih seveda zelo šifriranih izjav po smrti Franca Ferdinanda je mogoče sklepati, da ce­ sar njegove smrti ni obžaloval. Avstro-Ogrska je zaradi sarajevskega atentata Kraljevini Srbiji 23. julija 1914 izročila ultimat s tako poniževalnimi zahtevami (npr. da bi smeli avstro­ -ogrski preiskovalci na ozemlju Kraljevine Srbije sa­ mostojno preiskovati ozadje atentata), da jih nobena samostojna država ne bi mogla sprejeti. Srbska dr­ žava je seveda vztrajno zatrjevala, da s sarajevskim atentatom nima nobene zveze. Očitno vojaška vr­ hova Avstro-Ogrske in Nemčije nista bila priprav­ ljena popustiti, ker se jima je zdel atentat odličen po­ vod za začetek vojne. Cesar Franc Jožef se je težko, pa vendarle, odločil za vojno napoved Srbiji. V sta­ rosti 84 let in ne prav dobrega zdravja ni mogel do­ jeti usodnosti svoje odločitve. Podobno je bilo pri 83 84 Prestolonaslednik Franc Ferdinand s soprogo Zofijo ob prihodu na Ilidže 28. junija 1914 Vir http://franzferdinandandsophie.tumblr.com/post/44222445887/archduke-franzferdinand-and-his-wife-duchess poglavitnem avstro-ogrskem zavezniku nemškem rajhu, saj je sam cesar Wilhelm II. izrecno naspro­ toval izbruhu vojne. Dokončno so pri obeh zavezni­ kih začetek vojne izsilili vojaški vrhovi. Avstrija je 28. julija 1914 Srbiji napovedala vojno. Ta vojna napoved Avstrije Srbiji je sprožila pravi plaz navzkrižnih vojnih napovedi. Nemčija je 1. avgusta napovedala vojno Rusiji in 3. avgusta 1914 ruski zaveznici Franciji. Po vdoru Nemcev v Belgijo je vstopila v vojno proti Nemčiji Velika Britanija. Z Londonskim sporazumom z dne 5. septembra 1914 so se »zavezniške sile« Velika Britanija, Francija in Rusija zavezale, da z Avstro-Ogrsko in Nemčijo ne bodo nikoli sklenile separatnega miru. Temu spo­ razumu se je oktobra 1915 pridružila tudi Japonska in je zaradi Tsingtaua napovedala vojno Nemčiji. Avstro-Ogrska in Nemčija sta oblikovali vojaško koalicijo, v kateri pa je prav kmalu po začetku pre­ vladala vojaško bistveno bolj agresivna Nemčija. K temu je veliko pripomoglo tudi dejstvo, da Av­ stroOgrska ni imela čvrste vladavine. Cesar Franc Jožef je bil že zelo star in ni imel več prave moči za vladanje. Po veljavnem prestolonasledstvenem redu leta 1914 izbrani prestolonaslednik, cesarjev nečak, sin cesarjevega drugega brata Otta, z ime­ nom Karl Franc Jožef, ki je kot cesar privzel ime Karl I., pa seveda ni bil predviden za ta položaj, in je bil izšolan le za vojaka. Ko je postal prestolona­ slednik, mu je cesar dodelil le funkcije najprej v nemški, nato pa avstro-ogrski vrhovni vojaški ko­ mandi, ni ga pa pripustil k političnemu odločanju v Avstriji. Tudi po smrti cesarja Franca Jožefa 21. novembra 1916, ko je krmilo Avstro-Ogrske prevzel mladi cesar, se razmerje v vojaški koaliciji ni nič spremenilo, kvečjemu poslabšalo v škodo Avstro­ -Ogrske. Novi cesar s tem sicer ni povsem soglašal, ni pa imel moči, da bi dosegel spremembe. Mogočni tandem nemškega vrhovnega poveljnika vzhodne fronte in sošefa nemškega generalštaba generala Ericha Ludendorffa ter avstrijskega šefa generalštaba feldmaršala barona Conrada von Hötzendorfa je usklajeno vodil vojskovanje trozveze do konca je­ seni 1918. Nebogljeni avstrijski cesar Karl I. je sicer na tiho poskušal skleniti separatni mir z nekaterimi vojskujočimi se državami. Pri tem poskusu se je za­ pletel v tako imenovano Sixtovo afero, imenovano po njegovem svaku princu Sixtu in drugem svaku Xavierju von Bourbon Parma, ki sta bila častnika na belgijski fronti, torej na nasprotni strani. Ta dva naj bi cesarjevo zaupno pismo spravila v roke fran­ coskega predsed­nika Raymonda Poincaréja. Zadeva pa je prišla v javnost, cesar Karl I. jo je tajil, nato pa je francoska vlada objavila faksimile njegovega pisma. Tako je Avstro-Ogrska v vojaški koaliciji iz­ gubila ves vpliv, cesar pa je v javnosti seveda izgu­ bil ves ugled. Nato je šlo z Avstrijo samo navzdol. Po vstopu v vojno sta se najprej oblikovali dve bojišči, dve fronti, zahodna in vzhodna, stranska bojišča so bila v Srbiji, Italiji, Turčiji, Makedoniji, pomorske bitke pa so bile domala na vseh morjih. Značilno za prvo svetovno vojno je bilo, da je bila večinoma pozicijska, fronte se po več mesecev niso nikamor premaknile, tako je bilo npr. v Franciji, na soški fronti in na Tirolskem. Seveda so nato sledili preboji. V tem kratkem zapisu ni mogoče opisati bo­ jev, zmag in porazov na vseh frontah. Zgolj okvirno pa bomo opisali vojskovanje v Srbiji. Slovenci so se kot avstro-ogrski vojaki seveda vojskovali na vseh frontah, začelo pa se je vendar v Srbiji. Mobilizacija najustreznejših letnikov avstrijskih rezervistov se je začela 25. in 26. julija 1914. Po pripo­ vedovanju (moj oče je bil mobiliziran med prvimi) in po zapisih je bilo navdušenje nad mobilizacijo kar splošno. Razlog za to je bilo prepričanje, da bo Avstro-Ogrska porazila Srbijo kar v nekaj tednih, saj si preprosti ljudje niso mogli predstavljati, da bi vojna z zanikrno balkansko državico trajala dolgo ali da bi iz nje vzniknila svetovna vojna. Mobilizi­ ranci so domačim ob slovesu veselo obljubljali, da se v nekaj tednih, preden bo jeseni listje odpadlo z drevja, vrnejo domov. Drug razlog pa je bil atentat na člana cesarske hiše prestolonaslednika Franca Ferdinanda. V Avstriji so bili ljudje naravnost in­ doktrinirani ne toliko z avstrijsko državo kakor s cesarsko hišo, posebej še z vsakokratnim cesarjem. Indoktrinacijo ljudi s cesarjem in cesarsko hišo je od srednjega veka pospeševala Cerkev. Saj uradni na­ slov cesarja ni bil le Njihovo veličanstvo …, temveč Njihovo Apostolsko veličanstvo. Ko so začeli usta­ navljati ljudske šole je to indoktrinacijo izpopolnilo še šolstvo. S sarajevskim atentatom so Srbi torej po­ segli med člane ljubljene habsburške vladarske hiše, tega pa podaniki avstrijske države na splošno nika­ kor niso odobravali. Pač pa so se avstrijski vojskovodje močno ušteli pri napadu na Srbijo 12. avgusta 1914. V Srbijo so poslali premalo vojakov in orožja. Srbi pa so se na avstrijski napad odzvali s komaj verjetnim juna­ štvom, tako da so bile srbske sile do konca leta 1914 sila uspešne. Znamenite so bile njihove bitke na Ceru in Kolubari. Seveda pa srbska armada še zdaleč ni bila pripravljena na vojno s tako mogočno državo, kakor je bila Avstro-Ogrska. Vsega ji je primanjko­ valo, imela je le junaštvo. Vojaške sanitete skoraj ni bilo. Svojih ranjencev in ranjenih vojnih ujetnikov niso operirali in so zato morali umreti. Okreplje­ nim avstro-ogrskim in nemškim silam pa srbska ar­ mada ni mogla dolgo kljubovati. Po bitki na Drini v začetku leta 1915 so bili Srbi prisiljeni k umiku. Po bolgarskem vstopu v vojno na strani trozveze se je morala srbska vojska začeti umikati v grozoviti odisejadi čez Albanske planine k jadranski obali in na otok Krf. Avstrija je zasedla vso Srbijo. Oktobra 1915 se je odprla solunska fronta, ki se je jeseni 1916 ustalila in trajala vse do septembra 1918. V njej so sodelovali tudi Slovenci, ki so jih ujeli Rusi na vzho­ dni fronti in so jih kot »dobrovoljce« rekrutirali v vojaške enote in jih poslali v boj proti Avstrijcem. Po vstopu Turčije v vojno na strani centralnih sil ali trozveze se je vojna razširila v Egipt, Palestino in Mezopotamijo. Na vzhodni fronti je bila Rusija v začetku zelo uspešna. Nemška armada jo je ustavila šele v vzho­ dnopruskem Tannenbergu. Uspešna je bila tudi v Galiciji. Sledilo je še nekaj ofenziv, toda z manj ja­ snim izidom. Leta 1916 pa se je Nemčija odločila, da bo poskusila skleniti separatni mir z Rusijo. Ker pa je ta bila notranjepolitično povsem razrvana, se je domislila briljantne diplomatske poteze. V Rusiji je obstajala kar močna revolucionarna socialdemokrat­ ska stranka, katere vodstvo pa je bilo tedaj v tujini: Lenin v Švici, Trocki pa v Londonu. Z Leninom so se dogovorili, da njega in njegovo skupino spravijo 85 86 v Rusijo, kjer naj nato stranka zaneti revolucijo. Za protiuslugo pa bo Rusija čim prej predlagala sepa­ ratni mir z Nemčijo. Omenjeno Leninovo skupino so nato v največji tajnosti v plombiranih vagonih iz Švice prepeljali čez vso Nemčijo do prve ruske mejne železniške postaje. Omenjena stranka, ki je pozneje spremenila ime v komunistično in boljše­ viško, je nato izvedla oktobrsko revolucijo. Njen re­ zultat pa je bil propad Ruskega carstva in nastanek Sovjetske zveze. Lenin je obljubo izpolnil. Sklenjen je bil mir med trozvezo in Sovjetsko zvezo. Tako se je trozveza rešila vzhodnega bojišča in je lahko premestila svoje armade na druga bojišča. S tem je bil omogočen nastanek Sovjetske zveze in v njej so­ cialističnega oz. komunističnega družbenega reda. Na zahodni fronti (od maja 1915 tudi na italijan­ skem bojišču s soško fronto) je bila nemška armada v začetku zelo uspešna. Francozi so jo ustavili šele v bitki pri Marni. Začela se je strahotno izčrpava­ joča pozicijska vojna v strelskih jarkih in s silovi­ timi topniškimi obstreljevanji. Nemška armada je pri Ypresu 22. aprila 1915 prvič uporabila bojni plin. Veliki ofenzivi pri Verdunu od 21. februarja do 9. septembra 1916 je 24. junija 1916 sledila velika ofen­ ziva antante ob Somi, kjer so prvič uporabili tanke. O soški fronti in evakuaciji prebivalstva iz raznih primorskih krajev bi kazalo objaviti poseben članek. Prva svetovna vojna je v letih 1917 in 1918 na vseh bojiščih dobivala pozicijski značaj. Obe vojaški za­ vezniški sili sta se upehali. Toda zgolj z vojaškega stališča še ni bilo dovolj razlogov za prenehanje voj­ skovanja. Kljub velikim izgubam na obeh straneh je bilo vojakov in orožja še dovolj. Pač pa so nastale velike spremembe v zaledju. Gospodarstvo je zaradi pomanjkanja moških delovnih moči pešalo, še hujše je bilo v kmetijstvu. Prisilni odvzemi pridelkov in zlasti živine — rekvizicije — so bili čedalje pogo­ stejši in čedalje bolj surovi. Izvajalo jih je namreč neposredno vojaštvo v vseh deželah, razen na Kranj­ skem, kjer je to preprečil tedanji deželni glavar Ivan Šušteršič. V kmetijstvu sta bili zaporedoma dve slabi letini, v letih 1916 in 1917. Posebno je bila prizadeta Nemčija, kjer zaradi rastlinske bolezni, krompirjeve plesni, skoraj ni bilo pridelka. Krompir pa je bil te­ daj v nemških deželah skoraj najpomembnejše ži­ vilo. Bližala se je lakota, pa ne samo za civilno pre­ bivalstvo, tudi hrane za vojaštvo trozveze je začelo primanjkovati. Navdušenje za svetovno vojno, ki je bilo splošno do leta 1916 v obeh državah trozveze, je v Avstro-Ogrski začelo pojemati leta 1917, v Nemčiji pa malo pozneje. Leta 1918 so antantne sile izvedle na vseh bojiščih ostre ofenzive, v katerih so armade trozveze večinoma podlegle. Antantne sile so 28. ok­ tobra 1918 prebile fronto na Piavi. Nato je dunajska vlada podpisala premirje, ki je začelo veljati 3. no­ vembra istega leta. Nova nemška vlada je na pritisk vojaškega vrha z dne 29. septembra 1918 obotavljajoče se 5. oktobra istega leta prosila predsednika ZDA za premirje in začetek mirovnih pogajanj na podlagi njegovega mirovnega programa z dne 8. januarja 1918, ki je začelo veljati 3. novembra istega leta. Tako je v prvi svetovni vojni utihnilo orožje. Začela pa se je diplomatska vojna na pariški mirovni konferenci 1919–1920, na kateri so vse države med seboj sklenile mirovne pogodbe. Zaradi vojnega poraza so razpa­ dli avstro-ogrski imperij, Nemško cesarstvo, Rusko carstvo in Otomansko cesarstvo. Iz Avstrije je nastala Avstrijska (nemška) repub­ lika, Ogrska kraljevina se je ohranila, le da je bilo njeno ozemlje na vzhodu zelo oskubljeno. Iz Nem­ škega cesarstva je ob veliki ozemeljski izgubi nastala tako imenovana weimarska republika. Otomansko cesarstvo se je zmanjšalo na četrtino prejšnjega ozem­lja. Iz tega ostanka je nastala laična republika Turčija. Ker sta propadli Avstro-Ogrska in Rusija, je nastala neodvisna Poljska. Pri mirovnih pogajanjih so se vsaj v glavnem ravnali po omenjenem Wilso­ novem mirovnem programu, ki je predvideval sa­ moodločbo narodov v prejšnji Avstro-Ogrski. Tako so nastale nove države. Čehoslovaška, pravzaprav ne povsem na novo in v celoti, ker je bila kraljevina že več stoletij v Avstro-Ogrski, avstrijski cesarji so se namreč navadno dali kronati za češke kralje, pri­ dobila pa je prej ogrsko Slovaško. Jugoslavija je na­ stala iz dežel dela Avstrije in dela Ogrske, kjer so živeli jugoslovanski narodi, pri čemer je Italija zase­ dla tretjino slovenskega ozemlja (Julijsko krajino in ozemlje do Rakeka), ki so ji ga antantne sile oblju­ bile z Londonskim sporazumom iz leta 1915. Nadalj­ nje nove države so bile Finska in ob Baltiku Litva, Latvija in Estonija. Na splošno civilno prebivalstvo v prvi svetovni vojni zaradi neposrednih vojnih operacij ni bilo po­ sebej prizadeto. Izjeme so bile seveda v pokrajinah z velikimi ofenzivami. Pri nas je bilo najhuje na Gori­ škem, kjer so morali zaradi soške fronte evakuirati prebivalce številnih krajev. Zelo hudo pa je bilo na vzhodnem bojišču, ker so tamkajšnji prebivalci pač imeli več simpatij do Rusov kakor do Avstrijcev in Nemcev, za kar so se jim ti okrutno maščevali. Sam imam knjigo, v kateri so objavljene slike grozodej­ stev nad tamkajšnjim slovanskim prebivalstvom. Na eni od njih so na obzorju številna vešala, na katerih bingljajo moški civilisti. Tudi v naših deželah so po­ samezne »srbofilske« Slovence zaprli takoj po sara­ jevskem atentatu. Vendar avstrijska civilna sodišča niso bila pod vplivom dnevne politike, in tako je bila pretežna večina osumljencev oproščena. Nekaj Slo­ vencev pa so vendarle konfinirali, npr. ljubljanskega župana Ivana Hribarja v neki kraj na Salzburškem. O tej grozni svetovni vojni naj navedemo še nekaj številčnih podatkov. Zajela je 36 držav od tedanjih 54. Vojne operacije so se odvijale v Evropi, Aziji in Afriki. V vseh vojskujočih se državah je bilo mo­ biliziranih 71 milijonov vojakov, od tega 32 milijo­ nov na strani trozveze. V avstro-ogrskih polkih se je vojskovalo okoli 30.000 Slovencev. Menim, da je to število prenizko. Število padlih je znašalo 10 mi­ lijonov (od tega v Nemškem cesarstvu 1,81 milijona), ranjenih je bilo več kot 20 milijonov (od tega nem­ ških državljanov 4,25 milijona), ujetnikov je bilo 6 milijonov (od tega Nemcev 772.000). Podatkov za Avstro-Ogrsko ni. Veliko slovenskih vojakov je pa­ dlo. V njihov spomin so pri farnih cerkvah kmalu po koncu vojne postavili spominske plošče. Stroški te vojne so znašali 939 milijard nemških zlatih mark, od tega je odpadlo na Nemčijo 194, na Veliko Brita­ nijo in Britansko skupnost narodov 208, na Francijo 134, na ZDA 129, na Rusijo 106, na Avstro-Ogrsko 99 in na Italijo 69 milijard. Po koncu te grozne vojne je seveda vzniknilo sila pomembno vprašanje, kdo jo je povzročil. Zato so naslednice poraženih držav začele objavljati publi­ kacije najrazličnejših (tudi tajnih) dokumentov, ki so bili seveda izbrani tako, da so skušali dokazati, da njihove države niso krive ali da je njihova krivda neznatna. Izjave v teh publikacijah niso bile niti v politiki niti v zgodovini nikoli splošno sprejete. Ven­ dar se mora v vsaki vojni na koncu najti krivec in se ustrezno kaznovati s plačilom reparacij. V tem primeru so na podlagi poročila neke antantne ko­ misije z dne 29. marca 1919 izključno krivdo za iz­ bruh in širjenje prve svetovne vojne pripisali Nem­ čiji, Avstro-Ogrski in njunim zaveznikom. To je bilo zajeto v 231 členu versajske mirovne pogodbe, ki so jo, seveda prilagojeno za konkretne razmere, morale podpisati vse države, ki so bile udeležene v tej vojni. Na tej pogodbi naj bi temeljile tudi zahteve po re­ paracijah. Za določitev reparacij je bila imenovana posebna Reparacijska komisija s sedežem v Parizu. Izračun reparacij je neskončno zapleten postopek, saj je treba ocenjeno škodo po političnih kriterijih prevesti v denarne vrednosti. Reparacije bi morale plačati le države naslednice trozveze. Ker je bila v trozvezi najpomembnejša Nemčija, so ji poleg raznih industrijskih in vojaških omejitev naložili tudi reparacije v astronomskem znesku 223 milijard zlatih mark, ki bi jih morala plačati do leta 1963. Reparacij v taki vsoti pa naslednica nemškega rajha, weimarska republika, nikoli ne bi mogla pla­ čati. Nemčija je bila zaradi vojne povsem izčrpana, gospodarsko povsem na tleh, izgubila je tudi znatno ozemlje. Razen tega je bilo takoj po koncu vojne v šte­ vilnih mestih (München, Berlin idr.) revolucionarno 87 Anton Korošec Vir http://sl.wikipedia.org/wiki/Anton_Koro%C5%A1ec 88 vrenje, ki so ga zatrli ultrareakcionarni brambovci. Politična neusklajenost in brezupne gospodarske in socialne razmere se tudi po nastanku weimarske republike niso bistveno izboljšale. Te težke razmere so trajale več kot desetletje. Na milijone in milijone delavcev je bilo brezposelnih, vladala je nepredsta­ vljiva inflacija. Tedaj so delavci dobivali plače vsak teden. Ko je delavec dobil plačo, je moral najhitreje teči do najbližje trgovine in kupiti, kar je potreboval, kajti pol ure pozneje je bil denar vreden že veliko manj. V takih obupnih razmerah, za katere so lju­ dje krivili vlado, ker je pristala na tako visoke repa­ racije, ker so Nemčiji odvzeli ozemlje, ker ne more rešiti vprašanja brezposelnosti, ko je prebivalstvo na robu lakote, so vznikale raznovrstne stranke, med njimi skrajno desničarska Nacionalnosocialistična delavska stranka (Nationalsozialistische Deutsche Arbeiterpartei — NSDAP), katere voditelj je postal Adolf Hitler. Ta je rohnel proti državi, ki pač ni mo­ gla rešiti problemov in ni storila dovolj za oživitev gospodarstva. Posebej na industrijskih območjih je vladala nepopisna beda. Omenjena stranka je bilo po svojem programu skrajno nemškonacionalistična, rasistična (arijska rasa!), antisemitska, antislovan­ ska, skratka zagovarjala je stališča, ki so bila blizu nemškemu delavskemu razredu. V začetku ni bila prav uspešna, po letih svetovne gospodarske krize, ki je Nemčijo dodatno prizadela, pa je leta 1932 po­ stala najmočnejša stranka v parlamentu, in tedanji predsednik weimarske republike maršal Hindenburg je moral Hitlerju, ki je bil v bistvu Avstrijec in je v svetovni vojni dosegel le čin poddesetnika, leta 1933 na svojo veliko jezo dati mandat za sestavo vlade. Že mesec dni pozneje so Hitlerju v parlamentu izgla­ sovali pooblastitveni zakon (Ermächtigungsgesetz), po katerem se je začel imenovati vodja (fihrer), v bi­ stvu diktator. Ustava in vsi dotedanji zakoni so bili razveljavljeni. Stranka je vpeljala nacizem kot nov družbeni red. Z velikimi javnimi deli (znamenite nemške avtoceste!) in z oboroževanjem je odpravil brezposelnost in s tem dobil večino prebivalstva na svojo stran. Takoj je začel priprave na drugo sve­ tovno vojno, leta 1938 je sicer po diplomatski poti odtrgal Sudete od čehoslovaške države. Leta 1939 je napadel Poljsko, in s tem se je začela druga svetovna vojna. Tako je bila z nesrečnimi nemškimi reparaci­ jami na neki način vzpostavljena zveza med obema vojnama. Poglavitni vzrok za nastanek nacizma pa je res bilo plačevanje reparacij. Na koncu še nekaj besed o združitvi jugoslovan­ skih narodov v novo državo po propadu Avstro­ Ogrske. Ta imperij je hiral in naposled propadel, ker je vsem narodom, razen Nemcem, Ogrom in delno Čehom, kratil narodnostne pravice. Po na­ rodnostnem ozaveščanju proti koncu 19. stoletja so se razmere tako zaostrile, da bi bile potrebne reši­ tve, ki so jih vsi avstrijski narodi, razen Nemcev in Ogrov, zahtevali. Zaradi monarhične okostenelosti in namerno skonstruirane parlamentarne neučin­ kovitosti tudi male reforme niso bile mogoče. Ena od teh je bil trializem. Prvi poskus na njegovi pod­ lagi — slovenska majniška deklaracija, ki so jo se­ stavili poslanci dunajskega Jugoslovanskega kluba — se je parlamentarno izjalovil. Pač pa so sloven­ ske politične stranke poslale to deklaracijo ljudem v podpis, in ti so jo dokaj množično podpisovali. S tem so izrazili željo oziroma zahtevo, da želijo novo državo jugoslovanskih narodov, v kateri bi imeli za­ gotovljene svoje narodnostne pravice. Že sredi vojne pa je nekaj vidnih protiavstrijsko usmerjenih slo­ venskih in hrvaških politiko odšlo v tujino, kjer so ustanovili Jugoslovanski odbor in pri velikih silah začeli lobirati za novo državo. Pri tem so imeli ne­ kaj uspehov, posebej po znamenitem Wilsonovem pismu. Na Krfu so se pogajali tudi z vladno delega­ cijo Kraljevine Srbije o pridružitvi avstrijskih dežel s hrvaškim, slovenskim in srbskim prebivalstvom tej državi. Rezultat je bila krfska deklaracija o ureditvi nastajajoče jugoslovanske države. Ta je bila za pri­ družene dežele za silo ustrezna. Vendar jo je srbski ministrski predsednik Nikola Pašić iz neprepričlji­ vih razlogov preklical. Avstro-Ogrska je bila leta 1918 že precej na koncu. Vendar je cesar Karl I., ki je bil pred nekaj leti pro­ glašen za blaženega, poskušal rešiti potapljajočo se državno barko. Nameraval je pridobiti politike ra­ znih avstrijskih dežel, da bi pristali na neke vrste avstrijsko federacijo. Prihajali so v avdienco, vendar so cesarjev predlog vsi zavrnili. Predsednik jugo­ slovanskega poslanskega kluba dr. Anton Korošec je kot odgovor izrekel znamenite besede: »Majestät es ist zu spät!« (Veličanstvo, prepozno je!). Že v je­ seni 1918 je bilo v Ljubljani ustanovljeno nadstran­ karsko politično predstavništvo narodni svet, ki mu je tudi predsedoval omenjeni politik. To je bila ne­ kaka začasna vlada, ki je 29. oktobra 1918 prevzela oblast na slovenskem ozemlju. Nato je bila imeno­ vana narodna vlada. Za vse dežele, ki so se name­ ravale združiti v novi državi, je bil v Zagrebu 6. ok­ tobra 1918 ustanovljen narodni svet, ki mu je tudi predsedoval dr. Anton Korošec. Ta je 29. oktobra 1918 ustanovil novo državo Slovencev, Hrvatov in Srbov. Žal pa te države nobena tuja država ni pri­ znala. Tedaj se je namreč večina držav ravnala po zgodovinskem pravu, ne po naravnem. Zato se je ta svet odločil za združitev s Kraljevino Srbijo. Ker pa je bila krfska deklaracija, v kateri so bile urejene vse zahteve o ustavi in ureditvi nove države, o av­ tonomiji posameznih dežel itd., preklicana, je bila delegacija zagrebškega sveta, ki je šla na pogajanja v Beograd, v bistvu praznih rok. Srbskemu regentu, poznejšemu kralju Aleksandru, je izročila hrvaške in slovenske dežele tako rekoč na pladnju. Sloven­ ski politiki so se za pridružitev Kraljevini Srbiji odločili zaradi ohranitve narodnosti. Dobro so se zavedali, da gredo iz slabega (predvsem zaradi kra­ tenja narodnostnih pravic) na slabše zaradi vsega drugega. Kolikor toliko celovit opis nastanka nove države tukaj ni mogoč, zahteval bi svoj sestavek. Še vedno ni dokončno rešeno vprašanje, ali je bil prehod slovenskih in hrvaških dežel v novo balkan­ sko jugoslovansko državo bolj ugoden ali pa bi bilo zanje boljše, če bi ostale v sestavu republike Avstrije in kraljevine Ogrske. Menim da je lahko odgovor le enoznačen, bolje je, da so se naše dežele vključile v novo državo, toda le zaradi ohranitve narodno­ sti. Če bi ostale v prejšnjem sestavu bi bila germa­ nizacija tako nagla, da bi slovenstvo do zdaj skoraj usahnilo. Zato imamo konkreten dokaz na Koro­ škem. Menim tudi, da se močno precenjuje moč slovenstva v naših krajih v letih pred prvo svetovno vojno. Slovenstvo je gojilo majhno število slovenskih politikov, precej izobražencev in mladih kaplanov. Mesta in trgi so bili skoraj popolnoma nemški. Na podeželju so seveda vsi govorili slovensko, regio­ nalna identiteta je bila še vedno zelo močna, sloven­ ska pa majhna. Kakšno premoč je imelo nemštvo, naj nakaže tale primer. V Mariboru so leta 1913 do­ gradili cestni most od Glavnega trga čez Dravo na desni breg. Slovesnosti ob odprtju so se udeležile delegacije dunajske in graške deželne vlade ter se­ veda zastopniki mariborske oblasti in meščani. Na slovesnosti pa ni bila izgovorjena niti ena slovenska beseda. Tudi mariborski škof dr. Mihael Napotnik, rojak iz Slovenskih Konjic, ki je most blagoslovil in je bil Slovencem dokaj naklonjen, je ni izrekel. Hiter potek germanizacije dokazuje še en zgled. Ob pre­ stavitvi sedeža lavantinske škofije iz Sv. Andraža v 89 90 Kralj Aleksander I. Vir http://www.akademediasrbija.com Labotski dolini v Maribor leta 1859 so meje škofij potegnili po mejah političnih okrožij. Mariborsko okrožje je pripadlo lavantinski škofiji. Zunaj mari­ borskega, torej v graškem okrožju pa so bili na gre­ benih levega brega Drave še kraji Arnež, Lučane, Gomilica in drugi, kjer so večinoma še povsod go­ vorili le slovensko. Škof Slomšek si je prizadeval, da bi novi škofiji pripojili tudi fare v teh krajih, kjer je bilo bogoslužje samo v slovenskem, v trgih pa tako v slovenskem kot nemškem jeziku. Ta pripojitev mu žal ni uspela. In rezultat: po dvajsetih letih je slo­ venski jezik v teh krajih domala usahnil. Posebej za Spodnjo Štajersko bi pomenilo ostati v avstrijskem okviru gotovo narodno smrt. Spodnjo Štajersko so od narodnega prebujanja šteli za nemško deželo. V programski knjigi Mein Kampf (Moj boj) piše Hi­ tler, da je bilo njegovo prvo politično dejanje, ko je bil dijak realke v Linzu, da je izpraznil svoj hranil­ niček in ves denar dal kot prispevek Schulvereinu (Šolskemu društvu) za graditev nemških šol na Spo­ dnjem Štajerskem. Hitler v drugi svetovni vojni ni osebno obiskal nobene od njegovih armad zasedene dežele. Izjema je bila le Spodnja Štajerska, ko je obi­ skal Maribor le nekaj dni po nemški zasedbi, kjer je na velikem zborovanju izrekel pomembne besede: »Machen sie mir das Land wieder deutsch!« (Na­ pravite mi to deželo spet nemško!). (Akad. prof. dddr. Jože Maček, Ljubljana) Sandi Sitar Tehnika gre v svetovno vojno Leto 2014 je bilo jubilejno zaradi 100. obletnice začetka prve svetovne vojne, v letu 2015 pa se spominjamo 70. obletnice konca druge. Če izvzamemo prehodni medvojni čas, je bilo vse obdobje 1914–1945 v znamenju celovitega globalnega spopada na vseh najpomembnejših materialnih in tudi duhovnih področjih. Zato ta čas sedem desetletij po koncu druge sve­ tovne vojne še vedno čutimo kot blokado boljših možnosti za prodor nove miselnosti in prevredno­ tenje etičnih vrednot. In to kljub izrednemu teh­ nološkemu napredku, ki je od začetka industrijske revolucije obetal dokončno razrešitev vseh načelnih in praktičnih problemov ter omogočanje posame­ znikom in vsemu človeštvu življenje, v katerem bi ne bilo več prostora za nove vojne, krivično indivi­ dualno in družbeno razslojevanje ter napredujoče propadanje okolja. Razlog, da se takšen razvoj ne dogaja po optimi­ stičnih pričakovanjih, je v veliki meri v dvojni na­ ravi tehnike, v katero sta že od najstarejših začet­ kov vgrajena povsem nasprotujoča si učinka: prvi kamen ali palica je postal nadvse koristno orodje, možno pa ga je bilo uporabiti tudi kot uničujoče orožje. To nasprotje se od kamna in palice pa vse do jedrskega orožja in destruktivnega vpliva steh­ nizirane civilizacije na okolje kar naprej povečuje. Še posebej konec 19. in začetek 20. stoletja sta bila čas, ko se je začel razvoj znanosti in tehnike ne­ zadržno pospeševati. To je po eni strani vzbujalo optimizem, da se bodo nove pridobitve odrazile v pozitivnem globalnem razvoju, zavedanje, da mo­ ralno-etični razvoj zaostaja za materialnim, pa po drugi strani povzroča zaskrbljenost in pesimizem, ob spoznanju, da globalnih razvojnih tokov ni več mogoče prepuščati samoregulaciji. Ta iluzija se je leta 1912 vsaj simbolično potopila skupaj s sijajnim Titanikom; ko se je potopil, se je zdela katastrofa svetovnih razsežnosti — ob trku napredne tehnike z okoljsko realnostjo — bolj verjetna, če že ne kar pričakovana. K temu razvoju so najmanj enako­ vredno (če primerjamo dosežke matematika Jurija Vege, fizika Jožefa Stefana, kemika Maksa Samca in drugih najbolj ustvarjalnih duhov, v širšem pa zlasti delo posebej izpostavljenih rojakov, kot so bili idrijski rudarji živega srebra in delavci v kamniški smodnišnici, če žrtev obeh vojn in njunih skozi več generacij tragično delujočih »kolateralnih učinkov« niti posebej ne navajamo) pripomogli tudi Slovenci. Med Slovenci so že zgodaj delovali osveščeni posamezniki, ki so pozivali k previdnosti pri vpe­ ljevanju potencialno vsekakor koristnih, v praksi pa lahko nadvse škodljivo izrabljenih dosežkov človeške ustvarjalnosti. V Prešernovem času je z vizijami, vrednimi kakšnega Leonarda da Vincija, svaril pred uničevanjem okolja in drugimi civiliza­ cijskimi stranpotmi Jakob Lorber, pisec 25 debelih knjig, nastalih po skrivnostnem nareku. Skorajšnje krvave dogodke na soški fronti je leta 1882 napove­ dal pesnik Simon Gregorčič (v pesnitvi Soči, 33 let pred začetkom pokolov na soški fronti). Neposre­ dno pred začetkom vojne pa je zaradi razburjenja na konjeniških dirkah umrl za kapjo izdelovalec ko­ les, motornih koles in avtomobilov evropskega for­ mata Janez Puh, ki je bil kot velik humanist (tehnika 91 Ufag C.I je bilo bojno letalo podjetja Ufag oziroma Ungarische Flugzeugfabrik AG iz Madžarske za časa prve svetovne vojne. Letalo je proizvod tovarniške razvojne skupine, ki jo je vodil slovenski inženir Stanko Bloudek. Vir http://sl.wikipedia.org/wiki/Ufag_C.I 92 naj bi bila predvsem varna!) in težak srčni bolnik prepričan, da ga bo ubila že samo napoved vojne. Vsaj posredno pa je prva svetovna vojna skrajšala življenje tudi takšnim tankočutnim duhovom, ko sta bila pesnik Srečko Kosovel in vsestranski lite­ rat Ivan Cankar. V prvi frontni liniji vojne izrabe tehnološkega napredka pa so se najbolj neposredno znašli nara­ voslovci in tehniki, kot so bili Puh, Rusjan, Samec, Potočnik in Codelli. Puh, ki je v svoji tovarni v Gradcu leta 1909 izdelal motor za prvi avstro-ogr­ ski zrakoplov, se je tako zapisal tudi med slovenske letalske pionirje. V tem letu je izvedel prvi motorni polet Edvard Rusjan, ki je v letu dni na Goriškem in v Zagrebu izdelal osem letal in spoznal, da za uspešno delo na tem področju potrebuje množič­ nega naročnika, to pa je bila na pragu balkanskih in svetovne vojne lahko le vojska. Prav med demon­ stracijo svojega letala temu naročniku se je v začetku leta 1911 v Beogradu smrtno ponesrečil. V Mariboru se je v tem času odlikoval vojaški balonar Max Ma­ cher, ki je leta 1913 z balonom preletel razdaljo med Avstrijo in Švedsko in je z 31 urami letenja postavil časovni rekord. Že pred prvo svetovno vojno (od leta 1905) je letal z baloni naravoslovec Maks Samec, da je raziskoval svetlobne pojave na velikih višinah. Med prvo svetovno vojno je po raznih delih bojišča vpeljeval letalsko meteorološko službo. Od balonov se je prešolal za letalskega izvidnika, opravil je vrsto bojnih poletov, bil težko ranjen in je prejel najvišje avstrijsko odlikovanje. Po vojni se je kot univerzite­ tni profesor kemije v Ljubljani posvetil pedagoškemu in raziskovalnemu delu in ni več letel. Plodno izumiteljsko delo odlikuje barona Antona Codellija. Potomec več stoletij na Slovenskem vidno delujoče aristokratske rodbine se je rodil leta 1875 v Neaplju. Pozornost slovenske javnosti je vzbudil leta 1898, ko je v Ljubljano pripeljal prvi avtomobil. Z avtomobilizmom se je športno in izumiteljsko intenzivno ukvarjal še nekaj let, tako je patentiral izvirni avtomobilski vžigalni mehanizem in izu­ mljal motor, podoben wanklovemu. Njegovo drugo obdobje od leta 1907 do prve svetovne vojne je bilo v znamenju vpeljevanja radijske telegrafije, ko je s Telefunknovo tehniko vojne ladje na Jadranu po­ vezal med seboj in s središči poveljevanja na obali ter vse do Dunaja. S profesorjem fizike na ljubljan­ ski realki Albinom Belarjem sta leta 1912 za civilne in vojaške potrebe vzpostavila radijsko oddajno in sprejemno postajo ter nadvse napredno načrtovala radijsko vodenje zrakoplovov in letal. Leta 1911 pa je Codelli prevzel vodstvena dela pri gradnji med­ celinske radijske postaje v nemški koloniji Kongo, severno od glavnega mesta in pristanišča Lome. S peščico nemških inženirjev in slovenskih sodelav­ cev je opravil elektromagnetna merjenja in določil mikrolokacijo postaje. Nato je z domačini, ki jih je sproti izobraževal za zahtevna dela in katerih število je naraslo na več sto, vzpostavil cestne in železniške komunikacije, zgradil stanovanjske, delavniške in pomožne objekte ter postopoma sprejemal in name­ ščal tehnično opremo. Tako je sredi afriškega pra­ gozda zgradil majhno, a tehnično vrhunsko džun­ gelsko mesto Kamina, neusposobljene domačine je privajal za življenje in delo na novi ravni, hkrati pa je zbiral in študiral njihove etnografske posebnosti ter dogajanje ob neposrednem delovnem stiku dveh različnih kultur. Prevzel je tudi finančno podporo in druga vodstvena dela pri snemanju dveh dolgo­ metražnih filmov, igranega in dokumentarnega, in se je tako zapisal tudi na tem področju med slo­ venske pionirje. Codellijevo gradbišče je polagoma zraslo do ob­ sega 3 x 4 km. Zahtevna je bila montaža treh 75 m in šestih 100 m visokih nosilcev antenske mreže. Pri tem so si pomagali z baloni. V začetku leta 1912 je bilo mogoče iz Nauma pri Berlinu, kjer je stala te­ daj najvišja radijska antena, že sprejemati sporočila, konec naslednjega leta pa je postala komunikacija dvosmerna. Zaradi velikega strateškega pomena in maloštevilnega vojaštva pod nemško komando v Kongu je bila Codellijeva postaja v primeru ogro­ ženosti pripravljena za uničenje. Do tega je dva meseca po njeni dograditvi tudi prišlo, še prej pa je odigrala svojo kratko, a pomembno vlogo, s katero je upravičila in daleč presegla velike vložke v gra­ dnjo. Še pred začetkom vojne, predvsem pa v juliju in avgustu 1914 so z njo koordinirali aktivnosti po vseh nemških afriških kolonijah in še zlasti giba­ nje in delovanje nemških ladij. Po grobem izračunu je investicija Kamini znašala 5 milijonov nemških mark, preprečene nemške materialne izgube pa naj bi presegle 80 milijonov mark. Zavezniki so zavzeli Kongo z glavnim mestom Lome 7. avgusta 1914. Središče nemškega odpora se je preneslo na še ne zavzeto območje s Kamino. Co­ delli je prepustil stanovanje vojaškemu poveljstvu, sam pa je peš, s kolesom, motorjem in na konju so­ deloval v izvidniških, diverzantskih in slepilnih akcijah. Štirinajstega avgusta so ustrelili konja pod njim. Naslednjega dne je med iskanjem zatočišča zašel v vojaško postojanko, za katero pa se je poka­ zalo, da je zavezniška. Tako je postal vojni ujetnik; v domovino se je vrnil po številnih peripetijah, vrednih knjižnega zapisa, šele leta 1920. Do konca druge svetovne vojne je ostal v Ljubljani, nato pa je do smrti leta 1954 živel v Švici. Kot izumitelj se je zadnjih 20 let ukvarjal s »televizijo«, pravilneje bi bilo zapisati s prenosom (statičnih) slik na daljavo. Kljub velikim vložkom v denarju in raziskovalnem delu pa je projekt zastaral, še preden bi utegnil do­ zoreti za praktično uporabo. Čeprav je večji del Codellijeve dokumentacije pro­ padel, so vendarle znani še nekateri njegovi drugi predvsem vojni namenjeni izumi. Med njimi so centrifugalni metalec bomb, daljinsko upravljanje strojev, telegrafija za vojno mornarico, radijsko vo­ denje plovil in letal, naelektren vodni curek, strojno šifriranje sporočil, določanje položaja ladij in letal z žiroskopi ter torpedo zrak—zrak in zrak—voda ozi­ roma zemlja. Največ pozornosti pa vsekakor zasluži njegova medcelinska radijska postaja, ki je bila ne­ dvomno največji uresničeni projekt kakšnega slo­ venskega tehnika v tistem času. 93 94 Baron Codelli se je zaradi ukvarjanja s konstruk­ cijo cepelinov in padal zapisal tudi v že bogato slo­ vensko letalsko pionirstvo. Prvi leteči predmet, ugo­ tovljen v slovenski zgodovini tehnike, je bila raketa. Adam, vajenec v ljubljanski zvonarski delavnici, jo je izdelal in uspešno izstrelil leta 1550. Zvonarji so tedaj izdelovali tudi topove in dobavljali smodnik, in ko nekoč mojstra ni bilo doma, si je Adam pri­ voščil podvig, zaradi katerega si je moral poiskati delo drugje. Leta 1827 je patentiral svoj izum ladijskega vi­ jaka izumitelj češko-nemškega rodu Josef Ressel, ki je kot gozdarski inženir najprej delal v Sloveniji. Ukvarjal se je tudi z načrtovanjem vijačne leteče naprave, očetovo nedokončano zamisel pa je razvil do patenta sin Henrik. Z zamislijo za helikopter se je konec 19. stoletja ukvarjal tudi tržaški inženir in izumitelj Valentin Matija Živic. V letih 1909–1911 je ustanovil in vodil delniško družbo za proizvodnjo svojih »letalnikov« in za promet z njimi, nedvomno prvo ustanovo te vrste na svetu. Bil je prepričan, da bodo letalne naprave za vojaško uporabo neprimerne in zato nezanimive. Razočaran pa je še doživel ubi­ jalsko in rušilno izrabo letal v prvi svetovni vojni. Prvi slovenski izdelovalec motornih letal in njihov pilot Edvard Rusjan je prvič poletel leta 1909. Izde­ lal je osem različnih letal in se prepričal, da ne bo poslovnega uspeha brez množičnih naročil za voj­ sko. Med poskusom poleta v vetrovnem vremenu nad Beogradom je v začetku leta 1911 strmoglavil v ikarovsko smrt. Pol leta pozneje je vzletelo tudi prvo motorno letalo Stanka Bloudka. Od leta 1913 je Bloudek deloval v nemški in avstrijski letalski industriji, ki je prešla na vojni program. Kot vodja konstrukcijskega oddelka tovarne Ufag v (Budim) Pešti je v letih 1916–1918 vodil gradnjo vojnih letal, izpopolnjeval je sinhronost strojnic z vrtenjem zrač­ nega vijaka in razvijal helikopter. V letih med dvema vojnama je uporabil svoje znanje aerodinamike za prehod od skakanja na letenje na smučeh in je gra­ dil za to potrebne skakalnice. Celovški letalski pio­ nir Jože Zablatnik (Josef Sablatnig) je šel na delo v Berlin, kjer je ustanovil letalsko tovarno, ki je med prvo svetovno vojno izdelala 167 letal. Po vojni je vojna letala preoblikoval v civilna, skonstruiral je prvo zgolj potniškemu prometu namenjeno letalo na svetu in je bil soustanovitelj nemškega letalskega prevoznika Lufthansa. Z znanjem teorije in sestave letal je bil zgodnjim slovenskim letalskim pionirjem v podporo fizik Julij Nardin, ki je odločno naspro­ toval izrabi tehnike v vojne namene. Da pa bi rešil prijatelja pred odhodom na bojišče, je skupaj z njim izumljal razne vrste orožja in predvsem podmornico brez posadke, ki bi jo med plovbo in izvrševanjem operacije vodila zemljevid za avtomatično odčita­ vanje in program s preluknjanega traku. V prvi svetovni vojni se je s tehničnimi deli odli­ koval poklicni častnik Herman Potočnik, sin ude­ leženca slovite pomorske bitke leta 1866 pri Visu, v kateri je avstrijska mornarica odločilno porazila italijansko. Leta 1928 je izšla njegova že tedaj opa­ žena in še danes zanimiva knjiga Problem vožnje po vesolju, ki jo je podpisal s psevdonimom Hermann Noordung in jo odlikuje uresničljivo vizionarstvo. Neposredno po začetku vojne avgusta 1914 se je Po­ točnik kot 22-leten poročnik znašel na ruski fronti v Vzhodni Prusiji in se je že v začetku uveljavil kot tehnično zelo iznajdljiv in neustrašen častnik. Leta 1915 je bil gradbeni vodja pri obnovitvenih delih na srbskem bojišču, nato pa v Galiciji pri gradnji via­ dukta Košar. Napredoval je v nadporočnika in za po­ gum na srbski fronti prejel najvišjo pohvalo. Vodil je gradnjo raztovorne postaje pri Pivki oz. Divači. So­ deloval pri obnovi železniškega mostu in železniške povezave Zemun—Beograd. Tedaj je skonstruiral napravo za dviganje 320 ton težke mostovne kon­ strukcije iz vode in prejel nove najvišje vojaške po­ hvale. Gradil je ozkotirno železnico Pivka—Javor­ nik. Obnavljal italijanska letališča na soški fronti. Od pomladi 1916 do konca vojne pa je deloval kot vodja cestnih in mostovnih gradenj na fronti med Sočo in Piavo ter popravljal in urejal dotedanja italijanska Profesor fizike Julij Nardin je med prvo svetovno vojno izumljal vojaške naprave, da bi rešil prijatelja Reneja Zeija pred odhodom na fronto. Zeija je pozneje ubila strela, Nardinu pa gre sloves slovenskega pionirja samokrmiljenih strojev. Potočnikov načrt geostacionarne vesoljske postaje Vir http://sl.wikipedia.org/wiki/Herman_Potocnik Vir Arhiv avtorja 95 vojaška letališča. Leta 1923 so ga zaradi napredujoče tuberkuloze upokojili in tedaj je dobil status vojnega invalida in kapetanski (stotniški) čin. Pet naslednjih let je posvetil pisanju knjige, enega najpomembnejših del o raketni in vesoljski tehniki v času med dvema vojnama. Namenil ga je občemu civilizacijskemu napredku človeštva, vendar je opozarjal na nujnost kritičnega pristopa pri prodiranju človeka v vesolje, o katerem je trdil, da je tehnično uresničljiv. Izdelal je strateški načrt za postopno osvojitev medplane­ tarnih poletov in razmišljal o možnosti letenja proti drugim zvezdam. Doživel je še izid svojega knjižnega dela in prve, večinoma zelo pohvalne reakcije iz stro­ kovnih krogov. Umrl je leta 1929. Letala, rakete, hitrostrelno in daljnometno orožje, podmornice, tanki, bojni strupi in druge novosti, uporabljene v prvi svetovni vojni, so označili in — nadgradili — najbolj z jedrskim orožjem — drugo svetovno vojno. A čeprav sta se obe končali z za­ klinjanjem preživelih »nikoli več!«, deluje ubijalska tehnika tudi ta trenutek. Da bi si pojasnili tragične civilizacijske zdrse v preteklosti in jih preprečili v prihodnosti, se je treba vsaj občasno ozreti nazaj in kritično pogledati naprej. Pa čeprav se zdi, da bo dvojno naravo novega znanja in tehnično uresni­ čljivih možnosti zelo težko naravnati zgolj za hu­ mano uporabo. (dr. Sandi Sitar, umetnostni zgodovinar, pisatelj, publicist in novinar, Ljubljana) Alenka Puhar POMLADITEV IN PORDEČITEV RDEČEGA KRIŽA Ni bilo nekoč v davnih časih, a vendarle pred stoletjem in pol. Bila je strahovita bitka pri Solferinu, kjer se je post festum bolj ali manj slučajno znašel švicarski trgovec in popo­ tnik Henry Dunant. Strašno trpljenje ranjenih in umirajočih ter onečaščenje mrtvih — vsa pokrajina okoli Solferina je bila posejana z gnijočimi trupli — sta v njem sprožili misel, da bi bilo nujno treba nekaj ukreniti … Se upreti surovi brezbrižnosti … Mogoče ustanoviti organizacijo, ki bi bila zmožna premostiti skrajne oblike sovražnosti ter ranjencem po­ magati — ne glede na to, kdo so, čigavi in kakšni so, »naši« ali »njihovi« … O tem je Du­ nant začel govoriti, debatirati, to je začel snuti, organizirati, in tako je nastal Rdeči križ. Najprej v Švici. V nekaj letih pa je tudi po Evropi vzniknilo toliko pristašev, da so začeli oblikovati svoje organizacije, na domačem terenu. Tudi na Slovenskem. 96 V 19. stoletju je bilo s Slovenci poseljeno ozemlje vključeno v avstrijsko in zatem avstro-ogrsko mo­ narhijo. Državni okvir se je velikokrat menjal, tako da so številne spremembe v imenu povezane s tem, a ne le s tem … Takole je tekel humanitarni proces pri naših prednikih: Leta 1866 je pod avstro-ogrskim državnim okriljem v Ljubljani, glavnem mestu de­ žele Kranjske, začelo delovati Društvo gospa za pomoč ranjenim in bolnim vojakom. Dobrih deset let pozneje se je preimenovalo v Žensko pomočno društvo Rdečega križa za Kranjsko. Takoj zatem so po­ prijeli tudi moški in ustanovili moško Pokrajinsko pomočno društvo Rdečega križa za Kranjsko. Do­ brih dvajset let pozneje, na začetku novega stoletja, je bilo že precej anahronistično delovati ločeno, pa so se humanitarci leta 1902 združili v eno, skupno društvo, ki so mu dali ime Deželno in gospejno pomočno društvo Rdečega križa za Kranjsko. Bi nadaljevali litanijo metamorfoze imen? Od združitve obeh spolov pa do konca prve svetovne vojne ni bilo sprememb, zato pa sta razpad Avstro­ Ogrske in narodni vzgon Slovencev poskrbela za preprost Slovenski Rdeči križ. A kmalu zatem je nova država, Kraljevina SHS, po svoje zakoličila huma­ nitarno dejavnost in se odločila za naziv Rdeči križ Kraljevine SHS. Pomoč, osveščanje, izobraževanje Od imen k vsebini. Delovanje vseh teh društev je sle­ dilo ciljem, ki si jih je zastavila Dunantova organi­ zacija v Ženevi. Tam so poleg ICRC, Mednarodnega komiteja Rdečega križa, kmalu ustanovili tudi Fe­ deracijo nacionalnih društev, v kateri so skrbeli za upoštevanje osnovnih norm in smernic. Društva so se koncentrirala na pomoč v vojnih časih, ob hudih naravnih nesrečah, v boju proti epidemijam, pro­ svetljevala so, vzgajala, skrbela za šolanje bolničark in patronažnih sester, pomagala pri kampanjah za cepljenje, higieno, osnove prve pomoči. Ob skrbi za begunce, bolnišnice, stike in iskanje pogrešanih so društva Rdečega križa razvila tudi publicistično dejavnost in podobno. Slovenski Rdeči križ je počel vse to in bil prav uspešna organizacija. Kako je torej mogoče, da organizacija, ki ima tako dolgo in častivredno zgodovino, ne ve dobro, koliko je stara? Ali pa: zakaj se polovici svoje zgo­ dovine odpoveduje? Da se tako dogaja, je bilo spomladi 2014 razvi­ dno iz znamke, ki jo moramo po tradiciji plačevati v tednu Rdečega križa, se pravi nalepiti na vsako pismo. Na sličici z brezami je stalo 1944–2014, na spremnih slovesnostih in samohvalah pa so se trkali po prsih, kako ponosni so, da so leta 1944 v parti­ zanski Beli krajini ustanovili Rdeči križ …! Res! Ko ne bi bilo tovariša Tita, bi bili mogoče še danes brez Rdečega križa …! Na srečo — ali na žalost — smo se hkrati množično posvečali stoti obletnici prve svetovne vojne. V Ljubljani so bile kar tri razstave na to temo — in glej, med sto let starimi podobami so na vseh koncih kukali iz davnine tudi emblemi Rdečega križa — na sestrah, vozovih, dopisnicah, plakatih … Ljudje, ki so se rodili proti koncu 19. sto­ letja, niso v svoji osveščenosti prav nič zaostajali za nami … Ali ni nenavadno, da jim tega ne priznamo? Ali ni pravzaprav grdo in neokusno, da jim ne iz­ rečemo počastitve in zahvale za davno opravljeno delo? Kaj nam je, da tako požrešno kopičimo sla­ vospevne poklone samo nekaterim, recimo tistim iz Titove vojske? Ta trdo postavljena vprašanja so na mestu, ker ne gre za spodrsljaj. Ta poteza je namreč zavestna in je z nami že od konca druge svetovne vojne, ko je bilo vpeljano novo štetje. Vse, tako rekoč vse se je tedaj začelo na novo — po volji Tita, partizanov, komu­ nistične partije, revolucije in tako dalje … Prejšnja poglavja so bila v glavnem zbrisana. Trajni sledovi državljanske vojne Rdeči križ v Sloveniji je še pred okupacijo — leto in pol je poteklo od začetka vojne na Poljskem oziroma v Evropi do napada na Jugoslavijo, ki jo je to doletelo aprila 1941 — poskrbel za nekaj nujnih ukrepov. Za­ čel je šolati prostovoljce za bolničarsko službo, zbi­ ral je sanitetni material ipd. Odborniki so obljubili nevtralno pomoč vsem ljudem v stiski in za začetek imeli (v Ljubljani) veliko dela in stroškov s tistimi rojaki, ki so z Gorenjskega in Štajerskega pribežali v Provincio di Lubiana, kjer so upravičeno pričakovali milejši režim. Nekaj predvojnih »izumov« je v vojnih razmerah dokazalo svojo veliko korist — denimo »kolodvorski misijoni«. Te ekipe so prej pomagale dekletom, ki so iskale službo v mestih, pa vandrav­ cem in beračem, v vojnem času pa so s pijačo in prvo pomočjo lahko priskočile na pomoč pri transpor­ tih izgnancev. Ko so Italijani začeli odganjati ljudi v koncentracijska taborišča, je Rdeči križ vodil ne­ kaj evidence in ustvaril red pri pošiljanju paketov. Po kapitulaciji Italije septembra 1943, ko so tudi južni del slovenskega ozemlja zasedli Nemci, se je Rdeči križ celo smel imenovati Slovenski — to je zasluga Leona Rupnika — in tedaj se je prav­ zaprav začelo najpomembnejše poglavje njegove vojne zgodovine. Sredi leta 1943 je bilo na ozemlju Italije približno 3000 zapornikov/internirancev iz Slovenije in vsem je grozilo, da jih bodo Nemci, ki so prevzemali italijansko ozemlje, poslali na­ ravnost v nemška taborišča. Da bi jih rešili te mračne usode, so aktivisti Slovenskega Rdečega križa s kombinacijo legalnih in ponarejenih do­ voljenj, predvsem pa z izjemnim pogumom in iz­ najdljivostjo, kar vse je bilo potrebno za potova­ nje po tedanji kaotični, bombardirani, vojaščine in beguncev prepolni Italiji, reševali zapornike — Slovence, Hrvate, Žide … Več kot polovico so jih spravili domov. Pri tem sta bila baje najbolj drzna in uspešna dr. Mitja Lukan in Josip Jošt. Ko bi pri nas ne bilo državljanske vojne, temveč le narodnoosvobodilna, bi ti aktivisti veljali za ju­ nake. Tako pa je komunistična stran poudarjala ra­ zredno neprimernost tega »buržoaznega« Rdečega križa, trdila je celo, da so njegovi pripadniki »be­ logardisti«. Vse to že med vojno. Nemci pa so, po svoji okupatorski logiki, vse imeli za »rdeče« in za podpornike »banditov« in OF … Septembra 1944 so zaradi »protinemškega zadržanja« aretirali vse vodilne ljudi Rdečega križa in jih večino odpeljali 97 98 na sever — v koncentracijska taborišča Dachau in Aushwitz in Ravensbruck. Tule so njihova imena: Oton Fettich, Jože Skalar, Drago Supančič, Maks Ho­ čevar, Miroslav Gregorka, Franta Mis, Božo Škerlj, Mirko Sušnik, Oton Fink, Metod Kumelj, Fran No­ vak, Milko Rode, Josip Jošt, Ernest Adamič, Marija Oblak, Ivana Mavec, Malči Kovač, Marta Podpac, Minka Krofta, Jan Baukart, Ciril Kovač, Jože Seraj­ nik, Ivan Ambrožič, Andrej Horvatič, Maks Žitnik. Fettich je bil odvetnik in predsednik Rdečega križa, ostali pa delegati in odborniki. Vseh 25 je svoje humanitarno delo plačalo s strašnim trplje­ njem, štirje tudi z življenjem. In glej, tik pred njihovo aretacijo je Mira Tomšič — Svetina, poverjenica CK KPS (in VOS), kot da bi vedela, kaj se pripravlja, pi­ sala svojim šefom: »Gre za likvidacijo te organizacije … Tu gre samo za način, kako bomo vse, s čimer še razpo­ laga ta organizacija, nudili samo našim ljudem, pod našo kontrolo … Tu gre za to, kaj tej organizaciji tik pred polomom iztrgamo, dobesedno ukrademo — za naše ljudi.« Politična zasedba nevtralnosti Sredi maja 1945, po vojni in sredi osvobajanja, se je z Rdečim križem zgodilo tako kot z večino orga­ nizacij in ustanov. Vkorakali so partizani in raz­ glasili, da se je začela nova doba. Prevzeli so tako rekoč vse ustanove, jih po navadi preimenovali in razglasili za rezultat lastnega dela, iznajdljivosti in humanosti. Tisti Rdeči križ, ki je bil »ustanovljen« v Beli krajini, torej v partizanih, je prevzel vse pre­ moženje Slovenskega Rdečega križa, ki je pač imel centralo v Ljubljani. To premoženje je bilo: Pisarna Glavnega odbora Slovenskega Rdečega križa na Ma­ rijinem trgu 5 (danes je to Prešernov trg), skladišče oblačil, odej in posteljnine na Vidovdanski cesti 6 in skladišče zdravil, raznih drog ter sanitetnega mate­ riala in opreme, ki ga je odbor Slovenskega Rdečega križa hranil v treh učilnicah šentjakobske dekliške šole v Ljubljani. »Glavni odbor RKS je prevzel tudi vse osebje,« se je spominjala Vera Hutar, ki se je tedaj gibala v krogih Rdečega križa, na stara leta pa raziskovala in pisala o Rdečem križu. »Prevzeli so arhiv in opra­ vilni zapisnik, skratka vse knjigovodske temelje organizacije.« Če je bil prevzem dokumentacije preprosta stvar, pa s posvojitvijo ljudi ni bilo tako. Osebje je postalo predmet preiskave, ki je ni izvajala kakšna nadzorna ali disciplinska komisija, kot bi se zgodilo v starih časih. Ker je nastopila »nova doba«, so to izvajali po novem — s pomočjo Ozne ali politične policije. Vsi uslužbenci in aktivisti, ki so bili med vojno v Lju­ bljani, pa tudi vsi tisti, ki so se v Slovenijo vrnili iz nemških taborišč, iz pregnanstva ali podobno, so morali iti skozi »preverke«, zaslišanja, pisanja življe­ njepisov, podajanja izjav o sebi in kolegih, tudi skozi izsiljevanja ovajanja … Nekateri so pristali v zapo­ rih. Nekaj jih je poleg svobode zgubilo tudi življenje. Zakaj? In za kaj je šlo? Ozna, ki je baje delala za »zaščito naroda«, ščitila pa je predvsem uvaja­ nje komunizma, saj je bila »udarna pest partije«, je imela »stari« Rdeči križ za meščansko in s tem ne­ zaupanja, tudi prezira vredno organizacijo. Njeni aktivisti so bili vsi po vrsti osumljeni sodelovanja z »belo gardo«, s »plavo gardo« ter z »zahodnimi im­ perialisti« in anglo-ameriško obveščevalno službo. V postopkih preverjanja so morali dokazovati, da vse to niso, kar je samo po sebi težko. V resnici tudi ni dalo kakšnih velikih rezultatov, vsekakor je bilo obremenilnega gradiva premalo za kakšen pomem­ ben sodni proces. Našlo pa se je precej dokaznega gradiva o pogumnih in spoštovanja vrednih pod­ vigih. A to gradivo so pospravili v predale. Publi­ citeto so doživele predvsem »negativne«, sumljive poteze — vsaj nekaterih aktivistov Rdečega križa. Najgrenkejša je bila usoda Metoda Kumelja, pe­ dagoga, aktivista za pravice učiteljskega stanu in urednika pedagoških revij. Kumelj je bil več let v vodstvu Rdečega križa in eden tistih nesrečnežev, ki jih je gestapo jeseni 1944 aretiral »zaradi protinem­ škega zadržanja« ter poslal v koncentracijsko tabori­ šče Dachau. Od tam se je vrnil, telesno zelo zdelan in kmalu tudi zelo nesrečen zaradi surovih revoluci­ onarnih metod, ki so viharile skozi domačo deželo. Spomladi 1947 je bil aretiran, skupaj z mnogimi ljudmi približno sorodnih nazorov. Petnajst so jih nato poleti 1947 posadili na zatožno klop kot »Nago­ detovo skupino« in surovo obsodili — tri na smrt, ostale na hude zaporne kazni. Nekaj med njimi je sodilo k aktivistom Rdečega križa — denimo An­ gela Vode — Kumelj pa je bil v samem vodstvu in so mu torej naprtili tudi krivdo za sodelovanje v tej »protiljudski« organizaciji. Kumelj je pomagal reše­ vati zapornike iz italijanskih taborišč, da jih ne bi preselili v nemška, ki so bila še hujša. Med tistimi, ki so bili deležni njegove pomoči, je bil tudi pisatelj Juš Kozak — in prav Juš Kozak je odločilno pripo­ mogel k zapečatenju Kumljeve usode. V svojem pri­ čevanju — pisnem, na sodišče se mu ni bilo treba potruditi in torej ni dobil priložnosti, da Kumlju pogleda v oči in mu kot mož izreče očitek — je iz­ javil, da Kumelj, ko ga je srečal v Italiji, ni naredil najboljšega vtisa, da se mu je zazdelo, da nekako ni za OF … In Kumelj je dobil 15 let. A zdi se, da so ga tudi po izreku te kazni še naprej zasliševali in tako izmučili, da jim je umrl ali pa je nesrečnež naredil samomor. Najhujšemu sta se za las izognila Boris Furlan in Ljubo Sirc, oba obsojena na smrt, a čez čas pomi­ loščena na dolgoletne zaporne kazni. Obema so se šteli v zlo stiki z Jacobom Hoptnerjem, ameriškim zgodovinarjem, ki je delal za ameriški Rdeči križ. Kot profesorja zgodovine ga je zanimal razvoj Jugo­ slavije, in to predvojno in medvojno dogajanje. Po­ datki o tem pa so veljali za vohunsko oziroma ob­ veščevalno početje, kaznivo z najstrožjo kaznijo … Klerikalci in vohuni Tisto leto, to je 1947, so organi državne varnosti, ko so ocenjevali »masovne organizacije« (univerzo, OF, sindikate in glavni odbor Rdečega križa), prišli do ugotovitve, da se »Rdečemu križu posveča premalo pozornosti. Komiteji so na svojih področjih malo ali sploh nič počistili to organizacijo. V njej ima še da­ nes večino element, ki je deloval pred vojno in med njo. Predsednik Jeras je nacionalist in se malo za­ nima za organizacijo. Najbolj forsira ljudi iz predvoj­ nega RK tovariš Šlibar. V Suhi krajini prevladujejo klerikalni elementi. Razdeljevanje materiala zato ni nikdar pravilno, posebej se zapostavlja naše ljudi. Podmladek RK na gimnazijah se izrazito rekrutira preko klerikalnih profesorjev, vabijo zlasti tiste, ki hodijo k verouku.« Poslej so bili z nadzorom še bolj strogi. Dr. Saša Reicher, šef izpostave Rdečega križa Jugoslavije, je bil čez čas osumljen sodelovanja z angleško obve­ ščevalno službo, ker se je veliko družil z Josipom Savičem, ki je spremljal Hoptnerja iz ameriškega Rdečega križa. Pravega obremenilnega gradova še niso imeli, a začeli so ga iskati — Reicherja so za­ sledovali in skrbno beležili, kdaj odhaja od doma, s kom govori, na katerem vogalu je srečal tega in tega … »Pri njem imamo informatorko V. L., ki je uslužbenka na RK Slovenije,« stoji v poročilu UDV o varnostni situaciji. In tako je Rdeči križ iz zapovedane nevtralnosti postal »naš« in zanesljiv. To se je posebej glasno iz­ ražalo v proslavljanju obletnic, ki so zmeraj znova poudarjale, kako prelomna so bila vojna, enobe­ jevska leta in kako moramo biti hvaležni tovarišu Titu, borcu za mir, za genialno idejo … Zadnji dve desetletji se v to včasih vrine tudi kakšna 130. ali 140. obletnica, a leta 1944 ne more nič zasenčiti. (Alenka Puhar, prevajalka, publicistka, aktivistka na področju človekovih pravic, Ljubljana) 99 Anton Velušček PRAZGODOVINSKA KOLIŠČA NA LJUBLJANSKEM BARJU Arheologi uvrščamo kolišča v skupino bivališč na t. i. mokrih ali vlažnih tleh. Postavljena so bila bodisi na vodi bodisi na le občasno poplavnem območju ali celo na nikoli poplavljenih tleh. 100 Kolišča, domačini z Ljubljanskega barja jim pravijo tudi mostišča, so bile običajno majhne vasi, sestav­ ljene iz manjših prostostoječih hiš ali, pravilneje, kolib na kolih. Šlo je za poseben tip gradnje biva­ lišč in gospodarskih objektov, pri katerem so bili le­ seni podi privzdignjeni od tal. Podobne vasi lahko še danes občudujemo v tropih jugovzhodne Azije ter v Afriki in Južni Ameriki. V zavesti Slovencev in drugih Srednjeevropejcev pa so zagotovo najbolj znana prazgodovinska kolišča, ki so stala na vodi, pravzaprav še pogosteje na le občasno poplavnem obrežju alpskih in predalpskih jezer. Na Hodiškem jezeru na Koroškem v današnji Avstriji je bila okoli leta 4000 pred Kristusom ko­ liščarska vas postavljena na otoku. Poleg značilnih koliščarskih kolib so bile tudi take, ki so stale na si­ cer vlažnem, a nikoli poplavljenem zemljišču. Teme­ lji stavb so bili iz ravnih in dolgih okroglic ali brun in so ležali neposredno na tleh. Vas na Hodiškem jezeru je bila mešani način gradnje, pri katerem se v eni vasi pojavljajo stavbe s privzdignjenimi podi in kolibe s podi na tleh, kar dokazuje, da je človek že od nekdaj znal prisluhniti naravi in jo očitno, za razliko od večine nas v sedanjosti, tudi upošteval. Danes se raziskovalci strinjamo, da je način grad­ nje pogojevalo okolje, od človeka pa je bila odvisna izbira lege in tipa gradnje, ki sta mu iz različnih razlogov, kot sta na primer bližina za poljedelstvo ugod­nih tal, dober ribolovni revir, v danem trenutku najbolj ustrezala. Na ostanke prazgodovinskih kolišč v Evropi je prvi opozoril švicarski zgodovinar Ferdinand Kel­ ler. Leta 1854 je bil ob nizkem vodostaju Züriškega jezera v kraju Meilen obveščen o navpičnih v je­ zersko dno zabitih kolih, stari lončenini, živalskih kosteh in drugih ostankih, ki so pričali o nekdanji prisotnosti človeka. Keller je nenavadno odkritje po­ vezal z eksotičnimi koliščarskimi vasmi na vodi iz tropskih krajev, ki jih je poznal iz tedanje literature. Ostanke iz Meilena pa je pripisal prazgodovinskim prebivalcem Švice Keltom. Moderna upodobitev kolišča Maharski prekop pri Igu. Vas je sestavljalo približno deset kolib s privzdignjenim podom. Na kopenski strani je bila zavarovana z dvojno ograjo iz bukovih kolov. Čeprav je bila obljudena manj kot petindvajset let, verjetno ni bila postavljena naenkrat, temveč so jo dograjevali, kolibe pa stalno popravljali. Na vrhuncu je kolišče najverjetneje štelo nekaj več kot petdeset prebivalcev. Vas je bila opuščena kmalu po letu 3490 pred Kristusom. Risba Tamara Korošec, Inštitut za arheologijo ZRC SAZU Kmalu se je rodila legenda. Kolišča in njihova kultura so vznemirjali raziskovalce, upodabljali so jih umetniki, zanje so se zanimali preprosti ljudje. Iskanje kolišč je postalo modno. Tako so jih npr. leta 1864 odkrili na Hodiškem jezeru, leta 1872 na Solnograškem in leta 1875 na Ljubljanskem barju. Pod vplivom romantike so si ljudje kolišče pred­ stavljali kot manjšo vas, postavljeno na veliki ploščadi na jezeru. Življenje v njej so opisovali skoraj idilično. Potrebno je bilo mnogo let raziskovanj in več gene­ racij raziskovalcev, da sta se vedenje in s tem razlaga korenito spremenila in postala verodostojnejša. V raziskovanje so se vedno dejavneje vključevale druge, predvsem naravoslovne znanstvene discipline. V zadnjih sto šestdeset letih prazgodovinska koli­ šča in njim sorodne vasi odkrivamo po skoraj celot­ni Evropi. Poznamo jih iz Grčije, Makedonije, Škotske, Španije in od drugod. Najštevilnejša in javnosti naj­ bolje znana so s prostranega območja okoli Alp – iz Slovenije, Avstrije, južne in jugozahodne Nemčije, Švice, jugovzhodne Francije in severne Italije – kjer je do danes odkritih približno tisoč najdišč z ostanki nekdanjih prazgodovinskih vasi, tj. kolišč s privzdi­ gnjenimi podi, vasi s kolibami, ki so imele temelje na vlažnih tleh, in mešanih tipov naselij. Ljubljansko barje in kolišča Ljubljansko barje je poplavna ravnica jugozahodno od Ljubljane v osrednji Sloveniji. Pred mnogimi ti­ sočletji je bilo velika prodnata ravan s posamičnimi vodnimi zalivčki, drugič bolj ali manj plitvo jezero z bogato floro in favno, tretjič pa neprehodno mo­ čvirje in šotišče. Zgornji deli geoloških profilov kažejo, da na Barju kmalu pod površjem leži de­ bela, na osredju tudi do približno petnajst metrov, plast polžarice ali jezerske gline, včasih prepredene s plastmi peska. Jezerska glina dokazuje, da je bilo od konca zadnje ledene dobe na Barju jezero, ki ga je v drugem tisočletju pred Kristusom dokončno preraslo močvirje in nato barje. Pod Marijo Tere­ zijo, v 18. stoletju, so na Ljubljanskem barju začeli osuševati tla in nato gospodarsko izkoriščati šoto. Danes prevladujejo travniki. Ljubljansko barje je doma in po svetu znano tudi po prazgodovinskih koliščih. Od leta 2011 so ostanki kolišč iz okolice Iga na seznamu svetovne dediščine pri UNESCU. Skrivnost o naših koliščarjih se je začela razkri­ vati 17. julija že omenjenega leta 1875, ko je odbor­ nik okrajnega cestnega odbora in posestnik Martin Peruzzi iz Črne vasi Deželnemu muzeju v Ljubljani sporočil, da so delavci pri čiščenju jarkov ob Ižan­ ski cesti severno od vasi Studenec, današnji Ig, nale­ teli na ostanke naselja na kolih in da so našli veliko črepinj, živalskih kosti, orodja iz jelenovega roga in oglje. Karl Deschmann, tedanji muzejski kustos in ravnatelj iz Ljubljane, je takoj ugotovil, da so najdbe sledi koliščarske vasi, takšne, kakršno so odkrili v Švici in na bližnjem Koroškem. Odkritje je spodbudilo k prvemu uradnemu ar­ heološkemu izkopavanju na Kranjskem. Začel in vodil ga jeDeschmann, pomagal pa mu je muzej­ ski sluga Ferdinand Schulz. Izkopavati sta začela 26. julija 1875 in končala sredi oktobra istega leta. Zaradi izjemnih najdb se je delo nadaljevalo še v letih 1876 in 1877. V tem času sta Deschmann in Schulz raziskala za arheologijo Ljubljanskega barja danes skoraj neverjetnih deset tisoč kvadratnih metrov zemljišča. Sledilo je obdobje Walterja Schmida, ki je v le­ tih 1907 in 1908 raziskoval kolišče v Notranjih Go­ ricah. Po prvi svetovni vojni se je z raziskovanjem kolišč ukvarjal Rajko Ložar. Na to temo je napisal več odmevnih prispevkov. Pisatelju Janezu Jalnu, nekaj let župniku v Notranjih Goricah, je celo nu­ dil strokovno pomoč pri ustvarjanju trilogije Bobri. Leta 1945 je odšel v tujino, tako kot mnogo drugih Slovencev. Umrl je v Združenih državah Amerike. Njegovo delo na Barju so nadaljevali Josip Koro­ šec in nasledniki, kot sta Tatjana Bregant in Zorko Harej. Med kolišči, ki so jih delno raziskali, nava­ jajo Blatno Brezovico pod vasjo Blatna Brezovica, 101 102 Karl Deschmann, tudi Dragotin Dežman (Idrija, 3. januar 1821 – Ljubljana, 11. marec 1889), prirodoslovec, arheolog in politik. Leta 1852 je postal ravnatelj Kranjskega deželnega muzeja v Ljubljani in ga vodil do smrti. Med letoma 1875 in 1877 je raziskoval kolišča pri Studencu na Ljubljanskem barju. Foto Arhiv Narodnega muzeja Slovenije Resnikov prekop, Maharski prekop in Parte pri Igu ter Notranje Gorice na obrobju Notranjih Goric. Od druge polovice devetdesetih let se s kolišči na Ljubljanskem barju ukvarjamo predvsem sodelavci z Inštituta za arheologijo ZRC SAZU, več raziskav je opravil tudi Mihael Budja z Oddelka za arheo­ logijo Filozofske fakultete, ostanki kolišča Špica v Ljubljani so se raziskovali pod vodstvom arheolo­ gov iz ljubljanskega Mestnega muzeja, arheologijo Ljubljanice in drugih vodotokov pa preučuje sku­ pina arheologov potapljačev, ki jo je dalj časa vodil Andrej Gaspari. Več kot 3000 let Na Ljubljanskem barju so bila najstarejša kolišča postavljena malo pred sredino 5. tisočletja pred Kri­ stusom. Proti koncu 2. tisočletja je jezero presah­ nilo. Barje je prekrilo močvirje, gradnja kolišč se je ustavila. Odtlej so si ljudje bivališča postavljali na trdinskem obrobju. Začetek koliščarske dobe torej sodi v konec mlajše kamene dobe, koliščarska doba pa je trajala vso ba­ kreno dobo in se je konča v bronasti. Kulturno to ni bilo enotno obdobje. V poselitvi je prišlo tudi do več prekinitev. Najdaljša je trajala skoraj celo tisoč­ letje. Čeprav razlogov za te prekinitve še ni mogoče zadovoljivo pojasniti, se jih išče v povezavi s pod­ nebnimi dejavniki. Najdlje so prišli v Franciji, Švici in Nemčiji. Do leta natančno datiranje obrežnih prazgodovinskih vasi s pomočjo dendrokronologije namreč kaže, da so bila dreves za gradnjo kolišč posekana le v do­ ločenih časovnih obdobjih. Ker pa se ta prekrivajo od francoske Jure do Gornješvabskega, obstaja za ta pojav tudi neka smiselna razlaga. V teh obdobjih ka­ žejo vrednosti berilija iz vrtine v grenlandskem ledu na povečano aktivnost sonca in s tem glede na ten­ denco toplejše in bolj suho podnebje (1–2 ˚C topleje kot danes). To je povzročilo znižanje vodostaja in delno izsušitev obrežnega pasu jezer, ki je bil v tem milejšem obdobju lahko uporabljen kot poselitveni prostor. Vsekakor pa se posamezne vode, zaradi raz­ ličnih dejavnikov, niso odzivale vedno enako, tako da sistema še ni mogoče dojeti v podrobnostih in ga posploševati. Kot je v znanosti v navadi, neka­ teri raziskovalci tezi oporekajo in iščejo vzroke za ciklično poselitev predvsem v povezavi z gospodar­ skimi in družbenimi dejavniki. Kakorkoli že, arheologi ugotavljamo, da je bil prihod prvih koliščarjev na Ljubljansko barje zelo pomemben dogodek v zgodovini osrednjesloven­ skega prostora. Koliščarji so bili med najzgodnej­ šimi graditelji manjših, a stalnih naselij. S koliščarji je v osrednjo Slovenijo prišlo poljedel­ stvo. Njive so bile na trdinskem obrobju, lahko tudi po več sto metrov oddaljene od kolišč. Koliščarji so se ukvarjali z rejo domačih živali, kot so govedo, ovce, koze in svinje. Spremljali so jih psi. Pomembni gospodarski dejavnosti sta bili tudi lov in ribolov. V pristnem okolju, ki je bilo lahko v bližini kolišč tudi že močno preoblikovano, so nabirali gozdne sadeže. Izdelovali so lončene posode. Najdbe bakrenih pred­ metov in metalurških pripomočkov dokazujejo, da so se vsaj od 4. tisočletja pred Kristusom ukvarjali tudi z metalurgijo bakra. Za plovbo po jezeru so upo­ rabljali drevake, ki so jih dolbli iz ogromnih hrasto­ vih debel. Proti koncu 4. tisočletja so za poti zunaj Ljubljanskega barja uporabljali tudi vozove. Skratka, koliščarji so bili zelo iznajdljivi in so se znali dobro prilagoditi okolju, v katerem so živeli. Kolišča, vasice iz prostostoječih kolib na kolih Novejše arheološke raziskave koliščarskih naselij v Srednji Evropi in tudi na Ljubljanskem barju omo­ gočajo, da se prikaže dokaj verodostojna podoba koliščarskih kolib in vasi. Najprej se ustavimo pri koliščarskih kolibah. Na Ljubljanskem barju so prevladovale kolibe pra­ vokotnega tlorisa. Ožja stranica je v dolžino merila približno tri metre in pol, daljša, slemenska, pa od sedem do osem metrov. Sleme je bilo zastavljeno v smeri jugozahod–se­ verovzhod z manjšim odklonom proti jugu oz. se­ veru. Lesen pod je bil na kolih in tudi do dva metra ali več dvignjen od tal. Za dodatno izolacijo je bil premazan z glino. Strokovnjaki ugotavljamo, da je bila življenjska doba kolibe krajša od dvajsetih let. Že takoj po postavitvi so posamezno kolibo začeli popravljati in so jo nato popravljali vse do njenega konca. Kolibe in cele vasi je velikokrat uničil požar, kar se je večkrat pripetilo tudi na Ljubljanskem barju. V kolibi je bil en prostor, lahko tudi dva. Bolj na sredi, pod slemenom, je bilo ognjišče, ob steni pa prostor za spanje. Streha je bila dvokapna, krita s slamo ali drevesno skorjo. Stene so bile narejene iz prepletenih šib ali okroglic oziroma brun in ome­ tane z glino, ki jo je bilo na obrežju jezera v izobilju. Vstop je bil mogoč skozi edino pravokotno odprtino ali vrata, ki so bila zastavljena na čelu, običajno tik pod slemenom. Nekatere kolibe so imele manjše preddverje. Od vhodne odprtine je na tla vodila le­ stev. Vsakodnevne aktivnosti so večidel potekale na prostem, če so le dopuščale vremenske razmere. Nekaj besed lahko zapišemo tudi o koliščarskih naseljih. Vas je sestavljalo več prostostoječih kolib. Velikih ploščadi, z redkimi izjemami, ki niso z Lju­ bljanskega barja, ni bilo. Sočasnih stavb je bilo malo, običajno manj kot dvajset. Koliščarji so jih gradili postopoma, čeprav so znani tudi primeri, ko je bila celotna vas postavljena naenkrat. V večini primerov so bile kolibe postavljene po vnaprej premišljenem načrtu. Za Stare gmajne pri Verdu je bilo ugoto­ vljeno, da je kolišče stalo na delno zamočvirjenem oziroma barjanskem obrežju ob jezeru, v katero se je nedaleč proč izlivala predhodnica današnje Lju­ bljanice. Najdaljši dokumentiran razpon poseka dreves, ki so bila uporabljena za gradbeni les, kaže, da so vasi bile nepretrgoma obljudene do približno osemdeset let. Prevladujejo sicer tiste, ki so bile na­ seljene krajše obdobje, nekaj desetletij ali še manj. V vsakem poselitvenem obdobju koliščarjev na Ljubljanskem barju je bilo obljudenih več vasi hkrati. Arheologi ugotavljamo, da se je v njih živelo čez vse leto, tako poleti kot tudi pozimi. Novo nase­ lje so včasih postavili na območju morda že davno opuščene vasi, drugič je bil za novo kolišče izbran prostor v bližini ali pa na povsem novi legi na dru­ gem koncu Barja. (dr. Anton Velušček, Inštitut za arheologijo ZRC SAZU, Ljubljana) 103 NAŠA DEDIŠČINA Marija Cvetek SO TUD MAT VČAS ZAPODVAL MAMI IVANI CVETEK, ROJ. SODJA (1914–2009), OB 100 -LETNICI ROJSTVA Naša mama Ivana je bila ena sama zakladnica čudovitih ljudskih pripovedi in modrosti.1 Mnoge njene zgodbe, ki so zapisane, že dolgo bogatijo regionalno in nacionalno kul­ turno dediščino. Rodila se je na začetku prve svetovne vojne, 27. avgusta 1914. In prav dan pred njenim rojstvom so na ruskem bojišču padli prvi bohinjski vojaki. 