Štev. 10.
V Ljubljani, 21. maja 1915,
LV. leto.
Glasilo avstrijskega jugoslovanskega učiteljstva
Vse spise, v oceno poslane knjige itd. je pošiljati samo na naslov:
Uredništvo Učiteljskega Tovariša v Idriji.
Rokopisov ne vračamo. Vse Došiljatve ic pošiljati franko.
Učiteljski Tovariš izhaja vsak petek popoldne Ako je ta dan praznik, izide list dan pozneje. Vse leto velja . . 10'— K pol leta .... 5*— „ četrt leta .... 2-50 „ posamezna številka po 20 h.
Za oznanila je plačati od enostolpne petit-vrste, če se tiska enkrat . . 14 h , » , dvakrat . . 12 „ . , . trikrat . . 10 . za nadaljna uvrščenja od petit-vrste po 8 h. C znanila sprejema Učiteljska tiskarna (telefon št. 118).
Za reklamne notice, pojasnila, poslana, razpise služb je plačati po 20 h za petit-vrsto.
Priloge poleg poštnine 15 K.
Naročnino, reklamacije, to je vse administrativne stvari je pošiljati samo na naslov:
Upravništvo Učiteljskega Tovariša v Ljubljani.
Poštna hranilnica št. 53.160. Reklamacije so proste poštnine.
Prihodnja štoife i* Učiteljskega Tovariša" izide dne 4. junija 1915,
Pošljite zaostalo naročnino! — Širite in priporočajte naš list! — Pridobivajte mu novih naročnikov!
011111.
V zadnji številki smo na tem mestu priobčili izvajanja dr. Karla Kramafa, ki se tičejo bodočnosti malih narodov. — O pravu malih narodov so te dni objavili svetovni listi nekaj opazk izpod peresa slavnega F. N a n s e n a, ki so toliko zanimivejše, ker veljajo prav posebno še za naš slovenski narod. Zato se nam zdi umestno, da s temi opazkami seznanimo svoje čitatelje.
F. Nansen govori: Mali narodi, ki so pripomogli umskemu in kulturnemu razvoju človeštva, imajo pravico do hvaležnosti s strani vsega človeštva. Govore nekateri, da morejo biti mali narodi s svojim samostojnim intelektualnim življenjem zapreka razvoju velikih narodov. Nekateri gredo tako daleč, da iščejo tudi v biologiji (življenjeslovje) dokazov za to, da. imajo veliki1 narodi pravico, da pogoltnejo male. Kaka zmota! Biološka formula kaže samo to, da za evolucijo življenja sposobnejša bitja morejo preživeti manj sposobna. Gre torej za vrednost in ne za množino. V državi kakor v ljudski družbi se upošteva vrednost državljana in ne njihova materialna moč. Vsako narodnost treba ceniti po umskem in fizičnem razvoju njenih članov in ne po njenem številu.
Hoteti uničiti male narode znači hoteti zagrešiti zločin, kakršnega svet še ni videl. Prav mali narodi najhitrejše sprejemajo sadove ljudskega duha. Res je, da zaradi vedno večjih komunkacijskih sredstev nastaja tendenca po uedinjevanju in skupljanju narodov. To je sicer dober, zdrav pojav, ali ne sme se pri tem misliti na uničenje originalnosti in posebnosti naroda. Tako stanje sveta, ako bi bila civilizacija enostvarna, monotona, ako bi imeli ljudje obličje samo enega vzorca, bi značilo propad vseh ljudskih posebnosti. Raznovrstnost, neenakost, množina, to so faktorji stvarjenja, evolucije, napredka. — in sama priroda ustvarja razne oblike v širokem prostoru. — Ako bi imelo človeštvo samo eno poreklo in bi bilo to edini izvor njegovega moralnega in duševnega dela, bi civilizacija zakasnela za tisoč let. V kako grozno mizerijo bi padlo človeštvo, ako bi imelo samo eno civilizacijo! Kako bi bili ubožni v duš. oziru, ako bi porabili ves čas za medsebojne borbe in medsebojno uničevanje! — Uničevanje možnosti, da se more vsak narod razvijati po svoje, vodi do neizmernih izgub za vse človeštvo. Enako kakor vsak pcedinec tako tudi vsak narod mora imeti vse pogoje za svoj svobodni razvoj...
Ta kulturna načela morajo dobiti odmev in priznanje v vsem prosvetlerfem svetu. Potem se nam ni bati za bodočnost slovenskega naroda!
Zm !!ii lili!! lili M iliil.
V 9. štev. »Učit. Tov. si je dovolil zopet nekdo malo obregniti se ob našo Zvezo. Vodstvo odklanja odločno vsak napad, ker si je v svesti, da je storilo
glede sestave statistike učiteljev-vojakov svojo dolžnost, zakaj že 12. oktobra 1914 je v svoji V. okrožnici pozvalo vsa okr. učiteljska društva, naj pošljejo nemudoma statistiko učiteljev vojakov, je to zahtevo ponovilo v 42. štev. »Učit. Tovariša« 1. 1914, v VI. okrožnici z dne 20. marca 1915 in zopet v »Učit. Tovarišu« štev. 6. dne 26. marca 1915. Ali to ni dovolj?!
Vodstvo si je tedaj vzelo »čas« ter porabilo »sredstva«, da bi sestavilo in objavilo imenovano statistiko, in sicer, ker bi ta ne le zanimala vse tovariše, ampak tudi pokazala, koliko žrtvuje učiteljstvo v obrambo domovine. — Pisec naj se boljše informira in skrbneje prebira naše glasilo, potem bo vbodoče lahko obrnil pu-šice na pravo mesto. Kaj pa poreče k temu, da se je odzvalo nabiranju v sklad za obiteljii učiteljev vojakov komaj 5 okrajev? Kaj poreče k temu, da je 28% spod-nještajerskega učiteljstva še vedno izven organizacije?*)
Na podlagi vposlanih poročil in časni š k i h beležk objavimo lahko sledeče: Okr. Ljutomer: 1. Anton štefancjoza, učitelj, Sv. Duh, ranjen. 2. Velnar Jože, učitelj, Cezanjevci, ujet. Slov. Bistrica: 3. Krotky Sebastjan, učitelj, Poljčane, mrtev. Laško: 4. Lavbič Valentin, učitelj, Trbovlje, mrtev. 5. Jurko Vitko, učitelj, Dol, odlikovan z zlato hrabr. svetinjo. Celje: 6. Žagar Franc, učitelj, Celje, ranjen. 7. Žagar Josip, učitelj, Celje, bolan na koleri. 8. Hrnko Jakob, učitelj, Dram-lje, umrl v Gradcu v bolnici. 9. Vizjak
*) Naš dopisnik ni imel namena:, da bi kritikoval vodstvo Zveze. Napisal je pač notico v dobri veri, da nikomur nič zalega ne stori in da je točnost v takih zadevah težko in zamudno delo. Priza.-devanju vodstva Zveze gre vse priznanje. S tem bodi zadeva poravnana.
Uredn.
Adolf, učitelj, Ljubečno, ranjen. 10. Sev-nik Julij, učitelj, Dramlje, pogrešan. Šmarje - Rogatec: 11. Blazinšek Henrik, učitelj, Zibika, padel ali ujet. Kozje: 12. Ličar Ivan, okr. pomož. učitelj, umrl. 13. Firm Štefan, nadučitelj, Olimje, težko ranjen. Konjice: 14. Schell Hinko, nadučitelj, Zreče, ranjen. Ptuj: 15. Novak Ivan, učitelj, (Sv, Marjeta, ranjen. 16. Lassba-cher Ehist, učitelj, Cirkovci, ranjen. 17. Klenovšek Henrik, učitelj, Nova cerkev, ranjen. Šoštanj: 18. Stopar Vinko, učitelj, Sv. llj, ranjen in odlikovan.
Da sestavimo celotno statistiko, prosimo, naj nam pošljejo še sledeča društva zahtevane^ podatke: Brežice, Konjice, Vransko, Šoštanj in Sv. Lenart. Vsa društva pa prosimo, da dopolnijo poslane nam statistike, ker sedaj je povsod stanje drugačno ter je mnogo tovarišev na novo vpoklicanih.
Da se ne izgubi nič časa, naj društva statistične podatke pošljejo naravnost Zvezinemu tajniku pod naslovom: Ivan T o m a ž i č , nadučitelj, Stara cesta, pošta Ljutomer.
Zaeno se vsa okrajna učiteljska društva poživljajo, da se ali sama ali! potom svojih učiteljskih zastopnikov obrnejo do svojih okrajnih šolskih svetov, da ti v vsakem posameznem slučaju takoj izvrše odlok c. kr. deželnega šolskega sveta, nahajajoč se v 4. kosu »Naredbenega lista« z dne 15. februarja 1915, št. 21, kjer se okrajnim šolskim svetom nalaga, da obvestijo deželni šolski svet o učnih osebah, ki so na bojišču padle ali bile zaradi hrabrosti odlikovane. Mogoče je namreč, da nekateri okrajni šolski sveti te svoje naloge ne izvrše, zakaj doslej je bil v »Na-redbenem istu« omenjen samo 1 slovenski odlikovani učitelj.	Vodstvo.
Agitirajte za svoje glasilo! Pridobivajte mu novih naročnikov!
LISTEK
Fran Erjavec:
»Torej, gospod učitelj, pa pridem jutri zjutraj zgodaj z vozom. Res, kdo si bi mislil, da boste morali tudi vi1. Pa saj se kmalu vrnete, oh, ko bi se še naš Janez! Pa on že leži mrtev V Karpatih, nikdar več ga ne bom videl, nikdar! Ostanite z Bogom, torej jutri zjutraj...«
»Da, jutri, Močnik, pridite zgodaj, da ne zamudiva«.
Štefan Krtina je sedel nazaj na posteljo in zasledoval goste oblačke dimu, ki so se počasi dvigali proti stropu, zunaj je pa narahlo rosil dež. Trudnega jesenskega popoldneva je bilo.
»Torej jutri,« je govoril sam pri sebi, »jutrii odidem. Dali mi bodo puško, bajonet, tornistro in vse, kar je treba. Bom eden izmed stotisočev, številka v tej ogromni vrsti. Končno je vse to vendar tako strašno zanimivo in obenem tako čudovito enostavno', pretresljivo in globoko za posameznika, samo ob sebi' umljivo v celoti. Pride poziv, v naglici urediš svoje stvari, se posloviš in greš. Nihče ne vpraša kam, ne zakaj, nihče se ne pomišlja, čeprav se mu trga srce. Kako se pravzaprav imenuje tista nevidna; moč, ki me kliče, ne, ki mi ukazuje, da moram zapu-
stiti vse, kar mi je ljubo in drago? Kako se imenuje tista strašna sila, ki je ugrabila stotisočim sinove in može, ki je pro-vzročila, da plaka milijone sirot? Kako se mi je stisnilo srce, ko vprašam vzad-njič v šoli Rozalko: »Zakaj nimaš zvezka?«
»Nisem imela; denarja.«
»Zakaj nisi rekla atetu?«
»Je odšel na vojno ...«, je odgovorila komaj slišno; vame se je uprlo dvoje velikih nedolžnih očesc, tako presunljivo me je gledala, in po ličecih so ji pritekle solze. Sramoval sem se samega, sramoval sem se svojega barbarstva. Danes šele pravzaprav čutim, kako jako ljubim to pisano družbo mladih srčec, ki1 se je zbrala vsako jutro pred menoj. Tanke, goste vezi so me sklenile s temi otročičii, živim z njimi, trepetaje spremljam vsak njihov korak, vsak dih. Vsak mi je enako drag, vsak enako ljub in težko jih prepuščam svojemu nasledniku. Solze so mi stopile v oči, ko so mi podajali dopoldne svoje ročice v slovo, vsakega posebe bi rad stisnil na srce in prosil odpuščanja za vsako neprijazno besedo, za vsak nemil pogled. Razkropili so se, in jaz odhajam, a vendar bi jim rad povedal še toliko, česar mi je polno srce. In če se ne vrnem, ali me bodo pozabili?... Ne, ne, ni mogoče, vsaj ta ali oni se me bo semtertja spomnil in zavedel, da sem ga ljubil...«
Zunaj je vedno gosteje naletaval dež, tih polmrak je dremal v samotni sobi učitelja Štefana Krtine. Ker je bilo to njegovo prvo mesto, je bila opremljena prav
skromno. V kotu je stala postelja, sredi sobe miza, med oknoma pisalna miza, ob steni pa dve omari, ena za obleko, druga za knjižnico. In vendar mu je bil to dom, pravi dom, kjer je tiho sanjal svoje sanje, kvišku hrepeneče, živel om> lepo življenje mladega podeželskega učitelja.
