Zgodovina kot ideologija Oto Luthar Sodobno teoretsko in metodološko razpravo v zgodovinopisju zadnjih tridesetih let lahko razdelimo, glede na idealtipsko pojmovanje zgodovine1 na tri glavne linije oz. usmeritve. Na teoretsko in metodološko razpravo znotraj nemarksistične znanosti in filozofije, na polemiko med njenimi predstavniki in zagovorniki marksi- stičnega razumevanja družbenih znanosti ter na diskusijo med različnimi interpreti marksistične koncepcije zgodovine. Takšna delitev je seveda zelo prakticistična2 toda v določenem primeru tudi nadvse koristna. Če namreč za trenutek priredimo pogled tej shematizaciji, zlahka ugoto- vimo, da je bila vse do osemdesetih let najslabše predstavljena tretja usmeritev. Pri tem ne bomo odkrili nič novega, če povemo, da je vzrok za takšno stanje predvsem v ideološki determiniranosti znanstvenih okolij v socialističnih sistemih ter v pravi- loma nekonfliktnih refleksijah, denimo, angleških zgodovinarjev marksistov (npr. E. Hobsbawma, E.P. Thompsona idr. in nekaterih francoskih anaiistov (npr. F. Fureta, J. Ozoufa, D. Richeta, A. Besangona idr.), ki so predvsem v šestdesetih letih predstavljali širši strokovni javnosti, marksistično koncepcijo zgodovinske znanosti, še kot sprejemljivejšo razvojno opcijo zgodovinopisja v primerjavi z delno modificirano inačico nemške klasične historiografije. Toda namen pričujočega zapisa ni neposredna argumentacija pravkar izrečene sodbe, temveč prikaz nekaterih konkretnih vidikov tretje usmeritve, kot so se kaza- li (in se delno ohranili vse do danes) v teoretski razpravi jugoslovanskih zgodovi- narjev, katera pa nenazadnje pripelje do podobnega sklepa, tj. do spoznavanja skromnih refleksivnih zmožnosti vede (naj si bo marksistične ali nemarksistične), ki metodološka vprašanja zamenjuje z idejnim razčiščevanjem. Pri tem obsega čas, ki ga skušamo ujeti, obdobje od konca petdesetih do začetka osemdesetih let, obravnavani predmet pa nasprotujoča si stališča Branislava Djur- djeva in Mirjane Gross oz. njuno medsebojno polemiko, ki je za prikaz skrajnih pojmovanj marksistične koncepcije zgodovinopisja še posebno prikladna. 1. Primer take delitve najdemo v Wolfgang Küttler, »Die historische Methode aus marxistisch-leninistischen Sicht«, v zborniku Theorie der Geschichte: Historische Methode, zvezek V, uredila Christian Meier in Jörn Rüsen, DTV, München 1988. 2 . Podobno kot Agnes Heller tudi mi prevzemamo Habermasovo pojmovanje razlike med praktično in pra- gmatično aktivnostjo, po katerem lahko o pragmatični rabi zgodovine govorimo takrat, ko je ta uporab- ljena kot sredstvo za uspešno uresničevanje konkretnih družbenih ciljev ali za racionalizacijo sprotnih akcij. Če pa zgodovina služi za »prosvetljevanje« sodobnikov in jih kot učiteljica življenja sili v prever- janje ali spreminjanje njihovih stališč, potem, tako Habermas, govorimo o njeni izrazito praktični rabi. Tukaj povzelo po Agnes Heller, Teorija istorije, Rad, Beograd, 1984, str. 122. 