ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 1994 • 4 • 499-518 499 
P e t e r Š t i h 
GORIŠKI GROFJE* 
Goriški grofje se pojavijo v zgodovini ob koncu boja za investituro. Takrat se namreč 
začneta po Gorici ob Soči imenovati dva brata: Majnhard, leta 1117 prvič omenjen kot goriški 
grof1 in nato 1125 še kot odvetnik oglejske cerkve2, in Engelbert, že 1107 označen kot 
palatinski grof3. Tipično ime njihovega rodu, ki se je ponavljalo še v 15. stoletje je bilo prav 
Majnhard, zato bi jih lahko označili tudi kot Majnhardince . 
Vprašanje njihovega izvora še danes ni povsem razjasnjeno in razrešeno. Starejši 
raziskovalci od grofa R. Coroninija5 preko C. Czoerniga6 pa še vse do A. Jakscha , so mislili -
deloma na podlagi istih posesti, še bolj pa na podlagi enakih imen (Engelbert, Henrik, 
Majnhard) -, da so goriški grofje direktni potomci grofov v Pustertalu in Lurngauu. Niso pa 
zmogli rešiti problema, ki jim je bil prezenten, to je na podlagi virov genealoško povezati 
rodovnika Lumskih in Pustriških grofov z rodovnikom ustanoviteljev samostana v Millstattu, to 
je z bavarskimi Aribonci8. Kajti da so bili goriški grofje sorodstveno povezani tudi s tem rodom 
bavarskih palatinov, ki so omenjeni naslov nosili od 977 do 1055, ko so ga izgubili zaradi 
(domnevnega) sodelovanja v zaroti proti cesarju Henriku IL, je nesporno. Na to kaže že dedno 
odvetništvo, ki so ga nad millstattskim samostanom kasneje imeli goriški grofje , še bolj pa 
* Razprava je poglavje iz knjige Goriški grofje ter njihovi ministeriali In militi v Istri in na Kranjskem, ki jo je 
1994 izdal Znanstveni inštitut Filozofske fakultete v zbirki Razprave Filozofske fakultete ob sofinanciranju Zveze 
zgodovinskih društev za Slovenijo, tako da je knjiga kot 11. zvezek vključena tudi v Zbirko Zgodovinskega časopisa. 
1 W. HAUTHALER, F. MARTIN, Salzburger Urkundenbuch (= SUB) П Bd., Salzburg 1916, št. 119; H. 
WIESFLECKER, Die Regesten der Grafen von Görz und Tirol, Pfalzgrafen in Kärnten, I. Bd., Innsbruck 1949 (= Die 
Regesten I), št. 176. Originalna listina je bila izgotovljena šele okrog 1143 (gl. SUB, prav tam)! 
2 P. KANDLER, Codice diplomatici Istriano (= CDI) 1125 = F. KOS, Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem 
veku (= Gradivo) IV, Ljubljana 1915, št. 87. Darovnica patriarha Gerharda (1122-1129) v korist samostana Sv. Petra na 
Krasu, v kateri se Majnhard omenja kot advocates, je datirana pomankljivo (Anno incarnation...tertia...). V kolikor se 
tenia v dataciji nanaša na indikcijo, bi šlo za leto 1125. Ta pomembna listina na žalost manjka v H. WIESFLECKER, Die 
Regesten I. H. Wiesflecker v opombi pod št. 190 (k letu 1133), sicer pravi, da se po P. PASCHINI, Storia del Friuli II, 
Udine 1935, 22 si., Majnhard že 1125 omenja kot odvetnik, vendar Paschini ne navaja vira. Wiesflecker je očitno prezrl 
P. KANDLER, CDI. 
3 H. WIESFLECKER, Die Regesten I, št. 170 in 179 (1122). Palatinus comes Engilbertus, ki se omenja okrog 
1145 v tradicijski knjigi samostana v Michaelbeuernu (W. HAUTHALER, SUB I, Salzburg 1910, str. 797, št. 57 = H. 
WIESFLECKER, Die Regesten I, št. 211), je že Engelbert П. V eni svojih zadnjih razprav, posvečenih problematiki, 
zvezani z goriškimi grofi, je E. KLEBEL, Niederösterreich und der Stammbaum der Grafen von Görz und 
Schwarzenburg, Unsere Heimat (Monatsblatt des Vereins für Landeskunde von Niederösterreich und Wien) 23, 1952, 
120, izrazil mnenje, da Majnhardovemu bratu ni bilo ime Engelbert ampak Engelinus, ki hkrati tudi ni bil palatinski grof. 
Klebel se sklicuje na nekrolog samostana v Rožacu, ki ima pod 9. Ш. vpis Meynardus comes, Engelinus comes frater eius 
(H. WIESFLECKER, Die Regesten I, št.153) in na listino patriarha Ulrika iz okrog 1120 v kateri se omenjata Maynardus 
de Gurizia in njegov brat Engel... (H. WIESFLECKER, Die Regesten I, št. 177), kar so vsi izdajatelji dopolnili v 
Engel(bertus), Klebel pa misli, da je potrebno brati Engelinus. Odločilen za presojo je vpis v rožaški nekrolog, ki pa ni 
sočasen z ostalimi vpisi, ampak dodan kasneje. Vsebuje pa ta nekrolog sočasen vpis Engelpertus comes. Tudi bi takšen 
vpis pomenil, da sta brata umrla istega dne, kar je manj verjetno. Hkrati je poleg imena Majnhard prav ime Engelbert 
značilno za goriške grofe v času do povezave s tirolsko grofovsko hišo. 
4 H. WIESFLECKER, Meinhard der Zweite. Tirol, Kärnten und ihre Nachbarländer am Ende des 13. Jahrhunderts, 
Schiern Schriften 124, Innsbruck 1955, 7. 
5 R. CORONTNLde CRONBERG, Tentamen genealogico - chronologicum promovendae seriei comitum et rerum 
Goritiae, Viennae 17592, 65 sl. 
6 C. CZOERNIG, Das Land Görz und Gradisca (mit Einschluss von Auileja), Wien 1873, 490 sl. 
7 A. JAKSCH, Monumenta historica ducatus Carinthie (= MDC) IV/2, Klagenfurt 1906, genealoška tabela XIV v 
prilogi, vendar je kasneje že sodil drugače: ISTI, Geschichte Kärntens bis 1335 П. Bd. (1246 - 1335), Klagenfurt 1929, 
416. 
8 O Ariboncih, enem najpomembnejših plemiških rodov v bavarsko-karantanskem prostoru od karolinške dobe pa 
vse do 11. stoletja, primerjaj: M. MTTTERAUER, Karolingische Markgrafen im Südosten. Fränkische Reichsaristokratie 
und bayerischer Stammesadel im österreichischen Raum, Archiv für österreichische Geschichte (= AÖG) 123, 1963, 188 
sl.; H. DOPSCH, Die Aribonen; Staatsprüfungsarbeit am Institut für österreichische Geschichtsforschung, Wien 1968 
(tipkopis); Lexikon des Mittelalters Bd. I, 929. 
' A. JAKSCH, MDC Ш, št. 692, 1512; IV, št. 1738, 2190, 2529 (str.429). 
500 P. STIH: GORIŠKI GROFJE 
privilegij papeža Kaliksta II. iz 1122, s katerim sprejema omenjeni samostan v zaščito in v 
katerem je rečeno, da so ga zgradili starši oziroma bolje predniki (a suis parentibus edificatum) 
zgoraj omenjenega palatinskega grofa Engelberta10 Zdelo se je, da je problem rešen, ko se je 
Eislerju 1907 po naključju posrečilo, najti v zbirki prepisov različnih, danes izgubljenih 
millstattskih rokopisov, podatek, da je bilo ženi ustanovitelja millstattskega samostana Ariba 
ime Liutkarda . Kajti že od prej je bilo znano, da je bila Liutkarda žena Engelberta, grofa v 
Pustertalu , in zdelo se je očitno, da je bila v drugem zakonu poročena z Aribom ter da so iz 
tega zakona izvirali kasnejši goriški grofje, to je zgoraj omenjena Majnhard in Engelbert. Toda 
1929 je genealog C. Trotter zavrnil to tezo z ugotovitvijo, da Engelbertova in Aribova žena 
Liutkarda ne more biti ena oseba, saj je med njima prevelika časovna razlika13, vendar poskusa 
nove rešitve ni podal. S pomočjo druge metode, raziskave posesti in njenega prehajanja iz roke 
v roko - ki jo je pri nas z velikim uspehom uporabljal tudi L. Hauptmann -, se je problema nato 
lotil E. Klebel in prišel do enakega rezultata kot svojčas Eisler. Kolikor mi je znano, sta se s 
tem težkim vprašanjem zadnja ukvarjala A. M. Scheiber in E. Weinzierl- Fischer15 ter v 
glavnem potrdila mnenje, da lahko velja kot zagotovljeno, da kasnejši goriški grofje izvirajo od 
odstavljenega bavarskega palatinskega grofa Ariba, čeprav to vprašanje v vseh podrobnostih še 
ni razrešeno. V grobih potezah je s tem predstavljeno stanje raziskav po genealoški strani. 
Z izjemo nebistvenih podrobnosti je nato genealogija goriških grofov poznana in 
zagotovljena vse do izumrtja rodu leta 1500. Z realno delitvijo posesti 1267 oziroma 127116 med 
goriška grofa in brata Majnharda IV. (kot tirolski deželni knez (grof) drugi in kot koroški 
vojvoda prvi tega imena) in Alberta II. sta nastali dve posebni veji tega rodu. Majnhardinska 
veja je po moški strambato izumrla že v drugi generaciji (1335), v ženski pa 1369. Albertinska 
linija se je nato 13421 zopet delila na ožjo goriško vejo, s katero so goriški grofje leta 1500 
izumrli, in na istrsko vejo, ki pa je z grofom Albertom IV. trajala le eno generacijo (+ 1374). Od 
prvega, Majnharda I., pa do zadnjega, Leonharda, je goriška grofovska hiša štela devet 
generacij : 
1) Majnhard I. (1102-1142 ca.), Engelbert I. (1103-1122 ca.); 
2) Otroci Majnharda I.: Henrik I. (1139-okoli 1150), Engelbert II. (1132-ok. 1191), Berta, 
Ulrik, Beatriks; 
3) Sinovi Engelberta IL: Majnhard IL (1158-okoli 1231), Engelbert III. (1186-1220); 
4) Sinovi Engelberta HL: Majnhard III. (1221-1258), Albert I. (+ 1250). Hčerka Majnharda 
IL: Hermingarda (+ okoli 1230); 
5) Otroci Majnharda III.: Majnhard IV. (1238-1295), Albert IL (1238(?)-1304), Adelajda 
(+ 1291), Berta. Sin Alberta L: Majnhard V. (+ 1318); 
10 A. JAKSCH, MDC Ш. št. 570 = H. WIESFLECKER, Die Regesten I, št. 179; gl. tudi E. WEINZIERL-
FISCHER, Geschichte des BenediktinerkJosters Millstatt in Kärnten, Archiv für vaterländische Geschichte und 
Topografie (= AGT) 33, 1951, 26 sl. 
R. EISLER, Die Legende vom heiligen Karantanenherzog Domitianus, Mitteilungen des Instituts für 
österreichische Geschichtsforschung (= MIÖG) 28, 1907, 79 sl. 
O. REDLICH, Die Traditionsbücher des Hochstifts Brixen, Acta Tirolensia, Urkundliche Quellen zur Geschichte 
Tirols, Bd. I, Innsbruck 1886, št. 66; regest A. JAKSCH, MDC Ш, št. 230. 
C. TROTTER, Die Grafen von Ebersberg und die Ahnen der Grafen von Görz, Zeitschrift des Historischen 
Vereines fur Steiermark 25, 1929, 15 sl. Lurnški grof Engelbert in njegova žena Liutkarda se omenjata 1022-1039, Aribo 
je prišel na Koroško šele po 1054, goriška grofa Majnhard in Engelbert pa se omenjata šele v začetku 12 stoletja (gl 
zgoraj op. 1 - 3). Iz drugih razlogov je že E. WERUNSKY, Österreichische Reichs- und Rechtsgeschichte Wien 1894 
485, op. 2, zavrnil Eislerja. 
E. KLEBEL, Die Ahnen der Herzoge von Kärnten aus der Hause der Spanheimer, AGT 24-25,1936, 47 sl. 
A. M. SCHEIBER, Zur Genealogie der Grafen von Görz, Adler (Monatsblatt) 1. (15.) Bd., 1947 - 1948 22-25 
34-40, 210-213; E. WEINZIERL-FISCHER, Geschichte, 24-33, s pregledom stanja raziskav. 
16 H. WIESFLECKER, Die Regesten I, št. 771, 866-868. Listina iz 1267 je znana le v regestu v Görzer 
Archivrepertonum (= GR) 365 (Tiroler Landesarchiv, Innsbruck (= TLA), Rep. B. 10) in pri R CORONINI de 
CRONBERG, Tentamen, 317. 
17 H. WTESSNER, MDC X, št. 161. 
18 Primerjaj genealoške tabele: R. CORONINI de CRONBERG, Tentamen, 88, 155, 236; C. CZOERNIG Das 
Land Görz, 947; A. JAKSCH, MDC IV, genealoška preglednica XIV v prilogi; ISTI, Geschichte П, 416; F. KOS, Gradivo 
IV, 645; F. CUSIN, Il Confine orientale d'Italia nella politica Europea del XIV e XV secolo, Vol. П Milano 1937 
preglednica I v prilogi; B. GRAFENAUER, Zgodovina slovenskega naroda П, Ljubljana 1965Z, genealoška preglednica' 
VIII v prilogi; P. STIH, Goriški grofje, Enciklopedija Slovenije 3 288 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 4 501 
Albertinska veja: 
6) (1) Otroci Alberta H.: Henrik П. (+ 1323), Albert Ш. (+ 1327), Klara Cufemija, Emerentia; 
7) (2) Otroci Henrika II.: Majnhard VI. (+ 1318), Neža, Alzubeta (?), Elizabeta; iz drugega 
zakona: Ivan Henrik (1322-1338). Otroci Alberta Ш.: Albert IV. (okoli 1305-1374), Majnhard 
VII. (+ 1385), Henrik Ш. (+ 1360), Elizabeta, Katarina, Katarina, Klara, Margareta; 
8) (3) Otroci Majnharda VU.: Ana, Uršula, Elizabeta, Katarina; iz drugega zakona: Henrik IV. 
(1376-1454), Ivan Majnhard (+ 1429); sin Henrika IH: Ivan (+ po 1413); 
9) (4) Otroci Henrika IV.: (?: Sigismund, Jurij, Ulrik, Friderik, Ana, Barbara) Margareta, Ana; iz 
drugega zakona: Ivan (+ 1462), Ludvik (+ 1456), Leonhard (+ 1500); sin Ivana Majnharda: 
Henrik ml. (1412); 
Majnhardinska veja: 
6) (1) Otroci Majnharda IV.: Oton (+ 1310), Albert (+ 1292), Ludvik (+ 1305), Henrik (+ 1335), 
Elizabeta ( 1313), Neža(+ 1293); 
7) (2) Otroci Otona: Ana (+ 1331), Uršula (+ 1327), Eufemija (+ 1330), Elizabeta (+ 1347); 
Albertova hčerka: Margareta; Henrikovi otroci: Leopold, Adelajda, Margareta "Maultasch" 
(1316-1369); 
8) (3) Sin Margarete "Maultasch": Majnhard (+ 1363). 
Že v prvi generaciji nosi predstavnik tega rodu naslov goriškega grofa (gl. op. 1). Kako so 
do njega prišli ni popolnoma jasno, saj takrat kakšna Goriška grofija še ni obstajala. Ta seje na 
podlagi posesti in pravic, ki si jih je ob Soči pridobil ta rod izoblikovala šele v njihovi dobi . 
Prvič se comitatus (et dominium) Goricie omenja šele v delilni pogodbi iz 1271 .V začetku 12. 
stoletja je bila Gorica nedvomno del Furlanske grofije , kjer je naslov furlanskega grofa od 
1077 nosil oglejski patriarh22, Gorica sama pa je bila še v 14. stoletju oglejski fevd2 . Zato so se 
Goriški imenovali grofje ali po grofovskih pravicah, ki so jih od svojih prednikov podedovali na 
zgornjem Koroškem, kot je menil M. Kos4, ali pa so si ta naslov izpeljevali iz pravic, ki so si 
jih pridobili v Furlaniji, med katere spada v prvi vrsti odvetništvo nad oglejskim patriarhatom25, 
kar je predvsem pomenilo pravico do visokega sodstva26. Kakorkoli že, v začetku 13. stoletja so 
naslovu goriški grof v intitulaciji svojih listin dodali še dei gratia , formulo, ki je iz cesarskih in 
kraljevih diplom prešla v listine najvišjega plemstva. Leta 1237 se je goriški grof Majnhard III. 
poročil z Adelajdo, eno od dveh hčera in polnopravnih dedinj Alberta III., zadnjega moškega 
predstavnika stare tirolske grofovske hiše. S to poroko je bil začrtan razvoj, kije imel za goriško 
grofovsko hišo kar največje posledice: po smrti Alberta III. 1253 so goriški grofje namreč v 
19 Okvirno primerjaj: P. ŠTIH, Goriški grofje in oblikovanje pokrajine ob Soči in na Krasu v deželo, Zgodovinski 
časopis (= ZČ), 41, 1987, 41 si. 
