t&\
-IB
Univerzitetna knjižnica Maribor
flV 284Ј4,
199303434 3
994
COBISS e
ZAMEJSKI IN IZSELJENI SLOVENCI,
INTERVJU: PAVLE MERKU, LOJZE REZELJ
GLASBENA PRILOGA:
INTERVJU: RES NULLIUS, JEAN DEROME SLOVENSKA TEHNO SCENA OCENE NOVIH CD-jev IN VIDEO-SPOTA
MEMORIAM VVERNER SCHWAB, 1958-1994
(ALTER) KULTURNA SCENA
V BELEM SVETU IN NA SONČNI STRANI ALP
FILOZOFIJA KANT, DERRIDA
V ENEM OD ČLANKOV SE SKRIVA
NAGRADNA IGRA!
(SLO) ISSN 9296 - LETNIK XXXIV, Št. 3 - MAJ 1994 - CENA: 150 SIT
i
Ko so pred časom "razumniki' pod pisovali izjave, polnili TV omizja in sodelova na mitingih, se je pokazalo, da je vse tc pač stvar slovenske prestolnice in njenit kulturniških elit Maribor se, vsaj na tak način, zadeve ni udeležil. Po eni strani ji seveda res, da je slovenski mesija, ki st sprehaja po Gosposki ulici v Mariboru go in dol ■ in je nekaj takih ■ že po logik okoliščin samih neprostovoljno smešna pri kam Ne le zaželeno, tudi nujno je torej da se pisec zunai Ljubljane odloči za ka drugega, bolj smiselnega Tako je pred več kot dvajsetimi leti zapisal gospod Marijar Kramberger in nedvomno je tako še danes Kot ne drži nič manj, da danes Mariboi preprosto ne premore kulturniških elit s takšno (simbolno) močjo, da bi si drznile soditi o (političnih) zadevah lokalnega pomena, kaj šele širšega
Do tod je po mojem vse lepo in prav. Vendar to samo po sebi še ne pomeni odločitve za kaj bolj smiselnega Maribor preprosto tudi ne premore kulturniških elit, ki bi imele (simbolno) moč, da bi vplivale na zadeve kulturnega pomena na lokalnem nivoju. Se več, niti interesa nimajo. Če bi v Mariboru Mreža zasedla vojašnice, ji ne bi čestital nihče od drugih kulturnikov, niti ne bi hodil tja izražat podpore. Ko se dogajajo očitne politične malverzacije ob postavitvah ljudi na ključna mesta v ključnih kulturnih ustanovah, to prav tako nikogar zares ne zanima Tukaj se kulturniške elite zbudijo samo, kadar jim druge kulturniške elite (bojda) hodijo v zelje. Tako so zadnje čase glavna kulturniška preokupacija "četrtki", ker so ugotovili, da se menda vse dogaja ob četrtkih in se tako ne morejo vsi udeležiti vsega Kot da bi se morali
In dokler bodo zadeve takšne, bo - kot se lahko prepričate tudi na zadnji strani časopisa - politika v absolutni prednosti
j9	'с/сЛл
MRTVI KOT
UNIVERZA
V V
ZA PRGIŠČE TOLARJEV GRE
v
Študentski organizaciji Univerze v Mariboru (ŠOUM) se zadnje čase dogaja vrsta zanimivih reči. Prenovljeno vodstvo ŠOUM-a poskuša v sodelovanju z ljubljanskimi kolegi v državnem parlamentu uveljaviti Zakon o skupnosti študentov, s katerim naj bi se pravno uredilo tudi (predvsem) financiranje Študentske organizacije. Ponovno si tudi prizadevajo obuditi k življenju ŠTUK, vsled česa so objavili razpis za novega direktorja.
Poleg rednih tekočih dejavnosti, ki potekajo po klubih, sekcijah in društvih, je ŠOUM pričel izdajati tudi svoj časopis Infošou, kateremu bi bilo vredno nameniti par stavkov tudi na tem mestu.
Vsako novo iniciativo ŠOUM-a je treba pozdraviti in pohvaliti, pa tako tudi izdajanje časopisa Infošou. Čeprav Infošou kot glasilo, neke vrste informator, obstaja že nekaj let, pa v obliki časopisa pomeni povsem nov projekt ŠOUM-a. Namenjen je predvsem študentom, zaradi česar je, kot se izdajatelji radi pohvalijo na naslovnici, zastonj.
Zasnova časopisa temelji na informiranju študentov s tekočimi prireditvami in dogajanji na področju študentskega življenja na mari-
Akademski časopis KATEDRA
borski univerzi in tudi zunaj nje. Seveda pa so snovalce časopisa Infošou njihove ambicije gnale dalje. Tako so se lotili še povsem novinarskih prispevkov, ki nimajo s študenta-rijo nič skupnega. V časopisu Infošou so našle svoje mesto, poleg horoskopa in križanke ter seveda obilice reklamnih sporočil, stvari, kot so športni komentar (povzetek uspehov slovenskih športnikov v minulih mesecih), glasbene kritike koncertov Bajage, Lačnega Franza in Biker’s Rocka. Tu je še nedefiniran prispevek o investicijskih skladih, _ povzet po Špekulantu (ki je tudi izdelek ŠOUM-a in naj bi mariborskim študentom pomagal kar najbolj ugodno vnovčiti certifikat) in komentar Slovenija, mo/a dežela z nadnaslovom Jurišič naklada (pri čemer je izraz "nakladanje" še celo preblag, da o slovenščini sploh ne govorimo...).
Seveda so v časopisu našle svoje mesto tudi stvari, ki jim človek ne more ugovarjati, kot recimo anketa- o življenju v študentskih domovih, članek o sejmu kadrovskih potencialov Top /ob in reportaža o potovanju v Kranjsko goro na Evropsko študentsko prvenstvo v smučanju (ki pa ga sploh ni bilo!) in zasedanje Vseslovenskega študentskega parlamenta. Intervju z Vasjo Eignerjem, v.d. direktorjem ŠOUM-a, pa je sploh edini res umestni zapis v aprilski številki časopisa Infošou.
Vendar bi lahko intervju, informacije o mariborskih prireditvah, ceni bonov za prehrano in prispevke, ki se res dotikajo študentskega življenja tako ali drugače, brez vsakih problemov natisnili na eni sami poli papirja. V vodstvu ŠOUM-a verjetno vedo, koliko bi s tem prihranili, zanesljivo pa ne bi z ničemer prikrajšali študentske populacije, kateri je časopis namenjen.
Seveda pa je treba snovalcem časopisa Infošou priznati veliko mero volje, poleg tega je v aprilski številki tudi že očiten napredek glede na marčno.
Tyrševa 23 62000 MARIBOR
tel., fax: /+386/ (062) 221-675, 222-742, 227-004 E_MAIL:KATEDRA@UNI-MB.AC.MAIL.SI žiro račun: 51800-678-81846
Ustanovitelj in izdajatelj: Akademska za tožba KATEDRA, p.o.
Glavni urednik: Sašo Dravinec
Odgovorna urednica: Petra Vidali
Uredništvo: Darinko Kores-Jacks, Rajko Muršič,
Miro Lenič, Boris Strmšek, Boris Vezjak
Računalniška priprava za tisk: Tomislav Krajačič, Andrej Tibaut
Naslovnica: Zdravko Jerkovič
Tisk: D .P. Delo - TČR, Ljubljana Osvetljevanje: Večer, Maribor Distribucija: Delo, Ljubljana.
Cena izvoda: 150 SIT
Naročnina: polletna 500 SIT, za pravne osebe 1000 SIT,
celoletna za tujino 30 DEM oz. enak znesek v drugi valuti
Katedra izhaja ob podpori Družbenega dogovora o financiranju mladinske periodike v Sloveniji
In vendar se je odgovornemu uredniku lnfošou-a Igorju Jurišiču, ki je hkrati tudi minister za informiranje v študentski vladi ŠOUM-u, na šesti strani aprilskega časopisa zgodil zapis, ki poraja dvome v namembnost časopisa. Ko prične odgovorni urednik izkoriščati prostor v "svojem" časopisu za javni dialog s političnim nasprotnikom in urednikom drugega časopisa, se spusti na njegov nivo in ni v ničemer boljši od njega. Naj navedem zadnji stavek odprtega pisma Gregorju Novaku, uredniku glasila Utrip na TF:"... Pozivam te pa tudi, da rešuješ probleme tvoje neizvolitve kje drugje kot v glasilu, saj smatram, da to ni namen tega glasila in da je to početje prekoračitev pooblastil urednika nekega glasila.'
Na tem mestu bi bilo treba uredniku lnfošou-a postaviti vprašanje, v čem je boljši od svojega kolega urednika Utripa. In končno, ali ni morda namen raznih študentskih glasil in časopisov mariborskih študentov v prvi vrsti obračunavanje z nasprotniki, informacije za študente pa so le kulisa, za katero se skrivajo interesi posameznih študentskih politikov. Mene osebno prebiranje lnfošou-a ni prepričalo o nasprotnem.
Oziroma, kakor sem zapisal v naslovu, za prgišče tolarjev gre, ki jih bo Študentska organizacija Univerze v Mariboru dobila, ko bo v državnem parlamentu sprejet Zakon o skupnosti študentov. Ta dan, kljub nasprotovanju nekaterih poslancev, ni več tako daleč. Kdor bo imel takrat vzvode oblasti, bo lahko delil denar po lastnem prepričanju naprej. In v Mariboru, .kjer so do sedaj denarna sredstva delili med ŠOUM, študentska društva, klube in sekcije na Univerzi, bo ta preusmeritev toka sredstev pomenila veliko spremembo. Ali na boljše ali na slabše, to bo pokazal čas!
Miro Lenič
KATEDRA NE BO POSTALA
STALNI
OBČASNIK
ZA MARGINALNA IN DRUGA VPRAŠANJA
To, kar držite v rolah, dokazuje, da še nismo crkni. In ne nameravamo. Težave, predvsem finančne narave, pnnesejo s sabo še druge, npr. organizacijske. Zato tako dolg presledek od prejšnje številke m nekoliko skromnejši obseg.
Za pnhodnoct načrti^emo rednejše ггћајаф in več? Ш šnannania iz lasti* virov • volje in znanja, ki ga № ponudimo in ližimo, imamo dovoš, čeprav je konkurenca huda. Proračunsko tactanje se je namreč izkazalo kol nezadostno in nezanetfvo (četudi sprejetje proračunov že krepko zamuja, je vedno doeoš sredstev za 'pomembnejše stvarf, kol so sejnine, posiandte n tunkoonarske ter uradniške plače, represivni organi in strankarska 'preseravanja' • za Vse ostalo', kamor sodi tudi kultura, izobraževanie Ud. pa torej ostane totko manj); vsekakor pa se ne nameravamo prodati poičtam strankam ki posH njtovo trobilo, za podjetniško sponzonranje ter кшкгапје zgolj iz reklam (če sploh kdo plača • več« podjet* te pripravljena zgolj 'kompenzirati') ki prodne pa smo premakni in predvsem premalo komercttk. Tudi vbodoče pa ne pričakujte od nas edfcf tipa Vroča Шгв speckf ki ostanke še naprej z nami. ko bomo Si s starim elanom novim delovnim zmagam naproti
"OKROGLE MIZE SO ORGAZEM PRVE VRSTE, ZAVIDAJO Sl SVOJE DOLGE PRSTE"
(Ldčni Franz, 1993; ne me tožit zaradi avtorskih pravic)
N
atanko tako. Zgrešiti ni mogoče, tarča je velika, debela, domača in ljudsko preperela, saj se nam vsak teden vabeče reži z domače tivi.
Naslovna verza sta iz pesmi Vedno iste tace (plošča Zadnja večerja). Govori, zadeva in zbada pa tiste peršone, ki se pojavljajo v politično debatnih oddajah, kot so Omizje, Žarišče in Pro et contra. Te neumorno brbljajoče skrbe za lajšanje dneva in daljšanje nemirnih noči. Pro et contra (v torek, 1.2., 21.25 na drugem programu) sicer ni bil okrogla miza, ampak dvomizje nasprotujočih strani. Ubijajoče vrste, ki mori zanesljivo in prikrito. Pa je bil tam Jelinčič kot poosebljenje hladnega, obvladanega, ironično demagoš-kega govorca z večvrednim šarmom, na drugi strani njegovih oči pa Anderličev Tone. Tudi podobne sorte, le da manjšega stila, nemirnih brk in trzajočih ramen. In še dva sta bila. Za zapolnitev prostora in zaokrožitev kolektivnega pritrkavanja. Pa so se prepirali, joj, prepirali tako hlastno, da še nikoli ni bilo tako strastno! Bilo je namreč vsega tam notr: dvigov glasov, sunkovitega dihanja, klanja z očmi, cvileče sape in potnih obrvi. Vsebino so pletli, zavijali, jo secirali, odmotavali in zopet zavijali. A; saj niti važna ni. Niti ne sme biti. Televizija je pač tak medij, ki nadomešča premalo vznemirljivo in slastno, a preveč polteno in vulgarno resničnost tam zunaj. Saj ponuja celovito življenje kot ponudbo dneva prosim! V enem samem kosu.
Kaj?! Slišimo rohnenje tivi naročnikov tam zunaj? Pst, pst; na stol se spravte, pa nas glejte, marš! Seks? Ni ga špasa, Jelinčič dvigne glas ne pa stas in se nagiba preko pulta k svojemu partnerju na drugi strani v nežnem zakonskem stanu politike. Poceni, poceni, najnižja tarifa. Orgazem zagotovljen.
Smrt in klanje? Ne nas hecat: sovraštvo se kot rjavkast med cedi po naši tivi! Zastonj, zastonj, čista nula. Še kaj? Morda posladek. Ah, gut, gut: nasprotnika se križno, v škarje prehitevata s svojimi glasovi in slina počasi prši. Ekstaza, vam rečemo! Za vse uspešne, močne, pogumne, moderne in čiste Slovence!
Predin že ve. Da ni nikakršnih nasprotnikov, Kje pa. Vsi tam gor hočejo in govorijo isto, le načini so različni. "Zavidajo si svoje dolge prste". Ja. Samo za to gre. Kdo bo imel na koncu najdaljše in kdo ne najkrajše. Ker vsi hočejo najdaljše (V resnici imajo še daljše. Tukaj si jih le maskirno porazdelijo, da bo "lubi slouvenski" narod zadovoljno godrnjal; op. Karl Marc.), so prsti, jasno, krvavi. Toda za plen oblasti in moči ni nikoli dovolj krvi. Poražencev ni in ni, brez skrbi. Vsak svoje dobi na naši tivi. Ta pa je le plačan hlapčič, ki odkriva več, kot si misli. Ampak mi ne vidimo, ne slišimo, ne vonjamo. Svoja srca porazdelimo zmagovalcem in poražencem. Manjši prsti so dobri in zmagajo (pa mi z njimi), daljši pa so razkrinkani in jih bo pojedel
straašno straaašni volk. O, ta slovenska slepota. Še ena predstava je mimo, dobili smo svoje sanje in svoje orgazme. Očiščeni smo. Z robci brišemo kravje solze olajšanja. Mater jim, ti pa vejo, ti. Holivud, vam rečem, holivud, pa to ja ni res pje, HOLIVUD mamo pred nosom! Smo kot rdeče kapice, ki so izgubile svojo pravljico. Volka (našo tivi) pa so nam ukradli dolgi prsti, tako da nas ja ni strah in ne spregledamo. In se ne premaknemo ...
Ampak; že Ježek je menil: ‘Cinca marinca, /ti/ so zoper jias!", Brecelj le sumil ("Nekdo med nami je Črni Peter*), Lovšin že tulil ("Sami starci, prodal ste nas!"), Jani objokoval (Delam), Predin pa dokončno podčrtal: "/.../ in nam zajebali vse, kar se je zajebat dalo!"
Dragi, spoštovani in cenjeni gledalci(-ke) ter bralci(-ke), Ostanite še naprej z nami -vam želi in renči vaš strašni volk, ki je medtem pouzmal še babico (vašo vest)!
DODATEK. Te študije, ki globokoumno in briljantno izpelje nekatere zaključke na podlagi skrajno humanistično zavzetega in miselno virtuoznega, ohlapno konsistentnega tuhtanja, ne bi bilo brez naslednje študijske literature:
Gorazd Beranič: Rock kultura ole ole in ostale bluzerije. Knjižna zbirka Prepotentni nastopači na izust! Diplomska naloga v nastajanju. Ljubljana: FF -Oddelek za sociologijo kulture. 1994.
Marko Brecelj: Le kaj počnem, buldožer ubogi in zapuščen? Sam proti sovražno nastrojenemu toku ali kako Valter ni obranil Sarajeva. Koper: Založba MKC & DPZN. 1994.
Dušan Hedl: Najprej Avstrija, nato Nemčija, pa Češka, Poljska in Azija, a na koncu ves svet! Program dela založbe Front Rock v prvi triletki. Maribor, Sladki vrh: Založba Obzorja & Kulturna sekcija Palome. 1993.
Peter Lovšin & Gregor Tomc: Futbal, ženske, pir, povrhu pa prepir. Izpovedi ter spomini. Ljubljana: Založba Kodeljevo Slovan. 1990.
Rajko Muršič: Oh, da ljudska pesem v meni pela bi! Magistrsko delo. Ljubljana: FF - Oddelek za antropologijo in etnologijo. 1991,
mag. Viljem Muzek: Ptuj, mesto upanja in bede. Knjižna zbirka Vzgoja in mladinski pesimizem, Problematično doktorsko delo krajinarske arhitekture. Ptuj: Samozaložba KID. 1992.
Marjan Ogrinc: Konsistenca, poetika, avtonomija in ostale vrline glasbene sline. Knjižna zbirka Le tako prepisujem, da obenem individualno delujem, V: lggy Pop: Tam real/ pain in the ass. Avtorizirana biografija. Detroit: Underground Press. 1993.
Milko Poštrak: Podatki, glasbeni objekti, preglednice, za nameček še razpredelnice. Slovenska Bistrica: Založba Marzidovšek, kje si?. 1991.
Jure Potokar: Mile popevčice ljubemu narodu v dar postavim. Eseji. Ljubljana: Založba Cicibanček, od kod tvoje postmoderne sanjarije? 1985.
Terens Štader: Auuuh, ti vroča, seksi, prava stvar ■ me resnično imaš, me dobro poznaš! Črnska glasba ustvarjalcev in beli posnemovalci, Zagreb: Založba Slušaj najglasnije i piši najhrabrije. 1993.
Ičo Vidmar: Tu je Elvis in tam je Delta! Na sledi korenin rokenrola. Knjižna zbirka Mladi raziskovalci in polena na njihovi poti. Ljubljana: FDV. 1993.
Igor Vidmar: Mar smo to hoteli, se zastonj v črno odeli? Memoari 1977-1985. Ljubljana: Založba Borba, relikvije in zanosni kapital, 1988.
Pripravil: Gorazd Beranič
v sodelovanju s sedmimi kozlički, Front Rockom in štajersko ikebano
KOMENTAR
DILEMA KORUPCIJA & (UDBO)MAFIJA \/S. FAŠIZEM JE LAŽNA
"RAZKRINKAVANJE" KOT MASOVNA MANIPULACIJA
NE GRE ZA POŠTENOST IN PRAVICO, AMPAK ZA NABIRANJE POLITIČNIH TOČK IN STRANKARSKE TER OSEBNE POZICIJE
L
.judje verjamemo v različne stvari. Npr. v Boga, reinkarnacijo, duhove, bioenergijo, NLP-je, revolucijo, "ozadja", zarote, ideološko-politične utopije in še marši kaj, Trditi, da vsega tega ni ali da celo ne more biti, je najbrž prav tako deplasirano, kot biti prepričan, da je. Gre pač za stvar osebne izbire. Tudi strah je odznotraj votel, odzunaj pa ga nič ni, a ga je vsakdo že kdaj še kako občutil. Udbomafija je najbrž precej soroden fenomen, medtem ko smo lahko v obstoj korupcije prepričani, četudi sami pri tem ne sodelujemo.
Korupcija je že zelo star in splošno razširjen pojav, za katerega sicer vsi vemo,
da je družbeno negativen, kljub temu pa ga do neke mere toleriramo in po možnosti, potrebi ali v sili v njem tudi aktivno sodelujemo. Kdo še ni slišal za modre kuverte, pa za provizije pri sklepanju poslov, poslovna, državniška in vljudnostna darila ipd.? Vsaj del tega je celo pravno-reguliran (npr. vrednost, do katere lahko državnik, seveda z državnim denarjem, obdaruje drugega državnika in
vrednost prejetega darila, do katere ga lahko obdrži v zasebni lasti, višine legalnih provizij za posredovanje pri sklepanju poslov...), huje pa je s podtalnim podkupovanjem, ki ima ponavadi namen zagotoviti tistemu, ki podkupuje, določene prednosti ali usluge, ki mu jih lahko nudi podkupljeni. Jasno, večji in pomembnejši kot so biznisi, večje so tudi hipotetične podkupnine. Proti takemu podkupovanju je družba, pa tudi država, dokaj nemočna - niti protikorupcijska zakonodaja niti
poostren nadzor in represija ga ne morejo povsem izkoreniniti. Prav nič me ne bi začudilo, če bi bili med najglasnejšimi borci proti korupciji tudi ljudje, ki ne morejo dajati dovolj visokih podkupnin, predvsem pa niso na pozicijah, s katerih bi jih lahko uspešno zahtevali. Najbolj monstruozna pa je seveda korupcija, ki je povezana s tajnimi, še posebej kriminalnimi organizacijami.
Zanimivo je, da sovpada začetek organiziranega in masovnega bo/a proti korupciji, (udbo)matiji in za predčasne volitve prav z odstavitvijo obrambnega ministra Janeza Janše. Seveda ni odletel samo zaradi prekoračitev pooblastil, ki so si jih privoščili njegovi podrejeni, ampak vsaj še zaradi nove konstelacije sil v parlamentu, ki je nastala s priključitvijo nekaterih strank vladajoči, morda pa še zaradi česa, kar bo ostalo navadnim smrtnikom še dolgo prikrito. Pa vendar,,. Če je vojska in njena obveščevalna služba izvzeta iz nadzora civilnih organov (vključno z organi notranjega ministrstva in državno obveščevalno službo), lahko trdimo, da je država v državi. In gospod Janša, ki je bil v Jugoslaviji med najglasnejšimi borci proti avtonomiji vojske, je kot slovenski obrambni minister prakticiral prav to - sicer ne bi celo z nastavljanjem pasti in s silo preprečeval odliva
informacij iz TO v civilne organe. Če pa ima vojska in njeni varnostni organi pravico nadzirati civiliste in civilne organe tudi na nevojaškem področju, lahko govorimo o državi kot vojaški diktaturi. Seveda je mogoče, da so vojaški diktatorji bolj prosvetljeni ali celo 'bolj ljudski' od civilnih, a v demokraciji, ki je seveda nujno le formalna (Vsebinska demokracija’ je lari-fari za zavajanje naivnežev, ki pa jih je vedno dovolj), obstajajo za zamenjavo korumpirane, nedemokratične, prodljudske, (udbo)mafijske, 'starorežim-ske‘ ipd. oblasti drugačne metode od vojaških. To je seveda še kako jasno tudi Janši in 'njegovim', in prav v situaciji, ko vidijo mnogi v njem žrtev prav takih oblasti in v 'njem in njegovih' edine resne borce za slovenstvo in proti (udbo)mafijsko-korupcijskim pojavom, so njihove možnosti na morebitnih volitvah največje. Ker so redne volitve napovedane šele nekako čez 2 leti, je torej treba izsiliti' predčasne -pa čeprav z mitingi, 'dogajanjem naroda', natolcevanji, gladovnimi stavkami (zanimivo je, da se je eden od stavkajočih še ne tako davno izdajal za 'največjega Jugoslovana' in imel celo ansambel z imenom Jugoslavija - skesanci so menda najbolj goreči verniki) itd.
Seveda je tako početje povsem legalno in legitimno, nekoliko bolj problematično (čeprav nič manj legalno in legitimno) pa je, da
dobivata še kar zmerni desni stranki (ljudska in socialdemokratska - slednja bi, če se že hvali s svojim poštenjem, morala vsaj spremeniti ime) vse več ekstremno desnih, celo eksplicitno fašističnih in nacističnih strankarskih priveskov. Seveda so tudi te stranke legalne in legitimne, a v vseh normalnih družbah povsem marginalne. Za ‘boj proti korupciji v povezavi z (udbo)mafijo" pa so lahko še kako koristne. Znano je namreč, da je bil v Italiji, zibelki mafije, v boju proti mafiji doslej daleč najbolj učinkovit prav fašistični režim. Če je to alternativa, imam že raje demokratičen režim in del oblastnikov v povezavi z mafijo v ilegali, kot pa fašizem brez povezav z mafijo v še hujši ilegali. Sploh pa je znano, da je mafija preživela težke fašistične čase prekaljena in še bolj usposobljena za podtalno delovanje; celo pomagala je rušiti režim in izšla iz njegovega padca močnejša kot kadar koli dotlej.
jacks
NE AFERA, AMPAK ŠKANDAL Z DOLGO BRADO
DEMONSTRIRAJOČI MUZEALCI PRED PARLAMENTOM
I
o, da so bili muzealci s peščico podpirajočih jih kulturnikov prisiljeni demonstrirati pred skupščino, je že samo po sebi prvovrsten škandal, zaradi katerega bi se moral pošteno zamajati vsaj en ministrski stolček. Toda ta škandal, povezan s pozicijo Slovenskega etnografskega muzeja v slovenski kulturi, ima že zelo dolgo brado, ne sicer tako dolge kot Kralj Matjaž, a do tega, kot kaže, ne manjka več veliko.
Zgodba se je začela že pred stosedem-desetimi leti, ko je bil ustanovljen Deželni muzej za Kranjsko, v okviru katerega so zbirali tudi t.i. narodopisno oz. etnografsko blago. Takoj po prvi sv. vojni je ta muzej postal Narodni muzej in pred sedemdesetimi leti je bil kot posebna enota ustanovljen Slovenski etnografski muzej. Leta 1923 so namreč zbirke, ki jih je pred tem sporadično zbiral deželni muzej za Kranjsko, prevzeli etnografi in se začeli boriti z oblastjo, da bi lahko dobili ali zgradili svojo muzejsko stavbo. Kot vemo, so do danes ostali v skupni stavbi z Narodnim in Prirodoslovnim muzejem, tako da nekaterih ključnih dejavnosti enostavno ne morejo izvajati.
Ampak pravi škandali v zvezi s prostori Etnografskega muzeja so se pravzaprav začeli šele pred nekaj leti, ko je bilo jasno, da se jugoslovanska armada ne bo večno zdravila v Mladiki, ki se je etnografskemu muzeju kot neposrednemu sosedu pokazala kot idealna možnost za dokončno rešitev iz primeža nemogočih delovnih razmer
Toliko za uvod. Verjetno že zmajujete z glavo in se zmrdujete nad tem, da pleteničim o nekakšnih etnografih, domoljubnih romantikih, ki hodijo h kmetom, poslušajo zgodbe starih bab in trobezljajo neumnosti o slovenski samobitnosti. To je vaš problem. Etnologija je z nacionalnim romantizmom opravila že zdav-
naj. Glede na to, da skoraj gotovo ne veste, s čim vse se etnologija danes ukvarja, naj vas doleti krajši poduk!
Etnologijo bi lahko na kratko opredelili kot vedo, ki raziskuje način življenja vseh slojev v vseh časovnih obdobjih ter tako imenovano ljudsko kulturo predvsem, a ne izključno slovenskega ljudstva. Ob korpusu tradicionalnih tem, ki so označevale podobo etnografije do petdesetih let tega stoletja, so se v zadnjih desetletjih kot povsem enakovredne teme uveljavile raziskave posameznih izsekov iz sodobnega življenja v mestih, tudi med višjimi sloji, pojavile pa so se tudi nekatere več kot zanimive obdelave nekaterih pomembnih elementov sodobne množične kulture. Seveda pa je v pokru, ki ga igrata oblast in Slovenski etnografski muzej, v igri predvsem tista tradicionalna ljudskokultuma plast etnološkega dela, ki je vezana na raziskave kmečke kulture do začetka tega stoletja. In dejstvo, da prav za te temelje etnološke dejavnosti nimata posluha niti nacionalna niti kulturna politika na Slovenskem, je milo rečeno škandalozno,
Predmeti, ki so varno spravljeni pred pogledi morebitnih radovednežev v vzornem depoju v Škofji Loki, sodijo v okvir materialne kulturne dediščine Slovencev od 18. stoletja naprej. To so pričevanja o tisti kulturni plasti, ki se je Slovenci, za razliko od recimo Norvežanov, nečimrno sramujemo. Nečimrno zato, ker se gromovniki slovenstva ves čas trkajo po prsih s kulturo kot stebrom naše biti, obenem pa v izogib Cankarjevim neznosnim besedam o hlapčevanju obračajo pogled
čimdalj vstran od ruralne civilizacije, ki je sicer obvladovala temeljno kulturno plast celotne predmodeme Evrope.
Etnografski muzej je en od ključnih pomnikov vsake kulture in vemo, da ni prav nobene prestolnice v Evropi brez etnografskega muzeja. V trenutku, ko je bil Slovenski etnografski muzej ustanovljen, sicer še ni bil v kakšnem katastrofalnem zaostanku za ostalimi tovrstnimi institucijami v Evropi, toda to, da se mora v letu gospodovem 1994 še vedno boriti za prostore, v katerih bo lahko štartal z delom, ki so ga ostale tovrstne institucije v Evropi opravile že pred drugo svetovno vojno, je neverjetni anahronizem. Ta trajajoči škandal bi sedaj predvsem gostobesedna svetovljansko razpoložena javnost zaradi pranja lastne slabe provincialne vesti rada prevalila na ramena samih etnologov, ki naj bi se borili za neke nespametne, trivialne, zastarele in predmoderne ideje, vredne prejšnjega ali še starejših stoletij. Toda stvar je zapletena dvojno. Po eni strani je etnologija otrok razsvetljenskega gibanja s konca osemnajstega sto-. letja, ko so se vladarji začeli zanimati za svoje ljudstvo, da bi mu lahko vladali na nekoliko bolj prosvetljen način, in to prosvetiteljsko pozicijo ima etnologija še danes, predvsem zato, ker razgalja tiste temeljne plasti iz vsakdanjega življenja v našem neposrednem kulturnem okolju, ki jih sicer sprejemamo kot povsem same po sebi umevne, ne da bi se zavedali, kakšne naslage tradicije in kakšni boji med lokalnimi kulturnimi elementi in globalnim kulturnim kodom se pravzaprav skrivajo v najbolj banalnih podrobnostih našega življenja. Po drugi strani pa nas vse bolj akutno pesti zgodovinska amnezija, zaradi katere imamo težave pri vsajanju modemih kulturnih praks. Zelo neposredno rečeno: Laibach so, kot je znano, v svojo ikonografijo vpletali nekatere izmed teh tradicionalnih, "kao" etnografskih elementov iz tega prostora. Učinek poznate.