50 Oto Luthar Oba sta se — podobno kot slovenski zgodovinar Bogo Grafenauer, ki je pravzaprav prvi v jugoslovanskem prostoru resneje tematiziral obravnavana vprašanja — zav- zemala za marksistično koncepcijo zgodovinopisja, vendar se njuni percepciji raz- voja zgodovinopisja in metodoloških premikov v preučevanju zgodovine in pisanju o njej povsem razlikujeta. Njuna navidezna povezanost, ki temelji na razumevanju historičnega materializma, je dejansko točka njunega razhajanja. Zato nista nikoli našla skupnega jezika, čeprav sta oba - na zelo podoben način — povezovala svoj interes za metodološka vprašanja vede z Grafenauerjevim delom.3 » Vtem grmu tiči zajec«* Ta vzklik, ki smo ga uporabili za mednaslov, v marsičem izraža znanstveni tempe- rament Branislava Djurdjeva, zaradi katerega je vse prej kot prijeten nasprotnik. Toda preden zaidemo predaleč v mentalitetne strukture, poglejmo, kaj ga je nape- ljalo, da je na svojevrsten način izrazil občutek, ob katerem običajno vzkliknemo: »Eureka!« Brez dvoma kaže tak evforičen sklep v prvi vrsti na njegovo izrazito čustveno navezanost na neki raziskovalni interes; v tem primeru na njegove pri- spevke k razpravi o vprašanju zakonitosti razvoja človeštva ter na razmišljanja o »razvoju zgodovinopisja v zgodovinsko vedo«. V okviru prve problematike, je vprašanje periodizacije človeške zgodovine zastavil zelo ambiciozno in za razvoj jugoslovanske historiografije zelo spodbudno. V refe- ratu na Svetovnem kongresu zgodovinarjev (Stockholm 1960) je oporekal periodi- zacijskemu konceptu sovjetskih zgodovinarjev in zagovarjal stališče, da se ni ves svet razvijal po formuli »praskupnost - sužnjelastništvo - fevdalizem - kapitali- zem - socializem«, kot so trdili oni, dasiravno je pritrjeval stališču, da pomenijo družbeno-ekonomske formacije razrednih družb sisteme ekonomskih odnosov, ki določajo druge družbene odnose. Zaradi tega so ga v šestdesetih letih kritizirali z vseh strani. A. Berezkin in K. Kuznjecov, člana sovjetske delegacije v Stockholmu, sta mu očitala, da s tem, ko negira zakonitosti zgodovinskega razvoja, podpira »buržoazne koncepcije«, drugi - prav tako sovjetski zgodovinarji - pa so ga obto- ževali trditev o zastarelosti marksizma.5 Domači zgodovinarji so tako njegov stockholmski nastop kot tudi njegove druge teoretske tekste obravnavali podobno, toda več kot načelnega odklanjanja, torej resnih strokovnih sogovornikov, doma ni našel. Zato je sprva polemiziral s kritiko iz Sovjetske zveze in njenim avtorjem dokazoval, da stalinistična znanost v imenu svoje teorije zgodovinskega razvoja, ki se odraža v sosledju petih družbeno-eko- nomskih formacij, nespametno trdi, da je svetovni zgodovinski razvoj tudi pred nastopom novega veka potekal enakomerno, »čeprav ...«, kot pravi, »... lahko vsak otrok ugotovi, da pred nastankom svetovnih povezav in svetovnega tržišča ni 3. Avtorja sta največkrat omenjala njegovo skripto Struktura in tehnika zgodovinske vede. Uvod v študij zgodovine, izdala Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, 1960. 4. Branislav Djurdjev, »Stupnjevi razlika istoriografije u istorijsku nauku«, Radovi XX, Naufino društvo BiH, Od jelen je istorijsko-filoloških nauka, Knjiga 7, Sarajevo 1963, str. 42, (»Eto tu leži zcc«), 5. Branislav Djurdjev, »Prilog pitanju zakonitosti u razvitku čovcčanstva«, Pregled - časopis za društvena pitanja, XIII, št. 6,1961. Zgodovina kot ideologija 51 bilo enotnega svetovnega zgodovinskega procesa«.6 V nadaljevanju istega teksta nato citira in analizira še vrsto drugih trditev7 svojih kritikov, predvsem pa ugotav- lja, da je tako v teh kot tudi v »stalinistični teoriji o razvoju družbe« nasploh iz- redno poudarjena ideološka komponenta. »Kot ideološka transpozicija«, nadalju- je, »... se pri teh silah ta teorija vzdržuje in brani kljub upravičenim znanstvenim pripombam, ki zadevajo zgodovinski proces v celoti...