104 Ko se je »tle začev«, bi rekla ona, torej ko je Bohinj postal etapno območje soške fronte, so bila njena najnežnejša leta zaznamovana z neznanskim gr­ menjem topov s krnskega pogorja, ki se je slišalo tja do Novega mesta. Bila je deveti otrok in edina hči v premožni kmečki družini. Vedno je pripove­ dovala, da so se »mat žә balә, da b se rodiv dәset brat«, kar je po starodavnem verovanju pomenilo, da bo nesrečen in bo moral po svetu. Oče je bil na začetku vojne star že 47 let, a so ga mobilizirali, ko jim je začelo primanjkovati vojakov. Tudi dva ma­ mina brata, Lovrenc in Franc, sta dobila poziv, če­ prav sta bila mladoletna. Lovrenc se je pri sedemnajstih letih in pol zna­ šel sredi vojnih grozot apokaliptičnih razsežnosti. Bil je ranjen in zasut; z roko, ki je molela iz zemlje, se je s težavo dokopal do zraka, »sanitejci« pa so ga vendarle ugledali. Komaj so ga rešili. Pripovedoval je, da je bilo takrat, kot da bi bil »sodjә dan«. Ze­ mlja se je tresla od granat in bobnenja topov, strašni nalivi so se mešali z dimom, prstjo, ostrim kame­ njem in krvjo … Poleg njega je bil do vratu zasut še en vojak, ki je vpil: »Sodja, pomagaj mi!« A mu ni mogel pomagati. Lovrenc je bil v bolnišnici v Judenburgu in mati so ga šli obiskat skupaj s sinom Francem. Najprej ju je vprašal, zakaj oba »cerata« (zapravljata). Franc je zbolel za špansko gripo in umrl je leta 1918, ko še ni dopolnil dvajset let. Ko je ležal bolan v prvem nadstropju hiše, so mati vprašali, ali je šel kdo v stranišče. Vsi so rekli, da nihče, tudi Franc je dejal, da ni šel. So pa rekli mati: »Zato, k so vrata zavrazele.« To »po starem« pomeni, da so se sama odprla in zaškripala z značilnim zvokom. »Druj dan jә pa glih ob tist vur (uri) Fronc umәrov.« Hudo bol­ nega so zavili v mrzle rjuhe, kakor je nasvetoval žu­ pnik. A bilo je prepozno, mama je rekla, da se mu je že začela »zžәgat« (sežigati) kri. Revežu se je za­ čelo blesti; hotel je vstati in vpil je, da »gremo nad Taljana«. Preden je umrl, se je lepo »priporočil«: »V imenu Jezusa Križanga gremo ležat. On, ki nas je na križu odrešov, naj nas varje vsega hudega. Amen.« Mama je bila stara štiri leta, ko sta z bratom To­ nejem sedela za pečjo in gledala umirajočega mla­ deniča, svojega brata. Mama je bila »še bolj otro­ ška«, kot je dejala, zato ni prav dobro doumela, da je Franc odšel za vedno. Tonej, ki je bil dobri dve leti starejši, pa je presunljivo jokal. Kasneje ji je dejal, da se mu ga je zdelo »zelo škoda«. Mama se je vedno spominjala, kako je sedela na peči in zrla v mrtvega brata, ki je bil zelo čeden in dober fant. Neštetokrat ji je prinesel »bobone« (bombone). Vsem starim že­ nicam je rad pomagal. Če je videl, da kakšna težko nese na glavi s polja, je tekel, da ji je pomagal. »Mat so ga imel zlo rad, zato niso moglә prәbolet, da j šov služt v Ljәbljano. Tam jә pó (pol) leta s kočijo vozov pošto. Gospod ga j imov tud zlo rad,« se spo­ mnim mamine pripovedi. Babica ni vedela, kako bi ga spravila nazaj v Bohinj. Potem je »dava pošto, da j zboleva«. Franc je odpovedal službo in prihitel domov. Brat Valentin, ki so ga klicali za Bavanta, ga je šel s konjem čakat na železniško postajo. Vedno mu je v šali govoril, da bo vsak čas začel govoriti po ljubljansko. Zato ga je Franc vprašal: »Balant, a boš kakšen bolbon?« Franc je nekaj časa delal tudi v jeseniški železarni, kjer je bilo delo težaško, tako »da j pljuvov« kri. Doma so imeli na veliki kmetiji dela na pretek, ded pa je bil lesni trgovec, zato mi ni bilo nikoli jasno, zakaj je Franc služboval »na­ okrog«. Najbrž se je želel osamosvojiti. Mama je večkrat pripovedovala, kako je ded obupaval in ni in ni mogel preboleti Franca. Sam je umrl štiri leta kasneje za pljučnico; takrat zdravniki še niso upo­ rabljali antibiotikov, »čeprav jih je Aleksander Fle­ ming že izumil«, kot smo vedno radi pripominjali. Škoda se nam je zdelo mladostnega deda, ki pri pet­ inpetdesetih letih »ni imov šә niti anga sivga vasú (lasu) in vse cle (cele) zobe«. Še ko so ga »prekopval«, se pravi, da so kopali jamo za drugega mrliča, so občudovali njegovo lobanjo z lepimi zobmi. Enega ali dva so mu odbili s krampom. Tudi mamina se­ strična Mina, Minčk so ji rekli, je pripovedovala o njegovih bleščečih zobeh, ki so mu kar zapeli, ko je pri njih doma nekoč jedel trdo hruško. Tudi njegovi otroci so imeli lepe in trdne zobe. Tako močne, da se je kakšen izmed maminih bratov včasih ulegel na klop, »Bavant ga j pa na hrbto zagrabov z zobmi za rekәljc (suknjič) pa vzignov ga je«. Tudi na ta način so se včasih zabavali. Ded ni ne vem kako rad kmetoval, raje je šel po svojih trgovskih poteh. Rad pa je kosil in tega na­ pornega dela pri nas ni manjkalo. Prav pri košnji je zbolel, ker je bil »zgret, jә pa piv mrzlo vodó«. Ni­ kakor se ni mogel odžejati, ker je po vsej verjetnosti že imel visoko temperaturo. Vodo je začel »zalijati« z vinom; najbrž je mislil, da mu bo pogasilo žejo in ga malo okrepčalo za delo, »ga j pa le pokopavo. V Ivana Cvetek, 80. leta 20. stoletja Foto Alojz Korošec dәsetәh dneh jә biv zròv (zdrav) әn mrtov.« Ko je ležal na smrtni postelji, mu je mama s svežo vejico odganjala muhe, ker ni mogel več dvigniti rok. Ob umirajočem so z materjo vsi otroci klečali na tleh in molili. Dan pred smrtjo je prišel zdravnik in mu dal injekcijo. Pogledal je na uro in dejal: »Danes mrje (umira) Lenček na Rotu, jutri okrog enajstih bo pa vaš.« Pogovarjali smo se, da je morala biti to neke vrste evtanazija. Najbrž je predvidel, če se spo­ mnimo na Prešernovo pesem, »da smrti odvrniti ni mogoče«. A kljub vsemu smrti ne bi smel napovedati. Mati so pravili, da je bil »voča« Jakob čeden člo­ vek, a se ni nikoli maral »slikati«, tako da za spomin nimamo nobene njegove fotografije. Tudi mama ni imela veliko spominov nanj, saj je bila ob njegovi smrti stara šele osem let, do njenega četrtega leta pa je bil v vojski. Pozabil je celo, da so jo krstili za Ivano, po Podlipnjekovi botri Johani, ki je s svojo družino 105 106 stanovala pri nas. Njenega moža, poklicnega lovca, je ubil »ravbšic«, kar izvemo tudi v Jalnovi povesti Trop brez zvoncev. Ded je pisal s fronte, da »psti pozdravt Minco«, saj so ji najprej mislili dati ime po materi Mini. Mami je najbolj ostalo v spominu, kako mu je, revežu, na smrtni postelji odganjala muhe z ve­ jico in kako mu je nekoč nesla »rutco« (robec) pod hišo, kjer jo je čakal. Z nahrbtnikom, polnim kosti za »lim«, je odhajal na pot, a je pozabil robec. Za­ klical ji je, naj mu ga prinese. Sama ni vedela, zakaj se ji je ta prizor tako vtisnil v spomin. Povedala je, da so očetu naročali tudi kosti za izdelovanje kleja in celo stare cunje za čiščenje strojev. Nekoč je pri­ peljal domov celo vrečo prave kave. Prav poceni jo je dobil od trgovca, ki je tarnal, da mu je splesnila. A bila je samo »mav zadәhva« (zatohla), zato so jo mati preprali in posušili za pečjo kot koruzo. Ko so jo sproti pražili, jim je rekla soseda: »Kofeta ni za dobit, okәl vas pa lenapre (vedno) tkuj dәši.« Mati so potem nekaj kave razdelili po soseski. Tudi dekla, Pukvova teta, je zelo rada pila pravo kavo. Mati so ji jo vedno dali za v planino, kjer je planšarila. Ko pa so krave jeseni prignali domov, jih je dekla tudi hodila »gleštat pa mlest«. Zjutraj, ko je šla po veži, je že vpila: »A j že?« To je pomenilo, ali je kava že kuhana. Ko pa je pomolzla in prinesla mleko v ku­ hinjo, je vprašala: »A j še kej za vodlitә?« Se pravi, ali je ostalo še kaj kave. Pri nas vedno rečemo, da kavo odlijemo, ker jo izlijemo v skodelico in ločimo od »zoca«, torej od kavne usedline. Po očetovi smrti je ostala mati sama z otroki na veliki kmetiji. Sin Lovrenc, ki je prišel iz ujetništva šele po vojni, pa je kmalu šel za zeta k drugi hiši. To­ liko je pretrpel na fronti, da bi si »raj vzel žәvljenje«, kot da bi moral te grozote še enkrat »djat skozә«. Ko je bil zajet, mati dolgo niso vedeli ničesar o njem. Mislili so, da ga ni več med živimi. Ker so v planini na Kraju šestdeset vojakov polili z bencinom in za­ žgali, so bili mati skoraj prepričani, da je bil med njimi. Ko je materi vendarle dal »glas od sebe«, jim je Goričarjeva poštarica hotela čim prej sporočiti dobro novico. Karto jim je nesla pod Češnjico, kjer so delali na polju. Tako so jokali, da niso videli brati. Dobrosrčni poštarici so v zahvalo dali »cev piskәr ocvirkov«. Lovrenca je zanimalo, kje je brat Franc, ki je tudi dobil poziv za na vojsko. Mati so mu od­ pisali, da »se nahaja pri sv. Martinu«. Ko pa so nesli karto na pošto, jih je ustavila soseda, Kavčova Mina, in jim rekla: »Se j žә dovelj hdo, әnka (nikar) mo še ti na devej tәščga` (težkega) srca!« Mati so se obrnili in doma vrgli karto v peč, ko so zakurili za peko kruha. O bratovi smrti je Lovrenc izvedel šele, ko se je vračal iz ujetništva. Na ljubljanski železniški po­ staji je srečal dva sovaščana, moža in ženo; vprašal ju je, kaj je novega v Srednji vasi. Žena je začela: »To veš, da j vaš Fronc umәrov …« Ko je sprevidela, da ne ve, je utihnila. Mož ji je dejal: »Zdaj, ko si že za­ čela, povej do konca.« Lovrenc je bil tako potrt, da ni vedel, kam bi se obrnil. Zaklenil se je v stranišče na postaji, da se je vsaj malo »rәzvekov« (razjokal). Mama je večkrat pripovedovala, da so že za prvo vojno pravili, da jo »tud vsaka stara žәnica vobčut za pečjo«. V življenje naše babice sta kruto posegli obe vojni; v drugi je izgubila tri sinove in dva vnuka. Moji starši so več zgodb o prvi svetovni vojni po­ vedali tudi Tomažu Budkoviču; objavil jih je v knjigi Bohinj 1914–1918, med fronto in zaledjem (1999). Mama je pripovedovala, kako so pri nas doma nastanili petinpetdeset vojakov; bili so Poljaki. Ti so se vso zimo tako »basali« za lepo belo kmečko peč v prvem nadstropju, da so jo podrli. Bele kmečke peči so imele samo imenitne domačije. Brat Janez je po­ tem dal delat »takò do stropa«, kakršne so bile v šoli v Srednji vasi. Eden izmed vojakov je nekoč pesto­ val mamo, ki je bila še dojenček. Ker je jokala, jo je zibal in govoril: »Né bòj še!« Ko so mu mati dali kos kruha, jim je »skoz gәrvәn (gor) kušvov rokó«. Vo­ jaki so pri nas pustili celo skledo vojaških gumbov, a so otroci vse zapravili, ker so se šli igro »v jamco«. Tomaž Budkovič je mami prinesel nekaj sivih vo­ jaških gumbov za spomin, a mama je takoj vzkli­ knila: »Naš so se svәtilә!« Svetle paradne gumbe so vojaki za na fronto prešili, nadomestili so jih z manj vidnimi, zato so »ta zlat« ostali pri nas. Ko se je oče Jakob vrnil iz vojske, »b mater kmav zadeva kap, k so pogledal skoz vokno«. K vojaškemu trenu je namreč privezal štirinajst kónj in jih pripeljal domov. »K jә bó konc vojšče, so vojak vse popustlә, pa šlә damú. Našmo vočo se j pa škoda zdev, k jә tkuj konj brәz gospodarja sәm pa tja blodívo.« Doma so imeli dosti krme za dvajset krav, pa še za teleta in svoje konje, a za toliko konj je je vendarle začelo primanjkovati. Tako so ti konji jedli tudi listje in grizli jasli. Nekaj jih je ded »pošenkov«; tistega, ki ga je dal sosedu, je ubila strela. Ko pa se je stric Vorenc, mamin brat Lovrenc, po vojni vračal domov, se je pripeljal z zadnjim vlakom in se peš podal navkreber skozi temačna in samot­na Korita. Mati so ga vprašali, kako si je sploh upal priti sam, saj tam nekdo preži na ljudi in jih okrade ali celo ubije. Prav iz sosednje vasi, da je tam nekega Babnikovega zmanjkalo ne »dóg (dolgo) nazaj«. Potem jim je Lovrenc povedal, kako se je prav tisti večer tudi on srečal s tem razbojni­ kom. Pridružil se mu je in Lovrenc mu je rekel: »Glih prov, da va jmeva dәžbo (družbo).« Ta je bil pa »le tihò pa bêne (nobene) ni rekov«. Na nobeno vprašanje mu ni odgovoril. Lovrencu se je zazdelo sumljivo, zato mu je zapretil: »Zdej bәš šov pa napre al pa nazaj!« Usedel se je »na n odnašovc« (obcestni kamen) in si prižgal cigareto. »Nemi« spremljeva­ lec je tedaj videl, da je le vojak in da pri njem ne bo našel nič vrednega. Lovrenc pa je pripravil še »gver« (puško), češ da ga bo ustrelil. In sopotnik je končno izginil. Kasneje se je pridružil možakarju, ki se je z zapravljivčkom peljal skozi Korita navzdol. Ta se je hitro domislil, naj mu gre zavirat, v tistem pa je udaril po konju, da je začel dirjati »v kolop«. Razbojnik ga ni mogel več doteči, zadaj na zapravljivčku pa je ostala nje­ gova aktovka. Ko jo je voznik doma odprl, je zagledal same nože in še »druje әrči za pobәjanje ldi (ljudi)«. Nikoli se ni zvedelo, kdo je bil ta skrivač. Kljub temu da je od prve svetovne morije minilo že sto let, pa Bohinjci hranimo še veliko materialne in duhovne kulturne dediščine o tistih težkih časih naše zgodovine. Ko je leta 1915 Italija Avstriji napo­ vedala vojno, so se Bohinjci s svojo idilično pokra­ jino vred znašli na robu soškega bojišča. Zelo hudo je bilo, ljudem je grozila evakuacija. Domačini so imeli omejeno gibanje. Brez »prәpustәnce« nisi mo­ gel nikamor. Naš ded po očetovi strani, Jožef Cve­ tek, je prišel na vojaški dopust. Ker je v vlaku zadre­ mal, mu je nekdo ukradel prepustnico, zato ga niso spustili domov. Ostal je na Bistrici in po nekom je »dav pošto«, kaj se mu je pripetilo. Babica je »pod roko« dobila moko, čeprav je bila sicer na karte, in mu spekla »štrunco«. Peš jo je odnesla na Bistrico, ded pa se je žal moral vrniti na fronto. Za hrano je bila takrat v Bohinju velika stiska. Kmetje so mo­ rali obvezno oddajati žito in še druge pridelke, a so jih začeli skrivati za svoje skromne zaloge. Ko je ded prvič prišel na dopust z ruskega bojišča, je na Bistrici vprašal nekega hrvaškega vojaka: »Jel ima šta za živit?« Kljub temu da so zelo stradali, mu je hudomušno odgovoril: »Pa íiima, repica i Sávica. Pa opet repica i Sávica!« Repo so vojaki naskrivaj pulili po polju. Ded je mislil, da bo svoj težko prisluženi dopust izkoristil za pripravo drv in druga kmečka opravila. Ker je primanjkovalo voznikov in nosačev, je mo­ ral pa za vojsko ves čas z volom voziti najrazličnejši material iz Bohinjske Bistrice do Ukanca. Temu se je zelo upiral, pa sta ga posvarila župnik in župan, da ga lahko ustrelijo, če ne bo ubogal. Na dom sta prišla dva žandarja »bajonet auf« (z nasajenim ba­ jonetom) in ga vprašala samo: »A greš al na greš?« Ded Jožef je ves vojni čas prebil na fronti, od doma je odšel že takoj naslednji dan po razglasi­ tvi splošne mobilizacije. Dobra dva meseca prej pa se je poročil. 107 Na ruski fronti so ga dodelili k »feldradioštacjonu«, k vojaški radijski postaji, ki je bila v bistvu neke vrste telegrafska naprava. Med bitkami je moral ves čas skrbeti za povezavo in hitro popraviti kable, če jih je kaj pretrgalo. Bil je tudi ranjen, zato so ga presta­ vili v vojaško kuhinjo. Ker je bil izvrsten kuhar, je kasneje kuhal oficirjem, ti pa so ga imeli zelo radi. Že od vsega začetka pa je skrbel za oficirjevega ko­ nja Putka, o katerem je večkrat pripovedoval. Na njem se je tudi fotografiral, in ta slika še danes visi povečana v očetovi rojstni hiši. Kot razglednico jo je pisal svojemu svaku: Dragi Domači! Srčno vas pozdravim vse skupaj: tebe, ženo, Očeta, Mater in tudi Sovsede in prijatle. Želim vam vse narbolše od Boga in srca mojga. Z Pozdravom Bog vas živi! Jozef (Marija Cvetek, prof. slov. jezika, primerjalne književnosti in etnologinja; upok. bibliotekarka slavističnega in slovenističnega oddelka FF v Ljubljani ter raziskovalka folklornega slovstva in publicistka, Srednja vas v Bohinju) 108 1 Knjiga bohinjskih »právljojc«, ki so izšle leta 1993 v zbirki Glasovi, nosi naslov Naš voča so včas zapodval (Marija Cvetek), še neobjavljeno gradivo pa »se zbira« pod naslovom So tud mat včas zapodval. Ded Jožef Cvetek jaha konja Putka na ruski fronti. Foto Arhiv Marija Cvetek Januška Gostenčnik O LEDINSKIH IMENIH Ledinska imena ali mikrotoponimi se uvrščajo med nenaselbinska zemljepisna imena. Vsako ledinsko ime je uporabljeno za poimenovanje nečesa. Gre za poimenovanja ne­ naseljenih območij, predvsem travnikov, njiv, senožeti, pašnikov, potokov, delov gozda, grap, lazov, dolin, poti in podobnega – tistih zemeljskih površin torej, ki so jih ljudje upo­ rabljali za gospodarsko izrabo oz. so bile del njihovega življenjskega prostora. Vsako le­ dinsko ime je nastalo v nekem času in prostoru. Ledinska imena pričajo o človekovih dejavnostih danes in v preteklosti, zemljepisnih značilnostih danes in nekoč, prikazujejo pa lahko tudi stanje jezika v preteklosti. Vsako območje je bilo poime­ novano predvsem zato, da so se ljudje laže znašli v prostoru; ledinska imena so bila povezana s člove­ kovim vsakdanjim življenjem in so tako tudi živo prisotna v njegovi zavesti. Ledinska imena so vselej nastajala iz praktičnih, uporabnih razlogov, povezanih z vsakdanjim živ­ ljenjem, z ljudsko rabo in seveda z nastankom po­ samezne naselbine. Lahko bi rekli, da so približno toliko stara, kot so stari poselitev nekega prostora ter obdelovanje in izkoriščanje zemlje. Iz roda v rod so se ledinska imena prenašala predvsem z ustnim izročilom, najpogosteje so ostala nezapisana. Zna­ čilnost ledinskih imen je, da jih ljudje običajno ne spreminjajo in se lahko več stoletij ohranjajo v ne­ spremenjeni (glasovni) obliki. V zgodovinskih virih so žal redko izpričana. Nekateri zapisi sicer obsta­ jajo, na primer v franciscejskem katastru iz 19. sto­ letja. Delni popisi so tudi v raznih drugih katastrih, urbarjih in na zemljevidih. To so pogosto le pribli­ žni ali celo napačni zapisi, značilni za tedanje zapi­ sovanje slovenskih imen v nemških virih z nemško pisavo, tako jih le stežka uporabljamo kot vir za gla­ sovno podobo imena v času njegovega zapisa. Za­ pisovalci sami pogosto niso bili vešči slovenščine, zato so ti zapisi za jezikoslovca le približna orienta­ cija. Večine imen pa v zapisih pogosto ne najdemo, sploh pa ne tistih, ki poimenujejo manjši teren. Zato je pomembno, da se ustno izročilo zapiše, zabeleži, saj se zaradi velikega vpliva knjižnega jezika, vedno boljše infrastrukture in močne globalizacije izgu­ bljajo in pozabljajo najbolj žive ostaline preteklosti. Prav tako pa ne smemo zanemariti najbolj očitnih razlogov za izgubo imena, in sicer spreminjanja te­ rena, zaraščanja obdelovalnih površin, pozidave ze­ mljišč, vpliva industrije in kmetijstva. Zaradi izgube oz. spremembe terena naenkrat tudi samo ledinsko ime zanj ni več potrebno in tako izgine iz jezika. Ledinska imena v slovenskem jezikovnem pro­ storu so večinoma slovanskega oz. slovenskega iz­ vora, vendar je povsod po Sloveniji mogoče najti tudi tuje vplive. Številna imena govorijo predvsem o premoči nemškega jezika, vendar obenem tudi o veliki asimilacijski moči slovenščine. Mnoga imena so namreč slovenski ljudje prevzeli od germanskih sosedov, saj je bila nemščina jezik pravne in admi­ nistrativne sfere. Taka imena so npr. Pri Coli,1 ki poimenuje predel, kjer je v preteklosti najverjetneje 1 Vsi primeri ledinskih imen so iz k. o. Ribnica;zbrana so bila v krajih Breg pri Ribnici, Dolenji Lazi in v Gorenji vasi, ki je danes Gorenjska cesta v Ribnici. 109 110 stala mitnica,travnik po imenu Gmajna, prvotni pravni termin, prevzet iz srvnem. gemeine ‘občin­ ska skupna posest’, ali Videm, prevzeto iz srvnem. videme ‘cerkvena posest’. Poleg tega da lahko odra­ žajo starejše gospodarske, pravne in kulturne okoli­ ščine, so med vsemi toponimi prav ledinska imena tista, ki tudi najbolj natančno opisujejo (kulturno) krajino, saj lahko odsevajo človekove dejavnosti (Sečnja, Laze, Trebež), geomorfološke in rastlinske značilnosti pokrajine (Okljuk, Morava, Mlake, Gošč, Loke, Draga, Hoste), značilnosti obdelovalnih povr­ šin (Na hudici, Sušje, Pekli).Pogosta so tudi imena, ki označujejo položaj oz. mesto določenega zemlji­ šča (Podbreg, Podstene). Redkeje pa ledinska imena izhajajo iz poimenovanja delov telesa (Nart, Šije) ali iz imen živali(Konjski dol, Kurja gorica, Kozličevec, Vranji vrhi). Vsako ledinsko ime torej vsebuje poimenovanje po nečem, tj. njegova pomenska motivacija. Poime­ novanje je lahko tudi po lastniku, ki mu je nekdaj ozemlje pripadalo, (Frlanov tal, Jernejev vrh), po različnih rastlinah ali drevesih, kot je npr. Bezgovica, Resa, Brezje ali Tisovci, ali pa po pripadnosti kakemu kraju, recimo Sajevške Mlake in Gorenjske Njive. Če je teren pretežno ravninski in so bila ob­ močja njiv ali gmajn precej prostrana, se je z ime­ nom laže opredelilo, h katerim prebivalcem oz. kraju pripada posamezen del. Zaradi podobnega vzroka je bilo treba opredeliti zemljišče opisno oz. po lastnosti (Male Mlake, Dolga ravan, Male Njivice) ali pa so ljudje območja preprosto poimenovali po razsežnosti in razmerju v prostoru (Srednji Štuk, Srednji Kraji). Pogosto je zanimiva tudi ljudskoetimološka razlaga izvora kakega imena. Večkrat se ujema s t. i. znan­ stveno razlago, zlasti, kadar gre za poimenovanje terena po fitonimu ali po njegovih lastnostih. Tako npr. Breške Mlake poimenujejo travnike, ki so bili zaradi bližine vode bolj namočeni, ali Brezje njive, ki so na območju, kjer prevladujejo breze, Dolga ravan teren, ki je bil dolg oz. daljši od drugih v svoji bližini, Jelovi tali gozd, kjer prevladuje jelka, Kne- žne Mlake parcele, ki so bile nekoč graščinske, Na Hudici njivo, ki ima zemljo slabše kakovosti, kar je ljudem oteževalo delo, Ograda travnik, ki je bil ne­ koč ograjen, saj so tam pasli živino, Zelnik je danes hlev, nekdaj pa je bil vrt z zeljem in solato, Pekli so njive, ki jih je bilo zaradi vrtač in kamnov težko ob­ delovati, Pod rusim vrtom je bil vrt, za katerega je bila značilna rdečkasta prst, Pri hruški njiva, kjer je nekoč stala hruška, Pri Veroniki njive, ki ležijo po­ leg kapelice s podobo Veronike, Zabrinje pa je bil včasih travnik, kjer je raslo veliko brinja. Včasih ledinska imena vsebujejo lekseme oz. osnove, ki jih v občnoimenski sferi ne poznajo več. To lahko oteži razlago tudi jezikoslovcu, saj se nima na kaj opreti. Taka ledinska imena so pogosto tudi samim prebivalcem določenega območja nejasna oz. nerazumljiva. Ledinsko ime namreč nastane iz občnega imena, tj. iz samostalnika ali pridevnika, ki poimenuje neko stvar, bitje, rastlino, snov itd. V nekem jezikovnem obdobju pa lahko občno ime iz­ umre ali spremeni pomen, v ledinskem pa se ta še vedno ohranja. Tako na primer ledinsko ime Bračevica po besedah informatorja, narečnega govorca, ki je posredoval podatke, označuje hribovit teren, kjer so rasle jagode; danes pa se je ta pomen izgu­ bil. Danes tudi informator sam ne zna pojasniti, od kod tako ime. Tako tudi npr. ledinsko ime Prikovec poimenuje parcele na pobočju Male gore pri Ribnici na Dolenjskem, kjer so furmani privezovali konje k drevesom, da so jih čakali, medtem ko so oni pripra­ vljali debla, da jih bodo odpeljali ali odvlekli. Tudi pomena tega imena danes ne poznamo več, saj je beseda, iz katere je ime nastalo, izginila iz vsakda­ nje rabe. Pogosto so se pomeni izgubili zaradi vedno večjih sprememb na obdelovalnih površinah, zaradi spremembe namembnosti oz. uporabe, sečnje terena ali hitrega spreminjanja celotne pokrajine. Ledin­ ska imena se torej izgubijo, kadar se izgubi potreba po njihovem obstoju. Prav zato so za jezikoslovce to žive jezikovne ostaline, saj se pogosto ne spreminjajo tako zelo kot ostalo besedje in včasih lahko izpri­ čujejo več stoletij staro jezikovno podobo. Medtem ko se je govorjeni jezik spreminjal, je ledinsko ime lahko ostalo nespremenjeno. Včasih pa so ljudskoetimološke razlage prav du­ hovite. Ledinsko ime Prdec, ki označuje del gozdne poti, informator pojasnjuje tako, da so po tem obmo­ čju furmani pogostov dolino vlačili veje z vozovi in konji, ti pa so zaradi težkega terena od napora prdeli. Ljudem so imena pomembna, ne glede na to, ali jih znajo pojasniti ali ne, saj izražajo pripadnost prostoru, v katerem živijo in delajo, ter so dediščina njihovih prednikov in del zemlje, na kateri delajo oz. so delali. Viri in literatura Rudolf BADJURA, 1953: Ljudska geografija: Teren­ sko izrazoslovje. Ljubljana. Dušan ČOP, 2003: Słowiańska onomastyka. Encyclo­ pedia. Tom II: Uredili Ewa Rzetelska-Feleszko, Aleksandra Cieślikowa, Jerzy Duma. Warszawa, Kraków, 191–196. Dušan ČOP, 2002: Gorska, terenska (ledinska) in vodna imena v Sloveniji. Jezikoslovnizapiski 8/2. Ljubljana, 93–108. Metka FURLAN, Alenka GLOŽANČEV, Alenka ŠIVIC-DULAR, 2001:Pravopisno ustrezen zapis zemljepisnih in stvarnih lastnih imen v Registru zemljepisnih imen in Registru prostorskih enot. Ljubljana: Geodetska uprava Republike Slovenije. Januška GOSTENČNIK, 2009: Ledinska imena v k. o. Ribnica. Diplomsko delo. Oddelek za slavi­ stiko. Filozofska fakulteta. Univerza v Ljubljani. Ljubljana. Franc JAKOPIN, 1985: Slovenska krajevna imena. Cankarjeva založba. Ljubljana. Viktor MAJDIČ, 1995: Pomenski izvor slovenskih kra­ jevnih imen. Geografski vestnik. Ljubljana. Foto Primož Pipan Pavle MERKÙ, 2006: Krajevno imenoslovje na slo­ venskem zahodu. Uredila Metka Furlan in Silvo Torkar. Ljubljana. Marko SNOJ, 2009: Etimološki slovar slovenskih zemljepisnih imen. Ljubljana. Alenka ŠIVIC-DULAR, 1988–89: Temeljna načela pri pisanju slovenskih zemljepisnih imen. Jezik in slovstvo 34/1–2,3–14. Alenka ŠIVIC-DULAR, 1990: O ljudski etimolo­ giji. 26. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Zbornik predavanj. Uredil Tone Pretnar. Ljubljana. Alenka ŠIVIC-DULAR, 2002: Zgodovina imeno­ slovja v Sloveniji. Jezikoslovni zapiski8/2. Jožica ŠKOFIC, 2009: Zemljepisna lastna imena med narečjem in knjižnim jezikom. Slovenska nare­ čja med sistemom in rabo (Obdobja, Metode in zvrsti 26). Ur. Vera Smole. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 60–73. (Asist. dr. Januška Gostenčnik, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Dialektološka sekcija, Ljubljana) 111 Matija Ogrin FRANČIŠKAN P. KONRAD BRANKA IN NJEGOVI BAROČNI ROKOPISI O SVETEM REŠNJEM TELESU NEZNANI BAROČNI PISATELJ Čeravno je barok zlata doba slovenske kulture, nam ostaja marsikaj iz 17. in 18. stoletja neznano: mnogokaj za vselej, ker so baročne umetnine in rokopisi uničeni ali tiski izgub­ ljeni, marsikaj pa le zato, ker je bilo do danes spregledano. 112 V zgodovini slovenskega slovstva je tako ostala ne­ opažena cela plejada frančiškanskih piscev. Ti so konec 17. stoletja, v 18. stoletju in pozneje napisali številna prvovrstna pridižna in meditativna bese­ dila v slovenščini. Zaslužila bi si kar najširši spre­ jem pri bralcih in v šoli, tako kakor, denimo, pridige kapucina Janeza Kr. Svetokriškega ali škofjeloška pasijonska procesija njegovega sobrata Romualda iz Štandreža pri Gorici. Toda ker frančiškanski pi­ satelji niso imeli sreče, da bi svoja besedila lahko dali natisniti (kakor je uspelo kapucinom), so vsa njihova baročna besedila v slovenščini ostala v ro­ kopisih. Morda niso našli mecenov, ki bi financirali tiskarske stroške; kakor že bodi, do danes so ostali popolnoma neznani. Eden od teh neznanih likov je tudi frančiškan p. Konrad Branka, imeniten duhovni pisatelj številnih pridig, meditacij o križevem potu in tudi najzgo­ dnejših slovenskih tekstov o svetem Rešnjem telesu. Doslej je bilo moč v frančiškanskih arhivskih virih zbrati o njem nekaj osnovnih podatkov. Pater Konrad je bil rojen v Mengšu (ali menge­ ški fari) 5. septembra 1737 in je bil krščen kot Viktor Branka. O njegovi mladosti vse do vstopa k franči­ škanom ne vemo ničesar; v red je vstopil 25. avgu­ sta 1755 v samostanu v Nazarjah in prejel redovno ime fr. Conradus (vstopil je skupaj z Vipavcem Jože­ fom Ferjančičem iz Goč, ki je prejel ime fr. Nereus). Frančiškani, kakor večidel tudi drugi redovi, so imeli znotraj izbranih samostanov lastne visoke teološke šole, danes bi rekli fakultete: na eni od teh, verjetno v Ljubljani, je brat Konrad dopolnil dolgoletne štu­ dije filozofije in teologije (verjetno je študiral sedem let), postal duhovnik in kot nadarjen govornik nato še pridigar. Podatkov o prvem desetletju njegovega delovanja v samostanih Hrvaško-kranjske province nimamo. Vendar je moral biti zelo nadarjen, saj je leta 1774 postal lector, tj. profesor teoloških ved na visoki šoli na Trsatu, v letih 1776–1782 pa je to službo opravljal na generalni redovni šoli frančiškanskega samostana v Ljubljani. Prav ta zrela »ljubljanska« leta patra Konrada, 1776–1782, so bila čas njegovega najbolj plodovitega duhovnega in pisateljskega snovanja. V teh letih je v lepi, jasni slovenščini napisal najmanj tri obsežne, po vsebini in tematiki impozantne knjige. Napisal je Conciones catechetico-morales de virtutibus theologicis, tj. Katehetične moralne pridige o teoloških kre­ postih — teološkomoralne meditacije o veri, upanju in ljubezni. V stari frančiškanski cerkvi v Ljubljani (ki je zdaj porušena, ostanki so pod ljubljansko tr­ žnico) je imel te pridige v postu 1777. Do leta 1781 je plodoviti mengeški frančiškan napisal še obsežno zbirko posebnih postnih premišljevanj iz štirih nizov po 12 pridig; ohranila se je v Karlovcu, kjer je pater živel nazadnje in umrl l. 1789. Leta 1781 pa je napisal tudi izjemno lepe meditacije s slovenskim naslovom Negitere andohtlive viže sveti križovi pot obiskati, s […] podvučeinom, koko se ima britku terpleine našiga Izveličarja premišlovati. Tudi ta obsežna knjiga (pribl. 250 str. drobnega rokopisa) je do potankosti izgotovljena in pripravljena za tisk. Toda do tiska ni prišlo nikoli — vse je obležalo v rokopisu. Podobno, le še slabše se je godilo rokopisom pa­ tra Konrada o svetem Rešnjem telesu, saj so nekateri deloma porazgubljeni, nekateri morda nedokončani. Med njimi je le deloma ohranjena zbirka, naslovljena Pridige od prečudniga ofra svete maše — tj. pridige o prečudežnem daru ali darovanju svete maše. Iz nje naj tu predstavimo prvo pridigo, ki razlaga razne vidike žrtvovanja, zlasti Jezusove daritve v skriv­ nostni evharistični navzočnosti. Objavljamo dva odlomka: iz prvega glavnega dela pridige je odlomek, ki podrobneje pojasnjuje naravo in pomen religioznega žrtvovanja nasploh, zlasti v Stari zavezi. Iz drugega glavnega dela nato sledi nekaj odstavkov, v katerih p. Konrad premi­ šljuje o Jezusovi daritvi pri sveti maši. Uredniška pojasnila so v [oglatem oklepaju]. Pridige od prečudniga ofra svete maše. prva pridiga Parvi deil. kai je en ofer [žrtev, darovanje]? … Tukai pak sedai dobru zamerkaite, na kai za eno vižo se to sastopi de se je taistu nekedajnšenu ofrovaine [darovanje] u Starimo testamentu, kir so oile al vinu izlivali, kir so živino klali inu žgali, dopernašalu k Božji časti! Pole [poglejte], kristjani moji! Bog je od vekomai sam od sebe, on nikogar ne potrebuje, ampak vse stvari so niega potrebne; kakor je on po svoji sveti voli zemlo, nebo inu vse reči iz ničeser ustvoril, tok on tudi use obderži inu brez niega bi ne moglu neč obstati; on ima vse pod svojo Roko inu oblastjo; on je Gospud čez use; ni­ emo more use pokornu inu podložnu biti; on zna z nami sturiti, kakor hoče, on nas zna povikšat, al ponižat, nam zna poslat srečo al nadlugo, zdravje al bolezan, on nas zna umoriti al per živleinu pustiti, kakor je niegova sveta Vola; dokler [ker, kajti] on je Gospud čez smrt, inu čez živleine; niegove obla­ sti, niegove časti, niegovoga Gospostva ni obenoga konca, al kraja; inu leto neizmernu Gospostvu Božje more usaki človek ne le samo z notreinim mislim, al z besedam sposnat, ampak on more tudi z diainam pred ceilim svetam očitnu na znaine dati, de zareis spozna, de je po svoimo ceilomo bitju, po vsemo, kar je, kar imá, inu kar premore, Božjemo Gospo­ stvu na vse viže popolnoma podložen inu podver­ žen; enu taku diaine pak, inu spoznaine je ta ofer: kadar je eden tedai u starimo Testamentu, postavim, enu tele k ofru [k darovanju] pernesil inu farju čez dal; kadar je far taistu zaklal, na oltar zložil inu do pepela sežgal, tok je z le-takim ofrovainam častil inu sposnal neizmernu veličanstvu inu gospostvu Božje; z le-takim diainam je očitnu na znaine dal, kakor deb govoril, rekoč: nu, sedai imajo vse stvary meni k priči biti! jest se priklonem inu na dnu moje nečemrnosti ponižam pred mojem Bogom! Pred Nebam inu pred zemlo inu pred vsem stvarim jest s ceilim sercam spoznam, de sam niegova stvar, de brez niega nemorem ne biti, ne obstati, de je on sam ta edini vsegamogočni Stvarnik vseh reči inu Go­ spud čez vse; kakor je ta ofer zaklan, tok z le-teim zaklainam spoznam, de je on Gospud čez smert, inu čez živleine! Kakor je ta Ofer do pepela sežgan, tok skuzi to spoznam, de proke Bogu vse stuary druiga neiso, kakor prah inu pepel, de so vse pod­ veržene niegovi oblasti, de niegove večne časty inu 113 114 Prva stran pridige Foto Arhiv Matija Ogrin gospostva ni obenoga konca inu kraja; na tako vižo tedei se zastopi, koko je zakolovaine inu končaine teh ofrou služilu k časti Božji; inu iz tega se tudi za­ stopi, de ofer se ni smel inu se še sedai ne smei nikol obenomo drugomo sturiti, kakor le samimo Bogu; dokler le sam Bog je Stvarnik, inu Gospud čez vse, zato tudi le niemo samimo sliši [pripada] taka čast ter so mo jo od sačetka te sveita po vseih časah vsi brumni [pobožni] inu verni ludje skazovali … Drugi deil. sveta maša je pravi ofer noviga testamenta 1. […] Kakor so nekedai v ofrovainu staroga Testa­ menta živino zakolovali k Božji časti inu k spozna­ inu neizmernoga Gospostva Božjega, tok je tudi naš lubeznivi Izveličar kakor enu nedolžnu Jagne zaklan inu mei grozovitnem Martram umorjen bil na lesu tega križa; […] on je umrl na križu, kir se je sam čez dal [izročil] inu s svojo smrtjo je on na eno ne­ izmernu vredno vižo častil suoiga Očeta nebeskoga, ter je zrun [zraven] tudi zbrisal prevelik dolg našeh grehou; od tod govori sv. Paul zupet u Pisainu na Ebreerje: Qui in diebus carnis suae … cum clamore valido, et lacrimis offerens exauditus est pro sua reverentia (Heb. 5), de je naš Izveličar viseč na Križu z velikim vpieinam inu solzami sam sebe gori ofral, inu de je tudi ušlišan bil, kakor se je spodobilu, kir nad nim ima Oča Nebeski vse svoje dopadajeine; niegova smert tedai na križu je bila en pravi ofer, inu kakor govori sv. Katolška Cerkou sacrificium cruentum, en kervavi ofer, kir namreč tačas se je mei grozovtinem martram inu s prelivainam svoje presvete kervi gori ofral. 2. Al leto niegovi prečudni Milosti ni bilu zadoi­ stu; dokler ta kervavi ofer na križu se je le en sami­ krat, inu le na enimo samimo meistu, namreč na gori Calvary dokončal; kir je pak naš Izveličar eno novo postavo inu en nou testament naredil, tok je bilu po­ trebnu, de kakor so ludje nekedai v unimo parvimo Testamentu svoje ofre imali, tok bi tudi mi sedai v novimo Testamentu imali kak ofer, s katerim bi v stanu bili večnoga Boga vrednu častiti; deb’ tedai imali en tak ofer, pole [poglej], kai je sturil naš Izve­ ličar! Svoje presvetu rešnu Telu, inu suojo presveto rešno Krý nam je zapustil v presvetimo zakramentu pod štaltam [podobo] tega kruha inu vina, ne le samo k špiži našem Dušam, ampak tudi k enmo ofru; u staromo Testamentu so sveti preroki le-to neprei oznanovali, kir so z očitnem besedam neprei povei­ dali, de vsi taisti nekedajnšni ofri bi imali jeinat, inu de nemeist neih bi u novimo Testamentu en drugi ofer imal postaulen biti […] je Bog govoril k’ Judou­ skomo Folku, moje Ime ima od sončnoga izoda noter do sončniga zahoda častitnu biti mei vsem folkam; inu po vseh krajeh se bode moimo Imenu ofroval en čist inu prejetni ofer; pole, kristjani moji! Le-to prerokovaine mi vidimo dopolnienu nad ofram sv maše. Nekedajnšeni judouski ofri so vsi sedai zaver­ ženi, vsi so jeinali inu konec vzeli; taisti isvoleni ofer pak, od kateroga je Bog tačas govoril, deb’ se povsod imel ofrovati, obeden drugi ni kakor ta prečudni ofer sv. maše, dokler [kajti] povsod, mei vsem folkam inu po ceilomo keršanstvu se derži ta ofer, le-ta presveti inu prečisti ofer, v katerimo se Jezus Kristus ne si­ cer na eno kervavo vižo, kakor se je ofral na križu, ampak na eno skrivno vižo pod štaltam tega kruha inu vina resničnu ofruje svoimo Očetu Nebeskomo. 3. Dokler naš Izveličar je le-ta prečudni Ofer no­ ter postavil per tei posledni Večerji pred svojem ter­ pleinam; tačas, kir se je uže imel iz tega sveita ločiti, inu na leisu tega križa mei grosovitnim martram zaklan inu ofran biti, preiden je bil čez dan v oblast svojeh sovražnikov, tačas, pravi sv. Evangelium, je v suoje presvete Roke vzel kruh, inu vinu, je žegnal inu taistu s svojo vsegamogočno Besedo preobernil v svoje rešnu Telu, inu v svojo rešno Kri, kir je pod štaltam tega kruha inu vina sam sebe jogrom [apo­ stolom] izročil, rekoč: […] (Luc. 22) To je moje Telu, kateru se za vas da; ta je kelih noviga Testamenta v moji Kervi, katera se za vas prelije; pole, kristjani moji! Kir je Jezus Kristus z le-teim besedam noter postavil ta presveti zakrament tega Oltarja, tok nam 115 116 je pod štaltam tega kruha inu vina svoje rešnu Telu inu svojo rešno Kri izročil, ne le samo k eni nebeski špiži našem dušam, ampak tudi k enimo ofru, inu za to je tudi k svojem jogrom [učencem] rekal: Quid pro vobis datur, to je moje Telu, kateru je za vas danu; na­ mreč ne le samo vam kakor k eni špiži, ampak sa vas kakor k enmo ofru, za vas je danu, za vas je ofranu! Per pusleidni večerji tedai se je ta parvi krat deržal, inu opravil ofer sv. maše, sveti jogri so bili zravn; iz­ volena jogra ss. Peter inu Joanes, kir sta pripravila, kar je k taisti večerji potrebnu bilu, sta stregla inu sta toko rekoč bila te dva parva levita per taistomo ofru; Jezus Kristus pak, ta parvi vikši far inu škof noviga Testamenta, je s svojem presvetim rokam sam sebe, svoje rešnu Telu inu svojo rešno Kri svoimo Očetu Nebeskomo gori ofral, ter je jogrom zapoveidal, re­ koč: Hoc facite in meam comemorationem (Luc. 22), to imate vi deilat k moimo spominu; z leteim besedam, pravi svetu tridentinsku zbiralše [koncil] […] je on tačas svoje jogre k mašnikam žegnal, inu lete besede so tulkain pomeinile, kakor deb’ bil rekal: Jest vam dam to oblast, inu vas postavim za farje inu mašnike noviga Testamenta, inu za vami imate vi drugem to oblast dajati; kakor ste mene vidili, de sam jest stu­ ril, tok imate tudi vi delat; kakor sam jest kruh inu vinu v moje Telu inu v mojo Kri preobernil inu pod štaltam tega zakramenta sam sebe moimo Očetu gori ofral, tok imate tudi vi v moimo imenu inu z mojo vsegamogočno besedo kruh inu vinu žegnovati inu ofrovati noter do iskončaina tega sveita … 4. Kadar mi pak, kristjani moji! skuzi luč naše vere le-to visoko skrivnost spoznamo, kir mi v ker­ šanski Katolški Cirkvi imamo en tak prečudni inu prez konca inu kraja vredni ofer Jezusa Kristusa sina Božjega, tok sedai samí lahka vidite, kak globoku bi nam to imalu k sercu jeti, s kai za eno andohtjo [pobožnostjo], s kai za enim ponižnem sgrevanim [skesanim] sercam bi se imali znaiti per temo prečud­ nomo ofru, ja, tudi kai za enu brumnu inu keršansku žiuleine bi imali peilat, deb’ ureidni bili pristopit k temo presvetimo ofru! Poslušaite tukai en Nauk s. Paula iz Pisaina na Korinterje; kir u meistu Korint­ hus neketeri kristjani so bol frai živeli, de so se med aide mešali ter so znešli per neih gostovainah, kir so učasu tudi take jeidi jeidli, katere so po aiduski šegi malikam bile gori ofrane, tok nim je sv. Paul čez to pisal, inu deb’ ih od le-takoga resvoizdaina nazai odvernil, jem je neprei deržal ofer sv. maše, rekoč: […] samý zmislite, kar pravim! ta žegnani Kelih, kateroga žegnujemo, ni le-to enu podeleine Kervi Kristusove? inu ta Kruh, kateroga lomimo, ni le-to enu uživaine Kristusoviga Telesa? […] (1. Cor. 10) Jest nočem deb’ vi part [delež] imeli per hudičo­ vimo Gostovainu, inu vi nemorete deležni biti mize tega Gospuda inu mize teh Hudičou; kai je sv. Paul k’ unim Kristjanam, to je on tudi k’ nam vsem vkupai govoril; dokler ne le samó taiste jeidi, katere so aidje nekedei po svoji aidovski šegi ostudnim malikam ofrovali, ampak tudi vse neuncnu [nekoristno] ve­ seile, vsi namarni, inu posvetni kratki časi, vsi pre­ grešni ljušti, vse letó je enu Hudičovu gostovaine, s katerim on te svoje pase inu jem napija tar ih slepi inu zapeluje v greh inu v pogubleine; med tem pak samí sodite Kristjani moji! Kir imamo en tak ofer, kir oltarja inu mise Kristusove znamo deležni biti, tok se ja naspodobi, pravi sv. Paul, deb’ mi po Hu­ dičovimo gostovainu hrepeneli; dokler [kajti] to ni mogoče, deb’ mi Hudičove inu Kristusove mize de­ ležni bili; ampak Hudičova gostovaina se moremo ogibat, od Hudičove mize moremo beižat, posve­ tnimo veseilu, neunznem kratkem časam, pregre­ šnem ljuštam se moremo zveisto odpoveidat, de se bodemo uredni znešli per mizi, per oltarju inu per ofru Kristusovimo, inu de ob svojem času bodemo na temo oltarju inu na temo ofru tudi part imali inu s čistim sercam per sv. obhailu zavžili precartanu svetu Rešnu Telu Gospuda našega Jezusa Kristusa. (dr. Matija Ogrin, višji znanstveni sodelavec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, Ljubljana) Matej Podstenšek NOVA CERKVENA LJUDSKA PESMARICA V drugi polovici 18. stoletja so se tudi pri nas postopoma pričeli širiti mašni molitveniki, s pomočjo katerih so slovenski katoličani nekoliko lažje sledili bogoslužju v latinščini in pri njem vsaj na videz tudi sodelovali. Tovrstni molitveniki so običajno vsebovali opise po­ sameznih mašnih delov, priložnostne molitve in slovenske cerkvene pesmi, s katerimi so verniki lahko obogatili pobožnost, ki je v cerkvi potekala vzporedno z mašnikovim ob­ hajanjem liturgije. Več kot dvesto let kasneje petje slovenskih cerkvenih pesmi ni več zgolj »pobožna vaja«, temveč sestavni del liturgije, pesmi za bogoslužno rabo pa imamo zbrane v samostojni liturgični knjigi — cerkveni pesmarici. Sedanja pesmarica Slavimo Gospoda je izšla leta 1988 in od takrat doživela kar nekaj ponatisov, slovenski cerkveni glasbeniki pa že nekaj časa upajo, da bo kmalu na voljo nova pesmarica. V letih uporabe pesmarice Slavimo Gospoda se je ja­ sno pokazalo, da nekatere uredniške odločitve morda niso bile najboljše in da pesmi za vrsto priložnosti še vedno nimamo. Hkrati se je v tem času spreme­ nil in razširil repertoar občestvenega oz. ljudskega petja po slovenskih cerkvah — marsikatero starejšo cerkveno pesem so pod vplivom mladinskega pe­ tja nadomestile pesmi, katerih slogovna naravna­ nost se bolj ali manj odkrito spogleduje s sodobno popularno glasbo. Z namenom delne razširitve in posodobitve pesmarice Slavimo Gospoda se je pod okriljem Celjske Mohorjeve družbe kmalu po letu 2000 ponovno zbral prvotni uredniški odbor. Po nekaj srečanjih je postalo jasno, da načrtovana do­ polnila niso zadostna in da bo treba razmisliti o povsem novi pesmarici. Nalogo njene priprave je dobil takrat ustanovljeni Odbor za cerkveno glasbo pri Slovenski liturgični komisiji. Odbor je najprej želel natančno preučiti aktualne razmere, potrebe in dileme ter se šele nato odločiti tako o vsebinskih kot o povsem praktičnih vprašanjih glede nove bo­ goslužne pesmarice. V drugi polovici leta 2005 je bila izvedena anketa, v kateri so slovenski cerkveni glasbeniki predstavili izkušnje z aktualno pesma­ rico in želje glede nove. Rezultati te ankete so bili obširno predstavljeni v vrsti prispevkov, objavljenih v reviji Cerkveni glasbenik. Po analizi rezultatov se je kmalu izoblikoval uredniški odbor, sestav­ljen iz predstavnikov slovenskih škofij, ki je nekaj let pripravljal okvirni izbor starih in novih pesmi ter obravnaval vrsto ključnih vprašanj glede vsebinske in glasbene zasnove nove pesmarice. Zaradi različnih razlogov je pogumno zastavljeni projekt v zadnjih letih zastal, želja in namen odgovornih za usodo slo­ venske cerkvene glasbe pa sta, da bi pripravo nove cerkvene ljudske pesmarice vendarle pripeljali do srečnega zaključka. Kompleksna liturgična knjiga V primerjavi z drugimi liturgičnimi knjigami, v ka­ terih so zbrana besedila za različne obrede in vrste bogoslužja, je cerkvena pesmarica zelo kompleksna. Tako glasbenikom kot vernikom, ki pri bogoslužju sodelujejo s petjem, naj bi namreč ponudila primeren izbor pesmi in spevov za najrazličnejše priložnosti, hkrati pa naj bi služila kot osnovni vodnik in pri­ ročnik za načrtovanje petja pri maši, drugih zakra­ mentalnih opravilih ter pri ljudskih pobožnostih. 117 118 To pomeni, da pri nastajanju cerkvene pesmarice praviloma sodeluje širši krog ljudi, ki mora poskr­ beti, da je pesmarica »neoporečna« z vidika glasbe, besedil in liturgije. V zvezi z zasnovo prihodnje pesmarice se že vse­ skozi pojavlja vrsta vprašanj, ki izhajajo bodisi iz do­ sedanjih izkušenj s pesmarico bodisi iz čisto realnih situacij, s katerimi imajo pri svojem delu opravka slovenski cerkveni glasbeniki. V kolikšni meri naj bo nova pesmarica tudi molitvenik? Katere pesmi iz pesmarice Slavimo Gospoda naj vključimo v novo pesmarico? Katere nove pesmi potrebujemo in kje jih dobiti? Kakšen notni zapis — eno-, dvo- ali več­ glasni — naj bo uporabljen v izdaji za vernike? Ali poleg ločenih izdaj za vernike in za organiste na­ črtovati še kakšne druge izdaje (npr. za kantorje in zborovske pevce)? Ali so katere od pesmi v Slavimo Gospoda previsoke za skupno petje in bi jih bilo treba transponirati nižje? Kaj napraviti s harmo­ nizacijami, ki v sedanji pesmarici niso vedno naj­ boljše? Naj besedila pesmi pustimo, kot so, ali naj jih v določenih primerih ustrezno posodobimo? Na večji del omenjenih vprašanj so slovenski cerkveni glasbeniki odgovorili kar sami, ko so sodelovali pri anketi o uporabi pesmarice Slavimo Gospoda ter o željah in pričakovanjih glede nove cerkvene pesma­ rice. Na ta in druga vprašanja pa bodo morale od­ govoriti tudi osebe, ki bodo neposredno zadolžene za pripravo pesmarice. Posebno poglavje pri pripravi nove pesmarice je téma, ki ji v preteklosti nismo namenjali posebne pozornosti, v današnjem času pa se ji ne moremo več izogniti. Gre za avtorske pravice skladateljev in piscev besedil. V nekaterih primerih, predvsem pri starejših pesmih, res ne vemo natančno, kdo so njihovi avtorji, za napevi in besedili vseh pesmi pa se vseeno skrivajo čisto konkretne osebe z imeni in priimki. Kljub temu se nam pri cerkvenih ljudskih pesmih zdi nekako samoumevno, da »pripadajo« nam vsem in da lahko z njimi počnemo, kar se nam pač zazdi. Takšno gledanje lahko v določeni meri razumemo, ne moremo pa ga odobravati. Slovenski Zakon o avtorski in sorodnih pravicah sicer pravi, da ljudske književne in umetniške stvaritve avtorsko­ pravno niso varovane (9. člen), a večjega dela naših cerkvenih pesmi vendarle ne moremo šteti v to ka­ tegorijo. Poleg tega ne smemo pozabiti na pravice založnika, za katerega je izdaja pesmarice izdaten organizacijski in finančni zalogaj. Vprašanje avtor­ skih pravic je pri naših cerkvenih pesmih verjetno še bolj zapleteno kot na kakšnem drugem podro­ čju, vseeno pa bo prej ali slej treba ugrizniti tudi v to kislo jabolko. Očitno je, da priprava nove cerkvene pesmarice ni preprosta naloga in da mora biti za uresničitev takšnega projekta izpolnjenih kar nekaj pogojev. Po drugi strani pa je jasno, da pesmarica Slavimo Gospoda ne zadošča več vsem potrebam današnjega časa in da novo pesmarico prav zares potrebujemo. Ali ne? Sploh potrebujemo novo pesmarico? V času, ko v večini slovenskih cerkva za petje celo­ tnega občestva uporabljajo projektorje besedil, ko so nekatere redovne skupnosti in župnije pripravile lastne zbirke cerkvenih pesmi, pesmarica Slavimo Gospoda z notami pa je običajno na voljo le pevcem na koru, se upravičeno poraja vprašanje, ali je nova tiskana pesmarica sploh potrebna. Zanimivo je, da so se v preteklosti le v redkih slovenskih župnijah odločili vernikom za petje ponuditi pesmarice z no­ tami. Nekatere župnije je skrbel strošek nabave, v drugih so menili, da ljudje ne poznajo not in ne mo­ rejo brati drobnega tiska. Prav nenavadno, da v sose­ dnjih deželah večinoma ne poznajo tovrstnih dilem. Po drugi strani se zdi, da smo se brez težav navadili na projiciranje besedil pesmi na velika platna, ki vse prevečkrat kazijo notranjost naših cerkva; uporaba projektorjev in računalnikov je pač sila praktična in moderna rešitev. Pa to res pomeni, da tiskane pe­ smarice ne potrebujemo več? Cerkvena pesmarica seveda ni zgolj sredstvo, ki naj bi omogočalo skupno prepevanje pri bogoslužju. Gre za pristen dokument, ki na neposreden način izpričuje religiozno in kul­ turno identiteto ljudi nekega obdobja in prostora, hkrati pa jasno pokaže, kaj je primerno (dovoljeno) za petje pri bogoslužju. V današnjem času, ko se vse zdi hipno in minljivo, je tiskana cerkvena pesmarica zagotovo nekaj, kar nam daje gotovost o tem, kdo in kaj sploh smo. Če pri tem še pomaga spodbuditi petje pri bogoslužju v slovenskih župnijah, smo ne­ dvomno dosegli želeni cilj. Po skoraj štiridesetih letih so katoliški verniki v Nemčiji in Avstriji konec leta 2013 dobili pov­ sem novo cerkveno pesmarico — Gotteslob. Da je nova pesmarica lahko izšla, je bilo potrebnega več kot deset let vztrajnega dela, za njeno pripravo pa je skrbelo okoli sto različnih sodelavcev. Čeprav je v primerjavi s približno trideset milijoni nemško govorečih katoličanov število potencialnih upo­ rabnikov slovenske cerkvene pesmarice bistveno manjše, pa je zahtevnost priprave povsem primer­ ljiva. Pri tem tudi ne gre pozabiti, da pri naših se­ vernih sosedih že desetletja dolgo delujejo službe in ustanove, ki skrbijo izključno za cerkveno glasbo, pri nas pa je to področje v največji meri še vedno prepuščeno entuziazmu in dobri volji posamezni­ kov. Prav to je verjetno eden od glavnih razlogov, da o novi pesmarici že kar nekaj časa govorimo in pišemo, nihče pa ne more z gotovostjo reči, kdaj jo bomo lahko vzeli v roke. Izzivov na poti do nove pesmarice prav gotovo ne manjka. Pri vsem skupaj je najbolj pomembno, da ne pristanemo na hitre, polovičarske rešitve, ampak da dobimo zares kakovostno in uporabno pesmarico, ki jo bomo z veseljem vzeli v roke in iz nje zapeli. (Matej Podstenšek, mag. art., odgovorni urednik revije Cerkveni glasbenik, Maribor) 119 Blaž Resman ŠENTJAKOBSKA CERKEV V LJUBLJANI Med letošnjimi jubilanti obhaja nemara najbolj častitljivo obletnico ljubljanska cerkev sv. Jakoba: dopolnila bo štiristo let. Cerkev so začeli zidati leta 1613, ko je bil 1. maja blagoslovljen njen temeljni kamen, in jo v slabih treh letih dokončali; 15. novembra 1615 jo je slovesno posvetil škof Tomaž Hren. 120 Veduta cerkve z Marijinim stebrom iz Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske Ampak v resnici pomeni štiristo let sedanje cerkve komaj slabo polovico celotne zgodovine Šentja­ koba. Njena prednica, v virih sicer prvič omenjena šele leta 1383, je zrasla že v 12. stoletju v naselbini, ki se je razvila pod spanheimskim gradom kot prvo jedro srednjeveške Ljubljane in ki se je je pozneje, ko sta se ji pridružila še Mestni in Novi trg, prijelo ime Stari trg. Cerkev sv. Jakoba je nastala kot po­ družnica šempetrske oglejske prafare, ob ustanovi­ tvi ljubljanske škofije leta 1461 pa je prešla pod novo stolno župnijo sv. Miklavža. Konec 15. stoletja so se pri njej naselili avguštinci, ki so imeli dotlej samo­ stan s cerkvijo sv. Martina na levem bregu Ljublja­ nice, približno tam, kjer stoji danes frančiškanska cerkev Marijinega oznanjenja. V času turških vpa­ dov so se mestne oblasti zbale, da bi se utegnil so­ vražnik polastiti samostana in od tod napasti mesto, zato so menihe preselile v varno okrilje mestnega obzidja, njihov stari samostan in cerkev pa podrle. Avguštinci so pri Sv. Jakobu leta 1513 sezidali nov prezbiterij (starega je najverjetneje usodno prizadel potres leta 1511), leta 1555 pa so samostan prodali ce­ sarju Frideriku I. oziroma ga zamenjali za nekdanjo opatijo sv. Jakoba pri Reki (današnja Opatija); cesar je v bivšem avguštinskem kloštru ustanovil ubožnico za reveže obeh spolov in za onemogle idrijske ru­ darje. Leta 1597 so se pri Šentjakobu naselili jezuiti, cesarski špital pa se je umaknil v stari frančiškanski samostan, ki je stal na sedanjem Vodnikovem trgu. Jezuiti (uradno Družba Jezusova), ustanovljeni v času reformacije leta 1534, so s svojim delovanjem za obrambo in propagando katoliške vere brž po­ stali glavno upanje Cerkve in tistih vladarjev, ki so podpirali rekatolizacijo, zato se je red hitro širil po Evropi. V Avstriji je prvi jezuitski kolegij zaživel na Dunaju leta 1551. Ljubljanski kolegij je — po dolgo­ trajnih prizadevanjih škofov Urbana Textorja (1543– 1558) in Janeza Tavčarja (1580–1597) — leta 1596 usta­ novil nadvojvoda Ferdinand, prvi jezuiti pa so prišli sem iz graškega kolegija, ustanovljenega leta 1573. Staro cerkev sv. Jakoba, ki je stala tik ob Šentjakob­ ski cesti, sta sestavljala velik tristrano sklenjen prezbi­ terij, značilen meniški dolgi kor, in kratka pravokotna ladja z zvonikom v osi pred fasado. Prezbiterij je bil gotsko obokan, ladja pa verjetno ravno stropana (ob odhodu avguštincev še sploh ni bila pokrita). Jezuiti so takoj po prihodu »temačno in nesnažno« stavbo za silo uredili in popravili: podrli so steno, ki je po avgu­ štinskem načinu ločevala ladjo in prezbiterij, posta­ vili novo zakristijo in namesto glavnega vhoda skozi pritličje zvonika odprli novega na severni strani. Sicer pa so se najprej lotili novega kolegija: da bi pripravili zemljišče, so kupili menda kar 30 sosednjih hiš (ne­ kaj pa so jih dobili tudi v dar) in jih podrli. Osmega maja 1598 je bil blagoslovljen temeljni kamen samo­ stana. Prvo leto so položili temelje za polovico stavbe, v naslednjem je ta zrasla do višine enajstih čevljev — denarja ni manjkalo, saj jim je ustanovitelj namenil za gradnjo kazensko desetino, ki so jo plačevali lute­ ranci, če so se hoteli odseliti iz dežele, vendar je delo upočasnjevalo pomanjkanje opeke. Leta 1604 so se vselili v del samostana, gradnja pa je trajala še do leta 1617, ko je bil z ureditvijo šolske dvorane (avditorija) kolegij popolnoma dokončan. Vmes so se lotili cerkve: postavili so jo nekoliko vzhodno od stare po enovitem načrtu kompleksa, ki je nastal že v letu 1597 ali 1598 in ki ga danes hrani pariška Nacionalna biblioteka. Nova jezuitska cer­ kev je pri nas prva realizacija potridentinske kon­ gregacijske dvorane z bočnimi kapelami. Stavba je bila za jezuitske potrebe kaj funkcionalna: prosto­ ren prezbiterij, primeren za številno duhovščino in veličastne obrede, se odpira v le malo širšo ladjo, obdano z vencem plitvih kapel; tu so dobili prostor stranski oltarji, na katerih je vernikom obetalo uteho 121 Zunanjščina cerkve Foto Drago Bac lepo število dodatnih svetnikov in ki so omogočali več hkratnih mašnih daritev. Šentjakobska cerkev v osnovi ponavlja tloris jezuitske rimske matične cerkve Il Gesù, le da sta odpadla prečna ladja in križišče s kupolo. Presenetljivo pa je ob novodobni ladji, ki je z dvema s čebulastima strehama pokritima zvonikoma ob fasadi že glasno napovedovala barok, prezbiterij obdržal srednjeveško tristrano sklenjeni tloris, zunaj pa so mu dodali celo »gotske« opornike; umetnostni zgodovinarji smo dolgo verjeli, da je ostal prezbiterij še stari, iz leta 1513, vendar je sedanji precej večji in ob daljši ladji je ostalo med cerkveno fasado in Šen­ tjakobsko cesto še dovolj prostora za kvadratni atrij, t. i. Akademski trg. Oblika novega prezbiterija kaže, da se je neznani jezuitski arhitekt (morda brat Mar­ tin Vallorsa, ki je spočetka vodil gradnjo) pri načrtu za cerkev hote naslonil na lokalno stavbno tradicijo ali pa vsaj na obliko svetišča predhodnice. 122 V letih 1667–1670 so z denarno pomočjo kranj­ skih deželnih stanov na severni strani ladje prizidali oktogonalno kapelo sv. Frančiška Ksaverja, bogato okrašeno s štukaturo. Visoki prostor je razdeljen v dve etaži in pokrit s šotorasto kupolo. Vogalni pila­ stri prerastejo zgoraj v skoraj polnoplastične karia­ tide, pritlične štukirane okvirje za slike nadgrajujejo še bogatejši okvirji oken v nadstropju, nad katerimi posedajo na kartušah z naslikanimi grbi deželnih stanov pari puttov. Robove kupole prekrivajo fruk­ toni, obočna polja pa so obrobljena z gostobesedno in raznoliko motiviko, med katero izstopa školjčevje. Po zgledu Frančiškove kapele so v letih 1678–1680 s štukaturo okrasili še kapele ob ladji. Leta 1701 so cerkev temeljito prenovili in baroki­ zirali. Kot vzrok za posege se omenjajo poškodbe, ki da jih je cerkev utrpela v potresu leta 1691, a verjet­ neje so se lotili prenove predvsem zato, da bi jezuit­ ska cerkev po lepoti in privlačnosti ne zaostajala za novimi ljubljanskimi božjimi hišami, cerkvama av­ guštincev in diskalceatov ter stolnico, ki so jo prav takrat začeli zidati. Čez poletje so odstranili cerkvene oboke, stavbo povišali in na novo obokali, pri tem pa nad kapelami ob ladji dodali nadstropje empor, nad prvotnim pevskim korom pa sezidali še enega. Gra­ dnjo je vodil arhitekt Francesco Ferrata, kamnoseško delo je izvršil Luka Mislej. Po koncu gradbenih del so se krašenja obokov lotili štukaterji pod vodstvom Tommasa Ferrate, leta 1702 pa je oboke poslikal Janez Jurij Remb s pomočjo sina Frančiška Karla. Leta 1773 je jezuite zadel smrtni udarec: pod pri­ tiskom »razsvetljenih« evropskih vladarjev je papež Klemen XIV. red razpustil. Nič manj boleč udarec je doletel šentjakobsko cerkev slabo leto pozneje: 28. junija 1774 je požar, ki je izbruhnil v Krakovem, opustošil celotni Šentjakobski okraj, tudi cerkev in nekdanji kolegij. Cerkev so pokrili šele leto pozneje, za kar je morala žrtvovati večino dragocenih litur­ gičnih predmetov, kolegij pa so do tal podrli. Ogenj in voda, ki je vse leto zamakala razkrite oboke, sta bogato okrasje cerkve povsem uničila: štukatura je (razen v Frančiškovi kapeli) odpadla, sajaste ostanke fresk pa so pozneje prebelili. V osemdesetih letih 19. stoletja so sklenili golo in pusto cerkveno notranjščino spet poživiti in po­ lepšati. Po načrtih stavbnega mojstra Franca Fale­ schinija, ki jih je dopolnil štajerski arhitekt Robert Mikovics, so leta 1886 izvedli vso sedanjo »rene­ sančno« stavbno členitev in dekoracijo. Dela je vo­ dil Faleschini, kamnite baze pilastrov je naredil ka­ mnosek Feliks Toman, modele kapitelov, arhitravov in venčnih zidcev modelar Anton Mlakar, školjka­ ste sklepnike sosvodnic, kariatidne glave nad pila­ stri v prezbiteriju in štirilistne okvirje temenskih polj za freske kipar Franc Zajec. V štirih poljih na vélikem oboku je Jurij Šubic naslikal prizore iz ži­ vljenja cerkvenega zavetnika: v ladji Poklicanje sv. Jakoba med apostole, Spremenjenje na gori Tabor in Obglavljenje sv. Jakoba, v prezbiteriju pa Poveli­ čanje sv. Jakoba. Leta 1883 so sklenili »vdihniti več življenja« tudi dotlej gladkim zidovom na zunanj­ ščini: Faleschini je južno steno z lizenami razdelil na polja, dodal venčni in podstrešni zidec in uše­ sasto poudarjene obrobe oken, zvonika pa utrdil z rustičnimi šivanimi vogali. Leta 1895 je cerkev zadel nov udarec: velikonočni potres jo je hudo razmajal, še posebno oba zvonika ob fasadi; vladna komisija ju je ukazala takoj odstraniti do strehe ladje. Na­ slednje leto sta nastala dva sanacijska projekta: du­ najski arhitekt Carl Wanitzky je predlagal obnovo cerkve v stari podobi, linški Raimund Jeblinger pa je namesto odstranjenih zvonikov predvidel novega na južni strani prezbiterija. Ker bi morali fasadna stolpa do tal podreti, če bi ju hoteli na novo pozidati, se je stavbni odbor odločil za Jeblingerjev načrt. Ta je okrepil členitev sten in močno spremenil zlasti fasado, na kateri so prišli do izraza predvsem neo­ renesančni stavbni elementi, vse do zvonasto obli­ kovanega čela, v katerega so namestili relief Spre­ menjenja na gori Tabor, delo Ivana Zajca iz leta 1897. Na mogočnem zvoniku pa je Jeblinger brez globlje arhitektonske logike v eklektično novotvorbo zdru­ žil romanske, gotske in (severno)renesančne motive: novi zvonik, s 65 metri najvišji v Ljubljani, je bil do­ končan maja 1897. Trg na južni strani cerkve, kjer je nekdaj stal jezu­ itski kolegij, danes pa Marijin steber, je konec dvaj­ setih let prejšnjega stoletja preuredil Jože Plečnik: cerkvene fasade je zakril s topoli in gabri, okolico stebra pa ogradil z dvojnim rožnim vencem kro­ glastih javorjev in betonskih krogel ter dopolnil z vodnjakom. Leta 1938 je Plečnik na novo oblikoval tudi Marijin steber. Prvo Marijino znamenje je bilo pri jezuitski cerkvi postavljeno leta 1664, ko so de­ želni stanovi sprejeli pobudo cesarja Leopolda I., da bi v zahvalo za zmago nad Turki pri Monoštru pra­ znik Brezmadežne slovesno obhajali tudi na Kranj­ skem. Steber z lesenim kipom Brezmadežne, ki je stal sredi (z zidom zaprtega) atrija pred cerkvijo, je leta 1683 zamenjalo trajnejše obeležje, delo de­ želnega stavbenika Marcela Ceresole, z bronastim Marijinim kipom, ki ga je po modelu salzburškega kiparja Wolfa Weisskircherja in po Valvasorjevih tehničnih napotkih ulil ljubljanski zvonar Krištof Schlag, ter s kamnitimi kipi sv. Jožefa, sv. Leopolda, sv. Ignacija in sv. Frančiška Ksaverja na podstavku stebra. Novo znamenje so postavili na robu Aka­ demskega trga, zdaj oddeljenega od ceste s stopni­ cami in balustrado, s čimer je dobila tudi cerkvena fasada pravi baročni poudarek. Steber, h kateremu so vse do jožefinskega časa romale zaobljubne pro­ cesije, je počasi nažiral zob časa in leta 1842 je bilo odločeno, da ga bodo obnovili in prestavili na južno stran cerkve — dve leti pozneje so ga odstranili iz­ pred fasade, a na vnovično postavitev na novi lokaciji je moral čakati poltretje desetletje. Šele leta 1868 je kamnosek Ignacij Toman postavil novo znamenje iz nabrežinskega kamna po načrtu, ki ga je bil naredil že leta 1856 in ki so ga leta 1864 izboljšali v Mayer­ jevem umetnostnem zavodu v Münchnu, od koder so prišli tudi štirje novi kipi patronov ljubljanskih župnij za podstavek, sv. Miklavž, sv. Peter, sv. Jakob in sv. Janez Krstnik. 