Pravzaprav se velja zamisliti nad dejstvom, da se v ozadju prav najmodernejših umetniških del tega stoletja skrivajo stoletja in tisočletja lokalnih ljudskih kultur iz vseh kotičkov tega sveta. In prav za to gre: s tem, ko bi kulturna politika končno odstopila prostor Etnografskemu muzeju, v katerem bi lahko na vpogled postavili vso tisto travmatično slovensko kmečko hlapčevsko navlako, bi pravzaprav zares odprli prostor modernemu, ali, če ho-
čete, avtentičnemu in avtohtonemu postmodernemu utripanju našega kulturnega prostora. Da o neposredni refleksiji oz. postavljanju zrcalne slike sodobnemu življenju, kar bi v sodobne življenjske fenomene zazrti etnologi pripravljali v okviru tematskih razstav, sploh ne govorimo. Ne moremo biti svetovljani, ne da bi stali na čvrstih temeljih samoovedenja, šele po samoovedenju lahko pride na vrsto samozavedanje, za njo pa samozavest, ki je tako obupno primanjkuje slovenskim veljakom in veseljakom, ko se znajdejo v širnem svetu, a to je že druga zgodba.
Poleg zadnjih dveh argumentov, ki sta zadevala naše vsakdanje življenjsko okolje v svetovljanskem smislu, je argumetnov za reševanje problema Etnografskega muzeja še veliko. Poleg skrbi za dediščino, ki je pač vrednota nacionalnega pomena že sama po sebi - brez kakršnega koli romantičnega objokovanja propadajoče dediščine - je temeljna funkcija muzejske dejavnosti izobraževalna. Ministrstvo za šolstvo pa nič. Zelo pomembna je še turistično-legitimacijska vloga tovrstne inštitucije, predvsem za radovedne tujce, ki še kako radi zavijejo v Etnografski muzej tiste dežele, v kateri se znajdejo. Ministrstvo za gospodarske dejavnosti oz. njegova turistična administracija pa tudi nič. Takšni so pač časi.
In končno, sodoben muzej ni več zgolj zbirka zaprašenih eksotičnih predmetov in sterilnih vitrin, ampak postaja tudi stičišče živih kulturnih dejavnosti, v katerih se lahko srečujeta tradicija in sodobno življenje, še posebej v tistih muzealskih pristopih, ki radikalno presegajo zgolj možnosti opazovanja predmetov, ampak so usmerjene v neposredno udeležbo obiskovalcev v mikrokulturnih dogajanjih oz. zgodovinskih rekonstrukcijah,
Skratka, kljub domačijskosti, ki se tako zoprno lepi slovenske etnologije, tudi zahvaljujoč tradicionalističnim idejam nekaterih etnologov, je treba podpreti ta pervertirarfi civilno-družbeni kulturniški boj za prostore Sloven-
skega etnografskega muzeja. Ne nazadnje tudi zato, ker so modre oblastniške glave izmo-drovale krasno metodo konflikta med alternativo in delom nacionalne kulture. Slovenski etnografski muzej strpati na Metelkovo, alternativcem pa prepustiti košček geta na tej lokaciji skupaj z nekakšnim drugorazrednim kmečkim muzejem, pomeni poskusiti spreti nacionalne romantike in alternativce, v Mladiko in ostale zares uporabne prostore pa naseliti državno birokracijo. Mimogrede, tudi to je kulturni škandal: medtem ko je Mladika, dekliški licej, Fabianijeva palača iz leta 1903, prostor, ki je bil v osnovi namenjen izobraževanju in ga je z minimalnimi potezami mogoče preurediti v muzej, bi vsak poseg z uvajanjem pisarn povsem sesul arhitekturno podobo tega kulturnega spomenika. In še to: več kot škandalozno je več kot dveletno propadanje objektov, ki jih je zapustila jugoslovanska vojska. Kdo bo plačal škodo, kdo bo materialno in kazenskopravno odgovarjal za nevestno ravnanje s tem premoženjem? Odgovor poiščite na Metelkovi.
Slovenski etnografski muzej, kot vse kaže, vendarle ne bo čakal na prostore še nadaljnjih sedemdeset let, toda resni alternativi zanj sta le dve: gradnja povsem novega objekta ali vselitev v Mladiko. In boj za Mladiko se je kljub nespametnim odločitvam vlade pravzaprav šele zares začel. Prav neverjetno nora je situacija, ko se morajo delavci muzeja nacionalnega značaja za svoje prostore boriti pred skupščino, in njihov boj se prav v ničemer ne razlikuje od boja Mreže za Metelkovo, tudi ozadje zamegljevanj interesov oblasti je identično. Na koncu ju hočejo celo strpati skupaj v iste ruševine, Žal se nihče ne zaveda, kakšna usoda čaka celotno slovensko kulturo, če trenutnim oblastnikom s svojim molkom dopušča, da ravnajo z muzejsko institucijo nacionalnega pomena huje kot svinje z mehom. Ali res ni že skrajni čas, da alternativa, marginalci, svetovljanski in ostali kulturniki stopijo skupaj, da Slovenskega etnografskega muzeja ne bodo podpirali samo kužni nacinairo-mantični trilobiti?
Rajko Muršič
NTERVJU
PAVLE MERKU
KOZMOPOLITIZEM IN SLOVENCI V ITALIJI: ZADNJI MOHIKANCI?
P avle Merku je en od listih z življenjsko energijo nabitih raziskovalcev, ki ob obilnih rezultatih svojega raznolikega dela nikoli ne postanejo kabinetni učenjaki. Slovenščine se je naučil šele pri petnajstih, šestnajstih letih, ker je prej (niti doma!) pod Mussolinijem niso smeli uporabljati. Ko se je soočil z odločitvijo, ali bo postal Italijan ali Slovenec, se je v nasprotju z večino, ki se znajde v podobni situaciji, odločil za, kot pravi, "šibkejšo stran". Kmalu po (drugi) vojni je diplomiral na FF v Ljubljani (iz slovenskega jezika, jasno), potem pa je deloval (in še (so)deluje) v kulturnih in izobraževalnih inštitucijah v rodnem Trstu, predvsem pa pripravljal "manjšinske" oddaje za tržaški Radio.
S politiko se ni nikoli ukvarjal, zato pa
ga poznamo predvsem kot zelo plodnega skladatelja in raziskovalca slovenske (ne samo ljudske) kulture v Italiji, izdal je obsežno (dvojezično) monografijo z naslovom Izročilo Slovencev v Italiji in dve knjigi z zbranimi teksti (Pajčevina in kruh, Poslušam) ter je gotovo med najboljšimi poznavalci severozahodnih slovenskih narečij (posebej terskega in rezijanskega). Ker gradi svoje poznavanje (ne le jezikovne) situacije predvsem na osebnih stikih z ljudmi na terenu (pripravlja tudi prve narečne čitanke za šole v videmski pokrajini, v katerih sicer slovenskega jezika ne poučujejo), je gotovo en od najkompetent-nejših slovenskih “zamejskih" izobražencev, ki ne samo pozna, ampak tudi "živi' to, čemur rečemo "zamejskost". Zanj je namreč "skupni kulturni prostor" vse prej kot puhla fraza, ampak nekaj, kar korenini tudi v zgodovini tega dela sveta, iz katere zadnja leta (preko tržaških arhivov) odstira nekatere skrivnosti in ruši ustaljene predstave o slovenskem "hlapčevanju". Eno od njegovih odkritij je bilo recimo najdba pisem, ki so si jih v 17. stoletju v slovenščini pisale plemkinje iz Loža v Trst (in nazaj). Trenutno proučuje slovenska imena v srednjeveškem Trstu.
KATEDRA: V knjigi Pajčevina in kruh omenjate, da smo Slovenci najbolj mazohističen narod v Evropi. Ali mislite, da to tezo potrjuje tudi najnovejša zgodovina?
P. Merku: Pri zgodovinskih ujmah in naravnih katastrofah umemo Slovenci skočiti iz svoje individualistične in mazohistične kože in peti v skladu z zgodovinskim trenutkom kakor vsak slovenski pevski zbor: tedaj sledimo gibom zborovodja in pojemo vsi pod njegovo taktirko. Za narod zborovskih pevcev je to normalno. Kakor hitro zapuščamo pevsko vajo (ali koncert) in se oddaljimo od zborovodje, pa smo prepuščeni individualistični sli in ideološkim berglam, brez katerih slovenski individuum ne zna hoditi. Tedaj se prepuščamo v milost in nemilost dogmam-ber-glam. Kot pevski zbor-narod znamo živeti in dihati skupno; kot posamezniki pa se naslajamo z najbolj mazohističnimi mukami in pozabljamo, da spadamo k pevskemu zboru-narodu. Ideologija zahteva, da se priznamo k internacionalizmu? Tedaj se radi priznamo za nadnarodno skupnost (ki je ni), celo za nenarod (ki ga ni), govorimo in pišemo po ilirsko ali po srbsko (novinar!), uradno in oblastveno preganjamo narečja in ljudsko izročilo, ne poznamo in priznamo 'siovenšč’ne cele’, kolikor se ta širi preko priznanih državnih meja, ne priznavamo kot pripadnike istega naroda onih, ki se opirajo na bergle drugačne barve, priznavamo kot svojo biblijo le Slovar slovenskega knjižnega jezika in podobne umetne tvorbe, ki nam jih pripravlja nedotakljiva kasta ljubljanskih duhovnov v brir živi in pristni
slovenščini, kakršno še govorijo nekatera barbarska slovenska plemena tokraj in onkraj državne meje. Zato pišem o mazohizmu.
KATEDRA: Pod Mussolinijem sbvenščina ni bila dovoljena niti v privatni rabi, tako da ste se jo lahko naučili (in govorili) šele po vojni. Vaša odločitev, da (bo)ste Slovenec, ni bila pogojena z rojstvom in vzgojo (v širšem smislu). Ali bi lahko ostali, kot dober kozmopolit, tudi brez nacionalne pripadnosti?
P. Merku: Kozmopolitizem = internacio-nalizem/nadnarodnost/nenarodnost: tega ni in ne more biti. Če razumete izraz "kozmopolitizem' kot zmožnost človeka, da se zna kretati pri ti in oni nacionalni družbi, da obvlada ta in oni jezik, da pozna to in ono kulturo, to nikakor ne pomeni, da se mora posameznik odpovedati svojim nacionalnim koreninam: brez te zavesti, brez občutka trdnih (nacionalnih) tal pod nogami, bi vsakdo bil le brodolomec brez korenin, brez trdne podlage. Tedaj bi res potreboval za obstoj le lažne bergle. Iz mešanega zakona sem, diham in živim od rojstva večkulturno, večjezikovno, večnarodno mesto. V njem ne bi mogel obstajati, ko bi si ne uredil nacionelne podlage pod nogami, ki se potem lažje sprehajajo med pisanimi stvarnostmi. Res je tudi, da me večnacionalna sestavina moje krvi (in kulture) obveže, da mi je vsaka sestavina dragocena in da zato ne ovržem drugih, ko sem si eno izbral kot prvinsko in obstoj pogojujočo.
KATEDRA: Kaj pomeni nacionalizem? Kje je meja med pripadnostjo nekemu narodu in kulturi ter med šovinizmom? Ali manjšina lahko preživi brez nacionalizma?
P. Merku: Mejo si sam postavljam tedaj, ko si zakoličim prostor za bivanje z neživljenjskimi nadstrukturami. Ko se odpovem svoji razsodnosti in življenjski radovednosti in hodim okoli z berglami ter te bergle rabim, da se branim pred strahovi.
KATEDRA: Ali je možna 'mehka' varianta nacionalizma, nekakšen kulturni nacionalizem, po katerem ceniš lastno kulturo toliko, kolikor spoštuješ druge?
P. Merku: Nacionalna zavest, to je zavest pripadnosti narodu, jeziku in kulturi, iz katere se skoz celo življenje hraniš, kar ti omogoča, da hodiš, pokončno, ni noben nacionalizem, ne mehki ne trdi. Druge kulture lahko ceniš, lahko spoznavaš in ob njih rasteš, lahko ljubiš.
A le občutek pripadnosti eni kulturi ti daje občutek trdnosti, možnost razumevanja drugih in primerjanja dejstev in pojavov.
KATEDRA: Tudi zavestno sprejemanje pripadnosti tujemu (večinskemu) narodu je v nacionalno mešanih okoljih pogosto. Kakšno zvezo sploh ima pripadnost z geni, pravzaprav z rodovnikom? Mar ni (nacionalna) kultura nekaj onkraj rodovnika?
P. Merku: Nikoli se nisem ukvarjal s problemi v zvezi z geni in rodovnikom: videl sem toliko rejencev iz tretjega sveta - z rumeno in črno poltjo - rasti pri slovenskih in italijanskih družinah v Trstu. Ti otroci so Tržačani, Slovenci ali Italijani, in kot taki se bojo nujno spoznali in priznali, Videl pa sem toliko Slovencev in Italijanov, ki so v določenem zgodovinskem trenutku morali ali hoteli menjati kožo. Zelo pogostoma je tako hoteno janičarstvo vzrok psihičnih in civilnih motenj. Pojav je pri manjšinah zelo pogosten. Ko temu botruje socialna beda, so posledice včasih
grozljive, kakor nas pouči primer Marija Kogoja. Iz sivega - kar bogatega in socialno razčlenjenega - primera nacionalne prilagodljivosti in omahljivosti si ne obetam nikoli nič pametnega in uspešnega: izkustvo me je večkrat izučilo, da si iz te plasti lahko prej obetamo psihično motenost in socialno propadanje.
KATEDRA: In individualno je pred kolektivnim, morala pred 'pripadnostjo".
P. Merku: Morala nima s tem nič opraviti. Biti danes 'moralen" človek je vedno težje tudi v normalnih razmerah in v nacionalnem osrčju. Politika in industrija te gotovo ne napotita k moralnosti. Pa tudi cerkve, stranke in ideologije ne, če ti pomenijo le bergle, da ne omagaš pred rahlim pišem.
KATEDRA: Kakšno je sploh stanje v različnih pokrajinah vzhodnega roba Italije, kjer se še govori slovenski jezik. Bo izumrl?
P. Merku: Na prvo vprašanje ne znam odgovoriti: življenje je neizprosno, a pisano, V vaseh, kjer se ni že štirideset let rodil noben slovenski otrok, je slovenščina ob smrti starih odpisana. V mestih, kjer skrbijo številni "pošteni" Slovenci predvsem za svojo osebno korist in kjer živi "narod" med Scilo omejenih cinikov in Karibdo večinskih vab, se ne počutim najbolj udobno, Toda na našem skrajnem zahodu, kjer je še nekaj skupnosti (Rezija, Ter, Nadiža), ki ljubijo svoje narečje in se borijo za svoj obstoj kot "slovenski osebek" v krajevnem življenju, tam čutim še utemeljeno veselje pred prihodnostjo. Prepričan sem, da bo pred tem slovenskim robom izumrlo središče. Morda bojo zgodovinske (gospodarske, politične) razmere toliko nenaklonjene, da bo kak del 'slovenšč'ne cele’ izumrl; a že desetletje sem prepričan - in tako vedno mislim -da bo zadnji Slovenec na svetu govoril po rezijansko.
KATEDRA: Poleg vsega ostalega se trenutno še najbolj ukvarjate s slovenskimi imeni v srednjeveškem Trstu. Koliko je bil Trst slovenski? Ali se po objavi plemiških pisem (v slovenščini) iz 17. stoletja obeta še kakšen mrzel tuš iz tržaških arhivov za ljubljanske mazohiste?
P. Merku: Ko bo moje delo izšlo (zdaj sem že pri vzkrižnem preverjanju arhivskega materiala z vsemi poglavji repertoarja, v katerem bo čez 1000 osebnih imen, čez 170 vzdevkov, čez 180 priimkov - med njimi najstarejši slovenski priimek sploh, Kaleč, ki se pojavlja v Trstu 1,1275. - prgišče etničnih pridevnikov, nekaj stotin imen mest, naselij, zaselkov in ledin; za tem bom moral pisati še monografske študije, ki so v dobršni meri že pripravljene: to pomeni, da bi knjiga s kakšnimi 800 tipkanimi stranmi lahko izšla čez dve leti ali tri), bosta morali italijansko in slovensko zgodovinsopisje popraviti marsikaj. Vloga Slovencev v srednjeveškem Trstu je presenetljivo številna in pomembna. Zakaj pa niso slovenski zgodovinarji in slavisti nikoli raziskovali tržaških arhivov?
KATEDRA: Ali boste kaj podatkov iz italijanskih arhivov ponudili v pomoč ekspertni mešani "zgodovinski komisiji", ki se loteva dogodkov, ki niso ravno v čast ne eni ne drugi strani?
Pavle Merku na Njivici v Terski dolini konec sedemdesetih ali ob začetku osemdesetih let z dragoceno informatorko Amalijo Tomasino p.d. Ousicea (za hišnimi imeni se v Reziji in Teru skrivajo pravi slovenski priimki: v tem primeru Ovsec), rojeno 1.1899 Pod Bardan. Nuna Amalija drži šopek pravkar nabranih lopataric (=narcis).
P. Merku: Ko bo knjiga izšla, bo na voljo vsakomur. Marsikateri italijanski in slovenski zgodovinar Th jezikoslovec ve, s čim se ukvarjam že več desetletij, a nihče me ni nikoli vprašal za nič. Ali se kdo boji Virginie Woolf?
KATEDRA: Kakšna je atmosfera v Trstu po padcu ‘železne zaveseali bo Trst kdaj znova "odprto" mesto?
P. Merku: Civilni propad mesta se je začel 1.1860 z zmago liberalcev v mestnem svetu, z ukinitvijo slovenskega Okoličanskega bataljona, z umetno zanetenim sovraštvom in gonjo. Stotrideset let pozneje je Trst le razpadajoče truplo nekdanjega živega in odprtega mesta. Kdo bo znal obuditi mrtveca k novemu življenju? Bojim se, da je prepozno. Tržačani raje čuvajo svojo mrtvost, kot da bi se radovedno in radodarno odprli vzhodu, in že zdaj jih pri tem prehitevajo druga italijanska mesta. Padec železne zavese smo končno v Trstu zaznali v mnogo manjši meri kot pred nekaj leti enostransko zaporo državne meje: ta ukrep je zasekal tudi v Trst rano s hudimi psihološkimi posledicami, ki jih še nismo preboleli ne tu ne tam.
KATEDRA: Še dve vprašanji o Slovencih v Italiji. Politična razcepljenost Slovencev je že pregovorna. Ali jo bo sploh mogoče preseči?
P. Merku: Menda ne.
KATEDRA: Težave imata tako slovenska manjšina v Italiji kot italijanska pri nas (in še bolj na Hrvaškem). Razmere seveda niso enostavno primerljive, toda poraja se mi vprašanje, če ne bi bil dober most za medsebojno razumevanje, ko bi se pri svojih "matičnih* oblasteh slovenska manjšina v Italiji zavzemala za italijansko pri nas in italijanska pri nas za Slovence v Italiji.
P. Merku: To je prva misel, ki pade v glavo kulturniku. Politikom pa je lastna igra premoči, ne gre jim nikoli za pravičnost, vzajemnost, uravnovešenost. Ker so italijanski politiki neprimerno sposobnejši od slovenskih, nas bojo izigrali z lahkoto. Saj že desetletja to delajo. Politiki bojo torej tako vzajemnost odklanjali. Kolikor jo bojo iskali na ti in na oni strani kulturniki, ne bo nikoli prinesla politično tehtnih sadov. Zato politiki tudi puščajo kulturnike živeti in izjavljati svoje misli v gluho lozo, s katero družba danes v glavnem spremlja kulturo.
Ne podcenjujem vloge kulture v družbi: toda kultura je na slabšem, ker svoje načrte, ki pogostoma sovpadajo z načrti politikov, udejanja v zelo dolgih dobah. Politiki pa jih morajo udejanjiti v zelo kratkem času, sicer je po njih. Ko bo kaka "zmaga" kulture stvarna, jo bo politika vendar toliko prehitela, da se bojo z njo naslajali le kulturniki.
Med tem časom bojo s sveta izginile številna manjšine, celi narodi, da ne govorimo o živalskih in rastlinskih vrstah. In do zadnje ekokatastrofe ne bo nihče mislil nanje. Razen kakega redkega “geolog/a, ki / bo učil: Vzporedne plasti, / tukaj nič boja bilo ni, / tukaj je tiho pokrilo morjč / doline, polja in gore." (S. Kosovel, Tragedija na oceanu, VIII, 13-16.)
Rajko Muršič
Prepričan sem, da bo pred tem slovenskim robom izumrlo središče. Morda bo kak del ’slovenšč’ne cele’ izumrl; a že desetletje sem prepričan - in tako vedno mislim - da bo zadnji Slovenec na svetu govoril po rezijansko.
INTERVJU
LOJZE REZEU
SRAMOTA UMIRA POČASI?
I
akšen je naslov knjige, ki ■l govori o slovenski politični emigraciji in jo je v sedemdesetih letih napisal Janez Čuček (poznamo ga s televizijskega ekrana,
IH predvsem po tistem stavku: Ostanite še naprej z nami). Tisti vprašaj v naslovu sem dodal sam, naj mi avtor ШШ oprosti.
To zim sem imel priložnost, da spoznam Slovence, ki živijo na drugem koncu sveta. Sicer je bil moj obisk Argentine namenjen predvsem goram, kakor se pač za vsakega alpinista spodobi, a mimo argentinskih Slovencev se tam pač ne da. Tako mimogrede, brez njih si je potovanje v tiste kraje skoraj nemogoče zamisliti. Pred odhodom sem dobil kup naslovov in telefonskih številk. Čisto naključno sem izbral eno in pogovor po telefonu je bil moj prvi stik z družino Rezelj, ki živi v Buenos Airesu. Čeprav sem že slišal marsikaj o gostoljubnosti Slovencev v Argentini, pa sem bil resnično presenečen. Sprejem na letališču, bivanje in spoznavanje njihovega načina življenja, na koncu pa kar težko slovo je bilo nekaj novega za mene. Toplina in gostoljubje, it/ ju nekako nismo več vajeni, čeprav Slovenije ne moremo označiti kot negostoljubno deželo. A tam je vse drugače, bolj prisrčno.
Slovencev je v Argentini kar lepo število, po nekaterih podatkih 25.000, čeprav to za tako veliko deželo ni mnogo. A so cenjeni in priljubljeni, predvsem zaradi svoje odprtosti in pridnosti, ki so jo prinesli s seboj iz domovine. Največ se jih je preselilo tja po prvi svetovni vojni, ko so ljudje odšli s trebuhom za kruhom, druga velika skupina pa je prišla tja 1948. leta. To so bili politični emigranti, ki so morali po 2. svetovni vojni pobegniti iz Slovenije, predvsem zaradi neusmiljenja zmagovalcev. To so bili časi, o katerih še sedaj vemo zelo malo, predvsem mlajše generacije, čeprav je zadnja leta o tem dosti govora. A o tem, kdo je imel prav in kdo ne, kdo je bil pravi in kdo ne, kakšne krivice so bile storjene..., bo morala svoje reči zgodovina.
Ti dve skupini argentinskih Slovencev se dolgo nista družili med seboj. Imeli so svoja društva in klube, v katere so se povezovali in ohranjali jezik ter kulturo. Ekonomska emigracija je bila dokaj povezana z domovino, imeli so stike z ambasado, takrat še jugoslovansko, precej preko društva Triglav, ki je bilo znano tudi v Sloveniji. Prav nasprotno je bilo s politično emigracijo. To so bili dolgo časa 'prepovedani Slovenci", o njih se v Sloveniji ni govorilo. A kljub temu so obstajali in treba je povedati, da so bili zelo dejavni. Predvsem na kulturnem področju. Čez 160 izdanih knjig, izdajanje časopisov, radijske oddaje, gledališke predstave, pevski zbori in še bi lahko naštevali. O njihovi povezanosti pa lahko nekaj pove podatek, da obstaja za Buenos Aires celo slovenski telefonski imenik in v njem je precej imen. S prihodom novih generacij in s spremembami v Sloveniji se je tudi v Argentini marsikaj spremenilo. Iz "prepovedanih Slovencev" so se spremenili v ‘slovenski čudež v Argentini", nakar smo jih spet nekako pozabili. Pač v stilu "ostanite tam, kjer ste, mi imamo tukaj svoje težave".
Lojze Rezelj je prišel v Argentino zelo mlad, komaj enajst let mu je bilo. Tukaj je spoznal ženo Marinko in ustvarila sta si družino. Vselej je bil (in je še vedno) dejaven pri ohranjanju in razširjanju slovenske kulture. V njihovi družini še vedno vsi govorijo slovensko in prav presenetljivo je, kako čist jezik so ohranili. Poslušati argentinsko slovenščino je vse kaj drugega, kot pa s tojkami "obogaten" jezik, ki ga slišimo doma. In ker sva s prijateljem Vladom med časom najinega bivanja v Buenos Airesu uživala njihovo gostoljubnost, je bil tudi čas za bolj ‘uraden" pogovor. In tako je Lojze Rezelj povedal:
V Argentino smo prišli po sili razmer kot begunci	leta	1948, natančno	5.	junija, iz
begunskih taborišč v Italiji. Po mesec dni trajajoči vožnji s tovorno ladjo smo se izkrcali tukaj v Argentini, ki nam je dala streho in kruh. Prišli smo brez vsega, dali so nam prostor v zbirnem centru in sedem dni časa, da si poiščemo bivališče in zaposlitev. In smo si. Imeti	dve	domovini ni enostavno, kajti
človek vedno	hrepeni in želi	tja,	od koder
izhaja. Se pravi, da je za nas še vedno samo ena domovina, to je Slovenija, moramo pa biti pošteni tudi do Argentine, ki je bila vedno odprta in poštena do nas. Oddolžili smo se s tem, da smo se pokazali kot delovni ljudje, ki želimo, da ta dežela uspeva. Z ženo Marinko	sva	dala Argentini	pet	otrok in
dvanajst vnukov; mislim, da je to za deželo tudi pomembno. Sem pa dobil prav danes največje priznanje v svojem življenju. Slovenija je poleg državljanstva, ki sva ga dobila z Marinko, dala državljanstvo tudi vsem petim otrokom. To je dogodek, ki bo zapisan v mojem srcu za vse življenje.
KATEDRA; Slovenc/ ste v Argentini dokaj povezani, poleg tega ste ohranili kulturo in jezik. Kako vam je to uspevalo?
L Rezelj; Slovenski živelj je tukaj res močan. Naša skupnost šteje okoli devet tisoč ljudi. Zraven so tudi tisti, ki so sem prišli že prej, to so predvsem Primorci. Od začetka se z nami niso družili, sedaj so se nam pridružili, a žal so že izgubili jezik. Mi smo vse to ohranili iz ljubezni do domovine in do vsega, kar smo izgubili, to nas je in nas še druži, zato smo po 45. letih bivanja tukaj še vedno Slovenci. V naši skupnosti gojimo praktično vse, kar je slovenskega: kulturo, vero.,. Že v begunskih taboriščih v Italiji smo prirejali gledališke igre, pač bolj skromno, saj v tistih časih nismo razpolagali z vsem, kar gledališče zahteva. Ko smo prišli v Argentino, smo pričeli z gledališko dejavnostjo. Kot prva skupina je bila ustanovljena IDMAVE, kar je pomenilo Igralska družina Marte Velikonja. Takoj za tem je bila pred 40. leti ustanovljena Slovenska kulturna akcija, ki je imela svoj gledališki odsek, Letos bomo proslavili tudi 40. obletnico ustanovitve Slovenskega gledališča v Buenos Airesu, katerega aktivni član sem že od začetka. V Slovensko kulturno akcijo sem bil sprejet ravno kot gledališčnik. Sicer se s tem ukvarjamo amatersko, pa vendar so moja ljubezen deske, oder, tam se človek res izpopolnjuje in nekako uprizarja tisto, kar si želi. Z igralstvom se ukvarja vsa družina. Tako smo nekoč igrali Bombergerjevo Vodo in nastopalo je vseh pet mojih otrok. Razen žene Marinke, ki doma kuha (in to dobro, op.p.), se gledališko udejstvujemo več ali manj vsi, sin Andrej pa je tudi precej pevsko usmerjen. Gledališka dejavnost je med nami zelo močna, le mnogokrat nam zmanjka gledalcev. Radi bi še igrali, ponavljali, imeli več predstav, pa nimamo več ljudi, ki bi nas prišli gledat, ker igramo v slovenščini.
KATEDRA: Kaj pa, če bi kakšno igro prevedli v španščino in tako zaigrali širši publiki?
L Rezelj: Moram povedati, da je v moji režiji uspešno nastopalo Slovensko gledališče v Buenos Airesu s predstavo "Križev pot* vsak veliki petek skozi enajst let. Nastopali smo v španskem jeziku, vendar kot slovensko gledališče. Tudi drugače smo poskusili, a profesionalno gledališče je tukaj na visokem nivoju, so pravi umetniki, mojstri, zato jim ne sežemo niti do kolen. Za nas je pomembno, da z igranjem izpopolnjujemo materin jezik. Gledališki jezik ne dovoljuje nobenih približnosti, je zelo točen in natančen, kar nam tudi pomaga, da govorimo več ali manj pravilno slovenščino.
delovanje sicer je, letos prihaja k nam Slovensko mladinsko gledališče iz Ljubljane in bo tukaj argentinski javnosti predstavilo Šeherezado. Bi pa bilo gostovanje v Sloveniji nekaj izrednega. Tudi kot amaterji bi se spustili v to, da bi slovenski javnosti pokazali nekaj podobnega kot pred leti, ko se je predstavil v Sloveniji naš pevski zbor Gallus. Morda bi tudi v gledališki dejavnosti pokazali, da znamo doseči to, kar gledališče zahteva. Vendar, kot sem že rekel, tukaj so finančne težave, vsaj z naše strani.
KATEDRA: Skratka, kulturno področje je tukaj zelo pestro. Kakšni pa so odzivi v Sloveniji glede vas, ki ste bili dolgo časa "prepovedani Slovenci"?
foto: Boris Strmšek
To prenašamo tudi na mlajše rodove, ki zelo radi priskočijo in sodelujejo pri igrah, če so povabljeni s strani režiserja. To jim koristi predvsem pri oblikovanju in pravilnem izgovarjanju slovenskega jezika, Opazil sem, da doma pri toliko lepih slovenskih izrazih nekateri raje uporabljajo tujke.
KATEDRA: Kaj pa gostovanja v Sloveniji? S tem bi si zelo razširili krog publike, pridobili določene izkušnje, slovenski javnosti' pa predstavili vaše delo.
