467 Knjižne ocene in prikazi grobišča, ki predstavlja vzhodni rob mokronoške skupine. Predvsem deli ženske oprave (posamezne oblike pasov in bronastih fibul) in keramika (kantharosi) kažejo na tesne povezave s kulturnim krogom Skordiskov, dobre povezave pa se kažejo tudi s panonskim krogom (karta 33). Osmo poglavje (str. 389–419) obsega kataloški opis predstavljenih grobov z najdbami. Sledijo mu poglavje z risbami in fotografijami posameznih grobnih celot (str. 421–433) ter tabele z najdbami (str. 435–467). Če je katalo- ški opis z zelo podrobnimi opisi posameznih najdb skrbno sestavljen, se zdi grafični del kataloga bolj nepremišljen in nedodelan. Pri slikah grobnih celot je nekoliko moteče, da risbe in fotografije nimajo enotnega pogleda proti se- veru. Na tlorisih grobov, ki so v merilu 1 : 10, pogrešamo oznake kataloških številk posameznih grobnih pridatkov. Ti so na tablah žal v različnih merilih, ki so ponazorjena z merilnim trakom. Ker so številne najdbe po nepotrebnem predstavljene v prevelikem merilu, so posamezne grobne enote prikazane na več tablah in tako težje pregledne. Podobno, kot velja za pretiravanje pri grafičnem prikazu najdb na tablah, je odveč tudi vzporeden angleški prevod devetega poglavja (str. 469–483). T o obsega dragocen popis najdišč s kart razširjenosti posameznih predmetov 7–32, opremljen s citati. Bržkone odveč je lahko tudi dvanajsto poglavje (str. 485–493), v katerem je zgolj popis predsta- vljenih kart in slik. Popisu literature v trinajstem poglavju (str. 495–511) sledita predstavitev ugotovitev antropološke analize izpod peresa Maria Šlausa in Maria Novaka (str. 513–521) ter samostojno poglavje Siniše Radovića z lično predstavljeno analizo v obravnavanih grobovih odkritih živalskih kosti (str. 523–545). Predstavljena monografija Marka Dizdarja, ki se kon- čuje z zahvalami številnim sodelavcem, je zelo obsežna in dragocena, saj se neposredno navezuje na slovenski prostor. V LT C2 datirano grobišče Zvonimirovo namreč lahko v celoti primerjamo s še vedno in pa vsaj v največjem delu neobjavljenimi ter (celovito in sistematično) neovredno- tenimi grobišči iz Dobove, Brežic, Slatine pri Celju in s Kapiteljske njive v Novem mestu. Tudi v monografiji Zvonimirovo –Veliko polje 1 je predstavljen le majhen del tamkajšnjega grobišča, ki ga je avtor večinoma že predstavil v več samostojnih člankih. Na tem mestu je tako zbral, dopolnil in nadgradil vse že predstavljene analize z zanimi- vimi in poglobljenimi pregledi načina pokopa in pogrebnih ritualov, izsledki antropološke analize ter analizo živalskih kosti. Pri svojem delu je upošteval vso relevantno literaturo in nam predstavil podrobno tipološko-kronološko analizo grobnih pridatkov s številnimi primerjavami in kartami razširjenosti posameznih predmetov. Še najšibkejša točka vzporedno v angleščino prevedene monografije so nekatere oblikovalsko-uredniške odločitve, ki pa nikakor ne zmanj- šujejo vrednosti in teže dela, bi pa nekatere racionalnejše odločitve lahko pripomogle k zmanjšanju njegove mase. Lucija GRAHEK Christoph Eger: Spätantikes Kleidungszubehör aus Nord- afrika I. Trägerkreis, Mobilität und Ethnos im Spiegel der Funde des spätesten römischen Kaiserzeit und der vanda- lischen Zeit. Münchner Beiträge zur Provinzialrömischen Archäologie 5, Reichert, Wiesbaden 2012. ISBN-13: 978- 3895009129, ISBN-10: 3895009121. 