2 0 Glej H. WIESSNER, MDC V, št. 72. Omemba iz 1217 versus comitatum Goritiensem (F. SCHUMI, Urkunden 
und Regestenbuch des Herzogtums Krain (= KUB) Bd. II, Laibach 1884 u. 1887, št. 33), ki jo je L. HAUPTMANN, 
Krain, Erläuterungen zum historischen Atlas der österreichischen Alpenländer 1/4, Wien 1929, 351, imel za pristno, je 
šele izpod peresa prepisovalca iz začetka 18. stoletja, medtem ko točnejši prepis listine tega pasusa nima (M. KOS, 
Doneski k historični topografiji Kranjske v srednjem veku, ZČ 19-20, 1965-1966, 146 si.). 
2 1 Okrog 1070-1080 je v tradicijski notici briksenškega škofa Altvina za neko posest, kije bila darovana briksenški 
cerkvi, rečeno, da leži in regno Italico comitato Foriulanense loco Gonza: O. REDLICH, Die Traditionsbücher, St. 240. 
Gl. tudi naslednjo op. in K. CAPUDER, Nastoj grofije Goriške, Camiola n. v. 5,1914, 39. 
2 2 F. SCHUMI, KUB I, št. 51; H. SCHMIDINGER, Patriarch und Landesherr. Die weltliche Herrschaft der 
Patriarchen von Aquileja bis zum Ende der Staufer, Graz - Köln 1954, 62 sl. 
2 3 Še 1339 je oglejski patriarh investiral goriške grofe v oglejske fevde per banderiam armaturam comitatus 
Goritie, videlicet rubei et albi colons (V. JOPPI, Documenti Goriziani (= DG), Archeografo Triestino N. S. (= AT) 14, 
1887, št. 147), kar celo pomeni, daje oglejski patriarh celotno Goriško grofijo smatral za oglejski fevd 
2 4 M. KOS, Zgodovina Slovencev od naselitve do petnajstega stoletja, Ljubljana 1955, 180; ISTI, Gorički grofovi, 
Enciklopedija Jugoslavije 3, 496. 
2 5 E. WERUNSKY, Österreichische Reichs- und Rechtsgeschichte, 485 si.; H. WTESFLECKER, Die politische 
Entwicklung der Grafschaft Görz und ihr Erbfall an Österreich, MIÖG 54, 1948. 331 sl. 
2 6 Glej npr. E. SCHWIND-A. DOPSCH, Ausgewählte Urkunden zur Verfassungsgeschichte der deutsch-
österreichischen Erblande im Mittelalter, Innsbruck 1915, št. 20 = H. WIESFLECKER, Die Regesten I, št. 319. 
2 7 Prvič 1201: A. JAKSCH, MDC Ш, št. 1512 = H. WTESFLECKER, Die Regesten I, št. 314. 
502 P. STIH: GORIŠKI GROFJE 
dveh zamahih (1254, 1263) dedovali celotno dediščino tirolskih grofov, to je predvsem grofijo 
Tirolsko z izjemno pomembnimi potmi in alpskimi prehodi - med njimi je bil tudi že takrat 
najpomembnejši Brenner - in odvetništvo ter fevde škofij v Brixnu in Tridentu28. Naravna 
posledica tega je bila, da so se začeli označevati kot comités Goricie et Tirolensis29. Tudi po 
delitvi 1271 sta nosili obe liniji enak naslov, le s to razliko, daje majnhardinska na prvo mesto 
te titulacije praviloma postavljala Tirolsko, albertinska pa Gorico. 
Se en grofovski naslov, ki so ga nosili goriški grofje, je potrebno omeniti. To je naslov 
(koroškega) palatinskega grofa. Kot smo na začetku videli, sta že Engelbert I. in njegov nečak 
Engelbert II. nosila ta naslov (gl. op. 3), vendar ta nato izgine iz goriške titulacije vse do 14. 
stoletja . 1339 jim Habsburžani kot koroški vojvode podelijo v fevd koroški palatina!31, v 
delilni pogodbi iz 1342 pa goriški bratje določijo, da nosi naslov koroškega palatinskega grofa 
najstarejši med njimi (Albert IV.)32. Od takrat se naslov phalczgraf in Kernden pojavlja v 
njihovi titulaciji33. Kot je prepričljivo pokazal H. Dopsch se je naslov palatinskega grofa, ki so 
ga v prvi polovici 12. stoletja nosili goriški grofje, nanašal na Bavarsko in ne na Koroško. 
Očitno so ga nosili kot potomci pregnanih bavarskih palatinov Ariboncev, ne da bi jim zaradi 
tega šle kakšne posebne pravice ali moč. Tudi kontinuiteta tega naslova (in urada) na Koroškem 
od 12. do 14. stoletja ni zagotovljena, čeprav nekaj indicev govori tudi za takšno mnenje34, in je 
povsem mogoče, da je ta naslov - urad pa prav gotovo - nastal šele v poznem srednjem veku . 
Kolikšna je bila dejanska veljava tega naslova, pa je težko presoditi. Razsodba vojvode Alberta 
III. iz 1391 sicer potrjuje, da ima palaünski grof pravico soditi vojvodi, medtem ko ta osebno 
sedi na vojvodskem stolu36 (torej le na na dan ustoličenja), vendar ni v praksi ta pravica nikoli 
1254 delitev tirolske dediščine z dragim Albertovim zetom Gebhardom Hirschbergškim in po njegovi smrti 
1263 še pridobitev večine te polovice: H. WIESFLÉCKER^ Die Regesten I, št. 620, 707; H.WIESFLECKER, Meinhard 
der Zweite, 30, 42; J. RIEDMANN, Die Anfange Tirols, Österreich im Hochmittelalter (907 bis 1246), Österreichische 
Akademie der Wissenschaft, Veröffentlichungen der Komission für die Geschichte Österreichs Bd. 17, Wien 1991, 248 
si.; ISTI, Die Beziehungen der Grafen und Landesfürsten von Tirol zu Italien bis zum Jahre 1335, Österreichische 
Akademie der Wissenschaft, Phil.-hist. Kl.. Sitzungsberichte Bd. 307, Wien 1977, 8 sl. 
2 9 Prvič 1256 (H. WIESFLÉCKER, Die Regesten I. št. 631). 
Opis ustoličevanja 1286 pri Janezu Vetrinjskem, kjer se kot koroški palatinski grof omenja goriški grof, je nastal 
šele v tridesetih letih 14. stol. (prim. B. GRAFENAUER, Ustoličevanje koroških vojvod in država karantanskih 
Slovencev, Dela 7 I. razreda, SAZU, Ljubljana 1952, 92 sl., 292 si.; A. LHOTSKY, Quellenkunde zur mittelalterlichen 
Geschichte Österreichs, MIÖG, Ergänzungsband 19, 1963, 202 sl.). Titulacija listine z dne 7. oktobra 1257 (H. 
WIESFLÉCKER, Die Regesten I, št. 647) Menhardus de Gurìzia et Tyrolis et Palatinus comes Carinthiae et ecclesiarum 
Aquileiensis, Tridentinae oc Brixinensis advocatus, ki se je ohranila le po prepisu iz 18. stoletja, pa v zgornji obliki 
zagotovo ne spada k Majnhardu Ш.: primerjaj B. GRAFENAUER, ZČ 8, 1954, 257; L. HAUPTMANN, Der kärntnische 
Pfalzgraf, Südost-Forschungen 15,1956, 112, op. 5. 
3 1 H. WIESSNER, MDC X, št. 114. 
3 2 H. WIESSNER, MDC X, št. 161, paragraf V. 
3 3 Npr. 1356,1. 4., Lienz (Registraturbuch der Grafen von Görz (= RB), fol.70'; Haus-, Hof- und Staatsarchiv Wien 
(= HHStAW), sig. W 594); 1364. VI. 6., Dunaj (HHStAW, splošna serija Ustin (= SSL)); 1365, IV. 29., Metlika (E. 
SCHWIND - A. DOPSCH, Ausgewählte Urkunden, št. 120); 1367, X. 15. (P. KANDLER, CDI). 
3 4 Obstoj koroškega palatinata pred 14. stoletjem sta v novejšem času zagovarjala L. HAUPTMANN, Der 
kärntnische Pfalzgraf, 108 si., in nato H. DOPSCH, Gewaltbote und Pfalzgraf in Kärnten, Carinthia I 165, 1975, 139 sl. 
Slednjemu predstavlja enega glavnih argumentov za obstoj koroškega palatinata v goriških rokah pred 14. stoletjem cestni 
regal {conductus), ki so ga imeli goriški grofje. Dopsch, ki se sklicuje predvsem na listino iz 1234 (A. JAKSCH, MDC IV, 
št. 2094=H. WIESFLÉCKER, Die Regesten I, št. 459) - po njej naj bi goriškim grofom ne šla pravica spremstva samo na 
njihovem teritoriju, ampak v celi vojvodini Koroški - in na paralele z Bavarsko in pokrajino ob Renu, izpeljuje cestni 
regal Goriških iz koroškega palatinata in ga torej razume kot pravico, ki je šla nosilcu palatinata. Če bi obveljala ta 
Dopscheva interpretacija, bi morali spremstvo Goriškim plačevati tudi Štajerci in Avstrijci, ki so preko Koroške potovali 
v Furlanijo, toda zanje (in za Korošce!) je v listini iz 1234 izrecno rečeno, da ga plačujejo oglejskemu patriarhu, in to celo 
v primeru (v višini dveh tretjin) če so potovali čez goriški Plockenpaß. Pred Dopschem in Hauptmannom so obstoj 
koroškega palatinata pred 14. stoletjem zagovarjali predvsem P. PUNTSCHART, Herzogseinsetzung und Huldigung in 
Kärnten, Leipzig 1899, 291 sl., pa tudi J. MAL, Osnove ustoličevanja karantanskega kneza, Glasnik muzejskega društva 
za Slovenijo (= GMDS) 23, 1942, 9. sl. (po separatu); ISTI, Slovenska Karantanija in srednjeveška nemška država, 
Razprave 21, razreda SAZU, 1953,115, op. 15. K slednjemu primerjaj oceno B. GRAFENAUERJA v ZČ 8, 1954, 256 sl. 
3 5 A JAKSCH v Erläuterungen zum historischen Atlas der österreichischen Alpenländern 1/4, 1929, 176, in zlasti 
M. WUTTE, Zur Geschichte der Edlinger, dr Kärntner Pfalzgrafen und des Herzogstuhles, Carinthia I 139, 1949 36 sl 
Glej tudi B. GRAFENAUER, Ustoličevanje, 292 si., in H. WIESFLÉCKER, Die politische Entwicklung, 332. Enega 
zadnjih pregledov te problematike daje C. FRASS-EHRFELD, Geschichte Kärntens Bd. 1: Das Mittelalter, Klagenfurt 
1984, 427 sl. Tudi posestna zgodovina Možberka in Kamna, ki sta spadala k uradu koroškega palatinata, ne govori v prid 
tezi, da so Goriški posedovali ta naslov in urad že v 12. in 13. stoletju. Tako je bil Možberk prvotno oglejska posest, ki so 
ga goriški pred 1150 dobili v fevd (H. WIESFLÉCKER, Die Regesten I, št. 230, 317), in tudi Kamenje bil prvotno posest 
tirolskih grofov, ki so ga Goriški podedovali šele po letu 1253. 
3 6 H. WIESSNER, MDC X, št. 969; M. WUTTE, Zur Geschichte, 41. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS -IS • 1994 • 4 503 
potrjena in verjetno tudi nikoli ni bila izvajana. Težko si je namreč predstavljati, da bi 
Habsburžani, ki so kot avstrijski vojvode s Privilegium maiusom to pravico odrekali celo 
vladarju37, kaj takega trpeli na Koroškem s strani svojih vazalov. Je pa po drugi strani s 
konkretnim primerom potrjeno poročilo Tomaža Ebendorferja v Avstrijski kroniki iz okrog 
srede 15. stoletja, da ima goriški grof, sedeč kot palatinski grof na zahodnem sedežu 
vojvodskega stola, pravico podeljevati fevde v primeru, da tega noče storiti vojvoda . Ob 
ustoličitvi Ernesta Železnega za koroškega vojvodo je namreč goriški grof Henrik IV., v listini, 
datirani s 23. marcem 1414, sedeč na zahodnem, palatinskem, sedežu vojvodskega stola, podelil 
v fevd deželsko sodišče Murau . 
Najpomembnejši urad, ki so ga že prve generacije goriških grofov imele v svojih rokah, je 
bilo dedno odvetništvo nad oglejskim patriarhatom. Sodstvo, ki ga je izvajal odvetnik, je 
pomenilo pomemben vir dohodkov. Po sporazumu iz 1150 je goriškim grofom na račun tega 
naslova pripadla ena tretjina vseh kazni40, po pravnem napotilu iz 1202, ki sploh daje najboljši 
vpogled v obveznosti, pravice in dohodke goriških grofov kot oglejskih odvetnikov, pa že 
polovica in še druge dobrine41. Predvsem se zdi, da je bila Gorica s širšo okolico kot fevd 
oglejske cerkve službeni fevd oglejskega odvetnika in da jo je prav ta urad prinesel v posest 
Majnhardincem42, podobno pa sklepa H. Wiesflecker še za druge goriške fevde, raztresene po 
Furlaniji, kot so Latisana, Belgrado, Flambro, Precenico, Codroipo in Castelnuovo . Od teh 
fevdov so Goriški nekatere lahko posedovali tudi kot generalni glavarji (kapitani) oglejskega 
patriarhata, ko so si pod Henrikom II. konec 13. stoletja uspeli pridobiti ta pomembni urad - v 
času sedisvakance je bil generalni glavar skupaj z oglejskim kapitljem nosilec oblasti v 
patriarhatu - za daljše obdobje . 
Naslov oglejskega odvetnika so goriški grofje redno navajali tudi v svoji titulaciji v listinah, 
pa tudi na pečatih. Po izumrtju tirolskih grofov 1253 pa so si uspeli pridobiti še odvetništvo nad 
briksenško in tridentsko škofijo in tudi ta dva naslova so začeli redno navajati poleg svojih 
imen. Ob delitvi tirolske posesti med oba zeta Alberta III. 1254 je bila sicer odvetščina nad 
Briksnom še izrecno izvzeta iz Majnhardove dediščine45, vendar so si jo Goriški zagotovili v 
naslednji generaciji, leta 1263 oziroma 1265, v sporazumu z briksenškim škofom Brunom . 
Odvetščino nad tridentsko škofijo pa so si zagotovili že 125647, čeprav tudi tu ni šlo brez težav, 
predvsem nasprotovanja kapitlja4 . Poleg tega so bili goriški grofje najkasneje od 1194 tudi 
odvetniki škofije v Poreču49, od katere so na ta račun imeli v fevdu Pazin °, vendar tega naslova 
nikoli niso nosili v svoji titulaciji. 
3 7 E. SCHWIND-A. DOPSCH, Ausgewählte Urkunden, št. 7: Eciam debet dux Austritte de nullis opposicionibus 
vel obiectis quibuscumque nee coram imperio nee aliis quibuslibet cuiquam respondere, nisi id sua propria et spontanea 
facere voluerit voluntate... 
3 8 B. GRAFENAUER, Ustoličevanje, 123 (Sicque feuda petentibus confert (vojvoda), et si aliquibus conferre 
récusât, his Comes Goritiae pro tunc ex jure ab alia parte residens habet conferre, et ne nimis proteletur altercatio). 
3 9 M. WUTTE, Zur Geschichte, 41, 42 (z objavo listine). 
4 0 H. WIESFLECKER, Die Regesten I, št. 230. 
4 1 E. SCHWIND-A. DOPSCH, Ausgewählte Urkunden, št. 20 = H. WIESFLECKER, Die Regesten I, št. 319. 
