• Naši zapiski •
®3»gas socialna reVija gasrara
Izhajajo enkrat na mesec. Naročnina za vse leto K 2,80l za pol ali četrt leta razmerno.
 ---------------Posamični zvezki 24 h. -y----■—
Rokopise in naročnino sprejema uredništvo in upravništvo »Naši zapiski« v Ljubljani.
Leto I.	Ljubljana,	meseca januarija 1903.	Štev.	7.
Anton Dermota:
O zadružništvu.
(Dalje.)
rrgovina se lahko izvršuje z majhnim lastnim kapitalom; kajti kredita je dovolj. Vrhu tega pa v trgovini odločujejo osebne lastnosti, pridnost in vestnost, marljivost, bistroumnost, spekulativna nadarjenost-. . . Na razmnožitev trgovine vplivata zlasti še moderni transport in ureditev poročil, katera neskončno razširjata trg vsakega trgovca in mu nakopavata na vrat konkurenco. Blago se razpošilja, trgovski potovalci iščejo naročil, razpošiljatev cenikov je čimdalje cenejša, naznanila po časnikih so se tako namnožila, možnost nakupovanja po pošti ali telegrafično je tako splošno pristopna, trgovska poročila se tako brzo razširjajo z žurnalistiko, da se uresničuje beseda o demokratizaciji trgovske obrti. Odtod pa izvirajo tudi vse pritožbe trgovskega stanu na eni strani in obdolžitve trgovskega stanu na drugi strani, češ, da zavzemlje v današnji gospodarski organizaciji neprimerno velik prostor.
In da je to resnica, čuti in kaže veletrgovina sama, katera ima tendenco, da se množi denarni promet in izpehavajo nepotrebni posredovalci v trgovini. Še jasneje govori tu detajlna ali mala trgovina, trgovina na drobno, posredovalna trgovina, kramarstvo in pod.
Človek bi mislil, ker je toliko konkurentov v mali trgovini, da bo konkurenca velika in posledica nje nizke cene blaga. A ni kar tako gladko. ( 'ene pač , hitro poskočijo, kadar je v korist kup-čevalca, padajo pa počasi, če so list obrne v prid konsumenta. Konkurenca tu sploh učinkuje kaj počasi in nepopolno, že zaraditega,
ker je malotrgovska obrt popolnoma lokalnega značaja in so odjemalci stalni. Potem še navadno solidarnost med kupčevalci, zlasti v manjših krajih. In nevedno ljudstvo se izkorišča z raznimi prakti-kami, katere vzbujajo močne pomisleke.
M a r \ u je zato vsa ta trgovina — po K r a n k 1 i n o v i h besedah le goljufija; zakaj izmenitev ne provzroča nobeno vrednosti.
Marx je moral videti mnogo nesolidne, oderuške trgovine, da izreka o nji tako pikro ceno. Kar pravi o Židih — piše prof. T. G. Masaivk, Socialni otazka 341.—.‘544. najbržo generalizira na vso trgovino. V istini jo trgovina različna. Solidna in nesolidna, in poleg tega so razni trgovski tipi, narodni in časovni. Naša trgovina, češka in avstrijska, n. pr. je, kakor jo popisuje Ignat Herr-mann*) — malenkostno, ničevno, oderuško kramarstvo, nepodjetno in leno, ki bi rado obogatelo na mah brez dela; naša trgovina je rusko temno carstvo, oderuška zvijačnost v velikem slogu; goli feti-šizem zlata, združen z vražarstvom in čisto vsakdanjo, ceremonielno pobožnostjo, katera so ne obotavlja — prekrižujoč so neprestano — prodati i človeka za groš . . .; nemška trgov-ina (Freitag) je solid-nejša, podjetnejša, izobraženejša in naprednejša; končno je tip angleškega in ameriškega trgovca: energičen, delaven in podjeten človek, natančno računajoč, trgovec z dušo in s telesom; če jo nesoliden, tega skoro ne skriva, malenkostne oderuške manipulacijo se mu že gnusijo - svojo trgovstvo proizvaja popolnoma očitno, kakor stari Vikingi. Pri nas pa vsak deklamira samo o idealizmu, kakor da nas jo denarja sram in da živimo od vodo in zraka, pri tem pa vendar mislimo samo na denar; v svoji romantični fantaziji češki človek sanjari o palači blagostanja, v istini se pa zadovoljuje z mizerno napojnino. Anglež ali Američan ne fantazira, on dela, in dola ga ni sram!
Pri nas — bolj nego na Angleškem in v Ameriki — hoče vsak obogateti; če pa obogati, čepi na svojih denarjih. Anglež ali Američan tudi hoče obogateti: če obogati, porablja svoj denar liberalneje in ženerozneje, kakor nam svedočijo mnogobrojne vseučiliške ustanove i. t. d. Ce pa pri nas kdo da par kron, hoče zato imeti neprestani narodni oltar v žurnalih, in ga ima tudi.
Zdi se mi, da Mar\ v svojem nasprotovanju zoper kupčevalstvo nehote govori v zmislu zastarelo nemško ideologije, katero ideal je
*) V romanu ..I’ s n e d c n e h o kramu", kateri bi bil pač vreden, da ga prevede kdo na slovensko. Tudi Freitaga citira (Masafyk) zaradi romanov, v katerih slika nemško trgovino. Kdaj pridemo Slovenci do kakšne podobne analize, kar bi nam več koristilo nego samo pusto zabavljanje zoper in za trgovski stan?
bil skromni profesor, živeč se s knjižjim prahom in od same učenosti in idealnosti no poznavajoč svojih otrok. Marx ni videl, kako da je moderno kupčevalstvo del moderne podjetnosti in delavnosti, javljajočo se v trgovini kakor v industriji in tovarništvu. Marx zato ni zadostno analiziral trgovstva, kakor ni analiziral kapitalizma: Marx ni zapazil vzajemne odvisnosti kupčevalstva od obrti, ni spoznal, kako da moderni kupčevalec ni samo prodajalec, ampak bas podjetnik in cesto tovarnikov voditelj. Pri nas n. pr. jo ničevno kupčevalstvo v ozki zvezi z ničevno obrtjo, in vice versa.
Ker jo dandanes tako lahko ustvariti si trgovino na drobno, vso dere k tenm poslu. Dejstvo, da ni treba posebnega znanja niti kapitala za to stroko, še pomnožuje število kandidatov za malo trgovino. Zaraditega se je pa navadno lotevajo elementi, ki niso za nič drugega. Seveda večina teh prikaznij zopet izgine. Največ konkurzov
tekom zadnjih let je v mali trgovini. Vse to: lahkota, s katero
si tudi neizobraženi ljudje nabavljajo navadna živila, zloraba zaradi prevelikih dobičkarskih odstotkov* in kvalitete, je napotilo konsu-mente, da so so sami zadružno spojili in se pri naročanju važnejših svojih življenjskih potrebščin izognili detajlne trgovine. Ta konsumna društva dandanes že posegajo na polje veletrgovine in so posebnega pomena za člane onih slojev, kateri v boju za določitev cen ne morejo natančno paziti na svoje interese — zaradi svoje gospodarske slabosti, zaradi stanovskih ozirov . . .
