VISA WORLDWIDE PARTNER S ALT LAKE 2002 9&P Vse, kar potrebuješ, imaš. Hitreje, višje, močneje! Z načeli olimpijskega duha je zaznamovana VISA kartica SKB banke. Z njo imate enostaven dostop do okvirnega kredita z eno od najugodnejših kreditnih obrestnih mer, možnost odloženega plačila in varen dostop do gotovine na vseh koncih sveta. Tudi v Salt Lake Cityju, kjer spremlja slovenske olimpijce. In morda tudi vas... www.skb.si/kartice SLOVENIJA GLAVNI POKROVITELJ OLIMPIJSKE REPREZENTANCE SKB BANKA D,D, Zdravila za humano uporabo Dietetični in zeliščni izdelki Veterinarski izdelki W Biosintetični izdelki Kozmetični izdelki Zdraviliške storitve < p KRKK KRKA, d.d., Novo mesto, Šmarješko c. 6, 8501 Novo mesto, Slovenija, tel.: 07 331 21 11, faks: 07 332 15 37, www.krka.si Modra naložba v prihodnost J Se odločate za naložbe v naprave in tehnologije za varstvo okolja? Se odločate za okolju prijaznejše tehnologije in izdelke? Ali pa želite realizirati ekološki sanacijski program? Ugodno kreditiranje okoljskih naložb! S kreditom izjavnega razpisa lahko krijete praviloma do 70% predračunske vrednosti svoje investicije. Izredno ugodna obrestna mera! ekološko razvojni sklad republike Slovenije, javni sklad Za dodatne informacije kontaktirajte: Ekološko razvojni sklad Republike Slovenije, javni sklad 1000 Ljubljana, Trg republike 3, telefon: 01/241 48 20 spletna stran: www.ekosklad.si New York Beijing Buenos Aires Sydney Od tod v širni svet. Aerodrom Ljubljana Majhni, odlični, prijazni. www.lju-airport.si GRAFIČNO PODJETJE POLNEGA SERVISA DESIGti^^^^cp'crf9«i vodenje projektov oblikovalnica in reprostudio •• tiskarna knjigoveznica ostala dodelava Designprint grafika Slovenska 6, Ljubljana tel: 01 24 17 000 fax: 01 24 17 004 email: designprint@siol.net Slika na naslovnici: Razlita Unica na Planinskem polju Fotografija Peter Skoberne mso Telefoni revije Kras: » 01/421-46-95 [ 01/421-46-90 i 05/766-02-90 Fax: 01/421-46-95 05/766-02-91 Kras, revijo o Krasu in kraških pojavih ter značilnostih krasa doma in na tujem, izdaja podjetje MEDIACARSO, d.o.o., Rimska cesta 8. 1000 Ljubljana I Telefon: (+386) 01/421-46-95, (+386) 01/42146-90; fax: (+386) 01/421-46-95 E-mail: mediacarso@eunet.si Glavni urednik: Lev Lisjak Odgovorna urednica: Ida Vodopivec-Rebolj j Naslov: Uredništvo revije Kras, p.p. 17, ®23 Komen; telefon: (+386) 05/766-02-90 S fax: (+386)05/766-02-91 Maloprodajna cena z 8,5-odstotnim DDV 700 SIT. 3,5 EUR, 3,3 $ Naročnina za šest zaporednih številk z 8,5-odstotnim DDV in poštno dostavo na naročnikov naslov v Sloveniji 5.000 SIT, na naročnikov naslov v tujini 8.000 SIT, 40 EUR, 40$ žiro račun: 50100-601-0301437 Devizni račun pri NOVA LB, podružnici Ljubljana-Center, Trg republike 2, Ljubljana: 010-27620-896753/9 SWlFTcoda:UBASl 2X Fotografije: Agencija MEDIACARSO Nenaročenih rokopisov in fotografij uredništvo ne vrača. Brez izdajateljevega pisnega dovoljenja je Ponatis ali kakršno koli povzemanje Prispevkov iz revije Kras prepovedano. Mednarodna standardna serijska številka: ISSN 1318-3257. Grafično oblikovanje in priprava tiska i Lev Lisjak Tisk Designprint grafika, Ljubljana Naklada: 6000 izvodov FEBRUAR 2002, ŠT. 50 Prof.dr. Matjaž Kmecl Prof.dr. Franc Šušteršič Dr. Avguštin Lah Davorin Vuga Anton Colarič v pogovoru z Agencijo Kras Prof.dr. Pavle Merku v pogovoru z Lučko Čehovin KRAS JE REVIJA, KAKRŠNE DRUGE SLOVENSKE POKRAJINE NE PREMOREJO LJUBLJANICA - REKA SEDMERIH IMEN LJUBLJANSKO BARJE JE POGREZAJOČA SE POPLAVNA NIŽINA BARJE JE DOKONČNO ZAMOČVIRIL PROPAD RIMA NA KRASU SE POMLAD PRIČNE ZELO ZGODAJ... BOMO SPOSOBNI POSTAVLJATI SPLOŠNE VREDNOTE NAD OSEBNE TESNI? Uredništvo Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano Danila Kocjan Tomaž Zorman Mirjana Mezgec Adrijana Štok-Godina Agencija Kras KRAVOSOV »PREŠEREN V TRSTU" - SMEH IN IGRIVOST V SODOBNI SLOVENSKI POEZIJI DENAR ZA NARAVI PRIJAZNO KMETOVANJE NA KRASU MLEKARICE SO PELE MUŠJA JAMA - VELIKA JAMA NA PREVALI SLIVARSKI POTOK IN SLIVARSKE PONIKVE RENČELOVO ZAVETIŠČE OD SOBANOVE DIGITALNE KRAŠKE POKRAJINE DO NESKONČNIH ALGORITEMSKIH SLIK 4 5 15 18 20 24 32 36 38 44 48 50 52 ustvarjalcem revije praznično, jubilejno voščilo m KRAS JE REVIJA, KAKRŠNE DRUGE SLOVENSKE POKRAJINE NE PREMOREJO Matjaž Kmecl Ne bom rekel, da revijo Kras preberem od prve do zadnje črke, berem pa jo Z velikim veseljem - vse tisto v njej, kar me zanima. Zanima pa me marsikaj, saj je deželica Kras, ki ji je revija zapisana, nenavadna in po svoji kulturi starodavna. In f\ če jo razširimo še na kras z malo začetnico, pa naenkrat sploh zajame velik kos Slovenije - in to ne najmanj skrivnostne. Celo razumni Valvasor, ki si je z njenim raziskovanjem in razlaganjem pridobil članstvo v angleški kraljevski akademiji, ji je pripisoval nevarno notranjščino z legli zmajevskega pomladka. Obrhe, požiralnike in estavele je še nekako razumel, ampak to, da iz različnih špranj piha, da se iz njih oglašajo čudni zvoki, če vržeš kamen vanje, in da visoke vode na dan prinašajo živalice, kakršnih na površju ni in so še najbolj podobne majčkenim, slepim zmajem, mu ni šlo v glavo. Malo s humorjem, malo grozničavo je pisal o njih. Toda o tem in o kraških hrastih za Benetke in o pogozdovanju s črnim borom se danes učijo že osnovnošolci. Tudi o Postojnski jami in Škocjanskih jamah; o Vilenici se bere vsaj enkrat letno - ko se zberejo pisatelji v njej. Tudi o Kosovelovih kraških pesmih se še kar kaj ve, ali o tisti anekdoti, kako da je mladoletni Cankar na kamen za rodno Vrhniko napisal: Tukaj se začenja kras! (Da se bo vedelo!). Toda potem je seveda Kras/kras še velikanski, domala neizčrpen sklad ^ drugih, drobnih in velikih posebnosti, o katerih se ve malo ali nič, in jim je zdaj posvečena revija Kras. Celo gospodarstvu na njem je v reviji namenjena pozornost, zgodovinski in sprotni kulturi pa sploh. Priznam, o gospodarst\>u rad preskočim (če Že ne gre za turistične kmetije in turizem), kakšen pogovor s Pavletom Merkujem ali pisanje o arheoloških izkopavanjih v Škocjanu, o jiitah, iz kamenja zloženih pastirskih zatočiščih, o kraških domovih, o družinskem slovensko-švedskem paru Sigdellovih v Dutovljah, o kraškem obrobju Brkinov, o kalu, kot je Globočaj, celo lakonična in žal prevečkrat malopovedna poročila o znanstvenih raziskovanjih . Krasa pa me ničkoliko pritegnejo. - Kras je pač čisto posebna revija, kakršne kakšna druga slovenska pokrajina ne premore; pa saj tudi zlepa ni kakšne, ki bi se lahko postavljala s tolikšnim zgodovinskim, kulturnim in naravnim bogastvom, s . toliko slikovitim rastlinjem vseh vrst, celo z mnogimi endemiti, s tako nenavadnim vetrom, kot je burja, in kar je še tega. Zato naj velja vztrajnim ustvarjalcem revije Kras praznično, jubilejno voščilo: Vse najboljše in še na mnoga uspešna leta! s Prof. dr. Matjaž Kmecl, Ljubljana mm . mm o r rrr M ■I ■ 7y*L/* S poti po Notranjskem krasu JeS>sm i /v LJUBIJA J J CA - liri CA SSiMISJiJj-J JMSj J - Franc Šušteršič “Mnogim je Ljubljanica ime za reko, ki se začne pri Vrhniki in prečka Ljubljansko barje in ki je dajala pred skoraj 2000 leti utrip Emoni, še pred nedavnim tudi Ljubljani. Nekateri, ki poznajo njene kraške poti, pa ji pravijo tudi Reka s sedmimi imeni. Vode Ljubljanice se namreč stekajo iz različnih krajev na Notranjskem. Kje so prvi metri teh rek in kako se te imenujejo? Kod tečejo in kakšne posebnosti so nanizane ob njihovem toku, preden pritečejo v obzidano strugo pod Ljubljanskim gradom? Pokusimo jim slediti! ” * Z dovoljenjem družbe Naklo, d.o.o., iz Logatca povzemamo zanimivo pripoved prof. dr. Franca Šušteršiča, ki jim je dodal zgornji uvod pokojni Rado Smerdu. Objavljena je v knjižici “Reka sedmerih imen - s poti po Notranjskem krasu", ki je izšla v nakladi 3000 izvodov junija 1994, a je že razprodana. Tako se začelja uvod, vzet iz besedila pokojnega biologa in krasoslovca Rada Smerduja “Od izvirov do izliva Ljubljanice”. In v odgovor na njegovo vprašanje, kako se imenujejo vode Ljubljanice -Reke s sedmimi imeni, ki se stekajo z različnih krajev na Notranjskem, jih radovednemu bralcu takoj predstavljamo. To so: Trbuhovica, Veliki ali Vrhniški Obrh (z bližnjim Malim Obrhom), Stržen, Rak, Pivka, Unica in Ljubljanica! Za tistega bralca, ki bo sledil Smerdujevemu povabilu na pot po Notranjskem krasu, predstavljamo načrt poti s poimenovanji opazovališč, dostopom nanja in z opisi kraških značilnosti, ki jih je tam mogoče videti... Zato mu svetujemo, da si načrt skrbno ogleda in si to izdajo revije Kras vzame na ogled! T3S Na izletu se bomo seznanili s krasom in z njegovimi pojavi. Zato moramo najprej obnoviti vedenje, kaj kras pravzaprav je. Kadar besedo kras pišemo z malo začetnico, je to strokovni izraz za pokrajino, kjer kljub obilnim padavinam ni površinskih vodotokov, saj deževnica ponikne neposredno v tla in se proti nižjim legam pretaka podzemsko. Kras lahko nastane samo na kamninah, ki so sorazmerno dobro in enakomerno topne. Zato opazimo na kraškem površju namesto rečnih dolin in slemen kopaste vrhove in zaprte globeli, voda pa je globoko v podzemlju. Naravni pojav kras je dobil svoje ime po pokrajini Kras v zaledju Trsta. Tam so se v dobi razsvetljenstva znanstveniki pr- vič srečali s kraškimi pojavi. Ledinsko ime Kras srečamo v Sloveniji še marsikje, sama beseda kras pa je indoevropskega ali celo predindoevropskega izvora. Vgrajeno v krajevna imena jo najdemo še v Franciji in na Irskem. Tako kot pri nas označuje kamnito, golo, brezvodno površje. V Sloveniji je kraškega ozemlja za tretjino, zato se človek krasu ni mogel ogniti, temveč je moral z njim živeti. Ko so se prvi znanstveniki šele zavedli te posebnosti slovenske zemlje, je domači človek že dobro poznal večino kraških pojavov in si jih tako ali drugače razložil. Zato je skoraj samoumevno, da je pravi začetnik znanstvenega raziskovanja krasa, krasoslovja, polihistor Janez Vajkard Valvasor (1641-1693), naše gore list. Njegova dela o Cerkniškem jezeru so učeni svet tako prevzela, da ga je Kraljevsko dmštvo v Londonu sprejelo med svoje člane. Odtlej se je med znamenitimi raziskovalci krasa, ki so odkrili in proučevali podobne pojave tudi drugod, zvrstilo še mnogo imen. Med njimi smo Slovenci zastopani dosti bolj, kot bi bilo pričakovati po naši številčnosti, in znanstveni svet priznava krasoslovje kot nekakšno “slovensko” znanstveno panogo. Zato je tudi nekaj mednarodnih strokovnih poimenovanj kraških pojavov slovenskega izvora: kras, dolina (namesto vrtača), (kraško) polje itd. Zgodovina jamarstva, namreč športnega raziskovanja kraškega podzemlja, je do neke mere podobna. Tudi jamarstvo seje v naših krajih pričelo razvijati prej kot drugod in se odtod razširilo po svetu. Najstarejša turistična jama na svetu je Vilenica v bližini Lipice, med najglobljimi brezni sveta pa je brezno Čehi II (globina 1380 m) na Kaninu, ta hip na sedmem mestu. Četudi je število jam na >v UH LJUBLJANA IN ALPSKI KRAS gorski in visokogorski kras DINARSKI KRAS "j nizki primorski kras ,----, visoki notranjski 1 in dolenjski kras F>x- nizki dolenjski in belokranjski kras dolomitni kras PREDALPSKI KRAS osamljeni, dolomitni in nepopolni kras BREZNO • 200-500 m • 501-1000 m • nad 1000 m /'5*-' suha dolina, podolje JAMA in! turistična A neturistična, daljša od 2 km neprepustno površje s podzemeljskim odtokom skozi kraško obrobje kraško polje, večja kraška globel Zatrepna dolina, izvir Male Ljubljanice v Močilniku blizu Vrhnike Foto: R Skoberne, Enciklopedija Slovenije, 5. zvezek. MONOŠTER (Vfiits Kmtnttoi I VVOLFSBEI DEUTSCHLANDSBERG, V SPIHAL MURSKA ROBOTA BELJAK1 DRAV< • Oslove n/gr/ ORMOŽ ;/ Čakovec VARAŽDIN LUDBRti >KQ*FJA LOt| KRAPINA v V X V A. Samobor J BARSKO TRST j v- KOPER. \ IZOLA PIRAI :arVqvec JADRANSKO /MORJE H: f UMAG BUZEI 3 Fxf x V .PLANINSKO. . : v A-> -- POLJE z ' X V-- - X: 1 Planin ■ t,01 /r?!',rs ' 0fS //40 LOŠKO POLJE • V ) fc, v • - ' uc Babno Polje Prezid / OLeskova dolina / Kraško zaledje izvirov Ljubljanice - Avtorji dr. Peter Habič, Igor Longyka in Vili Kos, univ. inž. -Enciklopedija Slovenije, 6. zvezek Slovenije je debela več kot 6 kilometrov in jeilerjetno najdebefejša na svetu. Nastala je v zemeljskem srednjem veku, v času, ko so živeli dinozavri. Ponor Jacka Na poti proti Logatcu opazujemo značilno kraško pokrajino, posejano z vrtačami, ponekod tudi s škrapljami, nikjer pa ne vidimo sledov delovanja tekoče vode. Namesto njih opazi pazljivo oko številne vhode v jame in brezna, ki jih je izvotlila deževnica pri svojem pronicanju v globino. Ko zapustimo gozd, se znajdemo na Logaškem polju. Logaško polje ni ravno značilen primer kraškega polja. Vsekakor pa ima naplavljeno ravnico, ki jo izrablja kmetijstvo, po njej pa tečejo potoki - ponikalnice. Naj večji in najpomembnejši ponor je Jačka blizu železniške postaje v Logatcu. Potok Logaščica, v katere je človek speljal več vodic, ki so nekoč ponikale vsaka po svoje, izginja skozi zamrežene jamske vhode v podzemlje. Nekje pred Vrhniko se združi z vodami podzemne Unice-Ljubljani-ce. Barvanja so pokazala, da ponor Jačka napaja izvire zahodno od Retovja. Pozoren opazovalec bo na pročeljih hiš okrog Jačke opazil vodoravne črte. To so sledovi visokih poplav - zadnja je bila januaija 1979 - ko kraško podzemlje ne more več sprejemati vse dotekle vode, da se ta razlije po ulicah. Skoda, ki tako nastaja, je v veliki meri posledica človekovega ravnanja. Potoki, ki sedaj napajajo Jačko, so nekdaj ponikali vsak po svoje. Žagarji in mli-naiji sojih, da bi povečali vodi moč, speljali v eno strugo. Pred stoletji, ko tod še ni bilo hiš, poplave niso motile nikogar. Sedaj, ko so vodna kolesa skoraj utihnila in ko je okolica pozidana, ni več tako. Zato so v povirju Logaščice zgradili dolinsko pregrado, ki zaenkrat uspešno prestreza visoke vode. V Jački lahko opazujemo še drug, škodljiv in nepotreben človekov poseg v kras. Vsa kotanja je polna naplavljenih smeti, ki jih človek odlaga v strugo ali kar v sam ponor. Odpadki večinoma niso posebno strupeni in se sčasoma razkrojijo sami. Med njimi pa se bodo prej ali slej znašle tudi zelo škodljive snovi. Najmanj, kar se bo zgodilo, bo to, da bodo poginile jamske živali, lahko pa tudi ribe v Ljubljanici. Kaj pa ljudje in živali, ki še uporabljajo vodo iz njenih izvirov? Kraška Ljubljanica ima še en krak, ki pa je skoraj v celoti podzemski. S hotenj-ske strani podzemsko pritekajo potoki, ki poniknejo, čim pritečejo z nekrasa na kras. Ob naj višjih vodah se kot Hotenjka izlivajo pri Grčarevcu na Planinsko polje, sicer pa se pridružujejo podzemski Logaščici. Zanimivo je, da odtekajo vode z Godoviškega tako v Ljubljanico kot v Idrijco. Podoben razi iv je tudi pri že omenjenem Prezidu na Hrvaš- Planinsko polje - Unica - Fotografija Š. Habič Onesnaževanje okolja - Nepremišljeni človekovi posegi v naravo so radi škodljivi, na krasu pa lahko usodni. Zato moramo na krasu gospodariti skrajno premišljeno. sPosebej nevarno je odlaganje odpadkov v kraške jame. Na nekrasu se strupene snovi vsaj nekoliko razgradijo, na krasu pa ne. Odlaganje odpadkov po krasu pomeni zastrupljanje niže ležečih krajev! Klasični kras - Najlažje si klasični kras predstavljamo kot trikotnik z oglišči v Ljubljani, Reki in Gorici ter težiščnico med Trstom in Ljubljano. V težišču tega trikotnika leži Postojna. i i ) i 3 3 i- d 5. o ic i- <3 V Retovje - Pod skalo - Fotografija R Habič kem. Vode, ki napajajo Trbuhovico, delno odtekajo tudi v Kolpo. Pot, ki nas vodi proti Planinskemu polju, nas približuje Postojni. To najbolj poznamo po znameniti Postojnski jami (dolga je več kot 20 kilometrov). Ta kraj je tudi eno izmed najpomembnejših središč svetovnega krasoslovja (Inštitut za raziskovanje krasa Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti in tod je tudi stalni sedež Mednarodne speleološke zveze). Postojna je prav v središču klasičnega krasa. In ko že vemo, da je naravnemu pojavu kras dala ime pokrajina Kras v zaledju Trsta, dodajmo še to, daSjržaškemu Krasu ali Komenskemu Krasu pravimo zato tudi matični kras. Prve raziskavd krasa pa so potekale na širšem ozemlju, ki pokriva tudi dobršen del Notranjske. In vsemu temu ozemlju oziroma krasu pravimo klasični kras! Njegovo zamejenost si najlažje pred- ■ LJUBLJANA IN KRi stavljamo v obliki trikotnika z oglišči v Ljubljani. Reki in Gorici ter s težiščnico med Ljubljano in Trstom. V težišču tega trikotnika je Postojna. ▼ Planinsko polje Planinsko polje že dolgo velja za šolski primer kraškega polja. Njegova prva značilnost je popolnoma zaprta kotanja, ki jo z juga zapirata griča Grahovše in koničasti Hasberk. Na zahodnem robu se pne Planinska gora, na nasprotni strani pa so vzpetine, ki ločijo polje od Laškega Ravnika. S severa zapirajo polje neizrazite vzpetine s skupnim imenom Lanski vrh. Med Lanskim vrhom in Planinsko goro j e pri Grčarevskem vrhu na višini okrog 500 metixw najnižja točka oboda Planinskega polja, katerega ravno dno leži nekaj pod višino 450 metrov. Torej je zaprto. Druga značilnost kraških polj, ki jo lahko opazujemo tudi na Planinskem polju, je ravno dno, ki ga prekriva sorazmerno tanka plast ilovnatih in peščenih nasutin. Vode pritekajo izključno kraško (podzemsko). Največji izvir je Planinskajama. Nedaleč od nje je skupina izvirov Malni, ki se napajajo neposredno z Javornikov, blizu ruševin gradu Haasberg pa deluje ob poplavah tudi jama Skratovka, kamor tečejo vode iz Rakovega Škocjana. Nekaj manjših izvirov je še ob vznožju Planinske gore, v skrajnem severozahodnem kotu polja pa po večjem dežju izvira Hotenjka. Za razliko od mnogih kraških polj Planinsko polje skoraj nima stalnih ponikev, zato pa po vsej črti puščata vzhodni in severni rob. Med množico manjših zatrpanih ponorov je nekaj jam, ki kmalu postanejo neprehodne. Nekoliko bolj v zaledju pa so velike jame, po katerih se pretaka podzemska Unica. Največji jami sta Najdena jama (dolga 6 kilometrov) in jama Logarček (dolga 3 kilometre), nekoliko dlje pa Gradišnica (globoka 200 metrov). Tretja značilnost Planinskega polja so skoraj redne vsakoletne poplave. Nekoč so jih razlagali z nesorazmeijem med dotokom in odtokom voda, novejša opazovanja pa kažejo, da nastajajo poplave že v pod- Rakov Škocjan - Mali naravni most. Fotografija M. Simič Bistra - Eden izmed izvirov Ljubljanice. Fotografija R Habič zemlju in, ko presežejo višino polja, se razlijejo po njegovem dnu. Bolj kot ozki vhodi v podzemlje zadržujejo poplavne vode popolnoma zarušene jame na območju Logaških koliševk okrog 6 kilometrov severno od polja. Podrobna raziskovanja so tudi pokazala, da ima skoraj vsako slovensko kraško polje svoj mehanizem poplavljanja. Na svoj način pa je Planinsko polje med kraškimi polji izjemno, saj so komaj še kje drugje vsi pogoji izpolnjeni tako popolno. Kraška polja so bolj ali manj popla-višča in takšnim razmeram je prilagojena tudi izraba njihovih tal. Zato na Planinskem polju ne vidimo njiv. So samo travniki. Obdelana zemlja in naselja so le ob robeh poplavne ravnice. Ceste so sedaj vzdignjene in zato prevozne tudi ob nižjih poplavah, nekoč pa so se ljudje v času poplav prevažali s čolni. Med izviri, ki dovajajo vodo Planinskemu polju, so najbolj zanimivi Malni. Tu vrejo na dan vode, ki se med cerkniškim in pivškim krakom Ljubljanice zbirajo vzdolž popolnoma kraških in nenaseljenih Javornikov. Zato so Malni sorazmerno zelo izdaten vir popolnoma neonesnažene vode in napajajo obsežen del Notranjske ter Primorske z vodo. Preden pa javomiška voda doseže Maine, jo prečkata avtocesta in železnica. Ker lahko vsak izliv strupene snovi med Rakekom in Postojno za dolgo uniči ta vodni izvir, je avtocesta na nevarnem območju posebej zaščitena. Razmišljajo tudi, da bi črpališče za vodo prestavili bolj proti jugu, tako da bi zajete vode ne tekle več pod prometnicami... V Sloveniji je poleg zajetja Malni še nekaj zelo pomembnih kraških vodnih virov, kot so, na primer, Podroteja, Klariči, Hubelj in Rižana. Rakov Škocjan Prek Ravbarkomande in Postojnskih vrat se odpravimo proti Rakovemu Škocjanu. Spotoma lahko opazujemo jelov in bukov kraški gozd, posejan s številnimi vrtačami. Ustavimo se na razgledišču vrh Velikega naravnega mostu. Pogled nam splava čez korito Raka, ki izginja pod mogočni obok Tkalca jame, v ozadju pa vidimo kopaste vrhove Javornika, med katerimi so izkrčene steze smučišča Kalič. Tu se nam Ponudi razgled, ki o krasu pove več kot vsaka knjiga. Večkrat smo že omenili, da kras ne pozna površinskih vodnih tokov. Če pa se kje le pojavijo, pomenijo motnjo v krasu. Tudi Rakov Škocjan je taka motnja, vendar nas to zdajle na tem našem “potovanju” ne zanima. Svojo pozornost usmerimo v skoraj 40 metrov globoko deber (ozko dolino, korito - op. ured.), pa tudi v luknje, ki jih vidimo v stenah. Tod je zapisana vsa zgodovina kraškega podzemlja. Ko se je v zgodovinskem razvoju Zemlje apnenčeva gmota prvič vzdignila nad morje, v njej še ni bilo kraških kanalov (jam ali vsaj njihovih zametkov). Vendar je deževnica takoj začela iz razpok izrivati v apnencu zaostalo morsko vodo in pri tem kamnino nekoliko topila. Nastajali so prvi kanali, ki pa jih je bilo še zdaleč premalo in bili so premajhni. Zato v prvem obdobju v krasu še ni pravih jam, temveč vse skupaj spominja na spužvo, ki prevaja vodo skozi pore. Skozi prevodnejše poti v njej se preteče več vode, kar pomeni, da se tam raztopi več kamnine. Tako nekatere vodne poti polagoma prerastejo v jamske rove, druge pa zaostanejo in omrtvijo. Ker je prostornina votlin vse večja, se vodna gladina v njih postopoma zniža in nekatere jame ostanejo suhe, tako da se človek lahko poda vanje. To so kraške jame, po katerih včasih, po močnem dežju, drvijo podzemne reke. Lahko se zgodi, da postanejo prostori tako veliki, da stropovje ne more več nositi samo sebe. Oboki se zrušijo in postanejo globoke stenaste globeli, pravimo jim udomice, ali pa korita, kakršna je globoka deber v Rakovem Škocjanu. Včasih se ne zruši vsa jama in tedaj nas preostanki spominjajo na mostove. Naravni mostovi na slovenskem krasu niso ravno redkost - gotovo pa sta najbolj znamenita oba naravna mostova v Rakovem Škocjanu. Z Velikega naravnega mostu se podamo proti izvirom Raka, kjer si najprej ogledamo Mali naravni most. Medtem ko veliki spominja na kratek predor, je Mali drzen lok. Pa sta oba nastala enako! Skozi Golobčo jamo se spustimo v vzhodni del Zelških jam in nadaljujemo ob Raku čez mostička v Zelško jamo (edninska raba pomeni domačinom udomico, medtem ko množinska raba pomeni pravo podzemsko jamo). Da sta obe udomega nastanka, nam je sedaj že jasno. Vendar pa vidimo na desni strani Golobče jame - že blizu dna - Planinsko polje Planinsko polje - Za kraško polje so značilni zaprta kotanja, od koder voda lahko odteka samo podzemsko, kraški dotok (v kar največji meri) in ravno dno, izpostavljeno poplavam. Svetovno znan primer idealnega kraškega polja je Planinsko polje. Jame Jame podzemskih rek so šele zadnja stopnja v oblikovanju kraškega podzemlja. V začetku se voda pretaka skozi množico špranj, ki jih z raztapljanjem postopoma širi v jamske rove. Bolj prevodne poti se širijo hitreje in zato nekoč prevladajo. Če pa se razmere medtem spremenijo, se veliki rovi sploh ne bodo pojavili. Udarnice Udornice - Zaprte globeli, ki so nastale z zrušenjem jamskih stropov in ki imajo vsaj v mladosti prepadne stene, imenujemo udornice, ljudsko tudi kukave ali koli-ševke. Njihov nastanek in nadaljnje preoblikovanje najlepše opazujemo v Rakovem Škocjanu. Brezna, vrtače Brezna, vrtače - Za razliko od “vodoravnih jam ”, po katerih tečejo podzemske reke, so brezna odtoki deževnice. Nastajajo v notranjosti apnenčeve gmote in se na površju pojavijo šele, ko se to dovolj zniža. Vrtače so na poseben način preoblikovana brezna, v katera se je naložila ilovica. Pot po Notranjskem krasu z naznačbami toka reke Ljubljanice in njenih pritokov, opazova-lišč, s katerih so vidni najbolj značilni kraški pojavi, ter z dostopom po cestah in poteh: Opazovališče 1: Veliki Močilnik vožnja: Vrhnika-Vrhniške ride-Snežni grič-Logatec Kraške kamnine, značilnosti krnskega površja, vrtače, izraba tal. Opazovališče 2: Ponor Jacke vožnja: Logatec-Kalce-Planina Delitev klasičnega krasa, razvodnice na krasu, vodni viri. Opazovališče 3: Planinsko polje vožnja: Dolnja Planina-Kačja vas Planina v zgodovini. Opazovališče 4: Vzhodni del Planinske jame vožnja: Planina-Ravbarkomanda-Rakov Škocjan Postojnska vrata, ekološki problemi, gozdovi na krasu. Opazovališče 5: Veliki naravni most, vhod v Tkalca jamo - vožnja: Veliki naravni most- Mali naravni most. Opazovališče 6: Vzhodni del Zelških jam vožnja: Rakov Škocjan-Zelše-Cerknica-Dolenje Jezero. Opazovališče 7: Ponori, Vodonos in Rešeta vožnja: Dolenje Jezero-Gorica-Otok-Laze-Gorenje Jezero-Goričice. Opazovališče 8: Goričice vožnja: Goričice-Cerknica-Rakek-Unec (avtocesta). VRHNIKA LOGATEC|2Vf x, iii PLANINA UNEC L RAKEK OSTOJNA ObrlSsL aJ LJUBLJANA CERKNICA vhod v dosti ožjo in bolj strmo luknjo, ki seže do površja, a očitno ni nastala tako. Pred nami je izsek pravega brezna, ki pa ga ni izdelala podzemska reka, temveč je delo deževnice. Voda raztaplja apnenec in izrabi do 90 % svojih zmožnosti raztapljanja že ob prvem stiku s kamnino. Zato deževnica kraško površje predvsem znižuje - v naših krajih do 3 metre in več na 100.000 let! Tako postopoma razkriva votline, ki so nastale globoko v notranjosti in ki jih je voda izvotlila s preostankom svoje raztopne sposobnosti. Ko voda polzi v notranjost, se posamezni curki kdaj pa kdaj srečajo in zlijejo v večjega - toliko časa, da curek ne more več viseti na steni in se od nje odlepi. Pade prosto in se nekoliko zažre v podlago. Prosto padajoči curki sčasoma izdolbejo navpične jaške, ki bi se - če bi bil dotok stalen - poglo- bili prav do talne vode v globini. Ker pa se površje ves čas znižuje, jaški prej ali slej zazijajo z vrha. Nastane brezno, kakršnega tu gledamo od spodaj. Brezna nastajajo dmgače kot “vodoravne” jame. Ker pa so to odtoki deževnice, jih najdemo vsepovsod. Med 7500 slovenskimi jamami jih je za dve tretjini. Pravzaprav še dosti več! Saj so vrtače, ki jih ves čas opazujemo ob poti, samo nekdanja brezna, v katere se je naletela ilovica in sprožila prav poseben način preoblikovanja. Vrtač pa je v Sloveniji na desettisoče! V Zelški jami se spet srečamo s človekovim delom. Blizu mostička opazimo umetno zloženo kamenje, zraven pa ostanke kola, ki ga je nedvomno oblikovala človeška roka. Tu so ostanki zelške žage, ki je še pred stoletjem žagala les v tej divjini. Na krasu pač ni površinske tekoče vode. In ka- dar je, jo je treba izrabiti do kraja! Bolj v ozadju vidimo vhod v zazidan rov z železnimi vrati. Tako so nekoč knezi Windisch-graetzi zaščitili lepo kapniško jamo pred roparji. Danes pa ni več česa odbiti in izropati! Cerkniško jezero Iz Zelške jame se dvignemo po strmi stezi do ceste, po kateri se odpravimo proti Zelšam, kjer ugledamo Cerkniško jezero. Kakor je Planinsko polje šolski primer kraškega polja, je Cerkniško jezero med njimi najbolj znano. Če ne že ravno prvi, je bil Valvasor gotovo njegov najpomembnejši opisovalec. Nihče za njim ni več tako živo opisal zraščenosti jezerjanov s svojim jezerom in različnih gospodarskih panog, ki so jih lahko gojili. Košnja, ribolov, lov na race, pa lov na divjad - vse na enem kraju. Vse to pa je mogoče le zato, ker Cerkniško jezero presiha. Površnemu opazovalcu se zdi Cerkniško jezero vrezano globoko med Slivnico in Javornike. Podroben pogled pa pokaže, daje njegovo obrobje prav nizko; v smeri proti Rakeku pregrade skorajda ni. Nekoliko nekraški so tudi dotoki v jezero. Med kraškimi glavnega že poznamo. To je Stržen (Obrh-Trbuhovica), ki odmaka Loško polje. Z zahoda ima Cerkniško jezero še nekaj manj pomembnih dotokov iz izvirov ob vznožju Javornikov, pomembnejši pa so pritoki z vzhoda, z Blok. Štebrščica je nadaljevanje potoka, ki teče skozi Križno jamo, Zeroviščica pa priteka iz Veselove jame. Prav v Cerknici jezero prekrši svojo “kraš-kost”, saj je Cerkniščica, ki teče skozi mesto, pravi površinski vodotok. V ledeni dobi je nanosila velike količine proda in z njim zasula petino jezerske kotanje. Ta nasipina sedaj omogoča kmetovanje med Cerknico, Dolenjim jezerom in Dolenjo vasjo. Cerkniško jezero se od Planinskega polja razlikuje tudi po tem, da ob njegovih robovih - razen v severozahodnem zatoku, kjer so jame Karlovice - ni ponorov. Zanj so dosti bolj značilni talni ponori, kijih najdemo v zahodnem delu kotanje, predvsem pa na severu, ob robu nasipa Cerkniš-čice. Talni ponori se družijo v skupine, med katerimi so najbolj znana Rešeta, Vodonos in Retovje. Zlasti v Rešetih lahko ob nizki vodi opazujemo raznobarvne plasti usedlin -ponekod najdemo celo šoto. Okolica Cerkniškega jezera je poseljena dosti bolj gosto kot okolica Planinskega polja. Zato sije človek dolgo prizadeval poplave vsaj zmanjšati, če že ne odpraviti. Tako so izravnali skoraj vse struge, čistili talne ponore in razstreljevali ožine v po-nomih jamah, predvsem Karlovicah in Nartih. Morda so se poplave s tem nekoliko skrajšale, pravega uspeha pa ni bilo. V zadnjih desetletjih se je pozornost preusmerila na gradnjo energetskih objektov in poskusno so skušali ojezeriti vsaj del poplavišča, da bi si pridobili izkušenj za gradnjo akumulacije. Vendar je propadel tudi ta poskus - v dobri meri so se vzpostavile razmere izpred stopetdeset let, torej pred prvimi poskusi osuševanja. Vse to pomeni, daje naše poznavanje krasa še preskromno, da bi ga lahko resnejše prilagajali človekovim potrebam. Dr. Franc Šušteršič, dipl.inž. geologije, doktor geoloških znanosti - Univerza v Ljubljani, Fakulteta za naravoslovje in tehnologijo, Ljubljana Cerkniško jezero Cerkniško jezero ni znamenito toliko po svoji “kraškosti ”, kot je znamenito po svoji neverjetni raznolikosti in po vseh mogočih načinih njegove izrabe. Po večstoletnih poskusih prilagajanja jezera človekovim željam se je izkazalo, da se mora jezeru prilagajati človek. Temu pravimo sonaravno gospodarjenje. Značilnosti krasa - Kaj je torej značilno za kras? Najprej in predvsem popolno pomanjkanje površinskih voda, kljub kar izdatni na-močenosti. To je posledica sorazmerno zelo topne matične kamnine, zaradi česar vode takoj odtečejo v tla. Pod zemljo nastajajo jame in brezna, na površju pa vidimo namesto rečnih dolin zapne kotanje (vnače, kraška polja) in kopaste vrhove. Cerkniško jezero. - Fotografija Š. Habič , Zr;;:;;:::: L J U B L J AN S KCBARJ E globalne podnebne v «„p,:1:™:::;;" je pogrezajoc/se poplavna nižina in za vodo? Avguštin Lah Ljubljansko barje ali po barjansko Barje, katerega površina meri 163 kvadratnik kilometrov, je zasuta tektonska udorina, ki je nastala v novi dobi oblikovanja Zemljinega površja, v kvartarju. Sele po otoplitvi za zadnjo ledeno dobo, nekako v deset tisoč letih, se je razvilo novodobno barje, ki smo mu ljudje v zadnjih dveh in pol stoletjih precej spremenili naravno podobo. Ljubljansko barje geografsko štejemo za najjužnejši del Ljubljanske kotline; stisnjeno je med alpsko in dinarsko narivno Zgradbo površinskih skladov kamnin, med Polhograjsko hribovje in Krimsko višavje. Barjanski pogled... jubljansko baije označuje površinski del toka Ljubljanice neposredno pred njenim izli-j vom v Savo. Ljubljanica pre--Ji ■ taka vode z obsežnega kraške-ga vodozbimega območja, ki pritekajo na Barje iz kraških izvirov pri Vrhniki in Bistri (do 165 kubičnih metrov vode na sekundo). Ljubljanica se hitro, že do pritoka Bistre, spusti na nižino baija, zatem pa počasi, z minimalnim padcem, teče po barjanski nižini do njenega vzhodnega dela. Nato mora premagovati prag ob Grajskem hribu na zahodni strani in na vzhodni strani enako njen pomožni odtok, Gruberjev prekop, da se končno prelije po savskem produ Ljubljanskega polja v Savo. Na Barju dobiva Ljubljanica vrsto pritokov s Polhograjskega hribovja in Krimskega višavja. Kadar se nateka na Barju s pritoki več padavinske vode, Ljubljanica ne more sproti odvajati vode in poplavlja. Po- plave so zelo različne. Neredko pritoki poplavljajo najnižje dele barja, še preden dosežejo Ljubljanico. To reko najbolj in največkrat zadrži močan pritok Gradaščice oziroma Malega grabna po dežju v Polhograjskem hribovju. V južnem obrobju Ljubljane so poplave povprečno enajstkrat na leto, sicer pa so različno; bila so leta le z nekajkratno poplavo, so se pa vode razlile tudi že še-stindvajsetkrat in sicer leta 1976. K poplavam prispevajo tudi pritoki z južne strani; še najbolj Iška. V zahodnem delu Barja je motenj manj in se Ljubljanica razlije povprečno šestkrat na leto. Največ poplav je od septembra do aprila; med Malim grabnom in Notranjimi Goricami trajajo dan ali dva, v zahodnem delu pa trajajo več dni, včasih ves teden. Zato je precej zamočvirjenih delov. Ljubljansko barje ima dve kraški značilnosti: izvire Ljubljanice, Bistre in Ljubije, ki predstavljajo 1814,7 kvadratnega kilometra hidrografskega zaledja, in nepo- sredno kraško obrobje dinarskega zaledja. Po Barju so že v davnini nastajale pomembne prometne poti. V antičnem rimskem in pozneje še v srednjem veku je bil Naupor-tus, kjer je sedaj Vrhnika, stičišče plovne poti po Ljubljanici s kopensko potjo, ki je vodila do morja in tudi drugam. Rimljani so celo spremenili del toka Ljubljanice, da so lahko iz Podpeči po reki prevažali gradbeni kamen za Emono. Tudi železnica Dunaj-Trst je sredi 19. stoletja prečkala Barje in Ljubljanico ter povezala morske linije s kopenskimi, ki so se pozneje v Ljubljani razpletle na več strani. Poplave in zamočvirjanja so že več stoletij vznemirjala naselbine in prebivalstvo, pa tudi vse večje prometne tokove Po obrobju Barja. Zato se je v prejšnjih stoletjih porajala kopica načrtov in akcij za del- no ali celovito osušitev Ljubljanskega barja. Usmerjal jih je zlasti gospodarski interes. Gruberjev prekop so zgradili v letih od 1772 do 1782. V drugi polovici 20. stoletja so se pričeli močnejši pritiski na Barje. Ljubljana se je pričela širiti v barjanski prostor ne glede na poplavnost primestnega območja. Tudi druga naselja na obrobju kotline in na osamelcih ali ob njih so se večala. Gradnja sodobnih prometnic je to še pospešila. Ob tem pa so bolj in bolj silili na Barje različni dejavniki in urejevalci - industrija, javna skladišča, veletrgovina, zasebni graditelji itd. Ko smo v šestdesetih letih 20. stoletja ocenjevali zadnji vladni načrt za osušitev Barja in njegovo celovito kmetijsko ureditev, ni bilo mogoče zanikati hidrotehnične možnosti za kmetijsko preureditev. Toda že družbenogeografska ocena tega projekta je pokazala na nekaj bistvenih problemov. Narava na Barju dopušča le 4 do 5 tisoč hektarov ornih tal, račune pa so delali za 12 tisoč hektarov, ker v naglici priprave projekta niso razmišljali o pedološki, to je kemični in biološki strukturi njegovih tal. Melioriacije ne bi mogli izpeljati s pomočjo domačega kmečkega prebivalstva, ker so se mnogi kmetje medtem že preusmerili v druge dejavnosti in ker je tega prebivalstva sploh premalo. Kakšna kolonizacija obdelovalcev pa ni nikogar navduševala in barjanski kmetje so sploh dvomili v celoten poseg. In še dve naravni oviri sta! Zelo razširjena strupena preslica po travnikih in poljih ovira poljedelstvo ter onemogoča govedorejo. Dopušča le konjerejo. Tudi sestava tal ne nakazuje dobrega razvoja proizvodnje. UUBUA LEGENDA: Omejitev Ljubljanskega barja Omejitev ozemlja, od koder se vode odtekajo v barjansko kotlino Območje neposrednega odtekanja v barje Območje kraškega odmakanja Celovita melioracija Barja z bistvenim posegom v barjanske vodne razmere je tako z vsakim novim spoznanjem bolj in bolj postajala načrt brez vrednosti. Enako tudi zamisel o pogozditvi s hitro rastočim drevjem, ker les potrebuje celulozna industrija. Geomorfološka in druga raziskovanja v sedemdesetih in osemdesetih letih 20. stoletja* so namreč dodobra izpopolnila naše