Dopisi. Iz doljnega Stajarskega. — „Beseda", 15. dne t. m. obhajana na slavni spomin A. Krempljnu bila je sijajna, prava narodna svetkovina. Vendar tudi ni bila brez bridkosti. Cujmo, kar „Slov. Gosp." o tem pripoveduje: „Da se še lepše ovenča slovesnost, razpisano je bilo darilo 50 goldinarjev za najboljšo gle-diščino igro, ktera bi se o tej priliki igrala. Med drugimi spisana je bila prekrasna in ravno tej svetkovini primerjena igra »Samo" prvi slovenski kralj , čije čin se godi v rečeni okolici; bila je nadarjena, natiskana, naučena, mnogo novcev se je porabilo za skladna narodno obleko. Prošnja je bila položena pri veleslav-nem c. kr. namestništvu v Gradec, da raci blagovoljno dovoljenje podeliti za igranje, pa odpiskom od 6. kimovca se nam je dovoljenje odreklo ter nepovoljna mesta poznamljala. Poskusili smo pri visokem c. kr. ministerstvu potrkati, vendar tudi brez želenega vspeha* 330 331 Veleslavno namestništvo še je naznanilo vzroke, podčrta vsi, česar neče; visoko ministerstvo pa je naravnoč odreklo igranje ne navedši nikakošnih razlogov. Je li to ustavno ministerstvo? kako neki bi Angleži itd. podobne odpiske gledali? Ubogi Slovenec! tebi ni pri-voščeno gledati zgodovinske igre, ktera je zložena po spisih na svetlo danih v absolutistični dobi, kakor so na pr. Valvazorjevi, Krempljnovi itd.; ne sme se tvoje oko radovati nad junaškimi in slavnimi deli tvojih davnih preddedov, ter jih narodne obleke videti; ali bi menda pisatelj naj kvaril resnične zgodbe? itd. — Iskrenemu domoljubu, prečastitemu gosp. Bo ž. Rajču gre čast in hvala, da je bil duša tej prelepi svečanosti. Iz Borovnice 17. sept. R. — Po viharni noči od 16. do 17. dne t. m., v kteri je neprenehoma bobnelo in tako deževalo, kot bi se bili oblaki trgali, se je zberalo zjutraj okoli cerkve in zvonika med velikim nalivom in gromenjem na stotine in stotine nam tolikanj zaželenih in všečnih lastovk za vkupni odhod v toplejše kraje, oznanovaje nam, da jesen je pred durmi. Nehote se je zbujala v nas pri tem milem nazivu mična pesmica Oroženova o lastovki: Mrzel veter tebe žene Zdaj pa iz zvonika line Drobna tičica od nas, Zadnjo pesem žvrgoliš, Ki iz lipice zelene Ker čez hribe in doline Si mi pela kratek čas. Toplih krajev si želiš. Popoldan okoli ene ure so jadrno odrinile čez hribe in doline proti jugu poslavivše se od nas za ledeni zimski čas. Srečno mili, veseli gosti; Bog vas varuj na vašem dolgem zračnem popotvanji in daj, da bi prihodnjo spomlad, kadar se povrnete, nas miroljubne, a tolikanj zatirane Slovence z večimi pravicami oblago-darjene pozdravljale. Od vseh tic, ki o ljubomili spomladi v naše kraje zahajajo in na jesen odhajajo, je, mislim, edina postovka (Falco Tinnunculus; L.) še tukaj, ktera od tukajšnjega velikanskega zidanega mosta, v kterem obilno gnjezdi, se ne more ločiti; a tudi ta se ne bo več dolgo kod nas mudila. Iz Ljubljane. („Zukunfte in slovenski driavni poslanci.} Ko smo v zadnjih in predzadnjih „Novicah" brali ukaze c. kr. pravosodnega ministerstva in c. kr. deželnega predsedništva kranjskega zastran rabe slovenskega jezika pri sodnih in politiških gosposkah na Kranjskem, rado vali smo se, videči, da je vlada vsaj že enkrat resno in določno izrekla, da hoče narodno rav-nopravnost djansko uresničiti, ter da je sama že naprej izpodbila vse tiste izgovore, s kterimi so prejšnje čase nasprotni in leni uradniki vpeljavo slovenskega jezika odbijali. Radovali smo se tem odločnim in odkritosrčnim vladinim naredbam, ker smo sodili, da je zdaj od nje strani vsaj za Kranjsko prestala vsaka zavora, ktera bi še zdrževala, da bi se ne zadovolilo mnogoletnim željam slovenskih rodoljubov ter živi potrebi slovenskega ljudstva. — Pri nas, slovenskih strankah, in pri naših uradnikih je zdaj, da brez odloga zaposedemo podeljene pravice, ter da se jih pri vsaki priliki trdno in nepremakljivo držimo. Te pravice so skupna, narodna