123 Veliki oltar Foto Andrej Furlan V jezuitskem času je bil Šentjakob kulturni in umetnostni center Ljubljane in celotne Kranjske. Ignacijev princip višjega spoznavanja Boga in utrje­ vanja vere s čutnim dojemanjem sveta se je odražal v bogastvu cerkvene opreme in atraktivnosti obredov pa tudi v razgibani dejavnosti bratovščin, njihovih slikovitih procesijah ter v glasbenem in gledališkem ustvarjanju. Večine tega že zdavnaj ni več, še zmeraj pa skriva cerkev za svojimi zidovi deset marmornatih oltarjev, v kamen ujetih odsevov nebeške glorije, ki so njena največja dragocenost in predstavljajo pravo galerijo beneškega baročnega kiparstva pri nas. 124 Oltar sv. Frančiška Ksaverja Foto Blaž Resman Za kapele in oltarje so si jezuiti priskrbeli usta­ novnike, katerih insignije so bile upodobljene nad arkadami kapel; laični donatorji (plemiške družine Eggenberg, Lenkovič, Barbo in Valvasor) so si z da­ rovi zagotovili tudi pravico do družinske grobnice v kapeli. Novo cerkev so sprva opremili z lesenimi »zlatimi« oltarji: veliki je bil dokončan leta 1621, šest stranskih pa do leta 1625, ko jih je škof Hren posvetil. Lesen oltar je leta 1670 dobila tudi nova Frančiškova kapela. Najstarejša od sedanjih paroma enakih ka­ mnitih oltarjev ob ladji sta tista v zadnjem paru ka­ pel, posvečena sv. Križu in Žalostni materi božji: v nekdanjih vežah stranskih vhodov ju je med letoma 1678 in 1681 postavila bratovščina Kristusovega smr­ tnega boja; črnomarmornata nastavka sodita med najzgodnejše primerke beneške mode, ki je konec 17. stoletja preplavila Kranjsko. Sledil jima je Fran­ čiškov oltar, postavljen v letih 1709 in 1710: menzo s kipom svetnikovega trupla, ki jo opirajo štirje za­ morčki, je izklesal Matthias Hendrichs, nastavek je delo kamnoseka Franca Grumnika, kipa serafa in keruba pa sta pripisana beneškemu kiparju Paolu Gropelliju. V letih 1719 in 1720 je drug Benečan, Ja­ copo Contieri, povečal tabernakelj in oltar dopol­ nil še s tremi angeli v atiki ter s personifikacijama Evrope in Afrike, klečečima na samostojnih pod­ stavkih ob oltarju. Kipe sv. Stanislava Kostke in sv. Alojzija ter Sv. trojice na Ignacijevem oltarju v prvi južni kapeli je izklesal vicenško-padovanski mojster Angelo Putti leta 1714, prvotno oltarno podobo Nic­ coloja Bambinija je leta 1732 zamenjala sedanja, delo graškega slikarja Johanna Veita Hauckha. Putti je leta 1716 naredil še oltar sv. Jožefa s kipoma sv. Dizme in sv. Barbare ter reliefom Marijine poroke v atiki, starejša slika Smrt sv. Jožefa je delo Frančiška Karla Remba. Contierijeva sta tudi kipa sv. Ane in sv. Jo­ ahima na Marijinem oltarju iz leta 1721, medtem ko velja Marijino kronanje v atiki za prvo ljubljansko delo njegovega pomočnika Francesca Robbe, ki se je pozneje v Ljubljani ustalil in postal naš najpo­ membnejši baročni kipar. Samostojno je Robba pri Šentjakobu naredil še oltarja angelov varuhov (1723) in sv. Ane (1724; v obeh sta sliki Bartolomea Lette­ rinija); Nepomukov oltar, ki je bil sicer postavljen že leta 1738, bi moral leta 1751 dopolniti s kipi, ven­ dar je bil oltar ob Robbovi smrti leta 1757 še zmeraj prazen — a glavne plastike, sv. Florijana, sv. Roka in dva angela, je vendarle izklesal in jezuitom jih je uspelo rešiti iz kiparjeve zapuščinske mase; na ol­ tar so jih postavili leta 1764, manjkajoče angele v atiki pa je izdelal njegov naslednik Franc Rottman. Robbov pa je seveda tudi glavni oltar šentjakob­ ske cerkve, narejen v letih 1728–1732. Tabernakeljski oltar je nastal kot del načrtovanega stebriščnega na­ 125 Notranjščina cerkve Foto Andrej Furlan stavka, na katerega so jezuiti upali do konca, a takrat (in tudi nikoli pozneje) zanj ni bilo dovolj denarja, zato so ga provizorično nadomestili z iluzionistično oltarno fresko, bržkone Jelovškovim delom. Po po­ žaru so naslikani nastavek popravili, leta 1828 ga je obnovil Matevž Langus, leta 1869 pa je Janez Wolf naslikal novega po zgledu Ignacijevega oltarja v rim­ skem Il Gesù. V freskirani oltar je vstavljena oltarna podoba cerkvenega zavetnika sv. Jakoba: tudi ta je bila leta 1732 nova (v prejšnjem oltarju je bila od leta 1659 podoba reškega slikarja Janeza Frančiška Gla­ diča), sedanjo pa je leta 1778 naslikal dunajski dvorni slikar Johann Karl Auerbach. Čeprav ga je komaj pol, je Robbov veliki oltar z bogastvom pisanih kamnov in množico marmor­ natih kipov nebeških krilatcev pravi vrhunec šen­ tjakobske opreme. Na visokih podstavkih klečita ob menzi velika kipa angelov adorantov. Levi je položil roke na prsi, desni jih sklepa pred seboj; oba sta glo­ boko zatopljena v tiho molitev, oba imata vznemir­ jeno dvignjene peruti. Bogato razčlenjeno tempeljsko arhitekturo tabernaklja sklepa kupolasta streha, na kateri stoji na oblakih angel trobentač, ob straneh pa so se mu pridružili še štirje klečeči angelci muzi­ kanti, eden z goslimi, drugi z lutnjo, dva s piščalmi: večno luč, ki pred tabernakljem nikoli ne ugasne, tako dopolnjuje kamnita glasba, ki nikoli ne potihne. In kaj naj zaželimo jubilantki, šentjakobski cerkvi, ob njenem častitljivem prazniku? Predvsem še dolgo in plodno življenje, da bi ljudem še naprej pomagala utrjevati vero ter jim dajala upanje in tolažbo. Pa da bi materinsko skrbela tudi za umetnostne zaklade, ki jih je v njenih nedrih zbrala darežljivost vernikov, ki so se že zdavnaj povrnili v prah, saj bo tako lahko krepčala duha obiskovalcev tudi z njihovo lepoto. (dr. Blaž Resman, znanstveni svetnik, Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta, ZRC SAZU, Ljubljana) Marko Terseglav (NE)ZNANA REZIJA Dolina Rezije pod italijansko stranjo Kanina je blizu Slovenije, a Slovencem vseeno pre­ malo znana. Šele zadnja leta je mogoče opaziti, da se je slovensko zanimanje za Rezijo povečalo, saj lahko zlasti ob poletnih koncih tedna vidimo v Reziji vedno več turističnih avtobusov iz Slovenije oz. z Buškega, kot bi dejali Rezijani. Upam, da se bo s tem popra­ vilo naše nepoznavanje te prelepe doline, njenih ljudi, njihove kulture in jezika. Ker sem sam že velikokrat vodil Slovence v Rezijo, kar dobro poznam slovensko nepoznavanje te doline, in to me žalosti in vedno znova začudi. Ko se obiskovalcem bolj razjasni rezi­ janska politična, družbena, jezikovna in kulturna zgodovina, postane jasnejša tudi rezi­ janska sedanjost. 126 Rezijani živijo tu že od 6. stoletja, ko so takratni Slovani zasedli dobršen del Furlanije, ki so ji takrat vladali Langobardi. V 13. stoletju, leta 1240, takratni katastri in listine omenjajo rezijanska naselja Bilo, Ravanco, Solbico, Osojane in Njivo. Za zgodovino je pomembno še dejstvo iz 14. stoletja, ko so se takrat Rezija, nadiška in terska dolina, Bovec, Tolmin in Kluže povezali v družbenopolitično in gospodarsko skupnost in dobili avtonomijo. To so skrbno nego­ vali, jo branili in tudi ohranili tako pod Furlani kot kasneje pod Beneško republiko in pod Italijani. Po koncu kratkega vladanja Francozov je to ozemlje Dunaj priključil avstro-ogrski monarhiji in ukinil avtonomijo slovenskih sosesk. Čeprav se je leta 1866 na referendumu večina Slovencev v Benečiji odločila za priključitev k Avstriji, so Rezijani odločno rekli ne in se odločili za življenje pod Italijo, prav zaradi kljubovanja Dunaju, ki jim je odvzel avtonomijo. To je imelo daljnosežne posledice, saj Rezijani pod Ita­ lijo nikoli niso dobili niti slovenskih šol, niti svojih duhovnikov ali učiteljev. Čeprav so nekateri redki furlanski duhovniki v rezijanskih cerkvah ohranjali domačo govorico, je ta vedno bolj izgubljala stik s slovenščino na Primorskem in Kranjskem in je ži­ vela iz svoje jezikovne in kulturne tradicije kot otok v italijanskem in furlanskem morju. Zgodovinske, politične in kulturne razmere se zato danes zrcalijo v posebnostih rezijanske govorice. Pred romaniza­ cijo v 14. stoletju je bila rezijanščina del koroškega ziljskega narečja, iz katerega je tudi izšla, hkrati pa je ohranila še nekatere arhaizme in oblike starih slovanskih govorov. Kljub geografski in kulturni izoliranosti pa so se Rezijani vseeno povezovali s Slovenci v nadiški in terski dolini in tudi od njih pre­ vzeli nekaj jezikovnih elementov, ob tem pa seveda še iz furlanščine in italijanščine. Prav ti romanski in nekateri arhaični jezikovni elementi danes pov­ zročajo največ težav matičnim Slovencem, ob tem pa še rezijanska vokalna harmonija pa tudi nagla­ šeni vokali, ki določajo kvaliteto oz. »temnost« so­ sednjega nenaglašenega vokala. Vendar rezijanščina sploh ni tako komplicirana, kot se zdi povprečnemu Slovencu ob prvem živem srečanju z njo. Zato slo­ venskim obiskovalcem pred obiskom Rezije razde­ lim nekaj proznih, pesniških in vsakdanjih besedil v rezijanščini, ki zapisana takoj postanejo razumljiva vsakemu Slovencu, seveda potem, ko spozna, da ima rezijanska abeceda 34 glasov. Poleg črke č še mehki ć, mehki đ (ģ) pa t. i. zasople vokale ä, ë, ï, ö, ü in še w itd. Zapisovanje teh glasov je povzročilo kar nekaj težav, saj so nekateri župniki, raziskovalci in intelek­ tualci zapisovali rezijanščino zelo različno, bodisi v italijanski abecedi ali z nekaterimi dialektološkimi znaki, torej vsak po svoje. Poleg tega pa ima vsak rezijanski kraj še svoje vokalne in leksikalne poseb­ nosti. Vse je kazalo, da je bil leta 1994 pravopisni boj okoli rezijanščine končan, saj je takrat izšla knjiga Ortografia Resiana oz. Tö jošt rozajanske, pisanje, ki ga je po dolgih letih raziskav v Reziji izdal odlični nizozemski jezikoslovec Han Steenwijk. Knjiga naj bi postala združevalna os rezijanske pisane besede. A jezik, zlasti manjšinski, je vedno tudi politični problem. Nekateri Rezijani in tudi njihovi politiki niso hoteli v celoti sprejeti Steeinwijkove abecede, ker so, navajeni na italijansko abecedo, odklanjali nekatere zapise črk »po slovensko«., npr. naš c za ita­ lijanski z (Ravanca namesto Ravanza). Nekaterim je bilo težko sprejeti tudi slovenske šumnike in še kaj. Ta odpor je delno razumljiv, saj se Rezijani nikoli niso učili in naučili druge abecede kot italijanske. Zato je rezijanski časopis Näš glas leta 2009 objavil nekoliko modificirano Steenwijkovo abecedo, ki jo danes uvajajo tudi na krajevnih tablah pa za ledin­ ska imena in kot »uradno« rezijansko abecedo. Ste­ einwijk je izdal še slovar rezijanščine, v katerem je upošteval morebitne krajevne variante besed. Slovar ni namenjen le strokovnjakom, ampak vsem, ki jih rezijanščina zanima, zato bi moral biti na policah vseh slovenskih knjigarn, a ga tu zastonj iščemo. Rezija je z arhaičnostjo, izoliranostjo in kulturo vedno privabljala raziskovalce ljudske kulture in jezikoslovce. Že v tridesetih letih 19. stoletja je tam zapisoval ljudske pesmi in običaje neumoren teren­ ski raziskovalec Stanko Vraz. Ob koncu 19. stoletja pa je Rezijo obiskal takrat v Evropi priznan poljski jezikoslovec Baudain de Courtenay (1845–1929), ki se je posvetil raziskavam zahodnih slovenskih na­ rečij. Na trgu v poljskem Krakovu so namreč pro­ dajali tudi zelenjadarji iz Osojan in od njih je slišal neko znano-neznano slovansko govorico in takoj ga je pritegnila. Od govorcev — prodajalcev je izvedel, da so iz Rezije, in kmalu, leta 1872, je tja pripoto­ val tudi de Courtenay in s presledki skoraj vse leto Rezija 1962: Ekipa RAI in GNI na snemanju v Reziji. Spodaj levo: Giorgio Nataletti, Uroš Krek, Italo Tejo, Marija Šuštar, Milko Matičetov in ga. Nataletti. Zadaj: Pino Vecchiet in Valens Vodušek. Foto Arhiv GNI ZRC SAZU, Ljubljana raziskoval beneškoslovenske dialekte. Evropski in­ telektualni javnosti je leta 1895 v knjigi O Slovanih v Italiji predstavil beneške Slovence. Že prej, leta 1876, pa je izšla njegova knjiga o Rezijanih (Rez’ ja i Rez’ jane). Skrbno je opisal rezijanščino in rezijan­ sko kulturo, hkrati pa s svojimi teorijami tako ne­ srečno opredelil rezijansko lokalno identiteto, da ta pri nekaterih odmeva še danes. Courtenay ni dobro poznal drugih slovenskih narečij in je zato v rezi­ janščini spregledal močno ziljsko osnovo, poleg tega pa so mu slovanski arhaizmi govorili za neko staro vzhodnoslovansko (rusko) osnovo. Nekateri Rezijani so kasneje pod močno italijansko propagando sprejeli »dejstvo«, da so potomci pradav­ nih Rusov. Italijanom je taka teorija sila ustrezala, ker še danes prepričujejo Rezijane, da niso Slovenci, ampak so čisto nekaj drugega. Takšne teorije niso nekaj novega v italijanski politiki in tudi znanosti, saj so nekateri italijanski zgodovinarji že pred sto­ letjem zagovarjali tezo, da so Rezijani pravzaprav potomci Hunov, ki so z nekaterimi slovanskimi 127 128 Osojane 1968: Ta bile maškare Foto Arhiv GNI ZRC SAZU, Ljubljana plemeni v zgodnjem srednjem veku oblegali Bene­ čijo. Italijanska politična propaganda je znala vse take »teze« spretno izkoriščati. In manjši del Rezija­ nov jim je nasedel, zato se ti še danes bojujejo proti temu, da bi jih kdo povezal s Slovenci ali Slovenijo. Nekaj podobnega že poznamo z nemško manipula­ cijo z Vindišarji na Koroškem. Zgolj italijanska šola v Reziji in italijanska propaganda sta glavna vzroka, da del Rezijanov noče biti Slovencev in da ne pri­ znavajo, da je rezijanščina slovensko narečje. Pod županovim vodstvom zato Rezija tudi ni sprejela zaščitnega zakona za manjšine oz. za Slovence. Po drugi strani pa ta rezijanski dvom spodbujajo tudi nekateri Slovenci, ki se v govoru ne znamo vsaj mini­ malno prilagoditi Rezijanom in jim prisluhniti. Sam sem večkrat slišal slovenske turiste, ki so Rezijanom govorili, da jih ne razumejo in da naj zato govorijo slovensko. Kakšen absurd. Katero »slovenščino« pa naj govorijo Rezijani, saj govorijo svoje narečje. Naj govorijo po štajersko, po kranjsko ali primorsko ali v knjižni slovenščini, ki se je večina Rezijanov nikoli ni učila. Pred takimi absurdi se ogovorjeni Rezijani branijo tako, da pač govorijo italijansko. Na srečo je večina Rezijanov hodila (in še hodi) po svetu, tudi po Sloveniji (kjer smo jih nekoč spoznali kot brusače), in se je srečala z živimi slovenskimi govori pa tudi s tujimi jeziki. Zaradi svojega dolgotrajnega zdom­ stva so Rezijani pravi poligloti. Sam sem se prvič srečal z Rezijani sredi šestde­ setih let prejšnjega stoletja, ko sem kot »socialistični potrošnik« kupoval čevlje v italijanskem Trbižu. Moja prodajalca sta med seboj govorila neki zame tedaj »čuden jezik«, ki pa sem ga precej razumel, saj sta bila Rezijana in sta govorila rezijanščino. O njej v šoli nisem ničesar slišal. Me je pa radovednost po­ gnala na obisk v Rezijo in od takrat jo redno obisku­ jem. Najprej kot študent v družbi odličnega dialek­ tologa prof. dr. Valentina Logarja. Čez nekaj let, ko sem se zaposlil na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU, sem se srečal s posnetki rezijanske vo­ kalne in inštrumentalne glasbe, in ta me je še bolj približala »skrivnostni« dolini Rezije s tako bogato kulturo. Zato me vedno sila zmoti kakšno »pame­ tno« vprašanje slovenskega turista, zakaj sem jih sploh pripeljal v Rezijo, ko pa tu ni nič videti. Sveta preproščina. Povprečen Slovenec, ki je tudi potro­ šnik in odklonilen do spontane kulture, nikoli ne bo začutil »duše« Rezije in njenih ljudi, nikoli ne bo razumel njihovega trdega življenja, ekonomske in bivanjske stiske, njihove navezanosti na dolino. Treba je priti v Rezijo na »šmarno mišo«, 15. avgu­ sta, ko se srečajo Rezijani, ki pridejo domov z vseh koncev sveta. Treba je priti v Rezijo tudi za pusta, ko se veselijo, ko plešejo starinske, a elegantne plese ob zvokih citire in bunkule (violine in basa), ki izva­ jata nekakšno enostavno, a dih jemajočo melodijo. Zame ostaja Rezija zaradi zvestobe izročilu, zaradi vztrajne bivanjske trme in zaradi navezanosti na zemljo in na običaje in kulturo pravljična dežela, zakleta princesa, kot tisti obris okamnele deklice v Muzcih nad Rezijo, ki ji Rezijani pravijo »ta lipa ka spi«. Vse to je očaralo tudi prijatelja, tržaškega skla­ datelja in etnomuzikologa Pavla Merkuja, ki je kot zamejski radijec posnel ogromno pesemskega, ple­ snega in etnološkega gradiva v Reziji in se je vanjo vračal tudi kot turist in iskalec lepega ter uživalec duhovne energije in miru, ki jo dajeta preprostost in plemenitost trdega sveta. Pred stoletjem je še en znan Tržačan užival v rezijanskih lepotah, Julius Kugy. Kot planinec, ki se je zgodaj zjutraj odpra­ vljal na Kanin, je hodil zgodaj spat, a njegovo uho je kljub temu rado prisluhnilo nočnemu muziciranju in plesu Rezijanov, v katerem je videl, slišal in čutil nekaj starosvetnega. Ob igranju citire in bunkule in ob »ponavljaju« melodije je napol vzhičen, napol ironično zapisal: oh, spet tonika.dominanta, tonika dominanta in spet tonika-dominanta. In kakšna je ta glasba? Pred leti jo je etnomuzi­ kolog dr. Valens Vodušek opisal takole: »Rezijansko plesno glasbo sestavljata zmeraj samo dva inštru­ menta: Violina (citira) in mali kontrabas posebne vrste (bunkula) s tremi strunami, uglašenimi v kvintah. Citiravec, violinist igra melodijo, bunku­ lavec pa drži v basu ves čas en sam ton oz. prazno kvinto … Kratka preprosta melodija se dvakrat po­ novi v isti legi, zatem pa dvakrat za kvinto nižje … To izmenjavanje v legi se potem ponavlja poljubno dolgo … Nekaj podobnega ni najti niti pri Furla­ nih … niti Italijanih … V rezijanski plesni glasbi se je ohranila starodavna glasbena kultura, ki je bila nekdaj verjetno razširjena na večjem ozemlju, pa je že, kdovekdaj izumrla.« Kot ugotavlja drugi etno­ muzikolog in poznavalec rezijanske glasbe Julijan Strajnar, se v rezijanski inštrumentalni glasbi poja­ vljajo še predslovanski, najbrž keltski elementi. In res, še danes lahko slišimo v irski ali škotski glasbi elemente, podobne rezijanskim. Tudi rezijansko petje, če ga slišimo prvič, je dru­ gačno, in takoj se vprašamo, od kod se je vzelo. Bolj umestno pa bi se bilo vprašati, od kdaj je ta glasba. Ohranila je nekatere prastare elemente, ki jih v naši širši evropski okolici ne srečamo (več). Rezijanske vokalne melodije so dvoglasne, v nekaterih pesmih spodnji glas temelji le na enem samem tonu, ki mu muzikologi pravijo burdon. Ob poslušanju nastane občutek, kot da je rezijanska glasba ostala nekje na sredi poti razvoja evropske glasbe. Vsebuje vse od najelementarnejših oblik melodij na dveh ali treh tonih pa do pentatonike. Zaradi pretekle izolira­ nosti je ta glasba obstala nekje v davnini. Prav za­ radi tega lahko etnomuzikologi proučujejo, kakšna 129 Bunkula, ki jo je naredil leta 1967 Umberto di Lenardo pd. Visák iz Ravance in citira, izdelek njegovega očeta Antonia iz leta 1974 Foto Arhiv GNI ZRC SAZU, Ljubljana četudi gre za ljubezenske motive, kar kaže, kako so bili Rezijani vedno povezani z naravo. Da gora ta Ćanýnina, nu gora ta Banërina, pojütra ko ni wstaneta, ni sa saludavata fes tej kuj a nu lipa ma. Oj, gora ta Kaninova in gora ta Banerina, ko mi zjutraj vstaneta, se prav lepo pozdravita tako kot jaz in ljubi moj. Ali pa: Da lipa moja Njývica Oj, lepa moja Njivica, da káko ti si wtóžena, kako si močno žalostna, ne vidi nine rožice, ni več nobene rožice, ka wse so šle nu wbížale vse so šle in zbéžale tu jë w ti zadnji jésene. zdaj v tile zadnji jéseni. Mä koj to bo den drügi bot, Vendar potrpi do drugikrat, da spe na göre prydiwa, da spet sem gor mi pridemo, ćeva te vydi zvesèlet, te razveseliti skušamo, da ma te lepa Njyvica. ti moja lepa Njivica. 130 Rezijani, močno predani petju in plesu, zapojejo tudi o svojih glasbilih, hkrati pa ob plesih ljudem sporočijo še kakšno novico ali »opravljivost«: Rezijana iz Osojan igrata na citiro in bunkulo Foto Arhiv GNI ZRC SAZU, Ljubljana je bila nekoč spontana ljudska glasba v Evropi in kakšen je bil njen razvoj. Iz različnih obdobij je re­ zijanska glasba vsrkavala raznorodne elemente, ob tem pa ohranjala svojo »stalnost« oz. tradicijo, ki je lahko tudi še iz keltskih časov in se je preko staro­ slovanskih oblik razvila do sodobne pentatonike. Tudi verzno-ritmični obrazci kažejo oblikovno in časovno raznolikost. Raznolika je tudi tematsko-motivna podoba pe­ smi. Rezijani danes pojejo največ kratke lirske pesmi, v katerih prevladujejo slikovite podobe iz narave, Da citira Kafölova, kako na tožno citira. Ne mara vëdet pa oná, da lipa ma tu w balo në. Ka na mi šla nu wbížala, na ma bi šla za brïkave. Violina ta Kafólova, kako otožno mi igra. Noče pa ona vedeti, da moje drage k plesu ni. Ker je šla, je zbéžala, šla ona je s financarjem. Pesmi so iz knjige dr. Milka Matičetovega Rožice iz Rezije, ki je izšla leta 1972. Milko Matičetov je naš odlični poznavalec Rezije, rezijanščine in rezijanske kulture. Zelo odmevna je bila tudi njegova knjiga rezijanskih živalskih pravljic Zverinice iz Rezije, ki jih je predstavila tudi slovenska televizija v lutkovni seriji za otroke. Seveda pa poleg lirskih pesmi pozna rezijansko izročilo še daljše in stare pripovedne pesmi. Ohra­ nila se je zagotovo do sedaj najlepša različica Lepe Vide z eno najstarejših melodij. Poslušanje rezijanske pesmi o Linčici Turkinčici nas spomni, da gre za različico po vsej Sloveniji znane ljudske pesmi o hčerki turškega kralja, ki iz ječe reši kralja Matjaža. A rezijanska različica je vsebinsko in pesniško bolj razvejana in metaforično bogatejša. V Reziji je še živa tudi legendarna pesem o pti­ čici, ki je varovala in zibala Jezusa, a so ji ga ukradli judje. Od osrednjeslovenskih različic se ta rezijan­ ska spet razlikuje po tem, da je obširnejša, kakršne so bile najbrž nekdaj tudi druge slovenske različice. Precej evropskih narodov je nekoč v ustnem izročilu poznalo pesem o godcu pred peklom, ki z igranjem rešuje duše sorodnikov iz pekla. Pe­ sem, ki variira antični Orfejev motiv, je v različi­ cah znana po vsej Sloveniji. Rezijanska pa je spet malo drugačna: godec se imenuje Sintilavdič in duš iz pekla ne rešuje z glasbo, ampak z jokom, ki je tako močan, da se doline napolnijo z vodo, ki odnese vse mostove. Rezijanske pripovedne pesmi niso le suhoparne pripovedi ali okrnjene zgodbe, ampak so fabulativno sila razvite, stilno bogate in pesniško prefinjene, hkrati pa lirsko poetične in rahločutne. V rezijan­ skem ljudskem izročilu se pokaže izredno močan inovativni dar pri ustvarjanju besed, tudi novih, podob in stilnih okraskov. Vidi se, kako je rezijan­ ščina živa, ustvarjalna in domiselna. »Razkritje« Rezije in rezijanske ljudske kulture v 20. stoletju je bil pomemben mejnik tudi za razmi­ slek o rezijanščini kot knjižnem jeziku, v katerem so začela nastajati tudi literarna dela. Leta 1985 je Trstu izšla pesniška zbirka Baside/Besede Renata Quaglia, za katero je avtor leta 1986 prejel nagrado Prešernovega sklada. Quaglijeva lirika je usmerjena predvsem v eksistencialno problematiko. Bolj k na­ ravi in ljubezni usmerjeno liriko piše Silvana Paletti (1947), katere trojezična pesniška zbirka Rozijanski serčni romonenj/Rezijanska srčna govorica je izšla leta 2002 v Ljubljani. Palettijeva tudi veliko prevaja. Čeprav so bile že v preteklosti v rezijanščino preve­ dene glavne krščanske molitve in pesmi, pa so ne­ deljska berila in evangeliji ostali na robu. Palettijeva se je lotila tudi tega in nedeljsko božjo besedo zdaj lahko Rezijani poslušajo v domačem jeziku. Kar me vedno znova prijetno preseneti v rezijan­ ski inovativnosti, pa je njihov lokalni (rezijanski) telefonski imenik. Že v eni ulici kraja se pojavijo enaka imena in priimki, zato je rezijanski telefonski imenik dodal še domače ime, npr. Michelli, Luigi — Rojalow, poleg tega pa še toponim ali ledinsko ime Ta na Ravni, tako da ga nikakor ne bo mogoče za­ menjati s sosedom Luigijem Michellijem z iste ulice, ki se po domače imenuje Bajslinov, stanuje pa Gore po niski poti. Zdaj rezijanska občina postavlja tudi table z ledinskimi imeni in toponimi. Na Ravanci (in tudi po drugih krajih) lahko že vidimo, kje smo, ali smo Tu Lipovce ali Ta na križace ali Ta na hori­ nje ali Ta na Martinji lazo. Še veliko več pa popotnikom iz Slovenije pred­ stavijo domačini v Rozijanski kulturski hiši ali pa prijazna in prizadevna Luigia Negri iz Zveze kultur­ nih društev. Zaradi njihove prizadevnosti in zaradi slovenskih turističnih agencij neznana Rezija tudi v matični Sloveniji postaja vse bolj znana. Upam, da tudi vse bolj razumljena. (dr. Marko Terseglav, etnolog, literarni zgodovinar, Ljubljana) 131 Janez Turk GORSKE ROMARSKE CERKVE V OKOLICI ŽELEZNE KAPLE Na koroški strani Karavank je mnogo zanimivih krajev, med katerimi izstopata Obirsko in sosednja Železna Kapla z okolišem. Obirsko je hkrati tudi kraj, kjer je slovenska beseda še vedno tako živa, kot je bila nekoč, kar žal ne moremo trditi za večino vasi na avstrij­ skem Koroškem. Na Obirskem in okoli Železne Kaple najdemo več zanimivih cerkva, ne­ katere med njimi so nekoč veljale za božjepotne. 132 Sv. Janez Krstnik na Obirskem Sv. janez z obirja Temelji cerkve, ki je bila prvotno posvečena Ma­ teri Božji, segajo v 12. stoletje. V srednjem veku je prebivalcem Obirskega zagotovo veliko pomenilo, da so imeli svojo cerkev. Zanje je predstavljala tudi kraj druženja, saj so ljudje takrat živeli samotno in težko življenje po strmih bregovih, ki so jim le stežka nudili dovolj sredstev za preživetje. S cerkvijo je življenje tod dobilo nov smisel, tamkajšnji pre­ bivalci se niso več čutili tako odrezane od ostalega sveta. Po izročilu je obirska cerkev kljub odročni legi med romarji veljala za priljubljeno božjo pot. Semkaj naj bi prihajali ne samo koroški, temveč tudi štajerski romarji. Cerkev so zgradili ob izviru, ki se imenuje Mr­ zla voda (tudi Marijin studenec). Izvir ne presahne niti ob največji suši. Ljudsko izročilo pravi, da je izvir nastal na priprošnjo neke romarice, ki je tod onemogla in je na pomoč poklicala Marijo. Ta jo je takoj uslišala, iz tal je privrel studenec, ki je roma­ rici povrnil moči. Izviru še danes pripisujejo zdra­ vilno moč. Leta 1357 je cerkev dobila novega zavetnika, sv. Janez Krstnika. Karl Hren piše, da je bilo preimeno­ vanje povezano z izgradnjo cerkve v Železni Kapli. Cerkev Marija v Trnju je kmalu postala pomembna romarska pot, s tem pa je pomen romarske cerkvice na Obirskem pričel ugašati. Tudi zato so se Obir­ čani odločili za novega zavetnika svoje cerkve, sv. Janeza Krstnika. V gorskih krajih so bili ljudje nekoliko bolj varni kot v Železni Kapli in v dolini Bele, po kateri so potekale vse prometne poti čez Karavanke. Že od rimskih časov je po dolini Kokre, čez Jezerski vrh in nato po dolini Bele vodila glavna prometna po­ vezava med Kranjsko in Koroško. Ljudem je prina­ šala zaslužek in hkrati tudi skrbi. Tod so se valile tudi vse sovražne vojske, ki so prodirale čez Kara­ vanke in za seboj puščale opustošenje. V srednjem veku so ljudstvu veliko skrbi povzročali predvsem turški vpadi. Ko so Turki leta 1473 vpadli na Ko­ roško, so opustošili Železno Kaplo. Usmerili so se tudi proti Obirskemu in Selam. Tedaj so izropali in požgali cerkev sv. Janeza Krstnika. Marljivi Obir­ čani so hitro zgradili novo cerkev, darove zanjo so zbrali tudi z odpustki. Na Obirskem danes živi približno 300 duš, za katere skrbi župnik Drago Svetko. Gospod župnik med tednom sicer prebiva v Sloveniji, vsak konec tedna pa preživi na Obirskem, kjer opravlja službo božjo. Ob nedeljah mašuje v farni cerkvi sv. Janeza Krstnika in skrbi še za dve podružnični cerkvi: sv. Lenarta in sv. Križ v Kortah. Sv. Janez Krstnik z ve­ seljem pričakuje romarje iz Slovenije. Obiskovalci si bodo nedeljsko mašo zagotovo zapolnili po iz­ vrstnem petju faranov, njihovi skrbi za ohranjanje slovenskega jezika ter po lepotah cerkvice in nje­ nega okoliša. Sveti lenart na obirskem Nedaleč od farne cerkve sv. Janez Krstnika na goz­ dnatem holmu stoji cerkev sv. Lenarta. Cerkev je danes obdana z gozdom in od daleč je skorajda neopazna. Nekoč je bilo precej drugače, saj je bil vrh holma neporaščen, travnik pa zagotovo vedno skrbno pokošen. Pred cerkvijo raste večstoletna lipa, vendar ta zaradi gozda, ki je v zadnjih dese­ tletjih prerasel okolico, ne deluje tako veličastno, kot je nekoč. Cerkev je bila postavljena leta 1493, torej v času, ko je Koroški pričela groziti turška nevarnost. Obir­ čani znajo povedati, da so cerkev sv. Lenarta zgradili tudi z namenom, da bi bila vidna z različnih koncev njihove hribovite župnije, predvsem pa so želeli, da bi se glas zvonov slišal po celotnem Obirskem, torej tudi tam, kamor se zvonjenje v farni cerkvi sv. Janeza Krstnika ni slišalo. Z zvonjenjem pri sv. Lenartu so Sv. Lenart na Obirskem oznanjali predvsem smrt katerega od faranov, zato so lenarški zvonovi peli otožno. Sv. Lenart je zavetnik ujetnikov in skrivačev. Ne­ koč je služenje vojaščine trajalo 12, 20 ali celo več let, le redkim se je po tako dolgem obdobju uspelo vrniti domov, še ti dostikrat kot invalidi. Časi so bili nemirni in monarhija je bila v stalnih sporih s so­ sedi. Zato so se kmečki fantje raje dolga leta ali vse življenje skrivali po domačih gozdovih in planinah, kot da bi služili cesarju in umrli na bojnih poljanah, daleč stran od rodne grude. Pravijo, da je bil varen, kdor se je zatekel v cerkev sv. Lenarta. Oblastniki iz nje niso smeli nikogar pregnati. Danes je cerkev že precej zapuščena in čaka na dobrotnike, da bi poskrbeli za njeno obnovo. V pet­ stoletni zgodovini cerkve so se ti vedno našli, morda pa k temu lahko pripomoremo tudi mi? Sveta maša v tej podružnični cerkvi je bila ne­ koč na blagoslavljanje za »Voranca« ter v prošnjem tednu in na god zavetnika sv. Lenarta. Tedaj so fa­ rani v zahvalo prinesli sveče in obhajali svečarijo. Leta 2013 so Obirčani v nedeljo, 11. avgusta, v cerkvi imeli blagoslavljanje s procesijo in praznovanje ob 520. obletnici cerkve. 133 134 Slovenski kmet zgradil cerkev sv. križa v kortah Na koncu ene izmed stranskih obirskih grap se na višini okoli 1000 metrov na slemenih, ki jih preki­ njajo strmi bregovi, razprostirajo Korte. Niti niso vas, temveč odročen gorski svet, posejan s samo­ tnimi kmetijami. Nekoč je tu živelo tudi po šestde­ set prebivalcev in več, danes tu stalno živi le še ne­ kaj kmečkih družin. V Kortah so bile vse kmetije velike, najmogočnejša med njimi je bila Pristovni­ kova, ki pa je bila prodana in ni več stalno naseljena. Nekoč so bili gospodarji te kmetije pomembni ve­ leposestniki. Mihael Karničar (18221873) je z la­ stnim denarjem zgradil cerkev v Kortah in poleg nje tudi župnišče. Pred tem so Korčani, ki so želeli prisostvovati nedeljskemu bogoslužju, bili primo­ rani hoditi več ur daleč čez hrib na Jezersko ali pa po prepadnih in nevarnih stezah na Obirsko. Glavna prometna povezava med Kortami in ostalim sve­ tom je namreč vse do prve svetovne vojne potekala čez Jezerski vrh. Mihael Karničar je dolgo tehtal, ali naj svoj z lesom trdo prisluženi denar vloži v izgradnjo ceste skozi Korške Peči, s čimer bi omo­ gočil povezavo z Železno Kaplo, ali naj raje zgradi cerkev. Odločil se je za slednje, saj je pravilno skle­ Sv. Križ v Kortah pal, da bodo cesto slej ko prej zgradili tudi drugi, cerkve pa verjetno ne. Gradnjo cerkve so dokončali leta 1861, ko je bila cerkev tudi blagoslovljena in po­ svečena sv. Križu. Mojstri, ki so gradili cerkev, so prišli s Kranjskega, pri gradnji so pomagali vsi Kor­ čani. Ko je bila cerkev zgrajena, se je Pristovnik peš napotil v Ljubljano, da je tam kupil še zvonove. Ce­ sto so po prvi svetovni vojni, ko so bile Korte za Ju­ goslavijo izgubljene, res zgradile avstrijske oblasti. Pristovnika je pri gradnji cerkve vodila želja, da bi Korte dobile stalnega duhovnika. Sem so poši­ ljali predvsem starejše in obolele duhovnike, ki so skrbeli za duhovno oskrbo maloštevilnih Korčanov. Duhovniki so korške otroke in tudi odrasle učili pi­ sati in brati. Nasploh so Korčani veljali za napredne in narodno zavedne ljudi, bili so zvesti naročniki Mohorjevih knjig. Med znanimi Slovenci je treba omeniti Frana Ksaverja Meška, ki je kot duhovnik deloval v Kortah med prvo svetovno vojno. Kapela na sedlcu Kapela na Sedlcu spada pod župnijo Sele, vendar čez Sedlce (1164 m) poteka tudi meja med Obirskim in Selami. Lično leseno cerkvico so v petdesetih letih prejšnjega stoletja zgradili bratje Olip, pod domače Užnikovi, iz Sel. S tem so izpolnili zaobljubo, ki so jo dali med drugo svetovno vojno. Bratje Janko, Pe­ ter, Valentin Olip in njihov prijatelj Janez Gruden so se v letih 19421945 skrivali v bližini Sedlca, saj niso želeli služiti nemški vojski in se boriti za Hi­ tlerja. Skrivališče pred nacisti so si uredili v podze­ mnem lesenem »bunkerju«, kjer so čakali na konec vojne. Gestapo jih je ves čas iskal, saj je vedel, da se skrivajo nekje na območju prelaza Šajda. Nekoč so s policijskimi psi prišli v neposredno bližino njiho­ vega skrivališča, vendar jih psi na srečo niso zaznali. Tedaj so se Olipovi zaobljubili, da bodo na Sedlcu zgradili cerkev, če bodo preživeli vojno. Olipovi so kot skrivno geslo uporabljali besedi »Mrzla voda«, torej ime že omenjenega izvira pri cerkvi sv. Janeza Krstnika na Obirskem. Kapela na Sedlcu Selani so se že od nekdaj v času tegob in nesreč zatekali na Sedlce v priprošnji k Mariji, ki naj bi se tod nekoč celo prikazala. Zato Olipovi tega kraja niso izbrali naključno, njihova prošnja je bila usli­ šana, tako kot pred tem in kasneje mnoge druge prošnje. Pred vhodom v cerkev nas pozdravi napis »Prosi in uslišan boš«. Danes je Sedlce za Selane pomemben romarski kraj, kjer radi obhajajo svete maše. Semkaj vodi tudi križev pot. Še posebno slovesen praznik praznujejo ob blagoslovu, v avgustu. Na Sedlce pridemo po markirani poti iz sedla Šajda ali pa po makadamski cesti mimo Kališni­ kove domačije (prepovedano za motorni promet). Sv. lenart nad remšenikom Sv. Lenart je podružnična cerkev v župniji Železna Kapla. Cerkev stoji na zelo odročnem kraju, na vi­ šini 1334 m, nedaleč od prepadnih pobočij Olševe. Gre za eno najvišje ležečih koroških in slovenskih cerkva. Popotniki se zagotovo čudijo, čemu cerkev na tej višini. Gorske kmetije so nekoč segale visoko na severna pobočja Šentlenarskega vrha, več jih je bilo tudi v neposredni bližini cerkve. Kraj, kjer je bila zgrajena cerkev, je bil zagotovo skrbno izbran. Tod mimo je vodila pomembna povezava med Sol­ čavo in Železno Kaplo. Cerkev, ki je bila zgrajena v bližini gorskega hrbta, torej približno na polovici poti čez goro, je za ljudi in romarje predstavljala po­ membno zatočišče. V njeni bližini (deset minut hoda proti Šentlenarskemu vrhu) je izvir Žegnani stude­ nec, ki je že po okusu nekaj posebnega. Domačini mu pripisujejo zdravilno moč in si z njim izpirajo oči. Tudi zavetnik cerkve je bil skrbno izbran. Po­ dobno kot na Obirskem so se tudi tod fantje skri­ vali pred vojaškim vpoklicem in bivali v gozdovih, pod milim nebom in v votlinah na pobočjih Olševe (tudi v znani Potočki zijalki). Edino varno in človeka vredno zavetje so našli v cerkvi sv. Lenarta, kjer jih ni smel nihče preganjati. Zanje je imela ta cerkev še pomembnejšo vlogo kot tista na Obirskem. Ljudsko izročilo pravi, da so k cerkvi prodrli Turki in pri glavnem oltarju krmili konje. Naslednje ju­ tro so se napotili proti Podjuni in zajela jih je črna megla, ki jo je nadnje poslal sv. Lenart. Turki so v gosti megli zatavali proti prepadnim pečinam Ol­ ševe in vsi zgrmeli v prepad. Iz uzd turških konjev so domačini napravili verigo in jo ovili okoli cer­ kve, konjske podkve pa so nabili na cerkvena vrata. Kmetije v okolici sv. Lenarta so bile v 20. stoletju zapuščene, senožeti so prerasli gozdovi. Ob cerkvi danes stoji le še zapuščena kmetija, kjer je bila tudi Sv. Lenart nad Remšenikom 135 mežnarija. Žal tod danes srečamo le redke slovenske popotnike in romarje, časi, ko se je v teh krajih govo­ rilo slovensko, pa postajajo vse bolj oddaljen spomin. K sv. Lenartu najhitreje pridemo s Solčavskega oziroma od Svetega Duha, ki je tudi izhodišče za vzpon na Olševo. Do cerkvice je približno uro in pol hoda. Druga daljša pot k sv. Lenartu vodi iz Rem­ šenika in traja približno tri ure hoda. Romarje pri vhodu v cerkev pozdravi napis: »Kdor v sv. Lenart pride je naprošen da pozvoni.« Notranjost cerkve si najlažje ogledamo drugo nedeljo v avgustu, ko do­ mačini praznujejo blagoslov. 136 Šmarjeta v remšeniku V zatrepu Remšenika, pod strmimi skalnatimi po­ bočji Olševe, stoji cerkev sv. Marjete, na nadmorski višini okoli devetsto metrov. Zanimiva in nekoliko nenavadna cerkvica je postavljena na sončni trav­ nati izravnavi, ki se dviga nad strmim dnom rem­ šeniške grape. Na pročelju cerkvice je letnica 1696, vendar njeni temelji segajo vsaj v 14. stoletje. V bliž­ nji okolici ne stoji nobena domačija več, pred sto letjem in še posebno v času gradnje cerkvice pa je bil zatrep Remšenika posejan s kmetijami. Cerkvica povezovala Črno na Koroškem in dolino Koprivne z Remšenikom in Železno Kaplo. Zagotovo so po­ potniki po naporni poti v cerkvi sv. Marjete iskali zatočišče in tolažbo. V današnjem času so povezo­ valne poti med sosednjimi dolinami utonile v po­ zabo, enaka usoda je doletela tudi gorske romarske poti. Že po prvi svetovni vojni sta Remšenik in Ko­ privna pripadla različnima državama, in stiki med ljudstvom na tej in drugi strani meje so pričeli kop­ neti. Morda bomo tako lažje razumeli, zakaj so ti božjepotni kraji danes tako samotni in da v prete­ klosti še zdaleč ni bilo tako. Sedaj najbližjo kmetijo najdemo dvesto višinskih metrov nad cerkvijo. Jurjevec je starodavna in velika kmetija, ki je obvladovala širno okolico. Vendar spre­ membe niso prizanesle niti tej kmetiji. Dediči so od­ ročno gorsko kmetijo zapustili in jo prodali. K sreči življenje na njej ni zamrlo, travniki so znova poko­ šeni in okolica skrbno urejena. Le jezik, ki je bil tod tisoč let slovenski, je zamenjala nemščina, saj tu se­ daj domuje družina iz Solnograškega (Salzburškega). Tudi pri Šmarjeti v Remšeniku domačini vsako leto praznujejo blagoslov, in sicer prvo nedeljo v avgustu. Koroška slovi po kulturnozgodovinskih znameni­ tostih, med katerimi zagotovo izstopajo cerkve. Tudi omenjene cerkve v Karavankah so kljub morda skro­ mnemu videzu in majhnosti izredno dragocene. Prav bi bilo, da bi se tudi romarji iz Slovenije večkrat spo­ mnili na te kraje in ponovno obudili že pozabljene poti ter utrdili stike z rojaki na avstrijskem Koroškem. (Janez Turk, geolog, esejist, Ljubljana) Šmarjeta v Remšeniku je imela svojo mežnarijo, njen okoliš je bil poln živ­ljenja. Tod mimo je vodila pomembna pot, ki je Viri Till, Jože (2013). Spoznavanje Železne Kaple in njenih cerkva. Mohorjeva družba, Celovec. Hren, Karl (2012). Grape in vrhovi: čar Karavank med Peco in Obirjem. Mohorjeva družba, Celovec. Makarovič, Marija, et al. (2005). Korte in Korčani. Littera picta, Ljubljana. Singer, Stephan (1938). Kultur- und Kirchengeschicte des Jauntales. Dekanat Eberndorf. Der Verfasser, Kappel. Luka Vidmar MARIJA POMAGAJ, HRABRI VOJSKOVODJA IN TRI CESARICE: TRISTO LET OD DOKONČANJA CERKVE V LJUBLJANSKIH KRIŽANKAH Slovenci radi hodimo po svetu, kjer občudujemo vsako­ vrstne znamenitosti, doma pa pogosto hodimo mimo njih, ne da bi jih opazili, kaj šele, da bi jih res poznali. Ena takšnih znamenitosti, na katere smo premalo po­ nosni, so ljubljanske Križanke. Za njih je sicer slišal skoraj vsak Ljubljančan in Slovenec, vendar največ­ krat v povezavi s koncerti in drugimi prireditvami v tamkajšnjem avditoriju. Le malokdo bi jih pravilno povezal s križniškim redom, ki je imel na tem pro­ storu postojanko več kakor sedemsto let — vse do zaplembe samostana po koncu druge svetovne vojne. Na območju današnjih Križank se je v antiki razprostiralo pristaniščno predmestje, ki je segalo od obzidja Emone ob današnji Vegovi ulici do reke Ljubljanice. Ko je hunski kralj Atila sredi 5. stoletja osvojil in razrušil Emono, je civilizirano življenje na tem prostoru zamrlo. Ponovno je zaživelo v vi­ sokem srednjem veku, ko se je začelo med reko in grajskim gričem razvijati novo mesto — Ljubljana. Prostor prihodnjih Križank je bil tedaj vključen v mestni predel Novi trg in zavarovan z obzidjem. Šlo je za pomembno obrambno in prometno točko, kjer je prišla v obzidano mesto glavna cesta iz Italije. Na tem strateškem mestu so se kmalu naselili križniki — predstavniki nemškega viteškega reda. Ta križarski red je bil ustanovljen okoli leta 1190, da 137 Marija Pomagaj, 1660, Križniška hiša, Ljubljana Foto Arhiv Mohorjeva družba Celje 138 bi varoval in oskrboval romarje v Sveti deželi. Ker pa so bile tamkajšnje krščanske sile v tretji križarski vojni kmalu popolnoma poražene, se je red umaknil v Evropo ter se posvetil osvajanju in pokristjanjeva­ nju prostranstev vzhodno od Svetega rimskega ce­ sarstva. Zato so prišli križniki pred letom 1228 tudi v Ljubljano, ki je bila v neposredni bližini Ogrske in nemirne jugovzhodne meje cesarstva. V Križan­ kah so si najprej uredili redovno hišo, imenovano komenda, v letih okoli 1260–1265 pa so postavili še zgodnjegotsko cerkev, ki je bila posvečena glavni re­ dovni zavetnici — Devici Mariji. Ista stavbarska in kamnoseška delavnica, ki je zgradila cerkev v Kri­ žankah, je pozneje zgradila tudi križni hodnik be­ nediktinske opatije v Gornjem Gradu in križniško cerkev v Gradcu — tako imenovano Leechkirche. Križniška cerkev v Ljubljani je postala med ljudmi posebej priljubljena, ko so v njej izpostavili kopijo passavske milostne slike Marije Pomagaj iz leta 1660, ki jo je Križankam daroval Jurij Gotfrid grof Lamberg, komtur avstrijske province nemškega vi­ teškega reda. Slika je veljala za čudodelno, zato se je k njej stekalo vedno več romarjev. V tem času se je nemški viteški red — in z njim seveda tudi ljubljanska komenda — pod pokrovitelj­ stvom habsburške dinastije oziroma cesarske hiše vključil v nove križarske vojne, ki so bile potrebne za ustavitev ekspanzije islamskega Otomanskega cesarstva. Leta 1700 je za ljubljansko komendo na­ počil zgodovinski trenutek: za njenega komturja ali poveljnika so imenovali Guidobalda grofa Star­ hemberga. Ta plemič se je v umetnosti vojskovanja kalil že leta 1683 v zgodovinski bitki pred Dunajem, v kateri je združena krščanska armada premagala Turke in za vedno ustavila njihovo napredovanje v Srednjo Evropo. Grof Starhemberg je poveljeval v véliki turški vojni v letih 1683–1699 ter postal po­ leg princa Evgena Savojskega najpomembnejši voj­ skovodja cesarjev Leopolda I., Jožefa I. in Karla VI. Starhemberg se je po imenovanju napotil z Dunaja v Ljubljano, kamor je prispel julija 1700. Po pričeva­ nju sodobnikov je vzljubil mirno podeželsko mesto in njegove prebivalce. Mislil je, da bo tu užival v po­ koju in si odpočil od nenehnih vojn. Še istega leta je pri Italijanu Domenicu Martinelliju, ki je tedaj živel in ustvarjal na Dunaju, naročil načrte za novo ba­ ročno cerkev in druga samostanska poslopja. Toda izvedbo zamisli mu je že leta 1701 prekrižala španska nasledstvena vojna, v kateri sta se za špansko krono bojevali Avstrija in Francija. Starhemberg je moral tako kot Evgen Savojski takoj oditi v severno Italijo in Španijo, kjer je poveljeval cesarskim četam v boju proti Francozom in njihovim zaveznikom. Med vojno se je gotovo priporočal križniški Mariji Pomagaj, saj ji je pozneje večkrat izkazal hvaležnost. Od leta 1711 je kot feldmaršal in kraljevi namestnik v Barceloni pomagal vladati regentinji Elizabeti Kristini, soprogi habsburškega pretendenta na španski prestol in no­ vega cesarja Karla VI. Med izkušenim vojskovodjo in mlado vladarico se je spletlo iskreno in trdno pri­ jateljstvo. Leta 1713 je bil sklenjen utrechtski mir, po katerem je cesar Starhembergu dovolil, da se upokoji v Ljubljani. Komtur se je poleti odpravil iz Španije v severno Italijo in od tam na Kranjsko. Avgusta je z velikim spremstvom pripotoval v Ljubljano, kjer so ga prebivalci navdušeno sprejeli. Kmalu po vrnitvi se je znova posvetil načrtom za obnovo samostana. Ker se je arhitekt Martinelli že leta 1705 vrnil domov — v Rim, je Starhemberg nove načrte naročil pri znamenitem beneškem ar­ hitektu Domenicu Rossiju. Komtur ni varčeval z denarjem, zato je gradnja hitro napredovala. Julija 1714 so začeli podirati staro cerkev, avgusta 1715 pa so že dokončali kupolo, in sicer samo v štirinajstih dneh. V zidove so vzidali ostanke stare cerkve in celo antične kose. Nekaj kamnoseško obdelanih zgodnjegotskih kapitelov in drugega okrasja iz stare cerkve se je ohranilo v lapidariju ob cerkvi in v da­ našnjem Mestnem muzeju, lep antični relief pa je viden na vogalu današnje cerkvene fasade. K sreči niso uničili čudovitega kamnitega reliefa Marije z Detetom, ki je krasil portal stare cerkve. Križniki so ga podarili svojim podložnikom v Krakovem. Ne­ kaj desetletij pozneje je arhitekt Candido Zulliani, rojen v Trstu, po naročilu samostana za relief zgra­ dil veliko kapelo, ki še danes stoji, relief pa so v 20. stoletju prenesli v Narodno galerijo. V novi cerkvi so Starhemberg in ljubljanski kri­ žniki predvideli tri oltarje, ki so bili kakor v stari cerkvi posvečeni trem zaščitnikom nemškega vite­ škega reda: Devici Mariji, sv. Elizabeti Ogrski in sv. Juriju. Za nakup oltarnega okrasja je Starhemberg pridobil tri cesarice Svetega rimskega cesarstva, ki so se mu na takšen način zahvalile za vse napore, vložene v obrambo krščanstva, Avstrije in habsbur­ ške vladarske hiše. Po poročilu ljubljanskega kroni­ sta Janeza Gregorja Dolničarja je na dan vseh svetih 1715 v Ljubljano pripeljalo šest vozov z Dunaja. Do vrha so bili naloženi z oltarji, ornati in svetilkami za Križanke. Cesarica Eleonora Magdalena, vdova po Leopoldu I. in sestra vélikega mojstra križniškega reda Franza Ludwiga von Pfalz-Neuburga, je pla­ čala tri pozlačene oltarne nastavke, ki jih je izdelal dunajski kipar Marco Prodi. Prav tako je leta 1716 plačala sliko za veliki oltar, ki jo je naslikal avstrijski baročni slikar Johann Michael Rottmayr. Umetnik je upodobil cesaričino zavetnico — sv. Eleonoro, kako bolnikom in drugim ubogim svetuje, naj pro­ sijo za pomoč križniško Marijo Pomagaj. Vladajoča cesarica Elizabeta Kristina, Starhembergova najve­ čja zaveznica, je najbrž naročila sliko Sv. Elizabeta deli miloščino, ki opozarja na karitativno dejavnost nemškega viteškega reda, seveda pa tudi na darežlji­ vost naročnice. Podobo je naslikal Anthoni Scho­ onjans, potujoči slikar flamskega rodu, ki je tedaj deloval v cesarski prestolnici. Cesarica Amalija Vi­ ljemina, vdova po Jožefu I., je najbrž plačala sliko Sv. Jurij v boju z zmajem, ki opozarja na vojno de­ javnost reda. Ustvaril jo je izvrstni avstrijski slikar Martino Altomonte. Cerkev v Križankah so slovesno posvetili marca 1716. Milostno sliko Marije Pomagaj so kot največjo svetinjo prenesli v levo kapelo nove cerkve. Starhem­ berg ji je posvetil konico turške puščice, ki si jo je v Ljubljani po mnogih letih dal izdreti iz telesa. Ma­ rija Pomagaj danes ni več v križniški cerkvi, ker so jo po drugi svetovni vojni pregnani križniki odne­ sli v svojo hišo v ljubljanski Šiški, danes pa je njeno slavo med Slovenci povsem prevzela Brezjanska Marija Pomagaj. (dr. Luka Vidmar, Znanstveni sodelavec na Inštitutu za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, Ljubljana) 139 Andrej Vovko POTOPIS LJUDEVITA STIASNYJA O MOHORJANIH NA KAVKAZU 140 Odkar se od začetka devetdesetih let prejšnjega stoletja ukvarjam s proučevanjem udov najstarejše slovenske založbe in hkrati tudi cerkvene bratovščine Družbe sv. Mohorja (tokrat omenjeni družbi ne namenjam posebne pozornosti, saj je bilo o njej že precej napisa­ nega, tudi na straneh prejšnjih koledarjev in od tega avtorja), so mi bili glavni vir podatkov dragoceni se­ znami mohorjanov, objavljeni redno vsako leto najprej v družbinih koledarčkih in kasneje koledarjih. Ob tem si seveda ne domišljam, da sem »odkril Ameriko«, saj so podatke in celo zgodbe o mohorjanih iz njih davno pred menoj črpali drugi »Kolumbi«. Med zgodnjimi »Kolumbi« je bil šolnik, peda­ goški pisec, svetovni popotnik in potopisec Lju­ devit Stiasny, rojen 21. septembra 1862 v Tržiču na Gorenjskem očetu Čehu in materi, Slovenki Aloj­ ziji r. Ortman. Na ljubljanskem učiteljišču je matu­ riral leta 1882, služboval je v Kamniku, Radovljici in Bohinjski Bistrici. Od leta 1901 je bil nadučitelj v Zagorju in od leta 1902 do leta 1913 okrajni šolski nadzornik za krški in litijski okraj s sedežem v Li­ tiji, od leta 1913 s sedežem v Krškem. Po upokojitvi leta 1924 se je preselil v Ljubljano, po kratki bolezni pa je 5. marca 1936 umrl v slovenjegraški bolnišnici. Na tem mestu nas bolj kot bogata pedagoška de­ javnost in številne pedagoške objave zanima nje­ gov konjiček — popotovanja in potopisi. Prepoto­ val je Norveško do Spitzbergov, evropsko Rusijo do Urala, Kavkaz, Malo Azijo, Grčijo, Severno Afriko, Portugalsko in južno Francijo. Sad njegovih poto­ vanj je bila vrsta zanimivih potopisov, objavljenih predvsem v koledarjih Družbe sv. Mohorja in Planinskem vestniku. V potopisu Slovenska naselbina pri Vladikavkazu na Ruskem, objavljenem v Koledarju Družbe sv. Mohorja za leto 1901 Ljudevit Stiasny opisuje, kako ga je k potovanju na Kavkaz spodbudil imenik udov Družbe sv. Mohorja za leto 1899; v njem je prebral, da je v Vladikavkazu šest članov Slovencev s pover­ jenikom Matevžem Rutarjem. Omenjeni imenik in »bližnje in daljne sosede« od leta 1896 do leta 1905 je pregledal tudi avtor pričujočega prispevka in ugoto­ vil, da se je sicer nedvomno natančni g. učitelj Sti­ asny tukaj zmotil. Za leto 1899 je kot ud Družbe sv. Mohorja naveden samo eden, in to Matevž Rutar, ki je »glavni igralec« naše zgodbe o mohorjanih na Kavkazu. Ti se pojavijo prvič v imenikih mohorja­ nov za leto 1897, in sicer jih je pet, ne šest, Matevž Rutar je izrecno naveden kot poverjenik, poleg njega pa so zapisani še M. Primožič, J. Terlikar, Iv. Terli­ kar in Štefan Praprotnik, vsi označeni kot kmetje. Vseh pet je navedenih tudi za naslednje leto 1898. V imeniku za leto 1899 je naveden samo Matevž Ru­ tar. Domnevamo lahko, da se je Stiasny zmotil v le­ tnici imenika. Mogoče ga je zmedlo tudi dejstvo, da so bili imeniki za tekoče leto objavljeni v koledarjih za naslednje leto. Tako je bil, recimo, imenik mo­ horjanov za leto 1898 objavljen v koledarju za leto 1899. V letih 1900 in 1901 sta kot uda navedena Ma­ tevž Rutar in Jože Kavčič, za leto 1902 samo Rutar, za leto 1903 poleg Rutarja še Občestvena čitalnica slovenske naselbine pri Vladikavkazu, enako tudi za leto 1904. Od leta 1905 v imenikih mohorjanov iz Vladikavkaza ne zasledimo več. Ob zavestno kratki predstavitvi sicer obsežnega zgoraj omenjenega potopisa Ljudevita Stiasniyja se bomo omejili predvsem na opis slovenskih naseljen­ cev in njihovega življenja. V uvodnem delu Stiasny opisuje, kako je prišel do slovenskih naseljencev na Kavkazu. Naslov Matevža Rutarja je dobil pri vod­ stvu Družbe sv. Mohorja. Rutarju je pisal in dobil odgovor po skoraj štirih tednih. Rutar je v njem zapisal, da je blizu Vladikavkaza majhna slovenska naselbina in da Stiasnyja vsi v njej težko pričaku­ jejo. Stiasny se je potem v času šolskih velikih po­ čitnic odpravil na pot. Leta sicer ne navaja, glede na omenjeni imenik in objavo v Koledarju sv. Mohorja pa lahko dokaj upravičeno sklepamo, da je bilo to leta 1899 ali leta 1900. Iz Trsta se je peljal z ladjo do Carigrada, od tam v Batum, pristanišče v današnji Gruziji ob Črnem morju in izhodišče transkavkaške železnice. Z vlakom se je pripeljal v Tbilisi, takra­ tni Tiflis, in potem je kar pešačil do Vladikavkaza. Dolžino svoje pešpoti je primerjal s kar zavidljivo razdaljo med Ljubljano in Gradcem. Do Tbilisija bi lahko sicer potoval z vlakom, toda ovinek preko Ba­ kuja se mu je pred začetkom potovanja zdel predolg, kasneje pa je obžaloval, da ni vse poti prepotoval z vlakom, kar da bi bilo hitreje in ceneje, saj je samo od Tbilisija do Vladikavkaza potreboval šest dni, za vse skupaj pa kar 23 dni. Iz Tblisija je pisal Rutarju, kdaj bo prišel v Vladi­ kavkaz. Srečala sta se naslednji dan v neki gostilni, kjer so ga čakali slovenski naseljenci in ga pogostili »po stari slovanski navadi« s pivom, cigaretami in ovčjim sirom. Stiasny je na Rutarjevo prošnjo na­ seljencem prinesel svetinjice Brezmadežnega Mari­ jinega spočetja in brezjanske Matere Božje ter tudi slovenske časopise, kolikor mu jih niso že prej za­ plenili v Carigradu. Naseljenci so mu povedali, da so se v Vladikavkazu naselili pred 20 leti, da so doma iz Dreke in od Sv. Lenarta v Beneški Sloveniji, da je njihova naselbina kakih 9 km od Vladikavkaza in da je med domačini znana kot »italijanski hutor« (pristava), saj so bili od italijanske zasedbe Beneške Slovenije v letu 1866 italijanski podložniki. Njihova naselbina je štela okoli 40 ljudi, sami so morali že Ljudevit Stiasny Vir Digitalna knjižnica Slovenije DLib.si kot mladeniči krošnjariti po svetu in so predvsem prodajali podobe. Prihranili so si nekaj denarja in pri Vladikavkazu od nekega graščaka kupili skupaj 60 desetnij (1 desetnija je malo več kot 1 ha) rodo­ vitne in zelo poceni zemlje. Sitasny potem zelo po­ drobno in slikovito opisuje geografske, zgodovinske, klimatske in etnološke značilnosti Vladikavkaza, prednosti in pomanjkljivosti tamkajšnje zemlje, ki da je črna, mastna in zelo rodovitna, pomanjkanje gozdov in padavin, nadlogo kobilic in boj z njimi. Slovenski naseljenci so imeli toliko zemlje, da so bili po takratnih slovenskih pojmih pravi velepose­ stniki, vendar pa je velikost imela temno plat, tako da zemlje sami niso mogli ustrezno obdelovati in zlasti primerno opleti ter so morali najemati sezon­ ske delavce in uporabljati kmetijske stroje, ki pa naj bi bili cenejši kot na Slovenskem. Avtor potem predstavi italijanski hutor in Ru­ tarjevo domačijo. Tja ga je Rutar pripeljal po zelo slabi cesti, ki da je bila še nekako prevozna v suhem vremenu, v deževnem pa se je tudi z lahkim vozom prav težko prišlo do naselbine iz mesta. Sama nasel­ 141 142 bina je bila v pokrajini, kjer, kot rečeno, ni bilo kaj prida gozdov, obdana s sadnim drevjem, in od da­ leč je bila videti kot kaka zelenica. Rutar je avtorju ponosno razkazal svojo hišo in knjižnico, v kateri je imel mnogo slovenskih in ruskih knjig. Hiša je imela zelo lepo lego s pogledom na veličastne gore kavkaškega pogorja. Rutar je razložil, kako je prišel sem pred leti z materjo in kako je po nevesto poto­ val v domovino. Ni se hotel namreč poročiti z Ru­ sinjo, ker bi morali biti potem po črki zakona njuni otroci pravoslavci, sam pa se tako kot vsi drugi slo­ venski naseljenci trdno drži katoliške vere. K maši hodijo Rutar in njegovi sosedje sicer dve uri daleč v Vladikavkaz, in tam poslušajo pridige in se spo­ vedujejo v ruskem jeziku. Rutar je poskrbel tudi za izobrazbo svojih števil­ nih otrok, tako da govorijo, starejši pa tudi berejo in pišejo slovensko. Učil jih je Rutar sam. Ker so osnovne šole predaleč, je otroke v naselju v ruščini poučeval zasebni učitelj, kasneje pa so jih poslali v meščanske in srednje šole v Vladikavkaz. Iz potopisa izvemo tudi, kako so slovenski naseljenci prevzeli razne ru­ ske navade, med drugim pogosto pitje čaja, ki so ga pripravljali predvsem v značilnih samovarjih. Čaj je bil v Rusiji zelo dober in poceni. Rutar je razložil tudi, da je plačeval zelo malo davkov, za svoje 23 ha veliko posestvo manj kot pol rublja (malo več kot 1 krono), saj so ruske oblasti do nedavnega zelo pod­ pirale naseljevanje Rusov in drugih nedomačinov v to pokrajino. V zadnjem času pa je cena zemlje zelo narasla, zato jo slovenski naseljenci raje vzamejo v najem, kot da bi jo kupili. Sicer pridelujejo predvsem krompir in koruzo, ker pšenica nekajkrat ni dobro obrodila. Rutar je ponosno pokazal tudi stroj za pre­ biranje krompirja, ki ga je sam izumil. Rutar je Stisanyju razkazal tudi bližnje naselje, kjer je živel pravi babilon ljudstev, od kozakov, preko čeških in nemških naseljencev, slednjih protestant­ ske vere, do muslimanov, zlasti Osetijcev in Ingu­ šev. Avtorju je bilo to dobrodošlo izhodišče, saj je v potopisu vsa ta ljudstva obširno predstavil, zlasti muslimanske navade in običaje. Ob vsem tem pa je navedel misli Matevža Rutarja, koliko mu v tujini pomenijo katoliška vera, slovenska domovina in slovenski materni jezik kot tudi knjige Družbe sv. Mohorja, ki jih vsako leto tako težko pričakuje. Be­ rejo jih v dolgih zimskih večerih, in to po večkrat. Stiasny je končal potopis z razmišljanjem, ali bi bilo primerno, da bi se Slovenci naseljevali tudi v Rusiji. Pri tem je opozoril, da so ruske oblasti v zadnjem času začele omejevati doseljevanje, še posebej judov. Razlog naj bi bil, da so hoteli novi priseljenci v kratkem času in brez veliko truda obogateti. Stiasny je ugotovil, da pridnim ljudem v Rusiji ne bi bilo treba stradati, sča­ soma pa bi si lahko pridobili lepa posestva. Vsekakor je po njegovem priseljevanje poljedelcev v Rusijo ve­ liko primernejše kot v Južno Ameriko, zlasti Brazi­ lijo, »od koder prihaja toliko žalostnih poročil«. Ko je primerjal razmere za izseljence v Rusiji s tistimi v ZDA, je ugotovil, da so delavci v ZDA zaslužili sicer več, vendar pa so bili tam višji tudi življenjski stroški. Omenil, je da so slovenski drvarji hodili iskat delo na Kavkaz. Morebitnim izseljencem v Rusijo je pripo­ ročal učenje jezika, popotnikom pa uporabo ruskih vlakov ter jim, očitno po lastnih izkušnjah, svetoval, naj si nabavijo »v prvem mestu čaj in čajnik«, kajti na vseh ruskih postajah se dobi »za mal denar krop in s tem se naredi čaj, katerega pijejo potniki večkrat na dan v vozovih«, poceni pa se je dobilo tudi dovolj jedi na kolodvorih. Sicer pa je zatrdil, da so ruske že­ leznice udobnejše kot avstrijske. Omenjeni seznam mohorjanov in prispevek Ljudevita Stiasnyja v Koledarju sv. Mohorja sta k obisku Kavkaza in tamkajšnje slovenske nasel­ bine spodbudila tudi dr. Ivana Knifica, ki je s Sti­ asnyjem delil tako pedagoški poklic kot tudi lju­ bezen do potovanj in pisanja potopisov. Duhovnik dr. Ivan Knific se je rodil 8. julija 1875 v Hrašah pri Smledniku, umrl pa 8. junija 1950 v Ljubljani. Bogo­ slovje je leta 1898 končal v Ljubljani, bil je kaplan v Cerknici, nato je na Dunaju leta 1904 končal študij matematike in fizike. V letih 1904 in 1905 je delo­ pa je poiskal preko tamkajšnje katoliške župnije ozi­ roma, kot so jo tam poznali, »poljske cerkve«, saj so veliko večino katoličanov v Rusiji predstavljali prav Poljaki, takrat še v vzhodnem delu svoje razkosane bivše države podložniki Rusije. Do Matevža Rutarja ga je pripeljal kar njegov sin bogoslovec Franc. Rutar je sicer, kot smo že videli, stanoval na svojem pose­ stvu zunaj mesta, ob sobotah in nedeljah pa je bi­ val v svoji hiši v mestu. Dr. Knific je prišel v Vladi­ kavkaz prav na praznik velikega šmarna, seveda po starem julijanskem koledarju zamaknjen za 14 dni. Ker je priporočeni obseg tega prispevka že pre­ sežen, bomo omenjeni potopis dr. Knifica predsta­ vili naslednjič. Vsekakor pa toplo priporočam, da si oba zelo zanimiva in glede na sedanje geopolitično stanje na Kavkazu in na širšem območju tudi zelo aktualna potopisa preberete sami. Dr. Ivan Knific Vir Digitalna knjižnica Slovenije DLib.si val kot duhovnik med slovenskimi rudarji v Pore­ nju in v Vestfaliji, od leta 1905 pa je bil profesor na škofijski gimnaziji v Št. Vidu pri Ljubljani. Kot bo­ goslovec je sodeloval s prevodi iz hrvaščine in ru­ ščine pri Slovanski knjižnici, Učiteljskem koledarju za Goriško in Slovencu. Od leta 1900 pa se je posve­ til predvsem potovanjem in potopisom. Deloval je tudi kot občinski odbornik in krajevni šolski nad­ zornik ter pri zadružnih organizacijah in zavodih. Dr. Knific je svoje potovanje na Kavkaz opisal v prispevku Med slovenskimi izseljenci v Vladikavkazu, ki ga je leta 1912 objavil v znani mesečni reviji Dom in svet. Pri tem se je oblikovno zgledoval po potopisu Ljudevita Stiasnyja, dopolnil pa ga je tudi z nekaterimi novimi podatki. Tudi sam ni zapisal, katerega leta je obiskal slovenske naseljence na Kav­ kazu, razrešil pa nam je neznanko, kdaj je tja odšel Stiasny. Navedel je, da je Stiasny, leta 1899 potoval po Kavkazu, da je prišel iz Tbilisija po gruzinski vojni cesti in ostal v italijanskem hutorju dva dneva. Dr. Knific se je vso pot do Vladikavkaza pripeljal z vlakom, slovensko naselbino in zlasti Matevža Rutarja Uporabljeni viri in literatura Imeniki članov Družbe sv. Mohorja za leta od 1897 do 1905 v Koledarju Družbe sv. Mohorja za leta od 1898 do 1906. Marušič, B., Smolik, M., Vovko, A.: Mohorjeva družba, Enciklopedija Slovenije 7, Mladinska knjiga Ljubljana 1993, str. 205–206. Knific, Ivan, Med slovenskimi izseljenci v Vladi­ kavkazu, Dom in svet, Ljubljana, XXV/1912, str. 47–52, 95–102. Knific, Ivan, Slovenski biografski leksikon: 3. zv. Hintner—Kocen. Izidor Cankar et al. Ljubljana, Zadružna gospodarska banka, 1928 Stiasny, Ljudevit, Slovenska naselbina pri Vladikav­ kazu na Ruskem, Koledar Družbe sv. Mohorja za leto 1901, Celovec 1900, str. 44–50, Savnik, R., Stiasny, Ljudevit, Slovenski biografski leksikon: 11. zv. Stelè—Švikaršič. Alfonz Gspan et al. Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti, 1971. (izr. prof. dr. Andrej Vovko, znanstveni svetnik ZRC SAZU v pokoju, Sodražica) 143 Zinka Zorko JEZIKOSLOVEC AVGUST PAVEL 144 Avgust Pavel (1886– 1946), rojen na Can­ kovi v Prekmurju, je študiral na univerzi v Budimpešti in se ob madžarščini in latinščini posvečal tudi slovanskemu jezikoslovju. Leta 1909 je izdal v madžarščini pisano delo Glasoslovje cankovskega slovenskega narečja, v katerem je natančen opis prekmurskega samoglasni­ škega in soglasniškega sistema ter glasovnih inova­ cij v cankovskem govoru, izhajajoč iz stare cerkvene slovanščine in tudi knjižne slovenščine. Leta 1942 je napisal Prekmursko slovensko slovnico — Vend nyelvtan v madžarščini za potrebe učiteljev v Prek­ murju. Delo je ostalo v rokopisu, saj pomadžarjeno Prosvetno društvo v Murski Soboti ni dalo pripo­ ročila za natis. Avtor se je odločil za opis živega je­ zika, ki se je v tistem času uporabljal v Prekmurju. Ta sinhrona kontrastivna slovnica je rezultat Pav­ lovega raziskovanja starega prekmurskega jezika, uporabljal pa je tudi Breznikovo Slovensko slovnico za srednje šole (1934). Leta 2013 je pri Mednarodni knjižni zbirki Zora v Mariboru izšla Pavlova Prekmurska slovenska slovnica — Vend nyelvtan pod uredništvom Marka Jesenška, prevedla pa jo je Ma­ rija Bajzek Lukač z budimpeške univerze. Avgust Pavel je bil jezikoslovec, pesnik, prevaja­ lec in knjižničar. Svoje izpovedne pesmi je izdal v dveh pesniških zbirkah. V madžarščino je prevajal dela Frana Ksaverja Meška, Ivana Cankarja, Frana Levstika, Simona Jenka, Josipa Murna, Otona Žu­ pančiča, Franceta Prešerna, Dragotina Ketteja in Prežihovega Voranca. Njegovi prevodi pomenijo začetek novega obdobja medsebojne duhovne obo­ gatitve dveh narodov. Avgust Pavel je bil tudi po­ memben etnolog in muzeolog. Judit Pavel, hči Av­ gusta Pavla, mi je podarila rokopis petih pravljic, ki jih je zapisala Pavlova mati in jih poslala sinu na Madžarsko. Predstavljen je prekmurski cankovski govor iz prve polovice dvajsetega stoletja, dodana je prestava v slovenski knjižni jezik in izpisani so pre­ kmurski dialektizmi. Avgust Pavel se je rodil 28. avgusta 1886 na Can­ kovi, v takratni Železni županiji Ogrske. Njegov oče je bil kmet in krojač, mati, doma iz Strukovcev, je bila gospodinja. V zakonu se jima je rodilo enajst otrok. Zgradili so si hišo v Skakovcih, nato pa so se preselili v Potrno pri Radgoni in tam so živeli do očetove smrti leta 1924. Avgust Pavel se je vpisal na gimnazijo v Monoštru, višje razrede pa je z odliko dokončal v Sombotelu. Po maturi se je vpisal na Fi­ lozofsko fakulteto v Budimpešti, kjer je študiral ma­ džarščino, latinščino in slovansko jezikoslovje. Leta 1909 je izdal delo Glasoslovje cankovskega narečja v madžarščini. Leta 1911 je odlično opravil pedago­ ški izpit in dobil profesorsko diplomo. Leta 1913 je doktoriral na peški univerzi in leta 1914 se je v Mo­ noštru poročil z Ireno Benkö. Med prvo svetovno vojno je bil vpoklican v vojsko, bil je ranjen in pet let je moral hoditi z berglami. Leta 1920 je postal profesor na dekliški gimnaziji v Sombotelu. V tem času je bila ustanovljena slovenska univerza v Lju­ bljani in povabili so ga med svoje predavatelje, ven­ dar zaradi družine službe ni mogel sprejeti. Pavel je delal v sombotelski muzejski knjižnici in tudi vodil muzej. Leta 1933 je pričel objavljati svoje prispevke v Časopisu Železne županije — Vasi szemle. Leta 1941 so ga imenovali za docenta za južnoslovanske jezike in literature v Szegedu. Po izbruhu druge svetovne vojne so Prekmurje priključili Madžarski. V šolah je bil učni jezik madžarščina, zato je Pavel že leta 1942 napisal prekmursko slovnico v madžarščini, ki pa je ostala le v rokopisu. Umrl je leta 1946. Avgust Pavel je bil jezikoslovec, pesnik, literarni zgodovinar, etnolog, prevajalec, urednik, knjižni­ čar, profesor madžarščine in latinščine ter muze­ olog. Njegovo delo Glasoslovje slovenskega narečja Cankove (1909) v madžarščini je natančen opis prek­ murskega samoglasniškega in soglasniškega sistema ter glasovnih inovacij v cankovskem govoru, izha­ jajoč iz stare cerkvene slovanščine in tudi knjižne slovenščine. Pavlov budimpeški učitelj O. Asbóth je v nemščini predstavil slavistični javnosti Pavlovo Glasoslovje. (Oszkár Asbóth, 1852–1920, utemeljitelj madžarske znanstvene slavistike, je predaval rusko slovnico. Naučil se je prekmurščine in si je s Pavlom dopisoval tudi v prekmurščini.) Med madžarsko okupacijo Prekmurja so madžarski oblastniki or­ ganizirali tečaje za »jugoslovanske« učitelje in za madžarske, ki so se v šoli srečevali z »vendščino«. Avgust Pavel je sodeloval pri programih izobraže­ vanja vsaj do leta 1943. Prizadeval si je, da bi lahko izdal »vendsko« slovnico Vend nyelvtan (Prekmurska slovenska slovnica) v madžarščini. Delo je ostalo v rokopisu/tiskopisu, saj Prosvetno društvo v Murski Soboti, ki je bilo pomadžarjeno, ni dalo priporočila za natis. Pavlova slovnica je pisana v madžarskem črkopisu. Predgovoru sledijo poglavja: Narod in jezik, Narečja, Glasoslovje, Oblikoslovje, Besedoslovje, Skladnja. Avtor se je odločil za opis živega jezika. To je sinhrona kontrastivna slovnica, za katero je poleg svojih raziskav starega prekmurskega jezika upora­ bljal tudi Breznikovo Slovensko slovnico za srednje šole (1934). Bogato ilustrativno gradivo ohranja pred pozabo veliko prekmurske leksike in pregovorov. Leta 2013 je pri Mednarodni knjižni zbirki Zora (Bielsko — Biala, Budapest, Kansas, Maribor, Praga) v Mariboru izšla Pavlova Prekmurska slovenska slovnica — Vend nyelvtan. Knjigo je uredil prof. dr. Marko Jesenšek s Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, prevedla pa jo je dr. Marija Bajzek Lu­ kač, profesorica na budimpeški univerzi, rojena na Gornjem Seniku v Porabju. Avgust Pavel je bil tudi izpovedni pesnik. Izdal je dve pesniški zbirki: Tako pojem psalme v naročju slepe doline (1933) in Zažgani gozd (1936). Prevajal je v madžarščino Cankarjeva dela: Hlapec Jernej in njegova pravica, Potepuh Marko, Kralj Matjaž in roman Na klancu. Kot pesnik je bil obogaten z umetniško ustvarjalno sposobnostjo in ohranil je prvinskost cankarjanskega sloga. Prevedel je tudi Prežihovo novelo Boj na požiralniku, črtico Včasih sem sanjal Frana Ksaverja Meška in Martina Krpana Frana Levstika. Prevajal je slovenske ljudske pesmi in pesmi pesnikov: Simona Jenka, Josipa Murna, Otona Župančiča, Franceta Prešerna, Dragotina Ketteja. V prevodih se Pavel tesno drži izvirnika v besedi in ritmu. Pomembno je tudi Pavlovo etnološko in muzeo­ loško delo. Od leta 1928 je zbiral keramiko in pred­ mete, povezane s prehrano, stavbarstvom, ljudsko umetnostjo, poljedelstvom, živinorejo, lovom na ptice in otroškimi igrami. Hči Avgusta Pavla, Judit Pavel, mi je leta 2013 po­ darila rokopis petih pravljic, ki jih je v cankovskem govoru zapisala Pavlova mati in jih poslala sinu na Madžarsko. Rada bi predstavila prekmurski cankov­ ski govor v prvi polovici dvajsetega stoletja, ki je Av­ gustu Pavlu pomenil dragoceno materinščino in ki ji je posvetil svoje jezikoslovne študije. Pravljico navajam po rokopisu, dodajam pa svojo prestavo v slovenski knjižni jezik in izpisane prek­ murske dialektizme. 145 Pravljica v prekmurskem cankov­skem govoru Ednok je büo eden velki sirmak. S taboron se je slüžo krüh. Odo je v lejs sühe drva brat, da si je nej mogo drv küpiti. Žena je bila šürka on je pà pà odijšo v lejs drva brat, i žena je doma tečas Dejte mejla, büo je pojbec. On tan v lejsi beré, beré drva, naednok samo k njemi pride eden človek z zelenim klobükom, pa ga pita ka dela. Ja, drva berém, ka sam sirmak pa si nemrem küpiti. Tisti človik je njemi pravo gjes vam dam pejneze, ka vam nede trbelo po taboraj oditi, či mi tisto date ka doma mate, ka ne vejte. On se mislo vej njemi to lejko dam, ka ne vém či man, na tò se nej zmislo, ka bi žena doma dejte mejla. Zato njemi obečo, ka njemi tisto da, ka ne vej či má. Pogodila sta se, on njemi je dao dosta penes, pa sta odišla. Da je prišo domo tisti sirmak, i kak f hižo pride, vidi ženo v posteli, in maloga sineka, te je gráto trno žalosten. Žena ga pita ka si tak žalosten? Ka bi ne bi büo, da sam to Dejte oudo: Pripovidávo je vse ženi, kak je obhodo, i ka njemi je tisti človek z zelenim klobükom pejneze dao: i to je znankar büo te hüdi? Dejte so odnesli k krsti, i Oča je krstni list dobro sráno ali na ednok je samo premino. Te so pač znali, ka je tisti človek te hüdi büo. Bila sta oba trno žalostniva, pa sta nikomi nika nej povedala. Pojbec je ráso, pa sta si gučala moš pa žena, ka ta ga dala za popa fčiti. Rejsan, gda je bio vekši, sta ga dala za popa fčiti. Gda je že zato vekši büo, je f pamet vzeo, ka so Oča sigdar trno žalostni, gda ga vidijo, pa si nej znao razložiti zakaj. Več krat je Očo pito, Oča zakaj ste sigdar tak žalostni gda pred Vas pridem? Pa njemi Oča nej šteo povedati. Te je že sin velki zraso i že se skoro vö nàfčo, že je meo slegnjo leto, da je pà domà büo na počitnicaj, je Oča na drvotani drva kálo i Sin je tüdi šou na drvotan k Oči i Sin je tüdi začno kálati, i kak je sikero notr v drvo fsejko, je nej mogo sikere vö zeti, záto je proso Očo, naj malo prekon razno vlečejo. Oča je hitro dva prsta notri f poknjo gydo, ka bi razno vlejko. Sin pa hitro sikero vö potegne i očini prsti so bilij notri. Oča je kričo ka ga bolij. Sin je pa pravo: Oča! Tečas Vam ne püstim prstof, dokeč mi ne povejte zakaj ste tak žalostni, gda mene vidite. Očo je trno bolelo, zato je pravo. Dragi moj Sin, ka bi nej büo žalosten, tvoj krstni list je f Pekli. O, Oča, či je drügo nej, se nika ne starajte: gyes mo že šou f Pekeo ponjega. Meo je novo Mešo, postano je pop i te rejsan ednok se na pouti, ka de šou po svoj krstni list f Pekeo. Ide, ide, i pride do ednoga lejsa, že je noč gračüvala, zagledno je edno kučo pri lejsi i si misli, ka de tü salaš proso. Notri je šou i edna baba je bila f kuči, i jo proso salaš. Baba je pravla ka nesmen nikomi salaša dati, ka me det naj domò pride buje. On pa prosi, vej mi dajte nindi malo mesta, ka iden f pekeo po moj krstni list, pa tou je daleč, ka si malo počinem, ka že več dale nemrem iti. Baba pa pravi, gya, gde bi vam dala mesto, da nindi nemam i dedi že ouzdaleč dišij lücki človek. Či vas pod štampetom skrijem? Dobro je, gyes mo pot štampetom spao, naj si samo malo počinem. Zancajt pride ded domo i že oudaleč kričij: što je tü, ka sago čütim? Notri pride: što je, naj hitro se ide, ovak ga bujem. Baba sploj zasagana pravi, tüo boj, tüo, ka so tü eden človik, ka si malo počinejo, ka ideo f Pekeo po svoj krstni list. Det, kama idejo? F pekeo? Zasagano pita: Gde pa so? Eti pod štampetom. Naj hitro vö ido, ka gyes morem nika pitati. Pop vö od štampeta prido. Kama vi idete? Gyes idem f pekeo, po moj krstni list, pa sam tü privas sálaš proso, ka je to trno daleč, pa sam že dale nej mogo iti. Kapa vam zdaj naj plačam za to dobroto, ka sam sálaš dobo? Ded cilo vrli pravi: ite, pa pozvejte, ka čaka mene tan ana moka, gyes sam tisti, ka sam telko lüdi bujo. Poglednite f Pekli tisto mesto, štero mene čaka, i te da te šli nazaj, morete pa se priti, ka mi povejte. Dobro je, gyes se poglednem pa pridem nazaj, pa Vam vse povem, ka mo vido. Odišo je. Prišo je f Pekeo, i je najšo toga plantavoga toga hüdoga. Pravo je, dajte moj krstni list, ovak nede z vami dobro. Meo je sebof žegnjeno vodo i eden hamriček. Plantavi te hüdi je kričo ovim hüdin, cuj dveri dršte, ka nede mogo nota. Ti hüdi su tak dveri cuj držali, ka so nohete vse vkous dver držali. Pop pa je cuj skočo pa je nohete s hamrom vse doj na dveri zabüo. Ti hüdi so kričali, jáj, jáj, što je to, ka nas tak mantra? Te plantavi je hitro bejžo po krstni list. To mate vaš krstni list, pa samo ite, pa nigdar več ne prite. Gyes morem viditi, kakša mantra čaka tü tistoga človeka. To mi morete pokazati, ovak vas vse okrstim. Ti hüdi so se bojali pa so ga püstili pa so njemi vse pokazali; to čaka toga, to toga, ta naj hüjša postela pa čaka tistoga, kak je 99 lüdi bujo. No, te je že vse zna, pa krstni list tüdi meo, te je veseli šou nazaj. Prišo je do tiste kuče, tisti Ded ga komaj že čako, z velikim strahom pita: No, ka ste zvedli? Jaj, moj dragi človek, tan san vido, da strašanske muke čakajo tam one, ki ta pridejo. Vi pa mate to naj hüjšo postelo, vaša postela je s sakojačkof mantrof puna. Ded se preveč žalostij. Ali bi vy nej mogli men pomagati, ka bi se gyes rejšo tiste moke? Ja, vej mo vidli: če te delali pokoro, pa je vse mogoče. Naložite mi pokoro, ka naj činim. Ka ste delali, kak ste klali lüdij? Pokazo je eden leskof bot, s tem botom sam bujo 99 lüdi. Zdaj pa ote i neste te bot sebof. Šla sta en falat kraj ot kuče, te njemi pravi, zdaj pa te bot tü notri posáte, sak den ga polejvajte ali v lampaj morete vodo nositi i po koulinaj hoditi, i tak ga polejvajte tečas skous, do kec nede pogno vejke i liske. Ded je pravo. Skous mo ga polejvo, po koulinaj mo hodo vnoči vudnè, naj se samo rejšim tiste mantre. Pop je odišo domò i domá vesélo opravlo božje službe. Ded pa je sploj po koulinaj noso v lampaj vodo i polejvo tisti bot. Minolo je že 13 set lejt od tisti mao. Pop je sploj pozabo, več od tistoga nanč mislo nej. Ednok pa samo daleč se pela, na ednok je samo pri ednom lejsi. Te samo okouli gleda i vidi, ka eden trno stari človik po koulinaj se vlači okouli ednoga drejva, te njemi hitro na pamet pride, ka gda sam gyes tü odo. Hitro doj skoči, pa ta ide, te stari je ranč ob slegnjem vodo prineso. Oba sta se spoznala. Ded je z veseljem skričo: Bog Vas je prineso, ranč se mi bliža zàgnja vöra, ka me spravite z Bogom, Pop je valo dao Bogi ka je tak modro ravno. Ded se je spovedo i prečisto i je mro srečno. S tistoga bota je zrasla lejpa grüška, pa je mejla lejpi 99 grüšek, ka so trno lipo dišale. Pop se te nazaj domo pelo i dičo je Boga, da ga je tak po čüdnoj pouti vodo. Ded je velko pokoro delo, da je 13set lejt po koulinaj, v lampaj vodo noso tečas ka je s tistoga bota drejvo zraslo i telko lepoga dišečega sadüj nanjem bilo, kelko lüdi je žnjim bujo. Po dugoj pokori je srečno mró. Prestava besedila v slovenski knjižni jezik Nekoč je živel velik siromak. Z dninami si je služil kruh. Hodil je v gozd nabirat suha drva, ker si ni mogel kupiti drv. Žena je bila noseča, on je pa zopet odšel v gozd nabirat drva in žena je v tem času rodila otroka. Bil je sin. On v gozdu nabira, nabira drva, ko nenadoma pride k njemu človek z zelenim klobukom in ga vpraša, kaj dela. »Ja, drva nabiram, ker sem siromak in si jih ne morem kupiti.« Ta človek mu je rekel: »Jaz vam dam denar, da vam ne bo treba po dninah hoditi, če mi daste tisto, kar imate doma, pa ne veste, da imate.« Mislil si je: Saj njemu to lahko dam, za kar ne vem, da imam. Ni se pa spomnil, da bi žena lahko imela doma otroka. Zato mu je obljubil, da mu da tisto, za kar ne ve, da ima. Pogodila sta se, dal mu je veliko denarja in sta odšla. Ko je prišel tisti siromak domov, vstopi v hišo, zagleda ženo v postelji in malega sinka in postane zelo žalosten. Žena ga vpraša: »Zakaj si tako žalosten?« »Kako bi ne bil, ker sem otroka prodal.« Pripovedoval je ženi, kaj se je zgodilo in da mu je tisti človek z zelenim klobukom dal denar. To je bil verjetno hudič. Otroka so odnesli h krstu in oče je krstni list dobro shranil, toda nenadoma je izginil. Vedeli so, da je bil tisti človek hudič. Oba sta bila zelo žalostna, pa nikomur nista nič povedala. Deček je rasel, mož in žena pa sta se dogovorila, da ga bosta dala šolati za duhovnika. Res, ko je bil večji, sta ga dala šolati za duhovnika. Ko je bil že večji, je opazil, da je oče vedno zelo žalosten, kadar ga vidi, pa si ni znal razložiti, zakaj. Večkrat je očeta vprašal: »Oče, zakaj ste vedno tako žalostni, kadar pridem pred vas?« Toda oče mu ni hotel povedati. Sin je odrasel in se že skoraj izšolal, bil je že v zadnjem letniku; ko je zopet bil doma na počitnicah, je oče na drvišču cepil drva. Sin je tudi šel na drvišče k očetu in je tudi začel cepiti. Ko je s sekiro vsekal v drvo, ni mogel sekire potegniti ven, zato je prosil očeta, da bi vsekan les potegnil narazen. Oče je hitro dva prsta potisnil v razpoko, da bi jo razširil. Sin je hitro izvlekel sekiro, očetovi prsti pa so ostali stisnjeni. Oče je kričal, da ga boli. Sin pa je rekel: »Oče! Toliko časa ne spustim vaših prstov, dokler mi ne poveste, zakaj ste tako žalostni, kadar me vidite.« Očeta je zelo bolelo, zato je spregovoril: »Dragi moj sin! Kako ne bi bil žalosten, tvoj krstni list je v peklu.« »O, oče, če ni drugega, ne skrbite: jaz bom šel ponj v pekel.« Imel je novo mašo, postal je duhovnik in res se odloči, da bo šel po svoj krstni list v pekel. Hodi, hodi in pride do gozda, nočilo se je že in zagledal je hišo pri gozdu in si mislil, da bo tu prosil za prenočišče. Vstopil je. V hiši je bila ženska. Prosil jo je za prenočišče. Ženska je govorila: »Ne smem nikomur dati prenočišča, ker me mož, če pride domov, ubije.« Prosi jo, naj mu da nekje prostor, ker gre v pekel po svoj krstni list in da je to daleč, da si malo odpočije, ker naprej ne more več iti. Ženska mu pravi: »Kje bi vam dala prostor, ker ga nimam in možu že od daleč diši tuj človek. Ali vas skrijem pod posteljo?« »Dobro je, jaz bom pod posteljo spal, samo da si malo odpočijem.« Čez nekaj časa pride mož domov in že od daleč kriči: »Kdo je tu, da čutim vonj?« Vstopi: »Kdor je, naj hitro pride sem, drugače ga ubijem.« Ženska zelo prestrašena pravi: »Tiho bodi, tiho, tukaj spi človek, da si malo odpočije, ker gre v pekel po svoj krstni list.« Mož: »Kam gre?« »V pekel.« Prestrašeno vpraša: »Kje pa je?« »Tu pod posteljo.« »Naj pride hitro sem, ker ga moram nekaj vprašati.« Duhovnik pride izpod postelje. »Kam greste?« »V pekel grem, po svoj krstni list, pa sem tu pri vas prosil za prenočišče, ker je to zelo daleč, pa nisem mogel iti naprej. Kako naj vam poplačam dobroto, da sem dobil prenočišče?« Mož, zelo prijazen, pravi: »Pojdite in poizvedite, kakšno trpljenje mene tam čaka. Jaz sem tisti, ki je ubil toliko ljudi. Poglejte v peklu tisti prostor, ki me čaka, in ko se boste vračali, morate priti sem, da mi poveste.« »Dobro, pogledal bom, in ko pridem nazaj, vam bom povedal vse, kar bom videl.« Odšel je. Prišel je v pekel in našel tistega šepavega hudiča. Rekel je: »Dajte moj krstni list, sicer z vami ne bo dobro.« S seboj je imel blagoslovljeno vodo in kladivce. Šepasti hudič je kričal drugim hudičem: »Držite zaprta vrata, da ne bo mogel noter.« Hudiči so tako držali zaprta vrata, da so nohte zapičili skozi vrata. Duhovnik pa je priskočil in je vse nohte s kladivom zabil na vrata. Hudiči so kričali: »Jáj, jáj, kdo je to, ki nas tako muči.« Hudič je hitro tekel po krstni list. »Tu imate vaš krstni list pa takoj odidite in nikoli več ne pridite.« »Jaz moram videti, kakšno mučenje tu čaka tistega človeka. To mi morate pokazati, drugače vas vse krstim.« Hudiči so se bali, zato so ga pustili in mu vse pokazali: to čaka tega, to tega, najhujša postelja pa čaka tistega, ki je ubil 99 ljudi. No, vse je vedel, imel je tudi krstni list, pa se je vesel vračal. Prišel je do tiste koče, tisti mož ga je komaj čakal in ga v velikem strahu vprašal. »No, kaj ste izvedeli?« »Joj, moj dragi človek, tam sem videl, da čaka tiste, ki pridejo tja, strašansko trpljenje. Vi pa imate najhujšo posteljo, vaša postelja je polna različnih muk.« Mož je zelo žalosten. »Ali bi mi vi ne mogli pomagati, da bi se rešil tistih muk?« »Ja, saj bomo videli. Če boste delali pokoro, je vse mogoče.« »Naložite mi pokoro, kaj naj napravim.« »Kaj ste delali, kako ste klali ljudi?« Pokazal je leskovo palico. »S to palico sem ubil 99 ljudi.« »Zdaj pa pojdite in nesite to palico s seboj.« Šla sta malo od hiše in mu pravi: »Zdaj pa to palico posadite, vsak dan jo zalivajte, ali v ustih morate nositi vodo in hoditi po kolenih in tako jo zalivajte toliko časa, dokler ne bo pognala vej in listov.« Mož je rekel: »Ves čas jo bom zalival, po kolenih bom hodil ponoči in podnevi, samo da se rešim tistega trpljenja.« Duhovnik je odšel domov in doma veselo opravljal božjo službo. Mož pa je vedno po kolenih nosil v ustih vodo in zalival palico. Od takrat je minilo že 13 let. Duhovnik pa je docela pozabil in na to ni več mislil. Nekoč pa se pelje daleč, nenadoma je pri nekem gozdu. Pogleda naokoli in vidi, da se neki zelo star človek po kolenih vlači okoli drevesa. Tedaj se spomni: »Kdaj sem jaz tu hodil?« Skoči dol, gre tja, starec je ravno nazadnje prinesel vodo. Prepoznala sta se. Mož je z veseljem kriknil: »Bog vas je prinesel, bliža se mi zadnja ura, da me spravite z Bogom.« Duhovnik se je zahvalil Bogu, da je ravnal modro. Mož se je spovedal, očistil greha in srečno umrl. Iz tiste palice je zrasla lepa hruška, imela je 99 lepih hrušk, ki so zelo lepo dišale. Duhovnik se je peljal nazaj domov in hvalil je Boga, da ga je tako vodil po čudni poti. Mož se je spokoril, ko je 13 let po kolenih v ustih nosil vodo, dokler ni iz tiste palice zraslo drevo in na njem je bilo toliko lepih, dišečih sadov, kolikor ljudi je s palico ubil. Po dolgi pokori je srečno umrl. Iz zapisane pravljice so najprej izpisane glaso­ slovne značilnosti. Za dolgi i je pogosto zapisan dvoglasniški ij: odijšo|sta odišla, so bilij, bolij, dišij, kričij; za samo­ glasniški Ị je zapisan u: sta gučala, puna, duga; za samoglasnik u je vedno zapisan ü, ki je lahko nastal tudi iz i: je slüžo, küpìti, tü, čütim, lüdi, krüh, je büo, šürka ‘široka’; polglasnik se je razvil v e: den; dolgi jat je dal odraz ej: lejs, rejsan, je nej mogo, dejte, je mejla, vejte; za dolga o in nosni o¸ je odraz ou: se na­ pouti, po koulinaj ‘po kolenih’, okouli, skous. Samo­ glasniški upad je pogost pri deležnikih na -l: je odo ‘hodil’, je meo ‘imel’, mogo ‘mogel’; drugi primeri samoglasniškega upada so še sirmak ‘siromak’, velki ‘veliki’, človik, či ‘če’, ma ‘ima’, so vidli. 148 Soglasniške premene so pogoste. Soglasnik h one­ meva, v končnici -ah pa ga zamenja j: je odo ‘hodil’, lejko, vala ‘hvala’, na počitnicaj, po taboraj; sklop hr se izgovarja gr: grüška; zvočnik j se piše gy: gyes ‘jaz’; palatalni nj je ohranjen: zagnja ‘zadnja’, slegnjo leto ‘zadnje leto’; palatalni lj otrdi: f posteli; zvočnik v pred nezvenečim soglasnikom in na koncu besede se izgovarja f: f pekeo, f posteli, fčiti se; končni -m, ki v vsej panonski narečni skupini prehaja v -n, je v pravljici večinoma ohranjen: redko je zapisan -n: nesmen, tan, man. Sklop kt se zapisuje št: što ‘kdo’. Oblikoslovne narečne značilnosti so naslednje: dajalnik in mestnik ednine moškega spola imata končnico -i: f pekli; v mestniku množine je konč­ nica -aj: v lampaj ‘v ustih’; ob imenovalniku mno­ žine srednjega spola se pojavlja pridevnik v ženskem spolu: sühe drva. V pridevniški sklanjatvi je ohra­ njena trda sklanjatev: toga plantavoga. V glagolski spregatvi je ohranjeno tudi končniško naglašanje. V pravljici so zapisane številne prekmurske na­ rečne besede: B brat ‘pobirati’; bojali so se ‘bali so se’; bot ‘palica’ Č činim ‘delam’ D drvotan ‘tnalo’; dokeč ‘dokler’; da ‘ko’ E ednok ‘nekoč’; F falat ‘košček’; G gde ‘kje’; je grato ‘postal’; gučala sta ‘govorila sta’; gda ‘ko’; gračüvala je ‘postajala je’; H hiža ‘hiša’; te hüdi ‘hudič’; hamriček ‘kladivce’; K ka ‘da’; je kalo ‘sekal’; kuča ‘hiša’; dokec ‘dokler’ ; L lücki človek ‘tujec’; lampe ‘ustnice’; M mantra nas ‘muči’; mantra ‘mučenje’; moka ‘muka’ ; N nika ‘nič’; se je vö nafčo ‘izučil se je’; nindri ‘ne­ kje’; nanč ‘nič’; O odijšo je ‘odšel je’; ovi ‘oni’; ovak ‘drugače’; oditi ‘hoditi’; P pojbec ‘fant’; pà ‘zopet’; pita ‘vpraša’; pejnezi ‘de­ nar’; plantav ‘šepav’; R ranč ‘ravnokar’; S sigdar ‘vedno’; ne starajte se ‘ne skrbite’; salaš ‘pre­ nočišče’; saga ‘duh, vonj’; se ‘sem’; ob slejgnjem ‘zadnjič’; Š štampet ‘postelja’; T tabor ‘skupno delo’; nem Tagwërk; tečas ‘takrat’; trbelo nede ‘ne bo treba’; trno ‘zelo’; ta ‘tja’; V vej ‘saj’; vö ‘ven’; vrli (cilo) ‘zelo dober’; Z zancajt ‘čez nekaj časa’; Ž žegnjena voda ‘blagoslovljena voda’. Večina besed je slovanskega izvora, nekaj je nem­ ških: zancajt, žegnjen, tabor, štampet, pojbec, lampe, je grato, nekaj je madžarskih prevzetih besed: bot, falat, pejnezi, saga, salaš. Vir Cankovska pravljica. Zapisala mati Avgusta Pavla. Literatura Avgust Pavel, 2003: zbornik (uredila Zinka Zorko in Miha Pauko). Maribor. Avgust Pavel, 2013: Prekmurska slovenska slovnica (Vend nyelvtan). Prevedla Marija Bajzek Lukač, uredil Marko Jesenšek. Zora 100. Maribor. (Akad. prof. dr. Zinka Zorko, jezikoslovka, slovenistka, Selnica ob Dravi) MED NAMI Jože Bartolj OB 20. LIKOVNI KOLONIJI UMETNIKI ZA KARITAS Na Sinjem vrhu nad Ajdovščino vsako leto v avgustu pet delovnih dni poteka likovna ko­ lonija Umetniki za karitas. Sinji vrh je slikovit hrib, prvi tisočak (visok 1002 metra) od morja proti celini, od koder pogled ob jasnem vremenu seže vse do Benetk, se slab teden, od ponedeljka do petka, na pobudo Škofijske karitas Koper zbirajo umetniki, ki darujejo svoj talent in čas za ljudi v stiski. Prihajajo z vseh koncev sveta, vsak s svojo lastno zgodovino, s svojimi problemi in pogledi, a združeni v temeljni humanistični drži. Želijo pomagati ljudem, ki so v stiski. Na svoj način, s svojimi sredstvi in orodji. Ob tej dobrodelni akciji si je vredno zastaviti nekaj vprašanj in ob dvajsetem jubileju nekoliko nastaviti ogledalo vsem tistim, ki tega projekta ne poznajo tako dobro. Kaj je tisti ključ, ki je tako posrečeno odprl srca umet­ nikov, galeristov in ljudi dobre volje, da je projekt kolonije Umetniki za karitas danes prepoznan kot eden najuglednejših likovnih dogodkov v državi? »Ni ga, vsaj kakšnega posebnega ne,« odgovarja duša in motor kolonije, namestnica ravnatelja Škofijske ka­ ritas Koper Jožica Ličen. »Z nikomer nismo hoteli tekmovati, nikoli se nismo hoteli primerjati z dru­ gimi, hoteli smo le narediti nekaj dobrega za ljudi. Hvala Bogu, kaže, da je uspelo!« Korenine projekta segajo dvajset let nazaj, v leto 1994, ko se je ob novembrskem koncertu za karitas na dvorcu Zemono pojavila pobuda, da bi razstavili še likovna dela. Toda kako povezati ustvarjalce, ki bi naredili likovna dela in jih nato predstaviti javnosti? O tem so se v začetku leta 1995 pogovarjali takratni ravnatelj Škofijske karitas Koper Albert Štrancar, prej omenjena Jožica Ličen in pa zakonca Silva in Azad Karim, oba akademska slikarja doma iz Aj­ dovščine. K sodelovanju so povabili še umetnostno zgodovinarko in likovno kritičarko, prav tako do­ mačinko iz Vipavske doline, Anamarijo Stibilj Šajn in skupaj postavili temelje tega, kar danes poznamo kot likovno kolonijo Umetniki za karitas. Vzor ali model je bil v začetku projekt koroške karitas iz Krive Vrbe ob Vrbskem jezeru, s katerim umetniki ustvarjajo za opremo domov ostarelih. Tam se likovniki teden dni družijo in ustvarjajo s konkretnim namenom ustvarjanja lepšega bivanj­ skega okolja starostnikov. Prvotna ideja je bila, da bi koroška karitas ta dela kar posodila za odprtje na dvorcu Zemono. A se je postavilo povsem rele­ vantno vprašanje, zakaj pa podobne kolonije ne bi organizirali sami z domačimi slikarji. Ravno v tem času je na Sinjem vrhu nad Ajdovščino ledino orala likovna delavnica Slovenija, odprta za umet­nost, ki jo je v novo odprtih ateljejih družine Vid­ mar pripravil akademski slikar Klavdij Tutta. Zdelo se je kot naročeno, da bi v ateljejih Penziona Sinji vrh svoje domovanje dobila tudi kolonija karitas. Gospo­ dar Hieronim Vidmar s svojo družino je kolonijo rade volje sprejel in od takrat vsa leta prizadevno skrbi za umetnike, kot bi bili njegovi. To se pozna tudi na nje­ govi domačiji, ki je prava umetniška galerija. 149 150 Prve stike z umetniki so organizatorji vzpostavili z osebnimi poznanstvi in pa s pomočjo povabila, ki so ga poslali na Društvo slovenskih likovnih ume­ tnikov. Odziv umetnikov, tako slikarjev kot kipar­ jev, je bil spodbuden in avgusta 1995 se je začela prva likovna kolonija Umetniki za karitas, ki pa so ji or­ ganizatorji vdihnili pomembno spremembo. Ne gre več za umetniški izdelek kot opremo, ne gre torej za nekaj statičnega, ampak gre za dogajanje. Gre za niz dogodkov, razstav in kulturnih večerov, ki se selijo iz kraja v kraj ter širijo sporočilo lepega in dobrega. Na odprtjih razstav, ki so prave kulturne prireditve, sodelujejo znani glasbeni umetniki, ki tako likov­ nim delom dajo še drugačno noto. Vsa likovna dela so naprodaj. Izkupiček je vedno namenjen neki ciljni skupini, denimo materam, otro­ kom, družinam, brezposelnim, brezdomcem, zasvo­ jenim … Letos, ob dvajseti obletnici, so se odločili, da bodo zbrana sredstva namenili tujcem, ki so po vsem svetu najbolj ogrožena populacija. Izziv za to so bile besede papeža Frančiška ob obisku italijan­ skega otoka Lampedussa, kjer je ob množici begun­ cev, ki so tam nastanjeni, citiral Jezusove besede: »Tujec sem bil in ste me sprejeli.« (Mt 25,35.) Jožica Ličen poudarja, da organizatorjev pri Škofijski karitas Koper nikoli ni zanimalo, kdo od umetnikov je katoličan oziroma kakšno je njihovo versko prepričanje. Z odprtostjo in neposrednim na­ govorom, ki vključuje iskanje stičnih točk in prepo­ znavanje stisk ljudi, so se odločili rušiti predsodke. Dokaz za to je tudi Azad Karim, musliman po rodu iz Kurdistana, ki že od vsega začetka sodeluje pri tem projektu. »Dobrota in solidarnost ne poznata nazorskih in verskih razlik. Sta tisto, kar nas zdru­ žuje na vseh koncih sveta. Sta univerzalna!« dodaja Azad Karim, ki si je pred leti ustvaril družino v Sloveniji. Tu se dobro počuti in vedno poudarja, da smo Slovenci po srcu dobri. »Karitas je s tem projektom zadel v polno,« več­ krat pove zdajšnji ravnatelj Škofijske karitas Ko­ per Matej Kobal, ki je projekt nasledil leta 1997. Matej Kobal ravnatelj Škofijske karitas Koper So seveda humanitarni projekti, ki so finančno bolj uspešni, vendar pa je karitas s pomočjo umetnikov začel spreminjati miselnost ljudi, pravi Kobal. Lju­ dje vse bolj vedo, da karitas niso le stare obleke, vonj po sivki, kartoni s hrano in morda prostovoljci, ki revnim plačujejo položnice, skrbijo za kurjavo in podobno, ampak da se da ljudi za dobro nagovar­ jati tudi z umetnostjo, sklene razmišljanje Matej Kobal, ki je sicer tudi župnik na Otlici, kamor kra­ jevno sodi Sinji vrh. In umetniki? Ti prihajajo. Iz leta v leto. Neka­ teri se vsako leto znova vračajo, ko je na Sinjem vrhu (navadno je to ob četrtkih) dan odprtih vrat. Jožica Ličen in Anamarija Stibilj Šajn V koloniji za karitas so sodelovali nekateri najpo­ membnejši slovenski in tuji akademsko izobraženi umetniki, akademiki, profesorji na likovnih akade­ mijah, dobitniki najvišjih državnih nagrad za ustvar­ janje, ob njih pa tudi številni drugi, tudi ljubitelji, ki so se na Sinjem vrhu oglasili s svojim likovnim de­ lom in ga darovali karitas. Vsem pa je skupna želja, da bi omilili življenjske stiske ljudi. Do zdaj je v dvajsetih razstavnih katalogih, ki izidejo ob vsakoletni likovni koloniji, natisnjenih več kot 1300 imen avtorjev, ki so darovali več kot 2130 likovnih del. Od tega jih je dve tretjini že našlo svojega dobrotnika in krasijo bodisi njegov dom ali dom nekoga, ki mu je delo poklonil. Kakor smo si ljudje različni, kakor nas nagovar­ jajo različne teme, pa se v tej koloniji vse tako uni­ verzalno poenoti. Svet ima še prihodnost, dokler ljudi združuje pristna dobrota. Na Sinjem vrhu se ustvarja »trikotnik dobrote«. Na eni strani je umetnik, ki daruje svoj čas in ta­ lent. Ni malo umetnikov, ki si vzamejo celo redni letni dopust, če so seveda zaposleni v institucijah in podjetjih, da lahko pridejo in ustvarjajo za pomoči potrebne. Tako nastane umetniško delo, ki je ponu­ jeno v prodajo. Trikotnik sklene ljubitelj umetnosti, ki likovno delo kupi in tako postane tudi darovalec za ljudi, ki so potrebni pomoči. Ta trikotnik tvori aktivno obliko dobrote in umetnosti (lepote). Umetnik Umetnina Darovalec Gre pa še za globljo, čisto fizično povezavo med de­ lom, ki ga umetnik opravlja, in dobroto. Ko umet­nik odide v atelje, se na poseben način približa vsem ti­ stim, ki za preživetje delajo z lastnimi rokami, veli­ kokrat v lastnem potu, tudi ob ustvarjalnih krizah. Umetnik ve, da svoj talent dolguje Nekomu. Ve, da ga je razvil z lastnim delom, in ve, da lahko delček zastonjsko povrne. Povrne tudi s tem, da svoje delo daruje pomoči potrebnim. Saj nikoli ne veš, kdaj lahko tebe doleti stiska, pravijo umetniki. »In res kaže, da bi že kmalu kanilo pripraviti tudi akcijo karitas za tiste umetnike, ki se vse težje prebijajo iz meseca v mesec,« nam je zaupal Tone Seifert, ki je eden od strokovnih sodelavcev tega projekta. Se­ ifert skrbi, da so razstave, ki potujejo po slovenskih, zamejskih in tujih galerijah, postavljene v skladu z estetskimi zakonitostmi. V zadnjih letih sodelavci karitas opažajo, da se večje in dražje slike ne prodajajo zlahka. Zato pro­ sijo umetnike, naj raje naredijo nekaj manjših in ce­ nejših del, da jih potem lažje spravijo do kupca. Vse to kaže, v kako hudi gospodarski krizi smo. A kljub temu ni zaznati, da bi se zanimanje za kolonijo in tam nastala dela zmanjševalo. Prej nasprotno. Več kot 200 razstav je že potovalo po različnih galerijah v minulih devetnajstih letih. Umetnostna zgodovinarka in likovna kritičarka Anamarija Stibilj Šajn, ki že vsa leta skrbi, da so umetniki na razsta­ vah in v rednem katalogu primerno predstavljeni, je izračunala, da je za ta likovni humanitarni pro­ jekt prevozila že okoli 40 tisoč kilometrov, kar je to­ liko, kot bi obvozila naš planet. »Pa to rada storim, saj toliko kot daš, toliko tudi dobiš.« To so impozantni podatki, zaradi katerih je ja­ sno, da je treba kolonijo in njeno poslanstvo širjenja dobrote in lepote nadaljevati. Še več, da je treba to zgodbo o uspehu predstaviti tudi navzven. Razstave likovne kolonije, ki ima svoj domicil na Sinjem vrhu, so tako že gostovale onstran naših meja. Vsako leto v Gorici in Trstu, kjer živi veliko slovenskih rojakov. Poleg tega so Umetniki za ka­ ritas že gostovali v Sarajevu in leta 2013 na Dunaju in v Bruslju. Ob jubilejni 20. likovni koloniji pa so 151 Azad Karim 152 organizatorji konec septembra 2014 v sodelovanju s slovenskim veleposlaništvom pri Svetem sedežu in Caritas Internationalis pripravili predstavitev pro­ jekta še v nekdanji papeški palači della Cancelleria v Rimu. Škof Metod Pirih, odgovorni za Karitas pri Slovenski škofovski konferenci, in Matej Kobal, ravnatelj škofijske karitas Koper, sta ob tej priliki somaševala s papežem Frančiškom. Ali ni lepa misel, da nas je Slovence v večnem mestu, v katerem si roko podajata umetnost in do­ brota, predstavljal projekt lepega in dobrega, soli­ darnosti in človekoljubja? Tam v večnem mestu, ki velja za center krščan­ stva, so se zahvalili za dvajset uspešnih let in hkrati prosili za blagoslov za svoje delo še vnaprej. Ideja likovne kolonije za karitas pa se s tem vse bolj širi tudi navzven, kajti primeri dobre prakse so v svetu še kako zaželeni in upoštevani. Kljub vsemu do zdaj naštetemu pa je žalostno, da take zgodbe praviloma nikoli ne zaidejo na prve strani časopisov. Take novice niso udarne in jih ne predstavljajo na začetku televizijskih dnevnikov. Žal tam vse prevečkrat kaplja kri, jočejo otroci, kupč­ kajo se za položaje in denar. Kot bi ne hoteli videti, da je na svetu tudi veliko dobrote, solidarnosti in pristnega človekoljubja. Vendar ta zapis ne želi biti kritika medijskega stanja, ampak le opozorilo na to, da se med nami sramežljivo svetijo tudi biseri, ki ne ustrezajo ti­ stemu, kar nam prodajajo kot večinsko usmeritev. Le prepoznati jih moramo in sprejeti za svoje. Po­ tem jih lahko priporočimo drugim in malo po malo nas bo to spreminjalo na boljše. Kot vemo, je edina sprememba, ki jo res dejavno lahko uresničimo, sprememba sebe. Tako kot kapljajoča voda v kraški jami že dvajset let deluje tudi projekt Umetniki za karitas. Na naslednjih dvajset let dvigam čašo do­ brih želja in zahvale vsem, ki so iz tega dogajanja naredili uspešno zgodbo. Naj na koncu povem, da mi je neznansko všeč, da: — Karitas razbija stereotipe o načinih svojega delovanja, — še noben umetnik ni odklonil sodelovanja, še več, nekateri se vsako leto vračajo, — je veliko likovnih del našlo svoje nove lastnike in — je stiska ljudi tudi zaradi tega projekta manjša. Vsi vemo, da ne gre za velike vsote, a brez kapljic se tudi morje ne more napolniti … (Jože Bartolj, novinar, Ljubljana) Fotografije Arhiv avtorja Maja Čampelj VLOGA TURISTIČNEGA VODNIKA PRI RAZVOJU TURISTIČNE DESTINACIJE Primer slovenije Na razvoj turistične destinacije vplivajo različni dejavniki in ga sooblikujejo različni akterji na po­ dročju turizma. Slovenija je turistična destinacija v razvoju, ki na turističnem zemljevidu šele ustvarja svojo prepoznavnost in krepi zavedanje o obstoju svoje blagovne znamke. Za dosego ciljev, ki si jih je ambiciozno zastavila v Strategiji razvoja slovenskega turizma 2012–2016, potrebuje sodelovanje in har­ monično delovanje vseh ključnih akterjev, ki lahko pripomorejo k boljši prepoznavnosti in predvsem k boljši izkušnji, ki jo obiskovalci doživijo, ko obi­ ščejo destinacijo. Eden izmed teh akterjev je gotovo turistični vodnik, katerega vloga in prispevek v ra­ zvoju destinacije sta mnogokrat precej podcenjena in morda celo prezrta. Kot ugotavlja Wei (2007), je vloga turističnega vodnika do sedaj pritegnila bolj malo pozornosti tudi v znanstvenem proučevanju. Vendar pa hkrati tudi ugotavlja, da je vloga turističnega vodnika cen­ tralna vloga v celotnem turističnem sistemu. Torej je vprašanje, kaj je centralna vloga turističnega vo­ dnika v tej gospodarski panogi in zakaj lahko re­ čemo, da je njegova vloga precej bolj kompleksna, kot si mislimo, in zakaj jo moramo razumeti širše kot običajno vlogo interpreta in informatorja (Wong, Kevin, 2001). Nekateri avtorji omenjajo tudi do 16 različnih vlog, ki jih dobro usposobljen in kvalifi­ ciran turistični vodnik pri delu ima in opravlja. Za potrebe našega primera se bomo podrobneje osre­ dotočili predvsem na vloge gostitelja, predstavnika za odnose z javnostjo, ambasadorja kulture in pro­ motorja ponudbe, ki jih omenja tudi Blackova (v Pa­ storelli, 2003). Zanimalo nas bo tudi, zakaj so ravno te vloge ključne pri oblikovanju in razvoju nove tu­ ristične destinacije in zakaj jih odločevalci nikakor ne bi smeli prezreti. Trenutno je v Sloveniji dejavnost turističnega vodnika opredeljena v 39. členu Zakona o spodbu­ janju in razvoju turizma kot »strokovno vodenje obiskovalcev po vnaprej določenem programu, ki ga lahko izvajajo osebe, ki opravijo preizkus zna­ nja iz programa strokovne usposobljenosti, ki ga določi Gospodarska zbornica Slovenije v soglasju z ministrom, pristojnim za delo, družino in socialne zadeve, ministrom, pristojnim za kulturo in mini­ strom, pristojnim za turizem. K preizkusu znanja se lahko prijavijo osebe, ki imajo najmanj srednjo strokovno izobrazbo in znanje enega tujega jezika za stopnjo najmanj srednje strokovne izobrazbe.« (ZSRT, 2004.) Take preizkuse znanja opravlja Go­ spodarska zbornica od leta 1999 in s tem podeljuje licence, ki jih slovenski turistični vodniki potrebujejo za legalno opravljanje dela. Težava je, da za opravlja­ nje poklica ni predpisano nikakršno izobraževanje, potreben je samo preizkus znanja, ki temelji na sre­ dnješolskem poznavanju splošnih snovi po vnaprej določenih vprašanjih. Trenutni postopek podelje­ vanja licenc popolnoma ignorira, da je za kvalite­ tno opravljanje dela turističnega vodnika potrebno še mnogo več kot le srednješolsko znanje, in hkrati turističnega vodnika vidi samo kot informatorja. 153 154 Ravno ta vloga pa je v procesu razvoja novih tehno­ logij najmanj izražena in bo v prihodnosti vsak dan manj potrebna. Torej lahko rečemo, da sistem po­ deljevanja licenc nikakor ne služi svojemu namenu in daje na trg kader, ki nima tistih znanj, ki bi jih pri svojem delu najbolj potreboval. Druga težava je, da določba istega člena zakona ne velja »kadar tuj državljan spremlja organizirane skupine obiskovalcev, ki so začeli svoje potovanje zunaj Republike Slovenije« (ZSRT, 39. člen, 2004). Kar praktično pomeni, da nas ne zanima, kakšni so znanja in kompetence ali poznavanje naše kulture tujega državljan, če spremlja/vodi skupino turistov na naši destinaciji. S to določbo v zakonu sporo­ čamo, da nam je vseeno, komu prepuščamo tako pomembno delo, kot je vodenje turistov, ki obiščejo našo državo. S tem prezremo dejstvo, da delo turi­ stičnega vodnika ne vpliva samo na doživetje desti­ nacije kot celote in na interpretacijo kulture, ampak tudi na to, kakšne pozitivne učinke turizem prinaša (ali pa jih ne prinaša) dolgoročno lokalni skupnosti v smislu ekonomskih in sociokulturnih dejavnikov (Wei,2007). Rabotić meni, da nihče drug v celotnem procesu ne vpliva tako močno na doživetje desti­ nacije kot ravno turistični vodnik (Rabotić, 2010). Weiler in Ham pa vidita turističnega vodnika kot ponudnika turistične izkušnje, ki jo turist ima z de­ stinacijo (Weiler, Ham, 2002). Tako lahko upravičeno trdimo, da moramo vodenje turistov na destinaciji zaupati posebnemu visokokvalificiranemu kadru, ki bo usposobljen konkretno za delo turističnega vodnika; to pa ima svoje specifike. Ker si je Slovenija v viziji do leta 2016 zadala, da bo turizem temeljil na trajnostnem razvoju in bo kot zelo uspešen gospodarski sektor narodnega go­ spodarstva ključno prispeval k družbeni blaginji in njenemu ugledu v svetu (ZSRT, 2012), nikakor ne bi smeli dopustiti, da nam je tako pomemben segment, kot je poklic turističnega vodnika, ki ima edini pri­ sten stik s končnim potrošnikom, obrobnega po­ mena. S tem namreč brezbrižno zavržemo možnost, da izkoristimo pozitivne učinke, ki jih usposobljeni kader na tem delovnem mestu prispeva k razvoju destinacije in trajnostnemu razvoju, ter izničimo mnoge dejavnosti marketinga, s katerimi turiste pri­ vabimo na destinacijo. Zaman so vse marketinške aktivnosti in promocije na različnih trgih, če dopu­ stimo, da različni vodniki in spremljevalci, katerih izobrazbe in kompetenc ne poznamo, gostom in­ terpretirajo našo kulturo in zgodovino na nam ne­ znan in dostikrat bizaren način. Hkrati prezremo dejstvo, da tuji vodniki ne morejo nastopati v vlogi gostitelja na naši destinaciji, da ne morejo prispe­ vati k utrjevanju ugleda naše nacionalne blagovne znamke in ne morejo biti promotorji lokalne kulture in ponudbe; vse to pa močno prispeva k razvoju tu­ ristične destinacije. Ker nam danes moderna tehnologija omogoča, da so nam podatki in zgodovinska dejstva na voljo zgolj z dotikom blazinice prsta na velik zaslon, bi se morali vsi zavedati, da bodo vedno bolj v ospredju ostale vloge, ki jih turistični vodnik pri svojem delu opravlja in s tem prispeva k razvoju destinacije ter uresničuje skupno vizijo in poslanstvo. Gostitelj Mnogokrat je turistični vodnik prvi (lahko tudi edini) stik gostov z lokalnim prebivalstvom in zato s prvim vtisom odločilno vpliva na podobo in doživetje de­ stinacije, ki ostane v spominu tudi po odhodu do­ mov. Izkušen in izobražen vodnik lahko v gostiteljski vlogi in z obvladovanjem skupinske dinamike izriše podobo destinacije, ki jo bodo obiskovalci prenesli drugim, ti pa so hkrati tudi potencialni naslednji tu­ risti. Dokazano je, da turistični vodnik, ki obvlada dinamiko skupine, predstavlja zagotovilo za dose­ ganje določene stopnje zadovoljstva pri gostih, kot nam pove Quironga (1990). Vloga gostitelja je torej izrednega pomena za doživljanje in ustvarjanje po­ dobe destinacije. Večina avtorjev, ki se ukvarja s to tematiko, se strinja, da turistični vodnik z obvlado­ vanjem medkulturnih razlik in z razvitimi komu­ nikacijskimi veščinami spodbuja interakcijo med gostujočo in gostiteljsko kulturo, s čimer prispeva h krepitvi vezi in povečuje možnosti za ponoven obisk ter gradi pozitivno podobo gostiteljske države. Predstavnik za odnose z javnostjo Turistični vodnik je vedno tudi v vlogi predstavnika za odnose z javnostjo ter predstavlja podobo in utr­ juje ugled destinacije. Tako v gospodarstvu kot tudi v politiki ravno ugled tržne znamke močno vpliva na učinkovito prodajo blaga in storitev. Zato tega dela nikakor ne bi smeli prepustiti naključju, kot ga ne prepusti nobena uspešna znamka, ki si želi ugleda in posledično dobre prodaje. Ustvarjanje in utrje­ vanje pozitivne podobe tržne znamke je večplasten in dolgotrajen proces, v katerem je predstavnik za odnose z javnostjo ključni element. Noben drug su­ bjekt turističnega gospodarstva nima toliko oseb­ nega stika s končnim uporabnikom, v tem primeru turistom, kot ravno turistični vodnik. Zato je izre­ dnega pomena, da vestno opravlja tudi delo pred­ stavnika za odnose z javnostjo, saj je to delo ključno za pozicioniranje destinacije na turističnem zemlje­ vidu in za posredovanje poslanstva, vizije, ciljev in vrednot, ki jih skušamo utrditi pod skupno krovno tržno znamko destinacije. Ambasador kulture Teoretične raziskave (McDonnell 2001, Rabotić 2009) kažejo, da udeležence vodenih potovanj poleg zgo­ dovinskih dejstev in znamenitosti močno zanimajo tudi vsakdanji utrip destinacije, njena tradicija in lokalne navade (v Rabotić 2010). Tako je turistični vodnik na destinaciji v vlogi predstavnika lokalne kulture, ki poskrbi, da turisti dobijo pravo pred­ stavo o lokalni kulturi v pravem pomenu in širšem kontekstu. Le predstavnik te kulture je kompeten­ ten, da iz prve roke poda informacije o vsakdanjem življenju, lokalnih navadah in tradiciji. Vendar je varljivo mišljenje, da lahko vsak pred­ stavnik kulture že samo zaradi tega dejstva kompe­ tentno predstavlja destinacijo in je njen ambasador. Potrebni so znanje in širši kulturni uvid ter širina, ki jih poklicni turistični vodniki pridobijo med procesom izobraževanja (ki ga trenutno v Sloveniji nimamo). Poleg ostalega je izrednega pomena, da turistični vodnik, ki ima stik s tujimi gosti, pozna medkulturne razlike in jih pri podajanju informacij tudi upošteva. Le tako informacije lahko dosežejo namen sporočila pri naslovnikih, v tem primeru turistih, in tako lahko rečemo, da je vodnik amba­ sador svoje kulture. Promotor ponudbe Kvaliteten turistični vodnik je vpet v širše okolje turističnega gospodarstva in se zaveda dolgoroč­ nih učinkov svojega dela in pomena povezovanja več akterjev in poslovnih subjektov, ki delujejo v turizmu. Izrednega pomena je, da odlično pozna celotno in raznoliko turistično ponudbo destina­ cije, saj ima le on z gosti neposreden stik, je njihov gostitelj, ambasador kulture in predstavnik za od­ nose z javnostjo, vpliva na ugled destinacije in lahko neposredno vpliva tudi na odločitve za nakupe tu­ ristov ter s tem povečuje prodajo turističnih stori­ tev in produktov. Njegova razvita komunikacijska kompetenca in poznavanje navad ter želja turistov mu omogočata, da obiskovalcem predstavi ponudbo destinacije. Gosta lahko povabi, jo razišče morda ob naslednjem obisku. S tem prispeva k vključevanju lokalnih ponudnikov v turistično ponudbo in tako omogoča turistom spoznavanje različnih aspektov kulture (lokalna kulinarika, tradicija in običaji …). Hkrati gostu ponudi različne možnosti, za katere gost sam ne bi izvedel, in je s tem prodajno orodje lokalnih ponudnikov. Po tem se izobraženi lokalni turistični vodnik tudi razlikuje od tujcev, ki spre­ mljajo/vodijo skupine. Oni nimajo in ne morejo imeti enakega poznavanja destinacije in lokalne po­ nudbe, hkrati pa nimajo interesa, da bi prispevali k razvoju lokalnih skupnosti in blaginji ponudnikov. To je samo nekaj najpomembnejših vlog, za katere 155 156 bi moral biti turistični vodnik izobražen in bi se jih moral pri svojem delu zavedati ter jih s ponosom in odgovornostjo tudi opravljati. Le na ta način lahko odločilno prispeva svoj del k razvoju turistične de­ stinacije, kar pa bi moral biti končni in edini cilj vseh akterjev v določeni gospodarski panogi. Z odgovornostjo do naše skupne tržne znamke destinacije bi se morali vsi ključni akterji zavedati vseh teh vlog, ki jih turistični vodniki vsakodnevno opravljajo in bodo v bodoče vedno bolj prihajale v ospredje. Nikakor ne bi smeli dopustiti, da je poklic, ki ima osrednjo vlogo v turističnem sistemu in ima na goste tudi največji neposreden vpliv, zgolj obrob­ nega pomena. Trenutno ga v Sloveniji lahko opravlja vsak, ki opravi izpit s ponovitvijo srednješolskega znanja, brez posebnega izobraževalnega procesa. Tak način povsem spregleda druge vloge, ki jih vo­ dniki opravljajo. Če pa gre za tujega državljana, ki s skupino turistov začne potovanje onkraj meja naše dežele, pa ni potrebno niti tako minimalno znanje. Nekatere visoko razvite turistične destinacije v Evropi (npr. Francija in Grčija) svoje turistične vodnike izobražujejo s triletnim programom na univerzitetni ravni. Zavedajo se pomena termina umetnost turi­ stičnega vodenja, kot ga je uporabila Katrine Prince (1997), za razvoj turistične destinacije, ki nam pove, da je turistično vodenje mnogo več kot posredovanje splošnih informacij in znanja, ki ga sodoben turist lahko pridobi tudi s pomočjo moderne tehnologije. Hkrati mnoge od teh destinacij budno spremljajo, kdo vodi turiste, ki obiščejo njihovo deželo, ker si že­ lijo, da bi jo predstavljali vodniki, ki bodo posredovali njihove vrednote, ujete v tržno znamko, ter utrjevali ugled destinacije, pravilno interpretirali njihovo kul­ turno dediščino, kredibilno predstavljali njihovo ra­ znoliko turistično ponudbo in s tem prispevali k po­ večanju prodaje in obiska ter tako dosegali trajnostni razvoj destinacije in blaginjo lokalnega prebivalstva. (Maja Čampelj, predsednica Združenja turističnih vodnikov Slovenije, Ljubljana) Literatura in viri McDonnell, I.; The role of the tour guide in tranfering cultural understanding; Working paper No. 3, School of Leisure, sport and tourism; Univer­ sity of technology, Sidney. Pastorelli, J.; Enriching the experience; An interpretative approach to tour guiding; Hospitality press French Forest; 2003. Prince, K.; The art of guiding; Front line tourism trainin; LTD London, 1997. Quiroga, I.; Characteristics of package tours in Europe; Annals of tourism research; Vol. 17, 1990, stran 187–207. Rabotič, B.; Turističko vođenje u savremenom turizmu; doktorska disertacija, Univerzitet Singi­ dunum, Beograd, 2009. Rabotić, B.; Tourist guides in contemporary tourism; International conference on tourism and enviro­ ment, Sarajevo, 2010. Wei, H.; Tourist guides and sustainable tourism; Waterloo, Ontario,2007. Weiler, B., Ham, S. H.: Tour guide training: A model for sustainable capacity building in developing countries; Journal of sustainable tourism; Vol. 10, No. 1, 2002, stran 52–69. Wong, A. P., Kevin, K. F.; Case study on tour guiding: professionalism, issues and problems; Tou­ rism management, Vol.22, No. 5, 2001. Zhang, Q. H., Chow, I.; Application of importance — performance model in tour guides’ performance: evidence from mainland Chinese outbond visitors in Hong Kong; Tourism management; Vol. 25, No. 1, 2004, stran 81–91. Strategija razvoja slovenskega turizma 2012–2016, Re­ publika Slovenija, Vlada Republike Slovenije, 2012. Zakon o spodbujanju razvoja turizma;Uradni list RS, št. 2/04. Jože Planinšek CM DOM SV. JOŽEF — STALNI MISIJON Prijazno povabilo urednice Mohorjevega koledarja Alenke Veber je vzrok za naslednje vrstice o Domu sv. Jožef nad Celjem. Prihodnje leto bosta minili dve desetletji od blagoslovitve obnove in začetka delo­ vanja duhovno-prosvetne dejavnosti. Razmišljanje ob tem zapisu me utrjuje v zavesti, kako se veliko­ krat uresničijo stvari, o katerih človek sicer sanja, a se mu zdijo nedosegljive. Lazaristi smo se leta 1993 z dokaj jasno vizijo lotili obnove prvotne Misijonske hiše, ki nam jo je občina Celje vrnila tri leta pred tem. Potem ko je postalo gotovo, da nekdanje Mi­ sijonišče v Grobljah pri Domžalah ne bo več naše, saj ga ni bilo moč dobiti nazaj v naravi, smo se opre­ delili za duhovno-prosvetno dejavnost v treh naših ustanovah: na že delujočem Mirenskem Gradu z Gnidovčevim domom duhovnih vaj, v študentskem domu Vincenci, ki smo ga ustanovili v vrnjeni hiši na Taboru v Ljubljani, in v Domu sv. Jožef v Celju kot duhovno-prosvetnem centru. Dom sv. Jožef smo si v duhu dejavnosti na Jože­ fovem hribu od prihoda lazaristov leta 1852 in vse do začetka druge svetovne vojne zamislili kot neke vrste stalni misijon, primeren času in prostoru ter v skladu z našo karizmo. Duhovno-prosvetna de­ javnost se je začela z jesenjo 1996 in vzporedno z dokončanjem obnove prvotne hiše in vpenjanjem v okolje počasi dobivala svoje mesto. Že takrat smo imeli v mislih tudi Orglarsko šolo in bolj v sanjah kot v načrtih varstvo starejših. Pomanjkanje sred­ stev je širitev in dejavnost krnilo. Ko pa so se poka­ zale možnosti, smo se lotili nadaljevanja dela. Tako je leta 2003 zaživela Orglarska šola, ki je zamišljena izrazito pastoralno, z vzgojo organistov kot pasto­ ralnih sodelavcev v župniji. Uspelo nam je pridobiti ustrezne prostore na dvorišču, in leta 2004 smo jih zgradili z Lazarjevo hišo. S tem smo razširili mo­ žnosti za duhovno-prosvetne dejavnosti, vendar je bilo treba delovanje hiše finančno stalno podpirati. Kot zavod z nepridobitno dejavnostjo smo se za­ vezali k vlaganju morebitnega dobička v osnovno dejavnost, da bi tako toliko bolj zavarovali poslan­ stvo ustanove. V iskanju sredstev za čim večje šte­ vilo pastoralno, kulturno in duhovno usmerjenih prireditev smo počasi začeli tudi gospodarsko de­ javnost na področju gostinstva. Ob tem pa se je v skladu z našo karizmo krepila misel še na dejavnost varstva starejših. Po nekaj poskusih nam je uspelo pridobiti koncesijo za šestdeset stanovalcev, tvegali smo in prosili za kredit ter začeli graditi prizidek, ki je štirikrat večji od prvotne že obnovljene hiše. Med gradnjo smo pridobili koncesijo še za novih šestdeset postelj, leta 2007 smo gradnjo končali in že začeli vseljevati prve stanovalce. Poleg prostorov za starejše smo s prizidkom pridobili bistveno boljše pogoje tudi za duhovno-prosvetno dejavnost. Dom sv. Jožef je tako lahko začel delovati v polnosti, kot 157 158 ena ustanova s tremi področji: duhovno-prosvetno dejavnostjo, Orglarsko šolo in varstvom starejših. Tako se sedaj v njem dejavnosti prepletajo in dopol­ njujejo. Marsikaj, kar je bilo prej neizvedljivo, je po­ stalo povsem mogoče. Zlasti pa je pomembno to, da je hiša polna življenja. To je v veselje vsem, ki vanjo prihajajo na različne prireditve, in stanovalcem, ker niso odrinjeni na rob, temveč so sredi živahne du­ hovne, kulturne in izobraževalne dejavnosti. Življenje v hiši oblikujemo na eni strani lazaristi, od katerih je eden po statutu direktor, in laiki: trije ravnatelji, za vsako dejavnost eden, vodje posame­ znih služb in preostali zaposleni; vseh zaposlenih laikov je v ustanovi triinsedemdeset. Glede na pro­ grame, ki potekajo v duhovno-prosvetni dejavnosti, in druge, so med zaposlenimi kar štirje diplomirani laiški teologi. Ker želimo biti celotna ustanova, stalen misijon, je seveda za nas velik izziv delo z zaposlenimi. Brez njih si pravega uresničevanja poslanstva ne znamo predstavljati. Ne želimo biti samo še en dom za upo­ kojence, saj potem ne bi dosegli svojega cilja. Zato neradi slišimo, da smo dom upokojencev, saj to ni­ smo. Smo Dom sv. Jožef, v katerem se različne de­ javnosti prepletajo in dopolnjujejo. Ta prepletenost je sorazmerno velika obveznost in naloga, je pa tudi velik privilegij, ki nam omogoča delovanje, kakršno bi ena sama dejavnost težko zmogla. Osrednji del programa duhovno-prosvetne de­ javnosti oblikujemo glede na pastoralno leto za eno leto naprej. Poletni meseci so tako v naši hiši malo bolj mirni, kar se tiče prireditev, vendar zelo živi, kar se tiče načrtovanja in priprave programa, ki ga do konca avgusta strnemo v napovednik. Sledimo pastoralni usmerjenosti vesoljne in krajevne Cerkve, hkrati pa iščemo tudi potrebe časa in skušamo na­ nje na primeren način odgovarjati. Odzivi so zelo različni, z veseljem pa opazujemo njihovo rast, zla­ sti udeležbo na posameznih prireditvah. Ker smo v neposredni bližini Teharij, so nam blizu tudi teme v zvezi z zgodovino, narodno spravo in iskanjem odgovorov na to problematiko. Zajeten del naše dejavnosti je povsem redna, nad­ župnijska pastorala, kot so priprava na zakon, krst, katehumenat in oblikovanje župnijskih sodelavcev na različnih področjih njihovega dela. Vedno pa skrbimo, da ljudi usmerjamo in oblikujemo za delo v domačih župnijah, saj se zavedamo, da le stvari, ki so vpete v neposredno okolje, predvsem v oko­ lje domače župnije, lahko živijo trajno. Pri splošnih izobraževanjih iščemo vsebine, ki navadno morda niso ravno čehljanje za ušesi, so pa potrebne in dol­ goročno nujne. Publiko je treba dostikrat tudi vzga­ jati, kar je dolgotrajen in zahteven proces. Ni lahko loviti ravnovesja med zaželenimi vsebinami, ki so morda prav zato že na robu, in potrebnimi, a dosti­ krat ne ravno navdušujočimi vsebinami. Kultura, tako glasbena kot likovna in gleda­ liška, ima v domu posebno mesto. Dojemamo jo tudi kot vstopno mesto za evangelizacijo, saj z njo dosežemo mnoge obiskovalce, ki bi jih sicer težko. Glede na to, kaj v sodobnem času okolje ponuja kot kulturo, ki je dostikrat ravno njeno nasprotje, pa si delo na tem področju zastavljamo kot nalogo. Še posebej gledališko dejavnost, v katero so vpeti zlasti mladi iz župnije, štejemo kot obliko pasto­ ralnega dela. Vsakoletna, letos že četrta uprizoritev srednjeveškega misterija Slehernik, ima pri tem od­ ločilno vlogo. Dejavnost pa poživijo tudi različne veseloigre ob pustni nedelji in drugih priložnostih ter akademije, recitali in podobno dogajanje, ki na­ staja v povezavi doma in župnije. Sodelovanje med župnijskim občestvom in Domom sv. Jožef je velik obojestranski blagoslov, marsikaj bi težko uresni­ čili brez tega sožitja, ki rojeva mnoge lepe sadove. V duhu tega sodelovanja delujejo na Jožefovem hribu kar štiri pevske skupine, ki ob posameznih prilo­ žnostih združijo svoje moči in skupaj zapojejo. Naše stanovalce dojemamo kot župljane, v pastoralnem svetu župnije imajo svojega rednega zastopnika. Učinkovitosti tega našega misijona, kot imenu­ jemo našo dejavnost oziroma si zanjo želimo, da bi to res bila, se ne da in niti ne sme meriti. Veseli pa smo vsega, kar se zgodi, in vsaj na zunaj tega ni malo. Preko šeststo prireditev na leto ima svojo govorico. Od tega jih je okrog dvesto bolj družabne in gostinske narave in so naravnane tudi gospodarsko, saj nam to omogoča preostalo dejavnost, ki ima globljo vsebino in je ne moremo ponujati po tržnih cenah, zlasti pa pastoralno, za katero je večino sredstev treba pač z nečim ustvariti. Preostalih štiristo prireditev delimo na dva dela. Dvesto je gostujočih z najrazličnejših du­ hovnih in tudi siceršnjih področij, in poskrbimo, da imajo naši gostje primerno nastanitev ter da lahko delajo in se dobro počutijo. Drugih dvesto prireditev pa smo še posebej veseli, ker smo si jih zastavili za cilj že ob začetku našega delovanja. Gre za dogajanje, ki ga sami načrtujemo in z njim sledimo pastoralnemu poslanstvu našega doma in ga, seveda poleg domačih, še z zunanjimi sodelavci, tudi izvajamo. Tej dejavno­ sti dajemo še poseben poudarek in z njo lazaristi v duhu bl. Antona Martina Slomška, našega utemeljite­ lja, in sv. Vincencija Pavelskega, našega ustanovitelja, želimo uresničevati svoje misijonsko poslanstvo, ki smo si ga zastavili tudi kot osrednjo nalogo našega provincialnega načrta. (Jože Planinšek, CM, predsednik Celjske Mohorjeve družbe, direktor Doma sv. Jožef, Celje) Fotografije Arhiv Dom sv. Jožef 159 Leon Marc FRANČIŠEK IN SLOVENCI Kljub vrsti knjižnih objav o novem papežu je zanimivo, da je slovenski katoliški tisk v glav­ nem spoštljivo preslišal večino tistih poudarkov, ki so jih (tudi kakovostni) mediji po svetu najbolj izpostavili. Ali so teme, ki jih odpira papež Frančišek pri nas manj zanimive in pre­ več težavne? Je naš slovenski svet tako zelo drugačen od sekulariziranega globalnega zahoda, na katerega se obrača papež? 160 Kontinuiteta in diskontinuiteta Razumljivo, da nam je bil med papeži zadnjih de­ setletij posebej blizu Janez Pavel II. — Slovan, Sre­ dnjeevropejec s podobno izkušnjo komunizma kot mi, ki je podprl slovensko osamosvojitev in dvakrat obiskal Slovenijo. Lahko bi celo rekli, da smo Slo­ venci papeštvo lahko močneje občutili prav z njim, saj je z nastankom samostojne države Slovenija sto­ pila v dialog s Svetim sedežem kot subjekt. V tem smislu nas je nekoliko razočaral Benedikt XVI., ki je sprva celo opustil božični pozdrav v slovenščini, čeprav smo ga videli kot nekoga, ki prihaja iz sku­ pnega kulturnega prostora. Na teološkem področju je sv. Janez Pavel II. s svojo teologijo Božje milosti tlakoval pot papežu Franči­ šku. Podobno vlogo je imel poudarek racionalnemu v krščanstvu pri Benediktu XVI. Ne morem poza­ biti, kako je tretji del Ratzingerjeve teološke trilo­ gije o Jezusu iz Nazareta (Jezusovo otroštvo) bil ob božiču 2012 deležen celo uredniškega komentarja v Financial Timesu: da se liberalni poslovni časnik svetovnega slovesa loteva takšne teološke teme, je resnično izjemno. Pisanje papeža o tem, da je bil popis v Betlehemu zaradi odmere in terjatve davkov na posesti, ki jo je najverjetneje imel Jožef v tem me­ stu, je nesporno zanimiva tema za finančni dnevnik. Kakor tudi, da zvezde repatice ne smemo mešati z astronomijo, da pa prav ta omemba naravnega po­ java pomeni tudi »konec astrologije«, »demitologi­ zacijo«, »antropološki obrat« — otrok vodi zvezdo, ne zvezda ljudi. Da je češčenje modrih najverjetneje le teološko navdihnjeno. Ratzinger v delu tudi pou­ darja, da se je Jezus rodil kot ubožec. Kontinuitete med Frančiškom in obema njego­ vima predhodnikoma je torej več, kot se zdi na prvi pogled ali sodeč le po resnično drugačnem slogu pa­ peževanja. Za javnost v ospredju sicer ostaja diskon­ tinuiteta. Največ pozornosti (tudi sekularne javnosti) so vzbudili naslednji odlomki v Veselju evangelija: da »imajo nekateri kristjani nekakšen postni čas brez velike noči«, da »oznanjevalec evangelija potemta­ kem ne bi smel biti žalosten, kakor da bi bil na po­ grebu«, da »ni primerno, da papež namesto krajev­ nih škofov razsodi o vseh vprašanjih, ki nastanejo na njihovem ozemlju«. In dalje: da kateheti ravnajo napak, »kadar govorijo več o postavi kakor o milosti, več o Cerkvi kakor o Jezusu Kristusu, več o papežu kakor o Božji besedi«, da »evharistija ni plačilo za popolne, ampak velikodušno zdravilo in hrana za slabotne«, in v tej zvezi, da se duhovniki »pogosto obnaša[jo] kakor nadzorniki milosti in ne kot njeni podeljevalci«, da v nekaterih krajevnih Cerkvah ni pravega ozaveščanja laikov tudi »zaradi pretiranega klerikalizma«. Zelo močne so tudi Frančiškove be­ sede o solidarnosti, o neenakosti porazdelitve do­ hodka kot »korenini družbenega zla«, o politiki kot o »eni najdragocenejših oblik ljubezni do bližnjega«, o odprtosti do migrantov … Frančiškovo Veselje evangelija morda nima enake teološke moči kot Ratzingerjeva misel, je pa doseglo pozornost široke javnosti, ki je Ratzinger ni bil de­ ležen. Frančiškovo bivanje v skromnem apartmaju v Domu sv. Marte (glede česar resni komentatorji dodajajo, da gre tudi za varnostni ukrep) je v ostrem kontrastu z Ratzingerjevim obujanjem hermelina (in podobnim pristopom nekaterih kardinalov, npr. z nošenjem Cappe Magne). Poudarjanje vrednot pri Janezu Pavlu II., ki je bilo pogosto interpretirano kot doktrinalna ozkost, je pri Frančišku nadomeščeno s poudarjanjem hierarhije vrednot, slednja pa je spet v nekaterih krogih napačno razumljena kot prista­ nek Cerkve na moralni relativizem. Med Frančiškom in njegovima predhodnikoma je torej mešanica kontinuitete in diskontinuitete, kar je konec koncev za organizacijo, kot je Katoli­ ška cerkev, tudi razumljivo. V kolegiju kardinalov elektorjev, ki se dopolnjuje z novimi člani v dolgih časovnih presledkih in po volji vsakokratnega pa­ peža, pač ne more kar sama od sebe vznikniti za­ resna diskontinuiteta, gledanje, ki ne bi imelo pri predhodnikih vsaj nastavkov. Odmaknjenost slovenije Če bi sodili po majhnem zanimanju katoliških me­ dijev pri nas za medijsko najbolj izpostavljene Fran­ čiškove misli in po odzivih nanje med vernimi, se zdi, da med katoličani na Slovenskem, celo med mlajšo generacijo, še naprej — resda pod vtisom težke zgodovine in nadaljujočega se primitivnega diskurza o religiji in Cerkvi — deluje odziv samo­ obrambe in z njim povezano pomanjkanje samo­ refleksije. Angažiranim slovenskim katoličanom — tako se zdi — se teme, ki jih je načel papež, ne zdijo posebej pomembne. Ko je spletni portal iskreni.net1 objavil pogovor z vernim slovenskim katoličanom, ki je zbral toliko poguma, da je spregovoril o tem, kako si prizadeva, da bi kot homoseksualec živel krščansko življenje, se ni zganil noben pastoralni urad, niti se ni oglasil kak škof in rekel kaj spodbudnega. Le upam lahko, da ga je kdo zasebno poklical in mu izrazil priznanje. Še dobro, da imamo posebno pastoralo za ločene in razvezane. Toda potrebovali bi tudi pastoralo za is­ tospolne, za osebe, ki bivajo skupaj neporočene, itd. Drug primer: ko je spletni magazin Časnik ob­ javil odgovore katoliškega laika (odgovore je ta pri­ pravil na lastno pobudo) na vprašalnik o sinodi o družini,2 je nanj prišlo le 20 spletnih komentarjev, avtor pa ni prejel prav nobenega odziva formalnih struktur Cerkve na Slovenskem, niti ne obvestila, da so bili njegovi odgovori morda upoštevani pri poročilu, ki ga je kasneje Slovenska škofovska konferenca poslala v Rim. Oba primera sta v kričečem nasprotju s pozor­ nostjo, ki jo katoliška javnost in katoliški mediji pri nas posvečajo vprašanjem, povezanim z zakonsko ureditvijo zakonske zveze in družinskih razmerij. Če gre soditi po slovenskem katoliškem tisku, so za to občestvo problemi predvsem slovenski (držav­ljanska vojna, povojni poboji) ali se tičejo vloge vere v javnosti (družinska zakonodaja, ve­ rouk v šoli, prisotnost vere/Cerkve v javnih usta­ novah ipd.). Teme, povezane z družino, so torej vsekakor deležne pozornosti, a le takrat, kadar se katoličani čutimo napadeni ali se nam zdi, da so napadene naše vrednote, zmanjka pa nam energije 161 162 in prostora, ko se vprašanje družine zastavi s stali­ šča Cerkve navznoter. Razloge za takšno visoko stopnjo indiferentno­ sti do (pre)oblikovanja pogleda na družino znotraj Cerkve (podobno velja za pogled na način oznanje­ vanja) torej moramo res najprej iskati v naši zgodo­ vini in prevladujočem pogledu na religijo v družbi, ki nas, katoličane, stalno potiska v obrambno držo. Meje tradicionalnega modela kateheze in pastorale Toda ali smo katoličani na Slovenskem lahko v ta­ kšni drži še luč, sol, kvas? Ali privabljamo medse, v naše župnijske cerkve kristjane z roba? Ali — kot nas vabi papež Frančišek — zapustimo našo »komo­ dnost« in dosežemo tiste, ob katerih nam je morda malce neprijetno? Ali znamo zanje narediti naša župnijska občestva vabljiva, so v njih dobrodošli? Praktični katoličani pri nas so se skrčili na tako majhno občestvo, da se tisti, ki se sicer čutijo kristjani, a jih omenjene teme osebno zadevajo (istospolni, razvezani in znova civilno poročeni, neporočeni, ki živijo skupaj, in drugi v kanonično »iregular­ nih« situacijah), v njem težko prepoznajo. Ostali smo malo občestvo z visokimi ideali, ki pa je manj idealne, problematične glasno ali po tiho izločilo. Kako se je to zgodilo? Sredi sekularizacije, ki je pri nas potekala v specifičnih razmerah »golaževega ka­ pitalizma«, je v krizo zašel tradicionalni model pasto­ rale in kateheze, ki pretirano poudarja formo in tra­ dicijo. Naj postrežem z nekaj ilustracijami. Otroci se zgodaj naučijo molitvenih obrazcev, ne pa njihovega pomena, in tako nehote dobijo sporočilo, da je kvan­ titeta, zunanjost molitve pomembnejša od iskrenega, zaupnega pogovora z Bogom. (Krivični bi seveda bili, če bi trdili, da tradicionalizem ne šteje vsebine za po­ membno; korektnejše bi bilo reči, da jo predpostavlja ali celo meni, da bo zunanjost nekako vodila k pono­ tranjenju — a to se v sedanjem svetu zelo težko zgodi.) Veroučna gradiva — ki so od časov mojega otro­ štva sicer silno napredovala po oblikovni in vsebinski plati — še vedno ostajajo v tradicionalnih okvirih. V njih najdemo besedne zveze, ki so majhnim otrokom popolnoma nerazumljive (primeri naslovov poglavij: Jezus je Božji ljubljenec, Bog je izbral Marijo, Zadnja večerja, Čujte in molite itd.). Seveda se otroci s tem preveč ne obremenjujejo, vsega se ne trudijo razumeti, nekako vzamejo, da je to pač besedje, ki se uporablja pri verouku. Toda kaj to pomeni? Da se vera že pri majhnem otroku (poleg vrste pozitivnih izkušenj, se­ veda) povezuje z nerazumljivim, neracionalnim spe­ cifičnim izrazjem, ki ga je moč slišati le v kontekstu vere, verouka, maše, Cerkve, ne pa v resničnem vsak­ danjem življenju, tako pa se tudi slednje umika veri. Seveda v veri ostajajo skrivnosti, pred katerimi (od­ rasli verniki) spoštljivo obstanemo. Da pa vera ne bi zapadla na področje pravljičnega in magičnega, jo je otrokom treba razlagati, četudi je razlaga kdaj na meji doktrinalno pravilnega. Racionalno dimenzijo vere je močno poudarjal že Benedikt XVI., papež Frančišek pa v Veselju evangelija opozarja, da »ko poslušamo povsem pravoverno govorico, ki jo verniki spreje­ majo, to včasih ne ustreza pravemu evangeliju Jezusa Kristusa zaradi govorice, ki jo verniki uporabljajo in razumevajo … Na ta način smo sicer zvesti formula­ ciji, a ne posredujemo bistva. To je največja nevarnost.