znanje o Barju. Površinski procesi, ki so sledili tektonskim premikom (posedanju) sredi kvartarja, so potekali pod močnimi podnebnimi vplivi. Ledenodobne ohladitve in suše so povzročale mehansko razpadanje kamnin, vmesna otoplitvena obdobja pa močno erozijo in zasipavanje polagoma pogrezajoče se kotline. Z vrtanji so ugotovili, daje debelina skladov usedlin in nanosov od nekaj deset metrov v zahodnem in do skoraj 300 metrov v vzhodnem delu Barja. Raziskovalci so pojasnjevali v nasprotju s starejšimi pogledi, ki jim je bila šota znak zamoč-virjanja oziroma postopnega zaraščanja nekdanjega jezera, da zamočvirjenost ni bila stalna. V tisočletjih je večkrat prišlo do osu-šitev tal in po poselitvi tudi do odstranjevanja gozdov, kar je povečalo erozijo in nasipanje barja**. Vse hitreje se je spreminjala pokrajina z odstranjevanjem zadnjih plasti šote. Tudi s kmetovanjem na poljih z or-ganogenimi tipi tal (tla organskega izvora -op. ured.) se nekdaj čmorjave njive že spreminjajo v blede lise, ker z oranjem prihaja na površje siva in zelena peščena ilovica ozioma polžarica. Ljubljana O Cerknici O Logatec # Planina I O * O Postoma 10 km Hidrografsko zaledje Ljubljanskega barja - Avtorji M. Kolblezen, M. Šifrer, M. Orožen Adamič, GIAM 1 985 Bistra Ko so sanje o barjanski žitnici in živinorejski pokrajini minile in so ozračje obarvali različni odsevi sodobne urbanizacije, so se okrepila realistična gle-| danja, naj Barje ostane barje. Vsa naselja na Barju in v njegovem obodu ter obe mesti, Ljubljana in Vrhnika, bodo t naravnost obogatela, če se bomo na Barju ponašali s krajinskim parkom, z nekaj ostanki pravega barja, z nekda-I njimi mlakužami in žabami in z varni-k mi gnezdišči ptičev ter drugih živali. Dejstvo je, da je Ljubljansko barje poplavna nižina, iz katere je odtok vode moten in vse težji. Problem je tudi v onesnaženosti vode, v odpadkih v odtočnih kanalih in sploh v neurejenem naseljevanju na delu barjanskega predmestja Ljubljane. Poleg tega meritve kažejo, da se proces posedanja Barja ni ustavil; v vzhodnem delu, kjer je zasutje udorine najbloblje, se poseda skoraj za en centimeter letno. Pol stoletja pomeni domala pol metra! Tildi stresanja zemeljskih skladov ob prelomnicah potrjujejo mnenje, da se naravni procesi, ki potekajo od davnine, nadaljujejo tako, kot se nadaljuje zakrasevanje. Ker pa so pomembne spremembe na površju nastajale ob podnebnih vplivih, kemičnih procesih in eroziji, se upravičeno sprašujemo, kaj pomenijo globalne podnebne spremembe za procese v tleh in za vodo, ki se že nakazujejo? Nekoč se bo slovenska vlada morala odločneje spoprijeti s tem pojavom z vidika reševanja narave in ne njenega spreminjanja po željah ljudi! * Glej: Šifrer, Milan, 1984: Geografski zbornik! ** Glej isti vir! Dr. Avguštin Lah, Ljubljana Akademik dr. Šercelj z mladimi raziskovalci na Barju. Vse fotografije: Dr. A. Lah H Barje ali ljudsko Marost, širna močvirna ravan v južnem delu Ljubljanske kotline, naravni zbiralnik sladke vode na površini približno 180 kvadratnih kilometrov, je privlačil človeka že od sive davnine naprej. Za obseg ljubljanskega jezera v času zadnje ledene dobe ali VVuerma ne vemo natančno, saj so plasti iz časa, ko je v kotlini bival neandertalski razumni človek, v ravnini globoko pod sedanjim površjem. V času polnega sunka poledenitve ali pleni-glaciala je v Barski kotlini vladalo suho podnebje na obrobju alpskih ledeniških gmot in veter je verjetno dvigoval oblake prahu ter jih odlagal na drugih, lahko zelo oddaljenih legah. Nasprotno so bila v sicer ostri vvuermski dobi tudi toplejša obdobja ali interglaciali. Takrat sta se led in sneg topila in jezersko kotanjo je zelo verjetno zalivala vodna gladina, čeprav na nižjem nivoju od doslej najobsežnejše ojezeritve Barja v atlantski dobi, to je pred približno 7000 leti, po koncu VVuerma torej. Seveda je neandertalec bival na višjih obrežnih legah, nad ljubljanskim jezerom. Takšni lovski postaji oziroma naselbini na prostem sta bili odkriti pod Hruševco na Vrhniki in Goričico pod Veliko Li-gojno, obe na zahodnem obrobju Barja. Po skromnih, a vendar značilnih površinskih najdbah kremenovega orodja sklepamo, da gre verjetno za čas od 50000 do 40000 let pred sedanjostjo. Davorin Vuga, univ.dipl. arheolog -svetovalec direktorja za arheološko dediščino na Upravi RS za kulturno dediščino, Ministrstvo za kulturo, Ljubljana Večdesettisočletna stalna človekova naseljenost na južnem obrobju slovenske prestolnice BARJE JE DOKONČUJ ZAMOČVIRIL PROPd RIMA Davorin Vuga Nov razmah je doživela naselitev ljudi v Barski kotlini šele v mezolitiku. Na bregu mogočnega, vendar sorazmerno plitvega jezera (ob svojem naj večjem obsegu je moralo biti globoko od 16 do 18 metrov) so zrasli številni lovski tabori, saj je bilo divjadi, zlasti jelenjadi, v izobilju: mezolitska jelen in los sta bila tudi sicer veliko večja in močnejša od modemih pripadnikov obeh vrst. Mezolitska kultura sileksov oziroma kremenčev, značilnih drobnih (mikrolitskih) oblik, nemalokrat pravih geometričnih, so nedavno odkrili na severnih vznožjih barskih osamelcev in prodnatih teras (v primeru Iga) pri Plešivici, Škofljici, Ježem in Blatni Brezovici. Mezolitski naselitvi je sledila bakrenodobna ah eneolitska (kuprolitska). Del naselbin še naprej vztraja na obrežju že znatno manjšega jezera, vendar se pojavi tudi že prvi tip človekovih bivališč na vodi - koliš- ča ali stavbe na koleh. Naj starejši kolišči so odkrili v bližini Iga, starega Studenca in Plešivice ter sodita nekako v čas okoli leta 2400 stare ere. V razviti bakreni dobi je na Barju nastalo še več kolišč, naj večja in najbolj znana svetovni strokovni javnosti je ižanska skupina, ki jo je v letih od 1875 do 1877 odkrival Carl Deschmann severno od Studenca. Po drugi svetovni vojni so intenzivna izkopavanja v Marostu, severno od sedanjega Iga, le še povečala vednost o kulturi mostiščarjev v bakreni in zgodnji bronasti dobi. Na podlagi izkopanega arheološkega gradiva vemo, da je vsaj na enem ižanskem kolišču obstajala pomembna trgovska baza, kamor se je stekalo blago, tako iz smeri Levanta (po Donavi, Savi in Ljubljanici via Pontus ali Črno moije), kot iz celinske in zlasti nordijske Evrope. Na Igu so se že pojavljali In-dogermani. Ob sicer dejavno prisotnem domačem alpskem prebivalstvu niso izključe- ni niti prvi semitski etnični drobci zaradi trgovine. Na čisto kinološkem področju pa imamo na enem izmed ižanskih kolišč fenomen, ko poznamo že prve prarase evropskih oziroma evrazijskih psov: malega in velikega prašpica ter prednika ovčarskih psov. Prisotnost dveh ras izrazitih delovnih psov, kar špici so, opozarja na stike z daljnimi severnimi in vzhodnimi prostranstvi, z razširjenimi možnostmi za izmenjavanje snovnih in duhovnih dobrin s pomočjo mreže trgovskih poti, na katerih so bili vlečni psi pomemben dejavnik hitrega prevoza. Na Igu torej ne presenečajo arijski kultni simboli, upodobljeni v odlični lončenini bujnih in domiselnih oblik ter okrasja: Sončno kolo, križ, smrekove vejice in cik-cak. Bujna kulturna prepletanja staroselskih alpidov in priseljenih arijcev so se vsaj na jezerskih naselbinah počasi ustavljala, saj je zamočvirjenje nekdanjega širnega vodovja nedvomno veliko prispevalo, da so se ljudje znova naseljevali na trdini. Prihajali so vedno novi valovi Indogermanov, ljudje so se selili še naprej proti Italskemu in Grškemu polotoku, vendar je stara gmota avtohtonega prebivalstva ostajala in živela v enkratno ugodnem zavetju zdaj resnično šotnega barja. Možnosti za lov je bilo veliko, rodovitna prst Ižanske ravni je omogočila kmetovanje, bogate zaloge železove rude - bobovca so bile vzrok kovaštvu, lesna bogastva gozdov so mamila, primernega apnenca za klesarstvo je bilo na pretek. Ko se je železna doba iztekala z vojaško osvojitvijo kozmopolitskega Rima. je butnila v tako izrazito prazgodovinsko regijo mediteranska civilizacija. Prepletanje novih kulturnih impulzov občudujemo v nesmrtnosti upodobitev domačinskega prebivalstva na ižanskih nagrobnikih, ki so le zunanji videz neskončne blaginje in živahnega Glineni kipec -kultni recipient z upodobitvijo Indogermanke v značilnem zimskem jopiču z našitim geometričnim okrasjem, okoli leta 2000 stare ere. življenjskega utripa. Batje pa je ostajalo, delno osušeno, prepreženo z belimi cestami, kot neizmerni pašnik za črede konj, kot ravan, po katere rekah in rečicah so plule ladje in čolni. Argonautska saga seje udejanjala v že prenekateri različici! Propad Rima je Barje dokončno zamočviril, novi slovanski rodovi so mu nadeli imeni Blato in Mah, oziroma nemško izpeljanko Marost, ki se je obdržala vse do danes. Povodnji pa je bilo vedno več in kljub Gruberjevim in Zornovim regulacijam barskega vodovja je videti, da narava morda ne bo nikoli ukročena. Povodenj od 21. do 26. oktobra 1993 je bila na meji katastrofe in hkrati opozorilo, da se morda že jutri lahko ponovi 16. marec 1895, ko je bila Barska ravnina pod vodo vse do Ljubljane. Ižanska kolišča - jeklorez po oljni sliki A. Grossa, Naturhistorisches Museum, Dunaj, 1 893. mk - .sltetel Carl Deschmann, odkritelj ižanskih kolišč. Kanaanitski bakreni lamelasti bodali, najdeni na mestu trgovske baze na prostoru enega izmed ižanskih kolišč, okoli leta 2000 stare ere. Kanaanitski glineni talilni lonček z nastavkom za meh, eden najstarejših dokazov za napredno metalurgijo bakra v srednji Evropi, najden prav tam in iz istega časa... Deschmannova ižanska odkritja so še danes neprecenljivega pomena za davno prepletanje civilizacij v bakreni in zgodnji bronasti dobi. Vse fotografije: Arhiv Vuga Podžupan Mestne občine Ljubljana Anton Colarič: 5 podžupanom Mestne občine Ljubljana Antonom Colaričen smo se pogovarjali o Ljubljani o njeni povezanosti s krnskim prostorom, ki jo obdaja z vzhoda, juga in zahoda. In dotaknili smo se njegovih delovnih dolžnosti, odnosa do zgodovine Ljubljane oziroma antične Emone, sedanjih problemov, ko Ljubljana opravlja tudi vlogo slovenske metropole, o oskrbi meščanov z kakovosmo pitno vodo in -seveda - o tem, kako približati Ljubljani in Ljubljančanom slovenski kras, pa tudi, kako Kraševcem, Brkinom, Notranjcem, Vipavcem in še komu s krasa približati Ljubljano... NA KRASU SE POMLAD PRČNE ZELO ZGODAJ... Agencija Kras Za pogovor z Vami, gospod Anton Colarič, nas je spodbudila notica v Delovi rubriki “Pa še to”, v kateri se je časnikov nepodpisani novinar obregnil ob Vaš sprejem za kitajsko delegacijo, ki se je pri nas zanimala za kras in njegovo gospodarsko rabo, kakor da Ljubljana nima nikakršne zveze s krasom... In vendar obdaja Ljubljano z juga in zahoda hribovje, ki je po sestavi bogato apnenca. Skoznjo teče reka Ljubljanica, ki ima svoje povirje na krasu. Skozi Ljubljano pa vodi čez Kras tudi najkrajša pot iz Podonavja k Jadranu! Osmega avgusta 2001 je končala desetdnevno bivanje v Sloveniji štiričlanska delegacija zahodne kitajske province Guiz-hou. Program njenega obiska sta uskladili in pripravili Veterinarska fakulteta in Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani v sodelovanju z Ministrstvom za šolstvo, znanost in šport. Glavni usklajevalec programa je bil dekan Veterinarske fakultete prof. dr. Milan Pogačnik. Obisk delegacije je sodil v projekt meddržavnega znanstveno-tehnološ-kega sodelovanja med Slovenijo in Kitajsko. Predzadnji dan bivanja sem v imenu Mestne občine Ljubljana sprejel kitajsko delegacijo in njene slovenske spremljevalce. Predstavili so nam projekt o uporabi živali za rekultivacijo in sonaravno rabo kraških površin. Slovenska multidisciplinama ekspertna skupina sodeluje v takem kitajskem projektu na poskusni površini 60 kvadratnih kilometrov v bližini mesta Qingzhen. Prenaša slovensko znanje, izkušnje in tehnologije na območje kitajskega hribovitega krasa. Projekt je strateško pomemben. Podpirajo ga ne le tamkajšnje lokalne oblasti marveč tudi kitajska centralna vlada, saj sovpada s politiko razvoja zahodnih kitajskih pokrajin (Westem Development). Kitajci ocenjujejo, da bi slovenski primer rekultiviranja in sonaravne rabe njihovih kraških površin v provinci Guizhou lahko postal model še za druge kitajske province. Goste s Kitajske sta sprejela tudi rektorja obeh slovenskih univerz, ogledali so si Center Veterinaske fakultete za sonaravno rekultiviranje Vremščica in nekaj nekultiviranih območij po Sloveniji, Inštitut za raziskovanje krasa ZRC SAZU v Postojni, Javni zavod Park Škocjanske jame, Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano ter Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport. In v tem okviru je bil načrtovan tudi sprejem kitajske delegacije v Mestni občini Ljubljana. Torej je bil Vaš sprejem tudi v svojstvu Ljubljane kot slovenskega prestolnega mesta... Prav gotovo! In takih sprejemov na Mestni občini Ljubljana zato ni malo! Danes je Ljubljana slovenska metropola in presečišče pomembnih poti med Sredozemljem in Baltikom, med zahodno in vzhodno Evropo... Kakšne ugotovitve in asociacije vsiljuje vse to o vlogi današnje Ljubljane -tudi slovenske metropole? Prepričan sem, da je Ljubljana zelo živa prestolnica, ki je polna ustvarjalne energije, in ki bo še naprej spodbujala v nadaljnji razvoj in napredek vse slovenske pokrajine. To poudarjam, kajti v Sloveniji so tudi razmišljanja, naj bi se Ljubljana prilagajala drugim tudi v razvoju, kar je mogoče razumeti, da je treba razvoj Ljubljane upočasniti, dokler je drugi ne dohitijo... Sam pa mislim, da moramo v Ljubljani vztrajati na sedanji razvojni poti in da mora biti Ljublja- na nekakšen smernik, dober zgled in spodbuda. Odnos med prestolnico in drugimi predeli Slovenije je v nekakšnem latentnem sporu, kar ni dobro. To vpliva tudi na to, da še vedno nimamo zakona o glavnem mestu, čeprav ima Ljubljana v zvezi s tem obilo dolžnosti in jih tudi izpolnjuje, medtem pa pristojnosti za njihovo uresničevanje zakonsko še nima določenih... Prav tako se sedaj pripravljajo spremembe zakona o financiranju občin, v katerih se predvideva zmanjšanje sredstev za mestne občine. V našem primeru bi s tem izgubili tako rekoč tretjino sredstev dohodnine, kar bi seveda za glavno mesto, v katerem je tudi sedež pretežnega dela nacionalno pomembnih institucij, kijih vsaj delno financira Ljubljana, nesprejemljivo in bi to seveda pomenilo konec razcveta Ljubljane. Marsikdo v Sloveniji si želi upočasniti razvoj Ljubljane in uvesti uravnilovko. In verjemite, takšna uravnilovska miselnost je kar močna in se odraža na vseli področjih, od otroškega varstva do šolstva... Vse to je za povprečnega, nezainteresiranega ali manj zainteresiranega občana morebiti nepomembno, lahko tudi sprejemljivo, toda hitro bi tak občan očital in negodoval, če bi se ponudba najrazličnejših socialnih, kulturnih, športnih in drugih dobrin zmanjšala, padla na nižjo raven... In če sklenem, za Ljubljano ne Zahtevamo nič drugega, kot takšen status, da vse to lahko vzdržujemo in da omogočamo tudi institucijam normalno delovati... Tudi, na primer, zagotavljati čisto pitno vodo vsemu mestu! Od tega, da varujemo njena zajetja, do tega, da priteka čista po ceveh takorekoč do slehernega prebivalca... Antični ep pripoveduje o Jazonu, ki da je s svojimi Argonavti na ladji Argo priplul iz Črnega morja, kjer je iskal zlato runo, po Donavi, Savi in Ljubljanici in pod gričem, na katerem stoji danes Ljubljanski grad, postavil zasnovo poznejše Emone. Tod naj bi ladjo Argo preuredili za vleko po kopnem Notranjskega krasa od Vrhnike do Vipave in odtod na njej spet pluli do Jadrana ter se vrnili v svojo domovino... Kaj menite o zamisli, da bi se v Ljubljani na strokovnem posvetu zbrali domači in tuji poznavalci in raziskovalci antike ter epa o Jazonu ter njegovih Argonavtih in soočili, kaj je o tem potovanju pred več kot dvema tisočletjema podkrepljeno z materialnimi dokazi in česa z njimi ni mogoče potrditi? In kaj sodite o zamisli, naj bi Ljubljana kot slovenska metropola in vlada R Slovenije za promocijo Slovenije in za njeno večjo prepoznavnost v tujini leto pred njenim načrtovanim vstopom v Evropsko unijo izpeljali poskus “potovanja” Argonavtov po Ljubljanici, čez Notranjski kras in po Vipavi do Soče in Jadrana? Tudi v brošurah o Ljubljani, o njenem nastanku in njeni zgodovini smo napisali, naj bi bil po eni legendi Jazon s svojimi Argonavti ustanovitelj Ljubljane, ki da so na ladji Argo pripluli po Donavi, Savi in Ljubljanici, se tukaj bojevali z zmajem, za katerega eni navajajo, da so ga ubili, drugi pa, da se je zatekel na grajski hrib, ter pred prihajajočo zimo preuredili svojo ladjo Argo za njeno vleko od Vrhnike čez Notranjski kras do Vipave. Sam vem, da smo se o Jazono-vem iskanju zlatega runa učili v šoli. Ko sem testiral svoje otroke, kaj vedo o tem, pa sem ugotovil, da se je ta antična snov nekako izgubila iz sedanjih učbenikov... Prav gotovo bi morali za vse tiste, ki živijo v Ljubljani in v drugih predelih Slo- venije, kjer naj bi potovali Jazon in njegovo spremstvo, poskrbeti, da bi vedeli kaj tudi o Argonavtih in o njihovem potovanju skozi naše kraje. Saj vendarle velja, da mora vsakdo čim bolj poznati svoj kraj in njegovo zgodovino. Že strokovni posvet o tem antičnem epu in o stvarnih možnostih, da bi čez naše kraje zares potovali Jazon in Argonavti, bi vzbudil širom po svetu veliko zanimanja in bi pomenil pravo atrakcijo. Čeprav gre samo za zgodbo, ki je vsekakor zelo zanimiva in nenavadna, bo po mojem mnenju Mestna občina Ljubljana skrbno pretehtala pomen in težo pa tudi odmevnost tako morebitnega strokovnega posvetovanja, kakor tudi “ponovitve” samega “potovanja" Argonavtov skozi naše kraje in njihovega bivanja tukaj. Podrobneje sem pogledal v nekaj knjig, tudi v nedavno izšlo knjigo Bela Ljubljana, da sem mogel o vašem vprašanju pravilno razmišljati in nanj tudi ustrezno odgovoriti. Ne le o Argonavtih, marveč tudi o nastanku Ljubljane in poreklu njenega imena, pa še o čem v zvezi s tem! In priznam, da mi je celotna