L Rezelj: Prav gotovo bi z veseljem predstavili Sloveniji naše skromno gledališko področje. Mnogo je bilo napisanega tudi med nami, so gledališka dela, ki so zelo zanimiva, naših odličnih in priznanih pisateljev. Zdi se mi, da bi slovenska gledališka javnost doma zadovoljno sledila temu, bilo bi nekaj novega. Seveda to, ni tako enostavno, razdalje so ogromne. Če bi želeli omogočiti takšno stvar, bi morali biti sponzorji zares radodarni. So-
L Rezelj: Poglejte, to je zelo kočljiva zadeva, zame popolnoma jasna in enostavna. Domovina do danes še ni dala pravega mesta tistim, ki leže pobiti v Kočevskem Rogu. Čeprav je tam postavljen križ, čeprav je bila tam maša, čeprav je bilo tam spravno dejanje, kot se je pisalo, se mi zdi, da tisti, ki so padli za domovino, tistih 12.000 pobitih domobrancev, do danes še ni dobilo tistega priznanja, kot bi ga morali. Morda bo nekoč tudi v domovini prišlo do absolutne resnice. Moj osebni občutek je, ko sem dvakrat obiskal domovino, da je režim, ki je vladal, konkretno komunistični, v vseh teh letih pustil težke posledice. Morda se doma tega niti ne zavedate, mi pa od zunaj gledamo nekoliko drugače. Mislim, da je v Sloveniji še vedno veliko ljudi na visokih mestih, ki izhajajo iz komunistične šole, iz partijske organizacije. Tudi ti se bodo počasi morali spremeniti v demokratične ljudi. Čeprav se ti, ki danes
nočejo biti več komunisti, imenujejo prenovitelji. Vemo pa, kdo so ti prenovitelji. Nekaj bi rad poudaril. Mi nismo nikoli bili kolaboracionisti Nemcev, tudi naši starši ne, še manj slovenski domobranci. To komunisti dobro vedo. Pa nam kljub temu očitajo ta madež, kar je napačno. Slovensko domobranstvo je imelo velik ideal rešiti Slovenijo nacizma, fašizma in tudi brezbožnega komunizma. Nisem politik in o tem ne bom razpravljal, temveč sem preprosto žrtev vsega tega, saj sem moral kot enajstleten deček oditi od doma. Kajti če se takrat ne bi umaknil s starši, bi morda tudi moje mlade kosti počivale v kakšni kočevski jami. Če bi bilo po moje, bi sprava že davno bila, če bi bila odprtost tudi na komunistični strani, če bi tudi oni priznali, da je bilo napak, kar so storili. S tem bi bilo zadoščeno tistim, ki so bili žrtve tega. Njihovih kosti ne bomo obudili, njihovim domačim pa bi dali priznanje, da so bili tudi oni tisti, ki jim je bilo za slovensko stvar. Torej tudi potomcem vseh tistih, ki še sedaj živijo tukaj in doma, kjer jih je mnogo ostalo, Imam vtis, govorim od zunaj, da so bili nekako ustrahovani v vseh teh letih. S strahom so se prebujali, kajti tudi njihov oče je bil tam. Mojega brata prav tako ni bilo nikoli nazaj. Mi nikogar ne sovražimo, vsem odpuščamo in želimo, da bi tudi oni odpuščali, če je bilo na naši strani kaj napak. Na naši strani govorim kot enajstleten fant, ki je moral od doma v tistih groznih časih, ki so doleteli našo lepo Slovenijo. Katere žrtev sem, kajti rad bi bil doma, kot ste vsi drugi, živel in doživljal usodo slovenskega naroda tam, ne pa daleč stran od domovine, ki jo vsi v naši skupnosti ljubimo. To lahko zatrdim, kajti bil sem štiri leta predsednik našega osrednjega slovenskega društva Zedinjena Slovenija, ki nekako zajame vse rojake v Argentini. In to, kar ohranjamo slovenskega med nami, je iz ljubezni, ne iz sovraštva.
KATEDRA: V zadnjih letih je s Slovenijo precej stikov. Obiskujete domovino, pred tem pa ste se srečevali z ljudmi, ki so prihajali na obisk v Argentino. Med temi je bilo največ planincev in alpinistov.
L Rezelj: Prvo srečanje s planinci je bilo čudovito. Kot rojaki smo si segli v roke in pod našo streho je bil vsakdo dobrodošel. Prijatelji, ki jih imamo v Sloveniji, so nam kasneje sicer potožili, da so imeli težave. Po vrnitvi domov so bili nekateri klicani na ‘prijateljski razgovor", češ zakaj so bili ravno pri nas in ne v društvu Triglav, ki je bilo povezano z jugoslovanskim veleposlaništvom. Tja so takrat pošiljali ljudi iz Slovenije, da ne bi imeli stikov s tako imenovanimi prepovedanimi Slovenci. Toda led je bil kmalu razbit, vsi smo se počutili dobro in skozi naš dom so šli že mnogi. Ponudimo lahko skromnost, ki jo imamo, vendar je to odkritosrčno. Iz Slovenije nam prinašate delček tistega, kar pogrešamo - domovino. Pri nas je vsak vselej dobrodošel!
To je resnica, v katero sem se tudi sam prepričal. Prijeten je občutek, ko prideš na drugi konec sveta, pa si kljub temu med domačimi. In jih ni prav nič sram, ker so Slovenci, zato tudi tisti vprašaj v naslovu.
Boris Strmšek
VZHODNO OD RAJA
SARAJEVO
"ZA DVA KAMIONA JE SAMO MRTVIH!" (Neznana priča masakra na sarajevski tržnici 5. februarja 1994)
O«
/dmev Zolajevega “Obtožujem!" pretresa skromni ostanek vere v kar koli in vodi v stanje otroškega besa zaradi krivice, ki se mu dogaja in ga preprosto sili na jok, pri katerem je fizična bolečina nepomemben vzrok. Spravlja ga v stanje pred begom, pred zapustitvijo. Sam pa si ne drznem pisati hommaga Sarajevu v strahu pred možnostjo obstoja neke drugačne, nezemeljske pravice, ampak mu želim ostati dolžen vse tisto, česar o njem še nisem odsanjal in ves ta dolg spremeniti v uporništvo z globokim razlogom.
Tega mesta, njegove (to se mi po 22. mesecih obleganja Sarajeva vse bolj vsiljuje) skoraj mistične strukture, se ne da politološko analizirati, ampak kvečjemu lirsko dojeti in se ji približati z odpiranjem mostov za okorele zagovornike vseh mogočih demokracij z nedostopnimi perspektivami. Le kakšna polit-sociološka strategija bi zadostovala za približevanje občutkom ljudi, ki so že skoraj dve leti ujeti in okovani v nesmisle neke fašistične aktivnosti in neke prav tako fašistoidne pasivnosti, brez možnosti za pobeg, ob materializirani prisotnosti heideggerjanske prisotnosti smrti, ob sprejemanju lastnih zablod o smislu pravičnosti, ki bolijo celo bolj od fizičnega trpljenja? V spomin priklicujem opis Avda Sidrana, ki govori o tem, da Sarajevčani strahotno pazijo na čistočo spodnjega perila,
ker se lahko vsak trenutek znajdejo v operacijski dvorani. V spomin priklicujem podobe vseh do sedaj storjenih pokolov v mestu, ki ni tega zaslužilo z ničimer, razen morda s tem, da je postalo simbol možnosti za sožitje različnosti nasploh. To je tudi edini greh, za katerega ga zgodovina na tako brutalen način kaznuje. Sarajevo in Bosna že stoletja prednjačita s svojo multikulturno toleranco, v kateri ni nihče občutil možnosti resnične mržnje. Zato je treba vse to kot dober slab vzgled uničiti.
In ne gre več le za februarski masaker, ki ga je najbrž storil kakšen na pol pijan in na pol podivjan četnik in nato užival ob televizijskih prizorih, ki se vklapljajo v junaško tradicijo njegovega korpusa, ki mobilizira njegovo mitološko zavest do zadnjega kotička. Bolj gre za to, da se je svet privadil na diktat podivjalih četniških možganov, ki izžarevajo eno samo stvar: uničiti vsako možnost sožitja! Nacionalni egocentrizmi, ki se še niso sprijaznili z zahtevami trdnega kapitala za enotno tržišče, bolj ali manj nezavedno podpirajo/vzdržujejo to linijo, ker bi njeno izginotje sprožilo potrebo po odstranjevanju zadnjih zaprek na mnogih krajih evropskega kontinenta. Le kako naj se lord Owen bori za multikulturno družbo, ko pa si najbrž tudi sam težko zamišlja spravo z Irci, kako naj Francozi pri tolikih Alžircih sprejmejo tiste drugačne, kako se sprijazniti z Bosanci vseh mogočih vrst? Na ves glas najavljana združevanja evropskih držav jasno kažejo, na kateri ravni so pravzaprav zamišljena: skupno tržišče - da; toda resnična multikulturalnost - ne! Takšna združevalna ideologija postavlja pod vprašaj sam smisel multikulturalnosti, ki ne negira obstanka homogenih in celo močnih nacionalnih entitet, ampak implicira njihovo zavestno odprtost za drugačno, Politične strukture oblasti so pravzaprav edine, ki zavestno razmišljajo o možnosti krize, ki bi jih zamajala. Če bi se trudile odpraviti latentne atavizme sovraštva, bi si žagale vejo, na kateri sedijo. Misliti potencialno Evropo brez sovraštva, Evropo, ki bi se bila pripravljena odpreti drugačnim vplivom in drugačnim kulturološkim
predpostavkam, je torej zabloda. In prav to je najbolje dokazalo Sarajevo. Evropa tega mesta nima na vesti zato, ker ne bi želela reševati nedolžnih ljudi, ampak zato, ker ni hotela rešiti principa svoje lastne prihodnosti, ki je zdaj ponižan na raven najbolj bedne, najbolj deklarativne ideologije. Zahodno zavzemanje za sožitje, za interetnično in interkul-turalno toleranco, je zdaj enako stalinističnemu "boju" za svobodo mišljenja. A vsega tega ni treba razumeti v fatalističnem smislu. Tukaj se preizprašujejo dejanski civilizacijski in kulturološki dosežki kontinenta, ki se je razpel med bogastvo civilizacijske dediščine in nakopičene destruktivne nagone, ki jih ne more skriti nobena bela rokavica. Sarajeva niso napadli in ga ne ubijajo Evropejci, ampak njegovi nekdanji meščani, ki so dobro začutili tendenciozno evropsko licemerje. Sarajevo ubijajo tisti, ki jim čisto spodnje perilo kljub vsej zapeljivosti evropske kozmetične industrije ne pomeni nič.
Zato v tem obračanju na skrite kontekste vladajočega etosa ni več niti ogorčenja niti apela na zavest, ampak morda le nekaj nekontrolirane škodoželjnosti zaradi nietzschejanskega večnega vračanja istega. Ne le zato, ker je vse vedno bolj podobno '39., ampak zato, ker zapiranje oči pred naraščanjem nič več lokalnega fašizma Evropi odvzema notranjo legitimiteto za pozivanje k demokraciji. Zgodovinarji bodo označili začetek zadnjega desetletja 20. stoletja kot prelomna leta za nastajanje in reafirmacijo neuničljivih destruktivnih podzemnih svetovnih tendenc, ki v različnih presledkih in še različnejših oblikah odsevajo na površini svetovnozgodovinskega dogajanja. V vsem tem ni nikakršne apokaliptične tendencioznosti; govora je o očitnih pripravah na globalne obračune, za katere nikakor ni nujno, da bodo zgolj zaradi obstoja atomske bombe tudi definitivni, Že najbežnejši historiografski pogled navaja na dejstvo, da so bila velika prelivanja krvi vedno enoznačno povezana z enako globokimi krizami etosa. In to tistega etosa, ki mu (v smislu možnosti trenutnih intervencij z namenom morebitnega izboljšanja stanja) ne vladajo niti vladajoče politične strukture. Prav one so odgovorne za postopno in vztrajno razkrajanje substance etosa, za uničevanje človeškega občutka za dobro, vendar so nemočne pred njegovimi razpadi, ki bi jih, ker so pač vedno znova zainteresirane za status quo, najraje preprečile. Naj se hočemo temu še tako izogniti, je postal etos (eno)dnevno modno
vprašanje, in prav zato je njegov smisel tako blizu smislu najbolj nesramne manipulacije. Sarajevo to spet najbolje dokazuje. V dnevnih poročilih se pogosto sliši, da "javno mnenje’ izvaja oster pritisk na svoje vlade, naj v Bosni nekaj naredijo, a po drugi strani je jasno, da prav to javno mnenje v skladu s svojimi odločitvami in namerami oblikujejo prav te vlade. Morale in občutka za pravico tu sploh ni, Sicer pa Bosna in vprašanje Bosne z vidika stotin tisočev nesrečnih ljudi nista samo problem njihovega
Bolj od vsega tega boli tendenciozno poimenovanje žrtve za v vojno vpleteno stran in da je zdaj pomembneje najti politično rešitev, ki odgovarja svetovni moči, kot pa s prstom pokazati na tistega, ki je odgovoren za smrt več kot dvesto tisoč ljudi.
No, že na začetku sem poudaril, da se ne želim spuščati v politološke in etične razprave o tistem, kar je sprožila usoda neke države in nekega mesta. Nobeno mišljenje ne more tako globoko prodreti v žalost, ki se poraja ob misli na trpljenje tolikšnega števila otrok, za katere bo mir nenaravno stanje. Nobeno politološko denunciranje zarjavelega etosa v razpadajočem stanju ne more zaobjeti občutkov desetin tisočev ljudi, ki so čez noč postali ujetniki koncentracijskih taborišč, groze vseh posiljenih žensk, onečaščenih čez meje vzdržljivosti, ali cinične nejevere tistih, ki so zboleli za katero od najprimitivnejših epidemij, izkoreninjenih celo v najbolj zaostalih predelih Afrike. Nobeno verbalno sožalje ne more več izkoreniniti občutka, da ni mogoče ničesar niti popraviti. Sarajevo je vpilo vase dva milijona granat, Sarajevo je ostalo brez polovice prebivalcev - in nikakršna tisoč let prepozna bombardiranja srbskih položajev okrog mesta ne bodo mogla odstraniti globokega občutka, da to ni bilo storjeno zaradi Sarajeva in njegovih ljudi, niti da bo zločin s tem kaznovan. Mnogo verjetneje je, da se je Evropa naveličala humanitarne pomoči in beguncev, kot pa da gre za kakršno koli, pa čeprav zapoznelo reakcijo zavesti, Zato bo Sarajevo znalo izkoristiti to kozmično dimenzijo žalosti (pa tudi vseh tistih vpogledov v zapuščenost-od-vseh, ki jih je mogoče teoretsko razlagati) za reintegracijo vseh struktur svojega bitja,
reintegracijo, iz katere bo izšlo isto, tolerantno in odprto, a vendar drugačno, v kontekstu svetovne opreznosti in odnosa do vseh mogočih ideoloških apelov bolj zrelo Sarajevo. 22 mesecev trpljenja ni radikaliziralo tega mesta, ki je celo prepolovljeno ostalo metropola, ki bo čez kakšno leto spet narekovala različne kulturne trende - žal tudi tistim, ki so si zaželeli uničiti doslej nepojasnjeno inventivnost Sarajeva. Njim bo posvečenih še mnogo besed, čeprav niso zaslužili niti teh. Treba jim je posvetiti le prezirljivo molčanje.
Ker danes se nihče več ne spominja grandioznih shodov, kot npr. kolektivnih molitev za mir ali reakcij Sarajeva na rušenje Dubrovnika. Nihče se ne spominja kooperativnosti, ki jo je Sarajevo tako v političnem kot v človeškem smislu ponujalo tako vzhodu kot zahodu bivše Jugoslavije. Danes se nihče več ne spominja ljudi, ki so bili ubiti na sarajevskih ulicah med masovnimi protesti za mir. A Sarajevo se tega spominja in zato je zapuščeno. Če bi s svojim angažmajem vplivalo na ustvarjanje predpogojev za vojno, bi bila ta zapuščenost manjša. Vendar ni. Naredilo je vse, da do vojne ne bi prišlo, neodvisno od politikov in strank je šlo proti srbskim barikadam. To je razlog njegovega trpljenja, a obenem tudi jamstvo njegove prihodnosti.
Zatorej prisluhnite kdaj pa kdaj sarajevskemu radiu! To mesto je v celoti dojelo željo mitskih junakov, zaščitenih z betonom in vkopanih na olimpijskih planinah, da uničijo duh mesta bolj kot njegove zgradbe, da s topovi sežgejo vzvišenost, ki jim vliva kompleks manjvrednosti. Sarajevo je to dojelo jn našlo način, da ubrani gosposko mesto. Še vedno, po tolikem zlu, niti enega poziva k mržnji. Se po tolikem zlu živijo v mestu ljudje, ki molijo k različnim bogovom. Sarajevo rešuje njegova metropolitanska moč odprtosti, njegovo imanentno notranje gospostvo, ne pa NATO-vi avioni.
Samir Osmančevič (p.: D.K.J.)
AL’ PRAV SE PISE Z/o ALI z/o?
\je gledate kabelsko televizijo in ste ljubitelj grozljivk, ste morda opazili, da se je pojavilo vse več filmov, ki obravnavajo zlo kot samostojno bitje, ki je inteligentno, lokavo, telekinetično in nadčloveških mišic. Takšno Zlo je predstavljeno kot sila zunaj človeka, ki izkorišča človeka le kot primeren medij, preko katerega se pojavlja in deluje. Njegovo gibalo je, jasno, stari sovražnik človeka in Boga -sam Vrag, Satan, odpadnik in popolno nasprotje Goethejevega ali Miltonovega Hudiča, ki je uporni modrec-obešenjak. Filmski Vrag počne zlo zaradi Zla.
Idejna opora takšnih filmov'bi morda lahko bila Baudelairova misel, da je Hudičeva največja mojstrovina v tem, da nas je prepnčal, da ne obstaja, torej nam s pomočjo filmov poskuša ponovno povrniti vero v Njega. V teh filmih se nujno pojavlja tudi junak, ki se nikoli ne preda, ki preganja to nadnaravno silo po ameriških mestih, vse dokler je s svojimi človeškimi kvalitetami - vero, voljo, močjo in vztrajnostjo - ne uniči. Seveda pa zakonitost teh filmov zahteva, da na koncu filma dojamemo, da je Zlo samo spremenilo agregatno stanje, da ni za vedno uničeno, ampak se je samo umaknilo in čaka na drugi primeren trenutek, da se ponovno pojavi. Te ‘pravljične'' zgodbe nas tudi prepričujejo, da se mora, kadar koli se pojavi Hudič, pojaviti tudi sveti Jurij, umazani Нагту ali vsaj kak politični komisar, ki bo v našem imenu obračunal z njim.
Denis de Rougemont razmišlja o razširjeni tezi o pojavu Antikrista, ki naj bi ga utelešal Hitler in pride do sklepa: "Kako majhen je bil! Ni bil velik kot sam Satan, ampak majhen, po meri naših skrivnih bednosti ' Dramatik, katerega imena se ne morem spomniti (mislim, da bi lahko bil Friedrich Durrenmatt) je predstavil zlo kot majhnega godrnjavega starčka. Kdo ima zdaj prav, ko predstavlja neko, če smo direktni, civilizacijsko vrednoto? Kakor koli obrnemo, je osrednja točka problema človek.
■ ČLOVEK. DRŽAVLJAN.
SUBJEKT. JAZ?
Življenjski prostor človeka (Človeka?) se rapidno oži, to pa odpira možnost za nastanek črne, vserazžirajoče sence, temnega mene,
kakor tistega v Tolkienovem Gospodarju prstanov, ne glede na to, ali bomo to razumeli kot imaginarno zlo zunaj nas ali kot utelešenje človekove bede in omejenih misli. Človek se tako reducira na svoj okrajek, "skrivne bednosti" pa ga ne utesnjujejo, ampak nasprotno, ljubi jih kot samega sebe in se jim pokorava. Kundera to imenuje redukcijski vrtinec, v katerem se človek zreducira na državljana, katerega družbeno življenje je skrčeno na politični boj, ta pa je spet skrčen na "za", “proti" in ‘ne me fukat". Clovek-državljan-sub-jekt se spremeni v politično žival (kar ni metafora!) v zoološkem vrtu države z relativno svobodo gibanja, potrošnje in mišljenja.
Takšna atmosfera zahteva "junake", ki oblikujejo ljubljene like ‘skrivne bednosti" oz. samo ljubljeno zablodo, ki svoje negativno pretvarja v "pozitivno", nemoč in neumnost v moč in pravico. Junaške zablode postanejo del naše osebne in skupnostne zgodovine, zgodbice za posrane vnučke. Sicer pa dobi življenje svojo patetično vrednost šele, ko zvedemo problem človeka in naroda na (u)biti ali ne (u)biti - o, tistih, ki so padli, vse naj(boljše/slabše). Življenje (se pravi neumnost, zloba, pokvarjenost.., ogrnjene s plemenitim plaščem zgodovine) teče dalje. Ali to pomeni, da so življenjski zakoni zunaj člo-
veškega življenja, oziroma da smo, paradoksalno, le meso - hrana za Duha časa? Ali pa nas presega nekaj, kar nam je mnogo bližje, a že zato tudi bolj nedotakljivo? Ali,lobanja pod Jezusovim križem predstavlja Življenje, Smrt, Um, Zablodo ali življenje iz smrti ali um iz zablode ali zablodo iz uma itd.?
■ SLAB. UMAZAN. ZEL?
Zablodeli, neumni, hudobni so epiteti človeka prav tako kot plemeniti, umni, dobri. Še več, mirno lahko trdimo, da prvi označujejo človeka jasneje od drugih. Prvi so namreč pravilo, ki postane zaželeno in praktično za vsakdanje (tudi politično) življenje - z dodatkom lokavosti kot oznake za inteligenco. Drugi so le obremenjujoče izjeme, splošno priznane kot norci. Prvi so obstoječi, realni, delujoči in tvorijo realnega človeka. Drugi so le ideje, nekaj, kar se prilepi na človeka skozi njegovo izkustvo, nekaj, k čemur bi bilo treba težiti z dobro voljo in brezplačno. Skratka, ni dovolj biti človek, da bi bil Človek. Razlika med malo in veliko začetnico je v tem, da je "človek" žival z razumom, "Človek" pa bitje z umom. i nima s tem nobene zveze, (?)
Če je "Človek" odprto, svobodno bitje, se zdi, da predstavlja "človek* bitje zablod, ki ga lahko šele velike, težke in masovne zablode privedejo do velikega Č.
In kje je zdaj to Zlo/zlo, ki muči Človeka/človeka in ki ga vsi iščemo? Če je zunaj nas, predstavljajo pojmi, ki ga obkrožajo ali se z njim spajajo, samostojna bitja izven časa in prostora, nekakšne vesoljske triade ali udarne trojke. Če je v nas, nam je prirojeno kot desna roka ali leva noga.
Nisem naklonjen temu, da bi verjel v logično pravilo izključitve tretje možnosti oz. sklepom tipa "ali-ali". Zdi se mi, da mora biti finta v odnosu, ki upošteva relacijo "in-in", se pravi odnos 'Človeka' do "človeka", "človeka" do "Sveta" in obratno itd. Stvarnost proizvaja ta odnos in ta odnos nas oblikuje. "Kar ne eksistira, insistira na tem, da bi eksistirah," bi rekel Tournier (sistere in = biti v; sistere ex = biti izven).
Glede naslova pa, na katerega lahko pišete Bogu, Hudiču, Hitlerju, vsem svetnikom, Miloševiču, Sadamu, Clintonu, Trubarju, Ka-radžičem.., vsem ljudem, živim in mrtvim bitjem vključno s samimi sabo in mano, se naslov glasi: Fotelj, na katerem trenutno sedite.
Nebojša Pop-Tasič (p.: DKJ)
SONČNI EPICENTER
BUDA RECORDS:
GLASBA IZ VSEH KOTIČKOV SVETA
Zanimanje za “svetovno glasbo" (kar je precej ponesrečen termin, saj je svetovna glasba nekoč označevala "glasbo sfer") je na Slovenskem po naključju sovpadlo s tistimi spremembami v družbi, zaradi katerih se je ponudba plošč v naših trgovinah radikalno razširila, tako da je sedaj mogoče dobiti tudi plošče, ki smo jih nekoč morali iskati vsaj v Gradcu, če ne še dlje. Vseeno pa se je samo en distributer (ob ostalih, ki sporadično uvažajo plošče iz t.i. "VVorld Musič" lestvic) zares ojunačil in začel uvažati “nekomercialno" zasnovano zbirko plošč s predstavitvami (pretežno “ljudske", a tudi “etno-pop" in “visoke", dvorne) glasbe najrazličnejših kultur tega planeta.
Celo pri NIKI (distribucijski enoti ljubljanske trgovine RecRec) so bili presenečeni, ker so francoske plošče iz serije Mus/gue du Monde (ob zelo ugodni ceni) šle neverjetno dobro v promet, tako v matični trgovini v Ljubljani kot v tistih slovenskih trgovinah, ki so se ojunačile razširiti ponudbo tudi s temi ploščami. Vzpodbudno!
V katalogu založbe Buda Records je že blizu (ali preko) 100 različnih (tudi zelo eksotičnih) zvočnih primerkov, ki izhajajo na CD ploščah že nekaj let, povprečno izideta kakšni dve novi plošči mesečno. Založnik vidi smoter svojega (tudi entuziastično naravnanega) projekta predvsem v tem, da bi najširši javnosti omogočil spoznavanje (in odkrivanje) drugih zvočnih svetov, glasbe, o kateri doslej niso mogli imeti niti pametne predstave (kljub dejstvu, da je tovrstna produkcija zelo razširjena že od petdesetih let dalje, recimo z legendarnimi terenskimi izda-
jami Folkways Records, kasneje so se pojavile še UNESCOve serije, občasno pa tudi nekateri drugi založniki), kajti večina dosedanjih izdaj neevropske (in evropske) ljudske glasbe je prinašala posnetke s slabšo (terensko) kvaliteto in zelo poglobljenimi etnomuzi-kološkimi spremnimi študijami, tako da so bile zares dostopne samo ožjemu krogu strokovnjakov in zbirateljev. Založba Buda pa se v maniri "odprtosti osemdesetih in devetdesetih lef ne omejuje niti na strokovnost (čeprav so nekatere izdaje strokovno neoporečne) niti na populističnost (torej etno-pop) lahkotnejših glasbenih praks. Trakove sicer dobivajo po najrazličnejših kanalih fin z vseh vetrov), toda vseeno se lahko pohvalijo tudi z nekaterimi izdajami, ki so, kot trdijo sami, "svetovne premiere". Te so bolj etnomuzikološko usmerjene in prinašajo posnetke, praviloma nastale na terenu (v zadnjem času z zelo kvalitetnimi digitalnimi snemalnimi napravami). Ena od
takih pravih presenečenj je izdaja glasbe nekaterih sibirskih ljudstev na treh CD ploščah, ki so jih posneli na terenu leta 1992 in prinašajo dejansko ene od prvih posnetkov te glasbe, ki je bila dolgih sedem desetletij malodane hermetično zaprta v Sovjetski zvezi. To je tipična etnomuzikološka izdaja z obširnim spremnim tekstom (v francoščini in v angleškem prevodu), sicer pa lahko pri Buda Records najdemo tudi stvari, ki postajajo del planetarne produkcije sodobnega etno popa (recimo kompilaci/o alžirske Rai glasbe).
Temeljne izdaje predstavljajo Velike pevce" (vokalno glasbo Setardi Zidov, Venezuele, Argentine, Romov, Berberov, Gruzije, Sicilije, Gane...), "velike virtuoze" (El Hadj Djely Sory Kouyate z balafonom, Yoshikazu lwamoto s šakuhači flavto, ansambel Moshtaq, ki izvaja perzijsko klasično glasbo, gamelansko skupino Gong Kebyar iz Balija, Elie Achkar s kanu-nom, Marc Loopuyt z udom, klezmerski' duet Peylet/Cuinot...) in nekatere pokrajinske (državne) monografije (Bretanija, Romunija, Armenija, Madagaskar, Grčija, Kolumbija, Čile, Irska, Poljska, Nepal...) ter "svetovne premiere", na katere so še posebej ponosni (celotni posnetek sečuanske opere, glasba iz Gvineje, portugalsko obredno petje ob bobnih, glasba lovcev Sebenikoro v Maliju, plesno gledališče ameriških Indijancev, glasba iz hribov Papue Nove Gvineje in prej omenjena Sibirija).
Predvsem pri "pravih" etnomuzikoloških izdajah nam je v veliko pomoč pri "razumevanju" posnetkov priložena knjižica (v nekaterih primerih res obsežna in izčrpna), v nekaterih primerih pa kakšno podrobnejšo predstavitev glasbe, ki jo lahko poslušamo,
žal pogrešamo. Tudi na edini plošči, pri kateri lahko zares preverimo verodostojnost priloženega komentarja, lahko opazimo, da so si izdajatelji privoščili veliko grobih napak. Gre za zbirko glasbe iz nekdanje Jugoslavije (nastala je pač že takrat, ko je ta država še obstajala), na kateri lahko najdemo tudi nekaj slovenskih pesmi, ki jih žal spremlja povsem nekompetenten komentar (tudi izbor pesmi in viž sega od folklornih skupin do avtentičnega petja in muziciranja), pravzaprav preveč površen za pozitivno sodbo. Seveda se takoj zastavlja vprašanje, če so morda nekateri podatki pri drugih glasbenih praksah ravno tako površni, toda to vendarle bolj zadeva tiste, ki jih stvar zanima do takšne mere, da lahko verodostojnost spremnega teksta preverijo s primerjalno literaturo in diskografijo. Nekateri spremni teksti so zelo škrti, drugi zelo obsežni, vsekakor pa ostaja kot najbolj privlačna (in pogosto tudi vznemirljiva) predvsem raznolika glasba. V tem izjemno pestrem izboru najdejo kaj zase tako manj zahtevni poslušalci, ki se zadovoljijo s prijetnim etno-popom, kot tudi pravi zbiralci, ki jih bodo gotovo navdušile zbirke s terenskimi posnetki iz nekaterih odročnih krajev tega sveta. Kaj (ob zelo dostopni ceni plošč) si še sploh lahko želimo?
Še to: pri isti založbi/distributerju v Franciji izhaja tudi zbirka Jazz Archives s posnetki iz zgodnjega obdobja jazza, na voljo pa je tudi dokaj široko zastavljen jazzovski katalog (od improvizacije do "Hofn Sweef jazza), o tem pa morda kaj več drugič.
Rajko Muršič
POPULARNA GLASBA NA UNIVERZI
Na Filozofski fakulteti v Ljubljani so letos prvič pri nas uvedli sklop predavanj (seminarjev) o popularni glasbi. Nosilec predmeta je Oddelek za sociologijo kulture, predmet pa je izbirni. Poslušajo ga študentje 3. in 4. letnika. Predavanja so odprtega tipa, tako da se jih lahko udeleži vsak, ki ga tematika zanima. Ker se pri nas s tem področjem množične kulture na fakultetah še niso ukvarjali, so predavatelji zunanji. Gre za ljudi, ki se s popularno glasbo ukvarjajo "poklicno" in ljubiteljsko v okviru publicistike, radia (predvsem RŠ) in študija. Sklop predavanj je razdeljen med štiri predavatelje: Jureta Potokarja, Iča Vidmarja, Petra Barbariča in Marjana
Ogrinca.