—	Ne pomaga nič — si je mislil — treba se bo pripraviti. Pride morda kmalu moj naslednik, zato moram spraviti1 svoje stvari v red.
Slekel je suknjo in začel snemati s stene slike. Stopil je na posteljo, da bi snel veliko fotografijo mlade žene — svoje pokojne matere. Strese se mu srce, v duši začuti nekaj grenkega, skoraj da mu ni slika padla iz rok...
—	O, mati, ti si bila edina na svetu, ki bi me spremljala na vseh mojih potih. Glej, ves svet objema moja ljubezen, vračala si mi jo pa ti edina, edina, mati! Dolgo, dolgo že spiš smrtno spanje, in jaz nimam kraja, kamor bii se zatekel v nesreči, nimam srca, na katerem bi se iz-jokal v težki uri. Glej, odhajam, počasi) pozabijo na mene vsi; ti, mati moja, ti edina bi me nosila v srcu do konca, saj je bila tvoja ljubezen kakor morje. Kaj me gledaš tako proseče, tako vabljivo?... Ali me želiš k sebi?... Morda, o mati moja, morda se snideva kmalu, in pri tebi ne bo niti ene žalostne ure več, večno bova sanjala one bajne sanje, kakor nekoč, saj še veš...
Kakor v omotici) je uredil svoje knjige, pospravil obleko in perilo in znosil vse v malo shrambo poleg kuhinje. V
sobi je pustil le še posteljo in pisalno mizo, to je prihranil za prihodnje jutro.
Zunaj je pojenjalo deževati, hladen jesenski večer je bil. Sempatja je priški-lila zvezda izmed temnih oblakov, ki so se grozeče valili po nebu. Vzel je klobuk in odšel v gostilnico večerjat.
»Kaj res že jutri odhajate, gospod učitelj?« so ga izpraševali vsekrižem.
»Res, moram. Ce so odšli tisoči, zakaj bi ne šel še jaz! Ce padajo in umirajo očetje, zakaj bi ne nastavil svojih prsi še jaz! Drugi zapuščajo žene in sirote, onemogle očete in matere, za menoj ne bo imel kdo vzroka plakati...«
»Pa kdo nam bo učil sedaj otroke?«
»Aj, že pride kdo; in če ne? Kdo vpraša danes, ko se trese zemlja od grmenja kanonov, po čitanju in pisanju. Ko utihnejo ti, boste pa že dobili1 tega ali onega gospoda«.
»Ne, ne, vi boste morali nazaj, saj smo se ravno navadili eden drugega. Radi smo vas imeli vsi. Boste videli, še par mesecev, in vse bo zopet, kakor je bilo. Jože, prinest en liter. Počakajte, gospod, da vsaj trčimo še za slovo«.
— Ne, dobri ljudje so to — si je mislil Krtina, ko se je vračal domov. — Trda skorja, sempatja tudi grča, v notranjosti pa dobri in pošteni. Mnogo-, mnogo bi se dalo napraviti iz teh bednih ljudi, marsikaj narediti, kar bi jim pomagalo na noge. Saj je to pravzaprav jedro naroda, in koristiti, pomagati tem, to je vsebina narodnega dela, o katerem so mi časih
WOJflSa
MATERINA ŽEPNA RUTA.
Tu med ostanki sem iz davnih dni
zagledal tebe, ruta žepna bela ...
Poljub nate, spomin grenak, kladak —
saj, ruta, tebe mati je imela!
Kadar po duši meni je vihar besnel —
nič skritega ni materi ostalo;
o, koliko tedaj je solz, točenih zame,
mehkobo tvojo, ruta, žgalo!
In če je radosti naval vzkipel
iz duše v glas, iz grla v spev in smeh,
tedaj si, ruta, solze ti popila,
ki materi igrale so v očeh.
Kar v svetu izven doma je hrumelo
bolesti, slasti, toge in skrbi,
vse materi je do srca prispelo,
in vate, ruta, govorile so oči.
A najbolj takrat, kadar mojo je bodočnost
snovala mati v tihi, blaženi minuti —
vsak vzdih, nasmeček, strah, ponos in up
zaupala je tebi, srečni beli ruti.
A danes? ... Danes!... Solze bi že vse,
edina mamica, iztekle duši tvoji!
Zato je prav, da matere več ni —
ti, ruta, služi zdaj bolesti moji1! G.
IZ STRELSKEGA JARKA.
Kakšen blagoslov je šola za ljudstvo in kako se hvaležni učenci svojih učiteljev celo v strelskih jarkih spominjajo, naj priča vsebina dopisnice, ki jo je poslal narednik 97. p. p. Anton S t r 1 e, odlikovan s srebrno hrabrostno svetinjo I. vrste, svojemu bivšemu učitelju Ferdu W i g e -1 e t u v Starem trgu pri Ložu, sedanjemu nadučitelju v Loškem potoku. Glasi se tako:
»Čestiti gospod nadučitelj!
Bagovolite prejeti od svojega nekdanjega učenca, sedanjega boritelja na se-
toliko govorili. Pa kaj, prepozno je, morda jih nikdar več ne vidim ...
Ko pride domov, sede za pisalno mizo in napiše še nekaj pisem, potem pa začne nehote pregledovati in urejati različne papirje, ki so ležali razmetani, napol popisani po mizi. Počasi se zagleda v malo, obledelo sliko, ki je stala v okvirju pred njim na mizi. Prsi so se začele močno dvigati, kakor v sanjah je vstajala pred njim in upirala svoje globoke, temnorjave oči v njega. Začutil je ob sebi toploto njenega telesa, čutil mehkobo njenih kostanjevih las.
Po kaj si prišla? Zakaj odpiraš stare, komaj zaceljene rane, pojdi, prosim te! Ne, ne, samo za trenutek postoj, da še enkrat pogledam v tiste temnorjave oči, ki sem jih nekoč tako silno ljubil...
Počasi se je dvigala in odvijala mehka tenčica, v katero je bilo zavito nekaj neskončno lepega. Vse je bilo že napol stopljeno v eno samo prelestno sliko, pa so se začeli polagoma razmikati posamezni delci, pred seboj je gledal ono globoko, brezmejno srečo, ki ga je dvigala nekoč v paradiž. Cul je stopinje, kako hodita med cipresami, roko v roki, in govorita o sreči, veliki kakor neskončnost, vsej žarki in blesteči. Počasi jo priviije k sebi, čutil je na svojih prsih burne utripe njenega srca, ustna so se združila v dolg, vroč poljub... Vse naokrog so prepevali ptički in črički, cvetke in bilke so se klanjale njuni ljubezni.
»Kmalu zacvete jazmin...« je tiho zašepetala.
vernem bojišču, najvdanejše pozdrave! Velikokrat se spomnim celo tu v strelskem jarku na svojega dobrega učit. in njegove nauke, ki so mi' ostali in ostanejo v vednem spominu, ker le Vam, čestiti gospod, se imam zahvaliti za to, kar sem!
Dogodkov in doživljajev je tukaj mnogo, ki so seveda jako vsakdanji1, toda za svet vseeno novi. V slučaju, da bi Vam bilo kako tako vojno poročilo dobrodošlo, Vam jako rad postrežem. Z odličnimi vojnimi pozdravi ostajam Vaš vdani
S t r 1 e Anton, narednik.
Strelski jarek 20. aprila 1915. — Vojna pošta 73.
m
USODA UČITELJEV V VOJNI.
Čeških učiteljev s Češke in z Morave je padlo v vojni doslej 175, ranjenih je 556. — Nemških učiteljev s Češke je padlo že 156, ranjenih je 378. — Iz Nižje Avstrije je usmrčenih 68 učiteljev, ranjenih je 277, ujetih 48, o 37 se nič ne ve, kaj je z njimi. — Od saških učiteljev je padlo 442. —Od virtenberških učiteljev je v vojni 1700, padlo jih je 290, ranjenih 591. — Badenskih učiteljev je pod orožjem 1800. — Berlinskih učiteljev (brez premestij) je v boju 1344, od teh je padlo 77, ranjenih je 155. — Iz okrajnega šolskega okoliša brn-skega je v vojni 200 učiteljev. — Vsa ta števila se seveda vsak dan, vsako uro,
vsako minuto večajo.
*
r
ANONIMNI DENUNCIANTI.
O anonimnih denunciantih je bilo govora v ogrsko-hrvatski poslanski zbornici. Grof Tisza je energično odklonil početje tudi takih ljudi, epidemijo je imenoval besnost denunciantstva. »Information« pravi): Vojna da naravno zla,' ki so neizogibna. Ampak zlo »špicelstva«, ki hoče biti patriotično, naj nam bo prihranjeno. Zakaj to je, da govorimo z Goethejem, res »tuja kaplja v krvi«.
*
GROF TISZA IN VOLILNA PRAVICA.
V ogrsko-hrvatski zbornici je opozicija predlagala, da naj se podeli vojakom na bojišču volilna pravica. Če morajo vojaki žrtvovati za državo življenje, naj imajo vsaj pravico in možnost soditi) o politiki in sestavi te države. Tako je mislila opozicija. Tega mnenja pa ni bil groi Tisza. Dejal je, da ni po njegovem nazoru volilna pravica nikaka nagrada za vojake, ter da bi bila po njegovem mnenju uvedba volilne pravice prava narodna nesreča. — Večina javnega mnenja je proti
nazorom grofa Tisze.
*
OTROCI VOJNE
»Pravo Lidu« piše: Devet mesecev je minilo od začetka vojne, in prvi vojni otroci že prihajajo na svet. Kdo so ti otroci? Kake krvi so in kakega izvora? Kdo ve! »Mati je vedno prava, oče neprav,« pravi že starorimsko pravo. Morda so to otroci zadnjega objema ob slovesu zakon-
»Ej, kmalu, ti Beatrice mojih sanj... In ti me boš večno ljubila ...«
»Da, moj najdražji, večno tvoja, samo tvoja!...«
In vse je vriskalo okrog njega, saj ga je ljubila, tako jako ljubila ona, za katero bi dal vse, ki je bila vsebina njegovega življenja. Strastno je pritisnil sliko na svoja drhteča ustna, pa bil je le mrzel papir...
Izginila je, ostal je sam v prazni, zapuščeni sobi. Odpravil se je v posteljo in počasi ves utrujen zaspal...
Divje slike so drvile pred njim, ogromne mase vojnikov so se valile preko ravani, hipoma so se spopadle, kri je lila v potokih. Preko trupel so švigali divji jezdeci, in strašno so žarele njihove oči. Zopet je videl, kako leži sredi brezmejne stepe s prestreljenimi prsi, iz rane pa počasi curlja kri. Rad bi zaklical na pomoč, pa se mu izvije globok hripav vzdih iz prsi. V oblakih se nenadoma prikaže mati, podaja mu roko in ga milo kliče k sebi... Po poti pride ona, vsa kakor nekoč. Tiho poklekuje poleg njega in ga vzame v naročje, glavo mu pa privije na prsi. Zopet sta si gledala iz oči v oči,
v oblakih so pa zapeli legijoni angelov...