Sicer so pa v novejši dobi združujejo tudi producenti, da bi stopili v direktno zvezo s konsumenti, da se iznebijo male trgovine. Razvoj veletrgovine deluje na to, da zatare malo. Veliko ribe požro malo. In reči moramo, da je veletrgovina v mali trgovini narodnogospodarski koristnejša in štedljivejša. Poglejmo le razne NVaren-hfiuser, Lagerhauser, Bazar e in pod. Ti nam predstavljajo
*	Pojasnimo s številkami pogubni vpliv pretirane posredovalno trgovine. Blago, ki v prvotni ceni (Kostenpreis) velja 100 Mk, stane v mali trgovini: pri navadnih živilih 120- 150 Mk, pri petroleji 120'Mk, kavi 150—200 Mk, navadnem bombažastem blagu 120 -150 Mk, galanterijskem blagu 200—500 Mk, spirituozah 200 -500 Mk, steklarskem blagu 200—iiOO Mk, papirju 150—i(00 Mk, knjigah 200 -300 Mk, brožurah :!00—500 Mk itd. Po teh številkah sodec ne bomo segli Previsoko, trdeč, da posredovalna trgovina podražuje našo upotrebo s 40"/,, do 50".',,.
Prim. G ust. Maior, Soziale Bewegungon unii Theorien bi s z ur •nodernen Arbeiterbewegung. Lipsko. B. G. Teubner, 1898. V tej knjigi so vobee jako zanimivi podatki o narodnogospodarskem pomenu male trgovine.
Dalje: G. Oppermann & Hiintschke, Handbuch fiir K on sum-v'M ein e. - Vratislava 18!)8. E. Morgenstern.
malo trgovino bodočnosti. O tem beri \Y. Sombartov re-ferat na občnem zboru društva za socialno politiko dne ‘25., '26. in 27. sept. 1899. v Vratislavi: Dio Ent\vickelungstendenzen im modernen Kleinhandel. Lipsko, Daneker & Humblot. 1900.
Cemu bi torej vpili samo nad zadrugami in konsumnimi društvi, ako taista tudi konkurirajo z detajlno trgovino? Pomagajo naj si trgovci sami po načinu, ki ga jim kažo veleobrt: osnujejo naj si zadruge, ki bodo nakupovale na debelo, določijo kolikor mogoče stalne cene, enako vljudno se obnašajo napram vsem odjemalcem, zahtevajo plačilo v gotovem denarju ali pa vsaj splošni popust proti takojšnjemu plačilu. A najpreje naj mali trgovci izprašajo vest sami sobi: drugače ne pomaga vse skupaj nič. Enkrat so jo že poizkusili na anketi v Osnabriicku v decembru 1897. Uspehov ni bilo znatnih. Poročal som o njih v 3. številki „ Narodnega Gospodarja" 1900. leta, zato no ponavljam tega.
Oe so pa konsumna društva zasekala globoke rane malemu trgovcu s tako lahkoto, dejal bi, z ležernostjo, je to le dokaz, da razmere v taisti trgovini niso bilo zdrave; kajti zdravo telo bi se gotovo upiralo dalje časa in bolje. Kljub temu pa ni govora, da bo poginila vsa mala trgovina: to je čisto naravno. Toda to narodnogospodarski in socialno ne škoduje prav nič, če se odstrani masa nezmožnih ali dvomljivih ekzistenc, ki žive parazitski na stroške celote. Kdor tu govori o ohranitvi srednjega stanu, ima gotovo v mislih politični ,,Stimmenfang“, a ne gospodarske koristi naroda. Trgovci še niso srednji stan.
Toda — kaj s tistimi ekzistencami, ki pridejo ob kruh zaradi tega, ker morajo opustiti izvrševanje malo trgovine? N’ zmislu sedaj vladajočega liberalnega gospodarskega reda družbe se mora odgovoriti: Vsak je svojo sreče kovač: pomagaj si sam, in Bog ti pomore! Dotičniki naj postanejo koristnejši člani družbe, postavijo naj so na pravo mesto, kjer bodo lahko* služili celoti in ne škodovali. Ali so mari vsled železnic res prišli ljudje ob zaslužek, če so hoteli delati? Ali niso nastali vsled tega zopet novi poklici, kateri dajejo koristnega posla in zaslužka mnogo večjemu številu pridnih rok? To so sliši nekako neusmiljeno a prosim, kdo se jo menil za mlinarje po Gorenjskem, ko so jim različni mlini vzeli vso delo in ves zaslužek? ali za mlinarje na Češkem, k oj i so omagali pod inozemsko konkurenco? Lotili so se drugih poslov, in danes so preskrbljeni s kruhom.	Kdo vpraša delavca, če ga odslove, kani
pojde, ali ima že delo? Kdo so briga za žrebljarsko obrt na Go~
renjskem, kateri je izpodrila tla tovarniška produkcija? In koliko se jo pisalo, govorilo o tej zadevi! Ministri so obljubovali vse sladkosti storilo seveda se ni nič — — —
V	današnjem gospodarskem in družabnem redu ni nič stalnega. Stari poklici se prežive in izginejo, nadomeste jih novi; človek pa ima pri tern nalogo, da se prilaguje in da zasleduje to izpreminjanje, ve ne, ga iznenadi prehudo. 1. S. Mach ar pravi:
„Mnohdy diyl>i ku štrsti jen ta hloupost’ jedinii — št’astnym bvti dovesti . .
('e bi pa bilo bas zadružništvo naperjeno v istini zoper trgovino kot tako — kar bi bilo nezmiselno — ali trgovski stan kot tak, in če bi gospodarske razmere bile take, da bi brez obeh lahko opravili, pa bi jaz dejal: Ce je trgovina dopolnila svojo nalogo v naši gospodarski organizaciji, — pa naj gre. Saj naposled je tolažilna posledica vsega resnobnejšega zgodovinskega uvaževanja, da se 110 izgubi nobena kulturna prvina, ko je bila vpeljana v človeško življenje, temveč da vsaka, tudi ko je odbila ura njene nadvlado, daljo sodeluje na skromnejšem prostoru k velikemu cilju, v katerega vsi verujemo, k cilju, da navajamo človeštvo k vedno popolnejšim ekzi-stenčnim oblikam." (Biicher, I)r. K., Vznik narodniho hospo-darstvi. Prevel dr. .los. Gruber. Praga, 1897. I. Laichter. pag. Hill )
(Dalje prih.)