Primerjaj tudi: E. WERUNSKY, Österreichische Reichs- und Rechtsgeschichte, 499 s!.; H. SCHMIDINGER, Patriarch 
und Landesherr, 76 si.; E. SGUBIN, L'awocazia dei Conti di Gorizia nel Patriarcato d'Aquileia, Studi Goriziani (= SG) 
23,1963, 95 si.; G.HUGES, L'instituto dell'avvocazia, con particolare riguardo a quella dei Conti di Gorizia, SG 23, 1963, 
109 si. O načinu, kako so Goriški prišli do oglejske odvetšcine, glej še M. KOS, Urbarji Slovenskega primorja П, Viri za 
zgodovino Slovencev 3, Srednjeveški urbarji za Slovenijo 3, Ljubljana 1954, 20 si. 
42 P. S. LEICHT, La Costituzione provinciale goriziana al tempo dei Conti, Memorie Storiche Forogiuliesi 
(= MSF) 18, 1922,140 si.; P. ŠTIH, Goriški grofje in oblikovanje, 43. 
43 H. WIESFLECKER, Die politische Entwicklung, 333. 
44 E. WERUNSKY, österreichische Reichs- und Rechtsgeschichte, 502 si.; P. S. LEICHT, Parlamento Friulano 
(1228 -1420), Bologna 1917, XXIV, CXLI;H. SCHMIDINGER, Patriarch und Landesherr, 100; G. VENUTI, La politica 
italiana di Enrico II conte di Gorizia, SG 16, 1954,101 si. 
45 H. WIESFLECKER, Die Regesten I, št. 620. 
46 H. WIESFLECKER, Die Regesten I, št. 707,739. 
47 H. WIESFLECKER, Die Regesten I, št. 635-637. 
48 Gl. J. RIEDMANN, Die Beziehungen, 47 sl. 
49 P. KANDLER, CDI1194, X. 5. 
50 Gl. P. ŠTTH, Goriški grofje in geneza Pazinske grofije. Acta Histriae Ш., 1994, 55 sl. Poleg opomb 41-49 te 
razprave glej za razna nižja odvetništva, ki so jih Goriški imeli: W. BAUM, Zur Kirchen- und Klosternpolitik der Grafen 
von Görz, Symposium zur Geschichte von Millstatt und Kärnten, Millstatt 1988, 55 si. (do Majnharda III.). 
504 P. ŠTIH: GORIŠKI GROFJE 
Državni knezi (imperii principes, Reichsfìirsten) starejši goriški grofje niso bili, čeprav je 
bil njihov pomen za vladarja in državo velikokrat večji od tistih, ki so to tudi uradno bili. Tako 
je bil Majnhard Ш. eden najzvestejših zaveznikov cesarja Friderika II., v katerega imenu je po 
izumrtju Babenberžanov nekaj časa kot glavar upravljal najprej Štajersko in nato še Avstrijo . 
Njegov sin Majnhard IV. je s svojo politično, finančno in vojaško pomočjo odločilno 
pripomogel, da se je njegov prijatelj kralj Rudolf I. lahko uveljavil nasproti Otokarju 
Premyslu . Grof Henrik II. pa je bil v začetku 14. stoletja zvesti zaveznik Friderika Lepega v 
boju z Ludvikom Bavarskim za državni prestol53. Prvi goriški grof, povzdignjen v rang 
državnega kneza, je bil Majnhard IV., začetnik majnhardinske veje goriških grofov, ki je ta 
naslov - šel je tudi njegovim dedičem - dosegel 1286 ob podelitvi vojvodine Koroške54. 
Albertinska veja goriških grofov je ta naslov dobila šele pod kralji in cesarji iz dinastije 
Luksemburžanov. 1365 je cesar Karel IV. imenoval Majnharda VIL, "svojega in Rimske države 
kneza in zvestega", za svojega svetovalca in dvorjana . Zdi se, da ima ta povzdig Goriških 
svojo utemeljitev na eni strani v prelomu sodelovanja goriškega grofa Majnharda VII. s 
Habsburžanom Rudolfom IV.56, na drugi strani pa v rivalski politiki habsburške in 
luksemburške dinastije, v kateri so Luksemburžani slabili moč Habsburžanov z priznavanjem 
državne neposrednosti najpomembnejšim habsburškitn vazalom. Najočitnejši takšen primer so 
celjski grofje , v povsem isto smer pa je npr. naravnana tudi Sigismundova investitura goriških 
grofov Henrika IV. in Ivana Majnharda leta 1415 v državne fevde: die graffschafft zu Goertz mit 
aller czugehorunge, die phallentzgraffschaffi zu Kerenden, das gericht zu Flamber in Fryaul, 
die graffschafft zu Hewnburg mit aller czugehorunge, den pan und acht czolle muencze 
iarmerckte wochenmerckte ... und dorczu alle andere lehen die ire vordernan sy recht und 
redlich von dem heiligen Romischen riche gebracht haben ...58. Kajti koroški palatinat ni bil 
državni, ampak deželnoknežji fevd, ki so ga Habsburžani kot koroški vojvode 1339 podelili 
Goriškim59. Prav tako tudi Gorica na bila državni, ampak oglejski fevd60. In koje 1420 propadla 
kneževina oglejskih patriarhov, je goriški grof Henrik IV. 1424 v Benetkah kleče sprejel od 
beneškega doza, kot pravnega naslednika oglejskega patriarha, investitora de omnibus pheudis 
suis que ipse et progenitores sui a Camera Aquilegensi antiquitus habuerunt et tenuerunt61. 
Pravno zmedo, ki je nastala, ko se je vsaka stran sklicevala na svoje pravo, si lahko 
predstavljamo. Kakorkoli že, pozni goriški grofje so sicer dosegli državno kneštvo, a njihova 
5 1 V letih 1248-1250: H. WIESFLECKER, Die Regesten I, št. 526, 532, 541, 542, 544, 546, 547; A. VEIDER, Die 
politischen Beziehungen der Grafen von Görz zu den deutschen Herrschern und den Landesfürsten von Österreich, 
Prüfungsarbeit am Institut für österreichische Geschichtsforschung, Wien 1940 (tipkopis), 30-32. 
5 2 H. WrESFLECKER, Memhard der Zweite, 112 sl. 
3 3 A. VEIDER, Die politischen Beziehungen, 66 sl. 
5 4 E. SCHWIND-A. DOPSCH, Ausgewählte Urkunden, št. 72 = H. WIESSNER, MDC V, št. 672 = H. 
WIESFLECKER, Die Regesten der Grafen von Tirol und Görz, Herzoge von Kärnten, П. Bd./l. Lieferung (Die Regesten 
Meinhards П. (I.) 1271 - 1295), Innsbruck 1952, št. 485 (... curavimus investire eundem cum suis heredibus qui sibi in 
eodem ducatu successerint, iuri honori et titulo ceterorum imperi iprìncipum perpetuo ascribenles...). 
33 H. WIESFLECKER, Die politische Entwicklung, 351; E.WERUNSKY, Österreichische Reichs- und 
Rechtsgeschichte, 491. Prim, tudi K. CZOERNIG, Das Land Görz, 594 si., s številnimi podatki, vendar njegovo 
dokazovanje, da so bili že prvi Goriški državni knezi, nima pravih podlag. Podobno tudi C. THOMAS, Kampf um die 
Weidenburg. Habsburg, Cilli und Görz 1440 - 1445, Mitteilungen des österreichischen Staatsarchivs 24, 1971, 11, op. 40, 
že potomcem Alberta П. (+ 1304) pripisuje rang državnih knezov, saj naj bi bila Gorica že za časa Alberta П. državni 
fevd, kar pa ne drži (gl. spodaj, op. 60). 
Glej M. WUTTE, Die Erwerbung der Görzer Besitzungen durch das Haus Habsburg, MIÖG 38, 1920, 287 sl. 
Prim. npr. M. KOS, Grofje Celjski, Srednjeveška kulturna, družbena in politična zgodovina Slovencev. Izbrane 
razprave, Ljubljana 1985, 258 sl; M. WUTTE, Zur Geschichte, 42. 
3 8 E. SCHWIND-A. DOPSCH, Ausgewählte Urkunden, št. 169. 
H. WTESSNER, MDC X, št. 114. V tem smislu poroča tudi Janez Vetrinjski, daje goriški grof Albert П. 1286 
prejel koroški palatinat v fevd od svojega brata, koroškega vojvode Majnharda IV. (L): glej H. WIESFLECKER, Die 
Regesten П, št. 505. Koroški palatinat naj bi Goriškim kot državni fevd že 1398 potrdil kralj Vencelj: R. CORONINI de 
CRONBERG, Tentamen, 401. Tudi Vovbša grofija je bila fevd vojvodine Koroške in ne nemške države (C. THOMAS, 
Kampf, 12). 
6 0 H. WIESFLECKER, Die Regesten I, št. 192, 193, 230, 317. Gl. tudi op. 23 zgoraj. 
6 1 P. KANDLER, CDI 1424, november 1.; primerjaj še F. CUSIN, Il Confine Orientale, 331 si.; H. 
WIESFLECKER, Die politische Entwicklung, 356 sl; C. THOMAS, Kampf, 16; in za politiko Luksemburžanov v tem 
času in na tem prostoru: M. WAKOUNIG, Dalmatien und Friaul. Die Auseinandersetzung zwischen Sigismund von 
Luxemburg und der republik Venedig um die Vorherrschaft im adriatischen Raum, Disertationen der Universität Wien 
212, Wien 1990,47 sl., in omenjeno Cusinovo knjigo, 286 sl. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 4 505 
moč in vpliv se nista mogla več niti približati položaju, ki ga je sugeriral bleščeči naslov. V tem 
pogledu jim zgodovina zagotovo ni bila naklonjena. Ko so imeli moč, jim je manjkal naslov, ko 
pa so tega dobili, ni za njim stalo nič. 
Pravo moč, vpliv in oblast je v tistem času pomenila zemlja oziroma posest nad njo. V 
svojih najboljših časih, v drugi polovici 13. in prvi četrtini 14. stoletja se je goriška posest - v 
obliki alodov, fevdov in pravic - raztezala preko obširnega ozemlja od izvirov Inna in Adiže na 
severozahodu vzdolž Pustertala in Drave do Karnijskih in Julijskih Alp ter nato v širokem pasu 
ob Soči in Vipavi preko Krasa v notranjost Istre, kjer je na njeni vzhodni obali dosegla morje. 
Vendar ta ogromen dominium ni bil nikoli povezan v trdno celoto. Sekala so ga gospostva, 
posesti in pravice dragih fevdalnih gospodov. Pogled na karto62 zadostuje, da se razpozna 
raztresenost goriških posestnih kompleksov. Fajde s salzburško nadškofijo sredi 13. stoletja in 
neprekinjene vojne s patriarhatom niso bile v temelju nič drugega kot poskusi, združiti ta 
raztresena posestva v neko teritorialno celoto in izključiti enklave drugih dinastov ter tako 
omogočiti nastanek goriške dežele. Kot vemo, poskus ni uspel. Centrifugalne sile in razlike so 
bile premočne in namesto ene so na območju goriškega dominija začele že v 14. stoletju 
nastajati štiri dežele: ožja Goriška, Pazinska grofija v Istri, Grofija v Marki in Metliki na 
Kranjskem in Prednja grofija Goriška na Koroškem . Že geografsko so Dolomiti in Karavanke 
delili goriški dominij na dva dela. Teritorialno pa je bil ta prostor, kot že rečeno, razločen s 
posestmi drugih gospodov (Salzburg, Oglej, Bamberg, koroški vojvoda). Tako so bili npr. na 
Koroškem Možberk, Kamen in Eberstein popolnoma ločeni od ostale goriške posesti na 
zgornjem Koroškem. Pa tudi gospostva ob zgornji Dravi, Zilji in Möllu so bila med seboj slabo 
povezana, saj so ob sotočju teh rek pri Spittalu in Beljaku sedeli tuji fevdalni gospodje. Podobne 
razmere so vladale tudi na drugi strani gora. Goriške posesti v Slovenski marki so bile povsem 
ločene od glavnega kompleksa ob Soči in Vipavi. Daleč od centra so ležale tudi njihove istrske 
posesti, ki pa so preko rašporskega gospostva le imele stik z goriško zemljo na Krasu. 
Gospostva Latisana, Belgrado, Precenico in Castelnuovo v Furlaniji so ležala kot otoki sredi 
oglejskega morja. Poleg tega so svoje prispevale tudi razlike v prebivalstvu, saj je bil sever 
večinsko nemški, jug pa slovansko-romanski, in pa seveda tudi konstantne delitve posesti 
znotraj goriške dinastije same (1271, 1307, 1342). A kljub temu je obstajala neka enotnost v teh 
razlikah in občutek skupne pripadnosti. Glavni nosilec te usmeritve je seveda bila grofovska 
hiša sama, njeni elementi pa močna centralna uprava, ki so jo goriški grofje razvili, in tudi 
njihovi ministeriali in militi, ki so bili od grofa osebno odvisni. 
Tudi na podlagi imen, s katerimi so goriški grofje označevali svoja posestva, lahko 
ugotovimo, da so razlike prevladovale. Neko ime, ki bi bilo stalno v uporabi in ki bi označeval 
enotnost oz. skupnost goriških posesti, se namreč ni izoblikovalo. Kadar goriški grofje govorijo 
o vseh svojih posestih ne uporabljajo enega vseobsegajočega pojma, ampak si pomagajo z 
naštevanjem posameznih delov posesti. Prvi in hkrati tudi zadnji povzetek vseh goriških posesti 
pod enim imenom predstavlja označba comitatus et dominium Goricie64 ob delitvi 1271. Velika 
geografska ločnica - gorska veriga, ki je povprek delila goriški dominij -, je našla svoj izraz v 
označbah, kot enhalbes oziroma dishalbes des Chreutzberges65', enhalb der perge66 in podobno. 
Ta delitev na "notranjo in prednjo grofijo Goriško" je ostala v veljavi še po njenem prehodu 
pod Habsburžane. Največkrat pa najdemo v virih označbe, v katerih goriški grofje preprosto 
naštevajo svoje teritorije: in Chaerenden und in dem Pustertal ...Gortz, deu grafschaft, leut und 
gu°t und vesten in Friavl, auf dem Charst, in Ysterich, auf der March und in Chrayn6*; super 
6 2 V tem oziru je zlasti dobra karta Meinhards П. Landerbildung 1259-95 H. WIESFLECKERJA v prilogi njegove 
knjige Meinhard der Zweite. 
6 3 O. BRUNNER, Land und Herrschaft. Grundfragen der territorialen Verfassungsgeschichte Österreichs im 
Mittelalter, Wien 19655, 251 si.; glej tudi P. ŠTIH, Goriški grofje in oblikovanje, 41 si., in karto Razvoj slovenskih 
pokrajin od konca 13. st. do začetka 15.st. v Zgodovina Slovencev, Ljubljana 1979, 211. 
6 4 Gl. zgoraj op. 20. 
6 7 Ta termin se uveljavi šele v drugi polovici 15. stoletja: O. STOLZ, Politisch- historische Landesbeschreibung 
von Siidürol, Schiern Schriften 40, Innsbruck 1937,486. 
6 8 H. WIESSNER, MDC Vu, št. 394. 
506 P. ŠTIH: GORIŠKI GROFJE 
totum comitatum Goricie, in contratis Forijulii, super Charstis et Istria ; Herrschaft auf der 
Marich, in der Mediich und ze Chernden70; die graffschaft ze Gorcz, die marichgraffschaft ze 
Isterreich, die herrschaft in der Metlik und die herschaft ze Luencz und in dem Pustertal und die 
phallenczgrqffschaft in Kernden11; ze Kernden, ze Luncz und in dem Pustertal uncz an die 
Chlaus under Sebn ; in dem lande ouf der March und ze Chrain diessehalben der Sawe und 
gegen Ungern13 in podobno74. 
Te označbe goriške posesti izvirajo v glavnem šele iz 14. stoletja, ko je grofovska hiša že 
dosegla svoj zenit in se je krivulja njenega uspeha počasi že začela nagibati navzdol. Čas njene 
rasti je bilo predvsem 12. in 13. stoletje, v katerih lahko spremljamo tudi rast in širitev posesti in 
pravic goriških grofov. Prvotno jedro goriških posesti je ležalo na današnjem zgornjem 
Koroškem in vzhodnem Tirolskem: posest okrog Millstatta so si prvi goriški grofje pridobili od 
svojega prednika, pregnanega bavarskega palatinskega grofa Ariba, in jo še povečali s posestjo 
okrog Lienza z Grosskirchheimom in morda tudi že z Ebersteinom na spodnjem Koroškem, ki 
so ga pridobili kot sorodniki grofov v Pustertalu, od koder je izvirala Liutkarda, Aribova žena75. 