« ter sklene z mislijo, da se v tako imenovani »... tvorbi ideologov, birokratskih elementov sodobnega socializma ...« v bistvu skriva prepričanje, po katerem »... oblika oblasti, ki predstavlja obliko družbe, tvori bistvo razvoja človeštva«.8 Podobnim razčiščevanjem, v katerih je svoja stališča pravilom utemeljeval s citati iz Marxa, je nato predvsem v šestdesetih letih namenil več tekstov,9 ki pa naš zapis neposredno ne zadevajo. Drugače je z njegovimi razpravami o razvoju zgodovino- pisja in sodobnih metodoloških problemih zgodovinske vede. Slednjih je tudi veli- ko, vendar je v njih predvsem veliko ponavljanja, popravljanja in spreminjanja že znanih tez. Na tem mestu omenjamo samo najznačilnejša, najpogosteje razgrnjena stališča, predvsem pa tista, ki ga kot radikalnega oponenta z začetka šestdesetih let postopoma uvrščajo v krog tradicionalnih zagovornikov izvornega marksizma, za katerega je prva in edina prava metoda v zgodovinopisju metoda historičnega materializma. »Nesmotrno« naključje je hotelo, da je svoj prvi zapis na to temo, »Esej o stop- njah v razvoju zgodovinopisja«, izdal v istem letu (1960), ko je izšlo tudi Grafe- nauerjevo delo Struktura in tehnika ... Nesmotrno zato, ker je po branju slovenske- ga avtorja svoje stališče začel spreminjati. Kot sam pravi, ga je Grafenauerjeva razdelitev — »glede na metodološko stran, v tri velike stopnje«10 — napeljala na premislek, (premislek(?), ki je nato z delnimi prekinitvami trajal tri desetletja). Na začetku je videl problem le v razločevanju zgodovinopisja na genetično in socio- loško, še več, dozdevalo se mu je, da podobno zadrego izraža tudi Grafenauerjeva misel (»Vzrok za ločitev sociološkega zgodovinopisja od genetičnega torej ni pred- met, ki ga obravnavata, marveč način obravnave — drugačno gledanje na pomen 6. B. Djurdjev, »Prilog pitanju zakonitosti u razvitku čovečanstva«, Pregled XIII, št. 7-8,1961, str. 38-39. 7 . Djurdjeva sta njabolj motili trditvi, da je v času predzgodovine obstajala samo ena družbeno-ekonomska, »prvobitna skupnost« in da je bila - ta trditev je izhajala iz prve - prva razredna družba sužnjelastniška ter je bil družbeni razvoj starega vzhoda enak razvoju antičnega grško-rimskega sveta ... (v »Prilog pita- nju ...«, Pregled XIII, št. 7-8, str. 38-39). 8 . lbid., str. 39. 9 . Svoje stališče je nato še dodatno zaostril. Tako na primer v članku »Stupnjevi razvitka istoriografije u istorijsku nauku« (Radovi XX, Sarajevo 1963) pravi: »... postmarksizem ni dojel, da družba predstavlja le celoto družbenih vezi in odnosov, ki izhajajo iz naravnozgodovinskega razvoja.