BOJ ZA ALBANIJO: propad jugoslovanske širitve na Balkan Jurij Hadalin ZBIRKA RAZPOZNAVANJA RECOGNITIONES 12 Jurij Hadalin BOJ ZA ALBANIJO 12 Cena: 28,00 EUR Inštitut za novejšo zgodovino Ljubljana 2011 Jurij Hadalin BOJ ZA ALBANIJO PROPAD JUGOSLOVANSKE ŠIRITVE NA BALKAN ZBIRKA RAZPOZNAVANJA/RECOGNITIONES 12 Jurij Hadalin BOJ ZA ALBANIJO: PROPAD JUGOSLOVANSKE ŠIRITVE NA BALKAN Urednik: dr. Aleš Gabri č Izdal in založil: Inštitut za novejšo zgodovino Za založnika: dr. Damijan Guštin Recenzenta: dr. Mitja Ferenc dr. Jurij Perovšek Oblikovalka naslovnice: Barbara Kokalj Bogataj Jezikovni pregled: Polona Kekec Prevod povzetka: Borut Praper Ra čunalniški prelom: Uroš Čuden, MEDIT d.o.o. Tisk: Fotolito Dolenc d.o.o. Naklada: 500 izvodov CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 327(497.1:496.5)(091) HADALIN, Jurij Boj za Albanijo : propad jugoslovanske širitve na Balkan / Jurij Hadalin ; [prevod povzetka Borut Praper]. - Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino, 2011. - (Zbirka Razpoznavanja = Recognitiones ; 12) ISBN 978-961-6386-29-6 257877248 PREDGOVOR 9 JUGOSLOVANSKO–ALBANSKI ODNOSI OD NASTANKA ALBANSKE DRŽAVE DO DRUGE SVETOVNE VOJNE 19 ALBANSKA POLITIKA KOMUNISTI ČNE PARTIJE JUGOSLAVIJE V ČASU DRUGE SVETOVNE VOJNE ALI KAKO SE JE ALBANIJA SPREMINJALA V JUGOSLOVANSKI SATELIT 37 Prvi stiki Komunisti čne partije Jugoslavije z albanskimi komunisti 39 Ustanovitev Komunisti čne partije Albanije 46 Konferenca v Labinotu 55 Svetozar Vukmanovi ć Tempo in poskus ustanovitve Balkanskega štaba 62 Kritike albanske politike Svetozarja Vukmanovi ća Tempa in sporazum, sklenjen v vasi Mukje – Deklaracija enotnosti 68 Razmah narodnoosvobodilnega boja in priprave na prevzem oblasti 73 Pregled vsebine Bujanska konferenca 77 Zaključek misije Miladina Popovi ća in Dušana Mugoše 82 Misija Velimirja Stojni ća 86 Beratski plenum 92 Od Beratskega plenuma do vzpostavitve diplomatskih stikov med državama 98 Rezultati jugoslovanskih prizadevanj med drugo svetovno vojno 102 SKUPNA POT V SOCIALIZEM 105 Nova Albanija 107 Prvi uradni povojni stiki med državama in jugoslovanska vloga pri utrjevanju albanske državnosti 109 Incidenti v Krfskem kanalu – dokon čen prelom Albanije z Zahodom z nekaj jugoslovanske pomo či 126 Obisk Enverja Hoxhe v FLRJ – za četek intenzivnega sodelovanja med državama 134 Gospodarska navezava Albanije na Jugoslavijo – na črt o enotnem gospodarskem prostoru 142 Prvi znaki razdora – posledica pretesnega jugoslovanskega objema? 154 Pirova zmaga projugoslovanske politi čne skupine 162 Jugoslovanski vojaški interesi v Albaniji do zaostritve odnosov 169 Balkanska federacija – neuspel poskus jugoslovanske balkanske politike 176 Poskus navezave Albanije na Jugoslavijo s kulturno politiko – težko premoš čanje razlik 192 Vpliv resolucije informbiroja na medsebojne odnose 202 PRVA LEDENA DOBA V MEDSEBOJNIH ODNOSIH (1948-1955) 215 In po informbiroju? 217 Stopnjevanje napetosti 222 Približevanje Jugoslavije Zahodu in njena vloga v na črtih za menjavo režima v Albaniji 235 KRATKOTRAJNA ODJUGA V LETIH 1955-1956 253 Ponovno stopnjevanje napetosti 267 DRUGA LEDENA DOBA (1960-1968) 287 Zaostrovanje medsebojnih odnosov in kitajska vloga v tem procesu 289 Razpad sovjetsko-albanskega partnerstva 291 Jugoslovansko-albanski odnosi v lu či politi čnih sprememb tega časa 300 Leta zastoja 310 Pot k normalizaciji medsebojnih odnosov 325 Gospodarski odnosi od zaostritve politi čnih odnosov do popolne normalizacije diplomatskih stikov leta 1971 335 POLOŽAJ ALBANSKE MANJŠINE V JUGOSLAVIJI V OBRAVNAVANEM OBDOBJU IN VPLIV JUGOSLOVANSKO-ALBANSKIH STIKOV NA POLITI ČNE SPREMEMBE 341 Kon čni boji za osvoboditev Kosova 343 Vklju čitev Kosova v federacijo 348 Miren razvoj dogodkov do leta 1948 351 Resolucija informbiroja in njen pomen za razvoj albanske manjšine 356 Nove politi čne smernice do brionskega plenuma 359 Brionski plenum in njegovi odjeki 368 Ustavne spremembe in nov status Kosova kot avtonomne pokrajine 372 Demonstracije leta 1968 375 Sedemdeseta leta – čas afirmacije albanske narodnosti 380 Ustava iz leta 1974 in njen pomen za albansko manjšino 385 POVZETEK 387 SUMMARY 395 SEZNAM KRATIC 403 VIRI IN LITERATURA 407 OSEBNO KAZALO 425 9 PREDGOVOR Vprašanje jugoslovansko-albanskih odnosov v ča- su po drugi svetovni vojni je predstavljalo pomemben del zunanjepoliti čne usmeritve nove Jugoslavije, vendar pa v slovenskem in nekdanjem jugoslovanskem zgodo- vinopisju do današnjega časa ni uživalo pozornosti, ki si jo nedvomno zasluži. Ravno na podlagi odnosov ju- goslovanske države in partije do albanskega vprašanja namre č lahko opazujemo dvig njene politi čne moči med drugimi socialisti čnimi državami. Albanija je v prvih po- vojnih letih predstavljala prvo zunanjepoliti čno oporiš če Titove balkanske politike, kjer je kasneje prišlo do trka med sovjetskim in jugoslovanskim vodstvom. V tem po- gledu lahko mirne duše trdimo, da je bila tesna nave- zava albanske države in partije na Jugoslavijo in njeno partijo ena izmed temeljnih usmeritev jugoslovanske partije v povojnem obdobju. Pri čujoče delo poskuša prikazati to usmeritev in njen kasnejši propad na podlagi ohranjenega arhivske- ga gradiva jugoslovanske provenience in s tem ponuja predvsem jugoslovanski pogled na medsebojne odnose, kar naj bralca ne zmede. Osnovna težava, ki se pri tem pojavlja, je nevarnost, da bi tok dogajanja prevzel mo č- no projugoslovansko smer, ki je v nobenem primeru ne poskušam ponuditi kot edine in zveli čavne resnice. Po- skus iskanja objektivnega stališ ča v propagandno zma- li čeni literaturi, ki je nastajala na obeh straneh meje, je namre č obsojen na neuspeh, vendar pa ga obilica nev- tralnejšega arhivskega gradiva nekoliko olajša. V dolgih Predgovor 10 letih medsebojnih sporov je namre č nastajala predvsem literatura, ki bi jo lažje ocenil kot pamflete proti eni ali drugi strani kot resno znanstveno delo, ves čas pa je na obeh straneh potekala revizija medsebojnih odno- sov. Na jugoslovanski strani so tako razli čni pisci na podlagi tedaj dostopnih dokumentov ves čas poskušali prikazati le najbolj pozitivne plati medsebojnih odnosov in poudarjali izrazito nehvaležnost albanske strani, ki je po mnenju ve čine grdo ravnala z roko, ki naj bi Albanijo hranila, obla čila in branila pred mnogimi sovražniki, za tako ravnanje pa ni imela nobenega sebičnega vzroka. Ni č kaj bolje pa ni bilo niti na albanski strani, kjer je zgodovinska revizija potekala nenehno, najbolj pa je vi- dna v delih albanskega voditelja Enverja Hoxhe . Med njegovim politi čnim delovanjem je namre č albanska država zamenjala kar tri najtesnejše zunanjepoliti čne partnerje, kar je za sabo potegnilo vsakokratno revizijo Hoxhevega spomina. Ta revizija pa je vplivala tudi na albansko zgodovinopisje, saj so Hoxheva dela veljala za edini pravi zgodovinski vir, hkrati pa postavljala smer- nice, ki se jih je albansko zgodovinopisje slepo drža- lo. 1 Ob tem ne gre izpustiti dejstva, ki je jugoslovansko stran ves čas “razveseljevalo”, da je v jugoslovanskih arhivih bilo originalno gradivo albanske provenience, ki je revizijo Hoxhevega politi čnega spomina deloma one- mogo čalo, če ne vsaj oviralo. Od konca druge svetovne vojne je Balkan predsta- vljal obmo čje posebnega pomena za zunanjo politiko nove jugoslovanske države. Utrjevanje jugoslovanske- ga vpliva v Albaniji je v kombinaciji s tesnimi odnosi z Bolgarijo in nezanemarljivo jugoslovansko vlogo v grški državljanski vojni pokazatelj aktivne balkanske politike nove Jugoslavije v prvih povojnih letih. Koncept širjenja jugoslovanske federacije na Balkan in zlasti odnosi z Albanijo so bili tudi eden izmed povodov za spor Komu- nisti čne partije Jugoslavije s sovjetsko oziroma z Infor- macijskim birojem komunisti čnih partij. Balkan je tudi po oddaljitvi Jugoslavije od vzhodnega bloka predsta- 1 Opening speech by prof. Aleks Buda , president of the Academy of Science. V: The national conference of studies on the anti-fascist national liberation war of the Al- banian people, str. 7. 11 PREDGOVOR vljal pomembno komponento v zunanjepoliti čnih usme- ritvah jugoslovanskega vodstva, le da se je to sedaj na- slanjalo na prozahodni Gr čijo in Tur čijo, s čimer je bila Albanija postavljena v nezavidljiv teritorialno-strateški položaj, saj je bila obkrožena s politi čno nasprotnimi državami. Jugoslovansko-albanski odnosi pa so ostajali pomembno vprašanje tudi kasneje, ko je jugoslovanska zunanja politika dobivala izrazito globalni zna čaj, ki se je odražal v balansiranju med obema blokoma hladne vojne in promociji koncepta gibanja neuvrš čenih. Za- to predstavlja Albanija v množici jugoslovanskih zuna- njepoliti čnih stikov le majhen del jugoslovanske diplo- matske dejavnosti, vendar pa po drugi strani pomeni prvi primer poskusa jugoslovanske zunanjepoliti čne ekspanzije, ki je neslavno propadel. Upoštevajo č veli- kost albanske manjšine v Jugoslaviji je bila Albanija kljub svoji majhnosti in gospodarski nerazvitosti za Ju- goslavijo pomemben zunanjepoliti čen dejavnik, ki je v kasnejšem delu obravnavanega obdobja pogojeval tudi jugoslovansko notranjo stabilnost. Namen dela je utrditi nekatere teze, ki se ves čas pojavljajo v medsebojnih odnosih. Uvodoma se osredo- to či na pregled medsebojnih stikov med državama od samega za četka obstoja albanske države, saj iz tega ča- sa izhaja ve čina strahov, ki se v medsebojnih odnosih stalno pojavljajo. Povojno jugoslovansko ekspanzijo je nemogo če razložiti brez podrobnega uvida v dogajanje med drugo svetovno vojno, razmerja iz tega časa pa bi- stveno vplivajo tudi na jugoslovansko-albanski razkol in notranjepoliti čne obra čune v albanskem vodstvu. Koncentracija na gospodarstvo je pomemben sestavni del dela, ker s prikazom nekaterih praks jugoslovanske države pokaže na hegemonisti čne tendence v medseboj- nih odnosih, ki pa niso toliko povezane s “kolonialisti čno eksploatacijo albanskih rudnih bogastev”, kot so želeli to prikazati na albanski strani, temve č zgolj zaradi politi č- nih navezav in rešitve manjšinskega problema z vsto- pom Albanije v bodočo federacijo balkanskih narodov. Obravnavanje Albanije kot sedme jugoslovanske repu- blike kljub vsemu ni tako zelo o čitno, vendar je opazen vse ve čji jugoslovanski vpliv v državi, ki bi do tega ver- jetno s časoma privedel, če ne bi bilo sovjetske interven- 12 cije. Problem, ki je nedvomno pomemben, je tudi prikaz samostojnosti jugoslovanske politike v Albaniji in vpliv teh, v moskovskih krogih neodobrenih akcij, na izbruh jugoslovansko-sovjetskega spora. Posebna pozornost je namenjena medsebojnim odnosom po jugoslovansko- albanskem razkolu, ki so do sedaj najmanj raziskani. V tem delu so razloženi vzroki za konstantne napetosti v odnosih, ki naj bi izvirale iz ideoloških sporov, vendar presegajo zgolj ideološke razlike in rabijo legitimaciji albanske nomenklature. Kljub stalno napeti atmosferi namre č medsebojni stiki niso nikoli popolnoma ohro- mljeni in nakazujejo na potrebo po sodelovanju med državama, vendar to na albanski strani ve čino časa ka- tegori čno zanikajo. Zadnji del predstavlja še pregled ra- zvoja med albansko manjšino na Kosovu, brez katerega bi v celotni sestavljanki umanjkal pomemben koš ček. 2 *** Delo temelji predvsem na arhivskem gradivu, ki je za to področje zelo dobro ohranjeno in urejeno, čeprav lahko iz zapisov nekaterih avtorjev, predvsem Branka Petranovi ća , domnevamo, da je v zvezi s tem ves čas v pogovorih glavnih akterjev nastajala nezapisana zgo- dovina, ki bo najverjetneje ostala skrita. Glavni fokus je namenjen politi čnim odnosom med državama, ki so zastopani v ve čini arhivskega gradiva, vendar trdim, da lahko na podlagi zbranih arhivskih virov študija prika- že širši spekter medsebojnih odnosov. Poleg politi čnega razvoja/zastoja odnosov je tako pomemben poudarek na gospodarskih stikih, kulturnih povezavah in glede na dostopno dokumentacijo tudi zelo živi obveš čevalni dejavnosti. Prelomnice v medsebojnih odnosih so bile glede na potek dogodkov zelo jasne, zna čilno zanje pa je, da niso bile povezane toliko z bilateralnimi odnosi kot z zunanjepoliti čnimi nihanji Vzhoda in Zahoda. Zaradi tega se delo ob takih prelomnicah ne osredoto ča zgolj 2 V študiji sem se omejil zgolj na Kosovo, ki je predstavljalo reprezentativno ad- ministrativno enoto z ve činsko albanskim prebivalstvom. Za natan čnejši pregled razvoja in stanja med albansko manjšino v celoti glej: Stamova , Albanskijat v’pros na Balkanite (1945–1981). 13 PREDGOVOR na neposredno dogajanje v jugoslovansko-albanskih odnosih, temve č poskuša prikazati tudi širši koncept teh premikov. Zato se ukvarja tudi z jugoslovansko-sov- jetskimi odnosi, poskusi povezovanja balkanskih držav; predvsem na primeru Balkanskega štaba, Balkanske federacije in ne nazadnje Balkanskega pakta, mo čan poudarek pa je namenjen tudi trenju v mednarodnem delavskem gibanju in razvoju hladne vojne. Za ta pri- kaz je bila glavnina uporabljenega arhivskega gradiva na razpolago v Diplomatskem arhivu Ministrstva za zunanje zadeve Republike Srbije, veliko gradiva pa je bilo dostopnega tudi v Arhivu Jugoslavije, kjer je bil še posebej bogat fond Komisije za mednarodne stike CK ZKJ. Nekdanja tesna navezava gospodarstev obeh dr- žav se je nakazovala ve činoma na podlagi virov iz fonda Vlade FLRJ, bilateralni sporazumi in gospodarski stiki iz kasnejšega obdobja pa so bili jasneje razvidni tudi na podlagi fonda Zveznega izvršnega sveta. Oba fonda sta ravno tako v Arhivu Jugoslavije. Dober uvid v med- sebojne odnose so omogo čili tudi dokumenti, ki jih v Arhivu Josipa Broza Tita hrani Muzej istorije Jugoslavi- je v Beogradu. Intenzivno objavljanje arhivskih virov za zgodovino nekdanje Jugoslavije, ki se je pri čelo v sredini osemdesetih let in se nadaljevalo skozi devetdeseta, je pripomoglo k razširitvi raziskave na medsebojne odnose med drugo svetovno vojno, pomembne za razumevanje pa so tudi objave dokumentov o zunanjepoliti čnih stikih balkanskih držav s konca devetdesetih let prejšnjega in prvih let tega stoletja. Gradivo v zvezi z obravnavano temo, ki je bilo svoj čas raztreseno po razli čnih krajih, je bilo kmalu po nastanku ve čkrat prečesano, saj so na njegovi podlagi ob kriznih trenutkih izdajali apologetska dela ali zbirke virov, t. i. Bele knjige, s katerimi je jugo- slovansko vodstvo pred ostalim svetom poskusilo pred- staviti svojo vizijo stanja v medsebojnih odnosih. Prvo tako delo je nastalo že leta 1949 pod peresom Vladimir- ja Dedijerja, 3 v letih 1951 in 1961 pa sta izšli še dve Beli knjigi. Posebej pomembna je bila zbirka dokumentov iz leta 1961, čeprav je v kon čni redakciji vsebinsko precej revna in enostransko usmerjena, vendar je med njenim 3 Dedijer , Jugoslovansko-albanski odnosi (1938–1948). 14 nastajanjem posebna komisija, ki je bila odgovorna za- njo, ponovno zbrala razli čno in zelo bogato dokumenta- cijo, opravila pa je tudi nekaj pomembnih intervjujev s protagonisti jugoslovanske politike v Albaniji. Ves ma- terial, ki je bil v ta namen zbran, se hrani kot del fonda Mednarodne komisije CK ZKJ v Arhivu Jugoslavije. Za dodatno osvetlitev so bili uporabljeni tudi sekundarni viri v obliki razli čnih zbirk statisti čnih podatkov, po- seben poudarek pa je bil na pregledu pisanja časopi- sa Borba kot uradnega organa z najboljšim stikom z državnim vrhom. Pronicljive analize je prispevalo tudi na medmrežju dostopno arhivsko gradivo ameriške ob- veš čevalne agencije CIA, njegov jugoslovanski del pa je nedavno doživel knjižno objavo. 4 Literatura, ki obravnava obravnavano tematiko, ni- ti ni tako redek pojav, težavo pa predstavlja njena vse- bina, ki je velikokrat pamfletnega zna čaja in apologet- ske vsebine, problemati čen pa je tudi njen poudarek, ki obravnava predvsem albanski nacionalizem in vpraša- nje Kosova. Val takih del, ki s častnimi izjemami sodijo med publicistiko, se je pojavil po izbruhu nemirov na Kosovu leta 1981 in ni presahnil vse do konca devetde- setih let, saj je tedaj albansko vprašanje postajalo vse bolj opazno v družbi. Odraz te psihoze tako lahko naj- demo v veliko delih srbske provenience iz tega časa, saj so se nekatere teze iz trenutnega politi čnega življenja preprosto prenesle tudi na nekoliko starejša obdobja, Enver Hoxha in njegove velikoalbanske težnje pa so po- stale središ čna točka večine del, ki se ukvarjajo z no- tranjepoliti čno situacijo v Albaniji. Na ta pojav niso bila imuna niti resna zgodovinopisna dela. Kljub temu pa lahko trdim, da je med zgodovinopisci z obmo čja nek- danje Jugoslavije vladalo zanimanje za to problematiko. Najbolj podrobno so obdelani jugoslovansko-albanski odnosi med obema vojnama, relativno dobro je pokrit tu- di čas druge svetovne vojne, fokus ve čine piscev pa je bil usmerjen na prva povojna leta, ko je bilo dogajanje tudi najbolj intenzivno. Nekateri pisci so v svoji raziskavah segli tudi nekoliko dlje, vendar pa je za obdobje po letu 1956 vladala skoraj popolna praznina, predvsem kar se 4 Pavlovi ć (ur.), Dokumenta CIA o Jugoslaviji 1948–1983. 15 PREDGOVOR ti če objav na podlagi arhivskih virov. Ti so za razisko- valno delo postali v celoti dostopni šele v zadnjih letih, saj zanje velja zapora tridesetih let od datuma nastan- ka. S povojnimi jugoslovansko-albanskimi odnosi se je tako ukvarjalo precej zgodovinarjev, med katerimi velja izpostaviti predvsem Branka Petranovi ća , Đorđa Boro- zana in Bogumila Hrabaka , tematike pa se je s posa- meznimi prispevki dotaknilo še veliko drugih. 5 Pomem- ben sekundarni vir predstavljajo tudi spomini nekaterih protagonistov jugoslovanske politike v Albaniji po drugi svetovni vojni, predvsem diplomatskih uslužbencev, in nekaterih jugoslovanskih in albanskih vodilnih politi- kov. Med temi deli pa bi bilo potrebno izpostaviti knjigo Milorada Komatine . 6 Knjigo bi sicer glede na to, da je za njen nastanek bilo uporabljenih veliko arhivskih virov, ima pa tudi potreben znanstveni aparat, ozna čili za zgo- dovinopisno. Celotno sliko pa skali avtorjeva neprikrita tendencioznost, ki izvira iz dejstva, da je dolga leta na sekretariatu za zunanje zadeve deloval ravno na proble- mu Albanije. Tak pogled je prevladoval v ve čini del jugo- slovanske provenience, izjemo pa seveda predstavljajo nekatere ugotovitve kosovskih zgodovinarjev, ki so v ča- su nastanka naletele na negativen odmev v srbskih me- dijih, veliko prahu pa je zaradi odstopanj od ustaljenih vzorcev dvignila tudi študija zagrebškega ekonomista Branka Horvata . 7 Prevodi del albanskih zgodovinarjev v Jugoslaviji skorajda niso obstajali, kosovsko zgodovi- nopisje pa je bilo zaprto v lastnem krogu. Ledino je na tem področju orala Cankarjeva založba, ki je leta 1984 izdala zbornik – pregled albanske zgodovine, ki je bil sestavljen iz prispevkov kosovskih, italijanskih, srbskih in slovenskih zgodovinarjev. 8 Leta 1989 je v okviru Ča- sopisa za kritiko znanosti izšla tudi v srbski javnosti močno kritizirana trilogija Srbija i Albanci, 9 ki je v te- danjem politi čnem duhu tendenciozno prikazala odnos 5 Med zadnjimi velja izpostaviti raziskovalca najmlajše generacije Aleksandra Živo- ti ća, čigar delo mi do zaklju čka pisanja rokopisa žal še ni bilo dostopno . Glej: Živo- ti ć , Otvaranje albanskog pitanja u Jugoslaviji u senci sukoba izme đu Jugoslavije i Informbiro-a 1948-1954 in Životi ć, Jugoslavija, Albanija i velike sile 1945-1961. 6 Komatina , Enver Hodža i jugoslovensko-albanski odnosi. 7 Horvat , Kosovsko pitanje. 8 Stani č (ur.), Albanci. 9 Korsika (ur.), Srbija i Albanci. 16 jugoslovanske in srbske države do albanskega prebival- stva na podlagi izbranih sekundarnih virov, kar pa se je skladalo s takrat v Sloveniji mo čno prisotno simpatijo, če ne kar solidariziranjem z albanskim prebivalstvom na Kosovu. To je bilo tedaj v primežu srbske naciona- listi čne politike in slovenska javnost je njihov položaj v duhu “slovenske pomladi” razumela nekoliko druga če kot ve čina preostalega prebivalstva Jugoslavije. *** Uvodoma sem omenil, da so jugoslovansko-alban- ski odnosi predstavljali eno izmed temeljnih usmeritev politike Komunisti čne partije Jugoslavije v prvih povoj- nih letih, saj so predstavljali klju č za rešitev gordijskega vozla manjšinskega vprašanja. Poleg tega je jugoslovan- sko vodstvo ravno prek Albanije pri čelo izkazovati vse večjo željo po vodenju samostojne notranje in zunanje politike, kar jo je kon čno privedlo v konflikt s Stalinom in celotnim vzhodnim blokom. Usklajenost delovanja jugoslovanskega in albanskega vodstva v nekaterih pri- merih je bila osupljiva in se je popolnoma prilagajala te- ko čim zunanjepoliti čnim smernicam Jugoslavije, ne pa Sovjetske zveze. Nenazadnje pa je bil eden izmed glav- nih problemov Jugoslavije neurejenost njenih meja ozi- roma nemiren položaj ob njih, tu pa je albansko vpraša- nje ves čas igralo eno izmed klju čnih vlog. V oblikovanju medsebojnih odnosov so imeli veliko odgovornost tudi slovenski predstavniki, ki jih je bilo glede na nekoliko oddaljen del sveta, ki ga je tedaj predstavljala Albanija, presenetljivo veliko. Pri albanskem vprašanju sem tako velikokrat naletel na ime Edvarda Kardelja , ki je o po- gledu priklju čitve Kosova Albaniji imel nekoliko druga č- no mnenje od ve čine preostalih jugoslovanskih vodstve- nih kadrov, 10 še bolj pa so bili slovenski predstavniki vpleteni v povojno oblikovanje skupnih odnosov. Izpo- staviti velja Borisa Kidri ča , ki je imel pomembno besedo 10 “Pri nas, na obmo čju Kosova in Metohije, je ve č Albancev kot Srbov. Kasneje, ko se še bolj povežemo z Albanci, jim mislimo odstopiti to ozemlje.” Glej: Izveštaj o razgo- voru Edvarda Kardelja sa J. V. Staljinom , 19. april 1947. V: Popovi ć (ur.), Kosovo i Metohija u velikoalbanskim planovima 1878–2000, str. 257–267. 17 PREDGOVOR pri oblikovanju jugoslovansko-albanskih gospodarskih sporazumov, najvišji slovenski predstavnik v Albaniji pa je bil Sergej Kraigher , ki je poleg slovenske komisije za plan v času najtesnejših stikov vodil tudi “zloglasno” ko- misijo za usklajevanje albanskega gospodarskega plana z jugoslovanskim. Med zaostritvijo medsebojnih odno- sov ne moremo mimo vloge dveh mladih slovenskih di- plomatov, Draga Košmrlja in Draga Flisa , ki sta po sili razmer prevzela mesti odpravnikov poslov ravno tedaj, ko so medsebojni odnosi dosegli dno. Drago Košmrlj je svoje izkušnje iz Albanije tudi popisal, 11 žal pa nisem nikjer zasledil spominov Flisa , ki je dalj časa v Albaniji preživel na poslanstvu popolnoma sam, da bi ga nato kon čno zapustil ob popolni prekinitvi diplomatskih od- nosov med Jugoslavijo in Albanijo. Najmo čnejše vezi z Albanijo je v tistem času predstavljala zunanja trgovi- na, ta sekretariat pa je bil dobro kadrovsko zapolnjen s Slovenci. Med ponovno normalizacijo medsebojnih od- nosov je bil tako prvi jugoslovanski pomo čnik zveznega sekretarja, ki je uradno obiskal Albanijo po Resoluciji informbiroja, Boris Šnuderl , prvi jugoslovanski sekretar pa nekaj let kasneje znani ban čnik Metod Rotar . 12 11 Košmrlj , Moj “spor“ z Enverom Hoxho : iz spominov na Albanijo, str. 118–127. 12 Podrobna biografija Metoda Rotarja v: Lazarevi ć in Prin či č , Ban čniki v ogledalu časa, str. 161–167. 18 Geografska karta ozemlja Ljudske republike Albanije in njene soseš čine Jugoslovansko– albanski odnosi od nastanka albanske države do druge svetovne vojne 21 JUGOSLOVANSKO–ALBANSKI ODNOSI OD NASTANKA ALBANSKE DRŽAVE DO DRUGE ... Odnosi albanske in jugoslovanske države med obe- ma svetovnima vojnama so bili obremenjeni z zgodovin- skim dejstvom, da tako Kraljevina Srbija kot Črna gora ves čas svojega obstoja nista skrivali svojih ozemeljskih apetitov po z Albanci poseljenem ozemlju. Po letu 1878 je to ozemlje v okviru turškega imperija bilo stalen vir nemira in obe sosednji državi sta podpirali vsakršno obliko upora proti turški oblasti. 13 Srbska ekspanzio- nisti čna politika, ki jo je za črtal Ilija Garašanin v svo- jem Na čertaniju iz leta 1844, je pretendirala na ve čino albanskega ozemlja, ki ji je predstavljalo tudi možnost prostega pristopa k odprtemu morju. 14 Dodaten vzrok za nezaupanje je ponujala tudi nasilna politika, ki jo je srbska vlada uporabila na prvih albanskih prebivalcih, ki so bili po letu 1878 vklju čeni v Kraljevino Srbijo. Po berlinskem kongresu 1878 je namre č Srbija pridobila precejšen del ozemlja turškega cesarstva, na katerem je živel velik delež albanskega prebivalstva. Z obmo čja Ni- ša, Vranja, Leskovca, Prokuplja, Kuršumlije in Toplice jim je v nekaj letih uspelo v Tur čijo izseliti ve činski delež 13 V tem času se pri čne porajati tudi albanski nacionalizem in s tem želja po lastni državi, prvi č izražena v obliki Prizrenske (Albanske) lige 1878. Glej: Terzi ć , Austrou- garsko oblikovanje albanskog nacionalnog pokreta, str. 247–261. Ve č o nacionalni emancipaciji Albancev v: Đorđevi ć , Nacionalne revolucije balkanskih naroda 1804– 1914, str. 95–98. Ta proces je bil izredno hiter: “Albanski boj za nacionalno svobodo je vzklil, se oblikoval v gibanje in dokopal do države v času od velike vzhodne krize in berlinskega kongresa (1878. leta) do konca prve svetovne vojne (1918).” Glej: Boro- zan , Velika Albanija – porijeklo, ideje, praksa, str. 399–412. 14 Mirdita , Albanci u svjetlosti vanjske politike Srbije, str. 104–111. 22 albanskega prebivalstva. Kolonizacija srbskega življa je tako uspela, da je to ozemlje postalo etni čno popolnoma srbsko in je veljalo za vzor ekstremnejšim zagovornikom ponovne slavizacije Kosova. 15 Ta ekspanzionizem pa je pravzaprav pripomogel k nastanku albanske države. Jeseni 1912 sta najprej Črna gora in nato še Srbija v prvi balkanski vojni pro- drli na današnje albansko ozemlje, v poskusu, da bi v aliansi z Gr čijo in Bolgarijo izrinili turško cesarstvo z evropskega kontinenta. Turške sile so se v tem času že ve činoma umaknile z napadenih ozemelj zaradi al- banske agresije. 16 Ozemeljske pridobitve so Srbijo ta- ko okrepile, da bi postala premo čna regionalna sila, saj je bil Balkan interesna sfera avstro-ogrske monarhije in tudi Italije. V poskusu, da bi srbski vpliv omejili, je avstro-ogrski zunanji minister grof Leopold Berchtold z italijanskim in nemškim tihim soglasjem zakulisno pri- pomogel k formalni razglasitvi albanske samostojnosti 28. novembra 1912. 17 83-članska narodna skupš čina je v Valoni razglasila neodvisno Albanijo, njen vodja pa je postal Ismail Qemal beg Vlora . V tem času je srbska vojska zasedla Dra č, črnogorska pa je oblegala Skadar, kjer je obrambo mesta vodil kasnejši glavni podpornik jugoslovanske politike v Albaniji Esad paša Toptani . 18 V Londonu se je zaradi napetega stanja sestala konfe- renca ambasadorjev velikih sil, ki je 20. decembra do- segla kompromis o priznanju albanske avtonomije pod sultanovo suverenostjo, 19 vprašanje srbskega izhoda na odprto morje pa so poskušali rešiti tako, da bi pristani- šče Shengjin 20 postalo svobodna luka za srbski trgovski promet, vendar kasneje to odlo čitev prekli čejo in dostop do morja Srbiji onemogo čijo zaradi avstro-ogrskega na- 15 Čubrilovi ć , The Expulsion of Arnauts, str. 174–185. 16 Imami , Srbi i Albanci kroz vekove, str. 103–104. 17 Pearson , Albania and King Zog , str. 33. 18 Zaradi stabilizacije razmer in črnogorskega obleganja so v Albaniji, predvsem v Skadru, posredovale tudi mednarodne mirovne sile, ki so z blokado črnogorskih pri- stanišč prisilile črnogorskega kralja Nikolo, da je predal Dra č mednarodnim silam. V mirovnih silah je sodelovalo tudi precej Slovencev. Ve č o tem: Švajcner , Mirovna misija v Albaniji 1913, str. 59–61. 19 Malcolm, Kosovo , str. 256. 20 San Giovanni di Medua. 23 JUGOSLOVANSKO–ALBANSKI ODNOSI OD NASTANKA ALBANSKE DRŽAVE DO DRUGE ... sprotovanja. 21 Marca so pri čeli oblikovati meje nove dr- žave, v katero pa ni spadalo z albanskim prebivalstvom večinoma poseljeno Kosovo z Metohijo, ki je pripadlo Sr- biji. S to potezo je v novonastali Albaniji ostalo približno 800.000 prebivalcev, 500.000 pa jih je postalo srbskih ali črnogorskih podanikov. Srbija in Črna gora se kljub sklepom konference nista hoteli umakniti z zasedenih ozemelj nove države, ki jo je z druge strani ogrožala tudi grška vojska. 29. julija so na konferenci ambasadorjev sprejeli dokon čno odločitev o obliki albanske države, ki ni ve č spadala pod suverenost sultana, temve č je njen garant postala šesterica velikih sil. 22 Albanija je postala monarhija, ki je za svojega vladarja februarja 1914 dobi- la nemškega princa Wilhelma von Wieda . Nova monar- hija se je izkazala za notranjepoliti čno izredno nestabil- no tvorbo, kar je brez dvoma bila posledica plemenske in verske razdeljenosti albanskega prebivalstva. Vlada- vina Wilhelma von Wieda je bila izredno kratkega diha, saj je Albanijo zapustil v za četku septembra 1914 in se vanjo ni ve č vrnil, čeprav formalno nikoli ni abdiciral. Albanska vlada je bila ves čas nestabilna, tudi sami mi- nistri niso bili vedno prepri čani o smotru monarhije, 23 na severu pa je mo čno opozicijo predstavljal prosrbsko usmerjeni zunanji minister Esad paša Toptani , ki se je želel razglasiti za kneza. 24 Aneksija z Albanci poseljenih obmo čij, ki so pripa- dla Srbiji in Črni gori, je bila formalno urejena z mirovno pogodbo iz Bukarešte, ki je zaklju čila drugo balkansko vojno. 25 Zasedba teh ozemelj do umika srbske vojske jeseni 1915 ni prinesla boljših izkušenj. Srbska in čr- nogorska vojska je bila na novih ozemljih do umika zelo nasilna in si je pri zasedbi pomagala z množi čnimi po- žigi albanskih vasi. Prvi upor albanskega prebivalstva je tako izbruhnil že septembra 1913. Srbske oblasti so uvedle izredne ukrepe, tako da so že na podlagi policij- ske ocene o upornem obnašanju nekoga lahko kazno- 21 Lipušček , Slovensko in albansko nacionalno vprašanje med prvo svetovno vojno – podobnosti in razlike, str. 393–407. 22 Pearson , Albania and King Zog , str. 43–44. 23 Avramovski , Odnosi na Balkanu i stvaranje albanske države, str. 61–68. 24 Batakovi ć , Srpska vlada i Esad paša Toptani , str. 34–56. 25 Treaty of Bucharest, 10. avgust 1913. 24 vali s smrtjo, pri čeli pa so tudi agrarno reformo, kar zagotovo ni vnašalo pretiranega zaupanja v medseboj- ne odnose. Takoj po premirju so pri čele srbske oblasti naseljevati srbske koloniste. Albanski viri trdijo, da je z ozemlja Južne Srbije v Tur čijo do leta 1914 zbežalo okrog 40.000 prebivalcev, Nikola Paši ć pa naj bi priznal, da srbska vlada predvideva naselitev 250.000 ekonom- skih emigrantov. 26 Tudi sam Paši ć , tedanji ministrski predsednik, je kupil 3000 hektarov zemlje v okolici Ga- zimestana, kjer naj bi potekala srbsko-turška bitka in so po ljudskem verovanju še danes pokopani prapori obeh vojska. 27 Edini, ki je v srbskem javnem mnenju izstopal, je bil socialist Dimitrije Tucovi ć, 28 ki je kritizi- ral “zavojevalsko politiko srbske buržoazije” v svoji knji- gi Srbija in Arbanija. 29 Tako ni težko razumeti napadov albanskega oboroženega prebivalstva na izmu čeno srb- sko vojsko med njenim umikom v Gr čijo prek albanskih gora v času prve svetovne vojne. Po izbruhu prve svetovne vojne je Albanija sicer razglasila nevtralnost, a so jo hitro zasedle razli čne vo- jaške sile. Del ozemlja je že leta 1914 zasedla Italija, ki je svoje posesti po formalnem vstopu v vojno še razširila. Albanija je bila del ozemelj, ki so bila razdeljena v okvi- ru tajnega londonskega pakta 1915. Po dolo čilih tega pakta naj bi srbska vojska zasedla severni del države, grška južni, osrednja Albanija pa naj bi postala italijan- ski protektorat. Srbija je v tem času sklenila dva spo- razuma z Esad pašo Toptanijem , ki sta dolo čila politiko srbske države do Albanije. Prvi je bil sklenjen v Nišu leta 1914, drugi pa v Tirani naslednjega leta in je v bistvu predstavljal pogodbo o realni uniji med državama. 30 Po- 26 Shtylla , The Forced Deportation of Albanians in the Years 1912–1941, str. 140– 147. 27 Banac , Nacionalno pitanje u Jugoslaviji – porijeklo, povijest, politika, str. 278. 28 Ideje Dimitrija Tucovi ća (1881–1914) so ostale v svojem času nesprejete, vendar pa je v kasnejših skupnih odnosih po drugi svetovni vojni njegovo delo predstavlja- lo odli čno izhodišče za propagando želenega albansko-jugoslovanskega bratstva. Njegova knjiga je bila leta 1946 ponatisnjena, predgovor zanjo je napisal Milovan Djilas , ki omenja tudi črnogorskega književnika in vojskovodjo Marka Miljanova (1833–1901). Ta v skupni zgodovini igra podobno pozitivno vlogo in se ga je v po- vojnem času podobno opevalo. O tem: Djilas , Članki 1941–1946, str. 215–223 in 289–293 in Tucovi ć , Srbija i Arbanija, 1946. 29 Banac , Was the Albanian Opposition to the Serb Kingdom’s Annexation in 1912 Without Justification?, str. 53–57. 30 Miši ć , Albanija: prijatelj i protivnik, str. 14–15. 25 JUGOSLOVANSKO–ALBANSKI ODNOSI OD NASTANKA ALBANSKE DRŽAVE DO DRUGE ... leti 1915 je Črna gora zasedla del severne Albanije s Skadrom, Srbija pa Elbasan, Tirano in Dra č. Med av- stro-ogrsko ofenzivo jeseni 1915 je med albanskim pre- bivalstvom izbruhnil upor v zaledju fronte v Makedoniji in na Kosovu, po srbsko- črnogorskem vojaškem zlomu pa je bila vojska med umikom čez albanske gore stalno izpostavljena napadom. 31 Srbiji in Črni gori pripadajo če dele je nato zasedla Avstro-Ogrska, med njo in Italijo pa se je postavila tudi Francija, ki je okupirala okolico Kor- če na jugu. Poleti 1917 je general Giacinto Ferrero raz- glasil neodvisno albansko državo pod italijanskim pro- tektoratom. Na ta korak je odgovorila francoska vlada z razglasitvijo albanske republike na obmo čju, ki ga je kontrolirala. Na jugu je grška vlada podpirala za časno vlado južnega Epira, severne dele Albanije pa je konec leta 1918 okupirala srbska vojska. 32 Italijanska država je poskušala prek Albanije prodreti na Balkan, poleg tega pa ji je strateška zasedba otoka Saseno, ki ji je bil obljubljen v Londonu leta 1915, omogo čala kontrolo Otrantskih vrat. Italija je podpirala vlado Turhan paše Permetija , tej pa je nasprotovala vlada Esad paše Top- tanija , zdaj že pod skupnim, jugoslovanskim sponzor- stvom. Obe vladi sta poslali svoji delegaciji na pariško mirovno konferenco. Stanje se je delno stabiliziralo šele v za četku leta 1920, ko je bil sklican nacionalni kongres v Lushnji, kjer so bila Turhan paši odvzeta vsa poobla- stila in oblikovana nova vlada pod vodstvom Sulejmana beg Delvine , v kateri je imel Esad paša Toptani velik vpliv. Velik udarec za jugoslovansko politiko je pomenil atentat na Esad pašo v Parizu leta 1920, po katerem je izgubila veliko vpliva v Albaniji, posebej po uspešnih albanskih operacijah v okolici Valone poleti 1920, ko je italijanska vojska utrpela hud poraz in se umaknila z albanskega kopna, obdržala je le otok Saseno. 33 Po- 31 Trpljenje vojaš čine in civilistov, ki so se umikali čez Albanijo proti Krfu, je postalo del srbske mitologije, med obema vojnama pa je ravnanje albanskega prebivalstva negativno vplivalo na podobo Albanije v javnosti. Iz tega časa izhaja tudi pregovor: “Ko god ne zna šta su muke teške, neka pre đe Albaniju peške.” oz. Kdor ne ve, kaj so hude muke, naj prehodi Albanijo. O podobi Albanije in Albancev med obema vojna- ma v jugoslovanski javnosti ve č v: Miši ć , Albanija: prijatelj i protivnik, str. 163–199. 32 MIJ, KMJ, f. I- 3- a, a. e. 5, Odnosi Jugoslavije i Albanije izmedju dva rata, ela- borat, nedatiran. 33 Avramovski , Albansko-jugoslovanski odnosi; obdobje od 1918 do 1941, str. 100. 26 dobne operacije je albanska vojska pri čela tudi proti ju- goslovanski vojski na severu, a ni bila uspešna in je povzro čila hude spore med državama in zelo negativno kampanjo proti Albaniji v jugoslovanskem tisku. 34 *** Meddržavni odnosi, vzpostavitev meje, 35 vpraša- nje vdorov ka čakov, 36 želena ekonomska penetracija in s tem želja po kontroli notranjepoliti čnega položaja v Albaniji so v zgodnjih dvajsetih letih 20. stoletja pred- stavljali zunanjepoliti čno stvarnost, saj je bilo pragma- ti čno ugotovljeno, da je obstoj albanske države v intere- su Kraljevine SHS. Nikola Paši ć je kot vodja delegacije na pariški mirovni konferenci zagovarjal samostojno Albanijo, 37 ki je predstavljala resno oviro italijanskemu prodoru na Balkan. Že od samega nastanka albanske države 1913 je srbska in kasneje jugoslovanska država podpirala politi čne voditelje iz severne Albanije, pred- vsem Esad pašo Toptanija , po atentatu nanj pa vodjo katoliškega plemena Mirditov Mark Gjonija . Z ohranja- njem politi čne nestabilnosti v državi je želela vplivati na razmejitev in status Albanije sebi v prid. Vrhunec desta- bilizacije v tem obdobju predstavlja v Beogradu zrežira- na in podprta vstaja na severu leta 1921, katere rezultat je bila kratkotrajna Mirditska republika. 38 Albanija je do tedaj že postala članica Društva narodov in je obtoži- la jugoslovansko državo vmešavanja v notranje zadeve. 34 Miši ć , Albanija: prijatelj i protivnik, 2009, str. 20–21. 35 Več o tem: Tasi ć , Rat posle rata, Vojska Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca na Kosovu i Metohiji i u Makedoniji 1918–1920, str. 279–321. 36 Oborožene skupine predvsem kosovskih Albancev, ki so zato čiš če iskali v Alba- niji in so skozi zgodnja dvajseta leta nenehno vdirali na jugoslovansko ozemlje, predvsem na roparske pohode, s tem pa so se tudi upirali srbski zasedbi z Albanci poseljenih teritorijev. Njihovo poimenovanje in delovanje nekako sledi t. i. hajduški tradiciji. Obširneje: Dimi ć in Borozan (ur.) , Jugoslovenska država i Albanci, I. in II. zvezek. 37 “Pokojni Paši č je pri dajanju napotkov našim predstavnikom v Albaniji govoril: Mi ho čemo neodvisno Albanijo, vendar šibko in nesre čno Albanijo.” Glej: Referat g. An- dri ća 30. 1. 939. V: Andri ć , Diplomatski spisi, str. 216–227. 38 Hrabak , Mirditi izme đu Italijana, arbanaških nacionalista i Srba (1918–1921, str. 35–50. O jugoslovanski vlogi v mirditski vstaji pri ča tudi: Ugovor o saradnji iz- među Kraljevine SHS i Slobodne albanske države (Mirdita) u severnoj Albaniji, 21. maj 1921. V: Stojkovi ć (ur.) , Balkanski ugovorni odnosi 1876–1996, II. knjiga, str. 138–139. 27 JUGOSLOVANSKO–ALBANSKI ODNOSI OD NASTANKA ALBANSKE DRŽAVE DO DRUGE ... Posledica tega je bilo mednarodno priznanje Albanije v mejah iz leta 1913, ki naj bi mu sledila rahla korekcija severne meje. Na konferenci ambasadorjev velikih sil je bila sprejeta tudi za jugoslovansko politiko obremenil- na odlo čitev o tem, da interese Albanije š čiti Kraljevina Italija. 39 V vmesnem času se je politika jugoslovanske vlade oziroma Nikole Paši ća spremenila, ubrala manj agresiven pristop in sledilo ji je jugoslovansko priznanje albanske države marca 1922. Priznanju sledi obdobje, ki predstavlja vrhunec predvojnih jugoslovanskih prizadevanj za kontrolo no- tranjepoliti čnega položaja v Albaniji. Junija leta 1924 je v Albaniji prišlo do državnega prevrata, ki ga je vodil pravoslavni škof Stilijan Fan Nolli, in s to potezo je pa- dla legitimna vlada Iliaz beg Vrionija . V njej je najve č vpliva imel mladi, a ugledni prvak iz osrednje pokrajine Mati Ahmed Zogu . Po politi čnem propadu dotedanjih prvakov pod jugoslovansko zaš čito je ta prevzel vlogo eksponenta jugoslovanskih interesov. Vloga jugoslo- vanskega zunanjega ministrstva v Zogujevem oborože- nem prevzemu oblasti decembra 1924 je predstavljala zadnji uspeh v prizadevanjih za kontrolo nad politi čnim položajem v Albaniji, ki so dokon čen neuspeh doživela s podpisom drugega tiranskega pakta konec leta 1927. Ahmed Zogu je predstavljal edinega primernega kandidata, ki bi lahko vplival na notranjepoliti čno do- gajanje v Albaniji po jugoslovanskih željah. V času pred junijskim prevratom je jugoslovanska stran z razli čnimi emisarji poskušala pove čati svoj vpliv in si pridobiti raz- li čne ekonomske koncesije, posebej pa so želeli skleniti carinsko unijo med državama. Velika želja jugoslovan- ske vlade, ki bi ji omogo čila obvladovanje ekonomskih pozicij, je bila tudi ustanovitev banke, saj bi s hitrim posegom to postala prva banka na albanskih tleh, prek katere bi lahko jugoslovanska država nadzorovala vse posle, ki so potekali v Albaniji. 40 Eden izmed osnovnih problemov, ki se je pojavljal ves čas do Zogu jevega pre- 39 Deklaracija vlada Britanije, Francuske, Italije i Japana u vezi sa Albanijom, 9. november 1921. V: Stojković (ur.) , Balkanski ugovorni odnosi 1876–1996, II. knjiga, str. 152–153. 40 Miši ć , Serbo-Albanian Bank in Albania 1925–1927, str. 249–263. 28 vzema oblasti konec leta 1924, je bila varnost obmejnih pokrajin. V Albaniji je velik vpliv imel Kosovski komite, ki je bil sestavljen iz vodij upora na Kosovu, komitsko oz. ka čaško gibanje je bilo v vzponu, prek Albanije pa je delovala tudi organizacija VMRO in bolgarski komiti. Razmejitev med državama je ostajala odprt problem, ki je bil rešen šele s Firenškim protokolom 1926. 41 Ves čas je obstajal strah pred italijansko prevlado v državi, če- prav sta Kraljevina SHS in Italija leta 1924 sklenili Rim- ski pakt, 42 zato je na čelo jugoslovanske zunanje politike na Balkanu bilo: “Balkan balkanskim narodom.” Medsebojni odnosi po junijskem prevratu so bili zaostreni. Fan Nolli zaradi svoje proitalijanske usmer- jenosti ni bil po volji jugoslovanskega zunanjega mini- strstva, še ve čjo oviro za medsebojno razumevanje pa je predstavljala vklju čitev kosovskih politikov v vlado. S Kosovskim komitejem je predvsem prek politi čnih aten- tatov opravil kasneje Zogu , ne toliko zaradi jugoslovan- skega pritiska, temve č zaradi utrditve svojega položa- ja. 43 V tem času je Ahmed Zogu bival v Beogradu in si pridobil podporo beograjske vlade, ki je financirala in z vojaško pomo čjo podprla njegovo vrnitev v Albanijo. Pri tem je pomagal njegov projugoslovansko usmerjeni svak Cena beg Kryeziu . Zogu je januarja 1925 postal predsednik albanske republike. 44 Po za četnih uspehih, s katerimi je jugoslovanska vlada kronala svojo podporo Ahmed Zoguju , pa je te- žavo spet pri čela predstavljati italijanska želja po ve čji vlogi v Albaniji. Kljub temu da je jugoslovanski strani uspelo s prevratom presenetiti italijansko državo, je ta kmalu prevzela iniciativo, saj je imela na razpolago ve- liko ve čja finan čna sredstva kot jugoslovansko zunanje ministrstvo, katerega fondi so bili zaradi posega v Alba- 41 Završni protokol me đunarodne komisije sa opštim opisom granice izme đu Ju- goslavije i Albanije, julij 1926. V: Stojkovi ć (ur.) , Balkanski ugovorni odnosi 1876– 1996, II. knjiga, str. 242–253. 42 Pakt o prijateljstvu i srda čnoj saradnji izme đu Jugoslavije i Italije, 27. januar 1924. V: Stojkovi ć (ur.) , Balkanski ugovorni odnosi 1876–1996, II. knjiga, str. 210– 212. 43 O Kosovskem komiteju in delovanju emigracije glej: Nanut , Il Kosovo e l’iredentismo albanese nella politica estera dell’Italia fascista. 44 Statuto fondamentale della republica albanese. V: Giannini , L’Albania dall’indi- pendenza all’unione con l’Italia, str. 279–300. 29 JUGOSLOVANSKO–ALBANSKI ODNOSI OD NASTANKA ALBANSKE DRŽAVE DO DRUGE ... niji osiromašeni. Od jugoslovanskih zahtev je Zogu hitro uredil samo vprašanje varnosti meja, medtem ko je pri razmejitvi ubral drugo pot in poskušal zavla čevati. Raz- mejitev je bila na pritisk mednarodne skupnosti urejena avgusta 1925. Posel z banko je hitro propadel, saj je al- banska stran zavla čevala z dodelitvijo dovoljenja za delo, privolila pa je v koncesijo za izkoriš čanje bakrene rude. Ta nikoli ni bila izkoriš čena, ker jugoslovanska stran ni bila sposobna zagotoviti dovolj kapitala, da bi pri čela z izkoriš čanjem. Po drugi strani je Italiji v tem času uspelo prek družbe SVEA, 45 banke in vojnega sporazuma prido- biti velik vpliv. Po velikih prizadevanjih je bil edini uspeh Jugoslavije le meddržavni trgovinski sporazum. Vse ini- ciative zunanjega ministrstva so navadno bile prepozno izvedene, težavo pa je predstavljalo tudi razli čno mnenje o vodenju politike do Albanije, ki sta ga imela ministra Mom čilo Nin či ć in Ninko Peri ć , o tej temi pa si niso bili edini niti jugoslovanski predstavniki v Albaniji. Medsebojne odnose je hudo zastrupil prvi tiranski pakt, podpisan novembra 1926. 46 Zaradi italijanskih manipulacij v času sklenitve sporazuma je odstopil mi- nister Nin či ć . Novi minister Peri ć je bil v težavnem polo- žaju. Italijanska vlada je obtožila Kraljevino SHS, da je poskušala ponovno izvesti državni prevrat v Albaniji, 47 čeprav o tem niso obstajali trdni dokazi, temve č le nekaj indicev. Ostrejši toni so sledili, ko je krmilo ministrstva prevzel demokrat Vojislav Marinkovi ć . Po incidentu ko- nec maja 1927, ko je albanska stran aretirala prevajalca na jugoslovanskem predstavništvu, je jugoslovanska vla- da prekinila diplomatske odnose. 48 Položaj je bil ko čljiv, saj je bil aretirani Vuko Đuraškovi ć albanski državljan, doma pa je prevajal zaupno korespondenco med alban- skim veleposlanikom v Beogradu Cena beg Kryiezium in njegovimi projugoslovanskimi privrženci v Albaniji, ki je mimo Zogujeve vednosti potekala po diplomatskih 45 Societa per lo sviluppo economico dell’Albania oz. Družba za gospodarski razvoj Albanije. 46 Pakt o prijateljstvu i bezbednosti izme đu Italije i Albanije, 27. november 1926. V: Stojkovi ć (ur.) , Balkanski ugovorni odnosi 1876–1996, II. knjiga, str. 260–261. 47 V tem času je izbruhnil upor na severu Albanije, t. i. Djukadjinska vstaja. 48 Zametica , Sir Austen Chamberlain and the Italo-Yugoslav Crisis over Albania February–May 1927, str. 203–235. 30 kanalih. Razvnel se je spor, ki se je nekoliko pomiril do avgusta 1927, ko so bili odnosi ponovno normalizirani. Oktobra je nov udarec predstavljal atentat na Cena beg Kryeziuja v Pragi, dokon čen zlom in izgubo vseh pozicij v Albaniji pa predstavlja drugi tiranski pakt novembra 1927, ko italijanski vpliv nad albansko državo postane vseobsegajo č. 49 V tem trenutku je edini možni na čin vpli- va na albansko politiko predstavljala opora na albansko emigracijo, ki ni ve č imela italijanske podpore in je tako po sili razmer Jugoslavija postala njen sponzor. *** Z italijansko podporo se je Ahmed Zogu lotil moder- nizacije zaostale države, v kateri ni bilo nikakršne in- dustrije in infrastrukture, pri tem pa se je soo čal tudi z nasprotovanji plemenskih poglavarjev in fevdalnih pose- stnikov, ki jih je le stežka ohranjal pod nadorom. Italijan- ska ekonomska penetracija v Albanijo je bila popolna, 50 Zogu pa je nadzoroval vse politi čno življenje v državi. Z Mussolinijevo podporo se je tako leta 1928 okronal za al- banskega kralja, Albanija pa je postala ustavna monar- hija. 51 Po drugem tiranskem sporazumu so medsebojni odnosi ostali korektni, vendar zelo hladni. Jugoslavija je presenetljivo priznala ustavne spremembe in okronanje Zoguja , saj se je ta razglasil za “kralja vseh Albancev”, kar je vzbujalo resne pomisleke o iredentizmu, ker je skoraj polovica teh živela na njenih tleh. Bogdan Babo- vi ć je v svojem referatu o medvojnih odnosih, ki je shra- njen v arhivu Josipa Broza Tita , to opisal kot: “Obdobje v odnosih med dvema državama, ki je sivo, dolgo časno in brez velikega politi čnega dogajanja.” 52 Do leta 1931 je Zogu sprejemal italijanski kapital, 49 Sporazum o odbrambenom savezništvu između Italije i Albanije, 27. november 1927. V: Stojkovi ć (ur.) , Balkanski ugovorni odnosi 1876–1996, II. knjiga, str. 278– 282. 50 Edino podro čje, kjer italijanski vpliv ni bil prevladujo č, je bila novoustanovljena žandarmerija, s katero je Zogu poskušal kontrolirati albansko ozemlje in vzpostaviti nadzor državnega aparata po celotni državi. Ve č o tem v: Oakley Hill, An Englis- hman in Albania. 51 Fischer , King Zog , Albania’s Interwar Dictator, str. 38–41. 52 MIJ, KMJ, f. I- 3- a, a. e. 5, Odnosi Jugoslavije i Albanije izmedju dva rata, ela- borat, nedatiran. 31 JUGOSLOVANSKO–ALBANSKI ODNOSI OD NASTANKA ALBANSKE DRŽAVE DO DRUGE ... od katerega je bila Albanija popolnoma odvisna, 53 ven- dar se je zavedal nevarnosti tega po četja. Leta 1931 so se kon čala pogajanja o velikem italijanskem posojilu v vrednosti 100 milijonov zlatih frankov, ki naj bi jih Itali- ja albanski vladi izpla čala v desetih letnih obrokih. Med pogajanji je Italija pove čevala pritisk. Pri četek izpla čil je sovpadal z iztekom prvega tiranskega pakta, ki ga za- to Zogu ni hotel podaljšati. Posledica je bila zamrznitev italijanskih izpla čil, ki je v kombinaciji s svetovno go- spodarsko krizo pahnila Albanijo v hude gospodarske težave. V tem času so se jugoslovansko-albanski odno- si nekoliko izboljšali, saj je bil podpisan nov trgovinski sporazum, jugoslovanska vlada pa je poskušala gospo- darski vpliv v Albaniji pove čati tudi ob pomo či zavezni- kov iz male antante. 54 Finan čna nemo č Jugoslavije je bila pri tem o čitna. 55 Pritisk Italije, da bi sklenili obšir- nejši sporazum z Albanijo, s katerim so želeli vzpostaviti tudi carinsko unijo med državama, je predstavljal znak za alarm v Jugoslaviji, pa tudi Zogu se mu je kr čevito upiral. Finan čno stanje albanske kraljevine je postaja- lo vse težje, kljub temu da je italijanska država skrbe- la za nenehne finan čne injekcije v obubožani albanski prora čun, 56 vendar je to pomo č italijanska stran neneh- no uporabljala za pritisk na Zoguja . 57 Sredi leta 1934 so bili uvedeni var čevalni ukrepi v celotni državni upravi, kar je prizadelo predvsem italijansko stran, ki je v njej imela veliko svetovalcev. Italijanska mornarica je zato poskusila z demonstracijo sile in nenapovedano zaplula v draško luko. Zogu je po nasvetu nekaterih tujih diplo- 53 Mese čni izveštaj Ministarstva inostranih poslova Kraljevine Jugoslavije, Arbanija, december 1930. V: Izveštaji ministarstva inostranih poslova Kraljevine Jugoslavije (avgust–decembar) 1930. godine, str. 233–236. 54 Mese čni izveštaj Ministarstva inostranih poslova Kraljevine Jugoslavije, Arbani- ja, maj 1933. V: Izveštaji ministarstva inostranih poslova Kraljevine Jugoslavije za 1933. godinu, str. 135–137. 55 Čeprav je Jugoslavija ironi čno s tem podpisom postala drugi najve čji albanski zunanjetrgovinski partner. Glej: Pearson , Albania and King Zog , str. 352–353. 56 Statisti čni podatki za leto 1933 govorijo o tem, da je Albanija uvozila za skoraj 16 milijonov albanskih frankov blaga, njen izvoz pa je znašal le slabih 6 milijonov frankov. Primanjkljaj znaša približno vrednost letnega obroka italijanskega posojila. V: Pearson , Albania and King Zog , str. 353. 57 O tem pri čajo mese čna poro čila jugoslovanskega zunanjega ministrstva iz leta 1933 (april–december). V: Izveštaji ministarstva inostranih poslova Kraljevine Ju- goslavije za 1933. godinu, str. 111–113, 135–137, 183–188, 227–228, 275–278, 315–318, 359–360, 411–413 in 443–445. 32 matov sprejel italijanskega admirala, tako da je obisk vojnega ladjevja za javnost dobil vljudnostni zna čaj, Zo- gu pa naj bi postal nekoliko popustljivejši do italijanskih zahtev. Vseeno pa mu je ostalo še nekaj manevrskega prostora, ki ga je izkoristil, ko je izrazil pripravljenost Albanije na vstop v Balkanski pakt. 58 Ta poleg italijan- skega nasprotovanja ni bil mogo č tudi zaradi grških za- držkov. Italija je izkoristila upor, ki je izbruhnil na jugu Albanije, in prisilila Zogu ja, da je marca 1936 podpisal dvanajst razli čnih sporazumov, kar je ponovno privedlo do zastoja v jugoslovansko-albanskih odnosih. 59 Ti pa so še vedno ostali napeti, kot poro ča tedanji svetovalec zunanjega ministra Ivo Andri ć , saj je Zogu pri čakoval večje finan čne kompenzacije, kot jih je dobil. 60 Ponov- no se je Zogu poskušal približati Jugoslaviji spomladi 1937, vendar je v tem svojem zadnjem poskusu naletel na gluha ušesa, saj je jugoslovanska vlada Milana Sto- jadinovi ća marca tega leta podpisala sporazum z Italijo, v katerem je priznala status quo v Albaniji in se mo čno približala Italiji. Dodaten pritisk v medsebojne odnose je vnašala tudi politika jugoslovanske države do državljanov al- banske narodnosti. Nepravilnosti pri izvajanju agrar- ne reforme so siromašile albansko prebivalstvo, ki ni uživalo skoraj nikakršnih narodnostnih pravic in se je pospešeno izseljevalo, predvsem v dvajsetih letih. Kljub vsem ukrepom pa ta politika ni obrodila pri čakovanih sadov, saj je razmerje med albanskim in slovanskim prebivalstvom ostajalo približno enako, ker je bil narav- ni prirastek albanskega prebivalstva zelo visok. Zaradi tega so pri čeli razmišljati o programu izseljevanja pre- bivalcev albanske narodnosti, ki ga je vzpodbudil refe- rat Vase Čubrilovi ća v Srbskem kulturnem klubu sredi tridesetih let. V tem referatu z naslovom Izgon Arnav- tov 61 je kasnejši akademik, ki je bil tudi blizu tedanjemu zunanjemu ministrstvu, predlagal sprejem ve č drasti č- 58 Vojno-politi čna zveza Jugoslavije, Romunije, Gr čije in Tur čije. 59 Avramovski , Albansko-jugoslovanski odnosi; obdobje od 1918 do 1941, str. 101. 60 Ministarstvo inostranih poslova, Beograd – Kraljevskom poslanstvu, London: Primjena italo-albanskih sporazuma od 19. marta, 9. septembra 1939. V: Andri ć , Diplomatski spisi, str. 146–147. 61 Čubrilovi ć : The Expulsion of Arnauts. 33 JUGOSLOVANSKO–ALBANSKI ODNOSI OD NASTANKA ALBANSKE DRŽAVE DO DRUGE ... nih ukrepov. Ti naj bi pospešili izseljevanje albanskega prebivalstva. Predlagal je sklenitev konvencije s Tur čijo, na podlagi katere bi lahko v za četni fazi izselili okrog 200.000 oseb albanskega ali turškega rodu na obmo čja v Mali Aziji in Kurdistanu. Ta premik prebivalstva bi se- veda finančno podprli, tistim družinam, ki bi se odlo čile za selitev, pa bi pomagali na ve č na činov. Zanje je pred- videl finan čno pomo č, organizacijo odhodov ter oprosti- tev vojaške obveznosti. Posestva izseljenih bi ostala v lasti jugoslovanske države, izseljenim pa bi turška vla- da dodelila nova naselitvena obmo čja. Edini problem je predstavljalo pla čilo turški državi za sprejem teh oseb. Politi čne razmere v tedanjem času so bile takšne, da Vaso Čubrilovi ć ni pri čakoval protestov mednarodne javnosti. V svojem referatu omenja podobne selitve, ki so se zgodile v Sovjetski zvezi, položaj nemških Judov v nemškem rajhu ter napet položaj po vsej Evropi, tako da bi preselitev 200.000 Albancev predstavljala dejanje, ki bi se lahko izmuznilo pozornosti mednarodne javno- sti, vsekakor pa ne bi povzro čala pretiranih reakcij. Na podlagi tega na črta in ocen politi čnega stanja v Albaniji ter italijanskega vpliva na tem obmo čju, ki sta jih izdelala Ivo Andri ć in Ivan Vukoti ć 62 na zunanjem ministrstvu, je vlada Milana Stojadinovi ća oblikovala svojo politiko do albanske manjšine. V letu 1938 je bila v Istanbulu podpisana jugoslovansko-turška konven- cija o regulaciji emigracije turškega 63 prebivalstva. Ta konvencija predvideva sprejem 40.000 družin, 64 4000 v letu 1939, naslednjega leta 6000, v letih 1941 in 1942 po 7000 družin, v letih 1943 in 1944 pa po 8000 dru- žin. Vse poljedelske površine preseljenih družin naj bi pripadle jugoslovanski državi, ne pa tudi nepremi čnine. Dogovor pa ni bil realiziran v celoti, temve č zelo malo, saj se je zapletlo pri financiranju projekta. Realizacijo sporazuma je oviralo tudi albansko nasprotovanje, al- banski zunanji minister je osebno interveniral v Ankari, 62 Krizman , Dr. Ivo Andri ć ’s Report on Albania in 1939, str. 193–195. 63 Seveda v konvenciji ni bilo govora o albanskem prebivalstvu, temve č o osebah turškega rodu ali tistih, ki so turške kulture. 64 Kar so jugoslovanske oblasti spretno izkoristile in ve č družin z enakim priimkom predstavljale kot eno. 34 da podpisa ne bi bilo. 65 Konvencija je predvidevala, da bo jugoslovanska vlada pla čala po 500 turških lir na družino, kar bi skupaj znašalo 20 milijonov turških lir. Finan čno stanje Kraljevine Jugoslavije pa tega izdatka v letu 1939 ni dovoljevalo, tako da niso izpolnili letne- ga plana, nadaljnje izvajanje konvencije pa je prekinila druga svetovna vojna. 66 V Italiji je medtem Mussolini , verjetno pod vtisom Anschlussa in bližajo čega se Münchenskega sporazu- ma, razmišljal o tesnejši navezavi Albanije na fašisti čni imperij. Njegov zet, italijanski zunanji minister Galeaz- zo Ciano , je že marca 1938 v svoj dnevnik zapisal, da se njegov na črt v zvezi z Albanijo lepo uresni čuje. Ansc- hluss po njegovem mnenju potrjuje, da je čas za novo italijansko potezo “na poti do vse popolnejšega gospo- stva nad to državo, ki bo naša”. V zvezi s to potezo pa se mu je dozdevalo, da jugoslovanska vlada želi vstopiti z Italijo v vojno zvezo, za katero bi bila cena Albanija. 67 V tem času je bila jugoslovanska vlada oziroma njen predsednik Milan Stojadinovi ć z italijanskim vodstvom v odli čnih odnosih. V Rimu je tako dozoreval na črt, ki je vklju čeval atentat na Zoguja 68 in priklju čitev Albanije kot novo krono savojske dinastije. Na črt je Mussolini de- cembra odobril, vendar je bil skepti čen do odzivov Jugo- slavije, ki bi se lahko zaradi italijanskega posega naslo- nila na Nem čijo. Ciano se je odlo čil, da bo na črte razkril Stojadinovi ću, mu ponudil ozemeljske kompenzacije, v skrajnem primeru tudi v grško škodo, 69 in s tem prepre- čil negativen odziv jugoslovanske vlade. 70 Sredi januarja se je tako Ciano sestal s Stojadinovi ćem na Belju in ta se je o tem vprašanju že posvetoval z “odgovarjajo čimi krogi”, kot piše v svojih spominih. Njegovo osebno mne- nje je bilo, da bi sicer najboljša rešitev za Jugoslavijo bil status quo, po uveljavljenem na čelu jugoslovanske 65 Sporazum “ad referendum” o iseljavanju Turaka iz Jugoslavije, julij 1938. V: Stoj- ković (ur.) , Balkanski ugovorni odnosi 1876–1996, II. knjiga, str. 416–417. 66 Bajrami , The Yugoslav-Turkish Convenction of 1938 on the Deportation of Alba- nians, str. 187–191. 67 Ciano , Dnevnik grofa Ciana , str. 100. 68 Prav tam, str. 191. 69 Med pogovori je Ciano Stojadinovi ću ponujal tudi Solun. Stojadinovi ć , Ni rat ni pakt, str. 571. 70 Prav tam, str. 212. 35 JUGOSLOVANSKO–ALBANSKI ODNOSI OD NASTANKA ALBANSKE DRŽAVE DO DRUGE ... politike o Balkanu balkanskih narodov, vendar bi v pri- meru italijanskega napada lahko zahtevali severni del Albanije s Skadrom in Shengjinom. 71 Status quo je bila najboljša rešitev tudi po mnenju regenta kneza Pavla in Stojadinovi ćevega svetovalca Iva Andri ća . Stojadinovi ć na Cianov predlog ni naravnost odgovoril, temve č si je izgovoril možnost, da jugoslovansko mnenje naknadno pošlje v Rim. 72 Ciano je o delitvi Albanije govoril tudi s knezom Pavlom, ki se je po njegovih besedah s tem na čeloma strinjal. 73 Konec januarja je Ivo Andri ć pripra- vil analiti čno mnenje o morebitni delitvi in posledicah italijanskega vpada. Izpostavil je dejstvo, da je za Jugo- slavijo varnost na južni meji življenjskega pomena in jo je zagotavljal jugoslovansko-italijanski sporazum iz leta 1937. Dva tajna člena te pogodbe sta bila bistvena, saj je Jugoslavija prenehala z utrjevanjem meje, dogovorje- no pa je bilo tudi, da Italija ne bo posegala v albanske notranje zadeve tako, da bi bila ogrožena njena neodvi- snost. Ta sporazum je omogo čil modus vivendi na po- dro čju, kjer sta bili prej državi v nenehnem boju, ki ga je Jugoslavija izgubljala zaradi finan čne šibkosti. Italijan- ska vloga v Albaniji je po Andri ćevem mnenju bila v tem času še vedno omejena in s tem je bila albanska neodvi- snost za Jugoslavijo ugodna. Prisotnost Italije v Albaniji in njena delitev bi uni čila vse dosežke in moralno mo č jugoslovanske zunanje politike na Balkanu, odprla bi vrata spletkam in nadaljnji italijanski želji po ekspan- ziji, saj ni bilo verjetno, da bi se zadovoljila le z ozkim obalnim pasom. Andri ć meni, da v to niso verjeli zadnjih dvajset let in še težje v trenutnem položaju. Delitev Al- banije bi tako prišla v poštev le v skrajni sili, saj bi ita- lijanska okupacija pomenila ogrožanje strateške varno- sti Jugoslavije in jo je potrebno jemati kot manjše zlo v izbiri med dvema slabima rešitvama. 74 Pozitivno plat pa je po Andri ćevem mnenju predstavljala vklju čitev 71 To mu je Ciano tudi dejansko ponudil, s tem da bi italijanska vojska opravila z vojaškimi operacijami, dele albanskega ozemlja pa bi Italija kasneje odstopila Jugo- slaviji, ki bi se tako izognila morebitnim kritikam o agresivnih dejanjih do sosednje države. 72 Stojadinovi ć , Ni rat ni pakt, str. 566–568. 73 Prav tam, str. 573. 74 Referat g. Andri ća 30. 1. 939. V: Andri ć , Diplomatski spisi, str. 226. 36 približno 300.000 prebivalcev albanskega rodu v okvir Jugoslavije, saj bi Kosovo izgubilo svoj centralni pomen, vklju čitev ve činoma katoliškega prebivalstva bi alban- sko enotnost oslabila in bi predstavljala boljšo osnovo za asimilacijo albanskega življa. S tem se je strinjal tu- di drugi analitik z zunanjega ministrstva Ivan Vukoti ć , ki je bil bolj naklonjen predlagani delitvi. 75 Vsi ti na črti pa so se spremenili, ko je bil prve dni februarja 1939 Stojadinovi ć prisiljen k odstopu. 76 Njegova odstranitev je povzro čila nemir v Rimu in Mussolini je sklenil po- spešiti priprave na okupacijo Albanije. 77 Invazija je bila izpeljana 7. aprila, albanski odpor pa je bil minimalen, zato so bile vojaške operacije zaklju čene v treh dneh. Atentat na Zoguja je spodletel in z družino je zapustil Albanijo. Jugoslovanska vlada na okupacijo ni reagira- la, čeprav je bil v na črtih generalštaba vsak tak korak predviden kot povod za vojaške protiukrepe. Okrepila se je le vojaška prisotnost ob meji. Jugoslovanska vlada je s tem nakazala, da ostaja zvesta jugoslovansko-ita- lijanskemu sporazumu. Nekaj dni po okupaciji je bila razglašena personalna unija med Italijo in Albanijo. 78 Diplomatska služba obeh držav je bila združena in juni- ja je bilo ukinjeno albansko diplomatsko predstavništvo v Beogradu, julija pa še v Skopju in Bitoli. Avgusta je jugoslovanska vlada ukinila svoje poslaništvo v Tirani in odprla generalni konzulat, kar je de facto pomenilo priznanje personalne unije. 79 75 Krizman , Dr. Ivo Andri ć’s Report on Albania in 1939, str. 193–195. 76 “Konec tridesetih let je politi čna usmerjenost vlade Milana Stojadinovi ća ponujala dvoru vse večji vzrok za vznemirjenje. S svojimi mitingi s poudarjeno fašistoidno sce- nografijo, z dobro organiziranimi pristaši, ki so med njegovimi govori skandirali ‹Vo đo, vo đo!›, svojo gardo v temnozelenih uniformah, osebnim spremstvom na motorjih nem- ške izdelave, pogostimi in tesnimi stiki z voditelji Rajha je vse bolj izkazoval tipsko sliko vzpenjajo čega se fašisti čnega vodje. Ko so ti groze či znaki, o katerih zgodovina navadno ne govori, a ki zgodovino napravijo vidni, postajali vse jasnejši in pogostejši, je namestnik Pavle, ki je spregledal, kam bi lahko državo speljala ta nagla povezava s fašisti čnim režimom, Stojadinovi ća umaknil s pomo čjo umetno ustvarjene vladne krize.” V: Karaulac , Andri ć u diplomatiji, str. 65. 77 Ciano , Zaupni dnevnik grofa Ciana , prvi zvezek, str. 40. 78 Odluke albanske ustavotvorne skupštine (O ujedinjenju sa Italijom), 12. april 1939. V: Stojkovi ć (ur.) , Balkanski ugovorni odnosi 1876–1996, II. knjiga, str. 420. 79 Avramovski , Albansko-jugoslovanski odnosi; obdobje od 1918 do 1941, str. 101. Albanska politika Komunisti čne Partije Jugoslavije v času druge svetovne vojne ali kako se je Albanija spreminjala v jugoslovanski satelit 39 ALBANSKA POLITIKA KOMUNISTI ČNE PARTIJE JUGOSLAVIJE V ČASU DRUGE SVETOVNE VOJNE ... Prvi stiki Komunisti čne partije Jugoslavije z albanskimi komunisti Vprašanje Albanije naj bi se v jugoslovanskem par- tijskem vrhu prvi č pojavilo na državnem posvetovanju vodilnega aktiva KPJ v Tacnu pod Šmarno goro med 9. in 10. junijem 1939, tik po italijanski okupaciji te drža- ve. 80 V diskusiji ob referatu o zunanjepoliti čnem stanju so na čeli tudi vprašanje albanskih komunistov in po- trebi po navezavi stikov z njimi. To nalogo so naložili se- kretarju oblastnega komiteja za Kosovo in Metohijo Mi- ladinu Popovi ću , ki je napotke v zvezi s tem prejel na se- stanku z generalnim sekretarjem KPJ Josipom Brozom Titom v Zagrebu istega leta. Prvi podatki o stanju ko- munisti čne organizacije v Albaniji so prišli od dveh mla- dih albanskih komunistov kosovskega rodu, ki sta se že pred izbruhom vojne preselila v Albanijo. Fadil Hoxha in Emin Duraku sta pripadala eni izmed majhnih komu- nisti čnih skupin, 81 stik s t. i. skadarsko skupino pa je bil možen tudi prek Tanasa Zike , albanskega študenta iz Beograda. 82 V Albaniji so bili komunisti razdeljeni na razli čne frakcije; glavnino so predstavljale tri skupine: skadarska, kor čanska in skupina mladih. 83 Teoreti čno 80 Komatina , Enver Hodža i jugoslovensko-albanski odnosi, str. 10–11; Mora ča in Stojanovi ć (ur.), Zgodovina Zveze komunistov Jugoslavije, str. 142 in Stefanovi ć (ur.), Dokumenti centralnih organa KPJ, NOR i revolucija, 2. knjiga, str. 451. 81 Mugoša , Na zadatku, str. 10. 82 Komatina , Enver Hodža i jugoslovensko-albanski odnosi, str. 10. 83 Miladin Popovi ć poroča, da je bilo teh skupin osem, od tega dve ozna či za trocki- sti čni. Glej: Milo (Miladin Popovi ć ), instruktor Centralnog komiteta KPJ u Albaniji Titu (Josipu Brozu), 21. maj 1942. V: Stefanovi ć (ur.), Dokumenti centralnih organa KPJ, NOR i revolucija, 5. knjiga, str. 206. 40 so bili slabo podkovani, zaradi skoraj neobstoje čih sti- kov s tujino so imeli razli čne poglede na revolucionarno dejavnost, deloma so pripadali tudi anarhisti čnim ide- jam. Med vodstvi teh skupin je vladalo mo čno rivalstvo, medtem ko je bilo članstvo bolj pripravljeno na sodelo- vanje. Število vseh v tem času ni presegalo dvesto, kar je bilo skorajda zanemarljivo. Njihovega delovanja ni- so bistveno ovirali niti kvizlinški režim niti okupacijske oblasti, ker preprosto niso predstavljali nikakršne gro- žnje in so se ukvarjali predvsem sami s seboj oziroma rivalstvom med skupinami. Prve albanske komunisti č- ne skupine so nastale po zlomu vlade Stilijana Fan Nol- lija konec dvajsetih let v Sovjetski zvezi. 84 V Albanijo sta se okrog leta 1930 vrnila Koco Tashko in Ali Kelmendi . Njuno delo ni padlo na plodna tla in izgon Kelmendija iz Albanije 1936 naj bi pripomogel k neugodnemu stanju, ki ga opisuje Miladin Popovi ć . 85 Kominterna je leta 1937 zahtevala razpust vseh do tedaj obstoje čih komunisti č- nih celic. Izstopala je skupina Zjarri, 86 ki je poskuša- la dose či primat med ostalimi skupinami komunistov s ponarejenim pe čatom, ki naj bi dokazoval, da jih je Kominterna priznala in trdila, da ima zvezo s Komin- terno prek Komunisti čne partije Gr čije. 87 Na podlagi teh podatkov o stanju med komunisti čnimi skupinami v Al- baniji naj bi Miladin Popovi ć nastopil v diskusiji ob re- feratu Edvarda Kardelja na V. državni konferenci KPJ v Zagrebu. 88 Stiki z albansko stranjo so v tem času postali veliko bolj zapleteni, saj je bila jugoslovansko-albanska meja mo čno zavarovana z obeh strani in je postala težko prehodna. Stanje se je spremenilo šele po kapitulaciji Jugoslavije, ko so bili stiki olajšani, postali pa so tudi 84 Stefanovi ć (ur.) , Dokumenti centralnih organa KPJ, NOR i revolucija, 2. knjiga, str. 451. 85 Nekoliko druga čen pogled na razvitost in razširjenost komunisti čnega gibanja v Kraljevini Albaniji ponuja Hakif Bajrami v prispevku Nastanek albanske države. V: Stani č (ur.), Albanci, 135–137. 86 Ogenj. 87 Izvještaj Blaža Jovanovi ća CK KPJ od 16. maja 1943. V: Jovanovi ć, Narodnooslo- bodilački rat i revolucija, Izabrani radovi I, str. 121. 88 Dedijer , Jugoslovansko-albanski odnosi (1938–1948), str. 8–9. Navedbe razli čnih avtorjev o poteku dogodkov pri prvih stikih albanskih in jugoslovanskih komuni- stov so ve činoma težko preverljive. Miladin Popovi ć je nedvomno bil prisoten na tej konferenci, vendar pa je na podlagi objavljenih virov s te konference to nemogo če ugotoviti. Ohranjeni viri seveda niso popolni. V: Damjanovi ć (ur.), Peta zemaljska konferencija KPJ, 1980. 41 ALBANSKA POLITIKA KOMUNISTI ČNE PARTIJE JUGOSLAVIJE V ČASU DRUGE SVETOVNE VOJNE ... nujni, saj je bilo ve č komunistov z obmo čja Kosova in Metohije ter Makedonije interniranih v Albanijo. 89 *** Okupacija Jugoslavije je ustvarila nove razmere, v katerih je čez mejo prišlo ve č albanskih komunistov, ki so pripadali razli čnim komunisti čnim skupinam. Oku- pacijske sile so si ozemlje Kosova in Metohije razdelile tako, da je glavnina tega z ve činsko albanskim prebival- stvom pripadla Italiji. Ta je ta ozemlja skupaj z zahodno Makedonijo in obmejnimi deli Črne gore priklju čila t. i. Veliki Albaniji. 90 Večini prebivalstva na tem obmo čju to ni predstavljalo ni česar napa čnega, saj se je skorajda celoten albanski narod prvi č po dolgem času ponovno združil pod eno državo, ki je uživala nekakšno suvere- nost oziroma široko avtonomijo. Prebivalstvo teh krajev je propad Jugoslavije sprejelo kot olajšanje, saj je pred- stavljal konec srbske nadoblasti, ki jim ni priznavala narodnostnih pravic. Ves čas kraljevine so predstavljali državljane drugega razreda, ki so jih silili k emigraci- ji v Tur čijo in Albanijo. V času prve Jugoslavije je bila izvedena tudi agrarna reforma, ki je ve činsko albansko prebivalstvo še dodatno osiromašila, saj je poskušala mednje naseliti srbsko prebivalstvo, kar naj bi spreme- nilo narodnostno strukturo pokrajine. 91 Takoj po itali- janski zasedbi so veliko teh kolonistov pregnali v Srbijo, požganih je bilo veliko kolonisti čnih naselij. 92 Vlado so večinoma sestavljali in podpirali begi, age ter bajrak- tari, se pravi veliki zemljiški posestniki, ki so pobirali dajatve. Najširši sloji Albancev so zlom stare Jugoslavije razumeli kot konec nacionalnega pritiska. Zaradi tega so morali za pridobitev albanskega naroda za oborožen odpor v KPJ kasneje vlagati velike napore. Ta naloga je bila otežena tudi z ekonomsko politiko italijanskega okupatorja, ki je v svoji okupacijski coni izvajal javna dela, pospeševal trgovino in izvajal odkup kmetijskih 89 Mugoša , Na zadatku, str. 13 in Bukleski , Putovanje do svanu ća. 90 Ne čak , Kosovo med NOB, str. 193–195. 91 Osmani , Arhivska gradja o agrarnoj reformi i kolonizaciji na Kosovu. 92 Več o tem v: Avramov , Genocid u Jugoslaviji 1941–1945, 1991 …, str. 208–223. 42 pridelkov za svojo vojsko. Kasneje so bili u činki takšne ekonomske politike zmanjšani, ker so okupacijske obla- sti s svojimi ukrepi pravzaprav obnavljale fevdalni sis- tem. Petina je bil davek, ki ga je kmet moral odvajati begom, desetina pa je rabila kot obvezni odkup v naravi, s katerim se je italijanska vojska oskrbovala s hrano. 93 Ni nenavadno, da je obmo čje Kosova in Metohije, delov Makedonije in delov severne Albanije bilo nenaklonjeno partizanskemu gibanju, ki je bilo pretežno sestavljeno iz prebivalcev srbske narodnosti, zato so bili bazen za rekrute formacij, ki so nasprotovale narodnoosvobodil- nemu gibanju. Preostanek ozemlja Kosova in Metohije sta si razdelili bolgarska in nemška država. Nem čija je v svojo okupacijsko cono vklju čila tri okraje: vu čitrn- ski, kosovskomitroviški in podujevski, Bolgarija pa del okraja Gnjilane. Nemški okupacijski coni je pripadel tudi pomembni rudnik svinca Trep ća, ki je zagotavljal polovico celotne proizvodnje te strateško pomembne ko- vine v Evropi. Seveda je rudnik bil vzrok nezadovoljstva italijanskih oblasti, vendar je po Hitlerjevi direktivi bilo na Dunaju na sestanku zunanjih ministrov okupacij- skih sil sklenjeno, da ostane v nemški coni. Nemci so svojo cono uradno priklju čili Nedi ćevi Srbiji, vendar je albansko prebivalstvo na tem obmo čju ostalo neodvisno od Srbije. 94 Kosovski komunisti so po okupaciji poskušali vzpodbuditi odpor, vendar jim to ni najbolje uspevalo. Tudi sami so imeli velike kadrovske težave, glavnina nji- hovega članstva je bila srbskega ali črnogorskega rodu ter skoncentrirana v okolici rudnika Trep ća, v katerem so neuspešno poskušali ustaviti proizvodnjo. Povrh vse- ga pa je italijanski okupator pri čel izvajati racije, v ka- terih so poskušali poloviti “sumljive elemente”. V enih izmed teh racij je bil ujet tudi sekretar pokrajinskega odbora Miladin Popovi ć , ki so ga internirali v Albanijo, v kraj Peqin v bližini Dra ča. Takrat je oblastni komi- te na pobudo Fadila Hoxhe sklenil, da v Albanijo po- šlje svojega predstavnika in poskuša navezati stike z albanskimi komunisti. Izbran je bil Dušan Mugoša , ki 93 Panjković , Kosovo i albanska iredenta, str. 15–16. 94 Hadri , Narodnooslobodila čki pokret na Kosovu 1941–1945, str. 89–98. 43 ALBANSKA POLITIKA KOMUNISTI ČNE PARTIJE JUGOSLAVIJE V ČASU DRUGE SVETOVNE VOJNE ... je bil odgovoren za vojaške zadeve. Prek Pe ći in Prizrena sta skupaj s Fadilom Hoxho dopotovala v Skadar, kjer sta se sestala s prvo komunisti čno skupino. Skadarska skupina je bila mo čna, njen idejni vodja pa je bil Zef Mala , ki je bil v tistem času v zaporu. Njegove ideje pa so bile nekoliko kontroverzne. Izdal je brošuro, v kateri je trdil, da v Albaniji ni delavskega razreda, kar je zaradi skoraj neobstoječe industrije tudi ustrezalo resnici. Po njegovi teoriji bi moralo najprej priti do tujega, imperia- listi čno kapitalisti čnega posega, ki bi s svojim vložkom v Albaniji razvil industrijo, posledi čno bi se razvil pro- letariat in iz njega komunisti čna partija in revolucija. V vmesnem času naj bi se komunisti idejno pripravljali in var čevali s kadri. Zef Mala je torej zagovarjal politi- ko čakanja, njegova brošura pa je bila razširjena med vsemi komunisti čnimi skupinami, ki so njegove teze v marsi čem sprejemale. V Skadru je Dušan Mugoša govoril s Tukom Jako- vo , Qemalom Stafo , Vasilom Shantom in Kristom The- melkom . Ti so želeli ustanovitev albanske komunisti č- ne partije, menili pa so, da bi jim morala pri tej nalogi pomagati KPJ. “Potrebna nam je avtoriteta, da bi uspeli premagati sektaštvo in se postaviti na zdrave temelje, taka avtoriteta pa je KPJ.” 95 Poskušali so organizirati tudi stike s kor čansko skupino in skupino mladih. Se- stanek z voditelji skupine mladih je prav tako potekal v Skadru, nanj sta prišla Sadik Premte in Anastas Lula . Ta skupina je bila idejno dale č od uradne linije KPJ in Kominterne. Njeno vodstvo je trdilo, da cilj opravi čuje sredstva, ki so jih nabavljali tudi s kriminalnimi podvi- gi. Nekateri avtorji so jih sicer obtoževali trockizma in anarhizma, omenjali pa so tudi nenavadne obrede, ki so jim bili izpostavljeni člani skupine. Tudi ta skupina je bila organizirana po principu trojk, ki se med seboj niso poznale, trdili pa so, da je potrebno var čevati s kadri. Dušan Mugoša pravi: “Anastas in Sadik sta mi pustila mučen vtis. Oba sta bila kakor mlada tudi naduta. Go- vorila sta parolaško, prepri čano in samozadovoljno. Kot da se ju ne ti če ni č drugega, kot tisto kar imata v glavi. Anarhista po prepri čanju, ki sta sama pobirala celo do- 95 Mugoša , Na zadatku, str. 18. 44 hodke od članarine, jih sama razporejala in trošila po svojih navodilih. V pogovoru sem prišel do zaklju čka, da so člani te skupine fanati čno disciplinirani in pripravljeni tudi na najbolj nevarne akcije. Ohrabrujo če je bilo to, da je članstvo zahtevalo – v nasprotju z voditelji – zedinitev vseh skupin in organizacijo boja. Voditelja pa sta se iz- jasnila proti osnovanju komunisti čne partije, baje zara- di neobstoje čega delavskega razreda. Trdila sta, da sta proti temu tudi kor čanska in skadarska skupina.” 96 Ju- goslovanskemu odposlancu ni uspelo navezati stikov s kor čansko skupino, ki ga ni hotela sprejeti brez dokazi- la o njegovi misiji, zato je odpotoval nazaj v Jugoslavijo. Kor čanska skupina je v svojih vrstah imela tudi nekaj komunistov, ki so bili v Sovjetski zvezi ter tako nekda- nji člani sovjetske komunisti čne partije VKP(b). Ve čino njenega članstva so sestavljali izobraženci, kar ji dajalo tudi njen značaj. Nekaj dni kasneje je v Vitomirico pri Pe ći, kjer je imel svoj sedež oblastni komite za Kosovo in Metohi- jo, prišla delegacija kor čanske skupine, ki je prosila za sprejem. V delegaciji so bili Koco Tashko , Xevxet Hoxha in Elnami Nimani . Sestali so se s Boro Vukmirovi ćem , Pavletom Jovi čevi ćem , Alijem Shukrijo in Dušanom Mugošo . Čeprav se v Albaniji niso hoteli sre čati z Du- šanom Mugošo , so sedaj bili pripravljeni na navezavo stikov ter so želeli, da delegat KPJ pride v Albanijo, kar jim je oblastni komite tudi obljubil. V Albanijo bi po pr- vih načrtih moral iti Ali Shukrija , vendar ga je zamenjal Dušan Mugoša . Ta naj bi tedaj imel nekoliko lažje delo, ker je članstvo vseh treh skupin pritiskalo na voditelje, ki so sestavili nekakšen odbor za združitev. V Albaniji je Dušana Mugošo pri čakalo prijetno presene čenje, saj je albanskim komunistom v tem času uspelo organi- zirati pobeg skupine jugoslovanskih komunistov iz za- pora, med njimi je bil tudi Miladin Popovi ć . 97 Mugošo so pri čakovali v Tirani, kjer sta po tem, ko so preostali ubežniki odpotovali nazaj v Jugoslavijo, ostala skupaj 96 Prav tam, str. 17. 97 Skupina je pobegnila 11. oktobra 1941. Glej: Milo (Miladin Popovi ć ), instruktor centralnog komiteta KPJ u Albaniji (centralnom komitetu KPJ) i drugu Zaru (Sve- tozaru Vukmanovi ću Tempu ), 15. december 1941. V: Stefanovi ć (ur.), Dokumenti centralnih organa KPJ, NOR i revolucija, str. 222. 45 ALBANSKA POLITIKA KOMUNISTI ČNE PARTIJE JUGOSLAVIJE V ČASU DRUGE SVETOVNE VOJNE ... z Miladinom Popovi ćem . S sporazumevanjem sta sicer imela velike težave, ker nih če od njiju ni znal albansko, sčasoma pa sta se nau čila albanš čine in sta se lahko celo skrivala pod albanskimi imeni. Med komunisti, ra- zen vodilnimi, sta bila poznana kot Sali Murat (Dušan Mugoša ) in Alija (Miladin Popovi ć ). Albanskim komuni- stom se je zdelo pomembno, da identiteta obeh Jugo- slovanov ostane skrita, saj bi bilo morebitno razkritje slaba propaganda za bodo čo partijo in velika nevarnost za oba delegata KPJ. 46 Ustanovitev Komunisti čne partije Albanije Oba jugoslovanska delegata sta v času, preden je bila ustanovljena KP Albanije, imela velike težave pri prepri čevanju razli čnih komunisti čnih skupin, da je čas primeren za takšen korak. Posebej velike zadržke so imeli v skupini mladih, kor čanska skupina ni bila pre- pri čana o borbenosti drugih skupin, pa tudi skadarska je imela razli čne pomisleke. Vpliv idej Zefa Male je bil po mnenju Dušana Mugoše še vedno močan. 98 Miladin Popovi ć je 30. oktobra pisal Bori Vukmirovi ću , da v Al- baniji obstajajo tri skupine, ki trdijo: “Mi smo partija!” Glede na Titova navodila iz leta 1940, ki so omenjala možnost ustanovitve albanske partije in navezavo te na Kominterno prek oblastnega komiteja za Kosovo in Me- tohijo, je prosil za vzpostavitev povezave in navodila za nadaljnje delo. Če bi se skupine povezale, je predvidel, da bi lahko partija pridobila ve č kot 500 discipliniranih članov. V prizadevanjih za ustanovitev partije se je na- meraval nasloniti predvsem na kor čansko skupino, ki je bila najbliže smernicam Kominterne ter z njo neko č v povezavi. Ocenil je, da jo je v tistem času ta nekdanja povezava uspavala, saj je njen vidni član in povezava s tujino Sejfulla Malesheva 99 v Parizu neaktiven, le ob ča- 98 Mugoša , Na zadatku, str. 25. 99 Sejfulla Malesheva je v Parizu nasledil Ali Kelmendija po njegovi smrti 1939. Bil je član KP Francije in se je v domovino vrnil šele septembra leta 1943. Miladin Popovi ć je dvomil o ve č njegovih navedbah, predvsem o njegovih nalogah za Kominterno, in prosil Tita , naj to preveri v Moskvi. Glej: Miladin Popovi ć , instruktor centralnog komiteta KPJ u Albaniji Titu (Josipu Brozu), 19. oktober 1943. V: Stefanovi ć (ur.), 47 ALBANSKA POLITIKA KOMUNISTI ČNE PARTIJE JUGOSLAVIJE V ČASU DRUGE SVETOVNE VOJNE ... sno je pošiljal nepomembna sporo čila z delavci, ki so se vračali iz tujine. 100 Korak, ki je ve čino članstva, če že ne vseh voditeljev, prepri čal o potrebi po skupnem nasto- pu, so bile po mnenju Dušana Mugoše uspešne demon- stracije, ki so jih v Tirani in Kor či izvedli 28. oktobra, na dan obletnice Mussolinijevega prevzema oblasti. 101 Kmalu po tem so se pri čele priprave na ustanovi- tveno konferenco Komunisti čne partije Albanije. Konfe- renca je najverjetneje potekala med 4. in 8. novembrom 1941. 102 Na njej so 8. novembra izbrali za časni CK KPA, ki so ga sestavljali Tuk Jakova , Koci Xoxe , Enver Hox- ha , Qemal Stafa , Ymer Dishnica , Ramadan Qitaku , Na- ku Spiru , Kristo Themelko , Liri Gega , Bedri Spahiu in Kadri Hoxha . V politbiro so bili izvoljeni Koci Xoxe , Tuk Jakova , Kristo Themelko , Qemal Stafa , Enver Hoxha , Ramadan Qitaku in Nako Spiru . Vprašanje vodstva za- časnega CK KPA je nejasno zaradi tega, ker Enver Hox- ha v svojih delih in v uradni zgodovini KPA trdi, da je sam bil izbran za vodilnega v CK, Tuk Jakova pa se mu je leta 1955 postavil po robu, češ da je on bil pristojen za politi čno dejavnost, Hoxha pa za finan čne zadeve; za- časni CK namre č ni imel vodilnega vse do leta 1943, ko je bil za generalnega sekretarja postavljen Enver Hox- ha . Tako je odlo čil Miladin Popovi č, in sicer zato, da se ne bi med člani dotedanjih komunisti čnih skupin raz- vilo prepri čanje, da je katera izmed njih favorizirana. 103 Po ustanovitvenem kongresu sta v Tirani ostala Enver Hoxha in Miladin Popovi ć , Dušan Mugoša pa je poto- val po deželi in pomagal ustanavljati okrajne komiteje v Korči, Dra ču, Elbasanu, Gjirokastru, Skadru in Vlo- ri. Čeprav ima Enver Hoxha o terenskem delu Dušana Dokumenti centralnih organa KPJ, NOR i revolucija, 13. knjiga, Komunist, Beo- grad, 1990, str. 476–490. 100 Milo (Miladin Popovi ć ), instruktor centralnog komiteta KPJ u Albaniji (organiza- cionom sekretaru oblasnog komiteta KPJ za Kosovo i Metohiju) za centralni komitet KPJ, 30. oktober 1941. V: Stefanovi ć (ur.), Dokumenti centralnih organa KPJ, NOR i revolucija, str. 85–88. 101 Mugoša , Na zadatku, str. 26. 102 Datum se v navedbah razlikuje, tega omenja Panajot Plaku v svojih spominih. Glej: Pljaku, Nasilje nad albanskom revolucijom. Paulin B. Kola v knjigi The Search for Greater Albania, navaja, da je konferenca potekala med 8. in 15. novembrom, večina virov pa navaja le 8. november. 103 Zaradi tega tudi ni bil v za časni CK sprejet nobeden izmed voditeljev skupin. Glej: Pljaku , Nasilje nad albanskom revolucijom, str. 28. 48 Mugoše svoje poglede, pa je glavnino dela v zvezi z orga- niziranjem partijskih organizacij in celic opravil ravno Mugoša , ki je dnevno imel tudi po tri razli čne ustanov- ne sestanke, pri tem delu so ga spremljali Tuk Jakova , Qemal Stafa in Kristo Themelko . Mreža partijskih or- ganizacij se je razpredla skoraj po celotnem albanskem teritoriju, mnogo slabše je bila razvita na severu, naj- slabše je bilo v pokrajini Mirdita. Prebivalstvo teh krajev je bilo bolj nazadnjaško, vpliv plemenskih poglavarjev je bil prevladujo č, poleg tega pa je ta predel pretežno katoliški, kar ni pozitivno vplivalo na razvoj partije, ki je bila najmo čnejša v Tirani in na jugu države. Obstoj komunistične partije v javnosti odmeval tudi na ra čun novih demonstracij, ki so jih izvedli 28. novembra 1941, na dan razglasitve albanske državnosti. 104 Ustanovljena je bila centralna tehnika v Tirani, aprila 1942 pa prvi partizanski odred na obmo čju Vlore. Seveda je že pred tem delovalo ve č manjših gverilskih skupin, ki pa niso resneje ogrožale italijanskih oblasti. Partijska tiskarna je tiskala osnovna gradiva, ki do tedaj niso bila dosto- pna v albanskem jeziku, Dušan Mugoša pa je sodeloval pri prevodu zgodovine VKP(b). Zanimiv je albanski pogled na oba jugoslovanska komunista. Miladin Popovi ć je bil v Albaniji zelo prilju- bljen, celo Enver Hoxha ga v svojih spominih ne napada in ga edinega predstavlja v lepi lu či, manj je prizanesljiv z Dušanom Mugošo . Verjetno je razlog za to zgodnja smrt Miladina Popovi ća leta 1945. V svojih spominih – napadu na jugoslovansko politiko z naslovom Titoisti iz leta 1982, ki je rabila predvsem kot utemeljitev za od- stranitev njegovega najožjega sodelavca Mehmeta She- huja , je zapisal tako: “Naši prvi stiki z jugoslovanskimi komunisti so kazali na obetajo č začetek. Jeseni 1941 je bil med nami črnogorski komunist internacionalist Mila- din Popovi ć . Bil je izvoljeni sekretar novoustanovljenega oblastnega komiteja KPJ za Kosovo. Poleti 1941, po ak- ciji v Mitrovici, je bil aretiran s strani fašistov in poslan v 104 Miladin Popovi ć , instruktor centralnog komiteta KPJ u Albaniji, oblasnom komi- tetu KPJ za Kosovo i Metohiju i centralnom komitetu KPJ, konec decembra 1941. V: Stefanovi ć (ur.), Dokumenti centralnih organa KPJ, NOR i revolucija, 2. knjiga, str. 303–305. 49 ALBANSKA POLITIKA KOMUNISTI ČNE PARTIJE JUGOSLAVIJE V ČASU DRUGE SVETOVNE VOJNE ... internacijsko taboriš če v Albaniji. To so bili trenutki, ko smo se predstavniki vseh treh komunisti čnih skupin v Albaniji sporazumeli in ena naših prvih skupnih akcij je bila osvoboditev Miladina Popovi ća iz primeža fašistov. 105 Od naših prvih stikov naprej smo v njem videli napredne- ga komunista, z mo čnim vojaškim duhom, pravega pri- jatelja naše partije in ljudstva, pripravljenega žrtvovati tudi svoje življenje za napredek našega boja. Miladinu 105 Na tem mestu omenja, da je bil predlog za osvoboditev Popovi ća sprejet na njego- vo pobudo, vendar je to dvomljivo. V prvem času Enver Hoxha ni imel veliko stikov z obema delegatoma, njegov vpliv je za čel naraš čati šele v letu 1942. Motivi iz nedavne politi čne zgodovine so bili pogosta tematika del albanskih slikarjev, ki so ves povojni čas ustvarjali v okviru obrazcev socialisti čnega realizma. Ta je do propada režima predstavljal edini umetniški kanon. Slikar Shaban Hysa je v sredini sedemdesetih let tako prikazal ustanovni sestanek Komunisti čne partije Albanije novembra 1941, osrednjo vlogo ima seveda Enver Hoxha. 50 je manjkalo izkušenj vodje na visokem nivoju, ni pa mu manjkalo odlo čenosti, da se u či, niti pripravljenosti da izraža svoje mnenje s taktom in zrelostjo, brez znakov megalomanije ali teženj, da bi se vmešaval ali prevladal nad nami. Ko smo se spoznali s temi in drugimi Miladino- vimi kvalitetami, se je seveda naše spoštovanje do njega pove čalo, s tem pa tudi naše zaupanje v KPJ. Resni čno, do konca 1942 nismo poznali niti imeli nikakršnega stika z voditelji KPJ, toda v časih smo si rekli, kako napredni in izkušeni kadri morajo biti v tej partiji, če v imajo v svojih vrstah komuniste kot je Miladin Popovi ć .” O Dušanu Mu- goši Enver Hoxha razmišlja bolj ostro: “Z nami je v tem obdobju bil tudi Dušan Mugoša , prvi vtisi o njem so bili ugodni, ko smo ga nekoliko spoznali. Nesporno se Dušan ni mogel primerjati z Miladinom niti po svojih izkušnjah niti sposobnosti, še manj pa po organizacijskih in vodi- teljskih sposobnostih. Vendar pa nih če ne krivi Dušana za to. Zdel se je odlo čen, aktiven tip in je rad odhajal iz centra med obi čajne člane partije v razli čnih regijah na- še dežele. Kakor hitro je slišal, da gre kdo izmed naših tovarišev iz za časnega CK v neko provinco, ga je vedno prosil, če gre lahko z njim, ‘da bi spoznal ljudi iz baze in nekoliko razmigal jezik’, kot je dejal. V tem času nismo videli ni česar zloveš čega v tej zagrizenosti, bili smo za- dovoljni, da smo mu lahko izpolnili željo. V časih so nam tovariši poro čali, da je moral v krajih, ki so jih obiskali, biti v glavni lu či, da je govoril, tudi ko naj ne bi odprl svojih ust. V Valoni je zmedel narodnoosvobodilni svet s predlogom o sovjetih, toda tudi to ni vzbudilo sumov. Me- nili smo, da dela kot zna, toda ne misli slabega, izhajajo č iz dobrega vtisa, ki smo ga imeli o njem, zato smo taktno poskušali popraviti, kar je v svojem zanosu, vzkipljivosti in sektaštvu naredil napak. Kot sem že dejal, je z nami ostal zelo malo časa, zato je bila naša glavna skrb, da ne pade v roke sovražnika zaradi nepazljivosti, name- sto da bi pazili, če je za njegovimi pogosto presenetljivi- mi dejanji skrito kaj drugega. Do konca leta 1942 smo skratka imeli najboljši vtis in mnenje o jugoslovanskih tovariših, ki sta bila med nami, posebej o Miladinu , ter seveda KPJ.” 106 106 Hoxha , The Titoites, str. 10–11. 51 ALBANSKA POLITIKA KOMUNISTI ČNE PARTIJE JUGOSLAVIJE V ČASU DRUGE SVETOVNE VOJNE ... *** Vodstvo KPA in jugoslovanska delegata niso imeli zvez z vodstvom KPJ in VŠ NOV, redno pa so potekale kurirske povezave z oblastnim komitejem za Kosovo in Metohijo, ki tudi ni imel stalne zveze z vodstvom. 107 Edi- ne informacije, ki so prihajale v Albanijo, so bile oddaje radia Svobodna Jugoslavija. Kljub težavam pa so neka- tera Popovi ćeva pisma dosegla vodstvo. 108 Da bi lahko zanesljivo prenesli poro čila o dogajanju v Albaniji ter dosegli mednarodno priznanje KPA, je leta 1942 na pot v Jugoslavijo odšel Dušan Mugoša . Najprej je marca od- šel v Pe ć k oblastnemu komiteju za Kosovo in Metohi- jo, saj se je na ozemlju albanske države lahko gibal. V tem času so bile vzpostavljene tudi zveze s črnogorskim odporniškim gibanjem, ki so bile tvegane, predvsem za- radi težav pri pre čkanju Skadarskega jezera. 109 Konec maja se je Mugoša zato odpravil v Bosno, kjer je tedaj bilo nahajalo vodstvo KPJ in VŠ NOV. Pot je bila napor- na in nevarna, na njej se je bilo poleg pred okupatorsko vojsko v Albaniji in Jugoslaviji potrebno skrivati tudi pred četniki. Na prvem delu njegove poti ga je spremljal Vasil Shanto , ki se je k za časnemu CK vrnil že junija. Enver Hoxha trdi, da je Shantova naloga bila spremljati Dušana Mugošo vse do cilja, a je Mugoša samoinicia- tivno prevzel vse naloge nase, kar naj bi bil eden izmed njegovih avanturisti čnih podvigov. 110 Šele na potovanju je izvedel, da je njegov cilj v Gla- moću, kamor je prispel 82 dni po odhodu iz Tirane. Dan po njegovem sre čanju s Titom je Radio Svobodna Jugoslavija objavil novico o njegovem prihodu. V šta- bu je preživel ve č kot dva meseca. Ve čkrat se je sre čal s Titom , ki je baje z zanimanjem poslušal poro čila iz 107 Oblastni komite ni imel nobenih stikov s CK KPJ od junija 1941 do septembra 1942. O tem: Pleterski , Narodnooslobodila čka borba na Kosovu i pitanje antifašiz- ma, str. 109–117. 108 Valter (Josip Broz Tito ) izvršnom komitetu komunisti čke internacionale, 13. april 1942. V: Gliši ć (ur.), Dokumenti centralnih organa KPJ, NOR i revolucija, 4. knjiga, str. 424. 109 V poskusih pre čkanja jezera so tako črnogorski četniki ubili brata Miladina Po- povića Mihajla in narodnega heroja Vaso Strugarja, ki ga je v Albanijo poslal črno- gorski glavni štab. Glej: Mugoša , Na zadatku, str. 56–59. 110 Hoxha , The Titoites, str. 11. 52 Albanije. Na podlagi dokumentov, ki jih je prinesel, so obvestili “Deda” 111 o ustanovitvi KPA, poslali so tudi po- datke o ustanovitveni konferenci, dlje časa pa so nato čakali na odgovor iz Moskve. V vmesnem času je Mugo- ša dobival inštrukcije in se seznanjal z ustrojem jugo- slovanskega osvobodilnega gibanja, saj s tem do tedaj ni imel nikakršnih izkušenj. Da bi se seznanil s parti- zansko organizacijo odpora, je prebil nekaj časa pri Prvi proletarski brigadi in drugih odredih. Sredi septembra je prišla odobritev sprejema KPA v Kominterno, zato se je Mugoša odpravil nazaj v Albanijo, kjer so že potekale priprave na prvo konferenco KPA. 112 Potovali so v ve čji skupini, ki je bila namenjena ve činoma v Črno goro, v Albanijo pa je z njim odšel Blažo Jovanovi ć , črnogorski komunist in partizan, ki naj bi pomagal pri organizaci- ji prve konference, poleg tega pa je imel že obilo izku- šenj iz partizanskega boja v Črni gori ter organizaciji na osvobojenem ozemlju. Za pomo č pri organizaciji parti- zanskih enot so po Titovem navodilu v Albanijo poslali tudi Vojo Todorovi ća , ki ga je iz črnogorskega štaba pre- dlagal Jovanović . 113 Blažo Jovanovi ć v spominih piše o svojih delegat- skih nalogah: “S pooblastilom Deda in odlo čitvijo CK KPJ si izbran za delegata na ustanovni konferenci KPA. Tvoje naloge so slede če: 1. da skrbiš, da se v CK KPA izberejo preverjeni in najboljši kadri; 2. da preneseš naše dose- danje izkušnje iz NOB. Ti se boš zagotovo prebil. Želim ti veliko uspeha. Tovariš Tito .” 114 Za vrnitev sta delegata porabila veliko časa. Namenjena sta bila v Labinot, kjer naj bi bil I. kongres KPA. Tja sta prispela proti koncu decembra 1942, pred kongresom pa so seveda sledile še dolgotrajne priprave. 111 Vodstvo Kominterne. 112 Centralni komitet KPJ drugarskom centralnom komitetu KP Albanije (drugu Mi- ladinu Popovi ću), 22. september 1942. V: Stefanovi ć in Mitraševi ć (ur.), Dokumenti centralnih organa KPJ, NOR i revolucija, 7. knjiga, str. 341–344. 113 AJ, 507, f. IX, 1/I – 1 – 126, a. e. I – 8, Poro čilo Voje Todorovi ća , nedatirano. 114 Jovanovi ć , Put u Albanijo. V: Jovanovi ć, Narodnooslobodila čki rat i revolucija, Izabrani radovi I, str. 470. 53 ALBANSKA POLITIKA KOMUNISTI ČNE PARTIJE JUGOSLAVIJE V ČASU DRUGE SVETOVNE VOJNE ... *** Med tem časom je KPA mo čno utrdila svoj položaj, aprila je bilo prvo posvetovanje partijskega aktiva, 115 av- gusta pa je izšla prva številka partijskega glasila “Zëri i popullit”. 116 Da bi okrepili boj proti okupatorju, so 16. septembra sklicali Narodni kongres osvoboditve v Pe- zi blizu Tirane. Na tem kongresu so se zbrali albanski rodoljubi razli čnih politi čnih usmeritev ter ustanovili Narodnoosvobodilno fronto. To je bila ve čstrankarska organizacija, vendar so njeno vodstvo obvladovali ko- munisti. V vodstvu pa so bili tudi nekomunisti, kot na primer Abas Kupi , ki je predstavljal zogisti čno stran, ali Myslim Peza . Prisotni so bili tudi predstavniki struj, ki se še niso odlo čile za boj. Na kongresu so dolo čili, da je najprej potrebno za četi enotni boj za osvoboditev, vprašanje povojne ureditve pa so premaknili na kasnej- ši čas, komunisti čna stran je namreč zavrnila idejo o razglasitvi demokrati čne republike. Fronti so se pridru- žili nekateri posamezni predstavniki Balli Komb ёtarja, ki so nasprotovali politiki KPA, vendar se tedaj še niso obnašali ofenzivno ter se niso spopadali s enotami NOF. Organizacija Balli Komb ёtar se je konsolidirala šele po ustanovitvi NOF, redki posamezniki, ki so se ji pridru- žili, so nato izstopili, Balli pa je postal najpomembnejša opozicijska skupina. Balli Komb ёtar je bil konservativ- na opcija, ki se je zavzemala za osvoboditev izpod itali- janske okupacije in uvedbo republike. V za četku je bila nasprotna kvizlinški vladi v Tirani, zagovorniki vladavi- ne kralja Zoguja pa so se kasneje zbrali v podobni orga- nizaciji z imenom Legaliteti, ki jo je vodil Abas Kupi . 117 Ta je med albanskim prebivalstvom užival veliko avtori- teto, ker je edini izmed nekdanjih pripadnikov kraljeve vojske vodil odpor proti italijanski invaziji. Bil je veliko bolj ofenzivno razpoložen od vodstva Balli Komb ёtarja, 115 Valter (Josip Broz Tito ) izvršnom komitetu komunisti čke internacionale, 5. sep- tember 1942. V: Stefanovi ć in Mitraševi ć (ur.), Dokumenti centralnih organa KPJ, NOR i revolucija, 7. knjiga, str. 63–64. 116 Glas ljudstva. 117 Legaliteti nastane po odhodu Abasa Kupija iz Narodnoosvobodilne fronte 1943 zaradi spora glede dogovora o sodelovanju obeh opcij. Glej: Pearson , Albania in Occupation and War, str. 349–350. 54 ki je podobno kot četniško gibanje v Jugoslaviji trdilo, da je potrebno čakati, da bodo sile osi pri čele izgubljati vojno. Za KPA je bilo to zelo neugodno, saj niti vse nje- no članstvo ni bilo prepri čano o ofenzivni politiki. Balli Komb ёtar je vodil politik Mithat Frashëri . Tudi ta je uži- val velik ugled med albanskim prebivalstvom. Družina Frashëri je bila med ustanovitelji Prizrenske lige, ki je pomenila za četek albanske nacionalne afirmacije, člani te družine so bili znani pesniki in utemeljitelji alban- ske pisave, predvsem na severu so imeli zelo velik vpliv na javno mnenje. 118 Mo čan zagon je narodnoosvobodil- nemu gibanju dalo dejstvo, da so narodnoosvobodilni odbori dobili širši predstavniški zna čaj in so tako bolj vplivali na množice. 119 Do konca leta so odredi partiza- nov bili aktivni po vsej Albaniji, še najmanj na severu, kjer NOF še ni prodrla. Glavni partizanski poveljnik je bil španski borec Mehmet Shehu , ki je kasneje vodil 2. proletarsko brigado, 1. proletarsko brigado pa je vodil Tuk Jakova . 120 Partizanske enote so dosegle ve č uspe- hov proti italijanskemu okupatorju, vendar pa so do- živele tudi nekaj izgub, med drugim je padel tudi eden izmed članov začasnega CK KPA in vodja mladinske or- ganizacije Qemal Stafa . 121 118 O vojaških formacijah, ki so bile nasprotne narodnofrontovskim enotam in bri- tanskemu pogledu na odporniške sile v Albaniji, glej: Fischer , Albania at War. 119 Destani , Osnove politi čkog sistema u NSR Albaniji, str. 159. 120 Brigadi sta bili ustanovljeni marca 1943. 121 Milo (Miladin Popovi ć), instruktor Centralnog komiteta KPJ u Albaniji Titu (Jo- sipu Brozu), 21. maj 1942. V: Stefanovi ć (ur.), Dokumenti centralnih organa KPJ, NOR i revolucija, 5. knjiga, str. 206. 55 ALBANSKA POLITIKA KOMUNISTI ČNE PARTIJE JUGOSLAVIJE V ČASU DRUGE SVETOVNE VOJNE ... Pred konferenco v Labinotu je bil sklican sestanek za časnega CK KPA, na katerem je Blažo Jovanovi ć pre- bral pismo, ki ga je prinesel od Tita . V pismu je Tito pozdravil ustanovitev KPA in dodal nekaj nasvetov za nadaljnje delo. Izpostavil je pomen vzpostavitve čvrste- ga vodstva KPA in nadaljnjega razvoja NOB. Izpostavil je enotnost, ki naj zamenja dotedanje frakcionaštvo. Podal jim je tudi jugoslovanske izkušnje pri vzposta- vljanju enotne Narodne fronte, ki pa so jo Albanci tedaj že ustanovili. CK KPA je pismo sprejel in pri čel izvajati nove naloge, kakor piše Miladin Popovi ć v svojem poro- čilu CK KPJ 19. aprila 1943. Enver Hoxha je to pismo leta 1947 v reviji Albanija-Jugoslavija ozna čil za “zgo- dovinski dogodek v zgodovini našega naroda”, 122 vendar pa je kasneje svoje mnenje spremenil in ga v svojih Ti- toistih ozna čuje kot “pismo, ki je prišlo prepozno”. 123 V tem pismu so povzeta dotedanja opažanja obeh jugo- slovanskih delegatov, opozarja se na slabosti, ki jih je potrebno odpraviti pri organizaciji KPA in partizanskega boja. “Kot vidite, je pred vas Kominterna postavila dve to čki dnevnega reda, vzpostavitev čvrstega vodstva KPA in vprašanje NOB v Albaniji. Mi bi dodali le še eno to čko, s katero bi se lahko pozabavali na vaši konferenci, in to je organizacijsko vprašanje KPA, pri katerem je potrebno predvsem temeljito razdelati vprašanje enotnosti in o či- 122 Dedijer , Jugoslovansko-albanski odnosi (1938–1948), str. 22–23. 123 Hoxha , The Titoites, str. 13. Konferenca v Labinotu 56 ščenja KPA.” Predlaga se tudi ustanovitev generalštaba, ki ga do tedaj niso imeli. Partizanski odpor je bil zato spontano voden, partizanske enote pa niso bile stalne vojaške formacije. 124 Že pred prihodom Blaže Jovano- vi ća so sicer ustanovili nekaj manjših enot, ve čino akcij so izvedle gverilske enote, proletarske brigade so bile ustanovljene v času konference v Labinotu. 125 Dušan Mugoša je to v svojih spominih na kratko komentiral: “Vojskovalo se je.” 126 Število članov KPA v tistem času je ocenil na 900, kar je mo čno presegalo ocene o možnem razvoju partije iz leta 1941. Del pisma, ki je Enverja Hoxho kasneje najbolj zbodel, se nanaša na ustanovitev ljudske fronte, ki so jo ustanovili že pred tem v Pezi: “Poskušajte stopiti v zvezo s predstavniki razli čnih me- ščanskih skupin in struj ter sklenite z njimi skupno Na- rodnoosvobodilno fronto Albanije.” 127 Blažo Jovanovi ć je čas priprav izkoristil za to, da je napisal priro čnik “Delo partije v vojski”, ki se je uporabljal predvsem za izobra- ževanje politkomisarjev. V pripravah referatov za kon- ferenco je Jovanovi ć aktivno sodeloval, ve čino materia- lov je pripravil skupaj z Ymerjem Dishnico in Enverjem Hoxho, 128 o čemer poro ča tudi sam v poro čilu CK KPJ. Dušan Mugoša je ponovno odšel na teren, po formira- nju partizanskih odredov se je prešlo na ustanavljanje narodnoosvobodilnih odborov, ki so skrbeli predvsem za preskrbo in razmah NOG. Ti odbori so bili del NOF in Mugoša je do konference skrbel za njihov razmah. Po ustanovitvi vrhovnega štaba je Dušan Mugoša prejel pooblastilo, ki mu je omogo čalo, da je dejavno sodelo- val pri vseh odlo čitvah v prvi proletarski brigadi, kjer je opravljal ve čino svojega dela. 129 Še vedno sta bili bo- lje pokriti osrednja in južna Albanija, na severu so bila oporišča redka. Povsem svoje mnenje pa ima o jugoslovanskem de- 124 AJ, 507, f. IX, 1/I – 1 – 126, a. e. I – 8, Poro čilo Voje Todorovi ća , nedatirano. 125 Pismo centralnog komiteta KPJ centralnom komitetu KPA, 22. september 1942. V: Bela knjiga o neprijateljskoj politici vlade NRA prema FNRJ, str. 107. 126 Mugoša , Na zadatku, 1973, str. 121. 127 Pismo centralnog komiteta KPJ centralnom komitetu KPA, 22. september 1942. V: Bela knjiga o neprijateljskoj politici vlade NRA prema FNRJ, str. 107. 128 Pljaku , Nasilje nad albanskom revolucijom, str. 36. 129 AJ, 507, f. IX, 1/II – 1 – 37, a. e. II-15, Komanda glavnog štaba nacionalno oslo- bodilačke vojske Albanije štabu Prve brigade, 20. avgust 1943. 57 ALBANSKA POLITIKA KOMUNISTI ČNE PARTIJE JUGOSLAVIJE V ČASU DRUGE SVETOVNE VOJNE ... legatu Enver Hoxha : “Vrnimo se v za četek leta 1943, v čas, ko smo med sabo imeli Blažo Jovanovi ća , in preu či- mo njegov prispevek k našemu delu. Ko nam je prenesel, kar so nam naro čili, je v bistvu izkazoval veliko opreznost in sedel ob strani, lahko bi rekli, da je čakal, da izpolni svojo zadnjo nalogo, zaradi katere je bil poslan: prene- sti pozdrave s strani CK KPJ I. državni konferenci naše partije. Lisjak je sam videl, da smo vpleteni v vojno in delamo noč in dan, videl nas je potovati med Elbasanom in Tirano, ko smo nosili naše glave na prodaj, sestanke in kontakte, ki smo jih organizirali, in ni nikoli pokazal nobenega znaka nezadovoljstva. Seveda so prišle prilo- žnosti, ko je tudi sam postal vpleten v pogovore, ki smo jih imeli o tej ali drugi zadevi. Ko smo ga vprašali o kate- rem izmed problemov, s katerimi smo hoteli obra čunati v poro čilih na konferenci, je navadno resnicoljubno podal svoje mnenje. Njegova mnenja pa niso bila posebej bri- ljantna, zato sem bil kmalu prepri čan, da o problemih organizacije, pa tudi vodstva in življenja partije, ne ve ve- liko. Mogo če dejstvo, da je bil vpleten predvsem v vojaške probleme, razlaga to. Vendar pa med celotnim obdobjem do konference Blažo ni nikoli presegel svojih pooblastil, ni česar nam ni poskušal vsiliti, kot da ne bi imel ni česar vrednega prispevati, ko smo ga vprašali. Na kratko pove- dano je z nami preživel 2-3 mesece v normalnih odnosih, pogosto se njegove prisotnosti sploh ni čutilo, toda ve- dno v prijateljski atmosferi. In ta isti Blažo Jovanovi ć je vstal na labinotski konferenci med delegati iz cele države in – zelo nepri čakovano – izjavil nekaj briljantnega: ‘Dva jugoslovanska komunista sta ustanovila Komunisti čno partijo Albanije.’ Mislil je na Miladina Popovi ća in Duša- na Mugošo . Miladin ni dovolil, da bi resni vtis te nore izjave trajal dolgo. Takoj ko je Blažo prenehal govoriti, je vstal in naslovil njega in nas. ‘Nih če si ni nikoli predsta- vljal, da sva dva člana KPJ ustvarila KPA. Ne, resnica je, da ste vi sami, albanski komunisti, ustvarili KPA. Če že mora priti do omembe moje vloge ali vloge kogarkoli drugega iz tujine, niso bili to ni č drugega kot to kar je v odnosih med sestrskimi partijami imenovano internacio- nalisti čna bratska pomo č in podpora. Vi bi ustvarili svojo KP v vsakem primeru, kot ste tudi jo, četudi ne bi bila tukaj.’ Ob tej trdni izjavi je Blažo Jovanovi ć postal bled 58 in stisnil svoje ustnice, svojih ust ni ve č odprl, niti ob tej, niti ob kateri drugi priložnosti v naslednjih nekaj dneh po konferenci, ki jih je prebil med nami, ko smo zaklju čili s konferenco.” 130 Dejstvo je, da nih če izmed jugoslovanskih delega- tov, ki so prišli v Albanijo, ni nikoli užival takšnega za- upanja, kot je vezalo Enverja Hoxho in Miladina Popo- vi ća. To je bila verjetno posledica časa, ki sta ga prebila skupaj pri organizaciji KPA v Tirani. Dušan Mugoša je večinoma potoval po državi, tako da ni imel toliko stika s Hoxho . Seveda je treba vedeti, da je bil Miladin Po- pović tudi ves čas mnenja, da je potrebno na vodilno mesto postaviti Enverja Hoxho , kasnejšemu popravku v njegovih spominih pa se je izognil tudi z zgodnjo smrtjo leta 1945. Hoxha seveda ni končal z negativnim opisom Blaže Jovanovi ća : “Kljub našemu presene čenju in zelo slabem vtisu, ki ga je vzdignil s svojo trditvijo, sami ni- smo dajali veliko pomembnosti temu nastopu, ki se nam je zdel, kajti komunisti smo bili in tako smo tudi spreje- mali stvari, zgolj trenutni odklon, zato nismo ve č videli nikakršnega smisla v poglabljanju v to, zakaj je ta trditev zdrsela iz Blažinih ust.” 131 Med pripravami na kongres se je zgodila še ena nevše čnost. Kompromitirana je bila centralna tehnika v Tirani. Za tehniko je bil odgovoren Ludovik Nikaj , ki je zaradi narave svojega dela poznal vse vodilne člane KPA, pogosto pa je bil tudi v stikih z jugoslovanskima delegatoma. V eni izmed racij ga je ujela enota karabi- njerjev, v zaporu se je zlomil in je skupaj z zaplenjenim gradivom postal nevaren vir informacij. Oblasti so sicer za prisotnost Jugoslovanov vedele, vendar pa do tedaj niso mogle povezati imen z obrazi, zato sta se oba dele- gata lahko dokaj neovirano gibala po Albaniji, posebej ker sta se do tedaj že dobro nau čila albansko. Ludovika Nikaja so v napadu na jetnišnico v Skadru, kjer je bil zaprt, hudo ranili predstavniki skadarskega komiteja, kljub hitremu premiku v Italijo je namre č zaradi po- škodb umrl. 132 130 Hoxha , The Titoites, str. 15. 131 Hoxha , The Titoites, str. 16. 132 Mugoša , Na zadatku, str. 127–129. 59 ALBANSKA POLITIKA KOMUNISTI ČNE PARTIJE JUGOSLAVIJE V ČASU DRUGE SVETOVNE VOJNE ... Labinotska konferenca je potekala med 17. in 22. marcem 1943. V politbiro CK KPA so bili izbrani Sejfulla Maleshova , Ymer Dishnica , Kristo Themelko , Ramadan Qitaku , Pandi Kristo, Nako Spiru in Liri Gega . Organi- zacijski komisar je postal Koci Xoxe , generalni sekretar pa Enver Hoxha . Ta se je tedaj dokopal do vodilnega položaja med albanskimi komunisti in ga nato obdržal vse do smrti 1985. Ve čina avtorjev jugoslovanske prove- nience ob omembi tega politbiroja ne pozabi omeniti, da so do leta 1956 vsi njegovi člani, razen Enverja Hoxhe , bili politi čno ali tudi fizi čno likvidirani. Na konferenci so pri čeli formirati VŠ NOG Albanije, ki ga je vodil Spiro Moisiu , 133 ustanovljena je bila AFŽ, pregledali so delo mladinske organizacije … Enver Hoxha oz. Taras je imel referat o organizacijskih vprašanjih, ki sta ga napisala skupaj z Miladinom Popovi ćem. Referat o narodnoosvo- bodilni vojski, ki ga je imel Kristo Themelko , je napisal Blaža Jovanovi ć . Miladin Popovi ć je pri pisanju refera- ta o mladinski organizaciji pomagal Naku Spiru , Blaža Jovanovi ć pa Liri Gega o AFŽ. 134 Na konferenci so jasno zavrnili t. i. velikoalbansko politiko kvizlinške vlade, do- pustili pa so možnost sodelovanja z nekompromitiranim delom Balli Komb ёtarja, s katerim bi lahko ustanovili skupno fronto. Ta sklep je kasneje pripeljal do spornih pogajanj oziroma sporazuma iz Mukje. 135 Kmalu po zaklju čku konference je Blažo Jovano- vi ć odšel nazaj k VŠ NOV in vodstvu KPJ, v svojem po- ročilu pa je ocenil delo obeh jugoslovanskih delegatov. Zanimivo je, da bolje ocenjuje delo Dušana Mugoše kot Miladina Popovi ća : “O delu tovarišev Miladina in Duša- na lahko re čem, da je bilo dobro in uspešno. Zares je njuna zasluga, da je ustvarjena KP v Albaniji in tukaj so pokazali veliko poguma in znanja. Tovariš Miladin je imel veliko izkušenj in je pomagal tovarišem v Albaniji, da bi se partija o čistila antipartijskih in tujih elementov. Tovariša Miladina albanski partijci zelo cenijo, tovariša 133 Leta 1944 ga zaradi domnevne nesposobnosti zamenja Enver Hoxha , domnevo o nesposobnosti izraža tudi Dušan Mugoša . 134 Izvještaj Blaže Jovanovi ća CK KPJ od 16. maja 1943. V: Jovanovi ć, Narodnooslo- bodilački rat i revolucija, Izabrani radovi I, str. 121–-133. 