Ta posest, ki je bila na prelomu 11. v 12. v rokah goriških grofov, ni mogla biti posebno 
obsežna in pomembna. V vsakem primeru manj od tiste, ki si jo je ta rod približno v istem času 
zagotovil ob Soči in v Gorici. Sem so namreč Majnhardinci prenesli svoje težišče in center ter 
se začeli po Gorici tudi imenovati. Kot je bilo že rečeno, je bila Gorica oglejski fevd, ki so jo 
Goriški imeli kot odvetniki oglejske cerkve76. Leta 1001 je cesar Oton III. v dveh darovnicah 
podelil grad v Solkanu, Gorico in celo sklenjeno ozemlje med Sočo, Vipavo, Vrtovinskim 
potokom in trnovsko planoto oglejskemu patriarhu na eni in furlanskemu grofu na drugi strani77. 
Koliko so od te zemlje, ki jo je kasneje patriarh vso združil v svojih rokah78, dobili goriški 
grofje v fevd, se ne da ugotoviti; vse poznane listine o investituri Goriških v oglejske fevde le­
ten namreč ne naštevajo, ampak le na splošno govorijo o investituri79. Imajo pa v poznem 
srednjem veku goriški grofje na celem tem področju sklenjeno posest80. V tem prostora imajo 
svoje sedeže tudi nekateri pomembni goriški ministerialski rodovi, kot npr. tisti iz Solkana, 
Vogrskega, Dormberka, Rihemberka in seveda Gorice. Že v tem najzgodnjejšem času so si 
morali goriški grofje pridobiti tudi že vsaj del posesti, ki so jih imeli v Furlaniji. Tako sta 
Belgrado ob Tagliamentu in Precenico že v prvi polovici 12. stoletja izpričana kot goriška 
posest81. Gospostvo Lucinico, ki je v drugi polovici 13. stoletja bilo v goriških rokah82, je bilo še 
1220 oglejski fevd tirolskih grofov in je na goriške grofe verjetno prešlo s poroko Adelajde z 
6 9 HHStAW, SSL, 1328, V. 18., Gries. 
7 0 HHStAW, Familenurkunden št. 109,1340,1. 14., Dunaj. 
71 HHStAW, SSL, 1364, VI. 6., Dunaj. 
7 2 RB, fol. 71 (1364,1. 5., Lienz). 
7 3 Arhiv Slovenije (= AS), listina 1309, V. 25., Gorica. 
7 4 Primerjaj A. VEIDER, Die Verwaltung der "Vorderen Grafschaft Görz" im Pustertal und Oberkämten bis zum 
Ende des 14. Jahrhunderts, Philosophische Dissertation Wien 1939 (tipkopis), 30 si.; H.WIESFLECKER, Die politische 
Entwicklung, 346 sl.; O.STOLZ, Politisch-historische Landesbeschreibung, 475 sl. 
7 5 E. KLEBEL, Die Grafen von Görz als Landesherren in Oberkämten, Carinthia I 125, 1935, 242. Po Ebersteinu, 
kjer je kasneje sedel eden najpomembnejših goriških ministerialskih rodov, seje 1132 imenoval goriški grof Engelbert II. 
(H. WIESFLECKER, Die Regesten I, št. 188, 189); gl. tudi A. JAKSCH, Geschichte I, 196, 217. 
7 6 Glej zgoraj op. 42. 
F. KOS, Gradivo Ш, št. 1, 2, 3; glede lokalizacije inter Ysoncium et Wipaum et Ortaona atque iuga Alpium glei 
M. KOS, Urbarji Slov. primorja П, 18. 
7 8 Prim. P. ŠTIH, Goriški grofje in oblikovanje, 43. 
...d. Patriarcha ... cum una ex predictis banderìis presentaliter investivit salvo iure aquilegensis ecclesie... 
(V. JOPPI, DG, AT XTV, št. 116; 1335, X. 23.); ... investivit ... feoda, que ad dominos comités de iure advocatiae 
Aquilegensis ac supremi mareschalatus Forojulii spedare videbantur (pò A. VEIDER, Die Verwaltung, 12); d. 
Patriarcha, audita ipsius d. Comitis (Albert IV.) petitione, eundem d. Comitem de suis juribus per quendam anulum, ec 
etiam per banderiam armaturam comitatus Goritie, videlicet rubei et albi colons manu propria investivit, salvo jure 
Aquligensis Ecclesie ... (V. JOPPI, DG, AT XTV, št. 147; 1339, П. 25.); d. Patriarcha ... per se, suosque successores et 
nomine Aquilegensis Ecclesie ipsum d. Albertum Comitem pro se et predictis ejus fratribus eorumque heredibus 
recipientem de omnibus eorumfeudis antiquis, iustis et legalibus eo iure quo sui progenitores illa antiquitus habuerunt et 
tenerunt ab Ecclesia Aquilegensi supradicta per unam ex predictis banderìis, videlicet majorem presentaliter investivit. 
(V. JOPPI, DG, AT XVI, št. 218; 1352, VI. 19.). 
80 M. KOS, Urbarji Slov. primorja П, 23 sl. 
8 1 H. WIESFLECKER, Die Regesten I, št. 152 (k letu 1120), 202, 230. 
82 H. WIESFLECKER, Die Regesten I, št. 690, 698, 702, 716. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 4 507 
Majnhardom III.83. V Castelnuovu, zahodno od Tagliamenta, je že sredi 13. stoletja sedel 
goriški ministerial Štefan ^z Devina84. Najpomembnejša goriška posest v Furlaniji pa je bila 
Latisana ob Tagliamentu s tamkajšnjim pristaniščem in mitnico, ki je bila pomembna točka v 
trgovini alpskih dežel z severnojadranskimi mesti. Njen pomen se kaže npr. v tem, da so goriški 
grofje sklenili 1261 s Pušjo vasjo, ki je ležala na najpomembnejši poti med Furlanijo in 
Koroško, sporazum, s katerim so se prebivalci Pušje vasi obvezali, da bodo svoje tovore 
vkrcavali samo v latisanskem pristanišču, za kar so si pridobili posebne pravice . Poleg tega je 
bila Latisana poleg Ogleja in Portogruara edino, s strani Benečanov potrjeno pristanišče, za 
izvoz soli v Furlanijo. Decembra 1251 pa je prav s tega pristanišča šel na pot na Sicilijo kralj 
Konrad IV.86. Latisana je bila prvotno last goriških grofov, vendar so jo 1226 še z nekaterimi 
drugimi svojimi posestvi v Furlaniji prodali oglejskemu patriarhu, od katerega so jo nato sprejeli 
nazaj v fevd, ki pa so si ga zagotovili tudi po ženski liniji87. V ta kompleks goriške posesti v 
Furlaniji, ki se je pretežno raztezala ob levem bregu Tagliamenta, je spadal tudi Flambro 
(Castelluto), ki so ga goriški grofje v 14. stoletju podeljevali v fevd in katerega sodišče naj bi 
bilo neposredni državni fevd . 
Stara je tudi goriška posest na sosednjem Krasu, ki je po takratnem pojmovanju obsegal 
tudi (zgornjo) Vipavsko dolino, dele Notranjske, Brkine in severno Čičarijo . Že 1150 se 
omenja na Krasu 30 kmetij, ki so jih morali Goriški prepustiti oglejskemu patriarhu . Iz 
seznama posesti goriških grofov iz okrog 1200 je razvidno, da so takrat imeli svojo posest tudi 
že okoli Razdrtega in Ubeljskega91. Na Notranjskem je ležala tudi njihova posest okrog Planine 
in Unca, kjer se že 1217 omenja njihova mitnica, 1295 pa grad92. Po ugotovitvah Milka Kosa so 
si goriški grofje velik del svoje posesti na Krasu pridobili na račun cerkvene zemlje, to je 
predvsem patriarhata in samostanov iz Beligne in Rožaca. Sredstvo in način tega pridobivanja 
pa je bilo predvsem odvetništvo93. Okrog srede 13. stoletja je morala biti obsežna posest 
goriških grofov na Krasu že bolj ali manj izoblikovana in zaokrožena. Takrat se namreč že 
omenjajo vsi glavni gradovi oz. po njih imenovani ministeriali, ki so jih Goriški imeli na tem 
področju. Tako se 1249 prvič omenjajo goriški Švarcenek, Karsperg in Vikumberg, ki ga je 
zgradil goriški ministerial iz Karsperga94. 1255 je goriški grof Majnhard III. podelil svojemu 
ministerialu Vinterju iz Pazina v dedni fevd grad Gornik ob izvirih notranjske Reke, ki ga je ta 
sam sezidal, in pripadajoče gospostvo95. 1264 se prvič omenja Rašpor, ki je povezoval goriška 
posestva v Istri in na Krasu96; okrog 1275-1280 je bil zgrajen še Novi grad pri Hrašici oz. 
Podgradu, katerega graditelji so zopet bili, kot se zdi, ministeriali iz Karsperga . 
8 3 A. JAKSCH, MDCIV, št. 1814; J. RIEDMANN, Die Beziehungen, 15, 59. 
8 4 V. JOPPI, DG, AT XI, št. 20=H. WIESFLECKER, Die Regesten I, št. 484. Gl. tudi P. ŠTIH, K zgodovini 
nižjega plemstva na Krasu in v Istri, ZČ 45, 1991, 551. 1377 je goriški grof Majnhard Vu. zastavil castrum suum dictum 
Costrutti Novum situm in Foro Julii ultra Tulmentum gospodom iz Spilimberga (V. JOPPI, DG, AT XVII, št. 233). 
8 5 H. WIESFLECKER, Die Regesten I, št. 689. 
8 6 J. RTEDMANN, Die Beziehungen, 60, 61. 
87 H. WIESFLECKER, Die Regesten I, št. 422. Latisano je 1102 kupil od Langobarda Egina odvetnik oglejske 
cerkve Konrad, katerega tast je bil Burkhard Moosburški, oglejski odvetnik ob koncu ll.stoletja (F. SCHUMI, KUB I, št. 
66). Zdi se, da je Latisana preko Konradove hčerke prešla na bavarske Peilstaince, ki jim je med drugim pripadal tudi 
oglejski patriarh Sigehard (1068-1077). Tako odvetščino nad oglejsko cerkvijo, kot Latisano pa naj bi goriški grofje imeli 
v fevdu od Peilstaincev: H. WIESFLECKER, Die Regesfen I, št. 383. Glej M. KOS, Urbarji Slov. primorja П, 22; H. 
SCHMJDINGER, Patriarch und Landesherr, 158, 159. 
8 8 Gl. zgoraj op. 58; V. JOPPI, DG, AT XVJJ, št. 305 in C. CZOERNIG, Das Land Görz, 532-534 
89 L. HAUPTMANN, Krain, 352 sl.; H. PIRCHEGGER, Überblick über die territoriale Entwicklung Istriens, 
Erläuterungen zum historischen Atlas der österreichischen Alpenländer 1/4, Wien 1929, 497; M. KOS, Urbarji Slov. 
primorja П, 42 sl. 
9 0 H. WIESFLECKER, Die Regesten I, št. 230. 
51 M. KOS, Urbarji Slov. primorja П, 108. 
9 2 M. KOS, Doneski k historični topografiji, 145 sl. 
9 3 M. KOS, Urbarji Slov. primorja П, 37 si. 
9 4 RB, fol. Il l ' , 112. Primerjaj: S. RUTAR, Završniška gospoščina na Krasu, Izvestja muzejskega društva za 
Kranjsko 5, 1895, 217, 226; M. KOS, Urbarji Slov. primorja П, 39 si. 
9 3 H. WIESFLECKER, Die Regesten I, št. 629, 563. 
96 H. WIESFLECKER, Die Regesten I, št. 716, 717 
97 V. JOPPI, DG, AT ХП, št. 46; J. W. VALVASOR, Die Ehre des Herzogthums Crain, Laybach - Nürnberg 1689, 
357, 400, 603. 
508 P STIH: GORIŠKI GROFJE 
Goriškim grofom je pripadal tudi večji del Goriških Brd. Poleg njih sta imela tam svojo 
posest predvsem še oglejski patriarh in samostan v Rožacu, ki je staj v bližini. V Brdih je svoj 
sedež imelo presenetljivo veliko število goriških ministerialov, ki se imenujejo po Pevmi, 
Cerovem, Višnjevku, Vipolžah, Rittersbergu in Fojani98. Najpomembnejši so bili oni iz Pevme, 
ki so bili v letih 1287-1387 tudi dedni kaštelani na goriškem gradu"; v Višnjevku je pol 
ministerialov pripadalo oglejskemu patriarhu, pol pa goriškemu grofu 
Če se vrnemo na Koroško, lahko ugotovimo, da so goriški grofje tudi tam intenzivno večali 
svojo posest. Že okrog srede 12. stoletja so si v dolini Drave med Lienzom in Spittalom 
pridobili (zgradili) Flaschberg in Rottenstein, kjer so sedeli njihovi ministeriali, v dolini Molla 
pa Falkenstein. Istočasno so tam imeli v svojih rokah tudi že odvetništvo nad posestjo 
admontskega samostana101. Preko Brixna so si pridobili Winklern, preko Freisinga pa 
Obervellach, ki sta prav tako ležala v dolini Molla. V osrednji Koroški je poleg Ebersteina, ki 
smo ga omenili že zgoraj, pred 1150 v njihovih rokah tudi Možberk, ki so ga imeli od 
oglejskega patriarhata 2. Pomemben center njihove posesti je bila tudi Ziljska dolina. Po 
raziskavah E. Klebla so si že okrog 1200 pridobili grofovske pravice v zgornji Ziljski dolini in 
Kötschachu na pomembni poti, ki je vodila iz zgornjedravske doline preko Plöckenpassa v 
Furlanijo103. Nedaleč od Kötschacha je na tej poti stal tudi Mauthen, kjer je očitno bila mitnica 
in kjer so imeli posesti goriški ministeriali iz Goldberga . Drugače pa se že 1206 prvič 
omenjajo goriški ministeriali v Grafendorfu105, med 1228-1248 so si pridobili tudi bamberški 
Sv. Štefan ^. Omeniti moramo še goriške ministeriale iz Rihemberka, ki so v Ziljski dolini 
imeli obsežno posest. V njihovih rokah so bili gradovi Weidegg, Weidenburg in 
Wasserleonburg. Po njihovem izumrtju 1372 so si goriški grofje podvrgli rihemberško posest 
kot urbarialno1 . 
Do srede 13. stoletja so goriški grofje tako nadzorovali pretežni del prostora med Lienzom 
in Spittalom. Njihova je bila cela dolina Molla, večina Ziljske doline in tudi precejšen del doline 
Drave. Toda eno glavnih ovir pri širjenju goriške moči sta predstavljala vojvodsko deželsko 
sodišče in posest Greifenburg in salzburški Sachsenburg, ki je ob sotočju Molla v Dravo zapiral 
pot v osrednjo Koroško. Kot je splošno znano, je poskus Majnharda III. in njegovega tasta, 
tirolskega grofa Alberta III., da bi ta problem rešila z vojaško silo, poleti 1252 katastrofalno 
propadel in sporazum iz Lieserhofna konec decembra 1252 je pomenil (začasno) izgubo 
številnih goriških in tirolskih gradov, od katerih so nekatere - med njimi tudi Lienz, Virgen, 
Oberdrauburg, Lind - goriški grofje nato imeli kot fevd salzburŠke cerkve , ogromno 
odškodnino, ki je predstavljala enoinpolletne dohodke celotne salzburške nadškofije, in 
dolgoletno ujetništvo za mlada goriška grofa Majnharda IV. in Alberta II. . Toda goriška hiša 
9 8 Podrobneje o tem glej F. KOS, Goriška Brda v srednjem veklu, Jadranski almanah 1923, 10 si., in za Rittersberg 
še A. PLETERSKI, Župa Bled. Nastanek, razvoj in prežitki, Dela 301, razreda SAZU, Ljubljana 1986,94 si. 
9 9 V. JOPPI, Appendice ai Documenti Goriziani, AT N. S. 19, 1893, št. 8 (leto 1287); HHStAW, SSL, 1387, X. 7., 
Gorica. Glej tudi F. KOS, K zgodovini Gorice v srednjem veku, GMDS 2-3, 1921-1923, 10, 11; GMDS 4-6, 1924-1926, 
5. 
1 0 0 P. KANDLER, CDI1274, VHI. 18., Čedad (Hoc quidem castrum (Višnjevk) fuit ministerialium, quorum media 
pars attinet Ecclesie Aquilegensi, alia pars attinet Corniti). 
101 E. KLEBEL, Die Grafen von Görz, 243. 
1 0 2 E. KLEBEL, ibidem; za Možberk H. WIESFLECKER, Die Regesten I, št. 230, 317. 