Odmevi iz Celja.
V	Celju na Spodnjem Štajerskem so se zbrali 7. in 8. decembra prošlega leta poslanci delavstva južnih eislitvanskih slovanskih dežel. Vsak zbor političnih strank je merilo stranke; moč in žilavost iste sodimo po njih zborih, ki so pravzaprav izraz nje same.
Strankini zbori imajo namen uravnavati smer strankine politike, svojega postopanja in osredotočiti svojo moč. Ako se torej vprašamo, kako se je obnesel zbor, mislimo že s tem, da li je zbor dosegel svoj namen ali ne; ali so je zbor oziral najprej na prakso, ali se jo pa oziral tudi na teorijo in kako je spajal ta pojma, da jo prišel do pravega sklepa in zadovoljil zborovalce.
Če govorimo o socialnodemokratičnem zboru, moramo takoj omeniti, da sta na tem zboru trčili druga ob drugo dve struji — praksa in teorija. Teoretiki in praktiki so posegli v razpravo. Eni so zagovarjali bernštajnizem, eni pa marksizem. Vsaj videti je bilo tako. Zdi se mi pa le, kakor som že prej rekel, da so to bili teoretiki in praktiki. Struja bernštajnizma je ognjevito posegla v razpravo, toda marksisti so ostali v rezervi in le naglašali prakso, ne pa skušali spojiti obeh struj v celoto, ki bi bila dala razpravi jasen zaključek.
Delavstvo ne moro slediti visokim razpravam. Delavstvo ima interes le na razpravah, ki ne presegajo daleč ozko sedanjosti, naj so že opravičene" po marksizmu ali bernštajnizmu. Na takih zborih, kjer nimamo učenjakov, so teoretične razprave balast, ako niso tesno v zvezi s prakso, da, ako jim ni praksa podlaga.
Kako sodim jaz o marksizmu in bernštajnizmu, o revoluciji in evoluciji, o intransigenci in transigenci'?
Slovenski narod je majhen in v svetovnem gospodarstvu kot enota ne more priti nikdar v poštev. Njegovo gospodarstvo se bod& razvijalo vedno pod tujim vplivom in zelo verojet.no je, da bo slovenski narod, kot majhon organizem, mnogo prej završil svojo nalogo v razvoju, kakor to store veliki narodi. Vso svojo politiko si bo moral uravnati po tujcih in po tujih razmerah, bodisi tega ali onega naroda. Slovenski narod torej ne bo imel svoje „svetovne” gospodarske politike. Kljub tej resnici so svetovno gospodarstvo razvija in danes še ni na vrhuncu svoje	sedanje	oblike. Vse	človeštvo se
deli v dve struji: močnejša gospodarska in	šibkejša delavska.	Gospo-
darska struja more, umikajoč se delavstvu, samovlastno, proti volji delavstva izpreminjati gospodarski sistem, taktiko, tako, da mora šibkejša po njej uravnavati svojo	taktiko.	Gospodarski	sloji	so torej
tako močni, da se ne ozirajo na	šibkejše	sloje, dokler	si ti	ne pri-
bore potem naobrazbe in razširitve novega svetovnega nazora več-moči. V tem tiči tudi agresivni značaj delavsko politiko.
Svetovni nazor se razvija; temeljito se izpreminja. Socialisti stremo za gospodarsko obliko, ki bi bila pravična, in ta nazor tudi propagira med človeštvom. Kako bo prešla sedanja gospodarska oblika v socialistično, jo vprašanje razvoja in taktike, to je potrebor a gotovo jo, da se obenem s svetovnim nazorom izpreminja tudi evolucijsko in transigentno gospodarska oblika. Gospodarstvo urejuje fizično ali duševno najjača struja časa in ako prehaja ta duševna in fizična moč na drugo sloje, prehaja popolnoma naravnost tudi
gospodarska oblika na ono stopnjo razvoja, ki jo ima razvijajoči se sloj. Zgodi se pa seveda, da se gospodarska oblika ne prilagodi sočasno razvoju; tedaj 110 štedi tudi no fizična sila z revolucijami, ki pa v tein pomenil v vesoljnem gospodarskem boju ne morejo imeti važnosti, ker je ravno gospodarska oblika-družba proizvod svojega časa, svojega svetovnega nazora, v kateri jo jo potisnila nasprotna napredujoča struja. Stavke so lek časa v tej stopnji razvoja.
Obe struji prideta na križpot, ki pa ne more obsezati trenotka, marveč večje razdobje, v katerem se bo taktika ravnala zopet po razmerah razvoja. Velikega pomena je za socialno demokracijo, da razširja svoj svetovni nazor s silno agilnostjo in s tem revolucionira človeštvo in obenem porablja vse sile v emancipacijo delavstva in pri-boritev ugodnejših življenjskih pogojev šibkejšim slojem.
Že to bi bilo moralo našo zborovalce navajati na misel, da je praktično delo za slovenske razmere bistveno. Napaka torej tiči v toni, da se je zbor premalo oziral v svojih razpravah na prakso. J>a, tudi o teoriji se sme na zborih razpravljati. Potrebno so je posebno tam ozirati nanjo, kjer se hočejo v praksi vriniti pomote, da se pojmi razjasni'1: upoštevati je treba teorijo tam, kjer praksa ne kaže jasne poti. Seveda jo treba take momente tudi študirati.
Kljub temu ima socialnodemokratična stranka revolucijski svoj značaj, ki temeljito prenovi človeško družbo.
1’oleg' poročil je bila ta stvar na zboru najvažnejša, ker je določila nekako smer razvitku stranke. Snov o agrarnem vprašanju in o občinskem socializmu še ni bila zrela, da bi se o njej sklepalo. Treba bode še mnogo študij. Celo poljski zbor, ki ima v (ialiciji mnogo bolj razvito agrarno industrijo, se je odločil, da študira to vprašanje, kajti agrarni problem je važen, a težaven.
Glede časopisja se bodeta dogovorila ljubljanski politični in izvr-ševalni odbor stranko, da se list primerno preuredi in zadovolji razmeram in času.
Zbor je bil najsijajnejši, kar jih je še priredila stranka. Na zboru so se pojavili teoretiki in praktiki de lacto na višini časa, le da so prezrli teorijo v praksi. Našo mnenje je torej le, da se je zbor premalo oziral na sedanjost, na prakso, na taktiko, kar bode gotovo namestil prihodnji ljubljanski zbor.
Linhart Karl:
Zola.
n.