vlast. in čuvati jih moramo ne samo zavolj sebe, ampak tudi zavolj naroda. Od naših uradnikov pa tem bolj pričakujemo, da bodo dane ukaze zvesto izpolnovali, ker je to ne samo njih dolžnost proti vladi in narodu, ampak tudi njih lastna korist. Ce slovenščina enkrat po pisarnicah obvelja, bode to tudi njim prav hodilo. Ne bodo se v njihove vrste več vrivali taki, ki ne znajo slovenskega jezika; a njim, ki ga bodo znali, odpre se gotova pot do više in najviše sod-nije in do ministerstva. Pri nobeni teh stopinj potlej ne bodo mogli izhajati brez ljudi slovenskega jezika popolnoma zmožnih. Res da bo slovensko uradovanje od konca nekterim težavno; ali naj se ne boje majh- nega truda. S trdno voljo bo kmalu premagan, in potem bo rodil njim in narodu obilne obresti. Nekoliko so nam tedaj naši državni poslanci vendar le pribojevali, zato se nadjamo, da njihov trud tudi vprihodnje ne bo zastonj, in posebno, da ne bodo pred mirovali, dokler se tudi našim slovenskim bratom na Š t a j a r s k e m, Koroškem in Primorskem ne dovole tiste pravice, kakor nam Kranjcem. Ali čudili smo se in to ne malo, kako se je zadnje dni proti omenjenim ukazom in našim državnim poslancem držal dunajski časnik „Zukunft." Že tega nismo mogli prav razumeti, zakaj „Zukunft" tako trdovratno trdi, da ukazov ni; zakaj je še takrat, ko so bili ti že sodnijam v rokah, še z debelimi črkami razglašal, da je to vse laž. In nazadnje, ko že ni mogel več utajiti, da so ukazi resnični, je pa previjal, da niso od Hyeta, kteremu so naši državni poslanci spomenico podali, ampak da so še od Komersa, čeravno bi bil potem, da je Komers že junija meseca odstopil, a ukazi so datirani od septembra meseca, lahko zračunal, da od Komersa ne morejo biti. Nam se je vse to prav tako zdelo, kakor da bi nam „Zukunft" ne privoščil, da bi zdaj kaj dobili, in ako bi že morali kaj dobiti, da naj bi se vsaj ne mislilo, da imamo kaj našim državnim poslancem zahvaliti. — Potlej smo izvedeli, da so poslanci v svoji, ministrom izročeni spomenici v e č in to za vse Slovence zahtevali, a ministerstvo da je le nekaj in to le za Kranjsko privolilo. In spet smo se morali čuditi, da je „Zukunft" zavoljo tega naše poslance napadel, a ne ministerstva, čeravno je očitno, da so ukazi od ministerstva prišli, in da je le ono krivo, ako je manj privolilo nego so poslanci zahtevali. — Prav čudno je bilo tudi tisto, ko je „Zukunft" sam pripovedoval, da je zavolj omenjene spomenice nek „velik in imeniten gospod" naše poslance imenoval ro-varje in sleparje. Tu bi bil vsak mislil, da se „Zukunft" nad tega „imenitnega gospoda" spravi, in da ga zavolj take predrznosti prav zdatno ozmerja. Ali „Zukunft" je pustil imenitnega gospoda lepo pri miru, in je namesti njega spet le poslance namahal! In kaj mislite, ko smo te dni spet v „Zukunftu" brali nesramno predstavko koroškega deželnega odbora proti spomenici naših poslancev, kako nas je grabilo od same jeze, da more kdo jasne in naravne človeške pravice tako brezobzirno z nogami teptati, in mislili smo si, čakajte, predrzneži! zdaj vam „Zukunft" postreže, kakor ste zaslužili. A „Zukunft"? Nič jim ni storil koroškim odbornikom, ne žal besede ni nobenemu rekel, ampak padel je spet na slovenske državne poslance, inv prav nemilo jih je zavolj te predstavke premlatil. Se to jim je rekel, da ne sede zavolj druzega na Dunaji, ko zavoljo — dijet!! Najbolj čudno je bilo pa, ko je „Zukunft" unidan prinesel ukaz c. k. deželnega predsedništva kranjskega. Našel je v njem, kar ni v njem, namreč da naj bi se izpol-noval le, kolikor se da in more (nach Moglichkeit und Thunlichkeit). Tega pristavka v ukazu ni; ali „Zu-kunft", da bi imel kaj grajati, on ga je vse eno našel, in planil je spet — mislite da na ukaz, ali deželno predsedništvo? — Bog ne daj, ampak spet le na dr-žavnenaše poslance, in tudi zavolj tega ukaza so bili oni tepeni. Dunajski mestni zbor je unidan