103 E. KLEBEL, Die Grafen von Görz, 61 si.; prim, tudi D.NEUMANN, Das Kärntner Lesachtal. Werden und 
Wandlungen einer bergbäuerlichen Kultur- und Wirtschaftslandschaft, Das Kärntner Landesarchiv 6, Klagenfurt 1977 , 
40 sl. 
1 M H. HASSINGER, Zolwesen und Verkher in den österreichischen Alpenländem bis um 1300, MIÖG 73, 1965, 
312. Goldberški kot goriški ministeriali: A. JAKSCH, MDC IV, št. 2434; posest: F.KLOS - BUŽEK, Das Urbar der 
Vordem Grafschaft Görz aus dem jähre 1299, Österreichische Urbare 1/3, Wien 1956, 95. 
1 0 5 H. WIESFLECKER, Die Regesten I, št. 331,442,480; gl. tudi E. KLEBEL, Die Grafen vop Görz, 78 sl., in M. 
BITSCHNAU, Burg und Adel in Tirol zwischen 1050 und 1300. Grundlagen zu ihrer Erforschung, Österreichische 
Akademie der Wissenschaft, Phil.-hist. Kl.. Sitzungsberichte Bd. 403, Wien 1983, št. 243, ki meni, da gre za ministeriale 
iz Grafendorfa pri Lienzu. 
1 0 6 E. KLEBEL, Die Grafen von Görz, 245. 
1 0 7 E. KLEBEL, Die Grafen von Görz, 66 sl. 
Omenjeni gradovi so še 1385 označeni kot salzburški fevd: H. WIESSNER, MDC X, št. 931. 
109 A. JAKSCH, MDC TV, št. 2510-2529; primerjaj: H. WIESFLECKER, Meinhard der Zweite, 27 si.; A. 
JAKSCH, Geschichte П, 13 si.; C. FRÄSS - EHRFELD, Geschichte Kärntens, 321 sl. Kot zanimivost naj navedem, da 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 4 509 
si je kmalu opomogla. Že 1253 je umrl tirolski grof Albert III. in goriški grofje so dedovali 
tirolsko dediščino. Predvsem so si na ta način pridobili celotno Pustriško dolino z izjemo 
Taufersa, Brunecka in že od 8. stoletja freisinškega Innichena, nad katerim pa so držali roko kot 
odvetniki110. Nadalje je v goriške roke prišel Oberdrauburg, od koder je vodila zgoraj omenjena 
pot iz doline Drave preko Mauthena in Plöckenpassa v Furlanijo in gospostvo Kamen v Juni 
S to tirolsko dediščino pa seje po ugotovitvah E. Klebla začela odločilna sprememba v strukturi 
goriških posesti. Dotedanje težišče, ležeče v raznih pravicah, ki so jih Goriški izvajali kot grofje 
in odvetniki ter v njihovih ministerialih in gradovih, se je premaknilo v korist urbarialne posesti 
goriških grofov , ko so si na različne načine neposredno podvrgli številne posesti svojih 
ministerialov. Na tak način je v prednji grofiji že do konca 13. stoletja nastala obsežna 
urbarialna posest goriških grofov, ki je vsa - od Muhlbaških klavž pri Brixnu pa do Kamna v 
Juni - podrobno popisana v znanem goriškem urbarju za prednjo grofijo iz okrog 1300113. 
Od posesti, ki so jo v prvi četrtini 14. stoletja, to je približno v času največjega vzpona, 
imeli goriški-grofje, so si najkasneje pridobili tisto na Kranjskem in v Istri. Še H. Wiesflecker, 
zagotovo eden najboljših poznavalcev zgodovine goriških grofov, je zmotno menil, da so si 
Goriški svoja prva posestva v Istri pridobili že na začetku 12. stoletja, torej istočasno s 
pojavitvijo na Soči11 . V. resnici jim je vrata v Istro odprla šele odvetščina nad poreško škofijo, 
ki so si jo pridobili med 1191-1194 15, saj je tako prišel v njihove roke Pazin - kasneje center 
goriških posesti v Istri - z vencem okoliških krajev, ki je bil službeni fevd poreškega 
odvetnika 16. Na tej osnovi je goriška hiša zlasti pod Albertom II. v zadnji četrtini 13. stoletja 
začela predvsem na račun oglejskega patriarha pridobivati obsežno posest med Dragonjo in 
Mirno (Završje, Momjan in tudi Sovinjak, ki je sicer že na levem bregu Mirne) ter v območju 
med Buzetom, zaledjem Učke in zgornjo Raso (Lupoglav, Kožljak, Kršan). Temu je bila 
približno v istem času dodana tudi posest ob spodnjem toku Raše in ob raškem zalivu (Barbana, 
Rakalj), ki je še konec 12. stoletja spadala v okvir puljskega mestnega agra. S tem je bil 
teritorialni razvoj goriških posesti v Istri na začetku 14. stoletja v glavnih potezah zaključen; 
odločilno vlogo v tem procesu pa so imeli goriški ministeriali, preko katerih so Goriški 
odtujevali patriarhu njegove fevde 7. 
V čas goriškega grofa Alberta II. (1261/71-1304) pade tudi odločilni moment v razvoju 
goriških posesti na Kranjskem. 1277 je namreč dobil od krone v zastavo jedro kasnejše goriške 
grofije v "Marki in Metliki", to je gospostvo Mehovo in njemu pripadajočo Belo krajino s trgom 
Črnomelj118. Vendar to ni bila prva posest, ki so si jo Goriški pridobili na Kranjskem. V 
predstavlja v diplomatila privatnih listin ta serija enega prvih primerov listin na južnonemškem prostoru v vsem času od 
konca antike naprej, v katerih je dispozitivni glagol v sedanjem času, kar pomeni, da je bilo pravno dejanje sklenjeno šele 
z izstavitvijo in predajo listine, ne pa že prej in bi listina to samo potrdila (O. REDLICH, Die Privaturkunden des 
Mittelalters, Urkundenlehre Ш, München - Berlin 1911, 122). 
110 O. STOLZ, Politisch-historische Landesbeschreibung, 604 si. Sporazum goriškega grofa Alberta П. z 
freisinškim škofom Emichom iz 1285 glede odvetlčine nad Innichenom kaže, daje škofu ostalo v njegovih rokah samo 
nižje sodstvo, kajti ... de proprietatibus et Jeudis, de homicidüs, uuleneribus illatis ferreis armamentis, oppressionibus 
uirginum et mulierum, latrociniis, funis quibus secundum consuetudinem terre incurritur pena mortis, rapinis et 
incendiis, uiolenciis in quibus scilicet casibus iudex noster (goriškega grofa) qui pro tempore fuerit, auctoritatem plenam 
habeat iudicandi, de omnibus vero aliis causis et questionibus castellanus seu officialis memorati domini nostri episcopi 
cui vices suas commiserat, plenarie iudicabit... (J. ZAHN, Codex diplomaticus Austriaco-Frisingensis (= CDAF), Fontes 
rerum Austriacarum (= FRA) II 31, Wien 1870, št. 392). Glej tudi M. PIZZININI, Die Grafen von Görzin ihren 
Beziehungen zu Innichen, Osttiroler Heimatblätter 9, Jg. 37, 1969. 
111 F. KLOS - BUŽEK, Überblick über die Erwerbungen der Eigentümer der Grafen von Görz in den "Vorderen 
Landern" bis zu ihrer Gesamtaufzeihnung im "Görzer Urbar von 1300", Osttiroler Heimatblätter 9, Jg. 14, 1946, 35; 
ISTA, Das Urbar, XXXTV. 
112 E. KLEBEL, Die Grafen von Görz, 243. 
113 F. KLOS - BUŽEK, Das Urbar, 4-102. Celotna urbarialna posest je razdeljena na urade, ki se v glavnem 
pokrivajo tudi z deželskosodnimi mejami ter si sledijo od zahoda proti vzhodu: Lothen, Griessertal, Ligoede, Heinfels, 
Tilliach, Villgraten, Virgen, Defreggen, Kalsertal, Lienz, Grosskirchheim in Winkl, Reintal, Falkenstein, Lurnfeld, 
Millstatt, Spittal, Lind, Gerlamos, Rotenstein, Oberdrauburg, Mauthen, Lessach, Možberk, Eberstein, Timenica, Kamen. 
1 , 4 H. WTESFLECKER, Die politische Entwicklung, 336. 
115 P. KANDLER, CDI1194, X. 5. 
1 1 6 L. HAUPTMANN, Krain, 399 sl.; G. de VERGOTTNI, Lineamenti storici della costituzione politica dell'Istria 
nel tardo medio evo, Roma 1924, 62; C. de FRANCESCI, Mainardo conte d'Istria e le origini della Contea di Pisino, Atti 
e Memorie della Società Istriana di Archeologia e Storia Patria 28, 1926, 41 sl. 
"'Podrobno o tem v cit. razpravi: P. ŠTIH, Goriški grofje in geneza Pazinske grofije. 
118 F. SCHUMI, Urkunden zur Geschichte Krains, Archiv für Heimatkunde 1, Laibach 1882/3, 239, št. 66. 
510 P. STIH: GORIŠKI GROFJE 
Slovenski marki so si v drugi četrtini 13. stoletja pridobili veliko gospostvo Šumberk , že 
takrat pa je bil vsaj delno v njihovih rokah tudi Hmeljnik120. Na teh osnovah seje konec 13. in 
začetek 14. stoletja začela notranja izgradnja goriške grofije v Marki, ki je vodila v nastanek 
posebne deželice1 '. Poleg tega so imeli goriški grofje v prvi polovici 13. stoletja v svojih rokah 
tudi kompleks posesti na Gorenjskem med Kokro in Karavankami s središčem v Naklem, ki pa 
je ob goriško-tirolski katastrofi 1252 prešel pod Ortenburžane122. Tako jim je v tem prostoru 
ostalo le še odvetništvo nad briksenškim Bledom, ki so si ga pridobili 1231 in ga obdržali do 
1389, ko si je to sodstvo prigrabil eden od skrbnikov takrat mladoletnih goriških grofov Henrika 
IV. in Ivana Majnharda, Friderik III. Ortenburški124, v katerega posesti je bilo tudi sosednje 
radovljiško gospostvo. 
Ves ta obsežen goriški dominium - to je gospostva, posesti, odvetščine, sodstva in razne 
drage pravice - je bil po svoji strukturi raznovrsten. Pravih goriških alodov je bilo zelo malo. 
Kdaj in kako so si pridobili neposredne državne fevde (in kaj so le-ti v resnici bili) in postali 
direktni vazali krone, je bilo povedano že zgoraj. Številno ohranjeno gradivo tako kaže, da so 
največ svoje posesti imeli v fevdu od cerkve, to je od številnih škofij na področju med Alpami 
in Jadranom. Tako so goriški grofje bili vazali oglejskih patriarhov, salzburških nadškofov, 
škofov iz Brixna, Tridenta, Freisinga, Bamberga, Trsta, Poreča, Novega gradu, Pična, Pulja in 
celo nadškofije iz Ravenne125. V veliki večini primerov je šlo za fevde, ki so se nahajali v dedni 
posesti goriških grofov. Zaradi tega je tudi fevdna odvisnost goriških grofov od posameznih 
škofij postala brezpredmetna in je investitura, kadar je do nje prišlo, imela zgolj formalno 
vrednost. Na teh fevdih so se goriški grofje počutili in tudi obnašali kot na lastni posesti in so jih 
tudi oddajali naprej v fevd, ne da bi zato iskali soglasje pravega fevdnega gospoda . Zelo 
malo, skoraj nič, pa je bilo fevdov, ki so jih goriški grofje imeli od posvetnih knezov. 
Pravzaprav vemo samo za en tak slučaj, za koroški palatinat, preko katerega so bili Goriški 
vazali koroških vojvod, drugi takšni primeri pa niso (vsaj meni) znani . Vsaj delno bi se takšno 
stanje morda dalo razložiti z določbami fevdnega prava, zapisanega v "Zrcalih" 13. stoletja. Po 
teh določbah - katerih bistvo je fevdna hierarhična lestvica {Heerschildordnung) z vladarjem na 
vrhu, ki ni nikomur vazal - posvetni fevdalec ne more sprejeti fevda od drugega posvetnega 
fevdalca, ne da bi pri tem znižal svoj "ščit", to je rang. Pri tem je pomembno, da ta določba ne 
velja za cerkvene fevde in položaj posvetnega gospoda zaradi sprejema takšnega fevda na 
fevdni hierarhični lestvici ni ogrožen 28. Bilo bi povsem razumljivo, da goriški grofje, ki so 
stremeli za položajem državnih knezov, niso hoteli sprejemati posvetnih fevdov, kar bi jih samo 
oddaljilo od želenega cilja. Je pa seveda vprašljivo, koliko so te pravne določbe, ki so zrasle 
predvsem v švabski in saški praksi, našle svoj odmev na samem robu države. 
Na koncu tega pregleda goriških posesti je potrebno omeniti še tiste pravice goriških 
grofov, ki so prinašale dohodek in ki so jim pripadale kot deželnim knezom (regali). Po 
dohodkih je bil nedvomno najpomembnejši carinski regal (theloneum et muta), ki je prinašal 
1 1 9 Npr.: J. ZAHN, CDAF, FRA П 31, št. 253. 
1 2 0 Že 1217 se v listini goriškega grofa Engelberta med pričami omenja tudi dominus Adelbodus de Hopfenbach: 
M. KOS, Doneski k historični topografiji, 146. 
121 Za posest goriških grofov na Dolenjskem (v Slovenski marki in v Beli krajini) se v 14. stoletju uveljavi naziv 
grofija (npr. E. SCHWIND - A. DOPSCH, Ausgewählte Urkunden, št. 120). Pomembnejše pa je, daje dobila institucije, 
značilne za deželo: v prvi vrsti deželno pravo (npr. AS, listina 1322, DC. 1., Kostanjevica), ograjno sodišče za plemstvo v 
Metliki in tudi lastnega glavarja kot namestnika deželnega kneza (za oboje E. SCHWIND - A. DOPSCH, ebenda). 
1 2 2 F. SCHUMI, KUB П, št. 112, 196. 
123 H. WIESFLECKER, Die Regesten I, št. 436 po regestu v GR. Glej tudi F. SCHUMI, KUB П, št. 112 (1241). L. 
HAUPTMANN, Krain, 460, je menil, da so si Goriški pridobili blejsko odvetščino med 1236-1241. 
1 2 4 H. WIESSNER, MDC X, št. 963 (1389); glej L. HAUPTMANN, Krain, 460; M. WUTTE, Die Erwerbung, 294; 
C. LACKNER, Zur Geschichte der Grafen von Ortenburg in Kärnten und Krain, Carinthia 1181,1991, 187 sl. 
1 2 5 Za posamezne škofije in fevde, ki so jih Goriški imeli od njih, je dokumentacija delno navedena zgoraj, pri 
pregledu goriških posesti, drugače pa glej npr. A. VEIDER, Die Verwaltung, 8 si., ter za fevde istrskih škofij in za t.i. 
fevd sv. Apolinarija, ki so ga goriški grofje imeli v puljskem zaledju od ravennske nadškofije: B. BENUSSI, Nel medio 
evo. Pagine di storia Istriana, Parenzo 1897,440 si., 485. 
1 2 6 Npr. H. WIESFLECKER, Die Regesten I, št. 468. 
1 2 7 Z izjemo listine iz 1237, v kateri je Majnhard Ш. podelil v fevd svojemu tastu, tirolskemu grofu Albertu Ш. vse 
svoje fevde, ki jih je imel od oglejskega patriarha in koroškega vojvode Bemharda (H. WIESFLECKER, kot v op.zgoraj), 
vendar fevdi niso našteti. 