135 AJ, 507, f. IX, 1/II – 1 – 37, a. e. II-14, Rezolucija I. zemaljske konferencije Komu- nisti čke Partije Albanije, održane u vremenu od 17–22 marta 1943 g.. 60 Dušana pa imajo radi. V odnosih s tovariši mnogo pra- vilneje deluje tovariš Dušan kot tovariš Miladin. Tovariš Miladin je dokaj nervozen, to je zgleda posledica njego- ve bolezni. Potrebno bi bilo, da spremeni svoj odnos do tovarišev tam in ukreniti čim ve č, da se vodstvo čim bolj osamosvoji, ker se še ne po čuti tako. Za njegovo biva- nje tam se ve, ker se niso uspeli konspirirati. To, da so dekonspirirani kot Jugoslovani, bi lahko naredilo škodo gibanju v težki situaciji. Ker postaja borba v Albaniji iz dneva v dan težja, mislim da bi bilo potrebno tovarišem v Albaniji dati še ve čjo pomo č. To pa zaradi tega, ker to- variša Dušan in Miladin nimata dovolj izkušenj iz NOB. Ta pomo č bi se lahko dajala na ta na čin, da bi albanske- mu vodstvu od časa do časa na pomo č prisko čil tovariš Tempo , ravno tako pa z vzpostavitvijo radio zveze.” 136 Tik pred koncem konference je namre č v Albanijo na svoji poti iz Makedonije v Gr čijo prišel tudi Svetozar Vukma- nović Tempo , delegat VŠ NOV za Makedonijo. O njego- vem bivanju Blaža Jovanovi ć meni: “Tovariš Tempo nam je v času dveh dni, ko smo bili z njim, zelo koristil. Strinjal se je s splošno politi čno situacijo, ki je bila napisana za resolucijo. Pomagal nam je v sprejemu odlo čitev v pogle- du priprav za ustanovitev glavnega štaba, ravno tako pa tudi v pogledu ustanavljanja con in vojaškega delovanja naših partizanskih sil. Ravno tako nam je prenašal izku- šnje pri obveš čevalni službi in čim širši mobilizaciji žena in mladine v antifašisti čne odbore.” 137 Takoj po koncu konference se je pojavila še ena težava, ki je izhajala iz nekdanje razcepljenosti albanskega komunisti čnega gibanja. V okolici Vlore so se uprli voditelji tamkajšnje celice, ustvarila se je frakcija, proti katerim so se na ravnokar zaklju čeni konferenci odlo čno borili. Miladin Popovi ć je trdil, da je razkol posledica vpliva nekate- rih “reakcionarnih elementov”. Voditeljem je sledilo tu- di članstvo, nezadovoljstvo je sprožil nekdanji voditelj skupine mladih Sadik Premte . Ta je svojo skupino raz- glasil za edino partijo, ki vodi pravo politiko, saj naj bi bila KPA popolnoma nesamostojna in podrejena KPJ, 136 Izvještaj Blaže Jovanovi ća CK KPJ od 16. maja 1943. V: Jovanovi ć, Narodnooslo- bodilački rat i revolucija, Izabrani radovi I, 1963, str. 132. 137 Prav tam, str. 133 61 ALBANSKA POLITIKA KOMUNISTI ČNE PARTIJE JUGOSLAVIJE V ČASU DRUGE SVETOVNE VOJNE ... v letaku pa je javno napadel oba jugoslovanska pred- stavnika. 138 Zaradi pisma člana CK Goga Nushija so na teren poslali Liri Gego , ki je poslala zaskrbljujo če poro- čilo. Dušan Mugoša se je prišel pogajat z uporniki, ki so se ve činoma nato izrekli za enotnost KPA, nekateri so bili likvidirani, Sadik Premte pa je prebegnil k Bal- li Komb ёtarju. Frakcijo so opisovali kot zelo nevarno, vplivu Premteja so podlegali celo priznani komunisti in člani višjih teles. Pod njihovim vplivom naj bi bil tudi Hysni Kapo , povojni član vodstva, ki se je ob odhodu Dušana Mugoše tako zahvalil za njegovo pravo časno ukrepanje: “Delo, trpljenje in življenje, ki smo ga pre- živeli skupaj v poslednjih dveh letih, za nas niso samo spomin nate, temve č tudi vzor, ki je vedno pred nami, Dušan je za nas kot dober plavalec, ki je reševal tovariše iz morskih valov.” 139 13. aprila je Josip Broz Tito poslal v Moskvo naslednjo depešo: “Imamo zvezo s tovariši v Albaniji, tam se nahajajo trije naši partijski inštruktorji. Ustvarjen je novi CK KPA. Uspela je likvidacija trockistva in frakcionaštva v partiji. Konec marca je bila partijska konferenca KP Albanije, vendar poro čila še nismo dobili. Mi smo dali razen partijski in partizanski material. Sedaj tovariši v Albaniji organizirajo odpor proti italijanskemu okupatorju …” 140 138 Miladin (Popovi ć), instruktor centralnog komiteta KPJ u Albaniji, 19. oktober 1943. V: Vukovi ć (ur.), Dokumenti centralnih organa KPJ, NOR i revolucija, 13. knjiga, str. 476–490. 139 Pljaku , Nasilje nad albanskom revolucijom, str. 37 140 Bela knjiga o neprijateljskoj politici vlade NRA prema FNRJ, str. 110. 62 Svetozar Vukmanovi ć Tempo je kot odposlanec VŠ NOV in CK KPJ bil odgovoren za napredek partizanske- ga boja v Makedoniji in okoliških pokrajinah. Položaj v Makedoniji je bil težaven, saj se je Pokrajinski komi- te KPJ na čelu z Metodijem Šatorovim Šarlom odlo čil, da se bo odcepil od KPJ in pridružil Bolgarski delavski partiji. Tudi zaradi bolgarske okupacije je del makedon- skega komunisti čnega vodstva menil, da se je potrebno usmeriti k Bolgarom, to pa je oviralo razvoj partizan- skega gibanja. Začetno kolebanje kasneje odstavljenega makedonskega partijskega vodstva je poleg neodlo čeno- sti ljudstva pripomoglo tudi k slabi organizaciji in zbira- nju orožja. Po na čelih bolgarske komunisti čne politike oborožen upor ni bil prioriteta, tudi diverzantske akcije so bile zelo redke. Tempo je bil poslan, da ponovno oživi pokrajinski odbor KPJ in pospeši napredek boja proti okupatorju, prišel pa je tudi v stik z BDP. Po uspešni ustanovitvi prvih partizanskih odredov je na svojih ob- hodih prihajal v stik z grškimi in albanskimi enotami. Pojavilo se je vprašanje aktivacije makedonskega naro- da, ki je živel v Egejski Makedoniji, in kosovskih Alban- cev. Zaradi tega in želje po koordinaciji akcij albanskega, grškega, jugoslovanskega in bolgarskega osvobodilnega gibanja je Tempo prišel do zamisli, da bi bilo potrebno ustanoviti skupni Balkanski štab. Štab bi pokrival ob- močja, ki so bila narodnostno mešana, tako da ne bi prihajalo do tega, da bi deli narodov, ki živijo v drugih državah, ostajali pasivni le zaradi medsebojnega neza- Svetozar Vukmanovi ć Tempo in poskus ustanovitve Balkanskega štaba 63 ALBANSKA POLITIKA KOMUNISTI ČNE PARTIJE JUGOSLAVIJE V ČASU DRUGE SVETOVNE VOJNE ... upanja. Albanci v Makedoniji in na Kosovu ter Metohiji so tako bili vklju čeni v Makedonsko-kosovsko brigado, zamislil pa si je, da bi kosovske enote lahko pripadle pod komando albanskega VŠ. Zaradi te ideje se je med svojimi potovanji v Gr čijo Tempo tudi ve čkrat sestal z al- banskimi voditelji. Med svojim prvim obiskom je Tempo prisostvoval koncu labinotske konference, kjer je izrazil nekatera svoja mnenja o razvoju albanskih oboroženih sil. Tempo je bil prisoten tudi na prvem plenumu al- banskega CK v za četku junija v vasi Kucake, kjer naj bi bil govor o njegovem predlogu o formiranju partizanske oblasti v zaledju, partizanskih štabov za dolo čene cone in partizanske enote, ki ne bi bile vezane na dolo čen te- ritorij, temve č bi bile organizirane po pravem vojaškem sistemu. Zaradi oklevanja dela partijskega vodstva, ki si ni bilo na jasnem, kaj naj storijo z Balli Komb ёtarjem, ki so ga želeli vklju čiti v NOF oziroma dose či dogovor z njim, pa je bila ve čina predlogov zavrnjenih. 141 H ka- snejšemu propadu pogajanj z Balli Komb ёtarjem je bi- stveno prispeval sam Tempo , ki je doseženi sporazum ozna čil za izdajalskega. 142 Panajot Plaku sicer trdi, da večine njegovih predlogov niso sprejeli, vendar sta v tem času že bila ustanovljena proletarska brigada in vrhov- ni štab, pogovori pa so tekli tudi o Balkanskem štabu. Z albansko-grške meje je do albanskega vodstva prišel odposlanec ELAS Gregoriades, 143 ki je želel stopiti v zvezo z KPJ. Tempo je že pred tem iz Makedonije po- slal KP Gr čije pismo, v katerem je prosil, da bi v Albani- jo poslali delegata, da bi se sporazumeli o sodelovanju. Na njegovo razo čaranje pa Gregoriades o pismu ni vedel ničesar in se je prek KPA ali KPJ želel zgolj povezati s Sovjetsko zvezo. Po daljših pogovorih so brez bolgar- ske prisotnosti podpisali sporazum treh osvobodilnih gibanj, vendar sta ga podpisala le Tempo in Enver Hox- ha , saj Gregoriades ni imel potrebnih pooblastil. V tem dokumentu z naslovom Sklepi sestanka delegatov CK Komunisti čnih partij Gr čije, Albanije in Jugoslavije so 141 Pljaku , Nasilje nad albanskom revolucijom, str. 41–42. 142 AJ, 507, f. IX, I- 1-126, a. e. I-7, Poro čilo Dušana Mugoše o KPA, ? 1944. 143 S pravim imenom Tilemachos Ververis . V: Livanios , The Macedonian Question, str. 147. 64 potrdili namen o ustanovitvi štaba, v katerega bi vsaka partija poslala svoje delegate, ki bi nato koordinirali de- lo vrhovnih štabov, v dokumentu pa je navedeno tudi, da bo to tlakovalo pot k bodo či Balkanski federaciji. 144 Albansko-jugoslovansko sodelovanje je opisano takole: “Enotnost akcije NOV Albanije in Jugoslavije se pojavlja kot neposredna nuja na obmo čju Kosova in Metohije, kot tudi v Makedoniji, kjer je velik delež albanskega prebi- valstva. Na Kosovu in Metohiji živi veliko Albancev, ki za- radi šovinisti čnega sovraštva do srbskega elementa na tem obmo čju ne sodelujejo aktivno v vrstah NOB. Nujno je, da VŠ NOV Albanije takoj pošlje dve četi partizanov in prostovoljcev v Ljumo in obmo čje severno od Skadra. Te dve četi se morata sestati s četami iz Metohije in v tesnem sodelovanju delovati pri mobiliziranju albanskih mas s Kosova in Metohije za borbo proti okupatorju in za pravico albanskega naroda iz Kosova in Metohije, da sam odlo ča o sebi. Da bi olajšal mobilizacijo Albancev na tem obmo čju, je VŠ NOV Jugoslavije imenoval za ko- mandanta vseh narodnoosvobodilnih sil na Kosovu in Metohiji Fadila Hoxho . Trenutne naloge nas obvezujejo, da aktivno populariziramo borbo, ki se vodi pod povelj- stvom Fadila Hoxhe . Borba, ki jo vodi ta vojska pod po- veljstvom Fadila Hoxhe , bo jamstvo narodom Kosova in Metohije, da bodo sami odlo čali o sebi.” 145 V dokumentu se omenja tudi nevarnost, da ti ukrepi niso dovolj, zato bi bilo potrebno “ustvariti štab, ki bi bil pod neposrednim poveljstvom VŠ Albanije in bi lahko z uspehom prepre čil nevarnost šovinisti čne reakcije”. 146 Ker grški predstav- nik ni imel potrebnih pooblastil, je Tempo navezal stike s polkovnikom Tzimasom , 147 ki je kot predstavnik KP Gr čije prispel na isto mesto na meji kot Gregoriades . Z njim je odpotoval tudi Koci Xoxe . Z ELAS so prišli do na- čelnega strinjanja, vendar pa je manjkala še bolgarska 144 Tempo , Borba za Balkan, str. 83. 145 Zaklju čci sastanka delegata centralnih komiteta komunisti čkih partija Gr čke, Jugoslavije i Albanije, 20. junij 1943. V: Stojkovi ć (ur.) , Balkanski ugovorni odnosi 1876–1996, II. knjiga, str. 541–543. 146 Tempo , Borba za Balkan, str. 84. 147 Politi čni inštruktor ELAS s pravim imenom Vasilis Samariniotinis . O tem ve č v: Interview with General Markos Vafiades , Former Leader of ELAS. From the Greek Trotskyist Paper Socialist Change. 65 ALBANSKA POLITIKA KOMUNISTI ČNE PARTIJE JUGOSLAVIJE V ČASU DRUGE SVETOVNE VOJNE ... privolitev. 148 Kljub bolgarski na čelni privolitvi delegat ni prišel, klju čni trenutki so bili zamujeni, vmesna italijan- ska kapitulacija v ve čini kriti čnih pokrajin ni bila povod za mo čnejši odpor in oboroževanje, nato pa je Tempo prejel pismo Josipa Broza Tita , ki je vse na črte za usta- novitev balkanskega štaba prekinilo. Grško odporniško gibanje je zaradi politike KP Gr čije, ki je NOB v tem času pojmovala prvenstveno kot boj proti okupatorju in šele v drugi vrsti kot revolucionarni boj, sklenilo široko koa- licijo pod vodstvom zahodnih zaveznikov, 149 hladen tuš pa je Tempo doživel tudi na sestanku z grškimi voditelji konec avgusta. 150 V trenutku, ko je Stalin razpustil Ko- minterno, ELAS pa bil sredi pogajanj o združitvi vseh grških odporniških gibanj pod britanskim nadzorom, je Tzimas v pogovorih s Tempom najverjetneje prekora čil svoja pooblastila. K relativnemu neuspehu je najverje- tneje pripomogel tudi vzkipljivi Tempov značaj, saj je ostro kritiziral poteze tako grškega kot tudi bolgarske- ga odporniškega gibanja. 151 Albansko vodstvo je bilo te- daj sredi pogajanj z Balli Komb ёtarjem, kar je iniciativo zagotovo zaviralo. V pismu CK KPJ je zapisano, da bi vzpostavitev Balkanskega štaba bila napaka: “Predvsem želimo pod črtati, da je tvoje delo imelo velike koristi – ka- kor se že iz materiala vidi, za razvoj NOB v teh krajih. Ampak o tem se bomo obširneje pogovarjali. Mislimo, da je mnogo važnejše, da pokažemo na napake – in to samo politi čne narave – ki bi lahko imele zelo velike posledice ne le za razvoj tamkajšnjih gibanj in bodo čnost gibanja narodov Jugoslavije, temve č za gibanje na celotnem Bal- kanu. Formiranje kakršnega koli Balkanskega štaba je v osnovi napa čno. Ni nikakršnega razloga, ki bi v dana- šnji situaciji – mednarodni – prav tako pa na Balkanu, govoril za to. Prav vsi razlogi govorijo proti temu.” 152 Po- dobne trditve lahko zasledimo v ve č dokumentih, na- 148 Zaklju čci sa sastanka delegata vrhovnog štaba ELASa, vrhovnog štaba NOP i DV Albanije i NOV i PO Jugoslavije, 12. julij 1943. V: Stojkovi ć (ur.) , Balkanski ugovor- ni odnosi 1876–1996, II. knjiga, str. 544–546. 149 Popovski , General Markos : Zašto me Staljin nije streljao?, str. 49–61. 150 Tempo (Svetozar Vukmanovi ć) , delegat centralnog komiteta KPJ centralnom ko- mitetu KP Albanije, 1. september 1943. V: Vukovi ć (ur.), Dokumenti centralnih organa KPJ, NOR i revolucija, 13. knjiga, str. 4–10. 151 Livanios, The Macedonian Question, str. 149. 152 Tempo , Borba za Balkan, str. 135–136. 66 stalih konec septembra in v za četku oktobra 1943. Ti- to je tako 9. oktobra pisal Tempu o zgrešenosti ideje o Balkanskem štabu, za katero “se je tako zelo navdušil”. V pismu je izrazil sum, da so jo indirektno podtakni- li zahodni zavezniki. Jugoslovanski vrhovni štab naj bi bil tako popolnoma sposoben ponuditi potrebno pomo č bolgarskim in grškim odredom in z ostalimi gibanji so- delovati s pomo čjo vojaških in politi čnih predstavnikov. Za grško gibanje meni, da je bilo preve č neprevidno v sodelovanju z britanskimi silami in je sedaj popolnoma pod njihovo prevlado, kar pa se v Jugoslaviji ne bo zgo- dilo. 153 Kljub temu da Tempo idejo Balkanskega štaba opisuje kot zgolj njegovo, pa Dimitrios Livanios izraža močan sum, da brez predhodne Titove odobritve tako pomembnega vprašanja ne bi bilo možno na četi, osnov- ne smernice o na črtovanem povezovanju balkanskih odporniških gibanj pa je Tempo dobil od Tita že konec leta 1942 v Oštrelju v Bosni. 154 Ideja Balkanskega šta- ba zaobjema obmo čja, ki so sestavljala del imaginarne Balkanske federacije, ta pa je bila v tem času sprejeta tako pri kraljevi vladi v izgnanstvu kot v CK KPJ. Tito naj bi jo dojemal kot temeljni del svoje zunanje politike, o njej pa je bilo govora tudi na radiu Svobodna Jugosla- vija, ki je oddajal s sovjetskega ozemlja, se pravi, da je imela tudi tiho privolitev Stalina . 155 To potrdi tudi Tito , ki v zgoraj omenjenem pismu Tempu pravi, da po njego- vem mnenju in mnenju “Deda” jugoslovansko osvobo- dilno gibanje zavzema vodilno vlogo na Balkanu, tako po vojaški kot po politi čni mo či. Zaradi tega bi ravno Jugoslavija morala igrati odlo čujočo vlogo v narodnoo- svobodilnih gibanjih na Balkanu. 156 Umik je povzro čila tudi sovjetska odlo čenost, da svojih zahodnih zavezni- kov ne bo vznemirjala, saj so se ti bali “sovjetizacije” Balkana. Po razpustu Kominterne je Sovjetski zvezi bilo v interesu, da ne kvari odnosov z zavezniki s pretiranim 153 Vrhovni štab NOV i POJ Tempu (Svetozaru Vukmanovi ću), delegatu centralnog komiteta KPJ. V: Vukovi ć (ur.), Dokumenti centralnih organa KPJ, NOR i revoluci- ja, 13. knjiga, str. 366–369. 154 Cvetkovi ć , Pokušaji stvaranja Balkanske federacije 1944–1948, str. 46–50. 155 Livanios , The Macedonian Question, str. 114–145. 156 Vrhovni štab NOV i POJ Tempu (Svetozaru Vukmanovi ću) , delegatu centralnog komiteta KPJ. V: Vukovi ć (ur.), Dokumenti centralnih organa KPJ, NOR i revolucija, 13. knjiga, str. 366–369. 67 ALBANSKA POLITIKA KOMUNISTI ČNE PARTIJE JUGOSLAVIJE V ČASU DRUGE SVETOVNE VOJNE ... vmešavanjem v grške zadeve. 157 Tudi sam Tito je po za- četnem navdušenju nad izvozom revolucije v sosednje države za časno opustil svoje zunanjepoliti čne ambicije, predvsem zaradi prihoda britanske misije pod vodstvom Fitzroya Macleana , ki je obetala obrat britanske poli- tike v njegovo korist. Ta prva Titova zunanjepoliti čna iniciativa, ki bi ga postavila na čelo odporniških gibanj na Balkanu, je po mnenju Branka Petranovi ća pokazala odvisnost jugoslovanskega gibanja od sovjetske politike in razkrila težave, ki jih je tudi komunisti čno gibanje imelo pri reševanju mednacionalnih težav na Balkanu. Tudi vprašanje Balkanske federacije se je za nekaj časa umaknilo z dnevnega reda. 158 Sode č po ohranjeni ko- respondenci med črnogorskimi partizanskimi odredi in CK KPA ter po vplivu jugoslovanskih predstavnikov v Albaniji je jugoslovansko osvobodilno gibanje imelo pre- vladujo č vpliv v albanskem in koordinacija preko poseb- nega štaba v tem primeru ni bila potrebna, po pomla- di 1944 pa je pomembno vlogo v medsebojnih odnosih igrala vojaška misija VŠ NOV in POJ. 157 Banac , Sa Staljinom protiv Tita , str. 45. 158 Branko Petranovi ć , Balkanska federacija 1943–1948, str. 65–71. 68 Glavnino stikov med jugoslovanskim in albanskim osvobodilnim gibanjem poleti 1943 so predstavljali obi- ski Svetozarja Vukmanovi ća Tempa , ki je med marcem in avgustom ve čkrat nastopil pred albanskim vodstvom. Pomembnejša sta njegova nastopa marca 1943 v Labi- notu in v vasi Kucake konec julija 1943. V svojih nasto- pih je kritiziral vojaško organizacijo in politi čni oportu- nizem KPA v stikih z Balli Komb ёtarjem. Enver Hoxha in Miladin Popovi ć nista bila navdušena nad njegovimi nastopi, ve čjo podporo je imel v Kociju Xoxu , ki se mu je ta podpora kasneje maš čevala. Za razumevanje raz- mer v tedanjem CK je treba ponovno pogledati sestavo tega telesa. Zastopnikov t. i. delavske linije je bilo manj kot predstavnikov t. i. intelektualisti čne skupine. To sta predstavljala predvsem Ymer Dishnica - Doktor in izku- šeni predvojni komunist Sejfulla Maleshova . Ta dva sta se zavzemala za sporazum z Balli Komb ёtarjem, ki bi omogo čil združitev mo či. Enver Hoxha je stal ob strani, čeprav se je po ob čutku jugoslovanskih predstavnikov nagibal v prid intelektualisti čne skupine. Po že zaklju čeni konferenci v Labinotu je Tempo delu novoizvoljenega vodstva je predstavil svojo vizijo partijskih nalog. Popisal jih je v svojem poro čilu CK KPJ 8. avgusta: “1. Neobhodno je formiranje GŠ Albanije (govorim o objavi imen najuglednejših vojaških in politi čnih ljudi Albanije, ki bi vstopili v GŠ, ki bi tako prišel iz anoni- mnosti) brez čakanja na pogovore z Balli Komb ёtarjem. Kritike albanske politike Svetozarja Vukmanovi ća Tempa in sporazum, sklenjen v vasi Mukje – Deklaracija enotnosti 69 ALBANSKA POLITIKA KOMUNISTI ČNE PARTIJE JUGOSLAVIJE V ČASU DRUGE SVETOVNE VOJNE ... Balli Komb ёtar je intenzivno organiziral svojo vojsko in namerno zavla čeval pogovore z NOG. Ne formirati takoj GŠ NOV je pomenilo iti na roko Balli Komb ёtarju in njego- vim izdajalskim na črtom. Vendar pa tega ni dojel del CK KPA s Enverjem Hoxho na čelu. Menili so, da morajo naj- prej zaklju čiti pogajanja z Balli Komb ёtarjem in šele nato za četi s formiranjem GŠ. Posledice takega njihovega raz- mišljanja so bile, da od pogovorov z Balli Komb ёtarjem ni bilo ni č, glavni štab pa je formiran šele 3-4 mesece kasneje. To pomeni, da je bil zaman izgubljen čas in da je Balli Komb ёtarju omogo čeno, da formira svojo vojsko in zada dokajšnje muke in trud NOV. 2. Neobhoden je tudi prehod od vaških čet (ki ne ži- vijo vojaško) na partizanske odrede, ki morajo živeti po- polnoma vojaško življenje, da so lahko stalno v ofenzivi in lahko pokretni… 3. Neobhodno je formiranje ve čjih vojaških enot, ki ne bi bile vezane na dolo čen teritorij, kar pomeni ustana- vljati regularne enote NOV. 4. Neobhodno je ustanavljanje vojaških štabov con, brigad, odredov…” 159 Te nasvete so upoštevali le delno in so povzro čili žol čno razpravo. Do sestanka z gibanjem Balli Komb ёtar je prišlo v vasi Mukje poleg Kruje. Na podlagi sklepov iz Labinota je KPA upala, da bo s temi pogovori razširila Narodno fronto. Sre čanje naj bi potekalo med 1. in 2. avgustom 1943, čeprav Tempo trdi, da so za rezultat pogajanj v Mukji izvedeli v Kucakih na sestanku konec julija. Bal- li Komb ёtar je na pogajanja poslal Mithata Frashërija in ve č drugih vodilnih članov gibanja, medtem ko je 12- člansko zastopstvo vodil Ymer Dishnica , poleg nje- ga pa sta bila tudi prozogisti čni Abas Kupi in Myslim Peza . Podpisali so sporazum, ki je dolo čal, da bodo or- ganizirali skupni Komite za rešitev Albanije, ki naj bi vodil osvobodilno borbo do dokon čne osvoboditve Alba- nije v mejah iz leta 1913, vendar bi jo nato združili s preostalimi z Albanci poseljenimi deželami po principu narodne samoodlo čbe. Povojni režim naj bi dolo čila na- rodna skupš čina, ki bi bila po vojni izvoljena na podlagi 159 Tempo , Borba za Balkan, str. 121–122. 70 splošne volilne pravice, takrat naj bi se tudi razpustil komite. Sestanek je sovpadel s padcem Mussolinija , zaradi česar je Balli Komb ёtar tudi zahteval takojšnjo razglasitev neodvisnosti Albanije, kar so zagotovili tudi zavezniki že leta 1942. Politbiro KPA je po žol čni disku- siji ta dokument (Deklaracijo enotnosti) v celoti zavrnil, čeprav je Enver Hoxha najprej čestital Ymerju Dishnici zaradi uspešnih pogovorov. 160 Partijska zgodovina sicer trdi, da je Enver Hoxha najostreje zavrnil to deklaraci- jo in obsodil Dishnico zaradi podpisa sporazuma, ki je partiji odvzel vodilno vlogo v narodnoosvobodilnem gi- banju, vendar pa je Dishnica ostal v CK KPA še 9 mese- cev, kljub zahtevam Kocija Xoxa , naj se ga nemudoma izklju či. Balli Komb ёtar je v tem času natisnil besedi- lo deklaracije in ga razpe čal po Albaniji, kar je vneslo novo zmedo med albansko prebivalstvo, vendar pa je bila s preklicem tega dokumenta prekinjena še zadnja možnost za sodelovanje. Sporazum je bil kasneje obso- jan predvsem zaradi že omenjenega dejstva, da je KPA odvzemal vodilno mesto v osvobodilnem gibanju. Taka stališ ča je Tempo v pogovorih s Kocijem Xoxem primer- jal s politiko KP Gr čije, ki je svoje čete dala pod po- veljstvo skupnega gibanja, to pa je bilo pod zavezniško kontrolo. Dušan Mugoša piše, da jih je vest o sporazu- mu iz Mukje presenetila na terenu, zanjo so izvedeli z letaka Balli Komb ёtarja. Panajot Plaku je zapisal, da je Koci Xoxe , ko mu je Ymer Dishnica pokazal podpisano deklaracijo, izjavil: “To je izdaja, to je strašna izdaja.” 161 Na sestanku je Koci Xoxe po Tempovemu prika- zu stanja v Gr čiji, od koder sta se z Xoxem ravnokar vrnila, zahteval, da ta predstavi še svoj pogled na sta- nje v Albaniji. Temu predlogu naj bi ugovarjala Enver Hoxha in Miladin Popovi ć , ker pa je ve čina prisotnih želela slišati Tempovo mnenje, so Xoxevemu predlogu ugodili. V svojem pregledu je primerjal albansko osvo- bodilno gibanje z grškim, ker se dogovarja z opozicijo in zaradi tega ni sposobno širših akcij proti sovražniku. “Iz te vaše usmerjenosti logi čno izhaja tudi vaš odnos do Balli Komb ёtarja. Odlo čili ste se, da boste s tem giba- 160 Pearson , Albania in Occupation and War, str. 264–265. 161 Pljaku , Nasilje nad albanskom revolucijom, str. 46. 71 ALBANSKA POLITIKA KOMUNISTI ČNE PARTIJE JUGOSLAVIJE V ČASU DRUGE SVETOVNE VOJNE ... njem za vsako ceno dosegli sporazum. Ne ustanavljate velikih vojaških enot; ne organizirate oblasti v zaledju. Vsemu ste se odrekli, samo da ne bi zavrli sporazuma z Balli Komb ёtarjem.” 162 Balli Komb ёtar je primerjal s četniškim gibanjem in priporo čil oster nastop, ki bi pri- vedel do diferenciacije: “Izhoda iz takšne situacije ne bi bilo potrebno v tem trenutku iskati v odpiranju boja proti Balli Komb ёtarju. To ne bi dalo dobrih rezultatov, upo ča- snilo bi proces diferenciacije… Izhod je v intenziviranju boja proti okupatorju; treba je ustvariti takšno situacijo, da se bo moral Balli Komb ёtar aktivirati v boju, da ta organizacija ne bo ve č pasivna niti proti okupatorju niti proti partizanom. Tako lahko ra čunamo, da se bo pospe- šil proces diferenciacije…pojavile se bodo sile, ki bodo stopile v odprt boj proti partizanom – te je treba vojaško razbiti, toda pojavile se bodo tudi sile, ki bodo odbile izvr- ševanje zahtev okupatorja – te je treba pridobiti na našo stran.” 163 Tempo pravi, da mu je Koci Xoxe pri odhodu dejal, da je sestanek sprožil burno razpravo, na kate- ri so trditve sprejeli kot pravilne, nasprotovala sta jim baje le Enver Hoxha in Miladin Popovi ć . Enver Hoxha o Tempu zapiše takole: “Kot sem dejal že prej, prvi vtis, ki smo si ga ustvarili o tem človeku, ni bil dober. Štiri ali pet mesecev kasneje, konec julija in za četek avgusta 1943, smo se z njim divje sprli. Ponovno se je vrnil v Kucake, ravno tako vzvišen in aroganten kot prej, toda tokrat na mizo ni ve č metal vprašanja o Balkanskem štabu. Prišel je, ves neu čakan in užaljen, na drugo misijo – izvesti hud napad na linijo, ki jo je izvajala naša partija. Bil je sku- paj s Kocijem Xoxem , v katerem je našel sorodno dušo na dveh potovanjih z njim v Gr čijo, v tem času sta po- stala najboljša prijatelja… Tog, aroganten in dominanten kot je bil, je Tempo redko dovoljeval prosto konverzacijo. Z njim je vse, celo dobrodošlica, privzelo duh uradnega formularja. Ko je govoril ali razlagal katero izmed svojih zamisli, je dajal vtis, da narekuje dokument. Tako je bilo tudi tokrat.” 164 Z zavrnitvijo sporazuma, ki za jugoslovansko stran 162 Tempo , Revolucija te če dalje, str. 341. 163 Tempo , Borba za Balkan, str. 125. 164 Hoxha , The Titoites, str. 27 in 30. 72 nikakor ni bil ugoden, ker je v njem bilo ve č neugodnih oziroma celo potencialno nevarnih formulacij, 165 je bil ponovno vzpostavljen nadzor nad albanskim osvobodil- nim gibanjem, ki se je naprej razvijalo po jugoslovan- skem vzorcu. Neposredna posledica zavrnitve pa je bila oslabitev NOF, saj je poleg Balli Komb ёtarja posledi čno nastalo tudi mo čno prozoguovsko gibanje z dokajšnjo britansko podporo, ki se je odcepilo od fronte. Tisti del Balli Komb ёtarja, ki je bil pripravljen na sodelovanje z NOF, je bil potisnjen v ozadje in Balli je obvladoval sever države, posebej mo čan vpliv in mo čno oboroženo podpo- ro pa je pridobival na Kosovu in Metohiji. 166 165 Poleg tega, da bi KPA izgubila vodilno vlogo v gibanju, je bilo zapisano, da bo boj za osvoboditev trajal, dokler katerikoli okupator (s tem je bil mišljen tudi morebiten jugoslovanski ali grški poseg) ne bo zapustil ozemlja Albanije, vprašljiv pa je bil tudi odnos do z Albanci naseljenih obmo čij v Jugoslaviji. 166 Miladin (Popovi ć ), instruktor centralnog komiteta KPJ u Albaniji, 19. oktober 1943. V: Vukovi ć (ur.), Dokumenti centralnih organa KPJ, NOR i revolucija, 13. knjiga, str. 476–490. 73 ALBANSKA POLITIKA KOMUNISTI ČNE PARTIJE JUGOSLAVIJE V ČASU DRUGE SVETOVNE VOJNE ... Po zlomu italijanske vojske so državo zasedle nem- ške čete. Jeseni 1943 so pri čele mo čno ofenzivo, ki naj bi partizansko gibanje spravila v severni del države, kjer ni imelo politi čne podpore, pa tudi zima naj bi opravi- la svoje. Ofenziva se ni v celoti posre čila. Gibanje se je spomladi spet postavilo na noge, med tem časom pa je razvijalo mo čno propagandno dejavnost. Aprila 1944 je prešlo v ofenzivo, boriti pa so se morali, podobno kot v Jugoslaviji, na dveh frontah, proti nemškim silam in doma čim nasprotnikom, saj je Balli Komb ёtar sodelo- val z nemškim okupatorjem. Po pri čevanju britanskih obveš čevalnih oficirjev so glavnino napadov na nemške enote opravile partizanske enote, medtem ko so balisti najprej čakali na zavezniško pomo č. Ko jim je bila že ta- ko skopa pomo č ukinjena, so se bili skorajda prisiljeni zateči pod okrilje Nemcev. Že pred konferenco v Mukji je Miladin Popovi ć ugotavljal, da so nekateri vodilni v Balli Komb ёtarju bili povsem pripravljeni sodelovati z nemškimi silami, ki jih v nasprotju z italijanskimi niso dojemali kot okupatorske oziroma neposredno zainte- resirane za samo ozemlje Albanije. Konservativna stran skorajda ni mogla verjeti, da bi zahodni zavezniki lahko dovolili komunisti čni prevzem oblasti v deželi, tega pa so se bali tudi v KPA in Narodni fronti, ki je zato po jugoslovanskem vzoru sklicala kongres v Permetu. 167 O tem je govoril tudi Tito v pismu Miladinu Popovi ću ok- 167 Vickers , The Albanians – Modern History, str. 155–156. Razmah narodnoosvobodilnega boja in priprave na prevzem oblasti 74 tobra 1943. Opozoril ga je na ustanovitev AVNOJA in na na čin, kako so izvedli volitve vanj. Svetoval je, da naj poskusijo z oblikovanjem podobnega telesa tudi v Albaniji, saj specifi čne albanske razmere omogo čajo, da bi njegov izvršni odbor postal legitimna albanska vlada. Kljub temu da je bil AVNOJ pluralno politi čno telo in da je izvršni odbor to funkcijo de facto tudi opravljal, je namre č pred zavezniki obstajal problem z njihove strani priznane emigrantske vlade. V Albaniji te težave ni bilo in bi izvršni odbor lahko izvajal vse funkcije vlade, do- kler ne bi bile razmere primerne, da to tudi postane. 168 Kongres je potekal 24. maja 1944, organiziran pa je bil podobno kot zasedanje AVNOJA. 200 delegatov iz vse države je izbralo za časno vlado s 13 člani in Antifa- šisti čni svet narodne osvoboditve Albanije s 121 člani, ki je imel vlogo skupš čine. Ta dva naj bi predstavljala edino legitimno oblast v Albaniji. Preklicali so vse do- tedanje politi čne in gospodarske sporazume, ki jih je sklenila zogisti čna vlada, prepovedali pa so tudi vrnitev kralja. Poleg tega je bilo sklenjeno, da se bo borba z nemškim okupatorjem in doma čimi izdajalci nadaljeva- la do njihovega uni čenja, odlo čeno pa je bilo tudi, da se ne priznava nobena druga vlada znotraj in zunaj Al- banije. S tem so poskušali zaveznike postaviti pred že izvedene spremembe. 169 *** Miladin Popovi ć je v Jugoslavijo poslal poro čilo o razvoju partizanskega gibanja, ki je pred ofenzivo pri če- njalo naglo naraščati. Tempo v svojih spominih omenja, da je bila že 10 dni po njegovem odhodu formirana prva albanska udarna brigada, kar je pomenilo, da so nje- gove teze, ki jih je zagovarjal Koci Xoxe , prevladale nad dotedanjimi. 170 O dogovorih z Balli Komb ёtarjem seveda ni bilo ve č govora. Popovi ć pravi: “V NOV je 10 do 12 tiso č borcev. Imamo 8 brigad. Obstaja možnost mobiliza- 168 Vrhovni štab NOV i POJ Milu (Miladinu Popovi ću ), instruktoru CKKPJ u Albaniji, 9. oktober 1943. V: Vuković (ur.), Dokumenti centralnih organa KPJ, NOR i revolu- cija, 13. knjiga, str. 370–372. 169 AJ, 507, f. IX, 1/II-1-37, a. e. II-28, Kongres u Permetu, maj 1944. 170 Tempo , Revolucija te če dalje, str. 343. 75 ALBANSKA POLITIKA KOMUNISTI ČNE PARTIJE JUGOSLAVIJE V ČASU DRUGE SVETOVNE VOJNE ... cije. Brigade so koncentrirane od Škumbine proti jugu. Po narejenem na črtu se bo takoj po kongresu 171 šlo v osre- dnjo Albanijo zaradi prenosa vstaje in ponovnega na- stanka osvobojenega ozemlje in eventualnega prodiranja v severno Albanijo t.j. do Črne Gore.” 172 V istem poro čilu Popovi ć opiše dotedanje uspehe: “S kapitulacijo Italije so albanski partizani dobili veliko osvobojeno ozemlje. V osrednji Albaniji so osvobodili mesta Debar, Peškopejo in Zerćan ter vse ozemlje med Tirano, Elbasanom in osvobo- jenimi mesti, pred tem je bila osvobojena celotna pokra- jina Peza. Tu je bila razorožena celotna italijanska divi- zija Arezzo. V južni Albaniji smo osvobodili mesta: Berat, Gjirokaster in srednja mesta: Tepelek, Klisura, Permet, Konispolj, Sarante, Libhova, Gusmar, Ko čovo, Cerevode, Delvino, Pogradec in celotno okrožje Mokra Gora–Opari v sektorju Kor ča. S prvo ofenzivo nemških in kvizlinških enot na naše osvobojeno ozemlje je sovražniku uspelo po hudih bojih in težkih izgubah zavzeti mesta: Debar, Peškopejo in Zer ćan, v južni Albaniji pa Berat in Ko čovo. Konec decembra in za četek januarja so Nemci nadalje- vali ofenzivo na naše osvobojeno ozemlje v Južni Albani- ji. Števil čno so jim pomagale kvizlinške sile okrog Mithat Frasherija in Balli Komb ёtarja, ki je sedaj odkrito stopil na stran okupatorja. V januarju je izgubljena Gjiroka- stra, Saranta in Konispolj. Po ofenzivi smo se z mobili- zacijo novih sil okrepili, organizirali smo nove brigade in bataljone. Povrnili smo ozemlje, izvzemši mesta Berat in Gjirokaster. Tako danes obstaja veliko svobodno ozemlje na katerem živi okrog 400000 prebivalcev, kar predsta- vlja ve č kot tretjino Albanije.” 173 S prvo udarno brigado je ve čino bojev preživel tudi Dušan Mugoša , ki je to nalogo dobil ob odhodu Tempa na Kosovo, kjer je nastala kriza v vodstvu zaradi usmr- titve Bore Vukmirovi ća in Ramiza Sadikuja. Komandant brigade je bil Mehmet Shehu , španski borec in povojni obrambni minister, njegov politi čni komisar pa Tuk Ja- kova . VŠ NOVA je Mugoši izdal povelje, ki ga je dodelilo 171 Mišljen je kongres v Permetu. 172 Tempo , Borba za Balkan, str. 127. 173 MIJ, KMJ, f. I – 3 – b, a. e. 2, Pismo Miladina (Popovi ća ) maršalu Titu , 12. april 1944. 76 štabu brigade, tako da je lahko aktivno sodeloval pri na črtovanju operacij. V operacijah na severu Albanije so se sre čali tudi z jugoslovanskimi komunisti, ki so jih ob kapitulaciji Italije rešili iz tiranskih zaporov: med njimi so bili Mita Miljkovi ć , kasnejši komisar Makedon- sko-kosovske brigade, Predrag Ajti ć – poslanik v Alba- niji v petdesetih letih, Mitra Radosavljevi ć in nekateri drugi kosovski komunisti. Vsi so se vklju čili v Make- donsko-kosovsko brigado. Mugoša je brigado zapustil konec aprila 1944. 77 ALBANSKA POLITIKA KOMUNISTI ČNE PARTIJE JUGOSLAVIJE V ČASU DRUGE SVETOVNE VOJNE ... Razmišljanja o povojni usodi Kosova in Metohije ter želja po združitvi vojaških prizadevanj so vodila ne- katere albanske in jugoslovanske komuniste, ki so se zadnji dan decembra 1943 zbrali v albanski vasi Bujan. Konferenco sta organizirala oblastni komite KPJ za Ko- sovo in Metohijo ter partijska organizacija iz Tropoje. T. i. Bujanska konferenca oziroma ustanovna konferenca Narodnoosvobodilnega odbora za Kosovo in Metohijo je bil eden izmed dogodkov kosovske zgodovine, ki je buril duhove še petdeset let po njem. 174 Konferenca je pote- kala med 31. decembrom 1943 in 2. januarjem 1944, nanjo pa je bilo povabljenih 61 delegatov. Prišlo jih je 49, med njimi je bilo 41 Albancev, 1 Musliman in 7 Sr- bov ter Črnogorcev. Od 12 delegatov, ki niso prišli, je bilo 5 Srbov, 2 sta zamudila, 3 pa so bili ubiti. Fadil Hoxha ugotavlja, da so se v tistem času Srbi na Kosovu 174 Bujanska konferenca je bila po izbruhu nemirov leta 1981 na Kosovu tema ve č predvsem publicisti čnih del in je doživljala veliko pozornosti, posebej ob praznova- nju njene štiridesetletnice 1984. Tudi kasneje je predstavljala eno glavnih opornih to čk, ki naj bi pri čala o albanskem separatizmu. Kot primer glej: Nikoli ć , Komu- nisti čka partija Jugoslavije i albansko pitanje 1914–1944, str. 87–101. Podobno vlogo ima tudi v javni polemiki med albanskimi in srbskimi zgodovinarji v sredini osemdesetih let, predvsem med dr. Ilijo Vukovi ćem in akademikom dr. Hajredinom Hoxho . Glej: Vukovi ć , Autonomaštvo i separatizam na Kosovu in Vukovi ć , Stranpu- tice Hajredina Hoxhe . Ta dela so odgovor na teze, ki jih je zagovarjal Hajredin Hoxha v delu Afirmacija albanske nacionalnosti u Jugoslaviji/Staljinisti čki nacionalizam i iredentizam u Albaniji. Podobnih polemik je bilo še ve č, predvsem odmevna je bila v povezavi z delom zagrebškega ekonomista Branka Horvata Kosovsko pitanje, ki je bilo tema posebne številke beograjske revije Duga. V: Duga, Istina o Kosovu – odgo- vori na Kosovsko pitanje Branka Horvata , vanredno izdanje. Bujanska konferenca 78 mnogo težje premikali kot Albanci. Razmerje med Al- banci in Nealbanci je bilo 79:21, kar skorajda ustreza dejanskemu stanju zastopanosti razli čnih narodov na tem obmo čju. 175 Na tej konferenci so sprejeli resolucijo, v kateri so govorili tudi o bodo či ureditvi položaja te pokrajine. Naj- spornejši del deklaracije se je glasil: “Kosovo in plano- ta Dukagjin 176 sta regiji, v katerih je ve čina prebivalcev Albancev, ki si želijo biti združeni z Albanijo, kot so si to vedno želeli. Zato čutimo kot našo dolžnost, da poka- žemo na pravo pot, ki ji albansko ljudstvo mora slediti, da uresni či njihove težnje. Edini na čin, da bi se albansko prebivalstvo Kosova in planote Dukjagin združilo z Al- banijo, je skupni boj z ostalimi narodi Jugoslavije proti krvoželjnemu nacisti čnemu okupatorju in njegovim pla- čanim lakajem; to je edini na čin, da si pridobi svobodo, v kateri si bodo lahko vsi ljudje, vklju čujo č Albance, lahko določili lastno usodo s pravico do samoodlo čbe in odcepi- tve. Garanta za to sta NOV Jugoslavije in NOV Albanije, ki sta tesno povezani.” 177 Ta izjava je bila razumljena kot separatisti čna. Fadil Hoxha pa je sporni del deklaracije razlagal takole: “Razložil sem možem, da bomo v prime- ru, da bo revolucija zmagovita v Jugoslaviji, ne pa v Alba- niji, ostali v Jugoslaviji, toda če bo revolucija zmagovita v obeh, Jugoslaviji in Albaniji, bomo to vprašanje reševali na marksisti čno-leninisti čni na čin. Vendar pa bo Kosovo, glede na to, da je glavnina njegovega prebivalstva šiptar- skega, zagotovo pripadlo Albaniji.” 178 Bujanska resolucija je doživela kritike takoj po svo- jem sprejemu, saj je bila razumljena kot nekakšen od- cepitveni manifest, sporna pa je tudi zaradi sklepov, ki so jih 29. novembra 1943 sprejeli na drugem zasedanju AVNOJA in bi morali biti vodilnim kosovskim komuni- stom vsekakor poznani. Branko Horvat sicer ugotavlja, da ti sklepi na Kosovu niso bili znani, saj nih če izmed njih ni bil povabljen v Jajce, ne smemo pa tudi pozabiti, 175 Horvat , Kosovsko pitanje, str. 81–83. 176 Dukagjin je albansko ime za planoto, ki na jugoslovanski strani meje obsega obmo čje, poznano kot Metohija, vendar se geografsko nadaljuje v Albanijo. 177 Rajovi ć , Autonomija Kosova, str. 209. 178 Kola , The Search for Greater Albania, str. 54. 79 ALBANSKA POLITIKA KOMUNISTI ČNE PARTIJE JUGOSLAVIJE V ČASU DRUGE SVETOVNE VOJNE ... da Albanci v avnojskih sklepih niso omenjani. 179 AVNOJ ni priznaval razkosanja Jugoslavije, tekst bujanske re- solucije pa je predvideval prav to. CK KPJ je na konfe- renco reagiral s pismom 28. marca 1944, v katerem je sicer pozdravil ustanovitev NOO, vendar je imel ve č pri- pomb v zvezi z deklaracijo in ponovnim ukvarjanjem z razdelitvijo ozemlja, ki naj bi prevladovalo nad glavnim ciljem, osvoboditvijo izpod nemškega okupatorja. Eden izmed o čitkov konferenci v Bujanu je med drugim ta, da je potekala na tujem ozemlju, kar ponuja navezavo na Krfsko deklaracijo, ter prisotnost desetih albanskih državljanov na konferenci. V pismu tudi zahtevajo ra- zumevanje in popularizacijo avnojskih sklepov, ki opre- deljujejo enakopravnost narodov. Kriti čno se je o stali- ščih albanskih kolegov izjasnil tudi Svetozar Vukmano- vi ć Tempo , ki je že pred Bujansko konferenco trdil, da “tovariši na Kosovu in Metohiji prevzemajo velikoalban- sko politiko”. 180 V pismu Miladinu Popovi ću je CK KPJ omenjal nevarnost, da bi srbsko prebivalstvo napa čno razumelo prizadevanja Albancev, kar bi jih odvrnilo od sodelovanja v NOB, ker je to preve č občutljiva tema in bi jo bilo pravilno preložiti na kasnejši čas. O težavah z multietni čno sestavo Balkana pri ča Titovo sporočilo Tempu , v katerem ga opozarja, da je čas popolnoma ne- primeren za reševanje problema zedinjenja Makedoni- je ali priklju čitve Metohije Albaniji, saj bi to kve čjemu oslabilo osvobodilni boj. “Naša agitacijska parola je za- enkrat federacija balkanskih narodov.” 181 Tempove izjave so bile v skladu z uradno linijo CK KPJ, čeprav je podobne zamisli prej imel tudi sam. So- delovanje enot albanskega in jugoslovanskega osvobo- dilnega gibanja je bilo predvideno tudi v njegovih ide- jah o Balkanskem štabu, vsekakor pa je tedaj tudi sam menil, da bi bilo potrebno zaradi popularizacije odpora v severnem delu Albanije ter na Kosovu enote postaviti pod poveljstvo albanskega generalštaba. V deklaraciji o ustanovitvi Balkanskega štaba piše: “Vsi delegati se 179 Horvat , Kosovsko pitanje, str. 83. 180 Kola , The Search for Greater Albania, str. 54. 181 Tito (Josip Broz) Svetozaru Vukmanovi ću Tempu , delegatu centralnog komiteta KPJ u Makedoniji, 9. november 1943. V: Stefanović (ur.), Dokumenti centralnih organa KPJ, NOR i revolucija, 14. knjiga, str. 104. 80 zavedajo, da ti ukrepi niso celoviti in ne morejo zagotoviti popolne mobilizacije albanskih mas v vrste NOV. Še ve- dno obstaja nevarnost, da reakcionarni šovinisti čni vodje Balli Komb ёtarja mobilizirajo albanske mase na Kosovu. Nujno je potrebno ustanoviti štab na Kosovu in Metohi- ji, ki bi bil pod neposrednim poveljstvom VŠ Albanije, ki bi lahko z uspehom prepre čil nevarnost šovinisti čne reakcije.” 182 Vendar se v svojih spominih nato kriti čno vrne do te svoje zamisli, ki naj bi se mu že tedaj zdela sumljiva, potrdilo pa naj bi mu jo pismo CK KPJ Miladi- nu Popovi ću , ki je zavrnilo nekatere njegove teze. To pi- smo je bilo poslano že 6. decembra 1943, se pravi pred bujansko konferenco, o njem pa je bil obveš čen tudi Tempo : “Parola o priklju čitvi Kosova in Metohije Albaniji danes, ki jo predlaga Miladin , kot tudi stališ če o povelj- stvu albanskega VŠ nad Metohijo bi pravzaprav pome- nilo iti na roko vsem sovražnikom NOB v Jugoslaviji in vsem reakcionarnim in fašisti čnim klikam, ki stremijo za tem, da od demokrati čnega gibanja narodov Jugoslavije odtrgajo del ček za del čkom in ne postavljajo v prvi plan vprašanja boja proti okupatorju, temve č razmejitev naro- dnostnih nasprotij. V tem smislu smo pisali tudi tovarišu Miladinu in CK KPA.” 183 Kosovskemu komiteju sprva ni bilo jasno, da bi naredili kakršnokoli napako, saj so v pismu Tempu konec januarja konferenco opisali kot ze- lo uspešno in vse sprejete sklepe kot politi čno pravilne. Da bi dosegli ve čji politi čni odmev, so nameravali posla- ti dva delegata k AVNOJU, enega pa v Albanijo. 184 Naj- verjetneje je ravno zato Tempo od CK KPJ zahteval vse sklepe drugega zasedanja AVNOJA, ki jih je želel poslati v Albanijo. Menil je, da jih je potrebno popularizirati, s posebnim poudarkom na bodo či federativni ureditvi Jugoslavije. Federacija naj bi bila odprta za vse balkan- ske narode, ki bi v veliki in mo čni regionalni sili imeli 182 Tempo , Borba za Balkan, str. 83 183 Prav tam, str. 84 in Pismo generalnog sekretara Komunisti čke partije Jugoslavije Josipa Broza Tita centralnom komitetu Komunisti čke partije Albanije o položaju Kosova i Metohije, 2. december 1943. V: Stojkovi ć (ur.) , Balkanski ugovorni odnosi 1876–1996, II. knjiga, str. 583–585. 184 Pokrajinski komitet KPJ za Kosovo i Metohiju Tempu (Svetozaru Vukmanovi ću), delegatu CKKPJ, 12. januar 1944. V: Dželebdži ć (ur.), Dokumenti centralnih organa KPJ, NOR i revolucija, 15. knjiga, str. 104–106. 81 ALBANSKA POLITIKA KOMUNISTI ČNE PARTIJE JUGOSLAVIJE V ČASU DRUGE SVETOVNE VOJNE ... vso možnost samostojnega razvoja. Ta možnost se mu je zdela edina prava vzpodbuda za krepitev samostojne albanske partije in osvobodilnega gibanja. 185 185 Svetozar Vukmanovi ć Tempo , delegat u Makedoniji, centralnom komitetu KPJ. V: Dželebdži ć (ur.), Dokumenti centralnih organa KPJ, NOR i revolucija, 15. knjiga, str. 169. 82 Dušan Mugoša se je spomladi 1944 vrnil v Jugosla- vijo. Novico o njegovem odhodu je konec aprila prinesel Mita Miljkovi ć , prišla pa je od CK KPJ, prerazporejen je bil na Kosovo. V svojih spominih pravi, da je odhajal za- dovoljen z opravljeno nalogo; partizansko gibanje je do tedaj zavzelo skoraj celotno obmo čje Albanije, prodiralo je tudi na konservativni sever in Malesijo, kjer je imel do svojega uni čenja oblast v rokah plemenski vodja Mark Gjon Marku . 186 Na zasedanju CK KPA, ki se ga je še ude- ležil, so sprejeli odlo čitev o ustanovitvi prve divizije. Na istem zasedanju so s položaja na čelnika VŠ umaknili Spira Moisia , njegove naloge je prevzel Enver Hoxha . O uspešnem delu in priljubljenosti Mugoše pri ča veliko pisem vodilnih albanskih komunistov, ki jih je prejel ob svojem odhodu. Poleti 1944 so potekale intenzivne voja- ške dejavnosti, ki so pripomogle k nastanku obsežnega osvobojenega ozemlja, na katerem je prebivalo približno 400.000 ljudi. Ve čja osvobojena obmo čja v Jugoslaviji so omogočila rednejše stike med jugoslovanskimi dele- gati v Albaniji ter vodstvom KPJ. Na Visu je VŠ NOV in POJ odlo čil, da v Albanijo pošlje novega delegata, Veli- 186 O tem pri ča zavezniško poro čilo, v katerem je ocenjeno, da štejejo partizanske čete okrog 20.000 borcev in hitro naraš čajo, pohvale pa je bila deležna tudi kontrola CK KPA nad oboroženimi silami in njihovo koordinacijo. V: MIJ, KMJ, f. I- 3- b, a. e. 3, Informacija M. A. A. F. Air Inteligence section o oružanim akcijama partizanskih snaga Albanije i njihovom brojnom stanju, 24. maj 1944. Zaklju ček misije Miladina Popovi ća in Dušana Mugoše 83 ALBANSKA POLITIKA KOMUNISTI ČNE PARTIJE JUGOSLAVIJE V ČASU DRUGE SVETOVNE VOJNE ... mirja Stojni ća, 187 ki naj bi zamenjal Miladina Popovi ća in Dušana Mugošo . 188 Razli čni viri druga če tolma čijo njun odpoklic, ura- dni razlog pa je bil hiter razvoj osvobodilnega gibanja na Kosmetu, kjer sta bila oba člana pokrajinskega komite- ja in bolj potrebna kot v Albaniji, kjer sta svoje naloge, ki so jima bile poverjene leta 1941, uspešno dokon ča- la. 189 Razlog za to zamenjavo naj bi bil tudi, da sta oba Jugoslovana v Albaniji postala splošno poznana in bi to lahko škodilo politi čnim interesom tako KPJ kot KPA, saj ju je ostro napadal tisk organizacij, nasprotnih ko- munisti čnemu gibanju. Ena izmed teorij pravi, da se je Miladin Popovi ć poistovetil s politiko KPA, v pismu Titu pa je tudi na čenjal ob čutljivo temo samoodlo čbe Alban- cev na Kosovu. Nijaz Dizdarevi ć , ki je kot pomo čnik Ve- limirja Stojni ća poleti 1944 odpotoval v Albanijo, je leta 1989 izjavil: “Popovi ć se je preve č identificiral z Albanci. Pokazal je premalo trdnosti pri nekaterih strateških sta- liš čih, predvsem Kosovu. Miladin je povzro čal probleme, oteževal je stike med nami in albanskim vodstvom. Mila- din je bil zelo blizu Enverju Hoxhi , mnogo bliže kot posa- mezniki iz Politbiroja KPA. Vendar je bil Miladin ubit 190 in nam ne more podati svojega pogleda na te odnose. Nena- doma je pri čel govoriti o neodvisnosti albanske partije.” 191 Milovan Djilas v svojih spominih delo Miladina Popovi ća in Dušana Mugoše ter jugoslovansko povojno politiko ocenjuje tako: “Ocenjevanje in razvrš čanje albanskih voditeljev v jugoslovanskem vodstvu je izviralo iz poro čil jugoslovanskih predstavnikov. V vojnem obdobju se niso mogli pojavljati sumi in kombinacije: Albanci so se borili lo čeno, jugoslovanska komunista Miladin Popovi ć in Du- 187 Stojni ć je že imel izkušnje s podobnih misij, saj je bil med aprilom in marcem 1944 član vojne misije v Sovjetski zvezi, v Albanijo pa je odšel po Rankovi ćevi direk- tivi. V: Enver neće Kosovo, intervju sa Veljom Stojni ćem , Borba, 14. 11. 1987, str. 5. 188 Velimir Stojni ć je v Albanijo prišel kot šef vojaške misije, ki so jo poleg njega sestavljali še Nijaz Dizdarevi ć , Savo Stojanovi ć in Vojo Todorovi ć . AJ, f. 507, f. IX, 1/I – 1 – 126, a. e. I – 8, Poro čilo Voje Todorovi ća , nedatirano. 189 Več o dejavnosti Dušana Mugoše v Jugoslaviji 1944 v: Dušan Mugoša Du ć , član oblasnog komiteta KPJ za Kosovo i Metohiju Josipu Brozu Titu , 28. junija 1944. V: Dželebdži ć (ur.), Dokumenti centralnih organa KPJ, NOR i revolucija, 18. knjiga, str. 175–177. 190 Miladina Popovi ća je leta 1945 v Prištini ubil albanski nacionalist Haki Taha, v tem času je na Kosovu in Metohiji zaradi upora velikega števila albanskega prebi- valstva vzpostavljena vojaška uprava. 191 Vickers, The Albanians – Modern history, str. 156. 84 šan Mugoša , ki sta se nahajala v Albaniji po pobegu iz zapora, 192 pa sta bila izkušena revolucionarja, vklopljena v mlado, nerazvito gibanje sosednjega naroda, ne toliko predstavnika jugoslovanske partije. Njuna pomo č alban- skim tovarišem je bila brez suma znatna in neprecenlji- va. Toda v jugoslovanski historiografiji, seveda po 1948, ko se je Albanija vklju čila v sovjetsko kampanjo proti Ju- goslaviji, je bila vloga Popovi ća in Mugoše precenjena. Kot da brez njiju dveh ne bilo revolucije v Albaniji.” 193 Te kritike dela jugoslovanskih delegatov so nato vplivale tudi na delovanje novega delegata Velimirja Stojni ća in njegovega pomo čnika Nijaza Dizdarevi ča, ki se je po od- hodu Miladina Popovi ća počutil nelagodno, ker je sku- pina okrog Enverja Hoxhe zaupala le Popoviću , ki je bil z njimi skozi celotno obdobje, tako da so ga v času, ko sta bila v Albaniji še oba, mnogokrat obšli. Zaradi te- ga je poskušal pridobiti vpliv v politbiroju CK KPA prek Enverju Hoxhi nasprotne skupine, ki sta jo vodila Koci Xoxe in Nako Spiru . *** Vloga jugoslovanskega komunisti čnega vodstva, ki je z odlo čitvijo, da v Albanijo pošlje svoje delegate, po- stavilo albansko-jugoslovanske odnose na novo raven, je po mnenju Mirande Vickers bila pomembna, če ne druga če kot katalizator, ki je pospešil ustanovitev na- rodnoosvobodilnega gibanja, hkrati pa postavil temelj za želeno jugoslovansko prevlado na Balkanskem polo- toku tudi po kon čanih bojih. “Ko so se Britanci odlo čili dati svojo polno podporo jugoslovanskim partizanom, 194 je bila urejena tudi albanska politi čna prihodnost. Če- prav so bili albanski partizani opremljeni in financirani s britansko pomo čjo, so bili ideološko in politi čno vodeni od Jugoslovanov, ki so rešili njihove slabosti in pomanj- kljivosti. Oni so spoznali pomen organiziranja kme čkega 192 To sicer ne drži popolnoma, saj Dušan Mugoša ni bil nikoli interniran. 193 Đilas , Vlast i pobuna, str. 95–96. 194 MIJ, KMJ, f. I-3-b, a. e. 6, Informacije o razgovoru delegacije Glavnog štaba Al- banije u štabu Balkanskog vazduhoplovstva savezni čkih snaga, izveštaj za politi čku komisiju i pismo Enveru Hodži u vezi sa obavljenim razgovorima, 23.–27. avgust 1944. 85 ALBANSKA POLITIKA KOMUNISTI ČNE PARTIJE JUGOSLAVIJE V ČASU DRUGE SVETOVNE VOJNE ... prebivalstva in odpravili frakcijsko razdeljenost, kar je bilo najpomembnejše. To ne nujno pomeni, da bi brez ju- goslovanskega vodstva ne bilo KPA. Hitlerjeva ofenziva proti Sovjetski zvezi je povzro čila veliko nezadovoljstvo med albanskimi komunisti in če bi jim dali nekoliko ve č časa, bi Albanci verjetno sami rešili svoje ideološke in administrativne probleme, ustvarili KPA in tako pri čeli z bojem proti fašizmu. Toda ostaja dejstvo, da po nem- škem napadu na Sovjetsko zvezo niti Kominterna niti Ti- to nista mogla posedati in čakati, da se kon čajo albanski frakcijski boji. Jugoslovani so zato zelo pospešili proces organizacije in poenotenja KPA.” 195 195 Vickers , The Albanians – Modern history, str. 160. 86 Velimir Stojni ć in Nijaz Dizdarevi ć sta v Albanijo pripotovala v za četku septembra 1944. Pred tem sta oba preživela nekaj časa na Visu, kjer so se ravno za- klju čevala pogajanja Tito -Šubaši č. Velimir Stojni ć naj bi v Albaniji zamenjal Miladina Popovi ća kot šef vojne misije, 196 Nijaz Dizdarevi ć pa naj bi odšel kot njegov po- močnik in predstavnik SKOJ. Poleg njiju je kasneje v Albanijo dopotovala tudi delegacija AFŽ, ki pa je v za- četku leta 1945 Albanijo zapustila; osnovni namen te misije je bilo sodelovanje na kongresu albanske AFŽ. Za vojaške zadeve sta bila odgovorna Savo Stojanovi ć in Vojo Todorovi ć , ki naj bi pomagala pri zaklju čnih ope- racijah za osvoboditev celotne države. Predvsem je bila problemati čna Tirana, kjer je bilo skoncentriranih veli- ko sovražnikovih sil, albanska NOV pa ni imela dovolj izkušenj z napadi na utrjena mesta. Zaklju čni boji so potekali konec novembra 1944, Tirana je padla 29. no- vembra, ta dan je bil tudi albanski državni praznik. 197 Jugoslovanska stran je v Albanijo ponovno poslala de- legate, ki niso obvladali albanskega jezika, kar v anek- doti opiše tudi Nijaz Dizdarevi ć . Aleksander Rankovi ć je tako baje Dizdarevi ću na Visu dejal, da so ga dodelili k Velji Stojni ću , ker mu bo lahko v Albaniji koristil s svo- 196 Stojni ć je imel tudi delegatsko pooblastilo CK KPJ. Glej: Dželebdži ć (ur.), Doku- menti centralnih organa KPJ, NOR i revolucija, 21. knjiga, str. 443–444. 197 Ki se je pokrival z jugoslovanskim dnevom republike 29. 11. 1943 in bil le dan po obletnici razglasitve albanske samostojnosti. Misija Velimirja Stojni ća 87 ALBANSKA POLITIKA KOMUNISTI ČNE PARTIJE JUGOSLAVIJE V ČASU DRUGE SVETOVNE VOJNE ... jim znanjem turš čine. Zelo se je za čudil, ko je izvedel, da je turš čina albanš čini podobna približno toliko kot srbohrvaš čini. 198 V času tik pred njunim odhodom se je na Visu mudila albanska delegacija pod vodstvom Ra- madana Qitakuja . 199 Njuna misija se je uradno kon čala aprila 1945, ko sta državi vzpostavili diplomatske stike; takrat je Dizdarevi ć zapustil Albanijo, Velimir Stojni ć pa je postal prvi povojni jugoslovanski poslanik, nato pa je bil zaradi ne najboljših odnosov med njim in člani CK zamenjan. 200 Že iz prejšnjega poglavja je jasno, da Enverju Hox- hi delegata nista bila najbolj po volji, predvsem zaradi Stojni ćevega delovanja med Beratskim plenumom, ki ga je skoraj stal vodilne vloge v KPA. V Titoistih zato o Stojni ću ne daje dobrih ocen: “Naloga naše misije, nam je dejal na našem prvem sestanku v Helmesu, je prvi č prenesti na bratski na čin vašemu VŠ izkušnje jugo- slovanskega štaba v povezavi z velikimi kombiniranimi operacijami, sedaj ko se nemške enote umikajo iz Gr čije; drugič vzpostaviti redne povezave med VŠ in vojskami obeh držav, raziskati možnosti koordinacije naših akcij v skupnih akcijah v širšem merilu v prihodnosti, in tre- tji č pomagati pri prihodnji organizaciji sestrske vojske v Albaniji. Zelo hitro pa smo, že iz prvih pogovorov s tem polkovnikom in njegovim pomo čnikom Nijazom Dizdare- vi ćem , postali prepri čani, da je njuna misija bila vojaška samo po imenu. Resni čno je na prvem sestanku Stojni ć sam dejal, da je prišel tudi kot inštruktor CK KPJ, ki je dodeljen k našemu vodstvu, toda nismo ga sprejeli v tej funkciji in odkrito je kazal svoje nazadovoljstvo. Resnica je, da je prišel zaradi drugih dolžnosti. Nekatere izmed njih, bolj o čitne, smo z našim znanjem hitro prepoznali, tudi z nivojem našega znanja v tem času. Druge so posta- le jasne kasneje, ko smo se znova in znova vra čali k tem stvarem, ki so se dogajale od trenutka, ko je Stojni ćeva 198 Dizdarevi ć , Albanski dnevnik, str. 14 in 17. 199 V pogovorih s Titom so se dotikali razli čnih tem. Vprašanje Kosova naj bi sprožil sam Tito in albanski delegaciji razložil, da se z dolo čenimi deli Bujanske deklaracije ne strinja in ne more dovoliti razkosanja Jugoslavije in da o tem lahko razpravlja zgolj AVNOJ. Glej: Enver neće Kosovo, intervju sa Veljom Stojni ćem , Borba, 14. 11. 1987, str. 5. 200 Đilas , Vlast i pobuna, str. 96. 88 skupina prišla v Albanijo.” 201 V svojem delu Hoxha veli- kokrat polaga v usta svojih sodelavcev besede, ki niso v skladu s trditvami ostalih udeležencev. Miladin Popovi ć naj bi mu tako ob odhodu dejal: “Enver, nisem ti povedal včeraj, ker nisem hotel še dodajati k tvojim nadlogam, toda moral bi vedeti. Oditi moram, ker sem v to prisiljen v Titovem imenu. Z mojim delom niso zadovoljni. Toda povem ti eno stvar, ta Velimir Stojni ć in Nijaz Dizdarevi ć se obnašata kot sovražnika. Pazi se ju! Le upam lahko, da bom živ prišel v Jugoslavijo in se lahko sre čal s Titom , ker nočem ostati tiho in ju pustiti nerazkrinkana.” 202 Nijaz Dizdarevi ć v svojem vojnem dnevniku zapiše vtise o Miladinu Popovi ću, ki pa niso bili preve č dobri. V uvodu pravi, da je bil tedaj dokaj kriti čen, saj sta si s Stojni ćem prizadevala pri četi delo, Miladin pa je bil preve č doma č med albanskim vodstvom. Dušana Mu- goše v Albaniji ni sre čal, ve čino vtisov o njegovem delu je prejel od albanskih kolegov, predvsem od Naka Spi- ra , ki je gojil nekatere stare zamere do Mugoše . 203 Mi- ladin Popović je iz Albanije odšel 23. septembra 1944, Dizdarevi ć pa pravi, da je ob njunem prvem stiku imel ob čutek, “da se Miladin v odnosu z ostalimi obnaša kot nekakšen šef. Imenuje se Ali in se predstavlja kot Al- banec s Kosmeta.” 204 Delo komunisti čne mladine v Al- baniji ocenjuje dokaj dobro, čeprav meni, da je sekta- štvo mo čno prisotno; omenja primer Sadika Premteja in ve čje število mladincev, ki so mu sledili, vendar so se po dodatnemu razmahu NOB vrnili v partizanske vr- ste. Omenja tudi zavezniške misije, ki so bile ve činoma dodeljene Balli Komb ёtarju, po njegovem mnenju pa so bile tudi krive, da se je Abas Kupi z Legaliteti odvrnil od NOF. Prvi č je prek Albanije potoval tudi član sovjetske misije v Jugoslaviji major Ivanov , ki se je ustavil na poti iz Gr čije. VŠ NOV Albanije so skrbeli angleški padalci, ki so se brez koordinacije z njim spuš čali na albansko ozemlje, panika pa je zavladala tudi ob obvestilu o na- črtovanem britanskem desantu na luko Saranda, ki je 201 Hoxha , The Titoites, str. 64. 202 Prav tam, str. 71 203 Dizdarevi ć , Albanski dnevnik, str. 34–35. 204 Prav tam, str. 72. 89 ALBANSKA POLITIKA KOMUNISTI ČNE PARTIJE JUGOSLAVIJE V ČASU DRUGE SVETOVNE VOJNE ... bila mo čno nemško oporiš če. Za nasvet, kako reagira- ti, so takoj poklicali Veljo Stojni ća , pojavljal pa se je podoben strah pred britanskim izkrcanjem kot v Ju- goslaviji. Britanske misije niso bile najbolj zadovoljne z razmahom komunističnega gibanja, ki jim ga ni uspelo spraviti pod kontrolo kot v Gr čiji, albansko vodstvo pa se je balo britanske intervencije pri vprašanju albanske južne meje. Nezaupanje v namene zahodnih zaveznikov je bilo tako mo čno, da ga kot mote čega oceni tudi Veli- mir Stojni ć . Šef angleške misije je Stojni ću tako dejal, da visoko ocenjujejo bojno in organizacijsko mo č NOV Albanije, vendar menijo, da albanski štab čuti preveliko samozavest, ko odklanja vsakršno tujo pomo č. 205 O de- lovanju britanske in ameriške misije ter sodelovanju z majorjem Ivanovim Dizdarevi ć pravi: “V Albaniji danes ni nobenega kurza, na vseh frontah se ob čuti pomanj- kanje kadra.” 206 O tem je pisal tudi Edvard Kardelj CK KPS. Zatrdil je, da se zunanjepoliti čni položaj Jugosla- vije v odnosih z zavezniki ni bistveno spremenil in da so se v Londonu sprijaznili z “našo nedeljeno zmago” in postali bolj dojemljivi za sodelovanje. Podobno opaža tudi v Albaniji, kjer se zavezniki niso držali sporazuma o izkrcavanju manjših enot, ki so ga sklenili z VŠ NO- VA. Zaradi protesta se je osebno opravi čil sam poveljnik zavezniških sil v Sredozemlju, general Henry Wilson, in obljubil dosledno spoštovanje sporazuma, ki je zagota- vljal popolno zmago narodnoosvobodilnemu gibanju. 207 Zaradi umika nemških čet iz Albanije je pri čel ju- goslovanski VŠ razmišljati o potrebi, da bi na Kosovo in Metohijo poslali ve č albanskih enot, ki bi na obmo čju, kjer je bila še vedno zelo mo čna konservativna misel- nost, vzpodbudili ve čjo mobilizacijo albanskega prebi- valstva za partizanski boj. V Titovi depeši z 2. septem- bra je tako zapisano: “Predlagam, da eno izmed vaših enot napotite severno od Drima zaradi sodelovanja z na- 205 Velimir Stojni ć , šef vojne misije NOVJ u Albaniji centralnom komitetu KPJ, 22. september 1944. V: Dželebdži ć (ur.), Dokumenti centralnih organa KPJ, NOR i re- volucija, 19. knjiga, str. 456–461. 206 Dizdarevi ć, Albanski dnevnik, str. 88. 207 Krištof (Edvard Kardelj ), član politbiroja CKKPJ centralnemu komiteju KP Slove- nije, 1. oktober 1944. V: Dželebdži ć (ur.), Dokumenti centralnih organa KPJ, NOR i revolucija, 20. knjiga, str. 162–163. 90 šimi silami na Kosmetu in tesnejšega povezovanja z na- šimi enotami, ki operirajo v severni Črni Gori. Naloga teh enot je najprej pridobiti novo ljudstvo in tako omogo čiti formiranje novih enot na Kosovu in Metohiji, razbijanje reakcije na Kosovu in Metohiji ter severni Albaniji, ker ne smemo nikakor dovoliti, da se ta reakcija v tej situa- ciji konsolidira in u čvrsti. 208 To bi nam povzro čalo resne težave.” 209 Po osvoboditvi Albanije sta dve diviziji prešli na Kosovo in Metohijo, nista pa aktivno sodelovali v pa- cifikaciji pokrajine med decembrom in februarjem, ko je bila uvedena vojaška uprava zaradi dreniškega upora. 210 Te enote so nato ve činoma odšle na sremsko fronto. Al- banske enote so v tem času prejemale zavezniško vojno pomo č, vendar pa jim je za ti dve diviziji ni uspelo pri- skrbeti, zato je na Stojni ćev predlog Tito odobril, da to breme nase prevzame jugoslovanska stran. 211 Diviziji so na sremski fronti oborožili s sovjetsko vojno pomo čjo. 212 208 Kljub temu pa je Tito septembra preimenoval GŠ NOV in PO Kosova in Metohije v operativni štab in ga podredil GŠ NOV in PO Srbije. S tem je zmanjšal njegove pri- stojnosti, sledila pa je pritožba Oblastnega komiteja za Kosovo in Metohijo oziroma Fadila Hoxhe , ker je v njegovo delo ve čkrat posegal Svetozar Vukmanovi ć Tempo . Kosovsko–metohijski štab je bil do tedaj tesno, skorajda tesneje kot z jugoslovan- skim, povezan z albanskim štabom. V skladu z albanskimi predlogi, ki so prihajali prek VŠ NOVA, je bil tako skoraj likvidiran kosovski voditelj Gani beg Kryeziu , ki je predstavljal konservativno, a s sodelovanjem z okupatorjem nekompromitirano opcijo. To je doživelo hudo kritiko Velimira Stojni ća , krivda za zahtevano likvidacijo pa je bila pripisana Liri Gega . Nekaj dni po umiku ukaza o likvidaciji se je pridružil NOVA, ni pa hotel vstopiti v vlado pod vodstvom Enverja Hoxhe . Z neuspešnim poskusom likvidacije so podobno iz NOF odvrnili tudi Muharema Bajraktarija v Albaniji, saj sta oba predstavljala potencialna politi čna nasprotnika. O tem konec koncev pri ča prisotnost celotno vojno razvpitega “trockista Funde” v Kryeziujevem taboru. Glej: Oblasni komitet KPJ za Kosovo i Metohiju centralnom komitetu KPJ, 10. november 1944 in Velimir Stojni ć , šef vojne misije NOVJ u Albaniji centralnom komitetu KPJ, 20. november 1944. V: Dželebdži ć (ur.), Dokumenti centralnih orga- na KPJ, NOR i revolucija, 21. knjiga, str. 91–98 in str. 136–168. 209 Predlog vrhovnega komandanta NOV i POJ od 2. septembra 1944 vrhovnom šta- bu NOV Albanije za upu ćivanje dve brigade severno od reke Drima radi zajedni čkih dejstava s jedinicama NOV i POJ na podru čju Kosova i Metohije. V: Dizdarevi ć , Albanski dnevnik, str. 186. 210 Konec leta 1944 so se čete NOVJ bistveno pove čale, saj je k njim pristopilo okrog 7000 ljudi, ki so sestavljali 6., 7. in 8. Kosmetsko brigado. Pred tem so ve činoma služili v kvizlinških vojaških formacijah Balli Komb ёtarja, vulnetarskih brigadah in 21. SS diviziji Skenderbeg. Ve činoma so bili še v nemških uniformah, ko so se pod vodstvom Shabana Polluze uprli odhodu na sremsko fronto. T. i. dreniški upor se je sprevrgel v odkrit vojaški konflikt, ki je pripomogel tudi k pojavu gverilskih skupin. Pacifikacija pokrajine se je zavlekla do konca štiridesetih let, glavnina bojev pa je potekala spomladi 1945. Najve čji udarec so uporniki doživeli 20. februarja 1945, ko je bil v spopadu ubit Shaban Polluza skupaj s še 120 najzvestejšimi pripadniki. Ve č o tem: Dimitrijevi ć , Gra đanski rat u miru, str. 94–108. 211 AJ, 507, f. IX, 1/I – 1 – 126, a. e. I – 8, Poro čilo Voje Todorovi ća , nedatirano. 212 Dimitrijevi ć , JNA od Staljina do NATO pakta, str. 32. 91 ALBANSKA POLITIKA KOMUNISTI ČNE PARTIJE JUGOSLAVIJE V ČASU DRUGE SVETOVNE VOJNE ... Ramadan Qitaku je po besedah Nijaza Dizdarevi ća ob omembah, da bi bilo potrebno okrepiti partizansko gi- banje na severu Albanije in Kosmetu, kjer se še umikajo nemške enote in je mo čan odpor “reakcije”, izjavil, da jugoslovanski vrhovni štab ne pozna situacije v Albaniji, kjer bi zaradi premika enot z juga na sever okrepili svoje nasprotnike na jugu. 213 213 Dizdarevi ć , Albanski dnevnik, str. 118. 92 II. plenum CK KPA je potekal tik pred kon čno osvo- boditvijo Albanije, 23. novembra 1944. Ravno v tistih dneh so potekali zaključni boji pred Tirano, zadnje osvobojeno mesto v Albaniji je bil Skadar 29. novembra 1944. 214 Na tem plenumu je bil ostro kritiziran Enver Hoxha , ki se je znašel na prelomni to čki v svoji karieri, tik pred kon čno osvoboditvijo je bilo njegovo mesto v partijski hierarhiji ogroženo. Del vodilnih članov KPA se je distanciral od politike Enverja Hoxhe in njegovih so- delavcev, oporo pa so našli v jugoslovanskih delegatih. Ta sta bila frustrirana, ker nista nikakor dosegla žele- nega vpliva in so ju pri pomembnih odlo čitvah veliko- krat prezrli. V primerjavi z Miladinom Popovi ćem nista v albanski politiki predstavljala nikakršne sile, ker ju del vodstva, ki ga je Miladin Popovi ć favorizal, nikakor ni jemal za Popovi ću enakovredna. V svojem poro čilu CK KPJ tik pred pri četkom plenuma se Stojni ć pritožuje, da ga večina v PB CK KPA (Enver Hoxha , Liri Gega in Ra- madan Qitaku ), ki jo je Popovi ć favoriziral, ne sprašuje za nasvete niti pri najpomembnejših vprašanjih. Enver Hoxha in Miladin Popovi ć naj bi ob pomo či Dušana Mu- goše in Liri Gege sama vodila albansko partijo. Vodstvo naj bi si želelo vrnitve Miladina Popovi ća , ker jim nova delegata ne moreta pomagati. Kot primer Stojni ć nava- ja, da so se Albanci o sestavi vlade dogovarjali s Popo- vi ćem , ne pa z njim, no čejo pa tudi sklicati plenuma. 214 Komatina , Enver Hodža i jugoslovensko-albanski odnosi, str. 27. Beratski plenum 93 ALBANSKA POLITIKA KOMUNISTI ČNE PARTIJE JUGOSLAVIJE V ČASU DRUGE SVETOVNE VOJNE ... Zaradi tega se je odlo čil, da to stanje druga če prekine. Ker sta Enverju Hoxhi nasprotovala Koci Xoxe in Nako Spiru, 215 se je Stojni ć odlo čil, da na plenumu izpostavi- jo sektaške poteze Liri Gege in neaktivnost Ramadana Qitaka . 216 Tudi Nijaz Dizdarevi ć v svojem dnevniku opisuje do- gajanje pred plenumom in osnovne karakteristike obeh pripadnikov skupin. Že v uvodu pa pove, da si je mne- nje o marsikom ustvaril predvsem iz svojih pogovorov z Nakom Spirom . Tako kot perspektivnega člana CK, ki pa ni v politbiroju in nima odlo čilne besede, izpostavi Sejfullo Maleshovo . Ta je kot dolgoletni predvojni komu- nist imel dale č najve č marksisti čne izobrazbe, vendar je bil zaradi preve č liberalnih pogledov na gospodarstvo po končani vojni odstranjen iz politi čnega življenja. Kritizi- ra nedejavnega Baca – Ramadana Qitaka , Liri Gega pa naj bi skupaj z Dušanom Mugošo bil odgovoren za te- žave v Vlori, ko se je od gibanja odcepil Sadik Premte . Odvrnila sta ve čino komunistov in borcev, da bi se mu pridružili, vendar pa naj bi skupini “zavdala s strahovi- tim sektaštvom”. Nekateri voditelji naj bi tako predlagali kar likvidacije dolo čenih članov partije, “ker so egoisti in zato nevarni za komunisti čno partijo”. 217 Tudi ostali člani naj ne bi imeli veliko simpatij do delegatov: “Druga če nas sovražijo. Ni izklju čeno, da so molili, da se Ali (Popovi ć ) vr- ne. Kar pa se ti če sposobnosti Enverja Hoxhe , pa je treba re či, da mu je bil Ali mentor za vse, česar se je lotil. Tudi Koco Tashko je bil z njim v skupini, vendar je zato, ker je bil len, Enver po čel, kar je Koco govoril.” 218 Po Liri Ge- ga je Miladin Popovi ć poslal dopis o formiranju korpusa OZNE, zahteval pa je tudi pripravo referatov o KPA, ker naj bi bila kmalu priložnost za obisk CK KPJ. Poleg teh dokumentov Dizdarevi ć tudi omenja, da je poslal ocene, v katerih dotedanjo linijo partije ocenjuje za pravilno. 215 Stojni ć ju poimenuje “zdravo jedro” politbiroja. Koci Xoxe naj bi bil na stranskem tiru v politbiroju že vse od takrat, ko se je zbližal s Svetozarjem Vukmanovi ćem Tempom , tak tretma naj bi zaukazal Popovi ć , ki ga je ta naveza motila. Namesto njemu je tako funkcije prepuš čal Liri Gega . Glej: Velimir Stojni ć , šef vojne misije NOVJ u Albaniji centralnom komitetu KPJ, 20. november 1944. V: Dželebdži ć (ur.), Dokumenti centralnih organa KPJ, NOR i revolucija, 21. knjiga, 1987, str. 136–168. 216 Komatina , Enver Hodža i jugoslovensko-albanski odnosi, str. 29. 217 Dizdarevi ć , Albanski dnevnik, str. 119. 218 Prav tam, str. 120. 94 Napetost v vodstvu je dosegala vrhunec, Liri Gega so obtoževali, da poskuša izriniti Kocija Xoxa s položa- ja organizacijskega sekretarja KPA. Enverja Hoxho so obtoževali, da je bil povsem pod vplivom Miladina Popo- vi ća , ki naj bi ga protežiral, sama naj bi vodila politiko KPA in z okrožnicami uravnavala delo in linijo partije, namesto da bi se redno sklicevala politbiro in CK KPA. Nako Spiru in Koci Xoxe sta Enverja Hoxho in skupino okrog njega obtoževala tudi oportunizma zaradi poga- janj z Balli Komb ёtarjem v vasi Mukje. Ymer Dishnica , ki je sporazum sklenil, je bil še vedno član CK KPA. Iz tega časa izhaja tudi kratka biografija Enverja Hoxhe , ki jo je za Dizdarevi ća napisal Nako Spiru: 219 “Povpre č- no pameten. V šoli, v tujini in kot profesor zopet povpre- čen. V vsem tem času (pred nastankom partije), življenje ne prav urejeno. V partiji sektaš. Sedaj je rad oboževan. Okrog sebe ustvarja kliko. V vsemu želi biti šef in ho če poniževati vse okrog sebe. Vše č mu je, da so vsi okrog njega manjši od makovega zrna. Ima izrazit kompleks manjvrednosti. Nikakršnih voditeljskih sposobnosti. Za- vora za vsako iniciativo. Iz družine malih posestnikov. V zadnjem času ne v najboljši ekonomski situaciji. Med ljudstvom je nepoznan, kjer pa ga poznajo, ne uživa ugleda. Partija ga je s vsemi silami popularizirala. Na ta na čin postaja poznan. Toda narod ni zelo prepri čan v njegove sposobnosti.” 220 Nasprotniki Enverja Hoxhe na sestankih pred plenumom niso popuš čali, iz ozadja jih je podpiral in usmerjal Veljo Stojni ć. Po napadih na Ra- madana Qitaka in Liri Gega je sledil še neposreden na- pad na Enverja Hoxho . Na petih zasedanjih se obtožena skupina nikakor ni hotela vdati, na koncu pa je morala popustiti in politbiro sta morala zapustiti Liri Gega in Ramadan Qitaku . Dizdarevi ć 30. oktobra zapiše: “Liri- ja in Baco sta vržena iz politbiroja in bosta vržena tudi iz CK na sestanku, ki se bo odvijal 25., 26. in 27. 11. 1944. V Biroju so sedaj Enver , Nako , Sejfulla , Pandi in 219 Kasneje je bila ve čkrat zlorabljena, ker je bil Nako Spiru 1947 obtožen protijugo- slovanske politike in je zato storil samomor, po letu 1948 je rehabilitiran, 1961. pa ponovno pade v nemilost kot jugoslovanski in sovjetski agent. 220 Dizdarevi ć , Albanski dnevnik, str. 201. 95 ALBANSKA POLITIKA KOMUNISTI ČNE PARTIJE JUGOSLAVIJE V ČASU DRUGE SVETOVNE VOJNE ... Bedri . 221 Stvari napredujejo.” 222 Enver Hoxha je bil prisi- ljen sprejeti kritike, izvedel je tudi samokriti čni nastop, s katerim je verjetno želel ohraniti obstoje či CK, vendar je moral pred nepopustljivo nasprotno skupino popu- stiti. Nato je nastopil še Velimir Stojni ć , ki je kritiziral to, kako sta ga obravnavala politbiro in CK. Stojni ć naj bi se pred končno odlo čitvijo premislil in je hotel umiriti situacijo, saj je dosegel svoje. 223 Njegova kritika doteda- nje albanske partijske politike je sicer bila ostra, vendar je po ve čdnevnih obra čunih dejal: “Tovariši, na plenumu vam ho čem odkrito prikazati delo, ki sem ga opravil. Ni- mam namena, da bi s tem komu zmanjševal avtoriteto… Seja plenuma, ki bi morala reševati naloge, je prevzela obliko procesa.” 224 Njegovo mnenje je postalo pomemben dejavnik v oblikovanju politi čnih rešitev, zato je Enver Hoxha ostal na čelu partije, z izgubo položajev pa so plačali njegovi najožji sodelavci. Na plenumu je bil Enver Hoxha sicer mo čno kritizi- ran, ponovno je tudi sam kriti čno gledal na svoje dote- danje delo, vendar je bilo že na poprejšnji seji politbiroja jasno določeno, kako bo potekalo nadaljnje dogajanje. Ponovno so se pojavile kritike dela obeh jugoslovanskih delegatov. V zapisniku seje tega plenuma stoji, da je o njunem delu Ramadan Qitaku dejal: “Oba tovariša sta mi bila simpati čna in sem ju imel rad, ker sem v njima videl ustanovitelja partije. Videl sem tudi pomanjkljivo- sti, toda simpatije in zaupanje so mi prepre čili, da jima to re čem. Tudi Enver je, vse do zadnjih dni, mislil tako kot jaz.” 225 Nako Spiru je dejal: “Ne zanikam, da sta nas (Mugoša in Popovi ć ) naučila abecede, toda kasneje nista imela perspektive, zato sta kasneje, ko sta se partija in gibanje pri čela širiti, postala prepreki, in to škodljivi.” 226 Kritike so se ponovno obrnile tudi na dejstvo, da se CK, 221 Hoxha , Spiru , Maleshova , Kristo , Spahiu . 222 Dizdarevi ć , Albanski dnevnik, str. 123. 223 “Nova politi čna deklaracija, ki je bila izdelana pod vplivom argumentov jugoslo- vanske delegacije, je doživela splošno odobravanje, vendar je plenum zavrnil jugo- slovanske zahteve po odpoklicu generalnega sekretarja z navedbami njegovih velikih zaslug tako v vzgoji in usmeritvi partije kot v njegovem vodenju narodnoosvobodilne- ga boja.” Pollo , The History of Albania: From its Origins to the Present Day, str. 245. 224 AJ, 507, f. IX, 1/II – 1 – 37, a. e. II-31, Beratski plenum (zapisnik), november 1944. 225 Komatina , Enver Hodža i jugoslovensko-albanski odnosi, str. 30. 226 Prav tam, str. 30. 96 ki je bil izbran v Labinotu, do tedaj sploh ni sestal. Po- litbiro naj bi postavil Miladin Popovi ć , Enver Hoxha pa je bil edini stalno v njegovi bližini. V zapisniku piše: “Mi- ladin Popovi ć je popolnoma držal v rokah kadrovsko poli- tiko partije, nisem vedel, kaj se po čne s kadri.” 227 Milorad Komatina , ki je analiziral delo tega plenuma, je o doga- janju sodil takole: “Stojni ć je podžigal kritike na ra čun Enverja, obeh izklju čenih iz Politbiroja, poleg njih pa tudi Miladina in Dušana . Izjavil je, da je Miladin bil poklican iz Albanije zaradi sektaštva. Ker je kritika dela delegatov KPJ odšla predale č, je Stojni ć menil, da bi takšen potek diskusije lahko škodil ugledu KPJ, slabo bi se odražal pri prijateljstvu komunistov in borcev dveh narodnoosvobo- dilnih gibanj v prihodnjih odnosih dveh držav. Na kratko povedano bi lahko to ogrozilo prijateljstvo, ki se je rodilo in u čvrstilo med vojno. Stojni ć je to razumel, zato je di- skusijo zaklju čil, da je kritika dela Popovi ća in Mugoše ostala interna zadeva CK, ker bi to v primeru, da bi prišlo na plan, vrglo napa čno lu č na pomo č KPJ.” 228 *** Vloga Enverja Hoxhe v Politbiroju se je bistveno zmanjšala, vendar si je hitro ponovno okrepil svoj polo- žaj. Sejfulla Malesheva je bil izklju čen iz KPA leta 1946, večina ostalih nasprotnikov po letu 1948, dva izmed njegovih kritikov pa sta razo čarana nad tem, da Stojni ć obljubljene podpore ni držal do konca plenuma, prešla na nasprotno stran. Nako Spiru je bil po vojni minister za gospodarstvo in je leta 1947 naredil samomor. To se je zgodilo zaradi ostre kritike tedanjega politbiroja, ker je Spiru nasprotoval preveliki vlogi Jugoslavije v alban- skem gospodarstvu. Mehmet Shehu je ostal najtesnejši sodelavec Enverja Hoxhe do zadnje partijske čistke leta 1982. Stojnić je s svojo politiko sicer pridobil dokajšen vpliv na albansko politiko, saj je vodstvo sodelovalo z njim, čeprav si ni želel tako o čitne vloge, kot jo je imel Miladin Popovi ć, in se je raje držal ob strani. Vseeno pa lahko trdimo, kot je ugotovil tudi Stephen Peters , da je 227 Prav tam, str. 30. 228 Prav tam, str. 32. 97 ALBANSKA POLITIKA KOMUNISTI ČNE PARTIJE JUGOSLAVIJE V ČASU DRUGE SVETOVNE VOJNE ... jugoslovanski pritisk na albansko partijo od prvih po- segov Svetozarja Vukmanovi ća Tempa v politi čne odlo- čitve KPA aprila 1943 konstantno naraš čal. Eskalacija pritiska je sledila s prihodom Velimirja Stojni ća , ki je tik pred izvršenim komunisti čnim prevzemom oblasti v Al- baniji dosegel, da je imelo jugoslovansko vodstvo popol- no kontrolo v CK KPA in s tem tudi na ozemlju celotne Albanije. 229 Tako je Edvard Kardelj lahko oktobra 1944 dejal: “Da se Albanci sijajno drže in ho čejo v federacijo z nami.” 230 229 Peters , Ingredients of the communist takeover in Albania, str. 273–292. 230 Krištof (Edvard Kardelj ), član politbiroja CKKPJ centralnemu komiteju KP Slove- nije, 1. oktober 1944. V: Dželebdži ć ( ur.), Dokumenti centralnih organa KPJ, NOR i revolucija, 20. knjiga, str. 162–163. 98 Misija Velimirja Stojni ća in Nijaza Dizdarevi ća se je nadaljevala do 28. aprila 1945, ko je bila vojaška misija spremenjena v diplomatsko, ker je vlada DFJ priznala albansko vlado generalpolkovnika Enverja Hoxhe . Nijaz Dizdarevi ć je takrat zapustil državo in se vrnil v Jugo- slavijo, kmalu nato pa je bil dodeljen veleposlaništvu v Tur čiji. Velimir Stojni ć je kot prvi jugoslovanski velepo- slanik ostal v državi do jeseni 1945, ko ga je zamenjal Josip Djerdja . To sicer spada že k vprašanju povojnih stikov med Jugoslavijo in Albanijo, vendar je bilo to pr- vi č v tem času, da so v Albanijo poslali nekoga, ki je govoril albanski jezik. Josip Djerdja je izhajal iz vasi Ar- banasi poleg Zadra, kjer je živelo avtohtono albansko prebivalstvo. Albansko vodstvo se je znašlo v povsem novi vlogi, saj se je iz vojnega stanja moralo posvetiti organizaciji nove države in novega družbenega reda. Nesoglasja pa, ki so v partijskem vodstvu ostala še iz časa Beratske- ga plenuma, so oteževala vlogo Velimirja Stojni ća , ki je čutil nezaupanje Enverja Hoxhe . Ta mu kljub javnim zahvalam za pomoč ni nikoli v resnici zaupal. Tudi raz- merje mo či v Politbiroju je ostalo dokaj nespremenje- no, nasproti Enverju Hoxhi in njegovi intelektualisti čni skupini sta stala Sejfulla Maleshova in Koci Xoxe , En- verju se je v tem času politi čno po časi pri čel približevati Naku Spiru , medtem ko sta Tuk Jakova in Bedri Spahiu navadno stala ob strani. Albanija je v tem času krvavo potrebovala jugoslovansko pomo č, ki so jo iz Beograda Od Beratskega plenuma do vzpostavitve diplomatskih stikov med državama 99 ALBANSKA POLITIKA KOMUNISTI ČNE PARTIJE JUGOSLAVIJE V ČASU DRUGE SVETOVNE VOJNE ... kljub še trajajo či vojni v Jugoslaviji poskušali pošiljati. Zaradi resnih problemov s preskrbo prebivalstva je bil 25. februarja 1945 231 podpisan Protokol o blagovni me- njavi med DF Jugoslavijo in Albanijo. Njegov avtor Vla- dimir Velebit se spominja, da je bil tekst sicer pravniško nedodelan glede na to, da je to bila njegova prva medna- rodna pogodba, vendar je zadostil tedanjim potrebam. Albanija je za podpis protokola prosila, ker je v državi vladalo kroni čno pomanjkanje vseh industrijskih proi- zvodov in hrane. 232 Po protokolu je Jugoslavija v vojaški organizaciji čez Makedonijo pošiljala predvsem žitarice, ki jih je v Albaniji kriti čno primanjkovalo. Za zamenjavo so bili predvideni olivno olje, tobak, nafta in volna, ven- dar se dobavljene koli čine nikakor niso približale dogo- vorjenim. Problemati čna je bila organizacija transporta, kot je razvidno iz poro čil majorja Mihajla Jovanovi ća . 233 Poleg materialne je bila zelo pomembna tudi kadrovska pomo č, ki je pomagala pri obnovi in vzpostavitvi orga- nizacijskega aparata, saj je Albaniji primanjkovalo de- lavcev vseh strokovnih profilov. Branko Petranovi ć ome- nja, da je bil istega dne kot protokol o trgovini podpisan tudi tajni vojni sporazum o skupnem boju proti Nem čiji, ki je vseboval člene o skupni obrambi proti napadom na Albanijo in Jugoslavijo. Jugoslavija je s takšnim spora- zumom postala porok za albansko neodvisnost. 234 Nijaz Dizdarevi ć v svojem dnevniku ve činoma popi- suje svoje izkušnje z zavezniškimi vojaškimi misijami, ki so v tem času operirale na tem ozemlju. Ponovno se je pri čelo pojavljati vprašanje južne meje, ki je grška stran ni priznala. To je bilo tudi vprašanje, ki je zani- malo predvsem britansko misijo. Albansko osvobodil- no gibanje je poleg Britancev ve čkrat imelo tudi stike 231 AJ, 50, f. 49, a. e. 108. 232 Šuvar, Vladimir Velebit : Svjedok historije, str. 147. 233 AJ, 507, f. IX, 1/III, 1-16, a. e. III-1, Referat o otpremanju robe za Strugu, ne- datiran. 234 Albanska južna meja je bila predmet sporov z Gr čijo. Grška stran je trdila, da je albanska kvizlinška vlada neposredno napadla grško ozemlje, in med državama je formalno vladalo vojno stanje vse do sredine osemdesetih let prejšnjega stoletja, kljub temu da sta diplomatske odnose vzpostavili že leta 1971. O tem ve č: Petra- nović , Balkanska federacija, str. 98–99, Albanija i Gr čka, Borba, 10. 5. 1971, str. 3 in Gr čka ukida ratno stanje sa Albanijom, Borba, 28.–29. 3. 1987, str. 9. O vlogi albanskih enot pri italijanskem posegu v Gr čiji glej tudi: Kolleger , Albaniens Wie- dergeburt, str. 57–69. 100 z grško vojsko, predvsem pripadniki ELASA, ki je od njih pri čakoval pomo č; nameravali so namre č prekini- ti sodelovanje z generalom Zervasom , ta pa jih je hotel razorožiti. Na albanski strani jim niso ni č kaj preve č za- upali, saj je tudi v programu ELAS bilo omenjeno vpra- šanje Chamerie oz. severnega Epira. Dizdarevi ć tudi z albansko organizacijo ni preve č zadovoljen, stalno v teh zadnjih mesecih navaja primere črnoborzijanstva, sla- be organizacije v vojski, kjer slabo opremljenim četam ne delijo opreme, ki razpada na kupih v Dra ču … Tudi prebivalstvo, ki je bilo v nekaterih predelih popolnoma opredeljeno za NOG, ni bilo ve č pripravljeno pomagati, v Elbasanu jim ni ve č uspelo zbrati skoraj ni česar, po- sebej je primanjkovalo hrane za vojsko, v Dra ču pa jim je januarja komaj uspelo prepre čiti demonstracije žena, ki so zahtevale, da se iz Jugoslavije vrne 6. brigada. V južni Albaniji se pojavlja nacionalno vrenje med grško manjšino, ki je v stiku s silami generala Zervasa , tudi med partizani ni vse v najboljšem redu, saj pride do poskusa atentata na Mehmeta Shehuja , ubit je njegov šofer. V tem času je Dizdarevi ć skupaj s Stojni ćem za kratek čas odpotoval v Jugoslavijo, 235 v za četku janu- arja se je vrnil z novimi jugoslovanskimi okrepitvami v misiji; v Albanijo so bili poslani vojaški kadri, ki naj bi pomagali pri čiš čenju poslednjih žariš č odpora in orga- nizaciji služb in sektorjev v vojski. Prišli so na zahtevo albanskega vodstva. Tito je zahteval tudi tajen prihod delegacije albanskega vojaško-politi čnega vodstva, s katero je v Beogradu 25. decembra 1944 uskladil ne- katere ukrepe zaradi naraš čanja napetosti v Gr čiji, ki je sledilo razorožitvi ELASA. 236 Velimir Stojni ć se od trenutka, ko je albansko vod- stvo 15. decembra 1944 prišlo v Tirano, ni ve č tako ne- posredno vtikal v albansko politiko, do maja je recimo prisostvoval le dvema sestankoma Politbiroja, na enem zaradi incidenta z delegatko CK SKOJ v Albaniji Brano 235 Josip Broz Tito vojnoj misiji NOVJ u Albaniji, Tirana, 7. december 1944. V: Dže- lebdži ć (ur.), Dokumenti centralnih organa KPJ, NOR i revolucija, 21. knjiga, str. 256. 236 Josip Broz Tito glavnom štabu NOV Albanije, Tirana, 7. december 1944. V: Dže- lebdži ć (ur.), Dokumenti centralnih organa KPJ, NOR i revolucija, 21. knjiga, str. 257. 101 ALBANSKA POLITIKA KOMUNISTI ČNE PARTIJE JUGOSLAVIJE V ČASU DRUGE SVETOVNE VOJNE ... Perović , ki je sodelovala na prvemu kongresu albanske mladine konec marca 1945. Med kongresom se je z mla- dinskim vodstvom baje sporekla zaradi njenega vztraja- nja pri dolo čenih oblikah organizacije mladine. 237 V nje- nih pismih iz Albanije, ki so objavljena v knjigi Nijaza Dizdarevi ća , žal ni zapisano kaj ve č o tem incidentu. Pred priznanjem albanske vlade se je kratek čas v Al- baniji mudil tudi član politbiroja CK KPJ Milovan Dji- las , ki o Stojni ću ni imel najboljšega mnenja. 238 V svojih spominih piše, da je pretirano vztrajal pri prenosu jugo- slovanskih vzorcev v albanske razmere, zaradi česar je pri svoji vrnitvi v Beograd imel pogovor z Aleksandrom Rankovi ćem , to pa naj bi bil tudi razlog za njegov hiter odpoklic. 239 237 Komatina , Enver Hodža i jugoslovensko-albanski odnosi, str. 43. 238 Petranovi ć , Zapisnici sa sednica Politbiroa Centralnog komiteta KPJ (11. jun 1945–7. jul 1948), str. 66. 239 Đilas , Vlast i pobuna, str. 96. 102 Na prodor jugoslovanske komunisti čne partije v Al- banijo lahko gledamo z razli čnih stališ č, vendar vsaj pri za četnih korakih lahko opazimo, da nagibi jugoslovan- skega komunisti čnega vodstva niso kazali na željo po prevladi v Albaniji. Po letu 1943 pa je mo č jugoslovan- skega osvobodilnega gibanja pri čela naglo naraš čati, opazna je konsolidacija njegove politi čne moči in misel o pomenu in moči bodoče jugoslovanske države je pri čela vplivati na medsebojne odnose. Če je bila v za četku po- buda o povezavi z albanskimi komunisti zgolj internaci- onalisti čna, je kasneje komunisti čni internacionalizem postavljen v ozadje. Jugoslovanski vpliv je bil bistven pri ustanovitvi komunisti čne partije, organizacijsko pa je tudi pripomogel k vzpostavitvi mo čnega odporniške- ga gibanja, ki je konec koncev skorajda brez tuje ma- terialne pomo či samo osvobodilo celotno albansko oze- mlje. V vmesnem času pa je v tem gibanju prihajalo do odklonov, ki jugoslovanski strani nikakor niso bili vše č. Razli čni odposlanci so ves čas skrbeli, da je razvoj partije in osvobodilnega gibanja potekal v skladu z ju- goslovanskim modelom in usklajeno z zunanjepoliti čno situacijo. Vsekakor so neizkušeni albanski voditelji po- trebovali nasvete, ki so omogo čili medvojni razvoj giba- nja in prevzem oblasti, vendar je jugoslovanska stran, predvsem sam Josip Broz Tito , vedno poskušala usmer- jati te procese tako, da so se skladali z jugoslovansko vizijo povojne ureditve Balkana. Pri tem je eden izmed glavnih akterjev, Svetozar Vukmanovi ć Tempo , v časih Rezultati jugoslovanskih prizadevanj med drugo svetovno vojno 103 ALBANSKA POLITIKA KOMUNISTI ČNE PARTIJE JUGOSLAVIJE V ČASU DRUGE SVETOVNE VOJNE ... prehiteval razvoj dogodkov in ravno v tem primeru je ja- sno vidno osebno Titovo posredovanje. Brez jugoslovan- ske intervencije bi lahko leta 1943 zaradi sporazuma z Balli Komb ёtarjem nastala podobna situacija, ki je v Gr čiji privedla do tega, da je sicer prevladujo če komu- nisti čno osvobodilno gibanje izgubilo vodilno vlogo in s tem boj za prevzem oblasti. Hiter razvoj albanskega osvobodilnega gibanja in vloga komunistov pri tem so omogo čili, da se je jugoslovanski politi čni vložek vanj bogato obrestoval in vprašanje politi čne prevlade v po- vojni Albaniji je postalo pomembno. Pri tem ni bila tako pomembna geostrateška vloga Albanije, ki je bolj zani- mala Sovjetsko zvezo, niti ne albanska rudna bogastva, temve č vprašanje Kosova in drugih z Albanci poseljenih obmo čij v Jugoslaviji. Že med vojno lahko opazujemo dileme, s katerimi se je sre čevalo jugoslovansko vod- stvo, ko je bilo na razli čnih ravneh sproženo to ob čutlji- vo vprašanje. Najelegantnejša rešitev se je po njihovem mnenju skrivala v stari ideji o Balkanski federaciji, ki bi rešila ve čino mednacionalnih trenj na Balkanskem polotoku. Vodilno vlogo v njem bi seveda morala pre- vzeti Jugoslavija, ki bi Albaniji s temlahko prepustila sporna ozemlja, v Srbiji pa bi to potezo lahko upravi čila s kompenzacijo delov ozemlja z Bolgarijo. Glede na mo č in ugled Titove Jugoslavije bi bil ta na črt zlahka uresni- čljiv, saj so konec leta 1944 in v za četku leta 1945 o tem že razpravljali z bolgarsko vlado, 240 ki je zaradi bolgar- ske vloge v drugi svetovni vojni bila v šibkem položaju, vendar je na črte prepre čil Stalin , ki je pragmati čno gle- dal tudi na nezaželen odziv zahodnih zaveznikov. Vpra- šanje federacije se je zato za časno umaknilo z dnevne- ga reda, jugoslovanski odziv na krizo na Kosovu in v Metohiji leta 1945 pa je pokazal, da se temu ozemlju ne namerava odre či. Branko Petranovi ć ob rob dodaja, da so o procesu priprav na Balkansko federacijo dobro 240 Nacrt sporazuma o politi čkoj, vojnoj i ekonomskoj saradnji i bratskom jedin- stvu naroda Jugoslavije i Bugarske, november 1944; Nacrt ugovora o politi čkoj, ekonomskoj i vojnoj saradnji izme đu vlada Jugoslavije i Bugarske, 23. december 1944; Nacrt ugovora o ujedinjenju Demokratske federativne Jugoslavije i Bugarske u jednu federativnu državu, 5. januar 1945 in Nacrt ugovora o prijateljstvu, savezu i uzajamnoj pomo ći izme đu Jugoslavije i Bugarske, 27. januar 1945. V: Stojkovi ć (ur.) , Balkanski ugovorni odnosi 1876–1996, II. knjiga, str. 641–655. 104 znani deli, ki se ukvarjajo s povezavo z Bolgarijo, med- tem ko o tem procesu v zvezi z Albanijo ni ohranjenih nobenih dokumentov, niti vojaški sporazum iz februar- ja 1945. 241 V tem času je opazen tudi pove čan interes Sovjetske zveze za Albanijo, ki pa je vodilno vlogo v tej državi prepustila Jugoslaviji. 242 Jugoslovanski pritisk se po letu 1943 nenehno stopnjuje in tik pred kon čno osvoboditvijo Albanije jugoslovanski odposlanec Velimir Stojni ć z intervencijo na II. plenumu CK KPA poskrbi za premoč projugoslovanske politi čne skupine v politbi- roju CK KPA. Jugoslavija s tem dokon čno postane naj- pomembnejši zunanjepoliti čni faktor v albanski politiki in njen edini formalni zaveznik, če ne že kar politi čni boter, 243 saj Sovjetska zveza “vlado generalpolkovnika Enverja Hoxhe ” prizna šele decembra 1945, z ZDA in Veliko Britanijo 244 pa iz v nadaljnjem besedilu opisanih vzrokov diplomatskih odnosov ne vzpostavi vse do za- četka devetdesetih let prejšnjega stoletja. 241 Petranovi ć , Balkanska federacija, str. 136–140. 242 Djilas , Conversations with Stalin , str. 78–79. 243 “Vendar so bile vse Titove besede in obljube le prevara. Zavajal in varal nas je o resnici ideje o Balkanski federaciji. Čas in dejstva so dokazala, da je bil Tito divji antimarksist, nacionalist, šovinist, agent buržoazije in imperializma. Bil je trojanski konj v socialisti čnem taboru, v mednarodnem komunisti čnem gibanju in predvsem na Balkanu. S prevzemom ideje o Balkanski federaciji je ciljal in se boril za priklju čitev celotnega Balkana, vklju čno z Albanijo, k Jugoslaviji.” Glej: Enver Hoxha , The Titoites, str. 131–147. 244 V Albaniji je tudi po osvoboditvi ostala manjša zavezniška vojaška misija. O tem pri ča: MIJ, KMJ, f. I- 3- b, a. e. 10, Depeša savezni čkog vrhovnog komandanta na Sredozemlju, feldmaršala H(arolda) R. Aleksandera glavnom komandantu NOVA, pukovniku Enveru Hodži , 22. januar 1945. Skupna pot v socializem 106 107 SKUPNA POT V SOCIALIZEM Vsak narod in vsaka država sta imela v pretekli voj- ni svojo pot, svojo usodo. Med narodi, ki so hrabro spre- jeli izziv hitlerjanske vojske in stopili z njo v neenak boj, je bil tudi albanski narod, maloštevilen, a poln dostojan- stva in sr čnosti. V času vojne je ubranil narodni obstoj in aktivno sodelujo č v osvobodilnem boju je ustvaril novo, neodvisno, demokrati čno Albanijo. “Naš narod se je po- novno rodil,” je pisal albanski časopis Bashkimi. Pojav nove, napredne države, ki predstavlja enega od dokazov rasti in krepitve demokrati čnih sil Evrope, iz- ziva ostro nezadovoljstvo tistih imperialisti čnih krogov, ki bi želeli majhne države držati v popolni vazalni odvisno- sti. Strateški položaj Albanije pojasnjuje njihovo posebno zanimanje za to državo. Albanija leži v zahodnem delu Balkanskega poloto- ka. Na severu in severovzhodu meji z Jugoslavijo, na ju- gu in jugovzhodu z Gr čijo, na zahodu njene obale oblivajo Jadransko morje, Otrantska ožina in Jonsko morje. Na ta na čin predstavlja klju č Jadrana. V tujem tisku Albanijo navadno imenujejo jadranska vrata Balkana. Vzdolž jadranske obale Albanije – od Skadra do Valone – se razteza ozka ravnica, široka 10 do 30 kilo- metrov, ki jo zapira težko dostopna gorska veriga. Pla- nine pokrivajo ve čji del albanskega ozemlja. Najostrejši in najbolj divji planinski greben – albanske Alpe – je na 245 Lesnov , Nova Albanija, str. 1–3. Nova Albanija 245 108 severu države. Tukaj, kot tudi v osrednjem delu, ni cest in promet poteka po ozkih konjskih stezah. Albanija ima nafto, jeklo, krom, baker, nikelj, premog in najve čje svetovne zaloge bitumna. Do sedaj so bila ta bogastva skorajda neizkoriščena in malo raziskana. Albanska industrija ima zna čaj doma če obrti. Obdelava zemlje poteka primitivno: glavni poljedel- ski orodji sta ralo in motika. Od 28.000 km 2 celotne povr- šine države se za posevke uporablja samo 3000 km 2 , ve- činoma v nižinah ob Jadranskem morju. Površina Albani- je je plodna, vendar se lahko obdeluje le njen majhen del, ker je mo čvirna, za njeno izsušitev pa so potrebna velika hidrotehni čna dela. Klima v obmorskem delu države je blaga, sredozem- ska, v planinskem delu pa je kontinentalna, z ostrimi zi- mami in veliko snega. Albanija ima 1.106.000 prebivalcev. Poleg Albancev tu žive Grki, Srbi in Turki, vendar jih je znatno manj od ve činskega prebivalstva. Po veroizpovedi se prebivalstvo deli na muslimane (68%), pravoslavce (21%) in katoli čane (11%). Albanci – eden najstarejših balkanskih narodov – so razdeljeni na dve osnovni plemenski skupini, ki govorita razli čni nare čji: Gege, ki živijo na severu, in Toske na jugu. Geografska meja, ki se je s časoma ustvarila med njima, je reka Škumbina. Štiri petine albanskega prebivalstva živi na podeže- lju. Velikih mest v državi ni. Prestolnica Albanije Tira- na šteje 40.000 prebivalcev in samo pet mest ima prek 10.000 prebivalcev: Skadar, Korča, Elbasan, Berat in Argirokastro. Albanski pristaniš či na Jadranskem morju sta Dra č in Valona. 109 SKUPNA POT V SOCIALIZEM Po osvoboditvi Albanije se je celotno albansko poli- ti čno in vojaško vodstvo, z njim pa tudi Velimir Stojni ć kot predstavnik jugoslovanske vojaške misije, preselilo v osvobojeno Tirano. Jugoslovanska stran je 28. aprila kot prva priznala “albansko vlado generalpolkovnika Enverja Hoxhe ” 246 in maja odprla poslanstvo DFJ. Jugoslovan- ska vojaška misija se ni preprosto spremenila v diplo- matsko predstavništvo, temve č je mo čno kadrovsko osi- romašena nadaljevala svojo nalogo. 247 Velimir Stojni ć 248 246 Vladimir Velebit je Stojni ću v zvezi s tem 30. aprila poslal slede čo brzojavko: “Nemudoma obvestite albansko vlado, da smo sprejeli sklep o priznanju in vzposta- vitvi diplomatskih odnosov z Albanijo. Naj tudi albanska vlada takoj sprejme sklep o vzpostavitvi diplomatskih odnosov in to takoj razglasi med ljudstvom.” Glej: AJ, 507, f. IX, 1/IV 144–302, a. e. IV-158, Telegram Velebita Vojni misiji, 30. april 1945. 247 Stojni ć je sicer o tem pisal v Beograd že junija 1945 in predlagal njeno ukinitev, naprej pa naj bi v albanski vojski delovali vojaški inštruktorji. Predlog o čitno ni bil sprejet, saj je misija delovala tudi še v letu 1946 in se otepala z enakimi težavami. Podatkov o njeni dejanski ukinitvi v virih ni bilo zaslediti, glede na poro čilo njenega vodje majorja Viktorja Kobola pa je v letu 1946 delovala v okviru poslanstva, vendar ji ni uspelo opravljati nalog vojaškega atašeja, ta je v letu 1946 postal nekdanji politi čni inštruktor pri albanskem štabu Djuro Medenica . O tem: AJ, 507, f. IX, 1/I- 1-126, a. e. I-12, Veljo Stojni ć CK KPJ/za druga Marka /, 12. junij 1945; AJ, 507, f. IX, 1/I-1-126, a. e. I-34, Stanje naše vojne misije u Tirani, 1. januar 1946 in AJ, 507, f. IX, 1/I-1-126, a. e. I-60, Poro čili jugoslovanskega vojaškega atašeja CK KPJ in Ministrstvu za obrambo, 5. junij 1946. 248 Milovan Djilas je po svojem poluradnem obisku Albanije maja 1945 dejal: “Znani vstajnik iz drvarske doline in nalogam predani Stojni ć , u čitelj, je bil dovolj intelek- tualen, da je znal tako francosko kot albansko. Toda upornost in podjetnost lahko postaneta pomanjkljivosti, če se obrneta proti živim in kreativnim tokovom. To se je v albanskih pogojih dogajalo tudi s Stojni ćem . Trdoglavo je vztrajal na jugoslovanskih izkušnjah in na prevzemanju jugoslovanskih oblik in stališ č. In to do te mere, da se je na moja opozorila odzival nelagodno, neprepri čljivo. Jaz sem na to po povratku v Beograd opozoril kolege iz vodstva, z Rankovi ćem pa sem o tem tudi obširneje razpra- vljal. Tito je menil, da je potrebno biti v medsebojnih odnosih oprezen in pazljiv, toda Prvi uradni povojni stiki med državama in jugoslovanska vloga pri utrjevanju albanske državnosti 110 je bil imenovan za prvega poslanika DFJ 249 v Albaniji. 250 Temu priznanju pa niso sledila priznanja držav zavezni- ške koalicije. Velika Britanija in Združene države Ameri- ke so priznanje pogojevale z vrsto zahtev, kot na primer z demokrati čnimi volitvami, priznanjem volilne pravi- ce vsem posameznikom in s svobodo tiska, motilo pa jih je tudi nepriznavanje pogodb, ki jih je sklenila prej- šnja oblast pod kraljem Zogujem. 251 Poslali pa sta misiji v Tirano; Velika Britanija marca vojaško, ameriška pa je bila v sklopu State Departmenta in je prispela maja. Albansko vodstvo je verjetno precej čudilo, da je Sov- jetska zveza zavla čevala postopek priznanja. Taktizirala je z Zahodom in le delno priznala novo stanje v državi, kot drugi zavezniki pa je junija poslala svojo vojaško mi- sijo. Sovjetska zveza je namre č vodila politiko nevme- šavanja v albanske zadeve, da ne bi poslabšala svojega položaja pri ostalih zaveznikih, saj se je dogovorjeni po- ložaj preve č spreminjal že v Jugoslaviji: sama Albanija v mednarodnih pogodbah ni bila omenjena, predstavljala pa je važno strateško to čko. Vseeno pa je Velimir Stoj- nić opažal, da na albanski strani preve č upov polagajo v sovjetsko pomo č, saj so izkazali o čitno nezanimanje za jugoslovansko pomo č pri urejanju politi čnega oddel- ka pri vrhovnem štabu. Jugoslovanski inštruktor Djuro Medenica je tako na svoj sprejem čakal skoraj pet mese- cev. “Mislim, da je njihova najve čja napaka pri čakovanje, da bodo to ogromno delo hitro opravili z rusko pomo čjo in da ne bo potreben poseben napor z njihove strani, menijo pa tudi, da je za ta posel poleg Rusov nepotrebna pomo č Rankovi ć je pazljivo mol čal, kar je pomenilo, da mu je jasno, da bo potrebno spreme- niti na čin, ne pa tudi orientacije. Stojni ć je nato bil zamenjan in je v aparatu CK dobil ob čutljiv in visok položaj.” Glej: Đilas , Vlast i pobuna, str. 96. 249 Terminologija, ki se uporablja za diplomatske predstavnike v Albaniji, je nekoliko druga čna, kot je bila v navadi pri ve čini ostalih meddržavnih odnosov. Še iz predvoj- ne prakse je šef poslanstva v Albaniji nosil naziv poslanik in opolnomo čeni minister. Po postopnem prenehanju uporabe teh pojmov v mednarodnih odnosih je bil konec šestdesetih let sklenjen sporazum med Jugoslavijo in Albanijo, tako da se šele od leta 1971 poslanstvo dvigne na rang ambasade oziroma veleposlaništva. Razlika je zgolj formalna in ne vpliva na položaj ali vpliv diplomatskega predstavništva. Glej: Arsa Milatovi ć , Pet diplomatskih misija, Rim – Sofija – Tirana, str. 149. 250 AJ, 507, f. IX, 1/IV-144-302, a. e. IV-154, Neozna čen prepis poročila o sporo čilu Vojaški misiji o priznanju albanske vlade s 13. aprila 1945 in potrditvi agremana za Velimirja Stojni ća. 251 DA MIP, PA 1945, f. 1, Djerdja MIP, 14. november 1945, št. 6082. 111 SKUPNA POT V SOCIALIZEM Jugoslovanov.” 252 Kmalu po jugoslovanskem priznanju je Albanijo obiskal Milovan Djilas , ki je naredil ovinek na svoji poti po Črni gori. O svojih opažanjih je poro čal na seji politbiroja CK KPJ v za četku junija, kjer so se tudi dogovorili, da bodo v Beograd na posvetovanja o po- membnejših vprašanjih prihajali vodilni albanski komu- nisti. 253 CK KPA se je strinjal, da ni potrebe po dodelitvi njihovega stalnega delegata h KPJ. 254 Edini zunanjepoliti čni partner Albanije v tem ča- su je tako bila Jugoslavija. Do jeseni 1945 so bili stiki Albanije s tujino zelo omejeni, saj se je albanska vlada neposredno pogajala le z organizacijo UNNRA, Enver Hoxha pa je pisno protestiral pri Churchillu, 255 Roose- veltu in Stalinu zaradi tega, ker Albanije niso povabili v San Francisco na ustanovitveno konferenco Združenih narodov. V istem času je pri vseh treh tudi protestiral, ker zavezniki niso bili pripravljeni na repatriacijo vojnih zlo čincev in ostalih politi čnih nasprotnikov, ki so v Ita- liji nadaljevali svoje delo. Velimir Stojni ć je zato ocenil, da ima albanska vlada štiri zunanjepoliti čne priorite- te: dose či priznanje Velike Britanije, ZDA in Sovjetske zveze; pridobiti pravico, da prisostvuje na mednarodnih konferencah; vzpostaviti osnovne mednarodne stike in pridobiti ve čjo podporo v OZN, saj je njena južna meja negotova zaradi grških posegov. 256 Jugoslavija je do leta 1948 predstavljala albanske interese v 16 državah, ker Albanija ni imela razvite diplomatske mreže ali pa je ni- so priznale te države. V za četku decembra sta v Albaniji bili prisotni še italijanska konzularno repatriacijska in francoska vojaška misija. 257 V tem času je bila posebej pomembna jugoslovan- 252 AJ, 507, f. IX, 1/IV 144-302, a. e. IV-181, Velimir Stojni ć CK KPJ, 12. november 1945. 253 Sjednica Politbiroa centralnog komiteta Komunisti čke partije Jugoslavije, 11. ju- nij 1945. V: Petranovi ć , Zapisnici sa sednica Politbiroa Centralnog komiteta KPJ, str. 65–67. 254 AJ, 507, f. IX, 1/I-1-126, a. e. I-23, Velimir Stojni ć Marku , 8. avgust 1945. 255 Ta je na poslansko vprašanje o vprašanju priznanja Albanije odgovoril, da je po- ložaj v Albaniji preve č obskuren, da bi upravi čil priznanje obstoje če administracije. Glej: DA MIP, PA 1945, f. 1, London MIP, 15. marec 1945, št. 1934. 256 DA MIP, PA 1945, f. 1, Izveštaj jugoslovenskog poslanstva u Tirani, nedatiran, št. 2453. 257 DA MIP, PA 1945, f.l 1, Strana prestavništva u Albaniji, 8. december 1945, št. 7110. 112 ska podpora Albaniji na pariški konferenci za reparaci- je. Na to konferenco Albanija ni bila povabljena, zato je jugoslovanski predstavnik dr. Aleš Bebler zahteval, da se še pred prehodom na dnevni red konference pošlje vabilo Albaniji. Po daljši politi čni debati je bilo tudi to odobreno, vendar pa je bil del reparacij, ki so jih priso- dili Albaniji, smešno nizek. Jugoslavija in Čehoslovaška sta se nato odpovedali delu svojih kvot, tako da je na koncu znesek reparacij znašal 0,05 % nemške lastnine izven nemškega rajha ter 0,35 % reparacij iz nemške in- dustrije. Tako je bila Albaniji prvi č mednarodno prizna- na vloga žrtve fašisti čne in nacisti čne okupacije. Postala je članica mednarodnega telesa za reparacije IARA, 258 vso tehnično pomo č pri dobavi reparacij pa je nase pre- vzela Jugoslavija. 259 Naslednja priložnost, ko je bilo spet potrebno pomagati albanski strani, pa je bila na pariški mirovni konferenci. Zaradi ve č agresivnih nastopov čla- nov jugoslovanske delegacije, Edvarda Kardelja in pred- vsem Moša Pijade , je bila nato avgusta 1946 tudi Al- banija povabljena k podpisu mirovne pogodbe z Italijo. V ozadju konference je nenehno potekala diplomatska dejavnost, ki so jo vzpodbudili grški predstavniki. Sami so oporekali pravici Albanije, da sodeluje na konferenci, ker je kot del Kraljevine Italije sodelovala pri napadu na Gr čijo 1941, poleg tega pa je Gr čija še vedno goji- la ozemeljske pretenzije do albanskega ozemlja. Grška stran je za seboj imela mo čno oporo Velike Britanije, Jugoslavija pa sovjetsko, čeprav je bil v tem času Sta- lin mnenja, da je treba vklju čiti Albanijo v federacijo z Jugoslavijo in morebiti nato še Bolgarijo. Podobne ideje pa so se pojavljale tudi na grški strani, saj je grški mini- strski predsednik Konstantin Caldaris predlagal delitev Albanije med Jugoslavijo in Gr čijo. Te predloge je Moša Pijade na mirovni konferenci razkril in tako zaustavil kakršne koli možnosti za tak razvoj dogodkov. Stališ če prisotnih o upravi čenosti grških zahtev pa ni bilo eno- tno, saj je ameriški senat maja 1946 sprejel mnenje, da 258 AJ, 507, f. IX, I-1-126, a. e. I-24, Prijam Albanije u Jarra-u in Naša pomo ć na polju reparacija iz Nema čke /za Albaniju/, neozna čeno in nedatirano. 259 Dedijer , Jugoslovansko-albanski odnosi (1938–1948), str. 96. 113 SKUPNA POT V SOCIALIZEM je Gr čija upravi čena do velikega dela južne Albanije. 260 Jugoslavija je pripomogla, da je Albanija podpisala mi- rovno pogodbo z Italijo, omogo čila pa je tudi prvi držav- niški nastop Enverja Hoxhe izven domovine. Enver Hox- ha je na mirovni konferenci govoril 21. avgusta 1946, v svojem govoru pa je poleg grških obtožil kot skrajno ne- sramnega tudi britanskega delegata, ki je predlagal, da se Albaniji ne izpla ča odškodnine. 261 Tudi ta nastop je pripomogel k temu, da je bila Albanija septembra 1946 priznana kot pridružena zavezniška sila. 262 Sočasno pa je albanska delegacija doživela veliko zunanjepoliti čno klofuto, ki je jugoslovanski politiki verjetno ustrezala, saj je v tem času ravno pri čela intenzivno navezovati Albanijo nase. Enver Hoxha je namre č v Parizu ve č kot deset dni čakal na sprejem pri francoskem premieru Bi- daultu , vendar ga ta ni sprejel, 263 Albaniji pa je bil po- novno zavrnjen tudi vstop v OZN. 264 *** Varnost albanskega nacionalnega teritorija v tem času še ni bila popolnoma zagotovljena, saj je obstajal močan odpor med vojno z okupatorjem povezanih sil, ki so imele tudi mo čno zaledje na obmo čju Kosmeta. Severni del države je bil nemiren, v gorah so se skrivale odpadniške skupine, najnevarnejša pa naj bi bila orga- nizirana okrog nekdanjega podpornika NOF Muharema Bajraktarija . 265 Vseh odpadnikov je bilo po ocenah Jo- sipa Djerdje konec leta 1945 okrog 650, zaskrbljenost pa so vzbujali odkriti stiki med razli čnimi skupinami, saj naj bi se nakazovala možnost organizacije njihovega politi čnega delovanja. 266 Ve čina vodilnih v KPA je bila iz južnega dela države, predstavljali so torej pleme Toskov, na severu pa živi pleme Gegov. Plemenska razdelitev je 260 DA MIP, PA 1946, f. 1, Washington MIP, 14. maj 1946, št. 5647. 261 Pearson , Albania as Dictatorship and Democracy, str. 69–74. 262 Dedijer , Jugoslovansko-albanski odnosi (1938–1948), str. 98. 263 DA MIP, PA 1946, f. 1, Đerđa MIP, 23. september 1946, št. 11287. 264 Albanija postane članica OZN šele leta 1955. Glej: DA MIP, PA 1946, f. 1, Lukin (OZN) MIP, 2. september 1946, št. 10498. 265 DA MIP, PA 1946, f. 1, Stojni ć MIP, 19. september 1945, št. 4464. 266 DA MIP, PA 1945, f. 1, Pregled politi čke situacije u Albaniji, 28. oktober 1945, št. 6874. 114 bila pomemben dejavnik in je oteževala normalen ra- zvoj. Poleg težav na severni meji ne smemo pozabiti na južni del albanske meje, saj so se v tem času v Gr čiji pri čele pojavljati zahteve po delih albanskega teritorija. Vprašljiv je bil položaj Gjirokastre, Valone in Sarande. 267 Gr čija je bila uradno še vedno v vojnem stanju z Al- banijo, ob meji pa je poleg ob časnega “puškarjenja” 268 prihajalo do množi čnih manifestacij, ki jih je prirejala severnoepirska organizacija Vorio-Epir, ki je bila v ile- gali aktivna tudi na albanski strani meje. 269 Marca 1946 Albanija ni bila sprejeta v OZN, čeprav jo je Jugoslavi- ja pri tem energi čno podprla, vendar je temu naspro- tovala ravno Gr čija. Spomladi 1947 je v južni Albani- ji delovala anketna komisija Združenih narodov, ki je raziskovala grško obtožbo proti Albaniji in Jugoslaviji, saj sta obe podpirali grško uporniško gibanje. 270 Tudi zagovorniki tesnejše povezave s Sovjetsko zvezo so se bili tako prisiljeni obrniti na Jugoslavijo, kajti pragma- ti čnost sovjetske diplomacije pri odnosih z Albanijo je zasen čila medpartijske in ideološke okvire. Na albansko politiko je Sovjetska zveza poskušala vplivati posredno, prek Jugoslavije. 271 Albanijo so zato priznali šele 10. de- cembra 1945, vendar so se še vedno poskušali držati v ozadju. 272 *** Kljub veliki jugoslovanski materialni, politi čni in kadrovski pomo či pa je kratek stik v meddržavnih od- nosih predstavljal Velimir Stojni ć , saj mu nikakor ni 267 DA MIP, PA 1947, f. 2, Drago Košmrlj , Spolnjepoliti čka situacija Albanije, marec- april 1947, št. 49090. 268 DA MIP, PA 1947, f. 2, Izveštaj o albanskoj reakciji u Gr čkoj, 21. december 1946, št. 466. 269 Več o varnostnem vidiku: Hrabak , Politi čko-bezbednosna situacija u Albaniji 1945–1947, str. 77–116. 270 Član komisije je bil tudi Josip Djerdja . Glej: Košmrlj , Moj “spor” z Enverom Hox- ho: iz spominov na Albanijo, str. 118–127. 