« Na drugem mestu papež tudi svari tiste, ki »sanjajo o monolitnem nauku, ki bi ga vsi branili brez odten­ kov«. To velja tako za katehezo otrok kot za katehezo odraslih: naša kateheza pogosto ne posreduje bistva. Poglejmo v enem izmed veroučnih gradiv še nekaj podrobnosti. Tam najdemo tudi naslednje: »Ko je Jožef izvedel, da Marija pričakuje otroka, je ni zapustil. Po Jezusovem rojstvu je Jožef zanj skrbel kot pravi oče. Imenujemo ga Jezusov varuh, krušni oče ali rednik.« Kaj naj si osemletnik misli o tem? Zakaj neki bi bil moral Jožef zapustiti nosečo Marijo? Otrok nagonsko verjetno sluti, da bi bilo zapustiti nosečo mater nekaj slabega. Toda zakaj naj bi jo kdo sploh zapustil? Ali naj otroku razlagamo, da je vse do pred nekaj dese­ tletji nosečnost zunaj zakona bila v judovskem in kr­ ščanskem kontekstu nekaj slabega? Zakaj pa? Najbolje bi se bilo torej socialnemu in moralnemu problema­ tiziranju nosečnosti neporočene ženske na tej stopnji izogniti. Če pa že obsodimo mentaliteto judovskega prostora v Jezusovem času, bo tradicionalni vzorec prišel v konflikt sam s seboj, saj se ta še danes v kr­ ščanskem kontekstu preveč ukvarja z zunajzakonsko spolnostjo in pari »na koruzi«. Pretiran poudarek na formi in tradiciji ter uporabi doktrinalno pravilnih izrazov se nadaljuje med pri­ pravo na obhajilo in birmo. Zato ni presenetljivo, da je birma za tako številne tudi zaključek verskega ži­ vljenja. Kateheti resignirano, včasih kar na sam dan birme, glasno ugotavljajo, da birmancev po birmi tako ali tako ne bo več v cerkev. Toda samokritično se moramo vprašati, ali ni tako tudi zato, ker sta naša kateheza in pastorala še vedno prepolni nerazumlji­ vih form, preživelega »protokola«, poudarjanja mo­ ralizma pred vero ali celo župnikovih kapric in mu­ havosti. Če je tako, je razumljivo, da takoj po birmi odpade vse, kar ni razumljeno in ponotranjeno. To so meje tradicionalne vernosti, ki je — dokler so za to obstajali razmeroma ugodni zunanji pogoji — za­ gotavljala posamezniku moralno, socialno in morda celo čustveno varno pot skozi življenje. (Ni, seveda, nepomembna tudi vloga tradicije kot dela verske kul­ turne dediščine, ki jo moramo ohraniti.) A ta model odpove, ko zunanji pogoji postanejo izrazito neugodni in ko izzovejo forme in tradicije, posameznik pa ne zna sebi (in drugim) prepričljivo odgovoriti o »razlo­ gih našega upanja«; v teh formah in tej tradiciji razen naučenih obrazcev ne najde več odgovorov, saj same po sebi teh odgovorov tudi ne morejo dati. Ponekod po naših župnijah iščejo rešitev v smeri ustvarjanja vzporednih struktur, ki naj pokažejo, da je življenje s Kristusom lepo, zanimivo, veselo. Toda pogosto je težava tega poskusa (namreč da bi sebe in lastne otroke potegnili iz zagatnega prijema zablod sodobnega sveta) v tem, da te nove strukture niso na­ rejene tako, da bi mogle sprejeti kogarkoli drugega, razen tistih, ki so že zrasli v prijaznem, toplem in var­ nem okolju župnije. Tudi ti poskusi namreč običajno predpostavljajo izkušnjo tradicionalne vernosti, zato vanj uspejo zaiti le redki zunaj tega kroga. To pa ni sol zemlje in luč sveta, h katerima smo pozvani; zunanji svet se zaradi teh novih poskusov ne spreminja, ampak so ti prav pogosto, kakor pravi Frančišek, »odrekanje realizmu družbene razsežnosti evangelija«. Celo za ti­ ste, ki v takšnih vzporednih strukturah uživajo »po­ daljšano bivanje« do odraslih let, grozi, da se izgubijo kasneje, ko odraslo življenje pritisne z vsemi svojimi močmi. In potem so tudi oni izločeni iz tega malega občestva: izločijo se bodisi sami, ker v Cerkvi več ne najdejo uporabnih odgovorov na življenjska vprašanja, ali pa jih izločijo cerkveni predpisi, ker niso »pravilno« poročeni, morda ne hodijo vsako nedeljo k maši ipd. 163 164 (Seveda moramo biti pošteni in povedati, da tudi vernost petja in igranja na kitaro takšnih in dru­ gačnih skupin ni vedno prava alternativa tradicio­ nalni vernosti. Te privlačne sodobne alternative so v nevarnosti, da preizkušene tradicionalne obrazce in modele nadomestijo z bogatimi čustvi, a ta prav tako ne predstavljajo trdnega življenjskega temelja.) Poleg tega je glede tovrstnih vzporednih struktur treba reči še nekaj: ni mogoče, da bi ves svet, ki nas obdaja, vsi neverujoči in vse, kar je navidezno atei­ stična kultura, zlasti humanistična, ustvarila, bili tudi že od hudega in v osnovi Bogu, Božjemu nasprotni. Prav papež Frančišek nam o tem v Veselju evangelija pravi, da je »bolj kot brezboštvo danes pred nami izziv, kako naj ustrezno odgovorimo na žejo po Bogu pri mnogih ljudeh«. Zato bi se morali kristjani bolj varo­ vati tega a priori odklanjanja sveta okoli nas, bolj pa iskati Duha, ki veje, kjer hoče, ki torej veje tudi v hu­ manizmu, svetovnem etosu in drugod, in tam iskati stične točke dialoga. Saj je vendar Bog Stvarnik tega sveta; z njegovo domišljijo je svet ustvarjen, in človek po njegovi podobi; kako bi torej moglo vse drugo biti nam tako tuje in celo sovražno! V tem vidim razlog za manj obrambne drže pred svetom. Kar pa se tiče odnosa do vere in Cerkve, papež spominja, da tudi za navdušenja polne prve kristjane »v rimskem cesarstvu ni bil ugoden položaj«. Papež Frančišek sam pravi, da mora Cerkev v procesu razlikovanja »priti tudi do tega, da spo­ zna lastne navade, ki niso neposredno povezane z jedrom evangelija, ampak so delno zakoreninjene v zgodovini. Teh navad danes ne razlagamo več na isti način in njihovega sporočila navadno ne zazna­ vamo ustrezno. Te navade so morda lepe, a zdaj niso enako koristne za predajanje evangelija. Ne bojmo se jih preveriti! Prav tako obstajajo cerkvena navo­ dila ali predpisi, ki so bili nekdaj morda zelo učin­ koviti, a nimajo več iste vzgojne moči kot življenj­ ske smernice. Sv. Tomaž Akvinski je poudaril, da je ›zelo malo‹ predpisov, ki so jih Kristus in apostoli dali Božjemu ljudstvu«. Posebnosti slovenije Ne le preokupiranost z reakcijami na sedanji agresivni sekularizem, tudi prisilni odstop dveh nadškofov, dr. Stresa in dr. Turnška, in način komunikacije v dolgem postopku iskanja njunih naslednikov, nepri­ jetno povezan s Frančiškovim pontifikatom, morda zmanjšujejo večje zanimanje za sporočilo papeža Frančiška v Sloveniji. Morda v Rimu vidijo preveč podobnosti med vatikansko banko in Mariborom, tudi tam, kjer jih ni, in podcenjujejo pomanjkanje ustreznih človeških virov v celotni slovenski kato­ liški srenji, s Cerkvijo vred. Tako katoličani na Slo­ venskem iz Rima pričakujejo predvsem imenovanja nadškofov, manj pa napotkov o tem, kako oznanje­ vati danes in kako živeti krščansko družino. Ta odsotnost živega zanimanja za širši okvir dogajanja v Cerkvi je na poseben način razvidna v katoliških medijih. V Sloveniji imamo na eni strani opravka z javnimi mediji, namenjenimi splošni jav­ nosti, ki pa so pogosto bolj podobni glasilom določe­ nih političnih skupin ali lobijev. Ob njih so vzniknili novi mediji, ki tudi niso vselej zagotovili dejanske profesionalnosti in neodvisnosti. Katoliški mediji pa so svojo nalogo vedno razumeli predvsem kot sredstvo oznanjevanja, manj kot informiranja o do­ gajanju znotraj Cerkve ali njegove kritične analize . Njihove prizadevne lastnike in ustvarjalce še vedno prevzema strah, da bi večja odprtost vodila v dok­ trinalni in moralni relativizem ter ošibila moč Cer­ kve v soočenju (ali »spopadu«) s sovražnim okoljem. Pred seboj imam mednarodni katoliški tednik The Tablet, publikacijo, ki že več kot 150 let ostaja v rokah skupine britanskih laiških lastnikov in ure­ dnikov (seveda tudi ob prispevkih klerikov), in ne v neposredni lasti škofij. To ediciji daje več možnosti, da ne le evangelizira in informira o uradnih stali­ ščih Cerkve in njenem življenju, ampak tudi kritično razmišlja, pri čemer včasih hodi po robu konvencio­ nalnega razumevanja nauka, a tega ne počne zavoljo všečnosti in modernizma, ampak v prepričanju, da išče še bolj avtentično krščanstvo. V našem sloven­ skem prostoru se je temu približal spletni Časnik, a še tam preseneča, da nekateri mladi katoliški pisci zagovarjajo zelo ozke poglede, včasih — kot je bilo to ob vprašanju homoseksualnih oseb — celo ožje od uradnih stališč Katoliške cerkve. (Majhne) družbe, kakršna je slovenska, bodo, so­ ciološko gledano, vedno imele nekaj težav s spreje­ manjem različnosti, drugačnosti. Za Cerkev to ve­ lja še toliko bolj. Kakršnekoli spremembe, ki bi jih v učenju ali zgolj v praksi Cerkve na področju dru­ žine in zakonske zveze pripravili izredna sinoda oktobra 2014 in redna sinoda oktobra 2015, bodo postopne, previdne. Tako nakazuje tudi že delovni dokument, ki so ga v Rimu pripravili na osnovi pre­ jetih odgovorov na vprašalnike o družini.3 (Sloven­ ski katoliški tisk je o tem poročal le na kratko, brez izpostavljanja dokumenta.) Prvi kritični odzivi na dokument ugotavljajo, da bo treba aggiornamento na tem področju bolj kot na naravni postavi utemeljiti na Božji besedi. (Navsezadnje je naravna postava, ki jo je Cerkev s Tomažem Akvinskim vzela za svoj filozofski pogled, še vedno človeško delo.) Pot naprej v misijonarsko pastoralo Medtem pa — in to je najpomembnejše — mora Cer­ kev, tudi vsak duhovnik v Sloveniji, imeti dovolj kr­ ščanske ljubezni, da se bodo tisti »drugačni«kristjani, ki si bodo želeli v cerkev/Cerkev, tam videli zaželeni. Če duhovniki in celotno župnijsko občestvo tega ne storijo, ampak le zadovoljujejo »religiozne potrebe« male peščice (pa še te nedeljnike nekateri duhovniki prepogosto svarijo pred nevrednim prejemanjem obhajila, se vedejo do njih avtoritarno ipd.), potem niso storili dovolj, ampak so ostali v konstantino­ vski drži, ki lahko obnavlja le geto, ne more pa gra­ diti Božjega kraljestva. V tem smislu je čas, da tudi v Sloveniji vzamemo papeža Frančiška zares, ko pravi, da je potreben premik »od ohranjevalne pastorale k odločno mi­ sijonarski pastorali«. Seveda je to, kar oznanja, zelo zahtevno, zahtevnejše od običajne (slovenske) pasto­ ralne prakse. Na glavo postavlja koncept, po kate­ rem verniki prihajajo v cerkev; ne, duhovnik mora k ljudem. Toda ta pristop je tudi razbremenjujoč: duhovnika, župnika, osvobaja spon, ki jih ustvarja streženje majhni skupini »popolnih« nedeljnikov, ki nemalokrat privatizirajo župnijo in poskušajo to narediti še z vero. Upam, da bo Cerkev na obeh sinodalnih zborih našla pristne krščanske odgovore na vprašanja dru­ žine danes in da bo tudi Cerkev na Slovenskem del teh prizadevanj vesoljne Cerkve. Upam pa tudi, da bo Cerkev na Slovenskem spoznala, da osredotočenost na obrambo pred dejansko ali domnevnim tujim, neprijaznim, celo sovražnim okoljem ne zadostuje, ampak da potrebujemo tudi slovenske frančiške. Morda je to tudi napotilo za nova škofa. (mag. Leon Marc, diplomat in publicist, Ljubljana) Fotografije Arhiv Družina 1 https://iskreni.net/druzina/kultura-zivljenja/131-biti-drugacen/165038­ -mario-plesej-intervju.html. 2 h t t p : // w w w. c a s n i k . s i /i n d e x . p h p /2 0 13 /1 1 /2 5 / sinoda-o-druzini-na-vprasalnik-odgovarja-slovenski-laik/. 3 Angleško besedilo delovnega dokumenta je dosegljivo na http://w w w.vatican.va/roman_curia/synod/documents/ rc_synod_doc_20140626_instrumentum-laboris-familia_en.html. 165 Leon Marc MOLITVENA URA ZA DOMOVINO V imenu Očeta in Sina in Svetega Duha. Gospod,1 v Tvoji navzočnosti smo se zbrali na predvečer praznika domovine. Želimo se ti zahvaliti za darove narodnosti in države, jezika in kulture, za lepoto domovine, za to, da živimo v miru, za to, da večina med nami, kljub krizi in stiskam, še vedno živi bo­ lje od prejšnjih generacij. 166 Prinašamo pa ti tudi svojo za­ skrbljenost: za obstoj slovenskih vrednot, za stanje pravne države, človekovih pravic in demokracije, za našo istovetnost, za bližnje v socialnih stiskah. Izpeljal si nas iz našega Egipta in popeljal v obljub­ljeno deželo. Pre­ jeli smo dar samostojne države, se vrnili v družino evropskih držav, se vrsto let veselili razcveta do­ movine. A danes bi Ti, Gospod, o Sloveniji lahko spregovoril, ka­ kor si nekoč po preroku Jeremiji: Kaj so vaši očetje našli krivičnega na meni, da so se oddaljili od mene, da so šli za puhlimi maliki in postali puhli? Niso rekli: »Kje je Gospod, ki nas je izpeljal iz egiptovske dežele, ki nas je vodil po puščavi, po pusti in jamasti deželi, po sušni in mračni deželi, po deželi, skozi katero nihče ne hodi in kjer ne prebiva noben človek?« Pripeljal sem vas v rodovitno deželo, da bi uživali njene sadove in njene dobrine. A ko ste prišli, ste oskrunili mojo deželo … (Jer 2,5—7) Gospod, hvala Ti, ker si nas iz­ peljal iz »puste, jamaste, sušne in mračne dežele« v drugačno domo­ vino. Toda ali nismo oskrunili te čudovite dežele? Gospod, usmili se. Z Jeremijo bi Ti lahko na drugem mestu tudi za Slovenijo nadaljeval: Res, krivičneži se najdejo v mojem ljudstvu, sklonjeni preže kakor ptičarji, zanke nastavljajo in lovijo ljudi. Kakor kletka, ki je polna ptičev, tako so njihove hiše polne prigoljufanega blaga. Zato so postali veliki in bogati, debeli so in zavaljeni. Njihova hudobija presega vse meje; ne zavzemajo se za pravico, pravico sirote — in vendar uspevajo! Ne prisojajo pravice ubogim. … Strahotne in grozne reči se godijo v deželi: preroki prerokujejo lažnivo, duhovniki vladajo na svojo roko. In mojemu ljudstvu je to všeč! (Jer 5,26—31) Da, včasih se zdi, da je tako, kot je, ljudstvu, nam, pravzaprav všeč. Kristus, usmili se! Kako sodobno zvenijo danes besede preroka Jeremije voditeljem ljudstva iz 7. stoletja pred Kristu­ som tudi v naslednjih vrsticah: Kako morete reči: »Modri smo. Gospodova postava je pri nas!« Že! A glej, lažnivo pisalo pisarjev je iz nje naredilo laž. … Kajti vsi od največjega do najmanjšega se pehajo za dobičkom. Varajo vsi, od preroka do duhovnika. Zlom hčere mojega ljudstva hočejo ozdraviti na lahko, s tem, da govorijo: »Mir, mir,« ko vendar ni miru. Mar se sramujejo, ker so počenjali gnusobo? Ne, sploh se ne sramujejo, ne znajo zardeti. (Jer 8,8—12) … Svoj jezik napenjajo kakor lok; z lažjo in nezvestobo gospodujejo deželi. Letajo od hudobije do hudobije, mene pa ne poznajo, govori Gospod. … Svoj jezik so navadili na laž, ne naveličajo se delati krivice. (Jer 9,2—4) Gospod, razmišljamo o zlomu na­ šega ljudstva in o cenenih zdravi­ lih, ki se ponujajo za rešitev krize vrednot in gospodarske krize. Tudi mi, kristjani, nismo imuni za cenenosti. Ne samo tajkuni, tudi mi sami smo ujeti v svoja mala pehanja za dobičkom. Ne samo »lažniva pisala« medijev, tudi mi sami imamo na ustih laž. Tudi mi delamo krivico in tako krepimo grešne strukture našega okolja, v katerem se razrašča ne­ zaupanje in se množijo krivice. Prinašamo Ti boleči občutek, da tega ni moč spremeniti. Gospod, usmili se! *** Bog Oče, za Božje ljudstvo si si naj­ prej izbral Izraelce, s katerimi si pričel pisati zgodovino odrešenja. Svoje odrešenje si postavil v kon­ kreten zgodovinski čas in prostor. Tudi nas si postavil na čudovit kos zemlje in nas prebudil v zgo­ dovinskem času. Gospod, zahvaljujemo se ti za luč vere, ki so jo prejeli naši pred­ niki pred skoraj poldrugim tisoč­ letjem. Zahvaljujemo se ti za delo slovanskih svetih bratov Cirila in Metoda, še posebej pa za luč iz Ogleja in Salzburga — Solnograda, po katerih smo, zlasti po zaslugi irskih menihov, bili uvrščeni v zahodni kulturni krog, v Evropo. Hvaležni smo ti, da smo kot prvi med Slovani dobili v latinici pisana besedila v svojem jeziku. Hvala za duh Brižinskih spome­ nikov, v katerih smo bili prvič poi­ menovani Božji otroci s prisrčnim slovenskim »sinki«. Če bi ded naš ne grešil, bi mu na veke bilo živeti, starosti ne prejeti, nikoli skrbi imeti, ne solznega telesa, temveč na veke bi mu bilo živeti. Ker pa je bil z zavistjo Neprijaznega 167 Tik pred Trubarjem je v Čedadu, blizu še ene stare slovenske božje poti, Stare gore, slovenščina za­ zvenela v uradnem besedilu. Od Brižinskih spomenikov do Tru­ barja je vodila povezana pot mej­ nikov slovenske književnosti, je­ zika in vere. Gospod, hvala Ti za dar tiskane besede v slovenskem jeziku, ki smo ga prejeli s Primožem Trubarjem. Hvala Ti za dar slovenskega Sve­ tega pisma Jurija Dalmatina. 168 izgnan od slave božje, po tem so na rod človeški bolečine in skrbi prišle, in bolezni, in po tem redu smrt. In vendar, bratje, spomnimo se, da nam tudi sinovi Božji rečejo. … Morete zatorej, sinki, videti in sami razumeti, da so bili poprej ljudje v lice prav taki, kakor smo tudi mi, ter da so dela Neprijaznega zasovražili, Božja pa vzljubili. Tristo let kasneje v rokopisu iz Ra­ teč, kraja nedaleč od Sv. Višarij, so prvič v slovenščini zazveneli oče­ naš, zdravamarija in vera. Oče naš … Gospod, hvala Ti, da že več kot sedemsto let molimo, kakor si nas naučil moliti, in da moremo tudi danes razumeti prvo besedilo oče­ naša v slovenskem jeziku. Stoletje kasneje je bila v Stiškem rokopisu prvič zapisana molitev »Pozdravljena, kraljica!« in pr­ vič zapisana velikonočna pesem v slovenščini: Naš gospod je od smrti vstal, od svoje bridke muke; nam se je veseliti, on nam hoče v tolažbo biti. Gospod, hvala Ti, da že stoletja pozdravljamo Marijo — češčena si, Marija. Gospod, hvala Ti! Zdrava Marija … Hvala Ti za dar obstanka med Dravo in Sočo, ob Savi in Muri, do Kolpe. Hvala Ti za le­ pote domovine pod Triglavom, za bogastvo gozdov, za morsko okno v svet. Gospod, hvala Ti! Zdrava Marija … Hvala Ti za blaženega Antona Martina Slomška, kristjana in svetovljana, in za njegovega so­ dobnika Prešerna. Nemščini sta ob bok postavila slovenščino kot jezik šole, bogoslužja in literature. Zahvaljujemo se ti za dar slovan­ skega papeža Svetega Janeza Pavla II., ki je podprl našo voljo po sa­ mostojni državi in Slomška raz­ glasil za blaženega. Bog Sveti Duh, ob misli na Slomška te prosimo, da bi bili naši škofje slomški za naš čas. Va­ ruj Cerkev na Slovenskem, da se bomo — kot nas vabi papež Fran­ čišek — odločili za »misijonsko izbiro«, da bomo znali »zapustiti svojo udobnost« in da bi »navade, slogi, urniki, govorica in vsaka cer­ kvena struktura postali ustrezen prevodnik za evangelizacijo se­ danjega sveta, bolj kakor za njeno samoohranitev«. Prosimo te, usliši nas! Zdrava Marija … Gospod, v letu 2014 se spomi­ njamo začetka prve svetovne vojne, v kateri je izgubilo življenje prek 30.000 slovenskih mož in fantov. Preureditev Evrope po tej vojni je bistveno zaznamovala temelje naše kulturne in politične umeščenosti v evropski prostor. Prosimo, ohrani našo domo­ vino Slovenijo in našo domovino Evropo v miru. Pomagaj nam, da se bomo vselej zavedali, da je zlo vojne spočeto v srcih posamezni­ kov in v malih vsakdanjih dejanjih ali v opustitvah dejanj. Gospod, prosimo Te, da Evropa ne bi bila le gospodarski in politični prostor, ampak predvsem prostor vrednot. Prosimo Te, da bi si slo­ venski poslanci v Evropskem par­ lamentu in drugi slovenski pred­ stavniki v evropskih institucijah prizadevali za resnico, pravico, kulturo življenja, svobodo. Naj ne pozabijo na judovske in krščanske korenine Evrope, ki so ključno in nezamenljivo vezivo med evrop­ skimi narodi. Pomagaj nam, da ob skrbi za Slovenijo ne bomo pozabljali na svet okoli nas, na Evropo. Ohra­ nimo odgovornost do nje. Ne pre­ pustimo je skrajnim pogledom ti­ stih, ki sovražijo vse tuje, ne tistih, ki pozabljajo na zvezo vrednot, ali tistih, ki bi se najraje zaprli za zidove trdnjav dobrega življenja, ali pa tistih, ki všečno obljubljajo izhod iz gospodarske krize brez napora. V času, ko mnogi govore o potrebi po solidarnosti, naj mi, Tvoji učenci, ponujamo še več — ljubezen do bližnjega. hudega in s pogumnim prizna­ njem služili resnici in spravi. Šele ko bomo prešteli vse kosti tega naroda, bomo resnično osvobo­ jeni, da z več veselja, sreče in bla­ goslova zgradimo zunanjo stavbo naše države. Prosimo te, usliši nas! Zdrava Marija … Prosimo te, usliši nas! Zdrava Marija … Dobri Bog, v letu 2015 mineva 70 let od konca druge svetovne vojne, v kateri so se nad Slovenci združila zla okupacije, revolucije in državljanske vojne. Molimo za vse žrtve druge sve­ tovne vojne: za padle v boju proti okupatorju, za civilne žrtve, za ži­ vljenja, uničena v koncentracijskih taboriščih, za žrtve bratomorne vojne, za žrtve revolucije, za vse resnične patriote na katerikoli strani. Molimo za tisoče pobi­ tih v slovenskih srebrenicah — v Rogu, na Teharjah in drugod, za v smrt zaprte za enajsterimi pre­ gradami Hude jame, za dekle z modrimi pentljami v kitah iz rova sv. Barbare, za otroke iz Petrička … Molimo tudi za vse storilce vojnih in povojnih zločinov, da bi našli mir svoji duši v izpovedi Gospod, revolucija je raztresla po svetu na deset tisoče Slovencev in Slovenk, ki so davno pred interne­ tom zgradili slovenstvo na daljavo. Hvala Ti za njihov zgled zvestobe veri in domovini. Prosimo te, da bi znali v naši državi vključevati v občestvo vse Slovence po duhu, da bi se znali medsebojno spošto­ vati in bogatiti. Hvala Ti za tehno­ loški napredek, ki nam omogoča globalno slovenstvo: biti, čutiti slovensko, kjerkoli smo. Posebej Te prosimo za Slovence za mejo. Celovec je nekoč žarel slo­ vensko bolj kot Ljubljana, Trst je bil drugo največje slovensko me­ sto. S prekmurskimi ravnicami smo povezani z davno Panonijo. Ti deli slovenstva, povezani z na­ šim pokristjanjenjem, nas vpe­ njajo v svet. Gospod, prosimo te, da bi se — kakor sta to sedemdeset let po iz­ krcanju v Normandiji storila nek­ danja francoski in nemški vojak — lahko objeli ali vsaj spoštovali pripadniki nasprotnih strani naše državljanske vojne. 169 Prosimo te, usliši nas! Zdrava Marija … 170 Molimo za tiste, ki so po revolu­ ciji ostali v domovini. Le Ti sam veš, čigava stiska je bila večja: ali tistih, ki so zbežali, da bi si rešili življenje in ohranili svobodo, ali tistih, ki so tvegali in ostali. Za­ hvaljujemo se ti za generacijo na­ ših staršev in starih staršev, ki so v težkih časih ohranili dar vere in ga prenesli dalje. Kolikor nas je ta čas katakomb in anonimnega krščanstva naredil zares ali le na videz bolj mlačne, Te prosimo, da nam sedaj s svojim Svetim Du­ hom daš novih moči, da bomo sledili Tvojemu klicu, da »se bo vse, kar ste rekli v temi, slišalo v luči, in kar ste v sobah povedali na uho, se bo oznanjalo na stre­ hah« (Lk 12,3). Gospod, življenje po drugi sve­ tovni vojni je predrugačilo Slove­ nijo. Hvaležni smo za vse, kar je bilo v tem času tudi dobrega. pro­ simo Te, da vse hudo in trpljenje posvetiš. Prosimo te, usliši nas! Zdrava Marija … Gospod, daj, da bomo tudi mi, kri­ stjani, odprti za drugače misleče, da bomo Slovenijo spreminjali v strpnem spoštovanju vseh. Daj, da bomo razumeli, da kolesja časa ne moremo zavrteti nazaj. In da je srca, ki so otopela v desetletjih zavajanja in manipulacije ob egip­ tovskih loncih mesa, moč osvojiti le z revolucijo resnice, ljubezni do pripadnikov lastnega naroda in s Cerkvijo ubogih in za uboge, o katerih govori papež Frančišek. Slovenija ima danes mnogo ubo­ gih, ne le tistih, ki potrebujejo materialno pomoč. Daj nam širino za vse, ki so se v Slovenijo priselili v minulih de­ setletjih v iskanju boljšega kruha za svoje družine. Naj ob ljube­ zni do slovenske nacije rastemo odprti za njeno novo podobo, še posebej do bratov v Kristusu in bratov v Abrahamu. Sledimo pa­ pežu Frančišku, ki kliče k »veli­ kodušni odprtosti, dežele, ki so sposobne ustvariti nove kulturne sinteze«. Vemo, da danes z nami prav tako molijo za svojo novo in našo skup­no domovino Slovenijo. Prosimo te, usliši nas! Zdrava Marija … Sveti Bog, hvaležni smo ti za dar samostojne države. Daj, da bi ga ra­ zumeli v smislu evangelijske zgodbe o talentih, daj, da bi ga znali ople­ menititi. Daj, da bomo kristjani va­ ruhi družinske kulture in močnih, povezanih človeških občestev ter Tvoji odlični soustvarjalci na vseh naših delovnih mestih. Gospod, pomagaj nam, da bomo dobri državljani, dobri člani člo­ veške skupnosti, v katero si nas postavil. Tudi kadar to pomeni poštenost pri davkih in social­ nih prejemkih, odgovornost pri delu ali skrb za zaposlene. Zapo­ ved »Ne kradi!« ima danes mnoge nove pomene. Gospod, posebej Te prosimo za vse družine in posameznike v težkih socialnih stiskah, zlasti za brezposelne, za mlade, ki brez dela ne vidijo perspektive, za delavce, ki niso deležni poštenega in rednega plačila. Pomagaj nam, da iz Slovenije spet naredimo deželo priložnosti. Naj nikoli ne grešimo zoper za­ poved ljubezni do bližnjega z iz­ koriščanjem nemočnih delavcev, zlasti tujih delavcev med nami. Ohranimo odprto srce za prise­ ljence, ki trkajo na vrata Evrope, tudi na naša; saj so naše mize kljub krizi še dovolj bogate. Ohranimo odprto srce za vse uboge. Papež Frančišek nas vabi: »Nujno je, da posvečamo svojo pozornost novim oblikam uboštva in ranljivosti — brezdomcem, od­ visnikom od mamil, beguncem, domorodnim prebivalcem, ve­ dno bolj osamljenim in zapušče­ nim starim ljudem itn. Poklicani smo v njih prepoznati trpečega Kristusa in mu biti blizu, tudi če nam to na videz ne prinaša nobe­ nih oprijem­ljivih in neposrednih koristi.« Prosimo te, usliši nas! Zdrava Marija … Gospod, prinašamo ti tudi bo­ lečino neuresničenih upov. Boli nas, kako malo veljata resnica in pravica. Prosimo Te za dar pra­ vice, pravne države, da bi lahko živeli v mirni zavesti, da lahko vsak doseže človeško pravico in pride do zemeljske resnice. Mo­ limo za vse, ki delajo v pravo­ sodju — naj jih Tvoj Sveti Duh razsvetli, da bodo spoštovali re­ snico in delili pravico ter delali po svoji vesti. S papežem Frančiškom Te pro­ simo, da bi se pri nas »povečalo število politikov, ki so sposobni začeti pošten pogovor, ki se učin­ kovito usmerja k temu, da bi oz­ dravil globoke korenine in ne zu­ nanjega videza zla v našem svetu«. Z njim Te prosimo za politike, ki to poklicanost razumejo kot, ka­ kor pravi papež, »eno najdragoce­ nejših oblik ljubezni do bližnjega, ker išče skupno dobro«. Dobri Bog, nakloni nam poli­ tičnih voditeljev, polnih razuma, modrosti, resnicoljubnosti in po­ štenja, ljubezni do domovine in velikodušne nesebičnosti. Poma­ gaj nam, da se ne bomo ob izbira­ nju in v odločanju dali zavesti od všečnih besed in velikih obljub. Prosimo te, usliši nas! Zdrava Marija … Gospod, ne daj, da bi ob vseh teh skrbeh obupovali. Naredi nas močne, da bomo verovali v Tvojo pomoč in v tej veri bili pri­ pravljeni za človeško domovino, za svoje sodržavljane, Slovence in Slovenke, narediti kar moramo in moremo. Prosimo Te, posveti našo skrb ter blagoslavljaj naše delo za domovino. Dobri Bog, blagoslovi Slovenijo! 1 To besedilo, ki ga je napisal Leon Marc, je bilo prvič pripravljeno za namen molitvene ure pred dnevom državnosti leta 2014 v župniji Ihan. Tu ga objavljamo v nekoliko spremenjeni obliki. Navdih za del besedila je avtor črpal tudi iz dela dr. Zvoneta Štrublja Pogum besede (Mohorjeva družba, Celovec 2008). Svetopisemski citati so vzeti iz SSP. Citati papeža Frančiška so vzeti iz slovenske izdaje knjige Veselje evangelija, Družina 2014. To Te prosimo po Kristusu, našem Gospodu, amen. Slavimo gospoda! Foto Alenka Veber (mag. Leon Marc, diplomat in publicist, Ljubljana) 171 Anica Mikuš Kos OTROCI SE RAZLIKUJEJO — UPOŠTEVAJMO RAZLIČNOST PRI VZGOJI Dva otroka v družini nista enaka. Od kod razlike? In zakaj je vredno razmišljati o razlikah? Ne le vredno, ampak nujno — za starše, za vzgojiteljice v vrtcih, za učitelje, za vse, ki imajo v svojih družinskih vlogah, v svojem poklicnem delu ali v kakem drugem odnosu opraviti z otroki. Predvsem zato, da bi otrokovim značilnostim ali posebnostim prilago­ dili pričakovanja, zahteve, ravnanje. 172 Od kod razlike Otrokove lastnosti v nekem trenutku so rezultat so­ igre med biološko pogojenimi značilnostmi ter med vplivi okolja in izkušnjami. Na svet prinesemo biološke osnove odzivanja, ču­ stvovanja, vedenja, psihične odpornosti, učljivosti. Nosilci teh osnov so predvsem geni. Vendar geni niso edini biološki vpliv. Na biološka dogajanja, ki so po­ membna za vedenje, doživljanje, učljivost, vplivajo bo­ lezni, poškodbe možganov, zdravila, škodljive snovi v zraku, vodi in hrani in še marsikaj. Na primer, po po­ škodbi glave se lahko spremeni otrokov temperament. V tem sestavku želim predvsem opozoriti na vlogo bioloških dejavnikov na otrokov razvoj in socializa­ cijo. Biološko so pogojene ali sopogojene razlike v videzu, gibalnih sposobnostih, rasti, razvoju posa­ meznih funkcij (hoji, govoru, obvladovanju sečnega mehurja, socialnem zorenju …), načinu odzivanja, sposobnostih učenja in še mnoge druge. Razlike med otroki so tudi v osnovnih potre­ bah — po hrani, po spanju, po gibanju. Vse to ni nič hudega, dokler te razlike ne povzročajo otroku težav v odnosih z odraslimi ali vrstniki. Nekoč so nekateri otroci imeli veliko težav v vrtcu, ker niso mogli zaspati po kosilu ali ker niso mogli pojesti vse hrane s svojega krožnika. Prisiljevanje in kazni so včasih bili prav kruti — pokrivanje otroka čez glavo in zahteva, da je ves čas popoldanskega po­ čitka pri miru, ali siljenje otroka, da poje vse, kar je na krožniku, tudi če je zaradi tega bruhal. Seveda so to, kar navajam, skrajni primeri. Zdravorazum­ ske vzgojiteljice so tudi brez visoke znanosti dojele, da nekateri otroci pač potrebujejo manj hrane in manj spanja. Vendar na mnogih področjih odrasli še vedno premalo upoštevamo razlike med otroki in ne prilagajamo zahtev in pričakovanj otrokovim značilnostim, potrebam in zmogljivostim. Razlike v telesnem videzu, v telesnih funkcijah in zorenju se odražajo v otrokovem duševnem razvoju in počutju. Na primer otrok, ki je gibalno spreten, je lahko v drugačni situaciji kot gibalno okoren, ne­ roden otrok. Ali otrok s pospešenim spolnim dozo­ revanjem bo imel druge interese, druga doživljanja, morda tudi drugačne težave kot njegov počasno do­ zorevajoči vrstnik. Temperament V razmišljanjih o tem, zakaj ima otrok težave v ra­ zvoju, vedenju, učenju, običajno pripišemo vzroke slabim vplivom okolja. Dolžimo starše, učitelje ali druge za otroke pomembne odrasle osebe. Ne za­ vedamo se v zadostni meri, da biološko pogojene razlike lahko znatno prispevajo v dobrem in v sla­ bem k temu, kakšen je otrok in kako se bo razvijal. Ko govorimo o opremi, pomembni za psihoso­ cialni razvoj, ki jo je otrok prinesel s seboj na svet, uporabljamo besedo temperament. To je skupek, kombinacija lastnosti, ki sodoločajo slog odzivanja in vedenja, dojemanje in doživljanje sveta, odnose, socialno učljivost. Temperament v znatni meri po­ jasnjuje individualne razlike med enako starimi otroki, ki rastejo v istih, enakih ali podobnih okoljih. Prikazali bomo nekaj lastnosti temperamenta, ki vplivajo na socializacijo, otrokovo psihično stanje in čustveno dobro počutje. Obenem bomo videli, kako posamična lastnost dobi pomen v odnosu do otrokovega okolja, kako lahko neka lastnost postane ogrožajoč dejavnik razvoja ali nastavek za psihoso­ cialno motnjo. Ritmičnost bioloških potreb je zlasti očitna v zgo­ dnjem obdobju. So dojenčki, ki hitro osvojijo ritem hranjenja in spanja, so drugi, ki so neritmični. Ne­ ritmični so lahko glede potreb po hrani. Zlasti mo­ teča je nezmožnost vzpostaviti pričakovani ritem spanja. Zato so ti otroci ponoči pogosto nespečni. Neritmični dojenček terja veliko več naporov staršev. Nočno bedenje izčrpava starše in povzroča nervo­ znost. Ta se prenaša na otroka, in otrok ima še več težav s spanjem. Nekoč smo za otrokove težave pri vzpostavljanju pričakovanega ritma bioloških po­ treb krivili mame. Pediatri in psihologi smo očitali mamam, da svojega otroka niso uspele »navaditi na red«. Danes vemo, da je zgodnja neritmičnost pred­ vsem biološko pogojena. Stopnja otrokove dejavnosti opisuje, koliko je otrok aktiven — ali je pretirano in že moteče ak­ tiven, hiperaktiven, nemiren ali obratno, neobi­ čajno miren ali pa je njegova gibalna aktivnost nekje med skrajnostma. Poglejmo, kaj se dogaja v šoli. Nemiren otrok, ki ne zmore tako kot njegovi sošolci sedeti pri miru med šolsko uro, je moteč za učitelja. Z nemirnostjo lahko moti tudi druge otroke. Nemirnost pa se povezuje tudi z nezbrano­ stjo, ki ovira otrokovo učenje. Nemirnega otroka bo učitelj opominjal in grajal. Zaradi nemirnosti bo učinkovitost njegovega dela zmanjšana. Razi­ skave so pokazale, da učitelji za enako znanje bo­ lje ocenjujejo mirne otroke, s katerimi ni težav, kot moteče nemirne otroke. Vidimo, da lahko lastnost, ki sama po sebi ni nič hudega, to je večja gibalna aktivnost, povzroča otroku težave v šoli, zaradi ka­ terih so njegove šolske izkušnje slabše od izkušenj njegovih mirnih vrstnikov. Otrokova organiziranost in sposobnost upravljanja svojega vedenja sta tudi biološko sopogojeni la­ stnosti. Poznamo zelo dobro organizirane otroke, kar se odraža v njihovem vedenju, v rednosti, v zadovoljivem izpolnjevanju vsakodnevnih nalog, v zadovoljivi samokontroli, in slabo organizirane raztresene otroke, ki pogosto pozabijo, kaj imajo za nalogo, pozabljajo doma šolske potrebščine, so po­ vršni, ustvarjajo nered v svojem okolju. Vztrajnost in pozornost sta v dokajšnji meri po­ gojeni z značilnostmi delovanja možganov. Otroci s slabšo pozornostjo bodo imeli tudi ob visoki inte­ ligentnosti več težav v šoli, več bo napak v njihovih izdelkih in testih, manj bodo uspešni. 173 174 Socialna učljivost je zelo pomembna za vzgojo. To je hitrost, lahkota ali težavnost, s katero se otrok uči želenih oblik socialnega vedenja. Velika večina otrok je hitro učljivih. So pa otroci, katerim je treba kakšno stvar velikokrat povedati, ki jim je kaj težko »dopovedati«, vedno znova delajo napake ali se ob­ našajo neustrezno svoji starosti. Gotovo je za rezul­ tate vzgoje pomembna kakovost vzgoje. Toda ob is­ tih starših, istih vzgojiteljih so nekateri otroci težje vzgojljivi. To pomeni, da je treba vložiti v njihovo vzgojo veliko naporov in da rezultati marsikdaj niso zadovoljivi, za razliko od otrok, ki zrastejo »mimo­ grede«, za katere »sploh na vemo, kdaj so zrasli«. Seveda sta tudi življenje in proces socializacije za težje vzgojljive otroke težavnejša, kakovost njihovega življenja je slabša. To, kar se drugi naučijo zlahka, predstavlja zanje večji napor. Zaradi neprimernosti svojega vedenja, doživljajo več neugodnih izkušenj z odraslimi pa tudi z vrstniki in več stresov tudi v normalnih življenjskih okoliščinah. Ena od lastnosti temperamenta je tudi prilagod­ ljivost — lahkota in hitrost prilagajanja na nove živ­ ljenjske okoliščine. Poznamo težko prilagodljive otroke, ki imajo veliko težav ob vstopu v vrtec, ob spremembi šole ali kraja bivanja. Otrokova odpornost proti neugodnim in ogrožajočim vplivom ali ranljivost je odvisna od njegovih izkušenj in od podpore, ki jo prejema iz okolja. Toda pri tem ima pomembno vlogo naravna danost. So otroci in tudi odrasli ljudje, ki lahko prenesejo vrsto težav, udarcev, izgub, trpljenja, a ostajajo v psihič­ nem smislu zdravi. To pomeni, da normalno opra­ vljajo svoje socialne in delovne funkcije, vzdržujejo normalne odnose z bližnjimi ljudmi in sodelavci, so dejavni v svoji skupnosti, ohranjajo vero v človeka in optimizem. V njihovi odpornosti ima znatno vlogo tudi temperament, ki postane varovalni dejavnik. Pri delu z učitelji in starši razliko v odzivu na težave po navadi pojasnim z naslednjo primerjavo: Ko bi imeli tri povsem enake lutke — eno iz stekla, eno iz plastike in eno iz jekla — in bi jih udarili z isto palico in enako močjo, bi bili učinki zelo različni. Steklena lutka bi se nepopravljivo razbila, plastična lutka bi počila in bi jo bilo možno zalepiti, jeklena lutka bi zazvenela (zajokala), ostala pa bi cela. Ste­ kleni ali ranljivi otroci pač manj prenesejo, so bolj ogroženi. Za zelo občutljivega in ranljivega otroka bodo že običajne življenjske okoliščine nemalokrat boleče. Zaradi lastnosti temperamenta imajo različni otroci v istem okolju različne izkušnje. Dober pri­ mer je prikazan ob nemirnem otroku v šoli. Za lahko vzgojljivega otroka bo šola najverjetneje prijetna iz­ kušnja, njegovemu vrstniku s težavami v socialnem učenju lahko isti razred, isti učitelj vzbujata strah, tak otrok bo izključen iz skupine vrstnikov zaradi nezrelega ali motečega vedenja. Značilnosti temperamenta so izražene že v pr­ vem letu življenja. Najbolj očitne so v predšolskem obdobju. Do izraza pridejo tudi v šolskem obdobju, ko otrok lahko primerja svoje odzivanje, vedenje, sposobnost učenja z vrstniki. Nekatere lastnosti so bolj, druge manj stanovitne. V interakcijah z oko­ ljem se lastnosti lahko okrepijo ali omilijo. Temperament in okolje Temperament pomembno sodoloča otrokove zmo­ žnosti zadostiti zahtevam in pričakovanjem okolja in s tem tudi kakovost otrokovega življenja. Vpliva na všečnost, pohvale, nagrade ali kazni, občutek varnosti ali ogroženosti, na samopodobo. Posamezne lastnosti dobijo pomen v okviru otro­ kovega življenjskega okolja. Na primer, večja nemir­ nost in šibka koncentracija postaneta pomembni v šoli zaradi šolskih pravil vedenja in zahtev glede učenja. Okolje določa pravila vedenja in odzivanja, okolje izkazuje manjšo ali večjo strpnost do nezaže­ lenega vedenja, okolje kaznuje in nagrajuje. Okolje zrcali otroku njegove šibkosti in sooblikuje njegovo samopodobo. Razvoj in duševno zdravje »težavnih otrok« ogrožajo slabe izkušnje, ki se nadgradijo na temperament. Nerazumevanje okolja za otrokove posebnosti in pretežno slabe izkušnje z okoljem lahko pri otroku privedejo do čustvenih in psiho­ socialnih motenj. Ob predstavljanju značilnosti otrokovega tempe­ ramenta se starši in vzgojitelji sprašujejo, kaj lahko naredijo ob otroku z lastnostmi, ki otežujejo vzgojo, ali se da kaj vplivati, popraviti. Odgovor je vsekakor pozitiven. Vendar se moramo sprijazniti s tem, da bo proces vzgoje bolj zahteven. Socialno težje učljivemu otroku bo treba vedno znova povedati, pokazati, kaj želimo, ob njem se moramo varovati pred izbruhi jeze in nestrpnosti, njegovih napak in »grehov« ne smemo dojemati kot hudobnost, vedeti moramo, da bo otrok pač pozneje pridobil neke navade, samo­ disciplino, boljšo notranjo organiziranost in boljšo organiziranost v delovanju. Pričakovanja in zahteve moramo prilagoditi otrokovim zmogljivostim, obe­ nem pa razvijati deficitna področja in iskati popravke za pomanjkljivosti tam, kjer gre otroku dobro. Vsak težaven otrok ima tudi vrsto področij, na katerih je uspešen in ki jih v procesu vzgoje lahko aktiviramo za premagovanje težav, izvirajočih s pod­ročij, na ka­ terih mu ne gre dobro. Soigra med lastnostmi temperamenta in la­ stnostmi okolja v nadaljnjem razvoju temperament krepi ali slabi. Lastnosti, ki povzročajo težave v pro­ cesu socializacije, se pod vplivi okolja in vzgoje lahko omilijo ali izginejo. Na primer neritmični otrok bo ob predvidljivem in rednem družinskem življenju hitreje usvojil zaželene ritme, kot bi se to zgodilo v kaotičnem okolju, v katerem bi se njegova nerit­ mičnost še stopnjevala. Ali ob slabše organiziranem otroku je potrebna večja mera vsakodnevne rutine, jasno uveljavljenih pravil, nadzora nad otrokom in pomoči pri spoštovanju pravil. Osnovno, kar pomaga otroku, mu omogoča, da obvladuje in preraste svoje težave, je, da odrasli otroku zagotavljajo in izkazujejo sprejetost in ču­ stveno toplino, da njegove šibke točke obravnavajo z razumevanjem kot individualne inačice tempera­ menta in ne kot negativne lastnosti. Vendar samo ljubezen ni dovolj. Potrebni so tudi vzgojni prijemi in napori, da pomagamo otroku obvladovati šibkosti. Ob »težavnem otroku« naj odrasli vedno upo­ števajo tudi njegove pozitivne lastnosti in naj omo­ gočajo, da te pridejo čim bolj pogosto do izraza. Otroci, o katerih govorimo, znajo biti zelo neposre­ dni, prisrčni, altruistični. Pri njih marsikdaj lahko opazujemo neobičajne kreativne rešitve. Lahko so iznajdljivi, imajo dobre praktične veščine. In se­ veda, enako kot lahko vzgojljivi otroci so nadarjeni za šport, umetnost. Odkrivanje področij, na kate­ rih je otrok uspešen, in darov ter možnosti, da se ti udejanjijo, je velikega pomena v vzgoji teh otrok. Učimo otroka strategij, kako obvladovati svoje šibke točke. Na primer za mnoge raztresene otroke je značilno, da imajo dobre in slabe dneve. Ko se otrok nauči prepoznavati svoje slabe dneve, to je dneve, ko posebej kaotično deluje, lahko svoje na­ črte in svoje dejavnosti do neke mere prilagodi svo­ jemu stanju. Tudi starši in učitelji lahko prilagodijo svoje zahteve otrokovim dnevnim zmogljivostim. Otroci, ki sodijo med »težje vzgojljive« — teh naj bi bilo okoli 10 odstotkov vseh otrok, ob ustreznem in strpnem ravnanju okolja v odrasli dobi »prerastejo« težave ali pa se te močno omilijo. Vendar moramo opozoriti, da imajo ob izpostavljenosti neugodnim 175 očaranje, grajo, kazni. Zaradi velike občutljivosti je otrok lahko čustveno prizadet že ob običajnih drob­ nih konfliktih in napetostih, ki so del vsakdana. Za odnos med starši ali vzgojiteljem in otrokom je pomembna stopnja skladnosti osebnostnih značilnosti odraslega z otrokovim temperamentom. Slabo organiziran otrok ustvarja okrog sebe nered, deluje zmedeno, pogosto neučinkovito, se težje navaja na disciplinske zahteve. Če tak otrok živi ob roditelju ali vzgojitelju, ki je sam pretirano redoljuben, za ka­ terega sta dobra organiziranost in obvladanost ve­ denja in odzivanja na vrhu pomembnosti, bo raz­ korak med njima povzročal veliko težav otroku pa tudi odrasli osebi. Če so roditelju ali vzgojitelju bolj pomembni otrokovi prisrčnost, velikodušnost, čut za drugega kot slaba notranja in zunanja organizi­ ranost, bo otroka boljše sprejemal. Otrok bo soočen z manj strogimi in nepopustljivimi zahtevami, za svoje »pomanjkljivosti« ne bo kaznovan. Velika umetnost vzgoje je, kako izbrati pravo mero med strpnostjo do motečega vedenja in rav­ nanjem, ki popravlja takšno vedenje. 176 vplivom okolja »težavni« otroci več možnosti, da razvijejo različne motnje, zaradi katerih sami trpijo in povzročajo težave okolju. Vpliv temperamenta na otrokovo okolje Vsi vemo, da odnosi, ravnanje okolja vplivajo na otro­ kovo duševnost, vedenje, razvoj. Vendar tudi otrok z načinom odzivanja in drugimi lastnostmi vpliva na druge in sooblikuje odnos drugih oseb do sebe in njihovo ravnanje. To pomeni, da sam prispeva k izkušnjam z drugimi ljudmi in doživljanju sveta. Z odzivanjem in vedenjem lahko izzove zadovoljstvo in ponos staršev in vzgojiteljev, pohvale, nagrade. Ali obratno — pogosto zaskrbljenost, nejevoljo, raz­ Temperament in šola Temperament vpliva na otrokovo počutje, vedenje, učenje v šoli, vrstniške odnose. doživljanje šole. Vpliva tudi na šolsko uspešnost s tem, da sopogo­ juje otrokov način mišljenja in učenja, koncentracijo vztrajnost. Sopogojuje tudi odnos učitelja do otroka, sprejetost in odnos vrtnikov. Pomemben je za spo­ sobnost in zmogljivost obvladovanja težav, neuspe­ hov, odpornost proti šolskim stresom. Tudi učitelj prinaša v razred svoj temperament, svoje osebnostne lastnosti. Šole se razlikujejo glede strpnosti do različnosti otrok in pripravljenosti po­ magati otrokom s težavami. Kako se bodo značilnosti izrazile v šolskem okolju in koliko težav, slabih izku­ šenj bodo povzročile otroku, je v znatni meri odvisno od učitelja, od prevladujočega vzdušja v razredu in v šoli, od stopnje individualizacije dela z učenci na šoli. Koristnost spoznanj o biološko pogojenih ali sopogojenih razlikah Poznavanje individualnih razlik v razvoju in tem­ peramentu omogoča staršem razumevanje otroka, realistična pričakovanja do otroka in prilagoditev ravnanja otrokovim zmogljivostim in potrebam. To­ rej omogoča boljše odnose med otrokom in starši in boljše starševstvo. Zmanjša možnosti, da bo otrok zaradi svojih posebnosti doživel čustveno priza­ detost, ki bo stopnjevala njegove težave v procesu socializacije. Poznavanja vloge temperamenta v otrokovem razvoju zmanjšujejo občutja krivde pri starših. Ob težavnem otroku se starši sprašujejo, kje so nare­ dili napako. Tudi strokovnjaki in učitelji pogosto na prikrit način obtožujemo starše, da so krivi za otrokovo težavnost. Poznavanje otrokovih biološko sopogojenih lastnosti nam omogoča prepoznavanje otrokovega »prispevka« k težavam in preprečuje kri­ vično obtoževanje staršev za vse težave. In seveda preprečuje tudi, da bi bil otrok kriv za težave, ki jih povzroča odraslim. Poznavanje temperamenta tudi pojasnjuje razlike v odzivanju in vedenju brez medicinskih diagnoz. Otrok s temperamentom, ki otežuje proces sociali­ zacije, ni otrok s psihosocialno motnjo ali duševno bolan otrok. Nekaj priporočil staršem Prepoznajte značilnosti otrokovega temperamenta. Razmislite o svojih osebnostnih značilnostih/ značilnostih temperamenta. Kaj vas moti pri otroku? Kako reagirate na to? Prilagodite svoja pričakovanja, ravnanje, vzgojne postopke temperamentu otroka, otrokovim zmoglji­ vostim in potrebam Pogovarjajte se z otrokom o njegovih značilnostih in o reakcijah okolja nanje — tudi o svojih reakcijah. Učite otroka, da prepoznava področja, na kate­ rih ni uspešen. Pomagajte otroku razvijati strategije obvladovanja šibkosti in za druge motečih značilnosti v odzivanju. Poskušajte omiliti za otroka neugodne in za oko­ lje neprijetne značilnosti odzivanja in vedenja. Bodite pozorni na področja, na katerih je otrok uspešen, in ga spodbujajte. Bodite pozorni na otrokovo samopodobo, pre­ prečujte razvoj slabe samopodobe. Pokažite otroku, da ga imate radi, da ga razu­ mete in da mu stojite ob strani pri njegovih težavah. Zavedajte se, da bo vpliv otrokovih lastnosti na njegov razvoj v veliki meri odvisen od vašega od­ nosa do otroka in ravnanja z otrokom. (prim. Anica Mikuš Kos, dr. med., specialistka pediatrije, specialistka psihiatrije, Ljubljana) Foto Alenka Veber 177 Tanja Ozvatič KAJ DOLOČA NAŠE KOMUNICIRANJE Takoj ko smo končali snemanje, je Franci, zazrt v tla, brez besed odšel v predprostor k drugim udeležencem seminarja, ki so glasno klepetali vsepovprek. Povešenih ramen se je tiho postavil v kot in se naslonil na steno, še vedno s sklonjeno glavo, brado si je podprl z roko. Na vprašanje kolegov, kako je bilo na nastopu, je le nerazločno zamrmral in se takoj spet posvetil svojim tihim mislim. S sodelavko sva se zgovorno spogledali: intervju, ki ga je Franci kot trening opravil pred kamero, bo velika učna ura za vse udeležence seminarja. Predvsem zato, ker je Franci pred tem napovedal, da v javnosti nastopa že vse življenje, da nastopanje popolnoma obvlada, da nima nobenih težav z nastopanjem pred ljudmi ali v medijih in da se na seminarju nima kaj novega naučiti. Toda ta trening ga je pokazal v povsem drugačni luči … 178 Med notranjimi lastnostmi in zunanjimi dejavniki Po čem ocenjujemo sebe in druge in zakaj svoje la­ stnosti ali sposobnosti precenjujemo ali podcenju­ jemo? Kaj določa naše ravnanje? Gotovo so to no­ tranji faktorji posameznika, naše »dispozicije«, torej osebne vrednote, lastnosti, zmožnosti, verovanja … Kadar se v trgovini kupec v vrsti pred nami razburja nad trgovko, hitro sklepamo, da je nestrpen, da je kolerik. Če vidimo neznanca, ki beraču podari kak evro, sklepamo, da je velikodušen. Vzroke za vedenje ljudi iščemo v njih samih. Z oznakami temperamenta resda lahko označimo način odzivanja in delovanja, s katerim smo se že rodili, vendar pa je naša osebnost večinoma preplet različnih temperamentov in se se­ veda tudi spreminja. Ljudje stremimo k temu, da bi se v vsaki situaciji znali odzvati kar najbolj primerno. Strokovnjaki opozarjajo, da na naša dejanja v ve­ liko večji meri vplivajo zunanji dejavniki kot naše notranje dispozicije. Tako lahko neki osebi hitro pri­ pišemo napačne lastnosti zaradi njenega vedenja, ki pa je v resnici nastalo zgolj zaradi vplivov zunanjih okoliščin (Le Ross je leta 1977 to napako imenoval temeljna atribucijska napaka). Situacije imajo torej pogosto veliko večjo moč vplivanja na vedenje, kot se zavedamo. John Darley in Daniel Batson sta leta 1973 izve­ dla eksperiment med študenti teologije na Univerzi Princeton. Ugotavljala sta, kako udeleženci seminarja doživljajo svojo vero: ali dajejo prednost veri kot cilju za osebno odrešenje ali pa jim je vera bolj pomembna zaradi drugih moralnih in duhovnih vrednot. Štu­ dente so nato napotili v sosednjo stavbo, kjer naj bi imeli pridigo o usmiljenem Samarijanu. Nekaterim so rekli, da imajo dovolj časa, da pridejo tja. Dru­ gim pa so povedali, da se jim zelo mudi, saj že ne­ koliko zamujajo. Vsak od pridigarjev pa je na svoji poti šel mimo moža, ki je sedel na tleh ob vhodu s sklonjeno glavo in je stokal in kašljal. Izkazalo se je, da osebna orientacija vere ni imela nobene vloge pri tem, ali so semeniščniki pomagali bolnemu možu ali ne; močan faktor pa je bila časovna stiska. Večina tistih, ki so šli pridigat v prepričanju, da že zamujajo, se pri možu niso ustavili (le 10 odstotkov se jih je ustavilo). Izmed tistih, ki so imeli dovolj časa, se jih je ustavilo 60 odstotkov. Raziskovalca sta sklenila, da je »zemeljsko dejstvo časovne stiske tako močan situacijski faktor, da premaga človekove dobre na­ mene« (Darley in Batson, 1973). Franci z našega treninga ni nujno prevzeten in samovšečen širokoustnež, ki z naduto samohvalo precenjuje svoje sposobnosti. Prav verjetno je, da so Franciju javni nastopi dotlej čisto dobro uspevali. Morda od nikogar doslej še ni dobil realne povratne informacije o njih in je živel v dobri veri o popolni uspešnosti svojega nastopanja v javnosti. Prav verje­ tno je tudi, da se je s svojimi izkušnjami in veščostjo nastopanja pohvalil zaradi domnevnih pričakovanj soudeležencev, saj je bil najstarejši v skupini in bi njegovemu profesionalnemu položaju pritikalo, da nastopanje resnično dobro obvlada. Njegov nastop pred kamero na treningu je bil namreč vse druga­ čen, kot pa je bil samozavestno napovedal: ves čas pogovora z »novinarko« je gledal v tla, z obema ro­ kama je objemal mikrofon z novinarkino roko vred, govor se mu je zatikal, govoril je nerazločno in z ve­ liko mašili, nerodno je jecljal in ponavljal dele povedi ter se pustil zaplesti še na vsebinskem področju, ki ga sicer dobro pozna. Interpretacije realnosti Ta primer nam je dal veliko misliti o tem, kako lju­ dje interpretiramo realnost. Ni nujno, da je tisto, kar vidimo, slišimo, doživljamo …, dejansko tudi prisotno. Če se nam zdi nekaj dovolj verjetno in ustreza našim siceršnjim predstavam o svetu ter se zdi smiselno glede na kontekst, zlahka sodimo, da to res tudi obstaja. Najboljši primer tega je Kanizsev trikotnik. Vidite v ospredju bel trikotnik, obrnjen na glavo? Ta trikotnik v resnici sploh ne obstaja. Le naš razum praznine v ostalih shemah dojema kot lik belega trikotnika. Gre torej za optično iluzijo, saj praznino dojemamo kot trikotnik zato, ker iz svoje preteklosti in izkušenj vemo, kakšen je trikotnik in kaj ga določa. V sebi imamo shranjene sheme, zaradi katerih imamo v določenih situacijah dolo­ čena pričakovanja. Na te sheme se lahko zanesemo, Kanizsev trikotnik Vir http://en.wikipedia.org/wiki/File:Kanizsa_triangle.svg da nam ni treba sveta odkrivati vedno na novo. Ko zjutraj vstanem in grem v pisarno, vem, kaj me tam čaka: kakšen je prostor, kateri ljudje bodo tam, kako bo potekal moj delovni dan. Če grem na zabavo, pri­ čakujem, da se bodo ljudje obnašali vedro, da bomo dobre volje, da se bo vrtela glasba, da se bo plesalo … Od vlog, ki jih igramo v vsakdanjem življenju, od situacij, v katerih se znajdemo, se pričakujejo do­ ločeni vzorci vedenja, da se vsi udeleženci počutijo dobro, varno in da komunikacija teče učinkovito. Če te vzorce kršimo, komunikacija ni učinkovita. Vsak ima svoje težave, a če o njih razpreda in tarna na zabavi, zabavo pokvari vsem, saj takšna prilo­ žnost ni primerna za reševanje osebnih težav. Vešče obnašanje torej pomeni, da je primerno pričakova­ njem glede na situacijo. Komunikacija ali manipulacija? Zmeraj, kadar se z ljudmi na izobraževanjih pogo­ varjam o učinkoviti komunikaciji, načrtno zasta­ vim tudi vprašanje manipuliranja. Ne zato, da bi se manipulacije učili, ampak zato, da manipulacijo prepoznamo in se znamo pred njo tudi obraniti ter se vrniti k resnični temi in argumentom. 179 180 Zaradi časovne stiske je bilo kratko soočenje na televiziji posneto vnaprej in se ni prenašalo v živo. Aktualni minister je suvereno predstavil svoja sta­ lišča glede vsebinske zgodbe, njegov sogovornik, prejšnji minister, je bil v pogovoru le bleda senca nekdanjega prvega moža svojega področja v državi. Po končanem snemanju je novinarka povedala, da so bili predolgi in da bo snemanje treba ponoviti. Vsa vprašanja je postavila na novo, a tako, da jih je predrugačila in sedaj znano aktualno vsebino položila bivšemu ministru v usta. Tokrat je aktu­ alni prvi mož ostal bleda senca sogovornika. Ni mi treba zapisati, kateremu sogovorniku je bila novi­ narka naklonjena. Vse znanje, argumenti, dobre vsebinske rešitve in bleščeč prvi nastop niso ak­ tualnemu ministru prav nič pomagali, ko pa se je pustil zavesti manipulaciji z izgovorom na minu­ tažo. Novinarka je tako vse prvič slišane odlične argumente v vprašanjih na drugem snemanju upo­ rabila proti njemu, sam pa tudi ni več zbral ener­ gije, da bi bil njegov nastop suveren kot v prvem poskusu. A te zgodbe in teh dejstev iz ozadja gle­ dalci ne poznamo. Vidimo le prepričljiv ali pa slab nastop ministra na televiziji. Ob vsaki resni temi, ki izbruhne v javnosti, se po­ javijo tudi manipulacije, ki jih skorajda ne zaznamo. Zgodbi prične vsaka stran pripisovati svoj pomen. S tem pa skuša spremeniti temo, o kateri sploh so­ dimo. Načeloma se vsi ljudje zavzemamo za svo­ bodo in smo vsi proti umoru. Shema svobode nam predstavlja pozitiven odnos. Shema umora pomeni povsem negativen odnos. Drugače pa je lahko, ko ti dve shemi (shemo svobode in shemo umora) pripi­ šemo neki konkretni temi. Poglejmo na primer splav. Zagovorniki bodo splav povezali s shemo svobode, svobodne odločitve. Ne bodo več zagovarjali splava, ampak se bodo zavzemali za svobodno odločitev po­ sameznika ter tako skušali pritegniti pritrjevanje s prenosom teže na drugo temo (na svobodno voljo posameznika). Nasprotniki bodo splav povezali z umorom. Ne bodo več govorili zgolj o splavu, am­ pak o umoru. Somišljenike bodo skušali pridobiti s prenosom teme na nesprejemljivost umora. Kompetentnost v komuniciranju Vse naše življenje je prepleteno s komunikacijo. Če komuniciramo učinkovito, bolj polno živimo. Naj­ bolj vešči smo takrat, kadar neko vedenje izvedemo avtomatično. Javnega nastopanja se ne moremo na­ učiti čez noč. Spoznati moramo svoj slog komunici­ ranja, počasi odpravljati moteče elemente, razvijati učinkovite spretnosti ter se uriti v njih. To počasi postaja del nas, avtomatičen proces, ki se ga več ne zavedamo. To je nekako tako kot vožnja z avtomo­ bilom: ko se učimo voziti, vsa dejanja zavestno nad­ zorujemo. Sčasoma pa vožnja postaja avtomatizirana in ne razmišljamo več o tem, kdaj je treba menjati prestave, pritisniti na sklopko, vklopiti smerokaz … Vse to počnemo avtomatično. Tudi v učenju komuniciranja se pomikamo skozi tri faze (Hargie in Dickson, 2004). Prva fraza je zavedna nekompetentnost, ko se zavedamo, da nečesa še ne zmoremo, vemo pa, kaj bi morali početi, da bi bilo dobro. Druga faza je zavedna kompetentnost, faza učenja, ko se zavedamo, da nekaj izvajamo za­ dovoljivo. Tretja pa je faza nezavedne kompetentnosti, ko veščine izvajamo že avtomatizirano uspešno in ne razmišljamo več o dejanjih. Veščina tako »ne pomeni le zmožnosti formulirati primerne cilje, ampak tudi zmožnost uspešno implementirati jih v prakso« (prav tam). Avtomatični in kontrolirani procesi Na ulici vidimo mladeniča s kapuco na glavi in na­ hrbtnikom v rokah, ki na vso moč priteče iz trgovine in zelo hitro izgine za ovinkom. Verjetno najprej po­ mislimo, da je v trgovini kaj ukradel in zbežal. Če pa stopimo za ovinek, lahko morda vidimo, da je še zadnji hip ujel avtobus in da se mu je zgolj mudilo. Kadar se znajdemo v neki družbeni situaciji, naš razum informacije procesira na dva načina: najprej avtomatično in podzavestno, pogosto na podlagi ču­ stvenih faktorjev, nato pa zavestno in sistematično, pod kontrolo skrbnega premisleka. Čustva nam omogočajo, da se sprijaznimo s po­ membnimi stvarmi v življenju. Čustvo nas v prvih milisekundah prevzame in usmerja to, kar bomo rekli, mislili, naredili. Čustveni faktorji in avtoma­ tično procesiranje nas tako mnogokrat ubranijo pred številnimi nevarnostmi. Če nam med vožnjo nenadoma proti cesti steče otrok, nemudoma pri­ tisnemo na zavoro, ne da bi morali prej razmišljati, kaj narediti. Čustvo močnega strahu v hipu sproži pravo reakcijo. Lahko pa nas čustva pripeljejo tudi v težave. Vsaka notranja sprememba čustev se namreč navzven odraža v spremembi drže, obrazne mimike, glasu, gestikulacije … Že samo obraz lahko naredi več kot 10.000 izrazov. In z obrazom nenehno pri­ povedujemo, tudi takrat, kadar molčimo. Čustva v javnem nastopanju Razumski premislek nam prihrani mnogokatero nerodno situacijo, v kateri bi se znašli, če bi vedno odreagirali impulzivno in nekontrolirano. Znanost danes že določa vzorce možganskih aktivnosti, ki ležijo za vsakim čustvom, ki se v nas porodi. Med čustvovanjem se namreč dogodijo številne spre­ membe v telesu (potimo se, hitreje dihamo, pospeši se srčni utrip, spremeni se temperatura kože ipd.). V težavah pa se znajdemo, ko nas močno čustvo prevzame v situaciji, v kateri čustvene reakcije niso sprejemljive in so v nasprotju s pričakovanim vzor­ cem obnašanja. Od gosta v televizijskem studiu, na primer, pričakujemo vsebinsko suverenost in umir­ jeno prepričljivost. Vendar pa se zaradi kakšnega vprašanja novinarja lahko gost v studiu čuti tudi osebno napadenega. In prepričljivost je odvisna od njegovega odziva: ali se bo prepustil močnemu ču­ stvu, pokazal jezo in razburjenje ter z vsebino udaril nazaj (neprimerna reakcija) ali pa se bo zavedal svo­ jih čustev in kako pomembno je, da se ne prepusti neprimerni reakciji, pač pa se vrne k vsebini, k ar­ gumentom in dostojanstveno ponovi svoje stališče Foto Arhiv Mohorjeva družba (primerna reakcija). Nekatera čustva torej v določe­ nih situacijah niso primerna, v drugih situacijah pa nam lahko rešijo življenje. V pomembnih situacijah po navadi čutimo močnejša čustva. Pomembno pa je, da se v javnem nastopanju naučimo umiriti ču­ stveno vedenje in hkrati čustva pokazati, kadar je to primerno. Nad tem, zaradi česar postanemo ču­ stveni, nimamo kontrole, možno pa je vplivati na to, kako se obnašamo, ko smo čustveni. Aristotelov opis »trezne osebe« (Ekman, 2007) je standard za to, kaj je konstruktivno čustveno vede­ nje. Naša čustva morajo biti v pravi meri, sorazmerna dogodku, ki jih je priklical, izražena ob pravem času, izražena na način, ki je primeren čustvenemu sprožilcu in okoliščinam, v katerih so se pojavila, izražena morajo biti na pravi način, na način, ki ne povzroča škode (razen, če nas druga oseba življenj­ sko ogroža). Prav Ekman pa je s svojimi raziskavami dognal, da se sedem osnovnih čustev univerzalno iz­ raža na obrazu vseh ljudi kjer koli po svetu. Ta čustva so žalost, jeza, presenečenje, strah, gnus, prezir in 181 kolegov … Prav to nam je dalo vedeti, da se je Franci že takoj po snemanju zavedal, da njegov nastop ni bil dober. Tega ni priznal tako, da bi se nasmejal ne­ uspešno opravljeni vaji ali se pošalil na svoj račun, ampak se je tiho in dostojanstveno umaknil vase. Tudi s tem je veliko povedal o sebi. Trening smo izpeljali zelo uspešno, poskrbeli smo, da se je tudi Franci dobro počutil, četudi smo odkrito spregovo­ rili o njegovem tokrat neuspešnem nastopu; našli smo veliko pozitivnega, na čemer lahko on in drugi udeleženci svoje nastope uspešno gradijo naprej. (Tanja Ozvatič, prof., svetovalka za odnose z javnostmi, vodja šole javnega nastopanja EUTRIP, Celje) 182 Foto Arhiv Mohorjeva družba sreča. Vsako čustvo ima svoje unikatne signale, naj­ bolje pa jih lahko prepoznamo na obrazu in v glasu. Francijev tihi odhod iz snemalne sobe, zazrtost njegovega pogleda v tla in njegovih misli vase, roka, ki je podpirala brado, njegov molk v živahni družbi Viri Darley, John, M. in C. Daniel Batson (1973): From Jerusalem to Jericho: A study of situational and dispositional variables in helping behavior. Jo­ urnal of Personality & Social Psychology, let.: 27, št.: 1, str.: 100–108. Ekman, Paul (2007): Emotions revealed: recogni­ zing faces and feelings to improve communication and emotional life. New York: St. Martin’s Press. Hargie, Owen, in David Dickson (2004): Skilled interpersonal communication. London in New York: Routledge. Robin Schweiger JEZUITSKO ZDRUŽENJE ZA BEGUNCE SLOVENIJE V SLUŽENJU LJUDEM NA POTI Jezuitsko združenje za begunce je nastalo leta 1980 na pobudo takratnega vr­ hovnega predstojnika Družbe Jezusove p. Pedra Arrupeja. Patra Arrupeja je namreč pretreslo, ko je videl vietnamske ljudi v čolnih (boat people), ki so zaradi preganjanja zapustili svojo deželo. P. Arrupe je poslal pismo vsem provincialom Družbe Jezusove in jih vprašal, kaj lahko storijo za te ljudi. Tako je nastala pobuda, da bi ustanovili organi­ zacijo, ki bi pomagala beguncem. Danes ta nevladna organizacija deluje v več kot 70 državah po svetu, in sicer v raznih begunskih centrih, pomaga prosilcem za mednaro­ dno zaščito in tujcem v centrih za tujce, pomaga beguncem vrniti se v domovino, raz­ seljenim v lastni domovini ter žrtvam mednarodnih in državljanskih vojn. Širši kontekst evropske begunske tematike O beguncih se bolj malo piše, razen za svetovni dan beguncev, ki se praznuje 20. junija. Takrat se veliko piše in govori o beguncih, o njihovih pravicah, teža­ vah, skratka o izzivih, s katerimi se soočajo v novi deželi. Pa tudi kakšna pozitivna zgodba se najde, s katero mediji pokažejo, kako so se begunci že inte­ grirali v družbo. O beguncih se piše in govori tudi, če se zgodi kakšna tragedija, še največkrat v bližini italijan­ skega otoka Lampedusa in otoške države Malte. Lepo je, da o njih pišejo tudi takrat, ko so kakšno tragedijo preprečili. Največ so jih preprečili prav Italijani, saj že nekaj mesecev patruljirajo vzdolž italijansko-libijske meje. Marsikdo je kritičen do teh akcij, češ da samo spodbujajo ljudi, da zbe­ žijo iz Libije in se napotijo proti Italiji, vedoč, da jih bodo tako rešili, če bi njihove barke za­ šle v težave. Letos pa je italijanski notranji mini­ ster Alfano opozoril javnost, da v Libiji čaka na pot čez Sredozemlje od 300.000 do 600.000 be­ guncev. Mogoče je ta številka previsoka, a z njo je hotel predvsem opozoriti evropske institucije, naj pomagajo Italiji na različne načine — tudi fi­ nančno —, saj problem ni samo italijanski, ampak (p)ostaja tudi evropski. Eden največjih problemov beguncev v Evropi je predvsem v trdnjavski mentaliteti Evrope. Evropa je bila in vedno bolj postaja trdnjava, v katero je težko vstopiti po legalni poti. Zato beguncem na poti v Evropo pomagajo razne kriminalne družbe. Opa­ zimo lahko velik pritisk na schengenske meje. Razni vojaški konflikti, vojne, krize in revščina na Bližnjem vzhodu in v Afriki — še posebej v afriškem rogu — samo povečujejo pritiske na zunanje evropske meje. Po podatkih Frontexa, evropske agencije, ki usklajuje in razvija upravljanje na zunanjih mejah, so samo v prvih treh mesecih letos na zunanjih mejah Unije registrirali 42.000 nezakonitih priseljencev. Samo čez italijansko mejo jih je lani prišlo 40.000, v prvih štirih mesecih letos pa že okoli 25.000. Številka bo 183 Miklavževanje v Azilnem domu 184 še bolj narasla v poletnih mesecih, ko bodo pogoji za prečkanje Sredozemlja še boljši. Evropa bi morala opustiti svojo trdnjavsko men­ taliteto in bolj odpreti vrata organiziranemu priseljevanju. Italijansko združenje za begunce — Center Astalli — že dalj časa lobira za t. i. humanitarne ka­ nale, da bi se izognili novim žrtvam v Sredozemskem morju. Ne vemo, ali bo uslišano, a gotovo je treba nekaj storiti, da Sredozemlje ne bi bilo več pokopa­ lišče za mnoge, ki prihajajo v Evropo. Največ pribe­ žnikov prihaja iz Sirije, kjer vojaški konflikt traja že tri leta, in zato so jo milijoni zapustili. Prihajajo pa tudi iz Eritreje in Afganistana. Dolga leta so mnogi Sirci in tudi drugi prečkali turško-grško mejo, a ker so nadzor nad to mejo poostrili, se je v zadnjih letih naval nanjo zmanjšal. Včasih je šel glavni begun­ ski tok prav čez grško-turško mejo, sedaj pa so be­ gunci že našli nove poti v EU. Po navadi so te poti daljše in bolj nevarne za tiste, ki prečkajo več meja. Skratka, če policija preseka eno pot, begunci takoj iščejo in običajno tudi najdejo novo pot v Evropsko unijo. Zato lahko razumemo, zakaj toliko ljudi v Libiji čaka na prehod v Italijo oziroma v Evropsko unijo. Včasih je libijski voditelj Gadafi ljudem