Težko bi bilo povedati, kuj pravzaprav je fasciniralo Evropo v Zolinih knjigah. Duhovitost, — a to je malo preceni odgovor. Duhovito je pač vse na njem, razen njegove osebe. O tej osebi pripoveduje ravno Bolsche zopet prav čudne stvari. Iz lačnega lovca vrabcev je postal trebušast gospod, ki je imel svojo vilo v eni najlepših ulic. Vsako leto je zahteval sprejem v krog ..nesmrtnih" francoske akademije. Jako rad jo svetil na zunaj, govoril govorance ..predsedoval bi celo cestnim pometačem,14 ga je smešil bolen prijatelj. Samozavest Zole pa jo bila velikanska. To jo ista imponujoča samozavest, ki je narekala Multatuliju besede: ..Novo vero hočem poslati ljudem
Zola je bil jako priden delavec. Delal je kakor kak vesten uradnik v svoji pisarni in v tem je sličen velikemu — ..filistru” Goetheju. Uro za uro je pisal ... In tako je zgradil poslopje kulturne zgodovine svojega časa, ki ga je razumel kot nihče drugi.
Družbo, to veliko mravljišče, je risal in risal. Buržoazija z vsemi propalimi znaki vladanja, sredi degeneracije. Veliko mesto, - model Pariz. Nekje v blatu se rodi otrok, ki raste in raste in postane dekle in žena. In ta produkt blata napravi svojo velikansko kariero in vklene meščane in aristokrate v verige in jim stopa na tilnik. Prostitutka triumfira! Pretresljiv je prizor iz „Nane“, ko se valja bogataš kakor kaznovan pes pred nogami prostitutke. In v blatu izgine zopet. Tisočaki so se izgubili v njenem naročju. Ti tisočaki so bili zasluženi. Tam zunaj so tovarno in dim prekletstva se valja nad Parizom. Tu umira proletariat. Rudar, jetičen, starikav, brez ..morale”. Otroci so vzgajajo v vlačugo. Povsod refrain stare angleške pesni: ..Podnevu jim služijonaši sinovi, ponoči naše hčere." Tu doli ječi proletariat. Oh, koliko ran in krvi! ..Peli vlak" vozi vsako leto tisoče k čudopolni Lurdski Madonni, da bi ozdravila bolnike — a zaman, abbe Froument izgubi zaupanje. Zakaj bi tudi Madonna tega ozdravila, onega pa ne? Beda je tukaj, revščina se širi kot strupen izrastek družbe. Tajiti je ni mogoče. In abbe Froument jo hoče pozitivno rešiti: velike so n jegovo sanjo o ..novem Rimu“. Stari Rim je videl. Trikrat je padel v verski bojazni sredi množice na kolena — trikrat jo videl papeža. . ■ In dvom je pričel rasti, — ni li naravno, da se čuti ta starček s tiaro
<
polboga? — — In s črvom dvoma v srcu so vrne v Pariz. Zaman, zaman vidi najboljše revolucionarcc, kako jih uniči zistem. Marks, Lassalle, Bakunin, Fourier ma revolucionirajo glavo. In hipoma stoji tukaj — brez vsega, nihilist. Duhovniško obleko odloži. V bedi in revščini se rodi maščevanje. To je furija anarhije, ki tiho koraka po prstih po državah. Ob oglu stoji neznanec, četrt ure pozneje poči bomba. Tri dni se skriva neznanec. Detektivi ga preganjajo, zasledujejo dobe ga ležati napol mrtvega na gnojišču. Privlečejo ga v sodno dvorano. Med poslušalci sedi mlad človek. Anarhista obsodijo; par dni pozneje poči druga bomba, vrgel jo je mladi poslušalec. Maščevanje je nesmrtno. Abbe Froument sam ukrade bratu kemiku razstrelivo — —.
To raste in tli in peče. Prišel bodo — „Germinal“, mesec plo-dovitosti. To jo zlati pozitivum, nova religija proletariata. In v romanu ..I >elo” ti predstavlja veliko utopijo upajočega dola. — — -
Veliki boj so čuti iz Zolinih del. Hoj med krščanskim in revolucionarnim socializmom. Boj med proletariatom in meščanstvom, med desorganizacijo in organizacijo. In Zola se jo preril k svetlobi. Velike tendence našo družbe je pojmil krasno. Bil je, kakor sem dejal, najmodernejši pisatelj sveta.
o PREGLEP o
•lavno življenji*. Kocinlistiško sibanje. — Pl. Koerber in pl. Szoll sta s svojimi vladami sklonila avstrijsko-ogrsko nagodbo. Odobriti jo še morata oba parlamenta. Nagodba sr sprejme brez posebnega hrupa tudi v parlamentih; kajti zahtevo, ki jili v toj razpravi stavijo razne frakcije, no bodo prodrle in se tudi v splošnem ne tičejo nagodbe. V avstrijskem državnem zboru so obstruirali češki radikalci in agrarei. Posledica obstrukcije pa jo, da so začeli siliti na premembo zborničnega poslovnika krščanski socialci in nemška ljudska stranka, Vsled obstrukcije in vsled neplodnega delovanja je izgubil državni zbor mnogo svoje avtoriteto in sedaj pridejo s poslovnikom, ki ima vpeljati v državni zbornici še več absolutizma. Proti takojšnji premembi poslovnika so so izrekli socialni demokratiški Poslanci, ki pa sicer priznavajo potrebo moderne izpremembe njegove. Trgovinska pogodba jo gotova in mi prav nič ne verujemo, da bi bila kos zajamčiti naši državi zunanji trg, ki bi ga morala Avstrija osobito z dobro gospodarsko politiko razširiti. Ne boj samo na zunaj z visoko carino, marveč notranja preosnova Produkcije bo donesla zanesljivejše povoljen uspeli. — Slovenska politika ne pride v tir. Samostojne politike, če ne smemo zadružništva tako imenovati, sploh nimajo slovenske stranke. Deželni zbor se najbrže skliče kmalu. Klerikalci obetajo boj,
ki bodo trajal, dokler 110 dobo sami večino v deželnem zboru. — V Nemčiji se pripravljajo na državnozborske volitve. Vse stranko pa so še vedno vznemirjene vsled Kruppove zadeve. — V Francoski se boj proti kongregacijam nadaljuje. Značilno je tudi, da je zbornica volila podpredsednikom svojim Jauresa, kor so mora ozirati sedanja republikanska vlada na socialiste. — V Italiji jo začela rimska cerkev preganjati krščansko demokrate. Njih voditelj v gorenji Italiji, duhovnik don Murri, ji- v svojem listu rekel, da ga bodo v Rimu še prosili, naj začne zopet svoje delovanje, kakor mu sedaj branijo. S tem nastopom cerkve proti krščanskim demokratom je označeno najbolj golo despotsko naziranje rimskih politikov, ki delavcem, tudi krščanskim, ne priznavajo nobenih političnih pravic. Po Tjvropi je potoval prod tedni ruski minister vnanjih stvari, grof Lambsdorf. Zaradi Balkana, pravijo, je prišel na jug. Vodni nemiri med različnimi narodi in verniki v Turčiji in onemoglost vlade provzročo na Balkanu kake operacije, ki bodo spravilo evropsko Turčijo še pod strožje nadzorstvo evropskih velesil kakor jo sedaj.
