RAZVOJ SLOVENSKE IZSELJENSKE SKUPNOSTI V ROCK SPRINGSU, WYOMING, OD NASELITVE DO ZAČETKA 30-LET 20. STOLETJA Matjaž Klemenčič COBISS 1.01 UVOD Leta 1987 sem se prvič vozil po avtocesti št. 80 skozi skoraj delno puščavsko pokrajino južnega Wyominga. Pot meje vodila tudi mimo mesta Rock Springs, kate-rega zgodovina predstavlja tipično zgodba o »ameriškem talilnem loncu« pripadnikov številnih evropskih pa tudi azijskih narodov in to kljub temu, da gre — za ameriške razmere — za majhno mesto. Ker se ukvarjam z zgodovino ameriških etničnih skupin, s posebnim ozirom na slovensko me veliki reklamni napis Welcome to Rock Springs Home oj 56 Nationalities (Dobrodošli v Rock Springsu, domu 56-ih narodnosti) ob izvozu v Rock Springs niti ni presenetil. Bolj meje presenetil velik napis Gnidovec Hall na enem izmed mestnih poslopij, kar je pričalo, daje slovenska izseljenska skupnost v tem mestu še »živa«. Vendar pa je preteklo še skoraj deset let, preden sem se konec devetdesetih let lotil raziskav o zgodovine Rock Springsa in tamkajšnje slovenske izseljenske skupnosti. Preden sem se lotil tega dela, sem moral namreč dokončati zgodovino slovenskih izseljenskih skupnosti v Clevelandu (Ohio), Leadvillu (Kolorado) in San Franciscu (Kalifornija), ki so tudi izšle v knjižni obliki.1 Rock Springs je tipično rudarsko mesto na ameriškem zahodu, čigar rudna bogastva so privabila številne priseljence iz različnih delov sveta. Kljub »tipični zgodbi ° ameriškem talilnem loncu«, pa so nekatere izseljenske skupnosti ohranile del svoje narodne identiteto vse do danes in to kljub temu, daje šlo in gre še danes (za ameriške razmere) za relativno majhno skupnost, ki seje razvila v že skoraj puščavskih območjih ameriškega zahoda. Rock Springs ni bil znan le tistim, ki so se s »s trebuhom za kruhom« izselili v Ameriko, ampak tudi Slovencem, ki so živeli na slovenskem etničnem ozemlju. Za to sta s svojimi zapisi že v prvih dveh desetletjih 20. stoletja poskrbela Frank S. Tavchar ■n župnik Anton Schiffrer. Tako je župnik Schiffrer v poročilu, ki ga je poslal Juriju Trunku za objavo v knjigi Amerika in Amerikanci, med drugim zapisal: »■■■ Rock Springs je eno izmed tistih mest, kjer se ti ni treba na vsakem voga- Matjaž Klemenčič: Slovenes of Cleveland: The Creation of a New Nation and a New World ommunity: Slovenia and the Slovenes of Cleveland, Ohio. (Novo mesto: Dolenjska založ.ba, 5), Matjaž Klemenčič: Jurij Trunk med Koroško in Združenimi državami Amerike ter zgodovina slovenskih naselbin v Leadvillu, Kolorado, in v San Franciscu, Kalifornija. (Celovec, Ljub-■jana, Dunaj: Mohorjeva založba: 1999). Dve domovini • Two Homelands 13 • 2001, 73-99 lu bati, da te zmečkajo kolesa poulične železnice. Kaj hočeš sredi puščave pričakovati? Kup peska in na kupu peska kup kamenja. Vseeno mi bo priznal vsakdo, ki le količkaj pozna razmere na zapadu, da je Rock Springs »the best business town« na progi Union Pacific ... Bogate zaloge premoga so privabile na tisoče močnih in zdravih rok ... Med prvimi belokožci, ki so delali v tukajšnjih rovih, je bilo nekaj Slovencev ...l( \ 3 59 UH 59 1,01 DALMATINSKI AVSTRIJA 86 7 93 1,60 93 1,60 DANSKI DANSk \ 56 75 131 2,25 131 2,25 FINSKI FINSKA 105 97 202 3,47 253 4,35 RUSIJA 9 2 11 0,19 ŠVEDSKA 36 4 40 0,69 FRANCOSKI FRANCIJA 60 30 90 1,55 91 1,57 KANADA 1 1 0,02 GRŠKI GRČIJA 101 — 101 1,74 101 1.74 HRVAŠKI AVSTRIJA 104 9 113 1.94 113 1,94 INDIJSKI INDIJA 1 — 1 0,02 1 0,02 IRSKI IRSKA 25 38 63 1,08 63 1,08 ITALIJANSKI AVSTRIJA 143 70 213 3,66 416 7,15 ITALIJA 152 50 202 3,47 ŠVICA 1 — i 0,02 JAPONSKI JAPONSKA 83 : — 83 1,43 83 1.43 KITAJSKI KITAJSKA 87 1 88 1,51 88 1.51 LITVANSKI RUSIJA 2 — 2 0,03 2 0,03 MADŽARSKI AVSTRIJA 27 8 35 0,60 55 0,94 OGRSKA 12 8 20 0,34 NEMŠKI AVSTRIJA 140 74 214 3,68 406 6,98 NEMČIJA 86 106 192 3,30 NORVEŠKI NORVEŠKA 31 36 67 1.15 67 1,15 POLJSKI AVSTRIJA 24 20 44 0,76 174 2,99 NEMČIJA 97 11 108 1,85 RUSIJA 11 11 22 0,38 RUSKI RUSIJA 4 2 6 0.10 6 0,10 SLOVAŠKI AVSTRIJA 180 167 347 5,96 359 6,17 OGRSKA 11 _ 11 0,19 RUSIJA I — 1 0,02 SLOVENSKI AVSTRIJA 352 162 514 8,83 514 8,83 ŠPANSKI MEHIKA 7 5 12 0.21 35 0,61 ŠPANIJA 21 2 23 0,40 ŠKOTSKI ŠKOTSKA 75 118 193 3,32 193 3.32 ŠVEDSKI ŠVEDSKA 64 61 125 2,15 125 2,15 TURŠKI TURČIJA 4 1 5 0,0‘J 5 0.0'J VALIŽANSKI WALES 57 MMMM 2,23 130 2,23 »AMERIŠKI« /.DA. 874 15,01 874 15.01 skupaj 2.887 2.058 5.819 100,0 5.819 100,0 OPOMBE: G-l = pripadniki prve gcncracijc priscijcnccv (rojeni izven ZDA); G-2 = pripadniki druge gcncracijc priscijcnccv (rojeni v ZDA) VIR: Preračunano na podlagi lith U. S. Census 1910- Wyoming. Rock Springs od prve svetovne vojne do gospodarske krize leta 1929 Prva svetovna vojna ni odločneje posegla v življenje mesta. Ves stik, ki so ga imeli meščani z vojno, je bil odhod mladih fantov na različna bojišča, od katerih se marsikateri ni več vrnil. V spomin nanje je mesto pred poštnim uradom postavilo spomenik. Med imeni padlih lahko zasledimo tudi ime Slovenca Max Jelouchana (Jelovčana), kije služil pri 110. polku in je padel na francoskem bojišču dne 1. oktobra 1918. Doma je bil iz občine Javorje nad Škoijo Loko, Kranjsko.14 Obdobje po prvi svetovni vojni je Rock Springsu ter okoliškim krajem prineslo nov razvoj. Tako je Megath Coal Company leta 1917 odprla nove rudnike 14 milj (okrog 22,5 km) severno od Rock Springsa v kraju Winton, pa tudi v drugih krajih je rudarstvo še naprej hitro razvijalo. Razvoj rudarstva je še naprej privlačil vedno nove in nove priseljence iz srednje vzhodne- in jugovzhodne Evrope. Tako je leta 1912 znašal delež zaposlenih iz tega dela sveta v rudnikih »Union Pacific Coal Company« okrog 36 % (972 od skupno 2.680 zaposlenih).15 Najštevilčnejši med njimi (288 zaposlenih) so bili Slovenci, katerih delež v skupnem številu je znašal skoraj 11% in