Pomen tega seminarja vidim predvsem v prebijanju miselnih pregrad, ki so dosedaj ločevale popularno glasbo ne samo od tradicionalne kulture, pač pa tudi od določenih umetnostnih zvrsti v okviru množične kulture (npr. filma, ki se na fakulteti obravnava že nekaj let). Seminar bo imel pomembno vlogo pri utiranju poti popularni glasbi v akademsko proučevanje množične kulture. S tem bodo verjetno postavljeni vsaj grobi temelji (informacije, znanje, diplomske naloge, kadri, projekti, strokovni tisk) za nadaljnje znanstvenoteoretično proučevanje in spremljanje popularne glasbe.
Tematsko se v okviru naslova predavanja ukvarjajo z rock glasbo in njenimi izviri (predfaze: blues, rythm&blues, folk glasba; posredniki in tipi), z razmerjem med mediji in rock kulturo; z vprašanji mehanizmov zabavnoglasbene industrije; z razvojem tehnologije zapisovanja zvoka in njenim vplivom na razvoj popularne glasbe (tonografija), z vprašanji 60. let (garažni rock, britanska prevlada, konec 60.) kot ključnega obdobja, ki je zasnovalo današnje značilnosti in razmerja v rock glasbi. Posebno poglavje je namenjeno svojevrstnemu prepletu rock gtk» in
podobe v Jarmuschevem filmu Mystery Train, kjer se Jarmusch s kopico citatov, navezav ter zvočnih in vizualnih motivov ukvarja z enim temeljnih pomenskih jeder blues In rock glasbe.
Iz vsebine predavanj je očitno, da je seminar zastavljen zgodovinsko pregledno tako s stališča razvoja glasbene industrije, tehnologije snemanja in reprodukcije zvoka, kot tudi s stališča stilno-žanrskih in vsebinskih značilnosti popularne glasbe. Predavanja se ukvarjajo izključno s popularno glasbo v svetovnem merilu (anglosaški svet), V sporedu predavanj do februarja 1994 pa ni predvidena nobena tema o slovenski (ali širše: bivšejugoslovanski) popularni glasbi. Upam, da bo ta pomanjkljivost odpravljena v drugi polovici študijskega leta. Vendar bi že v prvi del, ki postavlja osnovne okvire, temeljne teze in opredelitve popularne glasbe, morali pritegniti tudi slovensko tematiko. Z njo bi vsaj v grobem postavili nekatere modele in paradigmo mišljenja o slovenski popularni glasbi, ki nam sedaj manjka.
Temeljni predmet "klasično" (v smislu evropskega razsvetljenskega racionalizma) zasnovanih ved je najprej nacionalna država, lastna družba in njene
koristi. Internacionalizacija je drugotna usmeritev. Možna je šele takrat, ko je prvi pogoj izpolnjen. To pomeni najprej do ustrezne stopnje proučen in reflektiran "domači predmet", nakar sledi vstop v mednarodne povezave in prispevanje lastnih pogledov v občo zalogo znanja.
Internacionalizacija nacionalnih ved je pojav, ki se je močneje začel uveljavljati šele v zadnjih 30 letih, potem ko je razvoj novoveške znanosti imel za sabo že vsaj 300 let izkušenj. Predvsem pa je se moralo spremeniti pojmovanje razmerja med nacionalno in univerzalno koristjo. Šlo je za vznik novega mišljenja, ki je spoznalo, da je znanje občečloveška dobrina, katere vrednost se vedno tvori v ambivalentnih prepletih nacionalnega z internacionalnim.
Problem kakršne koli resnejše misli o rock kulturi (v okviru popularne glasbe) je v tem, da gre za vedo, katere predmet je izjemno mlad (komaj 40 let). Da ne omenjam dejstva, da so se prvi resnejši poskusi ožje (ne zgolj splošno kulturološke) analize rock kulture pojavili šele s punkom,
Rock kultura je izvorno kultura ZDA ter njihovega specifičnega družbenozgodovinskega razvoja. Tu so nastale prve refleksije in opazovalne paradigme, zasnova terminologije in metod, ki so se ukvarjale s to temo. V tem smislu so bile (in so še) tudi temeljne, saj je šlo za prve poskuse opredelitve nove kakovosti človekovega ustvarjanja. Jasno, da so se te raziskave ukvarjale s tistimi značilnosti in pojavnostmi rock kulture, kakršne so pač našle v ameriški rock kulturi. Ko je rock kultura v nekaj letih prodrla tudi drugam in je postala v desetletju univerzalni pojav (60. leta) najširše recepdjske stopnje, so se z njo začeli ukvarjati tudi drugod.
Težava je v tem, da zaradi mladosti samega predmeta, predvsem pa zaradi neizoblikovanosti in mladosti same vede, posamezne (nacionalne oz. bolje regionalne glede na univerzalnost rock kulture) refleksije, ki so se ukvarjale s pojavom izven izvirnega konteksta, v tem času niso mogle prispevati enakovredne^!), v dialogu izmenjujočih se izkušenj v
dominantno ameriško vednost o rock kulturi. Vede s tradicijo pa se ravno tukaj razlikujejo od mladih ved, saj so razmerja med posameznim in skupnim bistveno preoblikovana.
Pri raziskavah rock glasbe je tako še vedno prisoten dominantni vpliv ameriških izkušenj ter premalo kritično presajanje njihove teorije na tuja tla. Nek nacionalno-pokrajinski pojav se presoja na podlagi ameriških meril, na podlagi značilnosti' in tipologije neke pojavnosti, ki se nikakor ne razvija na vseh koncih sveta podobno, kaj šele enako. To ni le značilnost rock kulture, pač pa značilnost vsake duhovne, idejne, spoznavne, materialne in psihološke človeške dejavnosti nasploh.
Slovenci smo glede tega na slabšem, saj do sedaj načrtnejšega in resnejšega ukvarjanja z rock kulturo nismo imeli in smo povsem na začetku. Možnost teoretičnospoznavnega nasilja nad značilnostmi in pojavnostmi naše rock kulture z golim prenašanjem tujih modelov je tako veliko večja. Čeprav vse to mogoče zveni patriotsko, je dejstvo, da se svetovljanstvo in splošna vrednost nekega spoznanja ustvarja vedno s prepletom individualnega, izjemnega in posebnega z občim, skupnim.
Osnovna naloga slovenske sociologije o popularni glasbi mora torej biti izdelava temeljnega znanstveno-strokovnega aparata, ki naj obsega bibliografijo (popis in sistematiko) vseh slovenskih popu-lamoglasbenih izdaj-nosilcev zvoka, arhiv vsega slovenskega populamoglasbenega gradiva, bibliografijo vseh pisnih in elektronskih zapisov na to temo od začetkov do danes, osnovno knjigo o razvoju in zgodovini slovenske popularne glasbe, izdelana načela in metodologijo vede itd.
Sele na tej podlagi bomo lahko govorili o začetkih slovenske znanstvene obravnave množičnih kultur, med katerimi je popularna glasba prevladujoča in najpomembnejša.
Gorazd Beranič
THE SEARCH FOR WHAT?: TRUCKDRIVER’S ADDICTION TO SPEED-LIGHT
Samozaložba, 1993
Skupini T.S.F.W? se s lem Ciljem mogoče odpira pol v zavest širše skmske roclmske publike in kritike. Skupina namreč prihaja s skrajnega severovzhodnega konca Slovenje (Lendava), zalo se je dosedaj bolj vključevala v avstrijsko (tu so ta CD posneli) in madžarsko rock sceno. V slovenskem prostoru so nastopali predvsem v okviru trontroctmskih pobud (konceiti, posnetek na Ho Border Jam kompUadji, serija' NBJ konce/tor).
V spremnem besedilu sami navajajo nekatera izhodišča svoje glasbe: izrazita dvodelnost vplim, v katerih se meša dvoje tradicij (punk in hardcorovska na eni ter hrupni rock in eksperimentalnejši poskusi na drugi strani); iskanje gibljive, notranje napete oblike, ki bi uspeta te raznolike vplive ustrezno izraziti. Skozi to vednost dejansko lahko opazujemo glasbo skupine, ki skuša odkriti avtonomno dinamično it obenem distorzično obliko ujetja vsebine, pri tem pa ostati tudi dovolj odprta navzven. Devet komadov, od tega dve priredbi (Black Flag in Sonic Youtft), se ves čas vrti okrog te temeljne dileme.
Glasba skupine T.S.F.W? največ dolguje vplivu skupine Sonic Youth. Sledi jim tako v kompoziciji (večplastnost, prelomi, distorzije hrupnih koncev, razblinjenost središčne linije), kaka tudi v zvoku kitar in načinu vokalizacije pevke. Čeprav menim, da ph tem niso najuspešnejši (komadi 'Freakstar', ‘Smasher'...). Uspešnejšo pa nakažejo v komadih 'В.Ш', 'U’ in 'John Rjder1, kjer gre za izvirne/si spoj punkmovske eno/mjske tradicije in somcjouthovskega večplastnega razgrajevanja komadov, k teh komadih jim uspe ujeti vso širino in dinamični razpon vplivov, kar se odraža v strnjeni, osrediščenejši kompoziciji, ki /o gradi predvsem osvobojeno tatarsko tmranje. To postane dominantno, tako da se siceršnja fascinacija z zapleteno in razsrediščeno kompozicijsko prekrije, k tej samosvoji oddaljitvi skupine od svojih 'vzornikov se po mojem mnenju skriva glavna moč skupine v prihodnje.
<	Gorazd	Beranič
VESNA GORŠE, DRAŽEN FRANOLIČ: ASGARD LIVE BlincI Dog Records, 1993
Hrvaška založba Blind Dog Records nadaljuje s svojim neortodoksnim izdajateljskim pristopom. Tokrat so nam (po eni kaseti in dveh Jugotonovih ploščah, Wonder1and in New Era of Instrumental Musič iz leta 1990) ponudili ploščo z živimi posnetki zasedbe Asgard, ki igra neke vrste new age etno jazzglasbo precej neprefencioznega, melodičnega značaja. Čeprav je res, da ni mogoče poslušati vseh 75. minut koncertnih posnetkov v enem kosu, ker nas slej ko prej premaga dolgčas, je treba vseeno priznati, da spoj jazzovskih elementov (ob izjemno lucidnem improviziranju saksolonistke Vesne Gorše), orientalske etnične glasbe (predvsem ob prispevku tolkalca Juriča Ugrinovičal (er prepogosto preveč tehnično praznega sokranja na McLaugh-lirmski način (na udu, arabski lutnji) Dražena Franetiča, nikakor ni neskladen. Nasprotno: trio deluje ves čas zelo kompaktno, njegova melodičnost pa praviloma ne zaide v banalnosti. Na koncertu tovrstni glasbi ni problem slediti in se je ne nasititi tudi v več kot enournih porcijah, na CD plošči pa je vendarle mogoče programirati kakšnih 20 minut zares kvalitetnega izbora: volk je lahko sit in koza cela
Rajko Muršič
H.U.M.: HANGED PARADISE
Front rock, 1993 (6’ video)
Čeprav smo od skupine CZD vajeni presenečeni’ (akustični recitali etc.) in z nestrpnostjo pričakujemo izid n/ihove pne CD plošče, novega propkta jedra le skupine nismo pričakovali. H.U.M. (= Human Universal Misery) se za sedaj (materiala je menda že veliko) predstavlja z eno samo skladbo na videu, s čimer po eni strani Front rock nadaljuje s svojo video izdajateljsko dejavnostjo, po drugi strani pa ob navezavi na animacijo Jožeta Slačka (v okviru projekta "Video je ubil radijsko zvezdo’) nehote opozarjajo na to, da slovenska frockovskaj video produkcija pravzaprav doslej Se ni izpljunita rasnega protivojno angažiranega izdelka. Elektronska (modema) tehno podlaga in samplanje ter značilno 'energetsko nabito' petje se (ob jasno angažiran video montaži) v komadu Hanged Paradise zlijejo v prav učinkovito zvočno celoto, ki predstavl/a dober (hkratni!) odgovor na dogajanja na tehno sceni v Ljubljani.
Izdelku je sicer mogoče očitati nekatere tehnične pomanjkljivosti (slabo sinhronizacijo), toda celotna izrazna moč projekta več kot zadovoljuje (morda celo navdušuje?), a nam poraja vprašanje, če bo H.U.M. morebiti "požif CZD’
Rajko Muršič
2227: STRIPCORE Strip Core, 1993
RES NULLIUS
IN NJIHOVA SUROVA ENERGIJA
V,
Čeprav so bend in založnik /o ploščo valili kar smo kljub poznavanju (novih) kvalitet skupine 2227 vendarle doživeli majhen ljubek kulturni šok. Končno je Iz ljubljanske mlake priplaval izdelek, ki ne samo, da izstopa iz malodane celotne dosedanje slovenske rockovske produkcije (ne le zaradi občasno prav mojstrske valujoče violine), ampak predvsem zato, ker izhaja iz bravurozne izrazne sinteze (ne samo) rockovske zgodovine, ki še kako živi v naših izkustvenih horizontih. Res je, da gre za praktično povsem novo skupino, ki je sicer pred davnimi leti pod istim imenom igrala bobne in bobenčke parajoč in trgajoč hardcore, toda tudi v njenih novih skladbah je mogoče čutiti ne samo odmeve na ameriško hardcore produkcijo iz srede osemdesetih, ampak tudi sorodno evolucijo skupine, kot pri recimo kakšnih Victims Family. Ob tem pa se v zvočnosti 2227 prelivajo tudi primesi manj starega ‘grunge’ rocka (a v dovolj apotekarsko odmerjenih porcijah), kompleksno strukturirano drvenje instrumentalnega rocka (z referencami od Duanne Eddyja preko King Crimson do NoMeansNo), lunkoidnost, jazzovski prijemi in ceh klasični (pravzaprav 'dutf baročni) intermezzo. Tokrat me za spremembo angleška besedila (začuda niso trapasta!) sploh ne motijo več, saj bi fantje zaradi mene lahko peli tudi v kitajščini, pa tega sploh ne bi opazil, saj uporabljajo glas pač le še kot eno od enakovrednih glasbil v dokaj dinamično strukturirani medigri kitare, basa, bobnov in (ne zmeraj prisotne) violine. Vsi glasbeniki se izkazujejo ne kot perfekcionisti, ampak kot zreli posamezniki, ki svoje ‘ego tripe" podrejajo celoti. Dolgčasa ni, tu in tam te stvari ceh prisilijo v plesno zibanje, potem lahko doživiš pravi ognjemet strnjenega 'driva', je pa tudi nekaj povsem 'liričnih' utrinkov. Sveže, obrtniško mojstrsko, tudi z umetniškim učinkom, ter obenem rockersko od A do L
Ljubljana, ali se v tvojem drobovju znova prebuja rock? Končno!
Rajko Muršič
Na zadnji plošči (Glupost je neuništivaj so ti istrski rockriroll S punk'n’roll humoristi zapisali, da je to njihov zadnji LP. In besedo so držali! Ob koncu lanskega leta so (pri novi koprski založbi Primitive glasbic, ki ji želimo srečno pot) izdali pivi CD z govorancami nekega primitivca Zaratuste. KUD Idijoti so en od Ustih redkih bendov, ki jim šte/eš v dobro to, da se ne premaknejo niti za ped. In to, da še zrnera/ igrajo 'Ramones Oriented Ftoclf (POR), je OK, toda da to počnejo še zmera/ sveže in inovativno, je pa že preveč! Teh norcev se človek enostavno ne more naveličati. Iz banalnih po(d)stavk napravijo zmeraj nekaj, čemur velja nameniti pozornost, tako z miganjem na koncertih kot z maltretiranjem zvočnikov doma. Hja, konec koncev tudi pri Shakespearu samo norci povedo kaj pametnega!
Zaratusta nam predstavlja nekatere komade, za katere KUD Idijoti pravijo, da so nastali v njihovi začetni lazi ob prvem punk valu v Puli na začetku osemdesetih. V posameznih komadih sodelujejo nekaten protagonisti takratnega dogajanja (iz dveh, kot pravijo Idijoti, odličnih zasedb, Visoki napor in Gola jajaj, ki so prispevali dva komada, le dva komada pa so KUD Idijoti pripravili povsem na novo. Čeprav so zafrkljivi in ne le lahkotni, ampak predvsem veselja in življenjskega elana polni (?!) mckrnski komadi vsi po vrsti enako vznemirljivi, bi (ne samo zaradi drugačnosti) izpostavil izvrstno priredbo stare motuchmm popevke '0 be/la ciao', zaradi klavirja pa nas preseneti tudi skladba 'S. djevo/ka'.
Plošča, pri kateri (ponovno) ne boste imeli težav z osamljenost/o, žalostjo ali melanholijo, zdolgočasenostjo ali poneumljenostjo,
Okjar
eliko aktualnih tekstov o pravovernih ameriških rock skupinah, ki gradijo svojo zvočno dimenzijo na plamenih tistega čudovitega ognja, ki so ga v šestdesetih z napalmom zasule nekatere detroitske in newyorške skupine, se začne s sintagmo: The Stooges in The Velvet Underground so najboljša'stvar, ki se je lahko zgodila rock glasbi v tem pa tem času... Če ta zgodovinska trditev drži, potem je velenjska četverka latinskega imena Res Nullius najpametnejša zadeva, ki se je lahko zgodila slovenskemu rocku lansko leto.
KATEDRA: Gledaš toliko naprej?
Zoran: Gledam v bistvu, čeprav nismo kalkulatorji, razumeš. Sploh ne kalkuliramo, ampak gledamo zelo naprej. Mislim, mi imamo že sedaj neko svojo vizijo razvoja benda, In to se vidi, ne vem, če gledaš prvi CD, če poslušaš, kar zdaj igramo na koncertih. Mislim, da je evidentno, kakšen razvoj imamo.
KATEDRA: Zdi se mi, da je to, kar je novega; bolj rockovsko.
Zoran: Ne, rock’n’rollersko bi jaz rekel, KATEDRA: Bližje je tradiciji.
Zoran: Ja, to je v bistvu tisto, kar smo mi vedno hoteli delati. Rythm’n‘blues, tisti bazični rock’nToll. To nas trenutno zanima.
KATEDRA: Prvič sem vas videl na Gerbičevi ob vašem drugem ljubljanskem nastopu. Takrat je bilo pri vas več punka.
Zoran: Takrat je bila neka eklektika. Takrat smo mi imeli noter dosti funkyja, če se spomniš, KATEDRA: Ritmika je bila bolj izpostavljena pri nekaterih komadih, čeprav je tudi na CD-ju dosti tega funkyja.
Zoran: To so stvari, ki smo jih mi dali enostavno zaradi čistega odnosa do teh skladb. V bistvu je bilo naše tunky koketiranje takoj na začetku. Tega smo ogromno preigrali na koncertih in smo se enostavno odločili, da damo na CD, Čeprav zaradi teh komadov mogoče cel CD ne deluje dovolj kompaktno, To je mogoče napaka, samo še vedno mislim, da se tak CD že dolgo ni pojavil v Sloveniji. To je čista surova energija.
KATEDRA: Zakaj naj bi bil Ultra Shvan bonus track, če drugega nosita zvoka ni?
Zoran: To smo v bistvu napisali zato, ker je bilo nenačrtovano. Imeli smo 12 skladb, ta, trinajsta, je nastala ob treh zjutraj, Mislim, da je to bil zadnji dan snemanja, bili smo globoko pod vplivom stimulativnih sredstev. To je bila Križajeva ideja, nekaj posneti neposredno, brez nasnemavanja, Mislim, čista improvizacija. Zaradi tega je bonus track. NI drugega razloga.
KATEDRA: Predpostavljam, da ste imeli idejo, kako naj bi cela zadeva zvenela.
Zoran: Ja, mi smo prišli s čisto idejo, kako naj bi to zvenelo, Recimo, prvi komad Be Bop. Približno tako bi moral zveneti cel CD. Križaj - kako fleksibilen je! • je to zelo dobro zaštekal. Dosti ljudi nam tudi reče, da je v bistvu Be Bop mojstrovina. Kar se produkcije tiče, mislim, da je tisto garažo zelo dobro zadel. Ne vem, koliko je bil včasih, ampak zdaj ni več v tej furi, ampak je to totalno zadel, vsaj kar se nas tiče. Poanta je v tem, da mi nismo imeli več denarja, da bi on sfural tudi druge komade na ta način. Tako, da je za en komad porabil eno uro, kar je minimalno, če hočeš nič, ker se produkcije na ta način ne more delati.
KATEDRA: Na trenutke je kitara...
Zoran: Premehka.
KATEDRA: Ja, premehka in neizrazita. Nekako je zamegljena.
Zoran: Ko smo celo stvar zmiksali in sproducirali, je nismo pustili ležati en mesec, da bi dobili distanco do tega, kar smo naredili, kar je v bistvu zelo pomembno ali, če hočeš, najbolj relevantna stvar, vsaj za mene. Nismo je pustili ležati, da bi objektivno pogledali na celo stvar. Tudi sami smo potem opazili, da je kitara na trenutke premehka, neizrazita, da pobere tisti garažni sound, ki ga imamo, Če pogledaš naše koncerte, je to praskanje, vsaj mi poskušamo to narediti, in to na CD-ju na trenutke mogoče ni izpadlo tako, kot bi moralo. Glavna stvar je, da je treba material pustiti, da odleži. Ampak mi smo delali na ta način, enostavno nismo imeli denarja, nismo imeli časa, nismo imeli nič. Vsi skupaj smo vseeno zelo zadovoljni s tem CD-jem, sami smo ga sfurali, sami smo ga financirali, v bistvu smo z zadnjim koncertom pokrili vse naše dolgove. Na ta CD gledam
Njihov prvenec No One Can Like The Drummer
Man je Delo opisalo kot “pandan našega časa prvencu Buldožerjev iz sedemdesetih in tistemu Pankrtov iz osemdesetih' (copyright M.O.), poslušalstvo RŠ pa jih je izbralo za ‘naj" domačo skupino. Temu bo Katedra dodala, da je ta plošča za Slovenijo enakega pomena, kot so bile za Hrvaško in širše, bivšo Jugoslavijo, prve kasetne Franjiceve izdaje Domači rock’n’roll je z njimi končno dobil svoj fetus. Otrok se bo rodil, če bodo Res Nullius uresničili pričakovanja, ki jih na odru tako fatalistično žarčijo. Leto in pol po bežni predstavitvi ob novo-rockovski odisejadi '92 smo se v polnem obsegu pogovarjali s pevcem skupine, Zoranom Benčičem.
KATEDRA: Pred kratkim ste igrali v Zagrebu na festivalu Fiju Briju.
Zoran: Veš, kako je. Organizatorji so nas -predstavili kot goste iz Slovenije in nas je cela dvorana izvižgala. Ampak ko smo šli z odra, je bil buren aplavz. Motilo me je tisto čudno žvižganje na začetku, Če ti žvižga 10000 ljudi, ko prideš na oder, ne vem... V prvih vrstah so kazali kurce, ni fer odnos. Prvič, ko smo igrali v Zagrebu, je bilo v bistvu še huje. Takrat so nas pljuvali, metali čike na sceno... Ko smo igrali drugič, je bilo prekrasno.
KATEDRA: Kaj misliš o vašem nastopu na Novemu rocku? Ali je bil prelomen?
Zoran: Ne morem reči, da je bil prelomen. Prelomen je CD. Ta Novi rock za bend pomeni neko kontinuiteto koncertov, in te smo imeli po Novemu rocku. Zaradi tega je v bistvu NR pomemben, Dan, ko daš - ne vem - pet intervjujev prvič v življenju. To je to. Samo pazi, ogromno bendov ima za cilj Novi rock! Mi o tem sploh nismo nikoli razmišljali. Mislim, v principu se mi jebe za Novi rock. Jasno je, da mora vsak bend skozi to, samo naše ambicije grejo dosti dalje.
KATEDRA: Kam?
Zoran: Da ti zdaj dam neko mejo mojega uspeha? Ne vem... V bistvu čisti profesionalizem, da živiš od tega. To pomeni, da prodaš par tisoč plošč, da imaš neko kontinuiteto, da lahko od nas vsako leto pričakuješ eno ploščo, da imaš dobro firmo, ki te pokriva.
KATEDRA: Ampak za to moraš delati tudi hite!
Zoran: To me je dosti ljudi vprašalo; na tem prvem CDju da ni hita. Ne morem reči, da nam je bilo čisto vseeno, kaj bodo ljudje rekli; toda v teh underground okvirih mi imamo hit, razumeš? Ampak noben od nas v bendu se ne počuti, da bi lahko pel neki hit, pravim, v okviru nekega radia, da bi bil na televiziji, da bi to bil pravi hit... Pazi! Jaz sem se danes prvič stuširal po štirinajstih dneh, kurac. Kako naj pojem hit? Razumeš, kaj mislim? Niti ga nočem peti pri svojih enaindvajsetih.
KATEDRA: Kaj je zate sphh hit? Katera pesem je bila tvoj osebni hit?
Zoran: Ne vem, Visoko Visoko od Majk.
KATEDRA: Hotel sem te vprašati, kaj je hit zate. Hit je v bistvu pesem, ki je najbolj priljubljena med ljudmi v enem določenem trenutku. Vsak ima svoj hit. Katere so tvoje najljubše pesmi?
Zoran: Vse od Toma VVaitsa, najbrž.
KATEDRA: Zakaj ravno lom Waits?
Zoran: Ima nek ambient, ki ga jaz pri drugih ne vidim. Enostavno ga čutim nekje. Tisti barski ambient, ki ga on premore. Pri njem vidim en film, ki ga pri drugih ne vidim. Mislim, zelo močna je zgodba. Enostavno, vidim tisto, o čem govori, razumeš? Prav vizualno si lahko predstavljam skozi njegov vokal, skozi njegov tekst, način, kako on to pove z glasbo. Pri drugih tega nisem videl, Nikjer tega nisem videl. Rad imam tisto surovo energijo MC 5, Stoogesov. Mislim, da bomo mi tisto, kar dela Tom Waits, delali pri tridesetih. Ko se bom počutil malo bolj izsluženega,
o: Diego Andres Gomes
v primerjavi z drugim CD-jem, s tistim, ki ga imamo ta trenutek v glavi. Mislim, da bomo celo stvar izpeljali veliko bolj selektivno. Na CD-ju bomo imeli maksimalno osem komadov. Vse bo v angleščini, vsi komadi bodo, ne bom rekel podobni, ampak bodo govorili isto zgodbo, vsaj kar se glasbe tiče, Mislim, deubo naš drugi CD vrhunec slovenskega rock'n’rolla, to ti zagotovo lahko trdim.
KATEDRA: Zelo si prepričan vase.
Zoran: Mislim, da moram biti. Veš kaj, delamo zelo dosti, imamo neke izkušnje, ki jih prej nismo imeli. Jaz sem prepričan, da bo to prava stvar!
KATEDRA: Strinjam se s tabo, da je vaša plošča najboljša zadeva lanskega leta v Sloveniji, ampak se mi obenem zdi, da nimate prave konkurence, oz da ni veliko drugih rockerskih skupin. Kateri slovenski bendi so, poleg Res Nullius, zate relevantni?
Zoran: Hic Et Nune. Strelnikoff. Mislim, pazi, meni se jebe za konkurenco, mi pač furamo to svojo stvar, Jaz nisem rekel, da je to najboljša stvar lanskega leta, Jaz sem rekel, da je to najboljša stvar v Sloveniji že par let nazaj, Mislim, da smo mi postavili ene temelje vsaj v devetdesetih in da bodo ljudje zaštekali to, kar mi. delamo, to kar mi v bistvu poskušamo sfurati, razumeš! Mi se ne gremo neke kvazi inovativnosti, kar danes dela poln kurac bendov. Ljudje danes nimajo dosti posluha, dosti duha za najbolj enostavne stvari, ki so v principu najboljše. Zamenjati desetkrat ritem v enem komadu, to ni inovativnost. Mi poskušamo obuditi nek bazičen rock’n'roll duha v devetdesetih. To, da nimamo prave konkurence... Letos je izšlo nekaj CD-jev v Sloveniji, tako da o konkurenci ne bi mogel govoriti,
KATEDRA: Eno, v bistvu dve pesmi, ste posvetili lggyju Popu. Zakaj ravno njemu?
Zoran: Zato, ker se refren OK rima... No, on je neka naša referenca. Neko čudno karizmo izseva, ko jo jaz zelo hitro dojamem, Ko ga vidiš na odru, imaš občutek čistega rock’n'rolla. Njegovi gibi, njegovo telo. Veš kaj, ima nekaj zelo ženskega v sebi. Recimo, da mi je njegovo telo najbolj všeč. To sem si najbolj zapomnil od celega koncerta. Ko pogledaš njegovo telo, vidiš njegovo življenje. En občutek velike brazgotine mi da, enega izgorevanja, predanosti temu, kar dela. To je to.
KATEDRA: Ampak on pri tem ni izgorel, ampak se je - ravno nasprotno - ustvaril.
Zoran: Zelo OK je, kar se kompromisov tiče, Zelo malo je takih ljudi, ki so sfurali tisto, kar so hoteli. Vsak veliki bend prej ali slej pade v to foro, banalno rečeno, industrije. OK, lggy je tudi tu noter, ampak še vedno mi deluje čisto drugače kot vsi ostali. Ima eno širino, ki je drugi nimajo, iskrenost, ki te zajame, če imaš duh. Moraš to občutiti. Ne vem, koliko se da to z besedami povedati,
KATEDRA: Govoril si, da bi na novo ploščo dali samo osem komadov. Ali je to zaradi dolžine pesmi?
Zoran: Ne, ni zaradi dolžine, To je zaradi denarja. Hočemo enostavno narediti osem komadov, ki bodo mojstrovine. Imeli bomo najbrž enih 15 komadov v selekciji, vzeli bomo osem komadov. Vsak komad mora biti v pnneipu maksimalno izpeljan, tudi kar se tiče produkcije. Nočem, da bi mi pri desetem komadu zmanjkalo denarja, da ne bom mogel sfurati tistega, kar hočem. Mislim, da je tudi zaradi ljudi boljše, da jih ne jebem z nekimi trinajstimi komadi, od katerih so mogoče samo trije za našo dušo, To v bistvu ni kompromis, temveč je fair play do naših fanov.
KATEDRA: Govoriš o tem, kot da se bo to zgodilo v bližnji prihodnosti.
Zoran: To bo v bistvu precej kmalu. Računamo, da bomo nekako septembra izdali drugi CD.
KATEDRA: Vi ste Matiča (manager, op. av.j na vedli celo kot petega člana skupine.
Zoran: Ja, on je del skupine. Tako kot sem jaz pevec, je on manager, zaradi tega, ker ni nič pridobitniškega v tem, kar on dela. On ni manager v tistem klasičnem smislu. Investiral je denar tako, kot vsi mi skupaj. Rihta to, kar delamo.
KATEDRA: Besedilo pesmi Be Bop je nekoliko narkomansko.