421 strani, 27 tabel (4 barvne), 70 slik, povzetek v nemškem in francoskem jeziku. Knjiga je prvi del študije pasnih spon in fibul 4. do 7. stoletja iz severne Afrike in je nastala kot habilitacijska disertacija Christopha Egerja. Ta zvezek obsega pozno- rimsko obdobje in čas vandalske navzočnosti, za drugi zvezek pa je napovedano še gradivo bizantinskega obdobja od sredine 6. do konca 7. stoletja. Obravnavani prostor predstavlja skoraj celotna rimska dieceza Afrika, torej province Tripolitana, Byzacena, A. Proconsularis, Numidia, Sitifensis in Mauretania Caesariensis oz. današnje zahodna Libija, Tunizija in Alžirija. Glavnina obravnavanega drobnega gradiva (pribl. 450 predmetov v obeh delih) so predvsem pasne spone in fi- bule brez znanih najdiščnih kontekstov iz muzejske zbirke Musée National de Carthage v Kartagini (12 fibul in 183 spon). V muzej je gradivo prišlo konec 19. in na začetku 20. stoletja predvsem kot zapuščina misijonarja Alfreda Louisa Delattra, ki je raziskal velike površine antične Kartagine, tudi večino zgodnjekrščanskih bazilik v mestu. Temu materialu je avtor dodal predmete iz zbirk, ki jih je imel možnost preučevati v muzejih v Libiji (Sabratha), Alžiriji (Alžir, Constantine, Djemila, Sétif, Timgad) in v Britanskem muzeju v Londonu, ter tudi nekaj objavlje- nih kosov. Posebno vlogo imajo izjemni bogati grobovi, odkriti v Kartagini (Koudiat Zâteur, Douar-ech-Chott), v Thuburbo Maius, današnjem Henchir Kasbat v Tuniziji, in v Hippo Regius, današnji Annabi v Alžiriji. Knjiga ima dva glavna poudarka, tipološko-kronološko analizo predmetov in analizo razširjenosti posameznih tipov, pri čemer se je avtor zaradi pomanjkanja grobnih in siceršnjih kontekstov v severni Afriki moral ozreti po celotnem Sredozemlju. Knjiga se začne s predgovorom izdajatelja (Michael Mackensen), ki predstavi Egerjevo delo in okoliščine njego- vega nastanka med piščevimi študijskimi bivanji v severni Afriki. Sledijo avtorjev predgovor in štiri uvodna poglavja, ki jih bom zaradi boljše preglednosti tukaj oštevilčila: (1) uvod s predstavitvijo prostora in problematike raziskave, (2) poglavje o raziskavah sredozemskih oblačilnih dodatkov med 5. in 7./8. st. (dejansko o nomenklaturi in tipologiji pasnih spon), (3) pregled virov in objav poznoantičnih grobišč in grobnih pridatkov v Sredozemlju ter (4) poglavje o pogrebnih običajih v Kartagini in severni Afriki med 4./5. in 7. st. Obravnava drobnega gradiva, ki predstavlja preostali del monografije, je razdeljena na dva dela, prvi (5) obsega obdobje približno med letoma 400 in 450, drugi (6) pa obdobje vandalske oblasti približno med 450 in 550. Oba dela sestavlja tipološko-kronološka obdelava predmetov z diskusijskimi prispevki, ekskurzom o rimski vojski v severni Afriki v prvem ter razpravo o oblačilih in oblačilnih dodatkih v vandalskem obdobju v severni Afriki v drugem delu (pravzaprav avtorjevo soočanje s tezami o etničnih in družbenih identitetah Philippa von Rummla). V uvodu (1) avtor med drugim opozori na že iz naslova knjige razvidno zamenjavo izrazov “noša” (Tracht) in “deli 468 Knjižne ocene in prikazi noše” (Trachtzubehör) z izrazoma “oblačila” (Kleidung) in “oblačilni dodatki” (Kleidungszubehör), ki naj bi bila manj obremenjena s podtoni etnične interpretacije. Posta- vlja se vprašanje, ali