128 H. MITTEIS, H. LIEBERICH, Deutsche Rechtsgeschichte München 198818, 181. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • 1994 • 4 511 
dohodke od mitnic. Ti dohodki goriških grofov so se še zlasti povečali po pridobitvi tirolske 
dediščine z najpomembnejšimi alpskimi prelazi (Brenner, Reschenpaß). Ob delitvi goriške 
posesti 1271 je bilo dogovorjeno, da se dohodki od tirolskih in vseh ostalih mitnic v posesti 
goriških grofov enakomerno delijo med oba brata. Tako so goriški grofje vse do 1335, ko so 
izumrli njihovi vojvodski bratranci, dobivali svoj delež zlasti od mitnic Toli pri Merami, Lueg 
na Brennerju in v Bolzanu. 1363 pa so se tudi formalno odpovedali tem dohodkom v korist 
novega tirolskega deželnega kneza Rudolfa Habsburškega129. Na Koroškem so najpomembnejše 
goriške mitnice Lienz, Oberdrauburg in verjetno tudi Mauthen stale na poti, ki je vodila iz 
Bavarske preko visokih Tur v dolino Drave in nato v Furlanijo, kjer je bila zlasti pomembna 
mitnica v Latisani. Druga skupina pomembnih goriških mitnic pa je stala na poteh, ki so iz 
slovenskega zaledja vodile proti morju. Tako je na poti iz Ljubljane proti primorskim mestom 
stala njihova mitnica v Planini, na poti proti Reki v Rupi in na poti od Senožeč proti Trstu v 
Lokvah130. S carinskim regalom je bil tesno povezan cestni regal (conductus, gelait), ki je 
potujočim, posebno trgovcem in njihovim tovorom, zagotavljal varnost na določenih cestah, za 
kar so ti morali imetniku takšnega regala (deželnemu gospodu) plačati določeno pristojbino. Kot 
je razvidno iz sporazuma med oglejskim patriarhom Bertoldom in goriškim grofom 
Majnhardom Ш. iz 1234, ki je najstarejša ohranjena listina glede cestega regala Goriških , je 
goriškemu grofu pripadala pravica spremstva na zgoraj omenjeni cesti, ki je vodila iz Koroške 
preko Plöckenpaßa (strata per montera Crucis) v Furlanijo, vendar samo za ljudi, ki so prihajali 
iz Bavarske in iz dela Štajerske ob zgornji Muri zahodno od Judenburga. Da pa je šlo goriškim 
grofom tudi spremstvo na cesti skozi Kanalsko dolino in Pontebbo, je razvidno iz razsodbe v 
spora med patriarhom Raimundom della Torre in goriškim grofom Albertom II. iz marca 
1281132. Po mnenju H. Dopscha je goriškim grofom pripadal conductus na področju cele 
vojvodine Koroške, ta pravica pa naj bi jim pripadala kot koroškim palatinom133. 
Kot dokazujejo goriški novci, so grofje posedovali novčni regal že v prvi tretjini 13. 
stoletja. Czoernig domneva, da so ga dobili od cesarja Otona IV., svoje prve srebrnike pa naj bi 
najprej kovali v salzburških Brezah (?) in nato v Gorici, saj se na novcih Majnharda III. nahaja 
napis Moneta Goriciae, za razliko od kasnejših, ki imajo napis Moneta de Luonze in so bili pod 
Albertom II. kovani v Lienzu134, kjer se 1318 omenja maister W°lrich der muntzmaister datz 
Luentz135. 1331 se prvič omenja goriška kovnica v Obervellachu136, bila pa je tudi v Latisani v 
Furlaniji137. V letih 1271-1275 je albertinska veja goriških grofov imela tudi polovični delež v 
kovnici v Merami138. Potrebo po zlatu in srebru za svoje novce so goriški grofje vsaj delno krili 
iz lastnih rudnikov na gornjem Koroškem in v Pustertalu, kar pomeni, da so posedovali tudi 
1 2 9 H. WIESFLECKER, Die Regesten I, št. 868; H. WIESSNER, MDC VU, št. 481; O. STOLZ, Das 
mittelalterliche Zollwesen Tirols bis zur Erwerbung des Landes durch die Herzoge von Österreich (1363), AÖG 97, 1909, 
567 sl., 595 si. Po Stolzovih izračunih (str. 718) je bil letni dohodek vseh tirolskih mitnic v razdobju 1300-1340 približno 
3500 veronskih mark (ena veronska marka = 140, 4 grama srebra: O. STOLZ, prav tam); od tega sta samo mitnici v 
Luegu in Töllu prinašali v tem razdobju 2050 veronskih mark dohodka na leto. 
130 Primerjaj: E. WERUNSKY, Österreichische Reichs- und Rechtsgeschichte, 516 si.; O. STOLZ, Das Zoll- und 
Geleitsrecht der Grafen von GÖTZ in oberen Draugebiet, AGT 24-25, 1936, 67 si.; H. HASSINGER, Zollwesen und 
Verkher, 311 si.; ISTI, Geschichte des Zollwesens, Handels und Verkhers in den östlichen Alpenländern vom 
Spätmittelalter bis in die zweite Hälfte des 18. Jahrhunderts, Bd. 1, Stuttgrat 1987, 3 sl; M. KOS, Urbarji Slov. primorja 
П, 86; F.GESTRIN, Trgovina slovenskega zaledja s primorskimi mesti od 13. do konca 16. stoletja, Dela 15 I. razreda 
SAZU, Ljubljana 1965, 198 sl. 
131 A. JAKSCH, MDC IV, št. 2094 = H. WIESFLECKER, Die Regesten I, št. 459. Določbe tega sporazuma je 
potrdil tudi Bertoldov naslednik, patriarh Gregor de Montelongo, leta 1264 v Buzetu (H. WIESFLECKER, Die Regesten 
I, št. 716). Tudi razsodba iz 1281 (gl. naslednjo opombo) se vrača na sporazum iz 1234. O. STOLZ, Das Zoll- und 
Geleitsrecht, 67, navaja kot najstarejšo listino, ki priča o carinskem in cestnem regalu goriških grofov, že listino iz 1184 
(H. WIESFLECKER, Die Regesten I, št. 281), ki pa se v resnici nanaša na tirolskega grofa Henrika, kateremu je oglejski 
patriarh podelil pol mitnice v Huminu. 
132 H. WIESSNER, MDC V, št. 481 = H. WIESFLECKER, Die Regesten П, št. 304. 
133 H. DOPSCH, Gewaltbote, 145 sl. (primerjaj z op. 34 zgoraj). O cestnem regalu goriških grofov glej še: O. 
STOLZ, Das Zoll- und Geleitsrecht, 67 si.; H. KLEIN, Das Geleitsrecht der Grafen von GÖTZ "vom Meer bis zum 
Katschberg", Carinthia 1147, 1957, 316 sl.;H. HASSINGER, Zollwesen und Verkher, 317 sl. 
134 C. CZOERNIG, Das Land Görz, 705. 
135 TLA, Parteibriefe 2291, 1318, IX. 15., Oglej. 
136 HHStAW, SSL, 1331, IV. 2, Lienz (... halbe munsse zu Velach...). 
137 E. WERUNSKY, Österreichische Reichs- und Rechtsgeschichte, 515. 
138 H. WIESFLECKER, Die Regesten I, št. 868; H. WIESFLECKER, Die Regesten II, št. 153. 
512 P. ŠTIH: GORIŠKI GROFJE 
rudniški regal. Prve omembe goriških rudnikov srečujemo že pred koncem 13. stoletja, včasu 
Alberta II. . V delilni pogodbi iz 1342 se npr. omenjajo ercz, perg und tal , do 
intenzivnejšega rudarjenja v prednji grofiji pa je prišlo šele proti koncu 15. stoletja, koje 1486 
zadnji goriški grof Leonhard izdal tudi posebni rudarski red za svoja gospostva . Poleg teh 
najpomembnejših regalij pa so goriškim grofom dohodki tekli še od gozdnega, lovskega in 
rečnega regala . 
V sklopu tega pregleda zgodovine goriških grofov je potrebno na kratko predstaviti še 
politično zgodovino te grofovske hiše. Nekaj je bilo o tem povedano že v predhodnih odstavkih, 
saj se je bilo tudi pri obravnavi drugih vprašanj nemogoče izogniti tako pomembnim dogodkom, 
ki so za dinastijo imeli daljnosežne posledice, kot so npr. dedovanje po tirolskih grofih, delitev 
njihovih posesti 1271, 1342 in še marsikaj. Do sedaj najboljšo sintezo političnega razvoja 
goriške grofije je napisal H. Wiesflecker, ki je doslej najpodrobneje obdelal tudi čas 
intenzivnega propadanja goriške moči v zadnjem poldrugem stoletju njihovega obstoja . Iz 
bogate literature, ki se je ukvarjala z goriškimi grofi, bi želel v zvezi s tem vprašanjem 
izpostaviti samo še dva naslova: A. Veider je v (žal neobjavljeni) izpitni nalogi na Inštitutu za 
avstrijske zgodovinske raziskave obdelal politiko goriške hiše v odnosu do vodilnih političnih 
sil na jugovzhodu nemške države144, M. Pizzinini pa do teh v severovzhodni Italiji 
Kolikor lahko izluščimo iz virov, ki so za 12. stoletja precej skromni, je dominantno 
vprašanje politike goriških grofov v tem času vprašanje razmerja do oglejskega patriarhata. 
Odvetništvo, ki so ga Goriški posedovali nad to cerkvijo, je dajalo njihovemu položaju v 
Furlaniji moč in in predvsem pravice, ki so mogle dobro služiti kot izhodišče v izgradnji njihove 
deželnoknežje oblasti. Takšna politika je pomenila nujno konfrontacijo z oglejskim patriarhom 
kot nosilcem javne oblasti v Furlaniji, v okvir katere je takrat spadala tudi Gorica. Kot nam kaže 
listina iz 1150, v kateri je goriški grof Engelbert II. obtožen preloma prisege nasproti patriarhu, 
katerega je nekaj časa imel celo zaprtega, ter plenjenja in pustošenja oglejskih posesti in 
preganjanja patriarhovih podložnikov , so grofje to svojo politiko uresničevali brezobzirno in s 
silo. V vojnah med patriarhi in njihovimi odvetniki, ki so postale takorekoč družinska tradicija 
goriške hiše, so si le-ti na račun cerkve (tudi samostanov v Rožacu in Možacu, kapitlja v 
Čedadu itd.) pridobivali nova posestva in te pridobitve s silo čez določen čas tudi legalizirali. 
Tako je npr. Majnhard II. na začetku 13. stoletja izkoristil fajdo med patriarhatom in Trevisom 
ter prisilil Oglej v revizijo pogodbe iz 1150, ki mu je omejevala dohodke, pridobljene iz naslova 
odvetništva. Sedaj, leta 1202, Majnhard II. ni samo dosegel dviga teh dohodkov, ampak mu je 
patriarh pred tem še podelil v dedni fevd po moški in ženski liniji - torej de facto povsem 
prepustil - Gorico in Možberk, poleg tega pa je legaliziral še vse posesti, ki so jih Goriški imeli 
od patriarhata sive iuste sive iniuste17. 
Nadaljnji razvoj je te pridobitve vse bolj utrjeval in hkrati nezadržno trgal vezi med 
goriškim teritorialnim gospostvom in Furlanijo. Tako je Gorica 1210 dobila neposredno iz rok 
cesarja Otona IV. pravico do tedenskega sejma148, pri čemer patriarh - vsaj kolikor lahko 
posnamemo po ohranjenih regestih - ni sodeloval niti kot intervenient, čeprav je cesarski 
privilegij Ogleju iz 1214, ki je zagotovo le potrjeval običajno pravo, med drugim zagotavljal 
1 3 9 A. VEIDER, Die Verwaltung, 190. 
1 4 0 H. WIESSNER, MDC X, št. 161. 
1 4 1 H. WIESFLECKER, Die Verwaltung, 189 si.; E. WERUNSKY, Österreichische Reichs- und Rechtsgeschichte, 
511; M. J. WENNINGER, Bergbau, Gewerbe und Landwirtschaft in Kärnten vom 10. bis zum 16. Jahrhundert, Kärnten 
Landwirtschaftschronik, Klagenfurt, 1/10. 
1 4 2 A. VEIDER, Die Verwaltung, 187 sl. 
1 4 3 H. WIESFLECKER, Die politische Entwicklung, 329 sl. 
1 4 4 A. VEIDER, Die politischen Beziehungen. 
145 M. PIZZININI, Die Grafen von Görz in ihren Beziehungen zu den Mächten in nordöstlichen Italien von 1264 -
1358, Philosophische Dissertation Innsbruck 1968 (tipkopis). Delna objava te disertacije je išla pod naslovom: Die Grafen 
von Görz und die Terra-ferma-Politik der republik Venedig in Istrien in der 2. Hälfte des 13. Jahrhunderts, 
Veröffentlichungen des Tiroler Landesmuseum Ferdinandeum 54, 1974,183 sl. 
1 4 6 H. WIESFLECKER, Die Regesten I, št. 230. 
1 4 7 H. WIESFLECKER, Die Regesten I, št. 317, 319. 
1 4 8 H. WIESFLECKER, Die Regesten I, št. 355; prim. B. OTOREPEC, Srednjeveški pečati in grbi mest in trgov na 
Slovenskem, Ljubljana 1988, 222. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 1994 4 513 
izključno patriarhu podeljevanje tržne pravice na njegovem ozemlju . S pridobitvijo 
odvetščine nad poreško škofijo so se Goriški v tem času trdno vsidrali v Istri in tudi tam odprli 
fronto proti patriarhu kot največjemu zemljiškemu posestniku in hkrati tudi nosilcu javne oblasti 
v istrski marki ter očitno zlorabljali sodstvo, ki je patriarhu pripadalo kot mejnemu grofu, saj je 
patriarh Bertold 1238 izposloval od cesaraja Friderika II. razsodbo, da se njegovi vazali v Istri 
in Furlaniji ne smejo pod pretvezo odvetništva vmešavati v zadeve visokega sodstva brez 
dovoljenja ali ukaza patriarha150. Nedvomno je bila ta razsodba naperjena predvsem proti 
goriškim grofom, vendar verjetno brez učinka, saj cesar Friderik II. ni podpiral samo Bertolda 
Andeškega, ampak tudi Majnharda III., ki je bil prav tako zvest pristaš krone in štaufovske 
dinastije. 
Sploh srečujemo v prvi polovici 13. stoletja goriške grofe prvič vidneje v cesarjevi bližini. 
Tako je Majnhard II. spremljal cesarja Otona IV. 1209/1210 na povratku s kronanja v Rimu151 
in ob tej priliki je moralo priti tudi do odločitve o podelitvi tržnih pravic Gorici. Majnhard П1. 
pa je prvič srečal cesarja Friderika II., pod katerim so se Goriški s postavitvijo Majnharda III. za 
državnega namestnika na Štajerskem in v Avstriji (1248-1250) prvič dvignili v samo središče 
politike na jugovzhodu države, leta 1226, ko ga je spremljal na poti po severni Italiji . Ko je 
cesar 1232 potoval skozi Furlanijo, se je meseca marca ustavil tudi v Ogleju. Ob tej priložnosti 
je Majnhard Ш. podaril komendi nemškega viteškega reda v Precenicu določeno posest, med 
pričami ob tej priliki izstavljene listine pa je na prvem mestu naveden sam cesar153. Kot je 
splošno znano, je maja 1232 v Čedadu Friderik II. ob srečanju in pobotanju s svojim sinom, 
kraljem Henrikom VIL, ponovil in potrdil veliki knežji privilegij Statutum in favorem 
principum, ki gaje 1. maja 1231 pod pritiskom nemških knezov v Wormsu izstavil njegov sin 
Henrik . Iz virov ni razvidno ali je bil tudi goriški grof Majnhard Ш. neposredna priča tem 
pomembnim dogodkom v Čedadu. Nesporno pa je Majnhard v praksi takoj sledil določbam 
omenjenega privilegija, ki je dominis terrarum prepustil oz. dovolil pravice, ki so šle prvotno 
samo kroni. To potrjuje že sporazum med njim in patriarhom Bertoldom iz 1234 po katerem je 
Goriškim pripadala pravica spremstva na cesti čez Plöckenpaß (gl. zgoraj op. 131). Ta cestni 
regal in intenzivna trgovina, ki seje razvijala med Jadranom in Alpami, sta dala "revni prehodni 
grofiji povsem nove razvojne in življenjske možnosti"155 
Poroka Majnharda III. z Adelajdo, najstarejšo hčerko tirolskega grofa Alberta III., je sredi 
tridesetih let 13. stoletja tesno povezala obe grofovski hiši in odločilno zaznamovala nadaljnji 
razvoj goriške dinastije. Skupna želja tasta in zeta, poseči po koroški vojvodini, je propadla že 
na samem začetku s porazom proti Spanheimom 1252 in z mirom v Lieserhofnu je bilo za četrt 
stoletja konec goriške ekspanzionistične politike. Smrt Alberta III. jim je že naslednje leto 
odprla pot do tirolske dediščine, toda mlada goriška grofa Majnhard IV. in Albert II. sta kot 
talca sedela na salzburškem gradu Hohenwerfen in njun oče Majnhard III. je imel v svoji politki 
nasproti Salzburgu in Spanheimom, zvezane roke. Šele po njegov smrti 1258 je prišel na 
prostost najprej Majnhard IV., 1261 pa mu je sledil še brat Albert. Po desetletni skupni 
vladavini je prišlo 4. marca 1271 na gradu Tirol do delitve goriškega dominija. Za mejno točko 
med obema novima teritorijema je bil določen Mühlbach nad Brixnom na zahodnem vhodu v 
Pustertal. Vse, kar je goriški hiši pripadalo zahodno od te točke, je dobil Majnhard IV., vzhodne 
posesti pa njegov brat Albert П. . 