je do leta 1920 narasel na nekaj manj kot 27%.16 Omeniti je še potrebno, daje družba Union Pacific Coal Company načrtno mešala pripadnike posameznih narodnostnih skupnosti in tako na delovnih mestih kot v rudarskih naseljih, v katerih so živeli rudarji s svojimi družinami. Zaradi take zaposlitvene in poselitvene politike na eni strani ni prišlo do formiranja etničnih enklav v okviru stanovanjskih četrti, kar sem študiral na primeru slovenskih izseljencev v Clevelandu, Leadvillu pa tudi San Franciscu; na drugi strani pa naj bi to mešanje narodnostnih skupnosti na delovnem mestu preprečevalo stavkovna in sindikalna gibanja. Kljub temu pa so bili tako slovenski kot tudi ostali priseljenci v Rock Springsu sposobni razvijati in ohranjati svojo etnično identiteto. Eden od razlogov za to so bile tako imenovane verižne migracije, ko so priseljencem na nekem območju v novi domovini sledili sorodniki ali znanci iz stare domovine. Drugi razlog pa so bile poroke, saj so se Slovenci le redko odločali za poroko s pripadniki drugih narodnih skupnosti. K ohranitvi slovenske identitete ter identitet ostalih priseljenskih skupnosti pa je pripomoglo tudi dejstvo, da so se razlike med vasmi in pokrajinami iz stare domovine zabrisale, in dale prednost nacionalni identiteti (slovenski, poljski, finski itd.). Etnična identiteta se je najbolj ohranila v kulturi - še zlasti v jeziku, glasbi, načinu oblačenja ter jedilih. Nove institucije, ki sojih priseljenci ustanovili v novi domovini (etnične župnije, bratske podporne organizacije ter narodni domovi), pa so dale ohranjanju etnične identitete nove razsežnosti.17 ,4Zavertnik: Ameriški Slovenci..., 546. 13 History of the Union Pacific Coal Mines 1868 to 1940..., 155-156. 16 Barbara Allen Bogart. National Register of Historic Places: Slovenski dom, Rock Springs, Wyoming. Washington: United States Department of the Interior. National Park Service. 17 Matjaž Klemenčič, »Predgovor«. Etnični fraternalizem v priseljenskih deželah/Ethnic Fraterna- Čeprav je gospodarska kriza leta 1929 močno zamajala temelje svetovnega gospodarstva, pa seje Rock Springs s svojimi premogovniki in drugimi naravnimi bogastvi, ki sojih začeli odkrivati v njegovi okolici (nafta, uran, zemeljski plin itd.), razvijal naprej. Tako ga ni doletela usoda večine drugih rudarskih naselij v Skalnem gorovju, ki si po tej krizi v glavnem nikoli niso več popolnoma opomogla (razen če se niso preusmerila v turizem). Ostalo je eno redkih rudarskih mest, ki mu je vse do danes uspelo ohraniti svojo rudarsko preteklost in narodnostno pomešanost. RAZVOJ SLOVENSKE SKUPNOSTI OD NASELITVE DO ZAČETKA TRIDESETIH LET 20. STOLETJA Kdaj so se naselili prvi Slovenci na območju Rock Springsa, ni natančno znano. Po Zavertnikovem pisanju naj bi se prvi Slovenci v Wyoming priselili med letoma 1850 in 1870. Bili naj bi iskalci rude, »... ki so upali, da z odkritjem bogatih rudnih plasti hitro obogate...« Vsekakor pa naj bi jih bilo po njegovem do leta 1892 v Rock Springsu »... že precej... in kmalu so se začele pojavljati slovenske gostilne in prodajalne .... /in tudi/... družabno življenje je postajalo živahnješe Nekaj drugačne podatke o naselitvi Slovencev pa navaja v svoji knjigi Amerika in Amerikanci, kije izšla leta 1912, Jurij Trunk, kije med drugim zapisal: »... Slovenci so prišli sem (v Rock Springs - op. M. K.) pred 20 leti (okrog 1890 - op. M. K.),- med prvimi so bili: F. in J. Kržišnik, F. Šubic in J. Potočnik. Rojaki so večinoma doma iz Poljanske doline ...«19 Čeprav je leto priselitve prvih Slovencev v Rock Springs še nejasno, pa je gotovo, da seje njihovo število do leta 1910 povzpelo že nekaj nad 500.20 Še višje številke pa navaja v svojem poročilu, ki je verjetno prav tako datirano v leto 1910, župnik Andrej Schiffrer. V tem poročilu, ki gaje v knjigi Amerika in Amerikanci povzel tudi Jurij Trunk, je Schiffrer celo zapisal, da »... zdaj šteje mesto okrog 5778prebivalcev; polovica jih je slovanskega pokolenja. Izmed vseh Slovanov so se Slovenci povzpeli najvišje; nad 900 bi jih mogel našteti ...«2' Vsekakor je podatek pretiran in to tako glede deleža slovanskega prebivalstva, kakor tudi o številu Slovencev. Sklepamo lahko le, daje župnik Schiffrer v tem primeru imel v mislih število vseh Slovencev, ki so spadali v njegovo župnijo - tako tiste iz okoliških naselij, kakor tudi Slovence iz sosednjih okrajev Lincoln in Unita. Na začetku so se v Rock Springs priseljevali le posamezni Slovenci, tako da vse do začetka 20. stoletje še ne moremo govorimo o množičnih priselitvah. Intenzivnej- lism in Immigrant Countries (Matjaž Klemenčič, ur.). (Maribor: Pedagoška fakulteta, 1996), str. 9-11. '* Zavertnik: Ameriški Slovenci..., 535-546. 19 Trunk, Amerika in Amerikanci..., str. 539. 20 13th U. S. Census 1910 - Wyoming. 21 Trunk: Ameriška in Amerikanci..., 539. še priseljevanje Slovencev seje pričelo šele po letu 1899, višek pa doseglo med letoma 1902 in 1910. Z nenehnim priseljevanjem se je slovenska skupnost vedno bolj utrjevala in se sčasoma tudi povsem ustalila, pri čemer so pomembno vlogo igrale tudi ženske slovenskega porekla. Čeprav jih je bilo veliko manj kot moških (razmerje moški : ženske 2,4 : 1), pa so tudi te 103 priseljenke igrale pri ustalitvi slovenske skupnosti pomembno vlogo. Ko se je slovenska skupnost v Rock Springsu po letu 1905 ustalila, je njen razvoj potekal podobno kot pri drugih priseljenskih skupnostih goratega in rudarskega »divjega zahoda«. Pripadniki slovenske skupnosti so kmalu pričeli sklepati tudi zakonske zveze in številni otroci, ki so bili rojeni v okviru teh zvez so skupaj z nadaljnjim priseljevanjem Slovencev vplivali na hitro številčno rast slovenske skupnosti.22 Tako je v naslednjem desetletju je število Slovencev v mestu Rock Springs naraslo