*
Žarko solnce je vstajalo drugo jutro izza hribov, ko je drdral po kolovozni poti voz. — Štefan Krtina se je peljal k vojakom.
cev. Morda so otroci mimogredočega Iju-bimkovanja z vojaki, nastanjenimi na pohodu ; morda otroci vdov po živih ali mrtvih vojakih, ki jim je hipoma zavrela kri in so pozabile svojo zakonsko zvestobo, da se potem za trenutek radosti kesajo vse življenje; morda otroci strežnic, ki prenašajo z vojaki vred njihove bridkosti in težave na bojnem polju in v lazaretin, kjer se razvija med moškimi in ženskami naravno razmerje tovarištva in ljubezni. Ali pa so morda ti otroci posledica najža-lostnejšega ljubimkovanja: otroci sovražnih vojakov, ki — prihajajoč v vasi in mesta — kriče po vodi, kruhu in ženskah. In popadajo vse troje z enako divjo lakoto, ne vprašujoč, čigavo je in kakšno. Kaj naj bo s takimi vojnimi otroki? Ma-lokateri otročič bo sprejet z veseljem, kakor v normalnih časih sprejemajo novorojenčke. Večinoma spremljajo take otroke pri njihovem vstopu v svet stud, strah, bolest in groza. Oteževali bodo le usodo svojih mater. Bodo pa tudi trd oreh za javnost, ker sprožajo novo pravno vprašanje, ki se z njim doslej še ni bavil nihče. Čigavi so? Čigava dolžnost je skrbeti zanje? Madžarski pravniki se že bavijo s tem novim vprašanjem, in ne manjka tudi predlogov, da bi bilo dovoljeno otroke sovražnih vojakov zamoriti že v materinem telesu. Ne verjamemo, da bi bilo dosti mater. ki bi privolile v to, zakaj rusinski, poljski, romunski in slovaški kmetje, koder je hodila ruska vojska, imajo v od-pravljenju telesnega ploda naravnejše in bolj človeške nazore, kot pa velikomestne dame, ki hodijo iskat »pomoči« k zakotnemu zdravniku ali babici z isto lahkoto, kakor si hodijo izdirat zob. Saj je vendar tudi človek, ki se giblje pod materinim srcem, pa naj je bil oče tudi Čerkez, Gru-zin, Kirgiz ali kakor se že imenujejo ti narodi ruskega vzhoda, saj vendar tudi njena, materina kri kroži v novem človeku, ki ima priti na svet. Pomešala so se plemena v državah, ki se vojujejo. Vendar pa ne gre samo za nasilja, zagrešena po sovražnih vojakih. Madžarski vojaki so raztreseni po slovanskih in nemških zemljah, nemški po madžarskih in slovanskih, slovanski po nemških in madžarskih. Nemško vojaštvo je na Francoskem in Angleškem, na Francoskem in Angleškem mrgoli Indijcev, Avstralcev, Kanadcev, afriških zamorcev. Vzhod se je pomešal z Rusijo, Egipt se je pomešal, Turčija, Balkan — nepregledno. In povsod zmaguje zdravi nagon, povsod premaguje plemensko sovraštvo ljubezen oba spola, povsod se rode novi ljudje. Zgodovina ne pomni takega mešanja plemen, tako splošnega, kakor dandanes. Kak bo ta novi človek, ki pa bo iznova množil in iznova plodil in se dal pomešavati? Kako bo to novo po-koljenje? Slabše ali boljše? Nihče ne ve. Toda ljudje pa bodo. In to je odločilno. Devet mesecev vojne je minilo, in oni prihajajo. Ljudje! Ni mogoče torej drugega, nego da jih sprejmemo, zakaj naši bratje so!
III. Dobrodelni Koncert „Glasbene lice"
v Ljubljani z dne 8. maja 1915.
Odkar divja svetovna vojna, kakršne povestnica narodov še ne pozna, je »Glasbena Matica« že v tretjič storila dobro delo s prireditvijo zanimivega koncerta pod vodstvom g. konc. vodje H u b a d a dne 8. maja t. 1. v veliki dvorani »Narodnega doma«. Kakor je bil uspeh prvih dveh koncertov sijajen, zlasti po krasnem obisku, tako se mora zadnji zadovo1-ljiti le z moralnim efektom. Vrag razumi ljubljansko občinstvo! Ljubi senzacije: zadnjič je vse drlo skupaj zaradi B e t e t-ta. To pot je izvrstno nastopil naš ljubi, domači Josip Križaj z izvrstnim uspč-hom, ki ni daleč zaostajal za Betottovim. Ampak naša publika da mnogo na naslove. Križaj je podal Ljubljani toliko lepih, užitka polnih koncertnih večerov, ustvaril na odru toliko karakterističnih opernih tipov, da smo mu mnogo hvale in zahvale dolžni. Toda Ljubljančani na vse kmalu pozabijo. Tu bi bila na mestu natlačena dvorana. Ljubemu umetniku, ki se brezplačno nudi za sodelovanje, zijajo prazni stoli nasproti! Kolika hvaležnost! Pri nas je tako, bilo je tako in bo tudivbodoče bržkone tako: kadar enega naših umetnikov izgubimo, takrat šele vemo, kaj nam je bil. Takrat ga šele začnemo ceniti, a vse-
T i
SPOZNAVANJE NARODOV.
»Information« pripoveduje, da pribež-niki iz Galicije na Češko odkrito pripovedujejo, kako so z nezaupljivostjo, da, sko-ro z bojaznijo odhajali na Češko, ker so bili slabo poučeni o Čehih. »Mislili smo« — tako pripovedujejo — »da pridemo med kake panslaviste ali celo rusofile.« Ali ta bojazen se je razpršila takoj, čim so poljski pribežniki Čehe — spoznali. Sedaj vlada najpresrčneje, pravo bratsko razmerje med poljskimi pribežniki in domačim češkim prebivalstvom. — Z ozi-rom na ta pojav na Češkem izvaja »Information« tako-le: »Ta zgled nudi uvaževa-nja vrednega pouka tudi tja preko za vse druge narode naše državne skupnosti. Staro prokletstvo Avstrije je, da se nje mnogi narodi premalo poznajo med seboj in da se namenoma izogibljejo vsemu, kar bi jih moglo zbližati drugega drugemu in kar bi omogočilo, da bi se tudi osebno
spoznavali med seboj!«
*
ZA ALPSKE DEŽELE.
Štajerski poslanec vitez Pantz je interveniral pri vojnem ministru zaradi ponovnih črnovojniških pregledovanj v alpskih deželah. Povedal mu je, da je bil že pri prvih pregledovanjih v alpskih deželah potrjen jako velik kontingent črno-vojnikov, tako da bi moglo ponovno pregledovanje v teh deželah odpasti. Vojni minister je poslušal Pantzova izvajanja z velikim zanimanjem ter je pohvalil brez-primerno požrtvovalnost alpskih dežel. Obljubil je, da se bo postopalo pri pregledovanjih z največjo obzirnostjo. *
ZA ČRNOVOJNIKE — LJUDSKO-ŠOL-SKE UČITELJE.
Domobransko ministrstvo je odredilo, da se ljudsko-šolskih učiteljev letnikov 1895., 1896. in 1891., ki so bili pri pregledovanju spoznani za sposobne, načeloma ne bo oproščalo od črnovojniške, oziroma vojaške službe.
DELO SLOVENSKEGA UČITELJSTVA ZA »RDEČI KRIŽ«.
Učiteljstvo v Volčah je nabralo 80 K 50 vin.; nadučitelj Anton Kadunc v Tri-bučah pri Črnomlju nabral 10 K 85 vin.; učiteljstvo okoliške deške ljudske šole v Celju nabralo med učenci 43 K 80 vin. +
35 K 91 vin. = 79 K 71 vin.; ljudska šola v Toplicah na Dolenjskem 63 K 2 vin.; potom okrajnega šolskega sveta goriškega nabrano 372 K 7 vin.; učiteljstvo sežanskega okraja nabralo med šolsko mlai-dino 235 K 2 vin.; skupaj 841 K 17 vin.
lej, žal, prepozno! — Križaj je pel spev Dalanda iz Wagnerjevega »Večnega mornarja«. Mene sta predvsem zanimala La-jovčeva samospeva »Romanca« in »Poljub«, odlični moderni skladbi. Izredno mi je bila všeč zlasti prva', pred leti objavljena v »Novih Akordih«, a — če se ne motim — še nikoli izvajana. Ta klavirska spremljava! Da vkljub svoji trajni umetniški vrednosti presega okus našega občinstva, je razumljivo. Ostalo je mrzlo. Tudi ob dr. Krekovi »V brezupnosti«. Kot kontrast k pravkar imenovanim skladbam in dokaz, kaj ugaja ljudem, smo čuli Gerbičevo pesemco »Pojdem na prejo«, v narodnem tonu zložen samospev, ki ga je Križaj moral ponoviti. Bil je pa svoji težki nalogi kos tudi v Lajovičevih pesmih, za katerih izvajanje mu topla zahvala.
Na tem koncertu je prvič debutirala gdč. Dana Koblerjeva, konservato-ristka in bivša učenka Glasbene Matice, ki s ponosom lahko gleda na sadove svojega truda. Igrala je Chopinovo fantazijo v F-molu in Smetanovo »Slavnost čeških kmetov«, oboje spretno, z razumevanjem in precejšnjo tehniko. Ne sme jo motiti to, da naše občinstvo ne mara klavirskih točk. Poznam ljudi, ki pravijo, da nekaj razumejo, pa vselej takrat zdehajo ali za-puste dvorano. Če bi jim zaigrala tisti neumni »Herkules valček«, bi doživela aplavz, da nikoli takega ne. Peščica onih pa, ki vedo ceniti napredek po trnjevi poti slovenske umetnosti korakajoče gdč. Koblerjeve, so bili zadovoljni. Srečno naprej! —
V zadnji številki izkazanih K 25.274:50 Danes izkazanih	K 841:17
Doslej nabranih	K 26.115:67
Prosimo nadaljnih obvestil, oziroma izpopolnil dosedanjih izkazov!
Min tovariši - naročniki.
(Dostavki in popravki k uvodniku v7. št.) Kranjsko.
48.	Barle Konrad, u. Metlika.
49.	Ilumek Dragotin, strok.u. Krško.
50.	Primožič Josip, u. v. Sorica.
51.	Stupica Ivan, u. v. Dražgoše.
Štajersko.
41.	Čoki Ignacij, u. Runeč p. Ormožu.
42.	Koropic Janko, u. Šoštanj.
43.	Petrič Ludovik, u. Konjice.
44.	Vodenik Simon, u. Lembach-Bi-strica p. M.
Popravek: ad 14. Kranjc Franc, nd. Sv. Barbara n. Marib., ni mobiliziran.
ad 25. Sevnik Julij, u. Dramlje (ni padel na bofišču, ampak je v ruskem ujet.).
Po tej izpopolnitvi je torej danes naših naročnikov-vojakov:
s Kranjskega	51
s Štajerskega	43
s Primorskega	54
s Koroškega	1
skupno število	149
Piscu uvodnika v 7. številki seveda niso znane vse dejanjske razmere vsakega posameznega učitelja, ampak je sestavil le imenik mobiliziranih tovarišev-na-ročnikov, ki so mu to javili1. (Glej 113. do 115. vrsto napominanega članka!) S tem, da ni priobčil imen vseh mobiliziranih slovenskih učiteljev, bodisi naročnikov ali ne, ni hotel nikogar staviti na »sramotni oder«, kakor se pritožuje neki tovariš, ampak je pisal bona fide, kar in kakor mu je bilo pač znano in kar je posnel iz slovenskih listov. Kdor Ifoče torej v ta izkaz, naj piše dopisnico uredništvu ali uprav-ništvu.
Sicer pa bodo okrajna učiteljska društva poskrbela za popolen tak izkaz.
Končno število bomo mogli ugotoviti šele takrat, ko bodo končani novi nabori. Značilno je, da pride tedaj na prebiranje več učiteljev-očetov s svojimi sinovi.
Eden takih učiteljev - očetov nam piše: »Pri meni je zanimivo to, da poj-dem zaeno s svojim sinom na nabor. Jaz starina bom najbrže sposoben, a sinko je šibak. Če me pošljejo na fronto, bom še vedno odtehtal par mladih fantov.«
Drug tovariš nam piše: ,»Po 29. službenih letih se mi obeta namesto regulacije plač — zopet vojaška suknja! Nič ne de, bom vsaj dobro preskrbljen! Zamenja! bom svoje civilne cape z novo vojaško obleko. V moji rodovini bodo potem oče in dva sinova v vojni, hčeri sta pa pri »Rdečem križu«. Doma ostane samo žena, oziroma mati. Pa naj kdo trdi, da smo učitelji za nič!«
Na vzporedu sta bila dalje dva ljubka Dvorakova dvospeva »Zadnja želja« in »Namenjeno je nama«. Oboževatelj sem Dvorakove muze, in pesemci sta mi jako ugajali. S primernim občutkom sta jih zapela gdč. Cenka Severjeva in g. Leopold Kovač, ki1 vidno napredujeta. Take točke dobrodošle!
Ostali del nekoliko predolgega večera je izpolnil pevski zbor »Glasbene Matice« z zbori, ki so bili izvajani na drugem, oziroma prvem dobrodelnem koncertu. Popolnoma prav je, da se naštudi-rane stvari večkrat izvajajo. Tudi jih občinstvo lažje razume, če jih večkrat sliši. Hvalevredna je bila uvrstitev narodnih pesmi1 v vzpored. Peli so jih krasno in so morali nekatere ponoviti. Zlasti presrčna je bila »Gor čez izaro, gor čez gmajnico«. Zaključile so koncert ljubeznive hrvatske narodne pesmi »Cvetje iz narodnega vrta«, nanizane v venček, ki se prav prijetno da poslušati. Kratek tenorski šolo- je lepo izvedel g. Kovač. Spremljanje na klavirju in harmoniju sta oskrbela gdč. Kob-lerjeva in gd. profesor Vedral, ki je ves večer spremljal soliste in to prav spretno. Vrli Matični zbor, ki v težkih sedanjih časih vseeno uspešno deluje, je imel zopet vseskozi posrečen večer. Ko potihne bojni vihar, vstane v vsem svojem nekdanjem sijaju, in nadejati se smemo plodo-vitega' delovanja v prospeh slovenske glasbe. In če to veselje doživimo — srečni!