Zoran: Ne, to ni narkomansko besedilo. To lahko interpretiraš kakor hočeš. Jaz lahko rečem I need a dose and I feel fine in mislim recimo na dozo, ne
alkohola ali droge, mislim na dozo zvoka kitare ali bilo česa, zvoka življenja benda, zvoka naše skupne stvari, ki jo furamo. Mogoče mislim na to, hočem tega še veliko več. Nisem mislim na drogo.
KATEDRA: Ali ste na kakšnem koncertu igrali trezni?
Zoran: Vsak koncert igramo trezni.
KATEDRA: To lahko poveš svoji bivši razredničarki.
Zoran: Pazi, noben od nas ne jemlje nobenih stimulansov, droge. Jaz tega ne rabim, niti ne konzumiram pred koncertom. Pijemo pa, če hočeš tudi preveč, Se več pa kadimo.
KATEDRA: Vaša besedila so vsaj zame dosti temna. Glede na to, da jih ti pišeš, koliko se ta besedila nanašajo na celo skupino?
Zoran: Zelo hecno je, samo mislim, da pišem besedila, ki se neverjetno nanašajo na vse nas skupaj. Mislim, da imamo zelo podobne situacije v celem življenju, MislinT da se pobi zelo dobro najdejo v vseh besedilih,
KATEDRA: Od kod naslov plošče No One Can Like The Drummer Man? Zveni zelo samozadovoljno.
Zoran: Je, To je iz Hitchcockovega filma. To je vsaj zame zelo poetičen naslov. Zelo poetičen jn blago narcisoiden, in ima nek paradoks v sebi. Če ga bereš No One Can Like The Drummer Man lahko pomeni Nihče ne more marati bobnarja. Po drugi strani, če ga malo drugače bereš, No One Can, Like The Drummer Man, z vejico, lahko pomeni Nihče ne more kot bobnar. Če se za trenutek poglobiš, se mi lahko zdi zelo ekstremen naslov. Ima neka dva pola v sebi.
KATEDRA: Katera?
Zoran: Ljubiti in sovražiti.
KATEDRA: Kateri je vaš, ta pravi?
Zoran: To je naš pravi. In ljubiti in mrziti.
KATEDRA: Kaj, ali si tudi ti razmišljal o smrti svojih najbltžjih? (
Zoran: V bistvu dosti razmišljam o tem. To ni, da bi zaželel smrt tistih, ki jih imaš najraje, to je neko non stop razmišljanje o tem, kaj se ti lahko zgodi, če tvoji najbližji umrejo. Non stop imam to sliko v glavi. Veš kaj, in ljubiti in mrziti pomeni, da si, ko imaš nekoga rad, zasužnjen s tem. To je baza velike ljubezni, Je nek paradoks v ljubezni. Ne moreš ven iz tega. V ljubezni je vedno en del sovraštva. Prav tisti občutek, ki ti ga daje ena stvar, brez katere ne moreš, čeprav veš, da zaradi nje toneš. Ampak ne moreš brez nje.
KATEDRA: To je obenem samouničevanje.
Zoran: Je, če se ti ukvarjaš z rock’n'rollom našega kalibra v Sloveniji v devetdesetih, je to avtodestruktiven proces. Za trenutek ti to zna zelo brezizhodno delovati, Če se baviš s čim tako intenzivno, kot se mi bavimo, to vpliva na tebe, sto procentno. In na Noj način razmišljanja, obnašanja. Mislim, da je to zelo samouničevalno. Vedno imaš nek feeling brezizhodnosti, Non stop visi nad tabo, kakšna prihodnost je. Lahko se ti odpre, noben pa ti ne garantira, da se ti bo sploh odprlo, Zaradi tega je vse to skupaj svojevrstna mora. Ampak, kurac, mi jo furamo.
KATEDRA: Ali so Res Nullius tvoj pivi bend?
Zoran: Ja. Mi smo imeli prvi koncert, ko sem imel 16 let, Takrat smo delali z ritem mašino, brez bobnarja. Potem je vse razfukala vojska. Septembra '91 smo imeli prvi kocert po tisti pavzi. In tako je vse do danes,
KATEDRA: /zgleda, da vas imajo ženske raje kot tipi. Koliko uživate v času po koncertu?
Zoran: Mi nimamo nekega rock'n’roll macho odnosa do žensk. Mislim, da smo čisto nasprotje tega.
KATEDRA: Kaj pa je zate macho odnos? Čim
več...
Zoran: Točno to. Čim prej priti do fuka po vsako ceno. Noben od nas se ne obnaša tako. Čutimo ženske globoko v sebi. To nas dela večje moške, ker smo tako subtilni, senzibilni. Jaz mislim, da zelo dobro dojemam žensko naravo,
Terens Štader
KUD IDIJOTI: TAKO JE GOVORIO
ZARATUSTA
Primitiv glasbic, 1993
SLOVENSKA TEHNO SCENA
EKSPLOZIJA ZVOČNEGA HEKERSTVA
ve ne moremo govoriti o novem svetovnem redu, ne da bi omenili Navidezno Resničnost, potem tudi v kontekstu drugačne popularne glasbe ne moremo mimo prodirajoče tehno(logije). Vse cenejši in dostopnejši elektronski izvori zvokov in ustrezna računalniška oprema so počasi prodrli tudi v domačo glasbeno produkcijo.
Vendar t.i. tehno ni le še ena trendovska različica plesne glasbe, gre še vsaj za socio-kulturni fenomen sredi informacijske dobe. Predvsem evropski podzemni klubi so se že preusmerili na nov način zabave, kitarski rock se je umaknil celonočnim rave-partyjem. Non-stop elektronska hipnoza je za dobršen del mladinske populacije postala edini način totalne pozabe. Enostavna, vseh notranjih napetosti okleščena forma, se po funkciji bliža formalno-glasbeno nasprotujočemu speed-trashmetalu. Totalno prepuščanje pač.
Kakorkoli že, stvari se dogajajo, in to vedno intenzivneje, tudi v domačih logih. Že zato je prav, da se v naslednjih vrsticah seznanimo z nekaterimi protagonisti nove slovenske tehno scene. Iniciatorji tovrstnega dogajanja pa niso pionirji Electronic Body Musič na Slovenskem, Borghesia, pač pa se je nova tehno scena odzvala na razne podstile širom po svetu. Da so stvari resne, priča tudi pohvalni prispevek velikega poznavalca slovenske alternativne glasbene produkcije, Chri-sa Bohna, v eminentni glasbeni reviji Wire!
Vse skupaj se je začelo nekje v letu '91, ko se je več ljubljanskih mladih entuziastov s pomočjo cenene računalniške opreme, sam-plerjev in sinthov spravila delat lastno glasbo. Prvi javni "nastop" oz. pojavitev izven domače "delavnice" se je dogodil v oktobru leta 1991 na ljubljanskem RŠ v oddaji, namenjeni izključno tehno glasbi. Tedaj so bili predstavljeni prvi posnetki dua Annalies, ki jim je sledilo še kup podobnih skupin in projektov. Dandanašnji lahko govorimo o koherentnem dogajanju, ki se kaže v skupnem koncertnem nastopanju, pojavljanju na ploščah in sploh v medsebojni pomoči (posojanje opreme).
In vendar je prvi mož slovenske tehno scene t.i. MC Brane, Morda kontroverzno, a Brane je vključen v razna aktualna glasbena dogajanja že več kot desetletje. Spomnimo se ga kot aktivista v bendu 0'Kult, ki se je kmalu izvil enodimenzionalnosti punk obrazca in se spustil v težke zvoke t.i. post-industrijske glasbe. Za sabo so pustili album, ki je izšel pri berlinski založbi Dossier. Prelomno se zdi Branetovo enoletno bivanje v Londonu, kjer se je srečal z novo subkulturno glasbeno sceno. Po vrnitvi domov je svoja nova spoznanja začel najprej uresničevati v sodelovanju z Borghesio, nekje vzporedno pa se je tudi samostojno vedno intenzivneje zanimal za raznolike možnosti elektronske plesne glasbe. Vzporedno je prevzel delo DJ-a v klubu K4 in vključil v program Radia Študent veselo uro tehno ritmov. Kot solo performer se je poimenoval BeitThroN in v začetku leta 92 začel pisati glasbo za predstavo Tomaža Štruclja, Hamlett Packard v koprodukciji gledališča GLEJ in Cankarjevega Doma. Kmalu zatem (v juliju) je izšel tudi CD z glasbo
Revolver
iz predstave, kar je obenem prvi gledališki soundtrack, izdan na plošči na Slovenskem. Plošči sevada pritiče tudi video klip, Potver Game, ki ga je zrežiral Iztok Aberšek in smo ga imeli priliko videti tudi na slovenski TV. BeitThroN je kmalu zatem začel nastopati tudi v živo in se prvič selil preko meje v Zagreb. Vendar se Brane pojavlja tudi pod
plodnejša tla med slovensko pop mentaliteto. V živo sta prvič nastopila v ljubljanski diskoteki Turist, pravzaprav se je 20.maja leta '92 tam predstavilo vseh pet tedaj delujočih tehno skupin v Sloveniji. Sledili so še nastopi v Novem mestu, Domžalah in avstrijskem Linzu ter na Dunaju.
Random Logic je skupina, sestavljena iz štirih članov, skupaj so nekaj več kot dve leti, prvi javni nastop pa se jim je posrečil, tako kot skoraj vsem ostalim, v diskoteki Turist. Sledilo je nekaj koncertov po Sloveniji, na Hrvaškem in v Avstriji. Na njihov zvok so vplivali različni stili elektronske glasbe, od samih začetkov s Kraftwerk, pa do inovativne tehno glasbe s konca 80-ih in začetka 90-ih let (Detroit, a c/d, trance). Skupina se ne
imenom (Brane Zorman), le da v tej pojavni obliki ponuja bolj raznolik pristop, Za predstavo Hamlets’n’Roses je recimo prispeval mešanico popa, metala, etna, rocka in ambientalne glasbe. Ne odreče se niti vabilom za snovanje glasbe, ki služi modnim revijam, 20-minutni prispevek z naslovom One Fiction Factory je bil uporabljen v predstavi Oz, ki je služila modni reviji v sklopu Študentskih kulturnih dnevov. Snuje že tudi nov soundtrack, zopet za Štrucljevo predstavo Cliopatra, in tokrat bo glasbena oprema spoj klasične in elektronske glasbe. Skratka, Brane oz. BeitThroN se ne da ujeti v znane kalupe, tako načina dela, kot stilskega predalčkanja.
Duo Annalies sestavljata Jure in Sašo, ki se od vseh slovenskih tehno skupin lahko nadejata največjega uspeha. Njuna glavna inspiracija je zgodnji tehno pop tipa Depeche Mode ali Soft Celi, čeprav je zaenkrat v njuni glasbi čutiti vplive novejših trance-rave ritmov. Z vključevanjem besedil v glasbo, s pevko in plesalci, pa bosta Annalies prav gotovo našla
osredotoča le na ustvarjanje klubske plesne glasbe, pač pa poskuša tudi eksperimentirati in kreirati glasbo, ki jo je mogoče poslušati tudi v domačem naslanjaču. Posnetki nastajajo v home-made studiu, ki postaja iz dneva v dan večji, Zaenkrat so se na plošči pojavili le enkrat, in to na kompilaciji S.L.O.I.R.P., ki je izšla leta 1992. Trenutno delajo glasbo za gledališki projekt Mareta Peljhana, vmes pa pripravljajo posnetke za prvo slovensko tehno kompilacijo, ki naj bi izšla v začetku leta 1994 za založbo Dallas.
Projekt Celi Block obstaja slabi dve leti, sestavljata pa ga Borut in Aleš. Njuna glasba temelji na več različnih podzvrsteh tehno-un-dergrounda, kot so trance, hardcore, rotter-dam, rave... Duet Celi Block je do sedaj imel pet koncertov, nazadnje na mini-festu vseh tehno skupin v klubu K4,26. novembra lani.
Ob koncu ne moremo mimo najbolj plodovitega ustvarjalca nove slovenske tehno scene. Pero Penko je začel eksperimentirati z elektroniko že tam konec leta '89, najprej
	
	
z močno navezavo na belgijsko t.i. Electronic Body glasbo. Prva pojavna oblika njegovega delovanja je bil projekt Godgarden, ki pa se je pred kratkim samoukinil. Ostal je le zapis na kompilaciji S.L.O.I.R.P. Pero je zatem vzporedno postavil na noge kar tri projekte, ki se glasbeno in funkcionalno precej razlikujejo. Najprej je to electro-core varianta Coptic Rain, ki jim je pri berlinski založbi Machinery uspelo izdati CD Dies Irae (glej prejšnjo številko Katedre!). Kljub nepopularni odločitvi, da plošče Coptic Rain ne bodo propagirali z nastopi v živo, je plošča Dies Irae predvsem v nekaterih evropskih glasbenih časopisih dobila odlične ocene. Tako kot v Coptic Rain, tudi v April Nine prepeva Katrin, le da tu izkazuje diametralno nasproten naboj. Kot April Nine sta Pero in Katrin posnela glasbeno podlago za TV serijo o Egiptu, ki se je v šestih delih že prikazovala na slovenski TV. Obenem je že zunaj tudi CD z naslovom Sum Gods HerHage, ki ponuja glasbo iz serije. Posebnost te glasbe je, da je sicer vokalna, vendar brez besedil! Ce bi že iskali primerjave in vplive, bi jih najlažje našli v ambientalni glasbi dua Dead Can Dance, kjer se spajajo elektronika, new age, etno in še kaj. Tretji vzporedni projekt se imenuje Cyber Bass in je glasbeni odgovor na informacijsko-medijski kaos, ki nas vedno bolj obvladuje. Cyber Bass glasbeno temelji na spoju elektronskih šumov, ritmov in posnetih trakov. Učinek takih postopkov za uho ni "prijeten", je pa učinkovit, predvsem v skupnem nastopu z adekvatnim video ozadjem. Tudi Cyber Bass je že realiziran na CD-ju, gre pa za glasbo za gledališko predstavo Neuro Dancer v produkciji gledališča GLEJ in ob pomoči studia Kit Kit. Poleg sedmih komadov benda Cyber bass so nekaj glasbe prispevali tudi funk-roc-kerji Heavy Les Wanted.
In tu se naš pregled mladega tehno dogajanja v Ljubljani počasi konča. Lahko bi omenili še derivat Laibacha - Tekton, ki se ukvarja s povezavo elektronske glasbe in motorjev, svoja dognanja pa realizira na britanskem otoku. Tu sta seveda še Laibach, ki ga vedno bolj nese v tehno-plesne vode, pa Borghesia, a vendarle, jedro domačega, stalno prisotnega dogajanja v tem polju, so skupine BietThroN, Random Logic, Annalies, Celi Block in trojna navezava Coptic Rain, April Nine in Cyber Bass.
Janez Golič
REVUAS . ■ HOMOEROTKNIM NABOJEM ■
PRIMOŽ SIMONČIČ: PIECES OF CAKE
Samozaložba, NIKA, 1993
Že zato, ker je slovenska jazzovska produkcija tako borna (modema še posebej), je treba to ploščo navdušeno pozdraviti, s tem pa še ni rečeno, da ji ni mogoče očitati tudi nekaterih hib. Glasbo, ki jo ponuja Primož Simončič s svojimi sot/vdniki, namreč poslušam z mešanimi občutki, saj ji ob tem, da ji ne gre odrekati nekaterih prepričljivih ‘razpoloženjskih' učinkov in da se kaže navduševati nad nekaterimi vložki posameznih glasbenikov, ves čas izmuzuje tisto, kar bi stvari dalo piko na i: zvočni presežki. Že pri triu Ulita se venomer pojavlja problem kombinacije melodičnih tem in ostrega ritmičnega podlaganja, tokrat pa se je ritmičnosti Simončič malodane povsem odrekel in poskušal ustvariti nekakšno jazzy atmosfero, za katero je prepričan, da bi morala zadoščati sama sebi. A žal ne. Past melodičnega (oz. tonalno in tematsko ‘klasičnega") muziciranja je v tem, da moraš imeti na zalogi izjemne melodične nastavke (ali teme), ki 'nosijo' celotno glasbeno tkivo. In to je razlog za uporabo nekaterih znanih tem (J. Lewis, D. Gilespiet in velikega'iskanja' prave 'drže' pri ostalih komadih. S tem seveda ni nič narobe, problem je le v tem, da je muziciranje Simončiča in kolegov tako intim(mistič)no, da se poslušanje plošče zares dobro obnese le na slušalkah.
Da pa na tej plošči ne bi bilo zares_ dobrih trenutkov in krasnih duetov, seveda ni mogoče trditi. Čeprav še posebej izstopata komada 'Latino?' (kjer se izkaže mariborski kitarist Igor Bezget/j in 'Modri kadilak', lahko v prav vsaki skladbi občudujemo nekatere izvrstno odigrane parte (še posebej v navezavi saksolon-bas). Primož Simončič se na 'Malenkostih1 potrjuje W luciden avtor in kot (žal samo) obrtniško dozorel saksofonist (torej ne kot saksofonist, ki si ga zapomniš).
Rezervno piko na i pa celotnemu projektu vendarie zariše izvrstna produkcija Nikola Sekuloviča, produkcija, ki je na slovenskih ploščah (pre)velika redkost
Rajko Muršič
PEARL JAM: PEARL JAM Sony, 1993
Če pomeni tretja plošča Nirvane dokončno potrditev skupine v okviru zabavnoglasbene industrije in v okviru rock glasbe 90. let, pomeni druga plošča skupine Pearl Jam predvsem vsebinsko razširitev tega modela in potrditev grunge rock kulture kot prevladujočega pojava množične kulture (miselnost neobveznosti, površnosti, nenevarne provokativnosti, medijske fascinacije itd.). Film Singles, ki je posvečen ravno tej kulturi in središčnemu mestu te kulture, SeattlUj to lepo potrjuje,
Če je Nirvana usmerjena v himnično zanesenost in fasciniranost z lastnim položajem, na ekscesnost in mitske stereotipe rock kulture, ki jih utelešata Kobain in njegova Courtney, pa Pearl Jam vse bolj predstavljajo (in prodajajo?) drugi, nasprotni pol grunga: intmističnost, zasebnost, poglobljenost v sporočila, liričnost in nekakšno zavezanost izvorno vsebinskim poudarkom te glasbe. Nirvana in Pearl Jam predstavljata dvoje obrazov sodobne grunge rock kulture. V prosta med tema dvema poloma (ki sta zaradi svoje izpostavljenosti tudi najuspešnejša) lahko vstavimo vso aktualno grungovsko rock produkcijo. Nrrvanino generacijsko himničnost in melodično, svečano ter japijevsko upornost umirjajo in dopolnjujejo Pearl Jam in obratno.
Pearl Jam so predvsem skupina z bogato glasbeno predzgodovino, kar je odločilno vplivalo na "presenetljivo’ zrelost in ižstopajočnost prvenca Ten od osrednjega toka grunge hrupnega zanesenjaštva. Zavezanost načelom glasbenega ustvarjanja skupin Green River na eni in Mother Uve Bone na drugi, daje Pearl Jam (Gossardu - ob Veddru gonilni sili PJ ■ in Amentuj tisto posebnost glasbenega izraza, ki jo lahko poimenujemo z dinamičnim, sugestivnim sinkrefemom. Ta spaja v glasbi skupine Pearl Jam izročilo umazanega, garažnega rocka, ostrega iythmb-bluesa (Green River, Mudhoneyj, tradicijo tiardrockovske raznolikosti in repetitivnosti Mother Uve Bone ter Ved-dravsko liričnost, osebnost in čustvenost, ki v veliki meri nadaljuje izraznost preminulega pevca MIB A. Wooda To troje sev glasbi Pearl Jam sooča, trni, spaja in razhaja, kar predstavlja temelj privlačnosti glasbe skupine Pearl Jam.
Gorazd Beranič
PURE LAINE: 4 MORE
Getloton, Front Rock, 1993 Mini CD graškega tria morda prinaša 'ostanke' iz prejšnje plošče Bum, morda pa predstavlja samo 4 skladbe, ki jih ne nameravajo izdati na morebitnem drugem ‘pravem’ CD-ju, ampak zgolj piemoščajo obdobje med 'starim' in 'novim', ko bi naj temu trio, Ja se z vsako novo ploščo predstavlja kot vse bolj zrela zasedba, katera glasba prav nič ne smrdi po trhnobi srednjeevropskega duha (čeprav je nekaj mračnosti v specifičnem vokalu), končno izšla plošča, s katero bo Pure Uine uspel veliki met V čvropo' (in še naprej, kajti ob koncu lanskega leta so šli v Los Angeles, kjer snemajo nove pesmi). Skoda, da bo zaenkrat tudi 4 more ostala le kratka predstava (v naših krajih) premalo opaženega ročka za sladokusce: ves učinek je namreč podrejen glasbi sami (ne glede na trenutna modna strujanja).
Rajko
POD SKALPELOM
(Z)GODB
MONTREALSKI DOBRI ČLOVEK
JEAN DEROME
Naša leteča reporterja sta zasačila Jeana Deroma, najdobrodušnejšo pojavo montrealske nove glasbene scene. Iskanost tega debelušnega flavtista in saksofonista je v vzponu. Razlog za razgovor pa je seveda v njegovi zanimivi glasbi in inventivnem muziciranju
BOYE: SE NE BOJE
Do tanit Enterprises
Sto' triletno časovno dimenzijo ter preko Novega Sada, nizozemske, Izraela, Grčije, Beograda in Madžarske, je v naše kraje prispela im plošča 'ženske' glasbene skupine Воуе. In kaj je prinesla novega? Dmjst rmil1 in ostrih tunkoidnih punk komadov, ki so jih tokrat napisali in sprav® na CD brez pomoči Zelenega Zoba, večletnega guruja skupine. Toda brez skrbi, Kojin duh je še vedno tako močan, da bi si celo mislili, da je s telepatsko povezavo dajal producentske nasvete Bebecu, sicer basistu skupine. Boye so po nekaj več kot pebh letih uradnih glasbenih izkušenj posnele svojo najcelovitejšo in najbolj izpolnjeno ploščo, ki je doseženo glasbeno zrelost združila z zagonom in odločnostjo prejšnjih dveh. Vse tisto, kar je od nekdaj sodilo v studijsko zvočno podobo skupine, a na albumih ni bilo obpljivo, je zdaj tukaj. Bleščeča produkcija, ki jo je omogočila nizozemska tehnika in nesporna kreativna navdahnjenost skupine, je obogatila in izpolnila zvok benda ter mu podarila glamcur, ki si ga Boye zaslužijo. Edina pripomba: prisotnost orgel gosta Davida Gadenra bi lahko bolje izkoristili. Ob sedanji svetovni medijski pozornosti do ženskih skupin se je treba zavedati, da ena od najboljših ženskih skupin prihaja iz naše (širše) bližine. Boye so izvirne in že nekaj njihovih taktov zadošča, da prepoznamo njihovo držo in sbl, kar pa ne velja tako očitno za razne Lunachlcks. Hole, Die Cheerteader in ostale ti. not g/ds, kljub vsemu dobremu je nekje v ozadje mogoče zaslutiti, da je plošča Boje Se Ne Boje potencialni maksimum te skupine, kar pa je še en razlog več, da se čim prej pobarvate.
Terens Štader
ANITA LANE: DIRTY PEARL Mute 1993
Anita Lane je po skoraj fMi letih glasbenega udejstvovanja dočakala svoj pivi CD izdelek. Vzrok tako dolgega •praznega' teka je njena vloga v ti. 'betlinskT glasbeni sceni ■ vseskozi je namreč le sodelovala pri projektih svojih avstralskih, nemških in angleških prijateljev. Pravzaprav tudi Dirty Pearl ne moremo štet za njen redni album, kafi na njem je Anita Lane zbrala pesmi, ki retrospektivno tečep od novih kompozicij, spisanih s pomočjo Micka Harveya pa vse nazaj do prvih korakov in sodelovanj z The Birthday Party
Izbor pesmi na Dirty Peati ni polno zaokrožen. Res je Anita Lane še enkrat objavila tudi recimo 'Borne ’ fz Einstiirzende Neubautenj, 'Subterranian World' (z Die Hautl, A Prison In A Desert' (iz filma Ghost Of The Civil Deadj m kot bonus so tuše šbri pesmi z EP-ja Dirty Sings izpred kakih Mi let a za dokončno revizijo manjka vsaj These Boots Are Made Fot Hlafting' z Adamsonovega soundtracka Delusion.
Anka Lane svojo linearno, monotono interpretacijo črpa pri neki drugi jezni gospodični ■ lydiji Lunch. le da ji manjka razpoznaven avtorski pečat Krog sodelavcev na Dirty Pearl je namreč tako širok, da se lahko rasno vprašamo, če to sploh še je avtorska plošča ali je le zbirka sodelovanj. In mogoče je tako še najbolje, kap ie z že omenjenim monotonim petjem Anita ne bi prišla daleč. Potrebno širino in vsakokrat zanimivo podlago so prispevali številni mojstn' skrbnega aranžiranja. Mick Harvey /e dodal umirjeno, skoraj patetično ozadje, Ваггу Adamson je z vibrafonom vdahnil jazzf podtone in jih podkrepil s samplanimi tunk ritmi, BKxa pa je s kitarskim podrhtavanjem na robu melodije skoraj neopazen. Dirty Pearl je tako še en pokazatelj, kako močni in vplivni so bili (m so še!) nekdanji člani skupine Birthday Party in njen krog. Pečat njihovih prispevkov je razpoznaven in duh 'Bedina' veje iz vsake pesmi na tem CD-ju.
Janez Golič
V svetovnih okvirih je montrealska scena danes po kvaliteti enaka tisti v New Yorku, na Japonskem ali na Češkem. Na kreiranje te scene v preteklih petnajstih letih so usodno vplivali Andre Duchesne, Rene Lussler in junak te zgodbe, Jean Derome. Poleg svoje glasbe so razvili tudi založbo Ambiances Magnetiques, ki so jo ustanovili pred desetimi leti z Robertom Lepagom (priključila so se jim tudi tri dekleta iz skupine Wondeur Brass, danes Justine). Zgornja trojica je ob koncu sedemdesetih let delala skupaj v skupini Conventum,
O svojih jazzovskih začetkih Derome pripoveduje: "Da, takrat sem bil bolj dejaven kot jazzovski flavtist, Flavto sem igral do leta 1984. Bil sem študent klasične glasbe in sem postal profesionalni flavtist. Toda zmeraj sem paralelno delal na improvizaciji in igral veliko jazza, v glavnem 'straight forvvard’ jazza, vendar z veliko improvizacije. Bil sem tudi eden od ustanoviteljev Montrealskega ansambla za improvizirano glasbo. Po študiju sem vse bolj postajal profesionalni flavtist, toda nisem si želel biti	samo to	in sem	se začel	učiti
saksofon,	tako da	danes	uporabljam	več
saksofona kot flavte; odvisno od izbora glasbe.
Derome je na festivalu Muslque Action v Nancyju, ki je bil maja lani, poleg flavte in piccola uporabljal tudi tri različne vrste saksofonov. Poleg izvajalskih sposobnosti tega glasbenika so nas očarale tudi njegove skladbe za duet Les Granules, glasba za film ali delo za veliki	orkester,	kot je	Confitures	de
Gagaku iz leta 1985, ki je izšlo pri založbi Victo (glej prejšnjo Katedro!). O svojem načinu komponiranja nadaljuje: 'Nisem študiral kompozicije, toda ob flavti sem študiral harmonijo in glasbeno teorijo. Skladati sem praktično začel istočasno, kot sem začel igrati. Zmeraj skladam na klavirju. Rad delam s sintetizatorjem, sedaj pa vse več komponiram z računalnikom. Običajno skladam za zasedbo, v kateri igram.	Sredi sedemdesetih let
sem igral v jazz-rock skupini, vzporedno pa v duetu s kontrabasistom Pierrom Cartierom, s katerim sicer igram neprekinjeno od leta 1973. Po tem sem delal v skupini Nebu, ki je delovala od leta 1976 do 1981, v zasedbi
klavir, flavta in kontrabas. Za to skupino sem veliko skladal. Rad komponiram tako, da te stvari takoj zaigramo. Nerad delam za abstraktne zasedbe.
KATEDRA: Skladbo 'Confitures de Gagaku’ si torej napisal za konkretne glasbenike?
J. Derome: Da, to je bil projekt s plesom. Sodelovalo pet plesalcev, deset glasbenikov, ena pevka, obenem pa smo zraven predvajali še animirani film. Pierre Rebair je med koncertom risal po filmskem traku, ki se je preko
zanke vračal, on pa je še naprej risal, Občasno smo to kazali, potem spet ne. Tako je postopno nastajal film, imeli pa smo še ples in glasbo, torej zares veliko elementov. Morda malo zapleteno, toda prelepo. Ponosen sem na to delo. Celoten projekt smo izvedli desetkrat, nekajkrat tudi brez plesa, potem smo posneli album in dela na žalost nismo več izvajali.
KATEDRA: Ali si tudi potem še kaj delal za velike orkestre?
J. Derome: Rad skladam za velike orkestre, dober del filmske glasbe, ki sem jo napisal, je takšen. In ko nimam dovolj glasbenikov, nasnemavam. Pišem pač za veliko instrumentov. Nedavno sem napisal komad za skupino petnajstih glasbenikov iz Toronta, skladba se imenuje '7 Dances For 15’, kot tudi glasbo za projekt les Granules’. Igrali smo s petnajstimi glasbeniki in se poimenovali LG 15. V severnem Ouebecku obstajajo električne centrale, ki so označene kot LG 2, LG 3, mi pa smo LG 15. Za ta projekt sem preanranžiral glasbo dueta Les Granules za veliki ansambel. To smo izvedli v Montrealu, enkrat pa še v Gentu v Belgiji, kjer je producentske posle opravil Wim Mertens. Z Lussierjem sva teden dni delala skupaj z belgijskimi glasbeniki. Naslednje leto bova to verjetno naredila v Zurichu.
■ O ZRNJU, NACIONALIZMU IN FILMU
KATEDRA: Kako si se srečal z Renejem Lussierjem?
J. Derome: Medtem ko jaz izhajam bolj iz jazzovske improvizacije, izhaja Rene iz rock’n’rolla, iz progresivnega rocka. Igral je v skupini Conventum, zmeraj pa je prihajal na naše koncerte in govoril: 'Želel bi si igrati s teboj!’, jaz pa sem ga imel za sitnobo. Od mene je dve do tri leta mlajši. To niti ni tako pomembno, toda ko sem bil sam star dvaindvajset let, on pa osemnajst ali devetnajst, je to izgledalo pomembno. Toda zelo močno si je prizadeval, da bi igral z menoj in se naučil kaj o improvizaciji, tako da sva začela skupaj improvizirati v živo. Takrat me je pripeljal v Conventum. No, takrat je skupina že bila pri svojem koncu, na koncertih smo igrali Andre Duchesne, Rene Lussier, Pierre Cartier in jaz, izdali smo drugi album, kasneje pa še en komad za Recommended Records Sampler. Čeprav je skupina takrat razpadla (obstajala je od 1973 do 1980 in izdala dve plošči v najboljši tradiciji progresivne glasbe tistega časa in s pomembnimi elementi guebeške glasbene tradicije; plošči so potem ponovno izdali pri Ambiances Magnetigues; op. a.), sem tu srečal Andreja in začel pogosteje igrati z Renejem; pripravljala sva glasbo za film. Skupaj z Renejem, včasih pa še z Andrejem in Robertom Lepagem, sva napisala glasbo za več dokumentarnih in igranih filmov. To je bil nekako začetek najinega sodelovanja. Z Renejem sva prvič nastopila skupaj leta 1978.