zamisel všeč, ker se veže na določene legende, podprte tudi s stvarnimi, materialnimi dokazi. Navsezadnje sem se prav ob tem vprašanju spomnil nedavne televizijske oddaje, kako je v strugi Ljubljanice potapljač Miro Potočnik našel oljenko, za katero arheologi in drugi strokovnjaki trdijo, da zanesljivo izvira iz antične Grčije. Odpadke mesta Ljubljana so na Ljubljanskem barju. Pod njim se v globini izpod robov Notranjskega krasa, celo izpod Javornikov, pretakajo vode, ki dajejo pitno vodo črpališčem za Ljubljano - Brest pri Tomišlju in Kleče ob Savi. Kako Mestna občina Ljubljana skrbi, POGOVO da deponija za odpadke na barju ne onesnažuje zalog te pitne vode? Na deponiji odpadkov Barje razvojna služba družbe Snaga od leta 1999 redno spremlja kakovost podtalnice v plitvih vrtinah, s katerimi se zajema podtalnico zgornjega vodonosnika, in v globokih vrtinah, s katerimi se zajema podtalnico spodnjega vodonosnika. Na podlagi dosedanjega mo-nitoringa, to je rednega opazovanja podtalnice, so ugotovili presežene vrednosti nekaterih parametrov v podtalnici zgornjega vodonosnika, medtem ko izmerjene vrednosti parametrov spodnjega vodonosnika ne kažejo vpliva deponije. Predvsem pa doslej niso zaznali nikakršnih vplivov deponije na vodonosne sloje, iz katerih se napaja vodovodno omrežje mesta Ljubljana... Med najpomembnejše ukrepe za zaščito podtalnice gotovo sodi sodobna ureditev novih polj na deponiji za odlaganje odpadkov. Vsa nova odlagalna polja so bila pripravljena na osnovi novih spoznanj o te-snenju deponijskega dna. Tesnenje so dosegli s kombinacijo naravnih materialov, to je gline in elektrofiltrskega pepela, ter umetnih materialov, kot sta geotekstil in geomembra-na. Zajete izcedne vode se skupaj z vodami iz avtopralnice izlivajo v javno kanalizacijo. Delež izcednih vod se povečuje na račun avtopralnice, ki uporablja reciklirano vodo, povečanih polj ter z vgrajevanjem dodatnih drenaž v deponijska telesa. V načrtu pa je Zgraditev čistilne naprave za izcedne vode. V kratkem bodo na voljo tudi rezultati o učinkih poskusne biološke čistilne naprave za čiščenje izcedne vode. Za preprečitev vpliva deponije na podtalnico je pomembna tudi ozelenitev starih odlagalnih polj, kar poteka na stari deponiji že več let. Zeleni pokrov nad deponijo namreč zmanjšuje izpiranje iz deponijskega telesa v globlje plasti, ker zadržuje padavinsko vodo. Seveda ta metoda ne preprečuje popolnega vpliva deponije na podtalnico, je pa najcenejša in estetsko najbolj sprejemlji- va. Poleg tega deluje na stari deponiji še rastlinska čistilna naprava za čiščenje izcednih voda, ki še dodatno zmanjšuje njihov vpliv na okolje in na podtalnico. Poudariti je treba tudi poostren nadzor Snage nad odpadki, ki se jih dovaža na deponijo. Že pri odlaganju sproti ročno odstranjujejo odpadke z nevarnimi snovmi, ki bi lahko ogrozile podtalnico. K zmanjševanju ogroženosti podtalnice prispeva tudi zbiranje nevarnih snovi iz gospodinjstev na številnih lokacijah v mestu. O ravnanju z odpadki imamo v Ljubljani izdelano celovito strategijo, ki jo je v nekaj stavkih zelo težko predstaviti. Zato bi kazalo enkrat v reviji Kras spregovoriti samo o tem. Namenja namreč posebno pozornost tudi Ljubljanskemu barju in njegovemu varovanju... Sedaj se pripravljamo na gradnjo četrtega in petega polja za odlaganje odpadkov na Ljubljanskem barju. Pri njuni gradnji bodo upoštevani vsi najnovejši naravovarstveni predpisi, tudi glede izcednih voda. Škocjanske jame, edini slovenski naravni in kulturni spomenik, ki je vpisan v Unescov seznam svetovne dediščine, so oddaljene od Ljubljane po avtocesti samo 45 minut vožnje, po železnici pa poldrugo uro vožnje do Divače in še pet kilometrov peš ali s kolesom do sprejemnega centra Matavun. Postojnska jama, Cerkniško jezero in Planinsko polje, ki po močnejših deževnih obdobjih postane Planinsko jezero, pa so po času in oddaljenosti za polovico bližji Ljubljani... Kako Ljubljančanom še bolj “približati” te izjemne naravne lepote in posebnosti, da bi postali njihovi izletniški in rekreacijski turistični cilji? Bi morebiti Ljubljana sodelovala s Slovenskimi železnicami pri sobotnih ali nedeljskih izletih enkrat mesečno do njih s poznanim muzejskim vlakom? Bi Mestna občina Ljubljana sodelovala z revijo Kras enkrat letno pri pripravi, izvedbi in sofinanciranju javne predstavitvi kakšne njene nove izdaje, v kateri bi bilo tudi več zanimivih sestavkov, ki Ljubljano in njeno okolico povezujejos krasom (Notranjskim, Divaškim, Komenskim) in s kraškostjo njene okolice (kras na Dolenjskem, Kočevskem, v Beli Krajini), na kateri bi hkrati vsakokrat nadrobno predstavili tudi eno izmed kraških naravnih znamenitosti (Ljubljanica - reka sedmih imen, presihajoče Cerkniško jezero, Planinsko polje oziroma jezero, Postojnska jama, Škocjanske jame, jama Vilenica, Štanjel, itn.) s hkratno predstavitvijo izbora kraške literarne in pesniške produkcije, kulinarike in kraških narodopisnih posebnosti? Kaj predlagate za začetek? Slika na levi strani: S kčerkama Nino (levo) in Manco (desno) poleti 2001. Slika na desni strani: S hčerko Manco na enem izmed gobarskih izletov... Pred meseci smo ustanovili Zavod Za turizem Ljubljane, ki se bo v svojem programu ukvarjal tudi s promocijo. In ker Ljubljana ne more biti sama sebi zadostim, bi moralo priti do povezave. V takem smislu sva se z direktorjem Javnega zavoda Park škocjanske jame gospodom Albinom Debevcem o tem že pogovarjala. Da bi se, kakor so to storili že nekateri drugi kraji, območja oziroma pokrajine, predstavili v Ljubljani tudi Škocjanske jame in širši prostor Krasa. Na Krasu se pomlad začne zelo zgodaj in, če nič drugega, ta prostor nudi Zaradi pogosto lepega in sončnega vremena ter čudovite krajine obilo možnosti za prijetne sprehode in oglede naravnih znamenitosti ter kulturne dediščine. Pobudo revije Kras pozdravljam kot dobro zamisel. S Slovenskimi železnicami smo določena potovanja in oglede že izpeljali. Dobro pripravljen izlet z ogledom naravnih lepot in kulturnih spomenikov ter Povezan s spoznavanjem oziroma okušanjem kraške kulinarike bi zagotovo naletel na še večji odziv Ljubljančanov... Seveda je enako sprejemljiva in zanimiva tudi možnost, da bi prebivalci s krasa - Komenskega, Divaškega, Notranjskega - s takim vlakom prišli v Ljubljano in si ogledali njene posebnosti ter jo spoznali po tistih značilnostih, ki s° morebiti manj poznane, o čemer smo že govorili, pa tudi kot slovensko metropolo! Zato mislim, da bi kazalo z našim Zavodom za turizem zamisli pretehtati, na- rediti privlačne in po cenah sprejemljive programe ter jih predstaviti Ljubljančanom in kraškemu prebivalstvu. Ljubljančani se itak več ali manj umikajo oziroma umikamo konec tedna iz Ljubljane, pa bi bilo obiskovalcem s kraškega prostora mogoče marsikaj v miru ogledati si konec tedna v Ljubljani. Ljubljana zmore več kot deset tisoč kulturnih prireditev letno in na prenekatero zagotovo pride tudi precej ljudi z Notranjskega, Divaškega, Komenskega krasa, toda v poletnih mesecih je v prometno zaprtem centru Ljubljane mogoče konec tedna doživeti najrazličnejše kulturne dogodke. To namreč predstavlja Ljubljano v neki drugačni luči od tiste, ki ostaja v spominu njenih obiskovalcev, ko prihajajo v center zaradi raznih upravnih, pravnih, poslovnih in drugih podobnih opravkov. In tukaj upam, da si bo tudi kraški prostor vendarle ustanovil primemo turistično organizacijo za razvijanje in pospeševanje turizma na svojem območju in za njegovo promocijo v slovenskem in širšem prostoru. Zdi se mi namreč, da je iz drugih predelov Slovenije mnogo več pobud in ponudb Ljubljančanom, naj prihajajo kot turisti k njim, kot je tega z Notranjske, s Krasa in Brkinov, iz Vipavske doline! Kaj bi povedali o sebi, od kod izhajate, o svojem podžupanovanju, o svojem prostem času in njegovem preživljanju, o svoji družini in o tem, kje vse na Notranjskem, Divaškem in Komenskem krasu ste že bili, kako dojemate kras kot poseben tip pokrajine (in njenega podzemlja)? Sem rojen Ljubljančan, z Ženo Elizabeto in hčerama Nino in Manco živim na Fužinah v Ljubljani. Med študijem prava sem deloval v študentski organizaciji Univerze v Ljubljani, bil njen tajnik in pozneje predsednik. Sodeloval sem pri razvijanju študentskih medijev Tribuna in Radio Študent ter vpeljal projekt za financiranje obštudijskih dejavnosti iz sredstev študentskega servisa. Pozneje sem vodil Odbor za izgradnjo Ljubljane in sodeloval pri zgradirti največjega ljubljanskega naselja Fužine. Na volitvah leta 1994 sem bil kot kandidat Združene liste socialnih demokratov izvoljen v Mestni svet Mestne občine Ljubljana. Na predlog župana dr. Dimitrija Rupla sem bil izvoljen za podžupana Mestne občine Ljubljana. Leta 1998 sem bil ponovno izvoljen za mestnega svetnika in na predlog županje Mestne občine Ljubljana Viktorije Potočnik ponovno izvoljen za podžupana Mestne občine Ljubljana. Prostega časa imam v zadnjih letih zelo malo, tako da ga le redko preživljam v naravi, včasih pa le, vendar večinoma v okolici Ljubljane, na Osredku pri Robu, kjer se malo sprehajam, tudi gobarim, ogledujem krajevne znamenitosti. Notranjsko in Primorsko zdaj že kar dobro poznam, manj pa Divaški in Komenski kras. Prof. dr. Pavle Merku, prvi prejemnik Štrekljeve nagrade BOMO SPOSOBNI POSTAVUATI SPLOME VREDNOTE NAD OSEBNE TESN? Lučka Čehovin Prof. dr. Pavle Merku, Štrekljev nagrajenec, rojen 12.7.1927 v Trstu Lučka Čehovin, Šmarje pri Sežani Razveselila sem se priložnosti, da se po dolgem času srečam s prof. dr. Pavlom Merkujem iz Trsta, dopisnim članom Slovenske akademije znanosti in umetnosti, in da s pogovorom izluščim za revijo Kras vsaj drobec iz njegovega izjemno bogatega kulturnega in raziskovalnega življenja. Delu Pavla Merkuja sem sledila vseh petintrideset let svojega delovanja v Kosovelovi knjižnici v Sežani. Iz prebiranja njegovih člankov in knjig sem se veliko naučila. Naključje je hotelo, da sva se prvič srečala prav na mojem delovnem mestu v knjižnici, kmalu po mojem prihodu v Sežano. Nikoli ne bom pozabila njegovega vprašanja: “Kje pa imate Kosoveljano?"' Bila sem v zadregi, a takoj sem vedela, kaj je moja naloga... Pozneje sva se srečevala v Kulturnem domu v Trstu. Z neko posebno vedrino in vnemo mi je pripovedoval o svojem delu in aktualnih kulturnih dogodkih. Že s svojo osebnostjo in z uglajenim obnašanjem ter z razsežnim znanjem je v meni vzbujal veliko spoštovanje. Nepregledno je Merkujevo število strokovnih člankov s področja glasbe, jezikoslovja, etnologije, narodnosti, ki so posejani tako po slovenskih kot tujih revijah in časopisih. Poleg tega je napisal vrsto publikacij, meni pa sta najljubši knjigi Pajčevina in kruh in Poslušam. Za tokratni pogovor sva se srečala v njegovem stanovanju v Trstu, kjer sedaj živi sam. Ob mojem prihodu v njegov dom sem takoj postala pozorna na mnoga likovna dela - predvsem tržaških umetnikov -ki visijo po stenah. Srce domu pa daje bogata knjižnica. Pavle Merku me je presenetil s svojim delovnim kabinetom, v katerega me je popeljal, in mi pokazal najsodobnejši računalnik ter ob tem dejal: “Vidite Lučka, to je zame neprecenljiva vez s svetom! Vsako jutro ga odprem in pogledam pošto.’’ Povedal mi je, da ima mnogo prijateljev in znancev tako v Italiji kot tudi v tujini, s katerimi si dopisuje po elektronski pošti. Spotoma mi je govoril o svojem delu in o mnogih načrtih, kijih še ima. “Meni ni dolgčas,” je dejal in dodal, “vsak moj delovni dan je izpolnjen in veliko mi pomenijo stiki z mladimi.” Bralcem revije Kras posredujem s pogovorom le delček vsega tistega, kar je v svojem znanstvenem in raziskovalnem delu ustvaril prvi prejemnik Štrekljeve nagrade prof. dr. Pavle Merku iz Trsta! Veljate za intelektualca, ki je s svojini izjemnim delom gotovo zaznamoval ne le tržaški, ampak tudi slovenski kulturni prostor. Kateremu področju ste dajali prednost glede na to, da ste po izobrazbi glasbenik in slavist? Kultura je ena in nedeljiva, zaznamuje - pozitivno ali negativno - vsakega človeka, toliko bolj človeka, ki se ji preda. Kultura je pravzaprav naše odzivanje življenju v svetu. Ko sem 6. marca 1977 prebral svoj sestavek o Kulturi na Prešernovi proslavi v PD Igo Gruden v Nabrežini (objavljenem v moji knjigi Pajčevina in kruh, Trst, 1987), je prisotni jugoslovanski generalni konzul v Trstu zapustil dvorano. Znamenje pač, da vsi ne moremo (ali ne smemo) misliti enako. Zame je kultura način, kako sprejemam življenje in svet s sredstvi, ki sem si jih ustvaril in izostril skozi celo življenje in ki jih še skušam bistriti. Predmet mojega kulturnega zanimanja je zato vse, kar me privlačuje: glasba, jezikoslovje, alpinizem, narava z rastlinstvom in živalstvom, hrana in pijača in še in še. Seveda sem v omejeni dobi, ki jo daje življenje človeku v užitek, porabil čas za vse to v različni meri. Sprejel sem torej zunanjo in notranjo omejenost in skušal dajati prednost stvarem, ki so me močneje pritegovale, predvsem glasbi in v veliki meri tudi jezikovni zgodovini. Toda, vsakdanje srečanje s kosilom in vinom tudi doživljam, predvsem v Italiji, kot kulturo. Kako bi nam razložili vsa ta vaša različna zanimanja za kulturo, saj sem prebrala, da ste celo igrali violino? Zakaj “celo ” ? Ko sem bil star tri leta in pol, mi je oče dal v roke violino in me začel učiti in to z različnimi metodološkimi pristopi: ker sem bil len, me je pogostoma udaril z lokom po prstih; ko je ugotovil, da s tem ne bo uspeha, me je začel spodbujati s čokoladnimi bonboni in tako vsaj dosegel, da sem se vztrajneje učil. Toda že prej sem bil vzljubil glasbo, ki mi je od mojega druge- Komponist in glasbeni kritik z violino, svojo zvesto spremljevalko od otroških dni - Fotografija: T. Pinter mm & St/r X >“ TJL* »6 ga leta postala potrebna kot zrak in kruh; kmalu sem zmogel tudi s svojo violino nekaj glasbe in odtlej je šlo tudi brez posebnih vzgojnih metod. Kako naj razložim vsa svoja različna zanimanja? Eno je sledilo drugemu, se s prejšnjim ubralo v rast in življenje, se razraslo v polnost, ki so ji vedno botrovali radovednost, iskanje notranjega ravnovesja, včasih zgolj veselje do življenja. Brata Pavle (levi) in Peter Merku julija 1940 pri Francinovi h v Avberju na Krasu. Ob prebiranju vaših del sem razbrala, da veliko razmišljate o življenju in smrti. V vašem glasbenem ustvarjanju zavzema posebno poglavje sakralna glasba. Ste veren človek? Ne bi pisal sakralne glasbe, če bi ne bil veren. Tudi to spada v mojo osebno kulturo. Večkrat sem imel priložnost razpravljati z razsvetljenimi duhovniki in prelati o svojem zgodnjem razhodu s cerkvijo in bil sem presenečen, ko so me razumeli in mi dali prav ter mi svetovali, kako naj živim kot vernik zunaj cerkve. Problemom vere, življenja in smrti se najlažje približujem s svojo glasbo. A l. 1989 sem tudi napisal za redke naslovnike esej Vivere la Morte (Živeti Smrt), ki ne bo objavljen pred mojo smrtjo: v njem sem skušal razčistiti svoje iskanje smrti v poeziji Srečka Kosovela, Carla Be-tocchija, Svetlane Makarovič, Ketty Fusco in drugih pesnikov ter v sakralnih besedilih, kot sta Stabat Mater in Maša za rajne. Vaša uglasbitev besedila Svetlane Makarovič Kačji pastir je bila zelo uspešna. Kakšno je bilo vajino sodelovanje glede na to, da je Svetlana svojevrstna osebnost? Vzorno! V njenih besedilih me je pritegoval hudo dramatičen pristop k Smrti, potem ko sem se te teme lotil v liričnih in razmišljajočih besedilih drugih pesnikov. Zame je sodelovanje s Svetlano Makarovič pomenilo možnost pristopa h glasbenemu gledališču, torej k operi. V sodelovanju z njo, ki se je začelo že pred libretom o Kačjem pastirju in se je še dolgo po tem nadaljevalo, sva se vedno dobro ujela, saj ima Svetlana tudi temeljito glasbeno kulturo. Vsako najino srečanje je bilo zame hkrati presenečenje in obogatitev; vtis imam, da je sama rada sodelovala s skladateljem, ki jo je izzival. Od vseh pesnikov, ki sem jih osebno spoznal, mi pomeni prijateljstvo s Carlom Betocchijem in z njo največ. Kot etnolog ste raziskovali Benečijo in Rezijo. Za zborovsko petje ste sodelovali pri brošuri Glasbene Matice Petnajst beneških in potem še pri številnih objavah. O tej posebni glasbi - mnogim nepoznani - bi gotovo imeli kaj povedati. Ko me je službena dolžnost na slovenski radijski postaji Italijanske radiotelevizije vrgla v raziskovanje ljudskega blaga slovenske manjšine v Italiji - in ne samo na skrajnem zahodu pri Slovencih v videnski pokrajini - sem se zavedel, kako malo Unej-ci, (tako z benečansko besedo imenujem vse bivše avstrijske Slovence), poznamo skrajni zahod in, danes, v Republiki Sloveniji poznajo vse, kar je bilo in je onkraj nove državne meje. Hkrati sem spoznal, kako površno in neustrezno so Slovenci povsod stregli priredbam ljudske glasbe vse do nastopa Marija Kogoja, Matija Tomca in Franceta Marolta, ki so ubrali ustrezno pot pri prirejanju naše glasbene zapuščine. Po njihovem zgledu sem se spustil v to avanturo in uspelo mi je pritegniti pozornost izvajalcev. Kajpada sem se zgledoval tudi po najboljših prirejevalcih ljudske zapuščine po Evropi in upošteval Litovca Mikalojusa Konstantina-sa Ciurlonisa, Madžara Belo Bartoka in Angleža Benjamina Brittna. Kultura namreč pozna toliko vzporednih poti, ki jih ne gre zanemarjati. Naj navedem zanimiv primer, za katerega sem zvedel včeraj (Lučka Čehovin se je pogovarjala s prof. dr. Pavlom Merkujem v novembru 2001 - op. uredništva)! Federacija tridentinskih zborov me je nedavno prosila, naj prispevam razpisu letošnjega natečaja za priredbo italijanske ljudske pesmi tudi kak primer ljudske melodije slovenske manjšine. Poslal sem dve melodiji. Ko je žirija pregledovala prispele partiture, je zagledala zborovsko priredbo rezijanske Tau ti zelenen poloze. Bila je prepričana, da je priredba moja (člani žirije bi morali vedeti, ker me poznajo, da se ne oglašam pri kompozicijskih natečajih). Avtor priredbe rezijanske ljudske pesmi je Stefano