Nov poslovnik so pripravlja za avstrijski državni zbor. Načrt zanj je izdelala nemška ljudska stranka in — dunajski krščanski socialci! Povod načrtom so dali češki radikalci in agrarci, ki so vprizorili zadnjič obstrukcijo zalo, kor jih jo vlada pri pogajanjih zanemarjala. Odslej naj bi poslovnik pomagal večini do popolnega trinoštva nad manjšinami. Vsi načrti, ki so predloženi, omejujejo svobodo in je ni' razširjajo niti v eni točki ne. Poleg vsega so zahtevali dunajski krščanski socialci, da se razpravlja o novem poslovniku v obliki nujnega predloga, kar pa je socialni demokrat Pornerstorfer zabranil. ker je dokazal, da bi bilo to nepostavno. Avstrijski politiki vedno stikajo, kako bi pomagali nadušljivomu parlamentu in državniki uporabljajo vsa mogoča zdravila za bolni parlament, le enega ne: temeljita izprememba volilnega reda. Parlament privilegijev naj se izpremeni v ljudski parlament.
Kako naša država gospodari. Znano je, da je zanemarila avstrijska vlada konverzijo avstro-ogrske 4'2"/„ rente, s čimer smo izgubili tekom pot let najmanj vsaj ">0 milijonov	kron (na leto	plačujemo	od nje tujini,	ki ima nekako polovico teh papirjev, 1”>0 milijonov kron	obresti); dalje jo znano,	da ima država svoje
premogovnike, iz katerih poceni prodaja premog veletrgovcem, od kojih pa ga morajo državne železnico nazaj kupovati po zelo zvišani ceni, in sedaj je razkril dr. Verkauf na II. shodu avstrijskih železničnih uslužbencev na Dunaju, kako naša država gospodari v železnični panogi. Dr. Verkauf navaja, da se v avstrijski železničarski politiki lahko razločujejo tri obdobja. Prvo je politika absolutizma, spojenega s finančno nezmožnostjo. Severna železnica, ki jo veljala državo 110 milijonov, so je prodala za 50 milijonov, Južna sc je prodala Rothschildu za 84 milijonov', dasi je državo veljala 221 milijonov, in tu še niti vsa cena ni bila plačana, temveč jo bila država ogoljufana za tačasni 20. kupni šiling. A najslabšo dodščino je zapustila fevdalno-klerikalna vlada v sistemu garancij in osvobajanja od davka.
V	drugem razdobju liberalnih „<iriinderjev“ so jo nadaljevalo v garancijskem gospodarstvu s koncesijami do il!) lot. Kako ogromno vsoto so se zapravile z garancijskim sistemom, se razvidi iz	zneska !)71 milijonov, ki	ga je plačala	naša država. Potem
jo prišla tretja doba:	podržavljonje.	Državne	železnico so	zidali kilometer za
3)0.000 K. dočim zasebne za 1110.000 K. Pri podržavljen ju Zapadne železnice so delničarji imeli po borznem proračunu 20 milijonov kron, poleg tega, da se je država odrekla garancijskim zakladom. Pri Franc-Jožefovi železnici se je odrekla država 411 milijonom garancij, pri železnici princa Rudolfa 14(1 milijonom. Predarlska
je bila podržavljena s 5°/g zadolžnicami, dasi je bila pasivna. Tako je nastal deficit državnih železnic, kateri je doslej narasel na 500 do 700 milijonov kron, nevštevši izgubljenih garancij. — Samo ob sebi umljivo je, če dr. Verkauf pozivlje občinstvo, naj zapenja žepe pred takim podržavi jenjem.	„Akademie“ VII. 91.
Kako se rešuje kmeta. Na Kranjskem propada veleposestvo čim bolj, štejemo jih komaj še kakih !t0	- in prostrana posestva se razdeljujejo na manjše
dele, da se lože razpečajo meti kmete. Ker kmetijstvo gine vsled pomanjkanja zemlje, upa slovenski kmet, da je razkosanje velikega posestva zanj velike vrednosti; nični, da si tako pridobi nekaj one zemlje, ki ga bo varovala bede. To izkoriščajo in s tem ga tolažijo oni, ki imajo roke vmes. Liberalni in konservativni ljudje pripovedujejo in kaj živo naslikajo kmetu, kake vrednosti je, če dobi del tega ali onega veleposestva, ki je prišlo na dražbo, ta ali oni pristaš liberalne ali pa konservativne stranke. Kmet misli, se pretepava in sovraži, misleč, da je v njegovo korist, če kupi tako za parceliranje pripravno veleposestvo ta naprednjak ali oni nazadnjak ali pa celo tuj menili. V resnici pa je stvar takale: Veleposestvo parcelirali, se pravi denar kovati. Kdor kupi veleposestvo z:i 80.000 K in ga parceli ra, napravi pri prodaji posameznih parcel lahko drugih 80.000 Iv dobička. Kmetovo hrepenenje po zemljišču se izrablja le v dosego čim večjega dobička; on ne šluti, da tu ne gre za njegovo rešitev, temveč za to, kdo napravi dobiček, naprednjak ali nazadnjak. Če hoče imeti zemljišče ga mora temu ali onemu visoko preplačati. In da kupujejo tudi menihi velika posestva, nad tem se ne zgražajo samo liberalci, temveč tudi konservativci; saj potem menihi uživajo dobiček. Pri tem jim zelo Prijateljsko pomagajo nemški Židje, ki so si 'napravili po takih spekulacijah velikanska premoženja, kakor n. pr. dunajska Žida Dub & Radi in še drugi. Vidimo, da se vsa velika posestva, ki jih nakupujejo domači kapitalisti iz gorečo ljubezni do domače zemlje in naroda - saj tako trdč — parodirajo in zopet oddajo kmetu za drag denar; kmet pa se pretepava in strankarsko sovraži med tem, ko ga drugi »rešujejo11.	—as.