na okrog 800 (v okraju Sweetwater na nekaj več kot 1.000),23 nato pa pričelo počasi upadati. Do leta 1980 naj bi njihovo število upadlo na nekaj manj kot 100.24 Slovenski izseljenci Rock Springsu zaradi že omenjene politike družba Union Pacific Coal Company, kije nalašč mešala pripadnike posameznih narodnostnih skupnosti tako na delovnih mestih kot v rudarskih naseljih, niso izoblikovali svoje strnjeno poseljene naselbine, kot seje to dogajalo v drugih mestih v ZDA. Svoja bivališča so imeli raztresena po vsem mestu, čeprav lahko zasledimo nekaj večjo koncentracijo predvsem v mestnem središču in bližnjih stanovanjskih četrtih, ki so nastale že v prvih desetletjih razvoja mesta (severno od železniške proge, zlasti ob 10,h Street in 9"' Street ter ob Clark Stret in North Front Street). Gre za sklenjeno poseljene mestne četrti, kjer so prevladovale večje večstanovanjske hiše, ki so bile najprej v glavnem v lasti rudniške družbe Union Pacific Coal Company, kasneje pa so številna stanovanja njihovi najemniki tudi odkupili. Lastniško stanovanje so leta 1910 imeli v glavnem tisti slovenski priseljenci, ki so se v Rock Springs priselili že ob koncu 19. ali v prvih letih 20. stoletja, bili stalno zaposleni in si v večini primerov tudi že ustvarili družino. V najetih stanovanjih pa so v glavnem živeli tisti posamezniki ali družine, ki so živeli v mestu šele nekaj let.25 Večina priseljencev je bila stara v glavnem od 20 do 45 let in imela dokončane le štiri razrede osnovne šole. Mnogi so bili celo nepismeni. Ker so bili v glavnem vsi kmečkega porekla ali pa priučeni delavci, so morali poprijeti za najtežja, nevarna ter nezdrava dela (v glavnem v rudnikih in na železnici). Številčno močno so bile zastopane tudi starostne skupine do 10. leta starosti. Vendar pa tako stanje ni presenetljivo, saj je bilo veliko število otrok ena od glavnih značilnosti priseljenskih skupnosti. In ravno ta sorazmerno številna druga generacija je postala v kasnejših obdobjih (od 30- 2213'h U. S. Census 1910 - Colorado. 23 Zavcrtnik: Ameriški Slovenci..., 546. 24 James Paul Allen in Eugene James Turner: We the People. An Atlas of America s Ethnic Diversity. (New York: Macmillan Publishing Company, London: Collier Macmillan Publishers, 1988), str. 303-304. 2513'h U. S. Census 1910- Wyoming. ih let 20. stoletja dalje) pomemben dejavnik v gospodarskem pa tudi političnem življenju mesta Rock Springs oziroma okraja Sweetwater. ORGANIZIRANOST SLOVENCEV Ko se je slovenska skupnost v Rock Springsu v prvem desetletju 20. stoletje ustalila, so pričeli tamkajšnji Slovenci ustanavljati tudi svoja društva in organizacije. Podobno kot drugod v ZDA pa tudi drugod po svetu so se organizirali v treh oblikah, in sicer v okviru društev bratskih podpornih organizacij, v okviru slovenske katoliške župnije sv. Cirila in Metoda (nekatera društva so delovala v njenem okviru) ter v okviru slovenskega narodnega doma. Pri obravnavanju te tematike pa naletimo na številne težave, ki so v glavnem povezane s pomanjkanjem arhivskega gradiva. Tako v tern pregledu ne bomo obravnavali društvenega življenja, saj o delovanju društev bratskih podpornih organizacij ni ohranjen noben dokument, razen zapisov o finančnem poslovanju posameznih društev, ki pa se nanašajo predvsem na kasnejše obdobje. S podobnimi težavami se srečujemo tudi pri obravnavi zgodovine slovenske katoliške župnije sv. Cirila in Metoda, kjer smo v celoti vezani na knjigo Patricka A. McGoverna, History of The Diocese of Cheyenne. (Cheyenne: samozaložba, 1941). Čeprav sem v škofijskem arhivu v Cheyennu skušal dobiti še drugo gradivo, ki bi pomagalo pri osvetlitvi zgodovine slovenske katoliške župnije v Rock Springsu, pa so mi pristojni povedali, da drugega gradiva ni na razpolago. Še največ arhivskega gradiva je na razpolago o zgodovini Slovenskega narodnega doma v Rock Springsu. pOdatke o zgodovini doma pa je Barbara Allen Bogart zbrala v National Register of Historic Places: Slovenski dom, Rock Springs, Wyoming. Razvoj slovenske katoliške župnije sv. Cirila in Metoda Začetki zgodovine župnije sv. Cirila in Metoda segajo v začetek leta 1910, ko je v Rock Springsu, v tamkajšnji irski župniji Žalostne Matere Božje (=Our Lady of Sorrows Parish) službo kaplana nastopil Anton Schiffrer. Škof iz Cheyennea, J. J. Keane gaje zadolžil,»... da versko poskrbi za katoliške Slovane mesta in okolice, med katerimi je bila pretežna večina slovenska ... «2b Župnija Žalostne Matere Božje je bila ustanovljena januarja 1888, prvi župnik pa je postal John Delahunty. Do izgradnje prve cerkve - s pomočjo posojil je bila zgrajena že istega leta - je moral Delahunty maševati v hišah, ki sojih za bogoslužje odsto- 26 Ignacij Trpin, »Rev Anton Schiffrer - šestdesetlctnik«. Ave Maria Koledar, leto 33 (1946). (Lc-mont, Illinois: Očetje frančiškani, 1945).- str.145-148. pili meščani William H. O’Donnell, Dr. Edward S. Murray, Thomas Lafferty, Dennis Murphy, Horace Levesque, Tim Kinney in Michael Quealy.27 Čeprav je bilo bogoslužje v novozgrajeni cerkvi namenjeno vsem katolikom Rock Springsa, pa so bili zlasti v prvem desetletju 20. stoletja v njenem delovanju aktivni tudi slovenski duhovniki. Tako je benediktinski misijonar Ciril Zupan28 že leta 1899 večkrat obiskal Rock Springs in vršil verske obrede med tamkajšnjim slovenskim prebivalstvom. Podobno misijo je leta 1901 opravil tudi benediktinski duhovnik Anton Blahnik. Blahnik, kije bil po rodu Slovak, je bil od 26. aprila do junija 1903 tudi župnik pri omenjeni župniji, ko je bil tedanji župnik John Nolan odsoten zaradi bolezni. Med slovenskim pa tudi drugim slovanskim prebivalstvom v Rock Springsu je v času župnikovanja Augusta Contija misijonaril tudi župnik Alojz Mlinar.29 Nenehna rast in razvoj mesta Rock Springs in v zvezi s tem tudi župnije sta zahtevala imenovanje župnikovega pomočnika, saj tedanji župnik T. J. Barrett sam ni zmogel več vseh 27 Patrick A. McGovern: History of The Diocese of Cheyenne. (Cheyenne: samozaložba, 1941).