Da Ros iz Vittoria Veneta. Kmalu bojo italijanski skladatelji boljše poznali Rezijo kakor slovenski kolegi. Rad vam priznam, da se tega veselim; skozi podobne primere in pobude italijanski glasbeni svet že nekaj let spoznava našo ljudsko glasbeno kulturo in prispeva k njenemu preživetju. Kot profesor slovenščine ste poučevali na Tržaškem. Imate kakšne zanimive izkušnje z mladimi? Poučeval sem petnajst let in sem šolo zapustil, ko sem se dokončno skregal z Ministrstvom za javno šolstvo in s kolegi (ne Z vsemi, le z onimi, ki so mi onemogočili pre- Družinski izlet Merkujevih z Betacchijevimi; na levi dr. Vera Sardoč. Živetje v šoli). Žal mi je bilo za učenci, vendar sem stike z mladimi ohranil skozi vse Življenje do današnjega dne, sicer bi okostenel. Od onih let hranim čudovite spomine na učence. Recimo, ko so me po neskončnih letih srečali in mi zaupali: “Ti si nam v petdesetih letih predaval o Kosovelu tako, kakor so drugi o njem pisali in govorili dvajset let . pozneje, torej preroško. ” Ali (to se mi je pripetilo ta teden): “Vi ste bili moj najboljši profesor. ” Tako ljubezensko izjavo sem seveda takoj odklonil, na kar je bivša učenka izjavo omilila: “Le malo je bilo takih. " Dejansko sem skozi petnajst let • predaval vsako leto drugače; začel sem v i skladu z učbeniki, postopoma pa ubral lastno pot. Zadnje leto na klasičnem liceju v Tr-i stu (1962-63) sem opravil z Aškercem v nekaj minutah; začel sem tako: “Anton Aškerc - je umrl l. 1912, prej pa je napisal nekaj pe-i sniških zbirk, ki danes nikomur več nič ne povejo. ” Dodal sem osnovne podatke o teh r zbirkah in o njihovih značilnostih, posebej z Poudaril, da je bil eden redkih osrednjih Slovencev, ki je obiskal slovenski zahod, se po-t mudil v Devinu in napisal Jadranske bisere o •i Življenju slovenskih ribičev. Vsega pet minut. (Letos, to je v l. 2001, pa sem kot član toponomastične komisije pri občini Devin-Nabrežina predlagal, naj eno ulico v Devinu poimenujejo po Aškercu ob poimenovanjih Po Gregorin Alasii in Ivanu Plesu.) n Stik z mladimi sem ohranjal skozi Z ^ta kot gost na univerzah v Nemčiji, Italiji e in Sloveniji, na slovenskih srednjih šolah v Trstu in Gorici, celo (edinstveno in dragoce- no izkustvo!) na slovenski osnovni šoli v Bo-Ijuncu pri Trstu. Danes gojim stike z mladimi, ko me pogostoma vabijo v številne italijanske kraje predavat mladim skladateljem in zborovodjem, vodit skladateljske delavnice in ko pomagam mladim izvajalcem pri rasti. Letos sem po dolgih letih, ko je glasbena Slovenija skoraj pozabila name, celo dobil nove stike z mladimi in najmlajšimi kolegi v Sloveniji. Nimate pojma, kako me to veseli! Spominjam se vašega obiska, kmalu po mojem nastopu službe v knjižnici, in vprašanja, kje imamo zbrano KOSOVELIANO (Sežanska knjižnica namreč nosi naslov po Srečku Kosovelu). Ttidi pri Kosovelovih so vas pogosto imenovali. Kaj vam pomeni Srečko Kosovel in v kakšnih odnosih ste bili z družino Kosovel? Moja teta, pianistka Gita Bortolot-ti, je bila v tesnem prijateljstvu s Karmelo Kosovelovo. Odtod prijateljstvo med družinama. Tomaj je bil od otroških let moj priljubljen romarski kraj na Krasu, kjer sem se počutil vedno bolj doma kakor v rodnem Trstu. Tam sem do nove razmejitve l. 1947 hodil sem z Opčin preko Cola do Krepelj in potem po bližnjici v Tomaj, obiskoval Albina Kjudra in bogato tomajsko župnijsko knjižnico in župnik je študenta vedno zadržal pri kosilu, kakor je oddavna bila navada, mu ponudil kozarec terana in sprožil nenehen smeh z neusahljivo hudomušnostjo; to vse do hudih let in dogodkov, ki so sledili po letu 1947. Potem me je pot obvezno vodila k 'teti’ Tončki, kjer sem že pred koncem vojske srečal Anico, Karmelo in nazadnje še Stanota z družino. Stalne stike z njimi sem gojil do njihove smrti. Anica me je vodila po krajih Srečkove poezije, Tončka me je seznanjala z njegovo bivanjsko geografijo, Karmela je bila moj sogovornik ob mojih uglasbitvah Srečkovih stihov. Srečko je zame eden petih vrhov slovenske poezije (Prešeren, Jenko, Kette, Murn, Kosovel). Po vaši zaslugi smo dobili v branje tudi SLOVENSKA PLEMIŠKA PISMA Marenzi-Coraduzzi s konca 17. stoletja. Spominjam se, da je knjiga vzbudila med bralci veliko zanimanja. Bi nam kaj povedali o tem posebnem poglavju slovenske zgodovine? Ko mi je oče pred davnimi leti telefoniral, da so mu prišla v roke 'malo zanimiva’ pisma v slovenščini iz zadnjih let 17. stoletja, ki sta jih napisali baronici Ester Maksimilijana Coraduzzi v Koči vasi in njena hči Maria Isabella Marenzi v Trstu, mi je bilo jasno, da je najdba zgodovinsko pomembna. Objava teh pisem mi je pomagala pokopati abotno teorijo o “vbogi gmajni”, o zapostavljenem tlačanskem narodu, katerega jezik ni imel veljave. Danes vemo, da so ga rabili, celo kot 'jezik srca’, kakor je napisal Miran Košuta, nemški in italijanski plemiči na Slovenskem. Pavle Marku in baritonist Andrej Štrukelj, junij 1954. FP •jueiffrv, iw K Ko je Dušan Pirjevec Ahac, s katerim sva se srečevala v slavističnem seminarju in naj bi me torej dobro poznal, vprašal po prvi objavi nekaterih pisem v tržaškem Zalivu Jožeta Koruzo, ki je izvirnike videl pri meni doma, ali je gotov, da to ni Merkujev falzifikat, sem bil užaljen, a nisem utegnil več izraziti svojega negodovanja bivšemu kolegu, ki sem ga drugače cenil in spoštoval. Ljubljana pač reagira tako: ali nas prezre, ali misli, da podarjamo zgodovino. Dragocene so vaše raziskave narečij, kot npr. knjižica TERSKO NAREČJE. Kako, da se posvečate v tolikšni meri raziskovanju zahodnih narečij? Jan Ignacy Baudouin de Courtenay; tik pred slovci radi obračajo name kot edinega stro- Knjižica je drobna in predstavlja drugo svetovno vojsko se je tam pojavil kovnjaka za to slovensko narečno območje, le izhodišče za moj študij tega zanemarjene- France Bezlaj, ki se je kot etnograf zanimal Vse kaže, da v Ljubljani (Znanstvenorazi- ga narečja. V Ljubljani na splošno niti ne za ljudskega pesnika Pietra Negra iz Zavar- skovalni center SAZU, Univerza ipd.) še ne vedo ne samo, kje je Terska dolina, temveč ha, za njim je Milko Matičetov l. 1940 zapi- vedo, da sem v Italiji objavil mnogo knjig in celo, da obstaja. Skozi dobrega pol stoletja sal na desnem bregu Tera čez 100 pripoved- razprav o terskem narečju, toponomastiki se mi v Ljubljani celo čudijo, da prihajam iz nih in pesemskih besedil, ki jih v 61 letih še ipd. Kot tak sem le sodelavec padovanske in Italije in govorim slovensko! ni utegnil objaviti, potem nič več (v ta nič tržaške univerze. Desni breg Tera predstavlja za- vštejem tudi dva bežna obiska dialektologa hodno mejo slovenske in slovanske naselitve Tineta Logarja). Ker hodijo slovenski in tuji Kaj vas je napeljalo k raziskavi o v Evropi. Tamkajšnje narečje je v letih 1873- raziskovalci najrajši v Rezijo, sem se ustavil svetnikih v slovenskem imenoslovju? 1901 raziskoval veliki poljski dialektolog pač v Teru in se danes vsaj italijanski jeziko- Na zadnjih straneh knjige pravite, da še niste našli dovolj gradiva za določena imena, npr. Štanjel na Krasu. Od izida knjige je preteklo že nekaj let, ste se s to raziskavo še ukvarjali? V letih, ko so se strokovnjaki iz Slovenije tudi pri raziskavah v Italiji v glavnem izogibali svetega kot hudič blagoslovljene vode, sem se lotil te študije. Slovensko osebno in krajevno imenoslovje izhaja namreč iz praslovanske, torej predkrščanske podlage (in temu so se posvetili brez pridržkov številni strokovnjaki) ali iz krščanske, kakršna se je pri nas udomačila že pred tridentinskim koncilom. Zaradi plahosti, s katero so se tedaj ljubljanski kolegi lotevali te kategorije v celoti, sem se lotil te tematike in prvič razširil svoje raziskovanje od našega zahoda na ves osrednji slovenski prostor in, kolikor sem imel drobne podatke na voljo, tudi na slovenski prostor v Avstriji in na Ma- POGOVOR Ličja; v sredini citiranec Guen Pikof, leta 1983. afrjjLj: V ‘■H K ■J Pavle Merku med člani sardskega zbora Coro polifonico Turritano iz Porto Torresa, septembra 1983 v Gorici. Pavle Merku in mons. Pablo Colino, dir. Capella Julia v Vatikanu, med bendimo na Argentariu, leta 1 986. džarskem. Študija torej ni celovita in izčrpna. Kljub temu mislim, da sem strnil dovolj podatkov (in navedel, kolikor sem mogel, avtorje, ki so o tem pred mano kaj tehtnega pisali), da pomeni še danes to delce vzletišče za popolnejše podatke, ko bo ZRC SAZU ali požrtvovalnost kakega posameznika zbrala vse podatke iz prostora slovenšč’ne cele. Posebno poglavje vašega raziskovanja predstavlja priročnik SLOVENSKA KRAJEVNA IMENA V ITALIJI. Omenjeni priročnik predstavlja moj življenjski bankrot: razočaranju in ogorčenju, da ni ljubljanski priročnik SLOVENSKA KRAJEVNA IMENA upošteval niti enega slovenskega krajevnega imena zunaj zdanjih državnih meja (npr. Trst, Nabrežina, Oglej, Benetke, Rim, Celovec, Dunaj im.), je sledilo razočaranje in ogorčenje, da se ga slovenski časnikarji v Italiji (da ne govorim o Sloveniji), za katere sem ta priročnik sestavil v potu svojega obraza v dvajsetih letih dela, potem ko me je prijatelj Dušan Čeme spodbudil, naj jim ga pripravim, ne poslužujejo in rabijo pogostoma kar uradna italijanska imena namesto zgodovinsko in ljudsko utemeljenih slovenskih oblik (npr. Cividale namesto Čedad, Attimis namesto Ahten itn.). To delo je sledilo nizu toponoma-stičnih raziskav, ki so mi jih poverile sloven- ske občine (danes tudi napol slovenske) Dolina, Devin Nabrežina in Zgonik v tržaški pokrajini ter Bardo v videnski pokrajini; za Rezijo je to opravil furlanski prijatelj Roberto Dapit, predavatelj na tržaški univerzi. Furlani nam priznavajo, da smo Slovenci v Italiji daleč pred njimi z onomastičnimi in toponomastičnimi raziskavami, čeprav so tudi oni v zadnjih letih krepko napredovali, skupaj pa predstavljamo količinski in kakovostni vrh teh raziskav v Italiji. Kdaj nam bo s podobnimi raziskavami sledila Slovenija? Vrsto let ste pripravljali in urejali glasbene programe za radio Trst. Pravzaprav ste bili prisotni v vseh kulturnih ustanovah na Tržaškem. Z mejo, ki je vrsto let samo simboličnega pomena, je predstavljal Trst tudi za nas, ki živimo v njegovi bližini, dasiravno v Sloveniji, neko kulturno središče: Glasbena matica, gledališče, založba... Zal moramo zadnja leta spremljati klavrno usodo slovenskih ustanov. Kako vi doživljate te razmere? Doživljam jih kajpada kot tepen pes. Med Slovenci v Trstu je bilo premalo res svobodnih ljudi, ki bi na svoja pleča prevzeli odgovornost za misli, besede in dejanja. Zvečine smo bili, ker smo pač Slovenci, čredniki. Ker so pastirji teh čred postavljali politične interese (skoraj nikoli domače) pred življenjsko bistvene probleme, so bile črede nepripravljene in zbegane, ko je leto 1991 iznenada spremenilo vse. Ker nas ni zgodovina nikoli ničesar naučila, smo pasivno spremljali razsulo ustanov. Najboljše poznam zgodbo Glasbene matice: pred kakimi dvajsetimi leti so bile razmere ugodne, da postane sestavni del tržaškega državnega konservatorija, a politična odločitev (nikakor ne v Trstu) je to onemogočila. Zato si danes oblizujemo rane. Kaj pa zaščitni zakon, ki smo ga toliko časa čakali in pričakovali, da se bo položaj slovenske manjšine v Italiji izboljšal? Zaščitni zakon ne zadostuje: to je platonska izjava brez izvrševalne moči. Edina novost, ki se je s tem zakonom lahko veselimo, je prvo priznanje naše manjšine v videnski pokrajini kot del slovenske manjšine v Italiji. Preden bo splošnemu zakonu sledila vrsta normativnih pobud, ki so nujne, da udejanjijo zakonske obveze, bo minila dolga vrsta let: med tem časom nas lahko pokopljejo, saj bomo mirni čredniki to sami pospeševali. Ljubljana se bo delala, da ne razume te situacije, in nas bo mirila, češ saj imate zaščitni zakon! Mene osebno je zelo prizadelo dejstvo, da je bila ukinjena slovenska Založba tržaškega tiska, ki sta jo vrsto let POGOVOR uspešno vodila Marko Kravos in Miran Košuta. Zlasti, ker je literarna ustvarjalnost med Slovenci onstran meje zelo močna in s svojo specifiko bogati splošno slovensko literaturo. Tudi vaše knjige so tam izhajale. Kako vi gledate na to? Tako kot vi! Poudarjam, da sta doslej samo dva osrednja Slovenca razumela Trst in njegovo vlogo na robu slovenskega prostora: Ivan Cankar in Anton Trstenjak. Trst za svoj prostor in slovensko zaledje tudi nima svoje revije. Nekoč je izhajala revija Dan, ki jo je urejal Miroslav Košuta. Se vam ne zdi, da bi bila revija za Slovence onstran meje potrebna? Ali se vam zdi, da bi revija Kras vsaj deloma lahko zapolnila vrzel? Ob tem izkoriščam priložnost, da vas vprašam, kaj menite o tej reviji? Trst je imel kar precej revij: rad se spominjam Tržaških razgledov, ki so v onih razmerah igrali kar zadovoljivo vlogo vsaj med levičarsko opredeljenimi tržaškimi Slovenci, saj je imel urednik Boštjan Žagar kar smisel za bogastvo kulturnih argumentov. Revijo je pokopala prva Kocbekova afera, ko smo Boris Pahor, Alojz Rebula in jaz sam odstopili. Odslej Trst take revije ni več premogel. Res je Jože Peterlin ustvaril Mladiko, ki še - edina med slovenskimi revijami v Trstu - čvrsto živi in je kljub ideološki opredeljenosti in širši vsebinski pestrosti čitljiva in v glavnem sprejemljiva za vse. Sicer smo imeli kratkotrajne Sidro (dve številki), Tokove (eno številko) in dolgotrajni Zaliv, ki je postopoma postal zasebna Pahorjeva politična revija; ne bom odrekel Borisu Pahorju niti za trohico priznanje za tehtno politično in moralno vlogo, ki jo je pol stoletja igral sredi vseh Slovencev, vendar je kot pisatelj nehal biti zanimiv... Nastajale so še kratko-sapne kulturne ali literarne revije. Nobeni se ,1« ( Merkujev! na dan Jasnine poroke leta 1985. Z leve na desno: Pavle, sin Andro, hči Jasna, soproga Marta. ni posrečilo vsidrati se in zbuditi toliko zanimanja, da bi prestopila prag preživetja. V teku let sem se naveličal vseh široko zasnovanih kulturnih revij (sledil sem s pešajočim zanimanjem le ljubljanskim Razgledom) in še posebej literarnih revij, ko sem postal zbirčen in se mi ni dalo več brati pesniških prvencev in slabe proze. Začel sem iskati le izbran kruh za moj želodec. Danes berem v glavnem le znanstvene in strokovne revije, a rad sežem tudi po takih, ki kulturno obravnavajo širok spektrum problemov; takšna je revija Kras, včasih sežem tudi po Mladini in Ampak: v njih najdem kaj živega, zanimivega, spodbudnega. Povrhu je Kras imeniten tudi zaradi opreme. Vaša zamisel, da bi Kras lahko postal zatočišče za tržaške kulturne sirote, se mi zdi stvarna in lepa: le pod pogojem, da se njena raven ne zniža iz pietete do sirot. Glede jezika ste bili zelo kritični do Ljubljane. V mislih imam pravopis. Ste morda že videli novega (nekoč ste rekli, da krivično opušča lepe slovenske izraze)? Novega še nisem vzel v roke, bojim se ga in zato odlašam. Gotovo nisem nasproten pravopisni normativi; ne strinjam se pa z Zgolj socialnimi motivacijami, predvsem pa ne s tem, da gledajo v Ljubljani zgolj na slovenščino znotraj meja Republike Slovenije (in zato še prenašajo toliko srbiz- mov). Ta pogled je treba po mojem nujno uravnovesiti s spoštovanjem slovenšč’ne cele, ki jo vedno postavljam nad državne razmejitve. Uravnovešamo ga lahko le z zgodovinskim pogledom, ki bi sprejel v standardno slovenščino vrsto (zaenkrat še) živih besed in pravic s slovenskega obrobja zunaj državnih meja Republike Slovenije. Pri tem vztrajam kot glas vpijočega v puščavi. Med tem predvsem časnikarji na neodgovoren način kvarijo slovenščino tako, kakor je začel že prvi poklicni časnikar Josip Jurčič. Kot prvi ste 30. septembra (2001 prejeli Štrekljevo nagrado, ki vam je bila podeljena v imenu občin Komen, Sežana, Hrpelje-Kozina in Divača za izjemne dosežke na področju zbiranja slovenskega ljudskega izročila v pesmi in besedi. Mislim, da je vaše delo na tem področju resnično tako veliko, da se nehote zastavlja vprašanje, kdo bi si ob vašem imenu še zaslužil takšno priznanje? Poznam vrsto ljudi, ki bi si jo zaslužili, ne glede na to, ali so poklicni zbiralci ali ljubitelji in tudi prirejevalci ljudskega blaga na pisane načine, na primer: Milko Matičetov, Julijan Strajnar, Zmaga Kumar, Mirko Ramovš, Hilarija Lavrenčič pa še kdo bi se našel! Pred katerokoli nagrado in priznanjem sem bil in sem še vedno skeptičen, saj Skladatelji... Z leve proti desni: Pavle Merku, Uroš Rojko in Fabio Niede na tržaškem Konservatoriju "G. Tartini", junij 1 999. sledi vsaka odločitev celemu ozvezdju mnenj, razmer, politične volje, krajevne pogojenosti. Štrekljeve nagrade sem se izredno razveselil iz dveh osebnih razlogov. Pivi je čustvene narave, ker mi je bila nagrada podeljena v komenski občini, v kateri se je rodila moja babica Josipina Peric - Zeafa Suaščava iz Brestovice, ki je bila ljudska pesnica in skladateljica: nagrado sem na dnu srca sprejel v njenem imenu. Drugi razlog je stvaren: slovesnost je bila pripravljena tako skrbno, od resnih govorov brez slogovnih spodrsljajev in vsebinske nabreklosti do brezhibne predstavitve glasbenega sporeda. Tedaj sem spoznal, da marsikdo res verjame v moje delo in mi nagrado privošči, predvsem pa da me kljub starosti in številnim grehom celo mladi imajo radi. Vašega izjemno obsežnega dela ni prezrla niti matična domovina, saj ste 1971. leta prejeli nagrado Prešernovega sklada, leta 1985. pa ste bili izvoljeni za dopisnega elana Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Bi lahko govorili o kakšnem sodelovanju z ustanovami v matični domovini? Ne smem se pritoževati, saj z nekaterimi ustanovami že dolgo sodelujem z obojestranskim zadovoljstvom in s popolnim razumevanjem: te so predvsem Društvo slovenskih skladateljev, Radio in televizija Slovenije, Slovenska matica, mariborska Uni- verza, malce tudi Slovenska akademija znanosti in umetnosti, tu pa kar štirje instituti. Ne smem pozabiti na tesne osebne vezi Z glasbeniki, muzikologi in etnomuzikologi, slavisti, književniki in likovniki. Včasih pa se sprašujem, čemu