je smiselno tudi v slovenščini iskati drug izraz za dele noše. V slovenski arheološki literaturi ne zasledimo vnetih diskusij o etničnih identitetah, zato je po mojem mnenju izraz “noša” dovolj nevtralen in ni treba iskati novega, razen morda kadar želimo poudariti razlikovanje od pogojno obremenjenega izraza “Tracht” . Poglavje (2) o raziskavah sredozemskih oblačilnih dodat- kov oziroma funkcionalnega nakita je predvsem kronološki pregled raziskav in izčrpen seznam preglednih del o pasnih sponah s celičnim okrasom (tehnika cloisonné) in ulitih pasnih sponah med 5. in 8. st. v celotnem Mediteranu. To je bralcu morda nekoliko v napoto, saj bo velik del gradiva, o katerem avtor razpravlja, šele predmet naslednje monografije. Eger nato poskuša definirati, kaj pravzaprav določa bizantinsko pasno spono. Kot pričakovano sklene pri pregledu oblikovnih značilnosti, da nobena ne zagotav- lja nedvoumne prepoznavnosti, poznamo pa nekatere, ki združene potrjujejo bizantinski izvor predmeta (sedlo za trn na obroču, način pritrjevanja na jermen itd.). Nedvoumna “bizantinskost” in “sredozemskost” predmetov ostaja torej še vedno neulovljiva, avtor pa poudarja pomen raziskav tehničnih detajlov izdelave in analiz materialov, ki bi lahko pomagali pri določanju izvora posameznih tipov. Za domačo stroko je morda zanimivo, da oddvoji pasne spone tipa Kranj in njim sorodne (ulite pasne spone s pravokotnim obročem in ozkim ali rahlo trapezoidnim okovom), ki se pojavljajo predvsem v zahodnem Sredozemlju in ki bi jih po njegovem mnenju lahko pripisali italijanskim delavnicam, saj sorodnih primerkov v vzhodnem delu pravzaprav ni. V poglavju (3) o virih in literaturi za mediteranske poznoantične oblačilne dodatke Eger poskuša podati pre- gled raziskav in (predvsem regionalno preglednih) objav najdb tako iz grobov kot iz naselbin in vojaških utrdb v Sredozemlju, pri čemer lahko sklene, da pokopavanja s pridatki v poznoantičnem Sredozemlju skoraj ni. Čeprav je razumljivo, da je za predstavo o pokopavanju v zaho- dnem Mediteranu posegel predvsem po preglednih delih, ki so jih v okviru svojih doktorskih disertacij pripravile nemške kolegice (A. Flörchinger za Španijo, E. Riemer za Italijo in U. Ibler za ozemlje nekdanje Jugoslavije), se je slika problematike s tem bolj zameglila, bolj ko je pri svojem pregledu šel proti vzhodu. Izpustil je že drobno gradivo grobišč staroselskega prebivalstva v hribovitem delu severne Italije, Slovenije in južne Avstrije (ki ga njegov doktorski mentor V . Bierbrauer sicer odlično po- zna), popolnoma pa je zanemaril Panonijo, Dalmacijo in dalmatinsko zaledje ter vse južneje do Albanije, z izjemo nekaterih bizantinskih vojaških utrdb. Za Albanijo in neposredno okolico se je ustavil pri konceptu “kulture” Koman, katere mit se albanski kolegi z E. Nallbani na čelu sicer trudijo razbiti. Sledi poglavje (4) o raziskavah grobov in grobišč v Kartagini in severni Afriki s pregledom raziskav in objav in z razlago ozadja zbirke pasnih spon in fibul v muzeju v Kartagini. Današnji muzej se je razvil iz tistega, ki so ga v 19. stoletju ustanovili beli bratje na griču Byrsa. Izvor predmetov te zbirke ni znan. Zato in zaradi obsega, ki izrazito presega ostale znane muzejske zbirke, ter zaradi količine gradiva z grobišč in naselbinskih izkopavanj je avtor želel raziskati pogrebne