—    180   —
Černigrob.
Med mikavne kraje krajueke dežele se gotovo tudi Cernigrob šteje. Cerni^rob , stara, nekdaj močno obiskovana božja pot, pa tadi še dandanašnji ne zapuščena, leži v severnem kotu na berdu med Loko in Kraj-nom; zad za njim stoji borovita Planica in točorodivni Rovt, na kterega se kmetic, ko na polju zlata pšenica zori, vedno strahom ozira, ker znad Rovta dol tolikokrat prišume viharni oblaki, stresejo točo v plodno polje in uplenijo upe in nade ratarja. Ko dospeš skoz prijazne loke in tamne lo^e na berdo, stopi naj pervo v veli-čansko staro cerkev, od ktere nobeden več ne ve povedati, kdaj da je bila zidana. Samo tamne pravlice še čuješ stare ljudi pripovedovati, kakor so jih od svojih dedov culi. Tam pod košato lipo ti bo sivi starček raz-lag-al s perstom na cerkev kazaje , da je v silno starih časih, kjer zdaj cerkev stoji, tolovajska jama bila. Celo »Sorsko polje je še tikrat pokrival debeli ^ojzd. Goščava je bila taka, da je sončni žarek nikdar prešinul ni. Tako debeli hrasti so tukaj stali, da ene^a pet mož ni obsedlo. Prebivavcev v tem kraja še ni bilo, — divja zver je samoto pretulila in krič sive sove je v černi noči tiče strašil. Tikrat je tu skoz iz stare Gorotanije skoz Loko v Železnike cesta peljala. Al noč in dan so tolovaji ob cesti prežali, ki so v Cerni^robu pod zemljo stanovali, so popotnike ropali in ubijali. Zavolj teg^a sini nobeden več upal na cesto, ki se je tako zarasla, da se dandanašnji več ne pozna in ne ve, kje daje peljala. Pozneje je te tolovaje pa^anska (ajdovska) deklica zapazila in z lastno roko vse pomorila. Ta deklica je bila pa po pravlici tako orjaške postave, da je z eno no^o pri sv, Jostu, z drug:o pa na Šmarni g-ori stala in iz Save vodo zajemala! Ona je bila braniteljka pravičnih ljudi in smert hudobnih. Ko so ljudje začeli cerkev zidati, je ona tudi pomagala, ter je sto centov teške skale v predpasniku nosila, in sama zvonik zidala, kterema na Krajnskem ni enačeča. Zidarji so na dan po soldu Blužili, jesti pa so si sami preskerbeli. To pa je bilo tikrat zlo veliko plačilo. — To in marsikaj družeča pripovedujejo stari očetje, kar so jim še njih sivi dedi pravili. (Konec   sledi.)
Černigrob.
(Konec.) Ozrimo se naj pervo po veliki cerkvi okrog. Na pervi pogled zapazimo, da cerkev iz dveh delov obstoji. Sprednji del je krasne gotiške stavbe; oltarji so vsi leseni, pa kakor se vidi, zlo stari in čudovito zrezljani. Vsake sorte podobe zapaziš na njih, ako jih dobro pregleduješ.    V  dveh   verstah  stoje   visoki  kamniti  stebri,
ki tanjki obok podperajo. Zadnji del je le zavolj tega imeniten, ker je pod stropom na levi strani pri oltarja sv. Martina vojnici podobna kost priklenjena , od ktere gre mnogo pravlic. Naj bolj znana je ta, ki pripoveduje, da je ta kost rebro ajdovske deklice. Ta prav-lica se je tako razširila, da celo tujci radovedni prihajajo in jo režejo, se prepričati, kaj da je. Da je res kost, ne dvomi nobeden; bode tedaj od kake predpotopne živali. Gotovo je , da je bil ti del cerkve pozneje prizi-dan, ker je po vae drugačni stavbi sozidan in veliko nižji kakor sprednji. Kras celega zidovja je pa orjaški zvonik. Tako močen, širok in tako visok! Ako širokost zida pri tleh pogledaš in dobro prevdariš, se moraš čuditi. Za resnico! uneti so morali biti ljudje za Božjo slavo, ki so, in sicer na berdu cerkev in zvonik zidali!
O turških vojskah so Otomani, kakor pravlica pravi, tudi do tega kraja priderli* Ko so mirna sela požigali in plodno polje pokončavali, so prebivavci iz okolice tu pomoči iskali. Nekdaj — govori pravlica — je hotel turški vojvoda to cerkev razsuti, ali Maria se je verh zvonika vsedla in v predpasnik krogle lovila. Razserdeni vojvoda razbije vrata, na konju v cerkev zlomi, ali konju se, kolikor bolj se oltarju bliža, toliko bolj vdera. Ko pride pred velki oltar in roko stegne, Mario obro-pati, ga ona vdari, in on se s konjem vred v zemljo pogrezne.
Gotovo pa je, da je nekdaj blizo Cemigroba na Sorskem polju bitva bila; to pričajo ostanjki, okopi, to priča velika vas Bitnje, ki je ime od „bitveu dobila, in vas Straž i še, od besede ?,stražaa. Tudi je gotovo, da je v Cernigrobu nekdaj obilo obiskovana božja pot bila. Od tega vedo stari možje zlo veliko pripovedovati ; pa tudi dandanašnji še ni zapuščena. Stara navada, na binkuštno nedeljo se v Cernigrobu sniti, se še ni opustila. Ti dan je posebno otrokom v veselje. Iz cele okolice mora tistikrat vsak v Černigrob; ako bi koga doma pustili, bi jokal celo popoldne. Pa tudi od-rasčenih ljudi v kmečki in gosposki obleki se tikrat obilno snide. Po vsih potih in stezah k cerkvi mergole. Celi hrib je poln ljudstva; tu mati svojim otrokom odpustke kupuje, tam se mladenči v krog vstopijo in se radujejo, v zeleno travo se vsedajo deklice in se jako šalijo.    Povsod je veselje!
Oberni se nekoliko proti vshodu cerkve, ali stopi v visoki zvonik in ozri se, mestjan , ki si prišel iz nemega ozidja, pobesi oči v krasni svet! Pod saboj za-gledaš veliko prelepo planjavo. Od Cemigroba do Stor-žica in belega Grintovca, od sv. Jošta do Šmarne in Limbarske gore leži vse odperto tvojemu pogledu. Pod tvojimi nogami vidiš tihe vasi z zelenimi verti opasane. Brezštevilno cerkva po planjavi in bližnjih gričih se blišči enako belim labudom, polje je enako mirnemu morju, na kterem se zlata pšenica vetru priklanja; nad čemim Kraj-nom se ti noriške planine odpro, mogočni Storžič in sivi Grintovec te navdahuje in prijazni, zeleno ovenčani griči se ti v okrogu smehljajo. Ne bos zapustil kraja, da bi ne zdihnul: Stvarnik, ti si čudopolen in velik!           %.%%
—   183   —