sem dopisni član Akademije, če me ni klicala v 16 letih na nobeno predavanje, pri katerem bi lahko povedal marsikaj zanimivega o svojih delovnih izkustvih med Terjani ali, morda bi to bilo še bolj zanimivo, o svojih delovnih izkustvih z italijanskimi glasbeniki in glasbenimi ustanovami, o njihovem zanimanju za slovensko glasbeno kulturo, s katero jih stalno seznanjam, ali še kaj. Kakšno je vaše videnje usode slovenskega naroda v času, ko nenehno poslušamo besede evropeizacija, globalizacija, ko se nam že dogaja, da se namesto slovensko govori kar angleško? Naše največje zlo je dejstvo, da nismo državotvoren narod. (Tega ne pravim jaz prvi.) Smo sicer narod z dolgo in svetlo kulturno zgodovino, pivi pismeni slovanski narod še pred glagolico in cirilico, s knjižnim jezikom in slovnico od polovice 16. stoletja, z umetniki na najvišji svetovni ravni, z lepim in bogatim jezikom, z žlahtnim in zanimivim ljudskim izročilom, z blagoslovljeno in lepo zemljo..., ampak nismo državo-t\’omi, nimamo dovolj sposobnih politikov, smo prepirljivi in zavistni, vrtičkarji brez smisla za skupnost... Naša prihodnost bo odvisna od nas samih: bomo sposobni postavljati splošno vrednoto nad osebne tesni? Sicer nas bosta evropeizacija in globalizacija odpravili. (Kdo bo potem še bral Prešerna in Kosovela v slovenščini?) Sama imam občutek, da po osamosvojitvi upada celo narodni ponos. Se tudi vam tako (jozdeva? Smo Slovenci kdaj imeli kaj narodnega ponosa? Izjeme, ki utegnejo biti bolestno napete, me prepričujejo, da pravega, uravnovešenega narodnega ponosa nismo nikoli zmogli. Kakšno je vaše mnenje o skrbi, če sploh lahko o tem govorimo, matične domovine za slovensko manjšino v Italiji? Tu pa tam je kje opaziti nekaj skrbi za manjšino. Ker pa nas v matični domovini ne poznajo, nas nočejo poznati, so v najboljšem primeru zbegani in ne vedo, kaj bi z nami počeli. Ko človek prebira vaše delo, spozna, da imate še mnogo načrtov, misli in idej. S čim se trenutno ukvarjate? Trenutno se ukvarjam z zdravstvenimi problemi, točneje rečeno, s problemi staranja. Navaditi se moram na počasnejši delovni ritem, na obvezno počivanje, na ustrezno prehranjevanje, kakor se moram navaditi na pojemajoče energije. Dokler bom mogel, bom pa delal in skušal uresničiti še kak načrt. Ko bom dokončal še dve jezikoslovni študiji, ki ju imam v glavnem že v računalniku (Besedišče terskega narečja in Tržaško srednjeveško imenoslovje), bom preostanek svojih energij posvetil izključno glasbenemu ustvarjanju. Delam stalno (trenutno pišem Remembering Martha na Shakespearovo besedilo za sopran, zbor in tolkala), v letu 2002 pa me čaka vrsta komisij in naročil, ki jih dobivam večinoma iz Italije, redkeje iz Slovenije in drugih evropskih dežel. V skladbah iz zadnjih let iščem sonč-nost, veselje, mir: notranje ravnovesje, ki mi ga je podarila starost, mi to iskanje omogoča. Uspehi me spodbujajo in mi delno nadomeščajo pomanjkanje energij. z#Potrkaj na žaro", najnovejša pesniška zbirka Tržačana Marka Kravosa »... Prešeren, veliki slovenski pesnik, ki ga Slovenci tako častimo, da smo mu posvetili državni praznik, v svojem življenju menda sploh ni prišel do morja! Niti do Trsta. Nič čudnega zato, če je bil tako zagrenjen... Kako bolj veselo bi mu cvetele rožce poezije, če bi se kdaj nastavil primorskemu soncu in si privoščil kozarec terana namesto cvička..!« je povedal ob izidu svoje najnovejše pesniške zbirke Potrkaj na Žaro tržaški pesnik Marko Kravos, ko smo se z njim pogovarjali o pesnitvi Prešeren v Trstu, s katero se zbirka začenja. Tržaškemu pesniku Marku Kravosu ta Prešernova očitna biografska pomanjkljivost ni šla v glavo. Zato je napisal daljšo epsko pesnitev, v kateri poskuša pripraviti Prešerna, da bi spet stopil med Slovence in ob tej priložnosti pogledal tudi k njemu, v vrvež mediteranskega mesta. K povratku na ta svet ga Kravos nagovarja bodisi z glavnimi temami, ki se jih je Prešeren v svojem ustvarjanju loteval (emancipacija naroda, narava, pesništvo, etična in bivanjska vprašanja), bodisi s pesniškimi oblikovnimi vzorci, s katerimi seje vpisal v naše slovstvo (Krst pri Savici in Nova pisarija, Alpska poskočnica idr.). Je Kravosu izziv uspel? Seveda je! Na hudomušen način, ki je zanj značilen. Smeh in igrivost sta namreč v sodobni slovenski poeziji še vedno premalo doma - morda prav zato, ker je tudi dandanes - tako kot v Prešernovem času, premalo primorsko/mediteranskega temperamenta na Slovenskem. KRAVOSOV PREŠEREN V TRSTU SMEH IN IGRIVOST V SODOBNI SLOVENSKI POEZIJI In vendar Kravos zatrjuje, da je za vsakim smehom, naj bo še tako pošten in sproščen, tudi veliko hudičevo resnih zadreg in tegob, ki se nalagajo človeku na pleča. Tudi v pesnitvi Prešeren v Trstu tega »zaresnega« ne manjka, in prav na to se ujame pesnik Prešeren, ki končno zares pokuka v njegove verze. V pesniški zbirki Potrkaj na žaro, ki jo je decembra 2001 izdala založba Mondena v Grosuplju, so tudi nekatere druge Kravosove epske pesnitve, ki so nastajale od njegove prve pesniške zbirke v letu 1967 dalje. Objavljene so pesnitev Jazovova sled, ki je prvič izšla v Sodobnosti leta 1989 in v italijanskem prevodu Le tracce di Giasone v Milanu leta 2000 (v reviji Kras je bila predstavljena v 39. številki, september 2000), se- dem Pesmi o Kuwaji, ki so prvič izšle v tržaškem Zalivu leta 1968, šest „azteških“ pesmi Pričevanje iz Tesluka, prvič objavljene v Sodobnosti leta 1967, cikel pesmi Fu Sano-va dela, tudi prvič objavljen v Sodobnosti leta 1967 in enajst Pesmi desetnice, prav tako prvič objavljene v Sodobnosti leta 1987. ..Temu zaokroženemu epsko lirskemu loku zbirke pa je (Marko Kravos - op. ured.) dodal za uvod nekoliko priložnostno, še neobjavljeno pesnitev Prešeren v Trstu. V njej najdemo Kravosov odziv na modne ’demitizacije’ Prešerna, ki so se na gosto pojavile ob praznovanju 200-letnice pesnikovega rojstva", končuje svojo spremno bese- 1 do prof. dr. Boris Paternu. V nadaljevanju bralcem revije Kras predstavljamo v celoti Kravosovo pesnitev Prešeren v Trstni V Milanu, v knjigarni TIKUN januarja 2000 ob predstavljanju Kravosove Jazonove sledi. Od leve proti desni: založnica iz Milana Snježana Hefti, prevajalka Patrizia Vascotto, pesnik in publicist Franco Manzoni, pesnik Marko Kravos, prevajalec Kajetan Kovič in milanska prevajalka ter galeristka Tatjana Wolf Bellotto. Marko Kravos Slovenski pesnik iz Trsta se je rodil leta 1943 v južni Italiji, kamor je bila konfinirana njegova družina. Diplomiral je na slavistiki v Ljubljani, potem je 22 let vodil slovensko Tržaško založbo. Dve leti je bil docent za slovenski jezik s književnostjo na Univerzi v Trstu. Med leti 1996-2000 je bil predsednik Slovenskega centra PEN. Prejel je nagrado Prešernovega sklada v letu 1 982, v letu 1988 pa italijansko nacionalno nagrado L'Astrolabio za poezijo. Njegove pesmi so objavljene v številnih antologijah slovenske in evropske poezije, v samostojnih knjižnih ali revijalnih objavah pa so doživele prevod v 18 jezikov. Uvod Manjši pesnik Kamen na kamen mesto. Pod rebri cest škrta srce, nabrekajo cementna jetra, Živci kot žice, slepa starodavna čreva. Cerkev in grad, pod gradom gaj za mrliče. Po sivem morju v sivi barki stari časi, Prešeren pri brivcu spet o ljubezni kvasi: ošabna Julija od Laibacha do Dunaja, vmes nedorasla Ana, slovenska mama. Se ni odkril Amerike, in grebe vase: -JNe pušim tobaka, ne igram loterije. Slane verze, rodoljubje, pasje izobilje v čolnič sreče vtaknem si, in suhe fige. Ni več nadlog ne hrupa ne proslav v deželi tvojih vnukov, le vstani, stari mojster! Zdaj teče čas kot olje, svet pod Triglavom je naš do moija v besedi in državi. Vzel je hudič cesarje, kralje, zvezdo; okovi so zdaj v prahu z nadzorniki in ovaduhi. Res smo med tem postali manjši, a kaj, ko se otresamo sto let sosedskih rok in pet; vmes pa se s koli sami med seboj, in kadarkoli s čimerkoli za vero, ki seji pravi Skočim čez alpski plot: Na Daljni Vzhod na divji jug gre pot, v Jutro ve dežele, do dišeče Indije, do brokatne Španije. Proč od soneta, proč od skodelice kave!” moč in oblast. Resnice meč si strumni Janezi kalijo v krvi, očiščevanje pomlajuje! Boš vsaj pogledal k nam, ko v družbi narodov zbor rojakov ponosno nosi hlače, Ne pride niti do Francije, zlati France. Zvest brez verižice, kot čistokrvni per se ščeperi ob vencu svoje posmrtne slave: iz roda v rod spet kdo mu prekrščuje Krst. Na vodi Baronov brad, ob njem prešerni Trst. Nezgledni pevec vsem za zgled, naš veliki sin. Kako? Mu ni pretežko...? Molče trobenta in uči: Biti! Biti razpoloženi mona na tipni način. Kamen na kamen srce, žice in živci, starodavna slepa čreva pod rebri cest. Lepi vrt kot smrt. Ne kri ne voda. Trst. Nikjer heroja. Pišem. Bo ep ali brodet? poje zanosno tvojo pesem? Pomlad se smeje, ki si jo v trdi zimi sejal in sanjal, ti pa ko medved v mrkem domu! Še kuhaš zamero nad usodo, nad skoporito srečo? Praznita sod z Matjažem pod Peco, namakata v kapljico rajno vsak svojo cirozo? Vsaj da bi v žametnem kraju si z Vido lajšal večno hrepenenje, srce neiztrohnjeno... Gnus krivogledi se morda ščeperi nad tvojimi jetri, ti brani življenje rad imeti, ker v paradigem meglo znova svojat posvojevalna ti zavija pesmi prostodušne? da ti ne skrkne srce nebogljeno zaradi zubljev zelene zavisti, sline mrgodnih spletkaijev... Kozli podalpski z izločki želijo pač vedno označit si pašnik narodne substance. Smej se tej šegi! Na mrtvo in živo je treba ljubiti in peti -to v kozji rog jih užene! Vzvišen ostajaš do slave! Fanfare, si misliš, in soj žarometov so votle igre za javnost?! Svoj čas. Danes nam trg-trinog po razglašeni slavi odmelja ceno besed in ljudi. Pridi, da se nagledaš gora! Še so uperjeni v nebeško modrino gigantov hrbti, Sprejmi vsaj iz stanovske zavesti vlogo v tej epski stvaritvi, saj gre za prid poezije! beli in krhki, ko jih spodjeda travnato zelenje in tonejo v šumih storokega gozda in reke. Lirike namreč podrast nezadržno Parnas nam zarašča, kar je preveč, je preveč! Z roso in vonji jim čelo pregrinja večer in spleta novo razmeije med zemljo in zvezdo, Čustveni mah, filozofska robida in ščavje duhovne eksote vsevprek odganja, mrak odprhne strah pred globino, škrat prižiga kresnicam svetilke ljubezni. Vdana davnina bo jutri spet zlata, nad vodo usločena vrba čaka in v jutro zaupa. Nič niti s tem? Za obupat! Niti prizor iz narave ne rodno okolje ne zvabi med nas te. žene, bohotno cveti v sonetih, hajkujih, v hermetičnih bobkih. Prostor na soncu TA epiki kje je? Pomagaj, da kak macesen vsadiva, pomagaj pogozdit naš kras! Dvomiš o mojem okusu in moči... Bojiš se v tem epu postati grdež in cmera povrh? - i... Bojiš se v tem Petkrat po vrsti zapiši petico, toliko dni že čemiš vodoraven v kleti brez oboka. mit, ki ga umetnik smeši in ruši, vpleta v zločine - kar vse so s tabo že večkrat počeli?! Mi si medtem v vesolju sestavljamo vas, računalnik je naša razbrzdana lokomotiva. Zame romantični pesnik, prisežem, ostaja genij samotni, zamaknjen v nedosegljivo... Kozmos genomov poznamo, s ključi genov spočetnih rožljamo, vračamo Adamu Eden. - da pa zamaknjenca rado zamika v nečednost, spozabo, to je kot ena in ena! Skušam do tebe, Ribičev Frence: vso našo kramo nastavljam, znanost kipečo, napredek... Črnil ne bom te, prisežem. Predniku brskati po drobovju ■ sprevržen užitek! Glej, še daktilski verz sem raztegnil, pridal mu sapfični repek, vse zate pripravil... Vendar pa nekaj kosti obiral s slastjo bi na tebi. Recimo: pijanščino obešenjaško; Znak vsaj mi daj, pobliskni, če zdaj kot snov razpršena utripaš v praluči sinjine! zaskakovanje negodnih deklet, ko s solzami zalivaš svetinjo frklje nedosegljive; Kje pravzaprav si, ko več nisi? Klica v semenu, mda v globini, kristal ali pelod? bode v oči tvoja razsipnost ob bedi lastnih otrok, zapuščine pa niti za pogreb. Moram do tebe! Razlog za to? Odkrito rečeno: v novi pesnitvi rad bi te za junaka! Čudež umetnosti, ko bi znenada kot feniks mi stopil med verze, nedorečeno povedal. Končno dočakaš nagrado: Prešernu prešerna. Čast in veselje si bova debla, Takih spotik ima vsakdo. Vsak se po svoje grebe proti svetlobi, in vse nas spodnaša. Tega pa, kline, ne razumem! Duha prostost in naroda si branil ves čas življenja, drago in sproti plačeval si vero, daje svoboda sama smisel od korenin do zvezd. Vse zatajiš potem, križ čez smer, čez svoje obzorje napraviš tik pred gostoljubno smrtjo! Kam naj zdaj s to nesrečo, kako v pesnitev stlačiti zgodbo, da si stal in obstal, vse pa si zadnjo uro zapravil! Na veliki zvon so te dali, kot kembelj cerkveni: vsem na očeh ti zažigajo pesmi, ti pa se sveče oklepaš in ave prepevaš. Črtomir meč je zamenjal za kuto, in s tem je poraz svoj presegel. Ti zmago zabarantaš, spraviš se s Cerkvijo, sprt tako na veke ostajaš sam s sabo, junaško dvoličen. Večji pesnik Capin tržaški! Osminko ali dve, da ne ostanem ti dolžan, bi rekel: Ko pade pod sekiro, hrast ne zgnije, postane les za posteljo in mizo, poleno v živem ognju, križ ob poti, vešala kdaj in latnik še pred hišo. Pšenica v mlinu izgubi obliko... šele ko zmeljejo te v prali, si moka, s katero pečejo si kruha sproti država, cerkev, narod, ustanove, ki živemu ti kratijo svobodo, ob smrti pa te kujejo v oltarje. Potem ime, spomin častijo žrtve. Brez njih ostaneš ti in tvoja dela kot kralj brez oblačil in brez telesa, kakor pomen, ki nima več besede. Cez prag brez upa šel iskat Boga sem, da me v oči pogleda, če si upa! Manjši pesnik Bog, je mož-beseda? Je velik stvarnik, ki ne pozna ljubosumja? Sta se vsaj spogledala? Večji pesnik Podkovani angel Pokojnih ne kliči, ni mar jim prepir, med rajskimi griči uživajo mir. Prešerno bog poje, Prešeren molči, in v zvezdice božje obrača oči. Ta tvoja pesnitev je božji načrt, je spravna daritev za krst in za smrt. Manjši pesnik ostane brez besed SKLEPNA PESEM v pouk in zabavo Sonce sije, roža rase, riba v morju vodo pije. Gre France si srčne rane, gre hladit si med koprive. Sonce roži kri popije, ribi sol ne gre v glavo, pesnik melje poezije, kolne svet, si kleše slavo. Suha roža bo seno za kravo, riba v soli kliče vino, spomenik postavi narod liriku kar pred gostilno. Sije narod, tolar rase in talar spet veter seje, vse prekrasno gre že v klasje, že krompir upogiba veje. Smisel rože, ribe, dobre rime, smisel pesnika večno pred vrati up je, v kozjem sedlu zgodovine, da bo še kaj piti, jesti, brati. odgovarja z molkom Slovenski kmetijsko okoljski program NARAVI PRIJAZNO KMETOVANJE NA KRAS- Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano . Bistveni cilj Slovenskega kmetijsko okoljskega programa je vzdrževanje kmetovanja in popularizacija kmetijske pridelave, ki zagotavlja sonaravno rabo naravnih virov, ohranja biotsko pestrost rastlinskih in živalskih vrst ter varuje naravno in kmetijsko krajino ob sočasnem trajnostnem razvoju podeželja. Program pomeni bistveni napredek od uveljavljenih oblik gospodarjenja in prehod na okolju bolj prijazne načine kmetovanja ob upoštevanju ekoloških, socialnih in prostorsko poselitvenih vidikov podeželja. Slovensko kmetijstvo se tako tudi na tem področju prilagaja zahtevani Evropske unije (EU), saj kmetijsko okoljski program omogoča postopen prehod na programe podpor v EU ter ob vstopu Slovenije vanjo tudi pridobitev sredstev iz njenih skladov za te namene. odpravljanje zaraščanja zmanjševanje erozije v sadjarstvu in vinogradništvu integrirano sadjarstvo integrirano vinogradništvo ekološko kmetovanje (sadjarstvo, vinogradništvo, živinoreja) košnja strmih travnikov travniški sadovnjaki reja avtohtonih in tradicionalnih pasem domačih živali pridelava avtohtonih in tradicionalnih sort kmetijskih rastlin sonaravna reja domačih živali ohranjanje ekstenzivnega travinja ohranjanje obdelane in poseljene krajine na zavarovanih območjih ohranjanje habitatov ogroženih vrst ptic. Upravičenci do kmetijsko okoljskih neposrednih plačil so kmetijska gospodarstva, ki se odločijo za uresničevanje enega ali več ukrepov kmetijskega okoljskega programa. Pristop v programje prostovoljen. Kmet sam izbere, katere ukrepe bo uresničeval na delu svoje kmetije ali na vsej kmetiji. Mora pa izpolnjevati splošne in posebne pogoje programa ter upoštevati, da uporaba gensko spremenjenih organizmov ni dovoljena. V letu 2001 je Slovenski kmetijsko okoljski program potekal poskusno, v letu 2002 pa bosta Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano in nosilec kmetijskega gospodarstva sklenila petletno pogodbeno obveznost za uresničevanje programa (2002-2006). V letu 2002 se nadaljuje uresničevanje ukrepov iz leta 2001. Ti so: odpravljanje zaraščanja, ohranjanje kolobarja, integrirano sadjarstvo, integrirano vinogradništvo, integrirano vrtnarstvo, ekološko kmetovanje, planinska paša, travniški sadovnjaki, sonaravna reja domačih živali ter ohranjanje obdelane in poseljene krajine na zavarovanih območjih. Glede na razpoložljiva denarna sredstva pa se bosta dodatno pričela še dva ukrepa. Sredstva bodo namenjena tudi izobraževanju kmetov in promociji programa. Slovenski kmetijsko okoljski program obsega skupno 22 ukrepov, med katerimi so za kraško območje še posebej pomembni naslednji ukrepi: Problemi na krasu se nanašajo na opuščanje kmetovanja in posledično na zaraščanje, kar prispeva k propadanju kmetijske krajine, k nadaljnji marginalizaciji, siromašenju teh območij v gospodarskem, kulturnem in socialnem pogledu ter k zmanjševanju biotske pestrosti. Revitalizaciji kmetijskih površin je namenjen ukrep za odpravljanje zaraščanja, ki predstavlja čiščenje zaraslih zemljišč za kmetijsko rabo brez poseganja v mikroreliefno strukturo. Neposredno plačilo za uresničevanje tega ukrepa je 42.000 SIT na hektar površine (SIT/ha), možno pa gaje dobiti le enkrat v obdobju petletnega trajanja programa, pri čemer morajo biti očiščena zemljišča v kmetijski rabi še vsaj pet let po odstranitvi zarasti. Na površinah, na katerih se bo uresničeval ukrep za odpravljanje