V Ljubljani, 12. maja 1915.
Z. Prelovee.
Na letnem občnem zboru društva hrvatskih učiteljic v Zagrebu se je gospa Milka Pogačičeva poslovila) od članic kot predsednica. Poleg tega se je umaknila od raznih podjetij, ki jih je bila zasnovala pod devizo »Za našega otroka«; odtegnila se je torej s polja najčlovekoljubnejšega delovanja. Listi so iskreno obžalovali umaknitev te markantne osebnosti v zagrebškem ženskem svetu, ker organizatorjem talent gospe Pogačičeve je najplodo-nosneje deloval skozi več let. Za vsa do-tična humanitarna podjetja pomenja odstop te vrle žene veliko- izgubo. Zato izražajo listi nado, da se ni umaknila za vedno. Kot vzrok svojemu koraku je de-misionarka oiiciaino navedla preobreme-njenje in utrujenje. Ali iz listov je sklepati, da so tu igrali vmes tudi drugi vzroki1, slični onim, ki so tudi v našem javnem življenju provzročili že marsikatero težko zlo in škodo.
Tako piše n. pr. »Agramer Taigblatt«: »V našem miljeju je težko kaj ustvariti. Tisoč ozirov na desno in levo ovirajo delavno moč ter odjemljejo našim najboljšim osebnostim veselje do dela. Ako hočeš res kaj oživotvoriti, moraš plašno broditi med ostrimi skalami raznih kompromisov, nesmeš niti za trenotek pozabljati na stotere nevarnosti, ki jih ustvarja posebno sodelovanje naših razmer. A ko je delo dovršeno, ki je provzročalo razne tajne in odkrite težave in je zato zahtevalo desetkrat večjo porabo energije, nego kje drugje, pa se že oglašajo nešte-vilni grajajoči glasovi tistih znanih, ki hočejo vse bolje vedeti, ki v žaljivem zboru kritikujejo vse in ki jim ne moreš ničesa prav storiti. Kritikovanje tujega dela in tujega ustvarjanja je res lahko in — poceni!«
»Agramer Tagblatt« pravi dalje, da so tudi imenovano vrlo ženo pregnali s pozorišča koristnega dela tisti, ki vse bolje vedo, vse kritikujejo in ki menijo, da so bogve kaj storili v narodno korist, ako tisto narodno delo, na katerem sodelovati je vsakogar dolžnost, nadomeščajo z neugodnim kritikovanjem dela — drugih!
in Zagreb ni daleč od slovenskih pokrajin, zato pa morajo biti opisane razmere tukaj in tam — enake!
Profesor Matko M a n d i č , državni in deželni poslanec, je dne 14. t. m. v Trstu umrl. Z njim je legel v grob eden naj-idealnejših, najnesebičnejših, najpožrtvo-valnejših in najdelavnejših rodoljubov, kar jih je rodila hrvatsko-slovenska zemlja.
Mandič, rojen Istran, je imel pred sabo lepo, zasigurano bodočnost. Bil je profesor v Zagrebu. Prav takrat se je pričel narodni pokret v Istri. Narodnostno gibanje je vzklilo in jelo naraščati. Toda ne-dostajalo je povsodi narodnih delavcev in bati se je bilo, da zopet zavlada staro mrtvilo. Mandiču so bile znane te razmere, zato ni niti trenutek pomišljal, da bi se ne postavil brezpogojno v narodno službo. Odpovedal se je profesuri ter se vrnil v rodno svojo Istro, da se popolnoma posveti narodnemu delu. Prevzel je uredništvo »Naše Sloge« ter jel orati ledino. Kot plačo je dobival par desetakov in s temi beraškimi novci živel — ne morda leto ali dve — marveč desetletja. V službi naroda je stradal — v besede pravem pomenu, toda omagal ni nikoli, marveč s podvojeno silo delal za probujo takrat še malodane spečega istrskega ljudstva. Marsikdo mu je takrat nasvetoval, naj ne tlačani več pri stvari, ki mu ne more dati niti skorjice kruha, toda s ponosom je odklonil vse take nasvete ter stradal in neumorno nadaljeval delo narodne probuje. Tako so potekla desetletja. Njegovo delo je obrodilo sad: danes je probujena vsa Istra, zasluga za to pa pripada v prvi vrsti njemu, Matku Mandiču. Dela celega življenja, neštetih žrtev mu istrsko ljudstvo ni moglo poplačati, le malo nagrado v znak svoje hvaležnosti mu je dalo s tem, da ga je izvolilo za svojega državnega in deželnega poslanca. Tudi kot tak je živel Matko Mandič samo svojemu narodu.
Zadnje desetletje je živel Mandič v Trstu in tu nadaljeval svoje v Istri zapo-četo delo. V Trstu je bil apostol hrvatsko-slovenskega bratstva, in če je v kom per-sonificirana kaka ideja, je čisto gotovo, da je bii pokojnik Matko Mandič personifikacija hrvatsko-slovenskega edinstva, saj je vedno in vedno s ponosom in poudarkom naglašal, da je Slovenec in Hrvat v eni osebi. In ta mož in značaj je sedaj legel v
grob, zadnje trenutke pa mu je zagrenila zavest, da ne bo več doživel in videl srečnejše bodočnosti svojega naroda. Tudi to je kos tragike, ki je je bilo toliko v Mandi-čevem življenju.
Pokojni Mandič se je tudi vedno živo zanimal za delo slovenskega in hrvatskega učiteljstva, ki mu je bil prijatelj. — Pokojnik je bil načelnik moške podružnice družbe sv. Cirila in Metoda v onih težkih časih, ko so se polagali prvi temelji slovenskemu šolstvu v mestu tržaškem. Bil je predsednik in navdušen pevec nekdanjega »Slovanskega pevskega društva«, bratovščine sv. Cirila in Metoda, Delavskega konsumnega društva pri Sv. Jakobu (od leta 1904 do smrti, torej 11 let). Bil je med ustanovitelji in navdušen podpira-telj društva Strossmayer in član mnogih drugih narodnih društev. Jako vnet je bil tudi za »Sokola«. V prejšnjih časih ni zamudil nobenega zborovanja in nobene prireditve tega društva, kjer je tudi aktivno nastopal. — Bodi mu blag in trajen spomin tudi med nami!
Vama radia sprana stila.
Upravno sodišče je v soboto, dne 8. t. m., razsodilo, da je izvolitev šestih članov nemškega krajnega šolskega sveta v Trebincu neveljavna, ker pošiljajo ti člani svoje otroke v češke šole in ker njihovi svojci v hiši in izven hiše govore češki in ker sami pripadajo le češkim in nobenim nemškim društvom. Ni jih torej smatrati za Nemce in zato ne smejo vršiti službe nemškega krajnega šolskega sveta.
Književnost.
Za domovino Avstrijo. Dvoglasna pesem s spremljevanjem harmonija ali klavirja. Uglasbil Anton Kosi. Besede zložil Vekoslav P o 1 j a n e c. — Bojno leto 1914—15. — Čisti dobiček je namenjen »Rdečemu križu«. Vsako prepisovanje je po zakonu kaznjivo. Natisnila Učiteljska tiskarna v Ljubljani. Založil skladatelj Anton Kosi v Središču. Cena 35 h, s poštnino 40 h. (V poštnih znamkah!) — Besedilo je navdušeno in se preliva v upapolno pozdravno pesem zmagi in zmagovalcem. Temu primerna je Kosijeva dvoglasna skladba, ki valovi nakvišku in navzdol, v lepi harmoniji odgovarjajoč patriotiškemu čuvstvovanju. Spremljava je enostavna zato lahka. Celotna skladba je primerna in pripravna, da jo pojo sedanje dni v šolah in na šolskih priredbah.
Gustave Flaubert: Gospa Bovaryje-va. Roman. Prevel Vladimir Levstik.
—	Izdala in založila »Omladina« 1915. — Tiskala »Učiteljska tiskarna« v Ljubljani.
—	Zbirka mojstrov. Prva knjiga. — Str. 332. — Cena: broš. 3 K 80 vin., vez. 4 K 80 vin. — To znamenito delo — eno naj-bojših, kar jih premore svetovna beletri-stika — imamo po zaslugi »Omladine« sedaj v slovenskem prevodu pred seboj. Romana, ki ga pozna ves kulturni svet, ni treba šele posebe priporočati Slovencem. — Slovenska »Gospa Bovaryjeva« se odlikuje po lepem, gladkem jeziku in po preprosto-elegantni opremi. — Založništvu želimo ob započetem, vsega priznanja vrednem delu najlepših uspehov. Tudi ta težki čas ni zamoril v naši aka-demiški mladini idealne požrtvovalnosti in smisla za kulturno delo. To je dokaz, da temelji naša moč in korenini naša bodočnost na trdni podlagi in v zdravem organizmu.
iz dni skrbi in žalosti. Igrokaz in povesti. Slovenski miadini in preprostemu ljudstvu v pouk in zabavo. — Napisal Anton K o s i v bojnem letu 1914/15. — Izdal in založil pisatelj v Središču. — Cena 45 h. — Str. 38. — Na prvem mestu stoji igrokaz v treh dejanjih »Po mobilizaciji doma«. — Po umetniških načelih tega igrokaza ne smemo soditi. To je pač pri-godnica. Namesto treh dejanj bi popolnoma zadoščali le dve dejanji, ker je prvo odveč: dolgi monologi z vsem mogočim modrovanjem — nekaka koncentracija pouka o hiševanju in gospodinjstvu. Pisatelj govori tu konsekventno o vojski, medtem ko ima na str. 18. »Misli ovoj-n i«. Marijana na 5. str. skuša, Rižnar-jeva Neža pa na str. 23. poizkuša. Str. 12.: Prinesem obvestilo — napak; prav: prinašam... Ne: bodive, sve; ampak: bodiva, sva (ista stran). Molitev na 14. str. bi bila učinkovitejša', če bi jo mati molila sama, saj ni verjetno, da bi jo znali dobesedno vsi, če se je niso prej naučili na pamet. — Upamo pa, da bo igrica vkljub temu ugodno učinkovala, in sicer zlasti zaradi ljubezni, ki jo otroci kažejo do matere, in pa zaradi tako veselega konca. — Protialkoholno tendenco vsebu-
je črtica iz viničarskega življenja v Slovenskih goricah: »Dva ujetnika — rešena«. Dobra stvar, zato tudi1 uspešna. — Dobra je tudi »Domača zemlja«, božična! povest iz 1. 1914. — V celoti je knjižica priporočljiva. — Take in slične publikacije naj imajo pečat skrbne izbirčnosti in vestne priprave, ker bodo mimo vsega drugega tudi dokumenti, kako smo Slovenci duševno živeli v tej veliki dobi, ki ustvarja velike dogodke!
Srednješolske vesti.
Ogenj in tatovi na goriških gimnazijah. Iz Gorice nam pišejo: Čudno je, da so se začeli pojavljati tatovi na tukajšnjih gimnazijah. Pretekli teden so vlomili v nemško gimnazijo na Soški cesti in odnesli nekaj denarja in važnih papirjev. — V noči od sobote na nedeljo so vlomili v poslopje italijanske gimnazije in odnesli tam spravljen denar. Nato so znesli skupaj gimnazijske kataloge in jih zažgali. Ogenj se je kmalu razširil tudi na druge predmete. K sreči so ga pravočasno opazili. Došli gasilci so ogenj zadušili. V nevarnosti je bila tudi licealna knjižnica.
Srednje šole v Ljubljani. Z 10. t. m. so pouk na ljubljanskih srednjih šolah preuredili tako, da imata I. in II. državna gimnazija pouk dopoldne, realka in .pripravnica pa popoldne. S prihodnjim ponedeljkom počenši so ti zavodi dnevno dobo pouka zopet premenili, tako da imajo dijaki pouk en teden dopoldne, drugi teden pa popoldne.
Vojno priznanje zaradi hrabrega vedenja pred sovražnikom je dobil c. in kr. rezervni poročnik dr. Fran Rostaher, su-plent na nemški gimnaziji v Gorici.