običaje v severni Afriki – da bi laže razložil prisotnost teh predmetov v kartažanskem muzeju. Po pregledu ohranjenosti, ki jo je vzel za možen kriterij za določitev izvora eksponatov, ugotovi, da je vsaj del zbranih pasnih spon izviral iz grobov. Za te pa je znano, da so bili v veliki večini brez pridatkov in predvsem brez pasnih spon! Po natančnem pregledu pokopavanja med 4. in 7. st. v severni Afriki sklene: podobno kot sočasno drugje v Sredozemlju pridatkov v grobovih skoraj ni, z izjemo nekaterih bogatih grobov, ki so načeloma pripisani vandalskemu visokemu sloju. V poglavju (5) o poznorimskem drobnem gradivu avtor obravnava fibule tipov Keller 5, 6 in 6/7, ploščato fibulo z medaljonom in fibulo delfina iz znane zakladne najdbe iz Ténèsa, fibulo v obliki konjička iz Sabrate ter igle. Med pasnimi garniturami se pojavljajo deli garnitur s klinastim vrezom, lokalne oblike ploščatih spon s predrtim okovom in v obliki črke U, obroči z živalskima glavicama na koncu in okrogli ter suličasti pasni okovi. V nekaj podpoglavjih se posebej posveti pregledu raziskav in interpretacij uporabe fibul s čebuličastimi gumbi in garnitur s klinastim vrezom. Zanima ga, ali lahko to gradivo dokazuje prisotnost pozno- rimske vojske v severni Afriki. Glede na sicer splošno široko razširjenost fibul s čebuličastimi gumbi jih je iz severne Afrike razmeroma malo, v njegovem gradivu sploh samo pozne variante, ki so pogosto pozlačene ali izdelane iz zlata. Za kose garnitur s klinastim vrezom, ki jih je še manj, se mu zdi, da potrjujejo prihod vojakov z ozemlja severno od Alp. Taka pasna oprema je dejansko najpogostejša na renskem, a tudi donavskem limesu. Eger pa skoraj zanemari njeno pojavljanje v severni Italiji in na območju vzhodnoalpskih poznoantičnih zapor. Njegovo študijo ovira siceršnja slaba raziskanost severnoafriškega podeželja in vojaških utrdb, s katerih je znanega izjemno malo drobnega gradiva. Nekoliko ga moti koncentracija tovrstnih najdb v mestih (podobno kot ga to preseneča na ozemlju poznoantičnih zapor!), saj pisni viri prisotnosti vojske tam skoraj ne omenjajo. Drugi del študije (6) obsega material vandalskega obdobja. Najprej natančno oblikovno obdela ločne fibule s ploskovnim okrasom cloisonné, te veljajo načeloma za vandalske. Pri tem gre z izjemo slavnega groba z najdišča Koudiat Zâteur izključno za primerke brez konteksta (pet primerkov in ena neokrašena ulita fibula), zato se opre na širše sredozemske primerjave in sklene, da se je moda takih zaponk končala pred začetkom 6. stoletja. Med samostrelnimi fibulami najdemo nekaj majhnih zlatih in nekaj bronastih kosov, ki jih poveže s primerjavami iz Barbarika. Naslednja večja skupina so okrogle fibule, med njimi primerki cloisonné, okrogla fibula z oniksom iz t. i. Arifridovega groba z najdišča Thuburbo Maius, ploščate fibule z vrezanimi podobami svetnikov in ploščata fibula v obliki roparice. Od igel sta zastopani le dve majhni igli s poliedrično glavo, ki jima pripiše uporabo namesto fi- bul, čeprav so v Evropi sicer prav take kratke, pogosto iz dragocenih materialov izdelane igle v parih najpogosteje najdene ob glavi in se domneva, da so se uporabljale za pripenjanje naglavne tančice ali rute (E. Riemer, Romanische Grabfunde des 5.–8. Jahrhunderts in Italien, Internationale Archäologie 57/ 2000, 106). 