« (Str. 41.) Po njego- vem mnenju so »postmarksisti« v revoluciji videli absolutno, (mehanizem, ki rešuje vse zgodovinske probleme) in na tej podlagi razvili, podobno kot Comte, absolutno, sociološko-evolucionistično teorijo za razlago družbenih pojavov. Zato je bil prepričan, da težnje sovjetskih zgodovinarjev po preseganju stali- nistične dediščine (po XX. in XXII. kongresu komunistične partije) niso sprožile občutnejših premikov v njihovem dojemanju zgodovinskega razvoja; »Razvoj človeštva so še vedno pojmovali kot menjavo družbeno-ekonomskih formacij in v njej videli zakonitost razvoja, ki ga preučuje historični materiali- zem.t (Str. 42.) In prav tu naj bi tičal nesrečni zajec ... 10. Bogo Grafenauer, Struktura in tehnika..., str. 35-36. 52 Oto Luthar splošnega družbenega gospodarskega in socialnega razvoja v okviru zgodovinskega razvoja v celoti«11), pri čemer pa je docela jasno, da avtor citiranega, to je razlo- čevanja zgodovinopisja na genetično in sociološko, ne problematizira (kot to vidi Djurdjev), temveč nas opozarja na vzrok ločitve (»način obravnave — drugačno gledanje«), to pa je bistvena razlika. Kot rečeno, je bil to le začetek. Dopolnitev v »stopnjevanju« razvoja zgodovino- pisja — »dokončna« inačica je natisnjena v zborniku Zur Neumarxistischen Geschichtsauffassung (Beiträga auf Hisotikerkongressen, Vorträge und Aufsätze), ki ga je izdala vojvodinska Akademija znanosti in umetnosti12 - je namreč še veli- ko več. Ker pa nas zanima predvsem njegova refleksija metodoloških premikov, ki to shematizacijo spremlja, predstavljamo slednjo v širši opombi13 in na tem mestu povzemamo samo temeljna stališča. Prvo, kar iz avtorjevega celotnega dela najbolj izstopa, je prav gotovo njegovo dosledno zagovarjanje (tudi v osemdesetih letih) izvorne marksistične koncepcije zgodovinopisja. Po njegovem mnenju mora sodob- no zgodovinopisje »zgodovinsko dogajanje obravnavati docela realistično (v znan- stvenem smislu), na materialistični osnovi, še posebno takrat, ko se loteva družbe- 11. Ibid, str. 106-107. 12. B. Djurdjev, Zur Neumarxistischen Geschichtsauffassung (Beiträge auf Historikerkongressen, Vortrage und Aufsätze), Radovi, knjiga V, Od jelen je druätvenih nauka i umetnosti, Novi Sad, 1987, str. 25-26. 13. Grafični prikaz spreminjajoče se shematizacije razvoja zgodovinopisja pri Djurdjevu: avtor je vsako- kratne spremembe in dopolnitve v svoji shematizaciji razvoja zgodovinopisja obširno utemeljeval. Sam po sebi je celosten prikaz te metamorfoze izjemno zanimiv, vendar bi nas v tukajšnji predstavitvi preveč oddaljil od naše osnovne naloge, čeprav bi bil za pregled zgodovine zgodovinopisja oz. filozofije zgodo- vine v jugoslovanskem prostoru kot parcialna naloga izredno dobrodošel. Leto 1960: v "Stupnjevi u razvitku istoriografije, Godišnjak Društva istoričara BiH, X, Sarajevo 1960. L LITERARNA ZGODOVINA III. SOCIOLOŠKA ZGODOVINA 1. narativno-fatalistična l.pozitivistična 2. pragmatistično-humanistična 2.ekonomsko sociološka IL FILOZOFSKA ZGODOVINA (sem sodi tudi "marksistična historiografija" op. O. L.) 1. racionalistična IV. DIALEKTIČNO - REALISTIČNA ZGODOVINA 2. objektivno-idealistična 3. subjektivno-idealistična Leto 1961: v "Ponovo o stupnjevima istoriografije, Godišnjak- BiH, XI, Sarajevo, 1961. III. SOCIOLOŠKA ZGODOVINA 1. pozitivistična 2. kulturno-morfološka historiografija 3. ekonomsko -sociološka IV.DIALEKTIČNO-REALISTIČNA ZGODOVINA L LITERARNA ZGODOVINA 1. narativno- fatalistična 2. programatično- humanistična 3. eruditska II. FILOZOFSKA ZGODOVINA 1. racionalistična 2. objektivno-idealistična 3. konkretno-idealistična Leto 1963: v "Stupnjevi razvitka istoriografije u istorijsku nauku", Radovi XX, Naučno društvo BiH, Saraje- vo, 1963. A) SUBJEKTIVNA HISTORIOGRAFIJA (z nastajanjem I. LITERARNA HISTORIOGRAFIJA znanstveno-realističnega pristopa). 