Slavnim šolskim oblastim pošilja več staršev z dežele v »Slovenskem Narodu« z dne 14. t. m. to prošnjo: »V časopisih smo danes čitali, da se vrše na učnih zavodih srednjih šol v Ljubljani zopet nekatere izpremembe glede pouka. Ali bi ne bilo boljše, da bi se šole predčasno zaključile? Take izpremembe niso v korist ne pouku, ne dijakom! S predčasno za-ključitvijo vsaj koncem maja t. 1. bi se ustreglo dijakom in staršem, ki sedanjo draginjo vsestransko občutijo.
V vojno službovanje je odšel znani slovenski jezikoslovec K o š t i a 1, profesor na slovenskem moškem učiteljišču v Gorici.
iz nase organizacije.
Štajersko.
Učiteljsko društvo za ormoški okraj
poroča, da je meseca maja 1915 darovaio za podporni sklad učiteljskih vojaških ro-dovin učiteljstvo pri Sv. Bolfenku 3 K, učiteljstvo pri Veliki Nedelji 3 K, učiteljstvo pri Sv. Miklavžu 2 K 50 h in učiteljstvo Ormož-okolica 1 K, torej skupaj 9 K 50 h. Prihodnje zborovanje bo 1. julija t. 1. v Ormožu. Tovariši in tovarišice naj se blagovolijo do 1. junija oglasiti s času primernim predavanjem. — Došle so knjige »Slovenske Šolske Matice« za 1914.
¡Craniske vesti.
MARIJA VIDROVA.
Dne 9. t. m. je umrla v ljubljanski bolnici koleginja Marija V i d r o v a-, učiteljica v Spodnji Šiški, po nevarni operaciji. — Bila je zvesta članica »Slomškove Zveze« od vsega početka, bila pa je tudi marljiva in blaga učiteljica. — V dobi sedanje vojne je požrtvovalno stregla ranjencem v Ljubljani. Skoro do zadnjega diha je izvrševala dela človekoljubja in usmiljenja. — Mi spoštujemo vsak značaj, vsako prepričanje, ki ima temelj v srcu in sodnika v vesti, zato čast spominu skromne in nesebične pokojne tovarišice!
—r— Iz krogov učiteljskih penzioni-stov pišejo »Slovenskemu Narodu« z dne 17. t. m.: »Aktivni tovariši dobijo torej kakor ste poročali,, malo- draginjsko podporo. 60, oziroma 80 kron res ni veliko, a vendar bolje kot nič in tudi ta malenkost pride prav v tej neznosni draginji. Čudno pa je, da smo bili učitelji penzioni-sti prezrti. Mari mi ne potrebujemo? O, in kako še! Pomisliti treba, da si moramo stanovanja plačevati in da so naše penzije prav borne in še te — obremenjene. Pravilno bi bilo, da slavni deželni odbor tudi nam nakaže take draginjske doklade, kakor aktivnim tovarišem. Upamo, da to stori čim prej, za kar mu bomo vsi odkritosrčno hvaležni.« — Mi želimo od vsega srca, da bi tovarišem vpokojen-cem njihovo prošnjo kar najhitreje ugod-
no rešili. — Vse svoje telesne in duševne sile so žrtvovali domovini. Ali naj na starost med ubožnimi najubožnejši stradajo?
—r— Ustanovni zavod za gluhoneme v Ljubljani. C. kr. deželna vlada razglaša: Na ustanovnem zavodu za gluhoneme v Ljubljani se bodo, ako razmere to dopustijo, s pričetkom šolskega leta 1915/6 na* novo sprejemali gluhonemi šoloobvezni otroci na prošnjo roditeljev ali1 njih namestnikov. — Pogoji za pripust k pouku, oziroma za sprejem v zavod so: 1. Gluho-neinost ali takšna stopnja nagluhosti, da se dotičnik s posluhom ne more naučiti glasovnega jezika; 2. izpolnjeno 7. in ne še prekoračeno 12. leto življenja in 3. primerna telesna zmožnost in sposobnost za izobraževanje. — Od sprejetja so brezpogojno izključeni bebasti, slaboumni in božjastni otroci kakor tudi otroci, ki imajo nalezljive bolezni in druge telesne hibe. Ravnotako se ne morejo sprejeti otroci, katerih govorila niso zmožna priučiti se glasovnega j ezikas ki so v veliki meri kratkovidni ali daljnovidni in ki močijo posteljo. — Sposobnost za izobraževanje se dokaže s posebno preizkušnjo, ki jo je prebiti v zavodu; dan in ura te preizkušnje se razglasita, ob svojem času. — Gojenci morajo v dobi svojega izobraževanja v zavodu dobiti stanovanje in hrano proti plačilu letnega zneska 300 K. — Ako se uboštvo dokaže, se preskrbovalni stroški lahko znižajo ali popolnoma spregledajo. — Znotranji gojenci dobe vso preskrbo v zavodu; vendar jih morajo tisti, ki so jih dolžni preživljati, preskrbeti s predpisano vrlino obleko in s potrebnim perilom. Znotranji gojenci morajo, in sicer tudi kadar se preskrbovalni stroški znižajo ali spregledajo, v zavod sledeča oblačila v dobrem stanu in zaznamovana s seboj prinesti, in sicer dečki: 2 zgornji obleki, klobuk in zimsko suknjo, dvoje črevljev, 6 srajc, 6 spodnjih hlač, 6 parov nogavic, 6 žepnih robcev in dežnik; deklite: 2 zgornji obleki, klobuk ali ruto in zimsko jopico, dvoje črevljev, 6 srajc, 6 spodnjih kril, 6 hlač, 3 naprsne jopice, 3 predpasnike, 6 parov nogavic, 6 žepnih robcev in dežnik. — Prošnje za pripust k pouku, oziroma za sprejem znotranjih gojencev v zavod, je do 20. junija 1915. 1. lagati pri vodstvu ustanovnega zavoda za gluhoneme v Ljubljani. — Prošnje je opremiti z nastopnimi listinami: a) z rojstnim listom, b) z izpričevalom o cepljenih kozah, c) z zdravniškim izpričevalom o glu-honemosti z napovedjo, kako je ta nastala, in o telesni zmožnosti, č) z domovinskim listom, d) s šolskimi naznanili, če jih ima dotičnik. — Kadar se prosi, da bi se dotičnik sprejel za znotranjega gojenca, je priložiti vrhutega izkaz o imetju ali pa zavezno pismo, da bo plačeval po 300 kron preskrbovalnih stroškov na teto ali pa v zakoniti obliki napravljeno ubožno izpričevalo. — Pristavlja se še, da se prošnje, ki bi dospele po 20. juniju t. 1. in ki bi se ne vložile predpisanim potom, to je pri vodstvu ustanovnega zavoda za gluhoneme ali ki bi bile pomanjkljivo opremljene, ne bodo uvaževale.
—r— Okrajnih učiteljski konferenc v šolskem letu 1914/15 ne bo. Tako je odločil c. kr. deželni šolski svet, pooblaščen od naučnega ministrstva. Ker je mnogo učiteljev vpoklicanih in ker ne bo dobiti zaradi pomanjkanja primernih zboroval-nih prostorov, je redno zborovanje okrajnih šolskih konferenc v večini okrajev onemogočeno, zato te skupščine v tekočem šolskem letu odpadejo.
—r— Draginjska podpora učiteljstvu. Deželni odbor je na svoji sobotni seji sklenil, da se prizna vsemu ljudskošol. in meščanskošolskemu učiteljstvu enkratna draginjska podpora v sledeči izmeri: Pro-vizorični učitelji in učiteljice dobe po 60 kron, definitivni pa po 80 K; vrhutega dobi vsak učitelj oziroma učiteljica za vsakega nepreskrbljenega otroka do 18. leta po 15 kron. — Samci, ki so vpoklicani v vojno službo, so od podpore izključeni, rodovine oženjenih vpoklicanih učiteljev pa dobe polno podporo. Z izplačevanjem se mora takoj začeti. — Finančni efekt tega sklepa deželnega odbora bo znašal okroglo 100.000 kron. Ker je dežela zaradi zakasnitve že sklenjene regulacije učiteljskih plač od pričetka vojne prihranila že blizu pol milijona kron, je upravičeno upanje, da se vsega priznanja vredni sklep deželnega odbora po primernem času obnovi.
—r— O umrlem tovarišu Janku Pi aneekem piše »Sava«: Umrl je v Škofji Loki učitelj na tamkajšnji deški ljudski šoli gospod Janko Pianeckii V veličast nem izprevodu so ga spremili k zadnjemu počitku dne 3. t. m. Tovariši so mu ob grobu zapeli ganljive žalostinke. Pokojnik se je rodil 1866. leta v Kozarščah pri Lo-
žu, pohajal gimnazijo v Ljubljani, dovršil ondi učiteljišče in deloval kot učitelj v nekdanjem Waldherrjevein zavodu v Ljubljani, v Radovljici, v gluhonemnici v Ljubljani, kot učitelj-voditelj v Sori in nazadnje kot učitelj v Škofji Loki. Pianecki je bil jako izobražen mož: spreten risar, nadarjen pevec in glasbenik, vnet sadje-rejec. Iz lastnega veselja se je dovršeno naučil francoščine. V Škofji Loki se je po njegovem prizadevanju osnovala mestna godba. Blagi pokojnik naj počiva v miru v ljubi zemlji slovenski!
—r— Volilo barona Schwegla kranjski deželi. Pokojni baron Schwegel je vo-il kranjskemu deželnemu muzeju »Ru-dolfinum« svojo zbirko slik, orientalskih preprog, orožja in umetnin in še posebe dragoceno numisnatično zbirko — vse to po izberi gospe vdove in pod pogojem, da pridejo vse imenovane dragocene zbirke v last in posest deželnega muzeja stoprav po njeni smrti. Hraniti se bo moralo vse v posebnem prostoru; za prireditev takega prostora je volil pokojnik še posebe 10.000 kron. — Za slučaj, da bi gospa vdova izročila muzeju tudi pokojnikove astnoročne zapiske in druge spise, je uporaba teh v literarne svrhe dovoljena stoprav po preteku petdesetih let od pokojnikove smrti.
—r— Iz Idrije nam pišejo- Za c. in kr. bosn.-herc. črnovojni delavski oddelek, ki je sedaj nastanjen v Idriji in šteje 245 mož, so nabrale učiteljice tukajšnje dekliške šole 262 srajc, 161 parov hlač, 58 parov onuč in 12 parov nogavic. Mnogim srajca-m in hlačam je bilo treba popravila, ti so ga tudi učiteljice preskrbele deloma same, deloma sta jim pri tem pomagali g. Marija Pelhanova in gdč. Franja Vidmar-jeva. — Kar je bilo premalo trdnega za delavca, se je poslalo ubožcem v hiralnico sv. Antona v Spodnji Idriji, oziroma se bo še odposlalo vojakom ranjencem. — Vsa čast požrtvovalnim koleginjam!
—r— Umiri je na Sinji gorici pri Vrhniki ondotni posestnik Mihael Šemerl. Rajnki je bil izredno delaven na gospodarskem polju. Bil je član, odbornik in so-ustanovnik obč. hranilnice na Vrhniki, odbornik krajnega šolskega sveta v Blatni1 Brezovici,in občinski odbornik na Vrhniki. Za napredek šole je bil jako vnet.
—r— Iz ruskega ujetništva se je oglasil učitelj v Ribnici na Dolenjskem, tovariš Viktor Grčar, ki se nahaja v mestu Ashabad ob perzijski meji. Piše, da se mu godi dobro, da je zdrav in zadovoljen. Dopisnica je potrebovala na Kranjsko sko-ro dva meseca.
—r— Zaročil se je Hinko Zupančič, davčni asistent v Derventu, z Justo Kmetovo, učiteljico v Šturijah pri Ajdovščini. Bilo srečno!
—r— O štedenju z živili in o prehranjevanju s koruzo je predaval v nedeljo, dne 2. maja, v Trnovem na Notranjskem nadučitelj Rudolf Horvat ob številni udeležbi in velikem zanimanju mož in žen.
—r— Ekskurendno šolo na Veliki Bukovici opravlja po odhodu učitelja F. Laimpreta nadučitelj R. Horvat iz Trnovega.
—r— Znamenje časa. Potom inserata v »Slovenskem Narodu« (št. 102 z dne 6. t. m.) išče učiteljica primerne službe.