469 Knjižne ocene in prikazi Sledi obravnava velikega števila pasnih spon, to so ve- činoma spone s celičnim okrasom in tiste s pločevinastim okovom, nekaj pa je tudi primerkov s ščitastim trnom. Pri sponah poudarja različno regionalno pojavljanje tipov, nekateri se vežejo na celotno Sredozemlje, drugi bolj na vzhodni ali zahodni del, nekateri pa imajo primerjave v Podonavju oz. Barbariku. Najdaljše poglavje (skoraj 70 strani) in (se zdi) bit in srž tega dela je tisto o oblačilnih dodatkih v severni Afriki v času vandalske oblasti. V tem poglavju se Eger sooči s tezami Philippa von Rummla. Ta v svojih delih meni, da arheološko gradivo v grobovih odseva predvsem družbeno in ne etnično diferenciacijo tedanjega časa. Nasproti naj bi si po njegovem stali civilna senatorska elita in nov vojaški vladajoči sloj, ne pa Rimljani in Germani/Barbari. Eger se, da bi se izognil pristranskosti (to očita von Rummlu), odloči za ponoven pregled raziskav grobov in predmetov, katerih najbližje primerjave so bile najdene v Barbariku, torej so bili interpretirani kot grobovi vandalsko-alansko-svebskih priseljencev v severni Afriki. Pomembno se mi zdi omeniti M. Kazanskega in njegovo interpretacijo po vsej Evropi razširjenih razkošnih grobov iz sredine in druge polovice 5. st., ki jo Kazanski razmeroma zmerno imenuje mode danubienne. Poimenovanje pojava z etnično nevtralno besedo “moda” dopušča možnost, da gre tudi za pokope “barbariziranih” rimskih oficirjev in njihovih žena, ne le za germanske veljake, ter se prav osvežujoče odpoveduje prizadevanju po definiranju etnič- ne pripadnosti osebe, ki je bila tako položena v grob. Po drugi strani pa Kazanski na gentes vezane vidi posamezne skromnejše najdbe, na primer bronaste samostrelne fibule iz 5. st. v Sredozemlju. Eger se loti predstavitve tez von Rummla, s katerimi je zanikal etnično komponento gradiva bogatih grobov severne Afrike v 5. in 6. st. ter jih interpretiral le kot oznake visokega družbenega položaja pokopanih. Po von Rummlovem mnenju kažejo pisni in slikovni viri, da je stara senatorska aristokracija že v 4. stoletju videla takrat običajno vojaško nošo (habitus militaris) tunike, hlač in plašča, zapetega s fibulo na desni rami, kot nekaj nerim- skega in zato tujega. To je po njegovem torej le tipična vojaška noša tega časa. Ni pa jasno, ali so se po njegovem mnenju tako izražali le barbarski pripadniki vojaške elite ali tudi rimski. Kot poudari Eger, gre v primeru, da gre tudi za elite plemenskih skupnosti, le za zamenjavo etiket, kot se izrazi. Pri von Rummlovi obdelavi groba z najdišča Koudiat Zâteur v Kartagini se razjasni, da je grob kot tak po njegovem izraz poznorimske vojaške elite, ki je v vandalskem kraljestvu pač identična z Vandali. Kot rahlo cinično doda Eger, von Rummel torej misli, da gre v primeru Afrike za naključje, ko eliti sovpadata, sicer bi ta primer nasprotoval bistvu njegovega pisanja. Potem se Eger loti dokazovanja (z zgodovinskimi podatki), da je poznorimska vojaška elita lahko pomenila zelo različno. Po njegovem je to, ko so se po rodu germanski vojskovodje znašli v (tujem) rimskem okolju, gotovo sprožilo posebne procese oblikovanja gentilne identitete. Skupna identiteta rimske vojaške aristokracije ne glede na rimski ali nerimski izvor oficirjev se mu ne zdi verjetna. Najprej na primerih, kako sta kariero in