1. narativno-fatalistična 2. pragmatično-humanistična Zgodovina kot ideologija 53 no-ekonomske plati le-tega«, obenem pa je treba, dodaja avtor, upoštevati dejstvo, da že Marx postavlja realno zgodovino nasproti idealni (vse podčrtal B. Dj.).14 Najvišja stopnja sodobnega zgodovinopisja je potemtakem »dialektično-materiali- stični historizem« (prvotni izraz »dialektično-materialistična historiografija«, kasneje, 1. 1987, pa »zametki novomarksističnega pojmovanja zgodovine«), ki je (tako Dj.) dosegljiv le, če se sodobna interpretacija preteklega »osvobodi elemen- tov tujih marksizmu«.15 Očitno je torej, da s t.i. izvornim marksizmom Djurdjev dejansko ugovarja in odgovarja vsakomur, tudi Grafenauerju. Slednjemu celo očita, da »pripisuje Marxu samo filozofsko zgodovinsko rešitev, čeprav je Marx dokazal, da se je raz- voja človeštva v znanosti potrebno lotiti historično«. Le z Marxovo teorijo je »namreč mogoče rešiti vprašanje historizma v tako imenovani genetični, točneje rečeno, evolucionistični zgodovini ...« kar pa »... ne pomeni, da je sodobna vlada- joča marksistična historiografija prevzela Marxovo teorijo v tem pogledu«.16 Skratka, tako Grafenauerja kot vse druge neprestano opozarja na to, da v okviru sodobne marksistične historiografije prevladuje teorija, ki nasprotuje Marxovemu metodološkemu razumevanju, saj razvoj človeštva razlaga z občimi sociološkimi II. HISTORIOGRAFIJA Z ZAMETKI ZGODOVINSKE KRITIKE 1. eruditska 2. refleksivno-kritična pragmatična III. FILOZOFSKA ZGODOVINA 1. racionaiistična 2. objektivno idealistična {historiografija 3. konkretno idealistična B) ZGODOVINSKA VEDA V NASTAJANJU IV. SOCIOLOŠKA ZGODOVINA 1. pozitivistična 2. kulturno - morfološka {historiografija 3. strukturalno soeioloSka 4. postmarksistična V. DIALEKTIČNO - REALISTIČNI HISTORIZEM Leto 1987:v "Zur Neumarxistischen Geschichtsauffassung, Beitrage auf iistorikerkongressen, Vortrage und Aufsatze), Radovi, knjiga V, Odjelenje društvenih nauka i umetnosti, VANU, Novi Sad, 1987. 14. 15. 16. A) TRADICIONALNA HISTORIOGRAFIJA I. LITERARNA HISTORIOGRAFIJA 1. narativno-fatalistična 2. pragmatično- humanističn II. ZAČETKI HISTORIČNE KRITIKE 1. eruditska 2. refleksivno-kritična { historiografija III. FILOZOFSKO POJMOVANJE ZGODIOVINE 1. racionaiistična filozofija zgodovine, nastala na podlagi racionalističnega zgodovinopisja 2. absolutno idealistična filozofija zgodovine, močno vplivala na buržuazno zgodovinopisje IV. PREDZNANSTVENE USMERITVE V TRADI- CIONALNI HISTORIOGRAFIJI 1. zgodvinopsije romantikov in začetki proučevanja virov 2. predsociološka historična šola v času restavracije v Franciji B. Djurdjev, »Stupnjevi razvitka ._«, Radovi XX, št. 7-8, 1963, str. 52. IbkL, str. 51. Ibid' str. 26-27. 