rekel, da vseh nesreč, ki so Avstrijo zadele, je konkordat kriv; „Zukunft" menda bi rekel, ne, ampak slovenski državni poslanci; čudimo se po takem, da zavoljo nenavadno zgodnje slane, ki je letos posmodila polje, ne dolži naših državnih poslancev! Difficile est satvram non scribere! — Ne kmalu je kaka novica tako osupnila naše mesto kakor ta, ki jo je vladna „Laib. Zeitg." prinesla 332 27. septembra rekoč: „Dr. Costa je danes županijstvo ljubljanskega mesta po višem ukazu za zdaj z rok dal noter do sklepa one razprave, ki se je pričela zarad unidanjega nepokoja; vodstvo magistratno je izročeno gosp. Jan. Pajku, c. k. okrajnemu predstojniku, mestnemu odboru pa bode predsedoval župana-namestnik gosp. dr. Orel. — Ker, kakor se je že naprej videlo, c. kr. sodnija o oni sokolski dogodbi gospoda župana, ki je razdražene le miril in jih pomiril, da se ni kaj hujega pripetilo, ni v zatožbo djala, obžaluje velika večina meščanov prav srčno oni visi ukaz, kteri začasno ustavlja dr. Costi županovanje, in mu je to obžalovanje in pa upanje, da kmalu stopi na čelo mestu, razodela v adresi (pismu), ktero obsega nad 400 podpisov vsake stranke od najveljavniših mestjanov, naj-viših stolnih duhovnov, mestnih fajmoštrov, mestnih odbornikov in odbornikov kupčijske zbornice, mestnih okrajnih predstojnikov, oskrbnikov ubozih in 250 hišnih gospodarjev. Mož, za kterim taka sijajna večina stoji s svojo udanostjo, pač lahko mirno čaka, kako se bo rešila stvar, ki je ne le v Ljubljani, ampak po vsej deželi visoko spoštovanemu županu prizadjala že marsikako bridko uro. Sicer pa moramo še to odkritosrčno reči, da nobeden, ki pozna občinsko postavo ljubljanskega mesta, ne razume tega, kako more to biti, da se opravilstvo vseh opravil magistratnih je izročilo cesarskemu komisarju, ker po jasnih besedah §. 58. se more njemu izročiti le od vlade magistratu preneseno (tibertragener), ne pa naravno (nattirlicher) opravilstvo. Pa po §. 46. tudi to nikomur, ki mestno postavo pozna, ni jasno, kako se more županu začasno ustaviti županovanje, ker §. 46. natanko našteva, kdaj mestni odbornik ali župan pride ob svoje opravilstvo; v te odločbe pa naš župan nikakor ni prizadet. Res je sicer, da so se pri nas že marsikake reči zgodile, o kterih se prava uganjka ne ve; vendar za trdno mislimo, da se bode županova zadeva tako razjasnila, da ostane tudi vprihodnje mestu to, kar mu je dozdaj bil — najsposobniši mož za županijstvo ljubljansko. Danes gre sam na Dunaj. — Včeraj se je na poklic ministerski gospod deželni glavar pl. Conrad podal na Dunaj. Nadjamo se, da se reši županova zadeva tako, kakor je pravo in kakor želi velika večina mesta ljubljanskega. — Odbor kmetijske družbe je v nedeljo imel sejo, v kteri je določil, kaj pride v slovesni veliki zbor, ki bode 24. dne t. m. v spomin stoletnice družbine. Svetinjo, ki se naredi v ta spomin, je že izdelal slavni prof. Radnicki na Dunaji. Prihodnjič več o programu tega zbora, v kterega pride gotovo vsak ud, ki ima količkaj srca do napredka kmetijskega. — Zbornica kupčij ska in obrtnijska je 26. dne t. m. imela sejo; o važniših njenih sklepih prihodnjič kaj več. — Gosp. dr. T o man je prišel v saboto iz Dunaja za tri dni v Ljubljano, da je sklical odbor za železnico ljubljansko-belaško, kteremu je v seji v pondeljek predložil že izdelani glavni načrt te ceste, za ktero se kaže veliko upanja, da ne ostane utopija. Odbor je nevtrudljivega gosp. doktorja pooblastil, da vse stori, kar je treba, da ta železnica kmalu stopi s papirja v življenje. — Grosp. dr. Toman bode v imenu državnih naših poslancev spisal v posebni knjižici odgovor koroškemu odboru, ki tako nesramno odbija ravnopravnost narodno Slovencem. — Da bi slovenski poslanci stopili iz državnega zbora, je — saj za zdaj — še časnikarska goska. -~ Po vojski smrdi! Te dni so bili francozki agenti tukaj , ki nameravajo 100.000 centov sena nakupiti.