-str. 182-183. 28 Ciril Zupan seje rodil 17.aprila 1862 v Srakovljah pri Predosljah. Že leta 1881 je po posredovanju monsignorja Toma Zupana ter opata Bernarda Ločnikarja odšel v ZDA. Stopil je v benediktinski samostan sv. Ivana v Minnesoti ter bil 24. oktobra 1886 posvečen v duhovnika. Nekaj let je obiskoval Slovence v njihovih naselbinah po vsej Minnesoti, večkrat pa je šel tudi v Kolorado in Wyoming. Ker seje v Koloradu naseljevalo vse več Slovencev, gaje opat Ločnikar maja 1894 poslal za stalno v Pueblo, kjer je kot pomožni župnik na nemški župniji Marije Pomagaj obiskoval razne slovenske naselbine. Leta 1910 so Hrvatje in Slovenci ustanovili svojo župnijo, v kateri je služboval skoraj do svoje smrti, opravljal pa je tudi službo opata samostana svojega reda v Canon Cityju, Kolorado. Ko mu je zdravje opešalo, seje zdravil v bolnišnici v Canon Cityju, kjer je oktobra 1951 umrl. Trunk, Amerika in Amerikanci ..., 605.; »Rev. Ciril Zupan, O.S.B. 75-letnik«. Glasilo K.S.K. Jednote, leto 23, št. 15. (Cleveland, Ohio, 14. aprila 1937).- str. 1.; »Rev. Ciril Zupan«. Ameriška domovina, leto 52, št. 208. (Cleveland, Ohio, 23. oktobra 1951).- str. 1. 29 Alojz (Aloysius) Mlinarje bil rojen 2. junija 1873 na Blatu v župniji Šmihel nad Pliberkom na Koroškem. Gimnazijo in bogoslovje je študiral v Celovcu, kjer je bil 20. junija 1899 posvečen v duhovnika. Najprej je kot kaplan služboval na Prevaljah (od 15. avgusta 1899 do 20. februarja 1900) in v Dobili vasi (od februarja 1900 do 1. novembra 1900), nato pa kot provizor v Čajnčah (do marca 1901), Šmarjeti pri Telenbcrgu (do novembra 1901), na Djekšah (do 1. avgusta 1902) in v Št. Jakobu v Rožu (do julija 1903). Kot kaplan je služboval še v mestni župniji v Beljaku, kjer je 20. septembra 1903 opravil izpit za župnika (»Pfarrconkursprufung«), Leta 1904 je odšel v ZDA. Najprej je deloval v nadškofiji St. Paul (Minnesota), nato pa v župnijah Roslynu in Enumclavvu v državi Washington. Šest let kasneje je sezidal cerkev sv. Barbare v Black Diamondu, konec leta 1911 odšel v slovaško župnijo v Tacomo (Washington), decembra 1918 v Barberton (Ohio), konec leta 1922 pa v Leadville (Kolorado). V Leadvillu je ostal le nekaj mcseccv in sc še v začetku leta 1923 vrnil v Enumelaw. Nato je od leta 1924 do 1931 je služboval v župnijah škofije Regina v Kanadi. Kot je razvidno iz »Kompetenz=Tabcllc«, naj bi v Ameriki in Kanadi v šestih letih ustanovil štiri župnije in sezidal sedem cerkva, katerih vrednost naj bi bila znašala okrog 50.000 dolarjev. Leta 1931 se je vrnil na Koroško in bil imenovan za provizorja v Telenbcrgu, kjer je 1933 ustanovil kongregacijo žena s 125 članicami. Marca 1934 je postal župnik v Šmiklavžu ob Dravi, kjer seje 21. februarja 1935 njegovo življenje tudi izteklo. Trunk, Amerika in Amerikanci .... 563.; »Iz slovenskih naselbin: Barbertonski Slovenci«. Ave Maria, leto 10, št. 26. (New York, New York: Ave Maria Publishing Co., 21. decembra 1918).- opravil. Vlogo pomožnega župnika je škof Keane junija 190930 zaupal slovenskemu duhovniku Jakobu Černetu.31 Čeprav je Čeme služboval v teh krajih le devet mesecev, pa jim je pustil bogato zapuščino. Med drugim je v bližnjem Superiorju ustanovil misijonsko postajo, kjer se je prebrala prva maša ob božiču 1909. Župnik Barrett in njegov pomočnik Černe sta v Rock Springsu službovala do februarja 1910, ko je škof Keane na njuno mesto imenoval Francisa J. Kellerja za župnika in Antona Schiffrerja za njegovega pomočnika.32 Ker je število prebivalcev v Rock Springsu ter okoliških naseljih še naprej hitro naraščalo, cerkev ni sčasoma mogla ustreči vsem potrebam tamkajšnjih katolikov. Zato je škof Keane, kije ob različnih priložnostih poizkušal prepričati kongregacijo o nujnosti gradnje nove cerkve, aprila 1910 župniku Kellerju in asistentu Antonu Schiffrerju skupaj z zahtevo po gradnji nove cerkve poslal več načrtov. V okviru župnije so kmalu pričeli zbirati denar za gradnjo. Med angleško govorečim prebivalstvom in Italijani je denar nabiral župnik Keller, med slovanskimi verniki pa Schiffrer. Vendar pa župnik Keller pri zbiranju denarja ni imel srečne roke - verniki so mu obljubili le za okrog 600 dolarjev prispevkov. Veliko uspešnejši je bil Anton Schiffrer, kateremu so slovanski verniki obljubili kar 6.732 dolarjev.33 Kot je zapisal Zavertnik, so bili»... poleg Slovencev in drugih Jugoslovanov ... tudi Slovaki dobri finančni podporniki. Nekateri premožnejši Amerikanci so tudi podarili večje vsote. Veliko dohodkov so prinesle veselice in razna žrebanja ...«34 Župnik Kellerje zaradi tega razočaran odstopil, cerkvenim oblastem pa je bilo jasno, da si slovansko prebivalstvo želi svojo župnijo. Po odstopu župnika Kellerja je škof Keane na njegovo mesto imenoval Michaela A. Kennedyja. Ker je bil Kennedy že v letih, je škofa prosil, naj ga oprosti gradnje nove cerkve in mu predlagal, da bi za slovansko prebivalstvo namesto njega skrbel njegov pomočnik, Anton Schiffrer. Škof je Kennedyjevim prošnjam ugodil in tako je bil Schiffrer 28. julija 1910 imenovan za župnika za slovansko prebivalstvo.35 Ob takem stanju je v Rock Springsu kmalu prišlo do ustanovitve slovenske župnije sv. Cirila in Metoda (=Saints Cyril and Methodius Parish). Čeprav je bil Schiffrer str. 457.; Kompctenz=Tabclle, (datum neznan). Personalakt Alojzij Mlinar, Archiv der Diozesc Gurk in Klagenfurt/=Arhiv krške škofije v Celovcu (v nadaljevanju: ADGK).; Bcstiitigung (podpis nečitljiv), 22. septembra 1903. Personalakt Alojzij Mlinar, ADGK. 30 McGovern, History of The Diocese of Cheyenne .... 182-183. 