1 4 9 F. SCHUMI, Urkunden zur Geschichte Krains, 154, št. 48; H. WIESFLECKER, Die politische Entwicklung, 
337, op. 19; H. SCHMDINGER, Patriarch und Landesherr, 90 sl. 
1 5 0 H. WIESFLECKER, Die Regesten I, št. 473. 
151 H. WIESFLECKER, Die Regesten I, št. 346-354. Drugače srečamo v vladarjevi bližini goriške grofe prvič že 
1142, ko je bil na državnem zboru v Regensburgu prisoten tudi Majnhard I. (H. WIESFLECKER, Die Regesten I, št.207, 
208), in nato v 12. stol. še nekajkrat. Glej H. WIESFLECKER, Die Regesten I in primerjaj A. VEIDER, Die politischen 
Beziehungen, 8 sl. 
1 5 2 H. WIESFLECKER, Die Regesten I, št. 412-421. 
1 5 3 H. WIESFLECKER, Die Regesten I, št. 444. ' 
1 5 4 Glej Handwörterbuch zur deutschen Rechtsgeschichte, geslo Fürstenprivilegien Friedrichs II. V literaturi se ta 
privilegij označuje tudi kot Constitutio in favorem principum. 
1 5 5 H. WIESFLECKER, Die politische Entwicklung, 337. 
1 3 6 H. WIESFLECKER, Die Regesten I, št. 866-868. 
514 P. STIH: GORIŠKI GROFJE 
V odnosu do krone Albert ni igral tako vidne vloge kot njegov brat Majnhard, v katerem je 
dobil Rudolf Habsburški enega odločilnih zaveznikov nasploh in ne samo v boju proti Otokarju 
Premyslu. Seveda Majnhard ni delal le za kraljev račun, ampak predvsem za svojega, ki je bil 
dokončno poplačan 1286 s pridobitvijo vojvodine Koroške157. Tudi Albert Goriški je bil 
pripadnik kraljeve stranke in je jeseni 1276 v okviru ofenzive proti Otokarju z zahoda vdrl na 
Kranjsko, za kar je že januarja 1277 dobil od Rudolfa I. v zastavo Mehovo z Belo krajino158. 
1278 pa je v odločilni bitki pri Dürnkratu sodeloval s kontingentom 150 konjenikov . V tem 
času so se interesi obeh bratov in s tem tudi obeh linij goriške hiše v glavnem še pokrivali. Prvi 
znak, da sta se začeli njuni politiki oddaljevati, zasledimo 1292, ko je Albert najprej izkoristil 
spor med Salzburgom in Majnhardom za revizijo nesrečnega sporazuma iz Lieserhofna 1252 in 
je nato še posredoval, da je avgusta istega leta prišlo do podaljšanja sporazuma med 
ortenburškimi grofi in salzburško nadškofijo, v katerem so se Ortenburžani obvezali, da ne bodo 
pomagali koroškemu vojvodi pri prehodu preko njihovih posesti na zgornjem Koroškem . Do 
odkritih nasprotij, ki so goriške sorodnike pognale celo v sovražne tabore, pa je prišlo v drugi 
generaciji majnhardinske in albertinske linije ob habsburško-tirolski vojni glede nasledstva za 
češko krono. Goriški grof Henrik II. se je namreč postavil na habsburško stran in 1307 na 
Kranjskem, ki so jo imeli Majnhardinci v zastavi, celo zasedel nekaj njihovih gradov . Umor 
vodje habsburške stranke, kralja Albrechta I. (njegova žena Elizabeta je bila sestra 
Majnhardincev Henrika in Otona!), 1. maja 1308 je tako rekoč pomenil konec bojev in 
pomiritev sprtih strani. V tem kontekstu je 4. julija 1308 prišlo tudi do sporazuma med 
goriškimi bratranci, po katerem je goriški grof Henrik II. sicer vrnil vojvodsko posest, ki jo je 
zasedel na Kranjskem, obdržal pa je Višnjo goro . 
Prav s Henrikom II. je dosegla albertinska linija svoj zenit in največji obseg svoje moči. Že 
njegov oče Albert II. je svoj pogled usmerjal predvsem v Istro in Furlanijo, kjer je vešče 
izkoriščal konfrontacije Ogleja z Benetkami " . Še bolj pa je to politiko potenciral Henrik, 
katerega apetiti v severovzhodni Italiji so bili mnogo večji. To kaže že njegova poroka 1297 z 
Beatrikso iz rodu Caminskih, ki so bili v tem času mestni gospodje v Trevisu164. S pridobitvijo 
Trevisa in trevisanske marke bi Henrik življenjsko ogrozil oglejski patriarhat, ki bi se znašel v 
goriškem objemu. Usmeritev Henrika v italijanski prostor pa je gotovo še bolj utrdila odločitev 
njegovega očeta Alberta II., ki je pred svojo smrtjo 1303 ponovno razdelil vso goriško posest 
med svoja sinova Henrika in Alberta tako, da sta slednjemu pripadli zgornja Koroška in 
Pustertal, Henriku pa vse ostalo, torej predvsem goriške posesti južno od Dolomitov in 
Karavank165. 
To delitev je naslednje leto potrdil tudi nemški kralj Albrecht L, vendar sta se brata 
sporazumela, da naslednjih pet let starejši Henrik sam vodi vsa goriška gospostva166. Toda še 
pred potekom te dobe je poleti 1307 prišlo do definitivne ločitve posesti, pri čemer pa je Henrik 
dobil bistveno več, kot mu je 1303 odmeril oče167. Medtem ko je Albert III. ostal na svojih 
157 Glej predvsem H. WTESFLECKER, Meinhard der Zweite. Majnhard IV. in Rudolf I. sta se po vsej verjetnosti 
prvič srečala Šele jeseni 1266 v Augsburgu, na dvoru zadnjega Staufovca Konradina, vnuka cesarja Friderika П. in sina 
kralja Konrada IV. z bavarsko Elizabeto von Witteisbach, ki je bila v drugem zakonu (1259-1273) poročena prav z 
Majnhardom IV. goriško-tirolskim. Habsburška in tirolsko-goriška dinastija sta se tudi sorodstveno povezali, saj se je 
Rudolfov sin Albrecht poročil z Majnhardovo hčerko Elizabeto, ki je tako postala Stammutter (H. WTESFLECKER, O. c, 
58) avstrijskih Habsburžanov. Po nekaterih poročilih, ki pa gotovo ne držijo (H. WTESFLECKER, Die Regesten П, št. 
87), naj bi bil Majnhard celo tisti, ki je ob volitvah za nemškega kralja 1273 predlagal Rudolfa Habsburškega. 
138 Glej op. 118. 
139 Ottokars Osterreichische Reimchronik (ed. J. SEEMÜLLER), MGH Deutsche Chroniken 5.1., München 1980, 
15107- 15119. 
160 H. WIESSNER, MDC VI, št. 216, 232. 
161 JOHANNIS ABBATIS VICTORTENSIS, Liber certarum historiarum I (ed. F. SCHNEIDER), MGH Scriptores 
ad usum scholarum, Leipzig 1909, 382; splošno prim. M. KOS, Zgodovina Slovencev, 294 si. 
162 H. WIESSNER, MDC Vu, št. 481, 482: Henrik П. je v Višnji Gori dobil (trško) naselbino, del urbarialnih 
dohodkov, pol mitnice in deželsko sodišče, ne pa tudi gradu. Prim. L.HAUPTMANN, Kram, 439, op. 4. 
1 6 3 Primerjaj G. VENUTI, La politica italiana, 95 si; M. PIZZTNINI, Die Grafen von Görz und die Terra-ferma-
Politik, 187 sl. 
164 V. JOPPI, Appendice, št. 13. 
1 6 5 R. CORONIMI de CRONBERG, Tentamen, 339, 340 (ad 1303). 
1 6 6 R. CORONTNI de CRONBERG. Tentamen, 340 (ad 1304). 
1 6 7 H. WTESSNER, MDC VH, št. 394,438. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 • i w • 4 515 
skromnih posestvih na zgornjem Koroškem - kjer pa sta kljub vsemu začela nastajati nov dvor 
in dvorna uprava -, je Henrik II., oprt na svoja številna posestva, nezadržno hitel naprej. K temu 
je svoje prispevala tudi upravna reforma, ki jo je začel že njegov oče, dokončal pa prav on. Novi 
uradi so omogočali nemoteno funkcioniranje vseh goriških teritorijev, nad katerimi je bila 
vzpostavljena večja preglednost in tudi kontrola nad prihodki. 
Enega prvih korakov proti oglejskemu patriarhatu je Henrik naredil že 1299, ko je zavzel 
Tolmin1 . Istega leta je nato umrl tudi patriarh Pagano della Torre in Henrik je bil za čas 
sedisvakance prvič izvoljen za furlanskega generalnega glavarja169. Stalna pridobitev tega 
pomembnega urada, ki je omogočal nadzor nad patriarhatom in ki je bil zvezan tudi s prav 
knežjimi dohodki je postal cilj Henrikove furlanske politike, ki ga je zelo spretno uresničeval 
z izkoriščanjem nasprotij znotraj patriarhata (upori furlanskega plemstva proti patriarhu) kot tudi 
zunanje nevarnosti. Tako ga enkrat srečamo v koaliciji z Rikardom Caminskim, bratom svoje 
žene, nasproti patriarhu, drugič pa v koaliciji s patriarhom nasproti Rikardu171. V fajde, ki so več 
kot desetletje pretresale Furlanijo in ki nam jih v svojih Analih tako verno odslikava čedajski 
kanonik Julijan, si Henrik ni pomišljal pritegniti tudi hrvaških Baboničev, s katerimi je bil prav 
tako sorodstveno povezan17 . Prav s pomočjo slednjih je Henriku leta 1313 uspelo, da je 
patriarha, kateremu je predtem zasedel njegove gradove Lož, Postojno, Sacile, Caneva, Tržič 
(Monfalcone), Tricesimo, Rtinj, Chiusa, Tolmezzo, Fagagna in San Vito, prisilil v sklenitev 
miru, s katerim je patriarh imenoval Henrika za dobo petih let za furlanskega generalnega 
glavarja in mu prepustil vse svoje dohodke in sodišča, od katerih pa je Henrik nato pustil 
patriarhu letno le 3000 mark dohodkov173. Za patriarha so to seveda bili nevzdržni pogoji in že 
naslednje leto je prišlo, verjetno s posredovanjem avstrijskega vojvode Friderika Lepega, do 
revizije sporazuma, tako da je Henrik vrnil patriarhu zasedene gradove, dohodke in sodišča, ta 
pa gaje imenoval za dosmrtnega generalnega glavarja z letnimi dohodki 1200 mark174. 1315 je 
nato umrl patriarh Otobono in goriški grof je kot generalni glavar v času sedisvakance, ki je v 
bistvu trajala kar do 1319, takorekoč sam vodil upravo Patrie . 
Leto 1319 pa je bilo odločilno zlasti v okviru njegove državne politike, kjer je v boju za 
nemški prestol po dvojnih volitvah 1314 ves čas stal ob strani Friderika Lepega. 3. aprila 1319 
je v Gradcu obnovil svojo zvezo s kraljem Friderikom176, ta pa mu je še isti dan predal regimen 
et gubernaculum nad mestom in grofijo Conegliano ter distriktom mesta Trevisa177. Še pred 
koncem leta mu je vrata odprla tudi Padova, tako da se je v neki listini, ki jo je izdal 5. 
decembra 1319 v Trevisu, že lahko označil kot der stet ze Padaw und ze Terveis und irer gebiet 
gemeiner vicari des richsm. S tem je praktično vladal na ogromnem prostoru od Brente pa do 
hrvaške meje na Kolpi in od Pustertala do Kvarnerja. Toda nenadna in povsem nepričakovana 
1 6 8 JULIANUS, Annales Foroiulienses (ed. W. ARNDT), MGH Scriptores XIX, Hanoverae 1864, 208; S. RUTAR, 
Zgodovina Tolminskega, Gorica 1882, 50 si; M. KOS, Urbani Slovenskega primorja I (Urbar tolminske gastaldije iz 
1377), Viri za zgodovino Slovencev 2, Srednjeveški urbarji za Slovenijo 2, Ljubljana 1948,41. 
1 6 9 JULIANUS, prav tam; VENUTI, La politica italiana, 102 si. 
1301 je to bilo 1000 mark malih veronskih denarjev na mesec, pri čemer so šli vsi stroški, ki bi nastali v zvezi z 
obrambo Furlanije na račun oglejske cerkve (V. JOPPI, DG, AT ХП, št. 3, str. 282 si.). Za ilustracijo navedimo, da so bili 
1276 na to vsoto ocenjeni dohodki završniškega gospostva v Istri (P. ŠTIH, K zgodovini nižjega plemstva, 550). 1310 naj 
bi znašali 3000 mark letno (C. CZOERNIG, Das Land Görz, 531). Za dohodke 1314 oz. 1315 glej spodaj opombi 173 in 
174. 
171 Glej P. PASCHINI, Storia П, 201 si. 
Glej M. KOS, Odnošaji medju goričkim grofovima i hrvatskim plemstvom u srednje vijeku, Vijesnik hrv. -slav. 
-dalm. arkiva 19, 1917, 2 si. 
JULIANUS, Annales Foroiulienses, 218 (... facta fait concordia inter eos, ita quod domnus comes foetus fait 
capitaneus per quinque annos et omnes reditus patriarchatus et garritum habere debebat, ita quod patriarcha nihil 
habebat agere, nisi accipere a domno comité tria millia marcarum in determinatis taxis ...). Glej še C. CZOERNIG, Das 
Lard Görz, 313; P. PASCHINI, Storia П, 215-217. 
174 JULIANUS, Annales Foroiulienses, 219; C. CZOERNIG, Das Und Görz, 313 si.; A. VEIDER, Die politischen 
Beziehungen, 67. 
178 H. WIESSNER, MDC VUI, št. 508. Glede predzgodovine teh dogodkov glej C. CZOERNIG, Das Land Görz, 
534 si; G. VENUTI, La politica italiana, 115 si; J. RIEDMANN, Die Beziehungen, 329 sl. 
516 P. ŠTIH: GORIŠKI GROFJE 
Henrikova smrt 23. aprila 1323179 je naredila konec vsem velikim načrtom ter pahnila njegove 
dežele in goriško hišo v veliko krizo, iz katere se ni nikoli pobrala. Iz svojega drugega zakona s 
hčerko bavarskega vojvode Beatrikso je zapustil le nekaj mesecev starega sina Ivana Henrika in 
začelo se je dolgo obdobje skrbnštva, v katerem so bile izgubljene vse njegove pridobitve v 
severni Italiji in Goriški so bili z Brente potisnjeni nazaj na Sočo. Do vključno Henrika II. so 
goriški grofje v politiki vedno igrali aktivno vlogo, nova situacija pa jih je postavila v vlogo 
statistov v igri okoliških velikih sil, v kateri so ostali vse do svojega propada 1500. Henrik II. je 
bil poleg Majnharda IV. nedvomno najsposobnejši član goriške grofovske hiše in v svojem času 
gotovo eden najmogočnejših knezov na jugu nemške države. Njegove blagajne so bile vedno 
polne in njegova velika vojaška moč, ki je bila sestavljena iz kontingentov iz njegovih dednih 
posestev , vedno pripravljena za boj. Prebivalcem Gorice, po kateri seje imenoval njegov rod, 
pa bo ta veliki knez ostal v spominu predvsem po tem, da je temu trškemu naselju leta 1307 
podelil privilegij in ga s tem povzdignil v mesto18. 
Kot je bilo povedano na začetku tega kratkega pregleda politične zgodovine goriških grofov 
je H. Wiesflecker v svoji že večkrat citirani razpravi zelo podrobno in poglobljeno obdelal prav 
več kot poldrugo stoletje trajajoče propadanje goriške moči. Če k temu navedemo še razpravo 
M. Wutteja o habsburški pridobitvi goriških posesti182 in obsežni knjigi^F. Cusina o 
severovzhodnem italijanskem prostoru v evropski politiki v 14. in 15. stoletju , nam na tem 
mestu, razen nekaj glavnih akcentov, ni potrebno ponovno predstavljati te problematike. 