KATEDRA: V kakšnem položaju je bila takrat drugačna glasba v Montrealu? Ali je bilo kaj občinstva, medijske pozornosti?
J. Derome: To je bilo posebno obdobje. Takrat so bile v Ouebecku zelo močne nacionalistične težnje, v politiki in v vsem,
tako da smo vsi poslušali samo quebeško ljudsko glasbo. Jazzovsko improvizacijo so smatrali za nekaj, kar je prišlo iz ZDA...
KATEDRA: Bila je kontrarevolucionarna.
J. Derome: Točno tako. Imeli smo veliko težav, nastopali smo v klubih in po barih, kjer so sicer v glavnem igrali folk glasbo, en večer pa je le bil namenjen tudi za free glasbo. Občinstvo je bilo včasih zelo agresivno. Ko smo začeli igrati, so postali hrupni, ali pa so izključevali tok ali ozvočenje. Za nas so to bili težki časi. Smatrali so, da smo antinacio-nalisti, ker ne igramo folka, temveč nekaj drugega. Pozneje je prišlo do sprememb, ker do pričakovane odcepitve od Kanade ni prišlo in se na to še čaka. Ljudje so prenehali poslušati ljudsko glasbo; sedaj jo pravzaprav posluša malokdo. Prišli smo do nasprotne situacije. Sedaj, ko mi improvizatorji uporabljamo veliko elementov folklore, nas ljudje ne marajo in pravijo, da je to stara glasba. Zopet smo na nasprotni strani.
KATEDRA: Toda v glasbi Conventuma je bilo veliko folklornih elementov, ravno tako so ti elementi prisotni tudi v tvoji in Lussierjevi glasbi!
J. Derome: Da, to se je zmeraj čutilo v naši glasbi, toda v tistem času ljudje niso opazili teh vplivov. Smatrali so, da je to agresivna glasba, glasba samo za glavo, ne pa za srce. Veste, ljudje zmeraj, kadar jim glasba ni všeč, pravijo, da to ni za srce ali za telo, temveč samo za možgane, Zmeraj ista zgodba.
KATEDRA: Ali je vaša glasba za film v okviru melodij, ki jih najdemo na že objavljenih ploščah, ali je to povsem druga glasba?
J. Derome: Del glasbe za film se nahaja na prvih dveh albumih Les Granules (g/e za ’Soyez Vigilants...Restez Vivants' iz leta 1986 in 'Le Retour Des Granules’ iz leta 1988, obe plošči sta izšli pri Ambiances magnetiques; op. a.). Vseeno je tega veliko več, tudi nekaj odličnih stvari. Radi bi izdali kompilacijo naše filmske glasbe. Toda obstajajo določeni problemi, ker je treba premiksati glasbo, ki smo jo v glavnem posneli v mono tehniki za film, težko pa tudi pridemo do originalnih trakov, ker jih poseduje National Film Board, ki je produciral filme, tako da moramo vseeno malo počakati.
KATEDRA: Ali je to pisanje filmske glasbe nekakšen izhod v sili in možnost za ljudi iz novoglasbene scene?
J. Derome: To je zares dobro za glasbenike, kot so Lussier, Lepage, Duchesne, pa tudi zame. Mi ne dobivamo veliko za to, kar počnemo, ko pa dobimo, je to denar za skladanje, Tu se lahko veliko naučiš, delati je treba zelo hitro, ker minejo samo kakšni trije tedni od takrat, ko dobiš film, do snemanja v študiju in miksanja.
KATEDRA: Koliko časa pa sta z Renejem Lussierjem snemala plošče?
J. Derome: Dolgo časa. Prva dva albuma sta nama vzela veliko časa# študiju, ker sva veliko nasnemavala. Tretjega (Au Roуаите Des Silencieux', ki je izšel pri Ambiances Magnetiques leta 1992; op. a.) sva posnela v živo v študiju, neposredno na dva kanala, tako da sva bila v študiju le štiri dni. Sedaj snemam jazz album z glasbo Theloniousa Monka, skupina se imenuje Evidence (njihova plošča je medtem že izšla; op. a.); s tremi glasbeniki sem bil v študiju samo dan in pol. Vse je torej odvisno od projekta. Zadnji album Les Granules smo torej posneli v pičlih štirih dneh, potem pa smo porabili dve leti za montažo!
KATEDRA: Kako skladaš za Les Granules? Ali so popularne melodije, ki’ se gredo mimo, temelj, na katerem gradite, ali to prihaja med improviziranjem?
foto: A. Konjikušič
J. Derome: Nekatere popularne melodije smo pobrali s plošč, ki smo jih poslušali, toda niti ne zavedamo se, kdaj se tega naučimo. Vsaka od teh melodij je kot živo bitje in poskuša izplavati na površje med našimi koncerti, tako da jih včasih celo sami zavestno potlačujemo. Ko zavestno vključujemo posamezne melodije, jih najprej aranžiramo in pazimo na strukturo, kar je pri Les Granules izredno pomembno, ker obstaja ravnotežje med strukturiranim in improviziranim materialom ter nikoli ne vemo, kdaj bomo prešli iz enega v drugega. To je kot drevo: začnemo na deblu, ki se razvejuje, in lahko gremo po eni ali drugi veji, ki se še sama cepi naprej. Obstaja veliko načinov, na katere je mogoče odigrati isto melodijo, in vsakokrat, ko jo zaigramo, to naredimo drugače, zmeraj pa obstajajo nekatere točke, kjer lahko pobegnemo v improvizacijo ali se vrnemo k melodiji.
KATEDRA: En od tvojih zadnjih projektov je sodelovanje z Lare Hol/mer/evo (ex-Samla Mammas Manna; op. a.) skupino Looping Home Orehesfra, katere živi album je lansko leto izšel pri kanadski založbi Victo. Kako je prišlo do tega sodelovanja?
J. Derome: Sodelovati smo začeli pred dvema letoma, ko sem na festivalu v Victo-riavillu igra! v štirih različnih zasedbah in ena od teh je bil LHO. Cele tedne smo vadili in to je bil ekskluzivni nastop skupine v Kanadi ter ZDA. Hollmer je sicer želel nekaj delati z belgijskim fagotistom Michelom Berkmansom (ex-Unrvers Zero, Julveme; op. a.), toda ker on ni mogel priti, mu je Fred Frith predlagal, naj jaz igram bariton saksofon namesto Berk-mansovega fagota. Ta nastop in ti dnevi so bili prekrasna izkušnja v sodelovanju s Frithom in štirimi švedskimi glasbeniki. Danes je duh zasedbe vzvišen, glasba pa istočasno močna in sentimentalna.
Za avtorja tega teksta je najnovejša zasedba Looping Home Orchestra Larsa Holl-merja z Jeanom Deromom najboljši del njegove sicer izredne kariere v zadnjih desetih letih. Ena od aktivnosti Jeana Deroma je produkcija Ambiances Magnef/ques, o katere sedanjem trenutku pravi: "Prave posle v hiši sedaj vodi Joane Hetu (saksofonistka v Justine in soproga Deroma; op. a.). AM je bolj klub ali kooperativa, malo nas v resnici tam dela. Prej je to bilo kot utopija: vsi smo delali, lepili ovitke, pisali pisma, toda to ne funkcionira več na ta način. Sedaj pristopamo drugače, vse posle smo predali v roke Joani, Diani Labrose in Michelu Cotu. Na koncu se je vse zvedlo na Joano. Ona je ustanovila D.A.M.E. (Distribution Ambiances Magnetiques Etcete-ra), tako da lahko vodi celotno administracijo in sprejema odločitve. AM sedaj bolj lebdi in obstaja kot katalog s ploščami."
In (ato simpatični Jean Deroma končuje svojo zgodbo in se pridružuje druščini, ki je že popila tudi del njegovega vina. Njegov glasbeni del pa se še ne konča. Pravkar sta izšla albuma skupin Looping Home Orchestra in Evidence, čaka pa ga še snemanje žive plošče z zasedbo Les Dangeorwt Zhoms, projekta, katerega premiera je bila na zadnjem Musique Actuelle festivalu. Derome pa dela še na drugih novih projektih, kajti zato, ker živi od glasbe, so novi projekti njegova prihodnost.
Aleksandar Konjikušič in Bojan Djordjevič (p.: R.M.)
loto: A. Konjikušič
PROGRAM
IN MEMORIAM
1. JANUARJA TEGA LETA JE V GRADCU UMRL EDEN NAJPOPULARNEJŠIH DRAMATIKOV ZGODNJIH DEVETDESETIH
foto: Christian Jungwidh
lišča samega, po drugi strani pa je njegova siava in njegov uspeh ravno produkt vsega omenjenega - "moje življenje je vodeno od drugih ljudi".
Na lanski Štajerski jeseni v Gradcu je bila prvič uprizorjena Schvvabova Pomogeografija, šok-drama, katere vsebina je komaj razpoznavna: bankrotiran režiser najame zanikrno stanovanje, kjer bi lahko snemal porniče. Lastnika stanovanja sta pripravljena znižati najemnino, kot protiuslugo pa si želita ogledati nekaj mesenih scen v "študiju". Na odru se pojavijo tudi mrtve živali, ki sodelujejo v “snemanju" porniča. Vsi so dokaj obnoreli in nihajo med navideznim občutkom krivde in željo po obscenosti. Dialogi med igralci so monologi, ki ne razvijajo medsebojne dinamike, temveč so le Schvvabovi citati. Dogajanje je prepoznavno bolj preko retorike kot preko vsebine stavkov. Ušesa prepara vsake toliko časa oster zvok. Glavno protagonistko na koncu žrtvujejo. Po pol ure uvidiš, da ni več kaj razumeti, hopsanje po mrtvem psu te ne šokira več, Schvvabov govorni ekshibisionizem te dolgočasi in hitro začneš misliti na kozarček rdečega "Pri Klavdiji" - približno tako deluje Schwab na recipienta njegovega teatra.
Schvvabove drame so koktejli - simpatizirajo s kritiko malomeščanstva, z dunajskim akcionizmom (Nitsch) 70-ih let (orgiastično dogajanje na odru), z Jaspersovo filozofijo, z eksistencializmom, z absurdom, s subkulturo, s kritiko korporativizma etc.; imajo pa nekaj sveže morečega - Schwabovo umetno, izumetničeno. neoprijemljivo in nerazumljivo go-
vorico, ki je v končni fazi genialen konstrukt njegovega uma, zaradi svoje mnogostrane asociativnosti pa je njegova govorica ugoden okvir za eksperimentiranja željne režiserje, ki so prenasiteni režiranja realističnih dram -Hans Gratzer (direktor dunajskega Schauspiel-hausa): 'Prvič sem komad (Prevelika teža, nepomembno: Brezobličnost) bral v New Yor-ku; vrglo me je. Nisem razumel niti besede in sem se samo smejal. Takrat mi je postalo jasno: s tem se mora odpreti teater." No ja, če ena najvišjih instanc gledališkega dogajanja ni razumela Schwaba niti besede, potem se tudi še tako kultiviranemu recipientu ne obeta kaj dobrega.
Seveda, Schwaba je ustvarila institucija Teater in institucija Mediji, bil je in še je fenomen institucije s strašno magnetno silo -večini ljudi je bil zanimiv zaradi svoje pojave, svoje kontradiktornosti in slave same po sebi, verjetno pa je le malokdo v resnici cenil njegovo delo, sicer pa si on sam za to tudi ni prizadeval. Rekel je: "Saj drhal plača," na dvom o svoji slavi, ki morda ne bo trajala, pa: "...sem si pa vsaj finančno opomogel."
Schwab je ‘Projekt Schwab" izpeljal do konca - v svojem zadnjem delu Faust zapiše: ‘In jaz bom teatralično končno mrtev, končno ne bo potrebnega nobenega zraka več, končno mrtev, končno brez zraka."
Vanesa Cvahte
Za fotografije se zahvaljujemo arhivu graškega časopisa Kleine Zefag
VVERNER SCHWAB
EVROPSKEGA TEATRA?
ga žene k pisanju: Tisti, ki se za tisto, kar bi lahko imel rad, ne more vžgati kot senik, ne more zaslužiti drugega kot zlobno nebo." (iz njegovega edinega romana Bergland, Ab-fall, Caesar - Gorovje, odpadek, Cezar). Tukaj vstajajo v njem podobe "odpadnih navad-nežev", filistrskih profesoric, preznojenih delavcev, malomeščanskih očetov, dominantnih mater, izprijenih ženščin, podobe izničenju zapisanih človeških monstrumov, ki v medsebojni dinamiki poglabljajo pri Schwabu že skoraj čaščeno destrukcijo.
Schwab piše kot na fronti, naliva se z alkoholom, ohranja pri življenju s poživili ter pošilja svoje pisarije na razne naslove. Tako živi osem let, dokler se v Gradcu ne zgodi Projekt Schwab. Krstna uprizoritev v lastni režiji
- na odru stoji sredi projekcij ženska in govori besede, katerih povezave nihče ne razume. Iz tega umetno strukturiranega jezikovnega diktusa se pri Schvvabu pozneje razvije umetniški jezik, ki mu pravijo "das Schvvabsche" (Schvvabov jezik) - "Kosilo nas bo pokosilo", ali pa "Človek je na vsakem koncu spiritualna past" (iz drame Mesalliance, ampak fukava se pa veličastno}. Kljub sedanji slavi ima omenjena krstna uprizoritev močen značaj subkul-turnega dogodka, saj poteka v tedaj znani underground-diskoteki Theatro.
"Jezikovni odpadki" in "besedni Šrot", začinjeni z navidezno kritiko malomeščanstva, razčlovečeni protagonisti, ki so bolj govorjeni, kot pa da bi govorili, in Schvvabov skonstruiran dramski jezik, ki je pa vendarle še nemščina
- vse to in še dosti drugega ga vodi v sam vrh institucionalizirane, z mediji okronane eta-blirane umetnosti. Leta 1991 je v dunajskem Schauspielhausu uspešno uprizorjena drama Ubergewicht, unwichtg: unform, gostilniška groteska, ki je delovala kot bomba - pripelje ga v Nemčijo, na Mullheimerske dneve teatra; prominentna publikacija Theater heute proglasi Schvvaba za najboljšega mladega dramatika leta 1991, naslednje leto pa poleg Georga Taborija kar za dramatika leta. Začne se Schvvab-histerija; v letu 1993 uprizarjajo gledališča širom Evrope njegove različne drame (Msvemichtung oder meine Leber sind sinn-bs - s tem delom osvoji nagrado v Mulhei-merju, Moje nebo. Moje telo. Moja umirajoča žrtev, Hochschvvab etc.). Schvvab doživi 70 uprizoritev v Evropi. Njegov med smrekami zasnovani "Projekt Schvvab" deluje konsekvent-no, svojo željo po slavi sam javno priznava in svojo pot k njej imenuje ’... pravzaprav konceptualno", argumentira pa s citatom: "Poet je vendar zabaven samo takrat, ko je znan. Neznan poet je sranje." Schvvab skoz in skoz ohranja podobo upornika, post-punkyja z intelektualnim nadihom, uličnega cowboya -na pomembne prireditve in podelitve nagrad prihaja v črni usnjeni jakni, jeansu in kavbojskih škornjih; ustvarja imidž dramatika, ki ga institucija teater s svojo všečnostjo ni uspela "pokvariti", po drugi strani pa je bolj kot kdo drugi ravno on vpleten v mehanizem te institucije in vsega, kar spada zraven (mediji, podelitve itd.). Vsega tega se Schwab dobro zaveda in se pri tem tudi zabava - torej, na eni strani zaničevanje vsega obstoječega, sistema, institucij, .religije ("... kdor išče boga, najde na koncu vedno nekega metafizičnega idiota!, publike, ki jo imenuje "drhal", režiserjev (ker 'biti režiser je dokaj neumen poklic, za katerega človek potrebuje le intuicijo"), gleda-
KONTRADIKTORNA LEGENDA, KLASIKA ALI SHOOTING-STAR
V
Se na božični dan je bilo videti VVernerja Schvvaba v enem od priljubljenih lokalov graških intelektualcev "Pri Klavdiji" navidez popolnoma zdravega v krogu svojih prijateljev ali tistih, ki so se za to imeli. Visoki 35-letni mladenič je bil v centru pozornosti umetniških povzpetnikov, ki so bili presrečni, če jim je namenil kakšen dialog ali vsaj dovtip, saj jih je leto premo sorazmerno dvignilo na lestvici družabnostnega življenja, Že dober teden za tem pa se je bralo v graških časopisih o Schvvabu, ki da je umrl iz "še nepojasnjenih vzrokov", kmalu za tem pa so o njem pisali domala vsi pomembnejši časopisi: Standard, Profil, Spiegel, Die Zeit itd.
Resnica je prišla na dan - Schvvab se ga je na Silvestrovo do smrti napil, k temu pa je dosti prispevala tudi slaba telesna konstitucija in, spekulativno rečeno, latentno prisotna težnja po samouničenju. In
kdo je (bil) VVerner Schvvab?
foto: Helmut Utri
Schvvab je bil rojen leta 1958 v Gradcu kot sin pobožne, preproste kmečke Avstrijke, ki jo je menda oplodil germanski plemenjak, kateri naj bi za nacistično akcijo "Lebensborn" ("Življenjski izviH) zaplojeval mlade svetlolase Arijce. Mladi Nemec hitro zapusti mlado nosečnico in se odpravi v okviru akcije zaplojevat dalje (Ta še nikjer dokazani mit, ki ga je ustvaril sam Schvvab, mu je pozneje omogočil podobo v kali zatrte katastrofične persone, kar je v kontekstu ostalega nedvomno prispevalo k njegovi slavi). Kot otrok je bolehen, anemičen, pretrpi mnoge pljučnice in poleg obubožane matere preživi večino časa sam. V Gradcu zaključi višjo tehniško
šolo, nato pa se odpravi na Dunaj (1978-1982) na Akademijo za upodabljajoče umetnosti, kjer študira kiparstvo pri Brunu Gironcoliju.
Schvvab ne zaključi študija in nezadovoljen z mestnim življenjem po štirih letih zapusti prestolnico, hiteč resničnemu življenju, resničnemu boju z življenjem in s samim sabo naproti • s svojo prijateljico, ki mu kmalu povije sina, se naseli v vzhodni Štajerski sredi gozda, v stari drvarski kajži, kjer se preživlja takorekoč sam sredi narave, podirajoč drevesa, ob majhni pomoči okoliških kmetov. In ravno tukaj, sredi "krute" narave, spoprijemajoč se pravzaprav z golim življenjem, se Schvvab trdno odloči za svojo pot - bolestna vnema
foto: Oda Stemberg (s predstave Volksvernichtung, Munchen, 25.11.1991)
ART
ZLATA VOKAČ: KNJIGA SENC
MOLITEV ZA NAŠE MESTO
Obzorja, Maribor, 1993
P reden se lotiš Knjige senc, moraš nujno prebrati Marpurge. Preprosto zato, ker je Knjiga senc drugi del načrtovane trilogije o našem mestu, a vendar ne le zato.
Prebrati moraš eno in drugo, da spoznaš, koliko plemenitih in občudovanja polnih ljudi še živi med nami tudi danes, na pragu 21. stoletja in na dotiku smrti, ki samo streljaj daleč pleše svoj pogubni ples.
Prebrati ju moraš navsezadnje zato, da ne izgubiš vere v prihodnost. Da se vsaj malo potešiš in ■ da željno čakaš na tretjo knjigo. Marpurgi namreč (pa če se sliši še tako nenavadno) sploh še niso dokončno izpisani. Najbrž tudi nikoli ne bodo. Tisti namreč, ob reki, ki nenehno in brezčasno poje svojo pesem. Zato pa imamo knjige in Zlato Vokač, ki še vedno želi napisati Marpurge, to pa pomeni vse tri knjige. Za zdaj pa sta za naše duhovno obzorje dovolj pivi dve. Knjiga senc je vsebinsko in slogovno nadaljevanje Marpur-gov. Dogajanje v knjigi vodijo sami znani junaki: doktor Hannes, pesnik Mathias, ogrski vojak Lati, spremljamo pa ga skozi zgodbo, ki jo pripoveduje Židinja Šarika. Časovni lok pripovedi se začenja z zborom deželnih stanov marca 1496, konča pa se slabo leto kasneje, januarja 1497, ki pomeni konec cvetoče židovske skupnosti na Štajerskem, pripovedovalka zgodbe pa nas s svojimi miselnimi akrobacijami vodi tudi po dogodkih zunaj tega okvira, nujnih za razumevanje celote. Na tem mestu je skoraj odveč zapisati, da je gonilna sila dogodkov romana življenje Židov v Mariboru, ki je bil do konca 15. stoletja njihov kulturni in gospodarski center.
Knjiga senc ni običajen roman. Je (podobno kot Marpurgi) roman in zgodovinski esej hkrati. Roman z glavnimi junaki, pripovedovalko zgodbe, neizpolnjeno ljubeznijo, z boleznimi in tegobami 15. stoletja, in esej z obsežnimi plastmi psihološkega, filozofskega, kulturnozgodovinskega razmišljanja. Vokačeva daje ves čas občutek, da ji običajen roman ne zadostuje. Svojo obsedenost z zgodovino, svoje občudovanja vredno znanje, želi in mora posredovati nam, bralcem. Če smo bralci ob tem še Mariborčani, je Knjiga senc dobesedno obvezno branje. Za preproste ljudi in za tiste, ki so v zgodovini nekoliko bolj doma. Vsem se Vokačeva zna približati na tisti najbolj subtilni način. Preprosto, a hkrati zapleteno, faktografsko in poetično hkrati. K poetičnosti in vznemirljivosti romana končno prispeva tudi dnevnik alkimista Jakoba iz Bohemije, ki je
MARIBORSKA PSEVDO-RAZSTAVISCA
UMETNOST V VSAKO MARIBORSKO LUKNJO
drugi del romana z istim naslovom. V njem so prikazane poti do duhovnega razvoja z vsemi magičnimi predstavami. Vendar še zdaleč ne gre za neko srednjeveško komično eksperimentiranje, za pretvarjanje navadnih kovin v drgoceno zlato. Dnevnik alkimista Jakoba, njegova Knjiga senc, je iskanje kamna modrosti. Ta kamen je prispodoba popolnega človeka, pot do popolnega ali celovitega človeka pa je pot v svobodo, ki ji lahko rečemo tudi pot k svetlobi in resnici. Knjiga senc v Knjigi senc je dokument preteklosti za prihodnost, hkrati pa velika psihologija življenja. Jakob iz Bohemije nam namreč sporoča, da ljudje hodimo po poti, ki smo si jo sami izbrali in na katero smo se sami poklicali. Zato sta obe, pot življenja in pot smrti, božji dar. To pa z drugimi besedami pomeni, da je smrt življenje in da je življenje smrt. Ali z besedami Šarike: dogodkom, ki so nam namenjeni, ne moremo ubežati. V tem kontekstu moramo najbrž iskati dogodkov, ki se odvijajo po Šarikinem branju alkimističnega dnevnika, v katerem mojster Jakob pravi, da sta v krilu judaizma zrasli dve novi veri, krščanstvo in islam, ter postali obe smrtni sovražnici tiste, iz katere sta izšli. Šarika se po dolgih duševnih mukah, v okoliščinah, ki prinašajo konec židovskega življa ob Dravi, ob bojazni, da bo izdala vero očetov, vendarle odloči za novo vero, Zato, ker preprosto ne more iz Marpurga. V njem mora ostati, saj je mesto njeno življenje. Navsezadnje je bog samo eden, vsi tenkočutni ljudje pa pripadamo isti veri, znamo samo eno molitev. Molitev za mesto, v katerem živimo. Mojster Jakob iz Bohemije je dejal, da je vsaka dobra misel molitev. Knjiga senc je molitev za naše mesto. Prepustimo se ji.
Vanessa Čoki
vje smo pred časom determinirali mariborsko razstavno poloblo preko uradnih razstavišč, ki opravljajo svojo funkcijo v tradicionalnem pomenu besede, bi se morda danes lahko lotili tistih, ki radi koketirajo s tovrstno dejavnostjo, jim pa ni primarna.
Ob vsem tem bi veljalo vtakniti med ‘prave' prostore še Ars Sacro, ki smo jo zadnjič zaradi določene (nad)programske (božje) determiniranosti izpustili, ter tudi Pokrajinski arhiv kot ozko strokovno razstavišče v povednem pomenu sintagme, ki ne koketira z lepimi umetnostmi, medtem ko Novinarski klub, galerija Društva likovnih umetnikov, razstavišče v Univerzitetni knjižnici in v ostalih knjižnicah (Pionirska knjižnica, Knjižnica Nova vas), Muzejski informacijski center, celo Pokrajinski muzej in privatne galerije Hest, MAK M-art Prestige ter LM in bančne avle (KBM, A-banka) sodijo predvsem med tiste, ki jim konceptualno in konsistentno razstavljanje sodi bolj v dopolnilno dejavnost ali je toliko redko (Pokrajinski muzej) oziroma jim pomeni predvsem trgovsko dejavnost po zapovedih ekonomskih zakonitosti (privatniki) ter dvigovanje 'ugleda', ki se ponovno vrača k denarju (banke). Našteli bi jih lahko še nekaj: razstavišče Tehniške fakultete z najbolj determiniranim programom in kontinuirano dejavnostjo kot ‘podaljškom’, Pedagoška fakulteta za nudenje strehe predvsem študentom, občasno pa še gostom, a brez izdelanega koncepta in vztrajne poti, vsemu 'potencialu' navkljub (nič novega) ter novo razstavišče 'Kamra' na Prvi gimnaziji. Za dekorativno vest, umetnikom v dodatno uteho in krožkarske entuziaste.
Novinarski klub, nedvomno eden simpa-tičnejših, bolj razgibanih in relevantnejših lokalov s programom in publiko, je čas nazaj gostil stripovske originale odličnega Romea Štrakla, na naši sceni enega redkih trdnih klinov v tabličarski risbi, z uravnovešenim črno-belim odnosom in ostro risbo, v kateri figure oziroma podobe znotraj scenarija zgodbe ne padajo v klišejsko potrebščino. Mestoma je prisoten problem ideje, kje strip zagra-
, *»r.
fclub dru««bnl pnnior	k*	tltrttl)u
--------- “r«v	i«	*“*Г??УГ ...‘*r f
• m m rtST**''*""' £»•** *£Ж«85иА''.. Г 771 lT..V«7
Г7.
Лчт... Жт iitkovnu 1»»>1к>«п< <■ Vam i>u dnBuvurii no CdU^llu «r»o.,Uo,M.i.«. «	r*rl|*r»v..	prmdoro	«•»	inodlukl	пм«>м>
l»»ГцјЈу «». гд y>nunJ«vi»»|> fn	v	«1.11
hrnl« duHodho
—' »»ilnaho >мнпмПм>
—' DOffOtOvMon -	‘	*
■ m«<IMol<n promm l|«
€ >*. v.rorlh im Voo vot, ilovllntti pflhMfllov oM •Iruloni«	Ubrani	uli
vol.ln..
.*:s.
», d« »l.uroio halon. ..
urldolo na | i In nu.ilno6l'|Mmudt>l.
0
o
biti, a povsem zgledna predstavitev njegove dejavnosti s potencialnim branjem lovcev na fotone pod slabo osvetljenimi stekli. Sledeči, Alen Kranjc, se v čmo-beli tehniki napravlja z abstrakcijo, ki od daleč spominja ne trenutno pri nas popularne grafične eksploatacije Bernikove šole, od blizu pa tako metjejsko kot kompozicijsko zaškriplje. Ob centralnih gmotah mu iz njih nekje pobegne furijasta linija, ki zliva sliko preko roba. A kontradiktorno osnovnemu elementu se zdi le-ta preveč racionalno-šolska, natančna, pravilna in kliče po iskanju osebnega izraza, seveda če bo tako dovoljevala srenja, ki mu drži pridige.
A kljub vsemu je prikazal več intrigantnega kot brez vsakega racionalnega konteksta nametani "jubilanti okroglih številk" v izgovor in silo Galeriji Društva likovnih umetnikov. Po slovesni odprtni uverturi pred že skoraj pozabljenim časom se je zgodil šele drugi pomemben dogodek. Dana Kočica, Vlasta Zorko, Slavko Kores in Peter Vernik. Tako neposrečene raztave pa v Mariboru že dolgo ne. Očitno je Društvo likovnih umetnikov resnično reliktna tvorba, ki ji je najbližje, če se ukvarja sama s sabo, poudarja svoje probleme in rovari - to je, če ne napravi ničesar. Tako tudi z galerijo, na katero so po lastnih izjavah čakali toliko let. A vsa ta leta niso prinesla niti ene brenčave lastovke, odkar so se Prekmurci odcepili. Razkazuje se nam realizem Slavka Koresa v slikah in Vlaste Zorko v ženskih eroto-poznih podobicah iz žgane gline, steklena dekoracija Danice Kočice za mizo dnevne sobe, medtem ko Peter Vernik ikonografsko prisega na kurenta kot simbol ali le dolgočasno dejstvo v gostilniški sobi Starega ribiča na Ptuju. Šele spodnji del pa neposredno udari s časovno premico, ki meri s svojo instalacijo koledarskih podobic zadnje omenjenega že na konceptualizem ali kar futurizem in pop-artovski degustacionizem, če ne na kake new-agevske perverzije. Koledar kot 'Podoba' Petra Vernika samega na darilnem oddelku trgovske hiše Merkur v pritličju. Bo prihodnost bolj profesionalna?
Razstavišče Univerzitetne knjižnice je imelo nazadnje na sporedu voščene zapise Vere Sešlar Kolednik. In kljub temu, da želi ta prostor biti resno zastavljen, je vse premalokrat dosleden, resen v svojih namerah, saj nihanja, ki jih preživlja, razume le malokdo. Vera Sešlar Založnik se ukvarja z batiki, slikanjem na tekstil. Videli smo nekaj naravne svile, ki je preživela voščeni nanos in se potem na primerni temperaturi skuhala. Skoraj brez pripomb, le da vsej subtilnosti njenih estetizi-ranih koloriranih del navkljub v tistem kotu ni bilo videti pravega smisla. Če bi hotela doseči svoj namen, bi morala zaiti v drugačen prostor vsaj s tradicionalnega gledišča, saj bi jo ob bok avantgardistom težko katapultirali. Druge knjižnice pa se morda celo bolj dosledno, a vse preredko in pod vtisom inertno sestajajo še z obizposojno dejavnostjo. Zato pa bolj dosledno od svoje univerzitetne sestre in morebiti vanje zaide še kod drug od potrošnikov črnega na belem. Sicer pa, ni to zadosti reprezentančna populacija in dovolj številna za želeno popularnost?