31 Jakob (James) Černe seje rodil 3. marca 1883 na Blejski Dobravi. Po končani kranjski gimnaziji je leta 1902 odšel v Združene države Amerike, kjer na semenišču v St. Paulu (Minnesota) končal študij bogoslužja in bil 12. junij 1908 posvečen v duhovnika. Najprej je do marca 1909 služboval v Fairfaxu (Južna Dakota) nato pa od junija 1909 v Rock Springsu (Wyoming). Konec februarja 1910 je odšel v Sheboygan (Wisconsin), kjer je ustanovil slovensko župnijo sv. Cirila in Metoda ter sezidal cerkev in župnišče. . Trunk, Amerika in Amerikanci..., 554. 32 McGovern, History of The Diocese of Cheyenne ..., 184. 33 Prav tam, 189; Trpin, »Rev Anton Schiffrer ...«, 146. 34 Zavertnik: Ameriški Slovenci..., 541. 35 McGovern, History of The Diocese of Cheyenne ..., 189-191. imenovan za župnika novoustanovljene slovenske župnije, pa je po odloku škofa Kea-neja z dne 31. avgusta 1910 ostal še vedno tudi pomožni župnik v župniji Žalostne Matere Božje. Po tem odloku sta oba župnika živela pod isto streho in tudi obe župniji sta za svoje bogoslužje uporabljali isto cerkev. V tem »sožitju« sta župniji živeli do smrti župnika Kennedyja (25. aprila 1911). Ker je bila po Kennedyjevi smrti župnija Žalostne Matere Božje nekaj časa brez stalnega župnika seje moral Schiffrer v tem obdobju poleg organiziranja svoje župnije posvečati tudi zbiranju denarja za gradnjo nove cerkve za potrebe obeh župnij. Ob posredovanju škofa Keaneja mu od družbe »Union Pacific Coal Company« uspelo pridobiti tudi zemljišče za novo cerkev. V času, ko je bila župnija Žalostne Matere Božje brez stalnega župnika, je prišlo tudi do poskusa ponovne združitve obeh župnij. Tako so na dveh sestankih 9. julija (vodil ga je škof Keane) in 16. julija (vodil gaje župnik James Duffy), ki sta bila dobro obiskana, sklenili, da naj bi prodali sedanjo cerkev Our Lady of Sorrows in zgradili novo, ki bi služila obema župnijama. Novo cerkev naj bi zgradili v delu mesta, ki je ležal severno od železniške proge Union Pacific Rail Road, in kjer je takrat živelo 75 do 80 % vseh katolikov. Ljudem tako ne bi bilo potrebno prečkati železniške proge, kar je bilo nevarno početje, kot so to morali do sedaj. Zaradi tega starši tudi niso bili pripravljeni pošiljati otrok k verouku. V novi cerkvi naj bi vse narodnosti imele enake pravice, kar naj bi pomenilo tudi uporabo katerikoli jezika, Anton Schiffrer pa naj bi postal župnik obeh kongregacij. Kljub vsem naporom, obljubam in lepim besedam pa združitev obeh župnij ni uspela, tako daje škof Keane moral 15. septembra 1911 imenovati v župnijo Žalostne Matere Božje novega župnika, Michaela J. Kellyja.36 Člani slovenske župnije sv. Cirila in Metoda so si po neuspeli združitvi še bolj prizadevali zgraditi lastno cerkev, za kar seje po pisanju časopisa Ave Maria Schiffrer zavzemal že ob svojem prihodu v Rock Springs, ko je »... kot kaplan tamkajšnje irske cerkve Zal. Matere Božje ... našel, da je v Rock Springs dovolj Slovencev za lastno slovensko župnijo ...« Po neuspeli združitvi župnij »...je morala irska župnija izročiti novi župniji tudi denar (6.732 dolarjev - op. M. K.), ki ga je Rev. Schiffrer zbral ...(d1 leta 1910 s strani slovanskih vernikov, ki naj bi ga uporabili za izgradnjo cerkve sv. Cirila in Metoda. Seveda pri tem ni šlo za gotovino, temveč za denar, ki so ga Schiffrerju obljubili verniki za izgradnjo nove (takrat še skupne) cerkve. Čeprav cerkvene oblasti do leta 1911 niso izdale dovoljenja za gradnjo cerkve za slovansko prebivalstvo, pa je župnik Schiffrer občasno še vedno skrbel za župnijo Žalostne Matere Božje - novembra 1912 po odhodu župnika Kellyja in februarja 1914, dokler namesto župnika Johna A. Mattesa ni službe nastopil John F. Sugrue.38 Kljub vsem zapletom z dovoljenji, pa so 7. junija 1912 vendarle slavnostno položili temeljni kamen za novo cerkev sv. Cirila in Metoda. Položil ga je novi škof iz Cheyenneja, Patrick A. McGovern, ki je nasledil prejšnjega škofa Keanea. Ker je 36 Ibid., 189.; Trpin, »Rev Anton Schiffrer...«, 145. 37Trpin, »Rev Anton Schiffrer ...«, 145. 38 McGovern, History of The Diocese of Cheyenne ..., 189. župnija ob začetku gradnje razpolagala le s 6.732 dolarji, ki sojih obljubili verniki, je bilo sklenjeno, da bodo v prvi fazi zgradili samo kletne prostore novega cerkvenega poslopja. Sprednji del kleti naj bi začasno služil za cerkvene prostore, v zadnjem delu pa naj bi uredili peči za ogrevanje. Kot je zapisala Ave Maria, so se za postopno obliko gradnje cerkve odločili, ker župnik Schiffrer »... ni hotel (s posojili - op. M. K.) fare preveč obremeniti takoj ob začetku, kar bi gotovo njen napredek zaviralo ...«39 Kljub vsemu pa se župnija dolgovom ni mogla izogniti. Iz župnijske računske knjige j e razvidno, daje župnija do 1. januarja 1913 poravnala za zemljišče in gradbena dela 7.300 dolarjev obveznosti, dolgovala pa še 9.219,46 dolarjev.40 Prva faza gradnje slovenske cerkve sv. Cirila in Metoda je bila zaključena tik pred božičnimi prazniki leta 1912. Božična polnočna maša je bila tudi prva slovesnost, kije potekala v novi cerkvi. Upravičenost izgradnje te cerkve nam kažejo tudi nekateri statistični podatki o župnije iz meseca novembra 1912. Po teh podatkih naj bi bilo v župnijo včlanjenih 269 družin (okrog 1000 ljudi). V tej številki pa niso zajeti neporočeni rudarji, od katerih jih je verjetno bilo tudi kar nekaj včlanjenih v župnijo.41 Čeprav se zdi omenjena številka precej visoka, pa je po vsej verjetnosti realna, saj je župnija sv. Cirila in Metoda skrbela za vernike iz vseh slovenskih naselbin jugozahodnega Wyominga (Frontier, Kemmerer, Diamondville itd.). Iz omenjenih statističnih podatkov je še razvidno, da naj bi verouk obiskovali 203 otroci in daje 25. decembra 1912 47 otrok je prejelo prvo sveto obhajilo. Julija 1913 naj bi škof