3. Nauk o idejah in vzpostavitev Rankejeve metode raziskovanja virov B) ZGODOVINSKA VEDA V NASTA- JANJU V. SOCIOLOŠKA ZGODOVINA 1. pozitivistična 2. kulturno-morfološka 3. strukturalno-sociološka {historiografija 4. postmarksistična VI. ZAMETKI NOVOMARKSISTIČNEGA RAZUMEVANJA (AUFFASSUNG) ZGODOVINE (to pojmovanje, tako Djurdjev, utira pot k dialektično-materialistično pojmovanemu evolucionizmu v zgodovinski znanosti, ki ga naj bi bilo moč zaslediti v okviru konkret- nega historičnega proučevanja. 54 Oto Luthar zakoni razvoja. K temu dodaja, da sodobno marksistično historiografijo, se pravi tisto, ki dandanes prevladuje, lahko pojmujemo le kot eno smer sociološke zgodo- vine, kot zgodovinopisje, ki je svoj absolutizirajoči sociološki pristop zasnovalo na nekaterih osnovnih principih historičnega materializma. »Dosledna marksistična historiografija ...« končuje, »... zato ne bi bila le ena izmed vrst dosedanje sociolo- ške historiografije, ki v zgodovinopisje samo vnaša nove filozofsko-zgodovinske (ali, če je že potrebno 'obče sociološke') preglede, temveč bi pomenila novo stopnjo v razvoju historiografije v zgodovinsko znanost«.17 Njen osnovni teoretski »ok- vir« pa naj bi bil nekakšen h i s t o r i č n i e v o l u c i o n i z e m , »... če ta izraz razumemo kot nasprotje na tak ali drugačen način izraženemu abso- lutizirajočemu sociološkemu evolucionizmu«.18 Rešitev je tako, po Djurdjevu, možna le v dojetju dialektičnega prepletanja naključnosti in zakonitosti, indivi- dualnega in kolektivnega oz. historizma in evolucionizma, ki se med seboj dopol- njujeta in razmejujeta.19 Na podlagi takšne optike in s podobnim načinom argumentacije avtor nato obraču- na tudi z »buržoaznim zgodovinopisjem«. Najhitreje opravi z ameriškimi avtorji. Očita jim umik v »kulturologijo« in »pomodni tehnicizem«,20 zato pa več prostora (večkrat) namenja dinamičnemu historizmu (podč., B. Dj.), ki ga šteje za nekakšno sodobnejšo inačico nemškega buržoaznega historizma in angleške (mimogrede), predvsem pa francoske »social- no-zgodovinske šole«. Slednji priznava »pravo znanstveno stališče«21, rekoč, da je prva poskušala subjektiven pristop posploševanja zamenjati z znanstvenim, objektivnim pristopom, vendar pa ji obenem (s kritiko Braudelovih stališč) očita, da v svojem dojemanju zgodovine dolgega trajanja v bistvu ohranja (sicer modifici- rano) teorijo faktorjev.22 Človekov odnos do narave - na katerem temelji Braude- lovo pojmovanje zgodovine dolgega trajanja - analisti sicer uokvirjajo v pojem »zgodovina civilizacij« oz. »sistem mišljenj«, Djurdjev pa vidi v tem predvsem ostanek Comtovega pozitivizma. Zgodovina civilizacij je po njegovem mnenju povezana tako z materialnim življe- njem ljudi kot z njihovo duhovnostjo, pri čemer ta povezanost nastaja v družbi in »z družbo«23 točneje v zgodovinsko pogojenem sistemu vezi in odnosov med ljudmi, katerih osnova pa so ekonomski odnosi, nastali na podlagi razvite organiza- cije dela. Zato se, o tem je Djurdjev prepričan, odpira temeljni problem ob vpraša- nju, kako je lahko človek tvorec lastne zgodovine, če je njegov razvoj dejansko pogojen z družbo, »ki po svojem karakterju in svojem razvoju v nekem smislu 17. Ibid. Glej tudi B. Djurdjev, »Marks danas«, v Stogodišnjica Karla Marksa, VANU, Novi Sad, 1983. 18. B. Djurdjev, »Stupnjevi razvitka ...«, str. 27. 