271 V zakulisju je potekal tok vprašanj vzhodnoevropskih držav, ki so želele priznati albansko vlado, vendar je Sovjetska zveza v poljskem primeru temu nasprotovala, pa tudi na albanski strani niso bili prepri čani o koristnosti takih dejanj, zato so prek Jugoslavije prosili Romunijo, naj s priznanjem po čaka. Glej: DA MIP, PA 1945, f. 1, Stojni ć MIP, 19. september 1945, št. 4456; Stojni ć MIP, 26. september 1945, št. 4658 in Varšava MIP, 5. oktober 1945, št. 4900. 272 Avramov , Savezi u politici Narodne Socijalisti čke Republike Albanije, str. 177. 115 SKUPNA POT V SOCIALIZEM uspelo vzpostaviti pravega zaupanja Enverja Hoxhe , ki ga je kljub svoji šibki politi čni mo či v tem času poskušal odriniti od politi čnih sestankov in odlo čitev. Stojni ć je v naslednjih mesecih bil prisoten le na dveh sestankih PB CK KPA, in sicer ob obisku Brane Perovi ć , članice PB SKOJ, ter ob obisku člana PB CK KPJ Milovana Dji- lasa . 273 Razvoj dogodkov je narekoval odpoklic Velimirja Stojni ća , ki ga je oktobra 1945 nasledil Josip Djerdja . Djerdja je bil albanskega rodu iz vasi Arbanasi v Dal- maciji, teko če pa je obvladal tudi albanski jezik. 274 Poleg Josipa Djerdje je kot delegat KPJ pri CK KPA v Albanijo avgusta 1946 prišel tudi Sava Zlati ć , ki je to funkcijo opravljal vse do prekinitve medsebojnih odnosov. CK KPA je namre č želel imeti direktno povezavo s CK KPJ, saj so se z njim prek veleposlaništva posvetovali o ve či- ni politi čnih vprašanj. Novi delegat naj bi tako presegel stara nasprotja in stalno deloval v središ ču politi čnega odločanja. Avgusta leta 1946 je bila ob pomo či jugoslovanskih strokovnjakov, predvsem dvajsetih geometrov, dokon- čana tudi agrarna reforma, ki je v marsikaterem delu države prekinila fevdalno tradicijo. 275 Reformo so izvedli kljub nasprotovanju dela politbiroja, prednja čil je pred- vojni komunist Sejfulla Maleshova , ki je opozarjal pred- vsem na posledice tega, da kmetje ne bodo sposobni pridelati dovolj hrane, da bi prehranili mesta, zato bi bilo treba z likvidacijo starega sistema nekoliko po ča- kati. Podobno mnenje je imel tudi o vprašanju priva- tne lastnine in iniciative. “Delavsko jedro” partije pa se je temu uprlo in Koci Xoxe je v sporu zmagal, spet z jugoslovansko pomo čjo v ozadju. Sejfulla Maleshova se ni strinjal z mnenjem ve čine članov politbiroja, ki so 273 Stojni ć se v svojem poro čilu CK KPJ pritoževal, da je po svojem prihodu v Tirano pri čel izgubljati stik s CK KPA. Kljub temu da je bil v politbiroju sprejet sklep, da se Stojni ća kot inštruktorja KPJ vabi na sestanke, se to ni zgodilo, ker so uvedli prakso vsakodnevnih sestankov. Informacije o dogajanju v CK je tako dobival le ob časno od posameznih članov. Njegov glavni vir obvestil je ostal Koci Xoxe , CK KPA pa je vedno redkeje prosil za njegove nasvete. Glej: AJ, 507, f. IX, 1/IV 144–302, a. e. IV-181, Velimir Stojni ć CK KPJ, 12. november 1945. 274 Po letu 1948 ga Enver Hoxha v ve čini svojih del ozna čuje za vohuna OZNE, kar pa je zanimivo, ker je v tem času jugoslovanska OZNA pravzaprav imela kar lastno izpostavo, ki je bila vezana na albansko ministrstvo za notranje zadeve. 275 Prezidijum skupštine NRA odlikovao jugoslovenske geometre, Borba, 30. 1. 1947, str. 1 in DA MIP, PA 1945, f. 1, Pro memoria, 25. oktober 1945, št. 5371. 116 menili, da je edina možnost za politi čni in gospodarski napredek tesno sodelovanje z Jugoslavijo. Menil je, da bi bilo potrebno razvijati trgovske odnose tudi z drugimi državami, predvsem je bila s tem mišljena tradicionalna albanska partnerica Italija, ki je že prek posrednikov poskušala navezati trgovske stike. Albanska ponudba blaga za izvoz je bila siromašna, kmetijstvo v slabem sta- nju, trgovina pa je delovala le zaradi zasebnih interesov in jo je država le stežka kontrolirala. 276 Kriti čni pogled jugoslovanske strani je kmalu po svojem prihodu povzel poslanik Djerdja , saj politiko albanske vlade in fronte ocenjuje kot izrazito oportunisti čno. Med oportunisti je posebej izpostavil predsednika prezidija Omerja Nisha- nija in Sejfulla Maleshova , ki sta se zavzemala za popu- ščanje zahtevam zahodnih zaveznikov, bila pa sta tudi za nežnejši pristop do porajajo če se meš čanske opozici- je, ki na decembrskih volitvah podobno kot v Jugoslaviji zaradi ovir ni nastopila proti listi Demokrati čne fronte. Tudi zmaga fronte na volitvah po Djerdjevem mnenju ni pomenila pravilne usmeritve albanske politike, saj je bilo med omenjenimi “omahljivci”, ki so imeli velik vpliv, vse prepogosto slišati sklice na francosko ustavo; to je namre č pisal v času, ko se je pripravljala razglasitev Ljudske republike Albanije z ustavo po jugoslovanskem oziroma sovjetskem vzoru. Albansko vodstvo naj tako ne bi pravilno ocenjevalo svoje mo či in politi čne pomo či Jugoslavije in Sovjetske zveze, zaradi tega se je na ve č mestih odreklo revolucionarnim ukrepom in je vladalo zgolj s tehni čnimi ukrepi oziroma koncesijami. “V vladi in aparatu vlada skrajna raztrganost, ni centralizacije, niti kontrole, v frontovskem aparatu pa vlada od vrha do dna neopisljiv liberalizem.” Kljub temu da so na jugoslo- vanski strani prednje postavili vprašanje celotne smeri razvoja in organizacije in da so se na albanski strani s pripombami strinjali, so vse odklone od ponujenih vzorcev ocenjevali le kot epizode. Zaradi tega je Djerdja predvidel potrebo po radikalnem preobratu, ki bi “prive- del do borbe z vsemi tistimi elementi, ki se še drže fronte in okoli fronte, ker jim tam ni slabo, in tako izzvati odpor do tedaj prikritih reakcionarnih skupin”. Obra čun z opo- 276 DA MIP, PA 1945, f. 1, Ministarstvo trgovine i industrije, št. 6874. 117 SKUPNA POT V SOCIALIZEM zicijo je bil po njegovih besedah neizbežen, zato bi bilo bolje, če bi vlada in fronta odredili čas, kraj in pogoje za ta boj. 277 Partijski plenum, ki se je za čel 28. februarja 1946 in na katerem so obra čunali z ministrom za trgo- vino Maleshovom , ta je izpadel iz politbiroja in CK, je inženir Živorad Djuri ć, ki je konec junija prišel v Alba- nijo na pogovore kot predstavnik ministrstva za gospo- darstvo, ocenil kot za četek boljših odnosov s FLRJ. 278 Kljub temu da so o usodi Maleshova odlo čili že prej, Djerdja Titu poroča o tem, da je “kon čno izpadel”. Med plenumom je v pogovorih s Kocijem Xoxem in Hoxho dobil čvrsta zagotovila o želji po poglobitvi gospodarske- ga sodelovanja z Jugoslavijo. 279 Sklep o spremembah v vladi je bil sprejet že v prvih dneh januarja, saj Djerdja poro ča, da so se tudi o tem dogovorili na “družinskem sestanku”. 280 Maleshova se je moral umakniti na manj pomemben položaj ministra za prosveto, pri kadrovskih vprašanjih pa so nastajali mo čni kratki stiki med Koci- jem Xoxem in Enverjem Hoxho . Hoxha je bil po Djerdjo- vem mnenju bolj vztrajen in je bolje argumentiral svoja stališ ča, medtem ko je Xoxe bil precej “utesnjen”. 281 Vendar Djerdjeva “ vojna napoved” ni ciljala le na opozicijo v KPA, temve č je imel v mislih še dve skupini, ki sta delovali v frontovskem okviru, vendar sta kazali vse ve čje znake želje po opozicijskem delovanju. Najpo- gosteje omenjeno ime je bil odvetnik Gjerg Kokoshi , ki je kot podpornik fronte od njene ustanovitve imel visoke funkcije v frontovskem aparatu. Kot član skupš čine je večkrat glasoval proti frontovskim predlogom, skupaj z voditeljem druge skupine, Suadom Aslanijem . Poleg “re- akcionarnosti” znotrajfrontovske opozicije pa je Djerd- jo zbodel predvsem njihov odnos do Jugoslavije, ki je navzven bil nadvse prijateljski, a v resnici negativen. Menili naj bi, da opora na Jugoslavijo otežuje zunanje- politi čni položaj Albanije pred Zahodom. To je izhajalo iz 277 MIJ, KMJ, f. I-3-b, a. e. 17, Depeše (Josipa) Djerdje Vladimiru (Velebitu ) 6. i 15. XII. 1945. 278 AJ, 50, f. 48, a.e. 105. 279 AJ, 507, f. IX, 1/I-1-126, a. e. I-46, Džerdža za Maršala , 26. februar 1946. 280 S tem je verjetno mislil na tesne sorodstvene vezi v novem politbiroju, v katerem sta bila po odlo čitvi o izlo čitvi Maleshova med enajstimi člani dva zakonska para in le dva delavca, kot poro ča Titu . 281 AJ, 507, f. IX, 1/I-1-126, a. e. I-35, Djerdja Titu , 10. januar 1946. 118 težkega jugoslovanskega položaja pred zavezniki, ki sta ga ustvarili tržaško vprašanje in vprašanje opozicije v Jugoslaviji. V življenjskem interesu Albanije naj bi zato bilo, da se ne bi navezala na Jugoslavijo, ker bi jugoslo- vanski propad pomenil tudi propad Albanije. Izrabili so tudi šibko to čko frontovske politike, ki se je izogibala kosovskemu vprašanju, sami pa so izpostavljali neena- kopraven položaj albanske manjšine v Makedoniji, da pa jih ne bi obtožili protijugoslovanstva, se jih je velik del vpisal v društvo za kulturne odnose z Jugoslavijo. 282 Dokon čni obračun z opozicijo, ki se je pri čel z od- stranitvijo Maleshova februarja 1946, se je zavlekel vse do jeseni 1947. Maja 1947 je Maleshova izgubil še polo- žaj prosvetnega ministra, v zvezi s tem je Hoxha poslal vsem organizacijam KPA cirkularno pismo, v katerem ga je obtožil liberalizma in oportunizma. 283 Nekateri vi- dnejši člani KPA, ve činoma bivši člani CK in “kolebljivci iz fronte”, so bili zaradi povezav s Maleshovom in izra- ženih protijugoslovanskih kritik z jugoslovanske strani osumljeni frakcionaštva ter dela za tuje obveš čevalne službe. V poro čilu o stanju v KPA so bili izpostavljeni predvsem Koco Tashko , vodja vojaške misije v Bariju, Liri Gega in njen mož general Dali Ndreu , Ymer Dishni- ca , bivši na čelnik albanskega generalštaba Spiro Moisiu in predsednik prezidija dr. Omer Nishani . 284 V povezavi z mnenjem o povezavi z Jugoslavijo sta bila nato sep- tembra 1947 “razkrinkana” še ministra za kmetijstvo in zdravje Medar Shtylla in že prej omenjeni Koco Tashko . Član Agitpropa Nuri Huta je namre č odkril fotografijo dvojice skupaj z italijanskim kraljevim namestnikom Francescom Jacomonijem . 285 S popolno odstranitvijo Maleshova iz albanske politike pa je sovpadal še spopad z ostanki politi čnih skupin, ki bi jih lahko poimenovali “buržoazna opozicija”. Prvi proces se je pri čel že sredi 282 DA MIP, PA 1945, f. 1, Pregled politi čke situacije u Albaniji, 28. oktober 1945, št. 6874. 283 AJ, 507, f. IX, 1/II-38-108, a. e. II-85, Svim organizacijama KPA na terenu i u vojsci (O stavu kojeg mora imati Partija prema Sejfulla Maleshovi ), 10. maj 1947 in a. e. II-86, O poslednjim politi čkim zbivanjima u Albaniji (zbacivanje ministra prosvete Maleshova i hapšenje rukovode ćih li čnosti), maj 1947. 284 Po razkolu z Jugoslavijo 1948 ve činoma vidni člani KPA. Glej: AJ, 507, f. IX, 1/I- 1-126, a. e. I-82, Kratak politi čki izveštaj iz Albanije, 23. junij 1946. 285 DA MIP, PA 1947, f. 1, Košmrlj (Tirana) MIP, 7. september 1947, št. 417087. 119 SKUPNA POT V SOCIALIZEM junija 1946, na njem so obra čunali s privrženci Suada Aslanija in Gjerga Kokoshija , ki so bili obtoženi protidr- žavnega delovanja ob pomo či britanske vojaške misije. Britanci so kasneje trdili, da so imeli stike le s sedem- najstimi od 37 obtoženih. 286 Maja 1947 pa je bilo areti- ranih deset poslancev skupaj s še 80 soobtoženci. Nji- hov najve čji greh je bil poskus opozicijskega delovanja v okviru fronte, kar so v obtožnici povezali še s pomo čjo tujim obveš čevalnim službam. 287 V čistki je bilo odstra- njenih ve č uglednih oseb, ki naj bi jih v svojo mrežo zbral predvojni direktor zasebne ameriške tehni čne šo- le v Tirani Harry T. Fultz, 288 po vojni pa naj bi delovali po navodilih Balli Komb ёtarja, ki so jih prejemali prek UNNRE. Na procesu, ki po mnenju Draga Košmrlja ni bil na zelo visokem tehni čnem nivoju, je bilo na smrt obsojenih 16 oseb, 8 pa na dolgotrajne zaporne kazni. 289 Čistke v letih 1946 in 1947 pa niso bistveno vplivale na razkol v albanskem vodstvu oziroma v KPA in jugoslo- vansko-albanske odnose, saj je bilo albansko vodstvo še vedno razcepljeno na privržence ve čjega navezovanja oziroma povezovanja z Jugoslavijo in tiste, ki o tem niso bili povsem prepri čani, saj jih je skrbela ohranitev al- banske samostojnosti, odstranile so le ve čino politi čnih funkcionarjev, ki so gojili protijugoslovanske ob čutke zaradi svojih prozahodnih stališ č. *** Albanska in jugoslovanska vlada sta bili v tem ča- su zaskrbljeni tudi zaradi emigrantske opozicije. Naj- števil čnejša albanska kolonija v ZDA je bila sicer po poro čilih jugoslovanskega ambasadorja iz Washingtona večinoma na strani novega režima, saj je njihov naju- glednejši član Stilijan Fan Nolli izrazil podporo Hoxhi . 290 Bolj problemati čna je bila albanska emigracija, ki je bila v razli čnih zbirnih taboriš čih v južni Italiji in je imela 286 Pearson , Albania as Dictatorship and Democracy, str. 42. 287 DA MIP, PA 1947, f. 1, Košmrlj Beblerju , 18. maj 1947, št. 49048. 288 V letih 1945–1946 je bil namestnik vodje ameriške misije. 289 DA MIP, PA 1947, f. 2, Poro čilo o unatrašnjepoliti čki situaciji, 3. oktober 1947, št. 419218. 290 DA MIP, PA 1945, f. 1, Washington MIP, 24. junij 1945, št. 5588. 120 povezave z odpadniškimi skupinami na severu Albanije. Bila je v povezavi z zahodnimi obveš čevalnimi služba- mi, ki naj bi ji zagotavljale hitro spremembo režima v Albaniji. 291 Razklanost med emigracijo je bila še vedno prisotna, saj se je delila na demokrati čno/balisti čno in monarhisti čno. Prek jugoslovanske diplomatske mreže so poskušali nadzorovati gibanje bivšega kralja Zogu- ja , ki je po umiku gostoljubja v Veliki Britaniji odšel v Egipt, 292 vendar je od egiptovskih oblasti dobil omejitve glede politi čnih aktivnosti, mu čila pa ga je tudi finan č- na stiska. 293 Prek jugoslovanske diplomatske mreže so dokaj uspešno poskušali ustaviti Zogujeve zunanjepo- liti čne ambicije, saj je leta 1947 opravil kampanjo po arabskih državah, 294 ker se je v teh državah oblikovalo močno emigrantsko jedro. 295 Mo čno emigrantsko jedro, ki je uživalo tudi vladno podporo, se je ustalilo tudi v Gr čiji. Ve činoma so pripadali balisti čni skupini in imeli zveze s centrom v Italiji, v Gr čiji pa naj bi jih vojaško usposabljali in uporabljali za diverzantske in obveš če- valne naloge. 296 Ena izmed “zablod” albanske zunanje politike je bila tudi še vedno prisotna proitalijanskost. Velik del izobraženstva in vplivnih ljudi je tudi v obdobju po vojni izhajal iz trgovsko-begovskih krogov, ki so bili trgovsko in kulturno vezani na Italijo, zato so pragmati čno hoteli po čakati na izboljšanje odnosov z Italijo, ki je bila po- prej glavni trg za albansko gospodarstvo. Josip Djerd- ja v svojem poro čilu jugoslovanskemu zunanjemu mi- nistrstvu aprila 1946 med drugim zapiše, da je veliko vodilnih ljudi podlegalo francoskemu vplivu. Tudi sam Enver Hoxha ni bil imun, saj je del šolanja opravil v Franciji, vendar so se njegove iluzije razblinile, ko mu med bivanjem v Parizu avgusta 1946 ni uspelo dose či 291 DA MIP, PA 1945, f. 1, Stojni ć MIP, 30. avgust 1945, št. 3765. 292 DA MIP, PA 1945, f. 1, Kairo MIP, 19. oktober 1945, št. 5224 in Kairo MIP, 1. november 1945, št. 5573. 293 DA MIP, PA 1946, f. 2, Kairo MIP, 6. april 1946, št. 3820 in Simi ć Kairu, 23. marec 1946, št. 3271. 294 DA MIP, PA 1947, f. 3, Velebit Tirani, 20. september 1947, št. 418094; Bejrut MIP, 24. september 1947, št. 418867 in MIP Bejrutu, št. 418468. 295 Životi ć , Politi čka emigracija iz Jugoslavije u Siriji 1947–1952, str. 46–59. 296 DA MIP, PA 1947, f. 2, Izveštaj o albanskoj reakciji u Gr čkoj, 21. december 1946, št. 466. 121 SKUPNA POT V SOCIALIZEM niti sprejema pri francoskem zunanjem ministru. Djerd- ja tudi omenja veliko naklonjenost, ki jo je bilo čutiti do Velike Britanije, medtem ko je od držav vzhodnega blo- ka bilo najve č pogledov albanske vlade usmerjenih pro- ti Bolgariji. Po petem plenumu se je ve čina teh “odklo- nov” albanske zunanje politike umaknila sodelovanju z Vzhodom, predvsem z Jugoslavijo. V poro čilu je odklone skupine okrog Sejfulla Maleshova , pa tudi ve čine osta- lih vodilnih članov KPA Djerdja opisal: “V prvi vrsti je tu dejstvo, da so vsi tukajšnji voditelji, nekateri bolj, drugi manj, v času vojne podlegli velikim politi čnim zablodam, ki so isto časno odkrile vso njihovo ideološko politi čno sla- bost in državniško nedoraslost. Pred temi zablodami ni bil varen niti en sektor narodnega in državnega življenja, vendar so prišle na plan predvsem na podro čju ocene politi čnih odnosov, stanj in razvoja.” Že zgoraj omenjene trgovsko-begovske korenine ve čine vodilnih članov KPA pa je Djerdja okrivil za nezaupanje novi Jugoslaviji, ki jo marsikdo še takrat pojmuje kot naslednico politike velikosrbske hegemonije. Predvsem naj bi ne imeli raz- čiš čenih pojmov glede vprašanja Kosmeta. Ocenil je, da tudi najbolj daljnovidni voditelji še vedno “bolehajo za velikoalbansko boleznijo, se pravi prepri čanjem, da bi jim Jugoslavija morala dati Kosmet”. 297 Albansko vodstvo je od Sovjetske zveze pri čakovalo mnogo ve č, kot ji je ta v tem trenutku bila pripravljena dati. Sprejeli so sicer Jugoslavijo za svojo glavno zave- znico, vendar so ra čunali na pomo č Sovjetske zveze, ki bi bila lahko veliko ve čja kot jugoslovanska. Nekateri so celo velike koli čine vsakršne pomo či, ki je pri čela prite- kati iz Jugoslavije, razumeli kot sovjetsko pomo č, ki je zaradi politi čnih razlogov pač prihajala prek Jugosla- vije. Zaradi tega položaja pa naj bi nastalo v Politbiro- ju CK KPA novo stanje, saj je nekdanji privrženec pro- jugoslovanske linije Naku Spiru , ki je v albanski vladi bil gospodarski minister, postopoma prehajal na linijo Enverja Hoxhe . Naka Spira naj bi o spremembi pogleda prepri čalo jugoslovansko stališ če, da je potrebno En- verja Hoxho kljub vsem njegovim napakam še naprej 297 Marovi ć , Me đudržavni ugovori zaključeni izme đu Jugoslavije i Albanije u 1946. godini, str. 1055–1062. 122 podpirati. Tako je o Naku Spiru menil Nijaz Dizdarevi ć , ki je v Albaniji deloval kot pomo čnik Velimirja Stojni ća . Ta njegov politi čni preobrat pa februarja 1946, v času petega plenuma, še ni bil viden, saj ga Djerdja ob nje- govem prevzemu funkcije gospodarskega ministra in na čelnika planske komisije opisuje kot velikega pod- pornika jugoslovanske politike, ki se pogosto obra ča po nasvete na jugoslovansko poslanstvo, 298 bilo pa je nekaj manjših nesporazumov, ki jih je z osebnim pismom Spi- ru poskušal zgladiti Aleksandar Rankovi ć . 299 Poleg jugo- slovanske pomo či je razrušena in kmetijsko nesamoza- dostna Albanija prejela tudi veliko pomo či iz programa UNNRA, vendar je partijsko vodstvo sumilo, da posku- šajo prek tega programa zahodni zavezniki pove čati svoj vpliv. Zaradi tega je prihajalo tudi do ob časnih vpletanj albanskih oblasti v delovanje te organizacije. Albanija je v tem času nadaljevala uvajanje jugo- slovanskega modela organizacije oblasti. Narodnoosvo- bodilno fronto, ki je bila po čistki zaradi sporazuma v Mukji popolnoma pod komunisti čnim vplivom, so spre- menili v Demokrati čno fronto. Vanjo so povabili tudi ne- komunistične odporniške elemente, da bi jo lažje prika- zali kot vseljudsko fronto. Ta je nato nastopila na prvih povojnih volitvah, ki so potekale tik za jugoslovanskimi, 2. decembra 1945. Razglasitev ustanovitve Ljudske re- publike Albanije je bila 11. januarja 1946. Demokrati č- na fronta je dobila 93 % glasov, kar pa ni bilo nikakršno presene čenje. Volilni sistem je bil podoben kot v Jugo- slaviji, saj je bila ve čina prebivalstva nepismena, zato se je glasovalo s kroglicami. 300 Manjša skupina “reakcio- narnih elementov” je poskušala nasprotovati izvedbi vo- litev, ker so hoteli nastopiti izven Demokrati čne fronte, vendar so bili zavrnjeni z besedami Sirija Shapilla , ki je Demokrati čno fronto vodil: “Dejstvo, da se v desetih mesecih po osvoboditvi nobena skupina ni uspela organi- zirati, pomeni, da nastajanje takšnih skupin ni v interesu ljudstva. Ljudstvo je s fronto. Če obstaja kdo, ki bi se 298 AJ, 507, f. IX, 1/I-1-126, a. e. I-48, Džerdža za Maršala , 4. marec 1946. 299 AJ, 507, f. IX, 1/I-1-126, a. e. I-50, Pismo Aleksandra Rankovi ća Naku Spiru , 6. marec 1946. 300 Milijon kroglic so izdelali v tovarni Borovo in so bile pla čane šele v za četku leta 1947. V: DA MIP, PA 1947, f. 2, Ministarstvo za konstituanto MIP, št. 10646. 123 SKUPNA POT V SOCIALIZEM rad organiziral izven fronte, mu bomo pustili poskusiti, vendar bo naletel na mo č fronte in izgubil. Ni č ne moremo proti temu.” 301 Nekaj dni pred razglasitvijo LR Albani- je se je pri čela prva serija povojnih politi čnih procesov, na katerih so v vlogi obtožencev nastopili nekdanja al- banska regenta, katoliški duhovnik Anton Harapi in Lef Nosi ter kvizlinški ministrski predsednik Mehmet beg Bushati . Vsem so dosodili smrtne kazni. 302 *** Poro čila Josipa Djerdje v času okrog V. plenuma CK KPA so pokazali, da v KPA in albanski vladi še vedno niso prešli faze razdeljenosti, ki naj bi jo že med vojno izkoreninil Enver Hoxha . Notranji boji v politbiroju so bili težava, ki je krhala navzven sicer odli čne odnose. 303 Ko je konec leta diplomatske stike z Albanijo vzpostavila 301 Vickers , The Albanians – Modern History, 2001, str. 165. 302 Pearson , Albania as Dictatorship and Democracy, str. 6–8 in 13. 303 AJ, 507, f. IX, 1/I-1-126, a. e. I-82, Kratak politi čki izveštaj iz Albanije, 23. junij 1946. Slika albanskega umetnika Vilsona Kilice prikazuje Enverja Hoxho ob razglasitvi Albanije za ljudsko republiko 11. januarja 1946. 124 tudi Sovjetska zveza, so se iz Albanije pri čela pojavljati poro čila o vse ve čji orientaciji na sovjetske strokovnjake, ki naj bi jugoslovanske polagoma potiskali na stranski tir. Jugoslovanski inštruktor pri generalštabu albanske armade Djuro Medenica je v svojem poro čilu napisal, da se Albanci bolj obra čajo na sovjetske kot na jugoslo- vanske strokovnjake. Delno vzrok za to vidi v neprimer- nem jugoslovanskem kadru, vendar pa: “Razlog za to še najbolj ti či v mnenju vodstva, ki se boji parole federacije, medtem ko je pri masah to popolnoma druga če.” 304 To stanje je jugoslovanska stran rešila kar najbolj elegantno. Vsa nesoglasja so se odlo čili zgladiti tako, da so Enverja Hoxho povabili na državniški obisk v Beograd, 305 ki je bil tudi njegov prvi obisk v tej vlogi zu- naj Albanije. Eden izmed ciljev jugoslovanske politike je bil tudi, da se na tak na čin manifestativno na najviš- jem nivoju prikaže stanje odnosov med državama, kar bi tudi mednarodno odmevalo, hkrati pa bi Jugoslavija pokazala tudi namen, da poskuša razvijati še tesnejše odnose med državama. Sam Enver Hoxha se tega vabi- la spominja nekoliko druga če, saj naj bi jugoslovanska stran sicer povabila albansko delegacijo na najvišji rav- ni, a je nato dolgo zavla čevala z dejansko dolo čitvijo da- tuma obiska. 306 Vzrok za to pa je bil po njegovem mne- nju v tem, da so že od časa, ko so mu “nastavili mino” v Beratu, čakali na njegovo zamenjavo. Tako bi jugoslo- vansko vodstvo hotelo videti na mestu vodje delegacije Kocija Xoxa . Ves čas njegovega obiska naj bi se zato Tito izogibal sre čanj z njim, na sre čanjih pa naj bi se izogibal ko čljivih vprašanj. 27. maja je Tit o o albanskem vodstvu razpravljal na obisku pri Stalinu . Pri njem je zanikal, da bi bila v albanskem politbiroju prisotna razcepljenost oziroma resnejši spori. Stalin se je za politi čno situacijo v Albaniji zanimal zaradi izrazite želje Enverja Hoxhe , da bi prišel na pogovore v Moskvo, kamor pa ga naj 304 AJ, 507, f. IX, 1/I-1-126, a. e. I-60, Poro čili jugoslovanskega vojaškega atašeja CK KPJ in Ministrstvu za obrambo, 5. junij 1946 in I-34, Stanje naše misije u Al- baniji, 1. januar 1946. 305 Sjednica Politbiroa centralnog komiteta Komunisti čke partije Jugoslavije, 11. marec 1946. V: Petranovi ć , Zapisnici sa sednica Politbiroa Centralnog komiteta KPJ (11. jun 1945–7. jul 1948), str. 137–141. 306 Datum obiska Enverja Hoxhe so trikrat prestavili, ker naj bi se Tito prej želel sestati s Stalinom . V: Simi ć , Tito – skrivnost stoletja, str. 228. 125 SKUPNA POT V SOCIALIZEM CK ne bi pustil brez Kocija Xoxa . Ob tem je Aleksandar Rankovi ć kot podpornik Xoxa dejal, da ga ostali člani politbiroja pojmujejo za trdnega proletarca, medtem ko v Hoxhi ne vidijo trdnega zna čaja. Stanje v politbiroju je bilo po Rankovi ćevem mnenju mnogo boljše po odstra- nitvi Maleshova , ki je vnašal dvom o za črtani politiki do Sovjetske zveze in Jugoslavije. Stalin je dejal, da se izo- gibajo kakršnemukoli odgovoru in poskušajo ohranjati distanco do albanskega vodstva, na kar je Tito odvrnil, da naj vse težave prepustijo jugoslovanski strani, ki bo vse probleme reševala neposredno z njim. 307 307 Pearson , Albania as Dictatorship and Democracy, str. 38. 126 Na zunanjepoliti čni ravni je Albanija leta 1946 pri- šla v spor z Veliko Britanijo, ker je ta ve čkrat dokazovala svojo mo č pri vprašanju albanskih ozemeljskih vod, al- bansko vodstvo pa je bilo ob čutljivo zaradi strahu pred mogo čo britansko vojaško intervencijo in mo čno britan- sko podporo grški kraljevi vladi. Nezaupanje je vzbujalo tudi zavezniško zanimanje za otok Saseno ob albanski obali, ki je bil pred drugo svetovno vojno v posesti Italije in predstavljal važno strateško to čko, albanska vojska pa ga je zasedla še pred kon čano pariško mirovno kon- ferenco. 308 Albanska in britanska vlada sta bili v procesu po- gajanj o vzpostavitvi diplomatskih stikov, ki so pote- kali že od jeseni 1945. Prvi nesporazumi z zahodnimi zavezniki so nastali že zaradi albanskega nezaupanja do organizacije UNNRA, 309 ki jo je vodil nekdanji viso- ki oficir albanske kraljeve žandarmerije in agent SOE Dayrell Oakley Hill . Ta je bil obtožen, da je poskušal v državi organizirati opozicijo, saj se je sestajal z neka- terimi nekomunisti čnimi posamezniki, predvsem odve- tnikom Gjergom Kokoshijem , ki jih je poznal že pred 308 DA MIP, PA 1945, f. 1, Stojni ć MIP, 29. avgust 1945, št. 3735 in AJ, 507, f. IX, 1/I-1-126, a. e. I-21, Velja Stojni ć Centralnom komitetu KPJ, 6. avgust 1945. 309 Albanska vlada je izrazila nezaupanje že ob dolgotrajnih pogajanjih o prihodu organizacije na albanska tla, saj je med drugim zavra čala, da bi v Albanijo UNNRA poslala 70 svojih uslužbencev, po drugi strani pa tudi UNNRA ni želela skleniti sporazuma z nepriznano albansko vlado, temve č le z Nacionalnim komitejem osvo- boditve Albanije. V: AJ, 507, f. IX, 1/II-38-108, a. e. II-47, Kratak pregled politi čke situacije (Velimir Stojni ć), 12. julij 1945. Incidenti v Krfskem kanalu – dokon čen prelom Albanije z Zahodom z nekaj jugoslovanske pomo či 127 SKUPNA POT V SOCIALIZEM vojno. V svojih spominih odkrito priznava, da se njegove simpatije, tako kot pri ve čini nekdanjih obveš čevalcev SOE, povezanih z Albanijo, bile na strani Abasa Kupija in Ganija bega Kryeziuja . 310 Njegovo povezavo s poraja- jo čo se opozicijo so dokazovali z odkritjem centralnega vodstva Balli Komb ёtarja v domovini, ki naj bi imel raz- širjeno tudi mrežo nižjih struktur in je bil reorganiziran po direktivi Mithata Frashërija iz Italije. Direktivo naj bi prenesla in neposredno pomo č trideset članskemu ko- miteju ponudila UNNRA. Komite naj bi imel centralno skladiš če orožja v katoliški cerkvi v Skadru. 311 Tik pred volitvami jeseni 1945 je jugoslovanski poslanik Josip Djerdja pisal v Beograd, da se po Tirani iz neuradnih, vendar pou čenih krogov širijo govorice o britanskem priznanju albanske vlade. Ker pa je britanski predstav- nik Hutchinson 312 naglo odpotoval tik pred volitvami, ki naj bi jih nadzoroval, je obstajal utemeljen sum o navezi te novice in njegovih povezav z “režimskimi oportunisti”, ki so bili po Djerdjevih ocenah števil čnejši, kot se je do tedaj menilo. Djerdja je menil, da bi s takimi potezami britanska vlada želela okrepiti napore teh posamezni- kov, da se bi Albanija približala Zahodu in odtrgala iz jugoslovanskega objema. 313 Težaven je bil tudi odnos z ZDA, saj so kot pogoj za ameriško priznanje zahtevali, da Albanija potrdi veljavnost vseh dogovorov, sklenje- nih pred drugo svetovno vojno. 314 Na albansko vlado je iz ZDA apeliral tudi Stilijan Fan Nolli , ki je menil, da Britanci in Ameri čani na vsak na čin iš čejo razlog za za- vrnitev priznanja albanske vlade. 315 Aprila je britanski konzul iz vojaške misije v Bariju poslal obvestilo, da za- radi nesprejemljivih pogojev, ki jih je postavila albanska vlada 12. aprila 1946, v Albanijo ne bodo poslali po- slanika. To je bilo najverjetneje povezano z albanskimi zahtevami po umiku dolo čenih britanskih uslužbencev, 310 Oakley Hill , An Englishmen in Albania, str. 148–197. 311 DA MIP, PA 1946, f. 1, Đerđa Velebitu , 27. december 1946, št. 15335. 312 Lester Hutchinson je bil laburisti čni poslanec, ki je konec leta 1945 obiskal Al- banijo, mudil pa se je tudi v Jugoslaviji. Glej: Pearson , Albania in Occupation and War, str. 476. 313 DA MIP, PA 1945, f. 1, Đerđa MIP, 24. september 1945, št. 6356. 314 MIJ, KMJ, f. I- 3-b, a. e. 17, Depeše (Josipa) Djerdje Vladimiru (Velebitu ) 6. i 15. XII. 1945. 315 DA MIP, PA 1946, f. 1, Đerđa MIP, 5. april 1945, št. 3908. 128 ki so jih utemeljeno sumili organiziranja obveš čevalne mreže in protijugoslovanstva. 316 Josip Djerdja je Vladi- mirju Velebitu konec leta 1945 poro čal, da v britanski vojaški misiji sondirajo teren, da bi po priznanju alban- ske vlade lahko misija ostala v sklopu britanskega vele- poslaništva, vendar so na to dobili negativen odgovor. 317 Vzrok za takšno vztrajnost britanske strani vidi Djerdja v dejstvu, da so v Veliki Britaniji slabo vodili svojo bal- kansko politiko in bi si radi svoj nekdanji vpliv na vsak na čin povrnili. Albansko vodstvo je zaradi tega mo čno omejevalo dejavnost britanske misije. 318 Jugoslovanska stran je ocenjevala, da je Enver Hoxha pripravljen na popuš čanje in da je tudi Velika Britanija s postopkom, ko je čakala na albanski odgovor, kljub temu da je bi- la misija v Bariju že ukinjena, kazala na dolo čeno po- pustljivost. 319 Ker je bila britanska nota o vzpostavitvi diplomatskih odnosov že poslana, je to najverjetneje motilo jugoslovansko vodstvo in njegove albanske pri- vržence, posebej ofenzivno naj bi bila nastrojena Nako Spiru in Koci Xoxe . 320 Zaradi tega je najverjetneje na- merno prišlo do prvega incidenta v Krfskem prelivu, ki je Albanijo oddaljil od Zahoda, in se je nato poleti 1946 ob obisku Enverja Hoxhe v Beogradu s podpisi množice meddržavnih sporazumov dokon čno navezala na Jugo- slavijo in vzhodni blok. Drugi incident je zgolj zape čatil za četo smer v albanski zunanji politiki, zgodil pa se je tik pred podpisom druge serije meddržavnih dogovorov med Albanijo in Jugoslavijo. Jugoslovanski odnosi z Za- hodom so postajali podobno napeti, saj nekako v ta čas, avgust 1946, sodita sestrelitvi dveh ameriških letal na Gorenjskem. 321 316 DA MIP, PA 1946, f. 1, Bojan Gojkovi ć (Atene) Velebitu in Brileju , 8. april 1946, št. 4037. 317 Jugoslovanski pogled na poslovanje misije je bil izrazito negativen: “Na čelu an- gleške misije stoji grobi in domišljavi general brez kakršnegakoli osnovnega politi č- nega takta, kar bi ga zagotovo privedlo v nemogo č položaj, če ne bi v o čeh Albancev predstavljal mo čnega Albiona in se mu zato marsikaj oprosti. Glavna težnja angleške misije proti nam je bila, da nam s sistemati čnim ignoriranjem, provociranjem itd. ruši ugled v albanskih o čeh.” V: DA MIP, PA 1945, f. 1, Strana prestavništva u Albaniji, 8. 12. 1945, št. 7110. 318 MIJ, KMJ, f. I- 3 -b, a. e. 20, Depeša (Josipa) Djerdje Maršalu Titu , 30. marec 1946. 319 DA MIP, PA 1946, f. 1, Đerđa MIP, 15. april 1946, št. 4895. 320 DA MIP, PA 1946, f. 2, Đerđa MIP, 11. november 1946, št. 13591. 321 Poleg incidentov na italijanski meji je prihajalo tudi do pogostih vdorov grških 129 SKUPNA POT V SOCIALIZEM Spor je nastal pri vprašanju mednarodne plovne poti, ki vodi skozi tesno ožino med otokom Krfom in al- bansko obalo. Ta ožina je široka le 3 milje, albanske vo- de pa so segale skoraj do sredine preliva. Tuje ladje, ki so plule skozi ta kanal, so tako vedno kršile nedotaklji- vost ozemeljskih voda. Kanal, ki je postal mednarodna plovna pot, ker mo čno skrajša pot proti celinski Gr či- ji in zaradi mirnega morja, so britanski minolovci o či- stili nemških min že spomladi 1946. Kljub nejasnemu mednarodnopravnemu položaju so nato skozenj plule tudi britanske vojne ladje, kar je 15. maja sprožilo prvi incident, ko je albanska obalna straža za čela s topovi obstreljevati na britanski ladji Orion in Superb. 322 22. oktobra pa sta dva britanska rušilca, ki sta zaplula v ožino 323 , naletela na minsko polje, zaradi česar sta nato potonila, v nesre či pa je umrlo 44 oseb. Velika Britani- ja je od Albanije prek njenega poslaništva v Beogradu zahtevala opravi čilo in odškodnino, kar pa je albanska stran zavrnila. To je imelo dolgoro čne posledice za al- bansko zunanjo politiko, saj je Velika Britanija vložila tožbo pred Mednarodnim sodiš čem v Haagu in jo tudi dobila. Nekaj dni po potopu rušilcev se je zgodil še tre- tji incident. Britanska vlada je poslala noto, v kateri je Albaniji prek Beograda sporo čila, da bo 13. in 14. no- vembra opravila ponovno razminiranje, za kar pa so ka- sneje v Haagu okrivili Veliko Britanijo, ki naj ne bi ime- la pravice do ponovnega posega v albanske ozemeljske vode. 324 Enver Hoxha je zaradi britanske poteze osebno poslal na obalo šefa generalštaba, zahteval pa je previ- dnost in dovolil le opozorilne strele v zrak. 325 Albanci so Veliki Britaniji na noto odgovorili z “našim predlogom letal. Zaradi pogostosti takšnih incidentov je bil v Albanijo, ki ni imela lastnega vojaškega letalstva, v ta namen poslan 113. letalski polk. Na jugu Albanije je pa- truljiral med junijem in septembrom 1947. Glej: Dimitrijevi ć , Jugoslovensko ratno vazduhoplovstvo 1942–1992, str. 51–54. 322 DA MIP, PA 1946, f. 1, Telegram II. sekretara Ljuba Osterca (Tirana) MIP, 23. maj 1946, št. 5954. 323 Poslana naj bi bila z namenom, da preizkusita albansko reakcijo na britansko sklicevanje na pravico do neškodljivega prehoda. 324 Koci Xoxe je Aleksandru Rankovi ću poslal sporo čilo, da so skozi preliv blizu albanske obale 22. oktobra zaplule še 4 britanske vojne ladje. Ena izmed njih je naletela na mino in sledile so reševalne operacije, ki so trajale vso no č, medtem pa so preostale ladje osvetljevale albansko obalo. Glej: AJ, 507, f. IX, 1/I–1–126, a. e I-104, Depeša Kocija Xoxa Aleksandru Rankovi ću , 24. oktober 1946. 325 DA MIP, PA 1946, f. 2, Đerđa MIP, 11. november 1946, št. 13591. 130 albanskega odgovora”, ki je zavrnil vsakršen poseg, in se licemerno spraševali, katere mine je potrebno od- straniti, saj albanska vlada ne ve ni č o tem. 326 Britanski poseg pa je povzro čil paniko v albanskem vodstvu, 327 saj so želeli razglasiti Sarando za vojno pristaniš če, ker so menili, da ima britansko razminiranje preliva globlji pomen. 328 Želeli so jugoslovansko mnenje, zato jim je Vladimir Velebit svetoval, da lahko tako kot Jugoslavija razglasijo 6-miljni pas ozemeljskih voda, vendar mora biti to izvedeno po redni diplomatski poti in z odlokom skupš čine, Sarando pa je potrebno razglasiti za vojno cono. 329 Nekaj tednov kasneje je Velebit hotel prekiniti postopek, vendar so ga medtem Albanci že izpeljali. 330 Dokon čno so bile mine o čiš čene februarja 1947, obve- stilo o prihodu treh minolovcev je v Tirano poslal zu- nanji minister Stanoje Simi ć osebno, saj so se vrstile obtožbe, da Albanci vsevprek streljajo na ladje, tudi na jugoslovanske. 331 Že po prvem incidentu v Krfskem kanalu je Velika Britanija odpoklicala svojo vojaško misijo in umaknila noto o privolitvi v ponovno vzpostavitev diplomatskih stikov, podobno so ravnali tudi Ameri čani z misijo State Departmenta sedem mesecev kasneje. 332 Velika Brita- nija je zamrznila tudi predvojne albanske zlate rezerve. Albanija se je na obtožbe branila z dejstvom, da sama ne premore min, niti ne polagalcev min, poleg tega pa so bile mine, na katere sta naleteli britanski ladji, nem- škega izvora. Spomladi 1947 je bila glavna politi čna te- 326 DA MIP, PA 1946, f. 2, Đerđa Velebitu , 12. november 1946, št. 14710. 327 Enver Hoxha je na I. kongresu KPA 8. novembra 1948 izjavil: “Provokacije v Krfskem kanalu so anglo-ameriški imperijalisti poskušali uporabiti kot izgovor za iz- krcanje, toda njihov cilj je doživel neuspeh in bil razkrinkan s strani naše vlade in sovjetskih predstavnikov v Varnostnem svetu. Angleška vlada je sedaj obtožena pred mednarodnim sodiščem v Haagu in si izmišljuje nove obtožbe in akrobacije, da bi prikrila svojo razbojniško provokacijo, ki smo jo razkrili.” V: AJ, 507, f. IX, I/IV 303 – 414, a. e. IV – 381, Odlomak iz govora Enver Hodže na kongresu KP Albanije, 8. november 1948. 328 DA MIP, PA 1946, f.l 2, Đerđa MIP, 17. november 1946, št. 15433. 329 DA MIP, PA 1946, f. 2, Velebit Tirani, 3. december 1946, št. 14078. 330 DA MIP, PA 1946, f. 2, Velebit Tirani, 23. december 1946, št. 15073 in Đerđa Mip, 28. december 1946, št. 15433. 331 DA MIP, PA 1947, f. 3, Simi ć Tirani, 24. februar 1947, št. 43338. 332 Ameriška vojaška misija je bila odpoklicana že jeseni 1945, ostala pa je misija State Departmenta. Glej: DA MIP, PA 1945, f. 1, Velimir Stojni ć MIP, 2. oktober 1945, št. 4831. 131 SKUPNA POT V SOCIALIZEM ma v Albaniji britanska obtožba pred Varnostnim sve- tom OZN zaradi “domnevnega polaganja min v Krfskem kanalu”. Obtožbo je ustavil sovjetski veto, 333 vendar je močno odmevala v Albaniji, saj je s tem Britanija po be- sedah Hysnija Kapa 334 pokazala, da hoče za vsako ceno blokirati albanska prizadevanja za vstop v OZN in da je bila od za četka sovražno nastrojena proti novi Alba- niji, zato je med vojno podpirala baliste in Abasa Ku- pija . Ta poteza naj bi bila le še eden izmed britanskih napadov, ki jih je ve činoma izvajala prek “monarhofaši- sti čne” grške vojske, posredno pa s tem tudi napad na Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo. Albanska vlada je pred varnostnim svetom zato podala svojo obtožbo o tem, da grške ladje kršijo ozemeljske vode . 335 Varnostni svet je nato predlagal, da se spor prenese na novoustanovljeno Mednarodno sodiš če v Haagu. Na procesu, ki je potekal konec leta 1948, je britan- ska stran poskušala dokazati, da so mine v preliv polo- žile jugoslovanske ladje, ki so hotele prepre čiti nadalj- nje dokazovanje britanske premo či v albanskih teritori- alnih vodah, za to pa je vedel tudi albanski politi čni vrh. O tem je pri čal tudi Slovenec Karel Kova či č , ki je bil v tem času član Jugoslovanske vojne mornarice, kasneje pa je prebegnil na Zahod. 336 Proces je potekal v času zelo zaostrenih odnosov med Jugoslavijo in Albanijo, vendar je jugoslovanska vlada vseeno sodelovala. Udeležena je bila kot pri ča, ne pa kot stranka v postopku. 337 Tega, da bi postali obtožena stranka, so se v jugoslovanskem vodstvu o čitno bali, saj je Vlado Popovi ć oktobra pisal Rankovi ću in Titu , da Albanci pred sodiš čem zahtevajo, da se raziš če morebitna jugoslovanska odgovornost. Ta albanska reakcija na britansko obtožbo proti Jugoslavi- ji naj bi pokazala vso albansko nelojalnost. 338 Generalni 333 AJ, 507, f. IX, I/IV-303 – 414, a. e. IV – 378, Albansko-britanski spor pred Save- tom bezbednosti, 21. oktober 1948. 334 V tem času postane albanski veleposlanik v Beogradu. 335 DA MIP, PA 1947, f. 2, Drago Košmrlj , Spolnjepoliti čka situacija Albanije, marec- april 1947, št. 49090. 336 Gardiner , The Eagle Spreads his Claws, str. 170–275. 337 AJ, 507, f. IX, I/IV 303 – 414, a. e. IV – 382, Stojakovi ć (Haag) Beogradu, 10. november 1948. 338 AJ, 507, f. IX, I/IV 303 – 414, a. e. IV – 377, (Vladimir) Popovi ć drugu Marku i drugu Maršalu , 14. oktober 1948. 132 sekretar jugoslovanske vlade je izdal komunike, ki je kot uradno jugoslovansko stališ če bil prebran na sodiš ču. V njem je izpodbijal vse trditve o vpletenosti jugoslo- vanske vlade v dogodke, posebej pa je poudaril nekre- dibilnost glavne britanske pri če Karla Kova či ča, 339 ki je pri čal o odhodu treh jugoslovanskih minopolagalcev iz Šibenika nekaj dni pred incidentom. 340 Albanska vlada je jugoslovansko prosila tudi, naj ji priskrbi strokovnja- ka za morske mine, ki bi lahko podal izvedensko mne- nje na sodiš ču. 341 Proces se je vlekel še skozi leto 1949, problemati čna pa ni bila odlo čitev sodiš ča o albanski krivdi, saj je obsodba govorila o tem, da bi albanska vlada morala vedeti, da je v njenih vodah minsko polje, in bi zato morala britansko mornarico o tem obvestiti, temve č zaradi odškodnine. Po besedah člana tedanjega albanskega politbiroja Bedrija Spahia iz leta 1992 so bile mine nastavljene na Titov ukaz in s privoljenjem Enverja Hoxhe , v svojem pismu britanskemu časopisu Independent iz leta 1992 pa je zapisal: “Razsodba Med- narodnega sodiš ča je obsodila Albanijo. Pozdravljam to razsodbo in sem pripravljen, če bo to potrebno, o tem tu- di pri čati.” 342 S tem incidentom in nadaljnjo politiko si je Albanija dokon čno zaprla vrata v zunanjepoliti čnih odnosih z Zahodom, ki jih do leta 1990 tako reko č ni imela. Jugoslovanska vloga v teh dogodkih je nedvoumna, saj je poveljstvo Jugoslovanske vojne mornarice v poro- čilu pomo čniku ministra za zunanje zadeve Vladimirju Popovi ću sporočilo, da imajo Britanci pravilne informa- cije. Polaganje min je bilo izvršeno med 15. in 20. okto- brom 1946, pri tem pa je bil prisoten kapetan albanske mornarice Abdul Mati , ki so mu bile izro čene pomorske karte z lokacijami minskih polj, vendar so bile ro čno 339 Poudaril je, da je Kova či č , ki je bil kot nekdanji oficir kraljeve mornarice med voj- no interniran v Italiji, iz taboriš ča pobegnil na sumljiv na čin, njegova žena pa je bila obsojena na smrt kot agentka gestapa. Kova či č je dezertiral iz jugoslovanske mor- narice in nezakonito pobegnil čez mejo, pri tem pa naj bi mu pomagal Intelligence service, da bi z njegovo pomo čjo lahko krivi čno obdolžili jugoslovansko vlado. Glej: AJ, 507, f. IX, I/IV 303 – 414, a. e. IV – 378, Albansko-britanski spor pred Savetom bezbednosti, 21. oktober 1948. 340 MIJ, KMJ, f. I- 3- b, a. e. 49, Izjava Karla Kova či ća, nedatirano . 341 DA MIP, PA 1947, f. 6, MIP Na čelniku GŠ JA, 6. december 1947, št. 424820. 342 Kola, The Search for Greater Albania, str. 75. 133 SKUPNA POT V SOCIALIZEM izpolnjene in brez uradnih pe čatov. Glede na zmedeno britansko argumentacijo, ki je bila posledica raznoliko- sti jugoslovanskega ladjevja in njegovih pogostih prei- menovanj, je viceadmiral Josip Cerni predlagal, da se sklicujejo na dejstvo, da imajo Britanci napa čne in zato zavajajo če podatke. Dnevniki in dokumentacija ladij, ki so bile vpletene v operacijo, so bili ustrezno izpolnjeni oziroma popravljeni, podatki o aktivnosti ladij pa bili že med polaganjem dostavljeni zavezniškemu odboru za čiš čenje min v Sredozemlju. Britanska stran tudi ni mo- gla razpolagati s podatki o razpoložljivi koli čini trofejnih nemških min, ki so bile uporabljene. Zanimivo pri vsej stvari pa je, da Albanija kljub neusmiljeni propagandni vojni proti Jugoslaviji po resoluciji informbiroja, ko na sodišču ni imela ve č kaj izgubiti, tega ni izpostavila. 343 Ivo Banac meni, da so te akcije bile del samostojne ju- goslovanske politike, katere cilj je bil pove čanje svoje moči na Balkanu, vendar pa so v Moskvi te incidente spremljali z nejevoljo, saj jim je bilo jasno, da bo na Zahodu obveljalo, da za njimi neposredno stoji Moskva. Incidenti naj bi predstavljali enega izmed vzrokov za zaostritev odnosov med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo 1948. 344 343 MIJ, KMJ, f. I-3- b, a. e. 49, Izjava komande Jugoslovenske ratne mornarice u vezi sa albansko-britanskim sporom u Krfskom kanalu povodom polaganja mina, 26. september 1948. 344 Banac , Sa Staljinom protiv Tita , str. 41–42. 134 Obisk je predstavljal manifestacijo odli čnih odnosov med državama in njenima voditeljema. Josip Broz Tito je Enverja Hoxho pri čakal na zemunskem letališ ču, kjer je slednji imel daljši govor in se v njem zahvalil Jugosla- viji za medvojno in povojno pomo č. V govoru je poudaril skupni boj jugoslovanskega in albanskega naroda: “Po naših planinah, kakor tudi poljih in mestih Albanije, kjer so se borili in kjer so herojsko padali najboljši sinovi na- ših dveh narodov, so nam vaša legendarna borba in vaši legendarni napori vlivali ogromno mo č, nas bodrili in hra- brili. Ime vašega maršala, ki je lik vašega legendarne- ga herojstva, je krepilo našo vero v veliko skupno zmago nad fašizmom med veliko osvobodilno vojno, v katerem je kot sonce zasijal sovjetski genij. Kri naših najboljših sinov se je zedinila in je skupno tekla. Iz nje se je rodilo in ojeklenilo bratstvo in prijateljstvo, ki bo ostalo ve čno, ker je od njega odvisna prihodnost naših narodov.” 345 Mi- lovan Djilas , ki je kot ve čina ostalih članov jugoslovan- ske vlade tudi prisostvoval prihodu, je kasneje zapisal, da je vse “izgledalo zelo sr čno in prijateljsko”. 346 Poleg Enverja Hoxhe je v Beograd priletela še šestnajst član- ska delegacija albanskega vodstva. Sestavljali so jo tu- di podpredsednik prezidija Narodne skupš čine Myslim Peza , generalmajor Bedri Spahiu , pravosodni minister 345 Boravak pretsjednika albanske vlade general-pukovnika Enver Hoxhe u Beogra- du, Borba, 24. 6. 1946, str. 1. 346 Đilas , Vlast i pobuna, 1990, str. 96. Obisk Enverja Hoxhe v FLRJ – za četek intenzivnega sodelovanja med državama 135 SKUPNA POT V SOCIALIZEM Manol Konomi , minister za gospodarstvo Naku Spiru in pomo čnika ministra za zunanje zadeve, Nesti Kerenxi in Vasil Konomi . Z albansko delegacijo je priletel tudi jugoslovanski poslanik v Tirani Josip Djerdja , prisoten pa je bil tudi tedanji poslanik NRA v Beogradu Hysni Kapo . 347 V svojih spominih na ta obisk je Enver Hoxha po- udarjal povsem drugi vidik sre čanj s Titom . V ve čini teksta se je zgražal nad razkošjem sre čanj. Albansko delegacijo je ves čas skozi protokol vodil Josip Djerdja . Poleg za njegove pojme prevelikega razkošja, med kate- ro je spadalo tudi bivanje v bivši rezidenci kneza Pavla Karadjordjevića nasproti Belega dvora, je bil razo čaran tudi nad dejstvom, da v vsem času svojega bivanja v Jugoslaviji ni sre čal niti enega vodilnega predstavnika Albancev v Jugoslaviji, predstavili so mu le mater Mila- dina Popovi ća . Med temami, ki sta jih na čela med pogo- vori s Titom , naj bi bilo tudi vprašanje Kosova. Hoxha opisuje, da je na Titovo vprašanje, kaj meni o problemu, izjavil, da bi moralo Kosovo zaradi osvobodilnega boja albanskega naroda, ki se je boril tudi za enotnost, pri- pasti Albaniji. Tito mu je odvrnil, da bi bilo to v krajšem času skorajda nemogo če, ker bi srbski narod tega še ne mogel razumeti, vendar pa bi lahko enotnost dosegli v okviru prihodnje Balkanske federacije. Oba sta se stri- njala, da je ta projekt dolgoro čen in pred njim stoji še veliko ovir, čeprav je zamisel že zelo stara in so jo že pred vojno podpirali albanski komunisti in drugi nasprotniki kralja Zoguja . Dobro pot k vzpostavitvi te federacije naj bi nakazala federalna Jugoslavija, katere izkušnje naj bi s časoma bile zelo koristne tudi pri tem vprašanju. 348 O čitno pa Tito o tem vprašanju ni nameraval razpra- vljati s Hoxho , saj mu je Josip Djerdja iz Tirane 6. julija poslal obvestilo o tem, kaj je najverjetneje stalo za to al- bansko potezo. “Neupadljivo sem se pozanimal, kaj je bil neposredni povod, ki je Enverja Hoxho pripravil do tega, da na čne vprašanje Kosmeta. Izvedel sem naslednje: Al- banski poslanik v Moskvi je javil po maršalovem obisku v 347 MIJ, KMJ, f. I- 2- a, a. e. 1, Prijem predsednika albanske vlade Envera Hodže kod maršala Tita , 23. IV. 1946. 348 Enver Hoxha , The Titoites, str. 131–147. 136 Moskvi, da je Stalin svetoval maršalu, naj o tem vpraša- nju razpravlja z Albanci. Stalin naj ne bi o tem vprašanju prej vedel ni česar.” 349 *** Obisk albanske delegacije je trajal od 22. junija do 2. julija. V tem času je Enver Hoxha prepotoval celotno Jugoslavijo in se sestal z ve čino jugoslovanskih vodil- nih politikov. Medtem so potekali pogovori o sklenitvi vrste meddržavnih sporazumov, ki bi obe državi še bolj povezali. Posebej pomembno vlogo v pogajanjih je imel tedanji albanski minister za gospodarstvo Nako Spiru . V Beogradu je bilo od julija do novembra podpisanih 20 sporazumov, ki so vsebinsko predvsem definirali priho- dnje gospodarske odnose, s tem pa tudi politi čne. Poli- ti čno najpomembnejši dogovor, na katerih so temeljili tudi vsi ostali dogovori, je bila Pogodba o prijateljstvu in vzajemni pomo či med FLRJ in LRA, ki je bila podpisana v Tirani 9. julija, pripravljena pa med Hoxhevim obi- skom. Z jugoslovanske strani je pogodbo podpisal zuna- nji minister Stanoje Simi ć . 350 To je bila druga pogodba tega tipa med državama t. i. ljudske demokracije, prvo sta aprila 1945 sklenili Jugoslavija in Sovjetska zveza. Drugi člen, ki je v pogodbi najbolj izstopal, je dolo čal, da ob napadu na eno državo druga brez odloga ponudi napadeni strani na razpolago vsakršno vojaško in drugo pomo č. 351 To je v tistem času imelo resen pomen zaradi neposredne vojaške nevarnosti napada kraljevih grških sil na Albanijo. Na grško-albanski meji je nenehno pri- hajalo do incidentov, ki sta jih vzpodbujali tudi alban- ska ter jugoslovanska stran, saj sta zagotavljali mo čno podporo komunisti čnim silam pod vodstvom generala Markosa . Gr čija pa tudi ni priznavala celovitosti alban- 349 AJ, 507, f. IX, 1/I-1-126, a. e. I-78, Djerdja za Maršala, 6. julij 1946. 350 DA MIP, PA 1946, f. 1, Osterc (Tirana) MIP, 20. junij 1946, št. 8606. 351 Ugovor o prijateljstvu i uzajamnoj pomo ći izme đu FNRJ i NR Albanije, 9. julij 1946. V: Stojkovi ć (ur.), Balkanski ugovorni odnosi 1876–1996, III. knjiga, str. 4–6. Glej tudi: AJ, 507, f. IX, 1/I-1-126, a. e. I-77, Ugovor o prijateljstvu i uzajamnoj pomo ći izme đu Federativne narodne republike Jugoslavije i Narodne Republike Al- banije, julij 1946. 137 SKUPNA POT V SOCIALIZEM skega ozemlja, kar je to pogodbo napravilo za pomem- ben vojaški pakt med sosednjima državama. Ta dogovor je dal albansko-jugoslovanskim odno- som popolnoma nov pomen, kar je ob podpisu izjavil tudi Enver Hoxha : “Pogodba, ki smo jo danes podpisali, predstavlja za albanski narod garancijo varnosti in obno- ve naše države ter bo mnogo doprinesla k pravilnemu in hitremu razvoju prijateljskega sodelovanja med Albanijo 138 Obisk Enverja Hoxhe v Jugoslaviji konec junija 1946 je bil manifestacija odli čnih odnosov med državama in komunisti čnima partijama. V sklopu svojega sploh prvega državniškega obiska je prišel 30. junija tudi v Ljubljano, kjer ga je sprejel predsednik slovenske vlade Miha Marinko. Slovenijo in Jugoslavijo je Hoxha ponovno obiskal jeseni 1946, ko se je še drugi č in tudi zadnji č, tokrat neuradno, sestal s Titom na Bledu. 139 SKUPNA POT V SOCIALIZEM in novo Jugoslavijo. Prijateljstvo in bratstvo, ki nas pove- zujeta z Jugoslavijo, bosta ve čna, ker sta življenjskega pomena za albanski narod, za njegovo neodvisnost. Pri- jateljstvo, ki nas povezuje z Jugoslavijo, je eno od tistih redkih prijateljstev, ki toliko pomagajo našemu narodu in varujejo in spoštujejo neodvisnost in suverenost Albani- je. Mala Albanija ima sre čo, da ima na svoji meji veliko in demokratsko državo, kot je nova Jugoslavija, ter tudi zato, ker je ta država iskren in ljubljen prijatelj našega naroda.” 352 Po vrnitvi je Enver Hoxha za čutil, da si je v Beogra- du pridobil politi čno podporo, zato je za čel poskuse, da bi si podredil Politbiro KPA. 353 Zametek teh poskusov je čutiti že v njegovi pobudi pred odhodom v Jugoslavijo, da bi bilo potrebno revidirati sklepe Beratskega plenu- ma, ki naj bi temeljil na toku napa čnih zaklju čkov. Za- nje je okrivil Stojni ća in odstavljenega Maleshova , ki se je na plenumu postavil na Stojni ćevo stran. Stojni ć je po Hoxhovem mnenju svojo napako kmalu uvidel in jo v kasnejših odnosih poskušal popraviti. 354 Ta prizade- vanja je ocenil delegat CK KPJ pri CK KPA Sava Zlati ć , ki je v svojem poro čilu menil, da poskuša Enver Hox- ha izkoristiti razcepljenost v politbiroju, ki se prenaša tudi na nižje partijske celice. Nižje organizacijske eno- te je namre č obvladoval Koci Xoxe , medtem ko je bila mladinska organizacija na strani Nakuja Spira . Ta dva sta bila tudi najve čja tekmeca v politbiroju, medtem ko se je poskušal Enver Hoxha držati izven njunih spo- rov. Ko pa je polagoma Naku Spiru za čel prehajati na stran Enverja Hoxhe , se je Hoxha pri čel pritoževati, da je nemogo če sodelovati s Kocijem Xoxem . Odnos med Xoxem in Hoxho je bil nedore čen že vse od Beratskega plenuma, zato je skupaj s pobudo o ponovni evalvaciji sklepov Beratskega plenuma Hoxha poskušal v politbi- roju zmanjšati Xoxeve funkcije in s tem njegovo mo č. Napetost med njima naj bi se za silo zgladila že pred 352 Bela knjiga o agresivnim postupcima vlada SSSR, Poljske, Čehoslova čke, Ma đar- ske, Rumunije, Bugarske i Albanije prema Jugoslaviji, str. 120. 353 Avgusta se je na poti na mirovno konferenco v Parizu še drugi č in zadnji č sestal s Titom na Bledu, a tokrat neformalno. V: Zlatar , Gospodar zemlje orlova, str. 129. 354 AJ, 507, f. IX, 1/II-38-108, a. e. II-75, Referat Envera Hodže na sednici CK KP Albanije desetak dana pre odlazak u Beograd, junij 1946. 140 Hoxevim odhodom v Beograd, a se je zgodba spet po- novila po njegovi vrnitvi. 355 Zaradi tega sta Josip Djerd- ja in Sava Zlati ć skovala na črt, po katerem je bil Koci Xoxe povabljen na pogovore v Beograd, kjer ga je sprejel Aleksandar Rankovi ć . To je odobril tudi sam Tito , ki je ob rob poro čila napisal: “Bilo bi dobro čim prej poklicati Kocija sem, ker se bodo stvari zapletle.” 356 Kot pa so v Beogradu že vedeli, vzrok spora ni bil v nepripravljeno- sti Kocija Xoxa na sodelovanje, temve č namen Enverja Hoxhe , da ga po časi izrine iz politbiroja. To je namera- val storiti z razširitvijo politbiroja, predvsem z mlajšimi kandidati, ki pa so bili na strani Naka Spira . Širitev naj bi bila obsežna, s šestih na enajst članov, medtem ko so Jugoslovani in Koci Xoxe predlagali manjšo, enega ali dva člana, na koncu pa so kompromisno bili v politbiro kooptirani trije novi člani. Enver Hoxha je izmed njih že od začetka razprav najbolj podpiral Hysnija Kapa , Kri- sto Themelko je predstavljal vojsko in je bil sprejet med vsemi skupinami, Xoxev kandidat pa je bil Gogo Nushi . Hoxha je po Zlati ćevem mnenju vodil napačno politiko, saj je poleg pospešenih napadov na Xoxa razmišljal o tem, da bo nasprotja v politbiroju rešil s kooptacijo sebi privrženih ljudi, čemur se je Xoxe jasno uprl. Zaradi ustvarjene pat pozicije je Zlati ć konec oktobra zaprosil za dovoljenje za odhod na posvet v Beograd, s čimer se je Rankovi ć strinjal. Zlati ć je tako izkoristil priložnost in se pridružil Naku Spiru , ki je odšel v Beograd zaradi potrebe po pripravah na uskladitev gospodarskih pla- nov, v Beogradu pa je tedaj še vedno bil tudi Xoxe , kar je olajšalo stik z njim. 357 Kljub temu da je Koci Xoxe od samega začetka odli čno sodeloval z jugoslovanskimi delegati in je poleg Naka Spira veljal za najtrdnejši temelj navezovanja Al- banije na Jugoslavijo, pa je v svojem julijskem poro čilu o stanju v KPA, se pravi tik pred prihodom neposre- dnega delegata Zlati ća v Albanijo, Djerdja razložil, da je imel z njim nenavadno malo stikov, saj se je veleposla- 355 AJ, 507, f. IX, 1/I-1-126, a. e. I-82, Kratak politi čki izveštaj iz Albanije, 23. junij 1946. 356 Komatina , Enver Hodža i jugoslovensko-albanski odnosi, str. 49. 357 MIJ, KMJ, f. I-3-b, a. e. 25, Izveštaji Save Zlati ća Centralnom komitetu KPJ, Tirana, 7. i 12. X. 1946. 141 SKUPNA POT V SOCIALIZEM ništvu izogibal, Djerdjevo vabilo k pogostejšim obiskom pa je na seji politbiroja celo omenil kot žaljivo. Mogo- ča interpretacija tega bi bila, da se je tako kot Hoxha neko č Popovića tudi sam poskusil znebiti bremena, da je nekoč užival protekcijo Velimirja Stojni ća . Če je za najinteligentnejšega člana politbiroja veljal Nako Spiru , je Xoxe predstavljal njegovega najbolj marljivega člana, ki je zato združeval veliko funkcij, ki so mu v notranje- politi čnem življenju Albanije dajale ve čjo mo č, kot jo je užival Enver Hoxha . Djerdja je tudi opazil, da Hoxha v javnosti ne uživa ravno velike podpore, medtem ko so ostali člani politbiroja dokaj dobro poznani. Tak položaj po Djerdjevem mnenju ni nastal zgolj zaradi odlo čitev iz Berata, temve č tudi zaradi Hoxheve lenobe. 358 Februarja 1947 je Savo Zlati č potožil, da ima ponovno težave v ko- munikaciji z albanskim politbirojem, vendar predvsem s Hoxho , medtem ko ima odli čne odnose z Xoxem , od- kar se je ta vrnil iz Beograda. 359 358 AJ, 507, f. IX, 1/I-1-126, a. e. I-82, Kratak politi čki izveštaj iz Albanije, 23. junij 1946. 359 AJ, 507, f. IX, 1/IV-144-302, a. e. IV-261, Sava Zlati ć CK KPJ, 20. februar 1947. 142 Albanija je konec druge svetovne vojne do čakala go- spodarsko popolnoma nerazvita, razvoj gospodarstva se je pri čel šele tik pred drugo svetovno vojno. Italijanske investicije so omogo čile izkoriš čanje rudnih bogastev, ki jih v Albaniji ni manjkalo. Proizvodnja kroma, bakra, nafte in bitumna je predstavljala hrbtenico povojnega albanskega gospodarstva in pred vojno tako reko č ni obstajala. 360 Italija je vlagala v razvoj prometnic, ven- dar le cestnega omrežja, saj Albanija pred drugo sve- tovno vojno ni imela niti kilometra železniških povezav, pri čeli pa so graditi krajše železniške povezave, vendar so proge le trasirali in pri čeli dela. Luke so bile slabo opremljene. Za potrebe elektrifikacije Tirane so Italijani zgradili prvo elektri čno centralo. Industrije prakti čno ni bilo, govorimo lahko le o ve čjih obrtniških delavnicah. Ti zametki gospodarstva so bili ob koncu vojne v slabem stanju, saj je bila ve čina opreme med vojno uni čena. Infrastruktura je bila poškodovana, ve čina pristaniš č in mostov je bila poškodovana ali porušena ob umiku nemške vojske konec novembra 1944. Ve čje gospodarsko povezovanje med državama se je za čelo v letu 1946, ko je Beograd obiskal Enver Hoxha . Do takrat je ve čina gospodarskih odnosov med država- ma potekala zgolj prek sporazuma o trgovini iz februar- ja 1945. Priprave na tesnejše sodelovanje so se pri čele v za četku leta 1946, saj je v Albaniji delovala jugoslovan- 360 Berisha , Ekonomska saradnja SFR Jugoslavije i NSR Albanije, str. 99. Gospodarska navezava Albanije na Jugoslavijo –na črt o enotnem gospodarskem prostoru 143 SKUPNA POT V SOCIALIZEM ska komisija, ki je ocenila kapacitete in potenciale al- banskega gospodarstva, v Albanijo pa je kot svetovalca h Gospodarskemu svetu Albanije poslala predsednika slovenske planske komisije Sergeja Kraigherja, 361 o če- mer sta se v Beogradu dogovorila Nako Spiru in Boris Kidri č . 362 Temu obisku je sledila sklenitev ve č sporazu- mov, ki so tesno povezali obe državi, tako politi čno kot tudi gospodarsko. Pomembno vlogo v pogajanjih je imel tedanji albanski minister za gospodarstvo Nako Spi- ru. Njegovi pogledi na obnovo in razvoj gospodarstva so se precej razlikovali od pogledov prejšnjega ministra Sejfulle Maleshova . Ta se je zavzemal za vsestransko so- delovanje, tudi z Italijo. Februarja 1946 je bil Malesho- va prva žrtev partijskih čistk v albanskem vrhu. Nako Spiru se je v nasprotju z njim zavzemal za gospodarsko navezavo na Jugoslavijo, to usmeritev pa so dodatno utrdili na sestanku Hoxhe , Kardelja in sovjetskega zu- nanjega ministra Molotova na sestanku v času Pariške mirovne konference. 363 Albansko gospodarstvo namre č v času od ustanovitve albanske države nikdar ni bilo sposobno samostojno vzdrževati lastne eksistence, dr- žava je redno izkazovala zunanjetrgovinski in prora čun- ski primanjkljaj, ki ga je pred vojno pokrivala italijan- ska država v zameno za koncesije in patronat nad Alba- nijo. Albanske javne finance so tudi po drugi svetovni vojni bile mo čno neurejene in nestabilne, primanjkljaj v prora čunskem letu 1945/1946, ki se je zaklju čilo z marcem 1946, je bil znaten, ni č bolje pa ni kazalo tudi za prihodnje leto. Iz rednih davš čin in monopolov je pri- tekal le manjši del sredstev, nekaj jih je bilo neposredno prelitih iz albanske državne banke, glavnino prihodkov pa je ustvarjal izredni davek na vojni dobi ček. Primanj- kljaj v že tako okleš čenem prora čunu je tako po jugo- slovanski oceni znašal okrog 40 odstotkov. Junija 1946 361 V dokumentu sicer jasno piše Boris Kraigher (predsednik slovenske planske ko- misije), vendar je bil na tem položaju Sergej Kraigher , Boris Kraigher pa je v času nastanka dokumenta (14. januar 1946) opravljal funkcijo sekretarja CK KP Julijske Krajine, kasneje v tem letu pa je postal slovenski minister za notranje zadeve. Glej: AJ, 507, fascikel IX, 1/IV-144-302, a. e. IV-189, Vlada FNRJ MIP, 14. januar 1946 in Mimica (ur.), Ko je ko u Jugoslaviji (biografski podaci o jugoslovenskim savreme- nicima), str. 349–350. 362 AJ, 507, f. IX, 1/IV-144-302, a. e. IV-189, Vlada FNRJ MIP, 14. januar 1946. 363 AJ, 507, f. IX, 1/I-1-126, a. e. I-95, Sava Zlati ć CK KPJ, 23. september 1946. 144 je bila v Albaniji izvedena prva monetarna reforma, s katero so stare albanske franke zamenjali za nove, na- tisnjene v Jugoslaviji, prora čunski primanjkljaj pa je znašal približno toliko, kolikor je bila celotna albanska denarna emisija. 364 V Beogradu je bilo od junija do novembra podpisa- nih kar 20 sporazumov, ki so vsebinsko definirali priho- dnje gospodarske odnose. Ti sporazumi so bili: - Pogodba o ekonomskem sodelovanju med LRA in FLRJ (1. julija 1946 v Beogradu) - Sporazum o trgovinski menjavi in pla čilih med FLRJ in LRA (1. julija 1946 v Beogradu) - Sporazum o kreditu, ki ga vlada FLRJ odobrava vladi LRA (1. julija 1946 v Beogradu) - Protokol o dolarskem kreditu (3. oktobra 1946 v Beogradu) - Protokol o pravnomo čnosti pogodbe Albansko-ju- goslovanske družbe za uvoz in izvoz (3. oktobra 1946 v Beogradu) - Protokol o odstopanju dolarskih zahtevkov Držav- ne banke Albanije Narodni banki FLRJ (3. oktobra 1946 v Beogradu) - Pogodba o usklajevanju ekonomskih planov, o ca- rinski uniji in izena čenju valute med Vlado FLRJ in Vlado LRA (27. novembra 1946 v Beogradu) - Protokol, ki predstavlja sestavni del Pogodbe o oor- dinaciji gospodarskih planov, carinski uniji in pari- teti med Vlado FLRJ in LRA (27. novembra 1946 v Beogradu) - Pogodba o ustanovitvi Albansko-jugoslovanske družbe za izgradnjo in eksploatacijo železnic, skle- njena med Vlado FLRJ in Vlado LRA (28. novembra 1946 v Beogradu) - Protokol o izgradnji železniških prog (28. novembra 1946 v Beogradu) - Pogodba o ustanovitvi Albansko-jugoslovanske družbe za raziskovanje in eksploatacijo nafte, skle- njena med Vlado FLRJ in Vlado LRA (28. novembra 1946 v Beogradu) 364 MIJ, KMJ, f. I-3-b, a. e. 23, Izveštaj o radu privredne delegacije u Albaniji sa prilozima (VII 1946.), Nov čane prilike in javne finansije Albanije. 145 SKUPNA POT V SOCIALIZEM - Protokol o izgradnji rafinerije nafte v Ku čovi (28. novembra 1946 v Beogradu) - Protokol o izgradnji hidrocentrale v Ku čovi (28. no- vembra 1946 v Beogradu) - Pogodba o osnovanju albansko-jugoslovanske družbe za raziskovanje in eksploatacijo rud, skle- njena med Vlado FLRJ in Vlado LRA (28. novembra 1946 v Beogradu) - Pogodba o osnovanju Albansko-jugoslovanske družbe za elektrifikacijo, sklenjena med Vlado FLRJ in Vlado LRA (28. novembra 1946 v Beogradu) - Protokol o izgradnji elektri čne centrale v Tirani (28. novembra 1946 v Beogradu) - Pogodba o ustanovitvi Albansko-jugoslovanske družbe za uvoz in izvoz, sklenjena med Vlado LRA in Vlado FLRJ (28. novembra 1946 v Beogradu) - Pogodba o ustanovitvi Albansko-jugoslovanske banke (28. novembra 1946 v Beogradu) - Protokol o vpla čevanju osnovnega kapitala (28. no- vembra 1946 v Beogradu) - Protokol o personalu (28. novembra 1946 v Beogradu). 365 Zgoraj našteti sporazumi so albansko gospodarstvo tesno povezali z jugoslovanskim. Posebej pomembna sta sporazuma o ekonomskem sodelovanju in pogodba o usklajevanju planov, carinski uniji in izena čitvi va- lute. Zaradi šibkega zunanjepoliti čnega položaja alban- ske države so se v pogodbi o gospodarskem sodelovanju na albanski strani zavezali, da bodo vse gospodarske sporazume sklepali prek jugoslovanske vlade oziroma v dogovoru z njo. Vsi albanski gospodarski na črti so bili koordinirani iz Beograda, obnova in razvoj industrije pa sta slonela na mešanih albansko-jugoslovanskih druž- bah po sovjetsko-jugoslovanskem zgledu. V sredini le- ta 1946 so v Albaniji dali v obtok novi albanski frank, ki je bil nato podlaga za prera čun deležev v mešanih družbah. 366 Konec leta ga zamenja nova albanska valu- ta lek. Lek je bil usklajen z vrednostjo jugoslovanskega 365 Bela knjiga o neprijateljskoj politici vlade NRA prema FNRJ, str. 133. 366 Za en frank je bilo potrebno odšteti 12,5 dinarja. 146 dinarja, kar je predstavljalo izena čitev cen s cenami v Jugoslaviji. Hugo Havli ček , jugoslovanski trgovinski poslanik, je 30. julija 1946 pisal šefu gospodarske delegacije v Tirani Kiru Gligorovu o kon čanih pogajanjih o vzposta- vitvi albansko-jugoslovanske pomorske proge, ki je bila za Albanijo velikega pomena zaradi transporta blaga iz naslova reparacij. Proga je bila potrjena 25. septembra. Sklenjen je bil sporazum, da bo za tovorni promet Alba- nija uporabljala najete jugoslovanske ladje, ter spora- zum o pomo či pri gradnji albanske trgovske flote. Pred- videna je bila obnova ladjedelnice v Dra ču. V letu 1947 je pri čela delovati tudi letalska povezava med Tirano in Beogradom, kar je mo čno poenostavilo povezavo Alba- nije z ostalim svetom. Oktobra 1946 je svoj prihod s telegramom najavil Nako Spiru , zato je Havli ček prosil Gligorova , naj mu uredi sestanke z Borisom Kidri čem , Sretenom Žujovičem , Andrijo Hebrangom in ostalimi pomembnimi jugoslovanskimi politiki. 367 Spirov obisk je sovpadel s pogajanji in podpisom pogodb, s katerimi je Jugoslavija albansko gospodarstvo tesno navezala na svoj sistem. Glede na tedaj porajajo če se odnose med novonastalimi državami ljudske demokracije so bili ti sporazumi veliko bolj obvezujo či in tesni kot v ostalih primerih, zato je Edvard Kardelj v Moskvi konec januar- ja 1948 mirne duše lahko dejal, da združitev obeh držav pravzaprav že poteka. Novi jugoslovanski poslanik v Albaniji Josip Djerdja je prek zunanjega ministrstva sporo čil gospodarskemu ministru Borisu Kidri ču : “Enver Hoxha se je v pogovo- ru z mano popolnoma strinjal s predlogom o vzpostavitvi paritete valut. Meni, da je to sestavni del vklju čitve al- banskega plana z jugoslovanskim, in čim se izvrši eno, bi se moralo tudi drugo. Isto časno se je izjasnil tudi za čim popolnejši vklop albanskega gospodarstva v naše. Izrazil je upanje, da bo z naše strani narejeno vse, da bi se albansko kmetijstvo izkoristilo za proizvodnjo bomba- ža in ostalih rastlin. Dejal je tudi, da pride z Nakom več ljudi, ki bodo pomagali pri izdelavi podatkov in smernic 367 AJ, 50, f. 48, a.e. 105. 147 SKUPNA POT V SOCIALIZEM za albanski plan in njegov vklop v našega.” 368 V Albaniji je tri tedne kot zastopnik jugoslovanske vlade v marcu 1946 preživel inž. Živorad Djuri ć , ki je v tem času imel več sestankov z ministrom za industrijo Xhaferjem Spa- ho . Dogodke na plenumu Centralnega komiteja Komu- nisti čne partije Albanije 28. februarja 1946, na katerem so obra čunali z ministrom za trgovino Maleshovim , je ocenil kot za četek boljših odnosov z Jugoslavijo. Na se- stankih so ocenili položaj albanske industrije in potre- be po jugoslovanski pomo či. Pomanjkanje sredstev je Albanijo omejevalo pri investicijah. Majhna proizvodnja je predstavljala veliko težavo pri zadovoljevanju trga. 369 Velik problem so predstavljale tudi prometne povezave, vendar je jugoslovanska stran o razvoju železniške in- frastrukture, ki bi albanska pristaniš ča povezala z ju- goslovanskim železniškim omrežjem, pri čela razmišljati že zelo zgodaj. O tem pri ča tehni čno poro čilo, datirano v junij 1945. 370 Jugoslovanski pogled na povezovanje je razviden iz poro čila ambasade v Tirani: “Po vsem sodeč kaže Albani- ja sliko države, ki je relativno bogata z raznimi naravnimi bogastvi, vendar je potrebno izkoriš čanje tega bogastva šele organizirati in pri četi. Ker še ni globlje pri čela z ka- pitalisti čnim razvojem, se da tu tem manj bole če preiti na plansko in državno kontrolirano gospodarstvo. Vendar pa zaradi svoje zaostalosti nova Albanija nima mo či, da bi sama dovolj uspešno in v doglednem času rešila pro- blem modernizacije svojega gospodarstva, temve č ji je pri tem nujno potrebna temeljita pomo č. Zato bi bilo naj- boljše, če bi se Albanija kot gospodarski prostor vklju čila v naprednejši, bolj organiziran in mo čnejši gospodarski organizem. V nasprotnem primeru se bo gospodarsko za- pletla, zadušila v kr čih in abnormalno razvijala, ter kar je najpomembnejše – stalno ji bo grozila nevarnost nepri- merne tuje gospodarske infiltracije.” O albanski zunanji trgovini pa pravi: “Albanija do danes nima nikakršnih 368 Prav tam. 369 Prav tam. 370 MIJ, KMJ, f. I-3-b, a. e. 16, Izveštaj Gvozdena M. Simi ća o mogu ćnosti veza že- lezni čkih pruga DFJ sa medovanskom i valonskom lukom i mapa sa pregledom ge- neralnih železni čkih pravaca za vezu albanskih pristaništa sa železni čkom prugom DFJ, Beograd, 12. juni 1945. 148 trgovskih zvez z nobeno državo, izvzemši FLRJ in Sovjet- sko zvezo. S Sovjetsko zvezo je bil avgusta 1945 sklenjen sporazum v zvezi z dobavo žita. V zameno se je Albanija zavezala dati viške svoje nafte, bitumna, usnja in volne, to se v poslednjih mesecih tudi izvršuje. Pogodba ima ta konkretni karakter. Globljih odnosov za sedaj ni in po na- ših opažanjih se SZ zanima v prvi vrsti za izvoz surovin, predvsem naštetih. Možnosti ali razpoloženja za kakšne druge gospodarske ali trgovske kombinacije za sedaj ni. Obstaja želja, da se posli z ostalimi državami opravljajo preko Jugoslavije.” 371 *** Jugoslovanska vlada je Albaniji v letu 1947 name- nila 2 milijardi dinarjev kredita, 372 polovica je bila na- menjena nabavi blaga za preskrbo in industrijsko iz- gradnjo, polovica pa za pla čilo opravljenih del v Jugo- slaviji. Ta kredit je predstavljal dobro polovico (56,73 odstotka) 373 albanskega prora čuna. Odplačilna doba kredita je bila 5 let, za četek odpla čil je bil predviden 18 mesecev po prejemu. 374 Za leto 1948 je bil predviden nov kredit, ki je znašal 3 milijarde dinarjev. 375 V referatu o albanskem gospodarstvu s konca leta 1947 je zapisano, da je približno 70 odstotkov prora čunske porabe pred- stavljala tuja pomo č: nekako 50 odstotkov jugoslovan- ski kredit, 20 odstotkov pa pomo č, prejeta prek UNR- RE. 376 Sklenjeni sporazumi so albansko državo tesno navezali na Jugoslavijo, kar je bilo mnogokrat kasneje interpretirano kot kolonialisti čen odnos do nerazvite so- sednje države. Albanija naj bi razvitejše jugoslovansko gospodarstvo oskrbovala s surovinami. 377 Jugoslovan- 371 AJ, 50, f. 48, a. e. 105. 372 Kar je predstavljalo 1.200.000 tedanjih ameriških dolarjev. 373 Dedijer , Jugoslovansko-albanski odnosi (1938–1948), str. 128. 374 Ga ćeša , Privredni odnosi Jugoslavije i Albanije 1945–1948, str. 98. 375 AJ, 50, f. 49, a. e. 108. 376 AJ, 507, f. IX, 1/III- 1-16, III-15, Referat o privredni strukturi NR Albanije, ne- datiran (konec leta 1947). 377 “Delo šestih mešanih družb, kolikor jih je bilo formiranih na osnovi Ekonomske konvencije, je bilo pod pri čakovanji. Namesto da bi se s tem ustanovilo enotno gospo- darsko podro čje pri dolo čenih družbah (banka in združenje rudarske industrije), se je krepilo prepri čanje albanske strani, da imajo mešane družbe za svoj cilj izkoriš čanje albanskih naravnih bogastev za jugoslovansko stran. V tem smislu je bila ekonomska 149 SKUPNA POT V SOCIALIZEM ska vlaganja v Albanijo v tistem času so bila znatna, niso pa pri čakovali hitre vrnitve investicij. Mešane druž- be so bile po sporazumu financirane v razmerju 50:50, vendar je kapital in opremo, pa tudi strokovnjake, ki jih je v Albaniji primanjkovalo, prispevala v ve čini Ju- goslavija, v albanski vložek pa so štela tudi zemljiš ča. Dobi ček se je delil ve činoma po klju ču 70:30 v albansko korist, vendar se je Jugoslavija dobi čku za leto 1947 od- povedala. Med mešanimi družbami sta izstopali železni- ška in naftna, saj bi v prvo jugoslovanska stran vložila bistveno ve č kot albanska, ravno nasprotno pa je bilo v drugem primeru, zato so se v tem primeru sporazumeli o izni čevanju dolgov. Mešane albansko-jugoslovanske družbe so pri svojem delovanju v letu 1947 imele veli- ko težav, ki so bile povezane predvsem z neusklajenimi gospodarskimi plani. V letu 1948 so bili bolje usklajeni, vendar pa zaradi politi čnih dogodkov nikoli realizirani. O težavah pri poslovanju poro čajo prav vse družbe. Strateško pomembna družba za raziskovanje in iz- koriš čanje nafte je tako letni plan črpanja nafte in bi- tumna na treh obmo čjih (Patos, Selenica in Ku čova) v letu 1947 izpolnila 82-odstotno. Težavo je predstavljala rafinerija, ki je bila pogosto v okvari. Transport surove nafte v Jugoslavijo ni bil predviden, čeprav je rafinerija na Reki imela proste kapacitete. Del proizvodnje nafte je bil poslan tudi v Sovjetsko zvezo, zato jo je primanjkova- lo za jugoslovanske potrebe. 378 3. februarja 1947 je bilo na sestanku gospodarskega sveta poudarjeno pomanj- kanje dobav in strokovnjakov iz Jugoslavije, saj so pro- izvodnjo pred osvoboditvijo vodili italijanski delavci. Do sredine aprila se dobave niso uredile, zaostajalo je tudi delo na z rafinerijo povezani hidrocentrali v Ku čovi, kar je albansko stran vodilo v dvome. V dopisu 18. januarja 1948 je direktor Karlo Mevald še vedno opozarjal, da podjetje nima dovolj kadrov iz Jugoslavije, te čaji za pri- u čitev albanskih pa so šele potekali. 379 Bolje so potekala dela v družbi za izgradnjo in izko- konvencija sprejeta z veliko rezervo in sumom.” V: Borozan, Jugoslavija in Albanija, str. 287–305. 378 DA MIP, PA 1947, f. 2, Perovi ć (Tirana) MIP, 16. november 1947, št. 417910. 379 AJ, 50, f. 50, a.e. 109. 150 riš čanje železniških prog, ki ji je uspelo v tem kratkem obdobju dokon čati železniško progo Elbasan–Dra č. To je bila prva železniška povezava v Albaniji. Tudi v tem primeru je ve čina strokovnega kadra prihajala iz Jugo- slavije, tako za gradnjo kot tudi za kasnejše obratovanje proge. Doma če delavce je bilo potrebno šele usposobiti. Albanija je pri gradnji proge sodelovala z nekvalificira- no delovno silo, predvsem v obliki mladinskih delovnih brigad. Nekaj brigad je bilo poslanih tudi iz Jugosla- vije. V poro čilih s proge se omenja nizko storilnost in slabo moralo delavcev. 380 Velik problem je predstavlja- la dobava materiala, predvsem tra čnic. 381 To je motilo predvsem albanskega ministra za gospodarstvo Naka Spira , ki je javno obljubil, da bo proga dokon čana do 29. novembra 1947, ob tretji obletnici osvoboditve Alba- nije. Tra čnice so bile naro čene na Čehoslovaškem, ven- dar niso bile dobavljene pravo časno. V Zenici so zato prekinili proizvodnjo druga čnega tipa tra čnic za progo Br čko–Banovići in pri čeli izdelovati tirnice za Albanijo. Tudi to ni pokrilo vseh potreb, zato so pripeljali rabljene tra čnice. Jugoslovanska stran je bila zainteresirana za gradnjo proge proti Jugoslaviji, ki bi omogo čila enostav- nejši in manj kaoti čen transport, vendar do prekinitve medsebojnih odnosov ni bila niti trasirana. Kadrovski problemi in pomanjkanje opreme so oteževali tudi delo podjetja za raziskovanje in izkoriš čanje rud, ki je imelo koncesijo nad celotnim albanskim ozemljem. Najve čji gradbeni projekt v Albaniji je bila hidroe- lektrarna Velika Selita, ki je bila namenjena preskrbi Tirane z elektri čno energijo. Energetski potencial alban- skih voda je bil ogromen, vendar je bilo v državi le nekaj dizelskih generatorjev. Delo je bilo precej olajšano, saj je projekte za izgradnjo mreže hidroelektrarn že pred tem izdelala italijanska stran. 382 Gradnjo elektrarne je plačala Jugoslavija, pridobljena elektri čna energija pa naj bi se vpla čevala kot jugoslovanska investicija v sku- pno elektri čno družbo. Dopis direktorja Hidrogradnje, 380 AJ, 50, f. 52, a.e. 112. 381 DA MIP, PA 1947, f. 2, Perovi ć (Tirana) MIP, 16. november 1947, št. 417910. 382 MIJ, KMJ, f. I-3-b, a. e. 23, Izveštaj o radu privredne delegacije u Albaniji sa prilozima (VII 1946.), Pitanje elektrifikacije Albanije. 151 SKUPNA POT V SOCIALIZEM v katerem odgovarja na pritožbe direktorja albansko- jugoslovanske elektri čne družbe Shahina Ruke o zao- stajanju del, pri ča o slabi opremljenosti in pomanjkanju materiala. Projekt elektrarne ni bil predviden v jugoslo- vanskem petletnem planu, zato so imeli težave z dobavo materiala, ki ga je tudi v Jugoslaviji primanjkovalo. Do prekinitve medsebojnih odnosov hidroelektrarna ni bila dokon čana, dela so kasneje zaklju čili sovjetski strokov- njaki. Zamujanje z gradbenimi roki na železnici in hi- drocentrali je kasneje postalo eden izmed glavnih o čit- kov albanske propagande, ki je po prekinitvi odnosov trdila, da so jugoslovanski delavci v mešanih družbah dela namerno sabotirali. 383 Poslovanje Albansko-jugoslovanske banke, ki je imela glavno nalogo srednje- in dolgoro čno kreditirati mešane družbe, ni bilo uspešno. V letu 1947 ji ni uspelo razviti organizacijske strukture, zato je bila njena vloga majhna. 384 Organizacijsko se je najbolj razmahnila izvo- zno-uvozna družba Impex, ki je imela monopolni polo- žaj v trgovini. Po statutu naj bi obvladovala vso alban- sko trgovino z Jugoslavijo in tretjimi državami. Velik de- lež trgovskih poslov je zaradi nepopolne organizacije in visokih marž potekal mimo družbe, predvsem trgovina z nafto in derivati. Podružnica v Beogradu je bila usta- novljena pred centralo v Tirani, sistem zunanje trgovine na albanski strani ni bil urejen, zato je bilo 60 % poslov izvedenih mimo podjetja. Velike težave je predstavljalo že fakturiranje. Oddelki v Dra ču, Valoni, Kuksu, Kor či, Bitoli in na Reki ter centrala v Tirani so po zapisniku komisije opravljali špedicijsko in transportno dejavnost, ki nista bili njihov osnovni namen. Uvozni plani Alba- nije in izvozni plani Jugoslavije niso bili usklajeni. Ko- misija je ugotovila, da centrala dobiva navodila alban- skega ministrstva trgovine in planske komisije, filiala v Beogradu pa iz centralne planske komisije in ministr- stva FLRJ. 385 V letu 1947 je Impex imel 1.800.000.000 lekov prometa, delež poslov iz jugoslovanskega kredita pa je znašal 64 % celotnega prometa. Impex bi moral 383 AJ, 50, f. 53, a.e. 114. 384 AJ, 50, f. 50, a.e. 109. 385 Prav tam. 152 s proizvodi zalagati celotno albansko trgovsko mrežo, vendar sta ga pri tem ovirali slaba organizacija in širina ponudbe, ki je obsegala ve č kot 6000 razli čnih trgovskih predmetov. Ob pregledu poslovanja so ugotovili, da dela niso obvladovali že v letu 1947, zato so jih skrbeli na črti za leto 1948, ko naj bi se obseg trgovine podvojil. Pod- jetje se je prehitro razširilo in bi s svojim monopolom lahko škodilo razvoju albanskega gospodarstva. Kot po- srednik v trgovini je dražilo izdelke, čeprav je velikokrat v poslu bilo udeleženo le formalno. Predstavljalo je ozko grlo pri uveljavitvi enotnega carinskega obmo čja, zato naj bi se njegova dejavnost preusmerila na špedicijo in javna skladišča. Zato je v letnem poro čilu napisano: “Po tem takem prednosti Impexa, ki jih je imel v letu 1947, ne obstajajo ve č, njegove pomanjkljivosti pa postajajo vse večja zavora v razvoju menjave med Jugoslavijo in Albanijo.” 386 Razvoj albanske industrije naj bi po jugoslovanskih na črtih v za četni fazi razen na razvoju pridobivanja ru- de in surovin 387 slonel na lahki industriji. Ta naj bi po- krivala albanske potrebe in imela lastno industrijsko bazo. V letu in pol intenzivnega sodelovanja so pri čele delovati tovarna ribjih konzerv, tovarna za predelavo usnja, tovarna sladkorja v Kor či, tovarna marmelade v Elbasanu, tovarna za predelavo brnistre v Rogozini, tekstilni kombinat v Tirani, pripravljeni pa so bili tudi projekti za bombažne predilnice. 388 Nadzor nad gospodarskim sodelovanjem je opra- vljal nov skupni organ. 12. junija 1947 so v Beogradu podpisali Protokol o osnovanju albansko-jugoslovanske koordinacijske komisije s sedežem v Tirani, ki je bede- la nad izvajanjem sporazuma o usklajevanju gospodar- skih planov, carinski uniji in izena čenju valut, sporazu- ma o ustanovitvi jugoslovansko-albanskih mešanih go- spodarskih družb, trgovinskim in ostalimi ekonomski- 386 AJ, 50, f. 51, a.e. 110. 387 To je sicer bilo v za četni fazi, opazno je bilo pomanjkanje priu čenih delavcev in opreme, vendar pa je bila geološka karta Albanije popolnoma izrisana, mnogo na- tan čneje kot v Jugoslaviji, saj sta tako Jugoslavija in kasneje še bolj intenzivno Itali- ja iskali ležiš ča kovin in mineralov, ki jih je bilo v Albaniji obilo. Glej: MIJ, KMJ, f. I- 3-b, a. e. 23, Izveštaj o radu privredne delegacije u Albaniji sa prilozima (VII 1946.), Kratak pregled mineralnog blaga Albanije i današnje mogu ćnosti eksploatacije. 388 AJ, 50, f. 54, a.e. 116. 153 SKUPNA POT V SOCIALIZEM mi sporazumi. 389 Sava Zlati ć je februarja 1947 CK KPJ poro čal o izredno težki ekonomski situaciji v Albaniji, kjer je gospodarstvo zašlo v slepo ulico in ga je zgolj ju- goslovanska pomo č lahko pripeljala iz krizne situacije. Ekonomski dogovori naj bi pomirili državljane, ki so s tem videli nekakšen izhod iz svoje stiske. Med partijski- mi voditelji pa še vedno opaža strah in nerazumevanje skupnih odnosov. Med njimi je izpostavil Enverja Hox- ho , ki je predvsem bil užaljen, ker so se velika gospodar- ska vprašanja rešila skoraj brez njegovega sodelovanja, čeprav je formalno bil državni voditelj. 390 Iz poro čil trgovinskih poslanikov Huga Havli čka in Stojana Divi ća je mogo če razbrati, da so bili medseboj- ni ekonomski odnosi dokaj neurejeni, saj se predvsem izvozu blaga in surovin iz Albanije nikakor ni uspelo približati dogovorjenim koli činam, k temu pa so veliko- krat prispevali tudi slabo vzpostavljena trgovska mreža in logisti čni zapleti. Prvi vidni u činki jugoslovanske po- moči so bili opazni šele februarja 1947, po drugi strani pa je bilo v tretjem četrtletju leta 1947 že popolnoma jasno, da letni plan ne bo izvršen. 391 Dobava blaga, ki je bilo zaobjeto v jugoslovanskem kreditu, je navadno tu- di zamujala, to pa je neugodno vplivalo na medsebojne odnose. 392 389 AJ, 50, f. 49, a.e. 107. 390 AJ, 507, f. IX, 1/IV-144-302, a. e. IV-261, Sava Zlati ć CK KPJ, 20. februar 1947. 391 AJ, 507, f. IX, 1/III-17-35, a. e. III-17, Poro čilo o delovanju jugoslovansko-al- banske uvozno-izvozne družbe, nedatirano; a. e. III-19, Nepravilnosti i nedostatci u pogledu izvršenja trgovinskog sporazuma (poro čilo), nedatirano in a. e. III-20, Stojan Divi ć (trgovinski poslanik) MIP, 16. oktober 1947. 392 AJ, 507, f. IX, 1/III-1-16, a. e. III-15, Referat o privredni strukturi NR Albanije, nedatiran (konec leta 1947). 154 Tesna navezanost albanske politike in gospodar- stva na FLRJ seveda ni ustrezala vsem vodilnim alban- skim politikom. V albanskem vodstvu se je v tem času že čutilo vedno ve čjo razklanost na projugoslovansko in prosovjetsko skupino. Nako Spiru , minister za go- spodarstvo, je jugoslovanski objem hitro presodil kot premo čan in je pri čel zagovarjati povezovanje z mo čnej- šo in bogatejšo Sovjetsko zvezo. Slabe ob čutke je imel tudi glede sprejema petletnega plana. Drago Košmrlj , tedanji odpravnik poslov jugoslovanske ambasade, o tem pravi: “Mnogi dogodki, ki so imeli nastopiti maja, pa tudi že prej, so nakazovali izbruh krize, ki bi utegni- la nastopiti okoli 1. julija, ko naj bi albanska skupš či- na sprejela prvi petletni plan, izdelan v popolni koordi- naciji z jugoslovanskim planom. Postalo je o čitno, da se ve čina v albanskem vodstvu, zbrana okoli ministra Na- ka Spira , ni strinjala s politiko, ki jo je izražala celotna usmeritev jugoslovansko-albanskih odnosov in težnjo po vzpostavitvi enotnega ekonomskega obmo čja, ki bi zaje- malo Jugoslavijo in Albanijo. Albanska stran je zavrgla jugoslovanski predlog in napravila svoj na črt petletnega plana. Jugoslovanski strokovnjaki so ga ocenili kot av- tarki čnega in nesprejemljivega. O čitno je bilo, da se niti Enver Hoxha niti ve čina njegovih sodelavcev ni zavedala kaj podpisujejo, ko so sprejemali sporazum o koordinaciji planov. Dejansko so albanski plan napravili v Beogradu in ga predložili Albancem; češ sprejmite ali pa ne bo ni č s Prvi znaki razdora – posledica pretesnega jugoslovanskega objema? 155 SKUPNA POT V SOCIALIZEM planom.” 393 V albanskem politbiroju so sobivali trije pre- močni člani, glavnino jugoslovanske politi čne podpore pa je dobil Koci Xoxe , kar je najverjetneje bil eden izmed vzrokov, da je njegov glavni nasprotnik Nako Spiru pri- čel ponovno ocenjevati navezo na Jugoslavijo. Lahko bi tudi trdili, da že jugoslovansko vodstvo ni imelo veliko izkušenj v gospodarstvu, vendar je bilo teh izkušenj na albanski strani še manj, saj je bil Nako Spiru sicer ne- kakšen intelektualni vodja KPA, na mestu ministrstva za gospodarstvo pa se ni najbolje znašel. Realno gleda- no je sicer Albanija od Jugoslavije dobila podporo, ki si jo je jugoslovanska vlada le stežka privoš čila v času, ko je bila tudi sama v dokajšnjih finan čnih škripcih, ven- dar pa ta podpora ni zadovoljila vseh albanskih želja in potreb v času, ko je v državnem vodstvu vladal mo čan idealizem o ustvarjanju in preseganju ciljev. Do prve- ga pravega trenja med državama je zato prišlo pozno spomladi 1947, ko je jugoslovanska stran jasno zavrni- la idealisti čno zastavljeni albanski plan in je uveljavila svoje mnenje, kar je po sporazumu o usklajevanju go- spodarskih planov, podpisanim slabo leto prej, bila tudi njena pravica. V vsesplošni evforiji, ki je vladala ob pod- pisu obsežnih pogodb, in v pri čakovanju nujne finan čne injekcije o čitno albanska stran ni dobro ocenila, v kaj se spuš ča, saj se je z vzpostavitvijo skupnega gospodar- skega obmo čja odpovedala delu svoje samostojnosti. Nova politi čna naveza Enver Hoxha –Nako Spiru , ki se je zaradi tega ustvarila, je želela omiliti to stanje, za- to je prišlo do spremembe v zunanjepoliti čni orientaciji Hoxhe in predvsem Spira, ki sta se po pomo č poskusila obrniti k Sovjetski zvezi. V ta namen je poleti v Moskvo odpotoval Nako Spiru , kmalu za njim pa tudi Enver Hoxha . Spiru se je sre čal s sovjetskima zunanjim in tr- govinskim ministrom, Molotovom in Mikojanom , Enver Hoxha pa je bil sprejet pri Stalinu . Od Sovjetske zveze sta poskušala dobiti dolo čene stvari, ki jih Jugoslavija ni bila sposobna preskrbeti, predvsem opremo za na čr- tovane tekstilne in strojne tovarne ter ve čje število sov- jetskih strokovnjakov. 394 Domov se nista vrnila z nika- 393 Košmrlj , Moj “spor” z Enverom Hoxho: iz spominov na Albanijo, str. 122. 394 Petranovi ć , Kosovo u jugoslovensko-albanskim odnosima, str. 389. 156 kršnimi zagotovili o ve čji sovjetski podpori, saj so jima v Moskvi priporo čali nadaljnje sodelovanje z Jugoslavijo, to pa je potrdil tudi sovjetski poslanik v Albaniji Dimitri Čuvahin v pogovoru z Djerdjo na poslanstvu v Tirani. 395 Med obiskom albanske delegacije v Moskvi je prišlo do incidenta, ko je Vlado Popovi ć , ambasador FLRJ v Mo- skvi, povprašal o obisku svojega albanskega kolega, ki je poudarjal le uradno stališ če o kulturni delegaciji, kljub temu da so sovjetski uradniki sporo čili, da se je Nako Spiru sestal z Mikojanom , ministrom za zunanjo trgovino. Dan pred odhodom albanske delegacije je Po- povića s Hoxhevim sporočilom obiskal Hysni Kapo , ki je nesporazum pripisal jezikovnim razlikam. 396 To potezo Enverja Hoxhe lahko razumemo kot znak razo čaranja po albanskem zunanjepolitičnem neuspehu in kot po- skus zgladitve medsebojnih odnosov po neuspeli misiji. V Tirani je Hoxha k sebi poklical tudi Savo Zlati ća , da bi mu povedal ve č o Spirovem obisku pri Mikojanu in Molotovu ter zmanjšal pomen teh obiskov, na katerih naj bi Spiru iskal le dodatno gospodarsko pomo č. To v svojem poro čilu CK KPJ Zlati ć komentira kot zelo nena- vadno, saj je najpomembnejši človek v albanskem go- spodarstvu manjkal ravno med pripravo letnega in pet- letnega plana. Tudi Enver Hoxha je o svojem obisku v Moskvi jugoslovansko stran obvestil šele teden dni pred odhodom. Sava Zlati ć je mnogo kasneje izjavil, da je bil on o obisku obveš čen le nekaj dni prej, vendar je mislil, da je bila stvar dogovorjena med Titom in sovjetskim vodstvom. 397 Enver Hoxha o priporo čilih o nadaljevanju povezo- vanja z Jugoslavijo v spominih na svoje prvo sre čanje s Stalinom ne govori, odnosov z Jugoslavijo naj bi se le dotaknila: “Med pogovorom sem poudaril dejstvo, da je 395 AJ, 507, f. IX, 1/IV 144-302, a. e. IV-295, Telegram Tirana MIP, 20. avgust 1947. 396 MIJ, KMJ, f. I-3-b, a. e. 31, Telegram (Vladimira) Popovi ća maršalu Titu , Moskva, 25. VII. 1947. 397 Zlati ć je to izjavil na intervjuju, ki sta ga z njim opravila Arsa Milatovi ć in Ko ča Bitoljan leta 1958, vendar se je ob časno poskušal izogniti zanj ko čljivim vpraša- njem. Kljub temu da je v Albaniji lahko jasno spremljal sovjetsko politiko do Ju- goslavije, se je namre č po sporu z informbirojem odlo čil za “napa čno” stran. Glej: AJ, 507, f. IX, 1/IV-556-740, a. e. IV-720, Razgovor vodjen u CK SKJ izmedju A. Milatovi ća i Ko če Bitoljana sa Savom Zlati ćem polovinom decembra 1958. godine (snimak sa magnetofona). 157 SKUPNA POT V SOCIALIZEM neko jugoslovansko letalo pristalo v Tirani v nasprotju s priznano in ustaljeno prakso med državama. ‘Ob časno’, sem rekel, ‘jugoslovanski tovariši brez obvestila napravi- jo obsojanja vredno dejanje, kot v tem konkretnem prime- ru. Ni prav, da jugoslovanska letala letijo čez albansko ozemlje brez vednosti albanske vlade. Izpostavili smo to kršitev jugoslovanski vladi in odgovorili so, da so napra- vili napako. Čeprav smo prijatelji, jim ne moremo dopu- stiti kršitve naše teritorialne integritete. Naši samostojni državi morata brez škode za prijateljske odnose varovati svojo suvereniteto in pravice, medtem ko spoštujemo su- vereniteto in pravice druge.’ ‘So vaši ljudje zadovoljni z odnosi z Jugoslavijo?’, me je vprašal tovariš Stalin , in dodal: ‘Zelo dobro je, da imate prijateljsko Jugoslavijo ob svoji meji, ker je Albanija majhna država in kot taka potrebuje mo čno podporo od svojih prijateljev.’ Odgovoril sem, da je res, da vsaka država, majhna ali velika, po- trebuje prijatelje in zaveznike ter da obravnavamo Jugo- slavijo kot prijateljsko državo.” 398 398 Hoxha , With Stalin . Enver Hoxha ob svojem prvem obisku pri Stalinu v Moskvi julija 1947, kjer je brez ve čjega uspeha poskušal pove čati sovjetsko zanimanje za albanske zadeve, ki so tudi po tem potekale “v okviru Jugoslavije in samo preko Jugoslavije”. 158 V Albaniji je proti koncu leta ve čino parol, ki so do tedaj klicale k prijateljstvu z Jugoslavijo in slavile Tita , zamenjala Sovjetska zveza in Stalin . Čutilo se je dru- ga čno razpoloženje, ki ga opisuje tudi Drago Košmrlj . To novo stanje v Albaniji pa ni odražalo dejanskega stanja odnosov s Sovjetsko zvezo, saj Enver Hoxha v Moskvi ni dosegel ni česar pomembnejšega in ga je Stalin usmerjal k izboljšanju odnosov z Jugoslavijo in mu ni obljubil nikakršnih sprememb v sovjetski politiki do Albanije, kve čjemu zelo postopno pove čevanje sovjetskega vpliva. Propaganda pa je vseeno imela u činek med prebival- stvom, saj Kristo Themelko , ki je pripadal projugoslo- vanski liniji, Zlati ću izjavil, da je “med albanskimi poli- ti čnimi aktivisti nastala dezorientacija, ki sledi Enverjevi poti v Moskvo”. 399 Branko Petranovi ć pa omenja, da je Sovjetska zveza vseeno nekoliko pove čala svoj neposre- dni vpliv v Albaniji, saj je poslala ve čje število svojih strokovnjakov, ki so imeli v primerjavi z jugoslovanski- mi veliko bolj privilegiran status. 400 Skupina okrog Naka Spira je pri pripravi gospodar- skih na črtov poskušala čim bolj zmanjšati jugoslovan- sko vlogo, zaradi česar je avgusta 1947 moral posredo- vati tudi Svetozar Vukmanović Tempo , ki se je mudil v Tirani. Albanska verzija plana je bila po mnenju jugo- slovanskih strokovnjakov popolnoma nerealna in neu- sklajena z jugoslovanskim, vendar Nako Spiru ni hotel popustiti. Septembra je član Koordinacijske komisije Marko Perovi ć uradno sporo čil negativno mnenje jugo- slovanske vlade o albanskem planu. Poleg nerealnosti je na črtovalce obtožil, da je bil plan na črtovan popolnoma avtarki čno. Albanska vlada je pod pritiskom popustila, saj je Hysni Kapo dejal: “Ne vztrajamo na tem, da plan ni nerealen, toda ne vemo v čem je njegova nerealnost in ne vidimo niti ene stvari, ki bi bila avtarki čna. Toda če je mnenje Jugoslavije takšno, smo ga pripravljeni modifici- rati. Nismo imeli namena izdelati avtarki čnega plana.” 401 Do poglobitve spora je prišlo na sestanku Koordinacij- ske komisije 6. septembra 1947. Marko Perovi ć je ostro 399 Komatina , Enver Hodža i jugoslovensko-albanski odnosi, str. 60. 400 Petranovi ć , Kosovo u jugoslovensko-albanskim odnosima, str. 389. 401 DA MIP, PA 1947, f. 3, Košmrlj MIP, 7. september 1947, št. 417058. 159 SKUPNA POT V SOCIALIZEM nastopil v repliki na pritožbo ministra za trgovino Kica Ngjele , ki je za vse trenutne gospodarske težave okrivil neredne in premajhne dobave blaga, pomanjkanje stro- kovne delovne sile iz Jugoslavije in slabo obratovanje mešanih družb, v katerih je vladalo razsulo. “V zvezi z nepošiljanjem surove nafte, bitumna in ostalih artiklov, ki so predvideni v trgovinskem sporazumu, se ne opazi nobene zaskrbljenosti pri vodilnih. Važno je, da Jugosla- vija izpolnjuje svoje obveze.” Perovi ć je obtožil albansko stran za neresnost in slabo vodenje knjigovodstva, od- nosi v mešanih družbah pa naj bi bili zaradi tega mu č- ni. Zanimivo je, da sta prisotna Kico Ngjela in Hysni Ka- po o vsem poro čala neposredno Hoxhi in ne ve č Spiru , kot je bilo v navadi prej. “Formalni umik ministra Naka Spira iz reševanja vseh težav je po mojem mnenju tipi čna kamuflaža, kako so spremenili svoja stališ ča.” 402 *** V tem času se je v politbiroju bil boj za drugo me- sto, ki ga je formalno zavzemal Koci Xoxe . Govorice o zmanjševanju pomena jugoslovanske pomo či in oma- lovaževanju njenega vpliva, posebej med znanimi pri- vrženci Spira , so bile vse mo čnejše, saj je v poro čilu o stanju medsebojnih odnosov iz prvih dni avgusta nave- denih ve č takšnih primerov, tako iz delovnih organiza- cij kot iz skupš čine. 403 Jugoslovanski CK KP, ki je dobil poro čilo Save Zlati ća , datirano s 16. novembrom 1947, je bil prisiljen pose či v situacijo. Zlati ć je že pred tem in- terveniral v politbiroju, saj ga je Velebit prve dni novem- bra nenapovedano z dopusta poslal v Tirano, da bi rešil težave s planom in nekaterimi politi čnimi vprašanji. 404 Nako Spiru je bil ozna čen za človeka, ki bi rad zasedel mesto Kocija Xoxa in ga izrinil iz politbiroja, da bi tako v njem prevladala prosovjetska linija. Enver Hoxh a je 6. novembra, ko se je o tem pogovarjal z Zlati ćem , dejal, da 402 DA MIP, PA 1947, f. 3, Izveštaj člana Koordinacione komisije Perovi ća , 13. okto- ber 1947, št. 27423. 403 AJ, fond 507, f. IX, 1/I-127-242, a. e. I-142, Jugoslovenski albanski odnosi, 1. avgust 1947. 404 DA MIP, PA 1947, f. 3, Velebit Tirani, 1. november 1947, št. 421686 in Velebit Tirani, 2. november 1947, št. 422761. 160 jugoslovanska stran o čitno rada albanski CK postavlja pred že vnaprej izvršena dejstva. 405 Koci Xoxe je slabša- nje odnosov tedaj opisal kot posledico slabih odnosov v CK, zaradi česar je ve čkrat predlagal razpravo o tem vprašanju, a ga je pri tem zaustavljal Enver Hoxha . Po- leg Kocija Xoxa je bil Spirov na črt izriniti vse predstav- nike projugoslovanske linije, Pandija Krista , Krista The- melka in Gora Tashka . Koci Xoxe pa je Zlati ću dejal, da ima na svoji strani argumente, ki bi pripeljali Enverja Hoxho na njegovo stran, s čimer se je nato strinjal tudi Sava Zlati ć . Zlati ć je zapisal, “da se drži sedaj Enver Hoxha zelo korektno in je napo čil čas za odstranitev Na- ka Spira ”. Strinjal se s Kocijem Xoxem , da je bilo stanje medsebojnih odnosov odraz stanja v CK, saj je bil v svo- jem času Nako Spiru nasprotnik Enverja Hoxhe in je bil v času, ko je upal na podporo Jugoslavije, za razvijanje čim tesnejših odnosov. 406 V Politbiroju CK KPA so nato pri čeli razpravo o zu- nanji politiki, ki se je sprevrgla v ostro kritiko politike Naka Spira . Razpravljali so o to čkah, ki so bile navede- ne v pismu Save Zlati ća CK KPJ. Te so Spira obtoževa- le poslabšanja odnosov z Jugoslavijo. Po kriti čni oceni Spirovega dela je Enver Hoxha zvito prenehal podpirati njegova stališ ča. Politbiro je od Spira zahteval poro čilo o danih temah, on pa je za odgovor zahteval najprej 24 ur, nato pa pet dni, izrazil pa je tudi željo, da bi se o vsem posvetoval s Hoxho . 407 Tej zahtevi niso ugodili, ker so vsi ostali člani glasovali proti in nadaljevali diskusijo. V teh dneh je imel Nako Spiru ve č sestankov s sovjetski- mi diplomati in strokovnjaki v Planski komisiji, vendar pa je na koncu, ko je ugotovil, da je situacija zanj brez- izhodna, 21. novembra napravil samomor. 408 Uradno je bilo to predstavljeno kot nesre ča pri čiš čenju pištole, 409 405 AJ, 507, IX, 1/IV-303-414, a. e. IV-303, Pismo Save Zlati ća CK KPJ, 9. november 1947. 406 Komatina , Enver Hodža i jugoslovensko-albanski odnosi, str. 61–63. 407 AJ, 507, IX, 1/IV-303-414, a. e. IV-306, Depeše Save Zlati ća, 21. november 1947. 408 DA MIP, PA 1947, f. 3, Košmrlj MIP, 21. november 1947, št. 423642. 409 Sava Zlati ć je v intervjuju leta 1958 dejal, da se je Spiru ubil na sestanku z mini- strom Kicom Ngjelo in ve č drugimi. Glej: AJ, 507, f. IX, 1/IV-556-740, a. e. IV-720, Razgovor vodjen u CK SKJ izmedju A. Milatovi ća i Ko če Bitoljana sa Savom Zlati ćem polovinom decembra 1958. godine (snimak sa magnetofona). 161 SKUPNA POT V SOCIALIZEM njegova politi čna smer pa naslednje tri mesece ni bila javno kritizirana. Vdova Liri Belishova se je znašla v ne- kakšnem hišnem priporu, pa tudi nih če od partijskih voditeljev ji javno ni izrekel sožalja. 410 Zanimivo je, da tudi v jugoslovanskem tisku ta dogodek ni niti omenjen. V Tirani so pri čakovali sovjetsko reakcijo na samo- mor Naka Spira , ki pa je skoraj ni bilo. Bila pa je v Moskvo poklicana jugoslovanska delegacija; Stalin jo je poklical decembra 1947, da bi mu obrazložila dogajanje v Albaniji. Milovan Djilas je to opisal tako: “ Čim smo se usedli za mizo (s sovjetske strani so bili prisotni Stalin , Molotov in Ždanov ), je Stalin prešel na albansko vpraša- nje. ‹Vam se v Albaniji ubijajo člani Politbiroja? To je zelo neprijetno, zelo neprijetno.’“ Djilas mu je odvrnil: “Da, neprijetno je, vendar se je Nako Spiru z nasprotovanjem zbliževanja Albanije in Jugoslavije izoliral v CK.” Stalin : “Mi nimamo posebnih interesov z Albanijo. Strinjamo se, da Jugoslavija Albanijo pogoltne. Čim prej, tem bolje.” 411 Videti je bilo, da temu ne pripisuje posebnega pomena, ker je druga če sre čanje potekalo v prijetnem ozra čju, vendar pa je o čitno Stalin s svojimi izjavami že nekoliko preverjal jugoslovansko oblast. 410 Zlati ć se iz tega časa spominja tudi pisma o nemoralnem življenju Belishove , ki naj bi za Spirovim hrbtom imela ljubimca iz Spirovega oboroženega spremstva. To pismo je Zlati ću pokazal Koci Xoxe in je bilo obravnavano na VIII. plenumu CK KPA. Glej: AJ, fond 507, f. IX, 1/IV-556-740, a. e. IV-720, Razgovor vodjen u CK SKJ iz- medju A. Milatovi ća i Ko če Bitoljana sa Savom Zlati ćem polovinom decembra 1958. godine (snimak sa magnetofona). 411 Komatina , Enver Hodža i jugoslovensko-albanski odnosi, str. 64–65. 162 V treh mesecih po samomoru Naka Spira so pote- kale priprave na VIII. plenum CK KPA, kar je glede na resnost položaja bilo zelo dolgo obdobje. V tem času je Albanija poskušala razširiti svoje povezave z ostalimi dr- žavami vzhodnega bloka; tako je bil decembra podpisan Sporazum o prijateljstvu in vzajemni pomo či med LR Al- banijo in LR Bolgarijo. Ugiba se tudi, da je v tem času Enver Hoxha upal na intervencijo Sovjetske zveze, ker je prevelik vpliv projugoslovanskih elementov v albanski politiki oviral nekatere težnje, ki sta jih gojili obe strani. Vendar je to čas, ko so se po časi že pri čele kazati razpo- ke med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo, sicer še ne javno, pa vendar. V takih razmerah Stalin , ki je obi čajno vodil zelo pragmati čno zunanjo politiko, ni bil prepri čan, ka- ko naj se loti jugoslovanskega vprašanja, zato je pustil, da so Jugoslovani v Albaniji vodili svojo politiko, čeprav se ta ni ujemala s sovjetskimi zamislimi. Med tem ča- som je Koci Xoxe s svojimi privrženci pripravljal teren za VIII. plenum. Veliko znanih privržencev Naka Spira v državnem aparatu so zamenjali in jih prerazporedili na manj pomembna mesta. Tako so na primer Mehme- ta Shehuja še pred VIII. plenumom zamenjali na mestu načelnika generalštaba albanske armade 412 in ga posta- 412 Glede na Zlati ćeve spomine je tedaj Shehu imel neverjetno sre čo, saj ga je kot nekdanjega vorošilovca blizu vodstva sovjetska stran ocenila kot najprimernejšega kandidata, na katerega bi se lahko naslonili v Albaniji, glede na to, da je bil Hoxha ocenjen za preve č vihravega, kar je jasno videti v kasnejšem razvoju dogajanja. Za- radi tega je Koci Xoxe na sestanku s Hoxho in Zlati ćem predlagal, da se ga aretira, Pirova zmaga projugoslovanske politi čne skupine 163 SKUPNA POT V SOCIALIZEM vili na mesto prometnega ministra. 413 Na strateško po- membna mesta so postavljali politike, ki so bili bolj pro- jugoslovansko usmerjeni; tako je bil za gospodarskega ministra postavljen Tuk Jakova . 414 To se je ujemalo tudi z jugoslovansko politiko, saj je bilo poslaništvo FLRJ v Tirani redno obveš čano o teh spremembah. Popravljeni plan za leto 1948 je bil v skupš čini sprejet 30. januar- ja in minister za kmetijstvo in javna dela se je zavzel za popolno prilagoditev plana jugoslovanskim potrebam in kmetijskim možnostim, vendar so v diskusiji še ve- dno nastopali tudi nasprotniki takih posegov, ki so to argumentirali s slabim izkupi čkom plana iz leta 1947. 415 Glavnina albanskih voditeljev je ugotovila, v katero smer piha veter, in tako je Drago Košmrlj poro čal o obisku ge- neralnega sekretarja albanske vlade Nika Oparja, 416 ki je naštel dotedanje napake albanske politike: – zmeda in dezorientacija v zunanjepoliti čni partijski liniji, zaradi katere ve čina partijskega članstva ne ve, kakšno stališ če naj zavzame do Jugoslavije in Sovjetske zveze; – v partiji zaradi tega vlada pomanjkanje zavesti o nujnosti povezave z Jugoslavijo; – prebujanje protijugoslovanskega šovinizma med ljudstvom in celo v partijskih vrstah; – teoreti čni pristop do nacionalnega vprašanja je pri- pomogel k nerazumevanju internacionalisti čnih re- šitev in smisla federalnega povezovanja Albanije in Jugoslavije; – pomanjkanje ideološkega boja in izrazit malome- ščanski karakter nekaterih partijskih voditeljev. VIII. plenum CK KPA je potekal med 26. februarjem in 8. marcem 1948. Na njem so obsodili “sovražno” delo obsodi na sodnem procesu in likvidira. Hoxha je baje ob tem ostal tiho oziroma “ni rekel ne”, vendar je tak scenarij prepre čila jugoslovanska intervencija. Glej: AJ, 507, f. IX, 1/IV-556-740, a. e. IV-720, Razgovor vodjen u CK SKJ izmedju A. Milatovi ća i Koče Bitoljana sa Savom Zlati ćem polovinom decembra 1958. godine (snimak sa magnetofona). 413 AJ, 507, f. IX, 1/IV-303-414, a. e. IV-339, Pismo Save Zlati ća CK KPJ, 18. januar 1948. 414 DA MIP, PA 1948, f. 1, Djerdja MIP, 15. februar 1948, št. 44329. 415 DA MIP, PA 1948, f. 1, Košmrlj MIP, 30. januar 1948, 4št. 2817 in Košmrlj MIP, 30. januar 1948, št. 42839. 416 V poročilu piše, da je bil pred spremembami odstranjen z visokih položajev zaradi odkritega projugoslovanstva. 164 Naka Spira . O čitane so mu bile mnoge napake, oseb- nostne in delovne. Tako je bil obtožen pretirane ambi- cioznosti, megalomanstva, bolestnega avantgardizma, frakcionaštva, ki je bilo uperjeno zoper razredno zdrave elemente v partiji, da je legalno in ilegalno postavil pod svoje vodstvo in svoje privržence v pomembne sektorje v državnem in partijskem aparatu in množi čnih orga- nizacijah. Posebej so ga obtoževali uni čevanja partijske politike, ki je narekovala krepitev odnosov z Jugoslavijo. Na plenumu se je seveda zmagovalna projugoslovanska skupina izrekla za nadaljnje sodelovanje in prijateljstvo z Jugoslavijo, ki bosta omogo čili suverenost in gospo- darski razvoj Albanije. Zaklju ček te razprave je bil, da je Nako Spiru napravil samomor, da bi mu ne bilo tre- ba odgovarjati partiji. 417 Napovedali so tudi čistko, saj del zaklju čnega poro čila plenuma pravi: “Gospodarska enotnost med Albanijo in Jugoslavijo in vse oblike sode- lovanja, ki izhajajo iz te enotnosti, tvorijo glavni okvir, ki nam danes omogo ča pot v socializem, vendar bodo so- vražniki poskušali zadati udarec tej liniji, zato je naloga partije, da mo čno udari po teh sovražnikih in da pove ča in utrdi čim tesnejše sodelovanje in čim bolj zdravo brat- stvo z narodi Federativne Jugoslavije.” 418 Na plenumu je bil zadan tudi mo čan udarec Enverju Hoxhi , ki je bil v tem trenutku spet v zelo šibkem položaju in v popol- noma projugoslovansko orientiranem vodstvu izoliran. Mehmetu Shehuju so ukinili kandidaturo za članstvo v politbiroju, prav tako Liri Belishovi , iz partije pa so do- kon čno izklju čili Sejfulla Maleshova . To je bila zmaga za jugoslovansko zunanjo politiko, ki pa se je kmalu sprevrgla v pirovo zmago, saj je bil VIII. plenum zaklju čen 8. marca, le nekaj dni za tem, ko se je Sovjetska zveza odlo čila, da ne bo podaljšala trgovinskega sporazuma z Jugoslavijo, ter je pri čela pri- tiskati nanjo še z drugimi sredstvi. 419 Kljub navidezni jugoslovanski zmagi v borbi za prevlado v Albaniji pa niti v času pred VIII. plenumom stanje v odnosih ni bilo 417 AJ, 507, f. IX, 1/II-109-156, a. e. II-111, Poro čilo o VIII. plenumu KPA, nedati- rano. 418 Komatina , Enver Hodža i jugoslovensko-albanski odnosi, str. 65. 419 AJ, 507, f. IX, 1/I-127-242, a. e. I-165, Aleksandar Rankovi ć Savi Zlati ću , 5. marec 1948. 165 SKUPNA POT V SOCIALIZEM najboljše. Aleksandar Rankovi ć je že januarja zaprosil albansko vlado, da bi obmo čje okrog Kor če razglasila za vojaško bazo, v katero bi Jugoslavija poslala divizijo JA, ki bi skrbela za nedotakljivost grško-albanske meje. 420 Enver Hoxha je zaradi šibkega položaja, ki ga je tedaj imel, v to najprej privolil. Po posvetu s sovjetskim posla- nikom, nato pa še na podlagi odgovora iz Sovjetske zve- ze je privolitev umaknil. Jugoslovani so tedaj pritiskali na Albanijo, ker so pred tedaj že neizogibnim sporom s Sovjetsko zvezo hoteli imeti položaj v Albaniji pod svojo kontrolo. *** Enver Hoxha se je po tem, ko mu je Sava Zlati ć spo- ročil, da Sovjetska zveza no če podaljšati trgovinskega sporazuma in da je med njimi prišlo do spora, po časi pri čel odvra čati od Jugoslovanov. Zlati ć , ki je ocenil, da je Hoxha po VIII. plenumu politi čno zelo šibak, se je v oceni pač zmotil. Sovjetska zveza je aprila že hotela odpoklicati svoje strokovnjake in vojaške svetovalce iz Albanije, vendar je Enverju Hoxhi tako rekoč izvršeno dejstvo s spretnim zavla čevanjem uspelo spremeniti. Jugoslovanski politi čni vrh je po tem ugotovil, da jim kontrola politi čnega in s tem tudi gospodarskega življe- nja v Albaniji uhaja iz rok, zato se je odlo čil na novo ovrednotiti odnose med državama. Urejeni naj bi bili kot med vsemi ostalimi državami, ki so imele ekonomske stike z Jugoslavijo. Vzrok za to je bil jasen, saj je Ju- goslavija za potrebe albanskega gospodarskega plana za leto 1948 že rezervirala 3 milijarde dinarjev. Enver Hoxha v to v pogovorih s Savo Zlati ćem in Sergejem Kraigherjem ni hotel privoliti. 