McGovern birmal 122 otrok, v vsem letu 1913 pa je bilo v okviru župnije sklenjenih 17 porok, bilo pa je tudi 17 pogrebov. Podobno stanje je bilo v župniji tudi leta 1917. Tako naj bi bilo po statističnih podatkih tega leta v župnijo vključenih 294 družin (2004 posamezniki), verouku pa naj bi obiskovalo 168 otrok, 31 otrok pa je prejelo prvo sveto obhajilo. V okviru župnije je bilo leta 1917 57 krstov, 3 poroke in 18 pogrebov. Dolg župnije je znašal le še 3.700 dolarjev.42 Ko so poplačali dolgove, so se člani župnije sv. Cirila in Metoda leta 1920 lotili gradnje župnijskega poslopja. Nova zgradba, kije bila grajena iz kamna, je župnijo in njene člane stala okrog 9.000 dolarjev. Kar polovico omenjene vsote je prispeval Joseph Kinney.43 Pri tem moramo še poudariti, da je pred izgradnjo župnišča župnik Schiffrer bival kar v lopi za spravljanje premoga. Leta 1925 je cerkvena oblast sklenila, da bo dokončno uredila cerkveno poslopja nad kamnito kletjo, ki sojo do tedaj uporabljali za cerkvene obrede. Gradnja je bila končana malo pred koncem leta 1925. V novih prostorih cerkve sv. Cirila in Metoda, ki je bila posvečena 13. decembra s strani škofa McGoverna, j e lahko naenkrat prisostvovalo obredu preko 300 ljudi. Ker je bila to ena večjih cerkva, so bili tudi izdatki za gradnjo zelo visoki. Tako naj bi župnija svoje ustanovitve leta 1910 do leta 1925 investirala v gradnjo cerkvenega in župnijskega skoraj 85.000 dolarjev. Od tega je 39Trpin, »Rev Anton Schiffrer ...«, 146. 40 Prav tam, 192. 41 Prav tam, 192. 42 Prav tam, 192. župnija plačala za zemljišča 1800 dolarjev, za izgradnjo kletnih prostorov (v katerih so maše potekale do leta 1925) okrog 14.000 dolarjev, za izgradnjo župnišča 9.000 dolarjev, za izgradnjo cerkve 59.000 dolarjev in za cerkvena oblačila 753 dolarjev.44 Ob gradnji zgornjega dela cerkve (stala je 59.000 dolarjev) seje župnija ponovno močno zadolžila. Župnik Schiffrer si je dan in noč prizadeval čim prej odplačati omenjeni dolg, pri čemer pa ga je po pisanju Ave Maria Koledarja precej ovirala opozicija levičarskih društev bratskih podpornih organizacij. Poleg tega pa seje moral župnik Schiffrer stalno boriti tudi «proti cerkvi škodljivim vplivom tujejezičnih časopisov.«45 Kljub vem težavam pa je župniku Schiffrerju uspelo dolg zmanjšati na 20.500 dolarjev (v celoti je bil poravnan leta 1933). Vendar pa so spričo prevelikih obremenitev pri župniku Schifferju kmalu nastopile psihične težave, nakar je leta 1926 doživel še živčni zlom. Tako je moral junija 1926 zaprositi za bolniški dopust in odšel na zdravljenje v sanatorij v Milwaukee.46 Po Schiffrerjevem odhodu so do konca dvajsetih let (oziroma do gospodarske krize leta 1929) v cerkvi sv. Cirila in Metoda službovali še John Maley (junij-oktober 1926), John Henry (oktober 1926-avgust 1927) in John Zaplotnik, J.C.D. (september 1927—julij 1930). Tudi po tem obdobju slovenščina ni izginila iz cerkve, saj je župnijo prevzel Albin Gnidovec. Zgodovina in delovanje Slovenskega narodnega doma Zgodovina Slovenskega narodnega doma v Rock Springsu sega v leto 1912, ko so se tamkajšnji Slovenci, kot je zapisal Zavertnik »... resno poprijeli akcije za gradnjo Slovenskega doma ... «47 Tega leta so predstavniki slovenskih bratskih podpornih organizacij na sestanku v finski dvorani ustanovili družbo »Slovenski narodni dom Inc.«, ki naj bi skrbela za gradnjo doma.48 Družba »Slovenski narodni dom Inc.« je bila najprej zamišljena kot samostojna dobičkonosna organizacija, ki bi nove člane sprejemala le ob plačilu določene pristojbine. Ta bi se, če bi premoženje družbe oziroma doma naraščalo, kasneje zviševala. Ker tak način kasnejšim priseljencem ne bi omogočal članstva v Slovenskem narodnem domu - saj bi pristojbina spričo naraščanja vrednosti zgradbe in inventarja v nekaj letih dosegla vrtoglave vsote -, bi dom sčasoma začel prehajati v roke vedno manjšemu krogu ljudi in v nekaj desetletjih bi postal njihova zasebna last. Seveda se s takim načinom organiziranosti Slovenskega narodnega doma večina članov ni stri- 43 Prav tam, 193. 44 Prav tam, 193. 45 Trpin, »Rev Anton Schiffrer ...«, 147; McGovern, History of The Diocese of Cheyenne ..., 194. 46 McGovern, History of The Diocese of Cheyenne ..., 194. 47 Zavertnik, Ameriški Slovenci..., 540. 48 United States Department of the Interior. National Park Service. National Register of Historic Places: Slovenski dom, Rock Springs, Wyoming, (avtor: Barbara Allen Bogart). njala. Ker tudi nekateri odborniki niso odstopili od svojih stališč, je minilo leto dni, preden so na burnih sejah društev ter odborov končno sprejeli nova pravila organiziranosti. Po teh pravilih so imeli vsi člani in članice lokalnih društev ter klubov, ki so delovala v okviru Slovenskega narodnega doma enake pravice in dolžnosti. Tudi vsak nov član, kije pristopil kateremu koli društvu ali klubu, kije delovalo v okviru Slovenskega doma, je postal tudi član Slovenskega doma, ne da bi mu bilo treba za včlanitev plačati višjo pristopnino. Ta novi sistem je zagotavljal, daje Slovenski narodni dom za vedno služil potrebam vsem Slovencem iz Rock Springsa ter okoliških naselij.49 Ko so se po letu dni trajajočih prepirih končno sporazumeli glede pravil organiziranosti, je družba »Slovenski narodni dom Inc.« 24. junija 1913 kupila od premogovne družbe »Union Pacific Coal Company« ne Bridger Avenue zemljišče, za katerega je plačala 787,75 ameriškega dolarja. Nato so 18. septembra 1913 podpisali še pogodbo o gradnji doma in sicer z družbo »Superior Lumber Co« iz Rock Springsa, oziroma njenim lastnikom Thomasom A. Jamesom. S to pogodbo je bilo predvideno, da mora biti dom zgrajen do 25. decembra 1913 in da bodo izdatki za gradnjo znašali 9.440 dolarjev. Iz pogodbe je še razvidno, daje družba »Superior Lumber Co.