Kranjska politika in uciteljstvo. (S hribov.) (Konee.) Nekaj drugega mi je ravnokar šinilo v glavo. Oeravuo ni logiško, kar born povedal sedaj, to nič ne de, če ee morala in nemorala tepeta v politiki, naj se tepeta še moja logika z nelogiko. Na misel mi je prišel moj domači prepir. Ožei;jen sem, da boste vedeli, gospod urednik. Tudi par paglavčkov imam, pa zakonski so, to povem s poudarkom. Moja zakonska polovica se bliža — Tojna bo, to vem že naprej. Pozor! Ali veš, kaj se mi je sanjalo nocoj? Kako naj to vem, draga moja? Veš, sanjalo se mi je, da si dobil dekret za novo službo v Ljubljani. Od samega veselja sem se jokala v sanjah, ko si mi prebral dekret. Objemala sem od veselja svoje otroke in jih poljubljala. No, sem rekla, hvala Bogu, moja srčna želja se je izpolnila! Zabvalite Boga, otroci raoji, da se enkrat spravimo iz teh hribov. Odslej bomo imeli novo življenje. Tukaj ni dobiti drugega živeža kakor žgance, krompir, zelje, fižol in le tupatam latvico mleka za poboljšek, odkar je mlekarna na vasi, vse prodajo kmetje, vse, oh, draginja pa taka! V mestu se dobi na trgu vse, kar kdo hoče, pa po ceni, po ceni! Otroci bodo hodili v mestne šole in postanejo gospodje, da bom lahko potem živela na stare dni brez skrbi. Sladke sanje, res, pa, oh, zbudila sera se — bile so samo sanje. Ti si sanjala, kar vedno misliš in kar sem slišal stoinstokrat. Kaj pa raisliš, dragi moj, ali misliš vse življenje ostati na kmetih, da se pokmetiš ti, jaz in otroei? Vloži vendar enkrat prošnjo! Jaz zagotovo vem, da boš uslišan. Glej, učitelj si dober, vesten, in natančen, gospod nadzornik te ima rad; pohvaljen si bil tolikrat; on te bo gotoyo priporočil. No, človek si tudi kakor se spodobi, dober kristjan, vse te spoštuje in ima rado, samo ta nesrečna politika, uh! Ne muziciraj mi tu in ne greni mi življenja po nepotrebnem. Saj sem ti povedal že tolikokrat, da v mesta ne moremo vsi, meni sploh na deželi ugaja, na kmetih smo učitelji ravno tako potrebni kakor po mestih. Sploh pa sedaj niti misliti ni na to. V Ljubljano ne pride nihče, kdor se ne izpreobrne iz Savla v Pavla. Jaz bi moral zatajiti svoje prepričanje in postati hinavec, tega pa ne storira nikdar. Kakšen hinavec, če odločno postaneš katoliški mož? To je lepo in pošteno, tak mora biti vsak učitelj, to je častno, ne sraraotno, to ni hinavstvo. Saj si vendar dober kristjan, moliš, hodiš v cerkev, učiš v šoli in doma zgledno in lepo, da ti ne more nobeden ničesar očitati. Vidiš, draga moja, ti tega ne razumeš. Dane8 se ne vpraša, če je kdo veren, pošten, delaven, pravičen, značajen in mož z vsemi lepimi lastnostmi, raarveč h kaki politiški stranki pripadaš. Mi učitplji smo razen Slomškarjev vsi brezverci po tej politiški veri. Ti že nisi, 6e so vsi drugi, ti pa nisi, zato pojdem sama v Ljubljano, bom povedala onim gospodom, ki oddajajo učiteljske službe, v obraz jim povem, kakšen poštenjak si, oh, gotovo te bodo uslišali, samo prošujo uloži, pa pojdem, če ne maraš satn iti. To se bi osmešila! Ne poznaš, re?a, sveta. Kakor jaz nisem brezverec, ravno tako ni nobedeu. Kmalu bi ga zasledili in odstavili. Ker pa mi učimo in živimo po mogočnosti po veri in nočemo zlorabljati vere za politiko, za to smo zauičevani, preganjani, obrekovani in zasmehovani. To lakko bereš vsak dan v »Slovencu" in ^Domoljubu". Ker nočemo biti kimavci in hlapci gotovih ljudi v politiki — so nam iz katoliškega maščevanja napovedali boj na nož, na življenje in smrt. Poprej se bi te največji razbojnik usmilil in ti dal košček kruha kakor tak le po imenu kristjan. Od takšnih politikov ne prifiakuj praviee, usmiljenja in dobre — službe! Ako bi jaz hotel postati politiški cokljar in hinavee, dobim precej to, kar ti želiš. Pa postani! Jaz hočem na vsak način priti v Ljubljano in ti moraš vložiti prošnjo; nočem in nočem biti več v teh hribih; ob, ubogi moji otroci! Gospod urednik, ako bi Vi imeli takšne vojne, bi bili že stokrat Slomškar. Cudim se res, da jih je do sedaj komaj 160. Oe bi Jaklič ne objavil tega, bi jaz nikdar tega ne verjel, saj je ravno on pisal o zadojem zborovanju Slomškarjev v Bohiiiju, da je bila udeležba taka, da bo liberalnih učiteljev kmalu konec. To je res katoliška logika in morala. Jaz sem mislil, da jih je blizu 2000, ne pa samo 500, kakor ate mislili Vi — zdaj pa to razočaranje. Kar su tiče mene, gospod urednik, ne vem, kako se bo zgodilo z menoj, Bržkone bom premagan moral kapitulirati. Spisati bom moral prošnjo; čeprav imam gospoda Lampeta v želodcu, se mu mislim iti prvemu poklonit, pokazat mu certifikat zveze Slomškarjev in prositi ga prav ponižno za kako primerno službico v Ljubljani, čeprav je to nernoralno in obsodbe vredno — služba je služba, kruh je kruh, Ljubljana pa Ljubljana! Vrag naj vzame moralo in logiko, jaz postanem na ta način vender-le katoliški mož, v veliko jezo vseh liberalcev, v veliko veselje svoje soproge in posebno pa prečastitega gospoda dr. Lampeta, ki bo zopet dobil enega katoliškega učitelja več, Vas pa g. urednik, od samega ponosa ne pogledam več! Bodoči 161. katoliški učitelj.