življenje vodila in končala German Stiliho in Rimljan Aetij, pokaže, da konfliktov poznorimske dobe ne moremo preprosto deliti na konflikte med civilnimi in vojaškimi veljaki, saj so bile njihove zgodbe precej bolj zapletene. V nadaljevanju se vpraša, kaj von Rummlu sploh pomeni izraz civilna elita. Meni, da na poznorimski poli- tični sceni ni šlo le za dvojnost med civilnim in vojaškim, temveč predvsem za nasprotja med starimi družinami in novimi povzpetniki v senatu samem, tem pa doda novo skupino cerkvenih dostojanstvenikov. V podpoglavju Gens, etnogeneza in etnična identiteta se Eger ukvarja s tem, da poznamo gentes le po antičnih piscih, kar pa ne pomeni, da so (bili) samo njihovi konstrukti. Meni, da se v tem trenutku zaradi potrebe po sliki skupne evropske zgodovine trudimo izničiti vse etnične specifike. Kot poudarja, je treba upoštevati, da definicije identitet niso enoznačne in da sta se lahko pojavljala oba primera, združevanje na podlagi namišljenega skupnega izvora in obrnjeno, da je bila posledica vojaškega združevanja in preseljevanja konstruiranje skupnega izvora. Avtor se sprehodi skozi zgodovinopisje na temo Van- dalov in komentira različno (ne)upoštevanje konceptov etničnosti. Obravnava videnja G. Berndta ter freiburške in dunajske zgodovinske šole in se izreče za ohlapno varianto W . Pohla, po kateri, če zelo poenostavim, se niso nujno vsi Vandali višjega sloja dali pokopati v bogato opremljenih grobovih in obrnjeno, s tako obliko pokopa so se lahko identificirali tudi nekateri (po rodu) Rimljani. V podpoglavju Nacionalna noša, barbarska noša, tuja noša Eger očita von Rummlu, da pri nemških kolegih narobe razume in zato kritizira nekatere izraze in njihovo uporabo. Z obširnim natančnim prebijanjem čez besedila in z navajanjem delov teh poskuša predstaviti, da se veliko avtorjev v resnici ne obeša na etnično čiste gentes, ki bi se neposredno izražali v predmetih, temveč vidijo zadeve veliko bolj kompleksno in to tudi napišejo, kar naj bi von Rummel spregledal. Eger poudarja Quastovo interpre- tacijo razširjenosti določenih predmetov kot regionalno pogojenega oblačenja, ki ga šele ob primerjavi s pisnimi viri lahko povezujemo s kakšnim določenim ljudstvom ali pa še to ne. V naslednjem podpoglavju Etnična interpretacija grobnih najdb vandalskega obdobja v severni Afriki se avtor strinja s von Rummlom, da arheologija neposredno ne odseva etnične identitete, zagovarja pa pojem etnična interpretacija. Ta govori o skupinah, ki se od drugih raz- likujejo v materialni kulturi in običajih in jih z določeno verjetnostjo lahko povezujejo z zgodovinsko izkazanimi gentes na nekem ozemlju ali pogosto le z večjimi kulturnimi enotami, na primer vzhodnogermansko-podonavska kultura. Neko skupino tako lahko opišemo od zunaj, ne moremo pa ugotoviti, ali so opisane lastnosti lahko pripomogle tudi k izražanju etnične identitete. Zato bi po njegovem lahko prej govorili o kulturni identiteti. Tu se naveže na Bierbrauerja in njegove kulturne modele. Vendar je po mojem mnenju potrebna previdnost pri izrazu “kultura”. Vsaj v obdobju po antiki ima še vedno negativen “kulturnozgodovinski” prizvok in ga raje ne bi znova vpeljevali. Bojim se, da bi večini bralcev “vandalska kultura” še vedno zvenela po- dobno kot “kultura Wielbark” , ne pa recimo kot “evropska kultura” , kar bi