« izdelala predračun, pa ni znano, kdo je naredil načrt za stavbo Slovenskega narodnega doma. Družba »Superior Lumber Co.« je Slovenski narodni dom zgradila v roku, ki je bil določen s pogodbo, tako da so slovenski izseljenci 31. decembra 1913 v novem domu že lahko organizirali novoletni ples.50 Gradnja Slovenskega narodnega doma in njegova notranja oprema so slovensko skupnost stale okrog 15.000 ameriških dolarjev. Vsi, ki so bili včlanjeni v dom, so vsak po svoji moči darovali denarne prispevke, pa tudi društva so vsak mesec nakazala v blagajno doma po 10 centov od vsakega svojega člana. Nekaj denarja so zbrali tudi z raznimi prireditvami, nekaj pa z izdajo obveznic. Večino teh so kupila posamezna društva, precej pa sojih pokupili tudi posamezniki, kar je dalo Slovenskemu narodnemu domu trdno podlago, saj so bili z nakupom obveznic vsi njegovi člani -tako društva kot posamezniki - zainteresirani, da se dolg čimprej poravna. Ker pa je slovenska skupnost v Rock Springsu štela takrat okrog tisoč članov, katerih večina je bila zainteresirana za delovanje Slovenskega narodnega doma, so bili vsi dolgovi poravnani v šestih letih.51 Slovenski narodi dom je kmalu postal kraj srečevanja etničnih bratskih podpornih organizacij in to tako slovenskih, kakor hrvaških in italijanskih, za svoje sestanke pa so ga uporabljale tudi lokalne organizacije United Mine Workers of America. Številne družabne prireditve so v njegovih prostorih prirejala tudi vsa slovenska kulturna društva. Poleg kulturnih prireditev so pogosto prirejali tombole za financiranje potreb doma, veliko pa je bilo še plesnih prireditev. Zlasti v 30-ih in 40-ih letih 20. stoletja so 49Zavertnik, Ameriški Slovenci..., 540. 50 United States Department of the Interior. National Park Service. National Register of Historic Places: Slovenski dom. Rock Springs, Wyoming, (avtor: Barbara Allen Bogart). 51 Zavertnik: Ameriški Slovenci..., 540-541. plese prirejali dvakrat mesečno, ob plačilnih dnevih rudarjev. Pred plesi so kulturne skupine pogosto pripravile tudi humoreske v slovenskem jeziku. V prostorih Slovenskega narodnega doma so od leta 1922 prirejali vsakoletni festival grozdja, ki so ga včasih imenovali tudi festival vina. Čeprav so se društva pri organizaciji festivala menjala vsako leto, pa so pri izvedbi prireditve v glavnem sodelovala vsa slovenska društva. Zadnji festival grozdja je bil organiziran leta 1988. Seveda so pred festivalom prostore Slovenskega narodnega doma tudi temu dogodku primerno okrasili sadjem in listjem, pred zabavo s plesom pa so člani društva organizatorja vedno odigrali še kakšen skeč. Mnogi odrasli prebivalci Rock Springsa se še danes spominjajo, kako so se te prireditve udeleževali še iz otroških let.52 Glasbo za ples so izvajali lokalni glasbeniki. Med njimi je potrebno posebej omeniti orkester Vilija Jugoviča, ki je v 30-ih in 40-ih letih 20. stoletja na teh prireditvah bil stalno prisoten. Nato je v 50-in in 60-ih letih na prireditvah goste zabavala glasbena skupina Elsie Frolic, ki je pred tem igrala harmoniko v Jugovičevevem orkestru. Slovenski narodni dom je skozi desetletja svojega obstoja nudil s svojimi prireditvami številne možnosti za ohranjanje slovenskih ter ostalih etničnih glasbenih tradicij, ki so veliko pripomogle k razvoju današnje nacionalne oziroma vseameriške polke. Tako so leta 1984 v okraju Sweetwater organizirali prvi letni festival polke. Ta se je takoj razvil vsakoletno tradicionalno prireditev, ki prinaša veliko užitkov tako nastopajočim kot tudi vsem gledalcem. Seveda pa so v Slovenskem narodnem domu so prirejali tudi druge prireditve. Veliko je bil predvsem nabiralnih akcij v zvezi z najrazličnejšimi dogodki, kot so bile na primer naravne nesreče v Sloveniji in v Združenih državah Amerike. Na vseh prireditvah so vedno postregli s slovenskimi narodnimi jedmi, od katerih so bile najbolj popularne »kranjske klobase« in različne potice. V baru v kletnih prostorih so postregli z alkoholnimi pijačami. Ne glede na to ali seje v Narodnem domu kaj dogajalo ali ne, je bil bar odprt vsak vikend, vendar le za člane društev. Dom pa ni nudil strehe le za društvom, ampak so ga pogosto najemali tudi za zasebne prireditve - v glavnem za poroke ali druga večja slavja. V 70-ih in 80-ih letih 20. stoletja je dom najela tudi nova verska združba za svoje obrede, uporabljali pa so ga še za tečaje baleta in borilnih veščin. Medtem ko so za poroke ali druga slavja dom v glavnem najemali le Slovence oziroma Američane slovenskega porekla, pa so bili tečaji baleta in borilnih veščin namenjeni vsemu prebivalstvu Rock Springsa in okolice. Tako je dom postajal vedno manj »slovenski«. Ko so v 80-ih letih 20. stoletja priseljenci iz vrst prve in druge generacije pričeli umirati, njihovi otroci pa se pričeli starati, je pričelo močno upadati tudi število članov v društvih in organizacijah, ki so delovala v okviru Slovenskega narodnega doma. Ker so spričo premajhnega števila članov tudi društva pričela delovati le kot majhne uprave za potrebe velikih zavarovalniških družb, se je dom znašel v hudih težavah. 