Gledano iz perspektive goriških grofov - pa ne samo njih -, so bili Habsburžani tista 
politična sila, ki je odločilno vplivala na njihovo usodo v vsem času od prve polovice 14. 
stoletja pa do propada 1500. Ko je bila po njihovem izumrtju 1500 potegnjena črta pod njihovo 
zgodovino, so vse nekdanje goriške posesti, ki so jih različne veje goriških grofov izgubljale ob 
različnem času, imele namreč en sam skupni imenovalec - Habsburžane, ki so si s svojo 
sposobnostjo v več generacijah in obdobju, dolgem skoraj 170 let, znali pridobiti kompletno 
dediščino goriške hiše. Najprej so dedovali po majnhardinski liniji goriških grofov. Ko je aprila 
1335 umrl brez moških potomcev koroški vojvoda Henrik, zadnji sin Majnharda IV., so si 
Habsburžani najprej pridobili vojvodino Koroško in Kranjsko s Slovensko marko, ki so jo 
Tirolsko-goriški imeli od njih v zakupu. 1363 so temu dodali še Tirolsko. V vmesnem času seje 
albertinska linija, ki sojo po smrti Ivana Henrika (1338), sina Henrika II, predstavljali le sinovi 
Alberta Ш., razdelila 1342 na ožjo goriško vejo s Henrikom Ш. in Majnhardom VIL, katerima 
je pripadla goriška posest v Pustertalu, na Koroškem, v Furlaniji in na Krasu, in istrsko vejo z 
najstarejšim izmed treh bratov, Albertom IV., ki je dobil goriška posestva v Istri in v Slovenski 
marki ter Beli krajini184. Na podlagi dedne pogodbe, ki jo je 1364 sklenil z Albertom IV. 
politično genialni vojvoda Rudolf IV., so Habsburžani že 1374 dedovali še goriška posestva v 
Istri in na Dolenjskem185. Na nitki pa je v tem času viselo tudi preživetje ožje goriške veje, saj je 
od moških predstavnikov goriških grofov živel le še Majnhard VII. Tudi ta se je prvotno 
povezal s Habsburžani in je svojo hčerko Katarino zaročil z Rudolfovim bratom Leopoldom. Ko 
pa je ta zaradi političnih interesov razdrl zaroko in se poročil z Viridis Visconti, je Majnhard 
pretrgal s Habsburžani in 1372 Katarino, ki jo je naredil za univerzalno dedinjo, poročil z 
1 7 9 V. JOPPI, DG, AT ХШ, št. 84. 
1 8 0 Primerjaj plačilne poimenske sezname kontingentov, ki so pomagali Padovancem 1319 in 1324 in jih je objavil 
J.RIEDMANN, Die Beziehungen, priloga št. 5, 6 in DEGLI AZONI AVOGARI RAMBALDO, Liberalis de Levada 
Tabellionis Tarvisinum Civile Bellum, sive de conjuratione aliquot Tarvisinoram Civium in Patriam. Opusculum 
inscriptum: De Proditione Tarvisii. Memorie del Beato Enrico morti in Trivigi l'anno MCCCXV, Venezia 1760, 199, pò 
katerem je kontingent goriškega grofa Henrika П. štel kar 1000 težkih in lahkih konjenikov (comes Goritie...habuit de 
Civitate et districtu Tarvisii, de Goricia et Luanae et aliis suis terris circumstantibus quingentos équités galeatos et 
quingentos balisterios etpedites infinites). 
1 8 1 Objava F. KOS, Najstarejši statut mesta Gorice, Carniola n. v. 7, 1916, 283, 284; glej še V. MELIK, Mesto 
(civitas) na Slovenskem, ZC 26,1972, 314 si., in B. OTOREPEC, Srednjeveški pečati in grbi, 222. 
1 8 2 M. WUTTE, Die Erwerbung, 282 si; gl. tudi C. THOMAS, Kampf, 1 si. 
1 8 3 F CUSIN, Il confine orientale I, П. Od italijanske historiografije gl. še: ISTI, Le aspirazioni austriache sulla 
Contea di Gorizia e una pratica ignota del Consiglio dei X, MSF 33-34, 1937-1938, 81 si; G. VENUTI, La lenta agonia 
della Contea di Gorizia, SG 19, 1956, 57 si. 
184 Delilna pogodba iz 1342 je v celoti objavljena v H. WTESSNER, MDC X, št. 161. 
185 HHStAW, SSL, 1364, VI. 6., Dunaj; W. LEVEČ, Die krainischen Landhandfesten. Ein Beitrag zur 
österreichischen Rechtsgeschichte, MIÖG 19,1898, 300, št. 4. 
ZGODOVINSKI ČASOPIS 48 1994 • 4 517 
bavarskim vojvodo Ivanom. Proti vsem pričakovanjem pa je Majnhardu VII. na njegova stara 
leta draga žena rodila 1376 najprej Henrika IV. in nato še Ivana Majnharda. 
Toda politična kriza je bila odstranjena le za kratek čas. Po Majnhardovi smrti 1385, v času 
skrbništva nad mladoletnima goriškima grofoma, so bavarski vojvode postavili zahtevo po 
tretjini goriških posesti, ki so jim pripadale preko Katarine, in grozila je nevarnost, da bo 
Goriška grofija razpadla. Da se to ni zgodilo, gre zasluga goriškemu plemstvu, ki se je prav v 
tem času že začelo razvijati v deželne stanove, saj jim je že šla pravica do privolitve glede 
pobiranja izrednih davkov. Na pogajanjih med Bavarci in skrbnikom mladoletnih goriških 
grofov, krškim škofom Ivanom, je namreč bilo leta 1390 dogovorjeno, da se bavarskim 
vojvodom kot odškodnina za tretjino goriških posesti plača 100.000 guldnov, vendar je krški 
škof za realizacijo tega dogovora in razpis izrednega davka rabil soglasje goriških deželnih 
stanov186, ki ga je očitno tudi dobil. Prvo polovico 15. stoletja označuje v politiki goriških 
grofov balansiranje med habsburško in celjsko-luksemburško silo, ki se je v celjski nasledstveni 
vojni po umora zadnjega Celjana Ulrika II. 1456 za goriške grofe tragično končalo. Fajda, ki jo 
je goriški grof Ivan kot eden od pretendentov na celjsko dediščino povedel proti glavnemu 
pretendentu cesarju Frideriku III., se je za Goriške katastrofalno končala 25. januarja 1460 z 
mirom v Požarnici187, v katerem so izgubili vsa svoja koroška posestva vzhodno od lienških 
klavž z Lienzem in rezidenčnim gradom Bračkom vred, tako da jim je severno od Karavank in 
Dolomitov ostal le še Pustertal med muhlbaškimi in lienškimi klavžami. Goriškim je nato 
vendarle uspelo pridobiti nazaj Lienz in tudi grad Bruck nad njim, na katerem je večino svojega 
življenja prebil zadnji član iz rodu goriških grofov, grof Leonhard. Tam je 12. aprila 1500 tudi 
umrl in že 20. aprila je ljubljanski glavar z avstrijskimi silami zasedel goriški grad ter v imenu 
cesarja Maksimilijana prevzel celo Goriško grofijo. 
1 8 6 G. CORONINI, Gli stati provinciali goriziani nell'era comitale, Atti del Convegnio per il centenario della 
nascita di Pier Silverio Leicht e di Enrico del Torso, Udine 1977, 44 (objava listine); gl. še M. WUTTE, Die Erwerbung 
(priloge). 
1 8 7 H. WIESSNER, MOC XI, St. 340; J. RAINER, Der Frieden von Pasamitz 1460, Carinthia 1150, 1960, 175 sl. 
Z u s a m m e n f a s s u n g 
DIE GRAFEN VON GÖRZ 
Peter Štih 
Am Ende des Investiturstreits begann ein Adelsgeschlecht sich nach Görz am mittleren Isonzo 
zu benennen, das im 13. und 14. Jahrhundert eine der bedeutendsten Rollen im äußersten Süd­
osten des Deutschen Reiches spielte. Die Vorfahren der Grafen von Görz waren die bayerischen 
Ariboner, die am Ende des 10. und in der ersten Hälfte des 11. Jahrhunderts auch bayerische 
Pfalzgrafen waren. Ihre Besitzungen erstreckten sich auch in Oberkärnten, wo sie das Kloster in 
Millstatt stifteten und wo sich eines der Zentren ihres Grundbesitzes befand. 
Bereits in der ersten Generation trägt der Vertreter dieses Geschlechts den Titel des Grafen 
von Görz (zum ersten Mal 1117), obwohl eine Grafschaft Görz noch nicht bestand, Görz selbst 
aber ein Teil der friulanischen Grafschaft und ein Lehen der Kirche von Aquileia war. In der Mitte 
des 13. Jahrhunderts fiel den Grafen von Görz das gesamte Erbe der Grafen von Tirol zu, in erster 
Linie die Grafschaft Tirol mit außerordentlich bedeutenden Alpenpässen zwischen Italien und 
Deutschland. Eine natürliche Folge davon war, daß sie ihre Titulatur um den Titel der Grafen von 
Tirol erweiterten. Der dritte gräfliche Titel, den die Grafen von Görz führten, war der der Pfalz­
grafen von Kärnten. Die Grafen von Görz führten bereits in der ersten Hälfte des 12. Jahrhunderts 
den Pfalzgrafen-Titel, damals allerdings als Nachkommen der vertriebenen bayerischen Pfalz­
grafen, ohne daß damit irgendwelche Sonderrechte verbunden gewesen wären. Seit dem ersten 
Drittel des 14. Jahrhunderts kommt in ihrer Titulatur der Titel des Kärntner Pfalzgrafen vor. Das 
Kärntner Palatinat war ein landesfürstliches Lehen, das die Habsburger als Kärntner Herzöge 1339 
den Grafen von Görz verliehen, und wenigstens im Prinzip hatte der Pfalzgraf das Recht, über den 
Herzog Recht zu sprechen, wenn dieser auf dem Herzogsstuhl saß (am Tage der Einsetzung des 
Herzogs). 
518 P. ŠTIH: GORIŠKI GROFJE 
Das wichtigste Amt, das bereits die erste Generation der Grafen von Görz innehatte, war das 
Erbvogtrecht über das Patriarchat von Aquileia. Die Gerichtsbarkeit, die von einem Vogt ausgeübt 
wurde, bedeutete eine wichtige Einnahmequelle und die Erlangung der Rechte in der hohen 
Gerichtsbarkeit. Doch allem Anschein nach war Görz mit der weiteren Umgebung als Lehen der 
Agleier Kirche ein Dienstlehen des Agleier Vogts, und es wurde gerade von diesem Amt in den 
Besitz der Grafen von Görz überführt. Nach dem Aussterben der Grafen von Tirol gelang es 
ihnen, noch die Vogtei über die Bistümer Brixen und Trident zu erlangen, bereits seit Ende des 
12. Jahrhunderts waren die Grafen von Görz auch Vögte im Bistum Poreč (Parenzo) in Istrien, 
worauf auch ihr Besitz in Pazin (Pisino, Mitterburg) mit Umgebung zurückzuführen ist. 
Im Jahre 1271 wurde das Görzer Grafenhaus in zwei Linien aufgeteilt: in die albertinische und 
in die meinhardinische. Die beiden Brüder teilten das gesamte Görzer Erbe derart, daß Meinhard 
der gesamte Besitz westlich vom Pustertal (Tirol) zufiel, Albert behielt aber den gesamten rest­
lichen Görzer Besitz. Meinhard wurde 1286 Kärntner Herzog, was ihm auch den Titel eines 
Reichsfürsten einbrachte. Die albertinische Linie erlangte diesen Titel erst unter den Königen und 
Kaisern aus der Dynastie der Luxemburger in der Mitte des 14. Jahrhunderts. 
Landbesitz bedeutete im Hoch- und Spätmittelalter die eigentliche Macht und Gewalt. Auf 
dem Höhepunkt ihrer Macht, in der zweiten Hälfte des 13. und im ersten Viertel des 14. Jahrhun­
derts, erstreckte sich der Besitz der Grafen von Görz — in Form von Alloden, Lehen und Rechten 
— über ein weitgestrecktes Gebiet von den Quellen von Inn und Etsch im Nordwesten, entlang 
dem Pustertal und der Drau zu den Karnischen und Julischen Alpen und dann in einem breiten 
Streifen an Isonzo und an Wippach entlang, über den Karst nach Inneristrien und an dessen 
Ostküste bis zur Adria. Doch dieses gewaltige Dominium wurde nie in ein festes Ganzes einge­
bunden. Bereits geographisch gesehen, wurde dieser Besitz durch die Karawanken und Dolomiten 
in zwei Teile getrennt. In territorialer Hinsicht war dieser Raum mit Besitzungen anderer Herren 
durchsetzt. 
Der ursprüngliche Kern der Görzer Besitzungen lag im heutigen Oberkärnten und in Osttirol. 
Durch die Besitzerweiterungen kontrollierten sie bis zur Mitte des 13. Jahrhunderts den überwie­
genden Teil des Gebietes zwischen Lienz und Spittal. Ihnen gehörte das gesamte Mölltal, der über­
wiegende Teil des Gailtals und ein großer Teil des Drautals. Am mittleren Isonzo mit Zentrum in 
Görz befand sich ein wichtiger Komplex ihrer Besitzungen. Bereits in dieser frühesten Zeit, im 12. 
Jahrhundert, mußten sie wenigstens einen Teil ihrer Besitzungen in Friaul erlangt haben, die sich 
auch westlich des Tagliamento erstreckten. Älteren Datums ist auch der Görzer Besitz am Karst, 
der bereits im 12. Jahrhundert erwähnt wird und gut ein Jahrhundert später bereits arrondiert 
wurde, werden doch damals dort bereits alle Görzer Hauptburgen am Karst erwähnt. Ihnen 
gehörte auch der überwiegende Teil der Goriška brda (Coglio), wo eine überraschend große Zahl 
der Görzer Ministerialen saß. Ihre Besitzungen in Istrien begannen sie erst am Ende des 12. Jahr­
hunderts zu gewinnen, vor allem auf Kosten des Patriarchats von Aquileia, und am Anfang des 
14. Jahrhunderts beherrschten sie beinahe das gesamte Inneristrien. Später, im letzten Viertel des 
14. Jahrhunderts, erlangten die Grafen von Görz den Besitz in Krain, in der Windischen Mark und 
in der Bela Krajina. 
Dieses gewaltige Dominium ist jedoch nie zu einem festen Land zusammengewachsen, das von 
den Grafen von Görz als Landesfürsten regiert worden wäre. Die geographische, possessive, recht­
liche und nicht zuletzt auch ethnische Zersplitterung ihres Dominiums war nämlich doch zu groß. 
Das führte unter anderem auch dazu, daß aus ihrem Besitzkomplex sogar vier Länder entstanden 
sind: Die vordere Grafschaft Görz mit Zentrum in Lienz, das engere Görz mit Zentrum in Görz, 
die Grafschaft Pazin/Pisino/Mitterburg mit Zentrum in Pazin in Istrien sowie die Grafschaft in der 
Windischen Mark und der Bela Krajina mit Zentrum in Metlika/Möttling, von denen noch das 
engere Görz als eine besondere Verwaltungs- und Verfassungseinheit in die Neuzeit fortdauern 
sollte. 
Bei dieser Übersicht des Görzer Landbesitzes müssen noch diejenigen Rechte der Grafen von 
Görz erwähnt werden, die sie als Landesfürsten ausübten, und für sie eine bedeutende Einnahme­
quelle bedeuteten: die Regalien. Der Höhe der Einnahmen nach war das Zollregal am bedeu­
tendsten. Es brachte ihnen Einnahmen von den Mautstellen auf dem Görzer Dominium, das 
Grenzen zum italienischen, deutschen und pannonischen Raum hatte. Deren Zahl war nicht unbe­
deutend. In einem engen Zusammenhang mit dem Zollregal stand das Straßenregal. Den Grafen 
von Görz stand des Geleitrecht auf Straßen zu, die Friaul mit den österreichischen Ländern ver­
banden. Bereits im ersten Drittel des 13. Jahrhunderts besaßen sie auch das Münzregal und damit 
das Recht, eigenes Geld zu prägen. Einnahmen flössen ihnen auch von anderen Regalien (Berg-, 
Jagd-, Wald-, Flußregal) zu. 
Diese Abhandlung ist ein Kapitel aus dem Buch Goriški grofje ter njihovi ministeriali in militi 
v Istri in na Kranjskem, das 1994 das Wissenschaftliche Institut der Philosophischen Fakultät in der 
Bücherreihe Razprave Filozofske fakultete mit finanzieller Unterstützung des Historischen Vereins 
Slowenien (das Buch ist auch in Zbirka Zgodovinskega časopisa Büchrreihe eingeschlossen) 
aufgelegt hat.