LISTEK. V spomin iovarišu Francetu Pptokarju (t 29. av- gusta 1919.) Imeli smo ljudi — v poljani cvet, imeli stno jih — vrhu gore hrast, imeli smo jih — dali smo jlh vam — kaj hočete, grobovi, še od nas? Dvajset nas je bilo pb maturi na ljubljanskem učiteljišču leta 1894. Okplo src ni bilo kope ledu, ki bi branila žarkpm, da posvetijo gprko v mlado notranjost, da odpro pot velikemu hrepeneju, ki je blvalo v nas, da se prerinejo do burnega valovanja ralade krvi, ni bilo ledu, splnce ie bilo v dušah. Ena je* bila ta duša takrat, svetloje bilo v njej tako, kpt doslef nikoli več. Pa se je z leti nabiral led v nptranjosti. Zatulili sp grpbovi, zamajal se je svet v poljani in je padel. Ni korakala dplgo sklenjena naša vrsta. Grpb se je odpiral za grobpm, redčila se je vrsta: Apaniik, Borštnik, Bpžič, Kavčič, Matajc — so legli vanje. Pa niso vzeli s sabo svpjega hrepenenja. Vzeli smo ga mi ostali podvojenega vase, da ne omahne naša vrsta, ki je v njej živelp še onp veliko življenje, kakršnemu smp bili začrtali smernice še takrat, ko smo se zbirali k samoizpbrazbi skrivaj. In bil si, France, takrat kot ppslej vednp, prvi med prvimi. Vidim Te še v duhu. Naš duševni pče, četudi še v cvetu mladosti kot mi sami, je sedel takrat v naši sredi v 9<»bici doli na Karlovški cesti. Vodil je naše sestanke sedanji višji šolski nadzornik E. Gangl, takrat suplent v Ljubljani. V duhu Te vidim, ko si vstal na njegov poziv, da govpriš o temi, ki Ti jo je dal v obravnavo. Vstal si in gpvpril o lepi bodočnpsti, hvaležnem delu narodnega učitelja, govoril o hvaležni dpmpvini. Kakor si jo bil Ti takrat naslikal vso rožnato, taka bodočnost ni bila, drugačna je bila ppsebno zate, moža mehkega srca, neutrudljivega dela, neupogljivega značaja. ,,Nič ne de! Naprej!" Ti je bilo geslo, saj | si v duhu gledal tisti soj, ki je imel priti po i temnih dneh in ki je prišel. Živel si, živel ; v svesti si, da je delu, kakršnp si vršil, vrednp živeti, da mora priti za njim pla- čilp, četudi je vršelo okolp Tebe življenje z. grdpgledimi pčrni. Zbudil si se iz lepih sanj, pa nastavil šibka prsa vojaškemu viharju: bi] me, ne streš me nikdar! In stal si, ko je žvižgal bič ter ppganjal kulturnega delavca z družinp iz kraja v kraj, stal, kp je plakala pravica na razvalinah nekdanjih sanj, stal si — na gpri hrast — pa je zatulil grpb, pa je zabučal vihar in Te ppdrl. Pa čemu sentimentalnost! Žalpst in grenkost, ki nam objemlje dušo ob Tvpjern grobu — skrijmo jo v dno srca, ostani pa nam le Tvoj zgled, Tvoj spomin, Tvpja volja in moč. Padel si s hrepenenjem, a odšel si le Ti, hrepenenje je ostalo, odšlp \ naše duše in mi gremo sicer vnpvič zredčeni, a z dvignjeno notranjo silo za smotri, saj smo s Tebpj vred videli vstajenje svojega naroda, vstajenje svojega stanu. France, na snidenje! A. Rap6.