52 Intervju z gospodom Johnom Yugovichem; zadnjim oskrbnikom Slovenskega narodnega doma predno so dom leta 1998 prodali. Ker so društva vedno težje plačevala račune za vzdrževanje doma, so ga leta 1996 dali v najem zasebnemu podjetju, ki se ukvarja s preprodajo nepremičnim in dražbami in ga potem leta 1998 prodali. Slovenski narodni domovi so po vseh Združenih državah zelo razširjeni in dom v Rock Springsu je bil ena od prvih takšnih zgradb. Čeprav so na območju Skalnega gorovja še nekateri drugi slovenski narodni domovi - najbližji Rock Springsu je dom v Spring Gleenu v Utahu - pa je slovenski dom v Rock Springsu edini v Wyomingu. Zanimivo je, da so prebivalci Rock Springsa že od vsega začetka menili, da bo ta dom poznan kot slovenski dom in ne po angleški različici tega imena. Kljub temu, da je zgradba Slovenskega narodnega doma danes v »tujih« rokah, pa so prebivalci slovenskega porekla iz Rock Springsa še danes ponosni nanjo. Številni med njimi se je spominjajo kot zgradbe, kjer so se naučili plesati polko, kjer so se naučili baleta ali borilnih veščin in kjer so srečali svojega življenjskega partnerja, oziroma kjer so se zabavali tako s svojimi rojaki kakor s prijatelji, pripadniki drugih etničnih skupin. Druga društva Poleg cerkvenih društev ter društev bratskih podpornih organizacij so v Rock Springsu delovala še nekatera druga društva. Tako Zavertnik omenja »dramatčno društvo«, ki naj bi po njegovih navedbah delovalo občasno in je kasneje postalo ena od sekcij Slovenskega doma, ko je bil le-ta zgrajen.53 Člani tega društva so, kot je bilo že omenjeno, pred vsako večjo prireditvijo v Slovenskem domu pripravili krajši humoristični skeč. Poleg dramskega društva Zavertnik še omenja da so »... slovenski fantje ... imeli tudi klub (team) za oporiščno igro z žogo, ter dvakrat v javni tekmi z drugim klubom zmagali...« Klub naj bi razpadel, ko so nekateri njegovi člani oženili ali pa se izselili iz mesta.54 V letih 1908 in 1909 so Slovenci organizirali tudi svojo večerno šolo za učenje angleškega jezika in nekaterih drugih predmetov. Ker pa je bilo »... težko podnevi delati in ponoči hoditi v šolo...«, se za leta 1910 prijavilo premalo kandidatov, »... da bi mogli vzdrževati učitelja in pokrivati druge stroške ... «ss AKTIVNOSTI SLOVENSKIH IZSELJENCEV NA GOSPODARSKEM IN POLITIČNEM PODROČJU Kot smo že omenili, vsi slovenski priseljenci niso bili le slabo plačani rudarji ali železniški delavci, ki so morali poprijeti za najtežja, nevarna ter nezdrava dela. Mar- 53 Zavertnik: Ameriški Slovenci..., 537. 54 Prav tam, 537. 55 Prav tam, 537. sikateremu je uspelo dobiti zaposlitev tudi na bolje plačanih delovnih mestih, nekateri so se celo poskusili v trgovanju z delnicami raznih zlatih, srebrnih, bakrenih - in tudi ničvrednih rudnikov. Vendar pa pri tem niso imeli kakšnih večjih uspehov. Kot je zapisal Zavertnik, je »... najbolje kazalo v Top Hillu, Nevada, kjer je bila še dokaj bogata srebrna žila. Toda družba je bila bojkotirana. Imela je tudi premalo izkušenih moči, a še manj pa kapitala za nabavo modernih strojev ...«56 Nekaj rudarjev je poskusilo tudi z lastnim premogovnikom v Black Buttu, okrog 60 km vzhodno od Rock Springsa ob glavni železniški progi družbe Union Pacific Railroad. Kot navaja Zavertnik, je: »... par let šlo dobro, ker so skoro vsi delavci kot solastniki vlagali svoje zaslužke v kapital svojega podjetja. Lastniki rova so bili Slovenci, Finci in Italijani... Pri tem podjetju je nekaj časa imel precej besede bivši slovenski organizator Anton Turnšek, ki je upravljal razna družbina dela ter bil enkrat izvoljen za superintendanta rova. Pojavile so se težkoče. Včasih jim železniška družba ni dala vozov o pravem času, pa so izgubili naročilo. Zgodilo se je tudi, da denar za prodani premog ni bil takoj odposlan, in delavci so morali čakati za plačo. Vse to je povzročilo nejevoljo, in ljudje so pričeli zapuščati majno (rudnik - op. M. K.) in naselbino, češ, ko zase delam, ne dobim niti tega, kar trdo zaslužim. Pa so šli delat za druge družbe, njih podjetje pa je šlo vedno bolj rakovo pot. Turnška je to jako jezilo, da se je vdno bolj vdajal pijači. Odpotoval je večkrat iz Rock Springsa in se vrnil nazaj... Možje znal poleg slovanskih jezikov tudi angleško, nemško, italijansko, finsko in madžarsko govoriti. Bil je res dober organizator za unijo, toda v podjetju ni imel sreče ...«51 Drugi slovenski priseljenci, ki niso bili zaposleni v rudarstvu ali na železnici, pa so se ukvarjali v glavnem z gostinsko, trgovsko in obrtno dejavnostjo. Podatki o podjetnikih in podjetjih (v glavnem le naslovi in vrsta dejavnosti) so objavljeni v posebnih imenikih podjetij - v Polk’s Rock Springs Directory of Householders, Occupations of Office Buildings and Other Business Places, Including a Complete Street and Avenue Guide. Na osnovi omenjenih publikacij in priimkov slovenskih priseljencev iz pramaterialov ljudskega štetja za leto 1910 je bilo nato mogoče ugotoviti, katera podjetja so bila v lasti slovenskih priseljencev. Na osnovi omenjenih materialov ter terenskih preučevanj je bilo ugotovljeno, da se je največ slovenskih izseljencev ukvarjalo z gostinsko in trgovsko dejavnostjo. Med temi velja na prvem mestu omeniti Skubic Paula in Katherino, ki sta vodila trgovsko podjetje The Rock Springs Commercial Company. Pecej pa se jih je ukvarjalo s tako imenovanimi uslužnostnimi dejavnostmi (kovač, tesar, brivec, krojač itd.), omeniti pa je potrebno še pravnika Edwina Magagno (216 D Street) in Mrak Franka, 56 Prav tam, 541. 57 Prav tam, 541-542. PODJETJA V LASTI SLOVENCEV, 1931/32 ENTERPRISES OWNED BY SLOVENES, 1931/32 L«g*mU / Key: fi Hosu/Hom o BI, »&«»/(MIHCI MSia/KiKMSHOP E3 HCOVSBPOOM/WSOimUCOW«« e UN&l/HliOM s mli/etm 0 PKKWHKJIECEU / MSI* »OP K BfflMf/ttM W «02M£TIČM SJU.0K / SUU^T SHOf o >«.««/sata »jess« * vrni«. oauCm/ana«, iiomi SKOP er MlW«!CKHAAWHIlMM/aWiM Ji KSAS/CMWS * KBBf/euasM * EismonHiiB: / fucnnciut 0 lifCAJtKA / 0RUGST08E 2 BM1KK/D6W* kije skupaj z nemškim priseljencem Frankom Korfanto vodil lekarno Frank's Pharmacy na 744 Pilot Butte Avenue.58 58 Polk's Rock Springs Directory of Householders, Occupations of Office Buildings and Other Business Places, Including a Complete Street and Avenue Guide. (Kansas City: R. L. Polk & Co., 1939). PODJETJA V LASTI SLOVENCEV, 1944 ENTERPRISES OWNED BY SLOVENES, 1944 Lctcndj / Key: h wia/aom ® 8'FE. TOfiWlCA/UYESN ® SU&toa/COWKMttt ■ raooutaaJmt/MacErr EI «GOWero*K/MK»N!tKWMI