Obračun s cesarjem. V nemškem državnem zboru so napravili socialni demokratje obračun s cesarjem Viljemom 11., ki je njih stranko ob Kruppovi aferi 'nienoval — nedostojno. Kakor znano, je Ivruppova afera pozneje zadobila popolnoma drugo lice, kakor ga ji je dal nemški cesar. Prišlo je na dan, da se je Krupp sani usmrtil in sicer iz strahu pred blaznico in ker ga je hotel njegov „ naj bo ljši Prijatelj" slaviti pod kuratelo. Sedaj je v nemškem parlamentu socialni demokratični Poslanec pl. Vollmar, znani agrarni propagandist in vodja socialno demokratične stranke v bavarskem deželnem zboru, govoril proti cesarju, ga dosledno nazivljal državnega funkcionarja, ki nima pravice segati v notranje politične zadeve; to se ,riora glasno povedati v parlamentu, ker zunaj varuje cesarja kritike kazenski *akonik. Značilno za ta slučaj je, da je Vollmar vpokojen višji nemški častnik, kije izgubil v vojni lela 1870./71. obe nogi „za cesarja in domovino11. Tudi stari Nebel je izprogovoril o tem. Pojasnil je stališče socialne demokracije zelo spretno. Pri tem pa neusmiljeno sekal po nasprotnikih. Ker je Vollmar hotel govoriti tudi 0 Kruppovi zadevi, mu je predsednik Ballestrem odtegnil besedo, kar pa stranka v parlamentu in še celo njegova stranka niso odobravale, zaradjtega je predsedstvo odložil; on je bil zopet z veliko večino izvoljen. Storil je to očividno radi lega, da se prikupi ■ zgoraj. Ta odstop je hinavščina meščanskega parlamentarizma.
Ministrski odlok in delavska društva. Dolgo že ni avstrijske delavske kroge kaj tako razburilo, kakor ministrski odlok z dne 19. novembra 1902. 1.
Saj tu ni šlo za malenkostno stvar, temveč za najdražje, kar ima delavec: za društva. Ministrski odlok z dno 19. novembra li)02. 1. je namreč podal deželnim vladani nekako navodilo, kako jim je ravnati z društvi. V tem odloku seveda ni bilo izrečno povedano, da volja navodilo za delavska društva, in mislili smo, da velja samo za takozvane bratovščine. Toda onemu, ki pozna naše razmere, je bilo takoj jasno, da je odlok naperjen proti delavskim društvom. In da se ti niso motili, je dokazala ministrska izjava v dunajskem uradnem listu. Kakor en mož so vstali nebrojni avstrijski delavci in so na svojih shodih ugovarjali temu nepremišljenemu počenjanju. Kaj hoče ta odlok V V odloku so namigava, da je uvrstiti ona društva, ki dajo svojim članom za določen prispevek določene podpore, med zavarovalna društva in da se imajo zatorej taka društva prcustrojiti po cesarskem patentu i/. leta 1852. Ko bi se to uresničilo, morajo ponehati vsa delavska društva, ki so žc toliko dobrega storila za svoje člane in ki odvzamejo ogromnega bremena deželam in občinam. A kaj je to mar gospodom ob zeleni mizi! Po mnenju teli gospodov imajo delavska društva preveč prostosti, in zato je skrajen čas, da se njih prostost omeji in da se poostri državno nadzorstvo. Pomisliti pa je, da se morejo delavska društva samo na tej podlagi razvijati: in da bi so le potem še bolje razvijala in še bolj koristno delovala za delavce, ko bi se jim dala še večja prostost. V tolažbo nam je, da so delavci še vedno našli za sekiro tudi toporišče in si bodo pomagali tudi sedaj. • Tudi vseučiliški profesor Philippovich se je oglasil v tej zadevi in obelodanil svoje mnenje v dunajskem listu „Die Zeit“; on odlok odločno obsoja. Pripoveduje, da so na Angleškem že v šestdesetih letih prerokovali zavarovalno-tohnično izurjeni možje društvom pogin, na Pruskem so poizkušali, ko ji' še veljal izjemni zakon za socialiste, delavska društva, prav tako kakor sedaj pri nas, uvrstiti med zavarovalna društva. To so storili zato, ker sicer niso mogli društvom do živega-Kakor pri nas! In glej, velika in mogočna zveza nemških tiskarjev se je podala pod državno nadzorstvo! »Sele 1 KS!). 1. je nemško upravno nadsodišče razsodilo, da so delavska društva vse kaj drugega nego zavarovalna društva in da se ..morajo takšna društva braniti pred brezvestnimi in neizkušenimi zavarovalnimi ljudmi"-Philippovich nadaljuje, da jo podpora v delavskih društvih samo malta, ne pa zgradba saniif in tudi ne temelj. Ta društva so — kar so posebno tiskarji poudarjali na svojih shodih osnovana na splošno in neomajno zaupanje članov. To je povzdignilo društva do današnjega razvitka, in zaupanje provzročuje, da imajo društva ob potrobi na razpolago potrebna denarna sredstva. To nam dokazujejo razni večji in mali štrajki, kjerkoli naj se že vrše, in to nam sijajno dokazuje št raj k strojnih kovačev na Angleškem 1H117. 1., ki je trajal sedem mesecev. Tu so delavci pokazali, kaj zmorejo. Ta gospodarski boj je društvo strojnih kovačev veljal nad 10,000.000 K. Od teh je dobilo društvo kot podporo od zunaj samo 2.000.000 Ivin glej! Akoraviio je imelo društvo že za štrajk toliko stroškov, je vendar izplačevalo rodne podpore bolnikom in onemoglim ter pogrebnino; in danes je društvo zopet tako krepko, kakor je bilo pred štrajkom. Kaj takega pa tudi najboljše zavarovalnice ne zmorejo. Prof. Philippovich pravi na koncu svojih izvajanj prav dobro, da danes še nimamo človeka, ki bi izračunil brezposelno podporo na zavarovalno-tohnični podlagi, in svaruje prizadete kroge. Delati moramo na to, meni, da so v ljudstvu zbudi čut odgovornosti in da poslano čimdalje boljšo, ne pa ga zatreti s presežnim državnim nadzorstvom.