421 Ker je hotel dokon čno izkoristiti mednarodne pogodbe, ki so tedaj Albaniji za- gotavljale preživetje, je Enver Hoxha še vedno vzdrževal stike zvrhom KPJ. Potem ko je 10. marca zavrnil podpis dogovora o reguliranju gospodarskih odnosov, je nato 420 AJ, 507, f. IX, 1/I-127-242, a. e. I-164, Sava Zlati ć Marku (Aleksandar Ranko- vi ć) , 28. februar 1948. 421 AJ, 507, f. IX, 1/I 127–242, a. e. I-135 do a. e. I-141, Sava Zlati ć CK KPJ, julij 1947– februar 1948. 166 pisal Josipu Brozu Titu še ve čkrat, vendar je bil ton teh pisem do srede aprila še nekako spravljiv, ker je za vsa- ko mnenje moral dobiti privoljenje Politbiroja KPA. 21. aprila je Enver Hoxha poslal Titu predzadnje pismo, ki še vedno ni imelo prehudega tona, saj je redno apeliralo na prijateljstvo z Jugoslavijo, vendar je to bilo vneseno v besedilu predvsem zaradi še vedno projugoslovanske večine v politbiroju. V Titovem odgovoru z 22. aprila pa je vsebina bila povsem v nasprotju z željami ve čine v albanskem politi čnem vrhu. “CK KPJ je prišel do eno- stavnega zaklju čka, da so se odnosi med našima dvema državama v zadnjem času za čeli poslabševati, razlog za to pa je pomanjkanje zaupanja v iskrenost naših name- nov do Albanije z vaše strani, materialna odrekanja, ki jih trpi Jugoslavija zaradi Albanije, se priznavajo dekla- rativno, v praksi pa ne … Jasno je, da se ne moremo stri- njati, da se v škodo lastnega ljudstva odrekamo v korist Albanije, če pri tem ne vidimo okrepitve in izboljševanja naših odnosov, temve č so se ti spet še poslabšali, in to ne po naši krivdi.” Na koncu je dodana tudi nekakšna sa- mokritika: “Menimo, da smo od samega za četka gledali na naše odnose bolj idealisti čno kot realno in to se sedaj ne sklada s stvarnostjo. Z drugimi besedami, naši odnosi niso postavljeni na zdravih temeljih, če želimo resni čno zbližanje, moramo na novo preveriti naše sodelovanje in ga postaviti na tako osnovo, ki odgovarja dani etapi in mednarodnim dogodkom.” 422 O tem vprašanju so razpra- vljali tudi na seji jugoslovanskega politbiroja 9. maja, kjer se je odlo čitev o spremembi jugoslovanske politike do Albanije znašla na dnevnem redu skupaj z pismom CK VKP(b) in odlo čitvijo o odstranitvi Andrije Hebranga in Sretena Žujovi ća iz partije. 423 V istem pismu so albansko stran obvestili še o umi- ku generala Kuprešanina in vojaških strokovnjakov ter o prenehanju financiranja albanske vojske na ra čun ju- goslovanskega prora čuna, vendar so pripravljeni sode- lovanje podaljšati na podlagi novega sporazuma, ki bi 422 Komatina , Enver Hodža i jugoslovensko-albanski odnosi, str. 80. 423 Sjednica politbiroa centralnog Komiteta Komunisti čke partije Jugoslavije, 9. maj 1948. V: Branko Petranovi ć , Zapisnici sa sednica Politbiroa Centralnog komiteta KPJ (11. jun 1945–7. jul 1948), str. 248–250. 167 SKUPNA POT V SOCIALIZEM omogo čal druga čen na čin kreditiranja. Odgovor na to pismo je Enver Hoxha poslal šele 23. maja, ker je verje- tno čakal na razvoj sovjetsko-jugoslovanskega spora. V njem je krivdo za poslabšanje odnosov zvalil na CK KPJ in ne ve č samo na jugoslovanske predstavnike v Tira- ni. Kritizira delo generala Kuprešanina , Save Zlati ća in ostalih jugoslovanskih predstavnikov, v pismu pa tudi nakaže na svojega novega zaš čitnika, Sovjetsko zvezo in partijo. Argumentacija albanske strani je bila, da so vedno s popolnim zaupanjem sprejemali vse, kar jim je bilo ponujeno iz Jugoslavije. Tako so odprto sprejeli vse predloge o unifikaciji armad in skupnem prora čunu. Pogoste kriti čne pripombe iz Beograda so vedno upo- števali, kljub temu da niso bile vedno prijetne. 424 Na to pismo ni ve č odgovarjal maršal Tito , temve č je kratek in odrezav odgovor naslednji dan napisal Milovan Djilas , to pa je bilo tudi zadnje pismo na tem nivoju, ki je bilo odposlano med obema vodstvoma. 425 Politi čne dogodke prvih mesecev leta 1948 so v uradnem albanskem zgodovinopisju povzeli takole: “V takšnem duhu se je lotil dela VIII. plenum v februarju 1948. Enverju Hoxhi je bilo o čitano, da je vodil partijo na zmotno pot, medtem ko je bil poveljnik Generalštaba Mehmet Shehu obtožen protijugoslovanskih aktivnosti. Plenum, ki je bil soo čen s pritiskom, se je kon čno vdal in sprejel argumente jugoslovanskega vodstva. Hoxha je kasneje definiral ta dogodek kot ‘najbolj črno stran v zgodovini partije’. Kljub pomembnosti tega uspeha za be- ograjsko politiko pa niso uspeli odstraniti Enverja Hoxhe iz vodstva KPA. U činki odlo čitev 8. plenuma so bili takoj vidni. Komisija za koordinacijo gospodarskih planov je postala druga vlada. Mešane jugoslovansko-albanske družbe so se postavile na stran jugoslovanskih podjetij. 424 Politbiro Centralnog komiteta Komunisti čke partije Albanije Josipu Brozu Titu , 23. maj 1948. V: Branko Petranovi ć , Zapisnici sa sednica Politbiroa Centralnog komiteta KPJ (11. jun 1945–7. jul 1948), str. 363–366. 425 “Vaše omenjeno pismo ne ponuja nikakršne nove osnove niti za diskusijo med nami, niti za reševanje spornih vprašanj. Zato mi nimamo namena, da o njem disku- tiramo. Da pa bi se naši odnosi čim prej uredili, vam predlagamo, da pošljete delega- cijo, ki bi z nami predelala vsa vprašanja in potrdila protokole o naših ekonomskih odnosih v smislu naših prejšnjih predlogov.” V: Politbiro Centralnog komiteta Ko- munisti čke partije Jugoslavije Politbirou Centralnog komiteta Komunisti čke partije Albanije, 31. maj 1948. V: Zapisnici sa sednica Politbiroa Centralnog komiteta KPJ (11. jun 1945–7. jul 1948), str. 379. 168 Posebna komisija, imenovana v Beogradu, je pri čela z integriranjem albanskega gospodarstva v jugoslovansko in je imela nalogo ustanovitve politi čne unije med drža- vama. Veliko število intelektualcev je postalo predmet policijskega preganjanja, socialisti čni zakoni so bili kr- šeni… Kljub spopadu s temi zelo resnimi težavami, se je KPA uspela rešiti najhujšega. Albanski voditelji, zbrani okrog Hoxhe , so zavrnili zahteve Jugoslavije in Xoxa , ki so zahtevali od CK KPA združitev Generalštaba jugoslo- vanske in albanske armade pod vodstvom Tita . 426 Enako se je zgodilo s predlogom združitve Albanije in Jugosla- vije. Zadnja možnost Beograda je bila, da se nasloni na vojsko. Hitro so našli pretvezo. Albanija naj bi bila ogro- žena zaradi neizogibnega napada z grške strani. Takoj so predlagali, da je nujno poslati nekaj jugoslovanskih divizij v Albanijo v duhu Sporazuma o prijateljstvu in vzajemni pomo či. Partijsko vodstvo je na Hoxhin predlog silovito nasprotovalo novi beograjski iniciativi, ki bi lahko prešla v vojaško okupacijo države z vsemi posledicami. V tem posebno kriti čnem trenutku je Hoxha presodil, da je primerno obvestiti Stalina osebno, brez dodatnega za- vla čevanja. Kmalu je bila KPA pou čena o pismih, ki jih je KP SZ naslovila na KPA, v katerih je ostro kritizirala ne- marksisti čno zunanjo in notranjo politiko jugoslovanske- ga vodstva. Sestanek Informbiroja junija 1948 je obtožil jugoslovansko vodstvo, da je izdalo socializem in spre- menilo svojo držo v buržoazni nacionalizem.” 427 426 Milorad Komatina na tem mestu omenja, da je bil položaj Enverja Hoxhe v času tik pred VII. plenumom tako šibak, da je hotel Tita predlagati za generalnega sekre- tarja KPA, vendar predlog ni bil sprejet. Glej: Komatina , Enver Hodža i jugosloven- sko-albanski odnosi, str. 80. 427 Pollo , The History of Albania: From Its Origins to the Present Day, str. 262–-263. 169 SKUPNA POT V SOCIALIZEM Pomemben vpliv je Jugoslavija imela v vojaškem sektorju, kjer je njen vpliv od konca leta 1947 intenziv- no naraš čal. Vojaška pomo č je v materialu in inštruk- torjih iz Jugoslavije redno pritekala že od leta 1945, ve- liko albanskih vojakov, približno 470, je odšlo na šola- nje v jugoslovanska vojaška u čiliš ča. Vojski sta se tudi organizirali po enakih principih in ob časno izvajali sku- pne vojaške manevre, po navedbah Vladimirja Dedijerja pa so na vseh važnejših vojaških posvetih v Beogradu sodelovali tudi delegati albanske vojske, ki so jim bili dostopni skoraj vsi zaupni dokumenti in na črti. 428 Jugo- slovanske enote niso bile veliko prisotne na albanskih tleh, saj je dejansko v vsem času tesnih odnosov med državama v Albaniji bil le del leta 1947 stacioniran en letalski polk, ki je skrbel za varnost nemirne južne meje. Vzroki za izogibanje takšnim posegom so najverjetneje v težavnem formalnopravnem položaju, saj v nobenem sporazumu ni bila omenjena možnost jugoslovanske vo- jaške prisotnosti v drugi suvereni državi v mirnem ča- su, tega pa niso dopuš čali niti vojaško-politi čni interesi obeh blokov v porajajoči se hladni vojni. Stiki med ar- madama na najvišji ravni so redno potekali prek na čel- nikov generalštabov Ko če Popovi ća in Mehmeta Shehu- ja . Konec leta 1947 je Ko ča Popovi ć Shehuju v svojem in Tempovem imenu predlagal pogovore o združitvi obeh generalštabov. Do takega razvoja je lahko prišlo zaradi 428 Dedijer, Jugoslovansko-albanski odnosi (1938–1948), str. 103. Jugoslovanski vojaški interesi v Albaniji do zaostritve odnosov 170 spremenjenih razmerij mo či v albanskem vodstvu, kjer je projugoslovanska skupina v notranjepoliti čnih bojih izšla kot zmagovalec. Že po obisku Hoxhe v Moskvi pa so se pojavila prva trenja v medsebojnih odnosih tudi na vojaškem podro čju, saj je Sovjetska zveza okrepi- la skupino svetovalcev v albanskem štabu. Konec le- ta 1947 jih je bilo skupno 15, pri čakovali pa so prihod dodatnih, saj naj bi bil po eden dodeljen vsakemu pol- ku. 429 Mehmet Shehu je podpiral prosovjetsko skupino v politbiroju, kar je vodilo do nenehnih trenj med njim in njegovim namestnikom, članom politbiroja Kristom Themelkom , ki je veljal za Xoxevega človeka. Themelko je o poslabšanju odnosov z jugoslovansko vojsko poro- čal Hoxhi , o slabem vodenju albanskih oboroženih sil pa je konec leta poro čala tudi jugoslovanska delegacija pod vodstvom generala Rada Hamovi ća . Albanski prora- čun ni bil sposoben financirati relativno velike in slabo opremljene albanske vojske, saj je albanska stran lahko zagotovila le dobro polovico nujno potrebnih sredstev. Zaradi tega so na jugoslovanski strani ponudili, da tudi vojaške odnose okrepijo “v duhu ekonomskih sporazu- mov”. Po polomu prosovjetske skupine konec 1947 je bil zamenjan na čelnik generalštaba Mehmet Shehu , njegov položaj je prevzel Beqir Balluku . 430 V duhu sprememb je v Albanijo januarja 1948 prišla še ena delegacija ali, bolje re čeno, inšpekcija pod vodstvom generala Milana Kuprešanina , ki je podrobno ocenila stanje v albanski vojski, bistveno se je pove čalo število jugoslovanskih in- štruktorjev, Kuprešanin pa je bil postavljen za delegata pri albanskem generalštabu kot glavni inštruktor. 431 Jugoslovanski na črti so jasno zapisani v poro čilu o ugotovitvah delegacije pod vodstvom generala Ha- movi ća , ki je o svojih vtisih poro čala neposredno Titu . Na poro čilo, ki je bilo namenjeno Milovanu Djilasu , je Branko Pehičevi ć Ka đa zapisal, da je stanje v albanski 429 AJ, 507, f. IX, 1/III-75-166, a. e. III-129, Izveštaj o najvažnijim problemima u albanskoj armiji, 11. januar 1948. 430 Shehu je bil premeš čen na položaj ministra za promet; to se je zgodilo v trenutku, ko so bile v albanskem vodstvu izvršene velike kadrovske rošade, katerih smisel je bil: “Odstranitev tistih, ki so se v toku leta 1947 posebej kompromitirali kot nasprotni- ki iskrenega sodelovanja s FLRJ.” V: DA MIP, PA 1948, f. 1, Djerdja MIP, 15. februar 1948, št. 44329. 431 Dimitrijevi ć , JNA od Staljina do Nato pakta, str. 70–77. 171 SKUPNA POT V SOCIALIZEM vojski takšno, da zahteva takojšnjo jugoslovansko in- tervencijo. Poudaril je nujno potrebo po pove čanju vpli- va jugoslovanskih inštruktorjev v vojski, ki naj bi uredili odnose med njimi, sovjetskimi inštruktorji in vodstvom albanske vojske. Na črt o prihodnji vlogi Jugoslavije v urejanju al- banske vojske je zapisan v desetih to čkah: – albansko vojsko je potrebno preurediti po na črtih operativnega na črta JA; – albansko obrambno ministrstvo bi se moralo biti dolžno podrediti vsem uredbam in pravilnikom JA; – vsa navodila jugoslovanskega obrambnega mini- strstva bi bilo potrebno poslati delegatu pri alban- skem ministrstvu in jih ustrezno implementirati; – v dogovoru z načelnikom albanskega generalštaba in jugoslovanskim delegatom bi bilo v Albanijo po- trebno pošiljati razli čne ekipe po oddelkih albanske vojske, ki bi pomagali pri reorganizaciji in izvajali nadzor; – vse šolanje albanskih oficirskih kadrov bi bilo po- trebno izvajati v Jugoslaviji, v Albaniji pa le šolanje rezervnih oficirjev; – oskrbovanje albanske vojske bi bilo potrebno vklju- čiti v jugoslovanski prora čun, vendar pred tem na- tan čno opredeliti, katere artikle bi albanska stran prejemala; – zamenjati bi bilo potrebno na čelnika generalštaba Mehmeta Shehuja in na njegovo mesto postaviti Beqirja Balluka ; – do konca leta 1948 so želeli imeti inštruktorje v vseh pomembnejših rodovih vojske – pri čakovali so dodatno okrepitev sovjetskih in- štruktorjev, s katerimi naj bi vzpostavili enake od- nose kot s tistimi v JA, vendar so pove čanje njiho- vega števila imeli za nezaželeno. O teh vprašanjih je delegacija vodila tudi pogovo- re z albanskim politi čnim in vojaškim vodstvom in se z njimi pogovorila o ve čini navedenih predlogov. Ome- njali niso predlogov o menjavi na čelnika generalštaba, vlogi sovjetskih inštruktorjev, šolanju oficirjev v Jugo- slaviji in obvezi albanske vojske po implementaciji jugo- slovanskih pravilnikov. Prek Krista Themelka so dobili 172 potrdilo, da se je Enver Hoxha z menjavo Shehuja in postavitvijo Balluka načeloma strinjal, saj je bil notra- njepoliti čno v nezavidljivem položaju. 432 V času politi čne premoči projugoslovanske skupine v albanskem vodstvu so se nato dogodki pri čeli vrstiti z veliko hitrostjo. Aleksandar Rankovi ć je v telegramu Hoxho opozoril na nevarnost grških oboroženih provo- kacij na grški meji in predlagal, da se obmo čje Kor če razglasi za vojaško obmo čje, ki bi postalo jugoslovan- ska vojaška baza. S tem se je Enver Hoxha bil prisiljen strinjati. 433 V albanskem štabu so nato mrzli čno pri če- li pripravljati na črte za skupno obrambo pred grškim vpadom. Enver Hoxha naj bi po lastnih navedbah o tem obvestil sovjetsko vodstvo, ki ni menilo, da je tak scenarij verjeten, zato so konec februarja na albanski strani po nasvetu sovjetskega vojaškega atašeja pri čeli zavla čevati na črte o bazi v Kor či. 434 Jugoslovanska stran je vmesnem času na črtovala odhod dveh divizij JA na južno albansko mejo, kar pa je z ostrim nastopom v Mo- skvi v za četku februarja prepre čil osebno Stalin , saj je ta nepremišljena poteza jugoslovanskega vodstva pred- stavljala zunanjepoliti čno nevarnost za sovjetsko politi- ko. Operativni na črti albanske vojske so se kljub temu zaradi strahu pred dejansko pove čano dejavnostjo na grško-albanski meji v tem času spremenili in so pred- videvali vstop jugoslovanske armade v primeru inciden- ta prek celotne albanske meje, niso se ve č zanašali le na jugoslovanske enote, ki so bile stacionirane v bližini Ohridskega jezera. O prisotnosti enot JA na albanskem ozemlju pred izbruhom sovražnosti po sestanku jugo- slovanske delegacije s Stalinom v Moskvi 10. februarja 1948 ni bilo ve č govora. Odnos jugoslovanskega vod- stva do albanske vojske je postajal vse bolj napet, ker je v za četku marca politbiroju KPJ postajalo jasno, da so sovjetsko-jugoslovanski odnosi vse slabši in se hi- tro razkrajajo. Na seji politbiroja 1. marca 1948, kjer 432 AJ, 507, f. IX, 1/III-75-166, a. e. III-129, Izveštaj o najvažnijim problemima u albanskoj armiji, 11. januar 1948. 433 AJ, 507, f. IX, 1/I-127-242, a. e. I-154, Depeši Aleksandra Rankovi ća Enver Hox- hi in Enver Hoxhe Aleksandru Rankovi ću , 19. in 20. januar 1948. 434 AJ, 507, f. IX, 1/I-127-242, a. e. I-164, Sava Zlati ć Marku (Aleksandar Ranko- vi ć) , 28. februar 1948. 173 SKUPNA POT V SOCIALIZEM je bila glavna tema ravno zaostritev odnosov s Sovjet- sko zvezo, je Kardelj dejal, da imajo na sovjetski strani neprikrit interes za albansko vojsko, zato bi morali biti sovjetski inštruktorji v sklopu jugoslovanske skupine. Tito je bil še bolj neposreden, saj je dejal, da albansko vojsko Jugoslavija obla či in oskrbuje, za to je namenila več kot milijardo tedanjih dinarjev, in zato lahko zahte- va “kontrolo nad svojo vojsko”. 435 Zelo slikovito je med- sebojne odnose na vojaškem podro čju po marcu 1948 opisal Bojan B. Dimitrijevi ć , saj pravi: “ Čeprav so se odnosi na vojaško-politi čnem planu komplicirali, lahko vidimo, da je imelo vojaško sodelovanje albanske in ju- goslovanske vojske svoj tok, ki kakor da za trenutek ne sledi politiki.” 436 V trenutku, ko je Enver Hoxha poslal Titu svoje prvo pismo v seriji dopisov, ki so predstavljali razkol med državama, je v Albanijo pritekala do tedaj daleč najve čja pošiljka orožja in opreme iz Jugoslavije. Po izra čunih je Jugoslavija Albaniji v povojnih letih za vzdrževanje in posodabljanje vojske poleg gospodarskih kreditov neposredno namenila še dobrih 700 milijonov dinarjev. 437 Prav medsebojni vojaški odnosi so bili povod za pr- ve neposredne kritike jugoslovanske politike, ki jih je Enver Hoxha zapisal v pismu Titu 17. marca 1948. Za- radi vse bolj napetih jugoslovansko-albanskih dogod- kov je težavo povzro čil ponoven predlog generala Kupre- šanina o skupnem poveljstvu obeh vojska, ki se je po- vezoval tudi s predlogom Kuprešanina in Zlati ća o tem, da je nastopil čas za povezovanje Albanije in Jugoslavije v federacijo, neodvisno od Bolgarije. Po drugi strani pa je Stalin prek Dimitrova v tem času poskušal Albance prepri čati, da je jugoslovansko-bolgarska federacija le še vprašanje mesecev. Na albanski strani so bili zmede- ni in Hoxha se s predlogi ni strinjal. 438 Sovjetska stran je menila, da se bo Albanija povezala z Jugoslavijo in ne 435 Sjednica politbiroa centralnog Komiteta Komunisti čke partije Jugoslavije, 1. ma- rec 1948. V: Branko Petranovi ć , Zapisnici sa sednica Politbiroa Centralnog komiteta KPJ, 1995, str. 236–247. 436 Bojan B. Dimitrijevi ć , JNA od Staljina do Nato pakta, 2005, str. 84. 437 Prav tam, str. 84–85. 438 Enver Hodža Josipu Brozu Titu , 17. marec 1948. V: Branko Petranovi ć , Zapi- snici sa sednica Politbiroa Centralnog komiteta KPJ (11. jun 1945–7. jul 1948), str. 356–358. 174 bo stopila na njeno stran v nastajajo čem sporu, zato je prve dni aprila odpoklicala svoje vojaške inštruktorje. Odlo čitev je bila nekaj dni kasneje preklicana, po bese- dah Themelka na prošnjo albanske vlade, po besedah sovjetskega šefa vojaške misije pa zgolj po ukazu vele- poslanika Dimitrija Čuvahina . To je definiralo politi čno smer, v katero se je tedaj obrnilo albansko vodstvo, zato je Kuprešanin na sestanku s Themelkom in Balluku- jem ocenil, da se medsebojni sporazumi ne izvršujejo, in nekaj dni kasneje so bili odpoklicani jugoslovanski inštruktorji. 439 V zvezi s pritožbami generala Kuprešani- na je nato Hoxha napisal Titu drugo pismo, v katerem je izražal za čudenje nad ostro kritiko, pa tudi nad tem, da je bil o tem le posredno obveš čen prek Kuprešani- na , ne pa prek Zlati ća ali Djerdje . 440 Naslednje pismo je poslal le tri dni kasneje, saj je vmes prišlo obvestilo o umiku jugoslovanskih inštruktorjev. Menil je, da je bila ta jugoslovanska poteza popolnoma neprimerna, saj je unifikacija obeh vojska potekala popolnoma po na čr- tih, nakazal pa je vzporednico z odpovedanim umikom sovjetskih inštruktorjev in albansko željo po ohranitvi oziroma okrepitvi sodelovanja s sovjetsko vojsko. 441 Is- tega dne je tudi poslanik Djerdja prenesel Hoxevo pro- šnjo Titu , da ustavi odhod inštruktorjev in delegatov iz Albanije, saj je pismo bilo šele na poti. 442 22. aprila je Tito napisal dve pismi kot odgovor na poplavo Hoxhevih pisem, v katerih je navedel, da so se odnosi med drža- vama v zadnjem času mo čno poslabšali, kar pa nikakor ni zgolj posledica nekaj Kuprešaninovih neprijetnih pri- pomb. Ocenil je, da je celoten spekter albansko-jugo- slovanskih odnosov osnovan na nezdravih temeljih in je zaradi tega potrebna ponovna ocena vseh sporazumov. Iz Albanije jugoslovanska stran ni nameravala odpokli- 439 Dimitrijevi ć , JNA od Staljina do Nato pakta, str. 87. 440 Enver Hodža Josipu Brozu Titu , 18. april 1948. V: Branko Petranovi ć , Zapisni- ci sa sednica Politbiroa Centralnog komiteta KPJ (11. jun 1945–7. jul 1948), str. 359–361. 441 Enver Hodža Josipu Brozu Titu , 21. april 1948. V: Branko Petranovi ć , Zapisni- ci sa sednica Politbiroa Centralnog komiteta KPJ (11. jun 1945–7. jul 1948), str. 363–366. 442 Josip Đerđa , predstavnik CKKPJ pri CKKPA Josipu Brozu Titu , 21. april 1948. V: Zapisnici sa sednica Politbiroa Centralnog komiteta KPJ (11. jun 1945–7. jul 1948), str. 367. 175 SKUPNA POT V SOCIALIZEM cati vseh svojih inštruktorjev, ampak le tiste, ki so bili albanski vojski dodeljeni v okviru delegacije generala Kuprešanina januarja 1948, čeprav so ti predstavlja- li ve čino. Sporočil mu je tudi, da se Jugoslavija s tem odreka neposrednemu financiranju albanske vojske na račun jugoslovanskega vojaškega prora čuna, in ponu- dil možnost sporazuma o najemu kredita za njeno vzdr- ževanje. 443 V drugem pismu je zgolj zavrnil preklic vrni- tve Kuprešanina z inštruktorji in nekatere obtožbe na Kuprešaninov ra čun. V tem pismu pa je jasno nakazal, da je vzrok za ohladitev politi čne narave: “Na vas in na nas je zgodovinska odgovornost za čim boljše odnose in bratsko sodelovanje med našimi narodi. Tega se moramo zavedati in zaradi tega moramo storiti vse, da odstrani- mo tisto, kar bi lahko motilo takšno prijateljstvo in ta- kšno sodelovanje. Potrebno je imeti pogum in priznati, da obstajajo vzroki za poslabšanje odnosov, in eden izmed glavnih vzrokov je, kot je že prej navedeno, ob čutno neza- upanje dela albanskih voditeljev do nas. Brez zaupanja ni mogo če konstruktivno sodelovanje med nami in zaradi tega moramo to nezaupanje odstraniti.” 444 443 Josip Broz Tito Enverju Hoxhi , 22. april 1948. V: Zapisnici sa sednica Politbiroa Centralnog komiteta KPJ (11. jun 1945–7. jul 1948), str. 368–369. 444 Josip Broz Tito Enverju Hoxhi , 22. april 1948. V: Zapisnici sa sednica Politbiroa Centralnog komiteta KPJ (11. jun 1945–7. jul 1948), str. 370–371. 176 Močno zbližanje med Albanijo in Jugoslavijo, ki se je zgodilo po koncu druge svetovne vojne, je marsiko- ga pripeljalo do razmišljanja o bodo či ureditvi odnosov med državama. Poleg idej, da bi bilo potrebno Albanijo preprosto priklju čiti Jugoslaviji kot sedmo republiko, se ves čas v ozadju pojavlja ideja o Balkanski federaciji. To je bila utopi čna zamisel predvsem bolgarskih in srbskih socialistov še izpred prve svetovne vojne, a nikoli ni bila uresni čena. Teza je dolgo živela med tistimi levo usmer- jenimi intelektualci, ki so živeli v tujini, predvsem v Pa- rizu in kasneje v Moskvi. V dvajsetih letih so komuni- sti čne partije Bolgarije, Jugoslavije, Romunije in Gr čije delovale v skupni Balkanski komunisti čni federaciji, ki je pristopila h Komunisti čni internacionali, vendar je v tridesetih letih ta zaradi reorganizacije Kominterne pre- nehala delovati. Zamisel je bila idealisti čna predvsem zaradi tega, ker naj bi Balkanska federacija združila do tedaj sprte balkanske narode, ki tako ne bi ve č imeli ra- zlogov za ozemeljske spore, zna čilnih za ta del sveta. 445 V primeru Albanije bi tako bil urejen status Kosova, re- šilo pa bi se tudi makedonsko vprašanje, ki je mo čno oteževalo jugoslovansko-bolgarske odnose, deloma pa je vplivalo tudi na odnose z Gr čijo. 446 445 Milutinovi ć , Balkanska federacija in Cvetkovi ć , Balkanska komunisti čna federa- cija. V: Enciklopedija Jugoslavije, str. 458–460. 446 Pismo predsednika Nacionalnog komiteta oslobo đenja Jugoslavije, maršala Ju- goslavije Josipa Broza Tit a, Georgiju Dimitrovu , Vis, julij 1944. V: Stojkovi ć (ur.) , Balkanski ugovorni odnosi 1876–1996, II. knjiga, str. 608–612. Balkanska federacija – neuspel poskus jugoslovanske balkanske politike 177 SKUPNA POT V SOCIALIZEM Ideje o združitvi ponovno sre čamo med drugo sve- tovno vojno. Balkanska federacija oziroma konfedera- cija je bila eden izmed politi čnih na črtov, o katerih je razmišljala jugoslovanska kraljeva vlada v Londonu. O možnostih izvedbe tega na črta so leta 1942 potekali pogovori tudi s sovjetskimi predstavniki. Poslanik pri kraljevi vladi Bogomolov in ambasador na angleškem dvoru Ivan Majski sta kot predlog sovjetske vlade za povojno ureditev Balkana predlagala ustanovitev velike federacije, ki bi zaobjemala dve poddfederaciji, eno, se- stavljeno iz Srbov, Hrvatov, Slovencev in Makedoncev; drugo pa iz Albanije, Gr čije, Bolgarije in Romunije. 447 Ideja o Balkanski federaciji je bila del sovjetske zunanje politike do Jugoslavije po navezavi diplomatskih stikov leta 1940 tudi zaradi Stalinove želje po okrepitvi pan- slavizma. Kraljeva vlada je 15. januarja 1942 podpisala sporazum o Balkanski uniji z Gr čijo 448 , ki naj bi pred- stavljal temelj za povojno organizacijo Unije balkanskih držav, v katero naj bi vstopile tudi Albanija, Bolgarija in Romunija, eventuelno celo Tur čija. Že med Gr čijo in Jugoslavijo pa lahko glede vprašanja vloge Albanije v na črtovani zvezi opazujemo nasprotna stališ ča. Glede na to, da se Velika Britanija kot tedaj najmo čnejša veli- ka zavezniška sila o vprašanju Albanije ni opredelila, so na grški strani menili, da jo je potrebno razdeliti med- nje in Jugoslovane. Argument za to naj bi bila albanska nesposobnost vzdrževanja lastne države, pri tem pa so se naslonili tudi na dejstvo, da dvor kralja Zoguja ni užival statusa emigrantske vlade, kot sta jo grška ali jugoslovanska. Kralj Zogu se po grškem mnenju ne bi smel vrniti na prestol, “saj bo ob prvi priložnosti šel s tistim, ki ve č pla ča”. V jugoslovansko korist naj bi bila pripojitev še ve čjega števila albanskih prebivalcev, ki bi tako postali manj nevarni, kot če bi v velikem številu ostali izven državnega okvira Jugoslavije. 449 Pomemben 447 Petranovi ć , Balkanska federacija, str. 17. 448 Sporazum o Balkanskoj uniji izme đu Kraljevine Jugoslavije i Kraljevine Gr čke, 15. januar 1942. V: Stojkovi ć (ur.) , Balkanski ugovorni odnosi 1876–1996, II. knji- ga, str. 512–515. 449 Na ta na čin bi se Srbija okrepila, saj naj bi mo čna Srbija pomenila mo čno Jugo- slavijo, čeprav so jugoslovanske ozemeljske revindikacije bile usmerjene na sever, k slovenskemu in hrvaškemu ozemlju. 178 argument za izni čenje povojne albanske državnosti je bila tudi posest strateško pomembnih albanskih obal v okviru na črtovane unije. Jugoslovansko mnenje je osta- lo enako kot v Paši čevih časih, se pravi, da so vztrajali pri Balkanu, ki naj bo v rokah balkanskih narodov, in samostojni Albaniji. Balkanska unija je bila zamišljena kot zametek mo čnega “protiboljševisti čnega” jedra na Balkanu, okrog katerega bi se formirala tesna politi čna in gospodarska zveza vseh balkanskih držav. Grško-ju- goslovanskemu sporazumu je nasprotovala Sovjetska zveza, ker je sporazum razumela kot poskus Velike Bri- tanije, da utrdi svoj položaj na Balkanu. 450 Z zmanjšanjem vloge emigrantske kraljeve vlade in s hitrim pove čevanjem mo či partizanskega gibanja pa je iniciativa kmalu prešla v komunisti čne roke. Ena izmed prvih idej v tej smeri, ki pa je zaradi zunanjepoliti čnega položaja propadla, je bila namera o ustanovitvi skupne- ga Balkanskega štaba sredi leta 1943. Z ustanovitvijo takšnega telesa se je odpirala možnost, da bi se Josip Broz Tito postavil na čelo vseh balkanskih odporniških gibanj, vendar je zaradi skoraj so časne ureditve odno- sov z zahodnimi zavezniki in zaradi njihovega vpliva na grško osvobodilno gibanje ideja propadla. Medvojne ide- je o Balkanski federaciji so prihajale tudi iz Moskve in Bolgarije, kjer sta Stalin in voditelj bolgarskih komuni- stov Georgi Dimitrov videla v federaciji rešitev, kako bi Bolgarijo elegantno spravili do statusa zaveznika proti- hitlerjevske koalicije. Na albanski strani je bil eden izmed najve čjih med- vojnih pobudnikov federacije Sejfulla Maleshova , verje- tno najbolj izobražen marksist med albanskimi komu- nisti, ki je ve čino življenja preživel v tujini. Kasneje se je Malesheva od te zamisli odvrnil in je bil v letu 1947 odstranjen iz albanske politike, ker je zagovarjal pove- zovanje z Zahodom. V Albanijo se je vrnil leta 1943, rav- no v času po Titovi intervenciji, ki je zaustavila priprave Svetozarja Vukmanovi ća Tempa na ustanovitev Balkan- skega štaba. V ta čas sodijo tudi odlo čitve drugega zase- danja Avnoja, ki so opredelile jugoslovansko federacijo enakopravnih narodov, vendar pa niso omenjale alban- 450 Petranovi ć , Balkanska federacija, str. 34–51. 179 SKUPNA POT V SOCIALIZEM skega prebivalstva. Na pokrajinski konferenci v Bujanu je konec decembra kosovsko-metohijsko predstavništvo izrazilo željo po povojni priklju čitvi k Albaniji, kar je vodstvo KPJ v na čelu zavrnilo in predlagalo agitacijsko parolo o federaciji balkanskih narodov in s tem zadevo za časno umaknilo z dnevnega reda. Težnje po ureditvi problema z albanskim prebivalstvom v Jugoslaviji so bi- le po kon čani vojni pogosto preslišane, saj so predvsem na jugoslovanski strani menili, da ni nastopil pravi čas za reševanje teh problemov. Tudi sam Tito naj si ne bi bil na jasnem, kako naj ga uredijo, o avtonomiji Ko- sova in Metohije naj bi pri čel razmišljati šele v sredini leta 1944. Kakršnokoli reševanje problema ali govor o odcepitvi Kosova in Metohije bi se lahko namre č slabo obrestovalo v času, ko Srbija ni bila osvobojena, in bi na plan lahko privrela nacionalisti čna čustva, ki bi lahko srbsko prebivalstvo oddaljila od narodnoosvobodilnega gibanja. Jasno pa je bilo, da Tito ne bo privolil v nobeno obliko federacije, v kateri Jugoslavija ne bi igrala najpo- membnejše vloge. 451 Ideja o Balkanski federaciji je bila v Albaniji popularna ne samo zaradi šibkosti novonastale države, ki bi se rada postavila pod okrilje ve čje, temve č tudi zaradi kosovskega vprašanja, ki je bilo leta 1945 za Albanijo neugodno rešeno. Tako bi tudi ta del alban- skega prebivalstva prišel pod mati čno domovino, kar bi se druga če zelo težko zgodilo. Zunanjepoliti čni položaj je bil za Albanijo zelo težak, vendar je bilo že pred kon- cem vojne jasno, da je iz zamišljenega okvira federacije potrebno izklju čiti Gr čijo, kjer so oblast prevzele mo- narhi čne sile z angleško podporo, ki so bile naklonjene ideji o pripojitvi dela albanskega ozemlja. Jugoslavija in Albanija sta vseeno ali tudi prav zato mo čno materialno podpirali odpor Markosovih partizanov. Jugoslovanska stran je razvijala tesne odnose z Al- banijo, pa tudi z Bolgarijo, vendar so navadno poudar- jali, da je spajanje držav v federacijo dolgoro čen proces, ki se ga ne da opraviti v naglici, zato so tako pobude navadno umirjali. To se je najverjetneje zgodilo zaradi sovjetskega pritiska pri naglo sestavljenih na črtih spo- razumov o tesnem povezovanju Jugoslavije z Bolgarijo 451 Prav tam, str. 98. 180 konec leta 1944, zaradi katerega so bili na črti v za četku leta 1945 ustavljeni. O Balkanski federaciji se je Tito po- govarjal tudi s Churchillom avgusta 1944 v Neaplju. 452 Na dan objave vojne napovedi Sovjetske zveze Bolgariji je bil v Craiovi v Romuniji podpisan prvi sporazum med predstavniki bolgarske Domovinske fronte in NKOJ, ki je zajemal sporazum o vojaškem sodelovanju in o re- ševanju spornih vprašanj na prijateljski osnovi. 453 Med najpomembnejša sporna vprašanja je zagotovo spadalo makedonsko. Vodja CK BDP Traj čo Kostov je podpiral ustanovitev federalne Makedonije v novi Jugoslaviji, vendar pa je starosta bolgarske politike Georgi Dimitrov Tita opozoril na poglede makedonskega štaba, ki je želel priklju čitev Pirinske Makedonije. Podobno kot je bilo pri Kosovu naj bi Tito posegel vmes in pojasnil makedon- skemu vodstvu, da čas ni primeren za dejanske poteze v tej smeri. 454 Stvari pa so se nato pri čele dogajati z veli- ko hitrostjo. Na iniciativo CK KPJ so novembra potekali pogovori z vodstvom BDP o ustanovitvi jugoslovansko- bolgarske federacije. Osnutek sporazuma je bil napisan v prvi polovici novembra v Beogradu in dostavljen v So- fijo. Objavljen naj bi bil že 1. januarja 1945. Med drža- vama bi se takoj ukinila meja in zagotovilo prosto giba- nje državljanov, ustanovljen bi bil skupni vojaški štab, vodila bi se skupna zunanja politika, ukinile notranje carine in poenotil gospodarski prostor. 455 Bolgarska stran tega sporazuma ni sprejela, zato so sledila nova pogajanja decembra v Sofiji, na katerih je jugoslovan- sko stran predstavljal Edvard Kardelj . Tega je na spre- jemu v Moskvi novembra 1944 Stalin vzpodbujal k obli- kovanju federacije. Novi osnutek sporazuma je bil ne- koliko bolj podoben klasi čnim sporazumom o vzajemni 452 Na Churchillovo vprašanje, ali želi Balkansko federacijo, je Tito odgovoril, da le jugoslovansko. Glej: Izveštaj majora S. Klisolda o razgovoru izme đu predsednika Nacionalnog komiteta oslobo đenja Jugoslavije, maršala Jugoslavije Josipa Broza Tita i ministra predsednika Velike Britanije Vinstona Čerčila , 12. avgust 1944. V: Stojkovi ć (ur.), Balkanski ugovorni odnosi 1876–1996, II. knjiga, str. 617– 623. 453 Sporazum sicer ni ohranjen, objavljena je le izjava za tisk. Glej: Sporazum NKOJ- a i bugarske vlade, 5. oktober 1944. V: Stojkovi ć (ur.) , Balkanski ugovorni odnosi 1876–1996, II. knjiga, str. 631–632. 454 Petranovi ć , Balkanska federacija, str. 118–121. 455 Nacrt sporazuma o politi čkoj, vojnoj i ekonomskoj saradnji i bratskom jedinstvu naroda Jugoslavije i Bugarske, november 1944. V: Stojkovi ć (ur.) , Balkanski ugo- vorni odnosi 1876–1996, II. knjiga, str. 641–644. 181 SKUPNA POT V SOCIALIZEM pomo či, še vedno pa je vseboval pomembne odlo čitve o carinski in ekonomski zvezi, vzajemni pomo či pri izgra- dnji ljudske oblasti, zavezo o nujni zedinitvi Bolgarije in jugoslovanskih federalnih enot, bilateralno prijateljsko rešitev vprašanja bolgarske vojne odškodnine in predvi- deno vklju čitev Pirinske Makedonije v federalno Make- donijo po vzpostavitvi federacije, Bolgariji pa bi pripadli deli jugoslovanskega ozemlja, ki jih je ta pridobila po mirovni pogodbi iz Neuillya 1919. 456 Težavo pri poga- janjih o federaciji je predstavljala jugoslovanska želja, da bi bila Bolgarija izena čena z ostalimi jugoslovanski- mi republikami, česar pa na bolgarski strani niso želeli sprejeti, ker bi bili s tem potisnjeni v neenakopraven položaj. Pluralisti čni koncept, po katerem bi Bolgarija postala sedma republika, za Bolgare ni bil sprejemljiv, dualisti čnemu pa se je upiral Tito . Med decembrskimi pogajanji so razmišljali, da bi podobno pogodbo morali podpisati tudi z Albanijo, a o tem pri ča le Josip Smodla- ka v svojih spominih. Jugoslovanska stran je s sovjet- sko moralno podporo vztrajno želela dokon čati dogovo- re o federaciji, zato je bil v Beogradu 5. januarja 1945 bolgarskemu predstavniku Petru Todorovu predan nov osnutek pogodbe o združitvi obeh držav, ki je bil sesta- vljen po pluralisti čnem principu. 457 Tedaj pa se je prvi č negativno odzvala Sovjetska zveza, saj je Andrija He- brang , vodja vojaške misije v Moskvi, 11. januarja spo- ročil, da je Stalin priporo čil le sklenitev dvajsetletnega sporazuma o prijateljstvu in vzajemni pomo či kot prvi korak k zedinjenju, nato pa neko č kasneje sporazum na dualisti čni osnovi. V tem času naj bi obe državi raje okrepili novi vladi, saj je oblikovanje federacije v danih zunanjepoliti čnih razmerah imel za neoportuno. Podpis pogodbe bi namre č slabo vplival na britansko-sovjetske odnose, kar je v svojem dnevniku že septembra 1944 pravilno predvidel Georgi Dimitrov . Britanska stran je nasprotovala ekskluzivnemu združevanju Jugoslavije in Bolgarije, ki bi oslabila britanski vpliv na Balkanu, 456 Nacrt ugovora o politi čkoj, ekonomskoj i vojnoj saradnji izme đu vlada Jugosla- vije i Bugarske, 23. december 1944. V: Stojkovi ć (ur.) , Balkanski ugovorni odnosi 1876–1996, II. knjiga, str. 645–646. 457 Petranovi ć , Balkanska federacija, str. 126–131. 182 kar je Anthony Eden konec januarja tudi sporočil Ti- tu . Tudi ZDA so imele pripombe na proces združevanja držav, saj naj bi bila Bolgarija kot nekdanja pripadnica sil osi pod zavezniško upravo. 458 Strinjali so se le z že anahronisti čno Balkansko unijo, v kateri bi sodelovali tudi Gr čija in Tur čija. Na posvet v Moskvo sta bili pokli- cani jugoslovanska in bolgarska delegacija in na čeloma je bil sprejet Sporazum o prijateljstvu, zvezi in vzajemni pomo či med Jugoslavijo in Bolgarijo, ki ga je parafira- la tudi sovjetska stran. 459 Sporazum pa ni bil podpisan zaradi nasprotovanj zahodnih zaveznikov, ki so z olaj- šanjem sprejeli izjavo sovjetskega zunanjega ministra Vja česlava Molotova na krimski konferenci, da federaci- ja ni ve č aktualna, pa tudi o sklenitvi sporazuma ni bilo govora, dokler se ne uredi status Bolgarije kot poražene države, ki je pod režimom premirja. O Balkanski fede- raciji so sicer govorili še aprila 1945, na sestanku Tita s sovjetskim vodstvom v Moskvi, vendar so na sovjetski strani menili, da je potrebno idejo o zvezi med državama za časno zamrzniti. Po mnenju Petra Dragiši ća je Sovjet- ska zveza s federacijo mislila resno, saj je Andrej Višin- ski bolgarskemu veleposlaniku v Moskvi razložil, da je bil proces prekinjen zgolj zaradi sovjetske želje po ohra- nitvi protihitlerjevske koalicije. Na neuspeh pogajanj pa so poleg stališ č zahodnih zaveznikov mo čno vplivala ju- goslovansko-bolgarska nesoglasja o ureditvi federacije. Jugoslovansko vodstvo naj bi si tako v času svoje zma- govalne slave poskušalo podrediti šibko bolgarsko vod- stvo. Stalin ova podpora jugoslovansko-albanski zvezi je na čeloma sicer bila popolna, vendar pa je Stalin imel nekaj na čelnih pripomb na Titovo balkansko politiko, ne samo v povezavi z Bolgarijo, temve č tudi z Albanijo. Stalin naj ne bi imel popolnega zaupanja v jugoslovan- sko vodstvo, strah pa ga je bilo tudi premo čne državne tvorbe na Balkanu, ki bi se lahko oddaljila od Sovjetske zveze. 460 V skladu z novimi smernicami sta bila nato tudi 458 Dragiši ć , Jugoslovensko-bugarski odnosi 1944–1949, str. 70–77. 459 Petranovi ć , Balkanska federacija, str. 132 in Nacrt ugovora o prijateljstvu, save- zu i uzajamnoj pomo ći izme đu Jugoslavije i Bugarske, 27. januar 1945. V: Stojkovi ć (ur.) , Balkanski ugovorni odnosi 1876–1996, II. knjiga, str. 652–655. 460 Petar Dragiši ć , Jugoslovensko-bugarski odnosi 1944–1949, str. 79–80. 183 SKUPNA POT V SOCIALIZEM z Albanijo februarja 1945 podpisana dva sporazuma; eden o preskrbi oziroma blagovni menjavi in drugi voja- ški, ki pa ni ohranjen. Sicer pa je na čin, kako so neko- liko kasneje Albanijo poskušali navezati na Jugoslavijo, kazal na to, da tudi v Beogradu razmišljajo o prihodnjih mednarodnih povezavah. Serija meddržavnih sporazu- mov, s katerimi so leta 1946 Albanijo navezali na Jugo- slavijo, je bila zelo podobna rešitvam, ki so bile zapisane v osnutkih sporazumov z Bolgarijo 1944. 461 Poleg popol- ne navezave albanskega gospodarstva na Jugoslavijo, ki se še najbolj kaže v uskladitvi vrednosti denarnih valut in povezanosti gospodarskih planov, je Jugoslavija Al- banijo zastopala tudi v vseh odnosih z vsemi državami, v katerih Albanija ni imela svojih diplomatskih pred- stavništev, Jugoslavija pa je zastopala Albanijo tudi na mednarodnih konferencah in v OZN. Prek Jugoslavije je potekala vsa albanska zunanja trgovina, tudi v smeri vzhodne Evrope. Albanska partija je bila edina komu- nisti čna partija na oblasti v Evropi, ki leta 1947 ni bila povabljena na ustanovni sestanek informbiroja, niti ni postala njegova članica, kar je ponovno bil eden izmed znakov jugoslovanskega političnega monopola nad to državo. Najtesnejšo vez med državama je predstavljala Pogodba o prijateljstvu in vzajemni pomo či med FLRJ in LR Albanijo. To je bil drugi tak sporazum, ki je bil sklenjen med socialisti čnimi državami, prvi je bil jugo- slovansko-sovjetski. 462 Jugoslovanska vloga v Albaniji je bila zelo podobna sovjetski v preostalih državah za novonastalo železno zaveso, saj je tudi ve čina sovjet- sko-albanskih stikov bila urejena prek Beograda. Med naraš čajo čim nezadovoljstvom dela albanskega vodstva z jugoslovansko vlogo v Albaniji je Enver Hoxha poleti 1947 obiskal Moskvo, kjer je pri Stalinu nakazal na to 461 V zvezi s sklenjenimi sporazumi je generalnemu sekretarju OZN Trygve Liu eden najpomembnejših albanskih politi čnih emigrantov, nekdanji vodja Balli Komb ёtarja Mithat Frasheri , poslal depešo, v kateri prosi za intervencijo OZN zaradi navzven gospodarskih, a zelo politi čnih sporazumov, s katerimi bi rada jugoslovanska stran rada razširila svojo vladavino nad celotno Albanijo. Že pred tem je aprila 1945 na istem naslovu Frasheri protestiral tudi zaradi baje na črtovanega vstopa Albanije v jugoslovansko federacijo. Glej: DA MIP, PA 1947, f. 1, Mithad Frasheri Trygve Liu , 18. december 1946, št. 44865. 462 Ugovor o prijateljstvu i uzajamnoj pomo ći izme đu FNRJ i NR Albanije, 9. julij 1946. V: Stojkovi ć (ur.), Balkanski ugovorni odnosi 1876–1996, III. knjiga, str. 4–6. 184 dejstvo. Odgovor, ki ga je prejel, pa je bil zanj neugoden, saj je Stalin jasno poudaril, da se sovjetsko stališ če o albansko-jugoslovanskih odnosih ne bo spremenilo in bo Sovjetska zveza pomagala Albaniji “le v okviru Jugo- slavije in preko Jugoslavije”. 463 Problem same federacije pa se pojavlja zaradi ob časnih pritiskov iz Moskve, kjer je bilo nakazano, da Sovjeti ne bi nasprotovali pripoji- tvi Albanije, kasneje pa povezovanju z Bolgarijo. Tudi Tito se je o tem pogovarjal z Dimitrovom poleti 1947 na Bledu, vendar je jugoslovanska stran vedno poudarjala, da bi bilo pri ustanavljanju takšne federacije potrebno upoštevati njene izkušnje. Organizacija bi po jugoslo- vanskem mnenju morala biti podobna tisti, ki je bila opisana v Ustavi FLRJ, se pravi pluralisti čna. Pritiski iz Moskve niso pri vprašanju federacije po- menili ni č dobrega. Ko je bil decembra 1947 zaradi sa- momora Naka Spira in vlogi Jugoslavije pri tem Milovan 463 AJ, 507, f. IX, 1/IV-144-302, a. e. IV-295, Telegram Tirana MIP, 20. avgust 1947. Bolgarski voditelj Georgi Dimitrov 30. julija 1947 v Ljubljani. V teh dneh so potekali bilateralni pogovori med bolgarskim in jugoslovanskim vodstvom, ki so v naslednjih mesecih predstavljali enega izmed temeljev v na črtih za ustanovitev Balkanske federacije, kamor bi po jugoslovanskih na črtih sodila tudi Albanija. 185 SKUPNA POT V SOCIALIZEM Djilas poklican k Stalinu , mu je ta nakazal na rešitev problema z znano izjavo, da je potrebno Albanijo pogol- tniti. Djilas se je izmotal, da čas še ni primeren za kaj takega, vendar pa Jugoslavija Albanije ni nameravala pogoltniti, temve č se z njo združiti. Djilas je nato razmi- šljal o tej Stalinovi potezi, saj sam v na črtih o združitvi takrat ni videl ni česar spornega. K vprašanju združitve naj bi pristopili iskreno, kar bi po njegovem mnenju ko- ristilo obema državama, predvsem zaradi povezave Ko- sova in Albanije v enakopravno republiko v jugoslovan- sko-albanski federaciji. To je bil po njegovem mnenju edini primeren na čin, da bi lahko rešili vprašanje velike albanske manjšine, ne da bi s tem vzpodbudili mo čan odpor v KPJ. Šele kasneje naj bi spoznal, ob razmišlja- nju o vzrokih Spirujevega samomora, da si tudi Alban- ci želijo le to, kar poskušajo jugoslovanski komunisti dose či tudi v Jugoslaviji, to je možnost samostojnega vodenja države. Stalin naj bi Djilasu tudi naročil, naj kar sam sestavi depešo v imenu sovjetske vlade, da je doseženo soglasje o usodi Albanije. Djilas je naslednji dan res sestavil depešo, a jo je zelo previdno formuliral in zapisal le, da sta sovjetska in jugoslovanska delega- cija dosegli popolno soglasje glede vprašanja Albanije. Depeša ni bila nikoli poslana. 464 Nekoliko pred tem pa se je pri čelo odmrzovati tu- di vprašanje zveze z Bolgarijo, ki je bilo zaustavljeno v za četku leta 1945. Formalne prepreke, ki so jih tedaj poudarjale ZDA in Velika Britanija, so bile umaknje- ne s podpisom mirovne pogodbe z Bolgarijo februarja 1947, 465 pa tudi velika protihitlerjevska koalicija je bila že zdavnaj stvar preteklosti. Iniciativa je prišla z bolgar- ske strani že marca, do konca maja pa so priprave pre- šle v resno fazo, saj je 23. maja Politbiro CK KPJ spre- jel odlo čitev o sklepu sporazuma o vzajemni pomo či in prijateljstvu z Bolgarijo. Pogovori so se dejansko za čeli šele konec julija, saj so na bolgarski strani želeli sovjet- sko odobritev. Stalin je soglašal s predlogom, vendar je želel, da bi sporazum pri čel veljati šele po za četku ve- 464 Djilas, Conversations with Stalin, str. 143–147. 465 Ugovor o miru sa Bugarskom, 12. februar 1947. V: Stojkovi ć (ur.), Balkanski ugovorni odnosi 1876–1996, III. knjiga, str. 38–59. 186 ljavnosti bolgarske mirovne pogodbe sredi septembra. Sporazum je bil sklenjen 30. julija, 1. avgusta pa so se pogovori nadaljevali in se dotikali tudi vprašanja fede- racije, vendar dogovor ni bil dosežen, ker je vprašanje pluralne ali dualisti čne ureditve ostalo nerešeno. Poleg sporazuma o prijateljstvu in vzajemni pomo či je bila v naslednjih dneh sklenjena in podpisana še serija go- spodarskih sporazumov 466 o sodelovanju, pripravah na carinsko unijo … Sporazum o prijateljstvu in sodelova- nju so podpisali šele ob Titovem obisku Bolgarije ko- nec novembra 1947, saj je bolgarska mirovna pogodba pri čela veljati šele 15. septembra. Glede na oktobrsko odlo čitev CK BDP o želji po federaciji z Jugoslavijo so o tem znova potekali pogovori v Evksinogradu, čeprav javno o tem ni bilo govora, saj so po Titovih besedah sklenjeni sporazumi tako tesno povezali državi, da je vprašanje federacije ostalo zgolj formalnost. 467 Sredi de- cembra je Bolgarija podpisala sporazum o prijateljstvu, sodelovanju in vzajemni pomo či tudi z Albanijo. 468 V njem je omenjena tudi vloga Jugoslavije v medsebojnih odnosih. 469 Stalin se je na razvoj dogodkov nenavadno odzval 24. januarja 1948, ko je kritiziral Dimitrova , ki je v svo- jem govoru omenil možnosti ustanovitve širše federa- cije, sestavljene iz držav ljudske demokracije. Osnova za to naj bi bila najprej južnoslovanska (Jugoslavija in Bolgarija) ali balkanska (Jugoslavija, Bolgarija in Alba- nija) federacija. Govor Dimitrova je vplival tudi na za- hodni del Evrope, saj je britanski zunanji minister Er- nest Bevin le štiri dni kasneje v britanskem parlamentu govoril o potrebi združene Zahodne Evrope, ki naj bi postala nekakšen protikomunisti čni š čit. Stalina naj bi bilo pri takem konglomeratu strah dveh stvari: bal se 466 Poznana pod imenom Blejski sporazum. 467 Dragiši ć, Jugoslovensko-bugarski odnosi 1944–1949, str. 120–142. 468 V tem času naj bi Enver Hoxha opazoval priprave in je Savo Zlati ća baje nekoliko preplašeno vprašal: “Pa zakaj greste v federacijo brez nas?” V: AJ, 507, f. IX, 1/ IV-556-740, a. e. IV-720, Razgovor vodjen u CK SKJ izmedju A. Milatovi ća i Ko če Bitoljana sa Savom Zlati ćem polovinom decembra 1958. godine (snimak sa magne- tofona). 469 Ugovor o prijateljstvu, saradnji i uzajamnoj pomo ći izme đu Bugarske i Albanije, 16. december 1947. V: Stojkovi ć (ur.), Balkanski ugovorni odnosi 1876–1996, III. knjiga, str. 143–145. 187 SKUPNA POT V SOCIALIZEM je, da bi združen vzhodni blok postal premo čna konku- renca Sovjetski zvezi, dopuš čal pa je tudi možnost, da bi njegovo vodstvo prevzel Tito . 470 Februarja 1948 je bilo stanje že popolnoma druga čno, saj je zaradi bližajo čega se spora Stalin spet poskušal dose či združitev Jugosla- vije in Bolgarije, kar bi mu omogo čilo lažjo kontrolo nad neubogljivim jugoslovanskim partijskim vodstvom. 471 V za četku februarja je Stalin sprejel jugoslovansko dele- gacijo, ki so jo sestavljali Milovan Djilas , Edvard Kardelj in Vladimir Bakari ć . Slednja sta se pridružila Djilasu , v Moskvo pa sta prišla namesto Tita , saj ga je Stalin klical v Moskvo tudi zaradi dveh jugoslovanskih divizij, 472 ki so ju nameravali poslati na albansko južno mejo. 473 S tem bi bila bistveno okrepljena jugoslovanska vojaška prisotnost v Albaniji, vzrok za njihovo premestitev pa bi bila nevarnost vpada grške kraljeve vojske prek me- je. Glede na zaostrene odnose med Gr čijo in sosednjimi državami, ki so podpirale grško uporniško gibanje, to ni bilo popolnoma iz trte izvito, grški strani pa naj bi s tem pokazali mo č jugoslovansko-albanske politi čne zve- ze. 474 Ponovna svojeglavost jugoslovanskega vodstva, ki se ni menila za sovjetske zunanjepoliti čne interese, naj bi skupaj s še drugimi napakami v jugoslovanskem od- nosu do Albanije bila “iskra, ki je prižgala ogenj spora” 475 med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo. V Politbiroju KPJ so se odlo čili, da gresta v Moskvo Kardelj in Bakari ć , saj 470 Dragiši ć , Jugoslovensko-bugarski odnosi 1944–1949, str. 143–145. 471 AJ, 507, f. IX, 1/I-127-242, a. e. I-167, Djerdja za Maršala , 13. marec 1948 in a. e. I-168, Rankovi ć Djerdji , 14. marec 1948. 472 Uradna jugoslovanska verzija dogodkov je bila, da je zaradi pove čane napetosti za to prosila albanska vlada, vendar je iz tega telegrama jasno vidno, da je albanska vlada prosila za vojaško pomo č “po predlogu tovariša Maršala”. MIJ, KMJ, f. I – 3-b, a. e. 34, Telegram Envera (Hodže) (Aleksandru) Rankovi ću , (Tirana), 20. 1. 1948. 473 Tito se je poti v Moskvo namerno ognil, saj naj bi slutil, da ne gre za posvet, tem- več za obi čajno “ribanje”. Glej: Tripkovi ć , Po četak i eskalacija sukoba Tito -Staljin prvih meseci 1948. godine, str. 55. 474 Sjednica politbiroa centralnog Komiteta Komunisti čke partije Jugoslavije, 1. ma- rec 1948. V: Branko Petranovi ć , Zapisnici sa sednica Politbiroa Centralnog komiteta KPJ (11. jun 1945–7. jul 1948), str. 236–247. 475 “Iskra, ki je prižgala ogenj spora, je bil jugoslovanski odnos do Albanije. Ta v re- snici ni bil dosti druga čen od tistega, ki ga je imela Sovjetska zveza do Jugoslavije. Razlikoval se je le v eni, toda bistveni to čki: medtem ko je hotela Moskva izrabiti jugo- slovansko gospodarstvo samo v svojo korist, si je Beograd, nasprotno, prizadeval, da bi podpiral in krepil Albanijo, kot da bi šlo za eno manj razvitih republik. Ni naklju čje, da je Tito zadolžil za vodenje politi čnih odnosov s Tirano ministra za notranje zadeve Rankovi ća .” V: Pirjevec , Tito , Stalin in zahod, str. 43. 188 so slutili, da stoji za tem vabilom ve č kot le gola kritika Dimitrova . 476 Delegaciji je bilo precej jasno, kaj lahko pri čakuje, glede na to, da je moskovska Pravda dober teden prej napadla Dimitrova in “njegove problemati čne in fantasti čne federacije in konfederacije”. 477 Djilas v svo- jih spominih piše, da je najprej Molotov prikazal razlike, ki so se kazale pri nekaterih vprašanjih med sovjetsko vlado na eni strani in jugoslovansko in bolgarsko vlado na drugi. Dimitrov naj bi se o podobni zvezi dogovarjal tudi z Romunijo, 478 problem pa naj bi predstavljali nje- govi javni nastopi, saj je za vse, kar je povedal on ali Ti- to , javnost mislila, da ima sovjetsko podporo. Dimitrov se je poskušal izogniti konfrontaciji in je dejal, da se je v obeh primerih o tem pogovarjal le ohlapno. Stalin ga je prekinil oziroma “ošteval kot komsomolca”, 479 češ da se je pogovarjal o sklenitvi carinske unije in usklajevanju go- spodarskih planov, kar pomeni isto kot o skupni državi. Zavrnil je Dimitrovove ideje o povezovanju Romunije in Bolgarije ter pri čel govoriti o federaciji med Jugoslavijo, Albanijo in Bolgarijo, ki naj bi se nemudoma ustanovila. Kardelj naj bi tedaj po Djilasovih besedah omenil, da projekt jugoslovansko-albanske federacije že poteka, 480 Stalin pa jugoslovansko delegacijo nato ošteval, ker je želela poslati zgoraj omenjeni diviziji v Albanijo, ne da bi razmišljala o zunanjepoliti čnih posledicah. Njegova jeza se je nato usmerila na to, da se Jugoslovani, pa tudi Bolgari ne želijo posvetovati z Moskvo o tako pomemb- nih odločitvah. Naslednji dan je zato Kardelj bil prisiljen 476 Kardelj , Boj za priznanje in neodvisnost nove Jugoslavije 1944–1957, str. 112. 477 Djilas , Conversations with Stalin , str. 171. 478 Po komunisti čnem prevzemu oblasti v Romuniji v zadnjih dneh leta 1947 je bil Dimitrov prvi predstavnik iz tujine, ki je Romunijo obiskal in v času obiska podpi- sal sporazum o zavezništvu. To je dajalo vtis, da sestavlja del procesa združevanja balkanskih držav pod sovjetskim vplivom, kar je Dimitrov nerodno omenjal tudi v intervjujih ob povratku v Bolgarijo. V: Pirjevec , Tito , Stalin in zahod, str. 46. 479 Sjednica politbiroa centralnog Komiteta Komunisti čke partije Jugoslavije, 1. ma- rec 1948. V: Petranović , Zapisnici sa sednica Politbiroa Centralnog komiteta KPJ (11. jun 1945–7. jul 1948), str. 236–247. 480 Nikjer v Djilasovih spominih ni zapisano, da je o združitvi Jugoslavije in Albanije govoril v Moskvi januarja 1948 pred jugoslovanskimi “vorošilovci”; tem je dejal, da bo Albanija v kratkem vstopila v okvir skupne države, Jugoslavije, in je partijske sekretarje pooblastil, naj to prenesejo naprej. Zapis je ohranjen v beležnici enega izmed poslušalcev in je po mnenju Ivana Matovi ća odraz tedanje uradne politike, čeprav javno o tem ni veliko ohranjenega. Glej: Matovi ć , Tragom sudbine Arsa R. Jovanovi ća , str. 186. 189 SKUPNA POT V SOCIALIZEM podpisati sporazum o obveznem posvetovanju pri zu- nanjepoliti čnih odločitvah med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo. 481 Kardelj je poudaril, da je Blejski sporazum predvi- del postopno povezovanje, kar pa je Stalin nemudoma zavrnil in dejal, da naj se o združitvi za čnejo pogovarjati takoj. O Albaniji je dejal, da njena takojšnja vklju čitev sploh ni nujna. Djilas meni, da je Stalin na ta na čin že- lel le zlomiti enotnost jugoslovanskega komunisti čnega vodstva. Takti čna poteza, ko KPJ ni poslala v Moskvo Tita , pa je omogo čila, da je jugoslovansko vodstvo kljub pritisku lahko poslalo v Moskvo in Sofijo mnenje, da je še prezgodaj za ustvarjanje federacije. 482 Federacija, za katere ustanovitev so na jugoslovanski strani prej bili tako zagreti, ni bila med moskovskim sestankom več v interesu nikogar na jugoslovanski strani, saj je bilo jasno, da bi s tem bila ogrožena neodvisnost Ju- goslavije. 483 Politbiro CK BDP je bil popolnoma podre- jen Stalinu in bi v najverjetneje dualisti čno oblikovani federaciji predstavljal sovjetskega trojanskega konja. 484 Slab mesec kasneje pa se je Stalin zaradi naraš čajo čih sporov s KPJ odlo čil za druga čno taktiko. Albanskemu vodstvu je bilo v Bolgariji na sprejemu novega albanske- ga veleposlanika pri Dimitrovu namignjeno, da naj bi bila tri članska Balkanska federacija vzpostavljena že v letu 1948. Jugoslovanska in bolgarska skupš čina naj bi se sestali že junija, da bi dokon čali vse formalnosti, Sta- lin pa naj bi popolnoma podpiral združitev. Jugoslovan- ska stran seveda o tem ni bila obveš čena, vendar pa je to vneslo novo senco dvoma v albansko-jugoslovanske odnose, saj je dobil Enver Hoxha občutek, da se nekaj dogaja za njegovim hrbtom, ter je o tem spraševal tudi 481 Djilas , Conversations with Stalin , str. 171, str. 172–183. 482 Kardelj , Boj za priznanje in neodvisnost nove Jugoslavije 1944–1957, str. 120. 483 “Vprašanje federacije z Bolgarijo. Tito pravi, da je proti federaciji z Bolgarijo. Meni, da pri bolgarskem vodstvu zadeva ni dozorela. Meni, da tudi pri nas med ljudstvom še ni zrelo, potem ekonomski položaj, še bolj bi se zapletli v ekonomske težave.” Glej: Sjednica Politbiroa centralnog komiteta Komunisti čke partije Jugoslavije, 19. febru- ar 1948. V: Petranovi ć , Zapisnici sa sednica Politbiroa Centralnog komiteta KPJ (11. jun 1945–7. jul 1948), str. 233–235. 484 Dragiši ć , Jugoslovensko-bugarski odnosi 1944–1949, str. 147 in Sjednica polit- biroa centralnog Komiteta Komunisti čke partije Jugoslavije, 1. marec 1948. V: Pe- tranovi ć , Zapisnici sa sednica Politbiroa Centralnog komiteta KPJ (11. jun 1945–7. jul 1948), str. 236–247. 190 jugoslovansko delegacijo v Tirani, ki je v zvezi s tem z njim imela nekaj poluradnih pogovorov. 485 Tedaj je tudi še vedno bil, vsaj javno, za takojšnjo združitev, saj je za njim stal popolnoma projugoslovanski politbiro. Na dan praznika Rde če armade, 22. februarja, je bil Hoxha odlikovan z redom Suvorova in je ob tej priložnosti imel govor, v katerem je po besedah Save Zlati ća skoraj ves čas govoril zgolj o Jugoslaviji, federaciji in Titu , kar je jezilo sovjetske predstavnike. 486 Počasi pa je tudi Alban- cem postajalo jasno, da med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo ni vse v najboljšem redu, sploh po “incidentu” ob napitnici Josipa Djerdje na istem sprejemu ob obletnici ustanovitve Rde če armade na sovjetskem veleposlani- štvu v Tirani. 487 S tem predlogom pa je bilo razprav o Balkanski fe- deraciji, ki bi imele tudi realno podlago, konec. Ideja, ki se nam danes dozdeva utopi čna, je v povojnih letih bila najbliže uresni čenju, vendar je zaradi sporov v komu- nisti čnem bloku propadla, saj je jugoslovansko vodstvo v njej videlo možnost svoje dodatne afirmacije, ki Sov- jetski zvezi nikakor ni bila po volji. Čeprav je že marca 1948 postalo jasno, da so se jugoslovansko-sovjetski odnosi mo čno ohladili, idejo o federaciji pa je zavrnil tudi PB CK KPJ na seji 1. marca, 488 je povezovanju v novo federativno tvorbo zadala kon čni udarec albanska odločitev o podpori Resoluciji informbiroja, bolgarska stran pa je formalno prekinila svojo dotedanjo zunanje- politi čno smer na XVI. plenumu CK BDP 13. julija, ko 485 AJ, 507, f. IX, 1/I-127-242, a. e. I-167, Djerdja za Maršala , 13. marec 1948 in a. e. I-168, Rankovi ć Djerdji , 14. marec 1948. 486 AJ, 507, f. IX, 1/IV-556-740, a. e. IV-720, Razgovor vodjen u CK SKJ izmedju A. Milatovi ća i Ko če Bitoljana sa Savom Zlati ćem polovinom decembra 1958. godine (snimak sa magnetofona). 487 Djerdja je nazdravil v čast bratstvu sovjetske, albanske in jugoslovanske arma- de in njihovih poveljnikov. Sovjetski odpravnik poslov pa je ob zdravici dejal, da sprejema to zdravico, ki je bila tudi v Titovo čast, le če ta s svojim delom resni čno krepi demokrati čno fronto v svetu. Na sprejemu so seveda bili prisotni tudi najvišji albanski predstavniki. Pirjevec , Tito , Stalin in zahod, str. 62 in Izjava sovjetskog otpravnika poslova u Narodnoj republici Albaniji Gagarinova , 23. februar 1948. V: Štrbac (ur.), Jugoslavija i odnosi izme đu socialisti čkih zemalja: sukob KPJ i Inform- biroa, str. 190–191. 488 Sjednica politbiroa centralnog Komiteta Komunisti čke partije Jugoslavije, 1. ma- rec 1948. V: Petranović , Zapisnici sa sednica Politbiroa Centralnog komiteta KPJ (11. jun 1945–7. jul 1948), str. 236–247. 191 SKUPNA POT V SOCIALIZEM je radikalno spremenila svojo politiko reševanja make- donskega vprašanja. 489 489 “Jugoslovanski voditelji so z uveljavljanjem svojega ozko nacionalisti čnega stali- šča pravzaprav stremeli le k pripojitvi Pirinske pokrajine in odlagali ustanovitev fe- deracije Južnih Slovanov z razli čnimi izgovori ter na ta na čin pokazali svoj neiskren odnos do njene ustvaritve.” Glej: Odluka šestnaestog plenuma CK Bugarske radni č- ke partije (komunista) o makedonskom pitanju, 13. julij 1948. V: Stojkovi ć (ur.), Balkanski ugovorni odnosi 1876–1996, III. knjiga, str. 157–159. 192 Kulturni stiki med Jugoslavijo in Albanijo so bili pred drugo svetovno vojno redki, sploh če upoštevamo položaj albanske manjšine v Jugoslaviji v tistem obdo- bju in nizko raven kulturne razvitosti v Albaniji. Nave- zava Albanije na Jugoslavijo med drugo svetovno vojno in po njej pa je ta trend za časno spremenila in pojavil se je živahen pretok kulturnih ustvarjalcev, ki pa je bil večinoma enosmeren, saj na albanski strani niso mogli ponuditi veliko, treba pa je upoštevati še okrog 80-od- stotno nepismenost albanskega prebivalstva. 490 Kljub temu so se na jugoslovanski strani ves čas trudili, da bi v neenakem položaju poskušali delovati po pravilih reci- procitete. Petrit Imami v svoji študiji o srbsko-albanskih kulturnih stikih postavlja v prvi plan trditev, da je bila Jugoslavija v Albaniji v prvih povojnih letih najpopular- nejša tuja država, 491 vendar je bilo albansko ob činstvo zaradi jezikovnih ovir tradicionalno bolj usmerjeno k italijanskemu in francoskemu kulturnemu vplivu. Da bi jezikovne omejitve po časi presegli, in zaradi zunanje- politi čnih trendov v albanski politiki so leta 1946 reor- ganizirali šolski sistem in prevladujo či italijanski jezik zamenjali s poukom ruš čine in srbohrvaš čine. V ta na- men naj bi Tito osebno odobril odhod desetih u čiteljev srbohrvaškega jezika z znanjem italijanš čine v Albani- 490 Petrovi ć , Kulturne veze Jugoslavije i Albanije 1946–1948, str. 61–86. 491 Imami , Srbi i Albanci kroz vekove, str. 212. Poskus navezave Albanije na Jugoslavijo s kulturno politiko – težko premoščanje razlik 193 SKUPNA POT V SOCIALIZEM jo. 492 Albanska stran je po poro čilu jugoslovanskega di- plomatskega predstavnika Josipa Djerdje izrazila željo po te čajih srbohrvaškega jezika za odrasle, velik inte- res za u čenje srbohrvaš čine pa naj bi izrazil tudi Enver Hoxha . 493 Ministrstvo za prosveto je v ta namen poslalo v Albanijo še dva u čitelja, od katerih naj bi eden prevzel tudi posle kulturnega atašeja na poslaništvu. 494 Inten- zivno pa so za čeli sodelovati šele v letu 1946, ko so se neurejene razmere v obeh državah nekoliko umirile. Do tega leta ni veliko zapisov o kulturni izmenjavi. Prvi jugoslovanski pisec, ki je po vojni obiskal Albani- jo in bil tudi obenem preveden v albanski jezik, je bil Branko Čopić junija 1945. Naslednji mesec je v Beogra- du na kongresu protifašisti čne mladine nastopil zbor iz Albanije pod vodstvom dirigenta Konstantina Trake . Na poseben na čin je želel vzpodbuditi zbližanje tudi lastnik tiranskega hotela, ki je prek poslaništva iskal možnost, da bi v njegovem hotelu goste zabavala glasbena sku- pina iz Jugoslavije z jugoslovanskimi šlagerji. Za to je pridobil tudi dovoljenje albanske vlade. 495 Marca 1945 je pomo č pri jugoslovanskem zunanjem ministrstvu is- kal kosovsko-metohijski narodnoosvobodilni odbor, ki je zaradi pomanjkanja učiteljev za šolstvo v albanskem jeziku želel pridobiti u čitelje iz Albanije, čemur pa so na ministrstvu na čelno nasprotovali, saj naj se v dr- žavnem aparatu ne bi zaposlovalo tujcev. 496 Kontingent albanskih u čiteljev je vseeno bil prisoten v Jugoslaviji, saj o tem pri čajo kasnejši zapisi. Med njimi se je skri- valo nekaj “politi čno nespodobnih” ljudi, za katere so iz Albanije zahtevali odstranitev iz službe zaradi njihovih dejanj med drugo svetovno vojno. 497 V obratno smer je potekala tudi izmenjava u čbenikov, saj je pokrajinski poverjenik za šolstvo na Kosovu in Metohiji Mita Miljko- 492 DA MIP, PA 1946, f. 1, Djerdja Velebitu , 4. januar 1946, št. 223. 493 Poleg Enverja Hoxhe so te čaje srbohrvaš čine obiskovali tudi Nako Spiru , Mehmet Shehu , Fiqrete Shehu , Dali Ndreu in celotno vodstvo generalštaba. Glej: DA MIP, PA 1949, f. 2, Pregled saradnje na kulturno-prosvetnom polju izme đu FNRJ i Albanije, št. 422963. 494 DA MIP, PA 1946, f. 1, Djerdja MIP, 4. januar 1946, št. 218. 495 DA MIP, PA 1945, f. 1, Stojni ć MIP, 23. junij 1945, št. 1632. 496 DA MIP, PA 1945, f. 1, NOO Kosmeta NKOJ, 2. marec 1945, št. 0096. 497 DA MIP, PA 1947, f. 2, Ambasada Beograd MIP, 17. februar 1947 in 26. februar 1947, št. 43172. 194 vi ć na uradnem obisku v Tirani tedanjega albanskega prosvetnega ministra Sejfullo Malesheva prosil za po- moč v u čbenikih za albansko šolstvo. Iz Albanije so v Jugoslavijo nemudoma poslali 20.000 abecednikov, ka- sneje pa so pri čeli pritekati tudi drugi u čbeniki. Aktivno so tudi sestavljali slovarje; v ta namen sta bili angaži- rani ekipi strokovnjakov v Albaniji in Jugoslaviji, saj so bili do tedaj sestavljeni slovarji pomanjkljivi in težko do- stopni. Jugoslovansko-albanska ekipa iz Tirane je bila zelo uspešna, saj je obojestranski srbohrvaško-albanski slovar bil izdan že leta 1947, medtem ko je obsežnejši projekt v Beogradu nastajal po časneje in je prvi izmed dveh zvezkov ugledal lu č sveta šele 1950, drugi pa ni bil nikoli natisnjen. Ponudb za slovarje pa o čitno ni bilo malo, saj je jugoslovansko zunanje ministrstvo posla- niku Djerdji v brzojavki priporo čalo pomoč dvema ling- vistoma iz Ulcinja in Kosmeta, ki sta izdelovala alban- sko-srbskohrvaški slovar. 498 Za izobraževanje albanskih strokovnjakov je pomembno tudi jugoslovansko višje šolstvo, saj v Albaniji ni bilo nobenih višjih šol, univerza v Tirani pa je pri čela delovati šele leta 1957. Zelo malo je zapisov o sodelovanju na športnem po- dro čju, vendar je omembe vreden zaplet ob delovanju nogometnega trenerja Ljubiše Broci ća v Albaniji. Alban- ski nogomet je bil tedaj bolj ali manj v povojih, čeprav ne neznan, saj je bil organiziran že v tridesetih letih ob pomo či nekaterih britanskih oficirjev v kraljevi žandar- meriji. Dayrell Oakley Hill je v svojih spominih omenjal, da je deloval kot nogometni sodnik. 499 V Albaniji so bi- le leta 1946 organizirane Balkanske igre, na katerih je zmagala ravno nogometna reprezentanca Albanije, ki jo je vodil Broci ć . 500 V Albanijo je prišel kot delegat Fi- skulturne zveze Jugoslavije, ki so jo po preteku njegove misije z ministrstva za zunanje zadeve prosili, da mu podaljšajo mandat v Albaniji, ker mu je v tako kratkem času uspelo dvigniti raven njihove nogometne reprezen- 498 DA MIP, PA 1945, f. 1, MIP Tirani, 30. september 1945, št. 6500. 499 Oakley Hill , An Englishman in Albania, str. 49–50. 500 Po porazu z Jugoslavijo z rezultatom 3:2 je albanska reprezentanca premagala romunsko z rezultatom 2:0, Jugoslovani so z Romunijo izgubili z 1:2 in tako je z enakim številom zmag zaradi manjšega števila prejetih zadetkov slavila albanska reprezentanca. Zlatar , Glasnik iz Tirane, str. 175–176. 195 SKUPNA POT V SOCIALIZEM tance. Zveza je temu nasprotovala, saj ga je potrebovala v Jugoslaviji kot pedagoga in se je moral vrniti v Jugo- slavijo do za četka šolskega leta, tako da so uslužbenci poslaništva v Tirani dobili neprijetno nalogo, da to ra- zložijo albanskim oblastem. 501 Najpomembnejše delo pri kulturnih stikih je v pr- vem povojnem letu verjetno opravil gledališki režiser Boža Nikoli ć , ki je bil na prošnjo albanske vlade poslan v Tirano, da bi pomagal utemeljiti prvo albansko stalno gledališ če. Skupaj z v Parizu šolanim albanskim režiser- jem Sokratom Miom sta zbrala 40 potencialnih igralcev in ob pomo či amaterskega teatra postavila prvo, posku- sno predstavo lahkotne angleške komedije Karlova tet- ka. Za četek delovanja albanskega stalnega gledališ ča predstavlja 16. september 1945, ko je bila v Nikoli ćevi režiji premierno predstavljena folklorna igra Đi đo srb- skih avtorjev Janka Veselinovi ća in Dragomirja Brzaka , ki jo je v albanš čino prevedel Spiro Lazari . V albanski verziji je imela naslov Ljubimec in je doživela zelo do- ber odmev. Nekaj dni po premieri je Nikoli ć zapustil Albanijo in ob odhodu na banketu imel daljše preda- vanje o nadaljnjih potrebah in usmeritvah albanskega gledališ ča, svoje delo s postavitvijo teatra pa je ozna čil za najzahtevnejši podvig v svoji organizacijski karieri. 502 Podobna je zgodba tudi pri albanskem filmu. V uradni zgodovini je sicer ostal zamol čan dokumentarni film o samostanu Sveti Naum, ki je bil posnet med fašisti čnim režimom, zato je za prvi albanski film veljal dokumen- tarec Miodraga Jovanovi ća Albanija na poti svobode, ki ga je leta 1946 posnela ekipa Filmskih novosti iz Jugo- slavije. Druga verzija tega filma je bila februarja 1947 poklonjena Albaniji. Njegova premiera 1. maja 1947 naj bi veljala za pri četek albanske kinomatografije, a je bilo to po poletju 1948 hitro pozabljeno. 503 Leta 1946 so se porodile ideje, ki naj bi se zaklju- čile s sklenitvijo kulturne konvencije med državama, o 501 DA MIP, PA 1947, f. 2, MIP FSJ, št. 410540 in FSJ MIP, 16. julij 1947, št. 413122. 502 AJ, 507, f. IX, 1/III-36-78, a. e. III-36, Materiali u vezi boravka Bože Nikoli ća u Albaniji i njegovog rada na organizovanju prvog albanskog narodnog pozorišta 45. in Imami , Srbi i Albanci kroz vekove, str. 213–215. 503 Imami , Srbi i Albanci kroz vekove, str. 214–215. 196 čemer pri ča osnutek v Arhivu Jugoslavije. Glede na to, da je med letoma 1945 in 1952 vse kulturno življenje v Jugoslaviji usmerjal v aparat KPJ vklju čen Agitprop, je bila konvencija zamišljena kot “instrument za usklaje- vanje skupnih kulturnih dobrin”. Obe pogodbeni strani naj bi osnovali znanstveni inštitut, ki bi se ukvarjal s preu čevanjem kulture sosednjega naroda. Realizacijo konvencije bi morala spremljati mešana komisija, ki bi bila nameš čena v Beogradu in Tirani. Beograjski del komisije bi bil sestavljen iz predstavnikov zunanjega ministrstva, vladnega komiteja za kulturo in umetnost, vladnega komiteja za šolstvo in znanost ter albanske- ga diplomatskega poslanika. Tiranski del komisije bi bil poleg jugoslovanskega poslanika sestavljen še iz članov, ki bi prihajali s prosvetnega in zunanjega ministrstva. Ko bi bil sistem enkrat vzpostavljen, bi ustanovili še razli čne podkomisije, ki bi lahko samostojno navezovale stike s posami čnimi institucijami. Stroški dela naj bi se delili med državama, saj je bila po na črtu predvidena izmenjava znanstvenikov, prosvetnih delavcev, u čencev in študentov. Posebej pomemben je bil del, ki je govoril o delu z mladino in njenem štipendiranju, saj je pose- bej v Albaniji kroni čno primanjkovalo “izobražene elite”. Leta 1948 je na jugoslovanskih višjih šolah študiralo 316 albanskih študentov, polovica jih je za to pridobila štipendijo jugoslovanske vlade. 504 V na črtu konvencije ni bilo govora o zalaganju Albanije s potrebš činami, ki so nujne pri kulturnih dejavnostih, saj je vsa albanska zunanja trgovina potekala prek Jugoslavije, tako je na primer zaradi slabih razmer v jugoslovanski industriji v Albaniji vladalo pomanjkanje slikarskih potrebš čin, od platna do barv. 505 Kljub že izdelanemu na črtu pa krovna komiteja za kulturo in umetnost nista imela medseboj- nih stikov vse do srede leta 1947 in je sodelovanje med državama potekalo prek diplomatskih kanalov. Konven- cija o kulturnem sodelovanju med državama je bila pod- 504 V Zagreb so bili na tak na čin poslani trije študentje igre, ki niso mogli dokazati svojih dotedanjih izobrazbenih stopenj, saj so ve činoma imeli dokon čano le osnovno šolo, obvladali pa niso niti nobenega tujega jezika. Glej: DA MIP, PA 1949, f. 2, Pre- gled saradnje na kulturno-prosvetnom polju izme đu FNRJ i Albanije, št. 422963 in Petrovi ć , Kulturne veze Jugoslavije i Albanije 1946–1948, str. 77. 505 Petrovi ć , Kulturne veze Jugoslavije i Albanije 1946–1948, str. 65. 197 SKUPNA POT V SOCIALIZEM pisana v Tirani 9. julija 1947 in se ni bistveno razliko- vala od osnutka, napisanega leto prej. 506 Dolo čeni težje izvedljivi deli so bili izpuš čeni, v kulturni sporazum pa so bile vklju čene tudi mladinske in ženske organizacije. To se je odražalo predvsem v pogosti izmenjavi mladin- skih delovnih brigad. Rezultat konvencije je bil tudi za četek izdajanja re- vije Albanija-Jugoslavija, ki je pri čela izhajati ravno v kriti čnem obdobju za jugoslovansko-albanske odnose novembra 1947. Popularizacija Jugoslavije je bila važen del kulturne izmenjave in zanimiv je pregled prispev- kov v zvezi z Jugoslavijo, ki so bili predvajani na tiran- skem radiu oktobra 1947. V okviru oddaje Spoznajmo Jugoslavijo so tako v štirinajstih prispevkih govorili o vseh večjih industrijskih in gradbenih projektih v okvi- ru jugoslovanskega petletnega plana, poleg tega pa še o mladinskih delovnih brigadah, socialni zaš čiti in “fiz- kulturi”. Oddaja Kulturna ura je poro čala o uspehih be- ograjskih in zagrebških gledališ č, predvajali pa so tudi sedem literarnih del jugoslovanskih avtorjev. 507 Poleg tega so v sedmih razli čnih oddajah govorili tudi o ju- goslovanski arhitekturi, lahki industriji, prosveti v pet- letnem planu, objavili pa so tudi dve poro čili o obisku v Jugoslaviji. Posebne oddaje so bile posve čene Vuku Karadži ću in delom Branka Čopića . V okviru oddaj z mladinske proge Dra č–Elbasan so redno poro čali tudi o dogajanju na progi Šamac–Sarajevo. Vsako sredo je bil ob sedmih zjutraj na sporedu te čaj srbohrvaškega jezika, ve čkrat tedensko pa celourne oddaje jugoslovan- skih narodnih in partizanskih pesmi. V okviru dnevnih poro čil so redno poro čali o dogajanju iz Jugoslavije, ob- stajala pa je tudi posebna oddaja o “delu in življenju v Novi Jugoslaviji”. 508 Obseg tega programa se je za čel dra- sti čno manjšati zgodaj spomladi 1948, nad čimer se pri- tožuje jugoslovanski tiskovni ataše Janko Havli ček . 509 K 506 AJ, 507, f. IX, 1/III-36-78, a. e. III-39, Nacrt kulturne konvencije 46. 507 Izvedena so bila dela Vlada Malenskega , Branka Čopića , Meše Selimovi ća , Vladi- mirja Nazorja in Josipa Pavi či ća . 508 DA MIP, PA 1947, f. 3, Pregled materiala o Jugoslaviji kojeg je prenosio Radio- Tirana od septembra pa do kraja oktobra 1947., št. 22049. 509 DA MIP, PA 1948, f. 2, Izveštaj o albanskoj štampi za mesece mart, april i prvu polovinu meseca maja 1948 godine, št. 413510. 198 prepoznavnosti Jugoslavije je bistveno pripomogla tudi poslovalnica Jugoslovanske knjige, ki je delovala v Ti- rani od konca leta 1947, jugoslovanska podjetja pa so imela v svojih rokah tudi distribucijo filmov za albanske kinematografe. 510 Na nekoliko nižji ravni je bilo že septembra 1945 v Tirani ustanovljeno društvo za kulturne stike Albani- ja-Jugoslavija. V njegovem okviru so bili v članjeni ne- kateri pomembni albanski politiki. Podobno društvo je bilo marca 1946 ustanovljeno tudi v Beogradu, ironi čno pa je sekretar društva postal ravno Velimir Stojni ć , prvi jugoslovanski poslanik v Albaniji, ki je bil umaknjen s tega položaja, ker je po mnenju albanskih in tudi neka- terih jugoslovanskih voditeljev predstavljal coklo v ra- zvoju medsebojnih odnosov. 511 Najbolj plodna je bila jugoslovanska pomo č izvajal- cem klasi čne glasbe. V ta namen je v Albanijo odpoto- val pedagog in dirigent Bojan Adami č . Njegova naloga je bila predvsem oceniti stanje in kvaliteto albanskih glasbenikov. Situacija je bila po njegovem mnenju kata- stofalna, saj je bil simfoni čni orkester sestavljen iz civi- listov in vojaških glasbenikov in je premogel malo glas- benega znanja, izvzemši pri igranju maršev. Adami č je moral imeti ve č predavanj iz osnov glasbene teorije, eno izmed njih je bilo posve čeno tako osnovnemu pojmu, kot je kontrapunkt. Nivo glasbenega razvoja v Albaniji je Adami č ilustriral s primerom, da je bil v celotni državi na voljo en sam klavir, edini profesor violine v državi pa je od konca vojne bil brezposeln zaradi politi čnih vzro- kov. Adami čevo poro čilo je podobno kot marsikakšno drugo poro čilo jugoslovanskih strokovnjakov naletelo na slab odziv v Albaniji, ki se je ves čas poskušala ozi- rati k sovjetskim vzorom in je od sovjetskih strokovnja- kov pri čakovala “čudežno rešitev”, ki je jugoslovanski strokovnjaki niso bili sposobni ponuditi. Adami č se je pritoževal tudi nad svojim slabim materialnim položa- jem, saj so se pogodbe podpisovale za šest do deset me- 510 AJ, 507, f. IX, 1/III-36-78, a. e. III-45, Konvencija o kulturnoj saradnji izme đu FNRJ i NRA, 9. julij 1947 in Rad društva za kulturnu saradnju Albanije sa Jugosla- vijom, poro čilo, nedatirano. 511 Imami, Srbi i Albanci kroz vekove, str. 215. 199 SKUPNA POT V SOCIALIZEM secev, pla če pa so bile pavšalne in niso pokrivale niti življenjskih stroškov, na to, da bi z njim pripotovala tudi družina, pa ni bilo mogo če niti pomisliti. Zaradi slabih plač je Adami č predlagal, da bi namesto redkih jugoslo- vanskih glasbenikov poskušali pridobiti madžarske ali češke umetnike. Pojavljale so se težave pri pridobivanju instrumentov, iz Jugoslavije pa so sredi leta 1947 na- meravali v Albanijo poslati kar 11 glasbenih strokov- njakov, a so na novo delovno mesto odšli le štirje, saj je bilo pomanjkanje denarja velika težava, poleg tega pa je jugoslovanska stran že tako redke kandidate želela po- slati le za leto dni, na albanski strani pa so hoteli glas- benike s štiriletnimi pogodbami. Tik pred prekinitvijo odnosov so sprejeli nov pravilnik, ki bi bistveno pove čal privla čnost položaja strokovnjaka v Albaniji, a ga zaradi poslabšanja odnosov niso nikoli pri čeli izvajati. 512 Jugoslovanska stran je bila zainteresirana tudi za kulturni razvoj in ohranitev svoje maloštevilne manjšine v Albaniji. V južni Albaniji je tako bilo v bližini Prespan- skega jezera deset vasi z makedonskim prebivalstvom, v okolici Vrake in v Skadru pa je živelo dobrih trideset družin črnogorskega rodu. Maloštevilnost in razdroblje- nost črnogorskega prebivalstva sta prispevali k temu, da kljub jasno izraženi želji po organizaciji šolstva v svo- jem jeziku, za kar je agitiral njihov duhovnik, tega niso dobili. Makedonska manjšina je imela lastno šolstvo, v katerem je do preloma po letu 1948 ve činoma pou čeval u čiteljski kader iz Makedonije. 513 Položaj te manjšine se je drasti čno poslabšal po Resoluciji informbiroja, čeprav je bila priznana kot avtohtona manjšina z vsemi manj- šinskimi pravicami, in je bil uporabljen kot eno izmed propagandnih sredstev v protialbanski kampanji, zani- manje zanje pa je spet naraslo konec osemdesetih let iz podobnih namenov. 514 Vsi organi, tako društva kot vladne komisije za 512 Petrovi ć , Kulturne veze Jugoslavije i Albanije 1946–1948, str. 74–83. 513 DA MIP, PA 1948, f. 6, Drago Košmrlj : Jugoslovenska nacionalna manjina u Albaniji, 14. december 1948, št. 431608 in DA MIP, PA 1948, f. 2, Pregled make- donskih škola i učitelja u Albaniji u 1948 g., št. 432118. 514 Glej zbornik prispevkov z znanstvenega sestanka Stanovništvo jugoslovenskog porijekla u Albaniji in poglavje Obespravljenost i denacionalizacija delova jugoslo- venskih naroda u Albaniji v zborniku Kosovo – prošlost i sadašnjost, str. 330–336. 200 kulturo in znanost, so v tem času prirejali razli čne pri- reditve in manifestacije. Društvo Jugoslavija-Albanija je tako poskrbelo za koncertno turnejo albanskega dr- žavnega zbora, ki pa je po navzven uspešni turneji po Jugoslaviji doživel fiasko na Reki, kjer so menili, da bi lahko koncert ponudili publiki na komercialni podla- gi. Po krajšem incidentu so dvorano na hitro napolnili, saj je zbor odklonil možnost nastopa pred skorajda pra- zno dvorano. Ljubomir Petrovi ć je tak odnos kulturno izbir čne jugoslovanske publike pripisal tudi premajhni “politi čni zavesti”, saj je jugoslovansko vodstvo želelo, da se vse prireditve izvajajo kot potrditev uspešnega povezovanja med državama. 515 Državno sponzorstvo je bilo pogoj za vse nastope albanskih umetnikov v Ju- goslaviji, vendar pa tudi kulture la čna albanska publi- ka ni zagotovila dovoljšnjega priliva sredstev za turneje jugoslovanskih umetniških skupin po Albaniji. Nekate- re izmed teh turnej so bile skorajda megalomanske in naj bi albanski publiki prikazale možnosti kulturnega razvoja pod okriljem Jugoslavije. Zaradi tega je Sreten Žujović iz nerazporejenih vladnih sredstev odobril fi- nanciranje enomese čne turneje skupini jugoslovanskih igralcev, potem ko so ugotovili, da v ve čini krajev, kjer bodo nastopili, ni na voljo niti glasbenih instrumentov, kaj šele glasbenikov, pa še dvajset članskega orkestra. Za četni strošek je znašal 720.000 dinarjev, 516 vendar so ga z albansko pomo čjo zmanjšali na pol milijona dinar- jev. Po tej druga če popolnoma uspešni turneji so se na albansko željo odlo čali za manjša in krajša gostovanja. Zadnja ve čja skupina iz Jugoslavije je v Albaniji nasto- pala maja 1948, v okviru praznovanja Titovega rojstne- ga dne, vendar je naletela na medijsko blokado in posle- di čno mnogo slabši odziv publike. 517 Jugoslovanski pogled na dogajanje na kulturnem polju, ki ima nekoliko grenak prizvok, lahko razberemo v poročilu o medsebojnem sodelovanju, ki je v arhivu zunanjega ministrstva: “Kulturna konvencija med FLRJ 515 Petrovi ć , Kulturne veze Jugoslavije i Albanije 1946–1948, str. 72. 516 Jugoslovanska finan čna injekcija, ki je predstavljala polovico albanskega prora- čuna za leto 1947, je bila dve milijardi dinarjev, tako da je bil ta strošek relativno velik. 517 Petrovi ć , Kulturne veze Jugoslavije i Albanije 1946–1948, str. 73–74. 201 SKUPNA POT V SOCIALIZEM in LR Albanijo je bila podpisana 9. julija 1947 v Tirani.... Do izdelave plana v povezavi s kulturno konvencijo ni prišlo zaradi položaja, ki je nastal s pojavom Resoluci- je Informbiroja. Vendar je, še preden je bila sklenjena kulturna konvencija, bilo veliko kulturnih manifestacij, ki jih je FLRJ spontano izvajala. Po eni strani so Komite za kulturno sodelovanje, po drugi strani Komite za šole in znanost in s tretje strani Kulturno društvo Jugoslavija- Albanija vsak po svoji liniji ponujali pomo č LR Albaniji na prosvetnem podro čju. Pravzaprav ne moremo govoriti o kulturno-prosvetnem sodelovanju med FLRJ in LR Alba- nijo, temve č o pomo či, ki jo je FLRJ ponudila Albaniji. Na za četku ta pomo č ni bila sistemati čna zaradi objektivnih razlogov, toda kasneje, od druge polovice leta 1947 in v letu 1948 do pojava resolucije, je bila pomo č LR Albaniji vse večja in vse bolj sistemati čna.” 518 Konec temu sodelo- vanju je tako kot na vseh ostalih podro čjih naredila Re- solucija informbiroja, toda položaj na nekaterih podro- čjih, predvsem gospodarskih, se je v sredini petdesetih let bistveno izboljšal. 519 Tega ne moremo trditi za med- kulturne povezave, saj je Jugoslavija poskušala skleniti novo konvencijo med otoplitvijo medsebojnih odnosov konec šestdesetih let, prišlo je celo do hitro prekinje- nih pogajanj, in je pri njej vztrajala še veliko časa, a na albanski strani za to ni bilo pravega interesa, saj so želeli vzdrževati stike le s kosovskimi institucijami, kar jim je bilo z neposrednimi sporazumi omogo čeno po letu 1970. 520 Prvi nastop kakšne jugoslovanske umetniške skupine je bil tako omogo čen šele leta 1971. 521 518 DA MIP, PA 1949, f. 2, Pregled saradnje na kulturno-prosvetnom polju izme đu FNRJ i Albanije, št. 422963. 519 Ob otoplitvi odnosov leta 1955 so po nekaterih opažanjih jugoslovanskih diplo- matskih uslužbencev na albanski strani dajali signale, da bi radi uredili tudi to po- dro čje, o tem je govoril tudi albanski minister Behar Shtylla v neuradnem pogovoru s poslanikom Ajti ćem , a se je to izkazalo le za eno izmed epizod albanske politike. Glej: DA MIP, PA 1955, f. 1, Zabeleška (Tome Bukleski ), št. 46053 in Tirana DSIP, 14. december 1955, št. 416898. 520 AJ, 507, f. IX, 1/III-79-166, a. e. III-162, Beleška o potpisivanju Protokola o nastavno-nau čnoj saradnji izmedju univerziteta u Prištini i univerziteta u Tirani za 1972–1973. godinu, 12. oktober 1972. 521 DA MIP, PA 1971, f. 1, Informacija o toku pregovora za program kulturno-prosve- tne saradnje sa NR Albanijom, 6. julij 1971, št. 428170. 202 Še preden je bila 28. junija 1948, na Vidov dan, objavljena Resolucija informbiroja, so v jugoslovanskem vodstvu spoznali, da napeto stanje, ki se je pojavljalo v jugoslovansko-albanskih odnosih po tem, ko je bilo al- bansko vodstvo seznanjeno z vsebino pisem CK VKP(b) CK KPJ, ni kratkotrajno in da so medsebojni odnosi pri- šli do najnižje to čke v zadnjih letih. Ker so ocenili, da se albansko vodstvo v sporu ne bo postavilo na jugoslo- vansko stran, so tudi pri čeli razmišljati o predlogih, ki bi zmanjšali gospodarski vpliv Jugoslavije v Albaniji, saj je le-ta krepko bremenil jugoslovanski prora čun. Vse gospodarske odnose bi po njihovem mnenju bilo potreb- no revidirati in jih ponovno vzpostaviti kot prijateljske, vendar pa ne ve č tako tesne, temve č podobne kot spreo- stalimi članicami socialisti čnega tabora. Albanski stra- ni pa seveda ni bilo veliko do tega, da bi te sporazume revidirala, saj je le čakala na priložnost, ko bi te odnose deklarativno pretrgala, jugoslovansko pomo č pa naj bi zamenjala sovjetska, ki bi ne bila tako utesnjujo ča, bila pa bi še obilnejša. Zaradi tega so tudi poskušali še pred dokon čnim prelomom z Jugoslavijo potegniti čim ve č iz starih pogodb in sporazumov. Politi čno so bile karte znova premešane, tako da je sicer do takrat mo čno prevladujo ča projugoslovanska skupina, ki je obvladovala politbiro in CK KPA, doži- vela mo čan udarec, od katerega si ni opomogla. Pravi zmagovalec tega konflikta je bil Enver Hoxha , ki se je kljub temu, da KPA sploh ni bila v članjena v informbiro, Vpliv Resolucije informbiroja na medsebojne odnose 203 SKUPNA POT V SOCIALIZEM prvi pridružil kritiki jugoslovanske partijske politike in prekinil tako reko č vse odnose z Jugoslavijo. Jugoslo- vanska politika, ki je ves čas poskušala na oblasti ohra- niti Enverja Hoxho zaradi stabilnosti sistema, je tako doživela poraz. Enver Hoxha je že prej dokazal, da pre- more veliko politi čno intuicijo ter zna izkoristiti vsako možnost, ki mu omogo ča, da ga ne bi izrinili z vodilnega položaja. V trenutku, ko je bil njegov položaj zelo šibak, mu je tako Resolucija informbiroja prišla kot nalaš č, da se reši jugoslovanskega nadzora, povrh vsega pa še iz- vede novo čistko v KPA, ki mu je omogo čila obdržati vodilni položaj še v prihodnje. 522 Poslanik Djerdja je bil 2. junija na obisku pri Enverju Hoxhi , ki ga je opisal kot “bolj živ čnega kot žol čnega”. 523 V poročilu je ocenil, da so v Tirani prišli do spoznanja, da je sedaj najboljši trenutek za pritisk na Jugoslavijo, kar kaže na vpliv iz Moskve. Tudi napadi na Jugoslavijo so se od kritik jugoslovanskih predstav- nikov v Albaniji prenesli na ostre kritike CK KPJ, kar je še posebej ob čutil delegat CK KPJ Sava Zlati ć . Prelom se je zgodil že zadnje dni aprila, ko je Zlati ć zapustil Albanijo. Enver Hoxha v svojih spominih navaja, da je spor nastal med predvajanjem sovjetskega dokumen- tarnega filma o Albaniji. Na projekcijo so povabili tuje predstavnike, med drugim tudi Djerdjo in Zlati ća , a sta jo pred časno zapustila, kot razlog pa navedla, da je šte- vilo povabljenih Jugoslovanov v nesorazmerju z množi- co sovjetskih državljanov, zato sta prireditev ocenila kot protijugoslovansko demonstracijo. Naslednji dan sta se srečala še s Kocijem Xoxem in Hysnijem Kapom ; pred- stavila sta vse pritožbe jugoslovanske vlade. Enver Hox- ha trdi, da je tedaj tudi Jugoslovanom postalo jasno, da imajo v rokah pisma CK VKP(b), kar naj bi jim povedal Koci Xoxe , ki ga je kasneje razkril kot jugoslovanskega agenta. Zato so ocenili, da je prelom s KPA neizbežen; jugoslovanski politi čni predstavniki so pri čeli zapuš čati 522 “Hoxha bi v primeru, da ne bi prišlo do sovjetsko-jugoslovanskega preloma, ki je rešil ne samo njega, temve č tudi albansko neodvisnost, zagotovo kon čal pred Xoxe- vim strelskim vodom.” V: Fischer , Enver Hoxha and the Stalinist Dictatorship in Albania, str. 253. 523 Komatina , Enver Hodža i jugoslovensko-albanski odnosi, str. 86. 204 Albanijo. 524 Tudi pri teh spominih pa prihaja do proti- slovnosti, saj je v ohranjenih dokumentih jasno zapisa- no, da so prva pisma oziroma vsaj tisto, v katerem so Sovjeti oznanili, da ne nameravajo podaljšati trgovin- skega sporazuma z Jugoslavijo, sami pokazali Enverju Hoxhi in najožjemu vodstvu. 525 Kako so se razmere spreminjale, opisuje tudi Spi- ro Srzenti ć , ki je bil v tem času inštruktor pri politi č- ni upravi albanske armade. Kristo Themelko , ki je bil eden izmed vodilnih članov projugoslovanske skupine, je tako na vojaškem posvetu med 28. in 29. majem imel govor, v katerem je poudaril, da je vsa vojaška pomo č, ki so jo dobivali in jo še dobivajo, prišla iz Sovjetske zve- ze, ki predstavlja garancijo za albansko neodvisnost in varnost njenih meja. 526 Ko se je kasneje Srzenti ć zaradi teh izjav pritožil, naj bi Themelko v solzah izjavljal, da je še vedno za Jugoslavijo. Tudi najve čji zagovorniki pove- zovanja z Jugoslavijo so še vedno bolj zaupali v presojo Stalina in VKP(b), ki sta imela nekakšno avreolo nezmo- tljivosti. 24. junija je tako Themelko skupaj z na čelni- kom generalštaba Beqirjem Ballukom precej grobo spo- ročil Srzenti ću , da mora takoj zapustiti Albanijo, skupaj z njim pa polkovnik Udbe Safet Filipovi ć . 527 Podobno je potekala tudi načrtovana proslava za Titov rojstni dan 25. maja, saj so za čeli z bombasti čnimi naslovi v časo- pisju med njeno pripravo, dva dni pred prireditvijo pa so vse aktivnosti namenoma prekinili in je v Titovo čast potekala le “žaljiva akademija” s sto prisotnimi, brez al- banskih voditeljev in brez novinarjev. 528 524 Enver Hoxha , The Titoites, str. 125. 525 AJ, 507, f. IX, 1/I-127-242, a. e. I-165, Aleksandar Rankovi ć Savi Zlati ću , 5. marec 1948. 526 MIJ, KMJ, f. I-3-b, a. e. 40, Izveštaj pukovnika Špire Srzenti ća upu ćen gene- ral lajtantu Svetozaru Vukmanovi ću Tempu , nota general majora Kriste Temeljka i depeše Safeta i Marka/Aleksandra Rankovi ća / i šifrovano pismo MIP poslanstvu FNRJ u Tirani, 6. VI.–1. VII 1948. 527 Komatina , Enver Hodža i jugoslovensko-albanski odnosi, str. 87. 528 MIJ, KMJ, f. I-3-b, a. e. 40, Izveštaj pukovnika Špire Srzenti ća upu ćen gene- ral lajtantu Svetozaru Vukmanovi ću Tempu , nota general majora Kriste Temeljka i depeše Safeta i Marka/Aleksandra Rankovi ća / i šifrovano pismo MIP poslanstvu FNRJ u Tirani, 6. VI.–1. VII 1948. 205 SKUPNA POT V SOCIALIZEM *** 28. junija je bila javno objavljena Resolucija inform- biroja, ki jo je KPA nemudoma potrdila. Ugiba se, zakaj Albanija v tem času ni bila v članjena v to organizacijo, saj je bila edina vzhodnoevropska partija na oblasti, ki je niso povabili vanjo. Albanska stran meni, da je bilo to zaradi odnosa KPJ, ki se je imela za zaš čitnico KPA in je tako hotela uveljaviti svoje hegemonisti čne na črte, KPA pa izolirati od mednarodnega komunisti čnega gibanja. V času pisne polemike, ki je potekala med CK VKP(b) in CK KPJ, so v Tirani organizirali IX. plenum CK KPA, ki je ocenil novo stanje v jugoslovansko-albanskih odno- sih in položaj v mednarodnem komunisti čnem gibanju, X. plenum pa je bil odgovor na Resolucijo informbiroja. Med IX. in X. plenumom je bila albanska delegacija po- vabljena na V. kongres KPJ, vendar pa se ga niso udele- žili. X. plenum je podprl Resolucijo informbiroja, ki so jo nato razširili po vseh nivojih partijske organizacije, tako je albanska stran dobila tudi uradno podlago, da je lah- ko pri čela izvajati novo zunanjo politiko. Že 29. junija so tako odstranili vse napise, ki so bili povezani z Ju- goslavijo, in slike Tita . 529 Marsikje, predvsem v mešanih podjetjih in na gradbiš čih, kjer so delovale mladinske delovne brigade iz Jugoslavije, pa so morali to opraviti nasilno, ob pomoči policije. 530 Naslednji dan se je polo- žaj še dodatno zaostril, saj je albanska vlada prepove- dala vse dejavnosti, ki so potekale pod jugoslovansko kontrolo, dolo čenim jugoslovanskim uslužbencem pa je odpovedala gostoljubje. 531 1. julija je obsodbo politike 529 Teh ni bilo malo, čeprav so bile Titove slike v nekaterih primerih odstranjene že v obdobju slabšanja odnosov jeseni 1947. “ Če je za jugoslovanske komuniste bila Mo- skva center sveta, splošna inspiracija in upanje, je za albanske komuniste do 1948 to bil Beograd. Pot v Moskvo in do sovjetskega vodstva je vodila preko Beograda. Če je bil jugoslovanskim narodom Stalin poleg Tita predstavljen kot nedotakljivi vodja in idol, je to za albanski narod, poleg Enverja Hoxhe , bil Tito . ‹Tito je za nas bil Stalin in ve č kot Stalin, › je pisal Hoxha . V Jugoslaviji je na vseh javnih krajih stala poleg Titove tudi Stalinova slika, medtem ko je v Albaniji poleg Hoxheve stala Titova . Ko je bila v Jugoslaviji sneta Stalinova , je v Albaniji bila sneta Titova slika .” Glej: Pavlovi ć , Albanija izme đu Tita i Staljina , str. 306. 530 AJ, 507, f. IX, 1/I-127-242, a. e. I-190, Depeša o odloku Enverja Hoxhe o snema- nju Titovih slik, neozna čeno, 30. junij 1948. 531 Posebej je bila v jugoslovanskem vodstvu odmevna zahteva po odpoklicu polkov- nika Spira Srzenti ća , ki je deloval kot svetovalec po liniji UDV v albanski vojski, kar sta mu na žaljiv na čin 24. junija sporo čila na čelnik štaba Beqir Balluku in Kristo 206 KPJ objavil tudi CK KPA, ki je poslal svoj komunike v Jugoslavijo. V njem je zapisal, da CK KPA soglasno so- lidarizira z Resolucijo informbiroja in da je CK KPA od nekdaj bil v sporu s CK KPJ. Poleg tega so v pismu trdi- li, da je vodstvo Jugoslavije hotelo spremeniti Albanijo v svojo kolonijo, s tem pa uni čiti suverenost albanske države in partije. KPJ naj bi tudi poskušala v ve č na- padih uni čiti enotnost KPA, vendar se je CK KPA temu ubranil “s herojskim odporom proti fašisti čnim metodam izdajalskega vodstva KPJ”. Med drugim pa so seveda tudi objavili poziv “zdravim silam” v KPJ, ki naj bi spra- vile jugoslovansko partijo spet na pravo pot. 532 Poleg politi čne obsodbe je albansko zunanje mi- nistrstvo 1. julija izdalo noto, v kateri je razglasilo, da LRA odstopa od vseh pogodb in sporazumov, ki jih je imela sklenjene s FLRJ. Ohranili so le Pogodbo o pri- jateljstvu in vzajemni pomo či, kar so utemeljili takole: “Pogodba o prijateljstvu in vzajemni pomo či je bil in osta- ja po mnenje Vlade LRA pomemben akt, ki konkretizira želje naših dveh narodov. Vlada LRA je mnenja, da ta sporazum ostane v veljavnosti, da bi služil kot temelj za bodo či pravilen razvoj odnosov med našima dvema pri- jateljskima narodoma.” 533 Djilas je ob ukinitvi pisal Titu , poleg sebe še v imenu Ko če Popovića in Borisa Kidri ča . Enostranski preklic je ozna čil za nezakonit, vendar naj ga Jugoslavija sprejme, posledice preklica pa naj padejo na albanska ple ča. Same pogodbe o prijateljstvu naj ne bi preklicali, ker bi to bilo nezakonito in voda na mlin sovjetski politiki, vendar pa naj bi zato pri Albancih po- udarili, da nimajo moralne pravice, da obdržijo samo en dogovor, ostale pa kršijo po lastni presoji. Albanska poteza tako predstavlja de facto odpoved dogovora, ki Themelko . V zvezi s tem je pri Titu urgiral tudi Aleksander Ranković , zunanji mi- nister Stanoje Simi ć pa je 1. julija v Tirano poslal protestno noto. Glej: MIJ, KMJ, f. I-3-b, a. e. 40, Izveštaj pukovnika Špire Srzenti ća upu ćen general lajtantu Sve- tozaru Vukmanovi ću Tempu , nota general majora Kriste Temeljka i depeše Safeta i Marka/Aleksandra Rankovi ća / i šifrovano pismo MIP poslanstvu FNRJ u Tirani, 6. VI.–1. VII 1948 in AJ, 507, f. IX, 1/I-127-242, a. e. I-188, Depeši o trenutni situaciji (Safet Filipovi ć ), 30. junij 1948. 532 Komatina , Enver Hodža i jugoslovensko-albanski odnosi, str. 88 in AJ, 507, f. IX, 1/I-127-242, I-194, Komunike centralnog komiteta Komunisti čke partije Albanije, 1. julij 1948. 533 Bela knjiga o agresivnim postupcima vlada SSSR, Poljske, Čehoslova čke, Ma đar- ske, Rumunije, Bugarske i Albanije prema Jugoslaviji, str. 276. 207 SKUPNA POT V SOCIALIZEM pa ga Jugoslavija formalno še ne bi odpovedala. 534 Jože Pirjevec je to potezo albanske vlade, ki ji pravi nenava- dna zmernost, ozna čil za takti čno. Velika Britanija je v Albaniji po letu 1949 večkrat poskušala zanetiti vstajo, vendar so ti oboroženi poskusi vedno spodleteli. 535 Tito naj bi tudi vedel za te na črte, zato je sam sredi novem- bra 1949 preklical ta sporazum, da bi se rešil iz ko čljive situacije, čeprav si je s tem nakopal mo čne kritike vzho- dnega bloka. 536 Septembra 1948 je jugoslovansko zuna- nje ministrstvo tudi uradno prenehalo š čititi albanske interese v državah, s katerimi Albanija ni imela diplo- matskih odnosov. 537 Note so v naslednjih dneh nato potovale med drža- vama. Albanija je ve činoma napadala ideološke napake, ki jih je storila KPJ, poleg tega pa so našteli vrsto ob- tožb, ki so se dotikale ekonomskega sodelovanja. Jugo- slavija naj bi ob pomo či svojih strokovnjakov sistema- ti čno sabotirala vse projekte, mešane in tiste, kjer so pomagali le s strokovnimi sodelavci. Obtožbe pa so bile tudi na ra čun želja Jugoslavije, da na ra čun kreditov, ki jih je dajala Albaniji, prevzame v roke upravljanje go- spodarske politike v Albaniji, kar naj bi ukinilo neodvi- snost in suverenost. Jugoslovanska stran je nemudoma odgovorila. Opozorila je, da sta bila ekonomska spora- zuma, ki sta bila odpovedana, sklenjena za 30 let, z mo- žnostjo podaljšanja za 5 in 10 let, vendar z odpovednim rokom enega leta. Vsi ostali sporazumi in pogodbe so bili navezani na ta dva sporazuma, tako je zanje veljal 534 MIJ, KMJ, f. I-3-b, a. e. 44, Note albanske i jugoslovenske vlade i prepiska Mar- šala Tita , (Milovana) Djilasa , Ministarstva inostranih poslova i Dimini ća u vezi sa njima, 1.–21. VII. 1948. 535 Sovjetska zveza je imela v tem času ve č vohunov oziroma krtov v samem vrhu britanske obveš čevalne službe ter v zunanjem ministrstvu. Za izvedbo na črtov v Albaniji je bil odgovoren Kim Philby , tedaj vezni člen med britansko in ameriško obveš čevalno službo, zato so vedno spodleteli, saj je britanske operacije prevzela CIA v okviru svojih prizadevanj za destabilizacijo komunisti čnih režimov v Evropi. Ve č v: Kim Filbi , Moj tajni rat, str. 151–159. 536 Pirjevec , Jugoslavija 1918–1992, str. 190–191 in Nota vlade FNRJ vladi NR Alba- nije kojom vlada FNRJ otkazuje ugovor o prijateljstvu izme đu FNRJ i NR Albanije, 12. november 1949. V: Stojković (ur.), Balkanski ugovorni odnosi 1876–1996, III. knjiga, str. 207–215. 537 Verbalna nota Ministarstva inostranih poslova FNRJ poslanstvu NR Albanije u Beogradu kojom se otkazuje dalja zaštita albanskih interesa, koju je vršila Jugosla- vija u zemljama s kojim Albanija nema diplomatske odnose, 28. september 1948. V: Stojkovi ć (ur.), Balkanski ugovorni odnosi 1876–1996, III. knjiga, str. 177–179. 208 enak odpovedni rok. Jugoslovanska stran je menila, da imajo sporazumi še vedno pravno veljavnost, kar je ve- likega pomena zaradi tretje to čke note, ki se nanaša na kredite, ki jih je Albaniji odobrila jugoslovanska vlada. Albanija je bila v tistem trenutku Jugoslaviji iz naslova kreditov ter neizpolnjenih gospodarskih obveznosti za leti 1947 in 1948 dolžna še ve č kot dve milijardi dinar- jev. V noti so tudi pozvali albansko vlado, naj pošlje v Beograd delegacijo, ki se bo po Pogodbi o prijateljstvu in vzajemni pomo či dogovorila o na činu in roku za četka odpla čila kredita. V drugi noti je jugoslovanska stran zahtevala, da se pred odhodom jugoslovanskih strokov- njakov in drugih delavcev iz mešanih družb zapisniško potrdi stanje, da bi tako lažje ocenili gospodarsko ško- do. Zahtevali so tudi, da odhod poteka v humanih raz- merah, albanska stran pa naj bi omogo čila prevoz. 538 Vse napotke o evakuaciji civilistov in vojaškega osebja ter lastnine je zaukazal osebno Tito v sporo čilu Djilasu , Tempu , Ko či Popovi ću in Rankovi ću 2. julija. 539 V tem času so že vse vzhodnoevropske države hi- tele prekinjati svoje stike z Jugoslavijo, vendar je bilo zaradi mo čne povezanosti Albanije in Jugoslavije naj- večje število prekinjenih sporazumov ravno z Albanijo, ki je imela tudi najbolj intenzivne stike s FLRJ izmed vseh socialisti čnih držav. Albanski tisk je pri čel hudo napadati Jugoslavijo, kar ni obšlo niti jugoslovanskega tiska. Članki o Albaniji iz tistega časa, pa tudi kasne- je, navadno podrobno opisujejo nesebi čno ekonomsko pomo č, ki jo je Jugoslavija dajala bratski Albaniji, ter gospodarsko škodo, ki jo je zaradi tega utrpela. Poudar- ja se tudi velika nehvaležnost albanskega vodstva, ki je namerno zaviralo uresni čitev vseh ekonomskih spora- zumov, predvsem obvez, ki so sledile iz njih, medtem ko naj bi Jugoslavija svoj delež celo presegala. Na albanski strani je bilo seveda popolnoma druga čno dojemanje jugoslovanske pomo či, saj naj bi jugoslovanski strokov- njaki nenehno sabotirali gradbena in proizvodna dela. 538 Dedijer, Jugoslovansko-albanski odnosi (1938–1948), str. 334–341. 539 MIJ, KMJ, f. I-3-b, a. e. 44, Note albanske i jugoslovenske vlade i prepiska Mar- šala Tita , (Milovana) Djilasa , Ministarstva inostranih poslova i Dimini ća u vezi sa njima, 1.–21. VII. 1948. 209 SKUPNA POT V SOCIALIZEM Bashkimi je 19. avgusta pisal, da je bil plan v mesecu juliju dosežen 77-odstotno, vendar je odstranitev jugo- slovanskih intervencij dobro vplivala na realizacijo, saj naj bi bil obseg realizacije v primerjavi z junijem mo č- no pove čan. 540 Tuk Jakova , minister za gospodarstvo, je po povratku s trgovinskih pogajanj s Sovjetsko zvezo v Moskvi dejal, da bo sovjetska vlada pla čevala albanske izdelke veliko bolje kot Jugoslavija, ne pa špekulirala s siromašnim albanskim gospodarstvom, ki se bo šele po prekinitvi odnosov z Jugoslavijo imelo možnost raz- vijati. 541 So časno pa Košmrlj poroča, da se ekonomski položaj v Albaniji po prekinitvi gospodarskih odnosov drasti čno slabša. 542 Časopis Borba navaja kup starejših izjav albanskih voditeljev, v katerih hvalijo sodelovanje z Jugoslavijo, članek pa se zaklju či: “Vse te izjave so dokaz, da albanski voditelji niso uspeli pred narodnimi masami skriti dejanskega stanja in pomena pomo či, ki jo je Titova Jugoslavija dajala narodu Albanije. Potem ko so za hrbtom izvedeli za priprave, ki so pripeljale do kle- vetniške kampanje proti Jugoslaviji, so, ko je kampanja pri čela, zlo činsko skonstruirali obtožbe proti Jugoslaviji, da bi zamajali zaupanje albanskega ljudstva v iskreno sodelovanje in pomo č, ki jo je dajala Jugoslavija. Pri tem niso ra čunali niti na interese albanskega ljudstva, niti na mednarodne obveze, ki izhajajo iz obojestransko podpi- sanih in ratificiranih sporazumov. Razumljivo je, da vse posledice takšnega brutalnega in z ni čemer izzvanega postopka, nosi samo vlada LRA. Ta sramotni postopek, pri katerem se ni menila niti o najosnovnejših principih častnega izpolnjevanja obvez LRA, je nedostojen do žr- tev, ki jih je albansko ljudstvo dalo za svojo svobodo in izgradnjo svoje države.” 543 *** Čas po prekinitvi zavezništva je Enver Hoxha izko- ristil za dokon čen obra čun z opozicijo v KPA. Septem- 540 DA MIP, PA 1948, f. 1, Havli ček MIP, 20. avgust 1948, 423636. 541 DA MIP, PA 1948, f. 2, Košmrlj MIP, 22. september 1948, 424764. 542 DA MIP, PA 1948, f. 1, Košmrlj MIP, 18. avgust 1948, 421941. 543 Avanturisti čki istupi albanske vlade protiv životnih interesa albanskog naroda, Borba, 6. 7. 1948, str. 3. 210 bra 1948 je bil sklican XI. plenum CK KPA, na katerem so obsodili projugoslovansko skupino, ki je bila nato izlo čena iz politi čnega življenja. XI. plenum je bil tudi potrditev novega kurza albanske politike, saj je Enver- ju Hoxhi uspelo doseči revizijo dveh poprejšnjih plenu- mov, drugega iz Berata ter osmega, ki sta bila temen madež na njegovi politi čni karieri. Razveljavili so tiste odločitve drugega plenuma, ki jih je postavila skupina Kocija Xoxa pod vplivom Velimirja Stojni ća in so prive- dle do prvega samokriti čnega nastopa Enverja Hoxhe . Na XI. plenumu so lahko sodelovali vsi, ki so bili iz KPA ali iz CK izklju čeni na podlagi odlo čitev VIII. plenuma, tako da si je Hoxha zagotovil gotovo premo č nad Ko- cijem Xoxem . Tako jim je uspelo izni čiti vse odlo čitve VIII. plenuma, obsoditi politiko Kocija Xoxa , ki naj bi “brezrezervno sledil titoisti čnim zablodam”, rehabilitiran pa je bil tudi Nako Spiru . Kocija Xoxa in Pandija Kri- sta ter ve č “sodelavcev frakcijske skupine” so kaznovali. Vsi, ki so na vodilna mesta v državi prišli v duhu VIII. plenuma, so bili zamenjani, svoja mesta pa so dobili nazaj tisti, ki so jih izgubili po njem. 544 Še enkrat so na plenumu potrdili svojo zavezanost Sovjetski zvezi ter Resoluciji informbiroja in obsodili politiko KPJ. Nižjim partijskim organizacijam so naložili, da morajo članstvu razložiti pomen “izdaje marksizma-leninizma in sociali- sti čnega tabora jugoslovanskega revizionisti čnega vod- stva s Titom na čelu ter njegove sovražne aktivnosti proti KPA in LRA”. 545 Resolucija informbiroja je za ve čino jugoslovanskih delavcev v mešanih podjetjih prišla nepri čakovano, za- to so se pojavljale hude težave, ko so v njih poskušale prevzeti nadzor albanske oblasti. Nesoglasja v mešanih družbah so se proti poletju pove čevala, vendar je de- lo do tedaj potekalo normalno, z obi čajnimi težavami, sestanki z albanskimi organi so potekali po obi čajnem redu. 28. junija so albanski uradniki in zaposleni v me- šanih družbah pri čeli nenapovedane prevze dokumen- 544 AJ, 507, f. IX, 1/I-127-242, a. e. I-223, Šifrirani telegram MIP, nepodpisan, 20. oktober 1948; a. e. I-224, Šifrirani telegram MIP, nepodpisan, 20. oktober 1948 in a.e. I-225, Telegram (Hrista), neozna čen, 28. oktober 1948. 545 Komatina , Enver Hodža i jugoslovensko-albanski odnosi, str. 90 in DA MIP, PA 1948, f. 1, Košmrlj MIP, 21. oktober 1948, št. 427425. 211 SKUPNA POT V SOCIALIZEM tacije, poskušali so zaplombirati nekatere urade. V ve či- ni poročil iz tistega časa vsakokrat omenjajo tudi to, da so sneli slike Tita, čemur so se zaposleni upirali. Stanje se je še slabšalo po 1. juliju; iz množice nepovezanih poro čil se da zaznati, da so poskušali po enostranski prekinitvi pogodb prisiliti jugoslovanske delavce k od- hodu, pri čemer so ve činoma kršili dolo čbe, ki so bile za te primere navedene v meddržavnih pogodbah. Hi- ter odhod delavcev je seveda pomenil tudi, da je veliko opreme v jugoslovanski lasti ost ajalo v LRA. Repatriaci- ja se je zavlekla dale č v avgust, saj so albanske oblasti v tedaj nadvse sovražnem ozra čju v dolo čenih primerih repatriacijo tudi ovirale. Posebno zahtevno je bilo pri vračanju jugoslovanskih državljanov, ki so sklenili za- konske zveze z državljani LRA. Septembra se je ladijsko podjetje Jugolinija obrnilo na jugoslovansko vlado z ra- čunom za prevoz in spiski evakuiranih oseb, ki bi jih po pogodbah ob pred časni prekinitvi morala pla čati alban- ska vlada. 546 V Skadru in Dra ču je albanska policija 3. junija zaprla menzi mešanih podjetij, 30. junija so na gradbiš ču železniške proge albanski mladinci uni čili ju- goslovansko zastavo, po vseh mešanih družbah pa naj bi albanski uslužbenci hiteli delati nenapovedano in- venturo, piše v svojem poro čilu zunanjemu ministrstvu novi jugoslovanski poslanik Dimini ć . Iz Jugoslavije je notranje ministrstvo sporo čilo, da je na jugoslovanskem ozemlju 1064 albanskih državljanov, ki jih je po mnenju ministra Rankovi ća potrebno čim prej repatriirati, če si seveda to želijo. 547 V Albanijo je zaradi urejanja evakuacije v sredini julija prispela jugoslovanska delegacija, ki jo je vodil general Jovan Kapi či ć . V svojem poro čilu zunanjemu ministrstvu 16. julija 1948 piše, da so kljub obvestilu jugoslovanskega poslaništva o njihovem prihodu mora- li na odgovor albanske vlade čakati dva dni, pogovore pa so začeli šele na urgiranje novoprispelega jugoslo- vanskega poslanika pri predaji akreditivov predsedniku albanske vlade. Albansko vlado sta na pogovorih pred- stavljala Spiro Rusha in Nesti Nase , ki pa nista imela 546 AJ, 50, f. 48, a. e. 106. 547 Prav tam. 212 vseh potrebnih pooblastil za pogovore, tako da so se ti večinoma zavla čevali. Jugoslovanske zahteve so bile na- slednje: - Mešane albansko-jugoslovanske družbe so zaradi enostranske prekinitve pogodb prenehale delovati. Na osnovi odredbe albanske vlade morajo vsi ju- goslovanski državljani v 48 urah zapustiti Albani- jo, tudi delavci teh družb, vendar je jugoslovanska vlada zahtevala, da se pred tem ustanovijo meša- ne komisije, ki bi popisale stanje v družbah, nakar lahko jugoslovanski strokovnjaki zapustijo Albani- jo, to zahtevajo le zaradi olajšanja dela pri kasnejši likvidaciji medsebojnih obveznosti. - Albanska vlada je brez pravne podlage ukazala blo- kado vse jugoslovanske lastnine v LRA, kar pome- ni, da bi morali delavci zapustiti vso jugoslovansko lastnino v državi, predvsem so problemati čni jugo- slovanska družba Hidrogradnja, živila, namenjena jugoslovanskim delavcem, in dve tovorni barka či. Jugoslovanska vlada zahteva deblokiranje te imo- vine, ki bi bila potem evakuirana skupaj z jugoslo- vanskimi državljani. - Izvedba neizvršenega obračuna prihodkov vseh de- lavcev, ki so v 48 urah morali zapustiti Albanijo, te obveze zaradi enostranske prekinitve pogodb pada- jo na albansko vlado, zahteve se bodo obdelale v Beogradu in nato dostavile albanski vladi. - Zahteva se tudi repatriacijo jugoslovanskih drža- vljanov in imovine tistih na za časnem delu, tisti pa, ki že izpred vojne stanujejo v Albaniji, se vra čajo po ustaljenem postopku prek ambasad. 