verjetno želel avtor. V naslednjem delu razprave avtor predstavi svoj pogled na izbrane predmete, na katerih se lomijo teorije o tujosti ali netujosti. Najprej pretrese vandalsko situacijo skozi sito 470 Knjižne ocene in prikazi teorije migracij po R. Prienu in gre potem po korakih von Rummlovih protidokazov za romanskost severnoafriških ločnih in samostrelnih fibul s celičnim okrasom, nekaterih pasnih spon ter pojava dveh fibul na ramenih v ženskih grobovih. Utemeljuje svoje prepričanje, da tovrstne fibule in njihova lega v grobovih ne spadajo v rimski kulturni kontekst, so torej v severni Afriki tujek, ki se je tam naj- verjetneje znašel s prihodom vandalsko-alansko-svebske skupine v prvi polovici 5. stoletja. Čisto na koncu monografije je poglavje, ki obravnava tekste in epigrafske vire o Vandalih ter poskus pregleda njihove poselitve. Eger ugotovi, da viri ne omogočajo skoraj nikakršnih sklepov o tem, ali so prišleki dejansko prevzeli rimska podeželska veleposestva ali ne, saj raziskav zunaj mest tako rekoč ni in je torej potencialna vandalska pose- litev – če določene drobne najdbe in nagrobne spomenike upoštevamo kot vandalske – potrjena samo v mestih, in to predvsem v provinci Africa Proconsularis, le redko pa tudi v Numidiji in Sitifensis. Knjigo sem odložila z mešanimi občutki. Uvodna po- glavja so zaradi neoštevilčenosti in ponavljanja (pregledov prejšnjih raziskav, stanja virov in objav) nepregledna, v njih načenja tudi vprašanja o gradivu bizantinskega obdobja, ki bo tema šele naslednje monografije. Avtor nas v uvodu opozori, da bo skupni zaključek za obe monografiji na voljo šele v drugi knjigi, in res ga na koncu prve knjige pogrešamo, predvsem manjka zaključek po dolgi obravnavi spon s celičnim okrasom. Obdelava najdb brez najdiščnih kontekstov je vnaprej obsojena na določene omejitve, ki se jih avtor ves čas popolnoma zaveda. Zato pa bralca lahko zmotijo druge omejitve. Eger ima bogato bibliografijo o drobnem gradivu in pogrebnih običajih, ki sega poleg obravnave domačih (nemških) najdišč tudi na druge province imperija, na primer v Sirijo, Jordanijo, Arabijo in Hispanijo. Ima torej dober pregled vzhodnega Sredozemlja in Španije, kar je velika prednost te monografije. Na drugi strani pa prese- netijo nepoznavanje dela nenemško pišočih raziskovalcev in pa bele lise na ozemlju med Italijo in Grčijo. Glede na obsežnost njegovega dela te pomanjkljivosti sicer ne morejo presenečati, vendar delo zato izgubi pri ločljivosti, če se smem tako izraziti. Številni pregledi raziskav za različne vrste gradiva čez široko ozemlje celotnega Sredozemlja in tudi srednje Evrope so zelo ambiciozna, ne pa tudi nujno potrebna poteza. Kadar mu zmanjka arheoloških podatkov, se avtor rad opira na zgodovinske, ki pa prvih ne morejo preprosto nadomestiti. V eliko črnila je bilo prelitega zaradi precizne in dosledne konfrontacije s tezami kolega Philippa von Rummla, pri čemer je natančno in z občudovanja vredno predanostjo prevrednoteno videnje etničnih in drugih identitet – a spet le v nemški literaturi. Niti z besedo ni omenjena sicer bogata bera anglo-ameriških pristopov k tej problematiki, da o drugih niti ne govorimo. Poleg tega nepojasnjenega manka se bralec, ko se pregrize čez etnični dvoboj, sprašuje o njegovem smislu. Ali smo kaj bliže poznavanju severne Afrike v pozni