19. Ibid. 20. Pod kulturologijo umešča posege na področje antropologije, medtem ko pri »modnem tehnicizmuc ni docela jasno, ali misli s tem na zametke sodobne kvantitativne metodologije ali na kaj drugega, saj govo- ri o njem le kot o »splošnem pojavu v buržoazni historiografiji«, katerega izhodišče pripisuje saint-si- monovskemu pojmovanju industrijske družbe. 21. B. Djurdjev, »Stupnjevi razvitka -.«, str. 34. 22. Ibid, str. 36. 23. Ibid, str. 37-38. Zgodovina kot ideologija 55 nastopa kot nedoločljiva, človekovi naravi tuja ... ter jo (človeško zgodovino op. pis.) s svojim pritiskom spreminja in vse bolj podružblja«.24 V tem »nasprotju« vidi osnovno dilemo tako »buržoazne historične« koncepcije kot »sodobne mark- sistične misli«, hkrati pa tudi vzrok za to, da je slednja »zaplavala v vode sociolo- gizma« in zato »...ne more razumeti polnosti procesa 'očlovečenja človeka'...«.25 Takšne in podobne zadrege, obenem pa dejanski razvoj vede, nas po Djurdjevu sili- jo v prevzemanja materializma in dialektike. Vzrok, da tega v celoti ne storijo tudi »buržoazne zgodovinske šole«, je po njegovem mnenju v njihovih »gnoseoloških pozicijah« in ideoloških predsodkih. Pri tem tudi trdi, da velja to tudi za »razume- vanje moderne francoske šole«, katere avtorji naj bi - v svojo ideološko obrambo - s pridom izkoriščali dejstvo, da se Marxova pojmovanja »danes prikazujejo v izkrivljeni obliki«.26 Če torej povzamemo, vidimo, da Djurdjev priznava »sodobni francoski sociološki historiografiji »kot edinemu« spodobnemu« buržoaznemu zgodovinopisju resnič- no zavzemanje za napredek konkretnih metod v zgodovinski vedi ter »...širjenje interesa zgodovinarjev na področja, brez katerih zgodovinska veda ne bi bila veda o vsestranskem razvoju ljudi...«.27 Obenem pa mu očita, da se »...izgublja v apli- kaciji metod drugih znanosti (sociologije, antropologije..,,op.p.) na zgodovino...« in tako »...izgublja izpred oči specifično historično metodo...«, zaradi česar potem »...v določeni meri izgublja karakter zgodovinske vede kot take«.28 T.i. post- marksističnim avtorjem (med te uvršča tako sovjetske kot tudi jugoslovanske zgo- dovinarje) pa na drugi strani, očita, da se metodoloških vprašanj vede - še posebno pa vprašanj strokovne sinteze — lotevajo stihijsko in se pri tem vedejo, kot da je postmarksistična metodologija »dosegla vrhunec razvoja v znanstvenosti« oziroma vstopila v fazo »eksaktno-znanstvene historiografije« ,29 V nasprotju z obema usmeritvama, tj. sociološkim in postmarksističnim zgodovino- pisjem, uvršča sebe med redke zagovornike »marksistične naravno-zgodovinske teorije, ki dialektično izhaja(jo) iz dialektičnega materializma« (podč. B. Dj.)3° in pri tem venomer poudarja, da moramo »zakone razvoja človeštva ... iskati s po- močjo materialističnega razumevanja zgodovine; v njihovi naravno-zgodovinski določenosti«.31 24. fbid. 25. Ibid. 26. Ibid., str. 40. 27. B. Djurdjev, »Sinteza kao metod u istoriji«, Radovi XXXII, Sarajevo, 1967, str. 46-47. 28. Ibid., str. 47. 