Angeljček o t i; o k O; ui učitelj in prijatelj. ■•"C«-- — j Izdal Anton Kržič. V Ljubljani, 1893. - \ato\ba. — Tiskala Katoliška Tiskarna. VA : Äw i J Angeljček. Otrokom učitelj in prijatelj. ........................... Izdal A » to n K c-ž V Ljubljani, 1893. Samozaložba. — Tiakala Katoliška Tiskarna. Dobiva se v Katoliški Bukvami v Ljubljani. Kaj je dala Vidova Rezika za svoje stariše? i. o, kar vam mislim sedaj povedati, preljubi, sem sam doživel in bil priča, zato me le pazno poslušajte. Kočar Vid je ležal na smrtni postelji. Čutil & je, da se mu bliža zadnja ura. Povedati vam moram, kdo je bil ta Kočar Vid? Bil je velik siromak. Ni živel morda v kakem mestu, ne, njegova koča je stala tam gori nekje v znožju gorenjskih planin, konec prijazne vasice Ž. Pa nikar ne mislite, da je sam prebival v tisti revni koči, kakor medved v svojem brlogu ; Vid je imel tudi družino : bili so notri mati Vidovka in štirje otroci; najstarejši otrok je bila Rezika, kateri je bilo šestnajst let, za njo brat Ivan, star štirinajst let, potem pa še dve sestrici, Katarina, stara dvanajst in najmanjša, Lizika, stara še-le dve leti. Rezika pa ni bila vedno doma; ko je bila stara petnajst let, šla je že služit k tujim ljudem. Pa šla je z veseljem ; vsak denar, ki ga je zaslužila, dala je domov ljubim starišem. In stariši so bili tudi potrebni. Oče Viel so bili bolni že več ko eno leto; niso se mogli ganiti s postelje. Pa kakšno posteljo menite so imeli? Mehka ni bila, ampak trda, ker bili so tako ubožni ; ležali so na trdi plevnici. Uboga mati Vidovka bi jim bili radi postregli, ako bi bili imeli s čim. Pa bila je grozna revščina v koči. Otroci lačni, oče bolni, sirota mati si niso vedeli pomagati; vedno so prosili Boga, da bi jim poslal pomoč. To je „Angeljček" Vir. 1 še dobro, da so imeli vsaj Reziko; s krajcarji, katere je Rezika prinesla domov, kupili so bolnemu očetu časih malo juhe; nekaj so dali pa dobri ljudje. A sedaj pa niso mogli oče Vid nič več jesti: «Umrl bom», izdihnili so, in otroci so milo zajokali; prišla je bila tudi Rezika domov k smrtni postelji očetovi. Prišli so še enkrat mašnik s sveto popotnico in so jo dali bolr.iku zavžiti. Ko so bili lepo z Bogom spravljeni, poklicali so vso družinico še enkrat k sebi ; obrnivši se k otrokim. naročili so jim še enkrat: «Otročiči moji, ubogajte mater, četudi mene ne boste več imeli. Ljubi Bog vse vidi, in natanko vé, kdaj ne vbogate.» In nazadnje so prijeli še Reziko za roko ter so ji rekli s slabim glasom : «Rezika, ostali še naprej tako dobra; tako mlada si še, pa si že skrbela za-me in ves zaslužek svoj si dala za-me. Bog ti povrni, dobri otrok!» Vsi so jokali. Prišla je pa noč, in po noči so umrli Vidov oče v tisti ubožni kočici. Čez dva dni so jih pokopali. Videl sem pogreb. Bil je silno lep jesenski dan. Solnce je še gorko sijalo in visoke gorenjske gore so se svetile v daljavi. Tam oil vasi Ž. pa so nesli siromaka Vida pokopat, in za mrtvaško rakvijo so ihtele mati in zapuščene sirote. II. Pogreb je bil že minil; drugi ljudje so se počasi razšli s pokopališča, najdalje so ostali Vidovi na grobu očetovem in molili za njih dušo. Slednjič