pre­ prečeval pobege, sedaj pa so razmere v tej državi še vedno kaotične, saj se po padcu režima polkovnika Gadafija še vedno ne ve, kdo vodi to državo, vlada pa ni dovolj močna, da bi omejila odhode ljudi v Italijo ali na Malto. Mnoge nevladne organizacije in tudi drugi po­ udarjajo, da rešitev za begunsko problematiko ni nadzor meja, temveč več prizadevanja za razvoj dežel, iz katerih prihajajo begunci. To pomeni tudi več razvojne in humanitarne pomoči za te dežele, v katerih že več let traja vojaški konflikt ali pa vlada huda revščina. Le tako se bodo stvari dolgoročno spremenile. Za to pa je treba imeti tudi strategijo in delovati dolgoročno. Le tako bomo lahko rešili problem beguncev. Kadar beremo ali slišimo o številu beguncev, imejmo v mislih, da so to ljudje z družinami in da ima vsaka družina svojo zgodbo. Še bolj neosebni kot številke pa se nam lahko zdijo odstotki, a tudi za njimi so ljudje — vsak s svojo zgodbo. Torej šte­ vilke in odstotki nam govorijo o ljudeh, o njihovih hrepenenjih po boljšem in varnejšemu življenju, že­ ljah in načrtih o življenju v miru in tudi o odloči­ tvah, ki so pomembne za skupno dobro. Po podatkih Visokega komisariata za begunce (UNHCR) je bilo v letu 2013 v 44 industrijskih de­ želah 612.700 prosilcev za mednarodno zaščito, kar je 133.000 več kot leta 2012. Že tretje leto je zabele­ žena rast števila prosilcev za mednarodno zaščito. Letošnji porast za 28 odstotkov je bil največji v za­ dnjih 20 letih. Tudi v 28 članicah EU so zabeležili porast prosilcev za mednarodno zaščito, in sicer s 301.000 (2012) na 398.200 (2013). Porast je 32-odsto­ ten. Skandinavske države so zabeležile porast števila prosilcev, in sicer za 22 odstotkov, še posebej Šved­ ska (54.300). Tudi v južni Evropi je bila rast števila prosilcev opazna, in sicer za 49 odstotkov. Največ prosilcev je bilo v Turčiji, in sicer 44.800, sledita Ita­ lija s 27.800 in Grčija z 8200 prosilci za mednarodno zaščito. V letu 2013 je Nemčija v svetovnem merilu sprejela največ prosilcev za mednarodno zaščito, in sicer 109.600, sledijo ji ZDA z 88.400, nato Francija s 60.000, Švedska s 54.300 in Turčija s 44.800. Naj še omenim, da največ prosilcev prihaja iz Si­ rije, kjer že več let traja vojaški konflikt, sledijo Ru­ sija, Afganistan, Irak in Srbija s Kosovom. Samo iz Sirije je leta 2013 prišlo 54.600 ljudi v 44 industrij­ skih držav. Število se je podvojilo glede na leto 2012, ko jih je prišlo v te dežele le 25.200. Slovenija je del evropske unije Jezuitsko združenje za begunce Slovenije se navdi­ huje ob Jesuit Refugge Service (angleška kratica JRS, Jezuitsko združenje za begunce), mednarodni ka­ toliški organizaciji, katere poslanstvo je spremljati begunce, jim služiti ter zagovarjati njihove pravice. V Sloveniji je bil urad odprt na praznik sv. Jožefa (19. marec) 2002. Dejavnosti Jezuitskega združenja za begunce Slovenije so pravno svetovanje, pasto­ ralna skrb, psihosocialno svetovanje in podpora, izobraževanje, predvsem na računalniških tečajih, ozaveščanje javnosti, raziskave in mrežno delo ter zaščita človekovih pravic. Naše delo usmerja tudi definicija Konvencije Združenih narodov o statusu beguncev iz leta 1951, ki pravi, da je »begunec oseba, ki pobegne iz matične države iz utemeljenega strahu pred pre­ ganjanjem zaradi vere, rase, narodne pripadnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali določe­ nemu političnem prepričanju in ki zaradi strahu ne more ali noče uživati zaščite te države ali se vanjo vrniti«. Trenutno naša nevladna organizacija vsako leto usposablja prostovoljce za delo in pomoč ljudem na poti. Obiskujemo (nedokumentirane) tujce v Centru za tujce, ki je institucija zaprtega tipa in ga vodi slo­ venska policija. Obiskujemo tudi prosilce za med­ narodno zaščito v Azilnem domu, ki je institucija odprtega tipa. Pomagamo pa tudi beguncem, ki so že prejeli status begunca, da se lažje integrirajo v slovensko družbo. V preteklih letih smo v Portorožu organizirali tedenske počitnice za ljudi iz azilnega doma v ve- 185 Vietnamci v čolnih Vir http://en.wikipedia.org/wiki/Vietnamese_boat_ people#mediaviewer/File:35_Vietnamese_boat_people_2.JPEG. liko veselje udeležencev, saj so nekateri od njih prvič videli morje. Marsikdo je po dolgih letih lahko počitnikoval in se naučil tudi plavati. Tre­ nutno je v Azilnem domu organiziran vrtec, po­ tekajo pa tudi kreativne delavnice za otroke, ki jih izvajajo prostovoljci pri Jezuitskem združenju za begunce Slovenije. V preteklosti smo organizirali izobraževalne semi­ narje za zaposlene v Centru za tujce in tudi uspešno izvedli raziskave o Centru za tujce. Sad zadnje razi­ skave, ki je bila del evropske raziskave o centrih za 186 tujce, je tudi t. i. soba za tišino, kjer ljudje različnih veroizpovedi lahko molijo, se umirijo — skratka se srečajo z Bogom. Za tiste, ki so katoliške veroizpo­ vedi, pa se lahko daruje sveta maša in se izvaja pa­ storalna skrb. Center za tujce obiskujemo enkrat te­ densko in nudimo psihosocialno pomoč ter druženje z drugimi tujci iz centra. Pripravljamo tudi posebne večere, da tujcem polepšamo bivanje v Centru. Pred božičem imamo božično-novoletni koncert, za kul­ turni dan imamo večer o medkulturnem dialogu in pred dnevom begunca t. i. igre brez meja. Pri našem delu je pomembno medijsko podro­ čje. V ta namen imamo na Radiu Ognjišče vsako tretjo nedeljo v mesecu ob 18.30 redno oddajo z na­ slovom Gradimo odprto družbo z begunsko tema­ tiko. Prav s temi oddajami ozaveščamo slovensko družbo glede begunskih, migracijskih in razvojnih vprašanj. V oddajah spregovorimo o življenju in težavah prosilcev za mednarodno zaščito, nedoku­ mentiranih tujcev v Centru za tujce ter o beguncih. Avgustovska oddaja je bila že 180. po vrsti. Članke in poročila o našem delu lahko spremljate na TV, radiu, v časopisih in na spletnih straneh. Sodelovali pa smo tudi pri okroglih mizah in na konferencah v župnijah ter v šolah, kjer smo spregovorili o našem delu in poslanstvu. V teh letih smo se s predstavniki Ministrstva za notranje zadeve (MNZ) in nevladnih organizacij velikokrat srečali, da bi uskladili mnenja in načrte za boljše sodelovanje ter za izboljšanje zakonov, ki obravnavajo to področje. S tem je povezano tudi vplivanje (lobiranje) na tiste, ki pišejo in spreje­ majo zakone. In še nekaj statističnih podatkov, da bomo lažje spoznali in razumeli begunsko tematiko v naši državi. V letu 2013 je Republika Slovenija sprejela 272 prošenj za mednarodno zaščito, kar je manj kot v letu 2012, ko je sprejela 304 prošnje, ali v letu 2011, ko je sprejela 358 prošenj za mednarodno za­ ščito. Torej opaziti je mogoče upadanje števila pro­ silcev za mednarodno zaščito v Republiki Sloveniji. Razlog je najbrž ta, da jih veliko zaprosi za azil na Hrvaškem. Republika Slovenija je v letu 2013 dala status begunca 37 osebam, kar je precej visoka šte­ vilka. Struktura prosilcev za mednarodno zaščito pa je bila leta 2013 taka: največ jih je prišlo iz Sirije, sledijo prosilci s Kosova, nato Alžirije in na četrtem mestu iz Afganistana. Še misel za konec Jezuitsko združenje za begunce Slovenije že od začetka služi ljudem na poti, ne glede na vero, raso ali narodno pripadnost. Tega se bo držalo tudi v prihodnje. Slovenija je za mnoge še vedno bolj tran­ zitna kot pa ciljna država. A tudi to se lahko spre­ meni. Trenutno so zelo obremenjene južnoevropske dežele, kot so Italija, Malta in Grčija, ki so — govo­ rim simbolno — »vrata« na schengensko evropsko območje. Predvsem Italija sprejme veliko tujcev, ki se potem porazgubijo po različnih evropskih drža­ vah, kjer imajo kakšne sorodnike ali znance. Evropa, enako tudi Slovenija, zato postaja vedno bolj mul­ tikulturna, multietnična in multireligiozna. Bomo v naši domovini znali sprejeti ta izziv in biti odprti do tujcev? (p. dr. Robin Schweiger, DJ, Jezuitsko združenje za begunce Slovenije, Ljubljana) Fotografije Arhiv Jezuitsko združenje za begunce Slovenije Urša Valič in Tina Palaić DOSTOPNOST DO KULTURNE DEDIŠČINE RANLJIVIM SKUPINAM O muzejih, družbi in predmetih ter kulturni dediščini Že vrsto let lahko opažamo spremembe v usmerit­ vah slovenskih muzejev. Ti prehajajo od muzeja kot tistega, ki zbira, dokumentira, hrani, interpre­ tira in neguje predmete, do muzeja, ki je v službi družbe in njenega razvoja. Pri tem je postala ve­ liko bolj pomembna vloga družbe pri oblikovanju muzejskih reprezentacij in interpretacij. Muzejski delavci se pri delu vedno bolj obračajo na lokalne skupnosti in posameznike, ki jih razumejo kot so­ delavce muzeja in ne zgolj kot obiskovalce. V tem pogledu so družbene skupnosti in posamezniki pomembni nosilci zgodb, spominov, refleksij, ki so posredovani preko muzejskih predmetov in na podlagi katerih se oblikujejo muzejske interpre­ tacije in (re)prezentacije oziroma razstave. Iz tega tudi sledi, da se avtoritarne univokalne naracije muzejskih delavcev drobijo na mnoštvo glasov ter oblikujejo muzejski prostor kot prostor družbenega dialoga in razmisleka. Muzeji vedno bolj postajajo prostori, v katerih se reflektirajo konvergentne sile preteklosti, sedanjosti in prihodnosti ter kalijo novi družbeni pogledi. S skrbjo za premično kulturno dediščino posku­ šajo muzeji ohranjati posredne in neposredne zapise človeka, človeških odnosov in človeškega razvoja, ki so vtisnjeni v predmet. Muzejski delavci vedno bolj razumejo vlogo predmeta kot potrebnega komuni­ kacijskega mostu med preteklimi in sedanjimi ter prihodnjimi generacijami z namenom ohranjanja spomina, spodbujanja njegove interpretacije ter s tem povezanega ustvarjanja identitetnih pozicij. To je toliko bolj pomembno v času, ko se v vrtincu razgradnje tradicionalnih sidrišč subjekta sodobni človek kot za rešilni jopič oprijema materialnega sveta in se poskuša realizirati v aksiomu »imam, torej sem«. Ta fetišizem vsekakor ni novo poglavje v knjigi človeštva, temveč so novi odnosi, ki se gra­ dijo s produkcijo sodobnih predmetov. Prav zato sta potrebna nova razumevanje in interpretacija pred­ metov v identifikacijskih procesih ljudi, saj v dobi eksploatacije naravnih virov in ljudi kot tržnega blaga, ki ga je mogoče kadarkoli zamenjati ali od­ vreči, tudi ti niso več samoumevni, še manj pa bodo samoumevni poznejšim rodovom. Kar razumemo kot elemente kulturne dediščine, ni dediščina sama po sebi, temveč gre za skrben iz­ bor in selekcijo teh elementov. Večkrat namreč po­ zabljamo, da na družbeno preteklost gledamo skozi leče sedanjosti ter ob vplivu družbenih diskurzov in pozicij moči pozorno selekcioniramo tisto, kar je vredno ohranjati, in tisto, kar je treba pozabiti. Različne družbene skupine iz različnih časovnih in geografskih okolij so (in še vedno) selekcionirajo pričevanja preteklosti, na podlagi katerih umišljajo, izmišljajo ali ustvarjajo pripovedi o preteklosti, s katerimi skušajo utemeljevati sedanje pozicije in identitete ter ob tem iztržiti največje učinke v pri­ hodnosti. Kaj ohranjamo in kaj bomo prenesli na poznejše rodove, zadeva torej izbiro, ki vedno izhaja iz sedanjih okoliščin. 187 Maskota projekta Dostopnost do kulturne dediščine ranljivim skupinam je simpatičen Kamen Dostopnosti. Foto Urša Valič 188 Da bi bolje razumeli koncept kulturne dediščine, se za trenutek dotaknimo tudi koncepta kulture, ki so ga družboslovci in humanisti dodobra prevetrili do konca 20. stoletja in na prehodu iz 20. v 21. sto­ letje.1 Dotedanje razumevanje kulture je bilo ome­ jeno na opredeljevanje kulture (tako kot strukture, kulturnih vzorcev, družbe in podobno) kot deter­ minirajoče konstante v življenju posameznika in navsezadnje tudi določene družbene skupine. Kul­ turo so razumeli kot nekaj danega, objektivnega in nespreminjajočega se. Sodobni pristop h kulturi pa prinaša pravo pahljačo možnosti za razumevanje tega koncepta. Ta se razteza od koncipiranja kulture kot za posameznika in družbo determinirajoče en­ titete do razumevanja kulture kot tiste, ki nastaja in se spreminja v vsakokratnih okoliščinah. Tako nam sodobni pogledi na preteklost in kul­ turo ponujajo tudi drugačen pogled na kulturno de­ diščino neke skupnosti ter z njim tudi nov pristop k razumevanju muzejev. Kulturno dediščino vedno bolj razumemo kot proces, v katerem ljudje so-ustvar­ 1 V mislih imamo na primer besedilo Rogerja M. Keesinga Ponovno o teorijah kulture (1990; v slovenskem jeziku izšlo leta 1993 v Antropoloških zvezkih 3, str. 23–32), v katerem se avtor spra­ šuje o smotrnosti koncepta kulture v antropologiji, humanistiki in družboslovju na splošno ter o njegovi rekonceptualizaciji. jamo in so-odločamo o tem, kaj bomo ohranili in kaj želimo povedati o nas poznejšim rodovom. Ob tem je tudi pomembno, da muzejski delavci nenehno demistificiramo vzvode družbene moči, ki kulturno dediščino oblikujejo in predstavljajo kot objektivno dano in nespremenljivo entiteto, na podlagi katere se oblikujejo uniformne in škodljivo izključujoče identitete neke skupnosti. Na primer, premalokrat se zavedamo, da nacionalizacija dediščine (»dedi­ ščine kot narodnega ponosa«), prisotna v številnih slovenskih muzejskih reprezentacijah, izključuje iz interpretacije in (re)prezentacije številne družbene skupine, ki svoje identitete ne snujejo na istih na­ cionalnih izhodiščih. Posledično to pripelje tudi do tega, da so te različne skupine predstavljene kot simbolni Drugi. Muzejski delavci naj bi stremeli k vključevanju različnih družbenih skupin in posa­ meznikov v delovanje muzeja, saj z zagotavljanjem dostopa do kulturne dediščine in njenega soobliko­ vanja tem skupinam in posameznikom omogočamo vključevanje v procese družbene konstrukcije prete­ klosti, s tem pa demokratično oblikovanje vključu­ jočih identitetnih pozicij, kar je predpogoj za strpno in razumevajočo družbo. O dostopnosti kulturne dediščine ranljivim skupinam Ko govorimo o ranljivih skupinah v muzejih, imamo pred očmi celo vrsto heterogenih skupin. Njihov skupni imenovalec je vselej družbena izključenost. Sodobne družboslovne in humanistične paradigme predpostavljajo, da ranljivost, marginaliziranost, hendikepiranost in podobna stanja niso inherentna posameznikom, temveč so plod dolgega družbenega procesa ustvarjanja drugačnosti kot simbolne dru­ gosti ter posledično družbenega izključevanja in diskriminacije. Družbena izključenost ni posledica nekih fizičnih ali psihičnih lastnosti posameznikov, temveč je rezultat dolgega procesa izključevanja in ustvarjanja neenakosti. V kontekstu neenakosti oziroma neenakih mo­ žnosti je treba razumeti tudi koncept ranljivosti, ki ga morda nekritično prevajamo iz tujih jezikov, pred­ vsem iz angleškega »vulnerable groups«. Poudariti je treba, da ranljivost ni stanje per se, ampak gre pri tem za okoliščino ali trenutek, ko je nekdo glede na drugega zaradi družbenih okoliščin oziroma dis­ kriminacije v neenakem položaju. V sklop tega, kar razumemo kot ranljive skupine v evropskih institu­ cijah (nanašajoč se na Evropsko unijo), uvrščamo: — osebe z različnimi oblikami invalidnosti ozi­ roma hendikepi: osebe z gibalno oviranostjo, osebe s senzorno oviranostjo (gluhe in naglušne osebe, slepe in slabovidne osebe, gluho-slepe osebe), osebe z motnjami v duševnem zdravju in/ali duševnem razvoju, osebe z različnimi spregledanimi oblikami oviranosti, kot so na primer disleksija, alergije itd.; — etnične skupine, manjšine in še posebno migrante; — osebe LGBTQ; — starejše osebe; — brezposelne (mladi diplomanti iskalci prve zapo­ slitve in brezposelni, starejši od 55 let); — ženske in otroke; — druge (tudi kot simbolni Drugi). Velja pripomniti, da vse naštete skupine niso ho­ mogene. Večkrat tudi pozabljamo, da se kategorije spola, invalidnosti/hendikepa, etničnosti itd. pre­ krivajo in križajo, kar v strokovnem jeziku imenu­ jemo intersekcionalnost, in v okviru tega se obliku­ jejo pogoji za večkratno diskriminacijo. Večkratna diskriminacija je tudi najbolj spregledana v muzejih in pri drugih oblikah angažiranja ranljivih skupin. Na področju dostopnosti muzejev in kulturne dediščine ranljivim skupinam je bilo že veliko izre­ čenega in opravljenega. Ne nazadnje sta v Sloveniji izšli dve pomembni, praktično naravnani publikaciji, ki pomenita pomemben prispevek pri prizadevanjih za izboljšanje dostopnosti muzejev: Dostopen muzej. Smernice za dobro prakso avtoric Rajke Bračun Sova, Mojce Lipec Stopar in Vlaste Vodeb (2009) in Muzeji, javnost, dostopnost avtoric Vlaste Vodeb in Rajke Bračun Sova (2011). V muzejskem prostoru je tudi vedno več prizadevanj za predstavitev muzej­ skih zbirk na polnočutni način, s čimer se izboljša dostopnost vsem obiskovalcem, ne samo ranljivim skupinam. Tako marsikatero zbirko že bogatijo kopije muzejskih predmetov ali tipni modeli, veliko mu­ zejskih vodstev je interaktivnih, participatornih in pripravljenih na tak način, da spodbujajo uporabo več čutov. Nekoliko manj je bilo vključevanja pripa­ dnikov ranljivih skupin v delo muzejev, tako v smi­ slu evidentiranja in dokumentiranja zbirk kot tudi v samem procesu postavitve razstav ter pri oblikovanju spremljevalnih aktivnosti. Spodbude za to je v pro­ gramskem obdobju 2007–2013 dala Evropska unija v okviru Evropskega socialnega sklada. V zadnjih letih smo tako priča številnim projektom,2 katerih cilj je izobraževanje in usposabljanje pripadnikov ranljivih skupin za delo na področju kulture. Eden izmed njih je tudi projekt Dostopnost do kulturne dediščine ranljivim skupinam, ki ga je v septembru 2013 začel izvajati Slovenski etnografski muzej. V projektu Dostopnost do kulturne dediščine ranljivim skupinam poleg koordinatorja Slovenskega etno­ grafskega muzeja sodeluje še šest partnerjev — na­ cionalnih muzejev, ki so doslej že pridobili določene izkušnje na področju vključevanja ranljivih skupin v svoje delo. Ti muzeji so Narodni muzej Slovenije, Prirodoslovni muzej Slovenije, Muzej novejše zgodo­ vine Slovenije, Slovenski gledališki inštitut (prej Slo­ venski gledališki muzej), Tehniški muzej Slovenije in Narodna galerija. Projekt delno financirata Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada in Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije. Namen projekta je zagotoviti dostopnost kulturne dediščine in vključi­ tev pripadnikov določenih ranljivih skupin v muzej­ sko delo. V okviru omenjenega projekta pripadniki ranljivih skupin predstavljajo tisto populacijo, ki je največkrat izvzeta iz muzejskih (re)prezentacij in in­ terpretacij ter je v tem smislu ranljiva. Gre za osebe z 2 Podobni projekti so še Knjižnica slepih in slabovidnih, Aktiv, Razširimo obzorja kulturnega. 189 Muzeji vedno bolj postajajo prostori demokratičnega dialoga. Foto Urša Valič 190 različnimi vrstami oviranosti (gibalnimi in senzor­ nimi oviranostmi), pripadnike madžarske in italijan­ ske narodne skupnosti, pripadnike romskih etničnih skupnosti, pripadnike drugih etničnih skupnosti (še zlasti iz republik nekdanje Jugoslavije) ter priseljence, težko zaposljive mlade diplomante brez delovnih iz­ kušenj (iskalce prve zaposlitve) in brezposelne osebe, starejše od 55 let. Pri omenjenih ranljivih skupinah je treba upoštevati tudi kategorijo spola, saj pri vseh ženske predstavljajo še posebej ranljivo skupino. Pri uresničevanju načel nediskriminacije in pri omogočanju dostopnosti kulturne dediščine vsem družbenim skupinam Slovenski etnografski muzej tehnično dopolnjuje prostore, saj se zaveda, da je Zaposleni na projektu se nenehno izobražujejo z namenom, da bi se najbolje pripravili za delo s pripadniki ranljivih skupin. Foto Ines Kežman ključnega pomena fizični dostop do muzejskih stavb in razstav, ki senzorno in gibalno oviranim obisko­ valcem omogoča samostojen obisk muzeja in ogled razstav. Zato je bila v muzeju nameščena indukcijska zanka, ki uporabnikom slušnega aparata omogoča optimalen sprejem zvoka. Na voljo so povečevalna stekla in taktilne karte za orientacijo po muzejskih prostorih. Razstave bodo še dodatno dopolnjene s ko­ pijami muzejskih predmetov, ki jih bodo obiskovalci lahko otipali, prav tako pa bo za senzorno ovirane osebe prilagojena in nadgrajena spletna stran mu­ zeja. Ob tem si tudi posamezni partnerji v projektu prizadevajo, da v skladu s finančnimi zmožnostmi prilagajajo muzejske stavbe in razstave. Poleg fizičnega dostopa do muzejskih objektov in razstav so nemara najbolj pomembne ustrezno usposobljene osebe, ki predstavljajo pomembno vez med muzejem in njegovimi obiskovalci oziroma so­ delavci. V okviru projekta se izvajajo izobraževanja, namenjena zaposlenim v muzejih, na katerih se bodo ti seznanili s potrebami, načini dela in komunika­ cijo s pripadniki ranljivih skupin. Do konca septem­ bra 2014 so bili izvedeni štirje sklopi izobraževanj: prvi sklop so predstavljala interna izobraževanja novo zaposlenih, v okviru drugih treh sklopov pa so bila izvedena javna predavanja in delavnice. V sodelovanju z Urbanističnim inštitutom RS so bila izvedena predavanja in delavnice pod skupnim na­ slovom Fizična in komunikacijska dostopnost za ranljive skupine v objektih kulturne dediščine, predava­ nja Petre Rezar, mag. Boruta Rovšnika in dr. Aksinje Kermauner pa so potekala pod skupnim naslovom Inkluziven muzej in priprava programov. Z Inštitu­ tom za evropske raziskave in razvoj (EuroCoop) so bila pripravljena septembrska predavanja in delav­ nice o pripravi in vodenju evropskih projektov s po­ dročja kulture in kulturne dediščine. Do zaključka projekta jeseni 2015 bo pripravljenih še več preda­ vanj, povezanih z dostopnostjo kulturnih vsebin. Nemara najbolj pomemben del projekta, katerega bistvo je vključevanje oseb iz različnih družbenih Stojnico projekta Dostopnost do kulturne dediščine je bilo mogoče obiskati tudi ob Tednu Evrope pred Evropsko hišo na Bregu v Ljubljani maja 2014. Foto Urša Valič skupin v oblikovanje muzejskih vsebin, pa je zapo­ slitev oseb iz ranljivih skupin. Poleg koordinatorice projekta se dve osebi usposabljata za delo v doku­ mentacijski službi muzeja, dve osebi za bibliotekar­ sko delo, ena oseba za delo kustosa in štiri osebe za pedagoško delo v muzejih. Vloga slednjih je še po­ sebej vidna, saj je njihova naloga predvsem snovanje inkluzivnih pedagoških in andragoških programov. S tem se odpirajo možnosti, da osebe iz ranljivih skupin v muzejske reprezentacije in interpretacije prispevajo svoje zgodbe, mnenja, razmisleke in raz­ lične perspektive, oblikovane na podlagi različnih življenjskih izkušenj, in s tem bogatijo naše pozna­ vanje sveta. S predstavljanjem njihove zgodovine, življenjskih izkušenj in spoznanj, njihove umešče­ nosti v družbo in problemov, s katerimi se soočajo, muzeji spodbujajo bolj uravnoteženo spoznavanje in refleksijo družbene realnosti, sodelujejo pri ustvar­ janju skupinskih identitet ter razvijajo strpnost in razumevanje znotraj širše družbe. Projekt Dostopnost do kulturne dediščine ranljivim skupinam predstavlja še enega izmed pozitivnih delcev skupnega mozaika spreminjajoče se družbe, ki vsekakor vzbuja optimizem. Eden izmed končnih produktov projekta je navsezadnje tudi oblikovanje smernic, ki bodo na drugačne ali pa vsaj bolj trdne strokovne temelje postavile koncept dostopnosti muzejev oziroma inkluzivnega muzeja 21. stoletja. Navsezadnje vsakršen projekt v smeri dostopnosti kulture ranljivim skupinam oziroma inkluzivnosti ranljivih skupin v kulturi predstavlja dodatno sto­ pničko k bolj egalitarni družbi, ki je prijazna vsem. Kakor že vrabci čivkajo: ko prilagajamo sistem za pri­ padnike ranljiv skupin, ga prilagajamo v dobro vsem. (dr. Urša Valič, etnologinja in kulturna antropologinja, Ljubljana) (Tina Palaić, univ. dipl. etnologinja in kulturna antropologinja ter pedagoginja, Ljubljana) 191 Zvonka Pangerc Pahernik VSEŽIVLJENJSKO UČENJE — NUJA IN VELIKO VEČ KOT TO! Vseživljenjsko učenje je besedna zveza, ki izraža ideal, temelji na budnosti, neusah­ ljivi radovednosti ter nenehnem stremljenju po novem znanju in spretnostih. Oprede­ ljuje proces, ki je vseobsegajoč. Njegova časovna razsežnost, ki jo nekateri opredelju­ jejo s krilatico od zibelke do groba, opozarja, da nas učenje spremlja v vseh življenjskih obdobjih (life-long). 192 Po vsebinski plati se nanaša na vsa področja in oko­ lja, v katerih se udejstvujemo in uresničujemo (life­ -wide). V nekaterih obdobjih in okoljih je v ospredju žeja po znanju, vedenju, razumevanju, sposobnosti presoje in tolerance, modrosti …, po tistem, kar nas dela žlahtne. V drugih okoliščinah pa nas žene po­ treba po spretnostih, zmožnostih, kvalifikacijah …, iskanih in unovčljivih na trgu dela. Sinergija obeh učinkov učenja nas oblikuje kot človeka. Ne nazadnje pa je vseživljenjsko učenje stvar ne le posameznika, temveč tudi širših sredin — od družine, delovnega kolektiva, lokalne skupnosti, države pa do družbe kot celote. Je gibalo za ohranjanje in razvijanje sveta. V najširšem smislu je torej stalni izziv človeštvu. Razvoj pojmovanja Pojem vseživljenjsko učenje ni nič novega. Učenje kot način življenja so institucije in posamezniki spodbu­ jali že vse od antike, na primer grške akademije in njihovi filozofi, srednjeveške cerkvene šole in drugi. V 19. in 20. stoletju je skrb za izobraževanje pospešeno prevzemala država, ki je v ospredje postavljala utili­ taristični vidik: učenje kot priprava otrok in mladine za delo (in življenje). Naj ob tej priložnosti omenimo slovenskega pedagoga Karla Ozvalda (1873–1946), zgodnjega glasnika vseživljenjskega učenja pri nas. Utesnjevanje učenja na šolsko dobo je poimenoval »usodepolna kratkovidnost«, o porajajočih se ljud­ skih visokih šolah pa menil, da naj bi se tam »zna­ nost spajala z življenjskimi položaji ljudi«. Vzporedno s šolskim sistemom se je v prvi polo­ vici 20. stoletja začelo uveljavljati izobraževanje od­ raslih, ponekod povezano z bojem za državljanske pravice, drugod z omiko in napredkom posame­ znika in skupnosti. Razvojne impulze so mu dajali karizmatični posamezniki. Poudarjali so humani­ stični vidik učenja. Paradigma vseživljenjskega učenja se je prvič pojavila po drugi svetovni vojni in nakazala po­ vezovanje in prepletanje obeh vidikov. K njenemu resničnemu preboju pa sta prispevala dva strate­ ška dokumenta UNESCA.1 V Faurejevem poročilu2 (1972) je sprejeto stališče, naj izobraževanje ne bo več privilegij elite niti le ene starostne skupine, pač pa univerzalna in vseživljenjska pravica posa­ meznika. Prenova izobraževalnega sistema naj se ne bi omejila na en sektor, temveč naj bi prerasla v gibanje za učečo se družbo. Skoraj četrt stoletja kasneje je izšlo Delorsevo poročilo3 (1996). Še bolj je spodbujalo humanistično agendo, zagovarjalo skladen razvoj posameznika in družbe ter učenje opredelilo kot dobrino, ki po eni strani omogoča prenos vsega, kar se je človeštvo naučilo o sebi, po drugi pa odpira učečemu se priložnosti, da stopa onkraj meja znanega, se dokoplje do novih spo­ znanj, razširi svoje razumevanje in začne ustvar­ jati nekaj novega. Splošno znani so t. i. Delorsevi stebri učenja, ki opredeljujejo štiri vidike učenja: pridobivanje znanja, usposabljanje za delo, osebni razvoj in sožitje v skupnostih. Opisana dogajanja so imela pomemben vpliv na svetovne UNESCOVE konference o izobraževanju odraslih: • CONFINTEA4 V, 1997 v Nemčiji, na kateri so udeleženci s Hamburško deklaracijo predlagali, naj načelo vseživljenjskega učenja usmerja nosilce odlo­ čanja pri zagotavljanju socialne pravičnosti in splo­ šnega blagostanja, ter • CONFINTEA VI, 2009 v Braziliji, na kateri so udeleženci z Bélemskim akcijskim načrtom ponovno poudarili pomen vseživljenjskega učenja pri sooča­ nju z globalnimi izobraževalnimi izzivi (demograf­ skimi, okoljskimi, tehnološkimi in ekonomskimi). Evropska politika zagovarja vlogo učenja za rast in zaposlovanje Medtem ko se UNESCO oziroma njegov Inštitut za vseživljenjsko učenje5 za ta ideal zavzema na svetovni ravni, ima na evropski ravni sorodno vlogo Evrop­ ska komisija. Pod njenim okriljem je bil objavljen Memorandum o vseživljenjskem učenju (2000), ki je s šestimi ključnimi sporočili opozarjal na potrebo po novih temeljnih spretnostih, večjih vlaganjih v človeške vire, inovacijah v poučevanju in učenju, vrednotenju učinkov učenja, večjem usmerjanju in svetovanju ter približanju učenja domu. Ta doku­ ment in naslednji6 so na najbolj plodna tla naleteli prav v izobraževanju odraslih. V tem desetletju velja prenovljeni Evropski pro­ gram za učenje odraslih — EPUO (2011), ki se zgle­ duje po strateškem okviru Izobraževanje in uspo­ sabljanje 2020, ta pa po še širši strategiji za rast in zaposlovanje Evropa 2020. Četudi se Evropska ko­ misija v teh dokumentih trudi (vsaj deklarativno) ohranjati ravnovesje med štirimi stebri učenja, vr­ stama (poklicno, splošno) in oblikami učenja (for­ malno, neformalno, priložnostno), vendarle spet obstaja nevarnost prevlade utilitarističnega oziroma ekonomističnega vidika. To je mogoče razbrati tudi iz opisa prvega prednostnega področja EPUO, ki zadeva prav spodbujanje vseživljenjskega učenja.7 Slovenija ima svojo strategijo Slovenska Strategija vseživljenjskosti učenja (2007) je nastala kot odziv na priporočilo Evropske komisije, naj članice EU do leta 2006 tak dokument pripra­ vijo in ga nato uresničujejo. Žal se je pri nas kljub odlično zastavljenemu konceptu, ki ga je naročilo pristojno ministrstvo, pripravila pa skupina pred­ stavnikov javnih zavodov s področja izobraževanja pod vodstvom dr. Zorana Jelenca, zataknilo že pri pripravi operativnega (akcijskega) načrta. Paradigma vseživljenjskega učenja se torej po­ javlja v naši stroki, politiki in praksi, vendar parci­ alno. Če se omejimo na izobraževanje odraslih, je močno zasidrana v ciljih in dejavnostih Nacional­ nega programa izobraževanja odraslih,8 uresničuje pa se s številnimi projekti in dejavnostmi. Manjkajo pa še druge ravni izobraževanja, saj je vseživljenj­ skost učenja stvar vseh. V odsotnosti povezovalne moči od zgoraj navzdol je morda pravica in odgovor­ nost vseh, ki delujemo v izobraževanju (v najširšem smislu), da Slovenijo od spodaj navzgor razvijemo v državo, ki bo temeljila na vseživljenjskem učenju. V nadaljevanju predstavljam nekaj primerov. 193 194 Vloga andragoškega centra slovenije in tedna vseživljenjskega učenja Andragoški center Slovenije (v nadaljevanju ACS) se z vpeljevanjem termina, stroke in prakse vseživljenj­ skega učenja ukvarja že od leta 1996. Temeljno po­ slanstvo ustanove, ki jo je leta 1992 ustanovila Vlada RS, je pospeševanje razvoja izobraževanja odraslih. ACS pripravlja strokovne podlage za razvoj sistema izobraževanja odraslih in za njegovo prilagajanje ak­ tualnim razmeram, sicer pa njegova področja dela obsegajo raziskovanje in razvoj s poudarkom na ne­ formalnem izobraževanju odraslih, skrb za kakovost in izobraževanje, svetovanje in vrednotenje ter in­ formacijsko in promocijsko dejavnost. Prav slednja je pomagala utreti pot razumevanju in uveljavljanju vseživljenjskega učenja s festivalsko prireditvijo Te­ den vseživljenjskega učenja (v nadaljevanju TVU). TVU je bil prvič izpeljan v evropskem letu vse­ življenjskega učenja oktobra 1996. Namen snovalcev je bil na privlačen način poudariti pomen učenja za kakovostno preživetje ter stalen razvoj posameznika in družbe, prikazati stopnjo zavezanosti slovenske države vseživljenjskemu učenju in opredeliti prilo­ žnosti za pospeševanje te kulture. V devetnajstih letih je TVU, ki deluje pod sloga­ nom Slovenija, učeča se dežela, več kot potrdil svojo vlogo, o čemer pričajo kazalniki uspeha: v TVU 2014 je sodelovalo blizu 1500 prirediteljev (v letu 1996 okrog 70). Med njimi so bile vzgojne in izobraže­ valne organizacije (vrtci, osnovne in srednje šole), ljudske univerze, zasebne ustanove, društva, knjiž­ nice, muzeji, domovi za starejše, uradi Zavoda za zaposlovanje, podjetja in mnogi drugi. S skupnimi močmi so po vsej državi organizirali blizu 12.000 (v letu 1996 okrog 500) izobraževalnih, promocijskih, informativno-svetovalnih, kulturnih, družabnih, športnih in drugih dogodkov. TVU je že zdavnaj prerasel okvir tedna in po­ teka dva meseca (maja in junija). Presegel je tudi meje Slovenije, saj smo se kot peta država na svetu pridružili mednarodnemu gibanju festivalov učenja ter ga pomagali širiti in krepiti. Odločilna primer­ jalna prednost TVU pred drugimi festivali učenja pa je zagovorništvo kulture vseživljenjskega učenja (drugod zgolj izobraževanja odraslih). TVU je od leta 2004 umeščen v Nacionalni program izobra­ ževanja odraslih, njegovi soustvarjalci zato preje­ majo moralno in do neke mere tudi denarno pod­ poro vlade. Več: http://tvu.acs.si. Parada učenja — nov način navduševanja množic za učenje Z evropskimi sredstvi, namenjenimi uresničeva­ nju omenjenega EPUO, je ACS vpeljal nov pristop, t. i. Parado učenja — dneve učečih se skupnosti. V maju 2013 in maju 2014, vsakič v drugih sedmih krajih po Sloveniji, so bili v okviru TVU na me­ stnih trgih udeležencem namenjeni informativne in svetovalne stojnice, predavanja, delavnice, pro­ jekcije, nastopi zglednih učečih se predstavnikov vseh generacij, kulturni nastopi in drugi privlačni dogodki. Parade učenja so na vseh lokacijah (v letu 2013 v Novi Gorici, Žalcu, Slovenj Gradcu, na Jese­ nicah, v Novem mestu in Murski Soboti ter Radečah in v letu 2014 v Slovenski Bistrici, Škofji Loki, Vele­ nju, Kopru, Mariboru, Postojni in Ljubljani) pove­ zale mlado in staro, strokovnjake in laike, učeče se in tiste, ki še omahujejo. Na zadnjem andragoškem kolokviju, maja letos, je bilo potrjeno, da vsi lahko prispevajo k uveljavljanju učečih se skupnosti, saj spodbujajo trajna partnerstva. Več: http://tvu.acs. si/paradaucenja. Glas učečih se Najboljši zagovorniki vseživljenjskega učenja so brez dvoma uspešni udeleženci, zato ACS že od leta 1997 na nacionalnem odprtju TVU podeljuje priznanja za promocijo učenja in znanja. Izjemnih posameznikov, skupin, ustanov in drugih, ki so kljub resnim ovi­ ram z učenjem obogatili lastno znanje ali omogočili bogatitev znanja drugih, se je do zdaj nabralo 193. Njihove življenjske zgodbe so od leta 1999 predsta­ vljene v triminutnih videoportretih, ki imajo močan motivacijski naboj. Več: http://tvu.acs.si/priznanja. Bogata zbirka navdušujočih ambasadorjev vseži­ vljenjskega učenja je izjemna tudi v mednarodnem merilu, predvsem pa pomeni velik potencial za za­ govorništvo vloge in pomena učenja. Na teh teme­ ljih je nastala promocijska kampanja Zgledi vlečejo (http://tvu.acs.si/zgledi_vlecejo), v zadnjem času pa štiri videopublikacije, v katerih so predstavljeni uspešni primeri izobraževanja odraslih in vseživ­ ljenjskega učenja. Opisana prizadevanja pa niso edina. V letih so se Tednu vseživljenjskega učenja pridružili drugi festivali in projekti, ki za ožji segment prebivalstva ali s specifičnega vidika promovirajo učenje. Ome­ nimo le nekatere: Festival za tretje življenjsko obdo­ bje, Študentska arena, projekt Simbioza, Karavana študijskih krožkov. Zaključek Vseživljenjsko učenje je danes pomembnejše kot ka­ dar koli. Spodbuja ne le zaposlenost in zaposljivost ozaveščenih posameznikov, temveč gradi vključu­ jočo, dejavno in trajnostno naravnano družbo. Prijetno je delovati na področju, ki premore toliko izzivov in potencialov in je tako zelo pomembno za prehod (po Gassetu9) iz »človeka-mase, živečega ka­ kor se mu zljubi in zadovoljnega s tem, kakršen je« v »plemenitega človeka, ki po svoji notranji potrebi živi prizadevno življenje, ki se zmeraj trudi preko­ siti samo sebe, preseči to, kar je, in težiti k tistemu, kar si nalaga kot dolžnost in zahtevo«. Pri paradigmatičnem premiku od učenja za življenje do življenja kot neprestanega učenja lahko prispevamo vsi — v lastno in skupno dobro! (mag. Zvonka Pangerc Pahernik, Andragoški center Slovenije, Ljubljana) Literatura Faure, E., et al. (1972). Learning to be: The world of education today and tomorrow. Pariz: UNESCO. Delors, J., et al. (1996). Learning: The treasure within. Report to UNESCO of the International Commission on Education for the Twenty-first century. Pariz: UNESCO. CONFINTEA Portal, UIL. http://uil.unesco.org/home/programme-areas/ adult-learning-and-education/confintea-portal. Memorandum o vseživljenjskem učenju. Evropska komisija, Bruselj, 30. oktober 2000 (http://tvu.acs. si/dokumenti/LLLmemorandum_Oct2000.pdf ). Strategija vseživljenjskosti učenja (2007) (http://www. mss.gov.si/fileadmin/mss.gov.si/pageuploads/podrocje/razvoj_solstva/IU2010/Strategija_VZU.pdf). Prenovljeni Evropski program za učenje odraslih, Evropska komisija, 2011 (http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do? uri=OJ:C:2011:372:0001:0006:SL:PDF). Resolucija o nacionalnem programu izobraževanja odraslih v Republiki Sloveniji 2013–2020, Mini­ strstvo za izobraževanje, znanost in šport, 2013 (http://www.uradni-list.si/1/content? id=114925). 1 United Nations Educational, Scientific and Cultural Organisation/Organizacija Združenih narodov za izobraževanje, znanost in kulturo. 2 Poročilo Mednarodne komisije za razvoj izobraževanja (Edgar Faure 3 4 5 6 7 8 9 et al.) z naslovom Learning to be: The world of education today and tomorrow. Poročilo Mednarodne komisije za izobraževanje v 21. stoletju (Jacques Delors et al.) z naslovom Learning: The Treasure Within. CONFINTEA – CONFérence InterNaTionale sur l‘Education des Adultes; svetovne konference o izobraževanju odraslih, organizirane v razmiku 12 ali 13 let. Unesco Institute for Lifelong Learning – UIL, Hamburg (http://www. uil.unesco.org). Med njimi Sporočilo Evropske komisije Izobraževanje odraslih: Za učenje ni nikoli prepozno (2006) in Akcijski načrt za izobraževanje odraslih: Za učenje je vedno pravi čas (2007). Glej: http://tvu.acs.si/paradaucenja/projekt/ozadje/index.php?nid=5110&id=444. Resolucija o Nacionalnem programu izobraževanja odraslih za obdobje 2013–2020, MIZŠ, 2013. Jose Ortega y Gasset (1883–1955) v Upor množic (1930). 195 Jože Planinšek CM UTRIP ČASA IN CELJSKA MOHORJEVA DRUŽBA RAZMIŠLJANJE PREDSEDNIKA CELJSKE MOHORJEVE DRUŽBE 196 Ko se, kot vsakdo, vedno znova srečujem z vpraša­ njem: »Kako si?« po navadi odgovorim: »Kar do­ bro, kaj bi tarnal, to tako ali tako že mnogi počno.« V teh vrsticah o knjigi in o Mohorjevi danes in v prihodnje razmišljam podobno, dejstva so namreč povsem jasna, treba jih je videti, se z njimi soočiti in živeti ter delati naprej ali pa se umakniti in pre­ pustiti vse skupaj toku časa. Slednje seveda ni zgodovina Mohorjeve in tudi danes ne moremo delovati tako, če želimo ostajati zvesti njenemu poslanstvu v času, v katerem so pro­ blemi sodobnega trenutka lahko le izziv, saj je Mohor­ jeva zaradi tega nastala. Krščanska omika in omika na sploh, omika našega ljudstva sredi devetnajstega stoletja, je bila naloga, ki so si jo zastavili narodni buditelji in naši ustanovitelji. Čas je bil sicer malo drugačen, pa tudi ne, vsekakor ni bil lahak; in v tem sta si takratni in današnji čas povsem enaka. Na področju pismenosti ni bistvenih razlik, glede bra­ nja morda. Takrat brati niso znali, danes nočejo ali pa ne čutijo potrebe po branju. Težje kot nekdaj pa je preobjedenega sodobnega človeka navdušiti nad čim, recimo nad tem, da bi obdan z množico pleh­ kih informacij segel po dobri in resni knjigi. Izziv je, potreba je enaka ali še večja in s tem smiselnost založbe, kot je naša, Mohorjeva, ali druge z dobrimi nameni in sporočili, nesporna. Korenine nas ume­ ščajo v prostor, da bolj ne bi mogle, in z moledova­ njem in tarnanjem smo tako opravili. Kot duhovnik razmišljam o knjigi v človekovem živ­ ljenju podobno kot o zakramentalu v njegovi veri. Različni blagoslovi, od butaric na cvetno nedeljo, jedi na veliko soboto pa vse tja do motorjev in mo­ toristov ob različnih priložnostih, premikajo mno­ žice. Znamenja, lahko povsem preprosta, še vedno nagovorijo, celo pridobivajo moč. Človek, še posebej mlad, ni vedno željan navideznega sveta, po njem sega, le da zapolni čas. V spominu mi ostaja šesto­ šolec, ki mi je rekel, da moram imeti zelo zanimivo življenje. Ko sem ga vprašal, po čem to sklepa, mi je odvrnil, da po tem, ker menda nikoli ne gledam televizije. Kaj vse se skriva v današnjih mladih, ko še sami ne vedo, kaj bi radi, je velika uganka in tudi zelo velik potencial, ki ga ne smemo omalovaževati. Dobra knjiga je nekaj otipljivega, je zakramental, nekaj, kar je moč prijeti, po čemer hrepeni človek našega časa. Pastoralno zagreti in predani duhov­ niki so se tega zavedali, nekaj takih širokih mož, ki tudi iz svojih sredstev naročajo Mohorjevke in jih podarijo tej ali oni družini, obstaja še danes. Mnoge od teh knjig ostanejo na polici, nekatere izmed njih vsak dan znova komu izprašujejo vest, ko jih preleti s pogledom, nekatere imajo pa srečo in se znajdejo v rokah mladostnika, ki se mu ne ljubi več gledati televizije. Pastorala je vedno počela eno in isto, pri tem pa je ubirala in ubira zelo različna pota, še ve­ dno upoštevanja vredna je tudi s knjigo. Sicer ima knjiga, če prinaša dobro sporočilo, težave, ker ni raz­ vpita. Tisk s čim bolj črnim sporočilom, s svežo, ne­ navadno in grozljivo novico gre kljub krizi še vedno za med, večina ostalega ostaja na policah. Zlo nima mesta v božji zamisli, zato se ponuja in vsiljuje ter z zavajanjem dosega svoje cilje. Večno sicer ne, pa kljub temu dosti učinkovito. Dobro pa je stvar na­ črta ljubezni, zato je uresničeno in suvereno in kot tako, kadar gre za knjigo, ostaja na polici. Dejstvo, mimo katerega ne moremo, ne pri dobri knjigi, kaj šele pri toliko drugih stvareh. In tu je naše mesto. Misel, da dobra beseda vedno dobro mesto najde, bi lahko malo spremenili in z zaupanjem rekli, naj tudi dobra knjiga enkrat svoje mesto najde. Ne le zagreti župniki, vsi smo poklicani k podobni iznajdljivosti s knjigo, da bo njeno sporočilo dose­ glo tiste, ki jim je namenjeno. Na misel mi prihajajo podjetja, ki ob novem letu ali ob kateri drugi prilo­ žnosti obdarijo svoje zaposlene. Včasih gre za pov­ sem neuporabne in nepotrebne stvari za sorazmerno veliko denarja. Knjiga s pravim sporočilom lahko da nekaj drugega, tako posamezniku kot družbi in še posebej delodajalcu. Veliko knjig bo sicer lahko šlo v prazno, vsaj trenutno, vendar evangeljsko spo­ ročilo sejalca, ki je šel seme sejat, je jasno. Razsipno seje, mnogo semena gre v nič, odločilno pa je tisto, ki pade v dobro zemljo in obrodi. Gornje razmišljanje zagotovo ni običajno za za­ ložbo v današnjem trenutku, vendar Celjska Mo­ horjeva ni običajna založba. Glede na sporočilo, ki ga kot najstarejša slovenska založba nosi v svet že preko sto šestdeset let, se ne more obnašati tržno, mora pa preživeti, ohranjati sporočilo in ga preva­ jati v čas. Bolj kot iskati dobre in privlačne naslove, ki bodo tržno zanimivi, kar seveda ni nepomembno, moramo zaznavati čas, potrebe v njem in odkrivati poti, kako priti do ljudi. Ponujamo blago, ki ga po­ trošnik ne išče, ga pa potrebuje, in ki ga ne moremo prilagajati, da bi ga lažje našel. Naše knjige v večini primerov niso branje, ki bi ga bralec iskal, temveč literatura, ki išče bralca. Neobičajna pot, na kateri je težko vztrajati, a je treba vzdržati. Tržna naravna- Jože Planinšek, predsednik Društva Mohorjeva družba na občnem zboru leta 2011 nost okolja je močna, prodaja in kupuje se vse, kar pač gre, ne glede na potrebnost, kvaliteto ali zahtevnost. Sredi tega vztrajati pri gornji naravnanosti ni lahko, še posebej, ker tudi v oznanjevalnih vrstah dostikrat sledimo najprej konkurenci, kdo bo koga in kaj bo šlo. Če bomo popuščali ali se prepustili takim tokovom, seveda kmalu ne bomo imeli več literature v sloven­ ščini, ki je tržno povsem nezanimiva, za stanje duha v družbi pa še kako potrebna, pa čeprav sega po njej le malokdo. Ko pa pomislimo na dejstvo, komu da­ nes sploh še verjamemo, so gornje ideje že kar uto­ pija in naivnost določenih zanesenjakov. Kakorkoli že, Celjska Mohorjeva je odločena slediti svojemu začetnemu vodilu, ki je dobra in dostopna knjiga za našega slovenskega človeka. Vse bomo nare­ dili za ekonomsko vzdržljivost takšnega razmišljanja, kar pa glede na to, da hočemo imeti v ospredju dobro knjigo ter hočemo z njo nagovoriti in oblikovati člo­ veka, ne bo lahko. Tej logiki ne moremo in ne smemo popustiti. Iskanje soglasja v zvezi s to opredelitvijo znotraj katoliških založb in med podobno mislečimi ljudmi bo tudi naša odprtost in naloga v prihodnje. (Jože Planinšek, CM, predsednik Celjske Mohorjeve družbe, direktor Doma sv. Jožef, Celje) 197 NAŠI SODELAVCI — JUBILANTI Tone Gorjup MSGR. ALOJZ URAN Ob sedemdesetletnici Nadškof Alojz Uran večkrat spomni na besede zdravnika noseči materi, ki je sredi vojne vihre doživela živčni zlom: »Pozabi na tega otroka, ki ga nosiš. Če bo sploh živ, bo imel gotovo hude posledice.« Potem nadaljuje, kako se je mati s to novico, ki jo je močno pre­ tresla, vrnila domov, padla na kolena pred Marijo in se zaobljubila: »Marija, če bo ta otrok živ in če bo zdrav, naj bo tvoj.« To ni odlomek pridige, ampak del življenja Alojza Urana pred rojstvom. Alojz Uran je luč sveta zagledal 22. januarja 1945 v Spodnjih Gameljnah v župniji Šmartno pod Šmarno goro, medtem je bil njegov oče v koncentracijskem ta­ borišču Bernau na Bavarskem. Nadškof Alojz Uran zdaj s psalmistom ponavlja: »Sedem­ deset let je doba našega življenja,« … mi pa mu želimo, naj bo krepak tudi v prihodnje. 198 V uradnih zaznamkih Svetega sedeža lahko prebe­ remo, da je bil Alojz Uran za ljubljanskega pomo­ žnega škofa imenovan 16. decembra 1992, posvečen pa 6. januarja 1993. Sveti Janez Pavel II. ga je 25. oktobra 2004 imenoval za ljubljanskega nadškofa metropolita. Umeščen je bil 5. decembra istega leta. Službi ljubljanskega nadškofa se je odpovedal 28. novembra 2009. Od takrat ga imenujemo zaslužni ljubljanski nadškof. S slovenskimi očmi je podoba nadškofa Alojza Urana bolj slikovita. Odraščal je v kmečki družini v družbi dveh sester. Osnovno šolo je začel v Šmar­ tnem in jo končal za Bežigradom. Tam je tudi ma­ turiral in se odločal o nadaljnjem študiju. Izbral je študij zgodovine in zemljepisa, a kljub temu se je med počitnicami v negotovosti spraševal, ali je od­ ločitev prava. Po notranjem navdihu je izbral du­ hovniški poklic in študij teologije. Po končani vo­ jaščini in petem letniku ga je v duhovnika posvetil nadškof Jožef Pogačnik. Novo mašo v domači žu­ pniji, kjer je bil zvest in zavzet sodelavec, je imel 12. julija 1970. Kot duhovni pomočnik in zatem kaplan je do leta 1973 služboval v stolni župniji sv. Nikolaja v Ljubljani. Med letoma 1974 in 1977 je študiral kate­ hetiko v Rimu in tam magistriral na temo kateheze odraslih. Po vrnitvi v Ljubljano je bil rektor malega semenišča pri sv. Petru. Leta 1980 je postal župnik v župniji Ljubljana Šentvid, pozneje pa še dekan tega dela Ljubljane. V Šentvidu je razvil bogato pasto­ ralno dejavnost, poleg tega je sodeloval v škofijskem pastoralnem svetu, predaval na teološki pastoralni šoli … Vesel značaj, nasmeh in pesem na ustih so mu odpirali pot — in mu jo tudi danes — do ljudi na obrobju. Prepeval je v domači fari, pozneje v bo­ goslovju in kot duhovnik pri bogoslužju. Na tem področju je zares doma: od gregorijanskega korala in zahtevnega zborovskega petja pri bogoslužju do slovenskih ljudskih pesmi. Svoj čas je kot solist so­ deloval pri zboru Consortium musicum in z njim posnel lepo število cerkvenih pesmi. Sredi raznovrstnega dela v šentviški župniji je bil Alojz Uran v adventu 1992 imenovan za ljubljan­ skega pomožnega škofa. Škofovsko posvečenje je prejel v vatikanski baziliki na praznik Gospodovega razglašenja, 6. januarja 1993, iz rok svetega Janeza Pavla II. Za škofovsko geslo si je izbral besedi: »Da, Oče.« V ljubljanski nadškofiji je zapolnil praznino, ki je nastala s smrtjo škofa Leniča. Sledile so temu primerne službe: postal je kanonik, dekan stolnega kapitlja, arhidiakon … vodil je komisijo za du­ hovne poklice, prevzel je odgovornost za Slovence po svetu, bil je na čelu komisije, ki je reševala nere­ šena vprašanja Katoliške cerkve v Sloveniji, pripra­ vljal je prvi obisk papeža Janeza Pavla II. v Sloveniji. Vsa leta je obiskoval župnije ljubljanske nadškofije, birmoval in vodil različne slovesnosti. Obiskoval je rojake po svetu ter jih utrjeval v veri in slovenstvu. Po odhodu ljubljanskega nadškofa Franca Rodeta v Rim za prefekta Kongregacije za redovnike je bil aprila 2004 nekaj dni upravitelj nadškofije, zatem je zbor svetovalcev na to mesto postavil škofa An­ dreja Glavana. Ljubljanska nadškofija je v letu 2004 na no­ vega ordinarija čakala pol leta, kar za tisti čas ni bilo malo. Šele 25. oktobra je papež na presene­ čenje mnogih na to mesto imenoval škofa Alojza Urana. Novi nadškof metropolit je vodenje nad­ škofije prevzel na Miklavževo nedeljo, 5. decembra 2004. S tem je Ljubljana dobila 34. rezidencialnega škofa in četrtega metropolita po obnovitvi metro­ polije. Nadškof Alojz Uran je v pozdravnem ozi­ roma programskem nagovoru ob umestitvi med drugim dejal: »Zahvaljujem se svojim pokojnim staršem in toliko drugim dobrotnikom, ki so mi že v otroškem času pokazali pot dobrote kot naj­ močnejšo izbiro v življenju. Iz te zemlje sem zrasel, pregnetla me je božja roka, da bi lahko povedal vsem ljudem, da je življenje lepo, če ga sprejemaš kot dar Ljubezni in ga daješ naprej.« Novi nad­ škof je ob nastopu nove službe, ki jo je sprejel kot dar in veliko odgovornost, še dejal: »Podobno kot Božji služabnik škof Anton Vovk pred 58 leti se tudi jaz počutim nebogljen pred odgovornim po­ slanstvom. Zaupam pa v Božjo moč in modrost … zaupam tudi v materinsko varstvo Marije Po­ magaj, kateri me je mama posvetila že pred roj­ stvom.« Poleg škofa Vovka, si je za vzornika iz­ bral še mater Terezijo in ponovil svoje škofovsko geslo: »Da, Oče!« Upokojeni ljubljanski nadškof Alojz Uran med Beneškimi Slovenci Foto Alenka Veber Nadškof Alojz Uran je s preprostostjo, s katero se zna približati človeku, z vedrim značajem, toplino in nasmehom prinesel svež veter v krajevno Cerkev. Leto 2005 je začel pri Mariji Pomagaj na Brezjah, kjer se počuti kot doma. Na izseljensko nedeljo, 3. julija 2005, mu je apostolski nuncij Santos Abril y Castelló v papeževem imenu podelil palij, zunanje znamenje metropolitove službe in povezanosti s Petrovim na­ slednikom. Ljubljansko stolnico so za to priložnost poleg domačih vernikov napolnili rojaki iz Evrope, obeh Amerik in drugih koncev sveta, na koru pa je prepeval zbor Korotan iz Clevelanda. Nadškof Uran je v pridigi povezal izseljensko nedeljo in 60. obletnico konca druge svetovne vojne. Dogodki ob koncu vojne so življenjsko zaznamovali mnoge iz­ seljence. Po besedah nadškofa je bil to poleg konca vojne tudi »čas najhujšega eksodusa slovenskega pre­ bivalstva, ki je bežalo pred rdečo zverjo komunizma. Po zgledu in pod vplivom velikih sovjetskih bratov, je bila nesreča okupacije naše dežele, zlorabljena za izpeljavo revolucije in prevzema oblasti … Najhujša tragedija pa se je zgodila po končani vojni, ko so bili tisoči naših mož in fantov brez sodbe ali dokaza krivde zverinsko umorjeni in počivajo v brezštevil­ nih breznih in jamah širom slovenske zemlje. Bog je poskrbel, da so kljub strogo varovanemu molku 199 Blagoslov obnovljenega stopnišča v Zakostanju v Terskih dolinah (Beneška Slovenija) Foto Alenka Veber 200 ostale nekatere priče, ki so posredovale resnico v svet. Velik del naših rojakov pa je moral v tujino, da so si rešili golo življenje. Izgubili so vse. Nihče pa jim ni mogel vzeti vere in medsebojne solidar­ nosti, ki jim je pomagala, da so našli nov dom in se tudi v tujem svetu postavili na noge.« Ob koncu pa je nadškof Alojz Uran zbranim dejal: »Do nedavna sem bil odgovoren posebej za Slovence po svetu, zato jih bom tudi v prihodnje nosil v srcu in v mo­ litvah zanje. Toliko poguma so mi dali s svojo tr­ doživostjo, da je to lahko stalna vzpodbuda tudi za Slovence v domovini.« V letu 2005 je nadškof Alojz Uran dobil novega pomožnega škofa Antona Jamnika. Na to mesto ga je 15. novembra imenoval papež Benedikt XVI., glavni posvečevalec pa je bil nadškof Uran. Pred koncem leta, 29. decembra 2005, pa je prag večnosti presto­ pil upokojeni ljubljanski pomožni škof Jožef Kvas. V ozadju so medtem potekali pogovori o novih škofi­ jah v Cerkvi na Slovenskem, ki so bile načrtovane že več let. Čeprav so razmišljali tudi o delitvi koprske škofije in o tem, da bi na območju ljubljanske nad­ škofije nastali dve novi škofiji, so bile najbolj verje­ tne tri nove škofije: v Novem mestu, Celju in Murski Soboti. Zgodilo se je 7. aprila 2006. Papež Benedikt XVI. je razglasil ustanovitev omenjenih treh ško­ fij. Na ozemlju ljubljanske nadškofije je ustanovil škofijo s sedežem v Novem mestu in za prvega or­ dinarija imenoval dotedanjega ljubljanskega pomo­ žnega škofa Andreja Glavana. Ljubljanska nadško­ fija je s tem dobila dve podrejeni škofiji: v Kopru in Novem mestu. Nadškof Alojz Uran je s tem postal metropolit preoblikovane ljubljanske cerkvene po­ krajine. Ljubljanska nadškofije je s tem izgubila 72 župnij, ki so bile dodeljene novomeški škofiji. Slo­ vesnost razglasitve novomeške škofije in umestitev prvega novomeškega škofa 10. junija 2006 je vodil nadškof Uran, ki je škofu Andreju Glavanu sim­ bolično izročil pastirsko palico in ga pospremil do škofovskega sedeža. Nadškof Alojz Uran je bil 16. marca 2007 izvo­ ljen za predsednika Slovenske škofovske konference. Tudi to službo je prevzel z zaupanjem v Božjo po­ moč in sodelovanje sobratov v škofovski službi. Ob tem je med drugim dejal: »V času vodenja Slo­ venske škofovske konference si bom prizadeval za edinost in povezanost ne samo med škofi in ško­ fijami v Cerkvi na Slovenskem, ampak tudi s Sve­ tim sedežem … Prizadeval si bom za tenkočutno prepoznavanje znamenj časa v slovenski družbi in v globaliziranem svetu. Posvečal se bom prizade­ vanjem za novo evangelizacijo, ki vključuje osebno angažirano in pričevanjsko življenje po veri. Ne­ davno sprejeti Zakon o verski svobodi predstavlja do­ bro izhodišče za nadaljevanje pogovorov o odprtih vprašanjih med Cerkvijo in državo.« Kot predse­ dnik Slovenske škofovske konference je nadškof Alojz Uran januarja 2008 vodil slovenske škofe na tako imenovanem obisku »ad limina apostolorum« — na grobovih apostolov. Škofje so med večdnev­ nim bivanjem v Rimu obiskali grob apostola Petra v Vatikanu in grob apostola Pavla zunaj rimskega obzidja, se srečali s papežem Benediktom XVI., obiskali preostali dve veliki rimski baziliki ter se sestali z vodstvi različnih kongregacij in drugih ustanov Svetega sedeža. Med pomembnejše dogodke v času ljubljanskega nadškofa Alojza Urana sodita še sklep škofijskega postopka za beatifikacijo škofa Vovka in razveljavi­ tev sodbe zoper škofa Rožmana iz leta 1946. Škofijski postopek za škofa Antona Vovka, ki se je začel maja 1999, so sklenili oktobra 2007 s slovesno mašo v lju­ bljanski stolnici. Pred koncem maše, ki jo je daroval nadškof Uran, so zapečatili škatlo z zbranimi doku­ menti, ki so jih zatem poslali v Rim na Kongrega­ cijo za zadeve svetnikov, kjer se postopek nadaljuje. Nadškof je ob tem povabil vse verne, naj molijo, da bi lahko nadškofa Anton Vovka čim prej častili kot blaženega. Vovkov predhodnik škof Gregorij Rožman je bil 30. avgusta 1946 na vojaškem sodišču obsojen na odvzem prostosti s prisilnim delom za 18 let, iz­ gubo državljanskih pravic in zaplembo celotnega pre­ moženja. Nadškof Alojz Uran je kmalu po nastopu službe vložil zahtevek za varstvo zakonitosti zoper omenjeno pravnomočno sodbo. Na tej osnovi jo je Vrhovno sodišče v Ljubljani 1. oktobra 2007 zaradi številnih postopkovnih napak razveljavilo in zadevo vrnilo ljubljanskemu okrožnemu sodišču v novo so­ jenje. Nadškof Alojz Uran je po objavi te odločitve dejal, da razsodba pomeni razbremenitev ljubljanske nadškofije in Cerkve na Slovenskem po dolgi ideolo­ ški vojni, ki je na pobudo komunističnih ideologov in zgodovinopiscev trajala vse od leta 1945. Sveti sedež je v vodstvo ljubljanske nadškofije znova posegel pred koncem leta 2009. Apostolski nuncij je 28. novembra 2009 sporočil, da je papež Benedikt XVI. sprejel odpoved ljubljanskega nad­ škofa Alojza Urana in na njegovo mesto imenoval mariborskega nadškofa pomočnika Antona Stresa. Nadškof Uran je za razrešitev uradno prosil zaradi slabega zdravja, saj so ga nekaj tednov pred tem za­ radi oslabelosti srca odpeljali v bolnišnico … Nad­ škof Alojz Uran se je uradno poslovil na praznik Jezusovega krsta 2010, ko je med slovesno sveto mašo bogoslovcem in kandidatom za stalni diako­ nat podelil službo bralca in mašnega pomočnika. Ob tej priložnosti se je ozrl tudi na svoje petletno poslanstvo ljubljanskega nadškofa, metropolita: »Res sem si vedno prizadeval, da bi vzpodbujal k odprtosti za življenje, ker se zavedamo vsi, kako je v tem trenutku za naš narod to pomembno. Hva­ ležen sem Bogu za današnjo slovesnost, za podeli­ tev služb bralcem in bogoslužnim pomočnikom. Hvaležen pa tudi za vse darove, ki sem jih prejel v zadnjih petih letih od Boga in od ljudi ter jih smel deliti naprej. V letu evharistije in letu duhovništva odlagam neko breme, vendar želim služiti našemu ljudstvu na vseh področjih, kjer me boste potrebo­ vali in kolikor bo Bog dopuščal.« V Vatikanu so se odločili drugače. S Kongregacije za škofe je prišlo navodilo, naj se upokojeni nadškof Alojz Uran vzdrži opravljanja slovesnih bogoslužij in naj se umakne iz Slovenije. Da ne bi zaradi njega prišlo do razdora v krajevni Cerkvi, je v duhu po­ korščine in svojega škofovskega gesla »Da, Oče!« sprejel odločitev kongregacije. Znašel se je pri ro­ jakih onstran meje, ki so mu »s svojo trdoživostjo dali toliko poguma«. Sam nadškof Alojz Uran pa postaja stalna spodbuda tudi vernikom in Sloven­ cem v domovini. (Tone Gorjup, novinar, Jarše) 201 SPOMINJAMO SE Berta Golob JANEZ BITENC (1925–2005) Ob 90 -letnici rojstva skladatelja, pedagoga in publicista 202 Poznala sem njegovo ime, njega pa ne. Bila pa sem pozorna na človeka, ki sem ga videvala prihajati s Tavčarjeve ulice 17. Urnega, včasih v družbi in očit­no zgovornega. Ljudje kot ljudje. »A da ga ne poznaš?« se je čudila prejšnja ure­ dnica Cicibana. Letos bi dopolnil devetdeset let; pa saj je večkrat dejal, da bo z veseljem dirigiral angelcem. Da bodo skupaj peli in da bo nebeško lepo. Potem ko sva se poznala osebno, sem občudovala njegovo zavzetost. Za kar se je kdaj zavzel Janez Bi­ tenc, za tisto je plamtel. Njegovo stanovanje je bilo polno likovnih ume­ tnin in na knjižni polici dolga vrsta glasbenih pra­ vljic, zvočnih kaset in drugih avtorskih dokumen­ tov. Soproga Majda pa tihi odsev in svetla silhueta njegovih dni. Gostoval je v vseh slovenskih vrtcih, na premno­ gih šolah in v knjižnicah. Otroci so se lepili nanj, na strica Janeza. Manjši kot so bili, raje jih je imel. Sirote najbolj. Vnet za dobro, se je v težkem času priključil de­ javnostim v dobro domovine in maternega jezika, po vojni pa je politična dogajanja spremljal iz kritične razdalje. Njegov svet je bila glasba. Načrtno se je po­ svetil glasbeni vzgoji predšolskih otrok in v njihov prid je vneto zagovarjal ugotovitve razvojne psiholo­ gije. Odkrito je oporekal, da bi otroci pevsko posne­ mali glasovne lege, kakršne zmorejo doseči odrasli. Vse njegove uglasbitve dosledno upoštevajo otrokove naravne glasovne zmožnosti. Oba radijska pevska zbora, otroškega in mladinskega, ki ju je ustanovil, ni gnal čez meje pevskega grla njunih članov. Pod Bitenčevo taktirko je pela vsa mlada Ljubljana, vsi šolski zbori v domovini in zunaj njenih meja. Janez Bitenc je bil urednik na Radiu Ljubljana, tam je bil nekaj časa zaposlen že kot študent glasbene akade­ mije. Na muzikološkem oddelku filozofske fakultete v Ljubljani je predaval metodiko glasbenega pouka. Uglasbil je več sto pesmi za otroke, pripravil več av­ torskih pesmaric in avdiokaset. Otroška srca pa je ogrel tudi z mnogimi glasbenimi pravljicami. Av­ torsko pravljico je Janez Bitenc uporabil za to, da se je mladi bralec naučil novo pesem. Njegov pravljični svet je poln živalic in otrok in cvetov in posledično same kristalne dobrote. Toda mladi diplomant, ki mu je maestro Marolt prerokoval, da bo skladal le »pesmi za mamenke«, je v zrelih letih prekrižaril vso domovino in nabral po njej pevsko bogastvo odraslih ljudskih pevcev. Radijski program je bil opazno napolnjen z njim, glasbeni arhiv hrani večdesetletno bero Bitenčevega terenskega dela. Kje vse Janez Bitenc ni imel prijateljev! Med vse družbene sloje in poklice so se uvrstili njegovi radijski pevčki. Svojemu stricu Janezu so kasneje šli na roko mehaniki, trgovke, učitelji, gradbeniki, električarji, mornarji, kirurgi, znanstveniki, izumitelji, poštarji in koliko Tink in Mojc in Minc, od šivilj do ortope­ dinj. Povsod so se mu vrata odpirala kar sama; pa sploh ne le zanj, ampak za kogar koli. »Daj, prosim te, Peter, enega človeka sem srečal, ki …« Tam gori nad nebom so se pred desetimi leti iz knjige zemeljskih del usuli pred božji tron vsi evan­ gelijski blagri, uresničeni po rokah in srcu in besedi Janeza Bitenca. Ta človek je hodil po svoji bližnji in daljni okolici obiskovat onemogle in bolne ljudi; če že prej niso bili iz naslovnika njegovih znancev, jih je pa vanj vpisal potem, ko jih je bil po bog ve kate­ rem naključju spoznal. Mestni človek, povezan predvsem s Staro Lju­ bljano in tramvajem. Z nekdanjimi pekarnami in papirnicami in knjigarnami in zelenim Tivolijem in strmim Gradom pa s Poljanami, ki so bile za nje­ govega otroštva skoraj še podeželje. Kaj šele Mestni log! Starši, pesem, dosledna vzgoja, medeno dobra babica … Knjige, zgodbe in vseh vrst prigode. »Slike, zgodbe, šale — vse za moje male. Seveda, saj sem jo poznal, Manico Komanovo! Kašna pra­ vljičarka, na radiu je brala svoje pravljice!« Prijateljeval je s številnimi umetniki. O vsakem je vedel povedati kaj posebej prijaznega. Opravljati pa ni hotel. Da če nimaš reči kaj dobrega o človeku, pa bodi tiho. V Pirničah je imel počitniško hišico. Rad se je zapeljal na Rebrco, če je bil tam kak ta­ bor otrok. »Ja, pa se bova ustavila v Železni Kapli, a poznaš župnika Cunda?« Večer. Že mrak. Že tema. »Drrrrin!« Naslovnica knjige Pesmi o angelcih (Mohorjeva družba Celje, 2003) »Zmoliva,« je dejal potem, ko je toplota stare ku­ hinje posrkala že kar dolg pogovor. »Danes pa za Marka, saj veš …« Zemeljski čas odteka. Čas je mera trajanja, je imel navado reči. Ko sem izvedela, da je nenadoma umrl, me je zabolelo. A umrl je v spanju in z obra­ zom, oblikovanim v smehljaj. Pogrešam ga, saj z nikomer več ne molim po telefonu. (Berta Golob, slavistka, književnica, pedagoginja, Struževo) 203 Tone Gorjup P. HUGO VODNIK (1715–1785) Ob 300 -letnici rojstva svetniškega duhovnika p. Huga Vodnika 204 Leto svetnikov, ki je izšlo leta 2001 pri Mohorjevi, v petem zvezku opisuje nekatere božje služabnike, ki so še v postopku za beatifikacijo, pa tudi neka­ tere osebe iz naše preteklosti, ki so živele vzorno, a morda ne bodo nikoli razglašene za blažene. Med njimi je svetniški duhovnik iz vrst frančiškanov p. Hugo Vodnik, ki se je rodil pred tremi stoletji. Ure­ dnik zbirke Marijan Smolik ga omenja v petem delu oziroma dodatku Leta svetnikov in ga uvrsti pod 25. junij: P. Hugo (Simon) Vodnik, † 1785, frančiškan. Ob tem najprej navaja, da je bila »njegova progla­ sitev za blaženega že v teku, pa so se tozadevne li­ stine v Rimu izgubile«. Smolik v nekaj vrsticah po­ vzame zapis p. Angelika Tominca, ki je bil izvirno objavljen v Cvetju z vrtov sv. Frančiška pozneje pa še v Spominski knjigi za sedemstoletnico prihoda očetov Frančiškanov v Ljubljano 1233–1933. Simon, rojen 26. oktobra 1715, je bil doma v Škofji Loki ali Poljanski dolini. Frančiškan je postal jeseni 1732 in dobil redovno ime Hugo. Kje je deloval, je skrito v arhivih. Občudovali so njegovo pobožnost, upošte­ vanje redovnih pravil in njegovo ponižnost. Med maševanjem se je večkrat zamaknil. Glede služb v redu izvemo, da je bil dvakrat izvoljen za provinci­ ala. Umrl je 25. junija 1785 v Ljubljani. Njegov grob pri sv. Krištofu so pozneje prekopali in v njem našli nestrohnjeno truplo. Smolik še navaja, da p. Hugo Vodnik verjetno ni bil v sorodu z Valentinom Vod­ nikom, sta se pa poznala. Na svetniško življenje p. Huga Vodnika je pol stoletja po njegovi smrti opozoril »kronist« franči­ škanskega samostana v Ljubljani, ki je zbral nekaj biografskih podatkov, predvsem pa zapisal spomine starejših redovnikov, ki so ga osebno poznali. P. An­ gelik Tominec je ocenil, da je bil to verjetno p. Ben­ venut Crobath (1805–1880), Prešernov sodobnik in prijatelj. Po njegovem zapisu je predstavil svetniški lik p. Huga Vodnika v slavnostnem izvodu Cvetja z vrtov sv. Frančiška leta 1926 pod naslovom Pregled zgodovine frančiškanov med Slovenci. Na nekaj stra­ neh je omenil tudi frančiškane, ki so se odlikovali s svetim življenjem in s kulturnim, znanstvenim ali umetniškim delovanjem. Med njimi je p. Hugo Vodnik, za katerega piše, da so se ga spominjali po »globoki pobožnosti, zvestemu spolnjevanju vodila, zlasti pa po veliki ponižnosti. Bil je zelo učen mož. Nikogar ni bilo, ki bi o njem rekel žal besedo. Vsi, ki so ga poznali celo ljubljanski škof grof Herber­ stein (ki redovnikom ni bil ravno naklonjen), ga je imenoval svetega in z vsemi čednostmi oblagodar­ jenega moža, in ne brez vzroka. Stalno je držal roke v rokavih, silno skromen je bil v svojih očeh, njegov obraz je izdajal veliko zatajevanje, njegov govor ve­ liko ponižnost, iz vsega njegovega telesa je takore­ koč dihala svetost. To kaže tudi njegova slika, ki je bila napravljena na zahtevo ljubljanskih meščanov brez njegove vednosti. Med sveto mašo je bil večkrat zamaknjen, kakor poroča ne samo njegov strežnik Frančišek pl. Steinchofen, ampak tudi pričujoči ver­ niki.