—r— Imenovanja v šolski službi. Okrajni šolski nadzornik Anton Majer v Ljubljani je vpoklican v službovanje k deželnemu šolskemu svetu. — Na njegovo mesto pride v Ljubljano nadučitelj in začasni okrajnj šolski nadzornik v Novem mestu Fran Lavtižar. V Novo mesto pa pride kot začasni okrajni šolski nadzornik nadučitelj Janko Grad iz Most pri Ljubljani.
—r— Ljudska šola v Toplicah na Dolenjskem je odposlala »Rdečemu križu«; v gotovini 63 K 2 h, 1381 kg sadja, 24 kg robidnega listja, 21 snežnih čepic, 19 parov celih rokavic, 3 pare pol rokavic, 9 parov zapestnikov, 5 parov dokolenic, 40 parov nogavic, 83 parov krp, 600 parov papirnih podplatov in 94:5 kg raznih starih kovin. Tovariš Davorin M a t k o pomaga v pisarni »Rdečega križa«, je član žetvene komisije in kolenski poveljnik gasilnega društva za prevažanje bolnih in ranjenih vojakov s kolodvora in nazaj. — Tako tudi ta šola pod požrtvovalnim vodstvom svojega vrlega nadučitelja v polni meri izvršuje človekoljubno in patriotično delo.
—r— iz Metlike nam pišejo: Dne 12. t. m. je bil pozvan k nastopu vojaške službe tukajšnji 401etni učitelj Konrad B a r -le, ki je oče peterih še nepreskrbljenih otrok. Težka ločitev je bila to za njega. Njegov oče, vpokojen učitelj, ima zdaj petero sinov v vojni. Eden, nadporočnik, je bil že dvakrat ranjen in dvakrat odliko-! van, in sicer s »signum laudis« in voja-
škim zaslužnim križcem z vojno dekoracijo'. Drugi, rezervni nadporočnik, je po petmesečnem boju tako opešal, da ni več za vojno službo; prideljen je kot sodnik k vojnemu sodišču. Tretji, poročnik, je smrtno nevarno ranjen. Četrti, četovodja, je obolel in si nakopal trajno telesno napako. Po odhodu Barletovem je zdaj ostal na štirirazrednici z dvema vzporednicama edini moški, nadučitelj V. Burnik. Nadejamo se, da nam deželni šolski svet pošlje kakega učitelja, ker nam od pričetka šolskega leta že nedostaje enega učitelja; učitelj Morela je bil namreč odpoklican takoj ob pričetku vojne pod orožje.
—r— Društvu »Narodna Šola« je
»Kmetska posojilnica ljubljanske okolice« podarila za leto 1914. K 100 podpore. Za ta velikodušni dar se izreka tem potem najiskrenejša zahvala.
Štajerske vesti.
FRANC WINKLER.
V Slovenjem Gradcu, v svojem rojstnem kraju, je dne 11. t. m. umrl tovariš Franc Winkler, učitelj v Konjicah, star šele 28 let. — Bodi tovarišu, ki je moral tako mlad zapustiti to solzno dolino, ohranjen ljub spomin!
—š— Zaročil se je gospod Ph. Mr. Fedor Gradišnik, sin tovariša Armina Gradišnika, z gospodično Štefi Kukmanovo. Iskreno čestitamo!
—š—Št. Juri ob Južni železnici. Poročajo nam: Mnogim znancem in prijateljem Julčeta S e v n i k a , učitelja v Dramljah, naznanjamo, da smo dobili obvestilo potom avstrijskega centralnega urada zai vojne ujetnike, da je ujet in bolan v Bobrowu, gubernija Voronež na Vel. Ruskem. Ker je bil naš Julče pred ujetništvom že ves prehlajen in ozebljen, posebno na nogah, ubožec trpi sedaj naj-brže na posledicah. Upajmo-, dai se nam kmalu vrne čil in zdrav.
—š— Izpit učne usposobljenosti so pred c. kr. izpraševalno komisijo v Mariboru v letošnjem pomladanskem roku prebili naslednji slovenski učitelji in učiteljice: a) za meščanske šole s slovenskim in nemškim učnim jezikom: Ludvik l_v a n j š i č , stalni učitelj v Sv. Juriju ob Ščavnici, in Josip Steinberger, učiteljski suplent v Poljčanah, oba za II. skupino, ter Irma S c h e I i g o, staina učiteljica v Sv. Rupertu v Slov. goricah, za I. skupino; b) za obče ljudske šole s slovenskim in nemškim učnim jezikom: Anton F ii n k , provizorični učitelj pri1 Sv. Štefanu, Santa G u s t i n o v a , suplenti-nja v Središču, Alojzij H o f b a u e r , začasni učitelj v Dolu, Ivana P o 1 i č e v a , začasna učiteljica pri Sv. Marku, Josip P u h r , začasni učitelj prii Sv. Mairku, Rudolf R a k u š a , provizorični učitelj pri Sv. Lenartu p. Vel. Nedelji, Ivana S a -moborova, suplentinja pri Sv, Benediktu v Slov. goricah, Marija T e u š i č e-v a, začasna učiteljica pri Sv. Andreju-Leskovec; c) s slovenskim učnim jezikom : Filomena T rutsehlova, začasna učiteljica pri Sv. Andreju-Leskovec; d) dopolnilni izpit za obče ljudske šole z nemškim učnim jezikom: Amalija Sor-š a k o v a, suplentinja v Makolaih.
—š— Šole v Gradcu zaprte. Graška »Tagespost« piše: 11. t. m. so zaprli razen Elizabetne šole v Gradcu vse ljudske in meščanske šole. Zapreti nameravajo tudi skoraj vse zasebne šole. Koliko časa ostanejo šole zaprte, se danes še ne ve. Šole porabijo za vojaške namene.
—š— Iz ruskega ujetništva se je oglasil tov. R. Zupanek, učitelj v Novi cerkvi pri Celju. Zadnje njegovo poročilo z bojišča je bilo datirano 16. decembra 1914. Bil je na sv. večer zdrav ujet. Nahaja se v mestu Kaahka gubernija Srednja Azija. — Po petih dolgih mesecih je zopet posijalo solnce zapuščeni ženi1 in malima, sinkoma. To v tolažbo onim, ki nestrpno pričakujejo poročil svojih dragih.
—š— Več deželnih prostih mest je razpisanih na deželni vi'norejski in sadje* rejski šoli v Mariboru. Prošnje do 15. julija pod običajnimi pogoji.
—š— Gospodinjsko šolo v Sv. Jurju ob Južni železnici na Štajerskem prično v kratkem zidati. Poslopje bo stalo 80.000 kron. Stroške nosi poljedelsko ministrstvo.
—š— Umri še v Kranju pred kratkim obče spoštovani gospod cesarski svetnik Anton O r e h e k , bivši davčni nadupra-vitelj ravnotam. — Njegovi hčeri, naši tovarišici učiteljici Slaviti Orehkovi pri Sv. Juriju v štaj. Slovenskih goricah naše sožalje!
—š— Žetvene komisije na Štajerskem. Glasom naredbe c. kr. štajerske namestnije se morajo poslati žetvenim
komisarjem seznami članov za žetvene komisije, ki se imajo sestaviti v vsaki vasi. C. kr. vinarski nadzornik Franc Matjašič kot žetveni komisar še od mnogih občin svojega delokroga takih seznamov ni dobil; naj se mu čimprej dopoš-Ijejo!	_
Goriške vesti.
IVAN KRAŠEVEC.
V	nedeljo preteklega tedna proti večeru je umrl v Gorici tovariš Ivan K r a -š e v e c , učitelj na slovenski mestni šoli Podturnom, star okolo 55 let. Pokojni Kraševec, ki je bil doma iz Medane v Br-dih, je služboval na več krajih, največ časa v Biljah pri Gorici, odkoder je prišel v Gorico na slovensko šolo v Ajševici in potem v Podturen. Kraševec je poučeval v Gorici tudi kaznjence. Pokojnik je bil dober učitelj, človek tihega, mirnega zna* čaja. Zapušča vdovo in 5 otrok; eden je sedaj kot enoletni prostovoljec v vojni službi, jurist, ena hčerka je učiteljica. Kraševec je trpel dalje časa na obistni bolezni, ki ga je končno spravila na mrtvaški oder. Naj počiva v miru dobri, blagi tova- . riš Kraševec, razžaloščeni družini pa naše iskreno sožalje!
JOŠKO ŠTANTA.
V	Medjavasi, kjer je ekspozitura eno-razrednice v Devinu, je umrl dne 4. t. m. na pljučnici v 28. letu svoje'starosti tovariš Joško Š t a n t a , učitelj na tamkajšnji šoli. Pogreb se je vršil 6. t. m. v Št. Ivan pri Devinu. Pokojnik zapušča vdovo in troje sirot. Naj v miru počiva, preostalim p£ naše iskreno sožalje!
FERDINAND SIMČIČ.
Dne 3. t. m. je umrl v goriški bolnišč-nici po dolgem in mučnem trpljenju tovariš Ferdinand S i m č i č , nadučitelj v Bi-Ijani v zapadnih Brdih. Star je bil šele 46 let, bolehal je že več časa. Pokojnik zapušča razžaloščeno"vdovo in dva otroka. Pogreb se je vršil dne 5. t. m. ob 7. uri zjutraj ob jako številni udeležbi šolskih oblasti in mnogobrojr.ih pokojnikovih če-stilcev na domače pokopališče v Biljani. Pokojniku, ki je bil izvrsten in odličen vzgojevalec naše mladine, naj bo pokoj sladak, preostalim pa naše iskreno sožalje!
—g— Prof. Ferdinand Seidl je pri
svojem odhodu iz Gorice podaril c. kr. moškemu učiteljišču v Gorici, ki mu je bil za svojega tukajšnjega bivanja vedno prijateljski naklonjen, množino učil in knjig (med drugim dragoceno zbirko kristalov, dva geološka zemljevida, 1 higrometer itd.). Za to veledušno darilo mu bodi na tem mestu izrečena iskrena zahvala.
—g— C. kr. okrajni šolski svet v Gorici razglaša: »Patriotsko nabiranje kovin za vojno se nadaljuje še par tednov. Kdor je v položaju, da bi lahko pogrešal kak predmet iz onih kovin, ki jih potrebuje vojna uprava, naj ga izvoli izročiti tamoš-njemu županstvu, ki odpošlje potem ves nabrani material na pristojno mesto. Darovalec bi ne vršil samo patriotske dolžnosti. ker bi pomagal vojni upravi, da premagal težave glede vojnih pripomočkov, ampak bi storil obenem tudi dobro delo, ker bi pomagal olajšati usodo v vojni onemoglim vojakom invalidom, ki jim pripade skupiček za nabrane kovine«.
—g— Goriški deželni odbor. Deželni poglavar dr. Franko se je odpovedal mestu deželnega odbornika. Izvoljen je bil
Ul
r <.
gospodinja n« «®» kaser® primes naj vsam®'
k zrnati kavi, nal poskusi Kathreinwfevo; KnefpgOTOsfawlnokavo.'
Popolnoma bo zadovoltfta.
c
Pri poxkosu I« pari«, predi», na ' predpis ca kuhanje. Dobi aa povsod. Kdor hoce kaj natantnajleaa ti lati o tej kavi nI pljafl, nai pite Kaihrel-nerlevbn tvorni cam xa «latino kavo d. dr, Dunaj I., Annagaiae K. a.
F" " ' * ' ■ '........
■
dne 1. oktobra 1913 za namestnika deželnega odbornika dr. Gregorčiča, a je fak-tično opravljal vse posle deželnega odbornika. Dr. Gregorčič je bil izvoljen za pravega deželnega odbornika samo zaradi tega, da ga je mogel deželni odbor poslaiti v deželni šolski svet. Sedaj se je dr. Franko prostovoljno umaknil in je prevzel de-želnoodborniške posle dr. Gregorčič. Goriški1 deželni odbor je sestavljen sedaj takole: deželni glavar dr. Faidutti, slovenska deželna odbornika Dominko in Gregorčič, italijanska deželna odbornika Pi'~ nuncig in Flego.
—g—Cepljenje koz v Gorici. Dne 18. t. m. je cepil mestni protofizik dr. Bramo v otroškem vrtcu in v mestni dekliški šoli Codelli, dne 19. v šoli in otroškem vrtcu na Studencu, via Alvarez, dne 20. pa v ljudski šoli deželne kmetijske šole Podturnom in na učiteljišču.
—g— Goriški deželni uradniki so dobili nret. mes. plačo za tri mesece naprej, in sicer zaradi tega, da si morejo nabai-viti živil. Učitelji in učiteljice dobijo dvomesečno plačo naprej. — Kar dobijo, morajo seveda vrniti v mesečnih obrokih.
