Ponavljanje. (Konec.) Ako učitelj spolnuje iuienovano podučevalno vodilo, tedaj ga ono opominja: Pri ponavljanji se dalje oziraj na posaraesne pervine poglavitne reči! Da se postavi terdno poslopje, je pred vsem drugim treba dobre podlage in podstave. Ako je podstava dobra, smo si svesti, da bode vse poslopje stanovitno in dobro; ako je pa podstava slaba, nc more biti zgornje zidanje stanovitno, terdno in zanesljivo, ako je bilo tudi z najboljše priprave izdelano, ker zgoruji stavbi manjka terpežnosti, stanovitnosti in prave podpore. Kar je podstava pri hiši, to je začetni nauk za skupni nauk; ta je poglavitna reč, podstava! Ako podstava ni prava in zanesljiva, tedaj ne more učitelj s potrebno gotovostjo dalje podučevati. Zato je pa za omiko in izobraženje pervi nauk, prava in stanovitna podstava naj pervi pogoj. Ako se je na tej stopinji prav podučevalo, tedaj si bodimo svesti, da smo skerbeli in razširjali pravo omiko in izobraževanje, ako pa ne, potem ne pričakujmo na poznejših stopinjah veselega izida. Zato, ker pervemu nauku prištevajo po pravici toliko veljavo, zahtevajo tudi vselej in povsodi modri in skušeni odgojitelji in niožje za pervo podučevanje naj izverstniše učitelje, kajti za začetnike so izverstni in spretni učitelji naj boljši. Kar velja od začetnega nauka za skupni nauk, ravno to velja tudi od pervin za posamesne šolske nauke. Pri vsakem nauku je začetek glavna stvar, ktero je treba vselej vsestransko obdelati, da si učenci stanovitno prisvojijo vse, ker sicer v resnici kaj izverstnega iu vrednega od njih pričakovati ne moremo. Brez terdnega in dobrega obdelovanja pervin, si nčenci od vsega le kaj malo prisvoje, ostanejo vedno negotovi tapajo v tanri, in ne zadenejo prave. Pri kolikih ljudeh je po takem napečnem ravnanji podstava pervega nauka slaba! Kako odgovoren je zato učiteljski stan od naj resnobniše strani premišljevati, da se svoje odgovornosti zavedamo, kar nas bode nagibalo, da se posebno z začetnira ukom toliko časa resnobno pečamo, dokler se pii učenrih tako rekoč v meso in kri ne sprenieni. Ako jc tedaj začetni nauk pri vsakem nauku toliko važen, je gotovo pri ponavljanji še bolj, ako hočemo, da bode podstava dobra. Ako začctncga nauka skerbno ne ponavljaino, tedaj se godi dušni stavbi, ktero namerava učitelj po svojem nauku postaviti, kakor uni, ktere podstava jc slaba; vse poslopje se razruši in podere na sramoto mojstra in škodo posestnika; taka se godi poslednjič učitelju in učencem. Dalje naj se pri ponavljanji tudi na to gleda, da se združuje bližnje cno z drugira. To zahtevanje opravičuje žc prizadevanje sedanje dobe po zedinvi vsega podučcvanja, iu ker je ponavljanje le namen podnčevanje pospeševati, podpirati in resnično vspešnega storiti, je nienda dovolj jasno to zahtcvanje. Združevanje in zvezanje bližnjega z drugim pri ponavljanji je pervič že zato velike vrednosti, ker po tem združevanji je mogoče učitelju več obdelane učilne snove po njenih poglnvitnib strauch ob eneru oživljati in vterjevati. Da bi si učenci obravnane učilne snove globoko in terdno prilastili, se tudi ne niore zagotoviti, ker je to velik zaderžek, da, ako se na ta način ponavlja, pride med posamesna poglavja in oddelke daljši ali krajši čas, kar pa le pozabljivost pospešuje. Bolje zagotovilo, da so si učenci učilno snov dobro zapomnili in prisvojili, nam donaša ponavljanje, ako se bližnje z drugim združuje. kajti po tem združevanji bližnjega odstranimo v času in oddaljenosti ležeči zaderžek, in pozabljivost in razkosanost posatnebnih oddelkov se na ta način obvaruje. Združevanje bližnjega eno z drugim douaša pa dalje še ta dobiček, da se potem učenci o naukih vedno bolj zavedajo. Kolikor več svetlobc ima kaka reč, toliko jasniše se raore pregledati. S takimi razsvitlenimi žarki naj se bližnje strani potem primerjajo, na ta način najdene in s ponavljajočim predmetom zdmžene, postancjo one picd dušnini očesoui jasniše in svitlejše, kakor bi se to brez združevanja zgodilo. Kjer pa je svetloba, tam se lahko zavedaino, in nam ni treba v lami tapati. Pred dušnim tapanjem pa lahko učence ohranimo in obvarujemo edino z združevanjem bližnjih reči. Po združevanji pa postane dalje ponavljanje živo in budivno, nekaka enoličnost se odstrani, kar vse učence spodbuja, in bi se brez združevanja ne zgodilo. V tem smislu pripomore združevanje bližnjega eno z drugim tudi nekoliko spolnovanje že drugod oinenjeno zahtevanje: Ponavljaj mikavno! Govovili smo do sedaj od ponavljanja, kolikor je pri podučovanji sploh potrebno in kako naj se ponavlja, da na ta način obdelano učilno snov vterjujemo, ter postane ona tako učenceva vedna lastnina. Zato pa je potreba posamesnih ur. Razun ponavljanja v odločenih urah ponavlja se tudi v manjši meri, ako še neznano in novo učilno snov učencem podučevavno predstavljarao. In tako dosperao do šestega pravila, ktero sc glasi: Ako začneš kako novo in še neznano stvar podučevati, tedaj pridevljaj in porabi vse, kar razsvitljuje in pojasnuje novo reč! Neznano postane po znanem jasno in razumljivo, kar služi v razuinljenje duha. po pravilu: od znanega do neznanega. Znano je, da vselej, kedar človek kaj novega in neznanega vidi. vselej to nekako na že znano opira in s tem primerja, ter tako tamne strani si razsvitli in pojasni in ložje razuiui in zapopade. Ta zakon se zveršuje povsodi, kajti vse je v razvoji človeškega duha, pravi Diesterweg, neznano sledi znanemu, se s tem piimerja in združuje, da se tako neznanega polastimo in se ono znano naredimo. nDruge poti ni za izobraževanje in omiko". Nadejamo se, da sleherni iz vsega tega posname, važnost in potrebo ponavljanja, in kako je treba ponavljati z naj večo previdnostjo in skerbljivostjo, da vse naše prizadevanje in podučevanje kolikor raogoče obilni in blagoviti sad donaša. Govekar.