190
ravno tako, če moli doma od smrti vstalega Odrešenika. Od takrat ni imela več želj in prosila ni ničesar vec . . .
Ko je prijateljica to slišala, se ji je Urbanka še bolj zasmilila. Skle-nila je, da ji ona izpclni lo željo. Šc tisti dan je dobila v vasi večji ročrri voziček.
Popoldne so bili vaščani priča nenavadnega dogodka. Prijateljica je oprtila hromo Urbanko in jo prenesla na voziček, Vse moči je mcrala napeti za to delo. Pctem pa jo je peljala naravnost proti farcri cerkvi, ki je bila oddaljena dobre pol ure. Ljudje, ki so se mudili na polju, so zaČudeni gledali ta prizor in marsikomu so zableščale solze v očeh. Tudi Urbankin sin je videl iz daljave to samaritansko delo, Ni mu pritekla sclza po Hcu, pač pa ga je zbodlo v srce in vest mu \e očitala greh . . ,
Prišli sta pred cerkev. Prijateljica je prijela zopet Urbanko kot nedoraslega otroka in šla ž njo prav pred oltar.
Nikogar ni bilo v cerkvi in vladala je sveta tišina v božjem hramu. Le dvoje srečnih src se je vtopilo v blaženost. In takral se Je odprlo nebo ter sipalo večne zaklade v duši zvestih prijateljic . . .
Dolgo se nista mogli ločiti od kraja, kamor si Urbanka ni upala več priti s svojimi močmi. Živo ji je stcpil pred oči trenutek, ko jo bodo prinesli štirje tnožje z.opet na to mesto in slišala je v duhu žatnc pestni, ki se bodo razlegale po cerkvi njej v slovo ...
Solnce je tonilo za obzorje, ko sla se vračali zopet proti domu. Večerni mir je legal po zemlji in mir je legel tudi v dve srečni duši . . .
Drugi dan je prijateljica odšla. Dasiravno je obljubila, da se še vrne k bolnici, sta vendar ob slovesu jokali, ker sta obe slutili, da je skoro gotcvo to zadnji sestanek na zemeljski poti.
Prijateljica je odšla in se ni več vrnila, Še tisto ztmo jo je vzela bela žena. Urbanka je za trdno verovala, da je s svojim samaritanskim delom oprala vse madeže, ki jih je morda imela, in zaslužila večno veselje.
Pred kratkim pa je tudi Urbanka šla iskat plačila za petletno vdano trpljenje. Po njerri smrti sem slišal pričujočo zgodbo, in srce mi ni dalo miru, da bi ne napisal povesti o požrtvovalnosti, ki je je zmožno resnično ljubeče prijateljsko srce.
Maksimov.



   Jesenske.
Pomlad — jesen.
Pomlad je bila.  Cvetje krasno          Jesen  je zdaj, Veselo smeje
moj ljubljeni je kazal vrt;                se zemlji  dozoreli s^d,
ljubilo ga nebo  je  jasno,                   šibijo se pod težo veje:
vanj žarkom pot je bil odprt.          zaman  gojil pač nisem nad.
2. Pri čebelah.
Na vrtu pred  ulinjakom                    A vas pa,   ki malo bogastva
skrban čebelar sedi,                          nanesle  črez leto ste v panj,
pa gleda čfebele in tole                    izženem  iz panja po svetu,
na tihem s seboj govori:                  iskat si drugod domovanj.
»PriŠla je jesen. Zdaj čebele            Tako je povsodi: Kdor časa
končale opravek ste svoj;                ne rabi v poletju skrbno —
in vas,  ki Ue pridno nosilc,             na  zimo,  na  stara leta,
zasluženi čaka pokoj.                        lenobe ga biči tepo!«
3.
Jesensko  solnce.
Pozno zjutraj  solncc vzhaja,             Tudi tebi  čas starosti
zgodaj pa zvečer zahaja                   Čas bo reve  in slabosti;
in črez dan njegova moč                  če si dobro boš postlal,
ni več taka kot nekoč,                    na starost ne bo ii žal.
4. Brezskrbni cmrlji.
Še v  cvetju  je bila poljana,              Zbudilo s težavo  je  solnce
pa prišel  je kosec vesel,                  lenuharje čmrlje, še  v snit,
kosit  je  cvetice  in  travo                  pa Šli so  za  rožami  gledat,
in pesem vriskaje  je pel.                  da bi se napili medu,
Kako so pa gledali čmrlji cvetice zvencle na tleh! Tedaj jih je pa zaskrbelo, kaj v poznih jesenskih bo dneh . . .
5. Jesenski mir ...
Jesenski mir na polja lega,                   Tako se  po prestaaih bojih
iz gozdov  seli  zbor se  ptic ;                 srce  človeku  umiri,
vse tiho, tajno _ kjer pred kratkim       če  z zmago iz zmotnjav in trudov
glasil se je še vrisk in klic.                 dospel je v pokoj starih dni.