« Tominec navaja, da so p. Huga sobratje več­ krat prosili, naj zaradi svoje učenosti kaj napiše in da tiskati, da bo v splošno korist. Zaradi prevelike ponižnosti tega ni storil; raje se je umikal v samoto, kjer je premišljeval in molil, rekoč: »Bratje, kar vem, Leta 1706 postane p. Hugo provincial 205 ne vem sam od sebe in vse to je bilo že pred menoj napisano; berite, pa boste našli.« Po smrti so p. Huga pokopali na pokopališču pri sv. Krištofu. »Ko so ga po letih prekopali, je bil še nestrohnjen, na kar so ga še globlje zakopali.« Tominec še omenja postopek za beatifikacijo in listine, ki so jih poslali v Rim, a so se tam izgubile. V zapisu najdemo še dan rojstva, vstopa v red in dan smrti p. Huga. Tristo let po rojstvu Simona Vodnika so za njim ostale sledi, ki razkrivajo še druge podrobnosti iz njegovega življenja. Na kraj rojstva, ki so ga nekateri postavljali v Škofjo Loko, drugi v Poljansko dolino, opozori že omenjena slika svetniškega p. Huga Vo­ dnika, ki je visela v samostanski knjižnici v Ljubljani. Na hrbtni strani je s tiskanimi črkami zapisano: ob singularem vitae sanctimoniam, et doctri­ nam venerabilis, pater hugo vodnik, brodensis locopolitanae, parocihiae, natus xxvi octo­ bris … Zapis govori, da je bil pater Hugo Vodnik, edinstven v svetosti in učenosti, doma na Brodeh, v župniji Škofja Loka, rojen 26. oktobra 1715. K frančiškanom je vstopil takoj, ko so mu to do­ voljevali takratni predpisi. Jože Škofljanec v mo­ nografiji Frančiškani v Ljubljani navaja, da so mo­ rali kandidati za vstop v red dopolniti šestnajst let. Običajno so kandidati pred vstopom v red končali gimnazijo. Simon Vodnik je vstopil v samostan 30. oktobra 1732 v Ljubljani. Pri preobleki v Kamniku je dobil ime Hugo. Kleriki so morali po noviciatu opraviti triletni študij filozofije, od logike v prvem letniku do metafizike v zadnjem. Sledil je triletni študij teologije, med katerim so frančiškani dajali prednost naukom Janeza Dunsa Scota pred nau­ kom Tomaža Akvinskega. V času p. Huga Vodnika je imela Hrvaško-kranjska provinca sv. Križa šest samostanskih šol. Po besedah br. Mirana Špeliča so v njih poučevali trije profesorji, včasih le dva. Na Sveti gori, v Novem mestu in v Klanjcu ob Sotli Hugov podpis, leta 1759 206 so imeli filozofijo. Visoki bogoslovni šoli, kjer so kleriki študirali teologijo, sta bili v Ljubljani in na Trsatu. S končano teologijo v Ljubljani so šli patri lahko kamorkoli po svetu, saj so pridobili nazive, ki so veljali v celotnem redu. Diplomanti trsatske bogoslovne šole so ostali v provinci. Manj dovzetni kleriki so obiskovali šolo moralne teologije, ki se je večkrat selila iz samostana v samostan, in ob koncu študija postali pridigarji in spovedniki. Hugo Vodnik je bil zgleden študent, zato so ga predstojniki izbrali za lektorja, kot so takrat imeno­ vali učitelje oziroma profesorje v samostanskih šolah. Študij teologije je končal v Ljubljani, kjer je takrat po zaslugi p. Žiga Škerpina (1688–1744) nastajala bogata samostanska knjižnica. P. Žiga je bil večkrat generalni definitor v Rimu in generalni vizitator v različnih evropskih deželah, od Ogrske do Španije. V tej vlogi je kupoval nove knjige in študijske priročnike, ki so bili v vsakem samostanu z bogoslovno šolo nujno po­ trebni. Med prvimi jih je jemal v roke mladi p. Hugo Vodnik, ki je bil pri šestindvajsetih letih imenovan za lektorja filozofije na Sveti gori. Tam je ostal štiri leta, do leta 1746, ko so ga poklicali v Ljubljano za lek­ torja teologije na visoki bogoslovni šoli. Po potrebi je mlajše brate seznanjal tudi z vodilom reda in drugimi predmeti uvajanja v redovno življenje. Med rokopisi, ki jih hrani frančiškanska knjižnica v Ljubljani, sta dve zajetni knjigi, v katerih je p. Hugo Vodnik podpisan kot soavtor. To sta priročnika za drugo in za tretje leto teologije. Br. Miran Špelič je prepričan, da je obstajala tudi knjiga za prvo leto teologije. Na notranji naslovni strani prvega roko­ pisa je napisano: Secundo ano in tehologia:Tres his continentur Tractatus teologici, Primus: De Deo in se et visione Beata sub admodum venerando patre lectore Hugone Vodnikh, Secundo: De sanctisima Trinitate sub multum venerabili patre lectore Ni­ cephoro Abbich, Tertius: De Intellectu et voluntate Dei sub multum venerando patre lectore Jacobo Kukhajna. Prvi rokopis, knjiga za drugo leto teolo­ gije, je iz leta 1754 in ima več kot dvesto strani. Prvi del je napisal p. Hugo Vodnik. Avtorja drugega in tretjega teološkega traktata sta p. Nikefor Abič in p. Jakob Kukanja, ki sta prišla poučevat v Ljubljano ne­ kaj let za Vodnikom. Pred tem sta bila lektorja, prvi v Novem mestu, drugi v Klanjcu. Verjetno so se lek­ torji odločili za osvežitev celotnega študija teologije v samostanski bogoslovni šoli. Sledila je še knjiga za tretji letnik teologije: Tres his continentur Tractatus theologici, Primus: De Actibus humanis et legibus sub reverendo patre lectore Hugone Vodnikh, Se­ cundus: De Incarnatione Domini nostri Jesu Chri­ sti sub multum venerado patre lectore Nicephoro Abbich, Tertius: De Agelis et Peccatis sub multum venerando patre lectore Jacobo Kukajna. Ti priroč­ niki so služili profesorjem in študentom le dobrih dvajset let, saj so na Dunaju že pripravljali prenovo, pozneje pa še ukinitev redovnega šolstva. Leta 1770 je bila izdana odločba, ki je zahtevala poenotenje študija, leta 1774 so bili nekdanji lektorji iz vrst je­ zuitov in frančiškanov razglašeni kot neprimerni za teološke profesorje, leta 1783 pa so bile interne bogoslovne šole v samostanih v celoti odpravljene. Sledi o p. Hugu Vodniku najdemo tudi v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani. V bazi podat­ kov Cobiss najdemo štiri vpise, v katerih je naveden Hugo Vodnik. Med njimi je tudi tale: Theses the­ ologicae Ex Quatro Sententiarum Libro de Septem Sacramentis Et Virtute Poenitentiae, Quas … Anno 1752. … per publicum certamen discutiendas, & de­ fendendas proposuerunt VV. PP. Lambertus Fabian, & Gaudentius Irlich … Pod oznako avtor je vpisan Hugo O. F. M. Vodnik, založnik oziroma tiskar pa je Eger. V vseh štirih primerih gre za tiskan list papirja oziroma polo, nekakšno dokazilo o »doktoratu«. Po mnenju br. Mirana Špeliča gre za doktorate, pri katerih je bil p. Hugo Vodnik izpraševalec ali mentor, ostali navedeni pa so bili študentje. Potiskane pole imajo letnice 1750, 1752, 1754 in 1755. Iz tega lahko sklepamo, da je bil p. Hugo že takrat priznan profesor teologije. P. Hugo Vodnik je bil prvič izvoljen za provinci­ ala takrat še Hrvaško-kranjske province sv. Križa 12. avgusta 1760 na kapitlju v Ljubljani. V šematizmu je dodan pripis: ker se je odlikoval po krepostnem ži­ vljenju. Provinco je vodil tudi po smrti provinciala p. Vincencija Marjašiča, ki je umrl 13. januarja 1770. P. Hugo je bil kmalu zatem, 24. januarja, na defi­ nitroijalnem kongresu v Novem mestu izvoljen za provincialnega vikarja. V tej vlogi je provinco vodil do naslednjega kapitlja avgusta 1772, ki je potekal v Ljubljani. To je bil čas, ko je v Ljubljano prišel škof Karel Janez Herberstein. Drugič je bil za dobo treh let za provinciala izvoljen na kapitlju 26. avgusta 1778 v Ljubljani. V tem času je v ljubljanskem samostanu bival tudi Valentin Vodnik, ki je takrat študiral teo­ logijo, zato lahko potrdimo, da sta se poznala. Ocena kronista, da je ljubljanski škof grof Herber­ stein imel p. Huga Vodnika za »svetega in z vsemi če­ dnostmi oblagodarjenega moža«, ima posebno vre­ dnost. Nekaj let mlajši Herberstein je prišel v Ljubljano leta 1770 v vlogi škofa koadjutorja. P. Hugo je bil takrat provincialni vikar s pooblastili vrhovnega predstoj­ nika province. Ker je bil sedež province takrat že v Ljubljani, v samostanu na današnjem Vodnikovem trgu, sta se že takrat spoznala. Herberstein je vodenje škofije prevzel decembra 1772 in si kot prvo nalogo zastavil duhovno prenovo krajevne Cerkve. Zavedal se je, da je to mogoče le z izobraženimi in gorečimi duhovniki, zato je prvo pastirsko pismo namenil njim. Kot je zapisal, naj duhovnika krasijo znanje, nauk, pobožnost, potrpežljivost, moč, blagost, skromnost, predvsem pa modrost. Biti mora mož molitve. Pri­ diga naj s svojim zgledom. Pogosto naj obiskuje naj­ svetejše in moli pred njim. Prva skrb duhovnika naj bo sveta maša. Drži naj se liturgičnih predpisov … Ta opis nam nehote stavi pred oči p. Huga Vodnika. Trditev, da je bil svet in z vsemi čednostmi oblago­ darjen, ni le škofova bežna omemba, ampak tehtna ocena redovnika, ki je p. Huga poznal petnajst let. Ljubljanski frančiškani in z njimi p. Hugo Vod­ nik so pod škofom Herbersteinom doživeli težko preizkušnjo. Z Dunaja je prišel odlok o razpustitvi samostana na Vodnikovem trgu in ukaz, da morajo zapustiti Ljubljano. Škof Herberstein, ki je bil franči­ škanom očitno naklonjen, jih je rešil pregona s tem, da jim je svetoval, naj se posvetijo pastoralnemu delu in se naselijo v avguštinskem samostanu pri cerkvi Marijinega oznanjenja in prevzamejo novoustano­ vljeno župnijo. Večina, med njimi tudi p. Hugo Vo­ dnik, se je 23. avgusta 1784 preselila v samostan na Marijinem trgu. Več mlajših patrov pa si je izbralo druge župnije, ki jih je ponudil škof Herberstein. Tako je p. Valentin Vodnik odšel v Soro pri Medvodah in pozneje zamenjal še več župnij oziroma služb. Da je ostal član reda, čeprav zunaj samostana, dokazuje tudi to, da je ostal v šematizmu province do smrti. P. Hugo Vodnik je umrl, kot navaja p. Angelik Tominec, »ko še ni bilo poteklo leto od preselitve s sedanjega Vodnikovega trga na Marijin trg«. O smrti in pogrebu beremo tudi v zapisu na zadnji strani slike p. Huga Vodnika. Umrl je 25. junija 1785 in bil pokopan pri Svetem Krištofu 27. junija istega leta ob nepregledni množici tri tisoč ljudi. Portret p. Huga Vodnika je narisal slikar Janez Potočnik (1749–1834), ki je bil po mnenju p. Angelika osebno navzoč pri pogrebu, zato je v zapisu na hrbtni strani omenil veliko množico ljudi, ki so se prišli poslovit od svet­niškega redovnika. Portret je nastal v zad­ njem obdobju zemeljskega življenja p. Huga, je pa po obliki precej majhen. Verjetno tudi zato, ker p. Hugo ni želel, da bi ga slikali. Čeprav skromen, ta portret ohranja spomin nanj tudi danes. Zgodovinar Anton Ožinger je prepričan, da bi ta svetniško živeči mož v bolj srečnih okoliščinah dosegel čast oltarja. (Tone Gorjup, novinar, Jarše) 207 Martin Grum MARIJA MAGDALENA PLEIWEIS (1815–1890) Ob 200 -letnici rojstva avtorice prve slovenske izvirne kuharske knjige 208 »Ni ga drugega priročnika na Slovenskem, ki bi imel poldrugo stoletje zanimive in žlahtne zgodovine pa bi bil (ob vseh spremembah, ki sta ga vanj prinašala tok časa in premene načina življenja v njem) še ve­ dno živ in tesno vpet v naš vsakdanjik, zato klobuk dol pred Veliko slovensko kuharico.« Zapis Janeza Lombergarja ob izidu 27. izdaje (Libris, 2003, št. 2). Leta 2004 je izšla 28. in leta 2007 29. izdaja, ki je bila do leta 2011 ponatisnjena že desetkrat. Leta 1994 je izšel ponatis 3. izdaje iz leta 1890, leta 2004 4. izdaje iz leta 1902 in leta 2006 tudi faksimile prve izdaje iz leta 1868. Samo v obdobju 1946–2011 je bilo natisnje­ nih ok. 150.000 izvodov Velike slovenske kuharice. Spreten in podjeten kranjski trgovec in podjetnik Valentin Pleiweis, oče »očeta naroda« dr. Janeza Ble­ iweisa, bankirja Valentina Pleiweisa in stari oče ute­ meljitelja slovenske psihiatrije dr. Karla Bleiweisa, je leta 1843 prepustil trgovino in kocarijo (podjetje za izdelavo volnenih odej) sinu Konradu in se bolj ali manj umaknil iz poslovnega življenja. To pa ni po­ menilo tudi njegovega umika iz političnega in dru­ žabnega življenja. V revolucionarnem letu 1848 je bil pri prvih volitvah na Slovenskem izbran med volilne može kranjskega volilnega okraja (združeval je okraje Kranjska Gora, Radovljica, Kranj in Škofja Loka), ki naj bi izvolili okrajnega poslanca za frankfurtski »narodni« parlament. Te volitve so se v kranjskem volilnem okraju slabo končale, saj je zaradi bojkota od 121 izvoljenih volilnih mož volilo le 29. Med nevo­ livci je bil po vsej verjetnosti tudi Valentin Pleiweis. Že naslednje leto je v Ljubljani, v ulici Pred Ško­ fijo 15, kupil prostorno hišo in se leta 1850 skupaj z drugo ženo Agnezo (Nežko), rojeno Hafner, vanjo preselil. Leta 1852 je Valentinu umrla tudi njegova druga žena. Dvajsetega januarja 1856 se je »očka«, kot so ga klicali sorodniki, prijatelji in znanci, v naj­ večjo nejevoljo sinov (pismo sina Valentina svaku Francu Ksaverju Souvanu), v ljubljanski stolnici po­ ročil še tretjič. Tokrat z trideset let mlajšo — sam je imel 71 let — škofovo kuharico Marijo Magdaleno Knafel(j) (Knaffel). Povod za to poroko naj bi po pri­ čevanju prisotnih bila pridiga, med katero je »očka« pri besedah »človeku ni dobro samemu biti« na ves glas vzkliknil: »Tako je!« Dve leti po tej poroki se je k njima priselil dr. Janez Bleiweis, ki je pred tem z družino — poročen je bil z Dunajčanko Karolino, rojeno Felner, s katero je imel sina edinca Karla — živel nedaleč stran na Mestnem trgu pri svaku Francu Ksaverju Souvanu. S tem zelo uglednim lju­ bljanskim trgovcem je bila poročena njegova edina sestra Marija Jožefa, ki je kmalu po rojstvu drugega sina Ferdinanda, kot se je pozneje pokazalo najpo­ membnejšega člana družine Souvan, stara komaj 25 let umrla. Marija Magdalena Pleiweis, Valentinovi otroci so jo klicali očkovka, je postala vdova leta 1866, po skoraj enajstih letih presenetljivo srečnega in ustvar­ jalnega zakona. Rodila se je 21. junija 1815 v družini gruntarja Jožefa Knaffla in Marije, rojene Wernig, v Podgorjah (Dorf Pogoriach) v Rožu na Koroškem. O njenem šolanju in delu do poroke ni skoraj nič znanega. Poudarja se le podatek, da je bila izvrstna kuharica z »mnogoletnimi lastnimi skušnjami pri visoki gospôdi«, kot je zapisala v uvodu k Sloven­ ski kuharici. Skoraj zagotovo je poznala Vodnikove iz nemščine poslovenjene Kuharske bukve in Nove kuharske bukve, tudi prevod iz nemščine, ki je prvič Navje v Ljubljani, nagrobnik Foto Donald Reindel izšel leta 1850. Kdo so bili poleg teh dveh slovenskih in verjetno tudi nemških kuharskih knjig ter lastnih izkušenj še njeni učitelji kuhanja, ne vemo. Ko se je že po poroki na prigovarjanje številnih prijateljic in znank lotila sestavljanja Slovenske kuharice, re­ ceptov ni zapisovala sama, temveč jih je narekovala prijateljici Nežki Lesar (?–1874), sestri duhovnika ter profesorja verouka in slovenščine Antona Lesarja (1824–1873). Na podlagi te navedbe so nekateri prišli do napačnega sklepa, da ni znala pisati. To vsekakor ne drži. Že pred poroko je imela številne stike tudi z izobraženci, po poroki pa se je njen višji družbeni položaj, ki ji je omogočal stike tako s trgovci in go­ spodarstveniki kot tudi z izobraženci in umetniki, le še bolj utrdil. Da je znala pisati, ne nazadnje dokazuje njena lastnoročno napisana oporoka iz leta 1886, ki jo hrani župnijski urad v njeni rojstni župniji v Pod­ gorjah. Ta med drugim razkriva tudi nekaj njenih značajskih potez, predvsem navezanost na rojstni kraj, dobrodelnost in gospodarnost. V oporoki je med drugim zapisala, da revežem v Podgorjah na­ menja 500 goldinarjev, vendar tako, da naj si vsako leto deset revežev razdeli le obresti od tega denarja. Zaradi tega volila in še nekaterih drugih odločitev se je, menda, celo sprla s sorodstvom. Kljub sporu svoje oporoke ni spremenila. K daru za reveže je pripisala: »To je moja poslednja volja, to je njihova lastnina.« Umrla je 20. julija 1890 v Ljubljani. V zelo kratkem zapisu ob njeni smrti je omenjana kot ve­ lika dobrotnica dijakom (Slovenec, 1890, št. 166). Nežka Lesar je besedilo kuharice, ki vsebuje 14 jedilnikov z več kot dvesto jedmi in 932 receptov, razdeljenih tako, kot da je vsa knjiga slavnostni obed — od juh prek glavnih mesnih in nemesnih jedi do solat in poobedkov — nesla v »jezikovno piljenje« svojemu bratu. Leta 1868 je Slovenska kuharica ali kako okusno kuhati navadna in imenitna jedila zares ugledala luč sveta. Knjigo je izdala in založila Mag­ dalena Pleiweis sama in se s tem zapisala v zgodo­ vino tudi kot prva slovenska (samo)založnica. Pod njenim imenom, vendar ne v njeni založbi, je knjiga izšla še leta 1878 in leta 1889 z letnico 1890 (leta 1994 je izšel faksimile te izdaje). Obe izdaji je založil He­ nrik Ničman. Po njeni smrti je kuharico leta 1897 založila Katoliška tiskarna in leta 1902 Katoliška bu­ kvarna. Velika slovenska kuharica je ponovno pri­ šla med slovenske bralke in redke bralce leta 1912. Za to močno predelano in dopolnjeno izdajo je po­ skrbela šolska sestra Felicita Kalinšek (krstno ime Terezija Kalinšek). V tej izdaji je prvič navedena kot soavtorica. Začela se je dolga in uspešna doba »ka­ linškovk«, ki so postale in ostale pojem za slovensko kuharsko knjigo. Letos obhajamo tudi 150-letnico rojstva sestre Felicite Kalinšek (r. 5. septembra 1865 v Podgorju pri Kamniku, u. 21. septembra 1937 v Ljubljani). Zaradi njenih izjemnih zaslug bi ji mo­ rali posvetiti poseben prispevek. Pri pripravi rokopisa prve izdaje Slovenske kuharice se je morala Marija Magdalena Pleiweis spopasti s številnimi težavami, ki jih je, kot se je pokazalo po­ zneje, uspešno premagala. Zelo zanimiv je že uvod v kuharico. Pleiweisova predpostavlja, da bodo bralke in uporabnice njenega dela izključno ženske. Nagovori jih s »tovarišicami« in v nadaljevanju zapiše: »Kje pa hočete, Ve vse, izuriti se v tej prav za prav ženski ume­ tniji, za ktero ste tako rekoč ustvarjene? Dve poti ste, ki Vas peljete do zaželenega cilja; djanska vaja na strani 209 210 umetne kuharice in bukve, ktere je spisala dobro iz­ urjena kuharica. Sterniti oba ta pomočka, se ve da, je pa še boljše.« Ker se je zavedala, da si velika večina slovenskih deklet in gospodinj ne bo mogla privoščiti gospodinjske šole ter jim tako ostaneta le v domačem okolju pridobljeno znanje in kuharska knjiga, se ji je zdelo zelo pomembno, da jo sestavi nekdo z dolgole­ tnimi izkušnjami, zato je zapisala: »Dobro sicer vem, da slovenski pisatelji v čistejšem slovenskem jeziku pišejo svoje knjige in da bi kteri izmed njih lahko poslovenil kakove nemške ali drugih jezikov izvrstne kuharske bukve; ali na drugi strani sem pa tudi preverjena, da kuharskim bukvam še ne zadostuje zmožnost v jeziku, kajti kdor sam ne zna kuhati, lahko se mu pripeti, da ima jed, v najlepši besedi popisana, vso drugačno po­ dobo v bukvah, vso drugačno pa na mizi.« S precejšno mero utemeljene samozavesti je še zapisala: »Blagoho­ tno jih sprejmite (kuharske bukve), marljivo jih prebi­ rajte, natanko se po njih ravnajte brez vse skrbi; kmalu se same prepričate, da jih ne hvalim zato, ker so moje, ampak zato, ker so pisane po potrjeni mnogoletni lastni skušnji. Skušnja pak je najboljša učiteljica.« Ker je Marija Magdalena Pleiweis zagovarjala na­ čelo, da v domačo slovensko kuhinjo sodi slovenska beseda, ji je namenila posebno pozornost, vendar ne na račun jasnosti recepta, kar je bilo njeno osnovno vodilo. Če se ji kakšno slovensko poimenovanje za jed, kuhinjski pripomoček ali postopek pri pripravljanju jedi ni zdelo dovolj jasno in utrjeno, ga je v oklepaju dopolnila z nemškim, če je bilo potrebno tudi po­ pačenim: obara (ajmoht), zrezki (šniceljni), rezanci (nudeljni), stergalo (Reibeisen), krožnik (talar), praži (tenstaj), sardeljne šnite (Sardellenbretter), punčev cvet (Puntsch-Essenz), kerhljak (Klotzenbrot), pene (Schaume), želva (Schildkrote), kljunači (Schnepfen) itd. Kako zelo se je znala vživeti v bralko svoje kuha­ rice, pričajo na primer uporabljeni izrazi za količine sestavin posameznih jedi. Uradne merske enote (gram, dekagram, kilogram, liter, unča, lot itd.) je dopolnje­ vala z zelo praktičnimi merami iz vsakdana (npr. za noht česna, za dobro pest na kocke zrezanega krom­ pirja; za nožev rob, za prst, za dva prsta na debelo; na s palcem dlan dolge koščeke, tri žlice mleka itd.). V na­ slednjih izdajah se je nadaljeval dolg proces utrjevanja slovenskega kuhinjskega in kuharskega izrazja, ki se ni končal vse do danes. Številna izvirna poimenova­ nja sta preoblikovala čas in raba v praksi. To velja tudi za številne tujke. Nekatere so se udomačile, druge so nam še po poldrugem stoletju ostale tuje. Marsikateri izraz je skupaj z zamrtjem postopka, neuporabo pri­ pomočka ali sestavine utonil v pozabo. Novi postopki, pripomočki in sestavine so po drugi strani prinašali nova poimenovanja. Na jezik v kuharicah je vplivala tudi ideologija. Po letu 1945 so iz Slovenske kuharice npr. izginile postne jedi. Nadomestile so jih brezmesne. Recepti v Slovenski kuharici marsikaj povedo tudi o prehranjevalnih navadah naših prababic in pradedov. Kljub temu da mnoge jedi niso v skladu s sodobnimi načeli zdrave prehrane, je Marija Magdalene Pleiweis z njimi postavila temeljni kamen, na katerem so ge­ neracije njenih naslednic in naslednikov gradile slo­ vensko kuhinjo. Viri in literatura Arhiv Slovenskega biografskega leksikona. Bleiweisov zbornik / ur. Josip Tominšek, Ljubljana, 1909. Slovenski biografski leksikon, 1949, 7. zv. Beba Jenčič: Družina Pleiweiss – Bleiweis, Kranjski zbornik, 2000, str. 69–77. Janez Lombergar: Vonj po kuhinji stare mame, Libris, 2003, št, 2, str. 7–8. Iztok Ilich: Pomen in dediščina Slovenske kuharice Magdalene Pleiweis, Magdalena Pleiweis: Slovenska kuharica ali Navod okusno kuhati navadna in imenitna jedila (ponatis izd. iz leta 1902), Ljub­ ljana, 2004, str. 402–411. (Martin Grum, samostojni strokovni sodelavec specialist v humanistiki na Inštitutu za kulturno zgodovino, ZRC SAZU, Ljubljana) Nada Praprotnik BALTHASAR HACQUET (1739 ali 1740–1815) Ob 200 -letnici smrti naravoslovca Balthasarja Hacqueta Balthasar Hacquet Risba: F. Linderer, bakrorez: C. Kohl, 1777 Foto Ciril Mlinar Balthasar Hacquet je bil vsestranski: naravoslovec, kirurg, etnolog in gornik ter raziskovalec Vzhodnih Alp, Dinaridov in Karpatov. Imel je obsežno znanje iz botanike, geologije, mineralogije in kemije. Bil je krasoslovec in eden od začetnikov narodopisja na Slovenskem. Pomembno je prispeval k razvoju na­ ravoslovja na Kranjskem v drugi polovici 18. stoletja. Rodil se je v kraju Le Conquet v Franciji leta 1739 ali 1740. Še vedno niso zanesljivo ugotovili niti letnice oziroma datuma rojstva niti njegovega porekla. Umrl je na Dunaju 10. januarja 1815. V Parizu je študiral medicino. Kot vojaški kirurg je v sedemletni vojni (1756–1763) služil najprej v francoski, nato pa v av­ strijski vojski. Konec leta 1766 je prišel na Kranjsko v Idrijo kot rudniški zdravnik. Nasledil je znamenitega predhodnika Ioannesa Antoniusa Scopolija (1723– 1788). V avtobiografiji je leta 1812 zapisal: »Kranjsko sem si izbral zaradi naravoslovja in zaradi slovečega rudnika živega srebra. Izbral sem si jo tudi zato, ker sem vedel, da tam živi sloveči Scopoli.« Hitro se je naučil tudi slovenskega jezika. Ven­ dar na Kranjskem ni bil priljubljen niti med ura­ dniki niti med duhovščino in niti med preprostimi rudarji. Zaničeval je »neumnost« Kranjcev, zato je bil osovražen in je velikokrat potoval po deželi pod tujim imenom. Ves prosti čas je porabil za vsestransko razisko­ vanje kranjske dežele in njene soseščine. Že v letu 1767 je delal naravoslovne ekskurzije po bližnjem gorovju, leta 1768 je prvič prehodil gorenjske Alpe, 1770 je bil na tedanjem avstrijskem Primorju in v Dalmaciji, 1771 na Koroškem in Zgornjem Štajer­ skem, leta 1772 pa na Dolenjskem. Leta 1773 je zapustil Idrijo in odšel v Ljubljano, kjer je bil do leta 1787 profesor anatomije, fiziologije, kirurgije in porodništva na liceju oziroma na Me­ diko-kirurškem liceju in v babiški šoli. V tem času je zbral obširne naravoslovne zbirke, ki so bile shra­ njene v tako imenovanem »anatomskem gledališču«. Tudi v ljubljanskem obdobju je veliko časa na­ menil raziskovalnim ekskurzijam. Leta 1774 je bil na Notranjskem in v Istri, leta 1776 v Istri, leta 1777 na Kranjskem, leta 1778 v Julijskih Alpah, Zgornji Ko­ roški, na Dolenjskem in na Gorjancih, leta 1779 na Triglavu, leta 1780 v Benečiji in na Hrvaškem, leta 1781 na Koroškem in v Furlaniji, leta 1782 na Hrva­ škem in drugič na Triglavu, leta 1783 v Liki, Krbavi in obmejni Bosni. 211 212 Naslovna stran Hacquetovega dela Plantae alpinae Carniolicae (1782) Foto Ciril Mlinar Leta 1787 je zapustil Kranjsko in se preselil v Lvov, tedanjo Galicijo (sedaj v Ukrajini), kjer je predaval naravoslovje. Leta 1805 je odšel v Krakov, leta 1810 se je upokojil in odšel na Dunaj, kjer je leta 1815 umrl. Njegovo najpomembnejše delo je Oryctographia Carniolica oder Physikalische Erdbeschreibung des Herzogthums Krain, Istrien und zum Theil der benachbarten Länder v štirih knjigah, ki so izšle v le­ tih 1778, 1781, 1784, 1789. Oriktografija je napisana v nemškem jeziku, posvetilo pa je v slovenščini. V njej opisuje neživo naravo naših krajev in uporablja tudi slovenska imena krajev. Prva knjiga je posvečena opi­ som kamnin, rud in rudnikov na Kranjskem. Druga knjiga opisuje Gorenjsko in njene rudnike. Podrobno je pisal o idrijskem živosrebrnem rudniku. V tretji knjigi piše o Triglavu in drugih slovenskih gorstvih, o Slovanih kot največjem ljudstvu na svetu in o Slo­ vencih, narodu, ki je premalo cenjen, ter o slovenščini, ki je prav tako premalo uveljavljena. Četrta knjiga se ukvarja s sosednjimi deželami, predvsem s Hrvaško. V nedokončanem delu Abbildung und Beschreibung der südwest- und östlichen Wenden, Illyren und Slaven (1801–1808) je z narodopisnega stališča predstavil Venete (Slovence), Ilire (Hrvate) in Slo­ vane (slavonske Hrvate in Srbe). Zbiral je podatke o načinu življenja, telesnih znakih in o jezikovnih posebnostih naših ljudi. Raziskovanje rastlinstva je bilo le manjši del Ha­ cquetovega delovanja na Kranjskem in je ostalo v senci njegovega veliko bolj znanega predhodnika Scopolija v Idriji. Hacquet je v letih, ki jih je preživel na Kranjskem, na raziskovalnih izletih nabiral rastline za herba­ rijsko zbirko. Njegov herbarij iz tega obdobja hrani Prirodoslovni muzej Slovenije. Herbarijske pole so na žalost opremljene samo z latinskim imenom vrste, manjkajo pa vsi podatki o nahajališčih in o datumu nabiranja. Hacquetove primerke lahko spoznamo po njegovi značilni pisavi. V herbariju je 2594 vrst, seznam pa je napisal Henrik Freyer leta 1832 (Catalogus Herbarii Hacqueti et Zoysii). Leta 1780 je v delu Mineraloško-botanično razvedrilno popotovanje od Triglava na Kranjskem do Glocknerja na Tirolskem (Mineralogisch - botanische Lustreise von dem Berg Terglou in Krain zu dem Berg Glockner in Tyrol, im Jahr 1779) zapisal: »Če­ prav sem že več kot enkrat skoraj zavzel Triglav in njegovo okolico, si vendar ne morem domišljati, da sem videl več kot tretjino tamkajšnjih rastlinskih redkosti. Kolikokrat sem si želel, da bi le-tam bi­ val leto dni kot pastir in mogel vsak čas prehoditi s cvetjem bogato pokrajino. Koliko redkih rastlin, ki mi sicer ne bodo nikoli prišle pred oči, bi mogel še odkriti.« Hacquet je na planinskih izletih tudi botaniziral in prav na pobočjih Triglava je odkril nove vrste: »Za­ kaj našel sem rastline, ki jih ni bil opazil ne Scopoli ne kdo drugi in ki jih bom o priličnem času objavil.« Na Dunaju je leta 1782 izšlo Hacquetovo bota­ nično najpomembnejše delo z naslovom Kranjske alpske rastline (Plantae alpinae Carniolicae). V njem je opisal 12 rastlin, ki rastejo v kranjskih Alpah in v Istri in ki so bile po njegovem mnenju nove, še ne­ opisane vrste. Imenoval jih je po krajih, po nahaja­ liščih in jih narisal. Herbarijski primerki nekaterih pa so se ohranili v zbirki, ki jo hrani Prirodoslovni muzej Slovenije. V tem delu je opisal tudi štiri triglavske rastline. Triglavski svišč (Gentiana terglouensis) je bila res nova, še neopisana vrsta; našel jo je na pobo­ čjih Triglava in v bohinjskih Alpah. Imenoval jo je po najvišjem slovenskem vrhu. Pri nas ima kla­ sično nahajališče. Raste na drobnem že ustaljenem grušču, na kamnitih tratah in v skalnih razpokah v alpinskem pasu. Razširjena je v Wallisu, Tessinu in v Jugovzhodnih Apneniških Alpah. V Sloveniji jo najdemo v Julijskih in Kamniško-Savinjskih Al­ pah ter v Karavankah. Z nasičeno modrino cvetov poživlja enolično sivino grušča in skal. Na grušču pod Ledinami, kjer danes stoji pla­ ninska koča Planika, je nabral neznano rastlino, po­ dobno regratu, jo uvrstil v rod otavčičev ali jajčarjev in jo poimenoval po Triglavu triglavski otavčič (Leontodon terglouensis). Kasneje so ugotovili, da gre za enega od dimkov, obdržali pa so prvič zapisano vrstno ime. Sedaj veljavno latinsko ime triglavskega dimka je Crepis terglouensis. Raste raztreseno v skalnih razpokah, na drobnem grušču in v pionir­ skih združbah vedno na apnenčastih ali dolomit­ nih tleh, večinoma nad nadmorsko višino 2000 m v Centralnih in Vzhodnih Alpah v Sloveniji, Italiji, Avstriji, Švici in Nemčiji. Pri nas raste samo v Julij­ skih Alpah na Triglavu in v njegovi okolici (Križ, Oltar, Stenar, Dovški križ, Begunjski vrh), v Zaho­ dnih Julijcih raste na italijanskem Višu, pred nekaj leti pa je bilo odkrito novo nahajališče na Prestre­ ljeniku v Kaninski skupini. Triglavsko neboglasnico (Eritrichium nanum) je Hacquet opisal kot triglavsko spominčico (Myosotis terglouensis), vendar ni šlo za novo odkrito vrsto, am­ pak za že opisano neboglasnico (Eritrichium nanum), ki pa je v slovenskem poimenovanju obdržala pride­ vek triglavski. Raste na gruščnatih tratah in v skalnih razpokah v osrednjih in južnih verigah Alp, v vzho­ dnih in južnih Karpatih in na Kavkazu. V Sloveniji je najbolj pogosta v Julijskih Alpah, najdemo pa jo tudi v Karavankah in Kamniško-Savinjskih Alpah. Hacquet je na pobočjih Triglava je našel tudi vr­ sto petoprstnika, za katerega je menil, da je nova vr­ sta. Imenoval ga je triglavski petoprstnik (Potentilla terglouensis), vendar ni šlo za novo odkrito vrsto, ampak za že znani bleščeči petoprstnik (Potentilla nitida). V latinskem imenu tako zaradi imenoslovnih pravil ni obdržala Hacquetovega imena, mi pa smo še vedno ohranili pridevnik triglavski in postala je naša triglavska roža, ki nas spominja na drobne ka­ pljice krvi Zlatoroga. Vrsta spada med geološko stare vrste, saj je na naših tleh rasla že pred ledeno dobo v terciarju. Razširjena je v visokogorskem pasu na sončnih straneh jugozahodnih in jugovzhodnih Alp in v zahodnih Apeninih. Pri nas je pogosta zlasti v Julijskih Alpah, v Kamniško-Savinjskih Alpah ra­ ste le na Grintavcu in na Storžiču, v Karavankah pa na Kepi in na Vrtači. Najdemo jo tudi na Ratitovcu. V gorah nad dolino Trenta in na pobočjih Tri­ glava je Hacquet našel neznano vrsto grintavca. Nabral ga je za herbarijsko zbirko, na listek je napi­ sal ime triglavski grintavec (Scabiosa terglouens). V objavljenem opisu pa je vrsto poimenoval trentarski grintavec (Scabiosa trenta) in jo narisal. Kasneje so mnogi botaniki zaman iskali Scabioso trento. Hacquetova risba na porumenelem papirju je mladega Juliusa Kugyja napotila na pravljično 213 214 Risba trentarskega grintavca (Scabiosa trenta) v Hacquetovem delu Plantae alpinae Carniolicae (1782) Foto Ciril Mlinar potovanje v Julijske Alpe. Iskal je skrivnostno cve­ tlico, ni je našel, našel pa je kraljestvo Zlatoroga. Uganko je razrešil avstrijski botanik Anton Ker­ ner, ki si je ogledal Hacquetov primerek trentarskega grintavca, ki je bil shranjen v tedanjem Kranjskem deželnem muzeju v Ljubljani. Ugotovil je, da Ha­ cquet ni našel nove vrste, ampak že znano bledo obloglavko (Cephalaria leucantha), ki raste na Krasu in na skalovju v submediteranskem območju. V Sloveniji jo lahko vidimo v Istri v okolici Socerba, Hrastovelj, Podpeči, Movraža in Sočerge ter v oko­ lici Ajdovščine. Trentarski grintavec je bil ostanek ali relikt iz toplejših medledenih dob, ko je kraško rastlinstvo prodrlo globoko v osrčje Alp. Prav mo­ goče je, da je Hacquet našel zadnje primerke te vr­ ste, njegovi nasledniki pa ne več, ker je rastlina na pobočjih Triglava že izumrla. Vsi pa so tudi spre­ gledali prvo Hacquetovo poročilo o grintavcu, ki ga Tone Wraber prevedenega takole navaja: »Na večerni, trentarski strani Triglava sem našel novo vrsto grin­ tavca, ki se ne ujema z nobeno v vsem Linnéjevem naravnem sistemu … Njeno nahajališče je na ska­ lah in ni višje od 4000 čevljev nad morsko gladino.« Scabiosa trenta pa je postala eden Kugyjevih naj­ lepših pesniških simbolov, simbol nedosegljivega, iskanega, lepega, mladega. Postala je ena od sloven­ skih znamenitih rastlin, o kateri so napisali mnogo strokovnih, poljudnih in pesniških člankov. Hacquet je bil verjetno prvi, ki je opazil vpliv različne geološke podlage na razširjenost rastlin. Njegova opazovanja so zapisana zelo jasno in ra­ zumljivo. Do teh trditev je prišel z opazovanjem rastlin v naših krajih! V Zborniku Družbe za kmetijstvo (poljedelstvo) in koristne umetnosti iz Ljubljane je v letih 1776– 1779 objavil štiri razprave z veterinarsko vsebino. Botanično najbolj zanimiva je razprava o zastru­ pitvah pri govedu iz leta 1779 (Beobachtungen, und Heilungsmethoden einzelner Hornvierkrankheiten, welche durch Gifte aus den drey Naturreichen verursachet werden). Hacquet piše o zastrupitvah goveda z rastlinskimi in živalskimi strupi ter minerali. V tem prispevku se zrcali njegovo botanično in mi­ neraloško znanje. Zastrupitve z rastlinami so bile zelo pomembne. Hacquet je opisal oziroma omenil okrog 20 strupenih rastlin. Poleg latinskih in nem­ ških imen je navedel tudi slovenske izraze, rastline bolj ali manj natančno opisal, dodal čas cvetenja in nahajališča oziroma rastišča, opisal znamenja za­ strupitve, zdravila in dodal navodila za prepreče­ vanje zastrupitev. Po Hacquetu se imenuje rod tevje (Hacquetia), monotipični rod z eno samo vrsto. Rastlina je bila znana že italijanskemu zdravniku in naravoslovcu P. A. Mattioliju, ki je v 16. stoletju dobro desetle­ tje živel in delal v Gorici. Scopoli pa jo je leta 1772 uvrstil v rod zalih kobulčkov (Astrantia) in zapi­ sal, da raste v okolici Idrije in Gorice. Kasneje je dobila ime po Hacquetu. Tevje (Hacquetia epipac- Tevje (Hacquetia epipactis) Foto Ciril Mlinar tis) raste po gozdovih skoraj po vsej Sloveniji in ima alpskodinarsko razširjenost od severovzho­ dne Italije do zahodne Bosne in karpatsko razšir­ jenost na Moravskem, Slovaškem in v južni Poljski. Lahko bi rekli, da je nekoliko po pomoti po Ha­ cquetu dobila ime novo odkrita vrsta iz rodu ušiv­ cev (Pedicularis), ki jo je botanik in lekarnar Žiga Graf leta 1833 našel na Črni prsti v Julijskih Alpah in jo naslednje leto opisal in poimenoval Hacquetov ušivec (Pedicularis hacquetii). Hacquet je namreč že leta 1784 pisal o »postavnem Pedicularisu«, ki ga je videl na Javorniku nad Cerkniškim jezerom. Ta njegov citat že leta 1832 omenja anonimni avtor v časopisu Flora. Ker je Graf poznal ta prispevek, je bil prepričan, da je na Črni prsti našel rastlino, o kateri je pisal že znameniti Hacquet, in jo je zato imenoval po njem. Kasneje se je izkazalo, da je na Javorniku Hacquet videl kasneje opisani bosan­ ski ušivec (Pedicularis hoermanniana). Hacquetev ušivec v Sloveniji raste na gorskih traviščih in po­ raslih meliščih v Julijskih Alpah, pojavljanje v Ka­ ravankah pa je vprašljivo, saj tam v glavnem raste zelo podobni bosanski ušivec. Splošno pa je raz­ širjen v jugovzhodnih Alpah, v Karpatih in osre­ dnjih Apeninih. Planinci uvrščajo Hacqueta med pionirje slo­ venskega alpinizma. Leta 1777 se je poskušal pov­ zpeti na Triglav. V letu 1779 mu je uspel prvi vzpon na Triglav, v letu 1782 pa se je nanj povzpel drugič. Ob 200. obletnici prvega vzpona na Triglav so 20. avgusta 1978 nad Vodnikovo kočo na Velem polju odkrili spominsko ploščo Balthasarju Hacquetu — znanstveniku in planincu, ki je med prvimi stopil na vrh Triglava in svoj vzpon tudi znanstveno po­ pisal. Slovenski planinci so ob plošči uredili maj­ hen alpski botanični vrt. Tudi v Ljubljani, kjer je Hacquet živel od leta 1773 do leta 1787, so mu v letu 1987 odkrili spominsko ploščo na pročelju hiše na Gornjem trgu 4, kjer je stala hiša, v kateri je imel svoje »anatomsko gledališče«. V Ljubljani ima tudi svojo ulico, v Idriji pa spominsko ploščo, ki so jo od­ krili 24. avgusta 1990. Biološki inštitut ZRC SAZU pa od leta 2002 izdaja revijo Hacquetia. Leta 2003 pa je bil v Idriji mednarodni simpozij o Hacqueto­ vem življenju in delu. Balthasar Hacquet je bil izrazit razsvetljenec svo­ jega časa, svetovljan, kritičen duh, ki je pomembno prispeval k razvoju naravoslovja na Slovenskem ter k širšemu poznavanju slovenske dežele, njenih ljudi in običajev. (dr. Nada Praprotnik, upokojena muzejska svetnica, Moste pri Žirovnici) 215 Damir Globočnik JOŽE BERÁNEK (1913–1945) Ob 70 -letnici smrti slovenskega ilustratorja Slovenski ilustrator češkega roda Jože Beránek se je v kratkem obdobju štirih let uveljavil kot eden najbolj zanimivih predstavnikov domače ilustracije. Ilustri­ ral je devet knjig Jožeta Tomažiča in druge knjige v zbirki Slovenčeve knjižnice. Pri slikanici Quo vadis in nekaterih drugih ilustracijah se je zgledoval po ameriškem stripu. Zaradi delovanja v propagandnem oddelku Slovenskega domobranstva ga je leta 1945 doletela tragična smrt v nepojasnjenih okoliščinah. 216 Jože (Josip) Beránek je bil rojen 22. junija 1913 v vasici Piskova Lhota v okraju Podĕbrady na Češkem. Ko je bil star devet let, se je njegova družina prese­ lila v Zagreb, leto zatem pa v Ljubljano. Oče Jan je služboval kot vojaški godbenik v jugoslovanski voj­ ski. Mati Vilemina Teplicky je bila gospodinja. Jože »Jezus vrtnar in ajdovska deklica«, Peli so jih mati moja, Ljudske pripovedne pesmi, 1943, str. 102 Beránek je leta 1930 končal meščansko šolo, pet let pozneje pa je diplomiral na oddelku za gradbeništvo in arhitekturo na tehnični srednji šoli v Ljubljani (ar­ hitektonsko gradbeni oddelek). Dobil je štipendijo za nadaljevanje študija na visoki umetniški šoli v Pragi. Iz Prage se je vrnil po prvem letu študija za­ radi materine smrti. Pomagal je skrbeti za brata in sestre. Zaposlil se je v ljubljanskem Saturnusu kot tehnični risar in oblikovalec. V prostem času je ri­ sal. Jože Beránek je bil tudi dober športnik. Metal je kopje in smučal. Slovel je kot odličen vratar pri rakovniškem nogometnem klubu Korotan. Leta 1940 se je poročil z Marijo Lupinc. Leta 1941 je bil izbran na razpisu Slovenca za pogodbenega risarja ilustratorja. Leta 1943 se je v zakonu rodil sin Marko. Januarja 1944 je vstopil v domobransko vojsko s činom artilerijskega podporočnika, ki ga je pridobil v jugoslovanski vojski štiri leta prej. Zapo­ slitev pri Slovencu je lahko obdržal samo pod pogo­ jem, da se avgusta 1944 pridruži domobrancem. Dva meseca je preživel na postojanki v Borovnici. Jeseni 1944 je bil kot poročnik nastavljen v propagandni oddelek Slovenskega domobranstva, ki je bil nepo­ sredno pod poveljstvom generala Rupnika. Tam je bil kot risar aktiven do konca vojne. Maja 1945 je Jožeta Beráneka partizanska oblast aretirala in odpeljala v zbirno delovno taborišče Šent­ vid, v katerem je za njim izginila vsaka sled. Vdova Marija je šele leta 1969 dobila izpisek iz mrliškega lista in potrdilo, da ga štejejo za mrtvega od 1. junija 1945. (Biografski podatki predvsem po: Marijan Tr­ šar, »Ilustrator Jože Beránek …«, v: Jože Tomažič, Dravska roža, Celje 1993 str. 131—132.) Beránek je bil likovni samouk. Likovno znanje si je nabiral s pomočjo reprodukcij in slikanic ter prerisovanja različnih ilustracij. Zgledoval se je po sodobni evropski in ameriški ilustraciji. Po nasvete in korekture je občasno zahajal k Božidarju Jakcu. Leta 1944 je obiskoval privatno risarsko šolo Fran­ ceta Goršeta. Izvrstno je obvladal različne načine risbe od realizma do karikaturnega preoblikova­ nja anatomije človeškega in živalskega telesa. Naj­ pogosteje je uporabljal črtno risbo, ki jo je po po­ trebi dopolnjeval s črtnim rastrom, teksturami in črno-belimi kontrasti. Z risbo mu je uspelo doseči življenjsko prepričljivost, dinamičnost oziroma raz­ gibanost upodobljenih motivov in junakov. Ilustra­ torsko delo ga je intenzivno zaposlovalo. Ni se ustra­ šil niti zahtevnih ilustratorskih nalog. Prevajalec, urednik in književnik Jože Dolenc je na začetku leta 1945 zapisal: »Poročnik Jože Bera­ nek je rojen ilustrator. Tri stvari, ki jih — poleg ko­ pice manj važnih — zahteva vsaka ilustracija, ima v polni meri: točno, virtuozno risbo, ki ji ne delajo težav še tako nenavadni in zaviti problemi svetlobe in sence, neobičajnih drž teles, vedno z nove strani gledan prostor; razgibano, nikoli naveličano domi­ šljijo, ki mu omogoči, da tudi v daljših slikanicah gledalca stalno privlači in ga zadovolji; in še tretjo lastnost, ki je za ilustracijo, namenjeno preprostim in inteligentom, prav tako važna, namreč jasnost ideje, poenostavljenje vseh problemov, zagrabitev glavne, če tudi dostikrat le zunanje vsebine teksta, tako da podoba ne dela gledalcu nobenih težav v razume­ vanju in podoživljanju. Te zmožnosti so pripomo­ gle Beraneku, da je postal naš najbolj plodoviti in popularni ilustrator, ter s tem in svojimi knjižnimi opremami sotvorec slovenske knjižne kulture, ki ji prav ilustracija na slikarski strani določa nivo.« (Jože Dolenc, »Poročnik Jože Beranek«, Slovensko domobranstvo, 1945, št. 14.) Večina Beránekovih ilustracij je nastala od leta 1941, ko je pogodbeno začel sodelovati s Sloven- 217 J. Tomažič, »Hudiček v steklenici«, Pohorske pravljice, 1942 (ponatis originalne izdaje 2011), str. 61. 218 cem. Z naslovnicami in ilustracijami je opremljal knjige Slovenčeve knjižnice (mdr. naslovnico za prvo knjigo v zbirki, povest Janeza Jalna Trop brez zvoncev, 1941). Ilustriral je več del Jožeta Tomažiča: Pohorske pravljice (1942, 29. zvezek Slovenčeve knji­ žnice), Pohorske bajke (1943, 66. zvezek Slovenčeve knjižnice), Pohorske legende (1944, 84. zvezek Slo­ venčeve knjižnice), Botra vila (1944, samozaložba) in Čarovničina hči-Mrtvo srce (1944, samozaložba), knjigo Henryja Riderja Haggarda Roža Sveta (1943, Slovenčeva knjižnica, 35. zvezek), zbirko ljudskih pri­ povednih pesmi Peli so jih mati moja (1943, Sloven­ čeva knjižnica, 60. zvezek), drugi del romana Radi­ voja Reharja Argonavti (1943, Slovenčeva knjižnica, 67. zvezek) in knjige Carla Vigliettija Izgubljen poklic (1943, Mladinska založba), Kristine Hafner Zmaj Močeraj in druge legende in pravljice (1943, Ljudska knjigarna) in Stanka Lapuha Črni svatje (1944, Slo­ venčeva knjižnica, 75. zvezek). Narisal je ilustracije za šaljivo povest Rada Murnika Matajev Matija, ki je izhajala kot podlistek v tedniku Domoljub (1941, št. 43—52, 1942, št. 1—17). Beránekove ilustracije so objavljene tudi v Slovenčevem koledarju za leto 1942 (Lea Fatur, Če burja trese cvet …, str. 247—286) in za leto 1944 (Janez Jalen, Iskre v temi, str. 147—151, France Kunstelj, Na Stopah, str. 154—169, Lea Fatur, Kaj nam je pravil piskrovez …, str. 169—173). Za najbolj znano Beránekovo delo velja roman v slikah Quo vadis (po Sienkiewiczevem romanu pri­ redil Edvard Traven). Beránek je slikanico, ki obsega kar 420 podob, delno narisal pod vplivom Harolda Fosterja (Princ Valiant, od 1937). Izhajala je leta 1943 v Slovencu. Ob ponatisu v samostojni publikaciji je uredništvo Slovenskega doma označbo roman v slikah pojasnilo na naslednji način: »To se pravi, da je vsa zgodba romana prikazana v slikah, ki so bi­ stveni del te nove knjige. Besedila, zvesto posnetega po besedilu izvirnega dela, je samo toliko, kolikor je za razumevanje podob in zaporedje dogajanja ne­ ogibno potrebno.« Kot slikanice, pri katerih sta literarni in ilustra­ torski prispevek praviloma enakovredna, so bile za­ snovane tudi pravljice in pripovedke Jožeta Tomažiča Drvarka Marija (1943, pred samostojno izdajo je iz­ hajala v Slovenskem domu, samozaložba, 124 strani in ilustracij), Pastirčkova nebesa (1943, prva objava prva tako v Slovenskem domu, Ljudska knjigarna, 50 str.), Dravska roža (1943, samozaložba, 126 str.) in Oglarjev sin (1944, samozaložba, 132 str.). Beránek je v letih 1942 do 1944 ilustriral vse izdaje proznih del mladinskega pisatelja Jožeta Tomažiča (1906—1970). Do leta 1944 je izšlo devet Tomažiče­ vih knjig z Beránekovimi ilustracijami. Ker se je pridružil domobranski vojski, ilustracij za Pohorske legende najbrž ni mogel dokončati. V knjigi je objavljenih 14 Beránekovih ilustracij in 63 ilustracij Marije Kozložnik. Literarni kritik, urednik in pesnik Tine Debeljak je v Slovencu zapisal, da sta Beránek in Tomažič »ustva­ rila nov tip izvirne mladinske slikanice, ki se je naši mladini zelo priljubila« (td., »Tomažič: Pohorske le­ gende«, Slovenec, 1944, št. 104). Dr. Arnošt Brilej pa v oceni legende o drvarki Mariji poudarja, da je Toma­ žič v Beráneku »našel slikarja, ki se je poglobil v ro­ mantične in verske predstave pohorskega ljudstva ter z risbo izpopolnil in obogatil besedo pripovednika« (Planinski vestnik, 1943, št 1/4, str. 101). Brilej je leto poprej o Beránekovih ilustracijah Pohorskih bajk za­ pisal: »Njegove čiste, jasne risbe odlično predstavljajo resnični pohorski svet v vsej njegovi nepozabni pri­ vlačnosti; z bogato domišljijo pa nam ta mladi ume­ tnik pričara pred oči tudi bajni svet duhov in zagone­ tnih bitij, s katerimi je živo snujoča domišljija našega naroda obljudila pohorske gozde in frate.« (Planinski vestnik, 1944, št. 1/6, str. 63.) Tomažič je za prizorišča dogajanj pravljic, bajk, mitov, legend in povedk izbral rodno Pohorje. Lite­ rarno je predelal zgodbe, ki jih je zbiral pri starejših domačinih. Pogosto je povezoval krščanske vsebine dinska knjižica 23, 24, 25 in 26). Pohorske pravljice, Pohorske legende in Pohorske bajke so bile pred ne­ kaj leti ponatisnjene tudi v skupni knjigi (2011, Stu­ dio RO — Založba Humar, Bilje). Slovenčev koledar za leto 1942 (naslovnica) s poganskimi verovanji. Ob svetnikih, mučencih, zlodejih, Jezusu, sv. Petru in Mariji nastopajo po­ ganska, mitološka in bajna bitja, ki jih je Beránek uspel prepričljivo upodobiti na svojih ilustracijah. Pri Pohorskih bajkah srečamo tudi manjše reali­ stične risbe pohorskih zaselkov, koč in hribovskih postojank. Ilustracije Pohorskih pravljic so Tineta Debeljaka spominjale na ilustracije Vesnanov in nasploh na secesijsko risbo. »To ne zmanjšuje Beranekove po­ membnosti, je pa značilno za njegovo ilustracijo, ki nadaljuje tradicijo naših najlepših mladinskih ilustriranih knjig, kakor so bile na pr. Mladim sr­ cem, Milčinskega pravljice, itd. Tudi po ilustracijah bo knjiga godila mladini, in odraslim.« (td., »Nove mladinske knjige«, Slovenec, 1942, št. 279.) Originalne izdaje knjig Slovenčeve knjižnice in drugih knjig z Beránekovimi ilustracijami so danes redke. Celjska Mohorjeva družba je v devetdesetih letih ponatisnila dela Jožeta Tomažiča v desetih knji­ gah: Pohorske pravljice, Pohorske legende in Pohorske bajke (1990, Mladinska knjižica 4, 5 in 10), Drvarka Marija, Dravska roža in Pastirčkova nebesa (1993, Mladinska knjižica 18, 19 in 20) ter Mrtvo srce, Čarovničina hči, Oglarjev sin in Botra vila (1994, Mla­ Jože Beránek je od jeseni 1944 deloval v propagan­ dnem oddelku Slovenskega domobranstva. Opremljal je istoimensko revijo in risal propagandne domo­ branske plakate (npr. Tudi ti si odgovoren za usodo slovenskega naroda, Darujte za zimsko pomoč, Za blagor očetnjave, V usodnem trenutku nož v hrbet). Jože Dolenc je reviji Slovensko domobranstvo (fe­ bruarja 1945, št. 14) zapisal: »Danes sedi Jože Beranek v sinji uniformi domobranskega častnika v svojem ateljeju in riše za ›Slovensko domobranstvo‹. Ni se odtegnil klicu časa, razumel ga je in mu sledil. Kot je pred to revolucijo navduševal preproste in izo­ bražene s svojimi virtuozno risanimi ilustracijami narodnega blaga, tako je sedaj eden izmed glavnih sodelavcev domobranske revije. Vsako številko polni z risbami iz bojev protikomunističnih borcev, s ša­ ljivimi stranmi in ilustracijami pesmi. Ne omejuje se na revijo, ampak tudi sicer posega v vrvež revolu­ cionarnega boja s svojimi plakati, slikarsko opremo brošur in letakov.« Štirinajstdnevnik Slovensko domobranstvo je začel izhajati 3. avgusta 1944. Revija je objavljala fotogra­ fije in ilustracije. Beránek, ki je za revijo začel risati v drugi številki, je na realističnih risbah prikazoval partizansko nasilje, vojaške in druge prizore. Risal je tudi satirične ilustracije. V dinamični predstavi­ tvi karikiranih protagonistov, na primer v rubriki Humor za domobrance, so vidni celo vplivi ameri­ škega stripa (Walt Disney) in risanega filma, ki so bili prisotni tudi pri nekaterih sočasnih Beránekovih ilustracijah del za otroke in mladino (npr. Janko Sa­ motar, »Moj prvi in zadnji lov«, Vrtec, 1943/44, št. 6). (ddr. Damir Globočnik, doktor umetnostne zgodovine in zgodovine, muzejski svetnik, Radovljica) 219 Anton Štrukelj ANTON STRLE (1915–2003) Ob 100 -letnici rojstva božjega služabnika Antona Strleta 220 Prelat prof. dr. Anton Strle (21. januar 1915–20. oktober 2003), za katerega se je začel škofijski postopek za beatifikacijo (odlok je bil izdan 30. aprila 2014), je bil Prelat prof. dr. Anton Strle izreden človek. Bil je ves pre­ Foto Arhiv Anton Štrukelj dan Bogu. Hkrati se je povsem použival v služenju Cerkvi in ljudem. Skrivnostna privlačnost Strletove osebe je bila prav v popolni izročitvi Bogu. Sveto pismo nam poroča, da so ljudje, ki jih je Bog izbral za posebno nalogo, večinoma doživeli grozo pred neizrekljivim veličastvom živega Boga. Prerok Izaija je ob srečanju z neskončno svetim Bo­ gom globoko izkusil svojo človeško nebogljenost (Iz 6,1–8). Podobno številni drugi. Evangelist Luka celo o brezmadežni nazareški Devici Mariji pravi, da se je ob angelovem pozdravu »prestrašila«. Nato je zaslišala značilne evangeljske besede: »Ne boj se, Marija!« (Lk 1,29–30). Tudi božji služabnik Anton Strle je v otroštvu pretresljivo doživel Boga, ali kakor sam pravi: doživel nekakšno »prvo spreobrnjenje«. Leta 1974 je prof. Anton Strle ob vprašanju: »Kaj mi pomeni Jezus iz Nazareta?« takole opisal ome­ njeni dogodek: »Ko mi je bilo nekako deset let, sem na paši, kamor sem leta in leta od zgodnje pomladi do pozne jeseni vsak dan dvakrat gnal živino (ne­ kaj let tudi sosedovo), doživel nekakšno ›prvo spre­ obrnjenje‹. Na kraju, ki ga imam še danes živo pred očmi, sem izrekel strašno misel (o njej sem kasneje izvedel, da je bila Nietzschejeva): ›Kako lepo bi bilo, če bi ne bilo Boga — tako bi človek brez strahu in popolnoma svobodno delal karkoli!‹ To je bilo stra­ šno bogokletstvo. Čez nekaj trenutkov sem se tega z vso močjo zavedel. Tedaj me je prvikrat prevzela silna groza pred neskončno svetim Bogom; zavedel sem se svoje grešnosti do vseh globin. Zgodilo se mi je tedaj nekaj podobnega, kakor če bi me nekdo prijel za vrat, me vrgel ob tla in mi neizprosno uka­ zal: ›Ne, tako ne sme iti naprej! Hoditi moraš v či­ sto drugo smer, sicer boš izgubljen za vedno!‹ Nekaj dni sem bil kakor omamljen od notranjega pretresa; več večerov kljub utrujenosti od trdega dela čez dan nisem in nisem mogel zaspati in sem spet in spet molil kesanje … Sam nisem vedel kdaj, pa se je čez nekaj tednov potem začel v dušo naseljevati mir in veselje, kakršnega prej nisem poznal: ob Jezusu Na­ zareškem! Ob njem je obraz neizrekljivo svetega in pravičnega Boga zasijal v usmiljeni ljubezni, ki od­ pušča vse in nepreklicno. ›Ne boj se črviček; saj sem pri tebi! Ali pozabi žena na svojega dojenčka, da bi se ne usmilila sina svojega telesa? In ko bi ga tudi ona pozabila: jaz te ne pozabim! Glej na obe dlani sem te napisal‹, sem pozneje bral pri Izaiju prav na tistih mestih, kjer je tako poudarjena tudi božja svetost (Iz 41,14; 43,4; 49,15). Prevzelo me je ›neizrekljivo in veličastno veselje‹, o kakršnem govori sv. Peter (1 Pt 1,8). To mi je pomenil in mi pomeni Jezus. Ne ›strogi Kristus‹ janzenistične miselnosti, temveč Jezus re­ šitelj vseh strahov, osvoboditelj vseh sužnosti, Jezus križani in vstali, zmagovalec nad grehom in smr­ tjo! ›Za svobodo nas je oprostil Kristus!‹ (Gal 5,1). Še danes vztrepečem, ko berem te Pavlove besede. In vse življenje mi je dokazovalo, kako lažnive so bile one moje bogokletne besede, kakor da je Bog ovira naše sreče, veselja in svobode … Resničnih dvomov o Bogu in o Kristusu nisem več imel. Dvomi o ›konkretni‹ Cerkvi so polagoma izginili, ko sem jo začel gledati zares v Kristusovi luči, kakor to zahteva evangelij. Ostali so dvomi o samem sebi: Ali prav mislim, govorim in delam? Ali je vse v meni v skladu z božjo voljo? … Ob Je­ zusu iz Nazareta sem prišel in vedno znova priha­ jam do prepričanja, da je Bog po svojem bistvu lju­ bezen. A vem, da je v meni še polno takega, kar se ne sklada z božjo ljubeznijo. ›Strahu ni v ljubezni, temveč popolna ljubezen strah prežene‹ (1 Jn 4,18). A jaz se še nisem spopolnil v ljubezni. Zato pa se nikdar ne čutim varnega v samem sebi. To me nagi­ blje, da ne obsojam ljudi, ki zametajo to, kar je meni popolnoma jasno — da namreč kot poslednji temelj in cilj vsega biva nedoumljiva skrivnost ljubezni, ki presega vse spoznanje (prim. Ef 3,19). To me tudi na­ giblje, da se ne opiram na čustva, doživetja in izku­ stva, kakor da bi to moglo biti zadnji temelj. Morda bom še ob umiranju začutil strah pred Bogom, ki je Ljubezen. Toda trdno upam, da mi bo tudi tedaj podeljena milost — nezaslužen dar —, da se bom naslonil na Srce Jezusa iz Nazareta, ki je trepetal v smrtnem strahu na Oljski gori, in bom mogel sku­ paj z njim reči: ›Dopolnjeno je! Aleluja!‹« (Družina, 24. november 1974, str. 8.) Ozrimo se zdaj na Strletovo življenjsko pot, ki se je začela pred sto leti. Anton Strle je bil rojen 21. ja­ nuarja 1915 v majhni vasi Osredek, v hiši št. 13 (sedaj št. 3), župnija in občina Sv. Vid nad Cerknico. Nje­ gov oče je bil Jožef, četrtzemljak, mati pa Ivana, roj. Intihar, doma iz Bukovca, Rob pri Velikih Laščah. V družini je bilo osem otrok, od katerih so trije kmalu po krstu umrli. Anton je bil šesti. Oče je umrl 8. aprila 1921, mati 8. januarja 1932. — V dvo-, pozneje trira­ zredno osnovno šolo je hodil v eno uro oddaljeni Sv. Vid. Po nasvetu učiteljev ga je mati kljub težkim gospodarskim razmeram poslala na gimnazijo — škofijsko klasično v Št. Vidu nad Ljubljano. Ker pa je bil star že 14 let in pol, je bil odklonjen. S pomo­ čjo župnika in pisatelja Janeza Puclja se je zasebno pripravljal na izpit čez prvo in drugo gimnazijo in ga je naslednje šolsko leto napravil na klasični gim­ naziji v Ljubljani. Sedaj ga starost ni več ovirala in je bil jeseni 1930 sprejet v škofove zavode, kjer je leta 1936 napravil zrelostni izpit. V četrtem gimnazij­ skem razredu je že bilo na tem, da študij prekine, ker mu je umrla mati. Vendar se je po zrelostnem izpitu odločil za semenišče. Kot bogoslovec petega letnika je bil nameščen za prefekta v dijaškem konviktu v Marijanišču. Tu se je hkrati pripravljal na mašniško posvečenje, ki ga je prejel 29. junija 1941 v ljubljanski stolnici. Zdaj je opravljal prezbiterske posle v stolnici in semenišču in bil zato prefektovske službe razre­ šen. Po končanem rednem bogoslovnem študiju mu je bila 7. julija 1942 izstavljena diploma. — Enain­ tridesetega oktobra istega leta mu je bil dan dekret za kaplana pri Sv. Vidu nad Cerknico, kamor pa ni prišel službovat, ker je bil spet nastavljen za prefekta v Marijanišču. Po želji ordinarija je začel izdelovati tezo za doktorat in se pripravljal na rigoroze, ki jih je opravil pred božičem 1943, nekaj dni za tem pa je tudi branil tezo z naslovom Naravno hrepenenje po nadnaravnem smotru po nauku sv. Tomaža Akvinskega. Strle je tudi svoj študij posvetil Mariji. Zapi­ sal je: »Danes sem delal rigoroz iz splošne teologije. Položil sem ga Mariji v roke. Saj je to sobota, Mariji posvečen dan. Pred Marijo Pomagaj v stolnici sem sklenil, da naj bo to Marijin doktorat, ako se mi bo posrečil. Marijini in Njenega Sina části naj bo po­ svečen.« Promocija je bila potem, ko je bil dotiskan del disertacije, 23. marca 1944. — V tem času mu je vodstvo tedanje katoliške akcije ponudilo gradivo za življenjepis rajnega dijaka Alojzija Grozdeta. O njem je napisal knjigo Lojze Grozde. Mladec Kristusa Kralja (Ljubljana 1944, 123 strani), zaradi katere je bil po­ zneje zaprt. A prav ta knjiga je odločilno pripomogla, da je mučenec Lojze Grozde blaženi. Mirno smemo reči: brez Strleta ne bi bilo Grozdeta. Jeseni 1944 je dobil dekret za poučevanje na re­ alni gimnaziji v Novem mestu. V začetku maja 1945 221 Srečanje s papežem sv. Janezom Pavlom II. v Vatikanu jeseni 1979. 222 se je z nekaterimi drugimi civilisti odpravil na pot v Ljubljano. Pri Zalogu oziroma Črnučah ga je go­ vorica o obstreljevanju Ljubljane zanesla z množico drugih civilistov proti Gorenjski in Koroški, kjer ga je osvobodilna vojska zajela in odvedla v bivši zavod sv. Stanislava. Od tam je bil brez sodbe izpuščen 18. julija in bil istega leta jeseni nastavljen za kaplana pri Sv. Petru v Ljubljani. Spomladi 1946 je bil nasta­ vljen tudi za kateheta na ljudski šoli Ledina, kjer je poučeval do konca šolskega leta 1946/47. Decembra 1946 je bil nastavljen za stolnega kaplana v Ljubljani. Šestindvajsetega julija 1947 je bil aretiran in po dvomesečnem preiskovalnem zaporu 1. septembra v Novem mestu obsojen na pet let strogega zapora in tri leta izgube državljanskih pravic. Zapor je pre­ stajal potem malo več kot en mesec v Novem mestu, potem skoraj dve leti v Ljubljani, več kot leto in pol v Mariboru, nekaj tednov v Novem mestu, potem pa je bil na delu v bližini Ljubljane (Žale in Medvode). Na svobodo je bil izpuščen 26. julija 1952, omejitev državljanskih pravic pa je potekla 26. julija 1955. — Vrhovno sodišče Republike Slovenije je na seji 6. junija 2013 razsodilo naslednje: »Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba glede obsojenega Antona Strleta spremeni tako, da se obd. Anton Strle, sin Jožeta in Ivane rojene Intihar, rojen 21. januar 1915 v Osredku nad Cerknico, duhovnik, umrl dne 20. oktobra 2003, iz razloga po 1. točki 358. Zakona o kazenskem postopku oprosti obtožbe.« Po prestani kazni ga je ordinarij poslal v Planino pri Rakeku, kamor je prišel avgusta 1952. Osemin­ dvajsetega aprila 1953 je bil imenovan za župnijskega upravitelja v Planini. Dr. Strle je svojo predavatelj­ sko dejavnost na teološki fakulteti začel leta 1956 kot honorarni predavatelj za dogmatiko. A že kmalu na začetku je prišlo do zapletov. Leta 1957 je bil »zaradi vzbujanja verske nestrpnosti« obsojen na šest mese­ cev, a pomiloščen na dva meseca zapora v Ljubljani. Razlog: obiskal je neko družino v župniji in vpra­ šal, zakaj njihov sin ne hodi redno k verouku. Fan­ tova mama ga je prijavila … Kako je bilo ubogemu duhovniku pri srcu, razberemo iz njegovega dnev­ nika dne 20. februar 1957: »Če bom moral spet v za­ por, prepustim to Bogu. Morda Bog hoče od mene to za pokoro, ker je prostovoljno delam premalo. In kako silno je pokora potrebna! Saj duhovnik v svo­ jem delu prihaja v stik z reko greha. Če sem se Bogu ponudil v žrtev — ah, kako slábo — ne bom jemal besede nazaj. Dokler sem na svobodi, mora biti moja askeza predvsem v discipliniranem delu. Morda sem v svoji samovoljnosti zdravju sam škodoval, da sedaj ne premorem ne toliko čutja in ne posta. Morda me hoče Bog očistiti tolikerih pogreškov in podzavestno posvetnih namenov, ki brodijo v meni. Confido!« Avgusta 1958 se je v Parizu na Institutu Catho­ lique izpopolnjeval v znanju francoskega jezika in diplomiral. Poromal je tudi v Lisieux in Lurd. V tem času je dr. Strle postal docent. Imenovanje je podpisal veliki kancler teološke fakultete v Ljubljani škof administrator Anton Vovk 10. maja 1958. Veliki kancler nadškof Jožef Pogačnik je docenta dr. Antona Strleta 6. novembra 1967 imenoval za izrednega pro­ fesorja sistematične teologije, 24. novembra 1972 za rednega profesorja za sistematično teologijo. Vmes je bil prof. Strle v dušnem pastirstvu kot duhovni po­ močnik od leta 1959 do leta 1966 zaporedoma v Javorju pod Ljubljano, v Dravljah in Preski, od leta 1966 pri Sv. Trojici v Ljubljani. Kot profesor je stopil v pokoj z akademskim letom 1985/86. — Papež Pavel VI. ga je 18. maja 1977 imenoval za svojega častnega prelata. Od leta 1960 je bil prosinodalni eksaminator, od leta 1964 nadškofijski cenzor. Bil je član doktrinalne ko­ misije pri Jugoslovanski škofovski konferenci in član Mednarodne teološke komisije pri Svetem sedežu (od leta 1974 do leta 1979). Slovenska akademija znanosti in umetnosti ga je kot strokovnjaka vabila k sodelo­ vanju že leta 1964. Leta 1970 pa je postal terminološki svetovalec za religiozno izrazoslovje pri Slovarju slo­ venskega knjižnega jezika, ki ga je pripravljal SAZU. — Profesor Anton Strle je umrl 20. oktobra 2003 v Ljubljani. Pri njegovem pogrebu so bili vsi tedanji slo­ venski škofje, številni duhovniki, redovniki in redov­ nice ter verni laiki. Odšel je svetniški človek! Prof. Strle si je prizadeval za dosledno življenje po evangeliju. Kot zvest Kristusov učenec si je prizade­ val hoditi po ozki in strmi poti, ki drži v življenje. Z askezo in odpovedovanjem samemu sebi ter z nese­ bičnem delom za božje kraljestvo je stopal skozi ozka vrata. Vedno je iskal »le eno potrebno« (Lk 10,42). Kljub krhkemu zdravju je izgoreval v profesorskem in dušnopastirskem služenju. Sveto pismo je znal skoraj na pamet. Veroval je, kar je bral, učil, kar je veroval, in živel po skrivnosti Kristusovega križa. Prof. Strle je v vsem svojem oznanjevanju po­ sebno poudarjal potrebnost spreobrnjenja. Spreo­ brnitev srca je bila zanj v središču. Le tako more človekov duh premagati tiste meje, ki mu zapirajo dostop k skrivnosti. Le tako more svoj pogled usme­ riti na Kristusovo obličje. Dr. Strle je do dna duše razumel, da se more teologija razvijati samo, če jo spremlja molitev, ki dojame božjo navzočnost in se v pokorščini izroči Bogu. Zapustil nam je zgled resničnega teologa, ki v molitvi in premišljevanju zajema moč za apostolsko delovanje in pričevanje za Kristusa. Prof. Strleta se spominjamo kot moža vere in duhovnika, ki v pokorščini in v skritosti ni nikoli iskal osebne uveljavitve, marveč je vedno že­ lel le večjo božjo slavo. Bil je kakor plemenita oljka — suho in skromno drevo, ki daje izdatno olje, tr­ doživo tisočletno drevo, ki preživi večino drugih. Dne 8. junija 1960 je zapisal: »Napovedana mi je operacija za jutri. Tako mi je, kakor da bi šel na poto­ vanje. Nekoliko nervoze in hrepenenja po neznanem, čeprav tudi odpor, da se moram odtrgati od tega, kar me obdaja. Sicer pa se bom nekoč moral čisto zares napotiti na zelo dolgo pot, ki pa bodo njene razdalje v trenutku premagane. Nič ne vem, ali si tega želim ali ne. 1945 sem imel tiho hrepenenje, da bi se življe­ nje končalo v onstransko pravo življenje. Tako sem se čutil izčiščenega tedaj. Zdaj me veže več vezi na svet. Ali je vse prečiščeno z nadnaravnim namenom ali ne, ali sem do vseh globin božji ali ne? Moj Bog, Ti me poznaš. Tebi se izročam — po presvetem Srcu Jezusovem in Marijinem. Gotovo je to, da vsaj toliko milosti deluje v meni, da mi svet brez najtesnejšega odnosa do Boga sploh ne more nuditi ničesar. Sve­ tnega veselja brez ozira na Boga ne morem uživati. Kako hvaležen moram biti za to v globini svoje nič­ vrednosti!« V oporoki je 12. marca 1974 zapisal: »Za­ hvaljujem se iz srca vsem dobrotnikom, ki sem jih v življenju kar naprej srečeval, velikim dobrotnikom tudi glede zgleda krščanskega in duhovniškega ži­ vljenja. ›Po Marijinih rokah se vsega darujem Jezusu Kristusu, da bom potrpežljivo nosil svoj križ vse dni življenja‹ — to je po vseh vodilih življenja moje zadnje vodilo.« Ali ni v tem vodilu jedrnato zajeto njegovo novomašno geslo »Povsod Boga!«? Povabljeni smo, da se priporočamo božjemu slu­ žabniku z molitvijo: »Sveti troedini Bog, svojega slu­ žabnika Antona Strleta si poklical, da Ti je kot du­ hovnik, spovednik in bogoslovni učitelj zvesto služil v veri, upanju in ljubezni. Z globokim molitvenim ži­ vljenjem in obhajanjem evharistije je spolnjeval svoje vsakodnevne dolžnosti. V luči svojega vodila ›Pov­ sod Boga‹ se je popolnoma posvetil Jezusovemu in Marijinemu Srcu. Daj, da bo pred vesoljno Cerkvijo prištet med blažene. Po Kristusu, našem Gospodu.