29. Ibid., str. 46 (v opombah 1, 2) 30. Ibid., str. 11, v uvodni besedi (Zur Neumarxistische _.) pa lastno pojmovanje zgodovinopisja razlaga takole: »Moje pojmovanje (Geschichtsauffassung) zgodovine izvira iz historične misli Karla M a r a . Vendar je to moje razumevanje zgodovine. Poudarek, da gre za moje razumevanje zgodovine, pa ne pomeni revizije Marxovih osnovnih pogledov, kar mi očitajo moji oponenti, nasprotno, zelo sem se trudil najti pravi pomen v tistih delih njegovih tekstov, ki jih je zaradi lapidarnega stila treba interpretirati. Pri tem sem želel predvsem opozoriti na tista pomembna mesta v delih Marxa in Engelsa, ki so bila doslej spregledana.« (str. 14). 31. B. Djurdjev, Razvitak čovečanstva i društva, Novi Sad, 1980, str. 29. 56 Oto Luthar S svojim krčevitim ponavljanjem takšnih in podobnih stališč je sicer odličen pozna- valec turškega obdobja zgodovine jugoslovanskih narodov vse, ki so se do nedavna v jugoslovanskem prostoru ukvarjali, pa čeprav še tako površno, z metodološkimi in teoretskimi vprašanji, razdelil na dva nasprotujoča si tabora: na manjšino, ki mu je pritrjevala, in večino, ki se z njim ni strinjala ... »Historijska znanost« Med tistimi, ki zagotovo ne sodijo med njegove privržence, je tudi Mirjana Gross, avtorica dela Historijska znanost.32 Rdeča nit tega dela je kot sama pravi, »poroči- lo o poti zgodovinske znanosti od tradicionalne 'dogodivštine' do moderne družbene znanosti« . 3 3 Njeno vlogo drugega Grafenauerjevega sogovornika bomo na tem mestu poskušali osvetliti predvsem na podlagi že omenjene polemike, ki sta jo imela z Djurdjevim (na kongresu jugoslovanskih zgodovinarjev v Novem Sadu in po njem, 3.-7. 10. 1977), še prej pa moramo njen prispevek k zgodovini zgodovinopisja in metodološ- kim vprašanjem vede časovno umestiti in vsaj okvirno vsebinsko opredeliti. Grossova se je obravnavane teme prvič resneje lotila že v prvi polovici šestdesetih let, in sicer v delu »O francuski sociološki historiografiji«.34 V njem je dejavnost šole »analistov« razdelila na tri faze in opisala vsako posebej, vendar pa opis jasno izdaja njeno navdušenje nad t.i. »problemsko« in »ne avtomatsko« zgodovino. Avtorica se je, kot kaže, že v tistem času skoraj povsem strinjala z Braudelom, se pravi z njegovo shemo vzročne povezanosti socialnih pojavov povzeto po Blochu, saj je v svojem navdušenju med drugim zapisala, da so analovski poskusi sinteze v primerjavi s sintezami drugih historičnih usmeritev najboljši del historiografije nasploh.35 Zato je - ne glede na dejstvo, da je v analovski filozofski podstati od- krivala pozitivizem — svojim takratnim bralcem predstavila ideje novega francos- kega zgodovinopisja kot »izredno osvežitev«, ki zgodovinarja preprosto prisili k razmišljanju o svoji stroki, delu in novih poteh, ki jih je, kot pravi, treba iskati. Pri tem svojo predstavitev končuje s tipično ugotovitvijo avtorja, ki se potem, ko se je razgledal po tujih metodoloških vprašanjih, zave omejenosti svojega strokovnega okolja. Na koncu predstavitve namreč tudi ugotavlja, da so jugoslovanska zgodo- vinska dela v mnogočem samo zbir pozitivističnega nizanja dejstev in le do neke meje modernizirana z bledim in neučinkovitim »garniranjem« z ekonomsko-soci- alno problematiko. Svoje pisanje sklene z mislijo, da bi iniciative iz Francije tudi našemu okolju lahko zelo koristile, še posebej če upoštevamo, da so naše družbene vede »... med seboj pregrajene z visokim zidom ter da celo organizacija znanstve- nega dela znotraj posamičnih disciplin kaže nadvse skromne rezultate« .3