548 - Na osnovi prekinjenih pogodb se zahteva, da alban- ska vlada uredi prevoz oz. preskrbi dovolj tovornja- kov za repatriacijo. Albanska delegacija se je upirala pogovorom o eko- nomskem vidiku in je zahtevala samo ureditev repatri- acije jugoslovanskih državljanov, 549 vendar so se nato 548 Teh je bilo približno 2000 – od tega se jih je 500 javilo ambasadi. 549 Oviranje repatriacije je postalo o čitno predvsem v primerih, ko albanska vlada ni želela izdajati izhodnih vizumov jugoslovanskim državljanom, ki so dalj časa bivali na albanskem ozemlju. Tako je 26. avgusta Drago Košmrlj poročal, da vizuma ne dobi nih če, ki je volil na volitvah 2. decembra 1945, saj je s tem po tolma čenju vla- 213 SKUPNA POT V SOCIALIZEM strinjali, da bodo prenesli te zahteve albanski vladi. Pri- čela se je repatriacija jugoslovanske imovine v Dra ču, vendar jo je albanska vlada ustavila z zahtevami po fak- turah, ki bi dokazale lastništvo, predvsem zaradi tega, da ne bi šlo kaj, kar je bilo nabavljeno za Albanijo, nazaj v Jugoslavijo. Delegacija je tedaj že zapustila Albanijo, zato problem rešuje poslaništvo. Na zahtevo po vizumih in transportnih sredstvih so dobili pozitiven odgovor. Komisij v mešanih družbah niso sestavili, dogovor ni bil dosežen, ker so trdili, da jugoslovanska delegacija za to ni pooblaš čena in se bo vse reševalo v okviru ostalih dogovorov v zvezi z gospodarstvom. Nato je poslanstvo poslalo noto, v kateri se zahteva odgovor glede komi- sij; bil je negativen, zato se pri čne repatriacija. Obsta- jal je še problem repatriacije jugoslovanskih delavcev, predvsem delavcev pomorske agencije, Jugoslovanske knjige in Putnika. Delegacijo so obvestili, da je linija Al- banija–Jugoslavija ukinjena, vendar ta še vedno deluje. Z ministrstva so priporo čili ukinitev, ker je bila tako ali tako nerentabilna. 550 Zaradi politi čnih razmer se je tako gospodarsko sodelovanje skoraj popolnoma ustavilo, vendar do sep- tembra ni bilo še popolnoma prekinjeno. Komunikacija med državama je potekala le še v obliki diplomatskih not. 551 Velike težave so nastajale zaradi albanskih tran- sportnih ladij iz naslova reparacij, ki jih je Albanija dala Jugoslaviji v dolgoro čni najem, saj sama ni imela vzpo- stavljene dovolj mo čne pomorske službe. Ministrstvo za zunanje zadeve tako v depeši sporo ča Dragu Košmr- lju , da Albanija od jugoslovanske trgovske mornarice zahteva ladjo Borova, ki jo ima v najemu pod imenom Bojana do konca avgusta. V noti je to že julija zahte- val Mehmet Shehu , zahtevo pa so nato utemeljili z za- mrznitvijo ra čuna Jugoslovanske pomorske agencije v Dra ču. Zanimivo je, da je ladja v času, ko je pogodba še trajala, nakladala albansko blago po jugoslovanskih de postal albanski državljan. Glej: DA MIP, PA 1948, f. 3, Košmrlj MIP, 26. avgust 1948, št. 442733. 550 AJ, fond 50, fascikel 48, a.e. 106. 551 Po seznamu jugoslovanskega zunanjega ministrstva so med julijem in decem- brom 1948 albanskemu ministrstvu izro čili 64 razli čnih, ve činoma protestnih not. DA MIP, PA 1948, f. 1, Registar nota, št. 419245. 214 skladiš čih, v Trstu pa je nalagala pošiljke UNRRE za Albanijo, ki jih je ob vrnitvi pripeljala v Dra č. Podobno je bilo tudi s še dvema albanskima ladjama, ki sta po nalogu jugoslovanske vlade po 20. avgustu pripluli v Dra č, naloženi z nemškim reparacijskim blagom. Ladje, ki so bile na popravilu v jugoslovanskih ladjedelnicah, pa so nameravali vrniti šele po dogovoru o pla čilu za opravljeno delo. Dopuš čen je bil tranzitni promet čez jugoslovansko ozemlje, saj bi z onemogo čitvijo le-tega zaprli tako reko č edini albanski kopenski tranzitni kori- dor. V pogovoru Košmrlja s Hysnijem Kapom je slednji izjavil, da je dopuš čanje tranzitnega prometa vprašanje dobre volje, ne pa obveza jugoslovanske vlade. Z ra čuna Narodne banke Jugoslavije so konec avgusta po nalogu Albanske narodne banke prenesli vsa zahtevana sred- stva. Repatriacija jugoslovanskih državljanov je bila še vedno otežena, Košmrlj je 20. avgusta poro čal, da so po mnogih intervencijah dobili izhodne vizume za 50 od 133 čakajo čih, vendar jih je po novem postopku morala potrjevati tudi policija, ki je to storila le v 11 primerih. Zahteval je enake protiukrepe, vendar tega na ministr- stvu niso odobrili, čeprav je albanska vlada trdila, da njihovim delegacijam na poti v tujino niso želeli izdajati tranzitnih vizumov. Prekinjen je bil poštni promet, saj albanska pošta ni hotela sprejemati poštnih pošiljk. Vse pošiljke iz tujine so prihajale čez jugoslovansko ozemlje. Direkcija pošte je v dopisu 4. septembra spraševala, kaj naj naredijo s paketi iz ZDA, ki jih albanska pošta ni ho- tela sprejeti, v njih pa je bilo pokvarljivo blago. 552 Konec septembra je jugoslovanska vlada kljub protestom al- banske strani ukinila tudi letalsko progo Beograd–Tira- na, saj naj albanske oblasti ne bi omogo čale normalnih delovnih razmer, ko so odstranile jugoslovansko osebje, ki je izvajalo tehni čno službo na tiranskem letališ ču. 553 552 Prav tam. 553 DA MIP, PA 1948, f. 5, Nota poslanstva FNRJ MIP NRA, 8. oktober 1948, št. 430188. Prva ledena doba v medsebojnih odnosih (1948-1955) 217 PRVA LEDENA DOBA V MEDSEBOJNIH ODNOSIH (1948-1955) Leto 1948 je bilo leto velikih sprememb za KPA, te- mu primerno je bilo tudi število partijskih sestankov na najvišji ravni. Po štirih plenumih je bil novembra skli- can prvi kongres KPA, ki se je preimenovala v Albansko partijo dela. To spremembo imena naj bi Enverju Hoxhi predlagal sam Stalin , kar je povedal tudi na kongresu, ko je uvidel, da za spremembo imena ni prave politi č- ne volje. V opisu svojega prvega sestanka s Stalinom to zapiše takole: “Medtem ko je ocenil politiko, ki jo je naša partija vodila v razmerju z delavskimi masami in predvsem kmečkim prebivalstvom, kot pravilno, nam je tovariš Stalin dal nekaj dragocenih tovariških nasvetov glede našega dela v prihodnosti. Poleg drugega nam je izrazil mnenje, da naj bi, ker je ve čina našega članstva kmečkega, naša partija spremenila svoje ime v Albansko partijo dela.” 554 V istem delu omenja tudi, da je že tedaj (julija 1947) hotel spremeniti pollegalni položaj, ki ga je uživala KPA. Ureditev je bila namre č podobna tisti v Ju- goslaviji, kjer se je KPJ skrivala za fasado Ljudske fron- te. Na kongresu so poleg obsodb Jugoslavije in politike KPJ, ki so si kar sledile, ter poudarjanja navezave na Sovjetsko zvezo najbolj zvenele obtožbe projugoslovan- ske frakcije. O tej frakciji je na kongresu Enver Hoxha dejal: “Koci Xoxe , Pandi Kristo in Kristo Themelko so bili pod vplivom Jugoslovanov in so mislili popolnoma ena- 554 Hoxha , With Stalin .. In po informbiroju? 218 ko kot oni.” 555 Bili so obtoženi podcenjevanja sovjetskih izkušenj in sovjetskih oficirjev. Skupina naj bi bila tu- di usmerjena proti vodilnim partijskim predstavnikom, poleg Enverju Hoxhi še proti Naku Spiru , Tuku Jako- vi , Bedri Spahiu , Mehmetu Shehuju in drugim. Obto- ženi so bili še za odlo čitve, sprejete na II. plenumu, za VIII. plenum, samomor Naka Spira in vse dogodke, ko so se uprli njegovim odlo čitvam. VIII. plenum je ozna čil za zbor, na katerem so “triumfirale antialbanske, antimar- ksisti čne, antisovjetske teze jugoslovanskih trockistov in Kocija Xoxa ”. Vsi obtoženi so bili kmalu po kon čanem kongresu odstranjeni s svojih položajev, drugi najmo č- nejši človek v Albaniji pa postane Mehmet Shehu . 556 Že pred tem so bili delno odstranjeni iz centrov odlo čanja, saj je bila prva rekonstrukcija vlade izvedena 2. okto- bra, takrat je bil Xoxe razrešen kot notranji minister in je prevzel ministrstvo za industrijo. Drago Košmrlj je to takrat komentiral kot degradacijo, vseeno pa ni pri čakoval kasnejših posledic, saj je špekuliral, da je Xoxe ostal podpredsednik vlade in organizacijski sekre- tar KPA, umaknjen pa je iz resorja za notranje zadeve, saj je podoben nabor položajev bil predmet kritike Reso- lucije informbiroja v primeru Aleksandra Rankovi ća . 557 Kocija Xoxa in skupino njegovih privržencev so aretirali 2. decembra 1948, sodili pa so jim na tajnem procesu med 12. majem in 13. junijem 1949. Xoxe se je že poleti pragmati čno javno distanciral od svojih projugoslovan- skih pogledov in 15. avgusta v govoru ob peti obletnici ustanovitve prve brigade napadel Jugoslavijo. 558 Kljub vsemu pa je bil njegov položaj sila zaskrbljujo č za Jugo- slavijo, ki je v njem videla edino možnost za povzro čitev razkola v albanskem vodstvu. Dana so bila navodila, da z vsemi sredstvi, tudi nelegalnimi, pri čne delovati v tej smeri, predvsem s sejanjem dezinformacij, 20. avgusta pa je bil obravnavan tudi na črt, po katerem bi radi po- sredno prišli do Xoxa , saj jim ni bilo jasno, ali bi bilo koristno, da se vsaj neuradno pri čnejo zavzemati zanj 555 AJ, 507, f. IX, 1/II-109-156, a. e. II-119, Prvi kongres PRA, nedatirano. 556 DA MIP, PA 1948, f. 1, Košmrlj MIP, 1. november 1948, št. 428193. 557 DA MIP, PA 1948, f. 1, Košmrlj MIP, 3. oktober 1948, št. 425776. 558 DA MIP, PA 1948, f.1, Košmrlj MIP, 18. avgust 1948, št. 421942. 219 PRVA LEDENA DOBA V MEDSEBOJNIH ODNOSIH (1948-1955) S karikaturami, ki niso bile vedno prav zelo zabavne, so poskušali v satiri čnih listih prikazovati politi čne spremembe v albanski notranji politiki. Karikatura iz Pavlihe (1952) opozarja na ves čas prisotne govorice o rivalstvu med Enverjem Hoxho in njegovim najzvestejšim sodelavcem Mehmetom Shehujem. Govorice so se izkazale za nerealna pri čakovanja, saj je Shehu v nemilost padel šele nekaj let pred Hoxhevo smrtjo, v času ko se je že odlo čalo o njegovem nasledniku. 220 kot za Hoxhevo politi čno žrtev. 559 Pred kongresom je bila jugoslovanska stran obveš čena, da se Xoxe do kongresa ni nameraval pokoriti odlo čitvam VIII. plenuma in se je intenzivno pripravljal na svojo obrambo. 560 V tistem trenutku bi bila vsaka intervencija Jugoslavije lahko le še dodatna obremenitev. Čistka, ki je sledila prvemu in drugemu kongresu, je dosegla, da je bilo iz APD izklju čenih več kot četrtina članstva, tretjina narodnih poslancev ter polovica vseh članov CK in politbiroja. Čistka se po prvem kongresu še ni kon čala, saj je bil po II. kongresu APD aprila 1950 še en val čistk, ki je kon čal politi čno življenje npr. Beqir- ja Ndoua , predsednika Narodne skupš čine, ve č članov CK še iz časov ustanovitve partije ter ve č vodilnih čla- nov generalštaba Albanske armade. Največja pa je še vedno bila čistka skupine okrog Kocija Xoxa . 561 Poleg obtoženih na procesu naj bi čistko po državnem in par- tijskem aparatu pospešeno izvajali pod vodstvom Tuka Jakove . 562 Sojenje Kociju Xoxu in soobtoženim je pri čelo 11. maja 1949 v Tirani. Državni tožilec v tem primeru je bil Bedri Spahiu , ki je tudi sam 7 let kasneje kon čal kot žrtev čistke. V tistem času je bil mo čno kritiziran, ker za Kocija Xoxa na za četku procesa ni zahteval smr- tne kazni. Poleg Xoxa so bili na istem procesu obsojeni še Pandi Kristo , Vask Koleci , Vango Mitrojorgi ter Nuri Huta . Vsi so bili iz kroga kandidatov za CK ali politbi- roja, ve činoma pa so imeli visoke položaje v notranjem ministrstvu. Obtoženi so bili veleizdaje, obtožnica pa je imela 16 to čk, kjer je bilo podrobno razloženo, kako je omenjena skupina škodovala albanskemu narodu in politiki APD. Bili so obtoženi raznih zarot, s katerimi naj bi poskušali odvajati delavske množice od APD, trocki- sti čnih in nacionalisti čnih zablod, na podlagi katerih so poskušali prevzeti oblast v APD in podobno. Zanimiva je to čka obtožnice, ki opisuje omenjeno skupino kot vohu- ne na strani Jugoslavije; poskušali naj bi splesti vohun- 559 AJ, 507, f. IX, 1/I-127-242, a. e. I-223, Šifrirani telegram MIP, nepodpisan, 20. oktober 1948; a. e. I-224, Šifrirani telegram MIP, nepodpisan, 20. oktober 1948 in a.e. I-225, Telegram (Hrista), neozna čen, 28. oktober 1948. 560 DA MIP, PA 1948, f. 1, Košmrlj MIP, 25. oktober 1948, št. 4217547. 561 Arshi , Party ideology and purges in Albania, str. 71–76. 562 DA MIP, PA 1949, f. 1, Košmrlj MIP, 8. januar 1949, št. 4591. 221 PRVA LEDENA DOBA V MEDSEBOJNIH ODNOSIH (1948-1955) sko mrežo, ki bi segala vse do vrhov albanske politike. Koci Xoxe naj bi postal jugoslovanski vohun že v ča- su, ko je s Svetozarjem Vukmanovi ćem Tempom odšel v Gr čijo leta 1944. V obsodbi te stike z jugoslovanskimi poslaniki še podrobneje razložijo, vendar je obtožnica pravzaprav obtožnica jugoslovanske gospodarske in zu- nanje politike. Koci Xoxe je bil obsojen na smrt s strelja- njem, preostali člani skupine pa na dolgotrajne zaporne kazni. 563 Tako se je Enver Hoxha utrdil na oblasti, kar pa ni ustavilo valov čistk, ki so ob časno še prihajali vse do njegove smrti, za čenši spet v letih 1956 in 1961. 564 Besednjak, ki se je na teh procesih in v politi čnem ži- vljenju uporabljal, najbolje opiše izjava Enverja Hoxhe , zakaj niso zahtevali smrtne kazni tudi za Pandija Kri- sta : “To bi bila prevelika čast za tega usranega zajca, ki se, ko je enkrat soo čen z mano, sesede kot kup kravjega gnoja v nevihti.” 565 Jugoslovanski pogled na proces je v nekrologu Kociju Xoxu , ki je bil objavljen v Borbi, povzel Milovan Djilas . V nekrologu je poudaril jugoslovanski vidik procesa, saj naj bi likvidacija Xoxa služila le okre- pitvi politi čne moči Enverja Hoxhe . 566 563 AJ, 507, f. IX, 1/II-109-156, a. e. II-120, Biografije uhapšenih, nedatirano. 564 Presuda Koci Dzodzeu in Optužnica na procesu Koci Dzodzeu . Glej: Dedijer , Do- kumenti 1948, str. 213 in 158. 565 Arshi , Party ideology and purges in Albania, str. 75. 566 AJ, 507, fascikel IX, 1/II-109-156, a. e. II-156, O smrti narodnog junaka Albanije Ko či Dzodzea (Milovan Đilas). 222 V letu 1949 se je dodatno stopnjevala napetost med Jugoslavijo in vzhodnim blokom, objavljeno je bilo še drugo pismo informbiroja z naslovom “Jugoslovanska komunisti čna partija v rokah morilcev in vohunov”, ki je še bolj zaostrilo odnose med Jugoslavijo in Albanijo. Ju- goslavija se je bila zaradi dodatnih pritiskov z Vzhoda in ekonomskega ter vojaškega položaja prisiljena obrniti na Zahod. Nehala je podpirati grške komuniste, ki so se tudi postavili na stran informbiroja, poleg tega pa je pri čela navezovati stike s Tur čijo in Gr čijo, kar so lahko na albanski strani razumeli kot potrditev svojih trditev in trditev informbiroja o napakah vodstva KPJ. Jugoslovanska stran je še vedno poskušala obdr- žati stike z Albanijo. Tipi čen primer takega ravnanja (skorajda izzivanja), ki je kasneje rabil za protialban- sko propagando, je bil predlog o izsušitvi dela Skadar- skega jezera. Poudarjala se je škoda, ki jo vsako leto trpi prebivalstvo na obeh straneh meje (60.000 prebi- valcev v Jugoslaviji in 120.000 v Albaniji). Izsušitev bi prinesla dodatnih 13.000 hektarov obdelovalne zemlje v Jugoslaviji in 31.000 hektarov v Albaniji. Od alban- ske strani se je zahtevalo odgovor do 1. junija 1949, vendar so nemudoma odgovorili, da jih sodelovanje ne zanima. To je v Jugoslaviji sprožilo reakcijo, ki je dajala ob čutek, da je Albanija popolnoma nehvaležna, saj bi v tem primeru Jugoslavija dobila manjši del zemljiš ča, vendar bi pla čala levji del stroškov. Akcija je bila izpelja- na predvsem iz propagandnih razlogov, ki naj pokažejo, Stopnjevanje napetosti 223 PRVA LEDENA DOBA V MEDSEBOJNIH ODNOSIH (1948-1955) kot so zapisali v časopisu Borba, da “za ta zlo činski po- stopek proti albanskemu narodu nosi odgovornost pred zgodovino zgolj današnje albansko vodstvo”. 567 Odgovor na noto v “Zëri i popullitu” je imel podoben namen in je nosil žol čen naslov “Titova trockisti čna klika zaslepljuje jugoslovanske narode s kruhom”. 568 V času napetosti, ki so sledile razkolu, je Jugoslavija poskušala tudi urediti problem albanskih dolgovanj in uskladitve medsebojnih obvez, saj je po opravljeni rekapitulaciji finan čnih odno- sov Albanija dolgovala ve č kot 2,5 milijarde dinarjev. 569 Na to so opozorili v noti 9. aprila 1949, v kateri so pre- dlagali sestanek dveh delegacij, ki bi vodili pogajanja o regulaciji teh obveznosti. Albanska vlada je na to noto sicer pozitivno odgovorila, vendar zahtevani znesek ni- koli ni bil poravnan. 570 Delegacija, ki naj bi se pogajala o dolgovih in pošiljkah reparacijskega materiala, ki je prihajal prek Jugoslavije, je v Beograd odpotovala brez albanskih komentarjev. Šele dan pred odhodom je bilo prek albanske tiskovne agencije sporo čeno, da prihaja uredit zahteve po materialu, ki naj bi ga albanska vlada z notami neuspešno zahtevala že dalj kot leto in pol. 571 Zelo napeta pogajanja so Albanci enostransko čez me- sec dni prekinili, kljub temu pa je jugoslovanska vla- da pri čela zbirati ves preostali material v pristaniš ču v Splitu, kjer je čakal na odvoz. 572 Po ponovnem prihodu reparacijske komisije v Jugoslavijo poleti 1950 je nastal spor zaradi nepravilnega skladiš čenja materiala, ki naj bi bil zaradi tega popolnoma neuporaben. 573 Kot neka- kšen recipročen ukrep za ovire pri izdajanju vstopnih, še bolj pa izstopnih vizumov za jugoslovanske državlja- ne je jugoslovanska stran zahtevala tranzitne vizume za albanske državljane, kar je velikokrat predstavljalo težavo, ker albanske delegacije niso mogle prek Jugo- slavije na mednarodna sre čanja. Vizumi so se zahtevali 567 Nota Vladi FNRJ vladi NRA in Vlada NRA odbila je saradnju na melioraciji Ska- darskog bazena, Borba, 13. 2.1949, str. 1. 568 AJ, 507, f. IX, 1/I-243-340, I-248, Titova trockisti čka klika obmanjuje narode Jugoslavije pomo ću hleba, “Zëri i popullit”, 2. marec 1949. 569 Ga ćeša , Privredni odnosi Jugoslavije i Albanije 1945–1948. 570 Bela knjiga o neprijateljskoj politici vlade NRA prema FNRJ, str. 29. 571 DA MIP, PA 1949, f. 1, Flis MIP, 20. september 1949. 572 DA MIP, PA 1949, f.4, Koncept note, 17. december 1949, št. 422032. 573 DA MIP, PA 1950, f. 1, Krili ć Marjan MUP, 28. junij 1950, št. 414556. 224 tudi za potnike v letalskem tranzitu. Ve čina letov v Al- banijo je potekala v jugoslovanskem zra čnem prostoru po potrjenih sporazumih, vendar je vseeno prihajalo do incidentov, kot je bil v primeru redne tedenske linije Budimpešta–Tirana madžarsko-sovjetske družbe Maz- sovlet. Dober mesec po sklenitvi albansko-madžarskega sporazuma o vzpostavitvi linije je bilo 5. maja 1949 le- talo prisiljeno pristati na beograjskem letališ ču, kjer so jugoslovanski mejni organi zahtevali na vpogled tranzi- tne vizume. Na ta na čin so: “Oblasti FLRJ na najbrutal- nejši na čin kršile mednarodne predpise in obi čaje zra č- nega prometa, za katere se ne pomni, da bi jih kršili niti nacifašisti.” 574 Odnosi med državama pa so le še bolj zapletali. Ju- goslovansko poslaništvo v Tirani je imelo nenehne teža- ve s svojim delom. Ovirali in napadali so tako delavce poslaništva kot tudi jugoslovanske državljane, ki so iz kakršnih koli razlogov ostali v Albaniji. Dolo čeno število Jugoslovanov, ki niso podpirali Resolucije informbiroja, je predvsem zaradi mešanih zakonov ostalo v Albaniji ter niso imeli možnosti, da bi prišli na jugoslovansko poslaništvo, pa čeprav zaradi podaljšanja potnih listov. Bilo je ve č primerov, ko so zahtevali, da so prevzeli al- bansko državljanstvo, sicer jim je grozila aretacija. Ker je bil reguliran tudi notranji promet v Albaniji, jugoslo- vanski državljani niso dobili notranje dovolilnice za po- tovanje v Tirano. 575 Jugoslovanske oblasti so se zaradi takšnih razmer ve čkrat pritožile albanski vladi, 576 ki pa je navadno vse note vra čala neodprte. Prišlo je tudi do več incidentov, v katerih so kršili diplomatsko pravo. Albanska policija je vdrla v stanovanje jugoslovanskega atašeja za tisk Janka Havli čka , ki je veljalo za eksteri- torialni prostor, 577 poleg tega pa so na ulici nadlegovali 574 DA MIP, PA 1949, f. 4, Nota MIP NRA poslanstvu FNRJ, 14. maj 1949, št. 410243. 575 Teroristi čki postupci albanskih vlasti prema Jugoslovenima u Albaniji, Borba, 22. 2. 1949, str. 4. 576 DA MIP, PA 1949, f. 2, Nota MIP FNRJ poslanstvu NRA, 20. aprila 1949, št. 45336. 577 Havli ček je bil februarja po vdoru v njegovo stanovanje, kjer je albanska policija aretirala ve č jugoslovanskih državljanov, skupaj s še enim uslužbencem poslaništva izgnan iz Albanije. Še dva uslužbenca v že tako kadrovsko minimalno zasedenem poslaništvu sta bila izgnana novembra 1949. 13. maja sta bila iz Albanije izgnana dodatna dva uslužbenca, tako da je v času zaprtja poslaništva v Albaniji kot jugo- slovanski predstavnik bival le odpravnik poslov Drago Flis . Glej: DA MIP, PA 1950, 225 PRVA LEDENA DOBA V MEDSEBOJNIH ODNOSIH (1948-1955) uslužbence jugoslovanskega poslaništva. Dva usluž- benca veleposlaništva sta bila razglašena za albanska državljana, zato jima je bila onemogo čena repatriaci- ja. 578 Podobni primeri so se dogajali tudi pri zdravstveni oskrbi uslužbencev poslaništva in njihovih družinskih članov, saj so jim albanski zdravstveni delavci ve čkrat zavrnili pomo č. 579 To so nato dobili pri poslaništvih dru- gih držav, ki so imela tudi zdravnika. 580 Poleg takih kršitev pa so albanske oblasti zavra čale tudi pošto. Ves poštni promet iz tujine, ki je bil name- njen v Albanijo, je potekal prek Jugoslavije. Albanska pošta je zavra čala sprejem vseh poštnih pošiljk, ki so prihajale prek Jugoslavije. Na mejnih postajah, pred- vsem v Svetem Naumu, so se pri čeli nabirati kupi vre č neodposlane pošte, saj albanska pošta ni prišla ponje, izmenjave na jezeru tudi niso potekale, jugoslovanskim poštnim delavcem pa niso hoteli izdati vstopnih vizu- mov. 581 Ob časno so nato na albanski strani sprejeli tudi nekaj poštnih pošiljk, zaradi prekinitve poštnega pro- meta pa so albansko pošto prijavili tudi Mednarodni po- štni zvezi v Bernu, vendar se to stanje ni uredilo do leta 1955. 582 Albanska propaganda se je usmerila tudi na vprašanje valute, saj je bil ves albanski denar tiskan v Jugoslaviji, tam pa je bil tudi ves repromaterial za izde- lavo bankovcev. 583 Jugoslavija naj bi tako razpolagala z veliko koli čino albanskih lekov, ki jih je poskušala pla- sirati na albanskem ozemlju, zato so ves denar v obtoku zamenjali z novim, tiskanim v Sovjetski zvezi. 584 f. 1, Postupci prema službenicima našeg poslanstva u Tirani, 15. maj 1950, št. 424152. 578 Novi grubi ispadi albanskih vlasti prema službenicima poslanstva FNRJ u Beo- gradu, Borba, 26. 2. 1949, str. 2. 579 AJ, 507, f. IX, 1/IV-303-414, a. e. IV-383, Protestna nota poslanstva FNRJ u Ti- rani Br. 6999/6 od 23. oktobra 1948 godine povodom uskra ćivanja lekarske pomo ći ženi savetnika poslanstva. 580 Grubi neprijateljski ispadi albanske policije protiv jugoslavenskog poslaništva i gra đana FNRJ u Tirani, Borba, 19. 2. 1949, str. 5. 581 DA MIP, PA 1949, f. 4, Nota poslanstva FNRJ MIP NRA, 28. december 1948, št. 41087. 582 Novi neodgovorni ispadi albanske vlade, Borba, 21. 2. 1949, str. 2; Statistika spoljne trgovine FLRJ 1955, str. 6 in DA MIP, PA 1950, f. 2, Bureau International de l’Union Postale Universelle, 28. junij 1950, št. 417552. 583 AJ, 507, f. IX, 1/IV-415-556, a. e. IV-501, Nota MIP FNRJ Poslanstvu NRA, 6. junij 1950. 584 AJ, 507, f. IX, 1/IV-415-556, a. e. IV-499, Albanska propaganda prema FNRJ i neki primeri rada PRA, poro čilo, nedatirano. 226 Poleg teh incidentov glavnino predstavljajo obmej- ni incidenti. Kljub temu da je bila meja z Albanijo od vseh meja z državami vzhodnega bloka najkrajša, se je tu zgodilo najve č incidentov na kilometer meje. V letu 1948 je bilo takih incidentov 33, naslednje leto kar 110, leta 1950 pa 67. Poleg že obi čajnih obmejnih incidentov so z albanske strani streljali, pri čemer je bilo do leta 1956 ubitih 12 jugoslovanskih grani čarjev, 22 pa jih je bilo ranjenih. Seveda pa incidentov ni izvajala le alban- ska stran, saj je bila prek veleposlaništva v Budimepešti izro čena albanska protestna nota, ker je bil z jugoslo- vanske strani v dobrem mesecu in pol štirikrat kršen zračni prostor, dvakrat pa so jugoslovanski grani čarji streljali. 585 Ve čkrat so, predvsem na območju Kosova in okrog Skadarskega jezera, v jugoslovanski zračni pro- stor priletela albanska letala, ki so trosila letake s pro- pagandno vsebino. 586 Čez mejo so se poskušali prebijati begunci, ki so potovali v obe smeri. Veliko jugoslovan- ske informbirojevske emigracije je tedaj pobegnilo v Al- banijo, prihajali pa so tudi iz Albanije. Do leta 1950 so jih našteli skoraj 2200. 587 Velik odmev je imel prihod ve- čje skupine albanskih grani čarjev, ki so jih z albanske strani zahtevali nazaj. Albanski grani čarji so na noto odgovorili: “Ne želimo se vrniti v Albanijo, dokler se po- novno ne vzpostavijo prijateljski odnosi med Jugoslavijo in našo deželo. Naloga naše čete je bila, da okrepi mejno stražo in prepre či beg albanskih državljanov in vojakov v Jugoslavijo.” 588 Take dogodke so seveda v časih, ki so bili za Jugoslavijo in tudi Albanijo najtežji po drugi sve- tovni vojni, uporabili za propagandne namene. Ves ta čas je Jugoslavija pošiljala Albaniji diplomatske note, s katerimi so hoteli dose či ureditev položaja, a so bile tudi te navadno vrnjene neodprte. Albanska vlada je na jugoslovansko ozemlje poši- ljala ve čje število agentov varnostne službe Sigurimi, raznih diverzantov in sovražnih emigrantov. Sprejemala je emigrante iz Jugoslavije in jih nato pošiljala nazaj na 585 DA MIP, PA 1952, f. 1, Budimpešta MIP, 8. februar 1952, št. 42722. 586 Albanski avion povrijedio zra čni prostor FNRJ, Borba, 27. 3. 1949, str. 1. 587 AJ, 507, f. IX, 1/III – 79 – 166, a. e. III-138, Albanija, Savez albanskih politi čkih emigranata u FNRJ, poro čilo, nedatirano. 588 Prebjegli grani čari odgovaraju na notu svoje vlade, Borba, 5. 6. 1949, str. 5. 227 PRVA LEDENA DOBA V MEDSEBOJNIH ODNOSIH (1948-1955) obmo čja, ki so bila poseljena z Albanci, da bi pripravili teren za oboroženo vstajo. Politi čnih emigrantov je bilo do začetka leta 1950 okrog 180, v Albaniji pa so bili dobrodošli tudi zaradi pomo či pri propagandi med pre- bivalstvom, saj naj bi na drugi strani meje vladal teror nad albanskim prebivalstvom. 589 Jugoslovanski propa- gandi so primeri uporabe emigrantov kot diverzantov prišli še kako prav, saj je lahko povezovala sovražne akcije albanske vlade in medvojno dogajanje, predvsem organizacijo Balli Komb ёtar, ki je bila še posebno mo č- na na severu Albanije in na obmo čjih Jugoslavije, ki so bila poseljena z Albanci. Ugotovljeno je bilo, da imata albanska vojska in tajna služba v bližini meje 9 cen- trov, kjer urita agente in diverzante, urjenje diverzantov pa naj bi nadzoroval Haxhi Lleshi , eden izmed vodilnih albanskih komunistov iz nekdanje skupine okrog Naka Spira . 590 V obdobju med letoma 1948 in 1956 je bilo na jugoslovanskem ozemlju ujetih 675 diverzantov in agentov, od tega jih je bilo 548 oboroženih. 591 Tudi na ta ra čun je bilo albanski vladi poslanih veliko diplomat- skih not, ki pa jih je navadno vra čala neodprte. Najve čji incident se je zgodil 5. maja 1949, ko so bili zajeti no- silci štafete mladosti. Zaradi tega je bila sicer Albanija deležna močne obsodbe v jugoslovanski javnosti, ven- dar ga je Jugoslavija sama izzvala z odlo čitvijo, da bo tega leta Titova štafeta potovala po celotni jugoslovan- ski meji. Z ve čino sosednjih držav je bila Jugoslavija v napol sovražnih odnosih in jugoslovansko vodstvo je to o čitno želelo izkoristiti kot dodatno manifestacijo trdno- sti režima. Ko je štafeta potovala po albanski meji, je na Skadarskem jezeru albanska obmejna straža zajela čoln in nosilce štafete. Štafeto je čoln prejel od drugega plovi- la, v katerem so bili pripadniki Knoja, napadeni nosilci štafete pa so bili pripadniki jugoslovanske armade. Med plovbo so s štafeto zašli dobrih 60 metrov na albansko stran, zaradi česar so nanje pri čeli streljati, kar je tra- 589 AJ, 507, f. IX, 1/IV-415-556, a. e. IV-497, Život i rad jugoslovenskih dezertera u Albaniji, poro čilo, nedatirano. 590 AJ, 507, f. IX, 1/IV-415-556, a. e. IV-498, Rad albanske državne bezbjednosti prema FNRJ, poro čilo, nedatirano. 591 Radonji ć , Jugoslovensko-albanski odnosi u periodu sukoba KPJ sa Kominfor- mom (1948–1956), str. 168. 228 jalo dobri dve uri. Izmed štirih se je le enemu uspelo rešiti s plavanjem na obalo, preostali trije nosilci pa so bili verjetno ranjeni zajeti skupaj s čolnom, orožjem in štafeto. 592 Leta 1956 je na vprašanje jugoslovanskega poslanika o njihovi usodi albansko zunanje ministrstvo dalo dokaj neprepri čljiv odgovor. Dva izmed njiju sta le- ta 1951 pobegnila iz zapora, za enega so predvidevali, da je pobegnil nazaj v Jugoslavijo, vodja čolna Zarija Nikoli ć pa je bil ujet in je v bolnišnici umrl. Tretji grani- čar je o čitno še bil v enem izmed taboriš č, saj so zanj na ministrstvu izdali izhodni vizum, patruljni čoln pa je bil ob zaplembi popolnoma uničen. 593 Jugoslovanska stran je albansko obtoževala tudi nespoštovanja diplomatskega prava. Zaradi serij inci- dentov, ki so jim sledili vedno novi, je jugoslovansko zunanje ministrstvo odlo čilo, da zapre poslaništvo v Ti- 592 DA MIP, PA 1949, f. 3, ? Ministarstvu inostranih poslova FNRJ, 7. maj 1949, št. 410900. 593 AJ, 507, f. IX, 1/IV-557-740, a. e. IV-562, Ajti ć (Tirana) MIP, 27. marec 1956. Prihod Titove štafete v Ljubljano, 21. maj 1949. Petega maja so štafeto, ki je tega leta potovala po jugoslovanskih mejah, na Skadarskem jezeru zajeli albanski grani čarji, tri nosilce štafete so po dveurnem obstreljevanju zaprli, njihova usoda pa je ostala nejasna, saj se je leta 1956 iz albanskega zapora vrnil le eden. 229 PRVA LEDENA DOBA V MEDSEBOJNIH ODNOSIH (1948-1955) rani. Že od srede leta 1948 je to delovalo z minimalnim številom uslužbencev, ki so jih nenehno šikanirali, zato so bili konec maja 1950 prisiljeni poslaništvo zapreti. Jugoslovanska stran je poudarjala, da se Albanija ne drži diplomatskega prava, medtem ko so Jugoslovani albanskemu poslaniku v Beogradu ponudili vse pravice. Po zaprtju poslaništva v Tirani so konec leta 1950 odre- kli gostoljubnost tudi albanskemu poslaniku v Beogra- du, že februarja pa so zaradi podpore sovražnim aktiv- nostim izgnali albanskega prvega sekretarja. 594 Vse po- sle, ki so jih imeli opraviti z albansko vlado, so od tedaj opravljali prek albanskega poslaništva v Budimpešti, 595 bili pa so pripravljeni na pogajanja o pogojih, v katerih bi poslaništvo lahko ponovno odprli, kot pri ča aide-me- moire iz junija 1950. 596 Diplomatski odnosi med drža- vama so bili zamrznjeni do leta 1954, ko je Jugoslavija spet odprla svoje poslaništvo v Tirani, vendar so v tem času le-to zaplenili, skupaj z inventarjem. Poleg tega so zaplenili tudi letno vilo jugoslovanskega poslaništva v Dra ču, ki so jo kot poletno rezidenco nato uporabljali Enver Hoxha in drugi voditelji. 597 Incidenti ob vseh mejah, ne samo ob albanski, ven- dar so bili tam najbolj intenzivni, so jugoslovansko vlado prisilili, da je leta 1951 objavila Belo knjigo o agresivnih postopkih vlad ZSSR, Poljske, Čehoslovaške, Madžar- ske, Romunije, Bolgarije in Albanije proti Jugoslaviji, ki je bila povezana tudi z vložitvijo obtožbe proti informbi- rojevskim državam pred Združenimi narodi. Tedaj se je tudi že po čutila mo čnejšo, saj je prejemala pomo č Za- hoda, vojaško pa se je povezovala z Gr čijo in Tur čijo. V letih 1951, 1952 in 1953 opažajo konstantno napetost ob albanski meji, nenehno se dogajajo mejni incidenti, še vedno pa ob časno prihaja do prebegov albanskih dr- žavljanov v Jugoslavijo. Po časopisju se da zaslediti tudi napade na skupine informbirojevcev, ki so prebegnili v 594 AJ, 507, f.IX, 1/IV-415-556, a. e. IV-437, Nota o izgonu albanskega sekretarja, 11. februar 1950. 595 DA MIP, PA 1950, f. 1, Nota MIP FNRJ poslanstvu NR Albanije, ? november 1950, št. 421209. 596 AJ, 507, f. IX, 1/IV-415-556, a. e. IV-503, Aide-memoire Vlade FNRJ o pitanju ponovnog otvaranja Poslanstva FNRJ u Tirani uru ćen albanskom otpravniku poslo- va 4. jula 1950 godine. 597 Bela knjiga o neprijateljskoj politici vlade NRA prema FNRJ, str. 85–86. 230 Albanijo, ponovno pa se omenja tudi general Haxhi Lle- shi , ki naj bi vodil centre informbirojevske emigracije in diverzantov. 598 V Jugoslaviji so delovale skupine politi čnih emi- grantov iz Albanije, ki so imeli maja 1953 v Prizrenu svoj ustanovni kongres. Ta skupina je obsegala 150 čla- nov, izrabili pa so jo seveda tudi za protialbansko pro- pagando. 599 Emigranti, ki so prihajali čez mejo, so tako tudi javno trdili, da je v Albaniji veliko pomanjkanje ži- veža. 600 Najve čji protesti proti albanskemu režimu, ki so se dogajali v Jugoslaviji, pa so bile manifestacije, ki so jih prirejali predvsem na Kosovu, kadar je na albansko- jugoslovanski meji prišlo do žrtev med grani čarji. Eden izmed takih mitingov je bil na primer v Pe ći, ko je sku- pina albanskih diverzantov ubila grani čarja Boška Ži- lovi ća , vendar se je incident zgodil 4 km globoko na ju- goslovanskem ozemlju. Na mitingu naj bi prisostvovalo 10.000 ljudi, na to pa se je odzvalo tudi jugoslovansko zunanje ministrstvo, ki je v Albanijo poslalo protestno noto. 601 Na takšne note tedaj Albanija ni odgovarjala, v tisku pa so na jugoslovanski strani objavili, da se je število obmejnih incidentov junija v primerjavi z majem kar podvojilo, v prvi polovici leta pa so našteli 109 civi- listov in tri vojaške osebe, ki so prebegnile iz Albanije. Bolje je bilo naslednje leto, ko sta državi ponovno odprli svoja veleposlaništva v Tirani in Beogradu. Ob strelja- nju, v katerem je umrl jugoslovanski grani čar Mom čilo Mal či ć , in pogrebu, ki so ga znova spremljale množi čne demonstracije, se je albanska vlada v noti celo opravi- čila. 602 Stalinova smrt leta 1953 ni prekinila napetih odno- sov med Jugoslavijo in Albanijo, vendar pa je pomenila veliko spremembo za tedanjo politiko. V Tirani so po 598 Iredentisti čke parole albanskih inforbirojevaca, Borba, 8. 1. 1952, str. 4. 599 Počeo plenum saveza albanskih politemigranata, Borba, 27. 5. 1953, str. 2. 600 Velika oskudnica živežnih namirnica u Albaniji, Borba, 2. 6. 1953, str. 2. 601 Diverzanti uba ćeni iz Albanije ubili našeg grani čara Žilovi ća , Borba, 27. junij 1953, str. 1 in Novi zlo čini albanskih špijuna i diverzanata, Borba, 16. julij 1953, str. 1. 602 Albanski pograni čni organi ubili našeg vojnika, Borba, 1. avgust 1954, str. 1, Širom Kosmeta održani protestni mitinzi zbog zlo čina albanskih pograni čnih orga- na, Borba, 2. avgust 1954 in Albanska vlada izjavila žaljenje zbog ubistva grani čara Mal či ća , Borba, 8. avgust 1954, str. 1. 231 PRVA LEDENA DOBA V MEDSEBOJNIH ODNOSIH (1948-1955) prejeti novici o Stalinovi bolezni uvedli izredne razme- re. 603 Tudi incidenti so bili še vedno stalnica; njihovo število je upadalo, jih je pa jugoslovanski tisk vse bolj poudarjal. Tako so na primer organizirali tiskovno kon- ferenco, na kateri sta nastopila dva albanska oficirja, ki so ju ujeli pri organiziranju vohunske službe v Makedo- niji. Trdila sta, da za akcijami stojijo sovjetski oficirji, o svojem uspehu pa: “Prišla sva, da bi se borila proti faši- stom, ampak našla sva patriote.” 604 Jugoslovanski tisk tudi trdi, da se v Albaniji razvija oborožen upor proti re- žimu Enverja Hoxhe , vendar ne morejo potrditi nobene novice. V ta namen navajajo primer dveh albanskih ofi- cirjev iz mesta Lushnje, vendar naj bi njun upor sprožil represalije nad prebivalstvom. Vseeno pa so prek ob- veš čevalnih služb budno spremljali situacijo v Albaniji, saj glede na poro čila lahko spremljamo lokalni upor v Malesiji leta 1950, vpade britansko-ameriških diverzan- tov v Mirditi in druge oblike upora proti režimu. 605 Stanje se je pri čelo rahlo spreminjati šele leta 1953 in nato leta 1954, se pravi že po Stalinovi smrti, ko je obema državama po dolgih pogajanjih uspelo podpisati Sporazum o obnovi porušenih in poškodovanih mejnih piramid ter izgradnji mejnih medpiramid na državni albansko-jugoslovanski meji. 606 Skupaj s tem spora- zumom je bil usklajen za jugoslovansko stran mnogo pomembnejši sporazum o izogibanju obmejnim inci- dentom. 607 Pogajanja so se vlekla zelo dolgo, saj naj bi albanska stran namerno zavla čevala. Prvi del pogovo- rov, ki so izmeni čno potekali na Ohridu in v Podgradcu med avgustom in septembrom, je propadel zaradi al- banske nepripravljenosti na kompromis. Dvajset dni so na zahtevo albanske delegacije diskutirali le o dnevnem redu in proceduri pogajanj, nato pa so pri čeli z manj 603 U Albaniji poduzete mjere sigurnosti po obvjestilu o Stalinovoj bolesti, Borba, 6. 3. 1953, str. 3. 604 Sovjetski oficiri rukovode ubacivanjem albanskih diverzanta, Borba, 14. 3. 1953, str. 3. 605 AJ, 507, f. IX, 1/IV-415-556, a. e. IV-504, Albanija, poro čilo, december 1950 in a. e. IV-505, Oružane bande, reakcija, i njeno dejstvo unutar Albanije, poro čilo, nedatirano. 606 Sporazum izme đu vlade FNRJ i vlade NRA o obnovi porušenih i ošte ćenih granič- nih piramida kao i izgradnji grani čnih me đupiramida na državnoj jugoslovensko- albanski granici. Glej: Dedijer , Dokumenti 1948, str. 510. 607 AJ, 130, fascikel 1031, a.e. 1553. 232 pomembnimi to čkami dnevnega reda, ki so vklju čevale na primer na čin ozna čevanja meje, skupno rabo vode na obmejnih obmo čjih, ki potekajo ve činoma v gorskem svetu, način vra čanja izgubljene živine in podobno. Na albansko zahtevo niso smeli meje razdeliti na ve č kot tri sektorje, od katerih je vsak imel le en dolo čen prehod za mešano komisijo. Ker dogovora ni bilo, so pogajanja prekinili, vendar pa albanska stran tega ni javno obja- vila vse do 2. oktobra, pa še takrat vesti niso komenti- rali. 608 Pogovori so se nato ponovno pri čeli 9. novembra in bili zaklju čeni 9. decembra 1953, saj naj bi se morali na albanski strani o vsaki malenkosti posvetovati s Ti- rano. 609 Leto 1954 je kljub še vedno napetim odnosom na meji in sovražnemu odnosu albanske politike do Jugo- slavije predstavljalo napredek v medsebojnih odnosih, ker so bili sredi leta na albansko pobudo obnovljeni di- plomatski odnosi med državama. 610 V Beograd je tako ko- nec junija pripotoval albanski poslanik Bato Karafili, 611 v Tirani pa je 17. septembra svoja akreditivna pisma predal Predrag Ajti ć . 612 Jugoslovansko predstavništvo je svoje delo pri čelo nekoliko kasneje kot albansko, ker je albanska stran leta 1950 zaplenila stavbo poslaništva, ves inventar in arhiv, poleg tega pa še letno rezidenco. Te imovine niso Jugoslaviji nikoli vrnili in poslaništvo 608 Odbijanje jugoslovenskih kompromisnih prijedloga dovelo do prekida razgovora s Albanijom, Borba, 29. 9. 1953, str. 1 in Tirana ne napušta politiku grani čnih provokacija, Borba, 3. 10. 1953, str. 5. 609 DA MIP, PA 1953, f. 1, Zabeleška o pregovorim sa Albanijom, 29. november 1953, št. 418049 in Okon čanje pregovora sa Albanijom po grani čnim pitanjima, 16. december 1953, št. 418172. 610 Albanska stran je željo po obnovitvi diplomatskih odnosov izrazila novembra 1953, sklicevali pa so se na jugoslovansko noto o ukinitvi albanskega predstavni- štva v Beogradu novembra 1950, v kateri je bila dopuš čena možnost in navedeni pogoji za ponovno vzpostavitev le-teh. Jugoslovanska stran je po prejemu tega ob- vestila od albanskega veleposlanika v Budimpešti zahtevala prekinitev protijugoslo- vanske kampanje v albanskem tisku, kar pa so na albanski strani zanikali, saj naj je ne bi izvajali. Glej: DA MIP, PA 1953, f. 1, Budimpešta DSIP, 6. november 1953, št. 417068 in Budimpešta DSIP, 21. november 1953, št. 415808. 611 Njegova biografija ni bila ravno bleste ča, saj ni do tedaj nikoli bil v Jugoslaviji, govoril je le albansko, o njegovi izobrazbi ni bilo podatkov, vtis uslužbencev proto- kola pa je bil, da je brez kakršnihkoli diplomatskih izkušenj in “dokaj primitiven”. Glej: Novoimenovani albanski poslanik stigao u Beograd, Borba, 30. junij 1954, str. 3 in MIJ, KPR, f. I-3-a, a. e. 1-1, Prijem albanskog poslanika Bato-a Karafili-a kod predsednika republike Josipa Broza Tita , 14. julij 1954. 612 AJ, 507, f. IX, 1/I-127-242, I-261, Nota o diplomatskem predstavništvu, 15. maj 1954. 233 PRVA LEDENA DOBA V MEDSEBOJNIH ODNOSIH (1948-1955) je bilo potrebno organizirati povsem na novo. 613 Vendar se odnosi z Albanijo niso normalizirali tako hitro kot z drugimi državami vzhodnega bloka. Jugoslovansko zu- nanje ministrstvo je tako veleposlaniku Ajti ću naložilo, naj se sestane s predsednikom albanske vlade Mehme- tom Shehujem , da bi se pogovorila o po časnosti razvoja teh odnosov, z navodilom, da naj bo, če se le da, pogovor korekten, konstruktiven z jugoslovanske strani, vendar naj te konstruktivnosti Shehu ne dojame kot popustlji- vosti. 614 Po teh pogovorih je APD partijskim organizaci- jam po državi sporo čila, da je Jugoslavija socialisti čna država, da je albanska stran pripravljena pozabiti na pretekle dogodke in gleda naprej. V pogovorih seveda niso mogli mimo obojestranskih o čitkov o oviranju dela diplomatskih predstavništev in diverzantskih akcij na obmejnem območju, albanska stran pa se je poskušala izogibati tudi vsem pogovorom, ki so se nanašali na od- nose z Jugoslavijo pred letom 1953. 615 Kot znak dobre volje – Ajti ć se je namre č pritoževal, da so na politi čni ravni sicer do njega dokaj prijazni, protokol in organi notranjih zadev pa se z jugoslovanskimi diplomati ob- našajo kot z najhujšimi sovražniki – so na albanskem zunanjem ministrstvu kmalu po njegovem prihodu iz- javili, da bodo prenehali financirati emigrantske dejav- nosti in tisk na ozemlju Albanije. 616 Na podoben odziv je Ajti ć naletel tudi med obiskom pri albanskem zunanjem ministru Beharju Shtylli , ki je dejal, da so pomembni deklarativni odnosi na nivoju obeh vlad, saj v nižjih strukturah še niso dojeli spremembe politi čne linije. 617 Razen na čelnih pogovorov o potrebi po spremembi v medsebojnih odnosih pa v tem letu ni bilo ve čjih pre- 613 Iz protestne note Poslanstva FNRJ u Tirani, br. 30 od 15. maja 1954 vladi NR Albanije zbog povrede imuniteta i eksteritorijalnosti poslanstva i nezakonitog odu- zimanja i ostale imovine poslanstva. V: Bela knjiga o neprijateljskoj politici vlade NRA prema FNRJ, str. 86. 614 DA MIP, PA 1954, f. 1, DSIP Tirani, 15. oktober 1954, št. 413486. 615 AJ, 507, f. IX, I/IV-415-556, a. e. IV- 525, Zabeleška o razgovoru prilikom posete Ajti ć Predraga M. Šehu-u dana 20. oktobra 1954 od 12. do 12.45 časova. 616 AJ, 507, f. IX, I/IV-415-556, a. e. IV-523, Poslanstvo FNRJ u Albaniji DSIP-u – I politi čkom odelenju – poslanik Predrag Ajti ć , 29. september 1954 in a. e. IV-526, Zabeleška o razgovoru sa Kroji-em u Ministarstvu inostranih poslova 25. oktobra 1954 g. u 19. časova. 617 AJ, 507, f. IX, I/IV-415-556, IV-528, Prepis zabeleške o razgovoru Predraga Aj- ti ća prilikom posete ministru inostranih poslova Štili , 10. novembra 1954. godine. 234 mikov, podpredsednik vlade Hysni Kapo je tako zgolj oznanil namero vlade, da ne bo nasprotovala ponovni uvedbi letalske povezave med Tirano in Beogradom, saj naj bi to pospešilo izboljšanje odnosov in olajšalo pro- metno izolacijo Albanije. 618 Od dvostranskih vprašanj je na čelnik na zunanjem ministrstvu odobril prehod ladij iz Skadarskega jezera po mejni reki Bojani na morje, saj so le tako lahko izplule na popravilo v splitsko lad- jedelnico, albanska vlada je želela urediti težave z jugo- slovanskimi emigranti, ki so po nesre čnih naklju čjih na begu v Italijo pristali v Albaniji, želela pa je tudi ustva- riti dvom pri jugoslovanskih predstavnikih, saj je za distribucijo glasila informbirojevske emigracije iz letal nad jugoslovanskim ozemljem obtožila ameriško stran, ki je v tem času intenzivno sodelovala z jugoslovansko vlado. 619 Rahle oscilacije zunanjepoliti čnega kurza je di- plomatsko osebje v Tirani najlaže ob čutilo med nape- tim čakanjem na govore vodilnih politikov ob slovesnih priložnostih. Vedno so morali biti v pripravljenosti, da prireditev ob napadih na njihovo državo zapustijo. Na sprejemu za albanski državni praznik 29. novembra 1954 je lahko jugoslovanski poslanik Predrag Ajti ć mir- no obsedel na svojem stolu, saj je zdravica v čast jugo- slovanskim narodom, 620 ki jo je izrekel Beqir Balluku , bila nadvse pozitivna in je omenjala sodelovanje Jugo- slavije in Albanije v NOB, v čast Jugoslavije pa sta ob tej priložnosti s poslanikovim kozarcem tr čila tudi Enver Hoxha in Mehmet Shehu . Takšno ravnanje je obetalo dober za četek ponovnih diplomatskih odnosov. 621 618 AJ, fond 507, f. IX, I/IV-415-556, a. e. IV-529, Prepis zabeleške o protokolarnoj poseti Ajti ć Predraga potpretsedniku H. Kapou 11. novembra 1954. godine. 619 AJ, 507, f. IX, I/IV-415-556, a. e. IV-530, Prepis telegrama (Tome Bukleski ), 30. december 1954. 620 S tem so se na albanski strani spretno izognili omembi jugoslovanske vlade. Na tem sprejemu sta protestno odšla francoski in italijanski veleposlanik, saj v tem času prihajalo do zaostritev albanskih odnosov z zahodom. 621 DA MIP, PA 1954, f. 1, Zabeleška sa prijema kod Albanaca povodom njihovog nacionalnog praznika 29. novembra 1954. godine, št. 415992. 235 PRVA LEDENA DOBA V MEDSEBOJNIH ODNOSIH (1948-1955) Podtalno delovanje Po Resoluciji informbiroja, ki je Jugoslavijo izolirala od njenih tedanjih glavnih gospodarskih in politi čnih partnerjev, se je bila jugoslovanska zunanja politika prisiljena zlagoma obrniti proti Zahodu, ki ji je lahko ponudil vojaško in gospodarsko pomo č. Prva zahodna pomo č je pri čela diskretno pritekati konec leta 1949, ko je postalo jasno, da je razkol med Titom in Stali- nom dokon čen, in se je pove čevala skozi petdeseta leta, z namenom “obdržati Tita na površju”. Sovjetski pritisk se je postopoma ve čal, kot je bilo zamišljeno v “doktrini Višinskega ” iz leta 1949, in nevarnost vojaškega vpada čet držav članic informbiroja na Jugoslavijo je bila ve č kot le zgolj hipoteti čna vsaj do pri četka korejske vojne. Ta doktrina se je lepo vklapljala v Stalinovo globalno strategijo posrednega spopada z zahodnimi silami in v sosednjih državah je bilo ob jugoslovanski meji opaziti večje število emigrantskih centrov. To je predstavljalo poglaviten del boja proti jugoslovanskemu režimu, saj je bilo v tem obdobju zamišljeno, da bi za razkroj Ju- goslavije uporabili nezadovoljne manjšine, predvsem makedonsko, pa tudi albansko, romunsko, madžarsko in italijansko. V ta namen je bil zamenjan general Mar- kos v Gr čiji, kjer je Jugoslavija grškemu gverilskemu gibanju odtegnila svojo pomo č, potem ko se je izjasnilo za Resolucijo informbiroja. Paroli o ustanovitvi enotne makedonske države naj bi ob pomo či pretežno make- Približevanje Jugoslavije Zahodu in njena vloga v na črtih za menjavo režima v Albaniji 236 donskih borcev grškega gibanja uspelo ustvariti široko razširjeno gverilsko gibanje proti Jugoslaviji, podobne ideje pa so se pojavljale tudi v albanskem primeru. 622 Meja med albansko in jugoslovansko državo je bila ves čas polna napetosti, skoznjo pa se je iz Albanije ves čas pošiljalo oborožene gverilce, ki naj bi zanetili upor proti aktualni oblasti. Ameriška obveš čevalna agencija Cia je v svojem po- ročilu o politi čnem položaju v Albaniji decembra 1949 ocenila, da imata tako Jugoslavija kot tudi Gr čija vse možnosti, da z mo čno podporo notranjemu nezadovolj- stvu izzoveta padec Hoxhevega režima, vendar je bilo to v tedanji situaciji težko verjetno, ker naj bi se Tito preve č bal sovjetske reakcije. Kljub temu je Cia zaznala pove čano jugoslovansko aktivnost med albanskim pre- bivalstvom na Kosovu in emigranti iz Albanije. Albani- ja je bila v nezavidljivem položaju, saj sta jo obkrožali “sovražni” Jugoslavija in Gr čija, s Sovjetsko zvezo pa ni imela podpisanega sporazuma o vzajemnem sodelo- vanju, niti ni bila članica informbiroja, zato je bil njen politi čni položaj nekoliko bolj fleksibilen kot pri drugih vzhodnoevropskih državah, komunisti čni režim pa je po ameriškem mnenju podpiralo le okrog deset odstotkov prebivalstva. Albanskemu prebivalstvu naj bi se režim zameril tudi zaradi vse slabših življenjskih razmer. Pod- pora Sovjetske zveze donedavna politi čno šibkemu Hox- hi naj bi po mnenju analitikov izražala sovjetsko željo po vazalnem albanskem vodstvu. Razdeljeni albanski politi čni emigraciji se je šele v tem času uspelo združiti v Komite za svobodno Albanijo, ki je združil balisti čno/ demokratično in monarhisti čno emigracijo. 623 O mo či nekomunisti čne albanske emigracije, ki jo je podprla Velika Britanija, pa pri ča izjava Malcolma Muggeridgea na zabavi, ki naj bi predstavila albanski osvobodilni ko- mite v Londonu septembra 1949: “Ta Albanija je tako ali tako smešna država in bi morala biti čim prej razde- ljena med Gr čijo in Jugoslavijo.” 624 Delo komiteja in nje- govih vodilnih članov je opazovala tudi Jugoslavija, ki je 622 Beki ć , Jugoslavija u hladnom ratu, str. 31–35. 623 Current Situation in Albania (ORE 71-49), 15. december 1949. 624 Bethell , Betrayed, str. 97. 237 PRVA LEDENA DOBA V MEDSEBOJNIH ODNOSIH (1948-1955) ocenjevala, da nima nobenih realnih možnosti za spre- membo politi čnega položaja v Albaniji. 625 Komite naj bi ob uspešnem prevratu v Albaniji prevzel oblast, kar pa bi bilo nemogo če, če bi vanjo posegla Jugoslavija, saj bi njenemu posegu sledil še grški. ZDA so bile zato zain- teresirane za notranji “demokrati čni” upor in so na tej podlagi temeljile svoje operacije v Albaniji. Zanimanje za Albanijo je bilo povsem naravno in je sledilo ameriški želji po organizaciji in podpori “osvobodilnim” gibanjem v evropskih državah pod sovjetskim vplivom. 626 Cia se je zato povezala z britansko obveš čevalno službo, ki je na ozemlju Albanije imela veliko ve č izku- šenj in zvez še iz druge svetovne vojne. Februarja 1949 je britanski zunanji minister Ernest Bevin odobril ope- racijo z imenom Valuable, ki je imela za cilj menjavo Hoxhevega režima, k operaciji pa so pristopili skupaj z ameriško obveščevalno službo, ki je operaciji dala ime Fiend. Odlo čili so se za uporabo diverzantov iz alban- ske emigracije, ki so bili v enote dodeljeni po klju ču 40 odstotkov balistov, 40 odstotkov prozogujevskih emi- grantov in 20 odstotkov drugih. V komiteju za osvobo- ditev je bila zbrana skorajda celotna emigracija, ki se je premikala proti ZDA, čeprav so nekateri med njimi bili tudi na seznamu iskanih vojnih zlo čincev. Vodja Balli Komb ёtarja Mithat Frashëri je do svoje smrti leta 1949 v New Yorku poskušal v ZDA spraviti nekatere najbolj iskane, kot npr. Hasana Dostija in Xhaferja Devo , ki so imeli dokaj omadeževano preteklost iz druge svetovne vojne. Operacija je bila potrjena v času prvega sestanka zveze Nato septembra 1949, tako da so prvi komandosi na albanska tla stopili že v za četku oktobra 1949, ven- dar so bile vse njihove operacije neuspešne. Na črtovanje in financiranje posegov je vse bolj prevzemala ameriška obveš čevalna služba, 627 ki je po letu 1952 prevzela vse britanske subverzivne dejavnosti na Balkanu, v Albaniji je po neuspehu z njimi kon čala konec leta 1953. 628 625 DA MIP, PA 1950, f. 1, Komitet slobodne Albanije, št. 413264. 626 Weiner , Legacy of Ashes: The History of CIA, str. 21–54. 627 Ta je za seboj imela mo čno politi čno podporo. O ameriškem pogledu na albanski režim ve č v: Communist Takeover and Occupation of Albania, Special Report of the Select Comitee on Communist Agression, 30. december 1954.. 628 Neuspeh je poleg nerealnih ameriških pri čakovanj pogojevala vloga Kima Phil- 238 Nicholas Bethell, ki je v svojem delu najpodrobne- je obdelal zahodne albanske operacije, je zapisal, da je bil Tito v času, ko je za čel prejemati zahodno pomo č, o tem obveš čen, saj bi bila pri izpeljavi operacije jugo- slovanska pomo č lahko klju čnega pomena. Mo čna al- banska manjšina na jugoslovanskem ozemlju bi tako lahko predstavljala bazen za rekrutacijo agentov in var- no pribežališ če. Titu bi po njegovem mnenju ustrezala odstranitev stalinisti čne zaplate ob jugoslovanski meji, saj bi bil Enver Hoxha zagotovo pripravljen pomagati pri morebitni odstranitvi jugoslovanskega vodstva. Tito pa naj se za sodelovanje ne bi odlo čil, saj je ameriškemu ambasadorju Cavendishu W. Cannonu 22. septembra 1949 dejal, da so albanske notranje zadeve albanska stvar, dokler se vanje ne pri čne vtikati kdo drug. No- vembra je britanskemu ambasadorju Charlesu Peaku pojasnil, da Albanci namenoma izzivajo na meji, da bi sprovocirali jugoslovansko stran, vsak resnejši protiu- krep pa bi predstavili kot agresijo. Bal se je tudi, da bi Stalin izvedel državni udar v Tirani, ki bi ga nato pripi- sali Jugoslaviji in ga uporabili kot povod za napad. Po- dobnega mnenja je bil v pogovoru s Peakom tudi Edvard Kardelj konec leta. Jugoslavija je v tem času dejansko na črtovala dolo čene operacije in pošiljala svoje agente čez mejo, a v majhnem merilu, svojih akcij pa ni koordi- nirala z zavezniki. Albanski režim je prihajajo če pritiske ob čutil in je že vnaprej svaril pred fantomsko ameri- ško-britansko-italijansko-jugoslovansko-grško koalicijo z nekaj vatikanske pomoči. 629 Pomen teh operacij za ta- kratno dogajanje kljub relativnemu neuspehu nikakor ni majhen, saj je bila Albanija edini kraj v Evropi, kjer so se zahodni agentje neposredno zapletali v oborožene spopade s stalinisti čnim režimom. 630 V naslednjih letih je bilo tako poslanih v Albanijo več razli čnih skupin, ki so bile kmalu po pristanku na obali ali spustu s padalom zajete. Med organizatorji teh podvigov je zaslediti tudi nekatera znana imena kot na byja , koordinatorja angleške obveš čevalne agencije pri CIA, ki je bil sovjetski tajni agent. Glej: CIA and British MI6 in Albania. 629 Bethell , Betrayed, str. 113–115. 630 Prav tam, str. 142. 239 PRVA LEDENA DOBA V MEDSEBOJNIH ODNOSIH (1948-1955) primer nekdanjega šefa misije UNNRA v Albaniji Dayrel- la Oakleyja Hilla , ki je za britansko obveš čevalno službo delal v Gr čiji, in veterana SOE Anthonyja Northropa in Davida Smileyja . Izvedba operacij je bila povezana s so- delovanjem z grško obveš čevalno službo, saj so se prvi agenti navadno poskušali prebiti nazaj na varno čez gr- ško mejo. V povezavi z jugoslovansko vlogo v teh dogod- kih je pomembna predvsem skupina agentov, ki je bila s padali spuščena v Albanijo novembra 1950. Isto no č sta bili nad Albanijo spuš čeni dve lo čeni skupini. Prvo, ki je bila spuš čena v okolici Kukesa, so sestavljali Adem Gjura , Sali Daliu , Xhetan Daci , Iliaz Toptani in Selim Daci , drugo pa Myftar Planeja , Halil Nerguti , Ramadan Cenaj in Rexh Berisha , ta je bila spuš čena na severu ob jugoslovanski meji. Prva skupina je bila opažena in v oboroženem konfliktu z albanskimi pripadniki notra- njih organov že naslednji dan; pri tem je bil zajet Selim Daci , Xhetan Daci je bil ubit, Gjuri pa je ranjenemu skupaj s Salijem Daliujem uspelo zbežati v Jugoslavijo. Tam sta bila oba nekaj mesecev v zaporu, po izpustitvi iz zapora pa sta vzpostavila stik z osvobodilnim komite- jem, saj sta želela Albanijo zapustiti. Zanju pa se o čitno niso preveč zavzeli, saj je Gjura v Jugoslaviji ostal še 17 let, preden je lahko emigriral v ZDA. Nekaj kasneje je bil zajet tudi nekdanji francoski legionar Iliaz Toptani. Druga skupina je bila precej bolj uspešna, a se je bila kmalu po pristanku prisiljena umakniti v Jugoslavijo, kjer ji je med albanskim prebivalstvom uspelo nanova- čiti še 14 prostovoljcev, s katerimi so se februarja 1952 vrnili v Albanijo. Njihov položaj se je med tem časom bistveno poslabšal, zato se je del skupine maja predal jugoslovanskim obmejnim organom. Podobno kot v prejšnjem primeru so albanski agentje dalj časa obti čali v Jugoslaviji, 631 saj je Ramadanu Cenaju uspel oditi po treh letih, Halilu Nergutiju pa šele leta 1963. Kmalu za njimi so v Albanijo spustili še eno skupino, ki je bila kmalu razbita, dva njena člana pa so oktobra 1951 v Tirani skupaj s Selimom Dacijem in Iliazom Toptanijem 631 Glede na elaborat o albanski emigraciji v Jugoslaviji je bilo takšnih primerov “padalcev” registriranih kar 25. V: DA MIP, PA 1964, f. 1, Albanska emigracija u Jugoslaviji, 18. marec 1964, št. 49215. 240 postavili pred sodiš če. 632 To je bil verjetno najbolj odme- ven izmed vseh procesov, na njem pa so bili v obtožnici, seveda z ob čutnim pretiravanjem, navedeni podrobni in to čni podatki o organizaciji gverilskih vpadov. Predvsem Selim Daci je bil vir pomembnih podatkov in je nave- del tudi imena svojih tovarišev, ki so tedaj bili zaprti v Jugoslaviji, čeprav o tem albanska stran verjetno ni nič vedela. 633 Da pa jugoslovanska obveš čevalna služba ob britansko-ameriških operacijah ni stala križem rok, dokazuje nepodpisano poro čilo o tiranskem sojenju, ki je v fondu CK ZKJ in pravi, da gre po razpoložljivih podatkih za sojenje padalcem. “V skupini obtoženih se nahaja tudi Selim Da či , naš človek, ki je bil podtaknjen med ‘padalce’. Bil je vodja ene od odvrženih skupin. Po nekaterih podatkih smo sklepali, da je bil ubit s strani SSŠ, 634 kar se je izkazalo za neto čno. Druga če je sodelo- val v partizanskem gibanju in 1945/46 prebegnil v Gr čijo zaradi osebnega nestrinjanja z vodstvom svoje enote. Iz obtožnice je razvidno, da albanski varnostni organi niso odkrili njegove povezave. Z obzirom, da se na tem sojenju govori o ljudeh Bloka in Komiteja 635 menimo, da z naše strani zaenkrat ni potrebno reagirati.” 636 *** V za četku petdesetih let so v Albaniji potekala po- gosta sojenja “agentom infiltratorjem”, na katerih so njihova dejanja vsepovprek pripisovali omenjeni sovra- žni koaliciji Zahoda in Jugoslavije, ob časno pa tudi le jugoslovanski obveš čevalni službi. 637 Zaradi pogostosti takih procesov je bil konec februarja 1951 sprejet strog zakon o preganjanju in nadzoru nad dejavnostmi tero- 632 Bethell, Betrayed, str. 153–168. 633 AJ, 507, f. IX, 1/I-243-340, a. e. I-258, Izveštaj (Dušan Mugoša), 1. september 1951. 634 Albanska varnostno-obveš čevalna služba Seksioni sigurimit Shtetit, bolje pozna- na pod imenom Sigurimi. 635 Kroga albanske emigrantske organizacije, Dac i naj bi pripadal krogu kosovske emigracije. 636 AJ, 507, f. IX, 1/II-157-181, a. e. II-164, Povodom najnovijih sudjenja u Albaniji, 17. oktober 1951. 637 AJ, 507, f. IX, 1/II-157-181, a. e. II-168, Politi čka situacija u Albaniji, poro čilo, nedatirano. 241 PRVA LEDENA DOBA V MEDSEBOJNIH ODNOSIH (1948-1955) risti čnih organizacij. 638 O dobrem delu jugoslovanske obveš čevalne službe na albanskih tleh pri ča podrob- no poro čilo o taboriš čih in zaporih na albanskih tleh in razmerah, ki so vladale v njih. 639 Glede na ohranje- na poro čila je jugoslovanska obveš čevalna služba na- tan čno spremljala dogajanje v zvezi z Albanijo, saj so v dokumentih navedena celo imena oseb, ki so izražala željo po pobegu v Jugoslavijo, zelo natan čno pa je po- znala tudi britansko-ameriške na črte o nadaljnjih infil- tracijah agentov, saj se navedbe v poro čilu ne razliku- jejo bistveno od podatkov v Bethellovem delu. Čeprav so med procesi v Albaniji velikokrat na slepo povezovali Jugoslavijo in zahodni blok, pa so tudi iz Jugoslavije na albansko ozemlje pošiljali svoje agente, kot so na ameriški strani ugotavljali že leta 1949. Po albanskih podatkih, ki pa jih jugoslovanska stran ve činoma ko- mentira kot del „montiranih procesov“, je tako bilo v enem mesecu likvidiranih ali ujetih 33 jugoslovanskih agentov. 640 Septembra 1951 je eden najve čjih poznavalcev si- tuacije v Albaniji, medvojni organizator albanske par- tije Dušan Mugoša , pripravil poro čilo, ki je vsebovalo oceno tedanjega politi čnega stanja v državi in na črt za nadaljnje jugoslovanske ukrepe. Ocenil je, da je vpliv albanske partije sicer v upadu, a še vedno znaten, saj je k izboljšanju kvalitete življenja v državi pripomogla bistveno bolj kot režim kralja Zoguja . Pomo č, ki je pri- hajala iz Sovjetske zveze, se je Mugoši zdela bedna in ekonomski položaj države se ni bistveno izboljševal, sla- bi pa naj bi bili tudi odnosi v vodstvu. Predvsem odno- si med Enverjem Hoxho in Mehmetom Shehujem naj bi bili napeti, saj naj se ne bi najbolje prenašala že iz časa vojne, ko je jugoslovanska stran popularizirala in podpirala Shehuja kot vojaškega poveljnika. Ta konflikt naj bi izkoriš čali tudi na sovjetski strani, med ljudstvom 638 AJ, 507, f. IX, 1/II-157-181, a. e. II-158, Zakon o gonjenju i nadzoru delatnosti teroristi čkih organizacija i teroristi čkih akata protivu trudbenika narodne vlasti, politi čkih i društvenih organizacija NR Albanije, 27. marec 1951 . 639 AJ, 507, f. IX, 1/II-157-181, a. e. II-178, Poro čilo o taboriš čih in odnosih Albanije z vzhodnoevropskimi državami, nedatirano. 640 AJ, 507, f. IX, 1/I-243-340, a. e. I-258, Izveštaj (Dušan Mugoša), 1. september 1951. 242 pa naj bi prav Shehu bil nepriljubljen kot nosilec re- presivnega aparata. Enver Hoxha je bil po Mugoševem mnenju mnogo pozitivnejša osebnost, vendar je kot šef države predstavljal enako osovražen simbol. V pregledu stanja med albanskimi politi čnimi emi- granti je ocenil, da so med njimi ve činoma dobronamer- ni ljudje, ki so iz Albanije pobegnili, da bi si rešili golo življenje, a so predstavljali zelo raznolik spekter poli- ti čnih opredelitev. Kljub vsemu naj bi se vsi združeva- li na isti osnovi v emigrantskih organizacijah, ki jih je sponzorirala jugoslovanska vlada. Mugoša je menil, da se velika vrednost teh emigrantov skriva v njihovih so- rodstvenih povezavah z emigranti po drugih državah, predvsem v Gr čiji in Italiji. Predlagal je, da bi se tudi ju- goslovanska stran povezala z njimi. Povezava z emigra- cijo v Gr čiji bi pripomogla k ve čjemu jugoslovanskemu vplivu na jugu Albanije, saj je od tam izhajala ve čina števil čne emigrantske skupnosti pod vodstvom Muha- rema Bajraktarija , ki je bil član Komiteja za osvodobitev Albanije. V Italiji je bila emigracija združena v skupni blok, njeno vodstvo pa so predstavljali tudi nekateri al- banski predstavniki, ki so bili v času druge svetovne vojne kompromitirani. Med njimi sta bila Gjon Marka Gjonu in Kolj Diba . Med jugoslovanskimi emigranti sta bila Gjonov bratranec in Dibov brat, kar bi predstavljalo lahko možnost povezave z njima. Da so tudi oni pri- pravljeni na sodelovanje, je Mugoša sklepal po vsebini pisem, ki so prihajala iz Italije. Vzpostavitev teh zvez je bila po Mugoševem mnenju nujna. Opozoril je na mo čan jugoslovanski vpliv v Albaniji, ki naj ne bi bil zgolj posledica medvojnih jugoslovan- skih prizadevanj, temve č tudi zasluga “obveš čevalnega centra”. Celoten sever naj bi bil prepleten z omrežjem obveš čevalcev prek skupin emigrantov, ki jih je jugo- slovanska stran pošiljala v Albanijo, tesne družinske vezi pa naj bi njihov vpliv le še pove čevale. Na severu je Jugoslavija tako kot že pred drugo svetovno vojno ime- la dovoljšnjo mo č za takojšen dvig vsesplošnega upora, vendar bi proti temu uporu nastopil južni del Albanije, ki bi ga oblast zlahka mobilizirala v ta namen, zato je priporočal ve čjo angažiranost na jugu države, da bi tam vsaj del prebivalstva lahko angažirali v svoje namene. 243 PRVA LEDENA DOBA V MEDSEBOJNIH ODNOSIH (1948-1955) Za to je optimisti čno predvidel le tri ali štiri mesece tr- dega dela. Ob vzpodbuditvi upora je predvidel nujno likvida- cijo nekaterih najbolj osovraženih oficirjev in lokalnih voditeljev. Za te operacije bi morale infiltrirane skupine iz Jugoslavije imeti popolno svobodo delovanja in osta- jati dlje na albanskem ozemlju. Z dotedanjim delom so bili na severu doseženi veliki uspehi in vpliv, ki pa bi bili ogroženi, čim bi za čeli preve č zavla čevati, zato je bilo takoj, ko bi imeli tudi na južnem delu države organizira- nih nekaj skupin, nujno izvesti oboroženo vstajo. Paro- la, pod katero naj bi potekala, nikakor ne bi smela biti “Za socialisti čno Albanijo”, ker bi s tem izgubili podporo večine obi čajnega prebivalstva, saj je bila po informbi- roju med prebivalstvom zaradi represivnosti državnega aparata precej osovražena. Parola o demokrati čni Alba- niji bi po drugi strani odtujila del partijskega telesa, ki je po Mugoševem mnenju nujno potrebno zaradi nje- govega vpliva, organizacijskih sposobnosti in politi čne zavesti. Zaradi tega je predlagal nevtralno geslo, ki bi združilo izvenpartijske kadre in del partijskih mas ob Jugoslaviji. Primerno se mu je zdelo klicati k neodvisni in napredni demokratični republiki Albaniji, to pa obo- gatiti s programom s socialisti čno vsebino, vendar brez “bu čnih levih fraz”. Albanska emigrantska organizacija iz Jugoslavije, ki bi se povezala z drugimi organizacijami po evropskih državah, naj ne bi bila sposobna odigrati vloge organizatorja in voditelja tega boja, temve č bi k njemu zgolj lahko bistveno pripomogla. Zaradi tega je imel v na črtu ustanovitev nove stranke s programom, ki bi bil sprejemljiv za vse. Zato je predlagal izhajanje ustreznega časopisa, ki bi program populariziral. Za ustanovitev nove stranke pa je jugoslovanski strani manjkal mo čan voditelj, ki bi v Albaniji dejansko nekaj pomenil. “Z velikimi napori, morda tudi žrtvami, obstaja- jo možnosti, da pridemo do enega ali dveh, mogo če tudi ve čih ljudi, ki bi lahko s svojimi imeni, ki so si jih pridobili v času boja za svobodo albanskega naroda, zbrali sku- paj vse, kar je v Albaniji najbolj zdravega.” Predlagal je tudi ustanovitev radia Svobodna Albanija, ki bi poleg jugoslovanskega radia populariziral stranko. V najbližji prihodnosti je zato priporo čil infiltracijo 244 politi čno mo čnega jugoslovanskega oficirja, poznavalca jezika, veš čega ilegalnega dela, ki bi imel tudi radijsko postajo. Za oficirja naj bi razmere za delovanje in zveze priskrbela obveščevalna služba, zbiral pa naj bi podat- ke, ki bi bili osnova za nadaljnje ukrepe. Ob tem je ome- nil, da prihaja do težav pri delovanju obveš čevalnega centra, saj se njegovo delo prepleta s protiobveš čevalno službo, zvezno, republiško in oblastno UDBO. Vsi nato izkoriš čajo iste ljudi, kar negativno vpliva na razvoj in moralo obveš čevalne mreže. Obveš čevalni center bi za- radi tega moral biti edini pristojen za delo v Albaniji. 641 Ti “optimisti čni” na črti nikoli niso bili uresni čeni, saj je to dolo čal zunanjepoliti čni položaj Jugoslavije, ki je ravno prehajala v fazo odli čnih odnosov z Gr čijo in nato s Tur čijo, vprašanje pa je bilo, kaj bi si o tem mi- slili v Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike, ki so bile dejansko sponzor jugoslovanskega režima. Kljub vsemu pa je CIA tedaj ocenjevala, da na črti za prevrat v Albaniji obstajajo tako v Jugoslaviji kot tudi Gr čiji in Italiji, vendar so v emigrantskih krogih najmo čnejši rav- no na jugoslovanski strani in bi zato imeli prevladujo č vpliv v vsakem novem režimu. Kljub temu pa so menili: “Verjamemo, da Jugoslovani nimajo nobenega trenutne- ga namena, da bi sprožili prevrat proti Hoxhevemu reži- mu.” Če bi prevrat vseeno bil izveden, bi bilo težko vede- ti, kakšna bi bila sovjetska reakcija. Verjetnost, da bi to sprožilo konflikt globalnih razmer, je bila zelo majhna, vendar pa bi lahko povzro čilo sovjetske protiukrepe na lokalni ravni. Verjetneje bi prišlo do politi čnih protiukre- pov in sprijaznenja z izgubo Albanije, kar sovjetskemu vodstvu dolgoro čno ne bi predstavljalo velike škode. 642 Ve čjo težavo bi predstavljal konflikt med Jugoslavijo, Gr čijo in Italijo, ki so imele prekrivajo če se interese v Albaniji. Jugoslovanska stran bi z lastno vojaško silo ali mobilizacijo kosovske manjšine po ameriškem mnenju zlahka uredila situacijo v Albaniji v svoj prid, vendar je vse govorilo za vzpodbuditev notranjega odpora, saj bi 641 AJ, 507, f. IX, 1/I-243-340, a. e. I-258A, Bilten I odelenja UDV za LR Srbiju, Albanija, november 1951. 642 Consequences of an Attempt to Overthrow the Present Regime in Albania, 30. december 1952. 245 PRVA LEDENA DOBA V MEDSEBOJNIH ODNOSIH (1948-1955) to omogo čilo ustvariti vtis o tem, da celotne operacije Jugoslavija ne podpira. Mugošev na črt pa je vsaj delo- ma bil v uporabi, saj je bila opazna mo čno okrepljena jugoslovanska vloga v emigrantskih organizacijah, po- večani propagandi proti Albaniji in manjših operacijah, ki so bile vzrok nemira v nekaterih delih Albanije. Kljub vsemu pa so ameriški analitiki menili, da jugoslovanska moč v Albaniji ni zadostna, da bi kaj takega lahko izve- dli, kljub mo čni propagandi o svoji na črtovani pomo či in ameriški podpori. Jugoslovansko vodstvo se je po ame- riškem mnenju zavedalo nevarnosti povra čilnih akcij Sovjetske zveze, poslabšanja ugodnih odnosov z Zaho- dom in odnosov z nevtralnimi sosedi. Verjetne smernice jugoslovanske politike do Albanije so pravilno videli v nadaljevanju politi čnega pritiska na albanski režim in s pove čevanjem njene vloge med emigranti. To bi lahko na dolgi rok povzro čilo spodkop albanskega režima, ne bi pa imelo resnih zunanjepoliti čnih posledic. 643 Sklep je bil torej, da se to verjetno ne bo zgodilo, vendar pa se bo Jugoslavija ob neuspehu pu ča, pa naj bo vmešana ali ne, potrudila, da se bo od njega čim bolj distancirala. 644 Politi čni okvir povezav z Zahodom in albanski odzivi Zahodne države so po dolo čenem času spoznale, da je lahko vloga Jugoslavije v že ledeno hladni vojni pomemben faktor, ne le na politi čnem, temve č tudi na vojaškostrateškem podro čju. Že junija 1949 je ameri- ška obveš čevalna agencija CIA izdelala poro čilo, v ka- terem je menila, da se bo Jugoslavija tudi v prihodnje lahko upirala sovjetskemu režimu, 645 razkol med njima pa je bil videti dovolj globok, da se je odlo čila v svoje na črte vklju čiti jugoslovanski režim. Ravno zaradi vpra- šanja Albanije je tako prišlo do ironi čnega primera, ko 643 Yugoslav Intentions toward Albania, 20. oktober 1952. 644 Consequences of an Attempt to Overthrow the Present Regime in Albania, 30. december 1952. 645 Procena sposobnosti jugoslovenskog režima da odoli sovjetskom pritisku tokom 1949, 20. junij 1949. V: Pavlovi ć (ur.) , Dokumenta CIA o Jugoslaviji 1948-1983, str. 51–56. 246 je izrazito protikomunisti čno naravnana ameriška dr- žava ščitila pred propadom kar dva komunisti čna re- žima. Jugoslovanska vloga je bila izredno pomembna v strateških načrtovanjih obrambe pred komunizmom na Balkanu, poleg tega pa je železna zavesa tako bila pre- stavljena ve č sto kilometrov od meja zahodne Evrope. Posredno pa so ZDA š čitile tudi albanski režim, ki so ga same z neposrednimi akcijami poskušale zrušiti. Do tega nenavadnega položaja je prišlo v za četku leta 1950, ko je ameriška vlada poskusila prepre čiti grški poseg v Albaniji, ki bi povzro čil kratek stik v odnosih med Gr čijo in Jugoslavijo, ravno ti odnosi pa so bili temelj ameriške zamisli o prihodnjih politi čnih zavezništvih na Balka- nu. 646 Gr čija in Jugoslavija sta se lahko zbližali šele po koncu grške državljanske vojne, v kateri je Jugoslavija imela dokaj pomembno vlogo. Bolj ali manj diskretno je namre č podpirala uporniško vojsko generala Marko- sa , dokler je zunanjepoliti čni položaj ni prisil, da je to pomo č ukinila, kar je poleg sovjetske intervencije pri- pomoglo k njenemu koncu. Kmalu potem je zahodna stran ugotovila, da bi zaupnejši odnosi med Gr čijo in Jugoslavijo lahko bistveno pripomogli k stabilnosti nje- nega položaja na Balkanskem polotoku, kar je pogoje- valo tudi najprej previdne na črte o navezovanju Jugo- slavije na Atlantski pakt. 647 Spomladi 1951 sta državi izmenjali vojaške predstavnike, kar je sledilo normaliza- ciji medsebojnih odnosov, ki je nastopila januarja 1951, dobrih osemnajst mesecev kasneje pa sta s Tur čijo že imeli redne skupne sestanke generalštabov. Kljub temu da je Tito oktobra 1951 odlo čno zanikal, da bi se Jugo- slavija nameravala vklju čevati v kakršnekoli regionalne vojaške zveze, se je le nekaj kasneje zgodilo ravno to. 648 Informbirojevske države, se pravi tudi Albanija, so se na vse tesnejše stike teh držav ofenzivno odzivale, saj je s tem bila zmanjšana možnost propada Titovega režima, vendar pa jim je to omogo čilo propagandni napad na Jugoslavijo na celotni zunanjepoliti čni fronti. Normali- 646 Beki ć , Jugoslavija u hladnom ratu, str. 135–136. 647 Gr čija in Tur čija sta postali članici Nata septembra 1951. 648 Dimitrijevi ć , JNA od Staljina do NATO pakta, str. 325–327. 247 PRVA LEDENA DOBA V MEDSEBOJNIH ODNOSIH (1948-1955) zacija odnosov z Zahodom in olajšanje ob javni in obil- ni ameriški finan čni injekciji 649 leta 1953 sta omogo čila tudi podpis konkretnejših dogovorov o sodelovanju treh držav, ki so bili sklenjeni v tem letu. Temeljni kamen je bil položen na prvem tripartitnem posvetovanju vo- jaških delegacij v Ankari februarja, ki je bil kronan s sporazumom o vojaškem sodelovanju na na čelni ravni. V tem času je Sovjetska zveza aktivirala svoji dve najbolj izpostavljeni oporiš či v regiji. Dodatno podporo je na- menila kurdskim upornikom v Tur čiji, v Albanijo pa je v za četku leta pritekalo veliko ve č orožja kot ponavadi, močno pa se je pove čal tudi pritok najvišjih sovjetskih vojaških delegacij, kar je ustvarjalo dodaten pritisk na sestankujo če. 650 V nadaljevanju leta so bili med Jugo- slavijo, Tur čijo in Gr čijo podpisani še dodatni sporazu- mi, ki so urejali širši spekter bilateralnih odnosov med njimi. Sodelovanje med državami je bilo v tem obdobju izredno intenzivno, posebej pomembni pa so bili vojaški sporazumi, ki so de facto že vzpostavili novo obramb- no zvezo, Balkanski pakt. Nevarnost napada Sovjetske zveze in njenih satelitov na Jugoslavijo je v tem času postajala iluzorna, sploh po smrti Josipa Visarionovi- ča Stalina , vojaška zveza pa je za Jugoslavijo pomenila pomembno oporno to čko v pogajanjih z Zahodom, zlasti glede vprašanja Svobodnega tržaškega ozemlja. Vstop v zvezo Nato ni bil v interesu jugoslovanskega vodstva, proti temu pa je bila tudi Italija, s katero je ostajalo nerešeno vprašanje Trsta. Kljub temu pa so velik inte- res sprožili vojaški pogovori delegacije jugoslovanskega generalštaba v Washingtonu z ameriškimi, britanskimi in francoskimi predstavniki. Balkanski pakt je bil kot politi čna, vojaška in obrambna zveza ustanovljen 9. av- gusta 1954, vendar je bil kot mrtvorojen otrok, saj je obdobje najtesnejših stikov med državami podpisnica- mi bilo že v zatonu. Vzrok temu je bil grško-turški spor glede ciprskega vprašanja leta 1955, še bolj pomemben faktor pa so verjetno predstavljale politi čne spremembe v Sovjetski zvezi, ki so obljubljale novo usmeritev v poli- 649 Do takrat je pritekala tripartitna pomo č, ki je vklju čevala sredstva iz Velike Bri- tanije, Francije in ZDA. 650 Beki ć , Jugoslavija u hladnom ratu, str. 497. 248 tiki do Jugoslavije. Ta se je kljub svoji tesnejši navezavi na Zahod namre č še vedno deklarirala za socialisti čno državo, kar je pomenilo, da bi le stežka prenesla popol- no navezanost na Zahod, ki bi najverjetneje povzro čila po časno odmiranje jugoslovanskega socialisti čnega sis- tema. 651 Albansko vodstvo je v Balkanskem paktu lahko slutilo pove čanje nevarnosti za svojo neodvisnost, saj je tako kot članica vzhodnega bloka postala izoliran otok, edini sosednji državi pa sta bili članici politi čno-vojaške alianse, ki bi lahko ogrozila preživetje vladajo če politi č- ne garniture. Albansko zaskrbljenost so lahko le še po- večevali pogovori zahodnih zaveznikov, ki so vklju čevali njeno prihodnost in jugoslovanske namere. Darko Be- ki ć je tako opozoril na dokument iz pisarne predsednika Tita , nepodpisano obveš čevalno informacijo o sestanku ameriške, britanske, italijanske in grške delegacije na konferenci v Lizboni aprila 1952. 652 Pomembna tema se- stanka je bilo tržaško vprašanje, ki so ga zavezniki po- gojevali s svojo pomo čjo. Na sestanku so se pogovarjali 651 Več o Balkanskem paktu v: Miloševi ć (ur.), Balkanski pakt 1953/1954, Zbornik dokumenata in Terzi ć (ur.), Balkanski pakt 1953/1954, Zbornik radova. 652 Beki ć , Jugoslavija u hladnom ratu, str. 368–369. V za četku avgusta 1954 je bil na Bledu sklenjen vojaški pakt treh balkanskih držav, Jugoslavije, Tur čije in Gr čije, kar je še dodatno okrepilo albanski ob čutek utesnjenosti. 249 PRVA LEDENA DOBA V MEDSEBOJNIH ODNOSIH (1948-1955) tudi o “likvidaciji sedanjega režima v Albaniji”. Italijan- ska predstavnika Alcide de Gasperi in Passcardi 653 sta opozorila na dejstvo, da je potrebno Italiji priznati po- sebne interese v Albaniji, ki pa druga če od grških in ju- goslovanskih ne merijo na njeno teritorialno integriteto ali celo neodvisnost. Ameriška delegacija je vztrajala pri tem, da se popolnoma izkoristi slabosti režima Enverja Hoxhe , vzpostavi popolna koordinacija vseh emigrant- skih skupin in pri čne izvajati skupna zahodna politika do albanskega vprašanja. Po njihovi oceni Jugoslavija ne bi mogla iskreno sodelovati v tem kontekstu, vendar pa bi ji bila onemogo čena intervencija ob spremembi režima v Albaniji. Zaradi tega so Italijani želeli, da se Jugoslavijo opozori glede njenih prizadevanj za priklju- čitev Albanije. O tem vprašanju sta se De Gasperi in grški premier Venizelos pogovarjala tudi na sestanku v Rimu, kjer so govorili predvsem o neugodnem položaju Gr čije v primeru, da Jugoslavija priklju či Albanijo. Vsi udeleženci lizbonskega sestanka so se strinjali, da je Enver Hoxha še vedno na oblasti zahvaljujo č grožnjam z ukinitvijo albanske neodvisnosti iz Gr čije in Jugosla- vije. Grška delegacija je pokazala razumevanje za željo zaveznikov, da se odpove ozemeljskim pretenzijam do Albanije, vendar so bili tudi proti kakršnikoli italijanski ali jugoslovanski dominaciji nad to državo. 654 O mnenju grške vlade je pri čala tudi brzojavka jugoslovanskega veleposlaništva iz Aten, od koder so poro čali, da sta Ve- nizelos in De Gasperi dosegla sporazum o skupnem de- lovanju v Albaniji, pri čemer naj bi vztrajala tudi ameri- ška stran. Grška vlada je zavra čala možnost, da bi izda- la deklaracijo o ozemeljski celovitosti Albanije, saj bi ob padcu Hoxhevega režima zagotovo želela intervenirati, kar bi po mnenju jugoslovanskih predstavnikov lahko prepre čila le Velika Britanija, ki ima velik vpliv v grški vladi. 655 Sočasno je iz Italije veleposlaništvo poro čalo o zaskrbljenosti rimskih politi čnih krogov, saj so se bali, da bi se albanska situacija lahko obrnila v prid Jugo- 653 Ime je navedeno kot v viru, vendar identitete drugega italijanskega predstavnika ni mogo če potrditi. 654 MIJ, KMJ, f. I-3-b, a. e. 54, Izvod iz informacije o razgovoru Italijana i zapadnih sila o rešenju albanskog pitanja (IV 1952.). 655 DA MIP, PA 1953, f. 1, Atina MIP, 21. marec 1953, št. 43772. 250 slaviji, s čimer bi propadla vsa dotedanja italijanska pri- zadevanja. Paniko je povzro čila Stalinova smrt, zaradi katere so bile v Albaniji uvedene izredne razmere, na Zahodu pa so slutili, da bi se mo č albanskega režima v tem trenutku lahko omajala. Italija je zato razmišljala o zahtevi po potrditvi statusa quo z ameriške strani, kar bi pripomoglo k ohranitvi ravnovesja v Sredozemlju. 656 V nadaljevanju teh razmišljanj, ki so potekala med najin- tenzivnejšim sodelovanjem v okviru Balkanskega pakta, je tako šef italijanske vojaške delegacije general Luigi Efisio Marras v Atenah julija 1953 poskušal ponovno vzbuditi nezaupanje grške strani do jugoslovanskih namenov v Albaniji, saj je opozoril na domnevno po- večano jugoslovansko aktivnost do te države, Jugosla- vija pa naj bi imela že pripravljeno marionetno vlado, ki bi zamenjala tedanji albanski režim. Jugoslavija naj ne bi do tistega trenutka storila ni česar konkretnega le zaradi strahu pred Sovjetsko zvezo in odzivom Zaho- da. “Gr čija in Italija morata budno paziti, da prepre čita hegemonisti čne jugoslovanske namene.” 657 Tito je bil na dan Stalinove smrti v Londonu, njegov odhod iz Jugo- slavije pa je bil zavit v tajnost, saj so se bali morebitne albanske diverzije na Otrantskih vratih. 658 Njegov obisk je dejansko povzro čil nekaj debat o Albaniji, ki so nato kulminirale maja 1953. Jugoslovanski veleposlanik v Londonu Vladimir Velebit se je o tem pogovarjal s po- znavalcem Albanije in konservativnim poslancem Juli- anom Ameryjem . Amery je želel vzpostavitev umirjene albanske vlade, ki bo v prijateljskih odnosih z Veliko Britanijo, Gr čijo in Jugoslavijo, ni pa nujno, da toliko z Italijo, ki pa ji je priznaval interese v Albaniji. 659 Uradno stališ če britanskega zunanjega ministrstva je bilo, da “se v Albanijo ni potrebno vtikati” in ne predstavlja velike vrednosti za Sovjetsko zvezo. Ob spremembah bi se ob- vezno posvetovali z jugoslovansko, grško in italijansko vlado. Definitivno pa je v tem času krožilo veliko bolj ali manj osnovanih govoric o jugoslovanskih prizadevanjih 656 DA MIP, PA 1953, f. 1, Rim MIP, 14. marec 1953, št. 43406. 657 DA MIP, PA 1953, f. 1, Pariz MIP, 13. julij 1953, št. 49506. 658 Beki ć , Jugoslavija u hladnom ratu, str. 464. 659 DA MIP, PA 1953, f. 1, London MIP, 7. maj 1953, št. 46935. 251 PRVA LEDENA DOBA V MEDSEBOJNIH ODNOSIH (1948-1955) za menjavo režima, marionetnih vladah, pripojitvi Alba- nije kot sedme republike in podobnem. 660 Čeprav je uradna jugoslovanska zunanja politika bila od leta 1953 usmerjena k normalizaciji odnosov z Albanijo, so v zakulisju še vedno potekale politi čne igre in mahinacije z Zahodom. Kljub temu so bili leta 1954 obnovljeni diplomatski stiki med državama, po letu 1955 in jugoslovansko-sovjetski pomiritvi pa je vsakr- šna subverzivna dejavnost v zvezi z Albanijo potihnila, tako na zahodu kot tudi v Jugoslaviji. Razo čaranje ob neuspehu destalinizacije Albanije in ponovno zaostro- vanje odnosov sta sicer ta vidik spet pripeljali v prvi plan, vendar je obdobju zakulisnih iger vseeno sledilo nekajletno začasno premirje. 660 DA MIP, PA 1953, f. 1, Vašington MIP, 5. maj 1953, št. 45919 in Helsinki MIP, 13. maj 1953, št. 46248. Kratkotrajna odjuga v letih 1955-1956 255 KRATKOTRAJNA ODJUGA V LETIH 1955-1956 Politika Albanske partije dela se je po Stalinovi smrti in poskusih destalinizacije, ki jih je v Sovjetski zvezi izvajal Nikita Hruš čov , znašla v slepi ulici. Temelji režima Enverja Hoxhe so bili povezani z informbiroje- vskim sporom ter sovražnim odnosom do Jugoslavije. Na utemeljitvah Resolucije informbiroja je bilo sojeno vsem, ki so ga pri vzpostavljanju oblasti ovirali, tako da je nenadna sprememba politi čne smeri, ki se je nakazo- vala v Moskvi, resno škodovala albanski uradni politiki. Prvi znaki ponovne normalizacije odnosov so se poka- zali, ko so na albansko željo leta 1954 spet vzpostavi- li diplomatske stike. Vendar pa tudi politika Sovjetske zveze tedaj ni narekovala ve čjega angažiranja, tako da je nekako ostalo le pri tem vse do obiska sovjetske delega- cije s Hruš čovom na čelu v Beogradu leta 1955. Enverju Hoxhi zamisel o tem, da bi se odnosi popolnoma norma- lizirali, ni bila vše č, a je pod vplivom premikov v politiki vzhodnega bloka bil prisiljen slediti novim smernicam. Leonid Hruščov je v svojih dnevniških zapisih dejal, da je ves čas “informbirojevske kampanje” proti Jugoslaviji po zagrizenosti vodila ravno Albanija, kar je bilo delu vodstva zelo vše č in so to vzpodbujali. “Toda ko smo se odločili narediti prve korake k normalizaciji sovjetsko-ju- goslovanskih odnosov… nam je tako albansko stališ če škodovalo.” Pred odhodom v Beograd so se posvetovali z vsemi predstavniki “bratskih komunisti čnih partij” in ve- čina se jih je s sovjetsko potezo strinjala, albansko vod- stvo pa je predstavljalo izjemo. Z zlobnim prizvokom so, 256 predvsem Enver Hoxha , govorili, da v ZKJ ni komuni- stov. Kljub temu so jih zaradi zunanjepoliti čnih koristi za celoten vzhodni blok le prisilili, da so se s sovjetsko odločitvijo sprijaznili, ne zato, ker bi jih prepri čali, tem- več ker drugega izhoda niso imeli. 661 Jugoslavija je zaradi teh premikov v svojo korist bila prepri čana, da je trenutek ugoden za pritisk na al- bansko vlado. Želeli so urediti ekonomske odnose, za- nimala pa jih je tudi obnova sodnih procesov, v katerih je bilo obsojenih na smrt ali dolgoletne zaporne kazni kar nekaj podpornikov projugoslovanske politike. Želeli so sprožiti veliko manjših spornih zadev, ki jih je Jugo- slavija nameravala postopoma zahtevati, saj so pobude večinoma prihajale z albanske strani, a le takšne, ki po jugoslovanskem mnenju niso bile najpomembnejše. 662 Predrag Ajti ć je na obisku pri predsedniku albanske 661 Hruš čovljevo vi đenje pomirenja s Titom (I)*. V: Luburi ć (ur.) , Pomirenje Jugosla- vije i SSSR-a 1953–1955, str. 599–600. 662 AJ, 507, f. 1/IV-557-740, a. e. IV-559, Zabeleška sa sastanka održanog sa dru- gom Ajti ćem , našim poslanikom u Tirani dana 1. februara 1956. godine. Tudi ta karikatura iz Pavlihe (1953) se na ni č kaj subtilen na čin poskuša nor čevati iz albanske politi čne nesamostojnosti. 257 KRATKOTRAJNA ODJUGA V LETIH 1955-1956 vlade Mehmetu Shehuju dosegel, da so se “puškarjenja” na meji zaklju čila, Albanija pa je tudi drasti čno zmanj- šala vojaško prisotnost na jugoslovanski meji. 663 Enver Hoxha je prenehal z odkritimi napadi na Jugoslavijo, priznaval je njeno vlogo v socialisti čnem svetu, Jugosla- vije pa ni ve č ozna čeval kot revizionisti čne in fašisti čne države. To je pomenilo nov korak v odnosih med dr- žavama, vendar pa albanska stran ni bila pripravljena priznati dotedanjih napak in ni hotela umakniti obsodb Kocija Xoxa in njegovih sodelavcev, ker je menila, da je to notranji albanski problem. Mehmet Shehu je Ajti ću jasno pokazal, da revizije postopka ne bo. Krivdo Kocija Xoxa je primerjal s krivdo Andrije Hebranga v Jugosla- viji, saj sta bila oba ožigosana za sovražnika partije, o primerjavi z Rajkovim procesom na Madžarskem pa ni hotel ni č slišati. Jugoslavija je bila nasprotnega mne- nja, da je to problem, ki se ti če tudi zunanje politike in je bil že ob nastanku popolnoma protijugoslovansko zastavljen, a albansko vodstvo seveda ni bilo pripravlje- no izpustiti iz omare duha, ki bi zamajal same teme- lje njihovega režima. Če bi prišlo do revizije teh sodnih procesov, je obstajala velika nevarnost, da bi v duhu destalinizacije albanski voditelji izgubili svoje položaje, morebiti pa bili tudi obsojeni, zato je bila normalizacija odnosov še zelo dale č. 664 Mejnik v približevanju obeh držav predstavlja obisk Nikite Hruš čova v Beogradu med 26. majem in 2. juni- jem 1955, ko je bilo jugoslovansko vodstvo v o čeh vzho- dnega bloka delno rehabilitirano. 665 S tem se je navide- zno sprijaznilo tudi albansko vodstvo, saj je bil 30. maja v moskovski Pravdi objavljen del govora Enverja Hoxhe v albanski skupš čini, v katerem je pozdravljal jugoslo- vansko-sovjetske pogovore in pohvalil korak sovjetske vlade kot dosledno izvajanje njene miroljubne zunanje politike. 666 Podoben pristop je ubral tudi Mehmet She- 663 AJ, 507, f. IX, 1/IV-415-556, a. e. IV-547, Ajti ć DSIP, 16. september 1955. 664 AJ, 507, f. IX, 1/I -243-340, I-266, Ajti ć DSIP, 16. september 1955. 665 Ta deklaracija je predstavljala zgolj pomiritev odnosov med vladama, o medpar- tijskih odnosih je govor v Moskovski deklaraciji, podpisani leto dni kasneje. Beo- gradska deklaracija, 2. junij 1955. V: Mi ćunovi ć , Moskovske godine, str. 525–527. 666 Luburi ć (ur.) , Pomirenje Jugoslavije i SSSR-a 1953–1955, str. 522 in AJ, 507, f. IX, 1/IV-415-556, a. e. IV-540, Iz članka Envera Hodže objavljenog u “Pravdi” 5. jula 1955. 258 hu . 667 Albanska stran je morala slediti politiki drugih socialisti čnih držav, vendar so prav stiki z Albanijo ostajali najbolj omejeni. Naslednji pretres za albansko vodstvo pa je bil XX. kongres KP Sovjetske zveze, 668 ki sta se ga udeležila tudi Enver Hoxha in Mehmet Shehu . Takrat je v tajnem referatu Leonid Hruš čov negativno ocenil posledice Stalinove politike na notranje razmere v Sovjetski zvezi, pomemben del, ki je zbodel albanske vodilne politike, pa je bila obsodba kulta osebnosti. Po- leg tega so na kongresu razglasili svoje poglede v zvezi z režimom v Jugoslaviji za zmotne. Po povratku v domo- vino je bil Enver Hoxha v svojih govorih in poro čilih s kongresa precej skop, izjavil pa je, da v Albaniji nimajo problemov s kultom osebnosti. V politbiroju APD so bila mnenja o nadaljnji politiki do Jugoslavije precej razli čna. Arso Milatovi ć , tedanji poslanik FLRJ v Tirani, poro ča, da na eni strani stojijo nasprotniki izboljševanja odnosov z Jugoslavijo, ki jih vodi Mehmet Shehu , poleg njega pa je bil najbolj znan Ramiz Alia . 669 Na drugi strani je bila za izboljšanje odno- sov skupina, ki ji je na čeloval Hysni Kapo . 670 Enver Hox- ha kot že poprej v svoji politi čni karieri ni takoj jasno nakazal svojega položaja med tema skupinama, vendar je dajal znake, da se nagiba k slednji. 671 Njegovo mne- nje pa ni bilo popolnoma jasno tudi zato, ker je izjavil, da XX. kongres KP Sovjetske zveze, ki je obsodil kult osebnosti in stalinizem v Sovjetski zvezi, za albansko politiko ni pomemben, ker v Albaniji nimajo problemov ne z enim ne z drugim. Beograjsko deklaracijo je v par- tijskem glasilu Zëri i popullit javno podprl kot garancijo miru na Balkanu, ki jo albanski politi čni vrh in ljudstvo podpirata in z njo solidarizirata. 672 Mehmet Shehu je o 667 AJ, 507, f. 1/IV-415-556, a. e. IV-539, Iz govora Mehmet Šehu -a 2. jula 1955 u Tirani prilikom predaje diploma prvoj grupi studenata koji su diplomirali na pro- svetnom institutu. 668 Potekal je med 14. in 25. februarjem 1956. 669 Ramiz Alia je po smrti Enverja Hoxhe 1985, ki je že pred tem leta 1981 likvidiral Mehmeta Shehuja kot dolgoletnega agenta SDV in vseh ostalih obveš čevalnih služb, nasledil njegov položaj. 670 Hysni Kapo je bil prvi albanski veleposlanik v Beogradu ter predsednik narodne skupš čine. 671 AJ, 507, f. 1/IV-557-740, a. e. IV-559, Zabeleška sa sastanka održanog sa dru- gom Ajti ćem , našim poslanikom u Tirani dana 1. februara 1956. godine. 672 Komatina , Enver Hodža i jugoslovensko-albanski odnosi, str. 98–99. 259 KRATKOTRAJNA ODJUGA V LETIH 1955-1956 odnosih z Jugoslavijo konec marca 1955 na Radiu Tira- na govoril, češ da Albanija šele za čenja politiko vzposta- vljanja in razvijanja dobrih sosedskih odnosov z Jugo- slavijo, ki pa težijo k stalni normalizaciji. 673 Nenavadna je bila tudi Hoxheva gesta 3. decem- bra 1955, ko je nenajavljen prišel, skupaj z Mehmetom Shehujem , na sprejem ob jugoslovanskem državnem prazniku. Nenavadno je bilo, ker do tistega trenutka ni kazalo, da so odnosi med državama na takšni to č- ki, pa tudi jugoslovanski državni praznik se prekriva z albanskim. Na tem sprejemu je nazdravil Titu ter, še bolj nenavadno, Svetozarju Vukmanovi ću - Tempu , ki ga je označil za svojega prijatelja. Z njim nikoli nista bila v najbolj prijateljskih odnosih, že od za četka ne, poleg tega pa je bil Tempo ena glavnih tar č napadov na Jugoslavijo. On naj bi med obiskom Gr čije, v času ko je poskušal ustanoviti skupni Balkanski štab, prepri čal Kocija Xoxa , da je postal Rankovi ćev agent, na tem je slonela tudi obtožnica proti Xoxu . O čitno je z njegovo omembo želel ustvariti vtis na jugoslovanske diplomate, saj se je le nekaj mesecev prej s Tempom v Moskvi be- žno pogovarjal. 674 Kljub nekaterim znakom popuš čanja pa je še vedno bil pripravljen na boj, če bi se mu kdo izmed sodelavcev uprl. Junija 1955 sta bila iz CK, nato pa še iz partije v čistki izklju čena Tuk Jakova in Bedri Spahiu . Prvi je bil eden najpomembnejših generalov iz NOB in drugi človek v partijski organizaciji, drugi pa tožilec na soje- nju proti Kociju Xoxu . Izklju čena nista bila toliko zaradi svojih stališ č o odnosih z Jugoslavijo – predvsem Bedri Spahiu ni imel velikih simpatij do Jugoslavije, podobno velja tudi za Jakovo – kot zaradi nasprotovanja politi č- nim metodam Enverja Hoxhe . Tuk Jakova je poleg tega opozarjal na izkrivljanje zgodovine KPA, kjer se je ju- goslovanska vloga zmanjševala ali popolnoma zanikala. Opozoril je tudi na kult osebnosti in izkrivljanje zgodo- vinskih dejstev v Zgodovini KPA, da bi prikazali Enver- 673 Izjava predsjednika ministarskog vije ča Albanije M. Šehua o odnosima s našom zemljom, Borba, 2. 4. 1955, str. 1. 674 AJ, 507, f. IX, 1/IV-557-740, a. e. IV-566, Zabeleška o razgovoru drž. potsekreta- ra za inostrane poslove druga Dobrivoja Vidi ća sa albanskim poslanikom Karafiliem na ve čeri kod albanskog poslanika, 10. maj 1956. godine. 260 ja Hoxho v druga čni lu či, kar je po izklju čitvi iz partije zapisal v pismu Hruš čovu . 675 Kmalu nato so ga aretirali, zapora pa do smrti ni ve č zapustil. Krizno obdobje za albansko vodstvo je bila prva polovica leta 1956. Izboljšani sovjetski in albanski od- nosi z Jugoslavijo in odlo čitve XX. kongresa sovjetske partije so pripeljali do tega, da je na obmo čni partijski konferenci za Tirano 12. aprila 1956 prišlo do odprte debate, ki je nakazovala na morebiten prevrat v celotni APD. Na konferenci je otvoritveni referat prebrala žena Mehmeta Shehuja Fiqrete , nato pa je ta referat potrdil še član CK APD Fadil Paqrami . Delegati so pri čeli glasno protestirati proti vsebini referatov, nato pa so nadalje- vali kritike na ra čun politike APD v duhu odlo čitev XX. kongresa sovjetske KP. Na govorniškem odru so dele- gati na čenjali teme, ki se jih do tedaj ni smelo; tako so govorili o potrebi po prijateljskih odnosih z Jugoslavijo, rehabilitaciji obsojenih na sodnih procesih leta 1949 ter samem položaju partije v državi. Kritike so padale tudi po gospodarski politiki, omenjalo se je slab življenjski standard. Na kongresu ni bilo vodilnih dveh, Enverja Hoxhe in Mehmeta Shehuja , bili pa so prisotni skoraj vsi člani CK in politbiroja, ki so po dveh dneh kongresa sprožili alarm, tako da sta oba prišla reševat zapleteni položaj. 676 Vzrok za alarm je bila tudi odlo čitev vodstva konference, ki ni dopustilo odgovarjati na obtožbe pri- sotnim resornim ministrom. Po njunem prihodu se je konferenca nadaljevala še štiri dni, vendar so poskr- beli za dodatne varnostne ukrepe. Nekateri delegati so kljub njuni prisotnosti zahtevali spremembe, vendar je Enverju Hoxhi uspelo zaklju čiti konferenco sebi v prid. Nekateri jugoslovanski viri navajajo njegov govor kot drugo samokritiko, a je govor spretno izpeljal tako, da je sicer priznal napake, ki so jih storili leta 1948, vendar pa je odgovornost preložil na informbiro in Sovjetsko zvezo, ki naj bi albansko vodstvo zavedla. Po kon čanem kongresu je bilo 27 delegatov takoj aretiranih, po čistili pa so tudi liste kandidatov in delegatov za III. kongres 675 AJ, 507, f. IX, 1/II-157-181, a. e. I-181, Pismo Tuk Jakove CK KP SZ, nedatirano. 676 AJ, 507, f. IX, 1/IV-557-740, a. e. IV-731, Zabeleška o razgovoru sa Panajot Pljaku od 10. 11. 1959. godine o tiranskoj partiskoj konferenciji. 261 KRATKOTRAJNA ODJUGA V LETIH 1955-1956 APD, ki je bil med 25. majem in 3. junijem 1956. 677 Na kongres je bila vabljena tudi ZKJ, čeprav naj po uradni liniji albanska in komunisti čna partija ne bi bili v sti- kih. 678 Na III. kongresu je Enver Hoxha ponovil svoje trdi- tve s tiranske konference. Albansko vodstvo naj bi sto- rilo napako, ker sta ga zavedla informbiro in Lavrentij Berija . To se je zgodilo v takšnem trenutku, da so se trditve uskladile s poslabšanjem odnosov z Jugoslavijo na ekonomskem podro čju, k temu pa je pripomogel Ko- ci Xoxe , ki je zaradi tega prejel pravi čno kazen. Za neiz- vajanje odlo čitev XX. kongresa in po časno normalizacijo odnosov z Jugoslavijo je na kongresu okrivil skupino, ki je delovala “antipartijsko” in se je javno izpostavila na tiranskem kongresu. Tako je lahko obdržal vodilno mesto. Odnose z Jugoslavijo je sicer moral izboljševati, ker je to narekovala zunanja situacija, ni pa mu bilo po- trebno preklicati obsodb, na katerih je temeljila njegova oblast. O kongresu je tekla beseda tudi na sestanku novoi- menovanega poslanika Arse Milatovi ća pri predsedniku Titu pred odhodom na novi položaj. Tito je Milatovi ću odkrito dejal, da mu prav ni č ne zavida nove službe. Hoxha naj bi tako kljub svojim izjavam jugoslovanske- mu vodstvu o bratstvu in prijateljstvu, ki iskreno raste iz dneva v dan, ostal zvest starim interpretacijam jugo- slovanske vloge v Albaniji pred letom 1948. “Predsednik se je jezil: Kaj mislijo ti ljudje. Na čelne deformacije! Saj smo jih vendar mi hranili, oni so bili tako reko č pri našem kotlu. Vse smo jim dajali. Mi smo jih spoznali z marksiz- mom. Miladin Popovi č je odhajal k njim pred vojno in po- tem, pomagali smo jim, izbirali smo jih, Enverja kot ura- dnika, Ko čija kot delavca, Enver je bil inteligentnejši, tam ni bilo delavcev, temve č malomeš čani, in oni zdaj nam go- vorijo o na čelnih deformacijah!” Milatovi ću je priporo čil, da se poskuša previdno povezati s srednjim partijskim kadrom, kjer je bila ve čja možnost najti sogovornika s simpatijami do Jugoslavije, 679 z vodstvom pa je potrebno 677 Komatina , Enver Hodža i jugoslovensko-albanski odnosi, str. 101. 678 AJ, 507, IX, f. 1/IV-557-740, a. e. IV-561, Vabilo ZKJ na III. kongres APD. 679 “Moramo vedeti, s kom bomo sklepali prijateljstvo, vendar previdno.” V: AJ, 507, 262 vzdrževati čim ve č stikov, da bi lažje razumeli njihove namene in sodelovali po državni liniji, po potrebi pa jih tudi podprli v mednarodnih stikih, predvsem v alban- skih poskusih normalizacije odnosov z Gr čijo. 680 Med- partijskega sodelovanja v tem položaju niso pri čakovali in Tito je pritrdil, da bi bila potrebna analiza Hoxhevega govora v Borbi. Poleg tega je rekel, da je treba postaviti pred albansko vodstvo vsa nerešena vprašanja, tudi o zapornikih jugoslovanskega rodu in dolgovih iz povojne- ga sodelovanja. 681 Takoj po prihodu v Tirano konec julija je bil Milato- vi ć sprejet na najvišjem nivoju, česar kasneje poslaniki niso bili ve č deležni. V slabem mesecu je bil tako sprejet pri Enverju Hoxhi , Mehmetu Shehuju in zunanjem mi- nistru Beharju Shtylli. Seveda je to potrebno razumeti v kontekstu dogodkov iz Moskve, kjer je nekaj dni prej bi- la podpisana Moskovska deklaracija, ki je normalizirala odnose med sovjetsko in jugoslovansko komunisti čno partijo. 682 V Moskvi je prišlo do dogovora, da bo jugo- slovanska partija medsebojne odnose z ostalimi vzho- dnoevropskimi partijami reševala sama, ukinjen pa je bil tudi informbiro. 683 O nadaljnji normalizaciji medse- bojnih odnosov je na prvem Milatovi ćevem obisku pod vplivom deklaracije pri čel govoriti že Mehmet Shehu , vendar ga je Milatovi ć zavrl z izjavo, da se odnosi ne bistveno izboljšujejo, saj albanskim izjavam ne sledi ne hitrost ne kvaliteta dejanj. Nastopil je dokaj ostro, po navodilih iz Beograda, njegov pristop pa je pohvalil tudi pomo čnik sekretarja za zunanje zadeve Dobrivoje Vi- di ć . 684 Podobno ostro je odprl ve č perečih vprašanj tudi pri ministru Shtylli , vendar je njegov zagon zaustavil sekretar za zunanje zadeve Ko ča Popovi ć , ki je po obi- f. IX, 1/I -243-340, a.e. I-274, Poseta kod pretsednika republike (Arsa Milatovi ć ), 26. maj 1956. 680 “Bomo, seveda, v interesu miru in sodelovanja tukaj na Balkanu. Toda šele ko bodo korigirali svoja stališ ča, dali dokaze, ne pa da se mi prej zaradi njih prepiramo z drugimi. Na lepe besede ne damo ni česar, naj to vedo.” V: AJ, 507, f. IX, 1/I -243- 340, a.e. I-274, Poseta kod pretsednika republike (Arsa Milatovi ć ), 26. maj 1956. 681 Prav tam. 682 Moskovska deklaracija, 20. junij 1956. V: Mi ćunovi ć , Moskovske godine, str. 529–530. 683 Prav tam, str. 82. 684 AJ, 507, f. IX, 1/I-243-340, a. e. I-278, Iz telegrama Milatovi ća o razgovoru sa Šehuom 23. juna 1956. 263 KRATKOTRAJNA ODJUGA V LETIH 1955-1956 sku dejal, da nastopa preostro in daje vtis, da so jugo- slovanska stališ ča negativno nastrojena. “Normalizacijo meddržavnih odnosov moramo sprejeti brez pogojevanja tega s sprejemom naših stališ č o satisfakciji, ki so nam jo še dolžni dati.” 685 V za četku avgusta je Milatovi ća sprejel tudi Hoxha in izjavil, da želi popolno normalizacijo vseh odnosov, od ekonomskih do kulturnih in politi čnih. Ob tem pa je posegel v zgodovino medsebojnih odnosov in ponovno kritično ocenil jugoslovansko vlogo pred Reso- lucijo informbiroja. Milatovi ća je prosil, da Titu sporoči, da naj ob teh pripombah še enkrat razmisli o preteklih odnosih, saj si iskreno želi izboljšanja trenutnih odno- sov. 686 Albanskih politi čnih akrobacij v Beogradu niso rav- no najbolje razumeli, zato je bila storjena vrsta napak, predvsem v pritiskih na albansko vodstvo v nepravih trenutkih. Sicer pa je celotna jugoslovanska politika do Albanije bila nekonsistentna, zato se je Enver Hoxha zlahka prilagajal novim situacijam in je odnose med dr- žavama navadno krojil on, ne pa Beograd. Tako Hoxhi ni bilo treba dolgo čakati, da bi se lahko vrnil na svojo staro politi čno linijo, ki je ni ve č zapustil. Jugoslovan- ska obsodba posega sovjetske vojske na Madžarskem je ohladila odnose med Moskvo in Beogradom, zato se ni bilo treba ve č pretvarjati niti Enverju Hoxhi , ki mu je novo stanje odnosov med državama ve č kot ustrezalo. Jasno se je ponovna zaostritev pokazala v reakcijah na Titov govor v Pulju, ki so jugoslovanska stališ ča obsoja- le, Hysni Kapo pa se je ostro odzval tudi na navedbe, ki so se dotikale albanske politike, 687 saj “albanska partija nikoli ni dopuš čala in nikoli ne bo dopustila vmešavanja 685 AJ, 507, f. IX, 1/I-243-340, a. e. I-279, Zabeleška o razgovoru sa Behar Štilom , ministrom inostranih poslova NR Albanije dana 9. jula 1956. 686 AJ, 507, IX, f. 1/IV-557-740, a. e. IV-576, Zabeleška o razgovoru sa Enverom Hodžo , dana 4. avgusta 1956. 687 “Od samega začetka smo govorili, da tu ne gre le za kult osebnosti, temve č tudi za metode ali prakse, ki so omogo čile ustvariti kult osebnosti, govorili smo, da tukaj ležijo korenine, da je po tem treba neprenehoma in stalno udarjati, a ravno to je najtežje. Kje so te korenine? V birokratskem aparatu, v na činu vodenja, v ignoriranju vloge in teženj delovnih mas, v raznih Enver Hoxhah , Shehujih in drugih voditeljih nekaterih zahodnih in vzhodnih partij, ki se upirajo demokratizaciji in odlo čitvam dvajsetega kongresa in ki so veliko prispevali, da se je Stalinov sistem u čvrstil in danes delajo na tem, da ponovno oživi in zavlada.” Glej: Govor pred aktivom komunista iz Istre, Pula, 11. novembra 1956. V: Broz, Tito , govori i članci (1-II-1956–28.-XII-1957), str. 219–240. 264 jugoslovanskega vodstva v notranje zadeve naše partije in države”. Jugoslovansko stran je obtožil, da je v prete- klih dveh letih zavra čala ponujeno albansko roko in ves čas poskušala odkrito in prikrito rovariti proti Albaniji, tudi ob pomoči “tistih Albancev, ki jih Tito imenuje anti- staliniste”. Madžarski dogodki se po njegovem mnenju v Albaniji niso mogli ponoviti, saj je albansko vodstvo popolnoma soglašalo z oceno KP Sovjetske zveze o Stali- novih napakah, vendar naj bi bil ravno Tito nasprotnik takih ocen, “ker je nasprotnik sovjetskega socialisti čne- ga sistema”. Albanska partija naj bi se proti Stalinovim napakam bojevala in jih prevladovala, Titu pa naj bi ko- ristile zgolj zaradi vnašanja razdora. 688 Po tretjem kongresu je prišlo do še ene čistke v APD, ki je dosegla svoj epilog ravno v času madžarske krize. Glavni žrtvi sta bila znana politika, zakonca Liri Gega in Dali Ndreu , ki sta bila 24. novembra 1956 obsojena na ustrelitev, potem ko so ju domnevno ujeli pri poskusu pobega v Jugoslavijo. 689 Skupaj z njima je bil ustreljen tudi Petar Bulatovi ć , črnogorski partizan, 690 ki je v Al- baniji ostal po ženitvi s sestro albanskega narodnega heroja Vasila Shanta in bil zaprt zaradi nestrinjanja z Resolucijo informbiroja. Uradno je bil Bulatovi ć alban- ski državljan, vendar se je državljanstvu leta 1955 od- povedal, da bi lahko emigriral v Jugoslavijo. V vmesnem času so albanske oblasti ovirale pridobitev jugoslovan- skega državljanstva, kar je ustvarilo nov incident v med- sebojnih odnosih, vendar pa se je albanska vlada lahko sklicevala na dejstvo, da je bil ustreljeni brez urejenega državljanskega statusa in se to ni dotikalo medsebojnih odnosov, čeprav je jugoslovanska vlada ve čkrat uradno postavila vprašanje o njegovem statusu, in to v času, ko je bil ponovno interniran. Sojenje je potekalo pred voja- škim sodiš čem, tako da je bilo tajno, albanska stran pa je uradno izjavila, da so bili obsojeni, ker so “delali za Jugoslavijo”. 691 Tedanji poslanik Arsa Milatovi ć je v svo- 688 AJ, 507, f. IX, 1/IV-557-740, a. e. IV-585, Iz govora Hysni Kapa na III. kongresu Saveza narodne omladine Albanije održanog 23. XI. 1956 godine. 689 Arshi, Party ideology and purges in Albania, str. 77. 690 V Albaniji je bil tudi ves čas druge svetovne vojne, saj je po služenju vojaškega roka v Jugoslaviji odšel iskat delo v Skadar. 691 DA MIP, PA 1956, f. 2, Tirana MIP, 24. november 1956, št. 420139, Zabeleška o 265 KRATKOTRAJNA ODJUGA V LETIH 1955-1956 jih spominih navedel, da je bilo v prvih novicah re čeno zgolj “v korist ene izmed sosednjih držav”, širile pa so se tudi govorice, da je bila Liri Gega v trenutku usmrtitve v šestem mesecu nose čnosti. 692 *** Izboljšanje odnosov je vplivalo tudi na ponovno oživitev gospodarskega sodelovanja. O pravih gospo- darskih stikih med državama lahko govorimo šele leta 1955. V tem letu je bil sklenjen prvi enoletni sporazum o trgovinski menjavi. 693 Albanija je leta 1955 pri čela sprejemati poštne pošiljke iz Jugoslavije. Te so predsta- vljale ves blagovni promet med državama v tem letu. 694 V noti 31. avgusta 1955 je bil med drugimi vsebovan tudi predlog o poštnem sporazumu, ki ni bil sprejet vse do leta 1957. Na pogajanjih se je zapletalo tudi zaradi jugoslovanskega predloga o uvedbi transporta potnikov v poštnem prometu, ki bi predstavljal edini možni na čin potovanja med državama z javnim transportom. 695 Leta 1956 je bila aktualna pobuda za uvedbo zra čne linije Beograd–Tirana, ki jo je JAT uvedel še pred dokon čno ratifikacijo sporazuma 1957. Pomembna je bila usta- novitev komisije za vodnogospodarska vprašanja, saj je na dnevni red ponovno prišla regulacija Skadarskega bazena. Na albanski strani so gradili hidroelektrarno na Črnem Drimu, ki je vplivala na jugoslovansko ozemlje, pojavljal se je tudi problem ribolova v mejnih jezerih. Blagovna menjava med državama je bila dokaj omeje- na, iz Albanije se je v prvem letu uvozilo le za 2 milijona dinarjev južnega sadja, 696 na albanski strani pa so bili zainteresirani predvsem za uvoz usnja. V naslednjem razgovoru v. d. na čelnika I odelenja F. Babi ća sa albanskim poslanikom Pirom Koci- em , 26. november 1956, št. 420865 in Zabeleška povodom slu čaja Petra Bulatovi ć a, december 1956, št. 421745. 692 Milatovi ć , Pet diplomatskih misija, Rim–Sofija–Tirana, str. 180–181. 693 Albanska trgovinska delegacija doputovala u Beograd, Borba, 27. 4. 1955, str. 3 in Jugoslovensko-albanski trgovinski i platni sporazum, Borba, 17. 5. 1955. 694 Statistika spoljne trgovine FLRJ 1955, str. 155. 695 AJ, 130, f. 962, a.e. 1464 in f. 617, a.e. 1016. 696 Na pritožbo o slabi kvaliteti pomaran č je albanski minister za trgovino poslaniku Milatovi ću obljubil, da bodo vsi odgovorni za slabo pošiljko kaznovani. Glej: AJ, 507, f. IX, 1/I -243-340, a. e. I-281, Izvod iz zabeleške o razgovoru Milatovi ća sa Kićom , ministrom trgovine, 16. VIII. 1956. 266 letu je trgovina bila v znatnem porastu, pri uvozu se je razširila tudi na kromovo rudo, 697 ki je v prihodnosti obsegala ve čino albanskega izvoza. Jugoslovanski izvoz se je po časi širil na izdelke črne metalurgije in široke potrošnje, ki jih je v Albaniji primanjkovalo. Koli čine so kljub za Jugoslavijo neugodnim politi čnim gibanjem, povezanim s sovjetskimi in albanskimi odzivi na Titov govor v Pulju, kjer je obsodil sovjetsko intervencijo na Madžarskem, naraš čale. Pozitivno ozra čje, ki je vladalo v tem obdobju, je bilo vzrok tudi drugim albanskim pre- dlogom za bilateralne sporazume, ki so se nanašali na veterinarsko konvencijo in konvencijo za prepre čevanje rastlinskih bolezni. 