« (dr. Anton Štrukelj, profesor dogmatike, Ljubljana) 223 LEPOSLOVJE Pavel P. Bratina POTOČJE Iz gradiva za romaneskno zgodbo 224 Tolmune, brezna in slapove Malenščka, Kamenjščka in Kukanjščka so kalile že precej upehane vode iz­ divjanega neurja. Pobesnelo vodovje, ki je zadnje dni na veliko prestopalo tudi obraščene ravninske tokave in nezadržno poplavljalo, se je hitreje, kakor bi pričakovali, vračalo v dobre, stare struge. Še dan ali dva, in potoki bodo učiščeni kakor studenčnica spet vsakdanje pohlevno iskali k reki Vipavi. Po vsem, kar se je v dolini, zlasti pa med črto brd in čavenskim pobočjem dogajalo zadnji teden pred kresno nočjo in zavetnikom svetlobe, so jo stara cerkvica Janeza Krstnika ob Malenščku in hiše pod Brdcema še poceni odnesle. Nergavo je bilo pravzaprav že ves junij, ko so se z močnim mornikom v jadrih izza Trstelja in od Fur­ lanske nižine sem ven in ven podili temni oblaki. S povešenimi, nabreklimi trebuhi so kobacali čez brda, da so se jim, zlasti nad najvišjim, Vrtovinskim, pa­ rale mehke in tanke ponjave. Posebej hudo je bilo zadnje tri dni in tri noči, ko je lilo kakor iz škafa. A ko bi bil že čas za amen, so se enemu izmed veli­ kanskih vodonosnih mehov, ki se je srečno preve­ gnil čez Veliko brdo in butnil ob strmo pregrado čavenskega pobočja, potrgali vsi šivi, da je na Pla­ nino spustil vso zalogo mokrega elementa naenkrat. Skozi zaselke in kakor cucki premočene hiše je gro­ zeče hušknila misel o koncu sveta in sodnem dnevu. Z vseh kucljev, brežin in reber, pa tudi iz grap med njimi, so v struge pohlevnih potokov vdrle naraščajoče vode, noseče s seboj velikanske količine listja, vej in izrutega drevja, pa zemlje, peska in skal, tudi po več ton težkih kamnitih blokov. Nenadnim in podivjanim vodam skromna korita niso bila več kos. Naraščajoči valovi so prestopali bregove in se razlivali po okolici. Tesen med Vrtovinskim brdom in Potoškim brd­ cem se je v nekaj minutah naphala z vsem, kar je pri­ našalo vodovje. Stara, vsega hudega vajena Skrepa se je ožila in gozdila. Valovi so butali ob nastajajočo zaporo, zastajali, se z vso navlako vred vrtinčili, dvi­ gali in obračali proti lastnemu toku. K drugi in tretji ožini, k tesnima med Potoškima brdcema ter onim med podaljšanim hrbtom Bojišča in Kukanjami, so se prav tako z vso ihto gnali valovi Kamenjskega potoka in Črnice. Tudi ti strugi, zla­ sti prva, čeprav je med najglobljimi v dolini, saj je niti v sušnem poletju ne moreš prečkati, sta bili do roba polni. Pod Brdcema je stena starega vršaja de­ roči tok sicer z muko sukala proti vzhodu, kjer spre­ jema Črnico, a je bila sila tekoče ilovine prevelika. Zato je Kamenjšček prestopal visoki breg, jo rezal tudi naravnost, in se nič kaj prijazno razlival po vasi. Odnašalo je potí in stezè. Njive so bile mimo­ grede ob rodovitno puhlico s posevki vred. Najbolj zvedavim hišam pri Rebku ob Malenščku, pa tudi pri Pirjevčih in v Vodopivški vasi ob Kamenjskem potoku ter na Kukanjah je snelo slamnate strehe. Po vodi so se prevračali kosi lesenih hlevov, skednjev, vegastih kurnikov in zajčnikov, še žive in na hitro udušene kokoši pa kunci, ovce in jagnjeta, prašiči, celo teleta. Malo niže, v umetnih jezerih ob pregra­ dah, se je vsa ta šara ustavljala, vrtinčila, ponikala v valove in se iz njih spet dvigala, da nisi vedel, od kod se jemlje. Z vrtinci so se dajale štule, lese in trnki za sušenje sadja, košare in jerbasi, podvati in listni koši, slamnati predpražniki, grablje, lesene vile in cepci, golide, brentači in brente, bariglice, bečički in bečurki, žehtnice in ornice, trinožniki in klopce. Do koder je segel jezik besne pošasti ali udaril njen podivjani rep, povsod se je grmadila nesreča in po­ ganjala ljudem strah v kosti. Z vodo je šel po zlu skoraj ves trud tistega leta. Njive s pšenico in ječmenom so bile požete brez enega samega srpa, vrtovi z zelenjavo uničeni brez kobilic, gosenic in polžev. Kamor je zamahnila šiba božja, povsod je oskubila sadno drevje in obrala ne­ zrele plodove. Voda je tekla skozi hiše in hleve, v potokih drla skozi vinograde, sadovnjake in oljčnike. S travni­ kov je odplaknila seno in kope, travo pa pomendrala do korenin. Po zlu je šel tudi kakšen voz s tasarco vred. Tako se je še enkrat potrdila stara modrost, da vzame moča trikrat več kakor suša. Pekel pa ni rogovilil le po zemlji, klokotalo, ro­ potalo, bobnelo in rušilo se je tudi pod njo. Zamol­ klo grozeče so se oglašali znani in neznani ponori, si širili in poglabljali ozke, napol zasute požiralnike, da so se potem, ko se je divjanje malo uneslo, zlo­ vešče režali zvedavim otročajem. Ob cerkvi sv. Janeza Krstnika pod Skrepo in v hišah ob Kamenjščku je bilo tisti dan in še nekaj naslednjih dni takšno razdejanje, da se še starci z največjo in najstarejšo žlico podedovanega izročila niso mogli spomniti česa podobnega. Bilo je huje kot ob stoletnih vodah, veliko huje. Podrta drevesa in naplavljena, s kamenjem ob­ tesana debla so ležala križemkražem. Ob njih so se kopičile plasti prodovca, peska in zemlje. Še vče­ raj pospravljena dvorišča so bila do živega obupa naphana z navlako, ki ji ni bilo videti ne pametnega namena na pomena. Po vodi so splavale tudi skrbno načrtovane in vodene priprave na sončni obrat leta 1250 in na pra­ znik cerkvenega zavetnika, nekoč odločnega pridi­ garja ob Jordanu. Seveda sta bila v svojem tristoletnem veku sveti­ šče in naselje priča že veliko ujmam, ki se niso mo­ gle kosati z onimi v davnini, denimo v kvartarju in pleistocenu, ko so hudourniške naplavine obliko­ vale sedanjo podobo Potočja. O tistih divjih spre­ membah pričata obsežna, nekaj metrov visoka vr­ šaja, prvi na desni, drugi na levi strani Malenščka in pod Kamenjskim potokom. Na vrhu prve terase se je že ob koncu osmega sto­ letja zjedrilo središče frankovske posesti, ki je ob­ segala vrtovinsko, potoško, dobraveljsko in skrilj­ sko ravnino. Ko so prebivalci v ozkih premenah miru in vojne sprejeli krščansko vero, je zemljiški gospod zase in za podložnike dal na prvem vršaju postaviti skro­ mno cerkev. Iz ruševin so jo prvič obnovili po koncu madžarskih vpadov, ko se je bilo treba spet potrpe­ žljivo skloniti k zemlji in vdano ozreti proti nebu. Pa še večkrat po tistem, saj so skozi potoško mandrijo divjala tudi druga sovražna krdela, z ognjenimi pe­ telini v rokah. Čeprav sta kmalu po letu 1001 vrtovinski in skrilj­ ski cerkvici že delali družbo sv. Juriju v Huhu, je imel sv. Janez Krstnik v Potočah prav posebno me­ sto. Zlasti potem, ko se je na Vrtovinščku utrdila meja med solkansko in vipavsko pražupnijo. Tedaj je bilo naselje ob Potočju, se pravi v Potočah, ravno prav daleč od Solkana in Vipave, da ga je doletela čast pomožnega krstnega studenca. Cerkvica je bila last zemljiškega gospoda. Zad­ njemu med njimi je bilo ime Bertold iz Ibane. Ta je malo pred koncem dvanajstega stoletja svoj alod s svetiščem vred zapustil kanonikom čedajskega ka­ pitlja. Bilo je že v času, ko so se oglejski patriarhi poslavljali od zamočvirjenega Ogleja in si sprva čez poletje, potem pa za stalno iskali prijaznejši sedež od oglejskega v severovzhodni Furlaniji, in Civitate Austriae. Najprej v Čedadu, nato v Vidmu. Potoče so tedaj že slovele po milem, malce ve­ trovnem podnebju in ugodni legi za trto, oljko, mandljevec, češnjo, hruško, breskev, marelico in figovec, da se je k njim željno ozirala ne le rožaška, možaška in čedajska gospoda, marveč tudi ona s Kranjskega. 225 226 V sredini trinajstega stoletja, ko se izteka naša povest, se na vipavskem prisončju ustavi in za daljši čas zadrži tudi oko molčečih menihov iz bistriške kartuzije, iz novega samostana v Veseli dolini pri Borovnici, in Valle iocosa de Fronitz. V evropski zgodovini, tudi v zgodovini naše de­ žele, velja obdobje od druge polovice dvanajstega do prve polovice trinajstega stoletja kljub ubožnemu življenju in številnim vojskam, tudi križarskim, za obdobje prebujajoče se družbene in verske svobode, tudi smele podjetnosti, drznosti in velikopoteznosti. V zraku je čutiti nekaj več poleta, ki razvnema člove­ ški genij in njegovega duha. Tistega duha, s katerim je — kakor vedno — sicer nevarno živeti, a vztrajno nagiba v smer, ki zna iz nesreče in preizkušnje, strahu in groze, celo iz vojske in smrti strojiti posebnega kova in leska ljudi in družbo. Tako preprosto kakor ono v skrbno ograjenih posvetnih in cerkvenih vrtovih in sobanah. To je čas velikih mislecev in širokopoteznih vladarjev, ki hoté ali nehoté pomagajo človeštvu hi­ treje razpirati krila in širiti obzorja. Na sedežu rimske Cerkve se izmenja šestero pa­ pežev. Zlasti prvi trije, Inocenc III., Honorij III. in Gregor IX., vsak po svoje oljijo kolesje zgodovine od Španije do Poljske in od Italije do Nemčije. V Svetemu rimskemu cesarstvu nemške narodnosti v nekoliko podrejeni vlogi vedrita in oblačita cesar Oton IV. in Friderik II. V naših krajih pa si uspešno utrjujejo cerkveno in svetno oblast oglejski patriarhi z več kot tridesetimi škofijami in z najmočnejšo po­ litično tvorbo na Apeninskem polotoku, ki s Pelagi­ jem II., Wolfgerjem iz Erle in Bertoldom Andeškim doseže zenit, po katerem gre lahko le še navzdol. Njim podrejeni, kmalu pa enakopravni oskrbniki goriški grofje se sršijo po svoje. Svoj pohod zače­ njajo z Engelbertom, nadaljujejo in utrjujejo pa z Majnhardi, II., III. in V., ki je hkrati tudi II. Tirolski. Seveda ne moremo mimo še ene veličine, Bernarda II. Španhajmskega, koroškega vojvode in tekmeca Goriškim, ki v tem času politično pa tudi cerkveno sooblikuje življenje slovenskih dežel, tudi Goriške. Listina, s katero stopa Vipavska dolina po letu 1001 še enkrat v slovensko zgodovino in našo po­ vest, je pričevanje Ulrika Rustarta, iz katere izhaja, da je bil 16. julija 1185 navzoč, ko je rajnki Bertold iz Ibane tik pred svojo smrtjo volil kanonikom sv. Marije v Čedadu svoj alod, ki ga je imel pri Potočah na meji med Skriljami in Vipavo. Isto pričevanje po ne­ koliko spremenjeni različici omenja tudi Bernard iz Cerklane, vojak po poklicu in pomemben zaupnik čedajskega kapitlja, znan iz številnih listin tistega časa. Nekaj let pozneje stopi iz anonimnosti tudi Tomažin iz Cerklane, oglejski kanonik, ki po zgledu potujočih pevcev napiše Laškega gosta, vzgojno pe­ snitev v nemščini. S tem je naša zgodba vpeta v tiste koordinate, katerih peščenke ne navijajo v prvi vrsti ljudje iz naše doline, marveč papeži, cesarji, kralji in grofje z zloščenega parketa na tujem. (Pavel P. Bratina, prevajalec in publicist, Kamnje) Slovarček manj znanih besed alod (alodij) — v 10., 11. in 12. stoletju prosta zemljiška posest bariglica — majhen lesen sodček za nošnjo vode na planino bečičk (sodček, barigla) — največ tridesetlitrski sodček (za vino ali žganje) bečurk (sodec) — največ stolitrski sod za vino mandrija — prisončje, sončno pribežališče; prvotno ogra­ jeno zavetje za ljudi in živino iz obdobja med nomadsko in stalno poselitvijo ornica — dvestolitrski lesen čeber z ročajema za grozdje, vino, žito … podvati koš — navadna, pravokotna, štirioglata ročna košara z ročajem, za sadje ali krompir, narejena iz deščičnega dna in vitrastih sten tasarca — lojtrnik s košarastim ogrodjem (iz podolžnih leseni nosilcev in navpično postavljenih klinov), prostornine šest do osem m³, za prevažanje sena učiščen (učistiti se) — po nevihti učiščene vode; učiščeno vino žehtnica — lesena, do 150-litrska posoda za pranje perila, žehto, s čepom na dnu Borut Peršolja TAKO BLIZU, A TAKO DALEČ Gore so se, jasno vidne na robu obzorja ravnine, dvi­ gnile naravnost pred nami, takoj ko smo zapustili mesto. Prvi sem jih zagledal in zavriskal podobno kot takrat, ko nekdo prvič uzre morje. »Pišuka, pri mojih gojzarjih! Tja gor — na nebo?« V hipu, ko smo stopili na pot v visoke, v nebo segajoče vrhove, je zavladala tišina, tako prežeta z mogočno navzočnostjo Gore, da smo vsi osupnili. Kot bi nebesa in nevidni sodnik sklenila poseben dogovor, nam je bil veličastni prizor na ogled raz­ svetljen kot na odru. Na prepadnem severnem pro­ čelju je igra pojemajoče zlatobe in zamolkle škrlatne teme razkrila zapleteno sestavo dolgih navpičnih skalnih blokov, razov in naloženih skladov; nekateri gladki kot orjaški nagrobniki, drugi razbrazdani in žlebičasti od mojstrskih kiparjev: ledu, vode, vetra in ognja. Ogromno skalovje, ki ga je prelomljeno teme zemlje ob nastanku izrinilo iz morja, je zdaj hladno in vabeče mirovalo v senci zahajajoče lune. Človeško oko, soočeno s tako mogočno naravno obliko, je očitno pomanjkljivo. Kdo lahko pove, kako veliko ali kako malo od njenih razkrivajočih se čudes so v resnici videli, odbrali in zabeležili pari oči, ki se zdaj v strmečem začudenju upirajo v Najvišjega? Ali prijateljica opazi prečne police, ki križajo nav­ pičnice glavnega vzorca, katerega geološko sestavo učenci spoznajo najkasneje v gimnaziji? Se prijatelj zaveda stotin krhkih dreves macesna in smreke, zmečkanih in prepišnih pod vsakoletnimi plaze­ čimi se izbruhi snega, medtem ko najmlajši gornik ujame črni poblisk kavkinega krila in pomisli, da je sreča opoteča? In ali se Mateja — njene noge ka­ kor da izbirajo lastno pot skozi v tisočletjih naložen grušč, ko nagne glavo proti bleščečim vrhovom — že počuti kaj več kot osupla gledalka, ki odprtih ust zija v milijone let staro predstavo? Tako molče stopamo v vznožje krnice, v gosjem redu, vsak zaprt v svoj odlični svet zaznav, ne da bi se zavedali pritiskov in napetosti, ki skalno gmoto priklepajo na občasno drhtečo zemljo: škripanja in drgetanja, nestalnih prepihov in tokov, znanih samo izkušenim alpinistom, ki s čelado na glavi trkajo ob panoramske poglede. Nobeden od njih ne vidi ali ne sliši gada, ki vleče svoje spretne črne navoje spredaj po kamnih. In tudi ne paničnega bega mravelj, muh in svizcev iz­ pod trohnečega listja, lubja in iz lukenj, izkopanih na travnih površinah. Na tej strani Vzvišenosti je ena sama steza in številne vodljive poti. Tiste, ki so že bile, so se že davno zarasle ali izginile pod nalo­ ženim kamenjem dolgih melišč. Dolgo, dolgo je že tega, odkar je katerokoli živo bitje razen priložnostnega zajca ali gamsa nepokli­ cano stopilo na njegove od ledu obrušene strmali. Ponižnost: vrlina, ki smo jo že skoraj pozabili. 227 Značaj gora je spremenljivost – v dnevu in tisočletjih. 228 Strašna lepota gora Mateja je bila prva, ki je predrla nevidno mrežo ustvarjalne tišine. »Ti vrhovi … čudovito strašljivi so!« »Strašljivi? Oh, kako privlačno!« je vzkliknila pri­ jateljica. »Boris, si slišal to?« Pri štirinajstih je beseda strašljivost zagotovo zvenela skoraj nespodobno. In zdaj, pri petindvajsetih? Boris, razsvetljen od tihega, srčnega veselja, se ji je zgolj nasmehnil. Prijateljica je vztrajala. »Mateja! Saj ni res, kajne!« »Moj dedek je govoril o strašljivosti samo takrat, kadar je opisoval izkušnjo Dachaua,« je rekla Katja. »Edini iz vasi se je iz njega vrnil živ.« »To je čisto nekaj drugega,« je našobljeno skle­ pala prijateljica. »Če vam je všeč ali ne,« je opozorila Mateja, »je strašljivost lahko boleče lepa ali prefinjeno kruta.« Prijateljica si je z rokami zatisnila ušesa. »Nehaj, Mateja! Nočem poslušati takih stvari.« »Ah, ne draži je, Mateja,« je miril Boris, ker je vi­ del, da običajno živahna prijateljica tokrat bolšči z utrujenimi očmi. »Zakaj se ne ustavimo in usedemo na tole deblo in uživamo v rojstvu dneva?« V Mateji ni bilo resnične nagajivosti — samo žgoča želja po dokončni resnici na vseh področjih. To ji je včasih prešlo v skoraj neznosno hrepenenje, tako kot včeraj zvečer, ko je pogledala na spletno vremensko napoved za ta del gora. »Občutek imam, da je bila steza nekje tu zgoraj,« je rekla Mateja. »Spomnim se skrbnega Tumovega opisa in skice iz starega Planinskega vestnika. Rada bi videla, od kod je bila narisana.« »Morda so se mu približali z nasprotne strani,« je rekla prijateljica in izvlekla fotoaparat. »V tistih časih so se najbrž spustili skozi škrbino. Stvar, ki bi jo jaz rada videla, pa sta tisti nenavadni žmuli, ki smo ju navsezgodaj zgolj v nejasnih obrisih opazili iz doline.« Ob vsakem koraku je gorska pokrajina pod njimi postajala bolj očarljiva, z novimi podrobnostmi štrle­ čih skal in odsekov sten z mokrimi lisastimi vzorci. Zdaj ruševje, zamolklo bleščeče nad svetlo zelenino strmali, nato temna razpoka med balvanoma, kjer so kot zelena čipka trepetali macesnovi laski. »Daj, no, da vsaj vidimo, kako je na drugi strani grebena,« je bolj sebi kot drugim rekla Katja in na­ birala predolge rokave bombažne majice v dlani. Ruševje se je kmalu umaknilo majhni zaplati go­ stega praskajočega zoglenelega grmovja, ki ga je za­ kurila strela in se je končala s skalnim skokom nekaj deset metrov nad glavami. Mateja je na čelu kolone stopila iz črne ognjene puščave v območje — zdaj že — svetle stene in pokleknila na skalo, da je dala prostor še drugim s spretno samozavestjo, ki sem jo opazoval že od zjutraj. Med vznožjem in vrhuncem Ves dan traja razgledni spopad med vznožjem in vrhuncem. Vonji ruševja, odkrhanih skal in umazanega snega so zgovorne priče, barve gorostasne simetrije, ki se začenja tam, kjer se korak prvič naporno spozna z dokončno težo nahrbtnika. Ko se dvigne oblak, nasprotnika iščeta svetlobno okno do neba. In vsa tišina gozdne meje ostane sezidana samo še iz hlapov v naglici ohlajenega zraka. Poldan življenja Dosegli smo rob. Senca je prešla čez otipljivo mejo sonca, ki se nežno, a odločno grabi za greben. Po­ gledu prepuščam, da lenobno tava po daljavi, drsi čez obrise gora in polzi po posameznih kamnih in obrisih viharnikov, se širi in objema ves ta čudoviti svet. Rahel severozahodnik piha od Vrha, oblaki so še varno spravljeni v predal varnosti in letalo, ki brez vidne sledi reže redek zrak, v nekaj sekundah preleti odprto modrino neba. Spet je tišina. Tišina intenzivnega dialoga s samim seboj. »Je to res divjina? So ti hribi kaj manj vredni, če so jih s svojim vzponom poustvarili naši predhodniki v sporu z naravo?« modrujem sam zase. V Matejinih očeh preberem stisko iskanja ustre­ znega oprimka, in ko po nekaj poskusih premaga težnost, se zasmeji: »Divjina je stanje srca in vihar­ jev, ki rovarijo po naši dolinski duši.« Tako blizu nam je, kot smo mi daleč od nje. V vsakem od nas se odpirajo Dolina iskanja, Dolina ljubezni, Dolina spoznanja, Dolina odmika, Dolina enosti, Dolina osuplosti in Dolina smrti. Tokrat je pred nami Dolina življenja. »Brala sem plakat našega planinskega društva, ki osamljeno visi na osrednji ulici,« pove prijateljica. »Če se prav spomnim je pisalo, da vabijo v iskanje različnih odtenkov gorskih pastelnih barv.« Te se danes spreminjajo z vsakim korakom, sicer pa z govorico letnih časov, višino sonca ter z mno­ žico oblik in živo igro pogledov. »Kadar včasih ležim doma v postelji, razmišljam, kakšne barve je tišina gora,« se odzove Katja. »Pred­ stavljam si jo kot neizgovorljivo svetlobo, kot odtenek sive preteklosti in odtenek poživljajoče prihodnosti.« Zdi se, da vsi zamaknjeno razmišljamo o Katji­ nih besedah. Brskam po spominu, po svojih uvidih in spoznanjih. Izkušnja me uči, da se barvna priča­ kovanja redko uresničijo, dokler jim ne pustimo, da pridejo sama od sebe. Pretanjeni načrt, mlada idejna vsebina, se hočeš nočeš podrejata izkušnji šelestenja počutja. Zavedam se, da si človek od nekdaj prisvaja prostor, udomačuje njegov čas, njegove značajske in duševne glasove, barv pokrajine pa nikoli. Dohitita nas tudi Boris in najmlajši gornik, ki po tem, ko umiri telo in zasoplo dihanje, izreče čudo­ vito vprašanje brez dokončnega odgovora: »Zakaj je v gorah tako lepo?« Boris mu z iskrivim nasmeškom (ta razkriva veselje, da je mladeniču uspelo obdržati v sebi spo­ sobnost čudenja) postreže s približkom Nietzscheja: »Gora in njeno doživetje sta tisti poldan življenja, tisti neustavljivi trenutek polnosti bivanja, ki ga na­ polnjuje moč žive prisotnosti na osi sveta.« »Lačna sem,« pa skoraj sočasno dahneta Katja in Mateja. S smehom na ustih drobimo zadoščenje lakote, sam pa vodniško oprezam za občutjem sebstva, za stik s popolno resničnostjo, ki nas bo — upam! — varno pripeljala domov. Izžarevanje sreče Predstavljam si, da se je dan za tem vzponom vsako­ mur od nas na obrazu videlo, da smo bili z gorami, s svetom naravnih in duhovnih presežkov. Smo bili ob misli na to vsaj za kratek čas, za kratek trenutek delovnega dne, prijaznejši? Zagotovo pa se je v nas prebujal dobro znani domači občutek, da nam le­ pota gora pripada, da jo poznamo od nekdaj in smo jo imeli — ponižna hvaležnost! — spet priložnost obuditi in okusiti. Skupinski spomin nam je zarisal meje domovine. Vprašanja o lepoti gora se spet spomnim čez ne­ kaj dni, ko doma urejam fotografije in pripravljam prispevek za blog Razgledi. Tistemu, ki ga je posta­ vil zadnji, odpišem na njegov e-naslov in ga napo­ tim v Dolino iskanja. V pomoč so mu lahko odlična (domača in tuja) dela gorniških predhodnikov. (Res samo teh? Kaj pa raziskovalci morij, puščav, polarnega sveta?) Šte­ vilni so tipali višine, kjer se povezujeta prvini zraka in zračnosti. Gore so neizmerno večje od človeka, navkljub temu pa smo lahko z njimi domači, zaup­ 229 Pustimo, da izstopimo in omogočimo, da vstopajo. 230 ljivi. Ko v spominu brskam za obrazi svojih gorni­ ških vodencev, mi ušesa polnijo njihove pogoste be­ sede: »Na turi je bilo lepo, ker smo ubežali svojim skrbem in obvezam.« Kadar hodim in sopiham, ne razmišljam, da med vzponom nezavedno stremim navzgor, k visokemu, oddaljenemu in skoraj nedostopnemu, izbranemu in onkrajnemu. Narava se mi vsakokrat daje zastonj, kot čist, trajno navzoč dar sveta in življenja. Nekajkrat pa mi je bilo zares dano, da sem se na tem izpostavljenem koščku kamnine pod no­ gami počutil človeško skromnega in pred tiho pra­ znino nad seboj, ki se te silovito dotika, majhnega in omejenega. Večkrat pa sem čutil, da me soočenje z naravo, zadoščenje po gibanju in rahla tesnoba pred veliča­ stjem gora silita v razvedanje po nečem, kar presega vsakodnevno posvetnost. Velikokrat se mi med hojo prikrade beseda me­ ditacija! Ta skrivnostna, včasih omalovaževana be­ seda se me najbolj dotakne ob sončnem vzhodu ali zahodu. Takrat neopisljivo čutim, da me, neskončno majhen delček stvarstva, podpirajo kozmične ener­ gije. Narava, gore pa še posebej, mi aktivira zaznave na meji domišljije, me osebno nagovori, omogoči trajno vživetje in me oddane v pajčevino očarlji­ vega spomina. Odjek govorice gora Skozi bukov gozd vidim belino makadamske ceste, ki nas bo odpeljala nazaj med hiše poklicev in hiše razvedrila. Zadnje korake izkoristim za pogovor o doživetem. »Utrujen sem,« pravim, »bolj kot sem si predsta­ vljal zjutraj. Skrbelo me je, ali bo vreme zdržalo in nam bo uspelo najti prave prehode.« Ozrem se na­ zaj in preslepi me žarenje zadovoljno utrujenih oči. »Že dolgo sem si želela na to turo. Obljubil mi jo je že moj pokojni oče,« tiho zadržuje solze v očeh Katja. »Zdaj sem izpolnila njegovo in svojo željo.« Od spodaj zaslišimo zvok avtomobilov, a preplet doživetega ne popušča. S svojo pojočo govorico se oglasi sicer redkobe­ sedni Boris, ki ga kmalu čaka rojstvo prvorojenca: »Dopoldan me je ves čas neuklonljivo spremljala koncentracija. Vse je bilo podrejeno lastnemu telesu in ritmu gibanja. Ob sestopu pa se je nekaj prelo­ milo v meni. Zgodilo se je brez truda, ujelo me je stanje umirjenosti, ki me je naredilo majhnega in pokornega. Nikoli doslej nisem občutil kaj takega.« V osuplosti zaradi teže povedanega je tiho odje­ knila beseda, ki si je dovolila vzeti naš duh in po­ koriti razum: »Hvala.« Hvala, narava, za poldan življenja. (mag. Borut Peršolja, geograf in gornik, Domžale) Fotografije Borut Peršolja Ivan Žigart STAREC IN OTROK »Oh, dedi, poglej! Kako je vendar to lepo! Daj, po­ stojva še malo,« ga zaprosi vnukinja. »Saj res ne vem, zakaj tako hitiva, kakor da nama gori za petami, ko imava vendar časa še na pretek. Sploh pa, veš, za lepoto si mora človek vedno vzeti čas.« Tako obstaneta in se zazreta v nenavadno slikovito podobo, ki se na veliko razprostira pred njima, med­ tem ko nevidni slikar nanjo vneto nanaša vznemir­ ljivo žive barve. Zdi se jima, kakor da pred seboj gle­ data od valov razbrazdano goreče morje. Škrlatno rdeče barve namreč žarijo v vsem svojem najbolj razkošnem sijaju. Pa ne za dolgo. Komaj jih lahko njune oči vsrkajo, se začno prekrivati z rožnato, ki se malo zatem že preliva v oranžno. Tako pisana pa­ leta postaja čedalje bolj svetlo zlata, skoraj že svilnato prosojna. Skratka, videti je, kakor da barve igrajo najveličastnejšo orgelsko glasbo. Pravzaprav pa to, kar občudujeta, ni kakšna umetni­ ška slika na platnu. Sploh ne. Je le komaj prebujeno mlado nebo, je jutranja zarja, je rojstvo novega dne. Priklicalo ga je vzhajajoče sonce, ki se je povzpelo izza obzorja nad razgibanim gričevnatim svetom. To večno ponavljanje … O, kolikokrat ponovljena zmaga luči nad temo! In starec in otrok spet zakorakata po vaški cesti, vsa obžarjena od sonca. Tudi pot pred njima je kakor posuta s sončno zlatnino. Na eni strani še ždijo na pol dremave hiše v jutranjem miru, na drugi dre­ vesa z golimi vejami nemo štrlijo proti nebu in se rahlo pozibavajo v vetru. »Tak južni veter navadno ne obeta nič dobrega. Kar čez noč se rad preobrne na sever in potem nasiplje snega, da zamete vse poti. Ne bi bilo prvič; za mi­ klavževo smo ga že večkrat gazili, včasih tudi do kolen, da je kar hrustalo pod nogami,« zdajci spre­ govori dedek. »Tega se pa že zelo veselim. Potem bova pa spet na­ redila sneženega moža, zelo velikega, kajne, dedek?« »Bova, bova,« ji ded veselo pritrjuje, ker tudi sam ob tem podoživlja neko davno, že skoraj povsem poza­ bljeno radost, ki jo je kot otrok občutil vsakokrat, kadar je začel naletavati tako zaželen prvi sneg. Vri­ skaje se je podil naokrog in lovil snežinke, da so se mu nato topile na dlaneh. Zdaj se v zvoniku oglasi zvon. Sprva malo negotovo in plaho, nato pa odločneje in močneje. »Zakaj pa tako čudno zvoni?« zanima deklico. »Ker pritrkavajo, trjančijo,« ji pojasni dedek. »Pa zakaj?« »Da zvonovi zvenijo čisto drugače, a se ti ne zdi? Veliko bolj slovesno, bolj praznično pozvanja, saj je pa tudi treba, ker je danes miklavževo in ker pra­ znujemo žegnanjsko nedeljo.« Medtem se je vzhajajoče sonce dvignilo že tako vi­ soko, da se je skrilo za cerkvenim zvonikom. Zdaj je videti, kot da zaslepljujoči snopi žarkov žarijo prav iz zvonika. Tako je stolp še bolj izstopal in je bil ka­ kor visok jambor na zelo veliki ladji, ki pluje soncu naproti. Starcu pa je glas zvonov obudil iz knjige spominov že skoraj pozabljeno pesem. Dozdeva se mu, da kar sliši njen žalobni napev: Iz stolpa sem mi zvon doni, ko ulega mrak se po vasi … Kakor da ponovno sliši očetov visoki tenorski glas. Oče je tolikokrat zapel to pesem. Očitno mu je tako prirasla k srcu zaradi pritajene, mehke otož­ 231 Foto Alenka Veber 232 nosti. Sploh pa ima pesem zvonov izredno širok ču­ stveni razpon: od najbolj črne žalosti, ko turobno zacinglja navček, do najvišjega veselja ob vstajenjski aleluji, ko se mogočno oglasijo velikonočni zvonovi … Vivos voco, mortuos plango … Zares: žive kli­ čejo, mrtve objokujejo. »Pa Miklavž, bo danes spet prišel?« premoti de­ kletce starčevo razmišljanje. »Ljuba moja punčka, sveti Miklavž je za letos ven­ dar svoje že opravil. Kaj ti ni prinesel daril?« »Seveda, seveda jih je. Pa še koliko!« kar veselo poskoči. »Kaj si že pozabil, saj sem ti jih pokazala?« »Videl sem jih, kajpada. Pa tudi šibo ti je prinesel, če se ne motim. Najbrž si bila kdaj prav poredna,« se namuzne dedek. »Kaj pa parkljev, teh si se kaj bala?« »Niti ne. No, mogoče čisto malo. Pa res, dedi, čisto malo,« zagotovi, ko zagleda dedkov nejeverni obraz, »saj me je mamica držala na kolenih.« Jaz sem se jih pa kar, pomisli starec. Kakor se je Miklavža veselil, tako se ga je obenem tudi bal. Se­ veda zaradi parkljev, ko pa so o njih po vasi krožile tako strašljive pripovedi. Pripovedovali so celo, da so tistega, ki ni hotel moliti, zavlekli na konec vasi, prav tja dol do ribnika, ali pa so takega junaka zaprli za kratek čas v staro mrtvašnico, da mu nikoli več ni prišlo na misel, da bi se šalil z njimi. No, koliko pa je bilo vse to tudi res, je pa druga pesem. Kakor koli že, brž ko se je namreč zmračilo, ni več upal ven, ampak se je stisnil v kot k svoji babici pri starem šte­ dilniku. Tam se je počutil najbolj varnega. Napeto je vlekel na ušesa, kdaj se bo zunaj na pragu zasli­ šalo rožljanje z verigami. Ko pa je bilo vse mimo, je vedno spoznal, da je bila prava neumnost, da se je tako bal. In darila! Kako so dišala in kako so bila okusna, a parkelj je bil kljub vsemu najbolj slasten. »Ja, ja, parkelj je bil najslajši,« polglasno zamr­ mra bolj zase. »Kaj praviš, dedi?« »Ah, nič, nič. Veš, včasih malo glasneje razmišljam.« Ne more ji razlagati tega, sedaj še ne bi razumela, da starci živijo sicer v sedanjosti, še raje pa se zate­ kajo v nekdanje čase, kot da bi z obujanjem spomi­ nov hoteli znova priklicati minule dni. Ja, če dolgo živiš, tudi marsikaj doživiš in tudi mnogo pozabiš. Kar pa vendarle ostane v shrambi spomina, je to­ liko bolj dragoceno. To je nekako podobno izpira­ nju rečnega peska, ki uhaja skozi sito. Mnogo ga je treba precediti, da se na situ zaleskečejo zlata zrnca. Oh, seveda, babica, babica … Vselej mu je pome­ nila varno in zaupno zatočišče. Še vedno jo lahko ugleda pred seboj, kako sedi za mizo (navadno ob nedeljskih popoldnevih) ali zunaj na klopci pod braj­ dami, kako drži v rokah molitvenik in kako prebira jagode na svojem rožnem vencu. Dedek pa ne – on je navadno odtaval tja med svoja polja in travnike. Rad se je sprehajal med njimi in opazoval, kako zori žito, kako valovi v poletnem vetru. »Bo, dobro leto bo, tako vsaj kaže. Bog nas samo varuj kakšne hude ure!« je navadno modroval, kadar sta skupaj stopala po ozarah. Takrat so bile seveda nedelje nekaj posebnega, zares praznične. To se je čutilo kar v zraku. Čutil si spoštljivost do Gospo­ dovega dne, danes pa … Ah, kaj bi … »Veš, tudi Bog je sedmi dan počival,« je običajno dodal. Sploh je bil poln zgodb, posebej še takrat, kadar je beseda tekla o vojni. Sam je bil v daljni Galiciji, a na srečo v zaledju, med kuharji. »Nobena vojna ni dobra, nobena. Satanovo seme je, ki nikomur ne prizanese. Umirajo pa vsi, nedol­ žni ali krivi. Največkrat na žalost ravno tisti, ki so najmanj krivi za vse zlo. Tudi zmagovalci so pora­ ženci, kajti v vojni umre tudi ljubezen. In to si za­ pomni, Tonček: samo tam, kjer je ljubezen, samo tam je sreča, samo tam je Bog.« Visoka leta sta dočakala oba. Dedek se je prvi poslovil. In ko je tistega zimskega dne stal ob nje­ govem odprtem grobu in ko se je krsta pogrezala v pregloboko jamo, se je zavedal, da je ugasnilo njegovo otroštvo, da je dokončno minila njegova mladost. Ah, spomini, ki nas tako radi obletavajo … Kakor drevo so, ki hoče pognati visoko pod nebo, zato mora razpresti svoje korenine globoko v nedrje zemlje, od koder lahko srka sokove za svojo rast – tako tudi človek potrebuje spomine, ne more živeti brez njih. Bolj ko se starec in otrok bližata cerkvi, glasneje je slišati milozvočno pritrkavanje. Cerkev s poko­ pališčem, ograjena je namreč z visokim kamnitim zidom, je postavljena na nekoliko dvignjeno vzpe­ tino, kamor pa vodita vsaj dva ducata dokaj strmih stopnic. »Zdaj me pa čaka še majhen križev pot,« zavzdihne dedek, ko njegov pogled zdrsi po stopnicah do celine, do odprtega prostora pred vhodom na pokopališče, »ampak morava gor, ni druge izbire.« »Dedi, samo počasi, pa bo šlo,« ga spodbuja dekletce. »O, veš, ko sem bil še v tvojih letih, smo otročaji igraje preskakovali te stopnice. Bog ve, kolikokrat sem jih preskočil. Zdaj pa, eh, kaj bi tožil.« Pred cerkvijo se je nabralo že precej ljudi, tudi nekaj kramarjev je bilo opaziti. »Dedi,« previdno spregovori vnukinja in stopi predenj. »A mi boš danes kaj kupil?« »Seveda, če boš pridna, zagotovo.« »Kaj mogoče nisem?« ga nagajivo pogleda s svo­ jimi nedolžnimi očki. Nato si ogledujeta razstavljeno blago in deklici pade v oči veliko lectovo srce, tako z ogledalcem. »Dobiš ga, ker tako rada hodiš z mano. Sploh pa je zapisano: Prosite in vam bo dano! In ker te imam zelo rad, ker si nekaj najbolj dragocenega, kar mi je bilo podarjeno na starost … Ti si zares moja jutra­ nja zarja,« se razneži dedek. Dekletce je presrečno. »Preden greva k maši, pa še stopiva do našega groba, da prižgeva svečko. Naj se ve, da je danes miklavževo za vse.« Gorečo svečko postavita na vznožju groba. Pla­ menček veselo zaplapola. In zdi se, kot da ves pro­ stor seva posebno svetlobo, kot da se lučka na grobu spaja s tisto tam zgoraj. (Ivan Žigart, slavist, književnik, Miklavž na Dravskem polju) 233 IZ ŽIVLJENJA TREH MOHORJEVIH DRUŽB CELJSKA MOHORJEVA DRUŽBA 234 Kronika Celjske Mohorjeve družbe prinaša pregled dela založbe od zaključka redakcije Mohorjevega koledarja 2014 do zaključka redakcije Mohorjevega koledarja 2015. Poleg številnih tiskovnih konferenc, literarnih po­ poldnevov, mohorskih večerov in drugih prireditev, na katerih je beseda tekla o naših izdajah, so redak­ cijsko leto zaznamovali še dogodki, ki so povezani predvsem z našimi zvestimi sodelavci ter njihovimi življenjskimi ali spominskimi jubileji. Najstarejša slovenska revija za kulturo in družbo Zvon je letnik XVII v glavnem posvečala predstavitvi posameznih osebnosti, ki so s svojim delom trajno zaznamovale tako Mohorjevo družbo kot celotno slovensko javnost: — Andreja Gosarja (1887–1970), velikega Slovenca, ekonomista in kristjana. — zdravnika in znanstvenika, ki je v svoji osebnosti združeval vrhunsko znanje in izreden etični čut, akademika profesorja Jožeta Trontlja (1939–2013). — prevajalca in urednika Mohorjeve družbe Janka Modra (1914–2006), — 90. obletnice pisatelja Alojza Rebule (1924) ter vzgojitelja in psihologa razvajenosti Bogdana Žorža (1948–2014) Vedno pa nas razveseli tudi, kadar kateri izmed naših sodelavcev prejme nagrado za svoje delo. Ko­ nec leta 2013 smo se razveselili novice, da je misijo­ nar Pedro Opeka prejel prstan strpnosti, najvišje pri­ znanje Evropske akademije znanosti in umetnosti. Razveselili smo se tudi nagrade, ki jo je prejel Tone Kuntner; postal je lastnik zlatnika poezije za leto 2014. To nagrado za obsežen pesniški opus ter za žlahtni prispevek slovenski literaturi in kulturi je prejel na prireditvi ob podelitvi Veronikine nagrade 26. avgusta na Starem gradu v Celju. Ob pesnikovi sedemdesetletnici smo v letu 2013 izdali pesniško zbirko Podorane sanje. Redakcijsko leto oktober 2013–september 2014 se tako zaključuje z 70-imi novimi izdajami in 25 ponatisi. Pregled našega dela priča tudi o vztrajnosti naj­ starejše slovenske založbe, predvsem pa o drznosti izdajati dobre in pomembne knjige za slovenski pro­ stor v času, ko se kupna moč bralcev manjša. O naših izdajah redno poročajo vsi večji in po­ membnejši tiskani in radijski mediji Delo, Družina, Ognjišče, Večer, Bukla, Dnevnik itd., z našimi avtorji so večkrat objavljeni intervjuji v pomembnih publi­ kacijah, naši uredniki potujejo po vsej Sloveniji in tudi prek meja … Oktober 2013 V začetku oktobra smo na knjižni trg pospremili dve knjigi iz zbirke Glasovi. Prva Kar nej rejs, se neč ne guvuri Brede Vidmar Mandič prinaša izbor povedk izpod Lisce in njene širše okolice. Druga Gori, doli, sem in tja Marte Orešnik, Vide Štiglic in Petra We­ issa pa izbor folklornih pripovedi iz Zgornje Savinj­ ske doline. Poleg avtorjev je knjigi predstavila tudi urednica zbirke ddr. Marija Stanonik. Dr. Božidar Voljč Sodelavci zbirke Glasovi V sodelovanju z Domom sv. Jožef smo na Mohor­ skem večeru gostili fotografa Hermana Čatra, avtorja monografije Stanko. Naključno srečanje je rodilo prijateljstvo, ob obiskih pa so nastajale fotografije, ki so bile že nekajkrat razstavljene in večkrat tudi nagrajene. Serija fotografij o osamljenem možakarju iz zaselka pri Svetini je sociološka študija in hkrati fotografov razmislek o življenjskih vrednotah. Sledila je predstavitev petih knjig. Pod prvo Otroci imajo radi stare starše se je podpisala Helga Gürtler. Namenjena je predvsem starim staršem in njihovemu druženju z vnuki. Knjigi je spremno be­ sedo dodal dr. Božidar Voljč. Preostale štiri knjige avtorjev Davida Ratteja Popotovanje očetov, Ulricha Huba in Jörga Mühleja Na Noetovi barki ob osmih, Quentina Blaka Kakaduji ter Lana Smitha Dedkov vrt pa so namenjene našim najmlajšim bralcem. Tema Razmišljanj in razgovorov v Mohorjevi, vodi jih dr. Bojan Žalec, je bila svetovni etos. Sodelovala sta pravnika dr. Marko Pav­liha, redni profesor na Fakulteti za pomorstvo in promet Univerze v Ljubljani, in filozof dr. Bo­ rut Ošlaj, izredni profesor na ljubljanski Filozofski fakulteti. Jernej Terseglav je v oktobru začel nov niz po­ poldanskih srečevanj v prostorih knjigarne Celjske Mohorjeve družbe na Nazorjevi ulici 1 v Ljubljani. Prvi niz Mohorske čitalnice je bil namenjen razpravi o bralni kulturi in literaturi. Mesec smo zaključili s predstavitvijo knjig Johna D. Caputa O religiji in Pierra Lunela Pustolovščina Pedra Opeke s spremno besedo Jožeta Možine. Jože Možina 235 November 2013 V sodelovanju z Župnijskim zavodom Dravlje smo na prvi novembrski tiskovni konferenci predsta­ vili knjigo misijonarja Jožeta Kokalja DJ Podobe in obrazi iz galerije življenja. Predstavitvi je dva dneva pozneje sledil še popoldanski pogovor z avtorjem. Jože Kokalj 236 V Domu sv. Jožef je bil gost Mohorskega večera misi­ jonar Pedro Opeka, ki je bil za svoje delovanje v prid človeštva nominiran za Nobelovo nagrado za mir. V sodelovanju z veleposlaništvom Islamske repu­ blike Iran v Ljubljani smo predstavili knjigo Sejeda Muhammada Huseina Tabatabija Šiizem v islamu. Delo je izšlo v prevodu dr. Draga Karla Ocvirka. V okviru Slovenskega knjižnega sejma 2013 smo pripravili štiri Debatne kavarne z naslovi Ob monografijah O arhitektu Plečniku (Tomáša Valena) in Fürstu (Nataše Koselj), Pedro Opeka za pravično delitev dobrin in zoper globalizem, Razvajanje in stari starši ter Vzgojimo psa – učinkovito, a prijazno. Prvi in zadnji pogovor je vodila urednica Tadeja Petrovčič Jerina, s Pedrom Opeko se je pogovarjal Jože Mo­ žina. V Debatni kavarni Razvajanje in stari starši pa sta ob moderiranju Jožeta Faganela sodelovala dr. Božidar Voljč in prof. dr. Ana Krajnc. Konec novembra smo na knjižni trg pospremili Redno zbirko 2014. Zbirka je poleg Mohorjevega koledarja 2014 prinesla še domačo povest Ko ni cvetela ajda Rudija Mlinarja, praktični vodnik za pristno življenje Duhovnost za vsak dan Jamesa Martina DJ, satirične zgodbe o župniku in partijskem sekretarju Don Camillo in Peppone I Giovannina Guareschija ter pripoved o prijateljstvu, pogumu in zvestobi Veste, kdo je Čeri? Neže Maurer. Redni zbirki 2014 je bil priložen tudi stenski koledar s podobami papežev dveh vatikanskih koncilov. Na tiskovni konferenci pa smo predstavili tudi Družinsko pratiko 2014. December 2013 Tudi v zadnjem mesecu leta 2013 so sledile redne predstavitve knjig. V knjigarni Celjske Mohorjeve družbe na Nazorjevi ulici 1 smo na prvi decembrski tiskovni konferenci predstavili knjigo Johna Stein­ becka Kratko kraljevanje Pipina Četrtega, ponatis knjige Viktorja E. Frankla Kljub vsemu reči življenju DA ter knjigo Brigitte Speck Pecivo s stevijo. Sledila je predstavitev Redne zbirke 2014 in vi­ dnejših izdaj v letu 2013 v Mohorjevi dvorani v Celju. V Ljubljani smo do konca meseca pripravili še tri tiskovne konference. Na njih smo predsta­ vili knjige Jožeta Jagodica Nadškof Jeglič: majhen oris velikega življenja, dddr. Jožeta Mačka Mašne in svetne ustanove ter legati v Lavantinski škofiji II in Laško skozi stoletja (izdala Občina Laško) ter zbornik Otmar Črnilogar – človek mnogih talentov, ki ga je uredil Alojzij Pavel Florijančič. Alojzij Pavel Florijančič Bogato založniško dejavnost v letu 2013 smo zaklju­ čili s predstavitvami knjig Ericha Kästnerja Trinajstero mesecev, Toni Morrison Domov, Hermana Ča­ tra Stanko in Milice Sturm Uganke. Novo leto smo najprej pospremili s predstavijo knjige Johna Henryja Newmana Razvoj krščanskega nauka. Delo je izšlo v prevodu Janeza Zupeta in Janeza Fa­ bjana. Spremno besedo je dodal dr. Bogdan Dolenc. Predstavili smo tudi najstarejšo slovensko revijo za kulturo in družbo Zvon. V Domu sv. Jožef smo v spomin na predsednika SAZU dr. Jožeta Trontlja pripravili Mohorski večer Etika življenja. Sodelovali so prof. Jože Faganel, di­ rektor založbe, mag. Barbara Jan Bufon, sodnica, dr. Urh Grošelj, zdravnik in dr. Roman Globokar, teolog moralist. Herman Čater Popoldanski utrip v knjigarni na Nazorjevi ulici 1 v Ljubljani smo zaokrožili s predstavitvijo knjige Leona Oblaka Sto svetnikov in svetnic v sonetih, ki je izšla pri založbi Ognjišče. Ob osemdesetletnici smo se spomnili dr. Milana Dolgana. Slavista, pedagoga in avtorja strokovnih knjig je predstavil dr. Mihael Glavan. Januar 2014 Dr. Bogdan Dolenc in prof. Janez Zupet 237 Mohorski večer Etika življenja – v spomin na dr. Jožeta Trontlja Foto Miha Lokovšek Konec januarja je prinesel predstavitev knjige Xavi­ erja Amadorja Nisem bolan, ne potrebujem pomoči v prevodu prim. dr. Igorja M. Ravnika in s spremno besedo prim. dr. Andreja Žmitka. Predstavili pa smo še knjigo Viktorije Gorjup Ptice imaš v očeh z ilustracijami Ludvika Kogeja. Na januarskem literarnem popoldnevu z naslovom O dilemah medicinske etike danes je moderator prof. Jože Faganel gostil zdravnika prof. dr. Jožeta Balažica, dr. med., pravnico mag. Barbaro Jan Bufon in moral­ nega teologa doc. dr. Romana Globokarja. Iztočnica za pogovor so bile knjige Eberharda Schockenhoffa Zadnji torek v januarju smo bili gostje knjigarne Ognjišče v Kranju Literarni večer, ki smo ga poime­ novali Razvajanje in stari starši, je potekal ob izidu knjige Helge Gürtler Otroci imajo radi stare starše. Ob direktorju Celjske Mohorjeve družbe Jožetu Faganelu so večer oblikovali še dr. Božidar Voljč in dr. Ana Krajnc. Založba Ognjišče pa je bila gostja Mohorskega večera v Celju. Urednik Božo Rustja je predstavil zbirko Zgodbe za dušo, Leon Oblak pa pesniško zbirko Sto svetnikov in svetnic v sonetih. Viktorija Gorjup 238 Etika življenja (Celjska Mohorjeva družba), Romana Globokarja Teološka etika med univerzalnostjo in partikularnostjo (Teološka fakulteta), Barbare Jan Bufon Embrionalne matične celice – prihodnost ali stranpot (Uradni list RS) in Adriana Pessine Bioetika – Kritična vest tehnološke civilizacije (Založba Družina). Februar 2014 Na začetku meseca smo v knjigarni na Nazorjevi ulici 1 predstavili knjigi Alexandra Jolliena Hvalnica šibkosti v prevodu Jasmine Rihar in Gilbretha Keitha Chestertona Nedolžnost očeta Browna v pre­ vodu Branka Gradišnika. Prevajalec Branko Gradišnik Etika življenja in Roman Globokar Naslednja tiskovna konferenca je bila posvečena predstavitvi knjig Fulvia Tomizze Mladoporočenca z ulice Rossetti v prevodu Majde Capuder, s spre­ mno besedo Miroslava Košute, in George Sand Hudičeva mlaka v prevodu Mojce Seliškar. V zadverju knjigarne pa smo pripravili razstavo Valentina Sca­ gnettija Iluminator poezije – I. Preizhujozhe poesije. Gost Mohorskega večera v Celju je bil pesnik Tone Kuntner. Pogovor z njim je ob izidu domo­ vinskih pesmi v knjigi Podorane sanje večer vodila urednica Alenka Veber. Prevajalka Mojca Seliškar Mohorski večer v Celju je bil ubran na temo raz­ vajanja in starih staršev ob sodelovanju Jožeta Faga­ nela, dr. Božidarja Voljča in dr. Ane Krajnc. Ponovno pa smo se odzvali tudi vabilu založbe Ognjišče in obiskali Prešernovo mesto Kranj. Go­ stja literarnega večera je bila Neža Maurer, ki je kra­ mljala z urednico Tadejo Petrovič Jerina. S pesnikom Tonetom Kuntnerjem smo obiskali Slomškov Maribor. Marčevska Razmišljanja in razgovori v Mohor­ jevi so minili v znamenju pogovora o vzgoji, učenju, ustvarjalnosti in šolskem prostoru. Avtor knjige Zgodovina slovenskih železnic na razglednicah (2013) Tadej Brate je bil gost prof. dr. Janeza Bogataja na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Na redni tiskovni konferenci smo gostili Ange­ liko Zöllner, avtorico knjige Rdeča hiša ali skrivnost živih besed, ki je izšla v prevodu Alenke Novak. Marec 2014 Z izdajo knjige Ignacija Vojeta Od Osmanov do Celjanov, spremno besedo je dodal dr. Vasko Simoniti, smo pospremili tudi avtorjevo oseminosemdeset­ letnico. Knjige so se razveselili predvsem ljubitelji zgodovine in umetnostne zgodovine. V sodelovanju z Zavodom Rihtarjeva domačija smo pripravili literarno popoldne, na katerem je Alenka Veber v predavanju Zbogom, kranjska dežela, nikoli več te ne bom videl osvetlila zgodovino slovenskega izseljenstva konec 19. in v začetku 20. stoletja, kot jo je sama spoznavala v času raziskova­ Ignacij Voje Angelika Zöllner 239 nja življenjske zgodbe enega izmed 300.000 Sloven­ cev, ki so šli v Severno Ameriko in druge države. 240 April 2014 Na prvi aprilski redni tiskovni konferenci smo v Ljubljani predstavili knjigo Wolfganga Hilbiga Provizorij, prevod in spremno besedo je prispeval Slavo Šerc. Poleg prevajalca so na predstavitvi knjige so­ delovali še Antje Contius, vodja fundacije S. Fischer Stiftung, Joachim Kersten, odvetnik in izvršitelj Hil­ bigove dediščine, ter Andrej Lovšin, predstavnik li­ terarne mreže Traduki. Na Mohorskem večeru v Celju smo gostili prof. dr. Ignacija Vojeta ter pogovor posvetili izidu nje­ gove knjige Od Osmanov do Celjanov. V Ljubljani je sledila predstavitev knjige Lojzeta Peterleta V Evropi s slovenskim srcem – Izbrani govori in knjige Janeza Pavla II. Moža in ženo je ustvaril v prevodu Gregorja Lavrinca ter knjige Ivana Rojnika Pavel VI. – koncilski papež. V sodelovanju z Društvom slovenskih književ­ nih prevajalcev sta se na literarnem večeru v okviru ciklusa z naslovom Pridobljeno s prevodom pred­ stavila književna prevajalca Vladimir Pogačnik in Primož Vitez. Mesec smo zaključili na pogovoru s prof. Eber­ hardom Schockenhofom, avtorjem temeljnega evrop­ skega učbenika o medicinski etiki Etika življenja. Prof. Eberhard Schockenhof Maj 2014 Na majskem literarnem popoldnevu v knjigarni Celj­ ske Mohorjeve družbe smo predstavili knjigo poezij Mavrične misli, ki jo je avtorica Dolores Peroša izdala v samozaložbi. Za glasbeno spremljavo je poskrbela Mojca Zelenko, recitirali sta Minja Štule in Lucija May, program pa je povezoval Franko Hmeljak. Na majskih Razmišljanjih in razgovorih v Mo­ horjevi je voditelj prof. dr. Bojan Žalec v goste pova­ bil prof. dr. Janeza Juhanta, člana Evropske akade­ mije znanosti in umetnosti iz Salzburga, in doc. dr. Vojko Strahovnik, oba s Teološke fakultete Univerze v Ljubljani. Podlaga razmišljanja je bila knjiga dr. Juhanta From Ethical Person to Dialogical Society: Challenges of Global Society, ki je izšla leta 2013 pri ugledni nemški založbi Lit Verlag. S pesnikom in gledališkim igralcem Tonetom Kuntnerjem pa smo se odpravili na pesniški večer na Šobčevo domačijo na Kalu (občina Pivka), kjer smo predstavili pesnikovo pesniško zbirko Podorane sanje. Pomladni mesec smo zaključili prav na zadnji dan v mesecu s prireditvijo Pravljičarnica, na kateri so se otroci vseh starosti na uri pravljice naučili tudi izdelovanja pisanih papig iz blazinic. Pesnik Tone Kuntner na Šobčevi domačiji na Kalu Junij 2014 Prva junijska tiskovna konference je prinesla pred­ stavitev dveh družinskih priročnikov Otrok od 1. do 3. leta Anne Bacus, knjigo je prevedla Mojca Se­ liškar, ter prenovljene izdaje domačih strokovnja­ kinj Alojzije Fink, Pjerine Mohar in Anice Sečnik Domača nega. Sledila ji je tiskovna konferenca s predstavitvijo knjige Metke Klevišar Vsak ima svojo zgodbo, ta je moja in priročnika Angela Brusce Duhovno sprem­ ljanje bolnikov. Slednjo je predstavil dolgoletni bol­ niški duhovnik Miro Šlibar. Brane Senegačnik V nadaljevanju smo predstavili ponatis Gre­ gor­čičevih Poezij in pesniško zbirko Braneta Senegačnika Tišine, spremno besedilo je dodal ddr. Igor Grdina, ter prevod izpod peresa Jožeta Stabeja Kako je zares umrla gospa Bovary Philippe Doumenc. V sodelovanju s Študijskem centrom za narodno spravo smo na sedežu Študijskega centra predstavili knjigo dr. Milka Mikole Revolucionarno nasilje na Štajerskem 1941–1945. Knjigo je poleg avtorja pred­ stavila še dr. Mateja Čoh Kladnik. Anica Sečnik, Mojca Seliškar in Jože Faganel Julij 2014 V sodelovanju s Pavlom P. Bratino smo izdali zbirko trinajstih svojskih novel iz Vipavske doline Pod to goro čavensko. Delo so na julijski tiskovni konferenci predstavili prof. dr. Alenka Dular, Jože Faganel in avtor. Za glasbeno spremljavo sta poskrbela bari­ tonist Miha Zabret in pianist prof. Primož Bratina. Miro Šlibar September 2014 Na prvi septembrski dan je sledila predstavitev mono­ grafije ddr. Damirja Globočnika Janez Puhar (1814– 1864) Prvi slovenski fotograf in fotografski izumitelj. V začetku meseca smo se udeležili srečanja treh 241 Edvard Kovač 242 sestrskih založb v Mali dvorani Kulturnega centra Lojze Bratuž v Gorici. V prvem delu srečanja sta direktor Celjske Mohorjeve družbe Jože Faganel in pesnik Miroslav Košuta spregovorila o knjigi Alojza Rebule Kominform v Zabrinju. Drugi del srečanja pa so uredniki Celjske, Goriške in Celovške Mohorjeve družbe namenili predstavitvi svoje dejavnosti, svoje pa so dodali tudi vsi trije predsedniki Jože Planin­ šek, Jože Kopeining in Renato Podbersič. Do konca meseca smo predstavili še knjigo Pav­ line Bobič Vojna in vera, Katoliška cerkev na Slovenskem 1914–1918 v prevodu Nikija Neubauerja in roman Pierra Lemaitra Na svidenje tam zgoraj. Ro­ man je prejel Goncourtovo nagrado za leto 2013. Za prevod v slovenski jezik pa je poskrbel Matej Lesko­ var. Lemaitrov roman sta predstavila ddr. Igor Gr­ dina in p. dr. Edvard Kovač. Skoraj že jesensko Literarno popoldne smo na­ slovili O predelavi antičnega mita, predstavili pa knjigo dr. Boruta Koruna Odisej sem, Itaka dom je moj sončni (Velenje, 2013). Sprehodu v grško antiko se je pridružila Sovretova nagrajenka in poznavalka antike dr. Nada Grošelj, pogovor pa je spodbujal Jože Faganel. Do konca septembra smo predstavili še knjigo Walterja Kasperja Evangelij družine in Nova evangelizacija Evrope. Knjiga je izšla v sodelovanju s Škofijo Celje, prevedel jo je Branko Cestnik, CMF, Stani­ slav Lipovšek pa je dodal predgovor. V prevodu Si­ mona Janeža pa je izšel izbor pridig sv. Jožefmarije Escrivé Božji prijatelji. (Alenka Veber, urednica Mohorjevega koledarja 2015) Fotografije Alenka Veber ČASTNI ČLANI CELJSKE MOHORJEVE DRUŽBE akad. prof. dr. Kajetan Gantar msgr. dr. Franc Kramberger prof. Mirko Mahnič prof. France Pibernik akad. prof. Alojz Rebula kardinal dr. Franc Rode msgr. Oskar Simčič Zorko Simčič dr. Marijan Smolik prof. Janez Zupet CELOVŠKA MOHORJEVA DRUŽBA Po 39 letih službovanja pri Mohorjevi družbi v Celovcu se je s koncem marca 2014 upokojil njen dolgoletni ravnatelj kom. sv. dr. Anton Koren. V predhodnem večmesečnem izbornem postopku je upravni odbor Mohorjeve družbe določil za nova ravnatelja dr. Karla Hrena ter vodjo Mohorjeve za­ ložbe Franca Keliha. Ravnatelja sta z začetkom aprila 2014 prevzela vodstvene naloge in se v okviru izrednega občnega zbora predstavila tudi delegatom Mohorjeve družbe. Na tem izrednem občnem zboru so bila predstavljena poročila za poslovni leti 2012 in 2013, s privolitvijo škofa dr. Aloisa Schwarza so na njem tudi prilago­ dili pravila Mohorjeve družbe. Kot nova člana nad­ zornega odbora sta bila izvoljena ddr. Mariana Wa­ kounig in dr. Marija Škof. V veliki hiši Mohorjeve ob Cesti 10. oktobra imata svoj sedež tudi Slomškov dom in zasebna Ljudska šola Mohorjeve družbe. Hiša je bila zgrajena leta 1974 in streho je bilo treba nujno popraviti. Dela so potekala po načrtih. […] Z nadgradnjo Mohorjeve matične hiše ob Ve­ trinjskem obmestju v letu 2012 ter s popolno sana­ cijo Mohorjeve hiše ob Cesti 10. oktobra v letu 2014 je pridobil kar celoten mestni okoliš privlačnost, saj sta obnovljeni in povečani poslopji zelo lepi. Števil­ nim slovenskim ustanovam in drugim najemnikom ter Mohorjevi družbi sami pa omogočata obnovljeni poslopji udobno in sodobno domovanje. Mohorjeva založba V letu 2014 smo izdali nekaj elektronskih knjig, ki so bralcem na voljo na elektronskem naslovu: www. libreka.de ter na www.emka.si. V tem letu je izšlo več naših novih učbenikov za avstrijsko Šolsko akcijo kakor tudi dva učbenika za Slovenijo. […] V letu 2014 je Založba Celovške Mohorjeve po­ leg šolskih knjig izdala še kakih trideset naslovov. Izmed nemških knjig naj omenimo knjigo Martina Schriebla Rümmeleja o okoljskih strupih, delo o so­ škem bojišču Isonzo 1915–1917 Huberta Fankhauserja, knjigo Paula Gleirscherja o koliščih pri Hodišah. Med prevedenimi deli naj omenimo dokumentarno gradivo Staneta Šinkovca o gestapovskih zaporih v Begunjah na Gorenjskem (Das Gestapogefängnis von Begunje), kuharsko knjigo o piškotih avtoric Partl, Roblek, Einspieler (Himmlisches Keksallerlei) ter pretresljivo dokumentarno knjigo Božidarja Je­ zernika o Titovem Golem otoku (Titos Gulag). Mo­ numentalna je knjiga Sacra Carinthia. Farne cerkve krške škofije v črti in črki. Časnikar, fotograf in slikar Vincenc Gotthardt je v njej predstavil svoje grafike vseh 336 župnijskih cerkva krške škofije, spremno besedilo je prispevala umetnostna zgodovinarka Ga­ briele Russwurm Biro; cerkve dvojezičnih župnij so opisane tudi v slovenskem jeziku. Že leta so bralci pogrešali pričevanjsko knjigo Odpusti mi, Nataša Sergeja Kurdakova, ki smo jo izdali v ponatisu. Prav tako smo ponatisnili priročnik Družinska imena na Koroškem/Familiennamen in Kärnten Tatjane in An­ tona Feiniga ter Po koroških poteh Janka Zerzerja. Velik odmev je zbudila tudi nova knjiga Igorja Omerze Kliči U za umor. Med izvirnimi slovenskimi deli najstarejše slovenske založbe naj omenimo še Fajtji hrib Vasje Klavore, Ustvarjalni ogenj Silve Matos, Hudomušnice Andreja Arka, otroški knjigi Hana in vetrovi Sabine Buchwald in A mi lahko ti kaj poveš o šoli Stefana Lesjaka ter knjigo o etnolo­ ških znamenitostih na Slovenskem Varuhi izročila Iztoka Illicha. Med prevodi si zasluži omembo sijajni roman o sarajevskem atentatu Cesar je vojsko odposlal; napisal ga je Janko Ferk. V slovenskem prevodu imamo zdaj 243 tudi knjigo psihoterapevta Hansa Jellouschka Pozornost v partnerstvu, dragoceno analizo razmer v šol­ stvu Šolski stres Jesperja Juula ter esej Ilje Trojanowa Odvečni človek. Ob pojavu virusa ebola bralca kar preseneti aktualnost, skorajda preroškost tega eseja. Knjigarna in tiskarna Knjigarna lahko ponudi vse slovenske in nemške knjige – če katere ni na zalogi, jo lahko dobi v 24 urah. Knjigarna ponuja tudi zgoščenke vseh doma­ čih zborov kakor razna darila za poseben slovesno­ sti kakor tudi celo vrsto nabožnih predmetov. […] V zadnjem letu smo nabavili tudi nov stroj za digi­ talni tisk; tako lahko strankam kljub vedno trši kon­ kurenci ponudimo najboljši digitalni tisk. Uspelo nam je pridobiti nekaj novih dobrih naročnikov. Tiskarna tudi tiska avstrijske veroučne knjige, ki jih tudi distri­ buiramo kot član vseavstrijskega škofijskega združenja. 244 Šolstvo Splošnokoristna vzgojno-izobraževalna dejavnost Slomškovega doma je zelo nujna in potrebna, žal pa Mohorjevo čedalje bolj bremeni njegovo tekoče poslovanje. […] Skupaj z drugimi ustanovami koroških Sloven­ cev se bomo trudili za sistematično podpiranje di­ jaških domov jezikovnih manjšin. Pripadniki jezi­ kovnih manjšin, ki imajo le malo izobraževalnih ustanov in so le-te deloma daleč proč od doma, so namreč še bolj odvisni od domske oskrbe kot ve­ činsko prebivalstvo. V letu 2014 sta praznovala Mohorjeva zasebna ljudska šola ter varstvo 25-letnico obstoja. V teh letih je obiskovalo našo ljudsko šolo 461 otrok. Skupno je doslej na šoli poučevalo 31 učiteljev. Uspešno delo­ vanje obeh ustanov potrjujejo absolventi, ki so jezi­ kovno odlično izobraženi in večinoma nadaljujejo šolanje na Slovenski gimnaziji. Obletnico smo praznovali v okviru slavnostne prireditve 27. junija, ki se je je udeležil tudi pokro­ vitelj Celovške Mohorjeve krški škof dr. Alois Sch­ warz. […] Na Dunaju upravlja Mohorjeva družba iz Ce­ lovca študentski dom Korotan v osmem dunajskem okraju in Knafljevo ustanovo v prvem okraju. […] Karli Hren in Franc Kelih Priredil J. Faganel GORIŠKA MOHORJEVA DRUŽBA Založba Goriška Mohorjeva družba – knjižna bra­ tovščina, ki je bila spočeta v mohorjanskem duhu leta 1923 z namenom »izdajati obče koristne slovenske knjige za svoje ude« je že 90 let prisotna v tem našem prostoru in dobro ve, da vsaka doba prinaša s seboj nove izzive in težave, a ve tudi, da so danes potrebe po določenih vsebinah in poudarkih mo­ goče še bolj občutljive, kot so bile v letih po prvi svetovni vojni. Živimo namreč v času, ko mogoče bolj kot kdajkoli prej velja Pavlovo opozorilo Timo­ teju, da hočejo ljudje »ustreči svojim ušesom. Ušesa bodo obračali proč od resnice in zabredli v bajke« (2 Tim 4, 3–4). Cilji so torej tudi po devetih desetle­ tjih še vedno veljavni. V ponedeljek, 24. februarja 2014, je v Devinu za­ sedal razširjeni odbor Gorške Mohorje družbe. Sestanka so se namreč udeležili tudi različni po­ verjeniki in sodelavci. Na dnevnem redu niso bile le tekoče uredniške zadeve v zvezi s sprejemanjem knjižnega programa. Prišlo je namreč do obnove izvršnega odbora. Dosedanji dolgoletni predse­ dnik msgr. Oskar Simčič je zaradi zdravstvenih te­ žav odstopil, na njegovo mesto pa je bil izbran se­ danji župnijski upravitelj v Sovodnjah msgr. mag. Renato Podbersič, za podpredsednika pa msgr. Franc Vončina iz Trsta. Marka Tavčarja so potrdili za tajnika, ostale uredniške funkcije pa so prevze­ li Majda Cibic, Peter Černic, Marija Češčut, Erika Jazbar, Jože Markuža in Jernej Šček. Pomemben dogodek za vse tri Mohorjeve družbe je bilo skupno srečanje v Gorici v četrtek, 4. septem­ bra. Popoldanski odkriti seji in mestoma polemični razpravi o odprtih vprašanjih in možnih oblikah sodelovanja je sledilo zvečer v sklopu »Srečanj pod lipami«, ki jih organizira Kulturni center Lojze Bra­ tuž, srečanje, namenjeno predstavitvi treh Mohor­ jevih družb. Uvod v večer je bil posvečen življenj­ skemu jubileju Alojza Rebule. Njegova 90-letnica je v prostorih male dvorane Kulturnega centra Lojze Bratuž odmevala ob predstavitvi njegovega najno­ vejšega romana Kominform v Zabrinju. Direktor Celjske Mohorjeve družbe Jože Faganel, ki je mode­ riral prvi del večera, je ob podatku, da je Rebula pri Mohorjevih družbah izdal že 18 knjig, tudi razkril, da so s pisateljem že podpisali pogodbo za nasle­ dnji roman. O romanu Kominform v Zabrinju sta spregovorila pesnik Miroslav Košuta, ki je Rebuli povedal resnično zgodbo iz prvih povojnih mese­ cev, ki je bila pisatelju izhodišče za novi roman, in frančiškanski pater Edvard Kovač, avtor spremne besede, ki je med drugim menil, da Rebula v novem romanu izstopa kot zagovornik postmodernega kr­ ščanstva. V drugem delu večera je sledil pogovor o aktualnosti mohorjanske misli v poklon 90-letnici GMD, ki so ga oblikovali predsedniki treh Mohor­ jevih družb, Jože Kopeing za Celovško, Jože Planin­ šek za Celjsko in Renato Podbersič za Goriško, sam večer je moderirala časnikarka Erika Jazbar. Periodika Pri tedniku si v težkih časih prizadevajo, da bi ohranili svežino in široko paleto sodelavcev, če­ prav prav zadnja leta zaradi finančnih rezov in vse manjše finančne pomoči v uredništvu Novega glasa ne morejo več zagotavljati vseh sodelavcev. Za­ radi teh težav zaenkrat pri časniku niso še posodo­ bili spletne strani, čeprav so z vsebinami prisotni tako na svetovnem spletu kot tudi na družbenih omrežjih, preko katerih dosegajo predvsem mlaj­ še člane slovenske narodne manjšine v Italiji. V uredništvu si prizadevajo, da bi tudi v prihodnje ostali zvesti ustanovni listini tednika Novi glas, v kateri je zapisano, da mora časopis gojiti slovensko besedo, krščansko izročilo in predvsem spodbujati demokratične vrednote. Za razliko od drugih ča­ 245 sopisov Novi glas zaenkrat še vedno ohranja isto število naročnikov, čeprav v uredništvu tudi sami priznavajo, da je vedno težje dobiti mladega naroč­ nika/naročnico. Od prvih let po vojni izhaja otroška revija Pastirček, ki je tudi v minulem šolskem letu 2013/14 zagledala luč sveta v desetih številkah. Urednik g. Marijan Markežič skrbi, da je revija uporabna tudi v dikatične namene, zlasti pri pouku verouka in utrjevanju slovenskega knjižnega jezika med na­ šimi osnovnošolci. Med dragocenimi sodelavci na Goriškem in Tržaškem so tudi sami otroci, ki za vsako številko prispevajo vrsto spisov in risb, ki jih uredništvo redno objavlja. 246 Knjižne izdaje Tradicionalno zbirko mohorjevk za ‘miklavževo› so sestavljale štiri knjige: Koledar za leto 2014. Ure­ dil ga je dr. Jože Markuža, slikovne priloge pa so delo znanega goriškega slikarja Andreja Kosiča. Kot vedno je zbornik predvsem dragocen doku­ ment o primorskih ljudeh in njihovem bogatem delovanju v družbeno-kulturni stvarnosti. V zbir­ ki Naše korenine je izšla knjiga z naslovom Nekoč v starih časih – Spisi Rada Bednařika (1902–1975) in prispevki o njem. Knjiga osvetljuje lik narodne­ ga delavca in vzgojitelja ter enega najbolj plodnih goriških domoznanskih piscev. Več sodelavk je prispevalo svoje recepte za uresničitev knjige, ki jo je uredila Mirjam Simčič, Domače slaščice – 131 receptov najbolj priljubljenih primorskih in drugih sladic. Knjiga se predstavi kot praktičen priročnik za peko, primeren tako za vsakodnevno uporabo kot tudi za razne praznike. Za male bralce pa je zvesta sodelavka Anamarija Volk Zlobec napisala delo O polžku Izidorju in druge živalske zgodbe, ki ga je ilustrirala Nejka Selišnik. Nova knjiga prinaša dvanajstih zgodbic za otroke, v katerih so v ospred­ ju ekološki problemi. Po prvi predstavitvi zbir­ ke 18. novembra 2013 v prostorih galerije Ars na Travniku v Gorici smo knjižno zbirko predstavili tudi na 29. Slovenskem knjižnem sejmu v Ljublja­ ni v sklopu predstavitve Slovenskih založb v Italiji, in nato še v okviru pobude na kavi s knjigo tudi v Tržaški knjigarni, se pravi v kulturni inštituciji, ki jo zamejski Slovenci na Tržaškem pogrešamo od 29. aprila 2014, ko so jo zaprli po 59 letih obratova­ nja. Sedaj pa upamo, da bo mogoče z novim letom dobiti novo postojanko za slovenske knjige. Zelo odmevni sta bili tudi predstavitvi zbirke v Biljani v Brdih in v Goriškem muzeju na Gradu Kromberk. V sozaložbi s KD I. Trinko iz Čedada in ob finanč­ ni podpori samega urednika Jakoba Müllerja je iz­ šla pesniška zbirka kulturnega in javnega delavca iz Terskih dolin prof. Viljema Černa s štirijezičnim naslovom Ko pouno noći je sarce / Ko polno je noči srce / Co plen di gnot al č il cűr / Quando pieno di notte č il cuore. Pesmi, ki so bile napisane v terskem narečju, so bile prepesnjene v knjižno slovenščino in še v italijanščino in furlanščino. Kot je ob predstavitvi v cerkvi v Bardu, v nedeljo, 17. 11. 2013, povedal urednik zbirke Jakob Müller, gre za »duhovno in izrazno moderno poezijo, ki je nabita z dramo bivanja« in z »bolečino odtekanja ter zapuščenega usihanja«. Viljem Černo je za to pesniško zbirko 28. aprila 2014 prejel ugledno lite­ rarno nagrado Vstajenje 2014. Zlasti na Goriškem je bila lepo sprejeta publikacija Povest o Marici z Ušja. 19. januar 1914 – 19. januar 2014, ki jo je po pripovedovanju gospe Marice spisal Marjan Terpin in govori o 100-letnem tru­ dapolnem, a vedrem življenju gospe Marice Rožič, vdove Vogrič iz Števerjana. Knjižico so predstavili v Sedejevem domu v Števerjanu prav na jubilejni dan. Posebno avtobiografsko in zgodovinsko pripoved predstavlja kratki roman Marije Mercina z naslo­ vom Primorska zgodba. Na šestih predstavitvah je pri bralcih naletela na res dober odziv, kar potrjuje tudi dejstvo, da bila uvrščena v seznam del čezmej­ ne bralne pobude Primorci beremo. Dogajalni čas je v knjigi zgoščen na en sam dan po materini smr­ ti, retrospektivni dogodki pa segajo vse do začetka 20. stoletja. Nočno branje materinih dnevniških zapiskov in pisem ter različnih sodnih in drugih uradnih listin iz njene zapuščine sproži v pripove­ dovalki postumni dialog z materjo, ob katerem se pred bralcem razprostre slika majhne, tesno pove­ zane vaške skupnosti iz Vipavske doline in njenega prizadevanja, da bi med rezili zgodovine ohranila svojo identiteto in človeški obraz. Stoletnica prve svetovne vojne je bila izziv za izdajo knjige Vlada Klemšeta Odšli so brez slave in brez spomina, ki je nastala v sodelovanju med gospo­ darsko zadrugo Brajda Vrh in Goriško Mohorjevo družbo in je posvečena umrlim avstroogrskim vo­ jakom iz sovodenjske občine in žrtvam vseh vojn. Publikacija prinaša izsledke več kakor leto dni tra­ jajoče raziskave in seznam sedemdesetih vojakov, ki so kot avstroogrski vojaki umrli v strelskih jar­ kih, bolnišnicah, ujetništvu ali preprosto izginili neznano kje in kdaj. V sodelovanju s Celjsko Mohorjevo je izšel ponatis knjižice Da se poznamo! Janeza Evangelista Kala­ na. Gre za delo iz leta 1931, ki je zanimiv dokument protialkoholnega boja na Slovenskem. Ponatis pri­ naša tri uvodne besede, katerih avtorji so: dr. Jože Ramovš, dr. Bernard Špacapan in Pavel Bračko. V sozaložništvu Celjske Mohorjeve in GMD pa je izšla faksimilirana izdaja Gregorčičevih Poezij iz leta 1908, s katero bosta založbi počastili četrtstolet­nico samostojne Slovenije. Še eno pomembno obletnico, to je že uvodoma omenjeno 90-letnico rojstva uglednega pisatelja Alojza Rebule, smo obeležili s skupno knjižno iz­ dajo, in sicer z objavo jubilantovega novega roma­ na Kominform v Zabrinju in s ponatisom Divjega goloba. Celjska Mohorjeva družba je k sodelovanju povabila GMD in tržaško založbo Mladika. V sodelovanju v Celjsko Mohorjevo je izšla tudi pesniška zbirka. Pesmi ob poti Janez Povšeta, sicer uveljavljenega gledališkega delavca, režiserja in pu­ blicista, ki pa je vse svoje življenje pisal tudi pesmi. Kot je v spremnem zapisu poudarila Majda Cibic, verzi pričajo, da je avtor vselej poskrbel, da je »našel enkratno možnost trenutne refleksije v danem živ­ljenjskem okolju, času in prostoru«. Marko Tavčar Priredil J. Faganel 247 Mohorjev koledar 2015 — Uredila Alenka Veber — Lektorirali Alenka Kobler in Nuša Mastnak — Opremil Jurij Jančič — Prelom Lidija Murenc — Izdala in založila Društvo Mohorjeva družba (predsednik Jože Planinšek) in Celjska Mohorjeva družba, d. o. o. (direktor Jože Faganel) — Natisnila tiskarna Dravski tisk d. o. o., v 3300 izvodih — Celje 2014 — ISSN 1318-5462