—g— Mestno knjižnico v Gorici so zaprli. Zaprta ostane na nedoločen čas. Tako razglašajo s strani mestne uprave.
—g— Kraška šolska mladina »Rdečemu križu«. Šolski otroci1 sežanskega okraja so, zavedajoč se vzvišene naloge »Rdečega križa«, tedensko nanašali svoje prihranke svojim učiteljem in tako nanosih po malih vsoticah skupaj K 235.02 ter jih po c. kr. okrajnem šolskem nadzorniku M. Kantetu v Sežani darovali Gospe-jini pomožni podružnici »Rdečega križa« v Sežani. Ta plemeniti čin kraške šolske mladine, ki zbuja dobro nado v nje prihodnost, dela čast njenemu učiteljstvu in veselje vsem dobrim srcem, je vreden vsega priznanja in pohvale.
—g— Iz Volč nam pišejo: Tukajšnje učiteljstvo je nabralo 80 K 50 vin., ki smo zanje nakupili volne, iz katere je šolska mladina pletla različne oblačilne izdelke. Te smo izročili domačim vojakom.
—g— Učitelj Valentin Doljak v ruskem ujetništvu. Zadnjic smo naznanili, da se že pol leta ne ve nič, kje se nahaja Valentin Doljak, učitelj v Batah, vojak 27. domobranskega polka. Dolgih šest mesecev je mislila nanj mlada žena njegova, starši in sorodniki. Sedaj pa naznanja voj-noinformacijski1 urad v Gorici, da se nahaja Doljak Valentin, vojak 27. domobranskega polka, zdrav v ujetništvu v Bobrvu v guberniji Voronež v Rusiji. Veselje vlada v Doljakovi rodovini zbog te vesti.
—g— Pogreša se Pavel Medič, učitelj v Gabrovci pri Komnu, poddesetnik pri 27. domobranskem pešpolku, 6. stot-nija. Od 15. oktobra že ni glasu o njem.
—g—Izpiti za vrtnarice v Gorici se vrše dne 12. junija, dne 21. junija bodo izpiti za ženska >očna dela. Prošnje je treba predložiti tekom meseca maja.
—g— Pokopali so v Gorici gospo Ano, soprogo profesorja Povšiča, rojeno Podgornikovo. Umrla je ravno na dan druge obletnice svoje poroke. Prej je bila učiteljica. Blag ji spomin!
Tržaške vesti.
—t— Iz ruskega ujetništva se je —
kakor poroča »Edinost« — oglasil tovariš Emil Adamič, učitelj na Ciril-Metodovi šoli v Trstu in slovenski skladatelj. Nahaja se v Trojčku (Taškent).
—t— Na občnem zboru ženske podružnice C. M. D., vršečem se dne 15. t. m., je poudarjala predsednica gospa Sla-vikova, da je dosegla imenovana podružnica v preteklem letu rekord, ker znaša podružnični promet nad 10.000 K.
—t— Plemenita darila. Da počaste spomin na svojega milega in nepozabnega sorodnika prof. Matka Mandiča, so darovale družine Mandič-Brnčič: Slovenski družbi sv. C. in M. v Trstu 100 K; Istrski družbi sv. C. in M. v Istri 100 K; Bratovščini hrv. ljudi v Istri v Kastvu 100 K; Dijaškemu podpornemu društvu v Pazinu 100 K; Dijaškemu podpornemu društvu v Voloskem 100 K; Dijaškemu podpornemu društvu v Trstu 50 K i*n Vzgojevališču sv. Jožefa v Trstu 50 K.
—t— V deželno komisijo za preskrbo v domovino vračajočih se vojakov sta bila imenovana med drugimi: Karel Brunn-lechner, ravnatelj dekliške ljudske šole, in Adolf Endler, ravnatelj meščanske šole.
—t— Tržaška hranilnica in posojilnica je na svojem občnem zboru dne 3. t. m. darovala od svojega čistega dobička med drugim tudi društvom, ki so: Kmetijska družba za Trst in okolico 800 K; Dijaško podporno društvo v Trstu 1000 K; Moška podružnica družbe sv. Cirila in
Metoda 400 K; Ženska podružnica družbe sv. Cirila in eMtoda 200 K; Tržaška podružnica »Slovenskega Planinskega Društva« 100 K; Dijaško društvo v Pazinu 100 K; »Narodna delavska organizacija« 500 K; Podporno društvo za slovenske dijake koroške, Celovec 30 K; Podporno društvo slovenskih visokošolcev na Dunaju 100 K: Podporno društvo slovenskih visokošolcev v Gradcu 100 K; Podporno društvo slovenskih visokošolcev v Pragi 100 K; Akademično društvo »Slovenija« na Dunaju 50 K; Akademično ferialno društvo »Balkan« v Trstu 100 K; Akademično društvo slovenskih agronomov »Kras«, Dunaj 20 K; Slovensko akademično društvo »Tabor« v Gradcu 50 K; Učiteljsko društvo za Trst in okolico v svrho razširjevanja šolarskih knjižnic 50 kron; »Tržaški Sokol« 100 K; za slovensko trgovsko šolo v Trstu 5000 K; »Glasbena Matica« v Trstu 400 K; Šolska kuhinja podružnice Cirila in Metoda pri Sv. Mariji Magdaleni! (zgornji in spodnji) 100 kron; za tiskanje slovenskih učnih knjig (Društvo slovenskih profesorjev, Ljubljana) 300 K.
Splošni vestnik,
Učitelske Noviny pišejo zopet simpatično o našem »Popotniku««. Tudi objavljajo citate iz naših člankov »Šola v nevarnosti«.
Novi novci. Ker se je izkazalo, da ne zadostujejo v prometu se nahajajoči ni-kelnasti novci in da jih posebno v industrijskih okrajih jako primanjkuje, je vlada sporazumno s kraljevsko ogrsko vlado sklenila, nakovati in izdati nove novce po 10 vinarjev in vsekakor tudi po 20 vinarjev iz novega srebra (zmes iz 50% bakra, 40% cinka in 10% niklja). Ti lOvinarski novci so se začeli izdajati 10. maja t. 1. Nakovali jih bodo pa le toliko, kolikor jih je neobhodno potrebno, največ pa za 20 milijonov kron. Novci bodo glede velikosti in teže popolnoma enaki nikelnastim novcem, le kovinasta barva in pa natisk na reverzni strani bosta drugačna.
Proti muham. Bolgarski medicinski svet je izdal brošuro, v kateri priporoča razna sredstva za pokončavanje muh, ki so največje prenašalke nalezljivih bolezni. — S pokončavanjem muh pa ne smemo čakati poletja ali celo jeseni, ampak moramo začeti takoj, ko se pojavijo prve muhe. Kdor spomladi pokonča eno muho, jih pokonča tisoče!
Znamke za invalide. C. in kr. vojno-oskrbovalni urad se priporoča tem potom vsem ljudskim krogom za nabiranje pisemskih znamk. Sprejemajo se rabljene postne znamke vsega sveta, vse vojno-pisemske znamke in navadne avstrijske znamke od 50 vinarjev dalje. Te znamke se zbero, uredijo in potem prodajo v korist vojaškim pohabljencem. Zbirke naj se pošilja na: C. in kr. vojnooskrbovalni urad, Dunaj IX., Berggasse 16. Ker je to podjetje prav posebno človekoljubnega pomena, se pričakuje od-strani slav. občinstva najširše udeležbe.
Proti slepi veri, ki jo javnost rada daje napram raznim fantastičnim vestem
—	pa naj prihajajo iz še tako motnih virov
—	so ostro nastopili »Ostravski Listy« na Moravskem. Pišejo namreč: »Fantazija je sploh nevarna, a v sedanjih časih še posebno. Sedaj vidimo, koliko ljudi je ravno zaradi nje prišlo v navzkrižje s paragrafi. Velik del krivde na tem je tudi na tistem časopisju, ki drvi za — dobičkom! To se kaže kot največji škodovailec svojega naroda, zakaj z ene strani uničuje moralično sposobnost ljudstva za presojanje, z druge strani pa s svojimi nedoločnimi, po senzaciji hlepečimi vestmi daje pobude človeški fantaziji. Nemalo krivde pa je tudi na strani površnih čitateljev. Češki žurna-list, pošten politiški delavec, sporoča ljudstvu, kar se mu zdi potrebno in koristno, a če ne more ali ne sme, rajše molči! Treznost časopisja zmanjšuje uveljavlje-nje človeške fantazije in vzgaja ljudi, kakršnih potrebuje naša bodočnost. Fantazija gre na roko hinavstvu, ovaduštvu in zlobi'! Imponujoči mirnosti naj se pridruži imponujoča treznost in sposobnost presojanja!«
Proti sovraštvu. »Slovenec« z dne 12. t. m., št. 107, stran 5, piše dostavno: Zapoved ljubezni, temeljni zakon krščanstva, tudi sedaj v vojski ni odpravljen. In če je res, da ljubezen slepi, je še bolj resnično, da slepi sovraštvo, in sicer še bolj in zato je nekrščansko in krivično. Posebno še, če mu ni treba poznati nobe- ; ne mere proti posameznikom enega naroda, proti ujetim in izgnanim. Smešno in blazno je, da se besede sovraštva stavijo za vsakdanji pozdrav, da se otroke uči teh besed, da se v mlada srca cepi sovraštvo kakor ljuliko, ki pohotno poganja, da me-
sto ljubezni, ki je vendar cvetka blagoslova. Ne smemo prepevati nobenih psalmov preklinjevanja. To ni pošten, odkrit in mogočen boj! — Te lepe in krščanske besede beremo v »Westdeutsche Arbeiterzeitung«, glasilu katoliških delavskih društev v zahodni Nemčiji. Tedaj ne več: »Gott strafe ...«
Nemški glas o poznavanju Slovanov. Berlinski socialnodemokraški »Vorwärts« prinaša iz peresa posl. Šmerala znamenit članek, ki obžaluje, da v Nemčiji ne poznajo zadostno čeških razmer. Nemška znanost ima svoje specialiste za vsak pojav, za vsak predmet. Vsaka vrsta favne ima v Nemčiji svojega znanstvenega strokovnjaka, vsako deželo v Afriki proučujejo nemške ekspedicije. A kje je na kakem vseučilišču v nemški državi učenjak, ki bi veljal kot poseben poznavalec češkega naroda, njegovega življenja, njegovega položaja, njegovih želj? Nemci so dostopni za individualitete drugih narodov in so bili vedno ponosni na svoj lastni kozmopolitizem. Ali ni potem čudno, da imajo take nejasne domneve ravno o tem, kair jim leži blizu, o Avstriji in še posebno o avstrijskih Čehih ?! Vojna je povzdignila zanimanje za Avstrijo. Zurnalisti, politiki, vojaki prihajajo preko meje, da enkrat na lastne oči spoznavajo Avstrijo. Ali Avstrija ni le Dunaj in Budimpešta, ampak tudi Krakov, Ljubljana, Trst in tudi veliko glavno mesto ob berlinski progi: Praga! Če se po vojni razmere v centralni Evropi urede nanovo, nastopi med drugimi tudi1 važni politiški problem, da li se v interesu obeh sosedov posreči na primeren način, da se v okvirju Avstrije in centralno-evropske skupine uredi organizacija življenja češkega naroda in njega razmerja do skupnosti nemškega naroda ter da se tako v tem delu Evrope trajno zagotovi narodni mir, ki ga je izsilila višja sila.
Vsi papirji dražji. Sedemdeset tvornic papirja v Avstriji, na Ogrskem in Hrvatskem razpošilja skupno okrožnico, ki naznanja, da so povišale cene vsem papirjem od 15% do 20%. Papir za časopise je v nižji vrsti, za urade, trgovce itd. pa višji. — Zato so sklenili tudi tiskarji, da temu primerno povišanje cene tiskarskim izdelkom. Cene so poskočile tudi vsem ostalim potrebščinam v tiskarnah.