In ko Pokrajinski muzej ne kaže tako-rekoč ničesar, se v Muzejskem informacijskem centru pojavlja umetni kovač Miha Krištof. Vidimo ga na durih marsikatere stare stavbe v mestu, prav tako pa skrbi za določene interne okraske. Imel je ugledno odprtje, ki ni dovoljevalo pogledov, ko pa se je horizont razprl, je pri velikih kosih bilo potrebno skoraj z nosom do tal,
lestence od zgoraj, namesto od spodaj, kot je navada pri ljudeh, in videti ostale artefakte lepo zložene po policah. Saj je iztisnjeno vse, kar se je dalo za to priročno umetnost, ki je bolj funkcionalna kot eksponatna, a če si je Miha Krištof že zaslužil prestavitev, ki mu jo je popestrila stroka in politika, bi mu v žep primaknili še kakšno monumentalno sobano z visokim stropom, glomaznimi stenami in zračno prostornino, da bi fant lahko zadihal.
Da ne govorimo o kvadratih pri privatnikih, ki sicer že z najemnino komaj shajajo, da si ne morejo kaj dosti privoščiti. MAK na svoji 'revščini’ gosti naivca Antona Repnika in s tem kaže navidezni entuziazem, a v bistvu zgolj svoje komercialno podkovane težnje "za vsako ceno", kot tudi njegova brata M-art Pretsige in LM, ki pa znajo najbolje poskrbeti za pravi socialistični odprtni razvrat. No ja, "nek se vidi raskoš", koga sploh še briga artefakt. Iz tega vrelca ne leti galerija Hest, ki je ne moti očitna komercialno-prodajna naravnanost, da ne bi vsaj občasno poskrbela za likovni dogodek. In ko je tista na Lentu do Mattea Massagrandeja, ki je trenutno s težko, a latinsko igrivo in hudomušno figuraliko a la Bottero v mehkih, pastelnih barvah ena od top postavitev v mestu, ki celo sega preko meja in kaže odločne Šarkanjeve adute, samevala ob trgovinskih zakonitostih, se hodnik v Astoriji po Vojku Pogačarju kontinuirano diči z Jožetom Šubicem. Predvsem Pogačar je pretirano ekspresno naravnan v rdečici, Jože Šubic pa vztrajen na ustaljeni poti. Dva srednjeborca, ki sta različno igrala, eden je tvegal, drugi igral na znane karte, a merili bomo edino s tem, kdo je kaj prodal in koliko zaslužil. Ter koliko zaloge bo pošlo na ta račun.
Na drugi strani so banke kot najbolj obiskani hodniki v položaju denarnih vrečarjev, ki se jim vsakršno sponzoriranje kulture splača ali obrazno ali posredno in neposredno žepno, Kreditna banka Maribor je edina, ki spada v kolikor toliko stalno kategorijo predvsem očem neškodljivih in "uveljavljenih" pleskarjev, risarjev, fotografov in grafikov ter to presega še z izvenhišnim podpiranjem. Dokaj irelevantno vprašanje pa je, kdo si sploh ob hektičnem stiskanju za elementarnim materialnim izločkom privošči vzlet v višje duhovne sfere. Pokulturjanje najširših množic - v glavnem nezavedno skozi šelestenje - za umetnost, umetnike in abstrakten ugled.
Sklenimo le z ugotovitvijo, da so mnoge ob-galerije bolj "obiskane" kot vsa prava razstavišča skupaj, debata o resnični kakovosti in intrigantnosti, ki bi vlekla sladokusce, pa je najmanj drugotnega pomena. Tudi prostori so napol primerni ali skrajno pogojni. Vzroki so sicer profani, a statistika neusmiljeno melje po svoje v okviru interesov in na platnu ekonomije, ki je v primeru družbeno podpiranih javnih zavodov minorna. Le-ti so zato spet po dinozavrsko vkleščeni v dnevno-politične igrice brez meja, kar jim zmanjšuje okretnost manjših in na boj za obstanek prisiljenih sesalcev. Kakšen je slednji, je "zaradi poslovnih skrivnosti" težko objektivno soditi, lahko pa se strinjamo, da so videti in se trudijo obnašati skoraj tako kot "prava" razstavišča s strokovno in odprtno podkovanostjo. Ter, kot se za postavljanje podobe na ogled spodobi, si sposodimo tisto kratko domačo: 'Kaj še sploh ostane velikim?" Megamilk!
Peter Tomaž Dobrila
fт.
TRAK:
GLASBENA DEJAVNOST SLIKARJEV NA KASETI
Pc
ALTERNATIVA?
DEVETDESETA V ZDRUŽITVI FORME IN VSEBINE
O
B
ovezave glasbe in slikarstva niso nič nenavadnega, veliko slikarjev je (bilo) odličnih glasbenikov in veliko glasbenikov je (bilo) odličnih slikarjev (recimo Arnold Schonberg). Tudi pri glasbeni dejavnosti mlajših slikarjev Vojka Aleksiča, Ota Rimeleta in Andreja Trobentarja (ter samo glasbenika Stojana Kralja) gre za podoben primer.
Vprašanje, če so ti slikarji bolj slikarji kot glasbeniki ali narobe, je pravzaprav irelevantno. Glasbena dejavnost vseh treh se je začela že v času, ko še niso razvili svojega likovnega izraza, tako da smo jih najprej spoznali kot glasbenike. Andrej Trobentar in Vojko Aleksič sta igrala skupaj že v sedemdesetih letih (Na tepem prijazni), skupaj s Kraljem v skupini Gasm pa v osemdesetih; Oto Rimele se seveda ponaša z igranjem v skupinah Lačni Franz, Laibach, Sokoli.
Ob skupni razstavi v ljubljanski Mestni galeriji so združili moči in pripravili za kakšno uro izjemno raznolike, na trenutke tudi izvrstne glasbe. Vsi glasbeniki so v veliki meri sprostili zavore, ki jih ponavadi narekuje udeležba v kontekstu rock skupine, tako da nam predvsem kitarista Aleksič in Rimele tu in tam predstavljata nekatere eksperimente, ki si jih sicer ne bi mogla privoščiti. Tudi vokalne skladbe, ki sodijo v zelo ohlapen okvir popularne glasbe, so izjemno raznolike, izvrstna pesem Ljubezen za VP pa spada med tiste skladbe, za katere bi bilo zares škoda, če ne bi nekoč izšle na kakšnem "resnem" nosilcu zvoka. Artistično tkanje povsem samosvojega zvočnega sveta (ki tu in tam žal ne zadovoljuje) je v znanih razmerah na slovenski populamoglasbeni sceni več kot pogumno in vse podpore vredno početje. Upati je, da ti slikarji vendarle ne bodo ostali samo slikarji in da bo Trak zares osvežil slovensko novo-glasbeno sceno!
pečna zgradba na VVahringerstrasse 59, v dunajskem 3. okrožju, po svoji zunanjosti spominja na zlato obdobje industrijske revolucije. V stavbi iz druge polovice 19. stoletja je leta 1855 nastala tovarna lokomotiv, nato je v njej dolga leta domoval Tehnološki obrtni muzej (Tehnologische Gewerbemuseum-TGM), dokler niso leta 1933 muzejske zbirke premestili na drugo lokacijo. Do šestdesetih so nadaljevali s šolanjem inženirjev, nakar so vsled postindustrijskega burna tudi te preselili v novogradnjo. Izpraznjeni kompleks je vse bolj postajal podoben hiši duhov in oblast ga je kot sramoto dunajske spolirane kulture obsodila na rušenje. Pod motom Rešiti TGM so se leta 1978 staknili socialni delavci, umetniki, profesorji, študenti in upokojenci ter sklenili zagotoviti vsebinske in materialne pogoje za nastanek alternativne, avtonomne kulturne "institucije", leta 1979 pa so ustanovili zvezo za vzpostavitev odprte ustanove Kultur- und Werkstattenhauser, kasneje VVerkstatten- und Kulturhaus (WUK).
Rajko Muršič
Tedenski sestanki, kontakti s politi, tiskovne konference, pisne podpore, ustna propaganda, lobiranje, festivali v parku v 9. okrožju, stojnice z informacijami, pošiljanje pisem, akcije, ipd. so jim prinesle prvo finančno subvencijo - 2.500 šilingov - od takratnega mestnega kulturnega svetnika Zilka, sedaj župana. Arhitektom zveze so leta 1981 izročili ključe, župan Gratz pa je privolil, da vvukovci začasno uporabljajo TGM. S projektom so seznanili zveznega kanclerja Kreiskega ter začeli s postopnim in namenskim urejanjem prostorov; 3. oktobra 1981 so priredili otvoritveno fešto, 20. novembra pa so dobili subvencijo 1 milijon šilingov, z osebnim poroštvom Helmuta Zilka.
"Za nemoteno funkcioniranje je nujno zagotoviti predvsem dovolj denarja," pravi Sabine Schebrak, zadolžena za stike z javnostjo in mednarodne kontakte v WUK-u, ki je v trinajstih letih postal pravi mastodont. V največji meri ga financira kulturni oddelek mestnega sveta, kar zadošča za hišo in vodenje, nekaj dobijo od Ministrstva za izobraževanje in umetnost, Oddelka za nove kulturne iniciative, del za socialne programe, za izobraževanje mladih pa prispeva Ministrstvo za socialo. Ostalo pridobijo z lastno dejavnostjo. "Začeli smo utopično in se borili zgolj za stavbo. Danes je WUK simbol alternativnega Dunaja, ki služi tudi politikom, ko želijo pokazati še kaj poleg Opere, palač Marije Terezije, lipicancev, itd. Nekateri neod-visneži nam celo očitajo, da se prostituiramo, saj imamo hišo in program, dobivamo subvencije od mesta in države ter na drugi strani služimo kot izgovor, da se ne naredi več, Obenem pa smo znotraj začeli obširno disku sijo, kaj želimo v tem trenutku. Mnogi raz
BREZPLAČNI MALI OGLASI
Salomonov
OGLASNIK
P-
LJUBLJANA, NAZORJEVA 6 • TEL: 061/223-328 MARIBOR, PARTIZANSKA 13 a • TEL: 062/221 -586 NOVO MESTO, MUZEJSKA 3 • TEL: 068/21-409
SALOMONOV
UGANKAR
Boris Strmšek sedi na Copacabani (Rio de Janeiro, Brazilija) in se kulturno povzdiguje
mišljajo, kako dolgo smo se borili, da lahko ustvarjamo našo umetnost, naše politične ali socialne projekte, ne izražajo pa več svojega odnosa do sveta, do velikih sprememb, ki potekajo. Po mojem mnenju je ena najpomembnejših nalog v naslednjih dveh letih, da spet združimo umetnike, socialne skupine, alternatitvne pedagoge, vse, ki delajo tukaj in se prilagodimo razmeram, preučimo, kaj je pomembno, kako naj reagiramo v družbi. Kot povsod v Evropi je tudi v Avstriji močno desničarsko gibanje, problemi z rasizmom, imigranti, do česar bi morali zavzeti stališče. Zaradi prezaposlenosti z organiziranjem koncertov, gledaliških predstav, pouka, ateljejev, smo na to nekako pozabili. Preveč smo zaprti v lastnem krogu, treba bo stopiti ven in spomniti, da smo še vedno prisotni." Lastna dejavnost in organiziranje prireditev sta glavni tirnici potovanja WUK-vlaka. Likovna umetnost, teater, ples, najrazličnejše glasbe, servisne delavnice, socialne skupine, iniciative, alternativno šolanje za otroke in mladino, vrtec, razni projekti, od socialnih, mladinskih (pleskarstvo, mizarstvo, zidarstvo), do javnih del, s katerimi omogočajo izobraževanje in priučevanje za določene poklice; pomagajo pri iskanju zaposlitve, pri učenju jezika, sodelujejo z Zvezo za pomoč in socialno delo ter celo izdajajo potrdila o opravljenem poklicnem testu, ki pomenijo kvalifikacijo za ustrezno delovno mesto. Seveda se dejavnosti opravljajo za potrebe WUK-a, ki v dobršni meri daje vtis večnega gradbišča. Sodelujejo pa tudi pri generalni sanaciji Schonbrunna. Vse te dejavnosti jim omogočajo pridobivanje državnih sredstev, da potem programsko polnijo vedno številčnejše prostore. Od javnih prostorov imajo na voljo večnamensko 'prireditveno dvorano’ s štirimi prostori skupne površine 645 kvadratov - 'veliko dvorano’ s 550 stojišči in 200 sedišči, 'foyer' z 200 stojišči in 80 sedišči, 'muzejski dvorani’, vsaka za največ 70 obiskovalcev - v katerih organizirajo celoletni program: gledališke in plesne predstave, otroška in mladinska gledališča, predavanja, diskusije, delavnice, koncerte pop, rock, jazz in eksperimentalne glasbe, interdisciplinarne projekte, klasiko. Razstavam je namenjena 'Kunsthalle Exnergasse’ (400 kvadratov), 'projektna soba Dunaj’ (250 kvadratov) je za univerzalne umetniške projekte in prezentacije vseh vrst v treh 'iniciativnih sobah’ (97,44 in 26 kvadratov) se dobivajo ob slavjih, konferencah itd. za 36 duš je prostora v projekcijski sobi, kjer predstavljajo domače in tuje eksperimentalne filme, fotografijam sta na voljo dve sobi (136 kvadratov) in po objek-tivno-strokovnem mnenju je tam tudi zanimi-vostni vrh dogajanja. Večino zgradbe pa zavzemajo delovni prostori, od informacijske
pisarne in restavracije ob veži, pisarn, ateljejev v svetlih zgornjih nadstropjih, otroških sob, delavnic v pritličju, do izoliranih vadbenih prostorov za glasbenike v kleti. Strogo avstrijsko racionalizirano, nič ni prepuščeno naključjem.
Sabine je odločna, da je nujen politični angažma znotraj kulturne politike. "Kot vsepovsod se slaba ekonomska situacija in recesija tudi v Avstriji odražata na kulturi, ki je venomer zadnja, Še posebej pa je znotraj kultur diskreditirana neodvisna, ki dobi le denar za preživetje, medtem ko na razvoj nihče ne misli. Spet moramo do politikov, jim pokazati rezultati trinajstletnega dela in zahtevati, naj se odločijo, kot npr. za Opero, ali bodo podprli našo dejavnost ali ne. Ne smemo pristati na životarjenje ali celo trgovati za ceno izgube neodvisnosti; zadostiti je treba razvojnim opcijam, širitvi vpliva na kulturo in življenje tukaj, seveda če je to v interesu mesta in države. Potrebujemo več sredstev. Nekaj jih sami zberemo s komercialno dejavnostjo, a to nikakor ni dovolj. Mnogi družbeno koristni projekti, npr. delo z mladino, pa nikoli ne morejo biti zaslužkarski. Opravljamo raznobarvne dejavnosti, ki jih država iz najrazličnejših vzrokov ne more. In tega bi se morala zavedati ter nam omogočiti širši manevrski prostor."
Politično | ne pomeni strankarsko, temveč sociološko, v aktivni vlogi znotraj družbene stvarnosti razburkanih strasti. 'Interes in naloga kulturne politike bi morala biti', da WUK obdrži takšen, kot je. Toda na drugi strani so desni politiki v Avstriji odkrili kulturo kot svoje bojno polje. Borijo se proti tovrstnim prostorom, ker menijo, da je levičarski, kaotičen, anarhističen, nevaren za starejšo populacijo itd, Poiskati si moramo zaveznike, ki nas bodo podprli tudi pred očitki, da smo preveč etablirani, institucionalizirani. Situacija med dvema ognjema se zdi popolnoma nora.' V devetdesetih bi spet morali najti povezavo med umetnostjo in politiko. Na začetku je bila alternativna scena angažirana, v osemdesetih pa se je diferencirala. Kot paradigma lahko služijo 'zeteni', ki so v Evropi izgubili prvobitno veljavo. Z odmikom umetnosti od socialnega in političnega je nastala praznina, ki je rezultirala v skrajnosti, v čisti formi. Znova je potrebno združiti formo in vsebino.
WUK je tudi član več mednarodnih mrež neodvisnih kulturnih institucij. Najmočnejša je Trans Eu-rope Halles, nastala leta 1983 v Bruslju. Tamkajšnji alternativni center znotraj pokrite tržnice je bil izpostavljen političnim pritiskom, zategadelj so se odločili, da povabijo še sorodne ustanove iz drugih držav, kot so Melkweg iz Amsterdama, Hote Fabrik iz Zuricha ter ostali; prišli so tudi politiki in spoznali, da se sorodni projekti odvijajo povsod in mreža je bila rojena, WUK se je priključil leta 1986. Vključuje multimedialne kulturne platforme z namenom 'izmenjave in mednarodnega sodelovanja pri razvijanju vseh oblik kreativnosti in kulturne produkcije", kot piše v 3. členu statuta asociacije. Ena od njenih nalog v teh desetih letih je bila, da je poiskala, kje v Evropi obstajajo podobni nedržavni, neodvisni kulturni centri. Večina jih živi v starih stavbah: tovarnah, tržnicah, klavnicah, opuščenih obratih za predelavo rib (kar je značilno za Severno Evropo) ipd. Tako nosi ta mreža še pomenskost umirajoče težke industrije v visoko-razvitih državah in revitalizacije nekoč zelo lepih in živečih zgradb skozi kulturne iniciative, ki v zanje idealnem okolju za multimedialne projekte ustvarjajo novi artistični jezik. Lani je bil v Bruslju velik festival ob desetletnici nastanka Trans Europe Halles, dasi-ravno je res, da včasih v južnih in sredozemskih deželah tovrstnih centrov skorajda ni bilo. Še težje je kazalo v Vzhodni Evropi, saj ni bilo mogoče vzpostaviti nikakršne uradne komunikacije. Podobno se je dogajalo na Severu. 'Danes se situacija pomika na boljše in pred nami je ustvarjanje skupnega
neodvisnega kulturnega jezika vseh barv,' razlaga Sabine, 'ki pomeni tudi odprte postojanke za popotnike, izmenjavo kontaktov, itd. Letos smo prvič dobili denar od Evropske skupnosti za t. i. kalejdoskopski projekt."
International Europe Theatre Meeting (IETM) enkrat letno združi profesionalne gledališke organizatorje, da prediskutirajo konkretne teme, npr. mednarodne koprodukcije ali koordinacije datumov festivalov in programov, do bolj splošnih, kot so prihodnost odrskih stvaritev v spreminjajoči se družbi. Vključuje produkcijo in prezentacijo. Ta asociacija ni mednarodna, ampak nacionalna, Avstrijska mreža neodvisnih kulturnih ustanov, ki so nastale v zadnjih desetih, petnajstih letih,
Kot zanimivost velja omeniti, da najdejo v WUK-u in njegovih alternativnih izobraževalnih projektih zatočišče tudi poslovneži velikih multinacionalk. Vsak dan se tam v povprečju zvrsti okoli 1000 ljudi, čemur ne bi mogel biti kos neprofesionalen aparat. Dejstvo je, da so se nekateri tam zabetonirali na podlagi revolucionarnih zaslug. Zato jim marsikdo očita zaprtost, okostenelost, zastarelost, izgubljenost v starih časih, hermetičnost, kar v programskem smislu niti ni daleč od resnice in gledano skozi prizmo dunajske meščanske konzervativnosti celo skladno z 'velikimi' institucijami. Novotarijskih prevalov hrepeneči pač ne bodo siti niti od vseh proslulih velespektaklov, ki jih še posebej rafalno bombastično to pomlad ponuja avstrijska prestolnica, niti od WUK-a. Prej razočarani. Pristanemo na igri, da gre (le) za neodvisni center na Dunaju. Brez vnebovpijočih parabol.
Drugi, kot smo bili tudi delegacija iz Maribora, pa lahko ob odprtih vratih pridejo po nasvet o projektih, ki jih pripravljajo, in v sicer popolnoma nekompatibilni družbeni, politični, ekonomski in kulturni situaciji vsaj malce potipajo situacijo. Tako velike zasedbe niso najbolj običajne, a so dobrodošle. "Najprej morate vedeti, kaj hočete in si zagotoviti politično podporo. Določene ljudi morate prepričati, da tudi oni potrebujejo ta prostor in se pričnete pogovarjati, kako ga organizirati. Ne smete gledati le sedanjosti, razmišljajte tudi, kako bo čez petnajst, dvajset let. Pri tem je zelo važno, da ostanete odprti. Težko je soditi po enem sestanku, a dobila sem vtis, da realno ni skupne politične, kulturne ali umetnostne vizije. Manjka celostni koncept. Vsak vidi zgolj svoj interes, aktivnost, s katero se ukvarja. Ni pravega vodje, ki bi znal lucidno, dovolj tehtno osmisliti in tako s filozofskih kot s praktičnih postavk povezati vse te različne dejavnosti v sprejemljivo celoto. Zato je vaša najpomembnejša naloga, da skupaj razvijete esenco, filozofijo celotne vizije. Preden stopite k politikom, v majhni skupini ljudi z glavo določite, kaj želite napraviti s prostorom, zakaj želite biti tam, kakšni bodo kriteriji, ne pa da pristanete na goli ugotovitvi, da potrebujete prostore za različne organizacije in posameznike. To je politično stališče, o katerem sem govorila - kulturna, družbena in umetnostna stvarnost vašega mesta in države. Drugače boste lahek plen na pogajanjih; zadeli boste ob močnejši lobi, kar pričajo tudi naše izkušnje, in končali v spopadu različnih skupin, dosegli pa ničesar."
Pec
NIHIL HUMANI...
KANT:	K
Zbirka ANALECTA, prevedel Rado Riha
j imata skupnega predzadnja in zadnja "posebna izdaja" Analecte, Spol in značaj ter Kritika praktičnega uma? Videti je, da so odgovorni vzeli zares toplo VVeiningerjevo priporočilo o Kantovi Kritiki ("najveličastnejša knjiga sveta"; Spol in značaj, str. 124) in delo prevedli. Ob tem smo v isti zbirki lahko prebirali še študijo Alenke Zupančič o lacanovski in kantovski utemeljitvi etičnega, eno velikih preokupacij ljubljanskega Društva za teoretsko psihoanalizo, tako da je bilo očitno, da vse (romarske) poti vodijo do tega veličastja - in zdaj jo imamo.
Najprej bi seveda lahko rekli, da verjetno nobenemu filozofu na čast (razen Sokratu?) v zgodovini filozofije ni bilo narejenih toliko poklonov, izraženih klicev občudovanja ter z muko napisanih subtilnih študij in zmerom se lahko sprašujemo, če je Kanta dejansko odlikovala le tolikšna filozofska teža njegovega dela, o čemer sicer ne more biti dvoma, ali pa gre pri tem navdušenju vendarle še za “oboževalcem" znane koščke vednosti biografskih podrobnosti, ki nam nekoga naredijo za tako ljubega, in so ob našem občudovanju nekako (nevede) že všteti. Bi nam psihologija filozofije (filozofov?) lahko pri tem pomagala?
Aristotel nam je v zapuščino zapustil delitev treh specifičnih načinov dejavnosti: tiste aktivnosti, v kateri se motri, opazuje tisto, kar je (theoria), delovno oziroma proizvajalno aktivnost (poiesis) in lastno aktivnost samoiz-popolnjevanja (praksis). Zadnja dimenzija je tista, ki v zastavitvi Kantovih Kritik zavzame mesto človekove praktično-moralne dejavnosti: po tematizaciji vprašanja “Was kann ich wis-sen?" v Kritiki čistega uma (1781), ki predstavlja "teorijski" moment tripartitne porazdelitve Kritik, se Kant obrne k vprašanju "Was soli ich tun?" v Zasnovi metafizike nravi (ZMN,
1785), ki v skrčeni obliki prinaša verjetno najbolj reprezentativno jedro njegove praktične filozofije, in pozneje še v Kritiki praktičnega uma (KPU, 1788). Tema bo nato sledila še Kritika presodne moči (1790).
Razsvetljenski mislec, navzlic njegovemu šibkemu zdravju s strani sodobnika Mendelssohna imenovan ‘Alleszelmalmer' (tisti, ki vse zmelje), se kajpada giblje znotraj gesla Sapere a ude!, miselnega okvirja, ki je Kantu narekoval drugačno utemeljitev etike, s tem pa je radikalno pretrgal vezi z njeno , dotedanjo še zmerom grško evdajmonistično naravnanostjo.
Kriteriji moralnega delovanja ne morejo zapasti nečemu, kar bi bilo zunaj uma, moralnost se ne more opredeliti drugače kot človekova lastna dejavnost, obenem pa je avtonomna glede nanj. V dokazovanju tega razcepa, opredeljenega tudi kot shizma med fenomenalnim in noumenalnim človekom, se nato odvija ves Kantov poskus zastavitve njegovega lastnega sistema etike, ki sicer konsekventno izhaja iz spekulativnih nastavkov prve Kritike.
PRAKTIČNEGA UMA
t
Kantov etični obrat k človekovim lastnim močem izvira iz njegove specifične definicije uma kot "zmožnosti, po kateri se razlikuje od vseh drugih stvari, celo do samega sebe, v kolikor ga predmeti aficirajo" (ZMN, str. 111, Grundlegung zur Metaphysik der Sitten, Rec-lam, Stuttgart 1988). Kaj je torej um? Njegova funkcija v spoznavnem procesu se odvija po dveh tirih, kajti um se lahko nanaša na svoj predmet in spoznavanje na dva načina: bodisi da ju določa ali tudi ustvarja. Prvo je teoretično, drugo pa praktično spoznanje uma. Čisti um je tako teoretičen kot praktičen, kar dokazuje zavest o moralnem zakonu, ki se kaže skozi občutek dolžnosti, definirane kot 'nujnosti delovanja iz spoštovanja do zakona". Pri Kantu ima praktični um celo primat pred spekulativnim umom, izražen pa je v nujnosti postulatov o brezsmrtnosti duše in eksistenci boga. V svoji praktični verziji um torej ustvarja svoj predmet, ker s svojim kategorialnim aparatom odreja hotenje in delovanje, toda slednje ni enostavno arbitrarno početje, ker je pač umno delovanje vselej naravnano na predstavo zakona: "Vsaka stvar v naravi deluje po zakonih. Samo umno bitje je sposobno ravnati glede na predstavo zakona, oziroma glede na principe, in ono ima voljo. Ker se zaradi izvajanja zakonite dejavnosti zahteva um, volja ni nič drugega kot praktični um." (ZMN, str. 56) Če je čisti um zares praktičen, kar je ena temeljnih Kantovih tez, potem določa samega sebe na način volje. Volja je spet determinirana v dveh smereh: po eni strani s čistim umom, na drugi strani pa empirično - z različnimi empiričnimi nagnjenji, potrebami ("nagnjenje je odvisnost zmožnosti želenja - Begehrungsvermogens - od občutkov, torej nagnjenje vedno kaže na potrebo ) (ZMN, str. 57) in ima tako dva izvora. Praktični um je lahko empirični praktični um v primeru, ko stoji kot instrument v funkciji nagnjenja in njegove zadovoljitve, ali pa čisti praktični um, torej brez primesi nagnjenj, nagonov, teženj... Da bi lahko bil takšen, se mora opreti na zakon, ki ne bo empiričen in individualen, ampak splošno veljaven in nujen, ki bo veljal za vsa umna bitja in ne bo vsebinsko določen (kajti vsebinska določila se ravno nahajajo v obliki nagnjenj in subjektivnih pravil); ostati mora le prazna forma, ki bo veljala splošno,
univerzalno. Takšen zakon je lahko le moralni zakon, slednji pa je Kantu "edini določitveni razlog čiste volje" (KPU, str. 107).
Po Kantu je v naši moralni zavesti prisotna zahteva po pokoravanju praktičnemu zakonu, kar pomeni, da tiste principe delovanja, ki veljajo za vsa umna bitja, sprejmemo kot subjektivne principe lastnega obnašanja. Minimalne principe te vrste imenuje maksime. Maksima "vsebuje praktično pravilo, ki ga um določa glede na pogoje subjekta (pogosteje glede na njegovo nevednost in nagnjenja), in je s tem načelo, po katerem subjekt deluje; zakon pa je objektivni princip, velja za vsako umno bitje in je načelo, glede katerega je treba delovati." (ZMN, str. 67)
Imamo torej maksime ali empirične principe, ki imajo subjektivno ozadje, in objektivne principe, utemeljene v čistem praktičnem umu. Prvi predpostavljajo nek objekt, kajti "praktična načela, ki predpostavljajo kot določitveni razlog volje objekt (materijo) zmožnosti želenja, so v celoti vzeto empirična in ne morejo biti praktični zakoni' (KPU, str. 23). Vsa tovrstna materialna načela so za Kanta nedopustna, "so iste vrste in sodijo pod obče načelo samoljublja ali osebne srečnosti" (KPU, str. 24).
"Smoter" moralnega zakona se nakazuje v pojmu svobode, in že prav na začetku Kritike praktičnega uma naletimo na tematizacijo njunega odnosa. Za svobodo Kant trdi, da je med idejami praktičnega uma edina, za katero a priori vemo, pa je ne uvidimo takoj. V znameniti opombi zato takole opiše njeno pogojenost z moralnim zakonom1 in obratno: 'svoboda je resda ratio essendi moralnega zakona, toda moralni zakon je ratio cogno-scendi svobode" (KPU, str. 6). Svoboda je tisto, zaradi česar moralni zakon sploh lahko je, spoznavamo in zavedamo pa se je po moralnem zakonu Enaka ideja o paralelizmu med "Sollen" in "VVollen" oz. svobodo je evocirana denimo tudi v sloviti formulaciji "Du kannst, denn du solist* (lahko, torej moraš).
Toda kako naj bo človek gotov, da takšen zakon sploh obstaja? Sama prisotnost prak-tično-moralnega zakona v človeku se le-temu javlja v obliki zapovedi, za katere Kant uvaja tehnični termin imperativ. Glede na izvor delovanja (empirični ali praktični) loči med
dvema vrstama imperativov: hipotetičnim in kategoričnim. Prvi so samo pogojno impera-. tivi, ker imajo njihove zahteve naključno vrednost. Izražajo pogojno nujnost nekega delovanja: če hočem doseči to ali to (cilj), moram postopati tako in tako (sredstvo) in so s tem samo indikativni izraz vzročno-posledične zveze.
Osnovna intenca kategoričnega imperativa pa je uskladiti maksimo z zakonom samim. Maksima kot subjektivno načela ravnanja mora prestati preizkus s formo univerzalnega zakona; postopek univerzalizacije neke maksime pa predstavlja njeno sprejemljivost na ravni občega zakona.