Ntrajk konfekcijskih delavcev na Dunaju, štrajk konfekcijski!’ delavcev nam je zopet razkril, da v naši državi niso samo v zloglasni, kulturelno
zaostali Galiciji slabe socialno razmere, temveč da so skoraj še slabeje v našem največjem, v glavnem in prestolnem mestu Dunaju. Te prežalostne razmere so pripravno, v človeku zbuditi želje po časili suženjstva in tlako! Konfekcijskim krojačem, in sicer boljšim, porabnejšim, se je plačevalo za 14 in 18 urno delo na dan •S K na teden; ob času, ko jo največ dela, so zaslužili izurjeni delavci po (S K. Razen tega so dobivali pri mojstrih še stanovanje in hrano. A če povemo, da je bilo stanovanje zaduhla soba, v kateri je spalo po več pomočnikov, in da jn hrana obsezala zajutrek za 8 h in kosilo za 24 h - kruha si je moral vsak sam omisliti potem se moramo le čuditi veliki potrpežljivosti teli trpinov. Seveda niso zakrivili za Avstrijo sramotnih razmer mojstri, temveč velike konfekcijske firme, ki so mojstru plačevalo za hlače po 1 K GO h, za zimsko suknjo od 2 K 50 h do 10 K največ, za poletno suknjo 2 K 60 h do 7 K, za sako 1 K 10 h do 4 K. Torej ni čudno, da se je pridružilo štrajku svojih delavcev nad 1500 mojstrov, ki skupno prisilijo konfekcijske firme priznati bolje plačevati svoje delavce. O tem štrajku je v državnem zboru interpeliral poslanec Kieger ministrskega predsednika in zahteval,, da naj poseže vmes. Ta štrajk se jo končal začetkom tega meseca. Mojstrom in delavcem se je povišala plača skoraj za 15%. — Obenem z konfekcijskimi krojači so se oglasili tudi krojači v Prosejevu. V Prosejevu in okolici biva nad 5000 konfekcijskih krojačev, ki delajo največ pozimi, ko ni dela na polju, pri mojstrih ali doma za velike firme.
*	'e so razmere že na Dunaju neznosne, so tu pač take, da se mora nad njimi zgražati naj hujši filister. Da podamo le primerno sliko o zaslužku delavcev v tem okraju in o njih življenju, navajamo samo en slučaj. V Prosejevu zasluži krojač, ki ima preživljati družino petih oseb, ob času sezije 14 do 10 K na teden. Pri dolu mu pomagata žena in starejša hči. Da si prislužijo to „ogromno“ vsoto na teden, morajo delati od 5. uro zjutraj do !l. in celo 10. ure zvečer. V Prosejevu dobivajo pomočniki plače za hlače po !S6 do 44 h, za telovnik 44 h, za sako 1 Iv 10 h, za takozvani kronski sako 1 K 20 h, za sako iz lodna, dvovrsten, do 1 K flO h, za havelok 2 K, za polotensko vrhnjo suknjo 2 K 40 h do i! Iv !!0 h. — Tu strada tisoč in tisoč ljudi, in tam uživa periščo židovskih in drugih podjetnikov njih trud in delo. Take razmere v največjih industrijskih krajih provzročajo v 'sej industriji Panamo, ki obstoja v industriji te stroke sploh. In vendar imamo še 'nože v odličnih državnih službah, ki trde, da so podjetniki „dobrotniki“ delavcev!
Strokovno gibanje v Italiji. V Milanu soje vršil 20. novembra zbor delegatov italijanskih strokovnih organizacij, na katerem se je izvolil ..Narodni svet strokovnih organizacij", h kateremu spada danes že 26 zvez s 480.000 delavci. Ustanovilo se jo deželno tajništvo za zbornice in društva v Milanu. Tudi poljedelski delavci, ki imajo že lepo organizacijo, so poslali zastopnike na shod. Poleg drugih važnih točk je bilo obravnavano o vprašanju izseljevanja. Državno tajništvo bo izdajalo nov osrednji list. Zbora se je udeležil tudi osrednji odbor delavskih zbornic, ki štejejo 600.000 organiziranih delavcev in niso snovani na podlagi razrednega '»ija. temveč se pečajo s podporami.
Kriza na Angleškem. Po poročilih 221 društev je bilo meseca septembra k k na Angleškem 27.522 oseb brez dela, to je S"/,, vseli delavcev. V mesecu avgustu Jih jo bilo samo 4'5% in septembra meseca predlanskega leta samo
Dne 10. decembra so se sešli na Angleškem zastopniki premogovnih posestnikov in zastopniki premogarjev in so se skupno posvetovali o vpeljavi osem-"rnoga dela v premogovnikih. S tem sestankom so se posestniki prilagodili zahtevi l'o osemurnem delu.
Štrajk d ela v ce v V la d i ka v k aš k e žel e z n i ce. Skoraj vsi delavci (okoli 4000) Vladikavka.ške železnice so ostavili dne 17. septembra delo. Tera so se j>ri-družili delavci Pastukovške tvornice (nad 000 mož). V 30 točkah izražajo svoje zahteve, ki se raztezajo na povišanje plače, skrajšanje delavnega časa in odpust nekaterih nepriljubljenih mojstrov (preddelavcev), dalje na tvorniške šole, lmlnišč-nice i. t. d. Rusko ministrstvo za 'pota in občila, na katero se je obrnilo železniško ravnateljstvo, je izjavilo, da se na zahteve delavcev zato ne bo oziralo, ker so delavci ostavili delo, preden so poizkusili, svoje pravice doseči na pravnem potu. Delavce so pozvali, naj obračunijo in si potem poiščejo drugo delo. To delavce ni ustrašilo, in ker se vendar niso hoteli mlati,, je železniška uprava doloma ugodila njihovim zahtevam. Tipično je, da je oblastvo ugovarjalo sklepu ravnateljstva, in okrožni glavar se je zarotil, da prižene delavce z bičem v delavnice in tako konča štrajk.
— O tem štrajku so nam došla le redko in kasno poročila, a vendar so razkrila, da je to štrajk, kakršnega na Ruskem še niso imeli, čeprav so tam vsako delavsko gibanje najostreje kaznuje in s kruto roko zatira, se vendar gibanje širi in širi. Pri vsakem novem štrajku opažamo, da je dobro in premišljeno pripravljen ali organiziran. Kakšen duh navdaja rusko delavstvo, nam jo tudi pokazal štrajk delavcev Vladikavka.ške železnice. Tu ne opravijo ničesar puške in knute kazakov, ki brezobzirno in neusmiljeno mahajo z njimi po hrbtih proletarcev. Kadar so ti naskakovali zbrane delavce, da bi jih razgnali, so delavci posedli na tlak, da so kazaški konji padali; in pulili so kazakom sulice iz rok in jih obrnili proti napadalcem. Delavci so se borili za svoje zahteve z največjo odločnostjo, in mir se je šele takrat kalil, ko so posegli vmes poklicani varuhi miru. Ta štrajk nam tudi jasno govori, da se delavno ljudstvo tudi na Ruskem zaveda in glasno in odločno zahteva, kar mu gre. Proletarski apostoli pa hodijo iz kraja v kraj in razširjajo nove ideje. Xe boje se ne težke ječe, ne pregnanstva v ledeno Sibirijo.
Na veliki Sibirski železnici so se pred kratkim vršili veliki štrajki. V Krasnojarsku je ostavilo delo okoli 1500 železniških delavcev, v Irkutsku okoli 200, v Ormsku skoraj 3000. V Ormsku je prišlo do boja med delavci in kazaki in je bilo več delavcev usmrčenih in mnogo ranjenih. Štrajki so bili za delavce uspešni.