698 697 AJ, 507, f. IX, 1/IV-557-740, a. e. IV-639, Zabeleška o sastanku kod Mehmeta Šehua, 2. november 1957. 698 AJ, 507, f. 1/IV-557-740, a. e. IV-559, Zabeleška sa sastanka održanog sa dru- gom Ajti ćem , našim poslanikom u Tirani dana 1. februara 1956. godine. 267 KRATKOTRAJNA ODJUGA V LETIH 1955-1956 Albansko vodstvo je konec leta 1956 ponovno spre- menilo smernice v svoji politiki do Jugoslavije, saj se mu je po mnenju jugoslovanskega zunanjega ministrstva le tako uspelo izogniti na čenjanju zanj neprijetnih vpra- šanj v doma či politiki, ki so bila povezana z izboljšanjem odnosov med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo, zato se je lahko vrnilo na stari politi čni tir. V tem času se še niso nakazovale razpoke v albansko-sovjetskih odnosih, ta- ko da so v svojih reakcijah lahko zgolj sledili trenutnim spremembam v zunanji politiki svojega najve čjega poli- ti čnega zaš čitnika. Jugoslavijo je bilo potrebno v Alba- niji ponovno predstavljati v temni lu či, ker je le tako bila možna legitimacija spornih potez albanskega vodstva. Politi čni dogodek, ki je dal zagon albanskim kriti- kam, je bil znani Titov govor 11. novembra 1956 v Pulju, v katerem je ostro kritiziral na čin sovjetskega posega na Madžarskem. V njem je še posebno ostro odgovoril na albanske trditve o revizionizmu, imperializmu in podob- nih odklonih, ki mu jih je navadno pripisovala albanska stran. Milorad Komatina je posre čeno zapisal, da se je “pejorativno izražal o marksizmu Enverja Hoxhe ”. 699 Pr- vi uradni negativni odziv je Arso Milatovi ć doživel na lastni koži že dobra dva tedna kasneje. Beqir Balluku je na slovesnosti ob albanskem državnem prazniku 28. novembra v govoru napadel jugoslovansko vodstvo, za- to so jugoslovanski diplomatski predstavniki prireditev 699 Komatina , Enver Hodža i jugoslovensko-albanski odnosi, str. 105. Ponovno stopnjevanje napetosti 268 “odmevno” zapustili. 700 Na puljski govor je Enver Hoxha odgovoril v svojem referatu na plenumu CK APD med 11. in 16. februarjem 1957, delno pa je na Titove teze odgovoril že z redakcijskim člankom v Zeri i popullitu, ki ga je v eter prenesel tudi tiranski radio 23. novem- bra 1956. 701 Med drugim je dejal, da je bila albanska stran vedno pripravljena na normalizacijo odnosov, ki pa bi morali temeljiti na principu marksizma-leninizma. Jugoslovanska stran se po njegovem mnenju ni hotela zadovoljiti s tem, saj so želeli vzpostaviti medsebojne odnose, kakršni so med državama obstajali med leto- ma 1945 in 1948, v kar pa albanska stran seveda ni mogla privoliti. Poleg tega je izkoristil priložnost, da še enkrat pred CK upravi či čistki iz leta 1955 in 1956. Tu- ka Jakovo , Bedrija Spahia in inkriminirane udeležence tiranskega kongresa je ozna čil za vohunsko mrežo, ki je bila vodena iz Jugoslavije, njen namen pa naj bi bil strmoglavljenje režima. 702 Kljub mnenju poslanika Mila- tovi ća , da so z objavo nekaterih virov iz albanske poli- ti čne preteklosti vodstvo prestrašili, saj naj ne bi po teh objavah ve č govorili o povezavi Jugoslavije z Liri Gego in Dalijem Ndreuem , v primeru Bulatovi ć pa so debato med državama poskusili speljati na pravniške pogovore, je tako Hoxha ponovno pri čel govoriti o teoriji zarote in jugoslovanskih agentih v partiji. 703 Na Hoxhev referat je jugoslovanski sekretariat za zunanje zadeve nemudoma reagiral in 2. marca 1957 poslal noto, v kateri je izpo- stavil dele referata, ki po njihovem mnenju niso bili v skladu z resnico. Pritoževali so se predvsem zaradi izjav Enverja Hoxhe , ki so posegale v jugoslovansko suvere- nost ter teritorialno integriteto, motil pa jih je tudi izkri- vljen prikaz jugoslovansko-albanskih odnosov. 704 Aprila so v zvezi s tem govorom ponovno protestirali tudi za- 700 “Naši prijatelji iz dipkora so nam rekli, da so se 28. novembra, ko smo v znak pro- testa zapustili slavnostno akademijo, Shehu , Belishova in Nush i hudobno nasmejali.” V: DA MIP, PA 1956, f. 1, Tirana DSIP, 30. november 1956, št. 420491. 701 MIJ, KPR, f. I-5-b, Albanija, Povodom govora koji je u poslednje vreme održao Josip Broz Tito , 23. november 1956. 702 Komatina , Enver Hodža i jugoslovensko-albanski odnosi, str. 105. 703 DA MIP, PA 1956, f. 2, Tirana DSIP (Dobrivoju Vidi ću ), 7. december 1956, št. 421927. 704 Upu čena protestna nota Albaniji (povodom nekih stavova u izvještaju E. Hodže ), Borba, 2. 3. 1957, str. 1. 269 KRATKOTRAJNA ODJUGA V LETIH 1955-1956 radi Hoxhevega prikaza “brutalnega stanja med alban- sko manjšino na Kosovu in Makedoniji”, v katerem pa so omenjene tudi prisilne migracije albanskega prebi- valstva v Tur čijo, ki so v tem času dejansko potekale, 705 albanska stran pa je v odgovoru na noto to dokazova- la na podlagi pisem prisilnih emigrantov in Albancev iz Tur čije. 706 Sekretar za zunanje zadeve Ko ča Popovi ć je ob rob osnutku note, ki jo je poslal na vpogled Titu , zapisal, da so se pri sestavljanju besedila poskušali iz- ogniti najostrejšim izrazom, saj bi jih lahko na albanski strani uporabili kot del protipropagande. 707 Veleposla- nik v Moskvi Veljko Mi ćunovi ć je zaradi tega posredoval tudi pri Nikolaju Bulganinu , ki ga je želel opozoriti na negativni albanski propagandni vpliv, saj je sumil, da za albanskimi napadi stoji tudi sovjetsko vodstvo, Alban- ci pa naj bi s takim obnašanjem sebi povzro čali veliko škodo. 708 Jugoslovanska propaganda je bila glavna tema se- stanka kolektiva poslanstva v Tirani konec leta 1957. Poudarili so odmevnost Titovega govora, predvsem med albanskim vodstvom, vendar pa so opozorili na neza- želene posledice jugoslovanske propagande, predvsem na negativen odziv na karikature v dnevnem časopisju. Dolo čene karikature naj bi tako bile žaljive in vzhodnoe- vropski diplomati v Tirani so jih ve čkrat opozorili nanje. Predvsem problemati čne so bile tiste karikature, ki so kot ost izrabile albansko nerazvitost, ne pa politi čnih nasprotij. Podobno levjo uslugo naj bi jugoslovanske- mu poslanstvu naredili tudi “šaljivi ve čeri” na črnogor- skih in makedonskih radijskih postajah. Zaradi tega je Milatovi ć prosil za politi čno intervencijo. Mnogo boljši na čin, ki je v kombinaciji z aktualnimi Titovimi govo- ri zastrašujo če deloval na albansko vodstvo, dobro pa je odmeval tudi med tiranskimi diplomatskimi krogi, je bilo objavljanje člankov in delov dokumentov iz časa Resolucije informbiroja in tiranske konference. Predla- 705 AJ, 507, f. IX, 1/IV-557-740, a. e. IV-605, Nota DSIP poslanstvu NRA, št. 44334, 27. februar 1957. 706 AJ, 507, f. IX, 1/IV-557-740, a. e. IV-607, Nota poslanstva NRA DSIP, odgovor na noto št. 44334, 15. marec 1957. 707 DA MIP, PA 1957, f. 1, Nacrt note, 26. februar 1957, št. 44702. 708 Mi ćunovi ć, Moskovske godine, str. 263. 270 gali so, da četudi papagajsko, s ponavljanjem albanskih obtožb s psovkami vred, v jugoslovanskem dnevnem časopisju odgovorijo na navedbe v albanskem časopis- ju. 709 Že nekaj dni kasneje so v časopisu Borba objavili izvle čke nekaterih člankov iz albanskega tiska, v kate- rih so napadali Jugoslavijo. Tako naj bi Zëri i popullit kritiziral domnevni jugoslovanski revizionizem, vojaško glasilo Rruga e partis naj bi objavilo kritiko govora v Pulju, Radio Tirana pa naj bi objavljal prispevke, v ka- terih so kritizirali samoupravni socializem. 710 O tem je govoril tudi Aleksandar Rankovi ć na 5. plenumu SZDL Jugoslavije 18. aprila 1957, kjer je med drugim dejal: “V svoji sedanji prazni zaslepljenosti albanski voditelji po čnejo vse, da jih nih če ne bi prehitel v tej najnovejši, vendar baje globoko principielni ‘ideološki kritiki’ naše stvarnosti in naših pogledov na odnose med socialisti č- nimi državami.” 711 Ta tiskovna ofenziva pa ni poslanstvu prav nič pomagala, saj so mu februarja 1957 prepove- dali razpe čevanje vseh tiskovin. 712 Zaradi obtožb albanskega vodstva, da so Jugoslo- vani v samem partijskem vrhu nastavljali svoje agente, katerih cilj je bila zamenjava voditeljev, je nove težave doživelo tudi poslaništvo FNRJ, ki je zopet delovalo na sovražnem teritoriju. Albanska vlada je tako januarja 1957 izgnala iz države prvega sekretarja poslaništva Svetislava Vu či ća . V zvezi z razlogi za tak postopek pa albansko zunanje ministrstvo ni hotelo dajati dodatnih pojasnil, zato so s poslanstva vložili protest. 713 Morebi- ten vzrok za Vu či ćev izgon pa lahko najdemo v zapisni- ku sestanka Arse Milatovi ća in Enverja Hoxhe avgusta 1956. Hoxha je Milatovi ća prosil, da iz Albanije poro ča objektivno, saj naj bi podatke o politi čnih zadevah čr- pal od odgovornih ljudi, česar do sedaj na poslanstvu 709 DA MIP, PA 1956, f. 1, Zabeleška o sastanku kolektiva Poslanstva FNRJ u Tirani, 3. december 1956, št. 421342. 710 Me đunarodna tribina: Albanska štampa o Jugoslaviji, Borba, 16. 2. 1957, str. 3. 711 Iz govora Aleksandra Rankovi ća , potpredsednika SIV FNRJ, na 5. plenumu SSRNJ 18. aprila 1957 godine, o napadima albanskog rukovodstva na suverenitet i teritorijalni integritet Jugoslavije. V: Bela knjiga o neprijateljskoj politici vlade NRA prema FNRJ, str. 52. 712 AJ, 507, f. IX, 1/IV-557-740, a. e. IV-601, Zabeleška o razgovoru sa Petrit Nezezi- em iz Odelenja za štampu i informacije albanskog MIP-a, 2. februara 1957. godine. 713 Albanska vlada zabranila prvom sekretaru jugoslovenskog poslanstva u Tirani daljnji boravak, Borba, 11. 1. 1957, str. 1. 271 KRATKOTRAJNA ODJUGA V LETIH 1955-1956 po Hoxhevih navedbah niso po čeli. Na Milatovi ćevo pro- šnjo po dodatnem pojasnilu te izjave je dejal, da so ne- kateri sodelavci ambasade podatke raje pridobivali od sovražnikov partije, ne pa od dobronamernih albanskih funkcionarjev. Po ponovni prošnji za bolj konkreten opis takšnega pridobivanje podatkov je omenil, da se je Vu či ć ve čkrat sprehajal z Liri Gega . 714 Izgon sekretarja je seveda naletel na recipro čni ukrep in jugoslovanska stran je zato odrekla gostoljubje prvemu sekretarju al- banskega poslanstva v Beogradu. 715 Zaradi represalij v partiji je maja 1957 prebegnil v Jugoslavijo general Panajot Plaku, 716 ki je opravljal funkcijo namestnika obrambnega ministra, bil pa je tudi član CK APD. Plaku je sumil, da se bliža njego- va aretacija, saj je bil tik pred pobegom premeš čen in je opravljal naloge ministra brez listnice, pristojnega za geologijo. Stari predvojni komunist, ki je bil najtesneje povezan s Tukom Jakovo in nekoč blizu Kociju Xoxu , je kasneje izjavljal, da je ve čina starih komunistov in bor- cev iz NOB bila v tem času mrtva ali zaprta, predvsem pa odrinjena od politi čnih zadev, saj se je oblasti dokon čno polastil Enver Hoxha . O tem je iz Beograda pisal tudi v pismu Leonidu Hruš čovu , v katerem je poskušal upra- vi čiti svoje dejanje. Plakov pobeg je bil mo čan udarec za albanski režim, saj je bil edini uspešen albanski ko- munist na visokem položaju, ki mu je tak podvig uspel. Ponavadi so namre č vse politi čne nasprotnike dovolj zgodaj “razkrinkali kot sovražnike Albanije” in jih posta- 714 Milatovi ć tedaj verjetno še ni vedel za aretacijo para Gega -Ndreu, saj je Hoxhi zagotovil, da sta oba Vu či ćeva tesna prijatelja še iz druge svetovne vojne, saj je bil Vu či ć vklju čen v albanski NOB. Glej: DA MIP, PA 1956, f. 1, Zabeleška o razgovoru sa Enverom Hodžom , 4. avgust 1956, št. 423413. 715 AJ, 507, f. IX, 1/IV-557-740, a. e. IV-598, Zabeleška o razgovoru v. d. na čelnika I odelenja F. Babi ća sa albanskim poslanikom Piro Kociem , 10. 1. 1957. g. 716 Panajot Plaku (1919–1966) je po svojem prebegu do smrti živel v Jugoslaviji, postal je član ZKJ, po protestu v letu po prebegu, ki ga je naslovil na CK KPSZ, pa ni ve č aktivno politi čno deloval. V osemdesetih letih so izšli njegovi spomini (Nasilje nad albanskom revolucijom, Narodna knjiga, Beograd, 1984). Ti sestavljajo tudi večino njegove zapuš čine, ki jo v osebnem fondu št. 90 hrani Arhiv Jugoslavije. V pregledanih dokumentih do leta 1957 ni bil nikjer omenjan kot podpornik projugo- slovanske politike, temve č se ob časno pojavljajo poro čila o njegovih ostrih omem- bah Jugoslavije kot politi čnega nasprotnika. Arsa Milatovi ć omenja, da je prvi č bil z njim v stiku, in to kot edini jugoslovanski predstavnik po letu 1948, na diplomat- skem sprejemu v češki ambasadi v prvih dneh maja 1957, nekaj dni pred njegovim pobegom, a je z njim imel le vljudnostni pogovor. Ve č v: Milatovi ć , Pet diplomatskih misija, Rim–Sofija–Tirana, str. 246–251. 272 vili pred sodiš če. Novico o prebegu je 20. maja objavil Tanjug, na uradno potrdilo, da je Plaku v Jugoslaviji, pa se je nemudoma odzvalo albansko zunanje ministrstvo in zahtevalo njegovo izro čitev. Noto so podkrepili tudi s pisno zahtevo volilcev Plakovega volilnega okrožja, saj naj bi jim bil neposredno odgovoren in so zato zahtevali, da pred njimi položi ra čune za svoja dejanja. 717 V noti so navedli, da je Plaku s seboj imel ve čje število zaupnih dokumentov o obrambnih in gospodarskih zadevah. Jugoslovanska stran zahtevi ni ugodila in je sporo čila, da je na podlagi zakonodaje Plaki odobrila politi čni azil, Plaku pa s seboj ni prinesel nobenih dokumentov. Ob tem je še kategori čno zanikala, da bi imela kakršno koli povezavo z njegovim begom, dodelitev azila pa naj ne bi vplivala na razvoj dobrih sosedskih odnosov. 718 Odziv na dodelitev Plakovega azila pa seveda ni izo- stal, saj je Milatovi ć junija poro čal, da je jugoslovansko poslanstvo že dvajset dni popolnoma obkoljeno z veri- go uniformiranih policistov in agentov v civilu, tako da so bili izolirani in niso dobivali niti pošte. 719 Milatovi ć pa je v svoji brzojavki pravilno sklepal, da blokada ni povezana samo s primerom Plaku , temve č da je repre- sija verjetno tudi posledica dogajanja v Moskvi, kjer je v tem času prišlo do rošad v sovjetskem vodstvu, saj je zmernejši in reformisti čno usmerjeni Nikita Hruš čov obra čunal s “kliko Molotov , Kaganovi č , Malenkov ”, ki so v politbiroju predstavljali ostanek stalinizma. Albansko vodstvo je v odnosih s Sovjetsko zvezo aprila doseglo velik uspeh, saj jim je na pogovorih v Moskvi uspelo dose či odpis dotedanjih dolgov do Sov- jetske zveze in pridobiti dodatne kredite za razvoj dr- žave. Predvsem pomemben je bil kredit, ki je omogo čil nabavo živeža, saj je bila življenjska raven v Albaniji še vedno zelo nizka. Poleg tega je albanskemu vodstvu uspelo pridobiti podporo in pohvale za svoje dotedanje politi čne poteze, kazalo pa je tudi, da bodo v Albaniji sprejeli Hruš čovove teze o upravljanju z gospodarstvom. Pohvale naj bi v Albaniji razumeli kot osebno Hruš čo- 717 DA MIP, PA 1957, f. 3, Tirana DSIP, 31. maj 1957, št. 412108. 718 DA MIP, PA 1957, f. 3, Nota MIP NRA, 27. maj 1957, št. 412411. 719 DA MIP, PA 1957, f. 2, Tirana DSIP, 12. junij 1957, št. 413323. 273 KRATKOTRAJNA ODJUGA V LETIH 1955-1956 vovo podporo, ne pa kot podporo dela CK KPSZ, ki je še vedno vztrajal pri ve čini stalinisti čnih vzorcev in je bil kmalu zatem odstranjen iz vodstva. 720 V okviru tega al- banskega obiska je potekal tudi bežen pogovor Enverja Hoxhe z Veljkom Mi ćunovi ćem , ki ga je slednji ozna čil za popolnoma nesmiselnega. 721 Na sprejemih je Hox- ha namreč govoril o nujnosti izboljšanja medsebojnih odnosov, k čemur ga je vzpodbujal Hruš čov . Ta je tu- di poskrbel za njegovo sre čanje z Mi ćunovi ćem , kjer je Hoxha predvsem obtoževal Arso Milatovi ća za negativen odnos do albanskega vodstva, ki ga “uslužbenci našega poslanstva v Tirani po sprejemih javno psujejo”. Milato- vi ć naj bi bil tako mnogo bolj negativno nastrojen kot prejšnji poslanik Predrag Ajti ć , kljub temu da je Ajti ć v Tirani služboval v času bolj zaostrenih odnosov med državama. Hoxha je tudi navedel vzrok za ostro proti- jugoslovansko kampanjo v albanskih medijih, saj naj bi ta predstavljala le protiukrep proti negativno nastro- jenemu manjšinskemu tisku s Kosova in iz Makedoni- je, ki ga je jugoslovanska stran poskušala razpe čevati v Albaniji. 722 Po spremembah v sovjetskem vodstvu je bila na obisku v Moskvi tudi jugoslovanska delegacija pod vodstvom Edvarda Kardelja in Aleksandra Ranko- vi ća . Ponovno je prišlo do sovjetskega posredovanja v stikih z albansko stranjo, saj je Hruš čov na ve čerjo med pogovori nenapovedano povabil tudi Enverja Hoxho in bolgarskega voditelja Todorja Živkova . Pri čakovala sta jih že na kraju ve čerje, pomešana med sovjetske pred- stavnike, tako da se je Kardelj nevede rokoval s Hoxho , ki ga ni prepoznal. Ve čerja ni potekala v ravno sproš če- nem ozračju, zbrana množica pa je ploskala govorom in zdravicam vseh prisotnih. Aplavza nista prejela le govora Kardelja , ki je bil zaradi nezaželenega sre čanja nerazpoložen in je le malo govoril, ter Rankovi ća , ki je zgolj ponovno povzel jugoslovanska stališ ča o medpar- 720 DA MIP, PA 1957, f. 1, Tirana DSIP, 4. maj 1957, št. 410333. 721 Enver Hoxha v svojih spominih ta pogovor omeni, vendar se vsebinsko njegov pogled na ta dogodek bistveno razlikuje, saj na primer omenja, da je Mi ćunovi ću grozil z dokumentom Borisa Kidri ča o Albaniji kot sedmi jugoslovanski republiki. Glej: Enver Hoxha , The Khruschevites. 722 Mi ćunovi ć , Moskovske godine, str. 269–270. 274 tijskih odnosih. 723 Ta poteza je rabila predvsem javnemu vtisu; sovjetska agencija TASS je namre č objavila no- vico o albansko-jugoslovanskem sre čanju na najvišjem nivoju, in to po mnogih letih. 724 Mi ćunovi ć je ocenil, da je Hruš čov po politi čni likvidaciji dela svojih sodelavcev nujno želel dose či kakršenkoli zunanjepoliti čen uspeh v povezavi z Jugoslavijo, vendar se mu je na črt precej izjalovil. 725 Podoben primer se je zgodil še enkrat, in to v istem letu, saj je oktobra najprej v Jugoslavijo, nato pa v Albanijo odpotoval sovjetski obrambni minister mar- šal Georgij Žukov . Njegov obisk v Albaniji pa se je po- daljševal iz dneva v dan in je trajal že ve č kot deset dni, tako da je o njem nehal poro čati tudi sovjetski tisk, v tem času pa so Žukova odstranili iz vlade in ga politi čno onesposobili, kljub temu da je predstavljal pomemben člen pri odstranitvi “klike MKM”. 726 Temu nihanju v željah po izboljšanju odnosov in zaostrovanju, ki je potekalo pod sovjetsko taktirko, lah- ko sledimo tudi v drugi polovici leta 1957, saj je Arsa Milatovi ć iz Tirane poro čal o opaznem izboljšanju tret- maja diplomatskih uslužbencev in boljših odnosov z al- banskimi voditelji, vsaj na deklarativni ravni. Albanska stran je ponovno na čela vprašanje o možnostih sodelo- vanja na podro čju kulture in športa, o čemer je govoril celo premier Shehu . Veliko presene čenje za Milatovi ća je bilo Shehujevo povabilo na častno tribuno ob obisku vietnamskega vodje Ho Ši Minga v za četku avgusta. Shehu je Milatovi ća postavil k vietnamskemu gostu, poleg sebe in sovjetskega veleposlanika, pozval pa ga je kar po doma če: “Tukaj je veliko prostora, zakaj bi se jezi- li.” V pogovoru je poskušal ustvariti prijetno atmosfero, saj sta pogovoru prisostvovala oba gosta, vendar pa nje- gove besede niso ustrezale jugoslovanskim željam, saj je želel, da bi Jugoslavija “kot ve čja bila vzor manjšemu in se mu tako približala”, s čimer je aludiral na sovjetsko- 723 Na podoben na čin je Hruš čov jugoslovansko delegacijo leto prej soo čil z madžar- skim vodstvom in izsilil jugoslovansko povabilo Geroja s sodelavci na uradni obisk v Jugoslavijo oktobra 1956, ki naj bi prikazal, da ima madžarski režim jugoslovansko podporo. 724 DA MIP, PA 1957, f. 1, Tirana DSIP, 20. julij 1957, št. 416229. 725 Mi ćunovi ć , Moskovske godine, str. 332–335. 726 Prav tam, str. 359. 275 KRATKOTRAJNA ODJUGA V LETIH 1955-1956 jugoslovanske pogovore iz leta 1955. Na kaj takega pa jugoslovanska stran seveda ni bila pripravljena. 727 Tak trenutni albanski odnos pa je verjetno bil zgolj posledi- ca avgustovske pomiritve jugoslovansko-sovjetskih od- nosov na pogovorih v Bukarešti, ki so za časno prekinili medsebojno napetost. 728 Na ponovno zaostritev sovjetsko-jugoslovanskih odnosov, ki so se zrcalili na jugoslovansko-albanskih, ni bilo treba čakati dolgo, saj je ob 40. obletnici oktobr- ske revolucije v Moskvi potekalo posvetovanje 12 komu- nisti čnih partij. Na posvetu so izdelali dve deklaraciji; ena je bila mirovni manifest, ki ga je jugoslovanska de- legacija brez težav podpisala, druga pa je predstavljala manifest o razvoju delavskega gibanja, ki za Jugosla- vijo ni bil sprejemljiv, saj je ponovno postavljal na pr- vo mesto med partijami sovjetsko, to pa je bilo ravno v nasprotju z jugoslovanskimi težnjami ter Beograjsko in Moskovsko izjavo. 729 Ta jugoslovanska poteza je od- mevala v medsebojnih odnosih z vzhodnim blokom, ki jih je dodatno razgrel novi program ZKJ, sprejet na VII. kongresu ZKJ v Ljubljani aprila 1958. Programske teze so bile že vnaprej posredovane ostalim komunisti čnim partijam, ki so jim nasprotovale kot revizionisti čnim. 730 Programska dolo čila pa so pomembna tudi v razumeva- nju nadaljnje jugoslovanske zunanjepolitične usmerje- nosti, saj v okviru sodelovanja politi čnih strank predvi- deva tudi navezave na socialisti čne stranke, s katerimi vzhodni blok na čeloma ni vzpostavljal odnosov, cilje svoje zunanje politike pa jasno postavi v vakuum med obe vojaški zvezi iz časa hladne vojne, s katerima se je do leta 1956 spogledovala. 731 V programu je zapisan cilj, da se bo povezovala z osvobodilnimi gibanji v Afriki, Aziji in Latinski Ameriki, kar lahko razumemo tudi v duhu novega zunanjepoliti čnega trenda, ki se je porajal v teh letih. Jugoslavija naj bi tako delovala po princi- pih miroljubne koeksistence in se je pri čela v svojem 727 DA MIP, PA 1957, f. 1, Tirana DSIP, 13. avgust 1957, št. 418027. 728 Čolakovi ć et al (ur.), Pregled zgodovine Zveze komunistov Jugoslavije, str. 436. 729 VII Kongres Saveza komunista Jugoslavije, str. 41. 730 Čolakovi ć (ur.), Pregled zgodovine Zveze komunistov Jugoslavije , str. 437. 731 Podrobneje o “drugem jugoslovansko-sovjetskem sporu” v: Bogeti ć , Drugi jugoslo- vensko-sovjetski sukob 1958. i koncept aktivne miroljubne koeksistencije. 276 manevriranju med Vzhodom in Zahodom povezovati z državami, ki so se osvobodile ali osvobajale izpod kolo- nialisti čnih držav. 732 Ta proces je bil za čet že nekaj let prej in temelj za jugoslovansko zunanjo politiko je tako predstavljal Brionski sporazum iz leta 1956, ki so ga sklenili Tito , egiptovski predsednik Gamal Abdul Naser in indijski voditelj Džavahralal Nehru . 733 Proces se je po- glabljal do leta 1961, ko je bila v Beogradu ustanovna konferenca Gibanja neuvrš čenih držav, neuvrš čenost ali izvenblokovskost pa je postala glavna smernica ju- goslovanske zunanje politike in skorajda njen zaš čitni znak, podobno kot samoupravni sistem na notranjepo- liti čnem podro čju. Albansko vodstvo je bilo skupaj z drugimi vodite- lji vzhodnoevropskih držav povabljeno, da pošlje svo- jo delegacijo na kongres, 734 kar je bila tudi svojevrstna vljudnostna gesta glede na albansko vabilo na III. kon- gres APD 1956. Albanska stran, ki je bila seznanjena z vsebino novega programa ZKJ, je vabilo zavrnila, kot vzrok pa navedla, da prihod delegacije ne pride v po- štev zaradi prevelikih ideoloških razhajanj med partija- ma. 735 Kongres je predstavljal resno zaostritev odnosov Jugoslavije z vzhodnim blokom, niz napadov na jugo- slovansko politiko pa je sprožil uvodnik v moskovski Pravdi 9. maja 1958, ki ga je Veljko Mi ćunovi ć ozna čil za “brutalnega”. 736 Plaz člankov v albanskem časopisju je nakazoval na popolno politi čno blokado Jugoslavi- je, ki je popolnoma jasna iz časopisnih naslovov: “Sne- mimo demagoško masko s slug imperializma” ali “Proti sodobnemu revizionizmu se je potrebno brez milosti bo- riti do njegovega popolnega teoreti čnega in politi čnega razbitja”. 737 Jugoslovansko poslaništvo je zato doživljalo 732 VII Kongres Saveza komunista Jugoslavije, str. 166–167 in Čolakovi ć (ur.), Pre- gled zgodovine Zveze komunistov Jugoslavije, 1963, str. 439. 733 Petkovi ć , Jugoslavija i svet u postbipolarnoj eri, str. 379–381. 734 AJ, 507, f. IX, 1/I-243-340, a. e. I- 314, Vabilo APD na VII. kongres ZKJ. 735 AJ, 507, f. IX, 1/I-243-340, a. e. I- 315, Albanska zavrnitev vabila na VII. kon- gres ZKJ. 736 Mi ćunovi ć , Moskovske godine, str. 513. 737 AJ, 507, f. IX, 1/I-243-340, a. e. I-318, Protiv savremenog revizionizma treba se nemilosrdno boriti do njegovog potpunog teoretskog i politi čkog razbijanja, 22. junij 1958; a. e. I-319, Skinuti demagošku masku sa sluga imperijalizma, 5. junij 1958 in a. e. I-321, Renegati i sluge imperializma, 17. junij 1958. 277 KRATKOTRAJNA ODJUGA V LETIH 1955-1956 ponovno blokado, ki se je pri čela že konec leta 1957, 738 Arsa Milatovi ć pa je konec leta 1958 situacijo primerjal z obdobjem po Resoluciji informbiroja, ko je poslanstvo bilo ukinjeno. Ravno tako kot tedaj je bil pristop jugo- slovanskim državljanom, ki so še bili v Albaniji, one- mogo čen, ob njihovem stiku z ambasado pa je navadno sledila aretacija. Propagandna kampanja je sledila tisti, ki je potekala v celotnem vzhodnem bloku, s tem da je bila v Albaniji usmerjena tudi na kosovsko vpraša- nje. 739 Po Milatovi ćevi oceni so bili vsi postopki alban- ske vlade usmerjeni v to, da bi poslanstvo prenehalo delovati, kar bi Jugoslavijo pahnilo v nezavidljiv polo- žaj, saj bi na podlagi tega albanska stran dobila mo čan argument v propagandni kampanji. “Zaprtje poslanstva v Tirani bi v lagerju izkoristili kot nov argument v proti- jugoslovanski kampanji, ki bi prikazoval Jugoslavijo kot to, ki ne želi odnosov in sodelovanja, v zvezi s tem pa bi se ponovno tudi dokazovale teze o našem pritisku na ‘majhno socialisti čno državo’“. Ob tem Milatovi ć omenja tudi morebiten slab ugled, ki bi ga Jugoslavija pridobi- la pri veleposlaništvih ostalih držav, sploh njenih novih zaveznikov iz Afrike in Azije, ki so v tem času odpirali svoja predstavništva v Albaniji ali vanjo akreditirali ve- leposlanike iz bližnjih držav. 740 O albanskih ukrepih, ki naj bi jugoslovanske diplomatske predstavnike pregnali iz države, piše Milatovi ć tudi v svojih spominih. Za čelo se je z drobnimi incidenti, saj so bili izven poslanstva vsi uslužbenci vedno pod neprikritim nadzorom. Če so ambasado zapustili z avtomobilom, je potem v mestu, kjer niso poznali prometnih zamaškov oziroma osebnih 738 AJ, 507, f. IX, 1/I-243-340, a. e. I-311, Arso Milatovi ć DSIP, 13. december 1957. 739 Na Kosovu, v Debru, Crni Gori in Makedoniji živi milijon Šiptarjev, ki jih brez milosti preganjajo, ne dajo jim nikakršnih pravic, živijo v bedi, postali so predmet nezasliša- nega nasilja in se nahajajo v težkem nacionalisti čnem suženjstvu. Barabarska drža jugorevizionistov je ustvarila na Kosovu zlo činski odnos do Albancev, kakor so neko č to po čeli hitlerjevci. Jeseni 1944 so ujeli v Tetovu 10.000 Šiptarjev, od katerih so jih brez sojenja postrelili 1200. Po tem so pri čeli masovni pokoli v Drenici, Gnjilanah in ostalih mestih. Po koncu vojne so nadaljevali s pokolom Albancev na Kosovu. Titoisti so od Kosova s sistemati čnim delom odvrnili Ku če, Plav, Ulcinj, Peštane, toda ne bodo mogli prisiliti kosovskega ljudstva, da pozabi na svojo domovino in se bo vedno borilo za ohranitev šiptarske narodnosti.” Glej: Milatovi ć , Pet diplomatskih misija, Rim–Sofija–Tirana, str. 256. 740 DA MIP, PA 1958, f. 1, Uporedjenje sadašnjeg stanja odnosa sa Albanijom sa periodom u kome je obustavljen rad poslanstva (1950 g.), 18. november 1958, št. 427507. 278 avtomobilov v zasebnih rokah do sredine devetdesetih let, bilo absurdno, da so jugoslovanski diplomati lahko v Tirani parkirali zgolj na enem parkirnem mestu pred glavnim tiranskim hotelom. Nekaj kasneje je bila vsem jugoslovanskim diplomatom prepovedana vožnja avto- mobila, ker niso opravili albanskega vozniškega izpita, Albanija pa mednarodnega potrdila ni upoštevala. Vr- hunec so ta prizadevanja dosegla februarja 1958, ko se je zamašilo (oziroma je bilo zamašeno) 741 kanalizacijsko omrežje, tako da je bilo celotno dvoriš če poslanstva po- plavljeno s fekalijami, prek katerih se je dalo hoditi le po deskah. Kljub intervenciji na protokolarnem biroju, ki je bil edini pooblaš čen za dela in popravila na diplo- matskih zgradbah, do tega ni prišlo, zato so najprej v Jugoslavijo evakuirali otroke in soproge uslužbencev. Diplomati iz ostalih poslanstev, razen sovjetskega, so se zanimali za nastalo situacijo, vendar protokol ni ni česar ukrenil, zato je bil tudi Milatovi ć pozvan v Beograd “na posvetovanje”. Rezultat jugoslovanskih prizadevanj pa se je pokazal šele, ko je ob novici o evakuaciji skoraj vsega jugoslovanskega diplomatskega osebja zanimanje za to pokazal tudi tuji tisk, ki je špekuliral o razlogih za odhod. Po objavljenih nekaj člankih v tako uglednih časopisih, kot je newyorški Times ali nemški Die Presse, moskovski veleposlanik Mi ćunovi ć pa je fotografije dvo- riš ča pustil tudi na Hruš čovovi mizi , je bila zadeva vse- eno urejena. Ohranjeno zgoraj citirano poro čilo pri ča, da je bila jugoslovanska stran že zelo blizu tega, da bi poslanstvo zaprla, za to se je po Milatovi ćevih besedah zavzemal tudi sekretar za zunanje zadeve Ko ča Popovi ć , vendar je bil osebno proti temu in je le kategori čno zah- teval ureditev položaja pri zunanjemu ministru Beharju Shtylli , ki mu je ustno zagrozil z umikom poslanstva, kar je o čitno zaleglo, saj je bila stvar urejena že nasle- dnji dan. 742 Kljub vsemu pa celotna slika jugoslovansko-alban- skih odnosov v tem času ni popolnoma negativna, saj so na dolo čenih nivojih, predvsem gospodarskem, odnosi potekali popolnoma normalno, brez velikih posledic, ki 741 DA MIP, PA 1958, f. 3, Tirana DSIP, 15. februar 1958, št. 43586. 742 Arsa Milatovi ć , Pet diplomatskih misija, Rim–Sofija–Tirana, str. 226–228. 279 KRATKOTRAJNA ODJUGA V LETIH 1955-1956 bi izhajali iz trenutnih politi čnih sporov. Z Albanijo je bil tako ravno v dneh, ko je bil izgnan sekretar poslan- stva Vu či ć , podpisan sporazum o blagovni menjavi za leto 1957, ki je potekala popolnoma normalno 743 , konec leta 1958 pa Arsa Milatovi ć v Beograd poro ča, “da se ekonomski odnosi odvijajo popolnoma normalno, celo na zadovoljujo č na čin, sploh če se jih primerja s politi čni- 743 DA MIP, PA 1957, f. 2, Izveštaj o pregovorima za zaklju čenje Protokola o robnoj razmeni za 1957 godinu sa NR Albanijom, 14. januar 1957, št. 41147 in Tirana DSIP, 20. julij 1957, št. 416223. Jugoslovanski diplomati so se v celotnem obdobju pritoževali nad grobim odnosom albanskih organov za notranje zadeve oziroma nad “šikaniranjem osebja in obiskovalcev poslaništva”. Jugoslovanska stran je poslaništvo med letoma 1950 in 1954 zaprla, o podobnem ukrepu pa so razmišljali tudi ob kasnejših zaostritvah medsebojnih odnosov. Diplomatsko predstavništvo je zato pogosto delovalo v minimalnem obsegu, na kar opozarja tudi karikatura Boža Kosa iz Pavlihe (1961). 280 mi odnosi”. 744 Avgusta 1957 je bil sprejet sporazum o poštnih in telekomunikacijskih storitvah, ki so pote- kale brez ve čjih incidentov, 745 brez ve čjih posebnosti je potekal tudi pomorski promet, podobno je bilo tudi s sporazumom o zračnem prometu, saj je JAT-ova pro- ga delovala dvakrat tedensko. 746 Proga je sicer delovala z veliko izgubo, a je JAT ni ukinil zaradi direktive, ki je ocenila, da bi ukinitev predstavljala preveliko poli- ti čno škodo. 747 Tudi na bilateralni ravni ni bilo slabo, saj so komisije imele redna zasedanja brez incidentov ali resnih prekinitev, 748 konec leta 1959 pa je bil celo sklenjen nov bilateralni sporazum o zaš čiti pred rastlin- skimi boleznimi v obmejnem pasu. 749 Dober pokazatelj medsebojnih odnosov pa so v teh letih predstavljali pro- tokolarne čestitke, sožalja in ostala sporo čila. Leta 1957 sta si tako čestitki ob nacionalnih praznikih izmenjala predsednik Tito in predsednik prezidija albanske skup- ščine Haxhi Lleshi , albanska stran pa je tudi poslala sožalni telegram ob smrti predsednika jugoslovanske skupš čine Moša Pijade , kar v naslednjih letih ni bilo več v navadi in so tudi najosnovnejše vljudnostne geste izginile iz odnosov med državama. 750 Konec leta 1958 je bila v Sovjetsko zvezo ponov- no poslana na obisk najvišja delegacija albanskih vo- diteljev, saj je med Albanijo in Sovjetsko zvezo pri čelo prihajati do tedaj še nenevarnih kratkih stikov, ki jih je povzro čalo albansko ob čudovanje kitajskih zgledov, predvsem v gospodarski politiki. Posebej privla čna za al- bansko vodstvo pa je bila odkrita kitajska nestrpnost do jugoslovanske politike oziroma “boj proti revizionizmu”. 744 DA MIP, PA 1958, f. 1, Uporedjenje sadašnjeg stanja odnosa sa Albanijom sa periodom u kome je obustavljen rad poslanstva (1950 g.), 18. november 1958, št. 427507. 745 Čeprav poštna direkcija o albanskih postopkih do jugoslovanskih PTT uslužben- cev meni, da so “predrzni in nekorektni”. Glej: AJ, 507, f. IX, 1/IV-557-740, IV-712, Poštanski saobra ćaj na relaciji Titograd-Skadar, 25. oktober 1958. 746 DA MIP, PA 1959, f. 1, Saobra ćaj izmedju FNRJ i NR Albanije, 20. marca 1959, št. 421892. 747 DA MIP, PA 1959, f. 1, DSIP Tirani, 24. september 1959, št. 424716. 748 Uspješno zasjedanje jugoslovensko-albanske komisije, Borba, 29. 5. 1957, str. 3. 749 DA MIP, PA 1960, f. 1, Milan Bartoš (pravni savetnik) SSIP, 27. februar 1960, št. 335. 750 Brzojav predsjednika Tita predsjedniku prezidija NRA povodom nacionalnog pra- znika, Borba, 28. 11. 1957, Brzojav Hadži Lešija predsjedniku Titu , Borba, 15. 11. 1957 in Brzojav predsednika skupštine NRA, Borba, 19. 3. 1957. 281 KRATKOTRAJNA ODJUGA V LETIH 1955-1956 Po vrnitvi iz Moskve je bila vsa propaganda, ki je slavila kitajsko revolucijo, utišana, izjemo so predstavljali zgolj kitajski napadi na jugoslovansko vodstvo. Za ta odklon je dežurni krivec postal obrambni minister Beqir Ballu- ku . Kljub temu pa je na Kitajsko aprila 1959 odpotovala albanska delegacija s Hysnijem Kapom na čelu, a je o njenem delu bilo v javnosti zelo malo slišati. 751 V ta čas sodi poglobitev zaostrovanja odnosov med državama, ki ga je sprožil govor Enverja Hoxhe v albanski skupš čini v prvih dneh marca 1959. Jugoslavijo je obtožil, da ku- je zaroto za državni prevrat v Albaniji skupaj z Gr čijo, tako kot so njegovi ameriški gospodarji naro čili “poseb- nemu odposlancu ameriškega imperijalizma” maršalu Titu . Jugoslovanski odpravnik poslov Radoje Urošev je ob govoru pripomnil, da je Hoxha prvi č javno govoril o Kosovu kot o delu Albanije, po desetih letih je bila Ju- goslavija ponovno obtožena, da želi razkosati Albanijo, v govoru je omenjena možnost prekinitve diplomatskih odnosov, ki naj bi bila posledica subverzivnih aktivno- sti jugoslovanskih diplomatov. Zaradi tega je slutil, da na albanski strani ponovno pripravljajo nekakšen sodni proces, kjer bo v obtožnici zagotovo omenjeno sovražno delovanje jugoslovanskih diplomatov. 752 Posledica tega je bila, da so na jugoslovanski strani odpoklicali posla- nika Milatovi ća , ki pa je bil protestno na “posvetovanju” v Beogradu že od avgusta 1958, 753 in v Albaniji obdržali zgolj odpravnika poslov. 754 Zaostritev se vidi tudi iz jugoslovanskih odzivov na nastalo situacijo, saj je poslanstvo dobilo nalogo, da naj zbere čim ve č podatkov o notranjepoliti čnem sta- nju. Posebej naj bi se osredoto čilo na naslednja podro- čja: uporabo stalinisti čno-birokratskih metod vladanja, njihovo manifestacijo in u činke; vprašanja, ki so klju č- na za neodvisnost Albanije, predvsem vlogo sovjetske politike v celotnem albanskem notranjepoliti čnem ži- 751 DA MIP, PA 1959, f. 1, Tirana DSIP, 27. marec 1959, št. 48404. 752 DA MIP, PA 1959, f. 2, Beleška o govoru Envera Hodže u Narodnoj skupštini Albanije, 3. marec 1959, št. 45947. 753 Albanski poslanik v Beogradu pa protestno od septembra 1958, vendar se je avgusta 1959 vrnil na svoj položaj, odhod je povezan s “primerom Spata ”. Glej: DA MIP, PA 1959, f. 1, Beleška o jugoslovensko-albanskim odnosima i imenovanju novog poslanika u Tirani, 12. avgust 1959, št. 421191. 754 Prav tam. 282 vljenju; gospodarski razvoj in primerjavo tega razvoja z jugoslovanskim, življenjski standard, u činke kolek- tivizacije; mednarodno izolacijo in protijugoslovansko propagando. 755 Skozi pomlad lahko tako zasledujemo pospešeno zbiranje takšnih informacij, ki so verjetno rabile kot dodatna opora delovni skupini na sekretari- atu za zunanje zadeve, ki se je pri čela ukvarjati z zbi- ranjem arhivskih virov, ki bi jih zbrali v novi knjigi o albansko-jugoslovanskih odnosih, podobno kot je na podlagi arhivskih virov to naredil Vladimir Dedijer le- ta 1949. 756 Od konca leta 1958 do marca je skupina pregledovala obstoje če arhivsko gradivo, a je v odkritih virih manjkalo kar nekaj klju čnih, ki bi lahko podprli jugoslovanske trditve. 757 V tem času je prihajalo do vedno težjih incidentov v odnosih med državama; slabšalo se je na primer stanje na mejah, kjer je bilo v prvi polovici leta 1959 kar 63 obmejnih incidentov, od tega jih je bilo 33 sproženih z albanske strani. 758 Jugoslovanska stran je opažala vse večjo ilegalno dejavnost oziroma “iredentisti čno propa- gando v obmejnih predelih Jugoslavije”, ki so jo izvajali albanski državljani, ki so ilegalno prešli mejo. Ravno tako naj bi se opazno pove čalo stevilo razli čnih sabotaž, ki naj bi jugoslovansko stran zavedle, saj naj bi menila, da jih izvaja doma če albansko prebivalstvo. Ti ilegalni emigranti/diverzanti naj bi okrepili svojo dejavnost med albansko politi čno emigracijo v Jugoslaviji, pozivali k begu v Albanijo in organizirali obveš čevalne celice. Za- radi tega je jugoslovansko zunanje ministrstvo poslalo v Albanijo protestno noto, v kateri so albansko stran opo- 755 DA MIP, PA 1959, f. 1, DSIP Tirani, 25. marec 1959, št. 47924. 756 AJ, 507, f. IX, 1/IV-1-32, a. e. IV-3, Zabeleška o razgovoru sa drugom Veljkom Vlahovi ćem o knjizi o jugoslovensko-albanskim odnosima, 24. november 1958. 757 Manjkali so dokumenti Kominterne, ki naj bi pooblastili KPJ za odnose z alban- skimi komunisti, manjkal je dokument sovjetskega izvora, ki bi potrdil sovjetsko željo, da naj vsi albanski odnosi potekajo preko Jugoslavije. Ravno tako je le red- kokateri dokument v jugoslovanski lasti nosil podpis albanskih voditeljev, saj so o dogajanju ve činoma neposredno poro čali jugoslovanski predstavniki. Manjkal je tudi skoraj ves material o obeh Hoxhevih obiskih v Jugoslaviji, pogovorih Molotov - Kardel j-Hoxha 1946 v Parizu in zapisnik VIII. plenuma KPA. Teh materialov tudi meni pri pregledu fondov ni uspelo zaslediti. Glej: AJ, 507, f. IX, 1/IV-1-32, IV-13 Zabeleška o prikupljenoj dokumentaciji za jugoslovensko-albanske odnose kao i o dokumentima, koji nisu pronadjeni, a bili bi neophodni, 20. marec 1959. 758 DA MIP, PA 1959, f. 2, Zapisnik 9. rednog zasedanja Glavne mešovite jugosloven- sko-albanske komisije, 10. junij 1959, št. 434527. 283 KRATKOTRAJNA ODJUGA V LETIH 1955-1956 zorili na ve č sodnih procesov, v katerih so bili zaradi teh dejavnosti obsojeni albanski državljani. 759 Kot nekakšen grozilni protiukrep lahko razumemo dva incidenta, ki ju je ravno v za četku leta 1959 prijavilo albansko po- slanstvo v Beogradu, saj naj bi nekdo poskušal vlomiti v stanovanje sekretarja Abdula Ulqinakuja , na dvoriš ču poslanstva pa se je nekega dne znašla stara človeška lobanja. Oba incidenta so na sekretariatu obravnavali z veliko skepso. 760 Nenavaden dogodek pa predstavlja t. i. “primer Spata ”, ki je bil vzrok za dodatno zaostritev od- nosov in obtožbe o zlorabljanju albanskih državljanov, kar je po čela UDBA. Skupaj s serijo sojenj albanskim državljanom ga je kot del prikaza nasilne jugoslovan- ske politike uporabil tudi Enver Hoxha v svojem mar- čevskem govoru. Konec maja 1958 je namre č v nenava- dnih okoliš činah iz hotela v Beogradu izginil albanski državljan Hasan Spata , ki se je ob pomo či albanskega poslanstva kot repatriiranec iz Zahodne Nem čije vra čal v Albanijo. Po pri čevanju receptorja je takoj po odhodu spremljevalca iz poslanstva izginil iz hotela in se ni ve č vrnil, obnašal pa naj bi se nadvse zmedeno. Spato so našli šele čez dober mesec, v tem času pa je albanska stran jugoslovansko obveš čevalno službo obtožila ugra- bitve. Kasneje se je izkazalo, da je Spata premišljeval o smotrnosti svojega odhoda v Albanijo in se je nekaj dni klatil po okolici, zaradi česar so ga imeli zaprtega v Vojvodini, vendar mu ni uspelo izkazati svoje identitete, zato je iskanje trajalo toliko časa. Pred sodiš čem v Beo- gradu je ponovno potrdil svojo željo po povratku v Alba- nijo, kamor pa ga niso takoj izpustili, kljub albanskemu protestu. Stanje pa se je še dodatno zapletlo 7. avgusta, ko so Spato pri poskusu pobega iz pripora ustrelili, kar je sprožilo mo čno ogor čenje na albanski strani in pov- zročilo za časni odpoklic obeh poslanikov. 761 759 DA MIP, PA 1959, f. 2, Nota DSIP Poslanstvu NR Albanije, 16. februar 1959, št. 44142. 760 DA MIP, PA 1959, f. 1, Zabeleška o razgovoru druga Gojka Žarkovi ća , v. d. na- čelnika I odeljenja, sa otpravnikom poslova albanskog Poslanstva u Beogradu Rado Naco-om , 26. januar 1959, št. 42093 in Zabeleška o razgovoru M. Čatipovi ća , I sekretara, sa III sekretarom Albanskog poslanstva Ul činaku Abdulom , 7. marec 1959, št. 46468. 761 DA MIP, PA 1958, f. 3, Zabeleška o razgovoru referenta za Albaniju D. Denovskog sa I. sekretarom albanskog poslaništva R. Na čom , 28. junij 1958, št. 415750; Za- 284 Rahel predah v zaostrovanju medsebojnih od- nosov je pomenil obisk Nikite Hruš čova v Albaniji, ki je od svojih gostiteljev zahteval izboljšanje odnosov z Jugoslavijo, 762 vendar pa to ni pomenilo izboljšanja medsebojnih odnosov, temve č so za kratek čas alban- beleška o razgovoru referenta za Albaniju D. Denovskog sa I sekretarom albanskog poslanstva Rako Na čom , 12. julij 1958, št. 418972 in AJ, 507, f. IX, 1/IV-557-740, a. e. IV-684, Nota MIP NRA Poslanstvu FNRJ, št. 1208, 8. avgust 1958. 762 Tönnes , Sonderfall Albanien (Enver Hoxhas “eigener Weg” und die historischen Ursprünge seiner Ideologie), str. 493. 285 KRATKOTRAJNA ODJUGA V LETIH 1955-1956 ska propaganda in s tem napadi na Jugoslavijo ubrali rahlo bolj umirjene smernice. Ve čina napadov je bila tako na čelno-teoreti čnih in so se ve činoma ukvarjali z “marksisti čno-leninisti čno” kritiko jugoslovanskega re- vizonizma. 763 Obisk Hruš čova je sicer nekoliko sprostil albansko-jugoslovanske odnose, vendar pa so se kma- lu po njem pojavili zunanjepoliti čni odkloni albanskega vodstva. Enver Hoxha je pri čel razmišljati o tem, da je tudi sovjetski objem premo čan, ni č kaj preve č vše č pa mu niso bile niti sovjetske ideje o vojaških bazah na al- banskem ozemlju in nujnosti preusmeritve albanskega gospodarstva s težke industrije na poljedelstvo. Zaradi tega se je kmalu zatem pri čel intenzivneje politi čno zbli- 763 DA MIP, PA 1959, f. 1, Beleška o jugoslovensko-albanskim odnosima i imenova- nju novog poslanika u Tirani, 12. avgust 1959, št. 421191. Uslužbenci albanskega diplomatskega predstavništva so bili vedno pod drobnogledom jugoslovanskih varnostno- obveš čevalnih organov. Kartote čna lista izhajata iz dokumentacije slovenskega sekretariata za notranje zadeve, ki ga hrani Arhiv Republike Slovenije. 286 ževati s kitajsko komunisti čno partijo, ki je Hruš čovovo reformisti čno pot in pragmati čnost v zunanjih odnosih ocenjevala kot znak šibkosti ter se je želela zavihteti na višji položaj v mednarodnem delavskem gibanju. Druga ledena doba (1960-1968) 289 DRUGA LEDENA DOBA (1960-1968) Kot so ugotavljali na jugoslovanskem sekretariatu za zunanje zadeve, je bilo kratkih predahov, ki so ob ča- sno nastopili v medsebojnih odnosih, leta 1960 defini- tivno konec. Že od sredine petdesetih let je albansko ko- munisti čno vodstvo pri čelo navezovati vse tesnejše od- nose s kitajsko komunisti čno partijo. Kitajsko vodstvo z Mao Ce Tungom na čelu se ni strinjalo s procesom de- stalinizacije v Sovjetski zvezi, ki ga je razumelo kot “val revizionizma”. Jugoslovanska vloga v procesu kitajske kritike Hruš čovove politike je bila precej nehvaležna, saj je postala nekakšna kitajska boksarska vre ča oziroma vmesnik med kitajskim in sovjetskim vodstvom. Ideo- loške kitajske napade na “jugoslovanski revizonizem” iz tega časa je tako potrebno razumeti kot posredne napa- de na sovjetsko politiko. 764 Albansko vodstvo se je kma- lu pri čelo nagibati h kitajskim pogledom in tako je leta 1960 v novembrskem poro čilu sekretariata za zunanje zadeve, ki je bilo namenjeno Veljku Vlahovi ću , analitik lahko zapisal: “Albanska vlada je tudi danes edina poleg kitajske, ki na odkrit, nedvoumen in kategori čen na čin razglaša boj proti Jugoslaviji kot osnovo svoje uradne politike.” 765 Ravno tako kot so kitajski napadi na Jugo- slavijo rabili posredni kritiki politike sovjetske partije, 766 764 Petkovi ć , Jugoslavija i Albanija 1945–1982, str. 165–173. 765 AJ, 507, f. IX, 1/I-243-340, a. e. I-335, O jugoslovensko-albanskim odnosima, poro čilo, 26. november 1960. 766 Politi čni odnosi Sovjetske zveze z Jugoslavijo so se v tem času ponovno izboljše- vali, posebej po sre čanju Tito -Hruš čov v OZN v New Yorku leta 1960. Glej: Lampe , Zaostrovanje medsebojnih odnosov in kitajska vloga v tem procesu 290 je po koncu leta 1960 opazna ostra kritika vzhodnoe- vropskih držav, ki se je nanašala na albansko politi čno življenje. Ve čina povedanega je bila medvrsti čna kritika kitajskih stališ č, vendar so zaradi pragmatizma kriti- ke v tem obdobju kitajsko-sovjetskega spora bile pa č formalno namenjene Albaniji. 767 Odli čno analizo novo- nastalega položaja nam ponudi poro čilo ameriške ob- veš čevalne službe CIA. Sovjetska politika, ki si je želela ponovne jugoslovanske udeležbe v vzhodnem bloku, ni bila ve č tako agresivna do jugoslovanskih stranpoti kot v času Stalina in je bila bolj umirjena zaradi tega, ker ni želela poriniti Jugoslavije v ponovno tesno sodelova- nje z zahodom. Tudi nastajanje gibanja neuvrš čenih, ki je jugoslovansko vlogo v svetovnih politi čnih procesih bistveno spremenilo, je zmanjševalo sovjetski mane- vrski prostor za pritiske nanjo. Kitajska v nasprotju s Sovjetsko zvezo ni imela takšnih zadržkov in je zaradi tega izvajala mnogo tršo politiko do Jugoslavije, ki je v določenih delih ostalih komunisti čnih partij naletela na podporo. Sovjetski načrti o pomiritvi z Jugoslavijo so prizadeli albansko vodstvo, ki je zato odkrito podprlo pekinško politiko, v jugoslovansko-sovjetskem izboljša- nju odnosov pa je slutilo zaroto, ki bi lahko ponovno ogrozila njihovo neodvisnost. 768 Yugoslavia as history – twice there was a country, str. 265. 767 Dap čevi ć Oreš čanin , Sovjetsko-kineski spor i problemi razvoja socializma, str. 47–49. 768 Izgledi Jugoslavije, NIE 15-61, 23. maj 1961. V: Pavlovi ć , Dokumenta CIA o Ju- goslaviji 1948-1983, str. 195–196. 291 DRUGA LEDENA DOBA (1960-1968) U činek Hruš čovovega obiska v Albaniji leta 1959 je hitro splahnel in med albanskim in sovjetskim vodstvom je naglo pri čela naraščati napetost, ki je kmalu zgolj od indicev in ob časnih prehodov v na čelno konfrontacijo prešla v odkrit spor. Proces oddaljevanja albanske po- litike od sovjetske se seveda ni zgodil čez noč, ampak se je nakazoval že skozi leto 1959, izbruhnil naslednje leto, dokon čna prekinitev vseh politi čnih odnosov pa druga če od albansko-jugoslovanske ni bila hipna, tem- več je nekako visela v zraku ve č kot leto dni. Sovjetsko vodstvo je albansko stran o sporu v kitajsko-sovjetskih odnosih obvestilo že februarja 1960 na sestanku Var- šavskega pakta, vendar naj bi to Hoxha po lastnih na- vedbah razumel kot sovjetski poskus, da albanskemu vodstvu operejo možgane in jih nastrojijo proti kitajski partiji. Prvi odkriti konflikt se je zgodil 24. julija 1960 na sestanku 12 komunisti čnih partij v Bukarešti. Sov- jetska partija je že pred sestankom vsem ostalim parti- jam, razen seveda kitajski, poslala osnutek, ki je na 68 straneh obsodil kitajske poglede, predvsem tiste, ki so se dotikali principa miroljubne koeksistence ter vpra- šanj vojne in mira. To vprašanje je kitajska stran v na- sprotju s sovjetsko jemala mnogo manj pragmati čno in je zagovarjala bolj ofenziven pristop. 769 Na konferenci je 769 Kot kritiko teh pogledov je Edvard Kardelj nekoliko kasneje objavil delo Soci- alizem in vojna, v kateri je kriti čno primerjal jugoslovanski in kitajski pristop k svetovnim spremembam in ureditvi. “Miroljubna koeksistenca držav z razli čnimi sis- Razpad sovjetsko- albanskega partnerstva 292 tako prišlo do presene čenja, vendar so evropske parti- je deklaracijo podprle, severnokorejska in vietnamska sta bili tiho, albanska partija pa je izrazila obžalova- nje zaradi nastalega spora. Kitajsko-sovjetski spor se je skozi poletje le še bolj razgrel, saj je kitajski premier Ču En Laj avgusta predstavil kitajske poglede na sov- jetsko vlogo v kitajski revoluciji. Kitajska partija naj bi socialisti čno revolucijo tako izvedla zgolj zaradi svoje neodvisnosti, edina ovira, ki ji je pri tem stala na poti, naj bi bila Sovjetska zveza, podobno pa naj bi veljalo za vse kitajske kasnejše politi čne podvige, tudi za tedaj še aktualni gospodarski program “velikega skoka naprej”. Kljub dolgotrajnim pogovorom se sprti strani nista mo- gli nikakor sporazumeti, čeprav je bilo kitajskemu vod- stvu jasno, da za njimi stojijo le redke azijske partije in seveda Albanija. Sprememba v albanskem obnašanju se je pojavila nekoliko kasneje, novembra, saj je v času konference v Bukarešti albanska delegacija dajala bolj pomirljiv vtis in je skoraj vsakodnevno neodlo čno referi- rala nazaj v Tirano. Konkretnejša stališ ča, ki so pome- nila neposreden napad na sovjetsko politiko, je Hoxha navedel v svojem govoru na moskovskem sestanku 81 komunističnih partij 16. novembra 1960, ki ga je ve čina ostalih partij sprejela z nerazumevanjem. 770 V tem govo- ru je Hoxha Sovjetsko zvezo poleg na čelnih zmot, ki so jih skozi celotno leto poskušali vsiliti albanski partiji, obdolžil tudi priprave vojaškega udara v Tirani. Posebej ga je pogrela Hruš čovova izjava, da bo Sovjetska zveza Albanijo obravnavala enako kot Jugoslavijo. 771 Za ponovni albanski drasti čni politi čni preobrat je potrebno najti oziroma razumeti razloge, ki so do njega pripeljali. Ranko Petkovi ć je v osemdesetih letih navedel dva, ki sta zagotovo bila osnovna razloga za tako ostre politi čne spremembe, ki so bile ve čini komunisti čnega sveta nedoumljive. Pomemben razlog je bil izogib pro- temi ALI uni čujo ča vojna – to sta današnji alternativi. Druge izbire ni.” Glej: Kardelj , Socialism and war. 770 Lüthi , The Sino-soviet split. 771 Reject the Revisionist Theses of the XX Congress of the Communist party of the Soviet Union and the Anti-Marxist Stand of Khruschev’s group! Uphold Marxism- Leninism! Speech delivered by Enver Hoxha as head of the delegation of the Party of labor of Albania before the meeting of 81 Communist and workers Parties, Moscow, 16. november, 1960. 293 DRUGA LEDENA DOBA (1960-1968) cesu destalinizacije, ki se albanske politi čne scene ni bistveno dotaknila, kitajska politika do Jugoslavije pa je v času defenzive sovjetske politike predstavljala edino primerno možnost za nadaljevanje politi čne linije sovra- žnih odnosov do Jugoslavije, ki so predstavljali temelj albanskega režima. 772 Po jugoslovanskem mnenju je namre č moskovsko komunisti čno vodstvo poskušalo v albanskem vrhu, ki je bil dokaj prosovjetsko usmerjen, ustvariti notranjepoliti čne spore. Prišlo je do potez, ki bi lahko sprožile razcep, ponovno je Hruš čov namre č po- skušal delovati po liniji domnevno slabega odnosa Hox- ha -Shehu. Pri tem pa se je rahlo ura čunal, saj je Hox- hi brez ve čjih težav uspelo obdržati enotnost, čeprav je 772 Petkovi ć , Jugoslavija i Albanija 1945–1982, str. 175. Do podobnih sklepov je prišel tudi John R. Lampe , ki je v teh potezah videl albansko željo po izklju čitvi zahodnega vpliva in nadaljevanju konfrontacije z Jugoslavijo. Primerjaj: Lampe , Yu- goslavia as history – twice there was a country, str. 265. Nastop Enverja Hoxhe na posvetovanju predstavnikov 81 komunisti čnih in delavskih strank v Moskvi 16. novembra 1960. Slikar Guri Madhi je leta 1974 verno prikazal Hoxhevo videnje tega dogodka, grme čo kritiko sovjetskega imperializma, ki je Nikito Hruš čova in Leonida Brežnjeva osupnila. 294 pri tem bil ponovno prisiljen uporabiti nekaj drasti čnih ukrepov. Kmalu po zaklju čku bukareštanskega sestan- ka so namre č v albanski partiji znova izvedli čistko, ki se je najbolj vidno odrazila v politbiroju. V njem sta od- mevali politi čni likvidaciji dveh najve čjih zagovornikov sovjetske politike, Liri Belishove 773 in Koca Tashka . 774 S tem je Hoxha albanski politi čni vrh poenotil oziroma di- scipliniral in lahko za čel nemoteno uvajati nove politi č- ne smernice. Kot ugotavlja Lorenz M. Lüthi, te tako niso bile posledica ideoloških razhajanj s Sovjetsko zvezo, temve č rezultat albanskih partijskih bojev v kombinaciji s tršimi stališ či Hruš čova do Albanije. 775 Stopnjevanje napetosti med Sovjetsko zvezo in Al- banijo se je v letu 1961 nadaljevalo s podobnim tempom. Februarja je medsebojne odnose še dodatno zaostril IV. kongres APD, kjer je bila jasno potrjena nova albanska zunanjepoliti čna usmeritev. 776 Albanija je sovjetsko vod- stvo vse ostreje obtoževala posegov v albansko notranjo politiko, sovjetska stran pa naj bi kovala razli čne za- rote, ki bi Albanijo pripeljale nazaj med “revizioniste”. Albansko vodstvo je bilo v tem času v težavnem položa- ju, saj je v letu 1960 albansko kmetijstvo imelo majhne donose, ki so bili posledica poplav in dolgotrajne suše, Sovjetska zveza pa ni želela zagotoviti žita, s katerim bi rešili neugoden položaj. Zaradi tega je albansko vod- stvo pri čelo bolj intenzivno navezovati stike z zahodnimi državami, 777 vendar je rešitev za albansko gospodarstvo predstavljala sklenitev ekonomskih sporazumov s Kitaj- sko konec aprila. 778 Kljub temu je odpravnik poslov v Tirani Zduji ć trdil, da ni opazil nobenih posebnosti na albanskem trgu in je življenje potekalo normalno, ven- 773 Vdove Naka Spira , po tej potezi sta bila oba ponovno v zgodovino APD zapisana kot politi čno škodljiva elementa. 774 Na partijski konferenci v Tirani oktobra 1960 je Enver Hoxha odkrito napadel Hruš čova , Tashko in Belishova pa naj bi bila njegova agenta v albanskem vodstvu. Uradno sta bila odstranjena kot zavori v partijskem delu in antipartijska elementa, vendar je Hoxha ob tem navedel, da je Belishova o albansko-kitajskih odnosih obve- ščala Hruš čova v Moskvi na poti s Kitajske, Koco Tashko pa naj bi odpiral vso pošto s Kitajskega in o njeni vsebini obveš čal sovjetskega ambasadorja v Tirani. Glej: DA MIP, PA 1961, f. 1, O sukobu SSSR-NRA, št. 40125. 775 Lüthi, The Sino-soviet split, str. 202. 776 Povodom IV kongresa Partije rada Albanije, Borba, 22. 2. 1961, str. 1. 777 U Rimu će se održati talijansko-albanski trgovinski pregovori, Borba, 19. 11. 1961, str. 7. 778 Ekonomski sporazumi NR Kina-Albanija, Borba, 27. april 1961, str. 2. 295 DRUGA LEDENA DOBA (1960-1968) dar pa je “po preverjenih informacijah”, ki so jih potrdili tudi sovjetski predstavniki v Tirani, Hoxhi uspelo pred tem napraviti kar dveletno zalogo žita. 779 Sovjeti so žele- li, da Albanija svoje obtožbe o sovjetskem vmešavanju v albanske notranje zadeve utemelji na sestanku Var- šavskega pakta konec marca v Moskvi, kar se seveda ni zgodilo, zaradi česar je bila iz Albanije evakuirana sovjetska podmorniška flota. Na pomembni avgustovski sestanek sil Varšavskega pakta, ki je odlo čal o gradnji berlinskega zidu, je albanska stran namenoma poslala mlajšega in po položaju nižjega člana CK Ramiza Alio , ki so ga z sestanka odstranili, Sovjetska zveza pa je kmalu zatem odpoklicala svojega veleposlanika iz Tirane in v pismu CK KPA obtožila albansko vodstvo o neresni č- nem prikazovanju odhoda sovjetskih sil iz pomorske baze v Valoni. 780 Vrhunec je sovjetsko-albanski spor doživel v drugi polovici leta 1961, v času XXII. kongresa KP Sovjetske zveze. 781 Kljub temu da naj bi bila glavna tema kongre- sa Hruš čovov dvajsetletni na črt gospodarskega razvoja Sovjetske zveze, ki naj bi v tem času ujela in prehitela ZDA, je bil zaradi slabljenja sovjetske vloge v sociali- sti čnem taboru in notranjega odpora reformam Hruš čov prisiljen spremeniti svoj uvodni govor. V njem je poleg že obskurne “antipartijske skupine MKM”, ki je predsta- vljala simbol za stalinisti čno birokracijo, 782 ostro napa- del tudi Albanijo. 783 Proti njegovim obtožbam, ki so se nato odslikavale v ve čini nastopov ostalih voditeljev, je 779 MIJ, KPR, f. I-5-b, Zapisnik sa sastanka Grupe CK za medjunarodna pitanja, Iz izlaganja druga Zduji ća , 1. december 1961. Žito je bilo ena najve čjih težav al- banskega kmetijstva, saj jim nikakor ni uspelo proizvajati zadostnih koli čin tega osnovnega prehrambnega proizvoda. Kljub nenehnemu ve čanju kmetijskih površin je bil kruh, ki je Albancem predstavljal osnovno živilo, težko dosegljiv. Država je zato propagirala uporabo krompirja, v prosti prodaji pa je navadno bil le koruzni kruh, črn pšeni čni je bil leta 1965 dosegljiv le v nekaterih lokalih, namenjenim tujcem, ali na živilske nakaznice. V: Zlatar , Glasnik iz Tirane, str. 13. 780 Lüthi , The Sino-soviet split, str. 204–205. 781 Potekal je med 17. in 31. oktobrom 1961. 782 Javno nadvse odmeven rezultat kongresa je bila tudi odstranitev Stalinovega trupla iz mavzoleja na Rde čem trgu in njegov pokop. V: XXII kongres KPSS završio rad, Borba, 1. 11. 1961, str. 2. 783 “Ko sedaj izstopajo proti smernicam XX. kongresa, poskušajo albanski voditelji poriniti našo partijo nazaj k ureditvi, ki jim leži na srcu, vendar se v naši državi ne bo nikoli ve č obnovila.” Glej: Hruš čov o Berlinu, antipartijskoj grupi i Albaniji, Borba, 20. 10. 1961, str. 3. 296 vstal kitajski predstavnik Ču En Laj in hotel prepre čiti, da bi se “razkrivali medpartijski spori pred o čmi sovra- žnika”. Njegov nastop pa ni imel nikakršnega u činka in je zato protestno zapustil kongres. 784 S kitajskim stali- ščem je solidariziralo le pet prisotnih partijskih delega- cij, in sicer severnokorejska, vietnamska, japonska, in- donezijska in indijska. Albanska delegacija seveda v ča- su po Hoxhevem napadu na sovjetsko politiko 785 leto dni prej ni bila prisotna na kongresu. Le tri dni po uvodnem Hruš čovovem nastopu pa je tiransko partijsko vodstvo sprožilo dolgotrajno medijsko kampanjo proti “jude- žu” Hruš čovu in sovjetski partiji, “s katero je albanska partija bila od vedno v sporu”. 786 Vrhunec je kampanja dosegla v štiriurnem govoru Enverja Hoxhe ob dvajse- ti obletnici ustanovitve albanske partije 8. novembra 1961. 787 25. novembra je sovjetska vlada zahtevala od- poklic albanskega veleposlanika v Moskvi, dober teden dni kasneje pa je prišlo tudi do obojestranske ukinitve veleposlaništev na sovjetsko zahtevo. 788 Sovjetskemu zgledu je sledila tudi ve čina vzhodnoevropskih držav, ki so od tedaj naprej v Tirani imele kve čjemu odpravništvo poslov. 789 Albanska stran od za četka leta 1962 ni imela več možnosti za sodelovanje v socialisti čnih organizaci- jah, kot je bil Svet za ekonomsko vzajemnost, de facto 784 Tony Cliff , The 22 nd Congress (November 1961). 785 Morda je vredno omembe, da je bil ta govor zadnji Hoxhev javni nastop v tujini, saj po tem dejanju nikoli ve č ni zapustil ozemlja Albanije. 786 Izrazoslovje iz leta 1948 trinajst let kasneje ni bilo skorajda ni č druga čno, saj je skoraj popolnoma enako izjavo CK KPA dal ob prekinitvi odnosov z Jugoslavijo. Primerjaj: Saop ćenje CK Albanske partije rada, Borba, 22. 10. 1961, str. 2. 787 V ZKJ so referat ocenili kot dodelavo izjave CK KPA po Hruš čovovem govoru na XXII. kongresu KP SZ, v katerem pa so zaznali neposreden kitajski vpliv, saj so dvomili, da bi bil lahko le delo albanskega vodstva. Neomemba Kitajske v celotnem govoru naj bi javno speljala pozornost na spor, ki poteka le med sovjetsko in alban- sko partijo. Govor je bil po mnenju ZKJ obramba stalinizma, ki pa ima v sebi vse elemente “frakcijske platforme”. Na sovjetski napad se je albansko vodstvo dobro pripravilo, saj je v letu dni v štirih pismih članstvo APD pripravljalo na spremembe, o tem pa so govorili tudi na zborovanjih, a govori niso prišli v tisk. S čistkami je tudi že vnaprej onemogo čilo odpor tam, kjer ga je pri čakovalo. Glej: Govor Envera Hodže na akademiji povodom dvadesetgodišnjice APR, Borba, 11. 11. 1961, str. 2 in MIJ, KPR, f. I-5-b, Zapisnik sa sastanka Grupe CK za medjunarodna pitanja, O situaciji u Albaniji, 1. december 1961. 788 Saop ćenje sovjetske vlade o povla čenju diplomatskih misija SSSR i Albanije iz Tirane i Moskve, Borba, 12. 12. 1961, str. 1 in DA MIP, PA 1961, f. 1, Tirana DSIP, 7. julij 1961, št. 40234. 789 Čehoslova čka povla či svog ambasadora iz Tirane, Borba, 13. 12. 1961, str. 2. 297 DRUGA LEDENA DOBA (1960-1968) pa je bila izklju čena tudi iz Varšavskega pakta, 790 saj je bil albanski delegaciji onemogo čen pristop na sestan- ke. 791 Albanija se je s tem zunanjepoliti čno ponovno izo- lirala od ostalega sveta, saj do padca komunisti čnega režima ni imela diplomatskih odnosov z nobeno od sve- tovnih velesil in je bila s tem bizarno lahko celo izven- 790 De iure pa ne, saj je formalno ostala članica do svojega protestnega izstopa leta 1968. V: AJ, 507, f. IX, 22/II-146-189, a. e. II-153, Izjava CK PRA i albanske vlade u vezi agresije SSSR-a i drugih snaga VU na ČSSR, 8. avgust 1968. 791 Lüthi , The Sino-soviet split, str. 208–209. Karikatura Boža Kosa iz leta 1961 v ospredje postavlja tedaj aktualni albansko-sovjetski prelom. Do njega je prišlo zaradi želje albanskega vodstva po politi čnem preživetju, ki mu ga je omogo čilo novo zavezništvo z disidentsko kitajsko partijo. Karikatura nekoliko privoš čljivo opozarja, da so podobno albansko nezvestobo v Jugoslaviji izkusili že dobro desetletje pred tem. 298 blokovsko orientirana. 792 Kitajska je Albanijo podpira- la predvsem zaradi politi čnih u činkov, saj sta bili al- banska vlada in partija njeni edini politi čni zaveznici na evropskem kontinentu, Albanija pa je bila prikladno ozemeljsko lo čena od sedaj sovražnega Varšavskega pakta. Pomemben dejavnik pri tem je bila seveda tudi Jugoslavija, ki je Albanijo ozemeljsko lo čevala od ve či- ne ostalega sveta in s tem pravzaprav garantirala njen obstoj, česar jugoslovanski diplomati niso pozabili re- dno omenjati ob vseh jugoslovansko-albanskih stikih. Pomembna komponenta albansko-kitajskih odnosov je bilo tudi članstvo Albanije v OZN, ki ga je dosegla le- ta 1955. Z navezavo na Albanijo je tako kitajsko vod- stvo pridobilo možnost posrednega vpliva na skupš čino OZN, v kateri je Albanija predstavljala njeno trobilo, 793 saj Kitajska zaradi politi čnih razlogov ni mogla vstopiti v to organizacijo, kjer je kitajske interese tedaj zastopal sovražni Tajvan. Kitajsko-albansko prijateljstvo pa ni bilo tako iskreno, kot je to videti iz razvoja dogodkov v letih 1960–1961. Odnose je kalilo dejstvo, da je Kitajska kljub vsemu skozi ve čino šestdesetih let ohranjala stike s Sovjetsko zvezo, Hoxha pa je tudi bil prepri čan, da je albansko politi čno stališ če bilo vedno pravilno in se je kitajska partija šele kasneje pri čela približevati idealni albanski stalinisti čni resnici s svojo spremenjeno po- litiko. Vpliv nekaterih kitajskih metod v družbi, ki je pri čel naraš čati po letu 1961, je Hoxho motil, vendar so bile ideološke razlike premagane zaradi gospodarskih 792 Veliki imaginarni politi čni koaliciji Gr čije, Italije, Vatikana, Jugoslavije, Velike Britanije in ZDA, ki naj bi poskušala zrušiti albansko vodstvo, se je tedaj pridružila še Sovjetska zveza. Ob tem je treba poudariti, da je ameriška vlada po neuspešnih avanturah v za četku petdesetih let svoje mnenje o Albaniji bistveno spremenila, saj je ameriški diplomat albanskega rodu Stephen Peterson v Rimu med pogovorom z jugoslovanskim ambasadorjem Javorskim jasno dejal, da ZDA nimajo nikakršnih pretenzij in minimalen interes za stanje v Albaniji in se zadovoljujejo z opazovanjem položaja v Albaniji zgolj kot indikatorjem sovjetsko-kitajskih odnosov. Glej: DA MIP, PA 1961, f. 1, Rim DSIP, št. 437475. Kljub temu pa je albansko paranojo na svo- jevrsten na čin vzpodbujala s podporo še vedno razcepljeni emigraciji v ZDA, ki je imela leta 1961 svoj kongres v Philadelphii. Tam se je javno govorilo o diverzantskih skupinah, ki pripravljene čakajo na ameriški poseg v Albaniji, dobili pa so tudi dovoljenje za proteste proti albanski delegaciji ob zasedanju OZN. V: DA MIP, PA 1961, f. 1, Damjanovi ć (DSUP) Arsi Milatovi ću – Informacije o delatnosti albanske emigracije na Zapadu, 20. december 1961, št. 40282. 793 Danylow , Die au βenpolitischen beziehungen Albaniens zu Jugoslawien und zur UdSSR 1944–1961, str. 167. 299 DRUGA LEDENA DOBA (1960-1968) težav. Ravno kitajska pomoč je pomagala albanske- mu vodstvu preživeti ekonomsko blokado, ki je sledila prekinitvi sovjetsko-albanskih odnosov. Ta pomo č pa za gospodarsko zmedeno in tedaj nazadujo če kitajsko gospodarstvo ni bila lahko breme, saj jo je do tedaj v omejenem obsegu ponujala le trem azijskim državam (Vietnamu, Koreji in Mongoliji) in je po prvem skoku po letu 1965 pri čela upadati, ker zgolj politi čni učinki ki- tajskemu vodstvu niso zadostovali. 794 V albanski partiji pa je kljub vsemu ostal dvom, saj iz jugoslovanskega poslanstva poro čajo o izjavi nekega člana APD: “Govo- rili so nam, da brez Rusije ni življenja, vendar jo sedaj psujejo in kritizirajo. Jugoslavija nam je prikazana kot sovražnik in so tudi z njo pokvarili odnose. Za ostale so- cialisti čne države je bilo re čeno, da so naše doživljenjske prijateljice, toda sedaj so tudi odnosi z njimi pokvarjeni. Kot edini prijatelj je ostala Kitajska, toda ona je dale č, revna in nerazvita in ni niti članica OZN, da bi nam lahko pomagala na mednarodnem planu.” 795 794 Prav tam, str. 204–205. 795 DA MIP, PA 1961, f. 1, O sukobu SSSR-NRA, št. 40125. 300 V skladu z novimi albanskimi zunanjepoliti čnimi tendencami so bili med državama skorajda popolno- ma zamrznjeni odnosi, saj je v Tirani ves čas delovalo zgolj odpravništvo poslov z minimalnim številom usluž- bencev. 796 Napadi na Jugoslavijo so poleg že do tedaj znanih namenov albanskega vodstva za čeli rabiti tudi višjim politi čnim silam, saj so bili v skladu s tenden- cami, ki jih je do jugoslovanske politike vodila kitajska partija. Napa čno bi bilo predpostavljati, da je novona- stali spor med albansko in sovjetsko partijo prežemal večino albanske propagande, saj je glavnina politi čnega materiala še vedno bila usmerjena proti Jugoslaviji, z nenehnim obnavljanjem starih jugoslovanskih grehov pa si je albansko vodstvo še naprej poskušalo obdržati legitimnost. Iz Tirane tako lahko redno spremljamo po- ročila o stopnjevanju napetosti v medsebojnih odnosih, ki pa politi čni vrhunec dosežejo ravno v času najbolj in- tenzivnega zaostrovanja albanskih odnosov z vzhodnim blokom. Po drugi strani pa je v neozna čenem poro čilu o stanju v sovjetsko-albanskih odnosih zapisano, da je navzven albanska stran poskušala dose či mo čan vtis s protijugoslovansko kampanjo, ki pa na zaprtih partij- 796 Zaradi nemogo čih razmer dela, provokacij, izgonov in izolacije poslanstvo ni bilo operativno večino leta 1961, marca so v njem ostali le sekretar, radiovezist in šofer, maja pa sta bila v Tirano poslana še šifrant in ataše. V tem letu tudi ni bilo skorajda nobenih pogovorov na bilateralni ravni. Glej: DA MIP, PA 1961, f. 1, Aktivnost našeg poslanstva u Tirani, 16. december 1961, št. 40272. Jugoslovansko-albanski odnosi v lu či politi čnih sprememb tega časa 301 DRUGA LEDENA DOBA (1960-1968) skih sestankih skorajda ni bila omenjena, saj je njeno vlogo prevzela Sovjetska zveza. 797 Burno reakcijo je v Jugoslaviji povzro čil IV. kon- gres APD, ki je potekal šele februarja 1961, in to za- radi razumljivih zunanjepoliti čnih kolebanj albanskega vodstva, saj bi moral po prvotnih na črtih biti že okto- bra 1960. Na kongresu je albansko vodstvo jasno po- kazalo, da ima notranjepoliti čni položaj popolnoma pod kontrolo, zaradi trde in neprincipielne politike Sovjet- ske zveze pa je lahko do popolnosti izkoristilo napete odnose med Kitajsko in ostalimi socialisti čnimi država- mi. Po jugoslovanski oceni je z odstranitvijo nekaterih vidnejših predstavnikov prosovjetske politike iz CK in politbiroja, ki sta sicer ostala skorajda nespremenjena, 797 DA MIP, PA 1961, f. 1, O sukobu SSSR-NRA, št. 40125. Konec petdesetih let je v medsebojnih odnosih ponovno pri čelo prihajati do hudih kratkih stikov, ki so bili povezani s prihajajo čim albanskim zunanjepoliti čnim preobratom. Zaradi tega tudi pomo č jugoslovanskim ladjam v stiski na morju ni bila ve č samoumevna, kar komentira v karikaturi iz Pavlihe (1959) tudi Božo Kos. 302 albanskemu vodstvu uspelo odstraniti nevarnost, da bi lahko sovjetska stran vplivala na razcep v APD. Popol- noma po pri čakovanjih pa je bila vloga Jugoslavije na kongresu. Bila je glavni obtoženec, potrjene pa so bile vse smernice politike do Jugoslavije, ki so se nakazo- vale že od leta 1959. Sklep kongresa je bil tako nedvo- umen in je predvideval “brezkompromisno vojno vse do popolnega uni čenja jugoslovanskega revizionizma”, po- navljalo pa se je tudi staro parolo iz leta 1948, ki je go- vorila o “internacionalisti čni pomo či jugoslovanskim na- rodom”, ki naj se pridružijo zgoraj omenjenemu cilju. 798 Na kongresno dogajanje se je nemudoma odzval Tito , ki je z Galeba 799 Rankovi ću sporo čil, da se je potrebno na albanske navedbe ofenzivno odzvati, in je predlagal medijski protiudarec ter izdajo bele knjige o jugoslovan- sko-albanskih odnosih, 800 saj se mu je zdelo, da je za to tedaj najboljši trenutek. 801 S podobnim predlogom je nastopil tudi nekaj dni kasneje, ko je Edvardu Kardelju poslal sporo čilo, da resni čno ni potrebno, da albanski kongres izrabljajo vsi, ne samo Albanci, temve č tudi druge socialisti čne države, za nesramne napade na Ju- goslavijo. Zaradi tega je predlagal niz ostrejših ukrepov, ki so vklju čevali tudi zamisel o prekinitvi diplomatskih odnosov, blokado albanskega tranzitnega prometa čez Jugoslavijo in zaustavitev vsakih pogovorov o blagovni menjavi. Kljub temu se je zavedal, da bi albanska in kitajska stran take ukrepe zlahka izrabila v svoj prid, zato je predlagal postopno izvajanje manj drasti čnih sankcij. 802 Milejši pristop se je kazal v odzivih, ki so bili objavljeni v jugoslovanskem časopisju in so se precej izognili resnejšim komentarjem. Veljko Vlahovi ć je tako dejal, da je albanski kongres predstavljal velik korak nazaj v medsebojnih odnosih. 803 Jugoslovanski tisk se 798 DA MIP, PA 1961, f. 1, Tirana DSIP, št. 44680. 799 V tem času je bil ravno na poti v Gano, kjer je pri čel turnejo obiskov afriških držav. 800 Bela knjiga o neprijateljskoj politici Vlade NRA prema FNRJ iz leta 1961 je bila zbirka komentiranih dokumentov, ki so dokazovali sovražen odnos albanske vlade proti Jugoslaviji, ta naj bi zagovarjala zgolj vzpostavitev dobrososedskih odnosov, je nastajala že od zaostritve medsebojnih odnosov v letu 1958 in je bila do tega časa pripravljena na izdajo, zanjo pa so le čakali na primeren trenutek. 801 MIJ, KPR, f. I-5-b, Šifriran telegram Tita Marku , 19. februar 1961. 802 MIJ, KPR, f. I-5-b, Šifriran telegram Tita Kardelju , 25. februar 1961. 803 Odluka izvršnog komiteta CK SKJ, Borba, 24. 2. 1961, str. 1. 303 DRUGA LEDENA DOBA (1960-1968) je v tem času v zvezi z Albanijo, ki je v nasprotju s prej- šnjimi ali kasnejšimi obdobji polnila časopisne stolpce, ukvarjal zgolj z nakazovanjem na nesramne postopke, ki jih je doživljalo osebje diplomatskega predstavništva v Tirani, 804 inscenirane obtožbe drugotnega pomena proti Jugoslaviji 805 in serijo procesov proti albanskim obveš čevalcem in diverzantom. Število ujetih albanskih državljanov, ki so bili poslani na jugoslovansko ozemlje z razli čnimi nalogami, ve činoma pa jim je bila v času kazenskega postopka pripisana povezava z albansko obveš čevalno službo, je skozi leto 1960 in še posebej v letu 1961 mo čno naraš čalo. 806 Organi za notranje zade- ve so menili, da so odkrili ve č kot polovico vseh diver- zantov/emigrantov, vendar pa so opozarjali na pove ča- no dejavnost albanske obveš čevalne službe, predvsem na Kosovu in v Makedoniji. V letu 1961 so tako odkrili tudi agente med visokimi funkcionarji in so zaradi tega izvršili premestitve med oficirskim kadrom v vojski. 807 Ravno tako je položaj na meji z Albanijo postajal vse bolj napet, saj so med aprilom 1960 in majem 1961 opazili bistveno pove čanje števila obmejnih incidentov, vendar je med njimi bilo manj težjih. 808 Zaradi vse bolj ostrih napadov albanskega politi čnega vodstva na ju- goslovansko zunanje- in notranjepoliti čno orientacijo, ki je bilo povezano tudi z razkrajajo čimi se osnovnimi stiki med državama, da o vse ve čjem neposrednem pri- tisku na meji in v z Albanci poseljenih delih Jugosla- 804 Šikaniranjem osoblja našeg predstavništva u Tirani albanska vlada ima za cilj zaoštravanje odnosa sa Jugoslavijom, Borba, 5. 3. 1961, str. 2. 805 Z današnjega stališ ča zabavna zgodba o diplomatski noti, ki jo je neke no či sko- zi vrata poslanstva albanski kurir preprosto odvrgel. Zaradi takšnega postopka je poslanstvo noto neodprto vrnilo albanskemu zunanjemu ministrstvu in to je nasle- dnji dan objavilo, da je jugoslovansko vodstvo zavrnilo albansko protestno noto ob smrti Patrica Lumumbe , zaradi česar naj bi podpiralo ohranitev kolonializma. Glej: Albanski ratnohuška či zloupotrebljavaju i oslobodila čku borbu naroda Afrike da bi dalje zaoštrili odnose s FNRJ, Borba, 28. februar 1961, str. 2. 806 Kot primer glej: Nova forma neprijateljske djelatnosti albanske špijunaže protiv Jugoslavije, Borba, 3. 3. 1961, str. 4–5. V arhivu sekretariata za zunanje zadeve je v fondu PA 1961, f. 2, mapa 9 ve č kot deset poro čil s sojenj takšnim diverzantom. 807 DA MIP, PA 1961, f. 1, Zapisnik sa sastanka po pitanju Albanije, 24. oktober 1961, št. 437083. V sestavu JLA ni bilo ravno veliko oficirskega kadra albanskega rodu, saj naj bi bilo leta 1966 zaposlenih le 17 takšnih oficirjev. Glej: Asllani , The status of Kosova Debated (the 1967–1974 internal constitutional and political de- bates in Kosova), str. 142. 808 DA MIP, PA 1961, f. 1, Stanje na jugoslovensko-albanski granici u periodu od 15. 4. 1960 do 15. 5. 1961, 39610. 304 vije ne govorimo, je sekretariat za zunanje zadeve prve dni aprila po zgoraj navedeni Titovi zeleni lu či izdal že prej pripravljeno belo knjigo, ki je razbesnela albansko vodstvo. 809 Izdajo teh dokumentov so v tisku na široko pospremili s komentarji, kaj naj bi ta pri čevanja pome- nila, in prikazovali historiat albansko-jugoslovanskih odnosov, česar v jugoslovanskem tisku ni bilo opaziti že vse od zaklju čka informbirojevske protipropagande. 810 Neposredne posledice izdaje zbirke so bile vidne že dan po tem, saj je albanska vlada zahtevala odpoklic jugo- slovanskega atašeja, pošta pa je pri čela zavra čati vse pošiljke iz Jugoslavije. 811 Izdaja bele knjige je verjetno bila povod za monti- rani sodni proces, ki je potekal v sredini maja v Tirani. Ni nujno, da bi do procesa ne prišlo, tudi če Jugoslavija ne bi izdala bele knjige, a je to verjetno bil vzrok za hiter odziv albanskih oblasti. Pri čakovalo se je sicer javno so- jenje Liri Belishovi in Kocu Tashku , vendar sta vsebina obtožnice in identiteta obtoženih jugoslovansko stran preprosto osupnili. Pred sodiš če je stopilo deset alban- skih državljanov, 812 za katere tiranski radio najprej ni izdal njihovih funkcij, vendar je bilo objavljeno, da jim sodijo zaradi vohunske dejavnosti in kovanja zarote, s katero bi razkosali Albanijo, in to v sodelovanju z Jugo- slavijo, Gr čijo in ZDA. Po mnenju jugoslovanske stra- ni je bil namen procesa zgolj zaostrovanje medsebojnih odnosov. 813 Komentar zunanjepoliti čnega kolumnista Borbe Rista Bajalskeg je verjetno odražal uradno mne- nje jugoslovanskega vodstva in pravi: “Enver Hodža in njegova družba zavestno stopa v avanturo v znamenju hladne vojne, njen cilj pa je, da izzove čim širše posledi- 809 Enver Hoxha je Belo knjigo primerjal s podobno ameriško publikacijo, ki je izšla po neuspešnem ameriškem napadu na Kubo. Tudi jugoslovansko Belo knjigo naj bi po njegovem mnenju narekovali iz Washingtona. V: Albanska briga o Kubi, Borba, 22. 4. 1961, str. 2. 810 Najviši albanski rukovodioci isti ću da je borba protiv Jugoslavije jedan od glav- nih zadataka državne i partijske politike NRA, Borba, 8. 4. 1961, str. 1 in Svjedo- čanstva “Bele knjige”, Borba, 8. 4. 1961, str. 3. 811 Albanska vlada zahtijeva da ataše jugoslovenskog poslaništva Murat Agovi ć na- pusti Albaniju, Borba, 8. 4. 1961, str. 3 in Albanska pošta vra ća pisma iz Jugosla- vije, Borba, 9. 4. 1961, str. 2. 812 Teme Sejko , Tahir Demi , Abdul Resuli , Ali Xelo , Hajri Mane , Sami Murati , Nasho Gerxho , Janus Purizo , Adem Osmani in Aslan Velija . 813 Nov monstruozni proces u Albaniji, Borba, 17. 5. 1961, str. 2. 305 DRUGA LEDENA DOBA (1960-1968) ce. Profesionalni provokatorji iz Tirane so nase prevzeli veliko tveganje.” 814 Prvoobtoženi Teme Sejko je bil kon- traadmiral v albanski mornarici 815 in je po obtožnici vo- dil skupino, katere cilj je bil državni prevrat v Albaniji. Tega so nameravali izvesti skupaj z jugoslovanskimi in grškimi četami ob pomo či ameriške šeste flote, iz Jugo- slavije in Gr čije pa naj bi koordinirano v Albanijo vdrli tudi v ZDA izurjeni diverzanti iz albanske emigracije. Njihova naloga je bila dose či takšno stanje v državi, da bi sovražna koalicija dobila izgovor za intervencijo. Vsi obtoženi naj bi bili v stiku z razli čnimi obveš čevalnimi službami že vsaj desetletje, vse njihove poteze pa naj bi pred pobegom in po njem koordiniral general Panajot Plaku , ki je leta 1957 prebegnil v Jugoslavijo. 816 Na te navedbe se je na jugoslovanski strani oglasil tudi Plaku in dejal, da je nadvse zaskrbljen nad usodo albanske- ga naroda. 817 Odnosi med državama so se na ta na čin le še bolj zaostrili, vendar pa albanskih navedb izven Albanije skoraj nih če ni jemal resno, ironi čno pa so se na ta ra čun pošalili tudi v Borbi: “Albanska telegrafska agencija javlja, da bo tiranski proces proti deseterici, ob- toženi kovanja zarote, pokazal, da je albanski sovražnik spolzek kot ka ča, zvit kot lisica in buden kot pes čuvaj. Zgleda, da so obtožbe tako čvrste in dobro zasnovane, da sta bila za podkrepitev njihove verodostojnosti in prepri- čljivosti potrebna tudi Lafontaine in Krilov . Morda bi za to lahko koristile tudi Perraultove Pravljice. Tudi to je čtivo, v katerem se uživa – v osnovni šoli.” 818 814 Risto Bajalski , Profesionalni provokatori, Borba, 17. 5. 1961, str. 2. 815 Sestava te skupine je bila zelo raznolika. Glavni obtoženec je bil kontraadmiral Sejko . V času najhujših IB sporov je bil šef obveš čevalne službe ter je nova čil in pošiljal v Jugoslavijo svoje agente in diverzante. Njegovo ime se pojavlja tudi v Beli knjigi. Drugi obsojeni je bil Tahir Demi , funkcionar v Sarandi, nato Elbasanu ter al- banski predstavnik v SEV. Tretji je bil Abdul Dala Resali , uslužbenec, Sami Murati je bil delegat na prvem kongresu Demokrati čne fronte 1945. Drugi so bili ve činoma kmetje iz predelov ob grški meji. V obtožnici jih na vsak na čin poskušajo povezati s Panajotom Plakom . Pripravljali naj bi oboroženo vstajo, ki so jo baje nameravali izvršiti pred IV. kongresom APD, jeseni 1960. Priprave naj bi potekale že od leta 1958. Glej: Tko su optuženi, Borba, 28. 5. 1961, str. 3. 816 AJ, 507, f. IX, 1/I-243-340, a. e. I-339, U Tirani je po čelo sudjenje grupi optuže- nih za zlo čine prema državi koja je imala za cilj obaranje narodnih vlasti putem za- vere koja je sklopljena izmedju gr čkih monarhofašista, jugoslovenskih revizionista i 6-te ameri čke flote, poro čilo, nedatirano. 817 Krajnje zabrinjava teška sudbina albanskog naroda, Borba, 27. 5. 1961, str. 1. 818 Enverove bajke, Borba, 18. 5. 1961, str. 2. 306 Vse do konca leta je v Albaniji potekala negativna kampanja, saj je albansko vodstvo vse ostreje nastopalo tako proti Jugoslaviji kot tudi Sovjetski zvezi. Primer njihovih nekoliko zmedenih izjav je lepo viden iz govora albanskega predsednika vlade Mehmeta Shehuja , ki naj bi po vsebini in tonu predstavljal obrazec za propagan- do iz hladne vojne. “Po stari navadi je Shehu o Jugosla- viji govoril na žaljiv na čin. Njegov govor je isto časno poln zmedenih izjav in neverjetnih akrobacij.” Po eni strani je tako Shehu govoril o koristi ustanovne konference giba- nja neuvrš čenih, predvsem za dekolonializacijo, vendar naj bi na tej isti konferenci Jugoslavija pokazala svoj pravi revizionisti čni obraz kot sluga imperializma. 819 Ju- goslovanska stran je dokaj nestrpno spremljala dvajseto obletnico ustanovitve albanske partije, 820 mo čno reakci- jo pa je sprožil Titov govor v Skopju nekaj dni kasneje. V njem je odkrito napadel albansko politiko in podobno kot v svojem govoru pred istrskim aktivom leta 1956 “žaljivo” omenjal Hoxho . “… Mi vidimo, da albanska par- tija in Enver Hoxha v tem delu Evrope predstavljata kitaj- sko partijo in trobita neresnice o nas. Kitajsko-albanski dogovor, ki ga je neki Enver Hoxha , ali kako se že imenu- je, prebral ob dvajseti obletnici ustanovitve ADP, je poln klevet proti naši državi, raznih izmišljotin in namišljenih nevarnosti, ki jim pretijo z naše strani in z eno besedo take vsebine, da se človek mora zamisliti nad njim in se vprašati, ali ni kaj za tem in kaj se pripravlja: Da ni ka- kšna provokacija proti naši državi? Vemo, da se je nekaj podobnega po čelo za časa Stalina , ko so proti nas pripra- vljali provokacije. Jaz zato trdim, da albanski voditelji predstavljajo veliko nevarnost za mir v tem delu Evro- pe in da kitajski voditelji delajo človeštvu slabo uslugo s pomo čjo neskrupuloznih voditeljev, kot so Enver Hoxha , Shehu in drugi …” 821 Mobilizacija jugoslovanske države proti albanski propagandi in sovražnim aktivnostim je v tem času jasno vidna, saj se s tem problemom niso ve č ukvarjali zgolj v odgovornih politi čnih telesih, temve č so 819 Akrobacije Mehmet Šehua , Borba, 5. 10. 1961, str. 2. 820 Dvadeset godina albanske partije rada, Borba, 8. 11. 1961, str. 2 in Govor E. Hodže na akademiji povodom dvadesetgodišnjice APR, Borba 11. 11. 1961, str. 2. 821 Govor predsednika Tita u Skoplju, Borba, 14. 11. 1961, str. 1–3. 307 DRUGA LEDENA DOBA (1960-1968) na sekretariatu za zunanje zadeve redno imeli sestanke Koordinacijske skupine za Albanijo, 822 na katerih so bili prisotni predstavniki sekretariatov za zunanje in notra- nje zadeve, II. uprave JLA, komisije CK KPJ za medna- rodne stike in analiti čne skupine za Albanijo. 823 Konec leta 1961 je javnost presenetila nepri čakova- na nota albanskega poslanstva v Beogradu, v kateri so predlagali ponovno popolno normalizacijo medsebojnih odnosov, čeprav je so časno podpredsednik albanske vlade Spiro Koleka omenjal popolnoma nasprotne ide- 822 Koordinacijski oddelek sekretariata za zunanje zadeve je bil izpostava jugoslo- vanske obveš čevalne službe. Glej: Petkovi ć , Subjektivna istorija jugoslovenske di- plomatije, str. 43. 823 Fond sekretariata za zunanje zadeve je bil zahvaljujo č temu v naslednjih letih obilno založen s poro čili notranjih organov. Jugoslovansko koketiranje z Zahodom v petdesetih letih pri albanskem vodstvu ni doseglo najboljšega odziva. Leta 1961 je v Albaniji prišlo do novega vala čistk ob prekinitvi odnosov s Sovjetsko zvezo, ki se je tedaj pridružila fantomski jugoslovansko-grško-ameriško-vatikanski protialbanski koaliciji. Na montiranem procesu proti admiralu Temetu Sejku so njen obstoj tudi uradno dokazali, na podoben na čin pa prisotnost ameriških sil v Jugoslaviji ugotavljata albanska obveš čevalna oficirja iz Pavlihe. 308 je. 824 Ta albanska dvoličnost je vzpodbudila ohranitev ofenzivnega pristopa jugoslovanske zunanje politike do Albanije, saj je obi čajno sekretariat za zunanje zadeve vodil pomirjujo čo politiko. Sekretar za zunanje zadeve Ko ča Popović je tako jugoslovanskemu odpravniku v Ti- rani Zduji ću priporo čil ohranitev ustaljene prakse, saj: “Nismo nikoli bili za umetno zaostrovanje in ne moremo sedaj biti za umetno pomiritev.” 825 Vzrok za nenadno al- bansko popustljivost je v svoji analizi verjetno pravilno zadel kasnejši odpravnik poslov v Tirani Miodrag Krdži ć . Ta je predvideval, da je albansko vodstvo slabo ocenilo nadaljnji razvoj sovjetsko-kitajskega spora. Menili naj bi, da se bo spor postopno spreminjal in da bodo glede na njegov razvoj lahko sproti prilagajali svojo politiko do Sovjetske zveze. Vse te kalkulacije pa so se porušile, ker je sovjetsko vodstvo proti albanskemu nastopilo izredno ostro in v za četku decembra prekinilo vse medsebojne odnose. Tega naj Albanci ne bi pri čakovali do zadnjega trenutka, ko je bilo za blaženje spora že prepozno. 826 Za- radi tega so v naglici za čeli mobilizirati vojsko, ki je bila v stanju pripravljenosti, pri čeli pa so tudi s pogovori o večjem gospodarskem sodelovanju s Francijo in Italijo, ki je bilo politi čno bolj sprejemljivo kot z Jugoslavijo. “Vsi elementi kažejo odlo čno subjektivno pripravljenost vodstva, da do konca vztraja v izvajanju novega kurza. Realno gledano drugega izhoda niti nimajo.” 827 In tako je Albanija ostala osamljen otok oziroma stalinisti čna zaplata ob jugoslovanski meji, v kateri je hitro prišlo do podobnega razvoja kot v prvih letih jugo- slovansko-sovjetskega konflikta v Jugoslaviji, saj je bilo albansko vodstvo prisiljeno svoj ideološki prav dokazati čim bolj pravoverno. Prava vera je dobila ime marksi- zem-leninizem, Albanija pa je ostala “osamljen svetilnik” za vse okorele staliniste in je lahko svojo lu č obdržala 824 Albanska vlada nije izmjenila svoju provokatorsku politiku prema Jugoslaviji, Borba, 23. 12. 1961, str. 1. 825 DA MIP, PA 1961, f. 1, Ko ča Popovi ć (DSIP) Tirani, 8. december 1961, št. 436485. 826 Na kongresu marca so sprejeli petletni plan, njegova realizacija pa je slonela izklju čno na predvideni sovjetski pomo či. Aprilska kitajska pomo č je znašala 125 milijonov dolarjev v dolgoro čnih kreditih in 7 milijonov enkratne pomo či, kar je bilo manj od albanskih potreb. 827 DA MIP, PA 1961, f. 1, Stanje u Albaniji i perspektive njegovog daljeg razvoja, 27. 12. 1961, št. 40312. 309 DRUGA LEDENA DOBA (1960-1968) le na en na čin. To je bilo vzdrževanje umetne napetosti v mednarodnih stikih in notranjepoliti čnem življenju. Verjetno je to bila edina možna pot, ki je albanskemu prebivalstvu lahko pojasnila, zakaj živi v “stalinisti čni konzervi”, kot so se znali so čno izraziti v Jugoslaviji, fi- lozofijo režima pa je odli čno simboliziral albanski par- tijski simbol. Namesto po svetu obi čajnega delavskega simbola, srpa in kladiva, je namre č albansko vodstvo za svoj simbol sprejelo prekrižano puško in kramp, saj naj bi z eno roko zgleden albanski državljan gradil soci- alisti čno domovino, z drugo pa jo nenehno branil pred sovražnikom. V državi je tako ves čas vladala nekakšna psihoza, ki se je z leti zgolj stopnjevala, Jugoslavija pa je v ustvarjanju te psihoze imela eno izmed glavnih vlog, ki pa si je glede na svojo zunanjepoliti čno dejavnost ni (ve č) zaslužila. 310 Leta, ki so sledila albanskemu sporu s Sovjetsko zvezo in povezovanju albanskega vodstva s kitajskim, lahko opišemo s podobnim izrazom, kot ga je v petde- setih letih uporabil Bogdan Babovi ć ob pregledu jugo- slovansko-albanskih odnosov konec dvajsetih let prej- šnjega stoletja, bila so torej pusta in brez velikega doga- janja. 828 Osnovna tendenca albanskega vodstva iz tega časa je bila, da obdrži kontinuiteto svojega politi čnega koncepta, ki je bil zasnovan na principu Moskovske de- klaracije 12 komunisti čnih partij, vendar so ga po tre- nutnih potrebah poskušali prilagajati. Pri tem je priha- jalo do pogostih nelogi čnosti oziroma nekonsistentno- sti, ki pa so dokazovale, da je albansko vodstvo trdno odločeno, da se obdrži na svojem položaju, pri tem pa je energi čno izpostavljalo pripravljenost na žrtvovanje in ignoriralo vse zunanjepoliti čne povezave, ki bi bile lahko razumljene kot kompromis ali kapitulacija pred Zahodom ali Vzhodom. 829 Jugoslovanski odziv na položaj albanskega vod- stva je bil po razburkanem letu 1961 ponovno previden, saj niso hoteli ogroziti svojega vpliva v Albaniji, ki sicer skorajda ni bil omembe vreden, 830 vendar je predstavljal 828 MIJ, KMJ, f. I- 3- a, a. e. 5, Odnosi Jugoslavije i Albanije izmedju dva rata, ela- borat, nedatiran. 829 “ Če bo to potrebno, bomo prej pristali na to, da bomo jedli travo in zemljo, kot pa da bi ponudili roko imperijalizmu.” Glej: DA MIP, PA 1961, f. 1, Ekspoze Šehua u parlamentu, 27. junij 1962, št. 428595. 830 Kljub temu da je poslanstvo imelo zelo omejen krog delovanja, pa bi zaostrovanje Leta zastoja 311 DRUGA LEDENA DOBA (1960-1968) edino možnost za razvoj kolikor toliko normalnih od- nosov med državama. Konec koncev je to bilo obdobje velike jugoslovanske zunanjepoliti čne ekspanzije, ki je bila globalnega tipa, tako da je Balkan v tem času manj predstavljal nevralgi čno točko jugoslovanske zunanje politike. S tem v mislih je bila Jugoslavija ponovno pri- pravljena na kompromise, ki bi omogo čili stabilnost medsebojnih odnosov in obmo čij ob njeni južni meji. Ne- koliko ostrejši pristop k urejanju medsebojnih odnosov, ki so ga ubrali v letu 1961, se je tako umaknil starim novim smernicam, ki so jasno razvidne iz cirkularnega pisma vsem jugoslovanskim diplomatskim predstav- ništvom na za četku leta 1962. V njem je pisalo, da je Jugoslavija ves čas od začetka javnih sporov albanske- ga vodstva s Sovjetsko zvezo bila ve činoma zadržana, saj jim je takšno stališ če omogočilo, da so se izognili identifikaciji jugoslovanske politike s tisto iz vzhodnega bloka. Po drugi strani so tako preverjali, ali imajo na albanski strani namen izboljšati odnose z Jugoslavijo. Kljub tej zmerni politiki in odprtim možnostim pa se je albansko vodstvo odlo čilo za nadaljevanje sovražne politike. Jugoslovanski pristop je vseeno ostal umirjen in se je ponovno vrnil na staro utrjeno pot, znano že iz predvojne politike jugoslovanske monarhije in idej Ni- kole Paši ća , saj se je uradno jugoslovansko stališ če za rabo v vseh diplomatskih pogovorih o Albaniji po direk- tivi glasilo, da je Jugoslavija za albansko neodvisnost in nevmešavanje v njihove notranje zadeve. V politiki do Albanije pa niso želeli narediti ni česar, kar bi „Ho- xhi in Shehuju olajšalo položaj”, za pritisk na albansko vodstvo pa naj bi tako uporabili konkretna bilateralna vprašanja in s tem poudarili svojo prisotnost na alban- skih tleh. 831 Temu je sledil tudi jugoslovanski tisk, saj se omembe Albanije drasti čno zmanjšajo in so najve čkrat zgolj odmevi na voditelje evropskih komunisti čnih par- tij, ki so obsodili albansko politiko. 832 medsebojnih odnosov lahko hitro privedlo do prekinitve diplomatskih odnosov, kar bi po mnenju jugoslovanskega sekretariata za zunanje zadeve lahko bilo dolgoro čno škodljivo. 831 DA MIP, PA 1961, f. 1, Svim predstavništvima FNRJ u inostranstvu, 22. januar 1962, št. 42150. 832 Kljub temu pa lahko spremljamo ob časna poro čila o notranjepoliti čni situaci- 312 Politika albanskega vodstva do Jugoslavije je bila jasna in je poudarjala nepomirljivost v ideoloških ra- zhajanjih in škodljivost jugoslovanskega revizionizma, vendar je Mehmet Shehu poskusil postaviti jasno lo čni- co med ideološkimi razhajanji in neposrednimi stiki, saj naj bi Albanija zagovarjala princip miroljubnega sožitja med državami z razli čnimi (sic!) družbenimi ureditva- mi, na Jugoslavijo pa je letel pasus o „na čelu medse- bojnega spoštovanja ozemeljske celovitosti in suvereno- sti, enakopravnosti, nevmešavanja v notranje zadeve in vzajemne koristi”. Zaradi tega so v za četku leta 1962 na jugoslovanski strani s presene čenjem ugotavljali, da se je v albanskih ob čilih ob čutno zmanjšala oziroma sko- raj izginila protijugoslovanska propaganda. 833 To je bil znak rahlega popuš čanja, saj naj bi albanska kampan- ja v minulem letu predstavljala „vra čanje dolga” Kitaj- ski, ki naj bi jo jugoslovanski politi čni koncept motil pri uveljavljanju njenega. Zaradi takti čnih potreb naj bi zato Albanija po decembru 1961 pri čela umirjati pro- pagando, v kateri sedaj ni bilo ve č „najhujših ekstremov hladne vojne”, predvsem omenjanja teritorialnih zahtev do Kosova, zmanjšalo pa se je tudi število napisov s pro- tijugoslovanskimi parolami. Umiritev je bila opazna tu- di v vseh ostalih sferah, saj je albanska stran rutinsko izvajala vse obveze iz bilateralnih sporazumov, opazna pa je bila tudi pove čana korektnost albanskih potez. Predvsem v blagovni menjavi so na albanski strani po- kazali iniciativo, podobno pa velja tudi za delo komisije za incidente ob meji. 834 V vseh stikih naj bi albanski sogovorniki pokazali več dobre volje, neobi čajno željo po konstruktivnosti in dobrih sosedskih odnosih „dveh socialisti čnih držav”, kar je odpravnik poslov Miodrag Krdži ć ocenil za „dirigirano akcijo”. Dotedanja praksa je tako ostala v uporabi le pri obravnavi jugoslovanskega poslanstva, ki je ostalo pod nekoliko manj o čitnim, a še vedno strogim nadzorom, malo pa je bilo tudi osebnih ji, kjer je še posebej zabaven podatek o albanskih volitvah, saj se je tega leta na skupš činskih volitvah pojavilo kar 99,9 odstotka volilnih upravi čencev, le sedmim pa to ni uspelo. Glej: U Albaniji nije glasalo samo 7 bira ća, Borba, 7. 6. 1962, str. 3. 833 DA MIP, PA 1961, f. 1, Ekspoze Šehua u parlamentu, 27. 6. 1962, št. 428595. 834 DA MIP, PA 1961, f. 1, Informacije o Albaniji, 20. oktober 1962, št. 43772. 313 DRUGA LEDENA DOBA (1960-1968) stikov s komerkoli iz albanske hierarhije, saj je ve čina poslov potekala prek telefonskih zvez. 835 Kljub navidezni umiritvi protijugoslovanskih akti- vnosti pa lahko v tem času prek obveš čevalnih poro- čil, ki so svoje vire imela med emigranti in razli čnimi naklju čnimi obiskovalci Albanije, predvsem poštarji in mornarji, spremljamo nadaljevanje albanske politike ustvarjanja psihoze na notranjem podro čju in ofenzi- vnost pristopa k albanski populaciji na Kosovu in v Ma- kedoniji. Čeprav se je število ujetih albanskih agentov zmanjšalo, 836 so tovrstni dogodki in procesi še vedno pogosti, vendar v Jugoslaviji doživljajo manjšo publici- teto, ve čji val takšnih incidentov je nato spet opazen v prvi polovici leta 1963. 837 Na zaprtem procesu je bil tako februarja obsojen agent albanske obveš čeval- ne službe Shaziman Arifi , ki ga je ta ilegalno spravila v Jugoslavijo. Njegova glavna obveš čevalna naloga naj bi bila, da ugotovi, ali se v Jugoslaviji govori o obstoju sovjetsko-jugoslovanskega na črta za napad na Albani- jo, in preveri pripravljenost JLA na albanski meji s po- sebnim poudarkom na fortifikaciji meje. 838 Ta podatek je albansko stran verjetno zanimal tudi zaradi pospe- šenega utrjevanja meje proti Jugoslaviji, saj iz ve č po- ročil lahko razberemo, da je potekala gradnja ve čjega števila bunkerjev, predvsem ob mejnem prehodu Ha- ni-i-Hotit ( Črna gora) in ob makedonski meji. O tem so prve podatke jugoslovanskim organom za notranje zadeve posredovali poštni uslužbenci, ki so opazili 35 novih bunkerjev. 839 O albanski notranji propagandi, ki 835 DA MIP, PA 1961, f. 1, Albanija (oktobar 61 / februar 62), št. 42912. 836 Ob koncu leta 1962 so vseeno našteli 8 ujetih skupin, ki so štele 20 agentov in 9 individualnih primerov (od tega 2 likvidirana, 3 ujeti, eden pa se je predal). V: DA MIP, PA 1963, fascikel 1, Informacije o Albaniji, 25. februar 1962, 442268. 837 Albanske vlasti provode intenzivnu subverzivno-diverzantsku aktivnost protiv SFRJ, Borba, 12. 7. 1963, str. 2. 838 DA MIP, PA 1961, Najnovije informacije o Albaniji, 24. februar 1961, 42737. 839 Seveda je bila gradnja bunkerjev tedaj intenzivna, vendar to niti približno ne ustreza kasnejšemu razvoju fortifikacijskih objektov na ozemlju Albanije. Ti so bili proti koncu sedemdesetih let v ogromnem številu posejani popolnoma povsod, tako da je postal bunker pravzaprav sinonim za albansko pokrajino, a je ta proces postal močnejši ob znakih preloma s Kitajsko. O fortifikaciji pri čajo: DA MIP, PA 1961, fascikel 1, Informacije o Albaniji, 10. marec 1962, 42820; Informacije o Albaniji, 8. maj 1962, 43085; Informacije o Albaniji, 19. maj 1962, 43144, Informacije o Albaniji, 1. junij 1962, 43187; Informacije o Albaniji, 1. oktober 1962, 43652 in Informacije o Albaniji, 10. december 1961, 43992. 314 naj bi ustvarila ob čutek ogroženosti med prebivalstvom, pri ča tudi emigrant Tafaj Arifa Halil , ki je trdil, da se po eskalaciji sovjetsko-albanskega spora na vseh konfe- rencah stalno govori o povezavi Tita in Hruš čova . Ta naj bi po albanskih navedbah stalno sestankovala, Hruš čov pa naj bi Tita prepri čeval, da napade Albanijo. 840 Tako naj bi Jugoslavija še vedno predstavljala najve čjo nevar- nost za albansko neodvisnost. S tem so med ljudstvom razširili strah pred jugoslovanskim napadom, paniko pa so pove čevale utemeljene govorice o gradnji jarkov, bunkerjev in drugih utrjenih položajev ob celotni jugo- slovansko-albanski meji in pospešeno oboroževanje in urjenje enot ob njej. 841 Poleg sovjetsko-jugoslovanske kombinacije je albansko sodstvo še vedno dokazovalo obstoj jugoslovansko-ameriške alianse, saj je leta 1963 v Kuksu potekal proces peterici vohunov, trije od njih so bili obsojeni na smrt. Pripadali naj bi skupinam bri- tansko-ameriških padalcev, ki so leta 1950 iz Albanije pobegnili v Jugoslavijo in od tam na črtovali ponoven vdor v Albanijo. 842 Obveščevalna dejavnost jugoslovanske države je bila po dokumentih, ki so prispeli na sekretariat za zu- nanje zadeve, ves čas izredno živa, vendar pa druga če od albanske popolnoma pasivna. Kljub temu da so trdi- li, da uslužbencev albanskega poslanstva v Beogradu niso spremljali, pa so imeli nad njimi odli čen nadzor s prisluškovanjem njihovim telefonskim pogovorom, spremljali pa so tudi celoten albanski mednarodni te- lefonski promet, ki je bil speljan po edini možni poti, se pravi skozi Jugoslavijo. 843 Poseben poudarek je bil tudi na spremljanju dejavnosti albanske emigracije v tuji- ni, ki je v tem času doživela krajši preporod, saj se je zanimanje za Albanijo po njenem prelomu s Sovjetsko 840 Do podobnih reakcij je prihajalo tudi jeseni 1963 ob obisku Hruš čova v Jugo- slaviji. “Vsebina člankov in brutalni besednjak sta dosegla kulminacijo…”, Leonid Brežnjev pa naj bi med svojim obiskom v Jugoslaviji koval na črte s Panajotom Pla- kom Glej: AJ, fond 507, fascikel IX, 1/I-341-389, a. e. I-348, Informacija o Albaniji, DSIP, 14. oktober 1963 in DA MIP, PA 1963, fascikel 1, Informacije o Albaniji, 17. marec 1963, 442399. 841 DA MIP, PA 1962, f. 1, Informacije o Albaniji, 23. junij 1962, št. 43286. 842 DA MIP, PA 1963, f. 2, Tirana DSIP, 22. junij 1963, št. 421666. 843 DA MIP, PA 1962, f. 1, Najnovije informacije o Albaniji, 7. april 1962, št. 42941 in Informacije o Albaniji, 1. oktober 1962, št. 43652. 315 DRUGA LEDENA DOBA (1960-1968) zvezo bistveno pove čalo, to pa je prispevalo k pove čani aktivnosti. 844 Jasno je bilo tudi nakazano zanimanje za obiske albanskih emigrantov iz tujine v Jugoslaviji, saj je potekala mo čna kampanja, ki naj bi pospešila izsel- jevanje albanskih emigrantov iz Jugoslavije v emigrant- ske centre v tujini, to pa je spremljala mo čna propa- ganda. 845 Živahen je bil tudi ilegalen promet na meji, saj je v letu 1962 v Jugoslavijo iz Albanije prebegnilo 53 oseb (19 so jih nemudoma vrnili), njihovo skupno število v Jugoslaviji pa je tedaj znašalo 2870. Število takšnih emigrantov je nihalo, a ostajalo na približno isti ravni, saj so se nekateri legalno izselili, v tem letu pa jih je 22 tudi ilegalno pobegnilo na Zahod. Iz Jugoslavije je v istem obdobju pobegnilo 31 oseb, 63 je bil pobeg prepre čen, skupno število jugoslovanskih emigrantov v Albaniji pa je bilo 1032. V tem času je bilo od starih emigrantov v Jugoslavijo iz Albanije vrnjenih 90 oseb. 846 Izraz, ki je najve čkrat ozna čeval stanje v medseboj- nih odnosih, je oscilacija, se pravi privijanje ali popu- ščanje ventila, ki je zadrževal napetost, vendar lahko ugotavljamo, da je pri tem šlo zgolj za minimalne spre- membe, ki so nihale med vro čim in hladnim stanjem, rekapitulacija odnosov ob koncu leta pa je navadno pri- kazala nekako mla čen rezultat. Popuš čanje pritiska v za četku leta 1962 je prešlo v ostrejšo fazo konec leta, na albansko zaostrovanje pa je nekoliko bolj smelo jugoslo- vansko vodstvo odgovorilo v letu 1963. Do zaostrovanja je deloma prišlo tudi po kitajski krivdi, saj so v tem času še vedno poskušali vzdrževati status quo v odnosih s Sovjetsko zvezo, zato jih albanski napadi na Hruš čova niso zanimali, veliko ve čjo težo pa so zanje imeli napa- di na Jugoslavijo, ki so jim rabili kot posredna kritika sovjetskega vodstva. V skladu s tem so se okrepile „pro- 844 Čeprav so bile nekatere njihove ugotovitve skorajda neverjetne. Stari obveš če- valni ma ček Dayrell Oakley Hill naj bi še vedno deloval in poskušal z organizacijo gverilskih vpadov v Albanijo, čeprav je britanska obveš čevalna služba od takšnih operacij odstopila že v za četku petdesetih let. Kasneje naj bi zaradi britanskega nezanimanja emigrante pošiljal ameriški obveš čevalni službi, ki naj bi še vedno delovala iz starih baz v Italiji, na črti pa naj bi obsegali tajno pošiljanje gverilcev prek Jugoslavije mimo vedenja jugoslovanskih oblasti. Glej: DA MIP, PA 1963, f. 1, Informacije o Albaniji, 29. junij 1963, št. 442919. 845 Glej npr. DA MIP, PA 1962, f. 1, Informacije o Albaniji, 30. junij 1962, št. 43332. 846 AJ, 507, f. IX, 1/II-218-247, a. e. II-228, Informacije o Albaniji, DSUP, julij–no- vember 1962, 21. november 1962. 316 tijugoslovanska gonja” in diverzantske dejavnosti, kljub temu pa so v zapiskih za kolegij na sekretariatu za no- tranje zadeve stanje na meji opisali kot dobro, opozorili pa so na nadaljevanje fortifikacijskih del defenzivnega zna čaja ob celotni meji. V znak dobre volje so nekaj uje- tih agentov vrnili albanski strani, razburjenje pa je po- vzročila za časna ukinitev letalske povezave med Tirano in Beogradom. Osnovni bilateralni odnosi so potekali v nespremenjenem slogu. 847 Ostrejši pristop je opazen v jugoslovanski gesti, ko je zaradi ohranjanja reciprocitete omejila delovanje al- banskega poslanstva v Beogradu v skladu z albanskimi 847 DA MIP, PA 1963, f. 1, Informacija o Albaniji, št. 443934. Jugoslovanska politi čna karikatura pogosto ni bila na bistveno višjem nivoju kot v državah za železno zaveso. Pljuvalnik na karikaturi se je uporabljal ob vsaki primerni priložnosti, pred in po resoluciji informbiroja, leta 1961 pa je pripadel Enverju Hoxhi. Po drugi strani pa so se jugoslovanski diplomati iz Albanije pritoževali nad nizko ravnjo humorja, ki je imela kontraproduktiven u činek, predvsem zaradi tega, ker je bila ost usmerjena v smešenje albanske gospodarske zaostalosti. 317 DRUGA LEDENA DOBA (1960-1968) pravili za jugoslovansko poslanstvo v Tirani. Poleg dra- sti čne omejitve gibanja albanskih diplomatskih uslu- žbencev je bil uveden tudi stalen nadzor nad njihovim gibanjem. 848 Albanska stran je na to odgovorila s še bolj rigoroznimi omejitvami za poslanstvo v Tirani, zaradi česar so na sekretariatu razmišljali o dodatnih recipro- čnih omejitvah. 849 Ta zaostritev pa je bila verjetno po- sledica evalvacije jugoslovanskih politi čnih smernic, ki jih je prve dni junija dolo čil sekretar za zunanje zadeve Ko ča Popovi ć in pri tem dodal, da jih je treba tudi v praksi izvajati. Poleg uvedbe recipro čnih ukrepov v zvezi z diplomatskim predstavništvom je bilo tako zamišljeno, da bo Jugoslavija še naprej izpolnjevala vse pogodbene obveznosti, vendar pa ne bo nosilec nobene iniciative, saj naj bi že ves čas imela ve č kot dovolj veliko toleranco do albanskih provokacij. Sama naj ne bi izzivala novih, morebitne nove pa naj bi ignorirala. Protestno naj bi se odzivali zgolj ob albanskem zlorabljanju kosovskega vprašanja, vendar izven medijev. Ob vsaki zunanjepo- liti čni akciji pa bi moral sekretariat upoštevati, da naj bi v albanskem vodstvu potekal proces diferenciacije, pospešen zaradi slabih gospodarskih razmer. Zara- di tega naj bi budno spremljali notranje dogajanje in pravo časno zavzemali pravilna stališ ča ob novih poja- vih. 850 To je verjetno vodilo k uspešnemu posredovanju pri albanskih oblasteh zaradi diverzantskih skupin, ki jih je bilo v naslednjih letih odkritih nekaj manj. To so dosegli s tem, da so albanski strani utemeljili, da brez tega ne more biti normalizacije stanja na meji, kjer si- cer ni bilo veliko incidentov, 851 trditve pa so podkrepili z zbrano dokumentacijo o likvidiranih in infiltriranih albanskih agentih/diverzantih v prejšnjih letih. Zara- di tega je albanska stran okrepila takšno dejavnost v 848 DA MIP, PA 1963, f. 2, Mere retorzije prema predstavništvu NR Albanije – Bgd., 18. julij 1963, št. 419408. 849 DA MIP, PA 1963, f. 2, Beleška o novim albanskim merama koje su preduzeli prema našem Poslanstvu, 16. avgust 1963, št. 426954. 850 To mnenje je bilo sicer precej optimisti čno, saj o kakšni diferenciaciji v alban- skem vodstvu v tem času ni bilo govora. Glej: DA MIP, PA 1963, f. 2, Naš stav prema Albaniji, 8. junij 1963, št. 419497. 851 AJ, 507, f. IX, 1/I-341-389, a. e. I-364, Neka zapažanja o situaciji u Albaniji, DSIP, 24. april 1964. 318 tretjih državah, predvsem v Tur čiji. 852 Trend utrjevanja meje in zmanjševanja števila incidentov je sicer opazen tudi v letu 1965. 853 *** Posebno pozornost je jugoslovanski sekretariat za zunanje zadeve posve čal gospodarstvu, ki naj bi bilo stalen vir nezadovoljstva med albanskimi državljani, predvsem zaradi še vedno izredno nizkega življenjske- ga standarda, zlasti v oskrbi z živili. 854 Kitajski pomo či ni uspevalo pokrivati prenizkih donosov žitaric, ki so bili vir nenehnih težav ( čeprav naj bi po nekaterih po- datkih žitarice celo izvažali na Kitajsko), vendar pa je gospodarske težave jugoslovanska stran vseeno neko- liko precenjevala. V letu 1964 naj bi se tako drasti čno pove čala gradbena dela, s katerimi so zaklju čili gradnjo večine objektov iz petletnega plana, ki so do tedaj stali nedokon čani. Vse gradbene posle naj bi vodili kitajski strokovnjaki, z izjemo ene termoelektrarne, ki so jo gra- dili Italijani. Represivni albanski režim si je pri gradnji pomagal s ceneno gradbeno silo, ki so jo zagotavlja- li zaporniki, teh pa ni nikdar primanjkovalo. Kitajska pomo č naj bi bila bistvena tudi pri gradnji fortifikacij- skih objektov na jugoslovanski meji, obmo čje pa so po obisku kitajske delegacije ozna čili za vojaško obmo čje zaprtega tipa. 855 Medsebojni bilateralni odnosi so kljub nenehni al- banski propagandi potekali dokaj nemoteno, težava se 852 DA MIP, PA 1964, f. 1, Obaveštajna delatnost NRA protiv SFRJ (januar–septem- bar 1964. g), 15. oktober 1964, št. 451655. 853 AJ, 507, f. IX, 1/I-341-389, a. e. I- 381, Informativni bilten o NR Albaniji (ju- li–septembar 1965.g), SSUP, 15. oktober 1965 in Informativni bilten o NR Albaniji (april–juni 1965. g.), SSUP, 1. julij 1965. 854 Nezadovoljstvo obi čajnih državljanov s kitajsko gospodarsko pomo čjo je prite- gnilo ve č pozornosti, kot si jo je verjetno zaslužilo, vendar pa je ob časno prihajalo do precej smešnih poro čil. Eno izmed njih je opisovalo žol čne prepire med kupci in prodajalci zaradi slabe kvalitete kitajskega konzerviranega mleka. Še v ve čje po- drobnosti pa je Miodrag Krdži ć zašel, ko je opisoval pogovor finan čnega ministra Vasila Katija in njegove žene pri kroja ču. Ministrova žena se je pritoževala nad slabo kvaliteto šivov, kroja č pa naj bi krivdo zvalil na nekvaliteten kitajski sukanec, ki je bil edini dostopen. Ženska naj bi tedaj pri čela razlagati ministru, da mu že ves čas govori, da je kitajska roba ni čvredna, vendar ta na njene kritike ni reagiral. Glej: DA MIP, PA 1964, f. 1, Krdži ć DSIP, 23. marec 1964, št. 411638. 