Vzemimo Kantov primer lažne obljube: ali smem v stiski dati obljubo s ciljem, da je ne izpolnim? Odgovor moramo poiskati v pre-dočenju take maksime kot občega zakona. Ko bi vsi ljudje postopali na takšen način in bi taisto hoteli kot obči zakon, bi to pomenilo izničenje obljube kot take, povzročilo bi vsestransko nezaupanje v dane obljube in slednja ne bi bila več to, kar je po svojem pojmu. Kategorični imperativ kot vodilo razreši zagato nekega dejanja: slovita varianta imperativa iz sedmega paragrafa se tako glasi: "Deluj tako, da lahko velja maksima tvoje volje vselej hkrati kot načelo obče zakonodaje" (KPU, str. 33). Preizkus univerzalne veljave maksime predstavlja način, s katerim lahko maksimo zavržemo kot še neprimerno zakonu. Povedano drugače: kategorični imperativ zahteva, da če maksima še ni na ravni občega zakona, po njej ne smemo ravnati in je predvsem ne smemo hoteti kot maksimo. S tem se sicer
kategorični imperativ izpeljuje iz vsebine (svobode) volje, volja pa iz imperativa, kar kaže na določeno aporijo, ki so jo očitali nekateri interpreti (npr. Hartmann, toda že Fichte in seveda Hegel). Prav apriornost (strogo vzeto: možnost sintetičnih apriornih sodb) in neodvisnost od empiričnih principov je tisto, kar Kantovo etiko razlikuje od drugih, samo število interpretacij in različnih branj (ki so nato vselej paradigmatsko predstavljene v različnih oznakah te etike kot formalistične, indeterminis-tične, utilitaristične itd.) pa priča o utemeljenosti in neizčrpnosti njihovega izvora. Podobno velja za lacanovsko orientirano branje, znotraj katerega nastopa kategorični imperativ, pogojno rečeno, v vlogi instance nadjaza, njegovo "skrito" sporočilo pa je dejansko obsceni imperativ po uživanju.
Prevod, ki je strokovno in terminološko nesporen, bo razveselil vse filozofsko bolj ali manj navdušene bralce. Obča pripomba bi sicer bila, da je slovenski filozofsko-prevajalski trend zašel v omejeno prevajanje zgolj enega dela več- ali tridelnih knjig. Po prvem delu Heglove Znanosti logike in tretjem delu Fou-caultove Zgodovine seksualnosti v zadnjem času smo zdaj dobili drugo izmed treh Kantovih Kritik. Izhodiščno vprašanje Kritike praktičnega uma, Ш soli ich tun?" s tem pridobiva dodatno prevajalsko implikacijo: prevesti še ‘preostanek'.
Boris Vezjak
loto: Boris Strmšek
TRANSLATA REFERO
JACOUES DERRIDA: FINES HOMINIS
ODPRAVA HUMANIZMA
A„
itropološko branje
■	Hegla, Husserla in Heideggerja je glede na
■	svoje celotno stanje
I	predstavljalo nesmisel,
morda celo najhujši.
Natanko to branje pa je francoski povojni misli priskrbelo najboljše %	pojmovne nastavke.
Torej, prvič, Fenomenologija duha, ki se v Franciji bere šele od nedavnega, se ne usmerja v nekaj, kar bi lahko preprosto imenovali človek. Znanost izkustva zavesti, znanost struktur fenomenalnosti duha, ki se nanaša nase, se strogo razlikuje od antropologije. V Enciklopediji nastopi poglavje z naslovom Fenomenologija duha po Antropologiji in zelo eksplicitno presega njene meje. To, kar drži za Fenomenologijo, a fortiori drži tudi za sistem Logike.
Kritika antropologizma pa je tudi, drugič, eden od inavguralnih motivov Husserlove transcendentalne fenomenologije. Ta kritika je eksplicitna in že od Prolegomen k čisti logiki imenuje antropologizem po njegovem imenu. Kasneje bo zadevala tako empirični kot tudi transcendentalni antropologizem. Transcendentalne strukture, opisane po fenomenološki redukciji, niso one intra-mundanega bivajočega, ki se imenuje ‘človek’. Te strukture niso bistveno vezane niti na družbo niti na kulturo ali jezik, pa tudi na "dušo", "psyche" človeka ne. In kakor si je po Husserlu mogoče zamisliti zavest brez duše (seelenloses), si prav tako - in a fortiori - lahko zamislimo zavest brez človeka.
Osupljivo in zelo značilno je torej, da v trenutku, ko se v povojno Francijo vpeljuje in vmešča avtoriteto husserlijanske misli, postaja tu celo neke vrste filozofska moda, ostaja kritika antropologizma povsem neopažena, vsekakor pa brez učinka. Ena od najradikalnejših poti tega zainteresiranega nepoznavanja ima za seboj reducirano branje Heideggerja. Ker so anaiitiko Dasein-a interpretirali v ozko antropoloških terminih, prihaja včasih do omejevanja ali kritik Husserla izhajajoč iz Heideggerja in do vmeščanja v fenomenologijo vsega, kar ne služi antropološkemu opisu. Ta pot (cette voie) je zelo paradoksna, saj sledi poti (un chemin) branja, ki je bila tudi Husserlova. Dejansko je to kot nekakšen antropološki odklon transcendentalne fenomenologije, kakor je tudi Husserl prenagljeno interpretiral Sein und M.
Tretjič, Heidegger je takoj po vojni in izidu Biti in niča v svojem Pismu o humanim spomnil tiste, ki še niso mogli poznati in tudi ne upoštevati obeh prvih paragrafov Sein und M, da antropologija in humanizem nista predmet njegove misli niti horizont njegovih vprašanj. “Destrukcija" metafizike in klasične
ontologije je bila usmerjena celo proti humanizmu. Po humanističnem in antropološkem valu, ki je preplavil francosko filozofijo, bi si lahko torej mislili, da bo temu sledeča anti-humanistična in anti-antropoioška oseka, v kateri se nahajamo, ponovno odkrila dediščino misli, ki so bile iznakažene ali bolje, v katerih se je prehitro prepoznavalo podobo človeka. Ali se niso začeli vračati k Heglu, Husserlu in Heideggerju? Ali ni prišlo do bolj poglobljenega branja njihovih tekstov in iztrganja njihovih interpretacij iz humanističnih in antropoloških shem?
Od vsega tega se ni zgodilo čisto nič in sedaj bi želel preizprašati natanko pomen nekega takšnega fenomena. Kritika humaniz-
humanizmu kot metafiziki, so dejansko ostali pri tem "prvem branju" Hegla, Husserla in Heideggerja, prav tako pa bi več znakov tega stanja lahko našli v novejših tekstih. To napeljuje na misel, da se je, v določenem pogledu in vsaj v tem okviru, obtičalo na istem bregu.
Za vprašanje, ki bi ga želeli postaviti, je kaj malo pomembno, če je ta ali oni avtor slabo prebral ta ali oni tekst, oz. ga preprosto sploh ni prebral, in če ostaja, kar zadeva misli, za katere je verjel, da jih je presegel ali sprevrgel, v nekem stanju skrajne naivnosti. Zato tu ne bo govora o tem ali onem imenu avtorja ali tem ali onem naslovu dela. Kar nas mora najprej pritegniti, onkraj njihovih
loto: Boris Strmšek
ma in antropologizma, ki je eden od prevladujočih in vodilnih motivov sodobne francoske misli, še malo ne išče svojih virov ali poroštev v heglovski, husserlovski ali heideggerjanski kritiki taistega humanizma oz. taistega antropologizma, pač pa se zdi nasprotno, da z neko, včasih bolj implicitno kot pa sistematično artikulirano gesto, amalgamira Hegla, Husserla in - raztreseno in dvoumno - Heideggerja s staro humanistično metafiziko. Namenoma uporabljam besedo "amalgam", ki v svoji rabi združuje referenco na alkimijo, ki je tu primarna, s strateško ali taktično referenco v domeni politične ideologije.
Preden poskušamo interpretirati ta navidez paradoksen fenomen, moramo biti pozorni na naslednje. Najprej, ta amalgam ne izključuje možnosti, da so v Franciji napredovali v branju Hegla, Husserla ali Heideggerja, niti da so ti napredki vodili k ponovnemu preizprašanju humanistične vztrajnosti. Toda to napredovanje in to preizprašanje nista na prvem mestu in to mora biti signifikantno. Nasprotno in simetrično pa so pri tistih, ki prakticirajo amalgam, sheme napačne antropološke interpretacije iz Sartrovega časa še vedno na delu in zaradi njih včasih potiskajo Hegla, Husserla in Heideggerja v temo humanistične metafizike. Tisti, ki se istočasno ndnoveduieio tako
dejansko zelo pogostih nezadostnih utemeljevanj, je izčrpno utemeljevanje skrite nujnosti, ki obelodani pripadnost heglovskih, husserlov-skih, heideggerjanskih kritik ali raz-mejitev (de-limitations) metafizičnega humanizma sferi prav tistega, kar te kritizirajo ali raz-mejujejo. Z eno besedo, kolikor je bila ta upravičenost izrecna ali ne, bila pravilno ali nepravilno artikulirana (in več kot en indic daje misliti, da ni bila), kaj je potemtakem tisto, kar nas danes pooblašča, da dojemamo v metafiziki ali na njenih mejah kot bistveno antropično ali antropocentrično vse tisto, kar je menilo, da lahko kritizira ali razmeji antropologizem? Kaj je odprava (la releve) človeka v mislih Hegla, Husserla in Heideggerja?
■ KONEC - BLIZU ČLOVEKU
Najprej še enkrat premislimo, znotraj hegeljanskega diskurza, ki še vedno drži v rokah veliko niti govorice naše dobe, razmerje med antropologijo na eni ter fenomenologijo in logiko na drugi strani. Ko smo se enkrat dosledno ognili zmedi nekakšnega enostavnega antropološkega branja Fenomenologije duha, je treba priznati, da razmerje med antropologijo in fenomenologijo po Heglu ni preprosto zunanje. To prepovedujejo hegel-
janski pojmi resnice, negativnosti in Aufhe-bung-a z vsem, kar naznačujejo. V tretjem delu Enciklopedije, ki govori o ‘Filozofiji duha", vpiše prvi razdelek ("Filozofija duha") Fenomenologijo duha med "Antropologijo" in “Psihologijo". Fenomenologija duha sledi Antropologiji in predhodi Psihologiji. Antropologija obravnava duha - ki je "resnica narave" - kot dušo ali duha-naravo (Seele ali Naturgeist). Razvoj duše, takšen, kot ga zasnuje antropologija, prehaja preko naravne duše (naturliche Seele), preko čutne duše (fiihlende Seele), preko realne ali dejanske duše (vvirkliche Seele). Ta razvoj se dovršuje, končuje in obdeluje na zavesti. Zadnji paragraf Antropologije definira občo formo zavest^ prav tiste, iz katere bo v prvem poglavju "Čutne gotovosti" izšla Fenomenologija duha. Zavest, fe-nomenološkost, je torej resnica duše, se pravi natanko tistega, kar je predmet antropologije. Zavest je resnica človeka, fenomenologija je resnica antropologije. ‘Resnico" moramo torej razumeti v strogo heglovskem smislu. V tem heglovskem smislu se dovršuje metafizično bistvo resnice, resnica resnice. Resnica je tu prisotnost ali prezentacija bistva kot Gewesen-heit, tistega Wesen kot vpričnega-je (paritete). Zavest je resnica človeka, kolikor se človek tu samemu sebi pojavlja v svoji minuli-biti (dans son etre-passe), v svojem preteklem-je (dans son avoir-ete), v svoji pretekli in ohranjeni, zadržani, ponotranjeni (erinnert) in odpravljeni preteklosti. Aufheben pomeni odpraviti (relever), "odpraviti" v smislu, ki pomeni obenem premestiti, dvigniti, nadomestiti in povišati v eni sami potezi. Zavest je Aufhebung duše ali človeka, fenomenologija je "odprava" (la releve) antropologije. Ona ni več, vendar je še vedno znanost o človeku. V tem smislu so vse strukture, ki jih opisuje fenomenologija duha - kot tudi vse tisto, kar jih skozi Logiko povezuje - strukture tistega, kar je zajela odprava človeka. Pri tem človek ostaja v svoji privzdignjenosti. Njegovo bistvo počiva v Fenomenologiji. To dvojno razmerje odpravitve brez dvoma zaznamuje konec človeka, minulega človeka, obenem pa tudi njegovo dovršitev, prisvojitev njegovega bistva. To je konec končnega človeka. Konec človekovega končevanja, enotnost končnosti in neskončnosti, končnost kot preseganje samega sebe, so ključne Heglove teme, ki se prepoznavajo na koncu Antropologije, kjer je zavest naposled označena kot "neskončni odnos do sebe". Odprava ali odpravitev človeka je njegov telos ali njegov eskhaton. Enotnost teh dveh koncev človeka, enotnost njegove smrti, njegovega dokončanja, dovr-šitve, je vsebovana v grški misli telosa, v diskurzu o telosu, ki je hkrati diskurz o eidos, o ousia in o aletheia. Takšen diskurz, pri Heglu kot tudi v vsej metafiziki, neločljivo usklajuje teleologijo z eshatologijo z neko teologijo in ontologijo. Mišljenje o koncu človeka je torej vedno že vpisano v metafiziko, v mišljenje o resnici človeka. Tisto, kar je danes težko misliti, je nek konec človeka, ki bi ne bil organiziran po neki dialektiki resnice
in negativnosti, konec človeka, ki bi ne bil neka teleologija v prvi osebi množine. Mi, ki v Fenomenologiji duha posreduje med naravno zavestjo in filozofsko zavestjo, zagotavlja bližino 'sebi trdnega in osrednjega bivajočega, zaradi katerega se dogaja ta ponovna krožna prisvojitev. Mi je enotnost absolutnega vedenja in antropologije, Boga in človeka, onto-teo-te-leologije in humanizma. "Bit" in jezik - skupina jezikov - ki jih vodi ali ki jih odpre, takšno je ime tistega, ki zagotavlja ta prehod med metafiziko in humanizmom skozi ta mi.
Pravkar smo lahko opazili nujnost, ki povezuje mišljenje phainesthai z mišljenjem telosa. V istem odprtju lahko beremo teleologijo, ki vodi Husserlovo transcendentalno fenomenologijo. Navkljub kritiki antropologizma je tu "humanost" še vedno ime bivajočega, na katerega se nanaša transcendentalni telos, opredeljen kot Ideja (v kantovskem smislu), oziroma še vedno kot Razum. Človek kot animal rationale je tisti, ki v svoji najbolj klasični metafizični opredeljenosti označuje mesto razvoja teleološkega razuma, torej zgodovine. Za Husserla, kot tudi za Hegla, je razum zgodovina in edina zgodovina je razum. To "fungira v vsakem, še tako primitivnem človeku, vsakem animal rationale" (Izvor geometrije). Vsak tip humanitete in človeške družbenosti "ima svoje korenine v bistveni sestavi človeške skupnosti, korenine, kjer se začenja nek teleološki Um, ki se razteza skozi celotno zgodovinskost. Tako se izraža neka izvirna problematika, ki se nanaša na celoto zgodovine in na. skupni smisel, ki ji, navsezadnje, daje njeno enotnost". Transcendentalna fenomenologija bi bila poslednja dovršitev te teleologije razuma, ki preči humaniteto. Tako je, pod avtoriteto utemeljitvenih pojmov metafizike, ki jih Husserl obuja, obnavlja, jih po potrebi afektira z nekim fenomenološkim indicem ali narekovaji, kritika empiričnega antropologizma zgolj potrditev nekega transcendentalnega humanizma. Med temi metafizičnimi pojmi, ki predstavljajo glavni vir Hus-serlovega diskurza, igra odločilno vlogo pojem konca ali telosa. Moč bi bilo pokazati, da v vseh etapah fenomenologije in predvsem vsakokrat, ko je neizbežno zateči se k "Ideji v kantovskem smislu", neskončnost telosa, neskončnost konca, določa moči fenomenologije. Konec človeka (kot faktična antropološka meja) se naznanja mišljenju že od konca človeka (kot določeno odprtje ali neskončnost nekega telosa). Človek je tisti, ki ima razmerje s svojim koncem, v temeljno dvojnem smislu te besede, Že od nekdaj. Transcendentalni konec se lahko pojavlja in razvija zgolj kot pogoj smrtnosti, kot pogoj nekega, razmerja do končnosti kot izvora idealnosti. Človekovo ime se je v metafiziki že od nekdaj vpisovalo med ta dva konca. Smiselno je zgolj v tej eshato-teleološki situaciji.
Prevod: Uroš Grilc
(Tekst bo v kratkem izšel v zborniku o Oerridaju ljubljanske založbe KRT]
BARVNE • LASERSKE - COLOR - FOTOKOPIJE BIROSTORITVE
tiskarn založb« trgovina koplrnlca pisarniško reklamna s t o r 11 v
•Mts«
FOTOKOPIJE VELIKIH FORMATOV... A1 ... A2... express tajnica
DOKONČNE REŠITVE OD ENA DO...
Očitno je, da se mariborska oblast odlično igra z interesi ti. alternativcev v kulturi. Spomnimo se samo, kako je prišlo do javne teme o nekdanji vojašnici-pekarni. Če je merodajna javnost, za podpisanegam je edina komunikacijska vrednota kulturne aktivnosti javna beseda, potem so prvi o Jej možnosti spregovorili predstavniki oblasti. Šele ko so ti v medijih povedali za možno domovanje alter kulture, je bila organizirana Magdalenska mreža. Funkcija Magdalenske mreže bi po načrtu oblasti naj bila duhovno čuvanje prostorov, dokler jih oblastniki ne bi spet potrebovali. Potrebovali pa jih bodo kot tržno vrednost, katere procenti bodo namenjeni za moderni teater oz. edini pravi medijski, ne kulturni, dogodek pri nas - za volitve. Oblast je v tej igri v absolutni prednosti. Zato, ker načrtuje, kulturniki-alternativci pa se samo odzivajo. Le kako bi lahko od neprofesionalno ohlapno organizirane skupine tudi pričakovali več. To je že prvi odgovor, zakaj so si tisti, ki trenutno uzurpirajo občinsko-mestno oblast, izbrali alternativce za duhovno čuvanje fizičnega prostora nekdanje vojaške pekarne. Lahko bi jo obljubili npr. teatru za širitev njegove dejavnosti, Zvezi kulturnih organizacij, Kino podjetju ali športnikom. Vsi ti bi obljubo vzeli zares in bi kot homogene organizacije v času, ko to berete, že izvajali svoje programe v vojašnici. Zelo premeteno je ponuditi prostore splošni skupini občanov, katerih skupni ohlapni imenovalec je, da so alternativci v kulturi. Ti nimajo svoje skupne oragniziranosti delovanja. Ko to poskušajo narediti, brez izkušenj, se izgubijo v banalnih kanalih (samo)konceptov in birokarcije. Druga pomembna točka je, da je ta alternativa v domeni le nekaterih bolj razgledanih politikov in njihovih strank. Vsi še niso prišli do ugotovitve, da je ta alter kultura zelo hvaležna manipulativna snov. Ko bodo, bo več manipulatorjev in manj manipuliranih. Se bodo tisti, ki jim je poklic grizenje, grizli med sabo. Da, so si alternativci sami krivi, je potem slišati. Že res, da kultura svoje samospoštovanje pridobi takrat, ko ima kaj pokazati - svoje konkretne izdelke, vendar kdo so ti alternativci, ki nimajo svoje produkcije. Izgovor pač, da gre pač za ustvarjalce, ki delujejo na svojih individualnih pozicijah, ki po svoji naravi ne pristajajo na mrežasto organiziranje. Pa saj noben od njih ne zahteva organizacijskih sposobnosti. Le ponuditi bi jim bilo potrebno in od njih dobiti najboljše. Tržnost?!
Mreža ni uspela realizirati niti spodobnega .kulturniškega fanzina s predstavitvijo dejavnosti svojih članov. Le lastna dejavnost, produkcija, lahko zmoti načrte oblasti. Zato jo je zabolelo ob oktobrskem protestnem koncertu na Trgu svobode, ker so se ljudje sami spomnili nekaj organizirati. Alternativci pa niso rockovska subkultura, kot to večina interpretira. Sem na strani te rockovske struje, ki deluje najbolj samozavedajoče in gleda širše od ozkih lastnih interesov. Pomeni, da vidi svoje interese bolj jasno in močneje. Npr. mlad rocker nima pomislekov-predsodkov pred sodelovanjem z akademsko izobraženim umetnikom za dosego skupnega cilja, kar obratno ne velja vedno. Rock ima v sebi prvine anarhizma in se ne pusti naplahtati ali poceni prodati tistim, ki jim ni namenjen. In le anarhistična filozofija se lahko uspešno postavi po robu oblastniškemu stroju in njegovim manipulacijam v takšnih primerih zasedenih hiš ali multikulturnih projektov. Kdo je na Metelkovi vzdržal (drži) najdlje? Akademski umetniki? Ne. To so hard corovci ali strip core kolektiv in punkerji, ki vidijo v tem uresničitev svojih revolucionarnih anarhističnih sanj. S tem odlično odpirajo prostor možnosti delovanja za druge kulturne projekte v Ljubljani, tudi akademske. Drugi na Metelkovi so pač socialne skupine, ki jim ni večji interes odpiranje v javnost. Ali kdo meni, da bo v Mariboru drugače, če sploh kaj bo? Ali kdo meni, da je to slabo? Ali pa kdo meni, da bo mestna oblast podprla sanje nekaterih o novem multikulturnem centru v nekdanji vojašnici?
Vendar ne obupati. Iz vsake še tako zapletene situacije se najde izhod. Naštel vam bom nekaj možnih rešitev kot utopičnih realizacij. Vi, ki nameravate v vojašnico, pa si izberite eno in z njo do konca, z glavo skozi zid. Pa še preden vam ga ne podrejo ali se še enkrat izvolijo, prosim lepo! Za tiste, ki razmišljate bolj konstruktivno, pa naj bodo naslednje možnosti kviz, s katerim bomo na uredništvu Katedre izmerili stopnjo:
> 1. anarhističnega razpoloženja,
> 2. civilnodružbene zavesti,
v 3. prilagodljivosti oblastnikom,
> 4. totalne predaje lastnih duhovnih interesov interesom materialnega,
med kulturno aktivnim delom prebivalstva. Na dopisnico napišite zaporedje številk treh vam najbolj všečnih možnosti. Za nagrado
j ■ ш ш I ROSTROJ
RRECIZMA ЛЛЕМАШКА. d o o.
Л^7Z'a d7 ns Ar trn 3. l\Stmrit»or. tem! (OG3> 33 GGG
ПАS"
larlbor. tel- 26 99-2.
>MI 1151
>r£l£eva 2.
ser^vis fotokopiГ5М1М sTr^ojev .um/4lmii<»ov ii^i r=»is>4rsMi^Ke тенми-чс
Mladinska 3. Maribor, cel. 23 36 I
' • 1%
nudimo enoletno naročnino trem bralcem Katedre, komplet plošč založbe Front rock in trikrat CD No Border Jam 2, Začnimo!
1. Alternativci se združijo; torej vsi tisti, ki v to kategorijo pogojno spadajo. Oblikujejo civilno kulturno gibanje, pričnejo s skupnimi javnimi nastopi, najprej na ulicah, potem preko lastnih medijev, ki jih oblikujejo (časopis, interni video TV program, radijska postaja). Oblikujejo totalen načrt in program zapolnitve vojaških prostorov. Na podlagi tega oblikujejo lastno kulturno politiko, ki je mešanica državno podprte kulture in tržnoekonomskih odnosov v kulturi. Če jih mestna oblast ne vbi podprla, bi vojašnico zasedli na silo. Še prej si zagotovijo velikega sponzorja in stvar jim steče. Vojašnica postane eden najuspešnejših multikulturnih projektov v Evropi, njihova kulturna politika pa sčasoma postane model državne kulturne politike, ki temelji na podpiranju moderne množične medijske kulture.
2. Alternativci se združijo in s prej opisanimi pritiski vplivajo na javnost. Oblast jim preda vojašnico. Ker ugotovijo, da je za mesto in njihovo efektivno delovanje bolje, da niso vsi nastanjeni na enem prostoru, se odločijo razprodati vojašniške prostore po tržni ceni in s pridobljenim denarjem financirajo posamezne projekte in organizacije, ki se same prostorsko in produkcijsko znajdejo. Dobimo kulturno živahno mesto z vseprisotno kulturno sceno, množico klubov, galerij, studiev, kulturnih časopisov, založb na različnih koncih mesta. Maribor postane eno najzanimivejših mest v Srednji Evropi. Postane stičišče vzhodne in zahodne kulture preko filtra množične kulture.
3. Alternativci se združijo. Ker ugotovijo, da potrebujejo organizacijsko strukturo za uraden nastop, se vsi priključijo javnemu zavodu MKC Maribor. Ohranijo prostore na Orožnovi, ki jih v bodoče uporabljajo kot sedež organizacije. Klub kultivirajo za "resnejše" programe (kvalitetne koncerte, kinoteko, modne revije, promocije) in pridobijo vojaški kompleks za širitev svoje dejavnosti (večji koncerti, ateljeji, vadbeni prostori, kavarna, galerija, foto galerija, prostori za civilne skupine, alternativni sejemski prostori...). Vse skupaj vodijo kot civilno pobudo, interes aktivnega dela prebivalstva za njihove akcije je velik, čez nekaj let se umirijo kot ena izmed pomembnih institucij mesta. Ne pozabijo pa svojih začetkov in podpirajo nove podobne
4.	Alternativci se združijo. Ker z raznimi pritiski ne dosežejo ničesar, zasedejo vojašnico, preden jo politiki razprodajo. V njej životarijo, izoblikuje se novo organizacijsko jedro, ki je sposobno voditi vsaj nekakšen
program, katerega kvaliteta niha. Vojašnica postane eden izmed prostorov, kamor "se lahko daš ponoči v Mariboru",
5. Alternativci se združijo. Ker jih oblast ignorira, zasedejo vojašnico. Podpihujejo javnost proti oblasti in organizirajo prevrat. Zavzamejo RTV postajo pod Pohorjem in vzpostavijo Diktaturo kulture.
6. Alternativci se združijo, Skupnega jezika z oblastjo ni, zato se odločijo enkrat za vselej opozoriti svetovno javnost na krivice, ki se dogajajo kulturnikom v Sloveniji. Gredo v vojašnico in napovejo skupinski samomor, obešanje v hladilnici, če oblast v temeljih ne bo spremenila odnosa do kulture. Dodatna njihova zahteva je, da gospodje Rous, Verlič, Arih, Raič in gospa Tovornik v času pozitivne rešitve njihovih zahtev igrajo na harmonike pred vhodom vojašnice. Oblastniki se odločijo prevarati alternativce. Zmenijo se samo za njihov kulturnoglasbeni nastop, za druge zahteve pa "se bomo že kasneje dogovorili". Tu pride do diskomunikacije. Ker alternativci nabijajo rock glasbo, ne slišijo jeka harmonik in cvilečih vokalov pred vrati in se ob napovedani uri ob zvokih električnih kitar družno obesijo. Kulturna in socialna politika se spremeni, ne samo v Sloveniji, temveč povsod po svetu.
7. Alternativci se združijo in povežejo z enim od prej naštetih gospodov (gospo) in mu (ji) obljubijo odličen propagandni stroj na naslednjih volitvah, če jim za protiuslugo zrihta izpeljavo njihovega multikulturnega projekta. Rešitve stečejo po opcijah (za rešitve napišite 7a,7b,..):
a) Povežejo se z gospo Tovornik. Ta jim vse obljubi, zmaga na volitvah in jih nato s policijo prežene iz kasarne, nekatere zapre, druge obsodi na ignoranco mesta Maribor in jih razglasi za nezaželene na kulturni sceni Maribora.
b) Povežejo se z gospodom Rousom. Ko zmaga na volitvah, povabi združene alternativce v Štajerski forum za izvajalce kulturnega programa na njihovih srečanjih.. Alternativci so pred dejstvom, sprejeti ali opleti po enaki režiji kot pod 7a.
c) Povežejo se z mladim gospodom Verličem. Ta dobi predsedstvo izvršnega sveta. Ker je drugačen od ostalih politikov, ponudi alternativcem službe v mikroinfrastrukturi organizacije hokejskega turnirja. V vojašnici je parkirni prostor za gledalce turnirja in restavracija za udeležence, ki jih vzdržujejo alternativci. Verlič včasih odkupi kakšno sliko, ki jo podari tretjerazrednemu igralcu ali trenerju.
d) Povežejo se z gospodom Arihom. Pod njegovim vodstvom ima kultura vse prednosti, zato se jim dobro piše. Arih alternativcem naloži nalogo, ki jo morajo izpolniti, če nočejo
leteti, Maribor ni pravo mesto, ker nima gradu na hribu, poglejte samo celostno podobo na kateri je ubožna kapelica, Alternativci morajo izdelati celostni načrt za izgradnjo gradu na Piramidi in nato izdelati celostno podobo mesta.
ej Povežejo se z gospodom Raičem, ki jim že prej zagotovi, da bodo na otvoritveni slavnosti v vojašnici nastopili sokoli in orli, plesne skupine in ostala žlobudrga iz Narodnega doma,
8. Alternativci se združijo. Ker ugotovijo, da z lokalnimi oblastniki ne bodo dosegli konsenza, se povežejo z gospodom Janšo in mu dajo funkcijo vodje varnostne službe v multikulturnem projektu vojašnice. Modra poteza, kajti stvari stečejo z neverjetno naglico. Janša se izkaže kot odličen strateg tudi na kulturnem področju. Zmagajo in projekt zaživi kot v točki ena.
9. Alternativci delujejo posamično, ena frakcija zasede DUM in postavi rock klub. MKC preselijo, del v vojašnico, del v vodni stolp pri tržnici, del v DUM. Vse teče po načrtu oblasti. Čez leto, dve, tri se alternativci združijo in pričnejo nove akcije.
10. Alternativci sploh več ne delujejo. Prepustijo se kulturni ponudbi in ponudbi zabave primitivnega podjetništva. V svojih sobanah ali podstrešnih stanovanjih pa študirajo vrhunske dosežke novih in starih opojnih sredstev. Svoje ugotovitve prenesejo na širšo javnost s sredstvi pritiska.
11. Alternativci se obrnejo po pomoč k svojim sosedom Avstrijcem. Po vzoru svojih sonarodnjakov gospodarstvenikov govorijo o poštenem prilivu tujega kapitali, ki investira v naše perspektivne umetnike. Čez pet let postane Avstrija kulturne velesila.
12. Vse točke so plod nore domišljije, kajti vse bo potekalo v najlepšem redu in na bodočih volitvah si bomo čestitali.
Vrnimo se na točko, kjer smo. V marcu smo si nekateri interesenti ogledali dva multikulturna projekta na Dunaju (WUK in EKH). Minimum nadaljevanja akcij bi pomenilo povabiti Wukovce in Ekhjevce v Maribor, organizirati izdajo kulturnega časopisa, izdelati konkreten načrt programa, temelječega na produkciji, dopovedati medijem osnovno terminologijo: mladinska kultura, alternativa, subkultura, punk, anarhizem, multikulturni projekt, zasedena hiša-squat, civilno gibanje... in oblikovati zavest, da nam (vam) ne bo nihče ničesar poklonil in da bodo politiki na koncu koncev potegnili skupaj. Drobtinice pa so za tiste, ki se sramujejo svoje kulturne dejavnosti.
Dušan Hedl