zaraščanja, je možno enkrat v petih letih trajanja programa ta ukrep kombinirati z ukrepom za sonaravno rejo domačih živali, kar pomeni, da kmetovalec lahko za take površine pridobi skupno po 51.000 SIT/ha. Mnoga, danes demografsko ogrožena in odročna območja so ekološko še neobremenjena in zato primerna tudi za najbolj zahtevne načine pridelovanja, ki bi jih morali kombinirati s kmečkim turizmom ali z domačo obrtjo kot dodatnim virom zaslužka. Ob vedno večjem povpraševanju potrošnikov po zdravih in kakovostnih pridelkih je ena izmed razvojnih možnosti kraškega prostora tudi ekološko in integrirano kmetovanje. Naravne danosti kraške pokrajine nudijo možnosti za ekološko rejo živine, v okviru katere je mogoče pridelati visoko kakovostne in zdravstveno neoporečne suhomesnate izdelke in kot posebnost tudi mlečne izdelke drobnice ter jih tržiti kot ekološke. Za ekološko rejo živine z obtežbo 0,2 do 1,9 GVŽ/ha* kmetijskih zemljišč v rabi je za trajne travnike možno pridobiti 40.000 SIT/lia in za pašnike v uporabi 20.000 SlT/ha. Na vinorodnih kraških legah pa se lahko uveljavita ekološko oziroma integrirano vinogradništvo. Oba »vinogradniška ukrepa« prispevata k izboljšani kakovosti pridelanega grozdja in vina ter s tem k varovanju zdravja potrošnikov, pa tudi k zmanjševanju nevarnosti za erozijo na vinogradniških legah, k ohranjanju raznovrstnosti življenja v naravi in k zmanjševanju negativnih vplivov kmetovanja na okolje. Za ekološko vinogradništvo je možno pridobiti neposredno plačilo 120.750 SIT/ha, za integrirano vinogradništvo pa lahko vinogradniki ob upoštevanju načel »Strokovnega elaborata o integrirani pridelavi grozdja in vina« pridobijo 60.000 SIT/ha. Dosedanji, razmeroma ekstenziven način gospodatjenja omogoča enostavno vključevanje tudi v integrirano in ekološko pridelavo sadja. Za redno oskrbo sadovnjakov s 120 drevesi/ha pri orehu in kostanju in z 200 drevesi/ha pri dmgih sadnih vrstah ter ob upoštevanju »Pravil slovenske integrirane pridelave sadja« lahko sadjarji dobijo 60.000 SIT/ha sadovnjaka, za sadovnjake z enako gostoto dreves/ha v ekološki oskrbi pa 120.750 SIT/ha. Travniškim sadovnjakom, ki predstavljajo identiteto slovenskega podeželja in zakladnico biotske pestrosti v kmetijstvu, se sredstva namenjajo v okviru dveh ukrepov. Travniški sadovnjaki so bili - žal - v zadnjih desetletjih močno zapostavljeni. Potrošnikom so bile vsiljene novejše sorte jabolk, ti zapostavljeni ekstenzivni sadovnjaki pa so se zaradi neekonomičnosti in tržne nezanimivosti starali, ostali so neobdelani in neobnovljeni. drevesa pa nenegovana. S ponovnim naraščanjem zanimanja kupcev in s ponovnim uvajanjem tradicionalnih sort se travniški sadovnjaki ponovno oživljajo. Ukrep za travniške sadovnjake omogoča ohranjanje tradicionalnih oblik kmetovanja z morebitno dvonamensko rabo. Tako se travnate površine v takih sadovnjakih lahko tudi kosi ali pa se na njih pase živina pri zgornji meji obtežbe 1,9 GVŽ/ha. Poleg ohranjanja starih tradicionalnih in avtohtonih sort sadnega drevja, značilne krajine in habitatov za mnoge rastlinske ter ptičje in druge živalske vrste ta ukrep prispeva tudi k pestrejši ponudbi proizvodov, katerih osnova so stare, aromatične sorte sadja. Evidentirana raba gnojil in fitofarmacevtskih sredstev pa zagotavlja tudi višjo kakovost pridelanega sadja. Travniškim sadovnjakom z gostoto 90 do 200 dreves/ha je namenjeno plačilo 27.000 SIT/ha. Ukrep za ohranjanje travniških visokodebelnih sadovnjakov pa je namenjen za ekološko kmetovanje in je pri njem treba upoštevati »Pravilnik o ekološki pridelavi in predelavi kmetijskih pridelkov oziroma živil«. Plačilo za travniške visokodebelne sadovnjake z gostoto 90 do 200 dreves/ha je zaradi zahtevnejših postopkov pridelave 50.000 SIT/ha. Ohranjanju travinja, preprečevanju zaraščanja, zagotavljanju na kmetijskih gospodarstvih pridelane krme za živali ter zdravih in kakovostnih živinorejskih proizvodov je namenjen ukrep za sonaravno rejo domačih živali, za katerega je ob obtežbi 0,5 do 1,9 GVŽ/ha kmetijskih zemljišč v rabi možno dobiti 9.000 SIT/ha travinja. Ukrep za zmanjševanje erozije v sadjarstvu in vinogradništvu omogoča sadjarjem in vinogradnikom dodaten vir sredstev po 27.000 SIT/ha. Ker so na nekaterih kraških območjih travniške površine tudi v nagibih, je za njihove lastnike-kmetovalce zanimiv tudi ukrep za košnjo strmih travnikov, za katerega je plačilo - v odvisnosti od nagiba terena - med 7.500 SIT/ha in 10.000 SIT/ha. Uresničevanje tega ukrepa bo prispevalo k preprečevanju zaraščanja, k ohranjanju tradicionalnih oblik kmetovanja in značilne kulturne krajine, naravnih posebnosti ter habitatov za mnoge rastlinske in živalske vrste. Ukrep za rejo avtohtonih in tradicionalnih pasem domačih živali ter ukrep za pridelavo avtohtonih in tradicionalnih sort kmetijskih rastlin prispevata k ohranjanju genetske dediščine tudi na kraškem območju. Prvi ukrep namenja podporo reji goveda, prašičev, konjev, drobnice in kokoši po 13.500 SIT/GVZ, pri čemer sta za kraško območje zanimivi predvsem konjereja in reja drobnice. Pridelavi avtohtonih in tradicionalnih sort kmetijskih rastlin pa je namenjenih 54.000 SIT/ha. Ukrepa prispevata tudi k ohranjanju značilne kulturne krajine, kije povezana z rejo domačih živali, s pridelavo kmetijskih rastlin na krajevno običajne načine ter s pridelavo zdravih in kakovostnih živil in s tem povezanega potencialnega zdravja potrošnikov. Ukrep za ohranjanje ekstenzivnega travinja je namenjen ohranjanju habitatov in biotske raznovrstnosti, tradicionalnih oblik kmetovanja ter krajine in mozaične strukture podeželskih kraških območij. Podpora je neposredno namenjena gospodarni rabi travinja za preprečevanje zaraščanja in je 5.000 SIT/ha. Do neposrednih plačil za uresničevanje ukrepov Slovenskega kmetijsko okoljskega programa so upravičena tudi kmetijska gospodarstva na zavarovanih območjih, ki uresničujejo naštete ukrepe programa. Vsa zavarovana območja še niso evidentirana na parcelnem nivoju, ki ga zahteva administrativna kontrola dodeljevanja neposrednih plačil. Varovanje kraške krajine ob sočasnem kmetovanju predstavlja poseben izziv: kako z naravi prijaznimi načini gos-podatjenja ta območja oživiti in jih ohraniti obdelana in poseljena. Plačilo za uresničevanje ukrepa, katerega cilj je ohranjanje obdelane in poseljene krajine na zavarovanih območjih, predstavlja določen dodatek k drugim plačilom za uresničevanje ostalih ukrepov programa. Na krasu so tudi številna travišča in pašniki, ki so vključeni v mednarodno pomembna območja za ptice. Tem območjem je namenjen ukrep za ohranjanje habitatov ogroženih vrst ptic, ki z ustreznim in časovno usklajenim načinom košnje ter paše varuje življenjski prostor ogroženih vrst ptic ter mnogih drugih živalskih in rastlinskih vrst. Z uresničevanjem tega ukrepa je možno dobiti po 7.000 SIT/ha. Vsem kmetijskim gospodarstvom, ki sc zanimajo za neposredna plačila Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano iz Slovenskega kmetijsko okoljskega programa, svetujemo, naj se povežejo z najbližjo kmetijsko svetovalno službo! * GVŽ/h = glava velike živine na hektar površine t* S -a5 Raziskovalna naloga učencev Osnovne šole Dutovlje o kraških mlekaricah Danila Kocjan MLEKARICE SO Jaz prva zjutraj vstanem; še prej, ko dan zvoni. V Trst nesem sladko mleko, da z njim se pogosti. V Trstu dosti vrst kupčije še meni cvenka da, domov po beli cesti lepo preštevam ga. (Pesem, ki so jo prepevale mlekarice. Iz knjige N. Morata: Repentabor - svet na meji) Mlekarice iz Krepelj z vozički - pramcami, fotografirane leta 1922 na mostu na Prelovcu. Na sliki so Justina Rože, Frančiška Kocjan in Viktorija Metlikovec. Za njimi so fašisti. - Fotografija je last Srečka Rozeta, Prelože 4. Življenje naših prednikov na skromni in pusti kraški zemlji je bilo vedno težko. Za preživetje so morali trdo delati. Najbolj živ ostaja spomin na težko delo, ki so ga opravljali ljudje, ki so delali v kamnolomih, in ki so ga opravljale mlekarice. O težkem življenju in delu kraških kamnosekov smo že raziskovali, zato smo se na osnovni šoli v Dutovljah odločili, da bomo v nalogi predstavili delo pogumnih kraških mlekaric, ki so vsak dan v letu nosile ali vozile mleko v Trst, ki je bil pomembno tržišče za mleko. Mlekarstvo je bilo za Kraševce več let zelo močna kmetijska veja - za marsikatero družino sploh edini vir zaslužka. OBRTNIKI V NAŠEM SOLSKEM OKOLIŠU OKROG LETAT 930, KO JE BILO MLEKARSTVO NAJBOLJ RAZVITO Grafikon 1: Z mlekarstvom sije leta 1930 v šolskem okolišu Dutovlje služilo kruh 30 % obrtnikov in s kamnoseštvom 27 % obrtnikov,- Podatke so zbrali učenci OŠ Dutovlje, ustni vir. > 100 80 Jo 60 -H o > X 'O S -*1 vV/V o^VV x ^ d? ,0- ,o f 'v Tabela 1: Podatki o staležu živine za občino Sežana. Leto 1869 1880 1890 1980 Govedo 4253 5000 5048 1108 Tabela 2: Podatki o številu krav za pet vasi iz našega šolskega okoliša Za leto 1 930 so učenci zbrali podatke po ustnih virih. Kraj/leto 1930 1991 1998 Dutovlje 300 18 5 Pliskovica 150 15 0 Križ 90 8 7 Kobjeglava 70 10 1 Skupaj 660 60 19 EP v.. ■: d ospa Ida Štoka iz Kmetijske 0 ' svetovalne službe v Sežani, "litrski je raziskovala prodajo plemenske živine na Krasu, ^ ™ je povedala nekaj zanimivih podatkov o govedoreji na Krasu: “Na območju, ki ga pokriva naš šolski okoliš, so se kmetje zelo trudili, da bi s križanjem različnih pasem prišli do mlečne pasme krav, saj so mleko in maslo prodajali v Trst. Prav zaradi tega so bile na tem območju črede zelo pisane in mešane. Za mlečnost je bila najprimernejša sivo-rjava pasma telic, ki so jih uvozili iz Švice. Po letu 1948 je bila zelo pomemben vir dohodka tudi prodaja plemenske živine.” Danes je živinoreja v našem šolskem okolišu skoraj popolnoma zamrla. Podatek, da so imeli nekoč v Dutovljah 300 krav, sedaj pa jih je samo še pet, pove veliko. Mlekarstvo je bilo za naše kraje že po letu 1900 zelo pomemben vir zaslužka. Ljudje iz naših krajev so dnevno nosili v Trst vse, kar seje takrat prodati dalo: mleko, maslo, sadje, jajca, zelenjavo, drva, mah,.... Edine, ki so prav vsak dan v letu hodile v Trst - tudi, če so bile poti zamrznjene, če je pihala huda burja ali če je deževalo - so bile kraške mlekarice. Z našega šolskega okoliša jih je v letih okrog 1930 nosilo ali vozilo mleko v Trst kar 92. To delo so opravljale od leta 1902 do leta 1947. V našem šolskem okolišu do leta 1947 kmetje niso oddajali mleka v mlekarno. Šele po letu 1947 so ga začeli voziti najprej v mlekarno v Sežano, pozneje pa v Dekane. Mlekarice so zbirale mleko od vseh vaščanov. Tudi v sosednje vasi so hodile popoldan po mleko, zjutraj pa so ga nesle ali peljale v Trst. V Kobdilju ni bilo mlekaric, zato je tja vsak dan prihajala z Opčin gospa, ki soji rekli Rozalija Mlekarica. Prihajala je z vlakom. Ko je prišla v vas, je prinesla prazne vrče, čakali pa so jo polni vrči. Z vlakom je mleko peljala do Opčin. Tam ga je naložila na voziček in ga razvozila naročnikom. Naj je bil sneg ali led, Rozalija Mlekarica je vedno prišla po mleko... V Kobdilj pa je hodila po mleko tudi Openska Marička, ki je prihajala in odhajala samo z dvema vrčema. Vrča sta imela dvojno dno, da je lahko v skritem proštom tovorila žganje. Marička je trdila, da se od mleka premalo zasluži. V vseh ostalih vaseh so imeli svoje mlekarice. Največ mlekaric je bilo v Vr- mm fV rj Tessera - dovolilnica za prodajo mleka, ki jo je Marija Čandek dobila leta 1 939. Poleg njene fotografije in njenega podpisa je na prvi strani dovolilnice še zdravniško potrdilo, da je oseba, na katero se glasi dovolilnica, zdrava. ETNOLOGIJA hovljah in v Dutovljah. Koliko litrov mlela so peljale samo Dutovke vsak dan v Trst, smo težko ocenili. Več kot tisoč litrov gotovo! \ Nekaj o mleku in maslu Otroci so pasli živino od maja do novembra, če je bilo vreme ugodno. Če je zmanjkalo sena na seniku, so gnali živino na pašo že prej; prvikrat v lem z blagoslovljeno oljčno vejo, ki naj bi prinesla živini blagoslov. V jesenskem času je bilo na paši zelo prijetno. Pastirji so kurili ogenj, pekli so krompir, kostanj..., tolkli so svinjo, kamenč-kali... Za krave so poskrbeli še dodamo. Doma je krave čakal velik vrč pese, repe, otrobov. Vedno so jim dali tudi malo soli. Mleko, ki so ga prodajali v Trstu, je moralo biti higiensko neoporečno. Vsako leto so pobelili hlev z apnom. V belež so dali za razkužilo lizol. Golida je bila vedno zelo čista. Mleko so takoj, ko so ga namolzli, dali v hlad. Pogosto so hleve razkuževali tako, da so na žareče oglje dali žveplo, ki se je močno kadilo. Veliko skrb so namenjali tudi sprotnemu čiščenju hleva. Živina je bila zelo čista: v vsakem hlevu so imeli krtačo in Strigel. Da kravam muhe niso bile nadležne, so poleti v hleve obešali šope praproti, polite s sladko vodo. Muhe in ostali mrčes, ki se je čez dan nabral na osladkani praproti, so zvečer sežgali. Veliko dela so imele mlekarice z mlekom poleti. Mleko, ki so ga zvečer pobrale, so morale zavreti, da se zaradi vročine ni skisalo. Med vretjem v velikih posodah so ves ga čas mešale, da se ni na vrhu naredila smetana. Da so s hladnega mleka čim lažje pobrale smetano, ki so jo predelovale v maslo, so mleko hranili v mrzlih prostorih. Najpogosteje v “kambrah", vrče z mlekom pa so spuščale na hladno celo v vodnjake. Okrog leta 1925 so v naše vasi prišli prvi posnemalniki. V nekaterih vaseh so ga imele samo premožne kmetije, v drugih so kupih en posnemalnik za celo vas. Leto 1927 (ustni vir) so italijanske oblasti zapečatile vse posnemalnike. Niso dovolili, da bi mleko posnemali in mu s tem zniževali maščobno stopnjo. Po kapitulaciji Italije sojih ponovno nekaj let uporabljali. Danes v našem šolskem okolišu nihče ne uporablja posnemalnika. Maslo, v naših krajih mu rečejo putr, so najprej delali tako, da so v velikih skledah mešali smetano. Ko se je naredilo maslo, so ga dali na krožnik in krožnik so sukali, da seje oblikovala lepa štručka. Nato so maslo dali v lesene posode, ki so imele v dno vrezane različne vzorce rož. Pred mnogimi leti so maslo zavijali v liste ohrovta, zelja ali trte - da je bilo dlje sveže. Pozneje so delali maslo v pinjah. Dokler ni bilo posnemalnikov, so delali maslo tudi iz smetane, kije nastala pri kuhanju mleka. Tržačanke so želele, da je bilo maslo lepo mmeno. Če je bilo belo, niso bile zadovoljne. Največ masla so v Trst znosile Vipavke. Poleg masla so nosile tudi jajca; mleka niso nosile, ker je bilo predaleč. Naše none niso pripravljale za večerjo polente s kislim mlekom. Kislega mleka Kraševci nismo poznali. Polento so jedli s fižolom. Mleko je bilo za v Trst. Pot v Trst Prve mlekarice so okrog leta 1900 hodile v Trst peš. S košaro - pleniijem na glavi. Malo bogatejše s premco - z vozičkom, ki so ga potiskale pred seboj. Od doma so odhajale zelo zgodaj. Iz Dutovelj so odhajale ob 4. uri zjutraj, iz Križa že ob 3. uri... Hodile so vedno v skupinah - vsak dan in v vsakem vremenu. Edino za božič in veliko noč so ostajale doma. Iz Kobjeglave do Trsta so hodile približno 6 ur, iz Lukovca so porabile 8 ur. Največ jih je bilo iz vasi blizu Trsta. Če je bil led in sneg, so si noge ovile v cunje. Če pa je bil prav hud led, so si na čevlje privezale rife, nekakšne dereze. Zime so bile namreč takrat zelo hude. In bilo je tudi veliko zametov. Mlekarice so bile vedno vesele. Med potjo so se veliko pogovaijale. Včasih so tudi zapele. Ko so se nekega dne z vozički vračale domov, so bile zelo trudne. Nekaj se jih je odločilo, da se bodo domov peljale. Zvezale so po dva vozička skupaj, se na vrhu Repentabra usedle na vozičke in se spustile navzdol. Začelo je hitro teči. Ker pa so bile zelo utrujene, vozičkov niso uspele zaustaviti in so se prevrnile. Poškodovale so se, vendar ni bilo nič hujšega. Pozneje so nekatere mlekarice uporabljale voz s konjsko vprego. Običajno FW1 !<1 Xe i, ^ TESŠERA LNMPORTAZIONE E FORNITURA DEL LATTE A TR1ESTE . '/k?1» ■ *> /r*rpy'? figliS/. ■ * a’' & J.U nnt «? n H Hi t?/?