Povišanje plače na ameriških železnicah. Ne\vyorška osrednja železnica poviša plačo svojim uslužbencem za 13" Priboljšek prejme 15.000 mož, in železnica izda na leto 1,000.000 dolarjev več. Tudi druga železniška podjetja bodo povišala svojim uslužbencem plačo.
V	zadnjih desetih letih se je tudi v Argentini ji zelo razvilo delavsko gibanje. Leta	1S8!I. je	bilo v glavnem mestu argentininem, v	Buenos Airesu,	samo
eno društvo,	in sicer	društvo pekovskih pomočnikov. Sedaj imajo delavci	vseh
poklicev svoja društva, še celo učitelji so so združili in delujejo skupno z delavci.
- V Buenos Airesu je produktivna zadruga pekov, ki razdeli polovico čistega dobička v delavsko namene, in sicer 15% za žrtve dela, 15% za delavsko časopisje in 20%	svojim	šolam. Ravno tako podpira delavstvo	zadruga izdelovalcev
smodk, ki daje 30"/,,	za osnovljanje enakih zadrug in 10%	za žrtve dela	in za
časopisje.
P. A.:
Morala o pravu.
1’inkin je iinel raztrgano obleko in luknjaste crevlje. Zima ji) bila liuda, ptiči so zmrzovali po drevesih in sneg je padal že tri dni neprestano z zamazanega neba. Pinkinaje strahovito zeblo, ko je na ulici lovil po dolgih ovinkih padajoče snežinke. Kar se domisli svojega prijatelja Kipke in se gre k njemu gret. Ko vstopi v črno in nizko izbo, se globoko oddahne si prične pihati v zardele roke; in naposled sede na drva poleg črnega in zveriženega železnega ognjišča. Pi i oknu je sedel Kipka na poveznenem škafu ter molil nenavadno dolgo noge do srede izbe: pušil je papirosko. Pinkin se greje. Naslonivši glavo v dlani, opre roko na kolena in reče z malovažnim glasom:
,,Zadnjič sem ukradel žemljo."
„Pa so te zasačili.“
„No, seveda."
„Cemu torej kradeš?"
Kipka se ozre vanj z zvedavimi očmi in se nasmehne.
„Brez potrebe ne kradem!“ zatrdi z odločnim glasom in upre svoj pogled v Kipko ter mirno nadaljuje:
„Laeen sem bil; že mesec dni nisem zaslužil ničesar, zatorej sem vzel žemljo tam, kjer je, pri peku."
„In potem so te zaprli, kaj ne.“
„Sodnik mi je rekel, da sem tat, nepoboljšljiv vlačugar, in me obsodil."
„Prav dobro ti je povedal!"
„Zares, prav dobro!1'
Kipka začuden odpre oči in usta ter strmi v Pinkina. Ta pa govori dalje:
„Ko me je obsodil, mu ročem: Za to žemljico bom sedel teden dni? Ali je to pravica? Drugi kradejo tisočake, milijone, pa jih še okrasite z redovi. Penzionist Dralka je posojeval denar na visoke obresti in kmetom rubil zemljo, zato so ga izvolili častnim meščanom in poslali v državni svet. On je tudi kradel. Zadnjič ste oprostili ravnatelja Rubinsterna, ki je ukradel pol milijona, zato, ker jo takrat - kakor se je trdilo zapadel hipni blaznosti! Zakaj meni da sem bil tisti hip blazen, ko sem vzel žemljo in jo
ne rečete,
pojedel. Zakaj ste pa zadnjič oprostili onega, ki je ubil svojega tovariša in ga oropal, — ker ni bilo izključeno, da je to storil kdo drugi? Se zame recite, da sem hotel žemljo plačati, a sem se šele potem spomnil, da nimam denarja, ko sem že pojedel žemljo."
Kipka odpira oči in usta vedno bolj in premetava razburjen noge po izbi. Pinkin pa nadaljuje z monotonim glasom:
..Toda on mi pravi: Zoper Rubinsterna in ubijalca se je državni pravdnik pritožil; to je njegova stvar. A Vi sto kradli; to zadošča. Nas ne briga, ali ste bili lačni, temveč briga nas škoda, ki ste jo napravili pravemu lastniku s tem, da sto žemljo snedli. Kaj je to V §§§§.... in potem je bral iz knjige . . . Pravi: Vi niste žemlje le pojedli, temveč polastili ste se tujega blaga . . . Potem je vrgel knjigo na mizo . . . Poberi se, falot! — O sodnik! zakličem, jaz sem bil lačen, zato sem žemljo snedel .... to ni kaznjivo, kako govori postava? — O — b — o . . . . obsojeni ste na teden dni! Zapišite v zapisnik !"
.,Sedaj vidiš, da ne smeš jesti, kar ni tvojega. Loči strogo svoje blago od tujega," ga poučuje Kipka in kiha smeha.
„Ti si tepec!" zakriči Pinkin. „Ti no razumeš toga! .Jaz lahko kradem, ampak kako kradem: dovoljeno ali nedovoljeno! Ne sme se reči: Vzel sem, ampak: Nisem vzel. Ali: Bil sem brez zavesti ali pijan. Tisti pek, kateremu sem žemljo snedel, jo sedaj v konkurzu. Vse mesto Ve, da je prisloparil pri tem tisočo, a nihče mu ne reče: Tat! temveč: Revež! Nesrečnež! On je tudi kradel, a kako? Tu pride v poštev: okoliščine, intelektualna moč, zmešano knjigovodstvo. To odločuje! Njegova tatvina je bila komplicirana; on ni blaga nagloma prodal in bežal ... a če bi bežal . . . makari — potem je blazen.-Tu je merodajna n. pr., kako bi rekel ... oblika. A še več! Glavno je, daje on veliko kradel, kakor n. pr. bralka, Rubinstern . . . Jaz pa sem listo žemljo samo snedel, ker sem bil lačen. Zato sem tat." „Ali ti ne zasukavaš ! Ti sodiš vse ljudi po sebi . . ." ga zavrne. ,,'i'o je prav, dragi moj! Vsi kradejo, razloček tiči le v tem, da eni kradejo, kakor bi bili tisti hip postava in sodnik, drugi pa bolj navadno, neumno! — Daj mi, prosim, eno papirosko!”
. . . Mala tatvina . . . velika tatvina . . . oblika poneverjenja . . . hipna blaznost'. . . visoke obresti . . . državni poslanci in dostojanstveniki .... Vse to so bili problemi, o katerih sta se Pinkin in Kipka še dolgo pričkala.
Izdajatelj in odgovorni urednik Jožef Breskvar. Natisnil A. Slatnar v Kamniku.