antiki, če pet bogatih grobov interpretiramo kot le grobove elite ali elite, ki je bila po rodu vandalska? Kljub navedenim pomislekom pa je Egerjevo delo seveda velikega pomena. Končno lahko posežemo po pregledni knjigi o fibulah in pasnih sponah severne Afrike, ki je (in bo tudi z naslednjim delom) zelo obogatila poznavanje pozno- antične materialne kulture z njenih izvornih območij. Delo je tudi dobra osnova za nadaljnje ukvarjanje s poselitvijo, a je pri tem, kot nakaže avtor, še veliko dela. Nekateri tipi predmetov so bili prevrednoteni, velika skupina gradiva pa ima, čeprav nekoliko razdrobljeno, zbrano pregledno literaturo, ki bo zelo olajšala naslednje raziskave podobne tematike in prihranila kar nekaj časa. Tina MILAVEC Cristina Corsi, Božidar Slapšak, Frank Vermeulen (ur.): Good Practice in Archaeological Diagnostics. Non-invasive Survey of Complex Archaeological Sites. Natural Science in Archaeology, Springer, Cham, Heidelberg, New York, Dordrecht, London 2013. ISBN 978-3-319-01784-6 (el. knjiga), 347 str. Kot izvemo v uvodu ene izmed urednic (C. Corsi), je knjiga z naslovom “Primeri dobrih praks arheološkega diagnosticiranja. Neinvazivni terenski pregledi kompleks- nih arheoloških najdišč” nastala kot rezultat večletnega raziskovalnega projekta. V projektu je sodelovalo sedem partnerjev iz priznanih evropskih raziskovalnih inštitucij, med katerimi je tudi Oddelek za arheologijo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani. Namen projekta je bil razvijati nove metode neinvazivnih terenskih pregledov predvsem z izmenjavo izkušenj pri raziskavah na kom- pleksnih najdiščih, tj. velikih večperiodnih naselbinah z dobro razvito infrastrukturo. Bolj kot tehnološki razvoj posameznih metod je bila v ospredju želja razviti nabor standardnih metod za tovrstne terenske preglede. 21 poglavij knjige je razdeljenih v pet delov: Daljin- sko zaznavanje, Geofizikalne metode, Topografske in geoarheološke raziskave, Vizualizacija in upravljanje z najdišči ter Zaključki. V prvem delu, Daljinsko zaznavanje (Remote Sensing), so štiri poglavja o zračni fotografiji in eno o lidarju. V poglavju Zračna fotografija v arheologiji (Giuseppe Ceraudo: Aerial Photography in Archaeology) je na pregleden način pred- stavljena metoda uporabe (predvsem poševnih) posnetkov iz zraka. Sledijo študijski primer tovrstnih posnetkov na kompleksnem urbanem najdišču (Frank V ermeulen: Roman Urban Survey: The Mapping and Monitoring of Complex Settlement Sites with Active Aerial Photography), izjemno natančen opis ene izmed metod izdelave posnetkov orto- foto (Geert Verhoeven et al.: Undistorting the Past: New Techniques for Orthorectification of Archaeological Aerial Frame Imagery) in analiza uporabnosti hiperspektralnih posnetkov v arheologiji (Rosa Maria Cavalli: Integrated Approach for Archaeological Prospection Exploiting Airborne Hyperspectral Remote Sensing). Prvi del knjige se zaključi s poglavjem o lidarskih posnetkih v arheologiji krajin (Dimitrij Mlekuž: Skin Deep: LiDAR and Good Practice of Landscape Archaeology). Vsa našteta poglavja so kakovostni izdelki: poglavje o posnetkih iz zraka je primerno za študente in za arheologe, ki se prvič srečujejo z uporabo posnetkov iz zraka. Podobno lahko rečemo za poglavje s študijskimi primeri. Poglavji o hiperspektralni fotografiji in o izdelavi