//90P a ____ residente al N.. ^ aulorizzatS. portare, rispettivamente for- nire circa litri giornalieri di latte proveniente da. Trif lit. * /9 3T/!o'//> 1 ComiflissariosprcfelTizio Na drugi strani dvolilnice piše, da Marija Čandek lahko dnevno proda približno 30 litrov mleka iz Dutovelj. Dokumentacija družine Čandek, Dutovlje 39 je bila po ena ženska iz vasi, kije vozila mleko s konji. Tudi konjem so ob poledicah povile kopita s cunjami. Od leta 1926 dalje je iz Opčin vozil poseben vlak, ki je imel priklopnik za prevoz vrčev z mlekom. Od takrat naprej so nekatere mlekarice hodile do Opčin peš, naprej pa so se vozile s tramvajem. Pri gostilni Furlan na Repentabm so običajno počivale. Pred gostilno je bila kapelica, kjer so se Kraševke poklonile Devici Mariji. Od takrat rečejo temu kraju Poklon. Od leta 1930 je iz Dutovelj vozila v Trst litorina in mlekarice so vozile mleko v Trst z litorino - motornim vlakom. V Trstu so imele na postaji shranjene vozičke. Ko so se pripeljale v Trst, so naložile mleko nanje in ga razvozile po hišah. V velikih torbah so nosile merice za merjenje mleka. Okrog leta 1930 so začeli v Trst voziti mleko tudi s kolesi. Nekatere mlekarice so vozile na kolesu tudi po devetdeset litrov mleka - šest vrčev po petnajst litrov. To je bilo seveda zelo težko in nevarno. Po letu 1945, ko je bilo v naših krajih veliko kamionov, je bilo tudi več prometnih nesreč, v katerih so hib udeležene mlekarice s kolesi. Vrči, ki sojih vozile na kolesih, so bili brez nastavkov za nalivanje. Nastavek so imele samo na enem vrču. Ko so mleko prodajale, so ga vedno prelivale v tak vrč. Domov so se mlekarice vračale okrog poldneva. Doma jih je še čakalo veliko dela: pranje vrčev, zbiranje mleka za naslednji dan, delo na polju, gospodinjsko delo... Kako so oblasti nadzirale prodajo mleka O kraškem mleku je lust Ušaj v knjigi Kmečko branje, ki je izšla leta 1929 pri Goriški matici, zapisal: “Ker je pri takem donosu mleka v mestu kontrola nad mlekom jako otežkoče-na, bo iz zdravstvenih ozirov ta način preskrbe tržaškega mesta v kratkem prepovedan”. To, kar je avtor članka o mlekarstvu leta 1929 napovedal, se ni uresničilo. Kraševke so vozile mleko v Trst vse do leta 1947. Mlekarice so morale imeti prodajo mleka prijavljeno. Vsako leto posebej so prijavile, koliko mleka bodo približno vozile v Trst. V mestu so bili kontroloiji, ki so pregledovali kakovost mleka. Vsaka mlekarica je imela svojo knjižico. Če so jo v mestu pri prodaji kontrolirali, so ji v knjižico odtisnili žig. Posoda, ki jo je mlekarica uporabljala pri prodaji mleka, je bila označena z njenim imenom, priimkom in krajem, od koder je mleko bilo... Našli smo vrče, ki so imeli številke. Oštevilčeni so bili vrči tistih kmetov, ki sami niso nosili mleka v Trst, ampak so ga prodajali mlekaricam. Zato so imele mlekarice točne sezname ljudi, od katerih so kupovale mleko. Ko je bila kontrola mleka, so takoj ugotovili, ali ima mlekarica samo mleko tistih, ki so pri njej prijavljeni, ali pa ima mogoče preveč mleka, ker ga prodaja tudi ze neprijavljene kmete. Finančna straža je kontrolirala vrčke. Če je mlekarica imela vrček, ki ni bil njen, sojo kaznovali. Poleg finančne straže so bili še kontroloiji, ki so pregledovali kakovost mleka. Če so ugotovili, da je bila mleku doli ta voda, so mlekarici mleko vzeli in ga vrgli proč, mlekarica pa je morala plačati kazen. Ko so začeli vozili v Trst mleko s kolesi, so morale mlekarice imeti tudi za kolo dovoljenje. Včasih se je zgodilo - največkrat mlekaricam, ki niso imele stalnih odjemalcev in ki so mleko peljale s kolesom - da so se v mleku zaradi dolge vožnje naredile kapljice masla. To ni bilo zaželeno. Zaslužek Še danes ljudje rečejo: “Ja, oni so vozili mleko v Trst!” To pomeni, daje bilo pri tisti hiši mogoče malo več denarja. Kolo iz leta 1935, na kakršnih so mlekarice vozile v Trst tudi po šest petnajstlitrskih vrčev z mlekom. ‘V v Mlekarice, ki so zbirale mleko po vaseh, so, seveda, morale mleko plačati. Ponavadi je bilo tako, da je imel pol zaslužka tisti, kije mleko pridelal, pol pa tisti, ki gaje v Trstu prodal. Nekateri pripovedovalci so nam povedali drugače: da je tistemu, ki je peljal mleko v Trst, ostala ena tretjina zaslužka. Leta 1922 so za liter mleka prejemali 50 čentezimov, leta 1935 pa so za liter mleka prejemali 80 čentezimov. Leta 1935 je stala krava 100 lir, blago za predpasnik pa je stalo 1 liro. Mlekaiji so imeli pretežno stalne odjemalce, s katerimi so bili dogovoijeni za določeno uro. V glavnem so bile to delavske družine in kavarne. Ostale pridelke so kmetje vozili prodajat na trg. Tam so jih najprej pokupili trgovci za trgovine, šele po deseti uri so prišli na trg drugi Tržačani. Nekateri odjemalci so mlekaricam za mleko plačevali vsak dan sproti, drugi enkrat tedensko, zgodilo pa se je tudi, da mleka sploh niso plačali, saj je bila tiste čase tudi v Trstu velika revščina. Velikokrat seje zgodilo, da so mlekarice prišle domov brez zaslužka. Zgodilo seje, da so pred hišo pustile vrče z mlekom, ko so se vrnile, pa mleka ni bilo več. Ukradli so jim vrče in mleko. V zimskem času jim je velikokrat spodrsnilo - padle so in vse mleko polile. Če so polile samo malo, to še ni bilo tako hudo, saj so nekatere mlekarice primanjkljaj nadoknadile kar tako, da so iz pipe javnega vodovoda dolile vodo. Skrivaj, seveda! Včasih seje zgodilo, da so mlekarice oropali, zato so denar od izkupiška za dostavljeno mleko skrivale. Največkrat so ga prišile ali s sponko pripele na različne dele svojih oblačil. Slišali smo tudi, da so nekatere mlekarice imele odjemalce celo v petem nadstropju stanovanjskih hiš in večkrat se je zgodilo, da so v peto nadstropje nesle samo četrt litra mleka. Težko je bilo namreč najti odjemalce. Mlekarice so iz Trsta prinašale sol, sladkor, vžigalice, mortadelo, milo... Denar so porabile tudi za plačilo davkov. Mlada dekleta so si z denatjem kupila balo. Da so mlekarice bakrene vrče lahko nosile, so bili na eni strani ploščati. Na vrču so bile obešene merice z označbami prostornine -najmanjša za 0,25 litra in največja za 1 liter. Največ so zaslužile bolj predrzne mlekarice, ki so v Trst, skrivaj seveda, nosile tudi žganje. Žganjekuha je bila takrat strogo prepovedana. Kogar so zalotili pri kuhanju žganja, je moral plačati visoko kazen. Prav tako so kaznovali tistega, ki je žganje prodajal. V Hruševici in na Erzelju je bilo več kmetov, ki so kljub prepovedi - v gozdu, da ni bilo videti dima - kuhali žganje. Tja so ga hodile mlekarice kupovat za prodajo v Trstu. Marsikatera mlekarica je s svojim zaslužkom omogočila svojemu sinu, daje doštudiral, obnovila je hišo, kupila zemljo... Slišali smo veliko zanimivih zgodb... Nekaj zanimivih dogodkov je povedala gospa Dragica Trost iz Kobdilja: Leta 1928je bila strašna zima. Povsod je bil sam led in sneg. Mlekarice so šle kljub temu v Trst. Z “rifami” so se pogumno odpravile na pot. Na Opčinah so naložile mleko na tramvaj. Vrče so imele zavite v ža-kljevino. Ko so prišle v Trst, jih je na postaji čakala mestna straža. Ukazali so jim, da morajo mleko oddati za potrebe bolnice. Seveda so jim mleko plačali. Samo tiste mlekarice, ki so imele potrdilo, da nosijo mleko družinam z majhnimi otroki, so ga lahko prodale svojim strankam. O pogumnih kraških ženskah so pisali tudi takratni tržaški časopisi. Leta 1945 se je zgodilo, da so italijanske oblasti hotele pobrati kraškim mlekaricam mleko. Furlani so se, namreč, uprli in niso hoteli pripeljati mleka v Trst. Ko so bile na tramvaju, je mlekaricam sprevodnik, ki je bil Slovenec, povedal, da jih v Trstu čaka mestna straža. Bile so nezadovoljne. Nekatere so mleko zlile kar skozi okno, druge pa so izstopile pred končno postajo. Bile so zelo pogumne. Prav nič jih ni bilo strah. Aleksander Uršič je povedal in Janez Metlikovec zapisal: Iz Krajne vasi so nosile v Trst mleko samo ženske. Le, če so bile mlekarice bolne, so jih zamenjali moški. Tako je šel nekega dne z mlekaricami v Trst Matic, ker je imel ženo bolno. Bil je zelo neroden. Ženske so kot navadno ves čas klepetale in se zabavale. Hotele so mu pomagati, a kaj, ko ni hotel. Ves čas je počasi drsal za urnimi mlekaricami in godrnjal: “Bog daj, da bi kakšna baba pala,..! Bog daj,..!” Ženske so ga potrpežljivo poslušale. Pri Obelisku so počivali. Tudi med počitkom je ves čas godrnjal. In tudi po počitku so ga morale čakati, predno so šli skupaj naprej. Ko so se počasi spuščali v Trst, je kar naenkrat Matic tako nesreč- Več različnih vrčev iz pocinkane pločevine za transport mleka. Take vrčke je bilo mogoče popraviti - zaciniti. Vsaka mlekarica je imela samo en vrč z lijem za natakanje mleka v merice. Lij so zamašile s koruznim storžem... Na vrčku je napis: Marija Gomicelli, Duttoglliano - Krisman Carlo, Rupingrande. Dokumentacija družine Čandek, Dutovlje 39 n° padel, da je razbil jajca in polil mleko. Zenske so mu pomagale rešiti, kar se je rešiti dalo. Neka mlekarica iz Krajne vasi je imela lep voziček. Na njem je vozila lepo, bleščečo posodo, ki jo je pokrila z belim prtom. Sama pa je bila oblečena v dolgo krilo Z velikimi žepom. Čez krilo je imela privezan širok predpasnik, da je lahko v žepu pod Predpasnikom skrila ploščato steklenico polno žganja. Tjaša Remec je narisala, kako so mlekarice s kolesi prevažale mleko v Trst. Ivanka Gvardjančič je povedala in Petra Gomezel zapisala: Marija Orel je nesla plenir s hrano v Trst. Ko se je vračala domov, je v Krepljah ob cesti rodila. Otroka je zavila v prt, s katerim je imela prej pokrito hrano. Uporabljena literatura: Morato, Nada, 1993: Repentabor-svet na meji, Lipa, Koper Ušaj, Just, 1929: Kmečko branje, Goriška matica, Gorica Dokumenti gospe Marije Rebec iz Dutovelj, poročene Čandek, ki je več kot petnajst let vozila mleko v Trst Prebrskali smo veliko knjig, a o mlekaricah nismo našli veliko podatkov. Ustni viri: Marija Berce, Dutovlje 4; Zora Bizjak, Dutovlje 115/a; Družina Čandek, Dutovlje 39; Ivanka Gvardjančič, Kopriva 27; Gizela Kosič, Dutovlje 90; Marija Kosič, Kreplje 22; Herman Lah, Dutovlje 68; Zora Lah, Dutovlje 100; Sofija Macarol, Križ 171; Olga Orel, Vrhovlje 1 1; Tončka Rešetič, Dutovlje 5; Dragica Sosič, Dol pri Vogljah 8; Anica Starc, Križ 197; Milivoj Širca, Dutovlje 66; Ida Štoka, Krajna vas 10; Dragica Trost, Kobdilj 25 in Aleksandra Uršič, Krajna vas 42. Vse, ki smo pri nalogi sodelovale, se strinjamo z mislijo, ki jo je pred časom v reviji Kras zapisala dr. Ljudmila Gec-Plesničar: »Mlekaricam bi morali na Krasu postaviti spomenik!« Komisija Zveze prijateljev mladine Slovenije za delo zgodovinskih krožkov je osnovni šoli Dutovlje podelila za nalogo zlato priznaje. Uredništvo vabi vse tiste, ki imate še neobjavljene zapise in fotografije o mlekaricah na Krasu, naj nam to sporočijo po telefonu: 05/766-02-90 ali 01/421-46-95. Danila Kocjan, predm. učiteljica -Osnovna šola Dutovlje. Nalogo so naredile članice šolskega novinarskega krožka: Anita Gomezelj, Irena Lah, Lea Ličen, Tjaša Remec, Ana Tavčar, Tina Vitez in Tina Vrabec. PARK ŠKOC. čEfe Zgodovina imena neke jame, ki je postala slavna MUŠJA JAMA - VELIKA JAMA NA PREVALI Tomaž Zorman Začetek slave Mušje jame, ki jo mnogi poznajo kot Veliko jamo na Prevali, sega v čas prvih najdb v jami, ki jih je v oktobru 1909 odkril ambiciozni amaterski jamar P. Savini iz Trsta. Pri prvem spustu vanjo je na površini nasipnega stožca pod vhodnim breznom odkril zgodnje-rimsko čelado in pri poznejšem poskusnem izkopu še nekaj bronastih prazgodovinskih predmetov. Najdbe je ponudil v odkup tržaškemu muzeju. Ker pa mu ta ni ponudil tolikšne denarne nagrade, do kakršne je bil po svojem mnenju upravičen, je najdbe ponudil J. Szom-bathyju z dunajskega muzeja. Taje najdbe odkupil in se s Savinijem dogovoril za izkopavanja večjega obsega, za katera si je Savini zagotovil pomembno mesto sodelavca. Izkopavanja so potekala v letih 1910 in 1911. Nepotijena pripoved pravi, da je v začetku izkopavanja Szombathy, ki je sedel na skali predjamo in popisoval ter risal najdbe, na ime jame popolnoma pozabil. Ker mu Savini kot Italijan imena jame ni znal povedati, njeno slovensko imenovanje pa je bil za oba gospoda veijetno pretežko in nerazumljivo, se je Szombathy v trenutku, ko mu je na obraz sedla debela muha, ki je priletela iz jame, izmislil ime Mušja jama in ga uporabil za “svojo” jamo. Mogoče pa seje tako ime za jamo porodilo med prepotenimi delavci, ki so s pomočjo živine vlačili izkopano zemljo z najdbami iz jame. V toplem vremenu so jih obletavale nadležne muhe. Seveda nobena izmed teh dveh špekulacij ne drži, kajti našel sem načrt jame izpred Savinijevih in Szombathyjevih izkopavanj. Na načrtu jame z letnico 1. marec 1891 je namreč napisano ime Mušja jama (Fliegen -Grotte bei Dane) s slovenskim imenom v ok- lepaju Jama na prevali. Lahko pa hipotezo o izvom imena Mušja jama priredimo na prve raziskovalce v tistem času, torej kakšnih dvajset let pred Savinijevim in Szombathyjevim izkopavanjem. Na neki sliki so upodobljeni pri raziskovanju z nekaj (domačini) gledalci in razvidno je, da so se tudi potili in videvali muhe, ko so se zelo veijetno pasle na divjadi, ki je padla v jamo, ali na potu raziskovalcev. Na načrtu lahko v podrobnostih vidimo tudi tehniko takratnega spuščanja v jame že z vitlom in njegovo postavitev! Na prečnem prerezu brezna pa je lepo vidna kombinacija z lestvami ter število jamarjev na raziskovalnem podvigu, ki ga danes imenujemo ekskurzija. V literaturi se za Mušjo jamo pojavlja tudi ime Jama na Prevali II, kar bi se dalo razložiti z dosegljivostjo jame, saj obstaja tudi Jama na Prevali I, ki leži nižje in je iz vasi Ma-tavun časovno prej dosegljiva. Številka II (dve) pomeni torej jamo, kije druga na poti na Preval. Razlaga oštevilčenja lahko sicer podleže tudi domnevni lenobi jamaijev, ki so si imeni kar izmislili, ker v bližnjih vaseh “ni bilo nobenega doma”, da bi ga o imenu jame povprašali. Nedvomno je tretje ime tako estetsko kot tudi slovnično in etnično po našem mnenju najbolj pravilno. Za to ime izvemo, če vprašamo domačine, ki Mušje jame ne poznajo, vedo pa za tisto, ki se narečno imenuje “Ta vel’ka jama gor na Prevali”. Ker je kakršnokoli dodatno razglabljanje na tem mestu nedvomno odveč, predlagam, naj se za omenjeno jamo uporablja ime Velika jama na Prevali, čeprav se ve, da bo jama za arheologe nedvomno ostala za vedno Mušja. O tem so me arheologi prepričali na svojem zadnjem obisku pri nas. Vsa arheološka literatura namreč dosledno uporablja ime Mušja jama (Grotta dele Mosche, Fliegen Grotte,...)! Še nekaj o izkopavanjih Vzroke gre iskati v zgodovinskih dejstvih, ki bi jih na tem mestu radi, kar se da nazorno, predstavili. V letu 1911 je med Savinijem in Szombathyjem nastal spor, saj se je izkazalo, da je Savini pred Szombathyjem skrival večjo količino pridobljenih najdb. Spor seje razreševal na sodišču vse do leta 1914 in se končal j tako, da je Savini dodatno iztržil precejšnjo “odškodnino” za svoj kopaški tmd in za najdbe, ki si jih je prisvojil med izkopavanji. Ta spor je pomenljivo opazovati tudi skozi prizmo tedanje očitno konfliktne situacije med iredentistično nastrojenim italijanskim delom tržaškega meščanstva na eni strani ter slovenskimi in avstrijskimi Tržačani na dmgi strani. Savini se je med prvo svetovno vojno izkazal za gorečega italijanskega nacionalista, kar mogoče dodatno razloži njegove spore z dunajskim muzejem. Res pa je, daje po vojni 1 in priključitvi Primorske italijanski državi kot jamar in nepooblaščeni kopač še naprej povzročal probleme - tedaj italijanskemu spomeniškemu nadzomištvu. Nacionalna delitev tržaškega meščanstva pred prvo svetovno vojno pa se je odražala tudi v jamarski (in posledično v arheološki) dejavnosti. Dmštva so se de- j lila po nacionalnosti svojih članov in si “fevda-lizirala” kraške jame. Škocjanske jame z okolico so bile do prve svetovne vojne predvsem italijansko območje (predvsem društva S odeta adriatica di scienze naturah), katerega najdbe so romale pretežno v tržaški Naravoslovni muzej. Edini neposredni dunajski poseg na to območje predstavljajo navedena izkopavanja v Mušji jami. Poleg italijanskega dmštva je delovalo tudi slovensko-avstrijsko društvo er| Votivni depo (depo darilnih predmetov, namenjenih takratnemu svetišču) iz Mušje jame,-Izbrane najdbe (po Szombathyju, 1913, Guštin 1973 in Teržan 1990; različna merila). Načrt Mušje jame iz leta 1891. Original hrani Museo Civico di Storia Naturale, Trieste (vir: Moder 1997). SiCtloH cijujft/iri lij iVj li)fi(Oz()fn nuj čTlf n c' < <'L^ch< n . cM ot-l-c lici l£kmc.f't^o' Aanrr. tainiim.,) ( ‘^rtniA na |vi.M'ti ft.) 2t0 ')lur<> Una ..nJ lJ0 fru.ru li,(. ,,{on.ulit ..»vil noni.«» um ti, Dltu^ -3B9-3 aot\ Jutdiicf) JliuX^A.'ttnd ijo.icJ Jliivi ^ itTJfft o)|«-u‘ CfT kvi Hl/t «rt<^ (U-n-f-o-ru l-C_ ?)AAAA\d'1 n<)<: ,Y**\ " /t ttuniai, i)9U SHir— Sumthui.) ,■. 3 -tochc/l IT, bh ty Č d« S ■ m jame, Slovenija Nezgodno zavarovanje obiskovalcev Parka Škocjanskih jam in ostala zavarovalna kritja. SLOVEN1CA zavarovalniška hiša d.d. ■7 I55w» l/oi-na k'L n ris ti ih n a Na zasedanju skupščine Svetovne trgovinske organizacije konec 1999 v O saki na Japonskem je med 550 plakati o naravni dediščini in turizmu v konkurenci zmagal plakat Škocjanskih jam. Prikazuje Cerkvenikov most več kot 45 metrov nad Reko in vhod v Hankejev kanal. Da vam bo še naprej toplo pri srcu in vas ne bo zeblo v noge. Naročila na brezplačni telefonski številki ob plačilu z gotovino, Magna kartico in možnost nakupa na 6 obrokov. e • Ali lahko pričakujete bujno rast, brez dodatne nege? Ne morete. Moč USpeha se skriva v strokovni oskrbi, ki jo z univerzalnimi bančnimi storitvami ponuja Banka Koper. Banka Koper Ritem vašega uspeha D.C.S V VODA = ŽIVLJENJE -■ •» » V kakšnem stanju so slovenske vode vemo najbolje tisti, ki smo vsak dan v stiku z njimi. Zato podpiram vsak napor, da očistimo naše vode in reke. Res je, voda je življenje. « Simon Hočevar kanuist na divjih vodah ~ 50 SIT ~ od vsakega prodanega litra okolju prijaznih barv v Heliosu v sodelovanju z Ministrstvom za okolje in prostor namenjamo za ohranjanje čistih slovenskih voda. Že četrto leto ... HiT hotel casino perla Kidričeva 7, Nova Gorica, Slovenija tel.: 05 336 30 00 _________e-pošta: info@hit.si, internet: www.hit.si_ HIT Hotel Casino Perla svoje goste obdaja z novim razkošjem domišljije: njena notranjost je oblikovana kot razburljivo potovanje, ki prečka morske širjave in odkriva skrivnostna pristanišča. V njenih tisočerih kotičkih vas čaka še več bleščeči plesni in glasbeni spektakli, 94 udobnih sob in 11 razkošnih apartmajev ter • popolnoma nove restavracije Mediterraneo, Calypso in Oceanis, ki vas bodo razvajale in izpolnile vsako vašo željo. Vse to smo pripravili z enim samim namenom: da bi se na zabave ob 770 igralnih veličastni predstavi zabave avtomatih, še več drznih kot njena glavna zvezda užitkov ob 47 igralnih mizah, počutili vi. Zelo Izbira. Zelo Mobi. MobiPriba+ 29-900 sit ALI MobiTelefon 24.900 sit Motorola T192 vam zagotavlja stalno zvezo, ne da bi se vezali. V predplačnem paketu MobiPriba+, v katerem dobite tudi SIM kartico s telefonsko številko, je namenjena novim Mobiuporabnikom. V paketu MobiTelefon pa je še po ugodnejši ceni na voljo obstoječim Mobiuporabnikom, ki želite kupiti nov mobitel, a obdržati svojo staro SIM kartico. • pripravljenost: do 150 h • pogovor: do 5 h • hiter in stalen dostop do wapa • 5-vrstični grafični zaslon • vibra klic • glasovno izbiranje • SMS klepet • velikost: 118 x 47 x 22 mm, teža: 117 g T192 GPRS Motorola T192 je zaklenjena na omrežje Mobitel GSM, torej jo lahko uporabljate le s SIM kartico omrežja Mobitel GSM (031 in 041). MobiTelefon je na voljo le obstoječim Mobiuporabnikom. Barva telefona je odvisna od trenutne zaloge. Center za pomoč naročnikom 031/041121 Mobiuporabniki ter 031/041 700 700 GSM naročniki (jft mobi ZA VSAK ŽEP WWW. MOBITEL I