855 Prav tam. 319 DRUGA LEDENA DOBA (1960-1968) je pojavila pri razmejitvi ob črnogorsko-albanski meji, ki je potekala po sredini reke Bojane. Ta je s časoma spre- minjala svoj tok, zato so v ustju reke ponovno zarisali mejno črto. Mejna črta pa je po jugoslovanskem mnenju vplivala tudi na razmejitev na morju, česar pa alban- ska stran ni želela priznati, vendar to za medsebojne odnose ni bilo bistveno. 856 Na ve čje nerazumevanje je naletel prvi obisk Ču En Laja v Albaniji; vsa publiciteta je namre č kljub razgretim sovjetsko-kitajskim odnosom še vedno bila namenjena Jugoslaviji oziroma njenemu „sramotenju”. 857 Zaradi tega je jugoslovanska vlada tudi protestirala, predvsem na ra čun govorov Hoxhe , Shehu- ja in Ču En Laja . Njihovo vsebino je ocenila za dvoli čno, saj so v tem času na albanski strani po drugi strani predlagali, da bi trgovinski sporazum po ve č letih na- mesto na diplomatski ravni sklenili na sestanku dveh delegacij, kar pa je zaradi „z jugoslovanske strani ne- izzvanih sovražnih albanskih postopkov” jugoslovanska vlada odklonila. 858 Spremembe ni prinesla niti zamenja- va Nikite Hruš čova v Sovjetski zvezi oktobra 1964, saj je po jugoslovanski oceni albansko vodstvo pregloboko zabredlo, da bi lahko preživelo ponovno normalizacijo medsebojnih odnosov. Zaradi tega je Hruš čovov padec oznanjalo kot poraz smernic XX. kongresa in zmago do- gmatskih sil, se pravi albansko zmago, a so do novega sovjetskega vodstva imeli precej zadržkov. 859 Kljub temu pa na sovjetske iniciative za izboljšanje medsebojnih odnosov ni reagiralo, celo v nasprotju s kitajsko dokaj pomirljivo politiko do Sovjetske zveze v tem času. Zaradi tega je analitik sekretariata za zunanje zadeve opozar- jal, da bo na kontinuiteto albanske politike potrebno ra- čunati tudi v prihodnosti. Sovražni odnos do Jugoslavi- je bo tako ostal osnovna konstanta, 860 saj je medsebojni 856 AJ, 507, f. IX, 1/I-341-389, a. e. I-368, Izveštaj o drugom vanrednom zaseda- nju Mešovite jugoslovensko-albanske komisije za obnovu grani čnih piramida, 31. oktober 1964. 857 Kinesko saop ćenje na završetku posjete Ču En Laja , Borba, 11. januar 1964, str. 2. 858 DA MIP, PA 1964, f. 1, Zabeleška S. Tuni ća , referenta za Albaniju, sa T. Be ća- riem , otpravnikom poslova Poslanstva NR Albanije u Beogradu, 30. januar 1964, št. 43532. 859 DA MIP, PA 1966, f. 2, Informacija o NR Albaniji, 11. januar 1966, št. 491. 860 Nekoliko nenavadna poteza albanske vlade je to tezo potrjevala, saj je konec novembra 1964 protestirala pri Svetu za ekonomsko vzajemnost zaradi sodelovanja 320 spor že zdavnaj izgubil karakter zunanjepoliti čnega pro- blema in predstavlja edino stvarnost pri oblikovanju al- banske zunanje in notranje politike. Kitajsko-albanska navezava je bila sicer edina logi čna v danem trenutku, vendar pa je bila omembe vredna tudi komplementar- nost stališ č obeh partij, Albanija pa je kljub svoji šibko- sti želela ohraniti enakovredno vlogo v partnerstvu. To je vodilo k nasvetu, da bi bilo treba znova razmisliti o spremembah jugoslovanskega pristopa, ki se je do tega časa večinoma držal ignoriranja, vendar je bil že zasta- rel, in ve čkrat javno reagirati. Novost v razmišljanju je predstavljala ideja, da je potrebno ostro lo čiti kitajske in albanske zadeve in Albanijo prenehati omenjati v ja- vnosti zgolj kot „izvajalca kitajske politike”. 861 Princip popuš čanja in zategovanja ventila pa je ostal stalnica albanske politike, ki je ob drugem obisku Ču En Laja v Tirani spomladi 1965 iz tega naredila protijugoslovan- ski miting, 862 tri mesece kasneje pa prvi č po dolgih letih v zunanjepoliti čnem ekspozeju v skupš čini ni bila niti enkrat omenjena, kaj šele, da bi ve čina ekspozeja bila napad nanjo, kot je to bilo v navadi do tedaj. Spremem- ba pa je bila tako velika, da ekspozeja prvi č ni prebral predsednik vlade Mehmet Shehu , ki je do tedaj edini poleg Hoxhe imel ta monopol, temve č zunanji minister Behar Shtylla . 863 Kljub takim nihanjem 864 pa je “osnovna politi čna li- nija Albanije do Jugoslavije tudi v tem obdobju ostala ne- spremenjena. Nadaljuje se zelo groba politi čno-propagan- Jugoslavije v nekaterih njenih telesih. Albanija od leta 1962 ni bila ve č članica tega telesa. Glej: AJ, 507, f. IX, 1/I-341-389, I-372, Beleška o protestu albanske vlade članicama SEV-a zbog u češća Jugoslavije u radu nekih organa ove organizacije, 21. november 1964. 861 DA MIP, PA 1964, f. 1, O nekim aspektima albanske politike i eventualnom na- šem stavu/pro memoria/, 21. december 1964, št. 449648. 862 Ču En La j je ob preletu Jugoslavije sicer poslal pozdrave predsedniku SIV Petru Stamboli ću . Glej: Ču En Laj u Tirani, Borba, 31. 3. 1965, str. 3 in Protest Vlade SFRJ Vladi NR Kine, Borba, 3. 4. 1965, str. 2. 863 AJ, 507, f. IX, 1/II-218-247, a. e. II-235, Informacija o ekspozeu ministra ino- stranih poslova NR Albanije B. Štile o medjunarodnoj situaciji, 15. julij 1965. 864 “Dosedanji razvoj položaja v Albaniji in njena zunanjepoliti čna platforma v bližnji prihodnosti ne napovedujeta bistvenih sprememb v politiki albanskega vodstva. Do- lo čene oscilacije in negotovosti v njeni politiki vseeno kažejo, da se uresni čevanje te politi čne linije ne odvija pravoverno, kakor tudi, da so v kitajsko-albanskih odnosih prisotne tudi dolo čene razlike…” Več o tem: DA MIP, PA 1967, f. 1, Informacija o stanju odnosa izmedju SFR Jugoslavije i NR Albanije, 14. februar 1967, št. 41000. 321 DRUGA LEDENA DOBA (1960-1968) dna kampanja. Poleg tega je v toku druge polovice leta 1966 bilo po dveh letih relativnega zatišja v albanskem obveš čevalnem delovanju proti nam pet ali šest primerov ilegalnega vtihotapljenja oboroženih vohunov-agentov.” 865 Jugoslovanski pristop je ostal umirjen in se je zgledoval po sklepih ZIS-a z za četka leta 1966 in je z reševanjem prakti čnih bilateralnih vprašanj poskušal doseči posto- pno normalizacijo in napredek medsebojnih odnosov. V tem času je bilo tako urejeno nekaj vprašanj, saj je Al- banija pokazala pripravljenost za nekatere predloge. Od leta 1966 sta tako državi letno prek podjetij Albturist in Atlas sklepali turisti čne sporazume, ki pa so dovoljevali le posredništvo Atlasa za turiste iz tujine, za jugoslovan- ske turiste pa obisk Albanije ni bil predviden, čeprav so v letu 1966 dopustili obiske nekaterih jugoslovanskih državljanov, predvsem tistih albanskega rodu, v Albaniji pri svojcih. Med njimi je bilo tudi nekaj novinarjev, ki so o položaju v Albaniji objavili poro čila v jugoslovanskem tisku, 866 ta pa albanske strani niso razveselila. 867 Glavni- no naporov za približevanje sta obe strani vložili pri bla- govni menjavi, ki je intenzivno naraš čala. Od leta 1965 so bile v okviru mednarodnih tekmovanj redno na spo- redu tudi tekme albanskih in jugoslovanskih športnih moštev, 868 ki so bile priložnost za odhod jugoslovanskih novinarjev v sicer nedostopno Albanijo. 869 Ve čja realnost albanskih oblasti pri pristopu k reševanju medsebojnih težav je bila jasno vidna tudi ob incidentu, ko je jugoslo- vansko reaktivno lovsko letalo tipa F-84 sunderset po napaki pilota zašlo nad albansko ozemlje in so ga prisi- lili k pristanku na tiransko letališ če. Pilota in letalo so v Jugoslavijo brez besed in posebnih zapletov vrnili skoraj nemudoma, incident pa ni bil omenjen v javnosti. 870 865 Prav tam. 866 “Organi UDBE in novinarji.” V: DA MIP, PA 1969, f. 2, Zabeleška o razgovoru Spa- soja Tunića sa Mustafa Kadi-om , III. sekretarom albanskog poslanstva u Beogradu za vreme sastanka glavne mešovite komisije za rešavanje ili spre čavanje graničnih incidenata od 30. maja do 5. juna 1969. godine u Beogradu, 10. junij 1969, št. 420463. 867 Glej npr. Odškrinuta vrata Skadara na Bojani, Borba, 1. 7. 1966, str. 3. 868 DA MIP, PA 1967, f. 1, Informacija o odnosima sa Albanijom posle zasedanja Spoljnopoliti čkog odbora Savezne skupštine od 25. oktobra 1967. godine, 21. de- cember, št. 41000. 869 Glej zapise Pera Zlatarja . Pero Zlatar, Glasnik iz Tirane. 870 DA MIP, PA 1967, f. 1, Tirana DSIP, 21. julij 1967, št. 426214 in Tirana DSIP, 322 Ideološka in propagandna vojna pa se je v tem času nemoteno nadaljevala, saj je V. kongres APD novembra 1966 potrdil dotedanje poteze albanskega vodstva, 871 medijsko ofenzivo pa je v Albaniji sprožil Brionski ple- num. Menjava Rankovi ća je bila razumljena kot udarec “srbski buržoaziji” in zmaga slovensko-hrvaških intere- sov, zamaskirana pod plaš čem boja med centralisti čnim in decentralisti čnim načelom. 872 Glavnina napadov, ki so zmotili jugoslovansko vodstvo, pa je bila povezana z “razkrinkavanjem zlorab” notranjih organov, se pravi s 28. julij 1967, št. 426714. 871 Zato se je nadaljevalo štetje kletvic in žaljivk, v enem samem članku naj bi v “Zeri i popullitu” kar 67-krat užalili Tita . V: DA MIP, PA 1967, f. 1, Izvod iz članka “ZiP” od 16. XI. 1967. god, št. 4969. 872 Prav tam. Na absurdnost nekaterih trditev albanskega režima opozarja tudi karikatura Boža Kosa, ki predstavlja del jugoslovanske medijske protiofenzive iz leta 1961. 323 DRUGA LEDENA DOBA (1960-1968) Kosovom. 873 Obsežna diskusija na plenumu je albanski propagandni mašineriji odprla zlati rudnik, iz katerega so nato nastali takšni pasusi: “Jugoslavija na Kosovu in Metohiji izvaja najhujšo šovinisti čno politiko, izvaja geno- cid v najširših razmerah, denacionalizacijo, preganjanja, mučenje in fizi čne likvidacije; Šiptarji v Jugoslaviji so na strašen na čin masakrirani, ubijani, ropani, odrekajo se jim najosnovnejše človekove pravice in preganja se jih z njihovih ognjiš č.” 874 Po nepreverjenih informacijah je za temi albanskimi napadi bil izdelan na črt, po katerem so v Albaniji na črtno objavljali statisti čne podatke, ki naj bi njihove trditve tudi dokazali, saj so želeli vprašanje genocida na Kosovu sprožiti v OZN. 875 Notranjepoliti čno pa je bila Albanija razcepljena, saj je to obdobje, ko je na Kitajskem revolucija prešla v najbolj drasti čno fazo, znano pod imenom “kulturna revolucija”, ki pa v Albaniji ni doživela ve čjih odmevov. Ravno pri tem je med Albanci in Kitajci prihajalo do na- sprotij, ko je bil ekstremizem albanskega vodstva prav- zaprav zmernejši od kitajskega, čeprav je bilo v tem ča- su izvedenih nekaj drasti čnih ukrepov. 876 Zgledovanje po kitajskih vzorih je bilo najprej o čitno v vojski, kjer so z uniform izginili čini. Izvajali sta se pospešena ko- lektivizacija še zadnjih, ve činoma gorskih krp zemlje in kampanja “nazaj na podeželje” (vsak državljan naj bi vsaj mesec preživel ob delu na polju, ne glede na njego- vo funkcijo, omejevalo pa se je tudi migracije v mesta). Po kitajskem vzoru so književniki in umetniki odhaja- li na podeželje, kjer so naposredno lahko črpali ideje za svoje motive, drasti čno pa so tudi oklestili progra- me gledališ č, opere in baleta, slednji sploh ni ve č izvajal klasi čnih del. Najbolj drasti čen ukrep pa je bila akcija proti veri oziroma verskim skupnostim, saj se je Albani- ja razglasila za prvo ateisti čno državo na svetu; verske objekte so porušili ali spremenili v skladiš ča in športne 873 DA MIP, PA 1967, f. 1, Informacija o stanju odnosa izmedju SFR Jugoslavije i NR Albanije, 14. februar 1967, št. 41000. 874 AJ, 507, IX, 1/I-341-389, I- 387, Beleška o napadima NR Albanije na SFR Jugo- slaviju u periodu od 3. jula do 3. oktobra 1966. godine, 10. oktober 1966. 875 DA MIP, PA 1966, f. 2, Misija SFRJ u OUN (Sr đa Prica ) DSIP (Marku Nikezi ću ), 1. oktober 1966, št. 433994. 876 Zëri i popullit: U Albaniji se uspješno razvija ideološka i kulturna revolucija, Borba, 26. 3. 1967, str. 3. 324 hale, verske uslužbence ve činoma poslali na “družbeno- koristno delo”, izkazovanje verske pripadnosti pa je po- stalo kaznivo dejanje. 877 Kljub temu so to v Jugoslaviji ocenjevali kot lahen odmev kulturne revolucije, 878 ki je dokaj zaostajal za kitajskim tempom sprememb. 879 877 DA MIP, PA 1967, f. 1, Tirana DSIP, 2. marec 1967, št. 48074 in DA MIP, PA 1968, f. 1, Informacije o nekim aspektima unutrašnjih kretanja u Albaniji (sa činje- na u saradnji sa Poslanstvom SFRJ u Tirani), 23. julij 1968, št. 46569. 878 DA MIP, PA 1967, f. 1, Informacija o odnosima s Albanijom, 21. december 1967, št. 41000. 879 Albansko vodstvo naj bi o že šest mesecev trajajo či kulturni revoluciji leta 1966 mol čalo. Glej: Zanimljiva šutnja, Borba, 20. 10. 1966, str. 3. 325 DRUGA LEDENA DOBA (1960-1968) Prelomno leto v razvoju medsebojnih odnosov je bilo razburkano 1968., vendar pa ob njegovem za čet- ku ni č ni kazalo na to, da bi se albanska zunanjepoli- ti čna usmeritev kakorkoli spreminjala. Napadi alban- skega vodstva so ostali enako ostri in ob časno nekoliko neokusni. Enver Hoxha je v enem svojih govorov tako ošvrknil jugoslovansko vlado, ki naj bi na obmo čjih Ma- kedonije, prizadetih v potresu leta 1963 in poseljenih z albanskim prebivalstvom, namenoma zavla čevala z obnovo. 880 Ta odnos do jugoslovanskega vodstva pa se je spreminjal le v enem, za albansko prebivalstvo po- membnem delu. Albansko vodstvo je namre č veliko bolj elasti čno pristopalo k meddržavnim stikom in neposre- dnemu sodelovanju, pod pogojem, da je to potekalo ne- posredno s Kosovom. V tem obdobju so bili vzpostavlje- ni prvi stiki tiranskih in prištinskih fakultet, sklenjen je bil sporazum o nabavi knjig in u čbenikov za potrebe manjšinskega šolstva v Albaniji, izmenjani sta bili tu- di albanološki delegaciji ob 500. obletnici smrti Gjergja Kastriote Skenderbega . Takšno raven sodelovanja pa je albanska stran dopuš čala le na pokrajinski ravni, kar je bilo na zvezni ravni sicer sprejeto, vendar so nanj gleda- li skepti čno in ga sprejemali zgolj kot uvod v morebitno širše sodelovanje na državni ravni. 881 880 Albansko rukovodstvo ne pokazuje želje za boljim odnosima sa Jugoslavijom, 14. 1. 1968, str. 2. 881 “Ob upoštevanju elementa dvojnosti albanske taktike (gotove razlike v pristopu Pot k normalizaciji medsebojnih odnosov 326 Spremembe je povzro čila panika v albanskem vod- stvu po sovjetski intervenciji na Češkoslovaškem. Al- bansko vodstvo sicer ni gojilo nobenih simpatij do re- formnega procesa, ki je intenzivno potekal v prvi po- lovici leta 1968, ofenziven sovjetski odziv na politi čne spremembe v eni izmed članic Varšavskega pakta pa je po njihovem predstavljal precedens v medblokovskih odnosih, ki bi se lahko ponovil v neubogljivi Albaniji. Dvojnost, ki je s tem nastala v razmišljanju albanskega vodstva, je lahko opaziti v uradni izjavi za javnost dan po sovjetski invaziji. “Centralni komite APD in vlada LRA z najve čjo odlo čenostjo obsojata barbarsko agresijo sov- jetskih revizionistov in njihovih slug proti ČSSR, kakor tudi izdajo in kapitulacijo čehoslovaškega revizionisti č- nega vodstva.” 882 Albanska stran se je takšni usodi leta 1961 brez ve čjih težav izognila, saj teritorialno ni meji- la na nobeno drugo državo članico Varšavskega pakta, imela pa je tudi mo čnega zunanjepoliti čnega partnerja, Kitajsko, kar je predstavljalo resno oviro za invazijo. 883 Vendar pa razmišljanje tedanjih vodstev “disidentskih socialisti čnih držav” ni bilo tako preprosto, saj tudi v Jugoslaviji novica o invaziji na Češkoslovaško ni bila sprejeta z lahkim srcem in je povzro čila resne skrbi o morebitnem nadaljevanju invazije v Jugoslavijo, 884 a so se te po nekaj dneh razblinile, povzro čile pa so resne spremembe v vojaško-obrambni taktiki. 885 Albanija je v precepu pri čela iskati ve čjo oporo v odnosih s sosednji- mi državami, 886 kar je bilo o čitno tudi zaradi popolne k APKM in SFRJ) menimo, da bi vzporedno s sprožitvijo pobude za dolo čeno sode- lovanje med APKM in LRA Albancem isto časno odlo čno dali vedeti, da ne more biti uspešnega sodelovanja z APKM, dokler isto časno izvajajo sovražno propagando proti SFRJ.” Glej: DA MIP, PA 1968, f. 1, Pregled stanja jugoslovensko-albanskih odnosa, 9. julij 1968, št. 46569. 882 Izjava je bila ideološko sicer hudo zmedena, a zato toliko bolj bojevita, saj je Sovjetsko zvezo obtožila sodelovanja v “globalni strategiji kolaboracije izdajalskega sovjetskega vodstva in ameriškega imperializma”, sovjetski narod pa pozivala k boju proti “fašisti čni kliki Brežnjev -Kosigin ”, obnovitvi ciljev oktobrske revolucije in “da naj enkrat za zmeraj pokopljejo zloglasni XX. kongres KPSZ”. Glej: AJ, 507, IX, 22/ II-146-189, II-153, Izjava CK PRA i albanske vlade u vezi agresije SSSR-a i drugih snaga VU na Čssr, 22. avgust 1968. 883 DA MIP, PA 1968, f. 1, Tirana DSIP, 20. november 1968, št. 442032. 884 Hadalin , Tito in praška pomlad v jugoslovanskih diplomatskih virih, str. 163. 885 Guštin , Teritorialna obramba 1968–1987: Vojaška potreba ali politi čni projekt? in Bjelajac , Jugoslovanska ljudska armada v šestdesetih in prvi polovici sedemde- setih. 886 “Negotovost glede dometa in smeri nadaljnjega vojaškega nastopa petih držav po 327 DRUGA LEDENA DOBA (1960-1968) ukinitve protijugoslovanske propagande takoj po sov- jetski invaziji. Zaradi novonastale situacije je albansko vodstvo poskušalo navezovati stike in prepri čati jugo- slovansko stran o spremembah svojega mišljenja prek najrazli čnejših kanalov: stikov diplomatskih predstav- nikov z razli čnimi funkcionarji, 887 na sestankih razli č- nih bilateralnih komisij in podobno. 888 V teh stikih so poskušali neformalno poudarjati albansko stališ če o potrebi po ohranitvi neodvisnosti obeh držav, ki mora biti v prvem planu, ideološke razlike pa pri tem ne bi smele igrati nobene vloge. 889 Na jugoslovanski strani si v tem času niso bili na jasnem, ali ima tak albanski pristop trajnejšo vrednost, saj so albanski predstavniki nastopali zelo zadržano, v skladu s svojimi zunanje- in notranjepoliti čnimi usmeritvami, zato je obstajal ute- meljen sum, da je to zgolj zaradi njihove ocene o ver- jetnosti napada sil Varšavskega pakta. Kljub temu so nameravali z vsemi odzivi opogumiti albansko stran, da bi se med državama razvili pristnejši odnosi. Zaradi tega je pomo čnik sekretarja za zunanje zadeve Babi ć albanskemu odpravniku poslov uradno izjavil, da se je Jugoslavija ves čas zavzemala za teritorialno celovitost in suverenost albanske države, ki predstavlja enega iz- med pogojev za miren razvoj v regiji, za obrambo tega pa bi morali državi na bileteralnem podro čju narediti čim več. Albanska stran na izjavo uradno ni reagirala. 890 Albansko tipanje terena pa je imelo za sabo globlji vzrok kot le iskanje na čelne jugoslovanske podpore. 12. septembra je Albanija tudi de iure izstopila iz Varša- vskega pakta. Iz njegovega delovanja je bila sicer izklju- čena že od konca leta 1961. Ofenziven pristop albanske intervenciji, samo dejstvo, da je do takšne akcije lahko prišlo, kot tudi njena argumen- tacija, so izzvali v prvem trenutku o čiten strah o neposredni ogroženosti Albanije.” Glej: DA MIP, PA 1968, f. 1, Tirana DSIP, 20. november 1968, št. 442032. 887 MIJ, KPR, f. I-5-b, Informacija o razgovorima koje sam vodio (Kolj Širok a) sa dvojicom albanskih predstavnika, 29. oktober 1968. 888 Tako je 9. septembra 1968 pomo čnika na čelnika oddelka za Albanijo Trajka Lip- kovskega albanski odpravnik poslov povabil na zasebni razgovor v kavarno, da bi mu zaupno sporo čil, da bo v primeru sovjetskega napada na Jugoslavijo “Albanija bila z vami”. V: Lipkovski , Četiri tiranske godine, str. 15–19. 889 MIJ, KPR, f. I-5-b, Informacija o poziciji NR Albanije i odnosima sa SFR Jugosla- vijom posle agresije na ČSSR, 26. september 1968. 890 Prav tam. 328 vlade je dobil bu čno javno podporo s kitajske strani. 891 Formalni izstop Albanije iz Varšavskega pakta je imel dolgoro čen zna čaj za mednarodne odnose, saj se je na tej podlagi Albanija ob ogroženosti lahko nadejala ve čje podpore. Članstvo je po jugoslovanskem mnenju pred- stavljalo osnovni vir nevarnosti, saj kot članica Varša- vskega pakta niti ni mogla ra čunati na takšno pomo č. Jugoslovanski strani je bilo tako kot Albancem jasno, da države Varšavskega pakta nimajo kopenske zveze z Albanijo in da bi invazija nanjo lahko potekala le prek jugoslovanskega ozemlja, kitajska vloga pri napadu pa je bila zaradi oddaljenosti vprašljiva. Po izstopu je al- banska vlada s spremljanjem reakcij Sovjetske zveze in njenih satelitov sklenila, da je neposredna nevarnost za Albanijo minila, vendar pa je splošna nevarnost zaradi češkoslovaškega precedensa še vedno obstajala 892 in so v ta namen izvedli delno mobilizacijo, drasti čno pove- čali obmejne in obalne enote in pri čeli oboroževati del civilnega prebivalstva. 893 V arhivu Jugoslavije je obširno poro čilo, v katerem so analizirane vse možne variante vojnopoliti čnega razvoja v Albaniji in ocena o jugoslo- vanski vlogi pri tem, sploh glede na leta 1949 preklicani sporazum o prijateljstvu in vzajemni pomo či in veliko verjetnost vpleta Jugoslavije v konflikt s silami Varša- vskega pakta. 894 Seveda je albansko vodstvo v tem času za čelo intenzivno izboljševati odnose z vsemi okoliškimi državami, cilj njenih napadov v regiji pa je postala Bol- garija. 895 Na pozitiven premik v medsebojnih odnosih pa je kmalu padla senca, saj so konec leta na Kosovu in v Makedoniji izbruhnile velike albanske demonstracije, 891 DA MIP, PA 1968, f. 1 Tirana DSIP, 6. oktober 1968, št. 436585; Kina podržava odluku Albanije da napusti Varšavski ugovor, Borba, 19. 9. 1968, str. 3 in Kina obe ćava Albaniji svaku mogu ću pomo ć (Albanska partijska državna delegacija zavr- šila posjetu Pekingu), Borba, 8. 10. 1968, str. 3. 892 DA MIP, PA 1968, f. 1, Tirana DSIP, 20. november 1968, št. 442032. 893 AJ, 507, f. IX, 1/I-390-425, I-401, Informacija o poziciji NR Albanije i odnosima sa SFR Jugoslavijom posle agresije na ČSSR, 14. oktobra 1968 in Neki aspekti naše pozicije u slu čaju agresije na Albanijo, elaborat, nedatiran. 894 Prav tam. 895 Z Bolgarijo je Albanija že julija 1968 prekinila diplomatske odnose, obtoževala pa jo je pove čane koncentracije sil Varšavskega pakta, ki naj bi bile pripravljene na vdor v Albanijo. Glej: Albanija odgovorila na bugarsko saop ćenje, Borba, 28. 9. 1968, str. 20. 329 DRUGA LEDENA DOBA (1960-1968) ki jih je jugoslovansko vodstvo razumelo kot nacionali- sti čne, če ne kar separatisti čne, predvsem pa nasprotne jugoslovanski družbeni ureditvi. 896 Te demonstracije je v nasprotju s študentskimi, ki so pred tem potekale v Ljubljani, Zagrebu in Beogradu, precej nasilno razgnala policija ob pomo či vojske. Albanska vlada je bila zara- di suma, da je podpirala ekstremnejše demonstrante, po jugoslovanskem mnenju v neugodnem položaju in se je v vseh stikih z jugoslovanskimi predstavniki od njih poskušala distancirati. Albanskemu vodstvu naj bi namre č v trenutku, ko je poskušalo normalizirati medsebojne odnose, postajala dvoli čnost, ki jo je tedaj izvajala, se pravi izboljševanje medržavnih odnosov na eni strani in “podpiranje in podpihovanje antijugoslovan- skega razpoloženja med pripadniki albanske narodnosti v Jugoslaviji”, ovira. 897 Na albanski strani, kjer so prej takšne dogodke predvsem v tisku sprejemali odprtih rok, je tako prišlo do tega, da demonstracij in sodnih procesov, ki so jim sledili, sploh niso omenjali. 898 V cir- kularnem pismu, ki ga je sekretariat za zunanje zadeve poslal vsem jugoslovanskim diplomatskim predstavni- štvom, je bilo tako jasno povedano, da kljub ob čutni pomiritvi odnosov, ki se je odražala v popolni prekini- tvi javnih napadov na Jugoslavijo in njeno ureditev, v medsebojnih odnosih težavo predstavlja vprašanje al- banske manjšine v Jugoslaviji. To so na albanski strani poskušali predstavljati kot popolnoma legitimno zani- manje za sonarodnjake, čemur so se na jugoslovanski 896 “27. novembra so bile v Prištini in drugih krajih na Kosovu demonstracije odkrito separatisti čnega in nacionalisti čnega zna čaja, v katerih je sodelovalo ve č sto štu- dentov in dijakov, ki so zahtevali republiko Kosovo. Demonstranti so nosili albansko zastavo in vzklikali Enverju Hoxhi , razbijali so izložbe, predvsem tiste s srbskimi napisi. Pokrajinsko vodstvo Kosova je demonstracije obsodilo kot nacionalisti čne, reakcionarne in neustavne, na črtovane, da bi dezorientirale albansko prebivalstvo. Demonstracije so bile tudi 23. decembra v Tetovu v severozahodni Makedoniji, ki je ve činoma poseljena z Albanci. Tudi v teh demonstracijah je sodelovalo ve č sto mladih ljudi, ki so zahtevali albansko republiko v Jugoslaviji, ki bi vsebovala tudi severoza- hodni del Makedonije. Organizatorji obeh demonstracij so bili obsojeni in zaprti. Ideja o albanski republiki v Jugoslaviji je bila zavrnjena s strani CK ZKJ na seji 4. februarja 1969, ki ji je predsedoval predsednik Tito . Zahteva po albanski republiki je bila razu- mljena kot zahteva za spreminjanje državnih meja, ki bi ne le ogrozila Jugoslavije in njene ozemeljske integritete, ampak tudi povzro čila nevarnost mednarodnih zapletov na Balkanu.” V: Marmullaku , Albania and the Albanians, str. 150. 897 DA MIP, PA 1969, f. 1, Informacija o Albaniji, 17. oktober 1969, št. 437825. 898 DA MIP, PA 1969, f. 1, Informacija o sadašnjem položaju NR Albanije i njenim odnosima sa SFR Jugoslavijom, 13. maj 1969, št. 416253. 330 strani nameravali upirati s propagandnimi akcijami na Kosovu, ki naj bi albanskemu prebivalstvu predstavile “prave predstavnike albanske narodnosti na Kosovu in v SFRJ”, ki jih v Albaniji kljub ukinitvi protijugoslovanske kampanje še vedno imenujejo izdajalci. 899 V tem trenutku je jugoslovanska vlada prevzela ini- ciativo in se pri sekretarju albanskega poslanstva na sestanku komisije za incidente 4. maja diskretno poza- nimala o možnosti dviga ravni diplomatskih predstavni- štev v Beogradu in Tirani. 900 Po na čelni albanski privo- litvi, vendar so želeli, da bi to željo tudi uradno izrazila jugoslovanska stran, 901 je bil prvotni zagon ustavljen. Odpravnik poslov Hrnjak je tako oktobra pisal v Beo- grad, da so jim v Albaniji ukinili vse diskriminacijske omejitve, ki so bile do tedaj v veljavi, zato bi bilo verjetno primerno uradno sprožiti vprašanje stopnje predstavni- štev. Na albanski strani so to potezo o čitno težko pri ča- kovali, saj je celo na žigu za vizume albanskega poslan- stva že pisalo “Ambasada NRA u Beogradu”. 902 Jugoslo- vanska stran pa o čitno še ni bila popolnoma prepri čana o trajnosti sprememb, čeprav se je retorika albanskega vodstva vedno bolj blažila. Enver Hoxha je tako poleg tega, da je v govoru v Tropoji eksplicitno rekel, da je Albanija za dobrososedske odnose, omenil tudi položaj albanske manjšine. Tokrat pa ni ve č omenjal njihovega “trpe čega” položaja, temve č je le omenil napa čno politi- ko nekaterih jugoslovanskih voditeljev v preteklosti in ocenil, da se kosovski Albanci vedno bolj enakopravno vklju čujejo v gospodarstvo in državno upravo. Prvi č je omenil tudi razvitost albanskega šolstva, katerega ob- stoj je do tedaj zanikal. Vseeno pa so na jugoslovanski strani ocenjevali, da nekateri poudarki v njegovem go- voru odstopajo od njegovih izjav. 903 V tem duhu bi lahko razumeli tudi izjavo sekretarja za zunanje zadeve Mirka Tepavca , ki je o odnosih z Albanijo v intervjuju za Me đu- 899 DA MIP, PA 1969, f. 1, Svim DK predstavništvima, 4. februar 1969, št. 44764. 900 DA MIP, PA 1969, f. 2, Beleška o podizanju ranga predstavništva SFRJ u Tirani i NRA u Beogradu, 10. junij 1969, št. 416253. 901 DA MIP, PA 1969, f. 2, Ankara DSIP, 25. julij 1969, št. 430836. 902 DA MIP, PA 1969, f. 2, Tirana DSIP, 9. oktober 1969, št. 436276. 903 Albanija je za dobrosusjedske odnose sa Jugoslavijom, Borba, 3. junij 1970, str. 3. 331 DRUGA LEDENA DOBA (1960-1968) Naslovnica dela “Jugoslovansko samoupravljanje – kapitalisti čna teorija in praksa” iz leta 1978. Enver Hoxha je bil neverjetno ploden pisec spominov, dnevniških zapiskov in teoreti čnih del v duhu svojevrstne marksisti čno-leninisti čne dogmatike, s katerimi je naknadno opravi čeval svoje politi čne akrobacije. Prikazana je naslovnica politi čnega pamfleta, ki naj bi razkrinkal antisocialisti čne odklone Edvarda Kardelja. Redki jugoslovanski obiskovalci Albanije so bili pri ča poplavi takšnih del, prevedenih v vse ve čje svetovne jezike, eden izmed jugoslovanskih košarkarjev pa je po besedah športnega reporterja Pera Zlatarja stojnico s propagandnim materialom opisal kot kiosk s cenenimi X-100 kriminalnimi romani. 332 narodno politiko dejal: “Za namigovanje o dobrih odnosih z Albanijo bi rekel, da bi mi bilo bolj vše č, če bi to bilo že dejstvo, ne pa namigovanje.” 904 Temu pritrjuje tudi poro čilo sekretariata za zuna- nje zadeve, ki v oceni medsebojnih odnosov trdi, da na albanski strani stalno poudarjajo idejne razlike in nepo- mirljivost ideološkega spora in to ob časno še uporablja- jo za napade na Jugoslavijo. S tem je albansko vodstvo poskušalo legitimirati svojo dotedanjo politiko pred al- bansko javnostjo, ki naj bi izboljšanje odnosov razume- lo kot zelo omejeno. Temu je rabila tudi albanska pro- paganda o notranjepoliti čnih težavah v Jugoslaviji, kjer naj bi samoupravni sistem bil v razsulu, kapitalizem pa na pohodu. Po drugi strani pa je jugoslovanski strani godilo vztrajanje Enverja Hoxhe , ki je stalno omenjal pripravljenost za normalizacijo odnosov in celo za uved- bo skupnih ukrepov ob eventualni agresiji. Tendenca navezovanja tesnejših stikov le s Kosovom se je nada- ljevala, oktobra 1970 je bil tako sklenjen protokol o so- delovanju novonastale prištinske in tiranske univerze. Iz opisov jugoslovanskih iniciativ, ki so jih sprožili skozi leto 1970, je tako lahko razbrati, da vprašanja dviga stopnje diplomatskih predstavništev niso sprožili, ker na albanski strani niso zaznali prave želje po pristnejših odnosih, temve č zgolj potrebo po nekaterih, predvsem gospodarskih. Pojavljalo se je vse ve č stikov med raz- li čnimi predstavniki na vse višjih ravneh, gospodarski sporazum za leto 1971 je bil tako sklenjen med name- stniki ministra. Pravi indikator odnosov pa so lahko predstavljali odzivi na vljudnostne poteze; tako je v Ti- rani na sprejem ob jugoslovanskem državnem prazniku prišlo nekaj albanskih ministrov, na albanski sprejem v Beogradu pa so povabili le nekatere višje uradnike s sekretariatov za zunanje zadeve in zunanjo trgovino. Kljub “sondiranju terena” pa albanska stran ni kazala nobenega veselja do izmenjave čestitk ob praznikih. 905 Pripravljenost albanske strani za dvig stopnje pred- 904 Odgovornost svih nesvrstanih za pripreme i uspjeh konferencije na vrhu, Borba, 7. 6. 1969, str. 3. 905 DA MIP, PA 1970, f. 1, Informacija o medjunarodnom položaju Albanije i nekim aktuelnim pitanjima iz jugoslovensko-albanskih odnosa, 5. april 1971, št. 41558. 333 DRUGA LEDENA DOBA (1960-1968) stavništev o čitno v tem času ni bila ve č tako zelo gore ča, saj je jugoslovanska stran ponovno “uradno” preverjala njihovo željo marca 1970. Predlog je bil kon čno sprejet 21. januarja 1971, 5. februarja pa je bil o tem objavljen skupni komunike. 906 Komunike je bil objavljen tudi v Borbi, predstavljal pa je ponovno normalizacijo diplo- matskih odnosov, saj sta od leta 1958 do tedaj obe drža- vi v svojih poslanstvih imeli le odpravnika poslov 907 . Zelo hitro, že junija, je bil za veleposlanika v Tirani imenovan Jovan Pe čenovi ć, 908 Albanija pa je prosila za agreman za enega svojih najstarejših diplomatov, Dhimitra Lama- nia . 909 Normalizacija odnosov je na jugoslovanski strani ustvarjala upanje za nadaljnji napredek v medsebojnih odnosih. Pe čenovi ć naj bi v Albaniji tako kon čno imel priložnost, da kot diplomatski predstavnik na dovolj visoki stopnji vzpostavlja stike z najvišjimi albanskimi voditelji. 910 Želja, da bi prišel tudi vsaj do predsednika vlade Mehmeta Shehuja , se jim ni uresni čila, čeprav je na jugoslovanski strani Lamanija sprejel Tito . Normalizacija diplomatskih odnosov pa ni pomeni- la normalizacije drugih odnosov in to so na albanski strani znali še kako poudariti. V za četku novembra je tako potekal VI. kongres APD, kjer je Enver Hoxha v uvodnem referatu dejal, da si na albanski strani želijo vsestranske odnose z Jugoslavijo. 911 Referat pa je Hoxha bral pozno zve čer in je tako do jugoslovanskega tiska prispel le njegov prvi del, preostanek pa je Albanska telegrafska agencija pri čela oddajati šele zjutraj. Dru- gi del referata je namre č predstavljal ponoven “brutalni napad” na jugoslovansko vodstvo in družbeni sistem, 912 906 Prav tam. 907 Jugoslavija i Albanija razmjenjuju ambasadore, Borba, 6. 2. 1971, str. 2. 908 DA MIP, PA 1971, f. 1, Informacija o Narodnoj Republici Albaniji i nekim aktuel- nim pitanjima jugoslovensko-albanskih odnosa/povodom odlaska u Albaniju dru- ga Jovana Pe čenovi ća , ambasadora SFRJ u NR Albaniji, 7. julij 1971, št. 412189. Pe čenovi ć je pred tem opravljal dolžnost predsednika sveta ob čine Priština, glej: Asllani , The Status of Kosova Debated (The 1967–1974 Internal Constitutional and Political Debates in Kosova), str. 115. 909 MIJ, KPR, f. I-3-a, a. e. 1-3, Prijem ambasadora Narodne republike Albanije Dhi- miter-a Lamani-a kod predsednika republike Josipa Broza Tita , Zagreb, 7. IX. 1971. 910 Pečenovi ća sta ob predaji akreditivnih pisem sprejela minister za zunanje zadeve Nesti Nase in predsednik prezidija skupš čine Haxhi Lleshi . Glej: Hadži Lješi primio Pe čenovi ća , Borba, 1. 8. 1971, str. 2. 911 Enver Hodža : Želimo svestrane odnose s Jugoslavijom, Borba, 2. 11. 1971, str. 2. 912 “V položaju, ki je nastal z izdajo sovjetskih revizionistov in antikomunisti čno pro- 334 kar je dalo vedeti, da bodo medsebojni odnosi kljub nor- malizaciji diplomatskih odnosov ostali na starem tiru. Jugoslovanska diplomacija pa se je še naprej kot pija- nec plota držala starega recepta pomirljive politike, saj: “V našem nastopu in postopkih proti Albaniji ni manj- kalo principielne platforme, na kateri bi se razvijali od- nosi, vendar so bile akcije premalo koordinirane. Zaradi tega se je potrebno še naprej truditi, da zedinimo svoja mnenja o osnovnih ocenah in pogledih in koordinirano nastopamo.” 913 In tako so “koordinirano nastopali” še skoraj dve desetletji. pagando buržoazije, uživa posebej veliko publiciteto jugoslovanski samoupravljalski sistem, ki se razglaša za najboljšo pot k izgradnji socializma. Veliko število revizioni- stov, ravno iz zahodnih kapitalisti čnih držav, je pristašev take poti. Ima tudi simpati- zerje v revizionisti čnih državah vzhodne Evrope. Teoretiki samoupravnega socializma se pretvarjajo, da izražajo avtenti čne ideje Marxa in Lenina . Pravzaprav pridigajo stare anarhosindikalisti čne in buharinisti čne teorije, ki sta jih v svojem času Marx in Lenin kritizirala. Njihovi teoreti čni argumenti so popolnoma brez podlage, medtem ko je sedanja jugoslovanska realnost najbolj o čiten dokaz neuspeha samoupravljanja. Enver Hoxha je tudi dejal, da so jugoslovanski revizionisti dali proste roke kulakom, ki izkoriš čajo delavce, da so razkosali državno lastnino, s tem ko so jo pretvorili v skupno lastnino, in da so na ta na čin utrli pot rojstvu buržoazije, ki dominira nad de- lavskim razredom in narodi Jugoslavije. Današnja Jugoslavija ima vse karakteristike buržoazne države in zaradi tega trpi za istimi resnimi in kroni čnimi boleznimi, ki so karakteristi čne za kapitalizem: kaos in globoke gospodarske krize, nezaposlenost, konkurenca, anarhizem, inflacija, ogor čeni družbenopoliti čni boji in nacionalna nestri- njanja. Taka situacija je privedla do pojava in zaostrovanja boja za hegemonijo.” Glej: Enver Hodža oštro napao samoupravljanje u Jugoslaviji, Borba, 3. 11. 1971, str. 2. 913 DA MIP, PA 1970, f. 1, Rezime diskusije o stanju jugoslovensko-albanskih od- nosa na sastanku kolegija DSIP od 20. januara 1970. godine koji je, kao osnovu za diskusiju uzeo informaciju broj 4120 od 9. januara o. g., 22. januar 1970, št. 4120. 335 DRUGA LEDENA DOBA (1960-1968) Trend do tedaj naraš čajo čega gospodarskega sode- lovanja pri čne upadati leta 1959, ko medsebojni poli- ti čni odnosi znova dosežejo dno. Blagovna menjava je v letu 1961 potekala po sporazumu in blagovnih listah iz leta 1960, saj pogajanj tega leta zaradi politi čnih vzrokov ni bilo. 914 Politi čne napetosti so predstavljale stalnico, ki pa kasneje ni bistveno vplivala na razvoj gospodarskega sodelovanja. V letu 1961 je jugoslovanski sekretariat za zunanje zadeve zaradi vedno ve čjih pritiskov izdal Belo knjigo o sovražni politiki vlade LRA proti FLRJ. V tem času Albanija prekine politi čne in gospodarske odnose s Sovjetsko zvezo in se nasloni na novega partnerja, Ljud- sko republiko Kitajsko. Kitajska kot albanski gospodarski partner ni v uresni čila albanskih pri čakovanj, saj njena pomo č ni dosegala sovjetske, kar je gospodarski razvoj Albanije upo časnilo, 915 prisiljeni pa so bili vnesti tudi drasti čne spremembe v tretji petletni plan. 916 Verjetno je treba tu- 914 DA MIP, PA 1961, f. 1, Gojko Žarkovi ć Službi za javne poslove i me đunarodne ugovore, 16. avgust 1961, št. 425033 in Ivo Vejvoda (DSIP) Tirani, 2. december 1961, št. 436488. Pogajanja je odpovedala jugoslovanska stran. MIJ, KPR, f. I-5-b, Zapisnik sa sastanka Grupe CK za medjunarodna pitanja, O situaciji u Albaniji, 1. december 1961. 915 Albanija je izmed vseh držav vzhodnega bloka dobila relativno najve čja investi- cijska sredstva, najprej od Jugoslavije in nato Sovjetske zveze ter satelitskih držav. Upoštevajo č nizek nivo razvitosti zemlje je zato imela mnogo višjo gospodarsko rast od ostalih držav bloka. Glej: Banovi ć , Posleratni razvoj privrede u Albaniji, str. 15. 916 DA MIP, PA 1962, f. 1, Završno poro čilo (Mijo Krdži ć ), 6. julij 1962, št. 422286. Gospodarski odnosi od zaostritve politi čnih odnosov do popolne normalizacije diplomatskih stikov leta 1971 336 kaj iskati vzrok za ponovno povečanje blagovne menja- ve z Jugoslavijo. Struktura blagovne menjave se v tem času nekoliko spremenila, saj prekinitev odnosov s SZ in ohladitev odnosov z njenimi vzhodnoevropskimi sa- teliti prizadane albansko gospodarstvo, ki je imelo ve či- no opreme in vozil iz teh držav. 917 Pesti jih pomanjkanje rezervnih delov, ki jih ve činoma poskušajo proizvajati sami, pomemben vir zanje pa je bila ravno Jugoslavija. Glavnino jugoslovanskega uvoza so predstavljali kromo- va in bakrova ruda, zelenjava, sadje, živilski izdelki in opeka. 918 Poročilo sekretariata za zunanje zadeve trdi, da je prelom s Sovjetsko zvezo in drugimi vzhodnoevropski- mi državami povzro čil motnje v razvoju gospodarstva. 919 Albanija se je zato previdno nagibala k trgovinskim sti- kom z zahodom. Za to sodelovanje so bile zahodne dr- žave zainteresirane, vendar jih je albansko-kitajska na- veza odvrnila. V albanski gospodarski politiki je pri čela prevladovati vse ve čja orientacija na lastne sile in zmo- žnosti, poudarek je bil na lastnih naravnih virih, polje- delstvu, rudarstvu in predelovalni industriji. 920 Konec šestdesetih let je bilo gospodarsko sodelova- nje med državama vzpostavljeno na obi čajen na čin, saj so redno sklepali protokole o blagovni menjavi, ki je zla- goma naraš čala. V letu 1967 in 1968 je bilo tako pred- videno pove čanje prometa za 25 odstotkov, vendar niso izkoristili vseh možnosti. Albanijo se je konec šestdese- tih let v zunanji trgovini obravnavalo kot državo v ra- zvoju z najve čjimi ugodnostmi. Leta 1967 podjetje Inter- impeks iz Skopja odprlo prvo trgovsko predstavništvo v državi. Albanija je težila k samozadostnosti in je uva- žala približno v protivrednosti svojega izvoza. Ta izvoz je predstavljal težavo zaradi ozke izbire in premajhnih koli čin izdelkov in surovin, ki so jih na albanski strani 917 Statistika spoljne trgovine FNRJ 1966, str. 317. 918 Potpisan protokol o robnoj razmjeni s Albanijom, Borba, 29. 12. 1966, str. 2. 919 “Glede na notranje pritiske in ostre represivne ukrepe proti politi čnim devijacijam vseh vrst se danes po naših ocenah v albanskem gospodarstvu skriva najresnejši dejavnik, ki bi lahko izzval notranjo krizo in pogojuje nadaljnje zaplete tako na no- tranjem kot zunanjem podro čju.” Glej: DA MIP, PA 1962, f. 1, Završno poro čilo (Mijo Krdži ć ), 6. julij 1962, št. 422286. 920 AJ, 130, f. 617, a. e. 1016 in DA MIP, PA 1968, f. 1, Informacije o nekim aspek- tima unutrašnjih kretanja u Albaniji (sa činjena u saradnji sa Poslanstvom SFRJ u Tirani), 23. julij 1968, št. 46569. 337 DRUGA LEDENA DOBA (1960-1968) lahko ponudili. V Jugoslaviji so nekatera podjetja, tudi koprska Intereuropa, pokazala zanimanje za uvoz mesa, vendar ta ni bil možen, ker državi nista imeli sklenjene veterinarske konvencije. 921 Posebej veliko zanimanje je v Jugoslaviji vladalo za bitumen, ki ga je bilo na uvoznih listah zelo malo, bil pa je iskano blago, s katerim bi se dalo uravnavati albanski deficit. Za pokrivanje defici- ta v blagovni menjavi je Albanija ponujala izdelke, ki za jugoslovanski trg niso bili zanimivi, predvsem tobak. Zanimala jih je jugoslovanska ponudba strojev, loko- motiv in traktorjev, vendar jim sredstva nabave teh niso dopuš čala, zato so uvažali le prikolice in rezervne dele. Za uvoz kromove rude je bil v dogovoru z albansko vlado vsako leto poleti odprt za časni mejni prehod Blato pri Debru, ki ga je uporabljalo podjetje Jugometal. Jugoslo- vanska država se je zanimala tudi za odprtje mednaro- dnega mejnega prehoda pri Prizrenu, vendar je Albanija privolila le v meddržavnega. Albanija je zavra čala tudi sklenitev sporazuma o maloobmejnem prometu, ki bi pripomogel k pove čanju menjave, predvsem v prometu z Makedonijo in Kosovom. Ve čina albanskega pomorske- ga transporta je potekala do jugoslovanskih pristaniš č, po letu 1970 pa so del tovora, ki je do tedaj potoval prek Trsta, preusmerili na koprsko pristaniš če. 922 V letu 1970 je albanska stran pri čela omenjati pre- velik delež rud v izvozu. Sama je ob kitajski pomo či gra- dila ve č tovarn za predelavo te rude, so časno pa so tudi jugoslovanske potrebe naraš čale. V zameno za krom in baker so ponudili boksit, ki ga še niso izkoriš čali, zato bi morala zainteresirana podjetja sama sodelovati pri obratovanju kopov. Motili so jih dolgi transportni roki iz reškega pristaniš ča, velik problem pa je predstavljalo tudi dejstvo, da so mejni prehodi z Albanijo obratovali le čez dan. To je albanska stran utemeljevala s prevelikimi stroški carinske službe. Relativno mirne gospodarske odnose je kalilo vpra- šanje hidroelektrarne Fierz na Črnem Drimu. Zaradi gradnje jezu na tej reki so na jugoslovanski strani meje 921 Sklenjena je bila šele 3. oktobra 1968. Glej: DA MIP, PA 1968, f. 2, Veterinarska konvencija izmedju Vlade SFRJ i Vlade NRA, št. 443897. 922 DA MIP, PA 1969, f. 2, Tirana DSIP (SSST i SPK), 18. marec 1969, št. 410179. 338 poplavili približno 400 hektarjev ve činoma naseljenega in obdelanega zemljiš ča, zanj pa niso bili pripravlje- ni pla čati odškodnine, saj naj bi bil tak dogovor skle- njen na zasedanju mešane vodnogospodarske komisije 1962, vendar se je podoben problem pojavil že prej na albanski strani pri gradnji jugoslovanske hidroelektrar- ne Globo čica in so ga uspešno rešili. 923 Sočasno je Ju- goslavija imela težave zaradi gradnje mednarodnega le- tališ ča na Ohridu tik ob meji, saj so ob slabem vremenu letala bila prisiljena narediti velik ovinek ob jezeru in so s tem kršila nedotakljivost albanskega zra čnega prosto- ra. 924 V letu 1971 sta državi normalizirali diplomatske odnose in svoji diplomatski predstavništvi dvignili na stopnjo ambasade, 925 istega leta pa je bil podpisan tu- di prvi petletni trgovinski sporazum. Podpisan je bil v Tirani, na albanski strani ga je podpisal namestnik zu- nanjetrgovinskega ministra Vasil Kati , na jugoslovanski pa pomo čnik zveznega sekretarja Boris Šnuderl . Tega je sprejel tudi minister Kico Ngjela . 926 Iz Albanije pri čne Jugoslavija v tem obdobju uvažati elektri čno energijo, 927 ki poleg rud predstavlja glavnino uvoza, saj v Albaniji pospešeno gradijo hidrocentrale, petletni sporazum pa je tudi omogo čil naraš čanje blagovne menjave, kar je opazno v priloženi tabeli. Delež trgovskih poslov Alba- nije z državami OECD je od za četka sedemdesetih let naraš čal in je leta 1976 znašal že četrtino vsega pretoka blaga, Jugoslavija pa je kot zunanjetrgovinski partner sodelovala v 6 odstotkih poslov (kljub intenzivnemu na- raščanju prometa med državama, kjer je Jugoslavija v nekaterih obdobjih obvladovala kar 20 odstotkov vseh albanskih zunanjetrgovinskih poslov, pa je bil ta delež v jugoslovanski zunanji trgovini zanemarljiv, saj nikoli ni presegel pol odstotka letnih poslov s tujino). 928 923 DA MIP, PA 1959, f. 1, Beleška o izgradnji HE Globo čica, 9. julij 1959, št. 415691. 924 AJ, 130, f. 617, a. e. 1016 in DA MIP, PA 1970, f. 2, Pro-memoire (Savezna upra- va za civilnu vazdušnu plovidbu DSIP), 14. april 1970, št. 415911. 925 Jugoslavija i Albanija razmjenjuju ambasadore, Borba, 6. 2. 1971, str. 2 926 Trgova čki pregovori s Albanijom, Borba, 20. 5. 1971, str. 2 in Jugoslavija i Alba- nija pove ćavaju trgovinu, Borba, 21. 5. 1971, str. 2. 927 DA MIP, PA 1971, f. 1, Informacija o uspostavljanju kontakta i do sada vodjenim razgovorima sa predstavnicima elektroprivrede NR Albanije, julij 1971, št. 428242. 928 Bartl , Albanci, str. 252 in Hadalin , Jugoslovansko-albanski gospodarski odnosi med letoma 1945 in 1992, str. 132–133. 339 DRUGA LEDENA DOBA (1960-1968) Pregled jugoslovansko-albanskih trgovinskih odnosov med letoma 1955 in 1975 929 LETO UVOZ IZ ALBANIJE V USD IZVOZ V ALBANIJO V USD 1955 0 $ 3700 $ 1956 6036 $ 157.500 $ 1957 519.813 $ 469.923 $ 1958 1.152.420 $ 555.983 $ 1959 118.047 $ 347.690 $ 1960 595.667 $ 317.833 $ 1961 245.037 $ 170.617 $ 1962 601.850 $ 522.367 $ 1963 826.383 $ 302.467 $ 1964 1.775.973 $ 852.523 $ 1965 1.737.053 $ 1.784.956 $ 1966 2.102.297 $ 1.980.912 $ 1967 1.951.044 $ 2.908.925 $ 1968 2.261.323 $ 1.449.063 $ 1969 2.795.422 $ 3.017.547 $ 1970 2.961.122 $ 2.258.154 $ 1971 4.639.336 $ 4.117.874 $ 1972 5.437.722 $ 6.519.225 $ 1973 10.240.433 $ 7.185.925 $ 1974 17.783.425 $ 19.698.516 $ 1975 21.937.860 $ 14.831.034 $ 929 Sestavljeno po: Statistika spoljne trgovine FNRJ, Savezni zavod za statistiku i evidenciju FNRJ, 1949–1972 in Statistika spoljne trgovine SFRJ, 1974–1975. Položaj albanske manjšine v Jugoslaviji v obravnavanem obdobju in vpliv jugoslovansko- albanskih stikov na politi čne spremembe 343 POLOŽAJ ALBANSKE MANJŠINE V JUGOSLAVIJI V OBRAVNAVANEM OBDOBJU IN VPLIV ... Nemške enote so se iz Albanije umaknile novembra 1944, njihov umik pa je potekal prek Kosova, kjer je tedaj delovalo ve č partizanskih enot, v katerih so sode- lovali tako srbski kot tudi albanski borci. Čez pokrajino pa se niso umikale le enote iz Albanije, temve č celotna armadna skupina E iz Gr čije in Makedonije. Vrhovni štab NOV in POJ je septembra 1944 preimenoval glavni štab NOV in PO Kosova in Metohije v operativni štab, ki je bil podrejen glavnemu štabu NOV in PO Srbije. Doda- tni bataljoni, v katerih so se borili tudi albanski vojaki, so bili dodeljeni temu štabu iz Makedonije, njihova na- loga pa je bila, da konzervativnim silam prepre čijo, 930 da se po umiku nemških enot utrdijo na tem obmo čju, kjer so imele precejšen vpliv. Komandant operativnega šta- ba je postal Fadil Hoxha , malo pred tem pa je vrhovni štab napotil v Albanijo vojaško misijo v glavni štab NOV in POJ Albanije, da bi skupaj koordinirali zaklju čne operacije na Kosovu in Metohiji. Zaklju čne operacije so potekale do konca novembra 1944, po odhodu nemške vojske pa je na tem obmo čju ostalo ve čje število proti- revolucionarnih enot, predvsem 9000 pripadnikov Balli Komb ёtarja in ve čina pripadnikov SS-divizije “Skender- beg”. Februarja 1945 je bilo poveljstvo operativnega šta- ba predano Savi Drljevi ču , njegov namestnik je bil Fa- 930 “Reakcionarnim silam”. Kon čni boji za osvoboditev Kosova 344 dil Hoxha . Istega meseca pa so bili prisiljeni na Kosovu uvesti vojaško upravo. 931 Po osvoboditvi Albanije novembra 1944 sta obe NOV za čeli še bolj sodelovati. Že na Beratskem plenumu je Velimir Stojni ć poudaril potrebo po večjem sodelovanju med obema NOV, nato pa so na prošnjo vrhovnega po- veljnika NOV maršala Tita albanske enote prešle mejo, da bi jugoslovanskim enotam pomagale pri osvoboditvi pokrajine. 932 Enver Hoxha v svojih Titoistih trdi, da je okrepitev NOB, h kateri so pripomogle albanske enote, prepri čala Tita , da je potrebno te enote angažirati se- verneje od Kosova, saj se je skupaj z NOB okrepil tudi nacionalni duh. Nadaljnja krepitev tega pa bi ga lahko postavila v položaj, ko bi moral izpolniti svojo obljubo iz za četka vojne, da bo izveden referendum. Del alban- skih enot je ostal v pokrajini. Vojaška uprava je mla- de Albance pošiljala v delovne brigade po Jugoslaviji, medtem pa so poskušali jugoslovansko vojsko prikazati kot osvoboditelja. Zaradi ravnanja dela teh čet, ki so izvršile precej nasilnih dejanj, so se spomladi 1945 na I. kongresu KP Srbije pojavile resne kritike, vendar pa je albanskemu prebivalstvu postajalo jasno, da se ideja o zedinjenju z Albanijo najverjetneje ne bo uresni čila. 933 Albansko prebivalstvo na tem obmo čju je bilo pre- strašeno, saj je v enotah jugoslovanske vojske, ki je za- vzela Kosovo in Metohijo, bilo veliko srbskih vojakov, pri zaklju čnih operacijah pa so sodelovali tudi bolgarski vojaki, s katerimi je bilo veliko težav. Spasoje Đakovi ć, ki je v tem času bil član pokrajinskega komiteja, pravi: “Vso to sovražno propagando na Kosovu in Metohiji so 931 Panjković , Kosovo i albanska iredenta, str. 33–34. 932 Predlog vrhovnega komandanta NOV i POJ od 2. septembra 1944 vrhovnom šta- bu NOV Albanije za upu ćivanje dve brigade severno od reke Drima radi zajedni čkih dejstava s jedinicama NOV i POJ na podru čju Kosova i Metohije. V: Dizdarevi ć , Albanski dnevnik, str. 186. 933 Branko Petranovi ć trdi, da po obsežnem pregledu arhivskega gradiva med letoma 1943 in 1948, ki zadeva to tematiko, dejansko ideja o predaji oziroma priklju čitvi Kosova ni bila nikjer zabeležena. Glej: Petranovi ć , Kosovo u jugoslovensko-alban- skim odnosima i projekt Balkanske federacije, str. 309–339. Temu ugovarja Niko- la Žuti ć in se sklicuje na dokument ministrstva za zunanje zadeve kraljeve vlade iz aprila leta 1944, v katerem so opisani pogovori Vladimirja Velebita z britansko delegacijo v Kairu. V dokumentu je omenjena možnost predaje Kosova in Metohije Albaniji brez kakršnih koli omemb Balkanske federacije. Vir informacij naj bi bila britanska obveš čevalna služba SIS. Glej: Žuti ć , Josip Broz, Englezi i pitanje predaje Kosmeta Albaniji, str. 175–178. 345 POLOŽAJ ALBANSKE MANJŠINE V JUGOSLAVIJI V OBRAVNAVANEM OBDOBJU IN VPLIV ... spremljala oglušujo ča ‘opozorila’: Če ne ‘ubranimo Koso- va’, potem bo prišlo ‘maš čevanje’ – masovna streljanja in izseljevanje Albancev iz Kosova in Metohije. Zavladal je strah. Ko je bilo osvobojeno lapsko okrožje (Podujevo), je pred enotami NOVJ, tudi formalno, vse prebivalstvo bežalo iz vasi, celo otroci v zibkah so bili v gozdu. Ta prizor se je odvijal pred o čmi članov pokrajinskega ko- miteja, čigar sedež je bil v Merdarovcih, nato pa v Podu- jevu. Toda v roku dveh dni se je albansko prebivalstvo vrnilo na domove, v gozdu pa so ostali odpadniki.” 934 Ve- čje skupine nekdanjih pripadnikov Balli Komb ёtarja in prostovoljcev so se upirale, pojavilo se je ve č napadov na že osvobojena mesta, npr. Uroševac in Podujevo. Miladin Popovi ć je v okrožnici namestnikom politi čnih komisarjev napisal: “Kosovo in Metohija sta danes brez okupatorja, vendar mi vseeno ne obvladujemo celotnega ozemlja. Velike motnje pa povzro čajo dov čerajšnji sluge fašisti čnega okupatorja, ki sedaj v spremenjenih pogojih prevzemajo nov na čin boja proti NOG. Sedaj organizirajo oborožene bande, ki se premikajo po našem ozemlju ter širijo šovinizem med našimi narodi in na ta na čin ustvar- jajo težave naši oblasti, malo tukaj, malo tam. Zaradi te- ga se v tem trenutku pred naše vojne enote postavlja kot obvezna in glavna naloga o čiš čenje Kosova in Metohije od teh band, katerih obstoj in dejavnost predstavljajo da- nes najve čjo prepreko razvoju NOB in krepitvi naše naro- dne oblasti.” 935 Proti koncu leta 1944 in 1945 so nastali novi za- pleti glede formiranja enot, v katerih so služili albanski prebivalci Kosova in Metohije. Pri čela se je mobilizacija prebivalstva v enote, ki naj bi odšle na sever, kjer bi se borile na sremski fronti. Spasoje Đakovi ć v svojih spo- minih omenja, da se je v te enote prijavilo veliko ljudi, ki so s tem hoteli ubežati pred razkritjem svojih dejanj med okupacijo. Vojaške oblasti tem enotam niso zaupa- le in so jih sumile, da bodo ob prvi primerni priložno- sti dezertirale. Poleg tega so nekateri albanski voditelji, predvsem Shaban Polluza in Adem Voza , pri čeli mobi- lizacijo na lastno pest, reko č, da mobilizirajo po nalogu 934 Đakovi ć , Sukobi na Kosovu, str. 201–202. 935 Prav tam, str. 203. 346 operativnega štaba. S tem štabom in pokrajinskim od- borom KPJ so se nato pogajali o njihovem prihodnjem statusu v osvobodilni vojski. Pogajanja so se vlekla vse v januar 1945, vendar pa niso peljala nikamor, zato je vojaško in politi čno vodstvo ocenilo, da dajejo alban- skim upornikom samo dodaten čas za formiranje la- stnih enot. Enote Adema Voze so tako razbili 27. ja- nuarja 1945, približno 5000 pripadnikov enot Shabana Polluze pa se je upiralo še naprej. V bojih proti njim je prišlo do novega incidenta, saj se je uprl t. i. mladin- ski bataljon, ki je po streljanju, v katerem je bilo ubitih nekaj vodilnih komunistov, v celoti dezertiral. 936 Glav- nina enot je bila stacionirana v okolici Drenice, zato je ta upor poznan kot dreniški. Osvoboditev pokrajine se je tako po le nekaj mesecih spremenila v upor velikega dela prebivalstva proti jugoslovanski oblasti, kar vse- kakor ni pomagalo pri oblikovanju položaja Kosova in Metohije v novi Jugoslaviji. Zaradi nemirov na Kosovu je bila 8. februarja na Kosovu uvedena vojaška uprava, ki je trajala vse do poletja. 937 PK KPJ je potrebo po tem ukrepu utemeljil takole: “Spremljajo č situacijo na Kosovu, ki se konec ja- nuarja tega leta mo čno poslabšala zaradi pojava bali- sti čnih odpadniških skupin, v katerih je bilo blizu 10.000 odpadnikov, ki so ogrožali mirno življenje državljanov in ovirali delo organov narodne oblasti v težnji, da se povr- ne fašisti čna ureditev, je vrhovni štab NOV in POJ izdal povelje, da se na Kosovu in Metohiji uvede Vojna uprava s ciljem, da se čim prej likvidira sovražnik in ustvarijo pogoji za nemoteno delo narodne oblasti in NOB in omo- go či varnost državljanov.” 938 Vzdrževanje vojne uprave in boj z uporniki je nase vezalo približno 39.000 vojakov, ki so bili potrebni v še neosvobojenih delih Jugoslavije. Operativni štab je zaradi tega izdal razglas, v katerem 936 Prav tam, str. 210–218. 937 Vodstvo KPA je v Prištino k Miladinu Popovi ću po uvedbi vojaške uprave poslalo člana politbiroja Ramadana Qitakuja , ki naj bi se pozanimal, ali to pomeni dokon č- no odlo čitev o Kosovu in Metohiji kot delu Jugoslavije. Popovi ć naj bi Enverju Hoxhi poslal sporo čilo, da naj raje zaviha rokave in se loti izgradnje socializma v Albaniji, saj je enakopravnost Albancev na Kosovu in Metohiji zagotovljena. Glej: Đakovi ć, Sukobi na Kosovu, str. 277 in Bajraktari , Serbia’s Annexation of Kosova in 1945, str. 117. 938 Đakovi ć, Sukobi na Kosovu, str. 218. 347 POLOŽAJ ALBANSKE MANJŠINE V JUGOSLAVIJI V OBRAVNAVANEM OBDOBJU IN VPLIV ... je upornike pozival k predaji, obljubljal je amnestijo za dejanja, storjena v uporu, in sojenje pred pristojnim so- diš čem za zlo čine, storjene pred osvoboditvijo. Ta raz- glas je zred čil vrste upornikov, zadnji rok za predajo je bil 10. marec, glavnina bojev s silami Shabana Polluze pa je bila zaklju čena že s koncem februarja. 939 Glavnino upornikov so razbili spomladi 1945, vendar pa je del upornikov še vedno deloval gverilsko, zadnje so razgnali v za četku petdesetih let. 940 Nezadovoljstvo je med ljud- stvom še naprej vrelo, posebej je odmeval atentat na Mi- ladina Popovi ća , tedanjega predsednika pokrajinskega komiteja. 941 Atentat naj bi skovala skupina albanskih nacionalistov, izvedel pa ga je u čitelj Haki Taha . Ta naj bi bil član uporniške celice, ki jo je vodil kapetan NOV Ibrahim Banusha Sedlar . Haki Taha je na dogovorjenem sestanku v pisarni Miladina Popovi ća tega ubil, nato pa zbežal. Lov nanj je trajal ves prihodnji dan. Spasoje Đa- ković je bil tedaj vodja OZNE, 942 tako da je bil med pr- vimi, ki je prišel na kraj, kjer so Hakija Taho obkolili, zato je ta naredil samomor. Pod plaš čem je imel skrito albansko zastavo, na njej pa je bilo izvezeno “Kosoves liri – Bashkim me Shqipni”. 943 Člane celice so nato odkrili in so bili obsojeni na daljše zaporne kazni. 939 Borozan , Secesionisti čka pobuna na Kosovu i Metohiji 1944–1945, str. 63–75. 940 Dimitrijevi ć , Šiptarski oružani izazov komunisti čkim vlastima u Jugoslaviji 1945–1950, str. 49–60. 941 AJ, 507, f. 1/IV-144-302, a. e. IV-150, Depeša Aleksandra Rankovi ća ob smrti Miladina Popovi ća . 942 Imami , Srbi i Albanci kroz vekove, str. 311. 943 Svoboda Kosovu – Zedinitev z Albanijo. 348 Verjetno bi o prihodnosti Kosova veliko bolj razpra- vljali, če ne bi tik pred koncem vojne izbruhnil upor, ki je zajel celotno pokrajino, tako da so bili v jugoslovan- skem vodstvu prisiljeni uvesti vojaško upravo. Nezaupa- nje, ki so ga kazali do albanskega prebivalstva, je bilo s tem pri vodilnih jugoslovanskih politikih še pove čano. 944 Josip Broz Tito je predstavnikom s Kosova in iz Meto- hije, ki so ga obiskali aprila 1945, dejal: “Vemo, da ste odšli v nemško vojsko, da ste se borili proti nam, vendar to ne pomeni, da vas sedaj kli čemo na odgovornost. Ve- mo, da ste bili zavedeni in da je sedaj trenutek, da vam pojasnimo, kaj želimo.” 945 Predstavnikom kosovske de- legacije je dejal, da se zaveda razpoloženja kosovskega prebivalstva in si nikakor ne želi, da bi kosovski Albanci bili drugorazredni državljani, zato jim je obljubil ena- kopravnost pred zakonom, pri uporabi jezika, šolstvu … Že pred tem so bili sprejeti sklepi o agrarni reformi, s katero so želeli popraviti socialno stanje v pokrajini, poleg tega pa so prepovedali ponovno kolonizacijo, ka- tere val se je usmeril proti Vojvodini. 946 Statusa Kosova 944 Albanski pogled je seveda nekoliko bolj kriti čen. “Po vojni nacionalne težnje al- banskega prebivalstva niso bile upoštevane, temve č zatrte z nasiljem in terorjem. Vodstvo KPJ in srbski krogi so izkoristili odnose, ustvarjene med KPJ in KPA, in slo- gane o bratstvu, sodelovanju ter internacionalizmu, da bi uresni čili svoje plenilske cilje do Albanije in albanskega ljudstva.” Glej: Nasi , On political juridical status of Kosova following world war two (1944–1946), str. 110. 945 Korsika (ur.), Srbija in Albanci 3, str. 26. 946 Petranovi ć , Kosovo u jugoslovensko-albanskim odnosima i projekt Balkanske federacije, 1991, str. 337–338. O kolonizaciji glej tudi: Čepi č , Agrarna reforma in Vklju čitev Kosova v federacijo 349 POLOŽAJ ALBANSKE MANJŠINE V JUGOSLAVIJI V OBRAVNAVANEM OBDOBJU IN VPLIV ... se ni dalo urediti v času, ko je v pokrajini bila uvedena vojna uprava. Na ustanovitveni seji ASNOS je bila pri- sotna tudi kosovska delegacija, ki sta jo vodila Dušan Mugoša in Fadil Hoxha . Na tem zasedanju sta izrazila željo prebivalstva, da se Kosovo in Metohija pridružita federalni Srbiji, podobno kot se je nekaj dni prej naro- dnoosvobodilni odbor Vojvodine odlo čil, da ta postane del Srbije, in sicer kot avtonomna enota. Vprašanje je, ali je to dejansko odražalo resni čno voljo prebivalstva, vendar razmere v pokrajini niso dovoljevale, da bi lahko storili kaj drugega. Mehmet Hoxha , ki je bil član koso- vske delegacije pri Titu , je takrat dejal. “Mi, albansko prebivalstvo Kosova in Metohije, ki smo na za četku malo dali, moramo sedaj nositi najve čje breme v borbi proti fašizmu. To nalogo bomo tudi izpolnili, izpolnili preliva- jo č kri in z žrtvovanjem, da osvobodimo še neosvobojene kraje Jugoslavije ter s tem ustvarimo čim mo čnejšo de- mokrati čno federativno Jugoslavijo s tovarišem Titom na čelu.” 947 Ta sestanek je vsekakor pomagal prepri čati koso- vske voditelje, da je priklju čitev Kosova Srbiji neizbe- žna. 948 Na drugem zasedanju pokrajinskega narodnoo- svobodilnega odbora 10. julija 1945 so tako takoj po sklepu o ukinitvi vojne uprave sprejeli sklep o priklju či- tvi pokrajine federalni Srbiji. Seveda je bila ta odlo čitev pogojena z vojnim stanjem v pokrajini, k odlo čitvi pa ni- kakor ni pripomogla resolucija iz Bujana. Predstavniki, ki so jo podpisali, so bili v ve čini tudi v sestavi telesa, ki je sprejelo sklep o priklju čitvi, vendar je bila resolucija kmalu po sprejetju ožigosana kot nasprotna sklepom AVNOJA. Xhavit Limani je na tej seji ob sprejetju dejal: kolonizacija v Sloveniji: (1945–1948). 947 Mišovi ć, Ko je tražio republiku, str. 41. 948 Radošin Rajovi ć navaja, da je bil pred tem, najverjetneje že februarja 1945, se- stanek v CK KPJ, na katerem so bili prisotni Edvard Kardelj , Aleksandar Rankovi ć , Milovan Djilas in Svetozar Vukmanovi ć . Od kosovskih voditeljev sta bila na se- stanku Miladin Popovi ć in Fadil Hoxha . O tem druga če ni zapisov, saj se zapisniki politbiroja vodijo šele od aprila dalje. Na tem sestanku naj bi se sprejelo sklep o priklju čitvi Kosova in Metohije Srbiji. Obstajala je še alternativa, ki jo je zagovarjala predvsem Črna gora, da bi se to obmo čje razdelilo med Črno goro, Srbijo in Make- donijo, a sta tako Popovi ć kot Hoxha temu nasprotovala. Kardelj naj bi sicer dejal, da je za pripojitev teh ozemelj Albaniji, vendar tega ne dopuš čajo zunanji in notranji dejavniki. Glej: Petranovi ć , Kosovo u jugoslovensko-albanskim odnosima i projekt Balkanske federacije, str. 337 in Rajovi ć , Autonomija Kosova, str. 231. 350 “Na zadnjem zasedanju ASNOS so delegati Pokrajinske- ga NOO, ki so kot gostje prisostvovali temu zasedanju, izrazili željo, da Kosovo postane del federalne Srbije. Od takrat naprej se je ta želja z neverjetno hitrostjo razširila po Kosovu in Metohiji. Vse množi čne organizacije na Ko- sovu in Metohiji, organizacija šiptarske mladine, kultur- noprosvetni delavci, USAOJ Kosmeta in ostale organiza- cije so sprejele to željo in postavile zahtevo, da se ta želja čim prej reši po redni poti. Mislim, da smo poklicani, da danes to tudi uresni čimo.” 949 Milentije Popovi ć je imel o tem vprašanju nekoliko druga čno mnenje: “Vprašanje, kakšen status bosta imela sedaj Kosovo in Metohija, v tej fazi ljudskega gibanja, je administrativno in ne politi čno vprašanje.” 950 Po sprejetju sklepa o priklju čitvi k Srbiji je skupš čina izbrala 50 poslancev v Ljudsko skupš čino Srbije, med poslanci je bilo 36 Albancev. Izbrali so tudi poslance v AVNOJ, od 15 jih je bilo 8 albanske naro- dnosti. 10. septembra 1945 je Ljudska skupš čina Srbije sprejela zakon o vzpostavitvi in sestavi Avtonomne Ko- sovsko-Metohijske pokrajine 951 (AKMO), s katerim je po- krajina postala del Srbije. Ureditev je delovala na pod- lagi teh odlo čitev vse do sprejetja ustave FLRJ januarja 1946 in ustave LR Srbije januarja 1947. Albansko pre- bivalstvo je tedaj predstavljalo 68,4 % prebivalstva, Srbi in Črnogorci pa 27,5 %. Radošin Rajovi ć izpostavlja tudi dejstvo, da je v obeh avtonomnih pokrajinah živelo pri- bližno 70 % vseh pripadnikov manjšin v Jugoslaviji. 952 949 Mišovi ć , Ko je tražio republiku, str. 42–43. 950 Imami , Srbi i Albanci kroz vekove, str. 317. 951 Uporabljen je bil termin oblast, kar ustreza izrazu regija, tudi pokrajina. 952 Rajovi ć , Autonomija Kosova, str. 251. 351 POLOŽAJ ALBANSKE MANJŠINE V JUGOSLAVIJI V OBRAVNAVANEM OBDOBJU IN VPLIV ... Ustava iz leta 1946 je predvidevala za AKMO manj- še pravice, kot jih je imela Vojvodina. Obe avtonomni enoti sta bili sicer neposredno predstavljani v Svetu ljudstva Ljudske skupš čine FLRJ, od tega 20 poslancev iz Vojvodine in 15 iz AKMO, nista pa imeli lastne ustave, temve č statute. AKMO poleg tega ni imela lastne skup- ščine, temve č ljudski odbor. V ustavi LR Srbije je bila zapisana pravica kulturnega razvoja in svobodne upo- rabe lastnega jezika za nacionalne manjšine ter ena- kopravnost pred zakonom za vse državljane, tako da so jugoslovanski Albanci prvi č dobili ve čino teh pravic. Statut AKMO so sprejeli maja 1948, vendar ga je po sprejemu v ljudskem odboru morala potrditi še Ljud- ska skupš čina Srbije. Potrdila ga je oktobra 1948. Kljub relativno veliki avtonomiji, ki se je nanašala na gospo- darsko in kulturno podro čje, razvojni plan in prora čun, varstvo in spoštovanje zakonodaje, zaš čito narodnih manjšin ter njihovih narodnostnih ter kulturnih pravic, osnovno in srednje šolstvo v okviru prosvetnega na črta LR Srbije, socialno skrbstvo in zdravstvo, se je potrebno zavedati, da sta v tem obdobju v Jugoslaviji prevlado- vala centralizem in etatizem. Posebej pomemben je bil tretji člen statuta, ki pravi, da se srbski in “šiptarski” 953 953 Danes se za albanske jezike in albanske prebivalce na nekdanjih jugoslovanskih ozemljih uporablja izraz albanski ter Albanec, Šiptar oz. Shqipetar v albanš čini pomeni sin orla. To poimenovanje je povezano s starimi plemenskimi oznakami ter kasneje Skenderbegovim grbom. Orel tako predstavlja simbol vseh Albancev in je uporabljen na njihovi nacionalni zastavi ter grbu. Izraz Šiptar pa je v Jugoslaviji Miren razvoj dogodkov do leta 1948 352 jezik enakopravno uporabljata v vseh državnih službah v AKMO ter da se sodni postopek vodi v srbskem oz. šiptarskem jeziku. 954 Najve čji problem tega časa je bila revizija agrarne reforme, ki je bila v Kraljevini Jugoslaviji izvedena tako, da bi čim bolj razred čila albansko prebivalstvo oziroma ga prisilila k preselitvi. Med drugo svetovno vojno je bi- la ve čina srbskih kolonistov iz tega obdobja pregnanih, po njej pa so se želeli vrniti na svoje domove. Že marca 1945 je Zvezno poverjeništvo za notranje zadeve za ča- sno prepovedalo vra čanje kolonistov na svoja nekdanja posestva. Tega pa se marsikateri kolonist ni držal, za- to je ministrstvo za notranje zadeve izdalo nov odlok, s katerim je ponovno prepovedalo vra čanje kolonistov, vendar pa so časno tudi prepovedalo pregon tistih ko- lonistov, ki so ostali na svojem imetju ali se nanj vrnili ter ga ponovno obdelali. V časopisu Jedinstvo je avtor v tem času zapisal: “Popravljajo č krivice, ki so bile na- rejene Šiptarjem v pogledu zemlje s strani reakcionarne Jugoslavije ter v smislu odredb novega zakona, komisije jemljejo pravico vrnitve vsem tistim, ki so dobili zemljo za naselitev, da bi od nje živeli kot rentniki ali kot nagra- do za usluge narejene nenarodnim režimom pred vojno. Ravno tako se jemlje pravica do povratka tistim naseljen- cem, ki so bili naseljeni na zemljo, ki je bila odvzeta Šip- tarjem, ki so se vrnili na poprej odvzeto zemljo ter na njej žive. Takih primerov je najve č ter so bili najve čja nepra- vi čnost narejena na ra čun albanskih kmetov.” 955 Nekako 4500 družin se tako ni ve č vrnilo na svoja nekdanja posestva. Nekaj primerov so poskušali rešiti na podlagi razdelitve nacionaliziranih zemljiš č, vendar je bilo teh premalo, dodatne koli čine zemlje pa so hoteli razdeliti tudi albanskim kmetom, katerih kmetije navadno niso posebej v šestdesetih letih predstavljal kosovskega Albanca ter je tako lo čeval en narod v dveh razli čnih državah, zato se ga je kasneje prenehalo uporabljati in je od leta 1963 dalje uradni izraz Albanec. Izraza Šiptar je v Jugoslaviji poprijel zani čljiv prizvok. Podobno se je v predvojni Jugoslaviji uporabljalo tudi izraze Arbanas in Arnavt oziroma pridevnika arbanaški in arnavtski. Tako je leta 1958 lingvist Miloš Moskovljevi ć poskušal uveljaviti razlago, da je Albanec prebivalec Albanije, Šiptar Jugoslavije, pod imenom Arbanas pa naj bi se združili eni in drugi. Ve č v: Imami , Srbi i Albanci kroz vekove, str. 241–261. 954 Rajovi ć , Autonomija Kosova, str. 257. 955 Mišovi ć, Ko je tražio republiku, str. 45. 353 POLOŽAJ ALBANSKE MANJŠINE V JUGOSLAVIJI V OBRAVNAVANEM OBDOBJU IN VPLIV ... dopuš čale normalnega preživetja. Ve čina teh nekdanjih naseljencev je bila napotena v Vojvodino, kjer so se na- selili na zemljiš ča, ki so jih zapustili pretežno nemški prebivalci. Poverjenik za revizijo agrarnih odnosov na Kosovu je bil Dušan Mugoša , komisije pa so bile po nje- govih besedah sestavljene iz “prvoborcev šiptarskega, srbskega in črnogorskega naroda na Kosmetu, ki jim leži na srcu pravi čno reševanje agrarnih sporov”. 956 Na ce- lotnem obmo čju Kosmeta je bilo tako vrnjenih nekako 25.000 hektarjev zemlje. Seveda vseh problemov koso- vskega kmetijstva s tem še zdale č niso rešili, vendar so s tem hoteli albansko kme čko prebivalstvo prepri čati o pravičnosti nove oblasti. Prvi č so tudi vzpostavljali šolstvo v albanskem je- ziku. V letu 1945 jim je uspelo izobraziti 122 novih pe- dagoških delavcev, ve činoma pa so materiale za pouk morali uvažati iz Albanije, saj jim v tako kratkem času ni uspelo pripraviti dovolj didakti čnih pripomočkov. V Albanijo je v takratnem času odpotovalo veliko u čitelj- skega kadra iz Jugoslavije, ki je tam u čil srbohrvaški jezik, seveda pa je tudi v Jugoslavijo prišlo veliko prosve- tnih delavcev iz Albanije. Vzpostavili so sistem osnovnih in deloma tudi srednjih šol, čeprav je tu razvoj potekal nekoliko po časneje. V letu 1946 je bila tako najvišja šola v albanskem jeziku v Jugoslaviji protogimnazija. Obmo čje AKMO je bilo tudi eno najbolj problemati čnih zaradi pismenosti, 957 zato so organizirali veliko te čajev opismenjevanja, pere č problem pa je tudi v letu 1947 bilo pomanjkanje albanskih prosvetnih delavcev, ki so jih poskušali izobraževati v višjih te čajih. V letu 1947 je tako delovalo 2563 razli čnih te čajev s 54.000 te čajniki, poleg tega pa 65 višjih te čajev s 1200 te čajniki. V tem le- tu je bilo odprtih 54 srbskih in 76 albanskih novih šol. 958 Ustanavljale so se ve činoma štirirazrednice, ki so pola- goma napredovale najprej v sedem-, nato pa v osemra- zrednice. Število u čencev albanskega rodu se je stalno pove čevalo, tako v mestih kot tudi na podeželju. 959 956 Prav tam, str. 47. 957 Delež nepismenega prebivalstva je znašal približno 80 %. 958 Mišovi ć, Ko je tražio republiku, str. 55. 959 Kosovo i Metohija 1943–1963, Skupština Autonomne pokrajine Kosova i Meto- hije, Priština, 1963, str. 45. 354 Kljub temu da je bil proces pomiritve pokrajine uradno zaklju čen že poleti 1945, pa je še vedno trajal odpor nekaterih “balisti čnih” skupin. Prikrito so tudi še vedno poskušali organizirati odporniške celice, ki jih je oblast z vsemi vzvodi mo či poskušala zatreti. Prihajalo je do sodnih procesov, na katerih je bilo obsojeno ve čje število domnevnih upornikov. V časopisu Jedinstvo je bila tako npr. objavljena notica o katoliškem duhovniku in muslimanskem hodži, ki sta bila obsojena, ker sta na pogrebih ožigosanih upornikov in izdajalcev naroda brala svoje molitve. Podobno kot drugod po Jugoslaviji so tudi na Kosovu sodili doma čim izdajalcem. Javni to- žilec v teh primerih je bil Ali Shukrija , pred sodiš če pa sta stopila Xhafer Deva 960 in Ali Draga . Ta dva sta med drugo svetovno vojno sodelovala z okupatorjem, proces proti njima pa so povezali s procesom zarotnikom pri umoru Miladina Popovi ća . Zanimiva je tudi akcija, ki sicer ni bila namenje- na izklju čno albanskemu prebivalstvu, vendar se je na Kosovu dotikala predvsem njih. Pri čeli so s širšo akci- jo, v kateri so hoteli muslimanske žene prepri čati, da snamejo feredžo in zar, ki sta jima zakrivala glavo in obraz. V prvem krogu akcije so kljub velikemu odpo- ru verskih voditeljev naleteli na zadovoljiv odziv. Konec leta 1947 so objavili resolucijo, ki jo je podpisalo 217 hodž in verskih u čiteljev. V enem uspešnem dnevu jim je tako uspelo prepri čati kar 1179 Albank, da so snele svoje feredže. Vendar se je zagon akcije kmalu zatem ustavil; na tretji konferenci AFŽ Kosova so ugotovili, da jim je uspelo prepri čati le 3000 žensk. V letu 1951 je bil tako sprejet nov zakon, ki je prepovedal nošnjo teh dveh pokrival, s kaznimi, ki so predvidevale do tri mese- ce zapora ali 20.000 dinarjev kazni za nošenje feredže. Pritisk je bil izredno mo čan, tako da ugotavljajo, da je po sprejetju zakona vsaj 72.000 mladih Albank prene- halo nositi feredžo. Mlade Albanke, ki so se odlo čile za ta korak, so zaradi popularizacije akcije vozili naokrog po Jugoslaviji skupaj s prištinskim kulturno-prosve- tnim društvom Agimi. Ta akcija je sicer bila v takratnem trendu omejevanja verskih obi čajev in vpliva religije v 960 Sojeno mu je bilo v odsotnosti, umrl je v emigraciji leta 1978. 355 POLOŽAJ ALBANSKE MANJŠINE V JUGOSLAVIJI V OBRAVNAVANEM OBDOBJU IN VPLIV ... družbi, vendar je tudi sovpadla s časom, ko so Albanci bili pod ve čjim pritiskom, ki je bil posledica zunanjepo- liti čnih sprememb. 961 Kulturni razvoj albanske manjšine je bil vzpodbu- jen z novimi ustanovami. V pokrajini je tako leta 1945 za čelo delovati pokrajinsko gledališ če. To je v letu 1949 dobilo tudi gledališko skupino, ki je izvajala dela v al- banskem jeziku. Kasneje so pri čela delovati tudi druga gledališ ča po pokrajini. Tretjina igralcev v skupini po- krajinskega gledališ ča je bila albanskega rodu, igrali pa so tudi v prvih filmih, ki so bili posneti v albanskem jezi- ku. Poleg gledališ ča je bila pomembna tudi ustanovitev Radia Priština, ki je 75 % svojega programa oddajal v albanš čini, preostali del programa pa v srbskem in tur- škem jeziku. Razvil se je tudi albanski tisk, ki pred voj- no ni obstajal; najpomembnejši je bil časopis Rilindja 962 , ki je pri čel izhajati februarja 1943. Ta je postal osnovno informativno glasilo za obmo čje Kosova in Metohije, leta 1958 je prerastel v dnevnik, okrog njega pa je nastala tudi najpomembnejša založba, ki je izdajala u čbenike in knjige v albanskem jeziku, tako izvirne kot tudi pre- vode. Poleg tega glasila so izhajali tudi Zani i rinisë, 963 Perpärimi, 964 Pioneri, 965 Jetä e re 966 ter mnogi drugi. 967 961 Mišovi ć , Ko je tražio republiku, str. 55–56. 962 Preporod 963 Glas mladine 964 Napredek 965 Pionir 966 Novo življenje 967 Kosovo i Metohija 1943–1963. 356 Resolucija informbiroja je bila politi čni in gospo- darski šok za območje celotne Jugoslavije, vendar pa je albanska manjšina utrpela velik udarec, saj je avto- matsko postala sumljiva, ker jo je mati čna Albanija pr- va podprla, čeprav sama niti ni bila članica tega telesa. Poleg tega je meja med obema državama postala prizori- šče pogostih incidentov. Državljani albanskega rodu so seveda bili zmedeni, saj niso najbolje razumeli novega položaja, v katerem so se znašli, vendar se je vodstvo AKMO odločilo podpreti Titovo politiko. Novo stanje je tudi preobrazilo zna čaj tedanjega režima, ki že do tedaj ni bil najbolj elasti čen, po Reso- luciji informbiroja pa se je stanje še bolj zaostrilo, ko- munisti čna oblast je postala bolj rigidna, ve č mo či je prešlo v roke varnostnih sil, poleg tega pa so pospeše- no pri čeli proces kolektivizacije, ki ve činoma kme čke- mu prebivalstvu AKMO ni ustrezala. Tudi gospodarske razmere zaradi blokade držav vzhodnega bloka niso bi- le rožnate. Na Kosovu in v Metohiji so ravno pri čenjali proces pospešene industrializacije, tako da so leta 1947 že presegli predvojno industrijsko proizvodnjo, ki pa ni bila ravno visoka. V letu Resolucije informbiroja je izven kmetijskega sektorja delalo že ve č kot 27 % vsega pre- bivalstva. Gospodarstvo Kosova in Metohije je imelo ve- lik surovinski potencial, poleg že omenjenega rudnika svinca Trep ča so bila na tem obmo čju še velika naha- jališ ča barvnih kovin, premoga in lignita. Na črtovani so bili termoelektrarne ter novi rudniki, ki bi hitro razvija- Resolucija informbiroja in njen pomen za razvoj albanske manjšine 357 POLOŽAJ ALBANSKE MANJŠINE V JUGOSLAVIJI V OBRAVNAVANEM OBDOBJU IN VPLIV ... jo čo se jugoslovansko težko industrijo zalagali z energijo in surovinami. Spor s Sovjetsko zvezo in njenimi sateliti pa je ta razvoj upo časnil, tako da se je industrijska proizvodnja Kosova in Metohije pri čela vzdigovati šele po normali- zaciji odnosov po letu 1955. Seveda pa to ni pomeni- lo normalizacije odnosov z Albanijo, ki so po kratkem zatišju v letu 1956 bili zelo zategnjeni vse do sredine šestdesetih let, ko se je albanski spor s Sovjetsko zvezo izkazal za dokon čnega. Novi zaveznik Sovjetske zveze je postala oddaljena LR Kitajska, tako da Albanija ni ve č predstavljala neposredne grožnje jugoslovanskemu oze- mlju, saj je sama bila prešibka, pa tudi njena zaveznica ni kazala nobenih namenov, da bi se kako druga če kot verbalno lotila napadov na Jugoslavijo, poleg tega pa je bila za kakršenkoli vojaški poseg preve č oddaljena. Po prekinitvi meddržavnih odnosov z Albanijo je jugoslovansko vodstvo odredilo izvajanje preventivne politike do albanske manjšine. Šolski programi so bili pre čiš čeni, tako da albanski šolar o preteklosti svojega naroda ni izvedel skoraj ni česar, onemogo čena je bila celo objava narodnih pesmi, ker so mnoge opevale na- cionalne junake. V obdobju med letoma 1951 in 1957 je tako potekal trend kulturnega razdvajanja albanske manjšine od matice. Spremembo v politi čnem trendu je mogo če opaziti šele po sprejemu sklepov CK ZKJ o vprašanju nacionalnih manjšin v začetku leta 1959. To je vzpodbudilo odpiranje višjih šol in pove čanje števila osnovnih in srednjih šol v albanskem jeziku, razvijati pa so se pri čele tudi znanost in višje oblike kulture, ki so lahko oziroma so morale parirati tistim v Albaniji. V Albaniji pa so bili zaradi sistemati čne antijugoslovan- ske propagande po drugi strani ve činoma prepri čani, da v Jugoslaviji albansko prebivalstvo nima nikakršnih jezikovnih in kulturnih pravic, tako kot je to veljalo v času prve Jugoslavije. 968 Vsekakor pa ta politi čni preobrat ni pomenil le ve- liko ve čjega vpliva srbskega centralizma in prikrite na- cionalne nestrpnosti, temve č tudi prevlado nove smeri politike, ki je srbski avtorji navadno ne omenjajo. Naj- 968 Imami , Srbi i Albanci kroz vekove, str. 212–224. 358 pomembnejše odlo čitve so postale domena zveznega no- tranjega ministra Aleksandra Rankovića , pod katerim so ponovno pri čeli izvajati podobno politiko, kot so je bili pripadniki albanske manjšine vajeni že izpod prve Jugoslavije in jo je v svojem referatu iz leta 1938 povzel dr. Vaso Čubrilovi ć . 969 Kljub temu da so na položajih ostali mnogi albanski komunisti, se je ponovno poja- vil izliv nezaupanja do albanske manjšine, ki je v celoti spet postala nezanesljiv element v regiji. Stare srbske nacionalisti čne ideje so se tako izvajale pod krinko no- vega režima. Politika trde roke je trajala vse do Brion- skega plenuma, na katerem je bil Aleksandar Rankovi ć izlo čen iz jugoslovanske politike, skupaj z njim pa še mnogi njegovi sodelavci. 969 Podobno politiko je ponovno predlagal še leta 1944 v poro čilu, ki ga je pripravil za jugoslovansko vlado. 359 POLOŽAJ ALBANSKE MANJŠINE V JUGOSLAVIJI V OBRAVNAVANEM OBDOBJU IN VPLIV ... V petdesetih letih se je položaj albanske manjšine v Jugoslaviji naglo poslabšal, saj so nanj vplivali pred- vsem zunanji dejavniki. Albanska mati čna država je v protijugoslovanski kampanji prednjačila ter je ni opu- stila niti, ko so druge t. i. ljudske demokracije priznale svojo zmoto. Albanija se ni nikdar destalinizirala in to je bil razlog, da njeno vodstvo ni moglo javno izjaviti, da so se v preteklosti motili, saj bi tako priznanje po- menilo razlog za njegovo zamenjavo. Kosovski komuni- sti so se v informbirojevskem sporu sicer postavili na jugoslovansko stran, vendar pa to še ni pomenilo, da so jim popolnoma zaupali. Število odkritih “informbiro- jevcev” med albanskimi komunisti je sicer presenetljivo bilo relativno nizko. 970 Leta 1948 je KPJ imela v svojih vrstah skromno število albanskih članov, ki so bili med sonarodnjaki precej nepriljubljeni. Po mnenju Iva Ban- ca so jih na Kosovu imeli za predstavnike tuje oblasti, tako da so se v takih okoliš činah laže izrekli proti re- soluciji informbiroja. Monolitnost pokrajinske partijske organizacije naj ne bi bila pokazatelj politi čne zaneslji- vosti albanskega prebivalstva, saj Albanci v njej niso predstavljali ve čine. 971 Po drugi strani pa je makedon- ska vlada v svojem poro čilu zunanjemu ministrstvu o položaju albanske manjšine na njenem ozemlju izrazila zaupanje vanjo, saj naj bi bila aktivna v organih ljudske 970 Banac , Sa Staljinom protiv Tita , str. 148–150. 971 Prav tam, str. 205–206. Nove politi čne smernice do Brionskega plenuma 360 oblasti, je najaktivnejša v času volitev, na katerih dose- gajo 100-odstotno udeležbo, okrožja, kjer je kompaktno naseljena albanska manjšina, pa prednja čijo v izpolnje- vanju vseh obveznosti do države. 972 V petdesetih letih je bil sprejet tudi nov ustavni zakon, ki pa ni prinesel bistvenih sprememb za sta- tus AKMO, zaradi drugačne sestave skupš čine se je le zmanjšalo število predstavnikov AKMO v Zvezni skup- ščini. V istem letu so sprejeli tudi nov statut AKMO, ki je nekoliko zoževal pravice narodnostnih manjšin, saj ne govori ve č o enakopravnosti, temve č le bratstvu in enotnosti ter zaš čiti pravic narodnostnih manjšin; pra- vice manjšine se tako skr čijo na narodnostno kulturne. Tudi avtonomija je dokaj omejena; v delo pokrajinske skupš čine se je lahko vmešal Izvršni svet LR Srbije, ki je imel pravico spremeniti, izni čiti ali ukiniti zakone in akte, ki jih je sprejela skupš čina AKMO. Status Koso- va in Metohije se je ponovno spremenil z ustavo iz leta 1963. Tudi ta ustava se ne ukvarja veliko s problemom avtonomije pokrajin, vendar pa Kosovo in Metohija do- bita enak naziv kot Vojvodina, avtonomna pokrajina. Število poslancev, ki zastopajo avtonomno pokrajino, se sešteva k poslancem mati čne republike; Kosovo in Me- tohija sta jih imela 5, Srbija pa z dvema avtonomnima pokrajinama 20. Novo ime dobi tudi pokrajinska vlada, ki se od tedaj naprej imenuje Pokrajinski izvršni svet, pokrajinski odbor pa se preimenuje v skupš čino. Pokra- jina tudi nima vrhovnega sodiš ča, temve č le izpostavo Vrhovnega sodiš ča Srbije. 973 Tudi tej ustavi se je o čital pretiran centralizem, ureditev avtonomnih pokrajin pa se je spremenila z ustavnimi dopolnili leta 1968. 974 Predvsem je bilo vro če na državnih mejah z Alba- nijo; v prvih letih so sicer bile problemati čne vse meje informbirojevskih držav, vendar pa je pritisk na teh zla- goma pojenjal, incidenti in mo čna vojaška prisotnost na albanskih mejah pa so se vlekli še vse v šestdeseta leta. 972 DA MIP, PA 1948, f. 6, Albanska nacionalna manjina u NR Makedoniji, št. 428346. 973 Z ustavo SR Srbije in po statutu avtonomnih pokrajin iz leta 1963 je bilo sodstvo nekoliko preurejeno, saj je tudi Vojvodina izgubila lastno vrhovno sodiš če. Glej: Žutić , (Kon)federalizacija sudstva u Srbiji, str. 57–72. 974 Rajovi ć , Autonomija Kosova, str. 269–278. 361 POLOŽAJ ALBANSKE MANJŠINE V JUGOSLAVIJI V OBRAVNAVANEM OBDOBJU IN VPLIV ... Albanska vlada je poleg tega sprejela veliko ilegalnih pre- bežnikov iz Jugoslavije, čeprav tudi tok v obratni smeri ni bil ravno zanemarljiv. 975 Poleg incidentov, do sredine petdesetih let je bilo npr. ubitih 12 grani čarjev, 976 pa je albanska vlada na jugoslovansko ozemlje pošiljala tu- di diverzante. 977 Emigrante iz Jugoslavije je albanska vlada pošiljala nazaj na obmo čja, ki so bila poseljena z Albanci, da bi pripravili teren za oboroženo vstajo. Ju- goslovanski propagandi so ti primeri prišli še kako prav, saj je lahko povezovala sovražne akcije albanske vla- de in medvojno dogajanje, predvsem organizacijo Balli Komb ёtar, ki je bila še posebno mo čna na severu Al- banije in obmo čjih Jugoslavije, ki so bila poseljena z Albanci. Ugotovljeno je bilo, da imata albanska vojska in tajna služba v bližini meje 9 centrov, kjer urijo agente in diverzante. V obdobju med letoma 1948 in 1956 je bilo na jugoslovanskem ozemlju ujetih 675 diverzantov in agentov, od tega jih je bilo 548 oboroženih. 978 Kot pri- mer se spla ča omeniti, da so v podobnem položaju bili tudi pripadniki bolgarske manjšine v Srbiji, uvedena so bila posebna taboriš ča za prebežnike, pa tudi represija nad sicer števil čno mnogo šibkejšo bolgarsko manjšino v Jugoslaviji se je bistveno pove čala. 979 Leta 1956 je potekalo tudi kasneje razveljavljeno sojenje, imenovano Prizrenski proces. Na tem procesu se je sodilo skupini desetih Albancev, ki naj bi bili po- vezani z albansko obveš čevalno službo; ve čina obtože- nih iz skupine je po Resoluciji informbiroja pobegnila iz države in se je nato vrnila, nekateri pa so imeli tudi funkcije v državni upravi. Med preiskavo in procesom pa so na dan prišle povezave s petimi visokimi koso- vskimi politiki albanskega rodu, ki naj bi bili povezani 975 V prvi polovici leta 1953 je bilo zabeleženih 109 civilistov in 3 vojaške osebe, ki so prebegnili v Jugoslavijo. 976 Diverzanti uba ćeni iz Albanije ubili našeg grani čara Žilovi ća , Borba, 27. 6. 1953, str. 1; Novi zlo čini albanskih špijuna i diverzanata, Borba, 16. 7. 1953, str. 1 ali Albanska vlada izjavila žaljenje zbog ubistva grani čara Mal či ća , Borba, 8. 8. 1954, str. 1. 977 Sovjetski oficiri rukovode ubacivanjem albanskih diverzanata, Borba, 14. 3. 1953, str. 3. 978 Radonji ć , Jugoslovensko-albanski odnosi u periodu sukoba KPJ sa Kominfor- mom (1948–1956), str. 168. 979 Miljkovi ć , Burne diplomatske godine – iz sofijskog dnevnika 1953–1956. 362 z albansko obveš čevalno službo oziroma Sigurimijem. 980 Ta material so izlo čili iz sodnih spisov in samega soje- nja, obtožence pa obsodili na daljše zaporne kazni. 981 Po Brionskem plenumu so to sojenje razglasili za “mani- pulacijo in inscenacijo”, 982 še kasneje pa je samo sojenje in njegovo hitro izni čenje rabilo srbskim politikom za obtožbe o nelojalnosti albanskih komunistov. Takšnih procesov je bilo na Kosovu in v Metohiji sicer še veliko več, ve činoma so to bila sojenja emigrantom, ki so bili povezani s Sigurimijem. Pogostost takšnih sojenj se po- večuje s stopnjevanjem napetosti med državama konec petdesetih in v za četku šestdesetih let. 983 Poleg tega je bilo tudi ve č drugih procesov; dva sta bila tako spro- žena proti pisatelju Ademu Demaqiju, 984 ki naj bi vodil dve separatisti čni skupini, eno v petdesetih, drugo pa v šestdesetih letih. Po letu 1966 pa taki procesi zamrejo, ker so SDV imeli pod mo čnejšim nadzorom in so iz nje umaknili ve čino kadrov, ki so do tedaj nadzorovali ta segment na Kosovu. 985 V tem času se je tudi bistveno spremenila struk- tura prebivalstva na Kosovu; leta 1948 je bilo na Koso- vu in v Metohiji 727.820 prebivalcev, od tega 498.242 980 Predvsem rodbinske vezi. Proces ni bil javen, vendar se je v povezavi z njim ome- njalo najvišje kosovske politike na čelu z Mehmetom in Fadilom Hoxho , Xevxetom Hamzo , Maslumom Nimanijem , Avdijem Bakallijem in Ymerom Pulo . 981 O Prizrenskem procesu ni bilo veliko govora do druge polovice osemdesetih let oziroma do vzpona Slobodana Miloševi ća . Takrat je Fadil Hoxha postal ena prvih njegovih politi čnih žrtev, saj je v napetem stanju, ki je vladalo na Kosovu po izbruhu upora leta 1981, v o čeh srbske javnosti predstavljal poosebljenje kosovskega ire- dentizma. Na Kosovu je po drugi strani med militantnejšimi predstavniki albanske manjšine poosebljal jugoslovanski režim. Konec osemdesetih je bil izklju čen iz ZKJ (Glej: Fadilju Hodži nema mjesta u SKJ, Borba, Zagreb, 21. 10. 1987, str. 1), leta 1991 pa je bil obsojen na procesu zaradi izdaje. V tedanjem srbskem časopisju so se vrstili napadi nanj in pozornost javnosti se je zaradi tega preusmerila tudi na Prizrenski proces. O tem je najve č napisala in raziskala novinarka Ljiljana Bula- tovi ć , vendar sta obe njeni deli na to temo ko čljivi, saj je znana kot “srbska Oriana Fallaci ”. Glej: Bulatovi ć , Prizrenski proces in Bulatovi ć, Još o Prizrenskom procesu. 982 Po mnenju pokrajinske skupš čine Kosova in Metohije je proces predstavljal eno izmed glavnih zlorab Službe državne varnosti v pokrajini. Devet oseb je bilo obsoje- nih na 2 do 12 let zaporne kazni, SDV pa je poskušala ustvariti dokaze proti visokim albanskim politikom, kar pa ji ni uspelo. V: Prizrenski proces bio je insceniran i lažan, Borba, 11. 2. 1968, str. 3. 983 Glej npr. Danas u Prizrenu po činje su đenje albanskom državljaninu optuženim za špijunažu, Borba, 9. 2. 1959, str. 2 ali Subverzije i demanti, Borba, 14. 1. 1961, str. 2. 984 V devetdesetih letih je predstavljal militantno krilo kosovske politike, ki je tedaj bila pod vplivom gandijevstva Ibrahima Rugove . 985 Mišovi ć , Ko je tražio republiku, str. 108–109. 363 POLOŽAJ ALBANSKE MANJŠINE V JUGOSLAVIJI V OBRAVNAVANEM OBDOBJU IN VPLIV ... Albancev (68,5 %), v letu 1953 pa je bilo 808.141 pre- bivalcev, od tega 524.559 Albancev (64,9 %). Odstotek albanskega prebivalstva se je zmanjšal, kljub zmanjša- nju mortalitete in visoki nataliteti, ki je burila duhove že v Kraljevini Jugoslaviji. V o či pa pade veliko pove čanje turške manjšine, saj se je pove čal pritisk na prebivalce albanske narodnosti, da se na popisu izjasnijo za Tur- ke. Delež Turkov na Kosovu in v Metohiji je tako leta 1953 znašal 4,3 %. Zaradi propagande se je tedaj tudi na veliko odpiralo šolske oddelke s turškim u čnim jezi- kom, ta pojav je bistveno mo čnejši v Makedoniji kot na Kosovu. Predstavnik makedonskih oblasti je tako leta 1989 izjavil: “Da je rekordno število 259.535 popisanih Turkov v državi treba jemati z rezervo, ker je bilo med njimi veliko lažnih Turkov.” 986 To povečanje je bilo voda na mlin tedanjemu vodstvu, ker so v letu 1953 reakti- virali konvencijo o izseljevanju Turkov iz Jugoslavije v Tur čijo. “Ker ta ni bila nikoli ratificirana, je predstavljala gentlemanski sporazum o dobronamernem namenu Tur- čije, da sprejme Turke iz Jugoslavije.” 987 Petrit Imami do- mneva, da se je v obdobju do 1957 izselilo prek 70.000 Albancev, turški viri pa navajajo, da se je v letih med 1946 in 1967 iz Jugoslavije priselilo 175.392 oseb, v celotnem obdobju med letoma 1923 in 1980 pa 303.000 oseb. V letu 1965 je turška statistika pokazala, da al- banš čino kot prvi jezik uporablja 12.832 oseb, kot drugi jezik pa 40.688 oseb, se pravi skupaj 53.520. Leta 1961 je v Jugoslaviji skupaj živelo 914.733 Albancev, od tega na Kosovu 646.605 (67,5 %). 988 Mati čna Albanija je v tem času imela 1.626.000 prebivalcev, od tega slabe tri odstotke nealbanskega prebivalstva. 989 Popolnoma druga če pa te migracije v svojem član- 986 Imami , Srbi i Albanci kroz vekove, str. 323 987 Prav tam, str. 323. 988 V tekstu je poseben poudarek dan Kosovu, ki je bilo edino ozemlje, kompaktno naseljeno z albanskim prebivalstvom in je hkrati uživalo poseben status znotraj Srbije oziroma Jugoslavije. V Črni gori je bilo tako po podatkih črnogorske vlade 44.547 prebivalcev albanske narodnosti, ki pa v nobenem okrožju niso predstavljali večine. Nekoliko ve čja je bila gostota predstavnikov albanske manjšine v Makedoni- ji, kjer je njihovo skupno število leta 1948 znašalo 201.749. Glej: DA MIP, PA 1948, f. 6, Albanska nacionalna manjina u NR Makedoniji, št. 428346 in Predsjedništvo vlade Narodne republike Crne Gore Ministarstvu inostranih poslova, 4. september 1948, št. 423733. 989 Petrit Imami , Srbi i Albanci kroz vekove, str. 324. 364 ku statisti čno obdela Zamir Shtylla , ki trdi, da so s pri- silo prepri čevali prebivalce albanske narodnosti, da se izjasnijo za Turke. Poleg odpiranja šol s turškim jezi- kom v Makedoniji, kjer je bila ve čja gostota turškega prebivalstva, so jih pri čeli odpirati tudi na Kosovu, v krajih, kjer do tedaj tako reko č ni bilo zaslediti turškega jezika. Število prebivalcev turške narodnosti se je npr. v celotni Jugoslaviji tako med letoma 1948 in 1953 po- večalo s 97.954 na 259.535, kar je predstavljalo 264 % prirastka. Število Albancev v Jugoslaviji se je kljub ve- dno visokemu naravnemu prirastku med tema letoma pove čalo le za 3814 oseb. Ta razlika je o čitno nastala zaradi nenadne rasti turškega prebivalstva. V Make- doniji se je število Albancev v primerjavi z letom 1940 celo zmanjšalo za 34.865 prebivalcev. Tudi na ostalih obmo čjih, ki so bila narodnostno mešana, je prihajalo do podobnih pojavov, v Črni gori so tako z dveh oseb turške narodnosti v petih letih prišli do števila 292, na obmo čju Preševa, Bujanovca in Medve đe pa s 523 na 19.555. 990 To območje v ožji Srbiji seveda ni bilo tako gosto poseljeno z albanskim prebivalstvom, kot je to pri- mer danes, doseljevanje in populacijski “boom” sta se zgodila šele kasneje. Izseljevanje v Tur čijo v prvih letih po reaktivaciji ju- goslovansko-turške konvencije ni dosegalo zelo visokih številk. V letu 1953 je bilo tako izseljenih 13.000 oseb, v naslednjem letu pa 17.000. To število pa je vseeno mo č- no presegalo prvi dve leti desetletja, takrat ni presegalo nekaj sto oseb na leto. V letu 1955 je to število že nara- slo na 51.000 oseb, naslednjega leta na 54.000, v letu 1957 pa 57.000. V treh letih se je izselilo 160.000 oseb, petkrat ve č kot v letih 1953–1954. Albanski viri tako navajajo, da se je letih 1953–1960 izselilo 283.000 oseb, med letoma 1950 in 1966 pa naj bi se jih izselilo okrog 400.000. 991 Splošen trend želja po emigraciji so opažali tudi na ameriškem veleposlaništvu, saj v poro čilih iz let 1957–1958 ugotavljajo bistveno pove čanje vlog za emi- gracijo, vendar pa v primeru Kosova in Metohije ter de- 990 Shtylla , The deportation of Albanians in Yugoslavia after second world war (1950–1956), str. 236. 991 Prav tam, str. 239. 365 POLOŽAJ ALBANSKE MANJŠINE V JUGOSLAVIJI V OBRAVNAVANEM OBDOBJU IN VPLIV ... lov Makedonije muslimansko prebivalstvo ni izkazovalo pretirane želje po emigraciji v siromašno Tur čijo, neka- teri že izseljeni so tudi želeli repatriacijo v Jugoslavijo. Ambasada je politi čno stanje v Jugoslaviji ocenila kot stabilno, vendar pa je ugotavljala odklone in naraš čajo č nemir ravno v zgoraj omenjenih pokrajinah, zato je bilo njeno zanimanje usmerjeno na ta problem, najve čkrat pa je informacije pridobila od Fadila Hoxhe . 992 Poro čilo Vase Čubrilovi ća tudi tokrat ni bilo neopa- ženo, saj so se pri prepri čevanju za izselitev v Tur čijo oprijeli že poznanih metod. Seveda se ni uporabljalo ti- stih najbolj drasti čnih, vendar so uspešno ponovili ak- cijo iskanja skritega orožja. Te akcije so se lotili pozimi 1955–1956. Enote narodne milice in UDV naj bi zlora- bljale pravico, da lahko država zaseže neprijavljeno orož- je, saj so ga iskali precej grobo. 993 Zapirali so po cele rajo- ne in iskali orožje po vseh hišah, kjer so živeli prebivalci albanske narodnosti. Vodstvo te akcije je zatrjevalo, da je Kosovo najbolj nevarna regija v federaciji, ki se pripra- vlja na upor. Poro čilo o ukrepih službe državne varnosti iz leta 1966 pravi, da v akcijah po vaseh, posebej v tistih ob činah, kjer je bilo prebivalstvo predvsem ali popolno- ma albansko, kot npr. v Suhi Reki, Drenici, Podujevu, Djakovu, Istoku, Ka čaniku in Vu čitrnu, skorajda ni bilo gospodinjstva, v katerem eden od odraslih moških ni bil pretepen. V teh operacijah so imeli organi državne var- nosti in milice proste roke, kar se ti če izbire metod in sredstev zaurejanje ra čunov z nedolžnimi državljani. 994 992 Pavlovi ć , Izveštaji ameri čke ambasade iz Beograda o stanju na Kosovu i Metohiji 1957–1958. 993 “Sredi petdesetih let so organi notranjih zadev za čeli z eno najve čjih akcij na obmo- čju SAP Kosova, za katero so se odlo čili zaradi preverjenih ugotovitev, da prebivalstvo Kosova poseduje ogromno koli čino orožja. Med izvajanjem akcije odvzema orožja je v določeni meri prišlo do zlouporabe pooblastil organov za notranje zadeve, kar je svojo politi čno kvalifikacijo dobilo na IV. plenumu CK ZKJ. Po takratnih ocenah sodelujo čih v akciji je bilo zaplenjeno okrog 50 % obstoje čega orožja. Med ugotavljanjem njegove- ga porekla se je potrdilo, da najve čji delež orožja izvira iz razoroževanja bivše jugoslo- vanske vojske, ki se je znašla na Kosovu po kapitulaciji Jugoslavije 1941. Nekaj ga izvira iz razorožitve italijanskih enot po kapitulaciji Italije 1943. Velik delež orožja je bil pretihotapljen iz Albanije v času Informbiroja. Po nepopolnih podatkih je bilo med leti 1956 in 1957 najdenih in odvzetih od zasebnikov 11.522 pušk, 10.004 pištole, 100 bomb, 434 schmeisserjev, 260 puškomitraljezov, 9 minometalcev, 12 granat za minometalec, 4 topovi in nepotrjeno število granat, 500.000 nabojev in ve čja koli čina eksploziva.” V: Bulatovi ć , Prizrenski proces, str. 147–148. 994 Shtylla , The deportation of Albanians in Yugoslavia after second world war (1950–1956), str. 237. 366 V kasnejših obdobjih je veliko pozornost predvsem srbske javnosti pritegnilo število albanskih emigrantov v Jugoslavijo, ki je po pisanju nekaterih medijev do- segalo vrtoglavo število in naj bi bistveno vplivalo na narodnostno strukturo. Glede na poro čilo, nastalo na podlagi zapisnika sestanka Boška Šiljegovi ća z Aleksan- drom Rankovi ćem , je v Jugoslavijo med letoma 1948 in 1963 prebegnilo 4447 oseb, glavnina do leta 1953, med letoma 1957 in 1963 pa le 676. Socialna in politi čna sestava te emigracije je bila zelo raznolika, vendar je vsa odločno nasprotovala albanskemu vodstvu, zato je bila na nekoliko manj ideološki podlagi lahko organizirana po željah jugoslovanskega vodstva, ki jo je tudi izdatno financiralo. 995 Kljub finan čni podpori pa njihov status ni bil ravno rožnat, saj so bili le redki zaposleni in so kazali veliko željo po emigraciji iz Jugoslavije. 641 se jih je vr- nilo v Albanijo (od tega repatriiranih 263, ilegalno jih je mejo prešlo 219, 159 pa jih je bilo predano albanskim policijskim organom kot zlo čincev), legalno se jih je na Zahod izselilo 1612, ilegalno pa še 257. V vzhodnoe- vropske države jih je odšlo le 7. To pomeni, da je ve č kot polovica vseh emigrantov zapustila ozemlje Jugoslavije, ostali pa so ve činoma živeli na obmo čju Kosova. Njihova selitev se ni zdela oportuna, ne le zaradi finan čnih stro- škov, temve č tudi zaradi verjetnega negativnega odmeva med emigracijo na Zahodu in v Albaniji. Zato je bil spre- jet sklep, da se le nove emigrante naseljuje drugod po Jugoslaviji, med vsemi pa so aktivno vzpodbujali željo po emigraciji na Zahod ali Vzhod. 996 Dogajanje v Jugoslaviji je pritegnilo tudi pozornost albanskega vodstva, ki se je v svoji kampanji proti Jugo- slaviji vse bolj navezovalo na kosovsko vprašanje. V u č- beniku za partijske kandidate iz leta 1958 so navedene vse “šovinisti čne akcije” jugoslovanskih notranjih orga- nov, seveda pa z dobršno mero pretiravanja. “Titoisti čni teror na Kosovu je trajal in še traja. V zimskem času leta 995 Ocenjena vrednost pomo či je bila v vrednosti prek milijarde dinarjev v navede- nem obdobju. 996 “S ciljem nadaljnjega čiš čenja raznih prozahodnih elementov v emigraciji je po- trebno preko visokega komisarja za begunce pove čati kvoto, predvideno za selitev na Zahod.” Glej: DA MIP, PA 1964, f. 1, Albanska emigracija u SFRJ, 18. marec 1964, št. 49215. 367 POLOŽAJ ALBANSKE MANJŠINE V JUGOSLAVIJI V OBRAVNAVANEM OBDOBJU IN VPLIV ... 1955 in 1956, v času, ko so se socialisti čne države trudi- le normalizirati odnose z Jugoslavijo in je jugoslovansko vodstvo tako kri čalo o zakonitosti na Kosovu, se je po ukazu Beograda razbesnel neprimerljiv teror, tipi čen za fašisti čne države, o katerem starci na Kosovu pravijo, da takšnega ni bilo v vsej zgodovini protialbanske politike srbskih klik na Kosovu. Teror Durgut paše je po njihovih besedah bil v primerjavi s tem iz leta 1956 kot posut z rožicami. Uporabljali so zverinske metode mu čenja. Na tiso če ljudi je bilo mu čenih ve č kot le enkrat. Mnogi ljudje, ki niso želeli ponovno priti v roke kriminalcev iz UDB-e, se je želelo obesiti, vre či v reko ali zadaviti. Še danes lahko najdemo ljudi, ki imajo zaradi ne človeškega mu- čenja polomljene noge in roke. Ta nezaslišani teror je bil izvršen pod vodstvom “komunistov” Djoke Panjkovi ća , Čeda Mijovi ća , Dušana Mugoše , Čeda Topalovi ća , svoj delež pa so prispevali tudi šiptarski odpadniki s Koso- va, kot sta Maslum Nimani in Nosmi Kursani , ki so jim udeležbo odobrili izdajalci Fadil Hoxha , Xhavit Niman i, Ismet Saqir i in Mehmet Hoxha . Ves ta teror se je izvajal s ciljem zbiranja orožja z izgovorom, ‹da se ne bi Šiptar- ji pobijali med seboj zaradi krvnega maš čevanja›. Toda pravi razlog je bil ta, da so se titovci bali patriotizma in borbenega duha kosovskega ljudstva. Organi UDB-e so v času terorja na vrhuncu besa govorili tistim, ki so jih mučili: ‹Ho čete nam zabiti nož v hrbet.›” 997 997 DA MIP, PA 1958, f. 3, Borba Partije rada Albanije protiv neprijateljskog mešanja revizionisti čkog rukovodstva SKJ u unutrašnje stvari naše zemlje. 368 IV. ali Brionski plenum CK ZKJ 1. julija 1966 je pomenil prelomnico v jugoslovanski in kosovski politiki, ki je blagodejno vplivala na razvoj albanske manjšine vse do nacionalnih zaostrovanj na za četku osemdesetih let. Na tem plenumu so obsodili nekatere “deformacije” v delu službe državne varnosti, pomenil pa je tudi ob- račun s politiko trde roke Aleksandra Rankovi ća , ki je zasedal položaj zveznega notranjega ministra. 998 To je bil drugi tak obra čun v jugoslovanski povojni politiki; naj- prej so na za četku petdesetih let iz politi čnega življenja odstranili Milovana Djilasa , črnogorskega komunista, ki se je zavzemal za ve čjo liberalizacijo in celo pluralizacijo politi čnega sistema. Po njegovem padcu je status Titove desne roke vedno bolj prevzemal Aleksandar Rankovi ć , ki je zagovarjal trša politi čna stališ ča, obtoževali pa so ga tudi, da je bil blizu srbskemu nacionalizmu. Po nje- govi popolni odstranitvi iz politi čnega sistema je vlogo drugega človeka prevzel Edvard Kardelj , teoretik ZKJ ter pisec jugoslovanskih ustav. Kardelj in Rankovi ć sta v tem času predstavljala dve razli čni tendenci v razvo- ju Jugoslavije: Rankovi ć je bil zagovornik centralizirane Jugoslavije, medtem ko je bil Kardelju bliže federalisti č- ni koncept. Odjuga, ki je zavladala v politi čnem in delno 998 Vendar pa je težje sprejemljiva oznaka “albanofobni notranji minister”, ki jo je v svojem pregledu ekonomskega in socialnega razvoja Kosova uporabil Peter Prifti . Glej: Peter Prifti , Kosova›s economy: problems and prospects. V: Arshi in Repishti (ur.), Studies on Kosova, str. 133. Brionski plenum in njegovi odjeki 369 POLOŽAJ ALBANSKE MANJŠINE V JUGOSLAVIJI V OBRAVNAVANEM OBDOBJU IN VPLIV ... tudi gospodarskem življenju, pa ni trajala dolgo; politi- ka trde roke je ponovno zavladala po obra čunu z nacio- nalnimi liberalisti čnimi vodstvi v za četku sedemdesetih. Plenumu ZKJ je sledil VI. plenum CK ZK Srbije, 14. in 15. septembra 1966. Na tem sestanku so ponovno predelali novosti, ki jih je prinesel četrti plenum. V dis- kusiji o zlorabah službe državne varnosti se izpostavlja Dušan Petrovi ć Šane , ki je rekel: “Da je skupina okrog Aleksandra Rankovi ća in nekaterih drugih iz UDV, pred- vsem pa njihov odnos do nacionalnih manjšin, živ primer hegemonisti čnih tendenc, ki so poskušale oživeti v Srbi- ji.” Dodal je še, da so ljudje iz SDV s svojimi postopki uni čili, kar je bilo doseženo v dvajsetih letih razvoja, predvsem bratstvo in enotnost s Šiptarji. 999 Na plenumu je kot predstavnik Kosova nastopil Ve- li Deva , sekretar PK ZK za Kosovo in Metohijo: “Vse na- še ocene govorijo o tem, da je v najvišjem vodstvu UDV, od zveznega do ob činskih, leta bilo gojeno globoko neza- upanje do narodnostnih manjšin v naši državi, ko pa go- vorimo o naši pokrajini, predvsem do Šiptarjev.” Navaja tudi u čbenik SDV, ki pravi: “Pri njih je mo čan nacionalni moment, zato so pogosto pripravljeni, da delajo za obve- ščevalno službo mati čne države.” 1000 Kriti čno je nastopil tudi Ali Shukrija in omenjal akcijo zbiranja orožja, za katero ni bilo uradnih navodil s samega vrha: “Ome- nil bi karakteristi čno akcijo zbiranja orožja na Kosovu in Metohiji v obdobju 1955–1956. Ni obstajala niti ena sa- ma odlo čitev kateregakoli foruma ZK o za čenjanju takšne akcije, to akcijo so pri čeli organi notranjih zadev, vendar je nato stihijsko podaljšana ter je dobila na odgovarjajo či na čin tudi soglasje ZKJ.” 1001 Ocene zlorab, ki jih je leta izvajala SDV, so se za- čenjale vrstiti. Organi notranjih zadev naj bi na Kosovu imeli 120.000 dosjejev, od tega jih je bilo 50.000 v pri- stojnosti SDV. Dosjeji SDV so bili povezani s politi čni- mi dejavnostmi, posebej pa naj bi se zanimali in zbirali informacije o najvišjih politi čnih predstavnikih alban- 999 Mišovi ć , Ko je tražio republiku, str. 68. 1000 Korsika (ur.), Srbija i Albanci 3, str. 77. 1001 Prav tam, str. 79. 370 skega rodu. 1002 Politika piše, da v Prizrenu obtožujejo organe SDV za 8 umorov, v Đakovici za 19, v Vu čitrnu za 6. Neprimerno ve čje je število državljanov, ki so bili pretepeni, maltretirani ali brez razloga zaprti. Omenja pa tudi, da nekateri občinski komiteji, kot v Dragašu in Ka čaniku, ne kažejo dovolj poguma pri odkrivanju deformacij SDV. Razlog za to naj bi bilo solidariziranje s postopki SDV. Čistka v SDV je zajela veliko kadrov; kasneje dolo čeni srbski avtorji trdijo, da je zaradi od- stranitve teh ljudi prišlo do zmanjšanja nadzora nad albanskimi nacionalisti ter do razvoja krize v pokrajini. Vendar pa so v resnici veliko uslužbencev le premesti- li, nekatere pred časno upokojili, zaprtih jih je bilo zelo malo. Tito je sicer kmalu po plenumu izdal odredbo, s katero je prepre čil obsodbe in procese proti Aleksandru Rankovi ću in njegovim sodelavcem. Na sedmem plenu- mu PK ZK Kosova in Metohije, ki je bil naslednji korak v razkrivanju malverzacij in tretiranja albanske manj- šine v prejšnjih letih, se tako niso ve č toliko ukvarjali z uslužbenci SDV kot s tistimi, ki so bili zaradi njih inva- lidni ali kako druga če socialno ogroženi. Poleg tega so se v medijih pojavljale zgodbe o naropanem bogastvu, ki ga je SDV pobrala pri iskanju skritega orožja, z njim pa so si lokalne izpostave SDV ustvarjale črni fond. Za- nimiva je bila zbirka ve č kot 50 preprog, ki so jih našli v enem od skladiš č SDV, zaplenjene so bile le zaradi rde če- črne barve ali motivov orlov, ki so se pojavljali na njih. Uprava državne varnosti se je vtikala tudi v šolstvo, poleg tega, da so recimo ve čino albanskih univerzitetnih profesorjev redno spremljali, so tudi veliko u čiteljev re- dno vabili na pogovore, kjer so jim razložili, kaj smejo in česa ne smejo predavati. “Tukaj je treba nekaj omeniti. SDV se ni mogla mešati v u čne na črte in programe šol, tako da bi jih menjavala, ker so bili odrejeni s strani cen- tralnega šolskega organa v republiki, tiskani in obvezni za vse prosvetne delavce. Po zakonu mora u čitelj, ki ne dela po na črtu in programu, odgovarjati. Toda odrejeni, tiskan obvezen na črt in program, so organi notranjih za- dev v praksi menjavali, tako da so prepovedali tisto, kar 1002 Reuter , Die Albaner in Jugoslawien, str. 45. 371 POLOŽAJ ALBANSKE MANJŠINE V JUGOSLAVIJI V OBRAVNAVANEM OBDOBJU IN VPLIV ... je bilo zapovedano z našimi lepimi zakoni, ki jih kažemo tujini kot dokaz pravic albanske narodnosti. Prepovedi seveda niso bile pismene. Kot dokaz, da se u čenci u čijo o svoji, albanski zgodovini, književnosti in kulturi, kot do- kaz tujini služi mrtva črka na papirju. Prakso poznajo ti- sti, ki jo ob čutijo na lastni koži. In ne samo v prosveti.” 1003 Branko Horvat je o omejevanju kulturnih pravic Alban- cev zapisal: “Ni samo policija zabredla na napa čno pot. Tudi kulturnemu razvoju Albancev so postavljali prepre- ke. Ukinilo se je ravno ustanovljeni albanološki inštitut, z delom preneha ansambel narodnih plesov in pesmi, napada se albanska folklora, dela se na ustvarjanju po- sebnega pravopisa in književnega jezika za jugoslovan- ske Albance, 1004 da bi se razlikovali od tistih v Albaniji. Zaprta je gimnazija v Đakovici. Albanci bežijo v Albanijo zaradi šolanja v maternem jeziku.” 