Sprejemanje v kadetne šole. Z začetkom šolskega leta 1915/16 (sredi septembra) se bodo sprejemali aspiranti z namembo za c. kr. deželno brambo v L, II. in III. letnik ene izmed pehotnih ka-detnih šol za v državnem zboru zastopanih kraljestev in dežel in v I. letnik konjeniške kadetnice. Sprejem v druge kot zgoraj označene letnike je nedopusten. Sprejemni pogoji se nahajajo v »Predpisih o sprejemu aspirantov v c. in kr. kadetne šole« (izdaja z leta 1900 z dodatki iz leta 1902 in 1905). Prošnje je vlagati najkasneje do 20. julija t. 1. Sprejem onih, ki so pri črnovojniškem izbiranju spoznani za sposobne za črnovojniško službo z orožjem, kakor tudi onih, ki so že potrjeni, je izključen. Natančnejši podatki so razvidni iz tozadevnega razglasa, ki se objavi te dni v uradnih listih in ki je tudi na vpogled pri vseh c. kr. okrajnih glavarstvih, pri mestnem magistratu v Ljubljani in pri ravnateljstvih pomožnih uradov c. kr. deželnih vlad oziroma na-mestnij.
—	Nemška šola v Rimu zaprta. Ko-
respondenčni urad piše: Wolffov urad poroča iz Rima: Tukajšnja nemška šola se zapre, ker primanjkuje učiteljev. Pouk odpade, dokler ne dobe nadomestila.
—	Bolgarske sirote. »Echo de Bul-garie« javlja: Uradna statistika izkazuje, da je na Bolgarskem 71.929 otrok, ki so jim očetje padli v zadnji vojni. Med temi je 45.000 otrok iz tako ubožnih družin, da jih mora država podpirati. 2730 teh otrok nima ne očeta ne matere.
—	Znamenit geograf umrl. Češki listi priobčujejo vest, da je v Nišu umrl znani geograf dr. Jovan Cvijič, vseučiliški profesor v Belgradu. Cvijič je izdal mnogo strokovnih del, zlasti znamenite pa so bile njegove narodopisne študije iz Makedonije, ki jo je neštetokrat prepotoval in poznal kakor malokdo. Kot geograf je bil na glasu velikega učenjakai. Na kakšni bolezni je umrl profesor Cvijič, ni povedano.
—	Ranjene oči v vojni. Dvorni svenik prof. dr. E. Gross je predaval o ranjenih v oči v vojni. Med drugim je dejal: Število ranjencev v oči v vojni je v zadnjem desetletju stalno naraščalo. V ameriški vojni za svobodo je tvorilo ranjenje v oči 3% vseh poškodb, v nemško-francoski vojni leta 1870. 1%, v rusko-japonski vojni 2%,
v balkanski vojni pa še več. V sedanji svetovni vojni opazujemo nadaljno naraščanje. Samo v budimpeštanski univerzni javni kliniki št. 1 je bilo v prvi polovici sedanje vojne 500 v oči ranjenih; od teh ranjenih vojakov jih je oslepelo 6% na obe oči, 60% pa na eno oko. To je posledica modernega bojevanja. Oči rani in poškoduje večjidel strel. Strel od strani v oko je navadno smrten. Čelnega strela je navadno žrtev eno oko ali časih tudi obe oči. Če je ranjeno eno oko in se vname, je nevarnost še za drugo oko, zato mora biti neozdravljivo oslepelo oko zaradi zdravega očesa odstranjeno. Da se take operacije naši vojaki nikdar ne branijo, priča o njih zdravem razumu in junaštvu. Svojčas so skrbeli za oslepele ljudi s tem, da so države zanje gradile azile. Ali oslepeli ljudje se morajo vrniti življenju in delu. In to je povsem mogoče, saj so bili: Fawcett, poštni minister v Gladstonovem kabinetu, Milton, pesnik »Izgubljenega raja«, Avguštin Thieryr, zgodovinar, Sau-derson, profesor matematike, Rodenbach, član belgijskega parlamenta — sami slepci.
—	Društvo »Freie Schule« je imelo v svojem domu na Dunaju 10. (jubilejsko) glavno skupščino. »Freie Schule« ima sedaj čez 20.000 članov v 248 podružnicah.
—	Profesor Jaroslav Vješin. Iz Sofije poročajo: Bivši profesor na šoli lepih umetnosti v Sofiji, slikar Jaroslav Vješin, je umrl. Pred približno 14 dnevi ga je zadel mrtvoud. Vješin, ki je bil v 55. letu starosti, je bil rojen v Vrani na Češkem. Študiral je v Pragi in v Monakovem, kjer se je pozneje tudi nastanil. Bil je odličen učenec Pilotvsa in je bil po poklicu v Sofijo imenovan za dvornega slikarja kralja Ferdinanda; pozneje je bil Vješin kot vojni slikar prideljen bolgarskemu generalnemu štabu s činom polkovnika. Vješin je dosegel velike uspehe zlasti s ciklom lovskih slik, ki jih je napravil za umrlega prestolonaslednika nadvojvodo Franca Ferdinanda, in s ciklom »Slavnosti povodom zavzetja prelaza Šipke«, ki je bil razstavljen tudi v St. Louisu in Luttichu. Vješin je bil odlikovan z več redovi in kolajnami.
—	Angleško otroško delo. V angleški javnosti sedaj živahno razpravljajo o vprašanju, kako bi se najbolje vzgojilo otroke za naloge velike dobe. »Daily Chronicle« stavlja predlog, ki je jako in-teresanten. Otroci, piše list, naj v prvi vrsti pomagajo drugim otrokom. V tej smeri morejo storiti mnogo. Oni lahko popravljajo stare igrače, šivajo zimske obleke in povabljajo ubožnejše otročice na ju-žine. Seveda naj jih pri delu nadzorujejo starejši. Seveda se mora zgoditi to na fin način in pustiti otrokom najširšo možnost, da napravijo vse iz lastnega nagiba. Neka dama londonske družbe je že organizirala tedensko otroško delavno družbo. Dečki in deklice napravljajo stvari za uboge otroke, šivajo in pletejo z veliko pridnostjo in veliko spretnostjo in so napravili že dosti oblek. Otroci so jako pridni pri tem delu. Malčke se lahko porabi tudi za kaka lažja dela na polju. Dečki naj plevejo plevel in skrbe za red na vrtovih. V devet do deset slučajih se bo opazilo, dal se otroke za ta dela vzgoji ravno tako lahko kakor odrasle ljudi.
—	Profesor Karel Lamprecht. V Lip-skem je umrl znani nemški zgodovinar profesor Karel Lamprecht, 59 let star. Njegovo glavno delo je »Deutsche Ge-schichte
—	Stoletnica hrvatskega književnika.
Dne 29. aprila je poteklo 100 let, odkar se je v Dubrovniku rodil hrvatski pesnik Anton Kazali. Njegova glavna dela so: pesem »Čoso«, »Sirotica Lopujska«, »Zlatka«, »Glas iz pustinje«, »Grobnik«. in »Cviet neimeni«. Dovršil je tudi prevod Homerjeve Iliade. Kazali je bil Ilirec in velik rodoljub. Umrl je v Dubrovniku 17. januarja 1894.
—	Slavni učitelj civilnega prava na praški češki univerzi, dvorni svetnik in član gospodarske zbornice profesor dr. Emil Ott, je slavil te dni svojo sedemdesetletnico.
LISTNICA UPRAVNIŠTVA.
Za p. n. naročnike, ki so plačali polletno naročnino, priložimo v prihodnji (11. št.) položnice. Oni pa, ki še niso plačali letošnje ali celo lanske naročnine, naj to store čimprej, sicer moramo list brezobzirno ustaviti. List moramo tiskarni redno plačevati, sicer nam ustavi tisek. * _Upravništvo.
Izdajatelj in odgovorni urednik: Radivoj Korene. Last in založba „Zaveze avstrijskega jugoslovanskega učiteljstva".
Tiska „Učiteljska tiskarna" v Ljubljani.



ima v svoji zalogi razen razprodanih „Letopisov", I., Ii. in III. zv. — še vse do zdaj izišle knjige ter oddaja stalnim članom tudi prejšnje celotne letnike za navadno letnino 4 K; posamezne prejšnje knjige (snopiče itd.) dobivajo člani in uči-teljiščniki za polovico prodajalne cene. Nečlani pa plačajo za posamezne prejšnje knjige določeno prodajalno >ceno, ki je razvidna v „Pedagoškem Letopisu".
Posebej je izdala in založila Slovenska Šolska Matica:
1.	A. Črnivec: Navodilo k /. zvezku „Ra-cunice za obče ljudske šole". Cena 1 K.
2.	Spominski list za učence in učenke, ki dobe Odpustnico. Cena 20 vin.
3.	Kren-Bajželj: Javen telovadni nastop. Cena 60 vin.
4.	Trunk-Dimnik: Staršem šolske mladine. Cena 2 vin.
Letnina za Slovensko Šolsko Matico znaša 4 K in se plača meseca januarja vsakega leta.
Zaloga p jhi-štva in tapetniškega blaga
I J. Pogačnik j
mizarstvo.
S
Ljubljana, Ma- S rije Terezije c. [ št. 11 (Kolizej) |
>HIIBaiRHimiMIIIHIUIiaRliailll||IH||||HaBIIIIIIIIIIBSXIlinDR>MIIIIIII;
■■■»»■■■■■■■■i
■
Zaloga spalnih ter je- \	Zaloga otomanov, di-
dilnih sob v različnih j	: c vanov, žimnic :
: najnovejših slogih. : :	in otroških vozičkov.
zgotovljena iz tu- ali inozemskega oreha ali hrasta. Ker je trpežni izdelek je posebno priporočljivo za one, kateri se mnogokrat selijo Obstoječa | 2 dvovratni omari, 2 postelji, 2 nočni omarici en umivalnik z marmornasto ploščo in ogledalom.
Zahtevajte najnovejši katalog, kateri obsega nad 300 mod. slik
Ali ste že pridobili našemu listu novega
Pri poročam®
faff šivalne stroje
ki m neprekosljivi, ©d strokovnjakov priznano najfe^išši v Evropi. — P®uBc v šivanju, umetnem tresenju brezplačen.
Cenjeno ufiieljsfvo in šole defe© pri nakupu izjemno ugodne pogoje, liriki	spee. Srgovina šiv. strojev in P>uch kofies.
lUlli Wl\y LJUBLJANA, Sodna ulica štev. 7. ========= Pridni posredovalci se iščejo.	-
LjubIJanav Preiernowa ulica št 3.
Nai¥@čSa sSowenska ^ra^iSnical
. . K 740,000.000 — . . „ 44,500.000-. , „ 1,330.000'-
Sprejema vloge vsak delavnik in jih obrestuje po
Denarnega prometa koncem leta 1914
Vlog...........
Rezervnega zaklada......
0
naročnika?
2
brez odbitka. Hranilnica je pupilarno varna in stoji pod kontrolo
c. kf. deželne
:: Za varčevanje ima vpeljane lične domače hranilnike. ::
FR. P. ZAJEC, Ljubljana, Stari trg št 9
Tr.___X„ *__lil.____~
Izprašani optik, temi
Zalagatelj c. in kr. armade, vojne mornarice, domobrancev i. t. d.
Očala in ščipalniki natančno po zdravniških predpisih. Toplomeri, barometri, mikroskopi, daljnogledi Busch, Ooerz, Zciss l.t.d.
Fotografični aparati itd. Moderno urejena delavnica z električnim obratom.
Ceniki brezplačno.
Tovarniška zaloga priznano najboljših švicarskih ur kakor tudi zlatnine in srebrnine.
Zaloga raznega risalnega orodja za dijake, inženirje, arhitekte itd. Strogo solidna tvrdka !!
Ogromno število pohvalnih pisem na razpolago. Krasni ceniki na zahtevo zastonj. . Cene solidne!
Postrežba točna!
Gramofoni od K 20*— naprej, plošče od K 1*50 naprej
Velecenj. učiteljstvo opozarjamo na zbirko pesmi, ki so izšle v „Učiteljski tiskarni". To je lepa Engelbert ^ Ganglova knjiga
„Moje obzorje",
ki se dobiva po vseh knjigarnah, kakor tudi v „Učiteljski tiskarni". Cena lično vezani knjigi je 3 K. Po pošti 20 h več.
Naj bi ne bilo učiteljice in ne učitelja, ki bi ne imel v svoji knjižnici te lepe knjige.
Učiteljska tiskarna v Ljubljani
reg. zadr. z omejeno zavezo	Frančiškanska ulica štev. 6
se priporoča slavnim kraj. šolskim svetom in cenj. uciteljstvu v naročilo vseh uradnih šolskih tiskovin po najnovejših vzorcih. V zalogi ima vsakovrstne napise na lepenki, razne mladinske spise, vse poštne tiskovine za šol. uporabo itd. — Priporoča se v natisk uradnih kuvert in pisemskega papirja z napisom in sploh vseh v šol. stroko spadajočih tiskovin, pjr V zalogi vedno: K. Wider, „MOJE PRVO BERILO".
C
©
BfBH
ti
i