1005 1003 Prav tam, str. 94. 1004 V albanskem jeziku v osnovi lo čimo dva dialekta, gegovski s severa in toskovski z juga Albanije. Kosovski Albanci so govorili svojo razli čico gegovskega dialekta. V petdesetih letih pa je v Albaniji prišlo do poenotenja albanskega knjižnega jezika, ki je bil leta 1969 sprejet tudi v Jugoslaviji, čeprav bazira na toskovskem dialektu. Glej: Pavlovi ć , Osamostaljenje – kona čni cilj Albanaca u SFRJ, str. 21–40. 1005 Horvat , Kosovsko pitanje, str. 93–94. 372 Ustava iz leta 1963 je sicer prinesla nekatere spre- membe, vendar so tiste najpomembnejše za Kosovo in Metohijo prišle z ustavnimi amandmaji leta 1968. Avto- nomne pokrajine niso bile ve č pod neposrednim nadzor- stvom mati čne republike, temve č so bile podrejene zve- zni upravi, ki jih je tudi nadzirala. Do tedaj je bila Ju- goslavija sestavljena iz šestih osnovnih federalnih enot – republik, z ustavnimi amandmaji pa so konstitutivni element postale tudi avtonomne pokrajine. 1006 S tem se je status avtonomne pokrajine približal republiškemu, kar je marsikomu iz pokrajine postal tudi logi čen nasle- dnji korak. Amandmaje na zvezno ustavo so tako janu- arja 1969 sprejeli v skupš čini SR Srbije, februarja 1969 pa tudi na Kosovu in v Vojvodini. Ve čjo samostojnost so dobili tudi kosovski komunisti, ki so bili združeni v ZK Kosova, ta pa je sicer še bila pod ZK Srbije, vendar se je vklju čevala v delo v ZKJ na samostojni ravni. Spreme- nilo se je tudi ime pokrajine, po letu 1968 govorimo o le Kosovu in ne ve č o Kosovu in Metohiji. Nov zagon je izboljšanju položaja albanske manj- šine v Jugoslaviji dal tudi nov dotok nujno potrebne- ga kapitala za investicije. Gospodarski razvoj Kosova je bil bistveno po časnejši kot v ostalih delih Jugoslavije, 1006 Dolo čene pravice, ki se dotikajo suverenosti in jim potrdijo status članic federa- cije, so pokrajine dobile z amandmaji iz leta 1971 oz. republiškimi amandmaji 1972. Glej: Bogeti ć , Regulisanje ustavno-pravnog statusa Kosova i Metohije u socijalisti č- koj Jugoslaviji 1946–1990, str. 175–203. Ustavne spremembe in nov status Kosova kot avtonomne pokrajine 373 POLOŽAJ ALBANSKE MANJŠINE V JUGOSLAVIJI V OBRAVNAVANEM OBDOBJU IN VPLIV ... kljub temu da je pokrajina imela velike zaloge surovin ter energentov. Če je v letu 1947 družbeni proizvod na posameznika znašal 47 % jugoslovanskega povpre čja, je nato leta 1953 zrasel na 52 %, leta 1957 padel na 42 %, leta 1962 pa na 33 %. Razlika med dohodkom per capita v Sloveniji in na Kosovu v letu 1964 je bila skoraj desetkratna. Leta 1966 je bilo od 1.250.000 prebival- cev pokrajine v družbenem sektorju zaposlenih le 8,3 % prebivalstva, čeprav to opravi čujejo z visokim naravnim prirastkom. Sredi šestdesetih let pa se je izpostavilo tu- di problem nacionalne afirmacije albanske narodnosti, saj je na Kosovu bil zaposlen le vsak 17 Albanec, vsak 7 Turek, vsak četrti Srb in vsak tretji Črnogorec. Zastopa- nost predstavnikov albanske narodnosti v pokrajinskih organih je bila glede na narodnostna razmerja prenizka, skoraj noben Albanec ni bil zastopan v organih federa- cije. V nekaterih službah je bila prisotnost oseb alban- ske narodnosti skorajda simboli čna, na primer v SDV, diplomaciji ter JLA. 1007 S časoma se je vseeno zmanjše- valo število agrarnega prebivalstva, ki je leta 1979 zna- šalo 42 % vsega prebivalstva. Leta 1965 se je zvezna vlada zato odlo čila, da ustanovijo nov Fond za nerazvite republike in SAP Kosovo. Prej je denar za investicije pri- tekal prek družbenega plana, po letu 1965 pa je Kosovo dobivalo levji delež iz fonda za nerazvite. Delež sredstev, ki so se poleg Kosovu delila še Makedoniji, Črni gori in BiH, je znašal za Kosovo od 30 do 37 %. Poleg tega je imelo Kosovo še dodatne olajšave v kreditih, fond za nerazvite je tudi dajal sredstva kot nepovratna le v pr- vih petih letih, kasneje pa kot zelo ugodna posojila. Del dolgov so na svoja ple ča prostovoljno prevzele ostale re- publike Jugoslavije in SAP Vojvodina. Sredstva fonda za nerazvite so rabila za približno 25 % vseh investicij v ne- razvitih republikah, na Kosovu pa kar za 75 %. Težava pa je bila v tem, da je bruto družbeni proizvod še vedno padal glede na tistega v ostalih delih države, celo SR Makedonija je letno pridobila 10 % glede na ostale re- publike. Krivcev za to je veliko, pokrajinsko vodstvo pa je velikokrat usmerjalo sredstva v nedobi čkonosne pro- jekte, ki so imeli družbeni pomen. Problem je predsta- 1007 Rajovi ć , Autonomija Kosova, str. 266–267. 374 vljala izobrazba delovne sile, ki je bila sila nizka, pa tudi delovno intenzivne panoge se niso dovolj hitro razvijale. V osnovi so na Kosovu še vedno razvijali težko, bazi č- no industrijo, ki je temeljila na surovinah in njihovemu pridobivanju ter na proizvodnji elektri čne energije. Velik napredek v kulturnem razvoju albanskega prebivalstva pa je pomenila ustanovitev Univerze v Pri- štini leta 1970, 1008 kjer so potekala predavanja v srb- skem in albanskem jeziku, v letu 1969/1970 je na tej univerzi študiralo ve č kot 7000 študentov. Že prej so obstajale posamezne fakultete, ki pa so svojo krovno univerzo imele v Beogradu. Tako je bila že v letu 1961 ustanovljena pravna fakulteta, leta 1965 tehni čna fa- kulteta in leta 1967 filozofska fakulteta. Na univerzi so predavanja že v začetku potekala v albanš čini, če je le obstajal vsaj en asistent albanske narodnosti. Že leta 1962 pa je bila ustanovljena tudi Narodna in univerzi- tetna knjižnica, ki je obsegala ve č kot milijon razli čnih tiskov, ve činoma sicer v srbš čini ali hrvaš čini, glede na to, da je pridobivala obvezne izvode iz celotne Jugoslavi- je, velik pa je bil tudi njen fond v albanskem in turškem jeziku. 1008 Zakon o ustanovitvi Univerze v Prištini je sprejela Skupš čina SAP Kosova 18. novembra 1969. 375 POLOŽAJ ALBANSKE MANJŠINE V JUGOSLAVIJI V OBRAVNAVANEM OBDOBJU IN VPLIV ... Revolucionarno leto 1968 ni šlo mirno niti mimo Kosova, kjer so se kljub novim smernicam politike do Albancev 27. novembra 1968 pri čele demonstracije, ki so imele izrazito nacionalisti čen podton. Demonstracije so najprej izbruhnile v Prištini, zve čer istega dne pa so se razširile še na Uroševac, Gnjilane in Podujevo. Mne- nja o teh demonstracijah so bila že v tedanjem času razli čno, zahteve demonstrantov pa so veljale za nacio- nalisti čne, če ne kar separatisti čne in nasprotne druž- beni ureditvi. 1009 Demonstranti se niso tako kot na Za- hodu ali v Ljubljani ter Beogradu ukvarjali s socialnimi in družbenimi spremembami, temve č so zahtevali ve čjo afirmacijo albanske nacionalnosti v Jugoslaviji. Preo- brat 1966–1968 je demonstrantom pokazal, da se da spremeniti družbo, ki je do tedaj bila na zunaj srbska, ter so tako zahtevali ve čjo enakopravnost, predvsem v jeziku. Če je do tedaj bil osnovni jezik srbski in so se ga morali nau čiti, naj bi se sedaj vsi prebivalci Kosova nau čili albanš čine. Zahteve demonstrantov so bile prvi č tudi po lastni republiki, albanski univerzi, proti zatira- nju albanske manjšine, domnevnemu gospodarskemu izkoriš čanju in izpustitvi nekaterih politi čnih zaporni- kov, predvsem Adema Demaqija . Zahtevali so tudi ko- sovsko ustavo, nacionalisti čni naboj je na primer imela 1009 Protiv šovinizma – prije svega vlastitog, Borba, 1. 12. 1968, str. 2 in Energi čno protiv neprijateljskih djelatnosti, Borba, 2. 12. 1968, str. 1. Demonstracije leta 1968 376 parola “Albanci smo in ne Jugoslovani”. 1010 Med demon- strante je bilo seveda pomešanih veliko t. i. provokator- jev ter nekaj ljudi, ki so bili povezani s skrajno nacio- nalisti čnimi krogi in mati čno Albanijo. Med parolami se je namre č dalo najti tudi proalbanske, ki so na tedanjo jugoslovansko in srbsko javnost delovale kot rde ča cu- nja na bika v areni. Parole kot npr. “Živelo osvobodilno gibanje Kosova” ali “Živel Enver Hoxha ” so bile politi č- no popolnoma neprimerne. Zahtevali so tudi uporabo albanske zastave. To so kasneje dovolili, čeprav je bila zastava jugoslovanskih Albancev identi čna uradni al- banski po barvi in simbolih, ne pa tudi po razmerjih. Demonstracije pa so bile kratkotrajne. Kosovsko vodstvo, ki so ga v tem času sestavljali predvsem al- banski komunisti, je še isti ve čer poklicalo na ulice mi- lico in enote JLA, ki so demonstracije umirile, preki- nitev demonstracij pa seveda ni minila nenasilno. Za 28. november so bile napovedane nove demonstracije oziroma nadaljevanje tistih pred dnevom prej, vendar jih je prepre čila navzo čnost vojaških in policijskih enot. Predsednik pokrajinskega komiteja Veli Deva med de- monstracijami ni bil v Prištini; ker so demonstracije po- tekale tik pred jugoslovanskim državnim praznikom, je bil s kosovsko delegacijo v Jajcu. Še isti dan se je vrnil in zve čer dal tole izjavo: “PK ZKJ za Kosovo in Metohijo je ocenil, da je bila ta akcija organizirana s strani sku- pine sovražnih elementov, zakletih nasprotnikov našega ustavnega reda, socialisti čne družbe, kakor tudi ideolo- ške in politi čne platforme ZKJ ter bratstva in enotnosti naših narodov. Te reakcionarne sile in njihova sovražna platforma se v ni čemur ne razlikujejo od platforme dru- gih reakcionarnih sil, s katerimi so narodi Kosova in Me- tohije, predvsem pa albansko prebivalstvo te pokrajine obra čunali v vseh sedanjih fazah našega socialisti čnega razvoja.” 1011 V kosovskem pokrajinskem vodstvu je se- veda nastala dilema, ali naj se z demonstranti pogajajo ali ne. Hitro zatrtje teh demonstracij je pomagalo utišati 1010 Markovi ć , Služba državne bezbednosti i albanske demonstracije na Kosovu 1968. godine, jedan dokument, str. 169–180. 1011 Mišovi č , Ko je tražio republiku, str. 209. 377 POLOŽAJ ALBANSKE MANJŠINE V JUGOSLAVIJI V OBRAVNAVANEM OBDOBJU IN VPLIV ... opozicijo, pa tudi albanski partijski voditelji so se rešili obtožb, da podpirajo kontrarevolucijo. Demonstracije sicer niso minile mirno, pojavljali so se primeri razbijanja in prevra čanja avtomobilov, tako kot na Zahodu, kar je bil za javnost tudi dodatni povod za nasilno prekinitev demonstracij. Teden dni po de- monstracijah je Veli Deva nastopil na seji CK ZK Srbije in dejal, da je reševanje nekaterih problemov velikega zna čaja za zavest ljudi, predvsem albanskega prebival- stva. Izpostavil je vprašanje enakopravnosti jezika, do- lo čene probleme v kulturi, izobraževanju in izdajateljski dejavnosti, vprašanje nacionalnih simbolov… Kot bistvo mednacionalnih odnosov pa je predstavil drugo skupi- no problemov, in sicer: “Vprašanje ekonomskega razvo- ja, zaposlovanja, kvalifikacijske in nacionalne strukture, pravzaprav enotno vprašanje razvoja. To so odprti pro- blemi, njihovega reševanja pa se ne da z aktom ali od- lokom vzeti z dnevnega reda. Pravzaprav je ustvarjeno nekakšno stanje, ki je polno entuzijazma ter poleta, ki po marsi čem spominja na narodni preporod, z vsemi ele- menti progresivnosti, ki jih v takih trenutkih in gibanjih prinaša nacionalni preporod.” 1012 Dušan Bilandži ć se spominja, da ga je beograjska reakcija na demonstra- cije popolnoma presunila oziroma preplašila: “Dali smo jim nacionalne kadre, univerzo, albansko zastavo, jezik – kaj še ho čejo? Albancem bomo rekli, da bomo Kosovo branili s tanki.” 1013 Služba državne varnosti je demonstracije ocenjeva- la popolnoma druga če, saj je varnostno poro čilo ome- njalo ve čje število manjših demonstracij, ki so potekale po Kosovu in v Makedoniji že oktobra 1968. Bali so se ponovnega izbruha nezadovoljstva ali celo serij nasilnih dejanj, ki so se nakazovala iz nekaterih njihovih infor- macij o delovanju organiziranega albanskega ireden- tizma. 1014 Pritoževali so se nad pomanjkanjem kadra, 1012 Prav tam, str. 216–217. 1013 Bilandži ć , Povijest izbliza, 2006, str. 68. 1014 “Sovražni elementi, ki so se v tem času izkazali za iredentiste, so pripravljeni na vsako dejavnost in se spretno prilagajajo danim pogojem, tako da ni izklju čena njiho- va preusmeritev na ekstremnejše oblike delovanja kot na primer terorizem, sabotaže in diverzije, o čemur že dalj časa v najožjih krogih obstajajo dolo čena razmišljanja in dogovarjanja. Ne smemo pozabiti na dejstvo, da se na obmo čjih, kjer je prišlo do demonstracij, nahaja ve čja koli čina strelnega orožja v zasebni lasti, da je bila v času 378 ki je sledilo brionskemu plenumu, in dokazovali, da je albanska država ne samo politi čni podpornik albanske iredente, temve č tudi še vedno aktivno posega v jugoslo- vanske notranje zadeve, saj je SDV septembra 1968 od- krila 7 oboroženih albanskih diverzantov, med emigran- ti povratniki iz Albanije pa jih je bila ve čina povezana z albansko obveš čevalno službo z razli čnimi nalogami. 1015 Odnos Albancev s Kosova do mati čne Albanije v ti- zadnjih dogodkov izražena želja po nabavi novih koli čin, kakor tudi da se del orož- ja, ki se tihotapi iz tujine, pošilja prav na ta obmo čja.” Glej: Informacija povodom demonstracija na SAP Kosovu i SR Makedoniji, Savezni sekretarijat za unutrašnje poslove, Služba državne bezbednosti. V: Marković , Služba državne bezbednosti i albanske demonstracije na Kosovu 1968. godine, jedan dokument, str. 175. 1015 Prav tam, str. 176–177. Proces destalinizacije je predstavljal grožnjo za vodilni sloj albanskega režima, ki se je v za četku šestdesetih let dokon čno postavil v vlogo Stalinovega odlo čnega zagovornika. Karikatura Boža Kosa iz leta 1961. 379 POLOŽAJ ALBANSKE MANJŠINE V JUGOSLAVIJI V OBRAVNAVANEM OBDOBJU IN VPLIV ... stem času je bil dvoumen, saj je med ve čino vladala za- vest o trdem diktatorskem režimu onstran meje, vendar pa je bila kritika režima v sosednji državi vseeno redek pojav, predvsem zasebno, saj so o Albaniji razmišljali predvsem kot o svoji domovini. Konec šestdesetih je tu- di med mladimi pri čela vzhajati nekakšna nacionalna romantika, ki se je nato povezovala z željo po samo- stojnosti Kosova kot sedmi jugoslovanski republiki. O tem so govorili tudi vodilni komunisti. Mo čna propagan- da, ki je prihajala iz Albanije, je manjši del prebivalstva navdušila nad propagiranjem marksisti čno-leninisti čne doktrine režima Enverja Hoxhe , vendar pa to navadno ni poprijemalo militantne navdušenosti. 1016 1016 Več o občutkih albanskih razumnikov in njihovem odnosu do nacionalnega gi- banja in mati čne domovine v: Petrovi ć , Pitao sam Albance šta žele a oni su rekli: Republiku… ako može. 380 V sedemdesetih letih je albansko prebivalstvo dose- glo najve č v povojni Jugoslaviji. Kljub doseženim manj- šinskim pravicam pa so se medetni čni odnosi slabša- li. Vzroke za to lahko iš čemo na obeh straneh, saj so zvezne oblasti Albancem o čitale separatisti čno držo in korupcijo na lokalni ravni, Albanci pa so ostajali neza- dovoljni z gospodarskim stanjem pokrajine, svojim po- liti čnim položajem in možnostmi osebne uveljavitve. 1017 Pokrajinska uprava je vedno bolj prehajala v albanske roke, vendar sta pokrajino še vedno težila nezadovoljiv ekonomski razvoj ter velika demografska eksplozija, ki drugje v Jugoslaviji ni tako zavirala ekonomskega razvo- ja. Tudi odnosi Jugoslavije z Albanijo so postali nekoliko manj zaostreni; v sedemdesetih letih je Tirana politi čno zapustila še zadnjo zaveznico LR Kitajsko, država se je odločila opirati le še na lastne sile. V teh okoliš činah je Jugoslavija postala njen najve čji zunanjetrgovinski partner. Sklenjeno je bilo ve č sporazumov, po dvajse- tih letih so podpisali letni zunanjetrgovinski sporazum, vzpostavili pa so tudi kulturno in športno sodelovanje, ki se je nanašalo predvsem na sodelovanje novoustano- vljene prištinske univerze z univerzo v Tirani ter obiske albanskih kulturnikov na Kosovu in obratno. Pove čan vpliv albanskih voditeljev v pokrajini je omogo čil nemoten razvoj albanske kulture, seveda pa ni 1017 Zupan či č , Albansko vprašanje v luči politi čnoteritorialne rekonstrukcije Balka- na, str. 6–49. Sedemdeseta leta – čas afirmacije albanske narodnosti 381 POLOŽAJ ALBANSKE MANJŠINE V JUGOSLAVIJI V OBRAVNAVANEM OBDOBJU IN VPLIV ... prekinil nadzora službe državne varnosti nad nekaterimi prebivalci albanske narodnosti, ki so jih sumili, da ima- jo separatisti čne tendence. Po demonstracijah 1968 je prišlo do procesa in obsodb voditeljev teh demonstracij, ki so bili obsojeni na dolgoletne zaporne kazni. Posebej sumljiv za službo državne varnosti je seveda bil razvoj na prištinski fakulteti. Veliko predavateljev je prihajalo iz Albanije ter so vsekakor pred prihodom v Jugoslavijo dobili navodila albanske obveš čevalne službe o njihovih nalogah in obnašanju v Jugoslaviji. Tako recimo prese- netljivo ti obiskovalci niso prebegnili in zahtevali poli- ti čnega zato čiš ča v Jugoslaviji. Seveda pa so predvsem srbska javnost in nekateri strokovni delavci opazovali vpliv teh profesorjev na bodo čo albansko inteligenco. Albanska narodna zavest je postajala vse mo čnejša, vzpodbujala jo je tudi literatura, ki je prihajala ve činoma iz Albanije, saj je po sušnih letih spet pri čela pritekati. Na jugoslovanski strani za prevajanje ali pisanje takšne literature ni bilo dovolj strokovnjakov, pa tudi cenovno bi bil to predrag postopek; ve čina učne literature je ta- ko pritekala iz Albanije. Vsa ta literatura je bila seveda pregledana, da ne bi vsebovala “stalinisti čne ali separa- tisti čne” indoktrinacije, vendar je še vedno prihajalo do tega, da so spregledali katero izmed “strokovnih napak” v albanskih u čbenikih. Nekateri albanski strokovnjaki, predvsem s Filozofske fakultete v Prištini, pa so pri čeli pisati zgodovino kosovskih Albancev ter same Albanije, ki ni bila povsem v skladu z uradno jugoslovansko zgo- dovino, kar so posebej srbski avtorji na veliko navajali kot primer velikoalbanskega separatizma. Miloš Mišo- vi ć to obdobje v svoji knjigi Ko je tražio republiku opiše v poglavju Albanizacija pokrajine, dr. Skenderja Rizaja in dr. Alija Hadrija , kosovska zgodovinarja, pa obtožuje sistemati čnega prikrajanja kosovske zgodovine. 1018 Po- memben prispevek k albanski afirmaciji pa je pomenil za četek delovanja TV Priština v letu 1975, ki je ve čino programa oddajala v albanskem jeziku, spremljati pa jo je bilo mogo če tudi v Albaniji, vendar so njen signal albanske oblasti motile, albanski TV-program pa je bilo v Jugoslaviji mogo če gledati brez motenj. 1018 Mišovi ć , Ko je tražio republiku, str. 239. 382 V za četku sedemdesetih let pride tudi na Kosovu do obra čuna z delom partijskega in pokrajinskega vod- stva, vendar ne zaradi njegove liberalnosti. Na seji PK ZKJ za Kosovo in Metohijo, kjer so obdelovali odlo čitve 17. seje predsedstva ZKJ, so nastopili nekateri srbski kosovski politiki in to pla čali s svojo politi čno kariero. Pokrajinsko vodstvo je že poprej govorilo o potrebi po ponovni spremembi jugoslovanske ustave, ki bi pokra- jini omogo čila popolno avtonomijo, kar seveda srbskim predstavnikom ni bilo vše č. Polagoma so poleg slabša- nja razmerja srbskega proti albanskemu prebivalstvu izgubljali tudi politi čno moč v pokrajini. Upiranje proti tem procesom pa jih je pripeljalo do tega, da so storili nekaj, kar je bilo v Jugoslaviji tistega časa za komunista prevelik greh, da bi lahko ostal v politiki. S svojim na- sprotovanjem pove čevanju albanskega vpliva v pokraji- ni so njihovi nastopi pri čeli zveneti nacionalisti čno. Ta- ko so postali politi čno neprimerni zaradi nasprotovanja t. i. bratstvu in enotnosti, vklju čili pa so se tudi v pro- ces obračunov z liberalisti čnimi pokrajinskimi vodstvi Slovenije, Hrvaške in Srbije, ki so bila obtožena nacio- nalizma. Najbolj odmevata imeni dveh politikov srbske narodnosti, ki sta bila odstranjena iz politike in javnega življenja do konca osemdesetih let, Jovo Šotra in Nikola Sekulovi ć . Njuni politi čni nastopi so se v duhu ujemali s t. i. Modro knjigo, ki jo je leta 1976 izdala ZK Srbije, v kateri so med drugimi nastopale ideje o pretirani vlogi avtonomnih pokrajin v Srbiji. Politi čni boji, ki so v tem času potekali v kosovskem pokrajinskem komiteju, pa so na čelo kosovske politike prinesli novo zvezdo, Velija Devo je nasledil Mahmut Bakalli. 1019 Ekonomsko stanje na Kosovu se je sicer izboljšalo, vendar pokrajini nikakor ni uspelo uloviti razlike, ki je ostajala enaka. 1020 Velike investicije, ki so jih predvsem iz sklada za nerazvite namenjali temu obmo čju, niso bi- le tako uspešne, da bi to vplivalo na razcvet kosovskega 1019 Pokrajino je vodil do leta 1981, ko je bil odstavljen zaradi izbruha nezadovolj- stva, ki je vodilo v najbolj množi čne albanske demonstracije do tedaj. 1020 Šestkrat nižji dohodek na prebivalca od Slovenije, petkrat nižji od Hrvaške, šti- rikrat od Vojvodine, trikrat nižji od jugoslovanskega povpre čja in Srbije ter dvakrat nižji kot v ostalih nerazvitih republikah. Glej: Hodža , Afirmacija albanske nacional- nosti u Jugoslaviji, str. 55–71. 383 POLOŽAJ ALBANSKE MANJŠINE V JUGOSLAVIJI V OBRAVNAVANEM OBDOBJU IN VPLIV ... gospodarstva. Še vedno je glavnina gospodarstva slo- nela na težki industriji, ni pa se dovolj vlagalo v pre- delovalno industrijo. Kljub vsem vlaganjem je stopnja nezaposlenosti znašala ve č kot 10 %, kar je bilo dale č najve č v Jugoslaviji. Leta 1979 je znašal delež industrije v gospodarstvu 39 %, bistveno je upadel delež v polje- delstvu in živinoreji, ki je znašal le še 20 %. Kljub vsemu se je industrijska proizvodnja od leta 1947 pove čala za osemnajstkrat, kmetijska pa za trikrat, v zadrugah celo za šestkrat. Število agrarnega prebivalstva je upadalo in je konec sedemdesetih znašalo približno 36 %. Rado- šin Rajovi ć navaja, da je poleg neprimernega vlaganja v večinoma težko industrijo problem tudi v pomanjkanju primernih kadrov ter nizki delovni in proizvodni u činko- vitosti, ki je v tem obdobju upadala, namesto da bi kot drugod naraš čala. Povpre čno podjetje je bilo s primer- ljivimi v drugih delih Jugoslavije za tretjino manj u čin- kovito. Veliko je bilo podjetij, ki so delovala z izgubo, primerljivo so izgubarska podjetja na Kosovu izkazovala trikrat ve čjo izgubo kot drugod. Veliko sredstev iz fon- da za nerazvite je bilo vloženih tudi v velike neproizvo- dne objekte, posebej se je kritiziralo narodno knjižnico, univerzo in albanološki inštitut. Gospodarska kriza na koncu sedemdesetih let je vplivala tudi na razvoj, ki je bil tedaj še dodatno otežen, to pa je že čas, ko se ponov- no pojavljajo demonstracije albanskega prebivalstva. 1021 Zaradi slabih gospodarskih razmer je v tem času priha- jalo do migracij prebivalstva na obmo čja, kjer je bilo laž- je priti do dela, vendar pa je število albanskih delavcev v družbenem sektorju bistveno naraslo glede na šest- deseta leta. To število pa še vedno ni odražalo realnega razmerja med narodi na Kosovu, saj je 74 % albanskega prebivalstva zasedalo vsega 52 % služb v pokrajini, ne- koliko slabše je bilo med državnimi uradniki, kjer jih je bilo albanskega rodu le 40,1 %. 1022 Težava je bila tudi s starostno strukturo prebival- stva, vsak tretji prebivalec Kosova v tem času je bil na- mre č mladoleten, zaradi razvoja albanskega šolstva pa 1021 Demonstracije leta 1979, ki pa so bile mnogo manjšega obsega kot tiste iz leta 1968 ali 1981. 1022 Kola , The Search for Greater Albania, str. 156. 384 se jih je ve čina še naprej izobraževala. Šolstvo v pokra- jini pa je bilo zaradi zelo hitrega razvoja nizke kvalitete in ni bilo prilagojeno potrebam gospodarstva, tako da je ustvarjalo množico nezaposljivih, vendar visoko iz- obraženih kadrov. Število šolajo čega se prebivalstva v pokrajini je bilo 450.000, kar je predstavljalo tretjino prebivalstva, od tega 51.000 na univerzi. Albansko pre- bivalstvo se je odlo čalo za študij na univerzi v doma čem jeziku, vendar zaradi tega ni znalo srbohrvaš čine, kar je ponovno pomenilo manjše zaposlitvene možnosti. Veliko študentov se je odlo čalo za študij na Filozofski fakulteti, vendar pa je ta kmalu ustvarila bistveno preveliko števi- lo izobražencev, ki so iskali zaposlitev. S humanisti čno izobrazbo v pokrajini, kjer so ve činoma iskali tehni čne strokovnjake in delavce v intenzivnih delovnih panogah, ni bilo mogo če najti dela, izven pokrajine pa so na diplo- mante prištinske univerze gledali postrani. Število štu- dentov glede na število prebivalstva je znašalo 300 na 10.000, kar je bilo npr. dvakrat toliko kot v Sloveniji ali tretjino nad državnim povpre čjem. Nekoliko nenavaden je v tem času bil odnos ura- dne Tirane do Prištine. Albanija je stike ve č ali manj omejevala na tej relaciji, saj so se povezave, predvsem v kulturi, športu in znanosti, nanašale zgolj na Koso- vo, na državni ravni pa je glavnino medržavnih odnosov predstavljala zunanja trgovina. Albanija se kljub o či- tnemu izboljšanju medsebojnih odnosov ni sprijaznila z Jugoslavijo kot politi čno nasprotnico, temve č je z njo sodelovala le zaradi gospodarske nuje, kar se je izkazalo v za četku osemdesetih let. Tedaj so dolgoletnega pred- sednika albanske vlade Mehmeta Shehuja v zadnji ve čji politi čni čistki ozna čili za jugoslovanskega vohuna, to pa je neugodno vplivalo tudi na položaj kosovskega vod- stva, ki je bilo v istem trenutku v zelo težavnem položa- ju zaradi izbruha nemirov na Kosovu – to je od takrat naprej predstavljalo stalen vir politi čne nestabilnosti. 385 POLOŽAJ ALBANSKE MANJŠINE V JUGOSLAVIJI V OBRAVNAVANEM OBDOBJU IN VPLIV ... Nova jugoslovanska ustava iz leta 1974 je Kosovu dodelila dodatne pravice. Že s prejšnjimi amandmaji iz leta 1968 je pokrajina postala konstitutivni del SFRJ. Kljub temu da je Kosovo ostalo v okviru SR Srbije, je bi- la ta popolnoma federalizirana in ni imela ve č pregleda in mo či, da se vmešava v kosovsko politiko. SAP Kosovo je tako postala enakopravna članica federacije, vsa fe- deralna telesa so bila sestavljena iz vsaj osmih članov, po enega za vsako republiko in obe avtonomni pokra- jini. Avtonomne pokrajine so imele tudi veto na zvezne odločitve, tako da so imele mo č, da ga uveljavijo proti odločitvam mati čne Srbije. Od leta 1974 je Kosovo imelo tudi vse institucije, kot so jih imele republike, vklju čno z ustavnim sodiš čem. Avtonomne pokrajine so na podlagi nove ustave dobile tudi pravico do lastnih mednarodnih odnosov ter vpliv na oblikovanje zvezne zunanje politike, kar jim do tedaj ni bilo omogo čeno. Tedanji vodja pokra- jinskega odbora Mahmut Bakalli je to jedrnato povzel: “Z ustavo iz 74-tega leta je bilo na čeloma urejeno, da je Kosovo del Srbije, vendar je pravzaprav bilo samostojno. Bilo je konstitutivni del federacije.” 1023 Seveda pa ta novi status Kosova ni izena čil z republikami na prav vseh podro čjih. Avtonomne pokrajine recimo niso mogle, ker niso predstavljale naroda kot v republikah, dodeljevati republiškega oz. pokrajinskega državljanstva, niso pa 1023 Petrovi ć , Pitao sam Albance šta žele a oni su rekli: Republiku… ako može, str. 12. Ustava iz leta 1974 in njen pomen za albansko manjšino 386 tudi mogle ustanavljati lastnih vojaških enot oziroma teritorialne obrambe. 1024 Ker avtonomni pokrajini ni bila priznana pravica zastopanja enega izmed konstitutiv- nih narodov, je po ustavi bila nemogo ča tudi odcepitev pokrajine od federacije. Pravica do lastnih mednarodnih odnosov in sklepanja mednarodnih pogodb je kosovske- mu vodstvu poleg sklenitve pogodb s Svetovno banko in Demokrati čno republiko Nem čijo omogo čila tudi sklenitev pogodb z LR Albanijo. Glavnina teh pogodb je bila sklenjena v okviru prištinske univerze, vendar so njihove vsebine presegale univerzitetni okvir. Ve čina fluktuacij iz teh pogodb pa je prihajala iz Albanije na Kosovo in ne obratno, saj je relativen liberalizem jugo- slovanske družbene ureditve v primerjavi z okostenelim albanskim strašil albansko vodstvo, ki si ni želelo prito- ka prozahodnih smernic, ki so bile na Kosovu predvsem med mladimi dokaj mo čno zastopane. 1024 Odredbe ustava SFRJ, Ustava SR Srbije i Ustava SAP Kosova iz 1974, koje se odnose na položaj, funkcije i organizaciju autonomne pokrajine. V: Rajovi ć , Auto- nomija Kosova, str. 492–509. 387 POVZETEK Jugoslovansko-albanski odnosi so ves čas obsto- ja jugoslovanske države predstavljali pomemben vidik v njeni zunanji politiki, ki pa je do izraza najve čkrat prišel le ob kriti čnih trenutkih v medsebojnih odnosih. Celoten spekter medsebojnih odnosov je temeljil na vza- jemnem nezaupanju, ki je bilo posledica negativnih zgo- dovinskih izkušenj, jugoslovanskega poseganja v alban- ske notranjepoliti čne boje in upornosti dela albanskega vodstva, ki je na vsak na čin želelo ohraniti politi čno in gospodarsko neodvisnost. Za takšno držo albanskega vodstva, ki je Albanijo do sedemdesetih let prejšnjega stoletja spremenilo v najbolj izolirano evropsko državo z minimalnimi stiki z zunanjim svetom, lahko v osnovi obtožimo jugoslovansko medvojno in povojno politiko, ki sicer v osnovi ni nastopala s slabimi nameni, a so ti bili v delu albanskega vodstva nadvse skepti čno spre- jeti. Najpomembnejši jugoslovanski motiv za poskus popolnega nadzora oziroma priklju čitve albanskega ozemlja k takšni ali druga čni federativni obliki združe- nja balkanskih držav, ki so tedaj predstavljale realno možnost, je namre č bila želja po rešitvi jugoslovanske- ga nacionalnega vprašanja. To je ostalo nerešeno tako v Kraljevini Jugoslaviji kot tudi v povojnem obdobju, kljub velikim naporom jugoslovanskega državnega in partijskega vrha. Poleg napetosti med konstitutivnimi narodi je namre č obstajala tudi napetost zaradi velike- ga števila narodnostnih manjšin, predvsem na obmo- Povzetek 388 čju, ki ga je pokrivala federalna Srbija. Med njimi je bila daleč najve čja albanska manjšina, ki je števil čno lah- ko parirala nekaterim konstitutivnim jugoslovanskim narodom, predvsem črnogorskemu in makedonskemu. Približno tretjina celotnega albanskega prebivalstva je živela na obmo čju Jugoslavije, kjer je sicer v obravna- vanem obdobju pridobivala vedno ve čje narodnostne pravice, vendar pa nikoli ni dosegla želene ravni, kar je vsaj na na čelni ravni ves čas obremenjevalo meddržav- ne odnose. Prva nesoglasja o reševanju tega vprašanja med jugoslovanskim in albanskim komunisti čnim vod- stvom izvirajo že iz druge svetovne vojne, v času najbolj tesnih odnosov med državama tik po vojni pa so ves čas tlela pod površjem, saj se je jugoslovansko vodstvo sicer dobro zavedalo obstoja tega problema, vendar bi kakršenkoli poseg v tedanje stanje brez ustreznih oze- meljskih kompenzacij predstavljal mo čno oporno to čko za nezaželeni, a vendar prisotni srbski nacionalizem. Po drugi strani lahko tudi na albanski strani ves čas opazujemo razvoj albanskega nacionalizma, ki se mu nikakor ni uspelo pomiriti s sklepi konference ambasa- dorjev velikih sil iz leta 1912, ki so mo čno skr čili želeno albansko narodnostno ozemlje. Cena za združitev ve či- ne Albancev v eni državni tvorbi je za albansko vodstvo in predvsem albanskega voditelja Enverja Hoxho bila prevelika, saj bi se za takšno rešitev albanskega vpra- šanja morali odpovedati prevelikemu deležu lastne ne- odvisnosti, k temu pa so seveda mo čno pripomogli tudi osebni razlogi. Jugoslovanski posegi v albansko notra- njo politiko so namre č jasno kazali na težnjo po menjavi večjega dela tedanjega vodstva, predvsem tistih, ki niso izražali jasnih projugoslovanskih tendenc. Nenadna ohladitev medsebojnih odnosov v letu 1948 tako ni predstavljala le navezave na politi čni raz- kol Jugoslavije s preostalimi državami vzhodnega bloka, kar je bilo seveda normalno pri čakovati, temve č edini možni način za emancipacijo albanskega vodstva. Tako kot je bil v kasnejših obdobjih v Jugoslaviji informbi- rojevski spor prikazan kot posledica prevelike želje ju- goslovanskega vodstva po vodenju samostojne zunanje in notranje politike, je ta razkol v Albaniji predstavljal ponovno osamosvojitev albanske države izpod pretesne- 389 POVZETEK ga jarma “jugoslovanskega prijateljstva”. Jugoslovansko sponzorstvo je zamenjal manj utesnjujo č in predvsem ozemeljsko oddaljen sovjetski objem, identifikacija al- banskega vodstva s stalinisti čnimi metodami pa je po- stala trajen izgovor za popolno prekinitev odnosov s sedaj domnevno sovražno in ideološko nasprotno Ju- goslavijo. Jugoslavija je na podlagi pridobljene politi čne moči v albanskem politi čnem vrhu tik pred Resolucijo informbiroja sicer ra čunala na možnost, da bi Albanija ostala njen zaveznik, a so se te iluzije razblinile že nekaj mesecev pred dejansko objavo razkola. Lo čitev je bila glasna in burna, proces pa so spremljale žaljivke in pra- ske, za katere so bili odgovorni na obeh straneh, vendar je jugoslovanska užaljenost hitro popustila, česar pa ne moremo trditi za albansko stran, ki se je v stalinisti čni kampanji izkazala za najbolj zagrizeno. Jugoslovanska politika do Albanije je v času, ko je informbirojevska kampanja po časi prehajala v zatišje, med državama pa so bili obnovljeni diplomatski odno- si, ponovno dobivala poteze, ki so se v jugoslovanski zunanji politiki pojavljale že v predvojnem času – bila je torej pomirljiva in je priznavala ter želela albansko neodvisnost, v kakršnikoli obliki in s čim manj zuna- njimi vplivi, skladno z geslom že davno pokojnega sta- roste srbske in jugoslovanske politike Nikole Paši ća , ki je zagovarjal “Balkan balkanskih narodov”. Približevanje sprtih strani je v za četku kazalo obetavne rezultate, ki so obljubljali normalizacijo medsebojnih odnosov, za kaj bolj sr čnega je namreč na obeh straneh manjkalo potrebne politi čne volje, vendar so na hiter upad zani- manja albanske strani ponovno vplivali zunanji dejavni- ki. Spremembe v Sovjetski zvezi, ki so vodile k obsodbi stalinisti čnih metod vladanja, so namre č mo čno skrbe- le albansko vodstvo, ki se je do tega časa s tem siste- mom popolnoma zlilo, ponovno približevanje Jugoslavi- je vzhodnemu bloku pa je dodatno majalo njegov polo- žaj, saj sta temeljno doktrino albanske zunanje politike predstavljala kolektivna obsodba jugoslovanskih napak in vzbujanje strahu pred neizbežno jugoslovansko in- tervencijo v državi, tokrat ne ve č zgolj na politi čni ravni, temve č z ofenzivnimi na črti. Propad Hoxhevega sistema, ki se je kljub ostrim ukrepom proti notranji opoziciji v 390 letu 1956 močno majal, je prepre čila madžarska vsta- ja, dosledno nasprotovanje jugoslovanski politiki pa je omogo čilo nadaljevanje ustaljenega zunanjepoliti čnega principa, ki je albanskemu vodstvu omogo čal preživetje. V ve čini vzhodnoevropskih držav so v ve čji ali manjši meri sprejeli reforme, ki so sledile XX. kongresu Komu- nisti čne partije Sovjetske zveze, vendar so te na Alba- nijo še najmanj vplivale. Strah pred politi čnim padcem režima je vodil k temu, da se je Albanija po časi za čela oddaljevati tudi od Sovjetske zveze, oblikovati pa se je pri čel samosvoj politi čni sistem, za katerega so bila si- cer značilna velika nihanja in protislovja, dosleden je bil le v dveh to čkah. Prvo je predstavljalo dosledno sledenje stalinisti čni doktrini, drugo pa ideološka nepomirljivost z revizionisti čno Jugoslavijo, ki je predstavljala najhuj- šega nasprotnika socialisti čne Albanije. Ob časno je to nasprotje sicer zasen čila propagandna vojna proti kapi- talisti čnim velesilam ali ravno tako imperialisti čno revi- zionisti čni Sovjetski zvezi, vendar je ravno ta ideološka nepomirljivost do revizionisti čnega titoizma predstavlja- la stalnico Hoxhevega režima, popularno imenovanega tudi enverizem. Do prekinitve albansko-sovjetskih odnosov so sicer hladni, vendar ves čas obstoje či jugoslovansko-alban- ski odnosi nihali v skladu s sovjetskimi smernicami. To pa se je radikalno spremenilo s kitajsko-albanskim pri- bliževanjem, ki je albanski režim pripeljalo do navezave na tretjega zunanjepoliti čnega partnerja, ki zaradi svoje oddaljenosti ni imel ve č velikega vpliva na albanske no- tranjepoliti čne usmeritve, potreboval pa je zunanjepoli- ti čne zaveznike v svojem boju za prevzem vodilne vloge v svetovnem delavskem gibanju, pa čeprav neznatne in v svetovnem merilu skorajda nepomembne. Ti premi- ki v zunanjepoliti čnih usmeritvah albanske države so pripeljali do absurdnega položaja, ko sta se prek kri- tik Albanije in Jugoslavije spopadali dve najve čji sili v socialisti čnem svetu. Sovjetska zveza je namre č svoje kritike kitajske politike posredno usmerjala na Albani- jo, kitajska komunisti čna partija pa je svoje napade na sovjetsko politiko navadno usmerjala na Jugoslavijo. Ta ideološka zaostritev je privedla do tega, da je albansko vodstvo kljub sveže razdrtim odnosom s Sovjetsko zvezo 391 POVZETEK glavnino svojih napadov, ki zaznamujejo konec petdese- tih in za četek šestdesetih let prejšnjega stoletja, usme- rilo na Jugoslavijo. Glede na dostopno dokumentacijo so bile jugoslovanske pretenzije v Albaniji od sredine petdesetih let naprej povsem miroljubne in usmerjene v duhu razvijanja dobrososedskih odnosov, jugoslovan- sko zunanje ministrstvo in politi čno vodstvo pa sta se o čitno sprijaznili, da bo albanski režim obstal, in sta pasivno poskušali ohranjati kolikor toliko normalne odnose. Albanski napadi, ki so temeljili na ponovnem zaostrovanju položaja na meji, vojaškem utrjevanju le-te in ve č montiranih sodnih procesih, na katerih so poskušali dokazati obstoj fantomske angloameriško- sovjetsko-grško-jugoslovanske protialbanske koalicije, so vzbudili zadnje ostrejše odzive v sicer umirjenem ju- goslovanskem pristopu v obravnavanem obdobju, ki je na obtožbe leta 1961 ostro odgovorilo s posebno zbirko dokumentov oziroma Belo knjigo o jugoslovansko-al- banskih odnosih, z albanskim vodstvom pa je tudi po- lemiziralo na najvišji ravni. Kljub temu da je albansko vodstvo Jugoslavijo ves čas predstavljalo kot najve čjo grožnjo za albansko neodvisnost, so medsebojni diplo- matski odnosi ves čas po letu 1954 ostali neprekinjeni, nikakor pa ne normalni. O kulturni izmenjavi skorajda ne moremo govoriti, obetajo či gospodarski odnosi pa so se zaradi zaostrovanj po letu 1958 bistveno poslabšali in se pri čnejo izboljševati šele v drugi polovici šestdese- tih let, saj je bila tedaj Albanija v težkem gospodarskem položaju, ki je bil posledica relativno skromne kitajske podpore, ki je z leti upadala, in so za albansko državo v tem času predstavljali nujo oziroma nujno zlo. Popolna normalizacija odnosov med državama, ki se zgodi v letu 1971 z dvigom stopnje diplomatskih predstavništev na veleposlaništvo, je bila ponovno po- sledica zunanjih dogodkov, ne pa albanske politi čne vo- lje. Na jugoslovanski strani kakšnih posebnih zadržkov v zvezi s tem niso imeli, želeli pa so si urejenih odnosov s sosednjo državo, kar bi pove čalo varnost same Jugo- slavije, ne zgolj zaradi skupne meje, temve č tudi zaradi večje stabilnosti med albansko manjšino v Jugoslaviji. Približevanje albanskega vodstva je sledilo invaziji sil Varšavskega pakta na Češkoslovaško poleti 1968. Inva- 392 zija je v Albaniji, ki je v tem času še vedno formalno bila članica Varšavskega pakta, povzro čila veliko paniko, saj so, podobno kot tudi v Jugoslaviji, v prvih dneh predvi- devali, da se invazija ne bo zaklju čila v Pragi, temve č bo zajela tudi vse ostale “disidentske socialisti čne države”. Izoliranost in dejstvo, da sta jo obdajali dve državi, Ju- goslavija in Gr čija, s katerima ni bila v najboljših odno- sih, sta albansko vodstvo prepri čala, da je potrebno del- no spremeniti na čela zunanje politike, zato je nekoliko omililo svoje razlaganje “nepomirljivih ideoloških razlik” in poskušalo navezati nekoliko bolj konstruktivne stike tudi na drugih podro čjih. Kot pa se je kmalu izkazalo, je tudi to bilo le kratkotrajno in nihanja v medsebojnih odnosih so se pojavljala vse do smrti Enverja Hoxhe , veliko izjemo pa so predstavljali mnogo živahnejši go- spodarski odnosi. Albanska politika je obdržala ve čino lastnosti sta- linisti čnega sistema vladanja vse do propada komuni- sti čnega režima v letu 1991, kar mu je omogo čilo, da je bil zaradi dosledne uporabe represivnih sredstev po letu 1956 zelo stabilen. V svoji politi čni liniji pa je bil zaradi menjavanja politi čnih partnerjev, ki so postali v dolo če- nem trenutku ovira ali nevarnost za albansko vodstvo, zelo nedosleden. Stalinisti čna tradicija je bila tako v šestdesetih letih na primer obogatena z nekaterimi ra- dikalnimi kitajskimi metodami, saj je v tem času na Ki- tajskem potekala kulturna revolucija, v sicer na papirju izrazito internacionalisti čno albansko partijsko politiko, ki je po besedah albanskega vodstva predstavljala “edini pravi svetilnik marksizma in leninizma”, pa se je prikra- del tudi nacionalizem, ki se ga je v notranjepoliti čnem življenju izrabljalo v razli čne namene. Albansko vodstvo je bilo po mnenju jugoslovanske diplomacije še vedno pod vplivom zanje nepravi čne delitve z Albanci poselje- nih pokrajin, zato so poskušali vplivati na jugoslovan- ske Albance, ki so bili deloma pod vplivom nekakšnega romanti čnega idealizma, s katerim so povezovali svoj položaj in želje po združitvi z matico. To samo po sebi za jugoslovansko državo ne bi bilo tako zaskrbljujo če, če se ne bi albanska stran povezovala s predstavniki al- banske narodnosti z bolj ekstremnimi stališ či, kar se je izkazovalo v ob časnih nemirih, ki so iz povsem drugih, 393 POVZETEK emancipacijsko-gospodarskih razlogov, pretresali pred- vsem Kosovo. Tudi v tem primeru pa se albansko vodstvo ni obnašalo povsem dosledno, saj je ve čino ubežnikov albanske narodnosti, ki so konec šestdesetih in skozi sedemdeseta leta iz politi čnih razlogov bežali v Albaniji, vračalo. Element tega nacionalizma, ki je jugoslovansko državo ves čas med normalizacijo medsebojnih stikov in po njej motil, pa je bilo albansko vztrajanje, da bo izven osnovnih diplomatskih in gospodarskih stikov bilate- ralne sporazume sklepalo le s Socialisti čno avtonomno pokrajino Kosovo, kar so omogo čili ustavni amandmaji iz leta 1968. S tem so meddržavne stike omejili na ozek segment albanske narodnostne manjšine, preostanek države pa je bil izklju čen iz morebitnega sodelovanja, ki ga niti ni pretirano zanimalo. Kljub na čelnemu na- sprotovanju jugoslovanskega zunanjega ministrstva se je takšna praksa redno izvajala, saj je jugoslovanska politika do Albanije bila ves čas konsistentna v osnov- nem elementu – pomirljivosti, ki ji zagotavljala dolo čeno stopnjo notranje stabilnosti in varne meje. O kakšnem bolj detajlnem zunanjepoliti čnem na črtu jugoslovanske države pa bi težko govorili, saj se je navadno poskušala le čim bolj neofenzivno prilagajati muhastim spremem- bam albanskega režima, teh pa v obravnavanem obdo- bju in tudi kasneje ni manjkalo. 395 SUMMARY Throughout the existence of the Yugoslav state the YugoslavAlbanian relations represented an important aspect of the Yugoslav foreign policy, which, however, only expressed itself during the critical moments of the relations between these states. The whole range of these relations was based on mutual distrust, caused by the negative historical experience, the Yugoslav in- terference with the Albanian internal political struggles and the resistance of a part of the Albanian leadership, which strived to preserve the Albanian political and eco- nomic independence. We can basically state that such attitude of the Albanian leadership, which turned Alba- nia into the most isolated European state with minimal contacts with the outside world until the 1970s, was caused by the Yugoslav policy during and after World War II, which basically did not involve any bad inten- tions, but was received exceedingly sceptically by a part of the Albanian leadership. Namely, the most significant Yugoslav motive for an attempt to establish complete control over the Alba- nian territory or even annex it in some kind of a federal form of a Balkans state union, which was a realistic possibility at the time, was the wish to solve the Yugo- slav national question. Despite the considerable efforts of the Yugoslav state and Party leadership, this ques- tion remained unsolved in the Kingdom of Yugoslavia as well as in the postwar period. Namely, besides the tensions between the constituent nations, tensions also Summary Struggle for Albania: the Demise of the Yugoslav Expansionist Policy in the Balkans 396 existed due to a large number of national minorities, especially in the territory of the federal Serbia. Among them the Albanian minority prevailed by far: in terms of numbers it could compare to certain constituent Yu- goslav nations, especially with Montenegrins and Mac- edonians. Approximately one third of the total Albanian population lived in the territory of Yugoslavia, where it kept acquiring an increasing amount of national rights but never achieved the desired level during the period under consideration, and in principle this represented a constant burden for the relations between the coun- tries. The first disagreements between the Yugoslav and the Albanian communist leadership about this issue started as early as during World War II, and in the time of the closest relations between these states immedi- ately after the war these conflicts remained just under the surface. The Yugoslav leadership was well aware of the existence of these issues, but any interventions into the state of affairs at that time without suitable territo- rial compensations would represent a strong founda- tion on which the unwanted but always present Serbian nationalism could build. On the other hand we can also note the development of the Albanian nationalism on the Albanian side, refusing to come to terms with the conclusions of the conference of the ambassadors of the superpowers of 1912, whereby the desired Albanian na- tional territory was shrunk considerably. The price for the unification of Albanians in a single state was too steep for the Albanian leadership and especially for the Albanian leader Enver Hoxha, since in order to ensure such a resolution of the Albanian question they would have to give up too much of their own independence. Naturally, personal reasons also contributed to this sig- nificantly. Namely, the Yugoslav interventions into the Albanian foreign policy demonstrated a clear aspiration to change the majority of its leadership at the time, es- pecially the part which did not demonstrate clear proY- ugoslav tendencies. Thus the sudden cooling of the relations between Yugoslavia and Albania in 1948 was not only a conse- quence of the political conflict between Yugoslavia and the other countries of the Eastern Bloc, which was ex- 397 SUMMARY pected, of course – it was also the only possibility for the emancipation of the Albanian leadership. Just as in the later periods in Yugoslavia the Cominform dispute was shown as a consequence of the excessive desire of the Yugoslav leadership for independent foreign and domes- tic policy, in Albania this conflict represented a reeman- cipation of the Albanian state from the overly restrictive “Yugoslav friendship”. The reliance on Yugoslavia was replaced by a less confining and especially territorially dislocated Soviet sponsorship, and the identification of the Albanian leadership with the Stalinist methods be- came a permanent excuse for a total severance of the relations with what was now supposedly a hostile and ideologically incompatible Yugoslavia. On the basis of the political power acquired in the Albanian political leadership just before the Cominform Resolution, Yu- goslavia otherwise counted on the possibility that Alba- nia could remain its ally, but these illusions vanished already a few months before the Resolution was in fact made public. The split was loud and turbulent, and the process was accompanied by insults and skirmishes, for which both sides were responsible. However, the Yugoslav outrage diminished quickly, which cannot be claimed for the Albanian side, which remained most zealous during the Stalinist campaign. In the time when the Cominform campaign gradu- ally quietened and the states renewed diplomatic rela- tions, the Yugoslav policy towards Albania once again acquired the characteristics already present in the Yu- goslav foreign policy in the time before World War II: it was conciliatory and it acknowledged and supported Al- banian independence in any form and with as little out- side influence as possible, in accordance with the motto of the longdeceased head of the Serbian and Yugoslav politics Nikola Paši ć , who argued for „The Balkans of the Balkans nations”. The reconciliation of the states ini- tially showed a lot of promise that the mutual relations would be normalised, but a lack of the necessary politi- cal will on both sides prevented anything more hearty. External factors once again contributed to a rapid cool- ing of interest of the Albanian side. Namely, the changes in the Soviet Union, which led to the condemnation of 398 the Stalinist rule, worried the Albanian leadership that had completely identified with this system. The reap- proximation of Yugoslavia to the Eastern Bloc contrib- uted to the instability of the Albanian leadership’s posi- tion, since the doctrine of the Albanian foreign policy was based on the collective condemnation of the Yu- goslav mistakes and the encouragement of the fear of the inevitable Yugoslav intervention in the state, this time not only on the political level, but by means of a military offensive. The decline of Hoxha’s system, whose position was dubious despite the strict measures taken against the internal opposition in 1956, was prevented by the Hungarian uprising, while consistent resistance against the Yugoslav politics allowed for the continua- tion of the usual foreign political principle, which made the survival of the Albanian leadership possible. In the majority of the Eastern European countries the reforms in line with the XX congress of the Communist Party of the Soviet Union were adopted to a certain extent, but these reforms only had a minor influence on Albania. Due to the fear of the political demise of the regime, Albania gradually drifted away even from the Soviet Union, and a unique political system took shape. Con- siderable fluctuations and contradictions were charac- teristic of this system, as it was consistent in only two points. The first point was the strict adherence to the Stalinist doctrine, and the second was the ideological incompatibility with the revisionist Yugoslavia, which represented the worst opponent of the socialist Albania. Periodically this opposition was overshadowed by the propaganda war against the capitalist superpowers or the Soviet Union, which was just as imperialistic and revisionist, but this very ideological irreconcilability with the revisionist Titoism represented the constant attribute of Hoxha’s regime, popularly also referred to as Enverism. Until the severance of the Albanian-Soviet relations the otherwise cool but still existent Yugoslav-Albani- an relations fluctuated in accordance with the Soviet guidelines. However, this changed radically after the ChineseAlbanian approximation, when the Albanian regime became associated with a third foreign political 399 SUMMARY partner, which could not influence the Albanian do- mestic political policies much due to its dislocation, but which needed foreign political allies in its struggle to take over the leading role in the global workers’ move- ment, even if these allies were small and almost insig- nificant in the global perspective. These changes in the foreign political orientations of the Albanian state led to an absurd situation when two greatest forces in the socialist world clashed through their criticism of Alba- nia and Yugoslavia. Namely, the Soviet Union aimed its criticism of the Chinese policy at Albania indirectly, while the Chinese Communist Party usually directed its attacks of the Soviet politics at Yugoslavia. These ideo- logical tensions caused the Albanian leadership to aim the majority of their attacks at Yugoslavia, despite its freshly severed relations with the Soviet Union, and this was characteristic of the 1950s and 1960s. In view of the available documents the Yugoslav plans in Albania since the mid1950s have been completely peaceful and intended to develop good relations between the neigh- bouring states. The Yugoslav Ministry of Foreign Affairs and its political leadership obviously came to terms with the fact that the Albanian regime would remain in force, therefore it tried to ensure somewhat normal relations. The Albanian attacks, based on the repeated intensification of the conflicts at the border, its military fortification and several fixed trials, intended to prove the existence of a phantom Anglo-American-Soviet- Greek-Yugoslav anti-Albanian coalition, caused the last harsh responses in what was otherwise a calm Yugoslav approach in the period under consideration. Namely, in 1961 Yugoslavia responded with a special collection of documents or a White Paper on the Yugoslav-Alba- nian relations, and it also debated with the Albanian leadership at the highest level. Despite the fact that the Albanian leadership kept presenting Yugoslavia as the greatest threat to the Albanian independence, the mu- tual diplomatic relations remained uninterrupted ever since 1954, though they were not normal. Cultural ex- changes were virtually nonexistent, and the promising economic relations have worsened considerably due to the intensifications of conflicts after 1958. They did not 400 begin to improve until the second half of the 1960s, since at that time Albania found itself in a difficult eco- nomic position due to the relatively modest Chinese support, which had declined in time. So economic rela- tions with Yugoslavia represented a necessary evil for the Albanian state. The complete normalisation of the relations be- tween the states, taking place in 1971 after the level of diplomatic representatives was increased to the level of an embassy, was once again caused by external events, not by the Albanian political will. The Yugoslav side did not have any special reservations with regard to this: it only wanted to ensure good relations with the neigh- bouring state, which would improve the security of Yu- goslavia itself, not only due to the common border, but also because of the greater stability of the Albanian mi- nority in Yugoslavia. The approximation of the Albanian leadership followed the Warsaw Pact invasion of Czech- oslovakia in the summer of 1968. In Albania, which was formally still a member of the Warsaw Pact at that time, the invasion caused major panic, since it – similarly as Yugoslavia – predicted that the invasion would not end in Prague, but would proceed in all other „dissident so- cialist countries”. The Albanian isolation and the fact that it was located next to two states, Yugoslavia and Greece, with whom Albania did not maintain the best of relations, convinced the Albanian leadership that the principles of the Albanian foreign policy should be amended. Therefore Albania relaxed its interpretation of „insurmountable ideological differences” and attempted to establish constructive contacts also in the other ar- eas. As it soon turned out, this sentiment was also only of shortterm nature and the fluctuations in the Yugosl- avAlbanian relations kept manifesting themselves until the death of Enver Hoxha . The livelier economic rela- tions represented a notable exception. Until the demise of the communist regime in 1991 the Albanian policy retained most of the characteristics of the Stalinist rule, which enabled it to remain very stable after 1956 due to its consistent use of repres- sive measures. However, Albanian policies were highly inconsistent due to the changes of its political partners, 401 SUMMARY which would, at certain moments, become obstacles or start representing a danger for the Albanian leadership. Thus the Albanian Stalinist tradition in the 1960s was, for example, supplemented with certain radical meth- ods from China, where a cultural revolution took place at that time. On paper the Albanian Party policy was ex- ceedingly internationalist, since in the words of its lead- ership Albania represented „the only true light of Marx- ism and Leninism”, but in reality it was also marked by nationalism, used for various purposes in the field of domestic policy. In the opinion of the Yugoslav di- plomacy the Albanian leadership remained under the influence of the division of the territory inhabited by Al- banians, which they saw as unjust, so Albania tried to influence the Yugoslav Albanians, who were partly un- der the influence of some kind of a romantic idealism, with which they associated their position and wishes to reunite with their homeland. This in itself would not be so troubling for the Yugoslav state, if the Albanian side did not seek the support of the representatives of the Al- banian nation with the more extreme viewpoints, which resulted in periodical unrests that mostly took place in Kosovo due to other reasons, related to the Albanian emancipation and economy. Even in this regard the Al- banian leadership was not completely consistent, since most of the Albanian fugitives, which had retreated to Albania in the end of the 1960s and throughout the 1970s due to political reasons, were returned to Yugo- slavia. The element of this nationalism, which bothered the Yugoslav state during and after the normalisation of the Yugoslav-Albanian relations, was the Albanian insistence to only maintain the basic diplomatic and economic relations, while they only concluded bilateral agreements with the Socialist Autonomous Province of Kosovo. This was made possible by the constitutional amendments of 1968. Thus the contacts between the states were limited to a narrow segment of the Albanian national minority, while the rest of the state was ex- cluded from any possible cooperation which it was not very interested in, in any case. Despite the fact that in principle the Yugoslav Ministry of Foreign Affairs op- posed this practice, it was still a constant reality, since 402 the Yugoslav policy towards Albania remained consist- ent in its basic sentiment: appeasement, which ensured a certain level of internal stability and safe borders. However, we could hardly speak of any detailed foreign political plans of the Yugoslav state: it usually only tried to adapt, in the least offensive manner possible, to the moody changes of the Albanian regime, frequent during the period under consideration as well as later on. 403 SEZNAM KRATIC AFŽ – Antifašisti čki front žena AGITPROP – oddelek za agitacijo in propagando AJ – Arhiv Jugoslavije AKMO – Avtonomna kosovsko-metohijska oblast APKM – Avtonomna pokrajina Kosova in Metohije APD – Albanska partija dela APR – Albanska partija rada ASNOS – Antifašisti čni svet narodne osvoboditve Srbije AVNOJ – Antifašisti čni svet narodne osvoboditve Jugo- slavije BDP – Bolgarska delavska partija CANU – Crnogorska akademija nauka i umjetnosti CIA – Central Intelligence Agency CK – centralni komite ČSSR – Češkoslovaška socialisti čna republika ČZK – Časopis za kritiko znanosti DA – diplomatski arhiv DFJ – Demokrati čna federativna Jugoslavija DSIP – Državni sekretarijat inostranih poslova DSUP – Državni sekretarijat unutrašnjih poslova DSVP – Državni sekretarijat vanjskih poslova ELAS – Ellinikos Laïkos Apeleftherotikos Stratos FLRJ – Federativna ljudska republika Jugoslavija FNRJ – Federativna narodna republika Jugoslavija GŠ – generalštab HE – hidroelektrarna IARA – Inter-Allied Reparation Agency INIS – Institut za noviju istoriju Srbije Seznam kratic 404 IB – informbiro INZ – Inštitut za novejšo zgodovino ISI – Institut za savremenu istoriju JAT – Jugoslovenski aerotransport JA – Jugoslovanska armada JLA – Jugoslovanska ljudska armada JNA – Jugoslovenska narodna armija KiM – Kosovo in Metohija KMJ – Kabinet maršala Jugoslavije KNOJ – Korpus narodne obrambe Jugoslavije KP – komunisti čna partija KPA – Komunisti čna partija Albanije KPJ – Komunisti čna partija Jugoslavije KPR – Kabinet predsednika republike KPS – Komunisti čna partija Slovenije KPSZ – Komunisti čna partija Sovjetske zveze LR – ljudska republika LRA – Ljudska republika Albanija M. A. A. F. – Mediterranean Allied Air Force MI6 – Military Intelligence (section) 6 MIJ – Muzej istorije Jugoslavije MIP – Ministarstvo inostranih poslova MKM – “klika” Molotov, Kaganovi č, Malenkov NATO – North Atlantic Treaty Organisation NOB – narodnoosvobodilni boj NOF – Narodnoosvobodilna fronta NOG – narodnoosvobodilno gibanje NOO – Narodnoosvodobilni odbor NOR – narodnooslobodila čki rat NOV – narodnoosvobodilna vojna NOVA – Narodnoosvobodilna vojska Albanije NR – narodna republika NRA – Narodna republika Albanija ORE – Object Reuse and Exchange OUN – Organizacija udruženih naroda OZN – Organizacija združenih narodov OZNA – Oddelek za zaš čito naroda PA – politi čni arhiv PB – politbiro PK – pokrajinski komite POJ – partizanski odredi Jugoslavije PTT – Pošta-Telefon-Telegraf 405 SEZNAM KRATIC SANU – Srpska akademija nauka i umetnosti SAP – socialisti čna avtonomna pokrajina SDV – Služba državne varnosti SFRJ – Socialisti čna federativna republika Jugoslavija SHS – (kraljevina) Srbov, Hrvatov in Slovencev SIS – Secret Intelligence Service SIV – Savezno izvršno ve će SKJ – Savez komunista Jugoslavije SKOJ – Savez komunisti čke omladine Jugoslavije SOE – Special Operations Executive SPK – Savezna privredna komora SR – socialisti čna republika SRJ – Savezna republika Jugoslavija SSSR – Savez sovjetskih socialisti čkih republika SSST – Savezni sekretarijat spoljne trgovine SSIP – Savezni sekretarijat inostranih poslova SSŠ – Seksioni sigurimit Shtetit SVEA – Societa per sviluppo economico dell›Albania SZDL – Socialisti čna zveza delovnega ljudstva UDBA – Uprava državne bezbednosti UDV – Uprava državne varnosti UNRRA – United Nations Relief and Rehabilitation Ad- ministration USAOJ – Ujedinjeni savez antifašisti čke omladine Ju- goslavije VKP(b) – Vsezvezna komunisti čna partija (boljševikov) VMRO – Vnatrešna Makedonska Revolucionern а Оrganizacij а VŠ – vrhovni štab VU – Varšavski ugovor ZDA – Združene države Amerike ZiP – Zëri i popullit ZIS – Zvezni izvršni svet ZKJ – Zveza komunistov Jugoslavije ZSSR – Zveza sovjetskih socialisti čnih republik 407 VIRI IN LITERATURA Arhivski viri AJ – Arhiv Jugoslavije AJ 50 – Vlada FNRJ AJ 90 – Panajot Pljaku AJ 130 – Savezno izvršno ve će AJ 507 – Savez komunista Jugoslavije DA MIP – Diplomatski arhiv Ministarstva inostranih poslova Republike Srbije PA – Politi čka arhiva/Albanija (1945–1971) MIJ – Muzej istorije Jugoslavije Fond Kancelarije maršala Jugoslavije / KMJ (1943– 1953) Fond Kabineta predsednika Republike/ KPR (1953– 1971) Časopisni viri Borba, nezavisan politi čki i društveni list, Zagreb, 1945–1991. Viri in literatura 408 Literatura Aksi ć, Stanoje et al (ur.). Kosovo i Metohija 1943–1963. Priština: Skupština Autonomne pokrajine Kosova i Metohije, 1963. Andri ć, Ivo. Diplomatski spisi. Beograd: Prosveta, 1992. Arshi, Pipa. Party ideology and purges in Albania. V: Te- los (New York in Buffalo: State University of New York ), št. 59, 1984, str. 71–76. Asllani, Gani. The Status of Kosova Debated (The 1967– 1974 Internal Constitutional and Political Debates in Kosova), magistrsko delo. Stirling: University of Stirling, 2008. Avramov, Smilja. Genocid u Jugoslaviji 1941–1945, 1991 …,, prvi zvezek, Beograd: Akademija za diplo- matiju i bezbednost, 2008. Avramov, Smilja. Savezi u politici Narodne Socijalisti č- ke Republike Albanije. V: Marksisti čka misao (Beo- grad: Marksisti čki centar CK SKS), št. 3, 1985, str. 170–194. Avramovski, Živko. Albansko-jugoslovanski odnosi; ob- dobje od 1918 do 1941. V: Enciklopedija Jugoslavi- je, I. zvezek (A–Biz). Zagreb: Jugoslavenski leksiko- grafski zavod, 1983, str. 100–101. Avramovski, Živko. Odnosi na Balkanu i stvaranje al- banske države. V: Filipovi ć Gordana (ur.). Kosovo – prošlost i sadašnjost. Beograd: Me đunarodna po- litika, 1989, str. 61–68. Bajraktari, Jusuf. Serbia’s annexation of Kosova in 1945. V: Bajraktari, Jusuf (ur.). The Kosova Issue – A Historic and Current Problem. Tirana: Institute of History Prishtina in Institute of History Tirana, 1996, str. 115–120. Bajrami, Hakif. Nastanek albanske države. V: Stani č, Janez (ur.). Albanci, Ljubljana: Cankarjeva založba, 1984, str. 127–144. Bajrami, Hakif. The Yugoslav-Turkish Convenction of 1938 on The Deportation of Albanians. V: Prifti, Kri- staq (ur.). The Truth on Kosova. Tirana: Encyclopa- edia Publishing House, 1993, str. 187–191. Banac, Ivo. Nacionalno pitanje u Jugoslaviji – porijeklo, povijest, politika. Zagreb: Globus, 1988. 409 VIRI IN LITERATURA Banac, Ivo. Sa Staljinom protiv Tita. Zagreb: Globus, 1990. Banac, Ivo. Was the Albanian Opposition to The Serb Kingdom’s Annexation in 1912 Without Justificati- on? V: Di Lelio, Anna (ur.). The Case for Kosova. London in New York: Anthem Press, 2006, str. 53– 57. Banovi ć, Ranko. Posleratni razvoj privrede u Albaniji. Beograd: Institut za medjunarodnu politiku i pri- vredu, 1959. Bartl, Peter: Albanci. Beograd: Clio, 2001. Batakovi ć T., Dušan. Srpska vlada i Esad paša Toptani. V: Mitrovi ć, Andrej (ur.). Srbi i Albanci u XX veku. Beograd: SANU. 1991, str. 34–56. Beki ć, Darko. Jugoslavija u hladnom ratu. Zagreb: Glo- bus, 1988. Bela knjiga o agresivnim postupcima vlada SSSR, Polj- ske, Čehoslova čke, Ma đarske, Rumunije, Bugarske i Albanije prema Jugoslaviji. Beograd: Ministarstvo inostranih poslova Federativne Narodne Republike Jugoslavije, 1951. Bela knjiga o neprijateljskoj politici vlade NRA prema FNRJ. Beograd: Državni sekretariat vanjskih poslo- va, 1961. Berisha, Skender. Ekonomska saradnja SFR Jugoslavije i NSR Albanije. V: Ideje (Beograd: Mladost), št. 5–6, 1987, str. 98–109. Bethell, Nicholas. Betrayed. New York: Times Books, 1984. Bilandži ć, Dušan. Povijest izbliza. Zagreb: Prometej, 2006. Bjelajac, Mile. Jugoslovanska ljudska armada v šestde- setih in prvi polovici sedemdesetih. V: Čepi č, Zden- ko (ur.). Slovenija in Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988. Ljubljana: INZ, 2010, str. 89-108. Bogeti ć, Dragan. Drugi jugoslovensko-sovjetski sukob 1958. i koncept aktivne miroljubne koeksistencije. V: Istorija XX. veka (Beograd: ISI), št. 2, 2004, str. 123–154. Bogeti ć, Dragan. Regulisanje ustavno-pravnog statusa Kosova i Metohije u socijalisti čkoj Jugoslaviji 1946– 1990. V: Popovi č B., Nikola (ur.). Kosovo i Metohija 410 u velikoalbanskim planovima 1878–2000. Beograd: ISI, 2001, str. 175–203. Borozan, Đorđe. Jugoslavija i Albanija. V: Ka čavenda, Petar (ur.). Balkan posle drugog svetskog rata. Beo- grad: ISI, 1996, str. 287–305. Borozan, Đorđe. Secesionisti čka pobuna na Kosovu i Me- tohiji 1944–1945. V: Istorija XX. veka (Beograd: ISI), št. 2, 1995, str. 63–75. Borozan, Đorđe. Velika Albanija – porijeklo, ideje, pra- ksa. V: Biškovi ć, Velizar (ur.). Vlado Strugar, Jugo- slavija u knjigama istoriografskima. Podgorica: CA- NU, 2007, str. 399–412. Broz Tito, Josip. Tito, govori i članci (1-II-1956–28.- XII-1957). Zagreb: Naprijed, 1959. Bukleski, Tome. Putovanje do svanu ća. Beograd: Vojno- izdava čki zavod, 1968. Bulatovi ć, Ljiljana. Još o Prizrenskom procesu. Novi Sad: Književna zajednica Novog Sada, 1988. Bulatovi ć, Ljiljana. Prizrenski proces. Novi Sad: Književ- na zajednica Novog Sada, 1988. Ciano, Galeazzo. Dnevnik grofa Ciana. Zagreb: NIP, 1954. Ciano, Galleazo. Zaupni dnevnik grofa Ciana, prvi zve- zek. Maribor: Ve čer, 1960. Cvetkovi ć, Slavoljub. Balkanska komunisti čna federa- cija. V: Enciklopedija Jugoslavije, I. zvezek (A–Biz). Zagreb: Jugoslavenski leksikografski zavod, 1983, str. 458. Cvetkovi ć, Slavoljub. Pokušaji stvaranja Balkanske fe- deracije 1944–1948. V: Ka čavenda, Petar (ur.). Bal- kan posle drugog svetskog rata. Beograd: ISI, 1996, str. 46–50. Čepi č, Zdenko. Agrarna reforma in kolonizacija v Slove- niji: (1945–1948). Maribor: Založba Obzorja, 1995. Čolakovi ć, Rodoljub et al (ur.). Pregled zgodovine Zveze komunistov Jugoslavije. Ljubljana in Beograd: In- štitut za prou čevanje delavskega gibanja, 1963. Čubrilovi ć, Vaso. The Expulsion of Arnauts. V: Prifti, Kristaq (ur.). The Truth on Kosova. Tirana: Encyclo- paedia Publishing House, 1993, str. 178–186. Damjanovi ć, Pero et al (ur.). Peta zemaljska konferencija KPJ. Beograd: Komunist, 1980. 411 VIRI IN LITERATURA Danylow, Peter. Die au βenpolitischen beziehungen Alba- niens zu Jugoslawien und zur UdSSR 1944–1961. München-Dunaj: R. Oldenbourg Verlag, 1982. Dedijer, Vladimir. Dokumenti 1948. Beograd: Rad, 1979. Dedijer, Vladimir. Jugoslovansko-albanski odnosi (1938– 1948). Beograd: Borba, 1949. Destani, Bejtulah. Osnove politi čkog sistema u NSR Al- baniji. V: Me đunarodni problemi (Beograd: Institut za me đunarodnu politiku i privredu), št. 1-2, 1988, str. 159–165. Dimi ć, Ljubodrag in Borozan, Đorđe. Jugoslovenska dr- žava i Albanci, I. in II. zvezek. Beograd: Službeni list SRJ, Arhiv Jugoslavije in Vojno-istorijski institut, 1998–1999. Dimitrijevi ć B., Bojan. Gra đanski rat u miru. Beograd: Srpska re č, 2003. Dimitrijevi ć B., Bojan. JNA od Staljina do NATO pakta. Beograd: Službeni list, 2005. Dimitrijevi ć B., Bojan. Šiptarski oružani izazov komuni- sti čkim vlastima u Jugoslaviji 1945–1950. V: Isto- rija XX. veka (Beograd: ISI), št. 2, 2002, str. 49-60. Dizdarevi ć, Nijaz. Albanski dnevnik. Zagreb: Globus, 1988. Djilas, Milovan. Coversations with Stalin. New York: Harcourt & Brace, 1962. Djilas, Milovan. Članki 1941–1946. Ljubljana: Cankar- jeva založba, 1948. Dragiši ć, Petar. Jugoslovensko-bugarski odnosi 1944– 1949. Beograd: INIS, 2007. Duga, Istina o Kosovu – odgovori na Kosovsko pitanje Branka Horvata, vanredno izdanje, julij 1988. Dželebdži ć, Milovan (ur.). Dokumenti centralnih organa KPJ, NOR i revolucija, 15. knjiga. Beograd: Komu- nist, 1986. Dželebdži ć, Milovan (ur.). Dokumenti centralnih organa KPJ, NOR i revolucija, 18. knjiga. Beograd: Komu- nist, 1986. Dželebdži ć, Milovan (ur.). Dokumenti centralnih organa KPJ, NOR i revolucija, 19. knjiga. Beograd: Komu- nist, 1986. 412 Dželebdži ć, Milovan (ur.). Dokumenti centralnih organa KPJ, NOR i revolucija, 20. knjiga. Beograd: Komu- nist, 1987. Dželebdži ć, Milovan (ur.). Dokumenti centralnih organa KPJ, NOR i revolucija, 21. knjiga. Beograd: Komu- nist, 1987. Đakovi ć, Spasoje. Sukobi na Kosovu. Beograd: Narodna knjiga, 1986 Đilas, Milovan. Vlast i pobuna. Beograd: Književne no- vine, 1991. Đorđevi ć, Dimitrije. Nacionalne revolucije balkanskih naroda 1804–1914. Beograd: Službeni list SRJ, 1995. Filbi, Kim. Moj tajni rat. Beograd: Svetozar Markovi ć, 1983. Fischer J., Bernd. Albania at War. London: Hurst & Company, 1999. Fischer J., Bernd. Enver Hoxha and the Stalinist Dic- tatorship in Albania. V: Fischer J., Bernd (ur.). Balkan Strongmen, London: Hurst and Company, 2007, str. 239-268. Fischer J., Bernd. King Zog, Albania’s Interwar Dictator. V: Bernd J. Fischer (ur.). Balkan Strongmen, Lon- don: Hurst and Company, 2007, str. 38-41. Ga ćeša L., Nikola. Privredni odnosi Jugoslavije i Albanije 1945–1948. Zbornik Matice srpske za istoriju (Novi Sad: Matica srpska), št. 42, 1990, str. 87–127. Gardiner, Leslie. The Eagle Spreads His Claws. Edin- burgh in London: William Blackwood & Sons LTD, 1966. Giannini, Amedeo. L’Albania dall’indipendenza all’unione con l’Italia. Milano: Istituto per gli studi di politica internazionale, 1940. Gliši ć, Venceslav (ur.). Dokumenti centralnih organa KPJ, NOR i revolucija, 4. knjiga. Beograd: Komunist, 1985. Gra đa diplomatskog arhiva Ministarstva spoljnih poslo- va SCG o Balkanskom paktu. V: Miloševi ć, Nema- nja (ur.). Balkanski pakt 1953/1954, Zbornik rado- va. Beograd: Institut za strategijska istraživanja in Odeljenje za vojnu istoriju, 2008, str. 434-437. 413 VIRI IN LITERATURA Guštin, Damijan. Teritorialna obramba 1968–1987: Vo- jaška potreba ali politi čni projekt? V: Čepi č, Zden- ko (ur.). Slovenija in Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988. Ljubljana: INZ, 2010, str. 279–294. Hadalin, Jurij. Jugoslovansko-albanski gospodarski od- nosi med letoma 1945 in 1992. V: Prispevki za no- vejšo zgodovino (Ljubljana: INZ), št. 2, 2007, str. 131–150. Hadalin, Jurij. Tito in praška pomlad v jugoslovanskih diplomatskih virih. V: Čepi č, Zdenko (ur). Slovenija in Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988. Ljublja- na: INZ, 2010, str. 143–166. Hadri, Ali. Narodnooslobodila čki pokret na Kosovu 1941– 1945, Priština: Zavod za istoriju Kosova, 1973. Hodža, Hajredin. Afirmacija albanske nacionalnosti u Jugoslaviji. V: Marksisti čka misao (Beograd: Mar- ksisti čki centar CK SKS), št. 6, 1977, str. 55–71. Horvat, Branko. Kosovsko pitanje. Zagreb: Globus, 1989. Hoxha, Hajredin. Afirmacija albanske nacionalnosti u Jugoslaviji/Staljinisti čki nacionalizam i iredentizam u Albaniji. Priština: Rilindja, 1984. Hrabak, Bogumil. Mirditi izme đu Italijana, arbanaških nacionalista i Srba (1918–1921). V: Istorija XX. veka (Beograd: ISI), št. 1–2, 1993, str. 35–50. Hrabak, Bogumil. Politi čko-bezbednosna situacija u Al- baniji 1945–1947. V: Istorija XX. veka (Beograd: ISI, št. 1–2, 1990, str. 77–116. Imami, Petrit. Srbi i Albanci kroz vekove. Beograd: Radio B92, 1998. Jovanovi ć, Blažo. Narodnooslobodila čki rat i revolucija, Izabrani radovi I. Titograd: Pobjeda, 1963. Karaulac, Miroslav. Andri ć u diplomatiji. Beograd: Filip Višnji ć, 2008. Kardelj, Edvard. Boj za priznanje in neodvisnost nove Jugoslavije 1944–1957. Ljubljana: DZS, 1980. Kardelj, Edvard. Socialism and war. Bombay: Hans Pu- blishers, 1961. Kola B., Paulin. The Search for Greater Albania. London: Hurst & co, 2003. Kolleger, Willibald. Albaniens Wiedergeburt. Dunaj: Wi- ener Verlagsgeschellschaft, 1942. 414 Komatina, Milorad. Enver Hodža i jugoslovensko-alban- ski odnosi. Beograd: Službeni list SRJ, 1995. Korsika, Bojan (ur.). Srbija in Albanci, trije zvezki. Lju- bljana: Časopis za kritiko znanosti, št. 126-128, 1989. Košmrlj, Drago. Moj „spor“ z Enverom Hoxho: iz spomi- nov na Albanijo. V: Prešernov koledar za leto 1991. Ljubljana: Prešernova družba, 1990, str. 118–127. Krizman, Bogdan. Dr. Ivo Andri ć’s report on Albania in 1939. V: Prifti, Kristaq (ur.). The Truth on Kosova. Tirana: Encyclopaedia Publishing house, 1993, str. 193–195. Lampe, John R. Yugoslavia as History – Twice There Was a Country. Cambridge in New York, Cambrid- ge University Press, 1996. Lazarević, Žarko in Prin či č, Jože. Ban čniki v ogledalu časa. Ljubljana: Združenje bank Slovenije in INZ, 2005. Lesnov, Mihail. Nova Albanija. Beograd: Rad, 1947. Lipkovski, Trajko. Četiri tiranske godine. Beograd: Za- vod za u čbenike, 2008. Lipuš ček, Uroš. Slovensko in albansko nacionalno vpra- šanje med prvo svetovno vojno – podobnosti in raz- like. V: Zgodovinski časopis (Ljubljana: Zveza zgo- dovinskih društev Slovenije), št. 3–4, 2008, str. 393–407. Livanios, Dimitris. The Macedonian Question. New York: Oxford University Press, 2008. Luburi ć, Radoica. Pomirenje Jugoslavije i SSSR-a 1953– 1955. Podgorica: Istorijski institut Crne Gore in Po- bjeda, 2007. Lüthi M., Lorenz. The Sino-Soviet Split. Princeton in Ox- ford: Princeton University Press, 2008. Malcolm, Noel. Kosovo. London: Macmillan, 1998. Markovi ć, Predrag. Služba državne bezbednosti i alban- ske demonstracije na Kosovu 1968. godine, jedan dokument. V: Istorija XX. veka (Beograd: ISI), št. 1–2, 1999, str. 169–180. Marmullaku, Ramadan. Albania and the Albanians. London: C. Hurst & Company, 1975. Marovi ć, Branislav. Me đudržavni ugovori zaklju čeni iz- me đu Jugoslavije i Albanije u 1946. godini. V: Bo- 415 VIRI IN LITERATURA jovi ć R., Jovan (ur.). Stanovništvo slovenskog po- rijekla u Albaniji, Titograd: Istorijski institut Crne Gore, 1991, str. 1055–1062. Matovi ć, Ivan. Tragom sudbine Arsa R. Jovanovi ća. V: Ka čavenda, Petar (ur.). Jugoslovensko-sovjetski su- kob 1948. Beograd: ISI, 1999, str. 183–194. Mi ćunovi ć, Veljko. Moskovske godine. Zagreb: Liber, 1977. Mijatovi ć, Ivan. “Borba” – organ KPJ/SKJ o Balkanskom paktu 1952–1955. V: Miloševi ć, Nemanja (ur.). Bal- kanski pakt 1953/1954, Zbornik radova. Beograd: Institut za strategijska istraživanja in Odeljenje za vojnu istoriju, 2008, str. 387–401. Milatovi ć, Arso. Pet diplomatskih misija, Rim–Sofija–Tira- na. Ljubljana in Zagreb: Cankarjeva založba, 1985. Miljkovi ć, Mita. Burne diplomatske godine – iz sofijskog dnevnika 1953–1956. Beograd: Službeni list SRJ, 1995. Miloševi ć, Nemanja (ur.). Balkanski pakt 1953/1954, Zbornik radova. Beograd: Institut za strategijska is- traživanja in Odeljenje za vojnu istoriju, 2008. Milutinovi ć, Kosta. Balkanska federacija. V: Enciklope- dija Jugoslavije, I. zvezek (A–Biz). Zagreb: Jugosla- venski leksikografski zavod, 1983, str. 458–460. Mimica, Miloš et al (ur.). Ko je ko u Jugoslaviji (biograf- ski podaci o jugoslovenskim savremenicima). Beo- grad: Sedma sila, 1957. Mirdita, Zef. Albanci u svjetlosti vanjske politike Srbije. V: Ravli ć, Aleksander (ur.), Me đunarodni znanstve- ni skup “Jugoisto čna Evropa 1918.–1995.”. Zagreb: Hrvatska matica iseljenika in Hrvatski informativni centar, 1996, str. 104–111. Miši ć, Saša. Albanija: prijatelj i protivnik. Beograd: Služ- beni glasnik, 2009. Miši ć, Saša. Serbo-Albanian Bank in Albania 1925– 1927. V: Balcanica (Beograd: Balkanološki insti- tut), št. 37, 2006, str. 249–263. Mišovi ć, Miloš. Ko je tražio republiku. Beograd: Narodna knjiga, 1987. Morača, Pero in Stojanovi ć, Stanislav (ur.). Zgodovina Zveze komunistov Jugoslavije. Ljubljana: Komunist in DZS, 1986. 416 Mugoša, Dušan. Na zadatku. Beograd: Četvrti jul, 1973. Nanut, Loredana. Il Kosovo e l’iredentismo albanese nel- la politica estera dell’Italia fascista, diplomsko delo. Trst: Universita degli studi di Trieste, Facolta di let- tere e filosofia, 1985–1986. Nasi, Lefter. On Political Juridical Status of Kosova Fol- lowing World War Two (1944–1946). V: Bajraktari, Jusuf (ur.). The Kosova Issue – A Historic and Cur- rent Problem. Tirana: Institute of History Prishtina in Institute of History Tirana, 1996, str. 109–114. Ne čak, Dušan. Kosovo med NOB. V: Stani č, Janez (ur.). Albanci. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1984, str. 187–200. Nikoli ć, Kosta. Komunisti čka partija Jugoslavije i alban- sko pitanje 1914–1944. V: Popovi ć B., Nikola. Ko- sovo i Metohija u velikoalbanskim planovima 1878– 2000. Beograd: ISI, 2001, str 87–102. Oakley Hill, D. R. An Englishman in Albania. London: The Centre for Albanian Studies, 2002. Oreš čanin Dap čevi ć, Sonja. Sovjetsko-kineski spor i problemi razvoja socializma. Beograd: Institut za međunarodnu politiku i privredu, 1964. Osmani, Jusuf. Arhivska gradja o agrarnoj reformi i ko- lonizaciji na Kosovu, doktorska disertacija. Ljublja- na: Filozofska fakulteta, 1984. Panjkovi ć, Žarko. Kosovo i albanska iredenta. Reka: Ju- golinija, 1981. Pavlovi ć, Mom čilo (ur.). Dokumenta CIA o Jugoslaviji 1948–1983. Beograd: ISI, Fakultet bezbednosti in Službeni glasnik, 2009. Pavlovi ć, Mom čilo. Albanija izme đu Tita i Staljina. V: Ka- čavenda, Petar (ur.). Balkan posle drugog svetskog rata, Beograd: ISI, 1995, str. 306–315. Pavlovi ć, Mom čilo. Izveštaji ameri čke ambasade iz Be- ograda o stanju na Kosovu i Metohiji 1957–1958. V: Istorija XX veka (Beograd: ISI), št. 2, 2007, str. 165–176. Pavlovi ć, Mom čilo. Osamostaljenje – kona čni cilj Alba- naca u SFRJ. V: Istorija XX. veka (Beograd: ISI), št. 1–2, 1999, str. 21–40. Pearson, Owen. Albania and King Zog. London: The Centre for Albanian Studies in I. B. Tauris, 2004. 417 VIRI IN LITERATURA Pearson, Owen. Albania as Dictatorship and Democracy. London: The Centre for Albanian Studies in I. B. Tauris, 2006. Pearson, Owen. Albania in occupation and war. London: The Centre for Albanian Studies in I. B. Tauris, 2005. Peters, Stephen. Ingredients of the Communist Takeo- ver in Albania. V: Hammond T., Thomas (ur.). The Anatomy of Communist Takeovers. New Haven in London: Yale University Press, 1976, str. 273–292. Petković, Ranko. Jugoslavija i Albanija 1945–1982. V: Argumenti (Reka: Centar za idejno-teorijski rad OK SKH), št. 1, 1982, str. 165–173. Petković, Ranko. Jugoslavija i svet u postbipolarnoj eri. Beograd: Me đunarodna politika, Službeni list SRJ, Pravni fakultet, Fakultet politi čkih nauka in Insti- tut ekonomskih nauka, 1998. Petković, Ranko. Subjektivna istorija jugoslovenske di- plomatije 1943–1991. Beograd: Službeni list SRJ, 1995. Petranovi ć, Branko. Balkanska federacija 1943–1948. Šabac: Zaslon, 1990. Petranovi ć, Branko. Kosovo u jugoslovensko-albanskim odnosima i projekt Balkanske federacije: 1945– 1948. V: Mitrovi ć, Andrej (ur.). Srbi i Albanci u XX. veku. Beograd: SANU, 1991, str. 375–398. Petranovi ć, Branko. Zapisnici sa sednica Politbiroa Cen- tralnog komiteta KPJ (11. jun 1945–7. jul 1948). Be- ograd: Arhiv Jugoslavije in Službeni list SRJ, 1995. Petrovi ć, Ljubomir. Kulturne veze Jugoslavije i Albanije 1946–1948. V: Istorija XX. veka (Beograd: ISI), št. 2, 2002, str. 61–86. Petrovi ć, Mom čilo. Pitao sam Albance šta žele a oni su rekli: Republiku… ako može. Beograd: Radio B92, 1996. Petrovi ć, Nada in Đuriši ć, Jelena (ur.). Izveštaji mini- starstva inostranih poslova Kraljevine Jugoslavije za 1933. godinu. Beograd: Arhiv Jugoslavije, 2009. Petrovi ć, Nada in Ili ć, Saša (ur.). Izveštaji ministarstva inostranih poslova Kraljevine Jugoslavije (avgust– decembar) 1930. godine. Beograd: Arhiv Srbije i Cr- ne Gore, 2005. 418 Pirjevec, Jože. Jugoslavija 1918–1992. Koper: Lipa, 1995. Pirjevec, Jože. Tito, Stalin in zahod. Ljubljana: Delavska enotnost, 1987. Pleterski, Janko. Narodnooslobodila čka borba na Koso- vu i pitanje antifašizma. V: Filipovi ć, Gordana (ur.). Kosovo-prošlost i sadašnjost. Beograd: Me đunaro- dna politika, 1989, str. 109–117. Pljaku, Panajot. Nasilje nad albanskom revolucijom. Be- ograd: Narodna knjiga, 1984. Pollo, Stefanaq. The History of Albania: From Its Origins to the Present Day. London in Boston: Henley, Rou- tledge & Keegan, 1981. Popovi č B., Nikola. Kosovo i Metohija u velikoalbanskim planovima 1878–2000. Beograd: ISI, 2001. Popovski, Jovan. General Markos: Zašto me Staljin nije streljao? Ljubljana in Beograd: Partizanska knjiga, 1982. Prifti, Peter. Kosova’s Economy: Problems and Prospec- ts. V: Arshi, Pipa in Repishti, Sami (ur.). Studies on Kosova. New York: East European Monographs & Boulder, 1984, str. 125–165. Radonji ć, Radovan. Jugoslovensko-albanski odnosi u periodu sukoba KPJ sa Kominformom (1948–1956). V: Marksisti čka misao (Beograd: Marksisti čki cen- tar CK SKS), št. 6, 1985, str. 160–174. Rajović, Radošin. Autonomija Kosova. Beograd: Ekono- mika, 1985. Reuter, Jens. Die Albaner in Jugoslawien. München: R. Oldenburg Verlag, 1982. Shtylla, Zamir. The Deportation of Albanians in Yugosla- via After Second World War (1950–1956). V: Prifti, Kristaq (ur.). The Truth on Kosova. Tirana: Encyclo- paedia Publishing House, 1993, str. 233–241. Shtylla, Zamir. The Forced Deportation of Albanians in the Years 1912–1941. V: Prifti, Kristaq (ur.). The Truth on Kosova. Tirana: Encyclopaedia Publishing House, 1993, str. 140–147. Simi ć, Pero. Tito – skrivnost stoletja. Ljubljana: Orbis, 2009. Stamova, Marijana. Albanskijat v’pros na Balkanite (1945–1981). Veliko T’rnovo: Faber, 2005. 419 VIRI IN LITERATURA Stani č, Janez (ur). Albanci. Ljubljana: Cankarjeva za- ložba, 1984. Statistika spoljne trgovine FNRJ. Beograd: Savezni za- vod za statistiku i evidenciju FNRJ, 1949–1972. Statistika spoljne trgovine SFRJ. Beograd: Savezni zavod za statistiku, 1974–1975. Stefanovi ć, Mladen (ur.). Dokumenti centralnih organa KPJ, NOR i revolucija, 5. knjiga. Beograd: Komunist, 1986. Stefanovi ć, Mladen (ur.). Dokumenti centralnih organa KPJ, NOR i revolucija, 14. knjiga. Beograd: Komu- nist, 1990. Stefanovi ć, Mladen (ur.). Dokumenti centralnih organa KPJ, NOR i revolucija, 2. knjiga. Beograd: Komunist, 1985. Stefanovi ć, Mladen in Mitraševi ć, Veselin (ur.). Doku- menti centralnih organa KPJ, NOR i revolucija, 7. knjiga. Beograd: Komunist, 1989. Stojadinovi ć, Milan. Ni rat ni pakt. Beograd: Glas javno- sti, 2002. Stojkovi ć, Momir (ur.). Balkanski ugovorni odnosi 1876–1996, II. knjiga. Beograd: Službeni list SRJ in Me đunarodna politika,1998. Stojkovi ć, Momir (ur.). Balkanski ugovorni odnosi 1876– 1996, III. knjiga. Beograd: Službeni list SRJ in Me đunarodna politika,1999. Štrbac, Čedomir. Jugoslavija i odnosi izme đu socialisti č- kih zemalja: sukob KPJ i Informbiroa. Beograd: Pro- sveta, 1984. Šuvar, Mira. Vladimir Velebit: Svjedok historije. Zagreb: Razlog, 2001. Švajcner J., Janez. Mirovna misija v Albaniji 1913. V: Vojnozgodovinski zbornik (Logatec: Vojni muzej), št. 22, 2005, str. 59–61. Tasić, Dmitar: Rat posle rata, Vojska Kraljevine Srba, Hrvata i Slovenaca na Kosovu i Metohiji i u Make- doniji 1918–1920. Beograd: Institut za strategijska istraživanja in Utopija, 2008. Terzi ć, Milan (ur.). Balkanski pakt 1953/1954, Zbor- nik dokumenata. Beograd: Vojnoistorijski institut, 2005. 420 Terzi ć, Slavenko. Austrougarsko oblikovanje albanskog nacionalnog pokreta. V: Bled, Jean Paul et al (ur.). Evropa i isto čno pitanje: politi čke i civilizacijske pro- mene. Beograd: Istorijski institut SANU, 2001, str. 247–261. The National Conference of Studies on the Anti-Fascist National Liberation War of the Albanian People. Ti- rana: 8. N ёntori, 1975. Tönnes, Berhard. Sonderfall Albanien (Enver Hoxhas “eigener Weg” und die historischen Ursprünge seiner Ideologie). München: R. Oldenburg Verlag, 1980. Tripković, Đoko. Po četak i eskalacija sukoba Tito-Staljin prvih meseci 1948. godine. V: Petkovi ć, Ranko et al (ur.). 1948 – Jugoslavija i Kominform – petdeset godina kasnije. Beograd: Me đunarodna politika, 1998, str. 49–114. Tucovi ć, Dimitrije. Srbija i Arbanija: jedan prilog kritici zavojeva čke politike srpske buržoazije. Beograd-Za- greb: Kultura, 1946. Vickers, Miranda. The Albanians – Modern history. Lon- don: I. B. Tauris, 2001. VII Kongres Saveza komunista Jugoslavije. Beograd: Kultura, 1958. Vukmanovi ć Tempo, Svetozar. Borba za Balkan. Za- greb: Globus, 1981. Vukmanovi ć Tempo, Svetozar. Revolucija te če dalje. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1972. Vukovi ć, Branko (ur.). Dokumenti centralnih organa KPJ, NOR i revolucija, 13. knjiga. Beograd: Komu- nist, 1990. Vukovi ć, Ilija. Autonomaštvo i separatizam na Kosovu. Beograd: Nova knjiga, 1985. Vukovi ć, Ilija. Stranputice Hajredina Hoxhe. Beograd: Nova knjiga, 1985. Weiner, Tim. Legacy of Ashes: The History of CIA. Lon- don: Penguin Books, 2008. Zametica, Jovan. Sir Austen Chamberlain and the Italo- Yugoslav Crisis over Albania February–May 1927. V: Balcanica (Beograd: Balkanološki institut), št. 36, 2005, str. 203–235. Zlatar, Pero. Glasnik iz Tirane. Zagreb: Grafi čki zavod Hrvatske, 1984. 421 VIRI IN LITERATURA Zlatar, Pero. Gospodar zemlje orlova. Zagreb: Grafi čki zavod Hrvatske, 1984. Zupan či č, Jernej. Albansko vprašanje v lu či politi čno- teritorialne rekonstrukcije Balkana. V: Razprave in gradivo (Ljubljana: Inštitut za narodnostna vpraša- nja), št. 55, 2008, str. 6–49. Životi ć, Aleksandar. Jugoslavija, Albanija i velike sile 1945-1961, doktorska disertacija. Beograd: Filozof- ski fakultet, 2009. Životi ć, Aleksandar. Otvaranje albanskog pitanja u Ju- goslaviji u senci sukoba izme đu Jugoslavije i Inform- biro-a 1948-1954. V: Istorija XX.veka (Beograd: ISI), št. 2, 2009, str. 91-102 Životi ć, Aleksandar. Politi čka emigracija iz Jugoslavije u Siriji 1947–1952. V: Tokovi istorije (Beograd: INIS), št. 3–4, 2008, str. 46–59. Žutić, Nikola. (Kon)federalizacija sudstva u Srbiji. V: Istorija XX. veka (Beograd: ISI), 1/2009, str. 57–72. Žutić, Nikola. Josip Broz, Englezi i pitanje predaje Ko- smeta Albaniji. V: Istorija XX. veka (Beograd: ISI), št. 2, 2004, str. 175–178. Internetni viri CIA and British MI6 in Albania. Dostopno na: http:// www.albca.com, 2. 2. 2006. Communist Takeover and Occupation of Albania, Special report of the Select Comitee on Communist Agressi- on, 30. december 1954. Dostopno na: http://www. archive.org/details/communisttakeove545502u- nit, 29. 9. 2008. Consequences of an Attempt to Overthrow the Present Regime in Albania, 30. december 1952. Dostopno na: http://www.foia.cia.gov/browse_docs_full.asp, 12. 2. 2008. Current Situation in Albania (ORE 71-49). Dostopno na: http://www.foia.cia.gov, 11. 2. 2008. Enver Hoxha, The Khruschevites. Dostopno na: http:// www.enverhoxha.info/frame.htm, 9. 3. 2009. 422 Enver Hoxha, The Titoites. Dostopno na: http://www. enverhoxha.info/download/thetitoites, 10. 5. 2007. Enver Hoxha, With Stalin. Dostopno na: http://www. enverhoxha.info/download/WITHSTALIN.doc, 22. 5. 2006. Interview with General Markos Vafiades, Former Leader of ELAS. From the Greek Trotskyist Paper Socialist Change, 1983. Dostopno na: http://www.marxi- sts.org/subject/stalinism/origins-future/1983mv. htm, 10. 11. 2008. Reject the Revisionist Theses of the XX Congress of the Communist party of the Soviet Union and the Anti- Marxist Stand of Khruschev’s Group! Uphold Marxi- sm-Leninism! Speech delivered by Enver Hoxha as head of the delegation of the Party of labor of Albania before the meeting of 81 Communist and Workers Parties, Moscow, 16. november 1960. Dostopno na: http://www.marxists.org/reference/archive/hox- ha/works/nov1960.htm, 26. 7. 2008. Tony Cliff , The 22 nd Congress (November 1961). Do- stopno na: http.//marxists.org/archive/cliff/ works/1961/11/22congress.htm, 20. 3. 2009. Treaty of Bucharest, 10. avgust 1913. Dostopno na: http://en.wikisource.org/wiki/Treaty_of_Bucha- rest, 20. 7. 2009. Yugoslav Intentions toward Albania, 20. oktober 1952. Dostopno na: http://www.dni.gov/nic/foia_yugo- slavia_chrono.html, 11. 2. 2008. Viri slikovnega gradiva Pavliha, Ljubljana, (1953-1961) Kos Božo, brez naslova, l. 18, št. 15., 14. 4. 1961, str. 3. Kos Božo, brez naslova, l. 18, št. 45, 10. 11. 1961, str. 3. Kos Božo, Na analfabetskem te čaju v Tirani, l. 18, št. 21, 26. 5. 1961, str. 3. Kos Božo, Robinzonovo premišljevanje, l. 16, št. 11, 14. 3. 1959, str. 3. Kos Božo, Tiranska, l. 18, št. 49, 8. 12. 1961, str. 3. 423 VIRI IN LITERATURA Diplomatska ekspeditivnost, l. 10, št. 14, 11. 4. 1953, str. 3. Iz Tirane, l. 9, št. 34, 23. 8. 1952, str. 1. Pavlihovo darilo Enverju Hodži, l. 18, št. 8, 24. 2. 1961, str. 3. Telefoto iz Tirane, l. 18, št. 12, 24. 3. 1961, str. 3. Arhiv Republike Slovenije AS 1549, Zbirka fotografij CK ZKS, šk. XIV/47. AS 1931, Republiški sekretariat za notranje zadeve, šk. 1141, Diplomatsko konzularna predstavništva Al- banije v SFRJ 1360/1. www.enverhoxha.ru Hoxha, Enver, Yugoslav “Self-administration.” A Capita- list Theory and Practice. Tirana: 8. Nëntori, 1979. Hysa Shaban, Ustanovitev partije. V: Artet figurative Shqiptare. Tirana: 8. N ёntori, 1978. Kilica, Vilson, Razglasitev Ljudske republike Albanije. Tirana: New Albania, št. 1, 1986. Madhi Guri, Moskva 1960. V: Artet figurative Shqiptare. Tirana: 8. N ёntori 1978. Moskva 1947. V: Enver Hoxha 1908-1985. Tirana: In- štitut za marksisti čno-leninisti čne raziskave pri CK APD, 1986. Zemljevid Albanije. V: Enciklopedija leksikografskog za- voda, 1. zvezek (A- Ćus). Zagreb: Jugoslavenski le- ksikografski zavod, 1966, str. 48 425 IMENSKO KAZALO Osebno kazalo A Abdul Resali 305 Adami č Bojan 198 Agovi ć Murat 304 Ajti ć Predrag 76, 201, 228, 232–234, 256, 257, 258, 266, 273 Aleksandar Životić 15 Alexander Harold 104 Alia Ramiz 258, 295 Amery Julian 250 Andri ć Ivo 26, 32, 33, 35, 36 Arifi Shaziman 313 Arshi Pipa 220, 221 Aslani Suad 117, 119 Asllani Gani 303, 333 Avramovski Živko 23, 25, 32, 36 Avramov Smilja 41, 114 B Babi ć F. 265, 271 Babi ć Lj. 327 Babovi ć Bogdan 30, 310 Bajalski Risto 304, 305 Bajraktari Jusuf 346 Bajraktari Muharem 90, 113, 242 Bajrami Hakif 34, 40 Bakalli Avdi 362 Bakalli Mahmut 382, 385 426 Bakari ć Vladimir 187 Balluku Beqir 170–172, 174, 204, 205, 234, 267, 281 Banac Ivo 24, 67, 133, 359 Banovi ć Ranko 335 Banusha Ibrahim Sedlar 347 Bartl Peter 338 Bartoš Milan 280 Batakovi ć Dušan T. 23 Bebler Aleš 112, 119 Beki ć Darko 236, 246–248, 250 Belishova Liri 161, 164, 268, 294, 304 Beqari T. 319 Berchtold Leopold 22 Berija Lavrentij 261 Berisha Rexh 239 Berisha Skender 142 Bethell Nicholas 236, 238, 241 Bevin Ernest 186, 237 Bidault Georges 113 Bilandži ć Dušan 377 Bitoljan Ko ča 156, 161, 186, 190 Bjelajac Mile 326 Bogeti ć Dragan 275, 372 Bogomolov Aleksander 177 Borozan Đorđe 15, 21, 26, 149, 347 Brežnjev Leonid 293, 314, 326 Brilej Jože 128 Broci ć Ljubiša 194 Brzak Dragomir 195 Buda Aleks 10 Bukleski Tome 41, 201, 234 Bulatovi ć Ljiljana 362, 365 Bulatovi ć Petar 264, 265, 268 Bulganin Nikolaj 269 Bushati Mehmet 123 C Caldaris Konstantin 112 Cannon Cavendish W. 238 Cenaj Ramadan 239 Cerni Josip 133 Churchill Winston 111, 180 427 IMENSKO KAZALO Ciano Galeazzo 34–36 Cliff Tony 296, 422 Clissold Stephen 180 Cvetkovi ć Slavoljub 66, 176 Č Čatipovi ć Milivoj 283 Čepi č Zdenko 348 Čolakovi ć Rodoljub 275, 276 Čopić Branko 193, 197 Čubrilovi ć Vaso 22, 32, 33, 358, 365 Čuvahin Dimitri Stepanovi č 156, 174 D Daci Selim 239, 240 Daci Xhetan 239 Daliu Sali 239 Damjanovi ć ? 298 Damjanovi ć Pero 40 Danylow Peter 298 Dedijer Vladimir 13, 40, 55, 112, 113, 148, 169, 208, 221, 231, 282 Delvina Sulejman 25 Demaqi Adem 362, 375 Demi Tahir 304, 305 Denovski Dinko. 283, 284 Destani Bejtullah 54 Deva Veli 369, 376, 377, 382 Deva Xhafer 237, 354 Diba Kolj 242 Dimi ć Ljubodrag 26 Dimini ć Dušan 207, 208, 211 Dimitrijevi ć Bojan B. 90, 129, 170, 173, 174, 246, 347 Dimitrov Georgi 173, 176, 178, 180, 181, 184, 186, 188, 189 Dishnica Ymer 47, 59, 68–70, 94, 118 Divi ć Stojan 153 Dizdarevi ć Nijaz 83, 86–91, 93–95, 98–101, 122, 344 Djerdja Josip 98, 110, 113–117, 120–123, 127–130, 135, 140, 141, 146, 156, 163, 170, 174, 187, 190, 193, 194, 203 428 Djilas Milovan 24, 83, 84, 87, 101, 104, 109–111, 115, 134, 161, 167, 170, 185, 187–189, 206–208, 221, 349, 368 Djuri ć Živorad 117, 147 Dosti Hasan 237 Draga Ali 354 Dragiši ć Petar 182, 187, 189 Drljevi ć Sava 343 Dželebdži ć Milovan 80, 81, 83, 86, 89, 90, 93, 97, 100 Đ Đakovi ć Spasoje 345, 347 Đorđevi ć Dimitrije 21 Đuraškovi ć Vuko 29 E Eden Anthony 182 F Fallaci Oriana 362 Ferrero Giacinto 25 Filipovi ć Safet 204, 206 Fischer Bernd J. 30, 54, 203 Flis Drago 17, 223, 224 Frashëri Mithat 54, 69, 75, 127, 183, 237 Fultz Harry T. 119 G Ga ćeša Nikola L. 148, 223 Gagarinov 190 Garašanin Ilija 21 Gardiner Leslie 131 Gasperi de Alcide 249 Gega Liri 47, 59, 61, 90, 92–94, 118, 264, 265, 268, 271 Gero Erno 274 Gerxho Nasho 304 Gianinni Amedeo 28 Gjoni Mark 26 Gjonu Gjon Marka 242 Gjura Adem 239 Gligorov Kiro 146 429 IMENSKO KAZALO Gliši ć Venceslav 51 Gojkovi ć Bojan 128 Guštin Damijan 326 H Hadalin Jurij 326, 338 Hadri Ali 42, 381 Halil Tafaj Arifa 314 Hamovi ć Rado 170 Hamza Xevxet 362 Harapi Anton 123 Havli ček Hugo 146, 153 Havli ček Janko 197, 224 Haxhi Lleshi 333 Hebrang Andrija 146, 166, 181, 257 Hill Oakley Dayrell 126, 127, 194, 239, 315 Hitler Adolf 42, 85 Horvat Branko 15, 77, 78, 79, 371 Hoxha Enver 10, 14, 15, 17, 39, 47–51, 55–59, 63, 68–71, 82–84, 87, 88, 90, 92–96, 98, 101, 104, 109, 111, 113, 115, 117–121, 123–125, 128–130, 132, 134–137, 139–143, 146, 153–168, 170, 172– 175, 183, 186, 187, 189, 190, 193, 202–206, 209, 210, 217, 218, 221, 229, 231, 234, 236–238, 241, 242, 244, 249, 255–263, 267–271, 273, 281–285, 291–296, 298, 304–306, 311, 319, 320, 325, 329, 330, 332–334, 344, 346, 376, 379, 388–390, 392, 396, 398, 400 Hoxha Fadil 39, 42, 43, 64, 77, 78, 90, 343, 344, 349, 362, 365, 367 Hoxha Hajredin 77, 382 Hoxha Kadri 47 Hoxha Mehmet 349, 362, 367 Hoxha Xevxet 44 Hrabak Bogumil 15, 26, 114 Hrnjak Ljubo 330 Hruš čov Nikita 255–258, 260, 271–274, 278, 284–286, 289, 291–296, 314, 315, 319 Huta Nuri 118, 220 Hutchinson Lester 127 430 I Imami Petrit 22, 192, 195, 198, 347, 350, 352, 357, 363 Ivanov major 88, 89 J Jacomoni Francesco 118 Jakova Tuk 43, 47, 48, 54, 75, 98, 163, 209, 218, 220, 259, 260, 268, 271 Janus Purizo 304 Javorski Mihajlo 298 Jovanovi ć Arsa R. 188 Jovanovi ć Blažo 40, 52, 55–60 Jovanovi ć Mihajlo 99 Jovanovi ć Miodrag 195 Jovičevi ć Pavle 44 K Kadi Mustafa 321 Kaganovi č Lazar 272 Kapi či ć Jovan 211 Kapo Hysni 61, 131, 135, 140, 156, 158, 159, 203, 214, 234, 258, 263, 264, 281 Kara đorđevi ć Pavle 35, 135 Karadži ć Vuk 197 Karafili Bato 232, 259 Karaulac Miroslav 36 Kardelj Edvard 16, 40, 89, 97, 112, 143, 146, 173, 180, 187–189, 238, 273, 282, 291, 292, 302, 349, 368 Kati Vasil 318, 338 Kelmendi Ali 40, 46 Kerenxi Nesti 135 Kidri č Boris 16, 143, 146, 206, 273 Kobol Viktor 109 Koci Piro 265, 271 Kokoshi Gjerg 117, 119, 126 Kola Paulin B. 47, 78, 79, 132, 383 Koleci Vask 220 Koleka Spiro 307 Kolleger Willibald 99 431 IMENSKO KAZALO Komatina Milorad 15, 39, 92, 93, 95, 96, 101, 140, 158, 160, 161, 164, 166, 168, 203, 204, 206, 210, 258, 261, 267, 268 Konomi Manol 135 Konomi Vasil 135 Korsika Bojan 15, 348, 369 Kosigin Aleksej 326 Košmrlj Drago 17, 114, 118, 119, 131, 154, 155, 158, 160, 163, 199, 209, 210, 212–214, 218, 220 Kostov Trajčo 180 Kova či č Karel 131, 132 Kraigher Boris 143 Kraigher Sergej 17, 143, 165 Krdži ć Miodrag 308, 312, 318, 335, 336 Krili ć Marjan 223 Krilov Ivan 305 Kristo Pandi 94, 95, 160, 210, 217, 220, 221 Krizman Bogdan 33, 36 Kryeziu Cena 28, 29, 30 Kryeziu Gani 90, 127, 240 Kupi Abas 53, 69, 88, 127, 131 Kuprešanin Milan 166, 167, 170, 173–175 Kursani Nosmi 367 L Lafontaine Jean 305 Laj Ču En 292, 296, 319, 320 Lamani Dhimitar 333 Lampe John R. 289, 293 Lazarević Žarko 17 Lazari Spiro 195 Lenin Vladimir 334 Lesnov Mihail 107 Lie Tyrgve 183 Limani Xhavit 349 Lipkovski Trajko 327 Lipuš ček Uroš 23 Livanios Dimitris 63, 66 Lleshi Haxhi 227, 230, 280, 333 Luburi ć Radoica 256, 257 Lukin 113 Lula Anastas 43 432 Lumumba Patrice 303 Lüthi Lorenz M. 292, 294, 295, 297 M Maclean Fitzroy 67 Majski Ivan 177 Mala Zef 43, 46 Mal či ć Mom čilo 230, 361 Malcolm Noel 22 Malenkov Georgi 272 Malenski Vlado 197 Malesheva Sejfulla 46, 59, 68, 93–96, 98, 115–118, 121, 125, 139, 143, 147, 164, 178, 194 Mane Hajri 304 Marinkovi ć Vojislav 29 Markovi ć Predrag 376, 378 Marku Gjon Mark 82 Marmullaku Ramadan 329 Marovi ć Branislav 121 Marras Efisio Luigi 250 Marx Karl 334 Mati Abdul 132 Matovi ć Ivan 188 Medenica Djuro 109, 110, 124 Mevald Karlo 149 Mi ćunovi ć Veljko 257, 262, 269, 273, 274, 276, 278 Mijovi ć Čedo 367 Mikojan Anastas 155, 156 Milatovi ć Arsa 110, 156, 161, 186, 190, 258, 261– 265, 267–274, 277–279, 281, 298 Miljkovi ć Mita 76, 82, 194, 361 Miloševi ć Nemanja 248 Miloševi ć Slobodan 362 Milutinovi ć Kosta 176 Mimica Miloš 143 Ming Ho Ši 274 Mio Sokrat 195 Mirdita Zef 21 Miši ć Saša 24, 25, 26, 27 Mišovi ć Miloš 350, 355, 362, 369, 376, 381 Mitrajorgi Vango 220 Mitraševi ć Veselin 52, 53 433 IMENSKO KAZALO Moisiu Spiro 59, 82, 118 Molotov Vja česlav 155, 161, 182, 272, 282 Morača Pero 39 Moskovljevi ć Miloš 352 Muggeridge Malcolm 236 Mugoša Dušan 39, 41–48, 50–52, 56–61, 70, 75, 82– 84, 88, 92, 93, 95, 96, 241–243, 245, 349, 353, 367 Murati Sami 304, 305 Mussolini Benito 30, 34, 47, 70 N Nanut Loredana 28 Naqo Raco 283, 284 Nase Nesti 211 Naser Abdul Gamal 276 Nasi Lefter 348 Nazor Vladimir 197 Ndou Beqir 220 Ndreu Dali 118, 193, 264, 268 Ne čak Dušan 41 Nedi ć Milan 42 Nehru Javahralal 276 Nerguti Halil 239 Nezezi Petrit 270 Ngjela Kico 159, 160, 265, 338 Nikaj Ludovik 58 Nikezi ć Marko 323 Nikoli ć Boža 195 Nikoli ć Kosta 77 Nikoli ć Zarija 228 Nimani Elnami 44 Nimani Maslum 362, 367 Nimani Xhavit 367 Nin ći ć Mom čilo 29 Nishani Omer 116, 118 Nolli Stilijan Fan 27, 28, 40, 119, 127 Northrope Anthony 239 Nosi Lef 123 Nushi Gogo 61, 140, 268 434 O Opar Niko 163 Oreš čanin Dapčevi ć Sonja 290 Osmani Adem 304 Osmani Jusuf 41 Osterc Ljubo 129, 136 P Panjkovi ć Djoko 367 Panjkovi ć Žarko 42, 344 Paqrami Fadil 260 Pašić Nikola 24, 26, 27, 178, 311, 389, 397 Passcardi 249 Paviči ć Josip 197 Pavlovi ć Mom čilo 14, 205, 245, 290, 365, 371 Peake Charles 238 Pearson Owen 22, 23, 31, 53, 70, 113, 119, 123, 125, 127 Pe čenovi ć Jovan 333 Pehi čevi č Branko Ka đa 170 Peri ć Ninko 29 Permeti Turhan 25 Perović Brana 101, 115 Perović Marko 149, 150, 158, 159 Perrault Charles 305 Peterson Stephen 298 Peters Stephen 96, 97 Petković Miodrag 307 Petković Ranko 276, 289, 292, 293 Petranovi ć Branko 12, 15, 67, 99, 101, 103, 104, 111, 124, 155, 158, 166, 167, 173, 174, 177, 178, 180–182, 187–190, 344, 348, 349 Petrovi ć Ljubomir 192, 196, 199, 200 Petrovi ć Mom čilo 379, 385 Petrovi ć Šane Dušan 369 Peza Myslim 53, 69, 134 Philby Kim 207, 238 Pijade Moša 112, 280 Pirjevec Jože 187, 188, 190, 207 Plaku Panajot 47, 56, 61, 63, 70, 271, 272, 305 Planeja Myftar 239 Pleterski Janko 51 435 IMENSKO KAZALO Pollo Stefanaq 95, 168 Polluza Shaban 90, 345, 346, 347 Popovi ć Ko ča 169, 206, 208, 262, 269, 278, 308, 317 Popovi ć Mihajlo 51 Popovi ć Miladin 39, 40, 42, 44–51, 55, 58–60, 70–75, 79, 80, 82–84, 86, 88, 92–96, 135, 141, 261, 345–347, 349, 354 Popovi ć Milentije 350 Popovi ć Vladimir 131, 132, 156 Popovski Jovan 65 Premte Sadik 43, 60, 61, 88, 93 Prica Sr đan 323 Prifti Peter 368 Prinči č Jože 17 Pula Ymer 362 Q Qitaku Ramadan 47, 59, 87, 91–95, 346 R Radonji ć Radovan 227, 361 Radosavljević Mitra 76 Rajk Lazslo 257 Rajović Radošin 78, 349, 350, 352, 360, 373, 383, 386 Rankovi ć Aleksandar 83, 86, 101, 109–111, 122, 125, 129, 131, 140, 164, 165, 172, 187, 190, 204, 206, 208, 211, 218, 259, 270, 273, 302, 322, 347, 349, 358, 366, 368–370 Repishti Sami 368 Resuli Abdul 304 Reuter Jens 370 Rizaj Skender 381 Roosevelt Franklin D. 111 Rotar Metod 17 Rugova Ibrahim 362 Ruka Shahin 151 Rusha Spiro 211 S Samariotinis Vasilis 64, 65 Saqiri Ismet 367 436 Sejko Teme 304, 305 Sekulovi ć Nikola 382 Selimovi ć Meša 197 Shanto Vasil 43, 51, 264 Shapillo Siri 122 Shehu Fiqrete 193, 260 Shehu Mehmet 48, 54, 75, 96, 100, 162, 164, 167, 169–172, 193, 213, 218, 233, 234, 241, 242, 257– 260, 262, 263, 268, 274, 306, 310, 311, 312, 319, 320, 333, 384 Shtylla Behar 201, 233, 262, 263, 278, 320 Shtylla Medar 118 Shtylla Zamir 24, 364, 365 Shukrija Ali 44, 354, 369 Simi ć Gvozden M. 147 Simi ć Pero 124 Simi ć Stanoje 120, 130, 136, 206 Skenderbeg Gjerg Kastriota 325 Smiley David 239 Smodlaka Josip 181 Spahiu Bedri 47, 95, 98, 132, 134, 218, 220, 259, 268 Spaho Xhafer 147 Spata Hasan 281, 283 Spiru Nako 47, 59, 84, 88, 93–96, 98, 121, 122, 128, 135, 136, 139–141, 143, 146, 150, 154–156, 158– 162, 164, 184, 185, 193, 210, 218, 227, 294 Srzenti ć Spiro 204, 205, 206 Stafa Qemal 43, 47, 48, 54 Stalin Josip Visarionovi č 16, 65–67, 90, 103, 104, 111, 112, 124, 125, 133, 136, 155–158, 161, 162, 168, 170, 172–174, 177, 178, 180–190, 204, 205, 217, 230, 231, 235, 238, 246, 247, 250, 258, 263, 264, 290, 295, 306, 359 Stamboli ć Petar 320 Stamova Marijana 12 Stani č Janez 15, 40 Stefanovi ć Mladen 39, 40, 44, 46–48, 52–54, 79 Stojadinovi ć Milan 32–36 Stojaković 131 Stojanovi ć Savo 83, 86 Stojanovi ć Stanislav 39 437 IMENSKO KAZALO Stojkovi ć Momir 26–30, 34, 36, 64, 65, 80, 103, 136, 176, 177, 180–182 Stojni ć Velimir 83, 84, 86–90, 92–98, 100, 101, 104, 109, 110, 111, 113–115, 120, 122, 126, 130, 139, 141, 193, 198, 210, 344 Š Šarlo Šatorov Metodi 62 Šiljegovi ć Boško 366 Široka Kolj 327 Šnuderl Boris 17, 338 Šotra Jovo 382 Švajcner Janez J. 22 T Taha Haki 347 Tashko Goro 160 Tashko Koco 40, 44, 93, 118, 294, 304 Tasić Dmitar 26 Tempo Svetozar Vukmanovi ć 44, 60, 62–66, 68–71, 74, 75, 79–81, 90, 93, 97, 102, 158, 169, 178, 204, 206, 208, 221, 259 Tepavac Mirko 330 Terzi ć Milan 248 Terzi ć Slavenko 21 Themelko Kristo 43, 47, 48, 59, 140, 158, 160, 170, 171, 174, 204, 206, 217 Tito Josip Broz 9, 13, 30, 39, 46, 51–55, 61, 65–67, 73, 75, 79, 80, 83, 85, 86, 88–90, 100, 102–104, 109, 117, 122, 124, 125, 128, 131–135, 139, 140, 156, 158, 166–168, 170, 173–176, 178–182, 184, 186–190, 192, 200, 204–211, 223, 227, 232, 235, 236, 238, 246, 248, 250, 256, 259, 261–264, 266– 269, 276, 280, 281, 289, 302, 304, 306, 314, 322, 326, 329, 333, 344, 348, 349, 356, 359, 368, 370 Todorovi ć Vojo 52, 56, 83, 86, 90 Todorov Peter 181 Tönnes Bernhard 284 Topalovi ć Čedo 367 Toptani Esad 22–26 Toptani Iliaz 239 Traka Konstantin 193 438 Tripković Đoko 187 Tucovi ć Dimitrije 24 Tung Mao Tse 289 Tuni ć Spasoje 319, 321 U Ulqinaku Abdul 283 Urošev Radoje 281 V Vafiades Markos 64, 65, 136, 179, 235, 246 Vejvoda Ivo 335 Velebit Vladimir 99, 109, 117, 120, 127, 128, 130, 159, 193, 250, 344 Velija Aslan 304 Venizelos Sophokles 249 Ververis Tilemachos 63, 64 Veselinovi ć Janko 195 Vickers Miranda 73, 83–85, 123 Vidi ć Dobrivoje 259, 262, 268 Višinski Andrej 235 Vlahovi ć Veljko 289, 302 Vlora Ismail Qemal 22 Voza Adem 345 Vrioni Iliaz 27 Vu či ć Svetislav 270, 271, 279 Vukmanovi ć Tempo Svetozar 349 Vukmirovi ć Bora 44, 46, 75 Vukoti ć Ivan 33, 36 Vukovi ć Branko 61, 65, 66, 72, 74 Vukovi ć Ilija 77 W Weiner Tim 237 Wied von Wilhelm 23 Wilson Henry 89 X Xelo Ali 304 Xhetan Daci 239 Xoxe Koci 47, 59, 64, 68, 70, 71, 74, 84, 93, 94, 98, 115, 117, 124, 125, 128, 129, 139–141, 155, 159– 439 IMENSKO KAZALO 162, 168, 170, 203, 210, 217, 218, 220, 221, 257, 259, 261, 271 Z Zametica Jovan 29 Zdujić Gojko 294, 295, 308 Zervas Napoleon 100 Zika Tanas 39 Zlatar Pero 139, 194, 295, 321 Zlati ć Sava 115, 139–141, 143, 153, 156, 158–162, 164, 165, 167, 172–174, 186, 190, 203, 204 Zogu Ahmed 22, 23, 27–32, 34, 36, 53, 120, 135, 177, 241 Zupan či č Jernej 380 Ž Žarkovi ć Gojko 283, 335 Ždanov Andrej 161 Žilovi ć Boško 230, 361 Živkov Todor 273 Životi ć Aleksandar 15, 120 Žujović Sreten 146, 166, 200 Žukov Georgij 274 Žutić Nikola 344, 360 441 Jurij Hadalin, rojen 11. novembra 1980 v Šempetru pri Novi Gori- ci, je leta 2005 zaklju čil študij zgodovine na Fi- lozofski fakulteti v Lju- bljani. Z jugoslovansko– albanskimi odnosi se je ukvarjal že v svojem di- plomskem delu, od tedaj pa je naklonjenost tej te- mi le še poglabljal. Tudi druge raziskovalne teme, ki se jih je lotil, se zve či- ne vežejo na zunanjo po- litiko socialisti čne Jugoslavije. Od leta 2007 je zaposlen na Inštitutu za novejšo zgodovino v Ljubljani. Sprva je bil mladi raziskovalec, nato pa asistent. Pri čujoče delo predstavlja dopolnjeno besedilo njegove doktorske di- sertacije Jugoslovanski pogled na jugoslovansko-alban- ske odnose po drugi svetovni vojni 1945-1971, ki jo je leta 2010 zagovarjal na Filozofski fakulteti v Ljubljani. O avtorju 443 1. Jurij Perovšek: Na poti v moderno : poglavja iz zgodo- vine evropskega in slovenskega liberalizma 19. in 20. stoletja. Ljubljana 2005. 2. Bojan Godeša: Slovensko nacionalno vprašanje med drugo svetovno vojno. Ljubljana 2006. 3. Aleš Gabri č: Šolska reforma 1953-1963. Ljubljana 2006. 4. Damijan Guštin: Za zapahi : prebivalstvo Slovenije v okupatorjevih zaporih 1941-1945. Ljubljana 2006. 5. Peter Vodopivec: O gospodarskih in socialnih nazorih na Slovenskem v 19. stoletju. Ljubljana 2006. 6. Mojca Šorn: Življenje Ljubljan čanov med drugo sve- tovno vojno. Ljubljana 2007. 7. Vida Deželak-Bari č: Komunisti čna partija Slovenije in revolucionarno gibanje 1941-1943. Ljubljana 2007. 8. Žarko Lazarevi ć, Aleksander Loren či č (ur.): Podobe modernizacije : poglavja iz gospodarske in socialne modernizacije Slovenije v 19. in 20. stoletju. Lju- bljana 2009. 9. Jurij Perovšek: »V zaželjeni deželi« : slovenska izku- šnja s Kraljevino SHS/Jugoslavijo 1918-1941. Lju- bljana 2009. 10. Žarko Lazarević: Plasti prostora in časa : iz gospo- darske zgodovine Slovenije prve polovice 20. stole- tja. Ljubljana 2009. V zbirki RAZPOZNAVANJA / RECOGNITIONES so doslej izšle naslednje knjige: 444 11. Ervin Dolenc: Med kulturo in politiko : kulturnopo- liti čna razhajanja v Sloveniji med svetovnima voj- nama. Ljubljana 2010. Ve č o publikacijah Inštituta za novejšo zgodovino na: http://www.inz.si/razpoznavanja.php