opomnijo mati: «Otroci, treba bode iti domov!» Vstanejo in mclèé odidejo. Po potu bi bila mlajša sestrica rada kaj vprašala starejšo Reziko, pa ker je videla, kako so mati in ona žalostni, ni si upala. Molèé pridejo domov v stiro kočo. Bila je prazna, očeta ni bilo več. Vidovka se vsede vsa utrujena na klop, solze jej žalijo oči. «Otroci, kako hočemo zdaj začeti? Ničesar nimamo.» Tudi Rezika je bila žalostna, ko je videla mater jokajočo, toda dobra hčerka je imela pobožno srce in je zaupala v Boga. «Mati, nikar preveč ne žalujte; saj ste me sami večkrat učili, da imamo dobrega Očeta v nebesih, ki skrbi za vse stvari po očetovsko. Ker nam je vzel očeta. skrbel bo gotovo on sam za nas. fee za vrabce, ki zunaj iivkajo, tako lepo skrbi, da imajo vedno dovolj jesti, -tovo tudi nas ne bo zapustil.» «Prav govoriš, ljuba hčerka; čeprav so umrli oče, sai imamo vsi pravega in najboljšega Očeta v nebesih. < m nam bo odvzel vse nadloge. Zgódi se tvoja volja, I k .kor v nebesih, tako na zemlji, tako hočemo vsi skupaj vidno moliti.» «In pa pridno delati», pristavi Rezika. «Ljuba mati, jaz grem še danes nazaj v službo, in hočem biti zvesta in pridna in poslušna; nekaj si že prislužim, in vse to b >m dala vam, da boste laže skrbeli za mlajši sestrici moji.» «Jaz pojdem pa k botru za čevljarja se učit», za-kliče Ivan, «obljubili so mi že, da čez en mesec začnemo. In potem bom tudi jaz kaj zaslužil in vam pomagal.» Tako sta obetala dobra otroka, kaj hočeta storiti za mater. Mati Vidovka pa so bili ginjeni od tolike Iju-i -/ni svojih otrok in so na tihem prosili Boga, da hi zmirom taka ostala. Se tisto popoldne je šla Rezika nazaj v službo in je po potu molila za rajnega očeta ter delala trdne sklepe, kako marljivo bo služila svojemu gospodarju, da bi le več zaslužila za ubogo mater. Toda pregovor ■nvi: Človek obrača, Bog pa obrne. Tako se je zgodilo tudi tukaj. III. Ni še preteklo celih štirinajst dni po očetovi smrti, ko zboli Vidovim druga hči Katarina. Začelo se jej je blesti: imela je vročinsko bolezen. Hudo je bilo ubogi materi, videči, koliko hčerka trpi, a najhujše jim je bilo to, ker jej z ničemer niso mogli postreči, da, niti zdravnika si niso upali poklicati, ker so mislili, da ne bodo mogli plačati stroškov. Najbolj so pomoči iskali pri Bogu, in so vedno vzdihovali k Njemu: «Ti si naš najboljši 1 'če, ti skrbi tudi za moje uboge otroke». Katarini se ;> res začelo zdravje vračati in že je vstajala in počasi budila po hiši in lazila tudi že okrog hiše. Toda med tem časom se je približala zima; Katarina se ni dosti varovala, z nova se je prehladila in morala se je zopet vleči, in z nova je začela hudo blesti in mešati se, in mislih so, da bo kar ugasnila. Velika vročina jo je kuhala. Ko so ljudje zvedeli, da imajo pri Vi do vii vročinsko bolezen, ni si upal nihče k njim ; otroci so si plašno dopovedovali: «Vidova Katra ima vročino». Od daleč so se bali hiše, misleč, da bo vročina kar na-nje skočila, ako bi šli blizu hiše. Le Rezika se ni bah vročinske bolezni ; ako je le mogla, je pritekla pogledat sestrico in potolažit mater. Toda Katra ni dolgo bila sama bolna, kmalu je nalezel od nje bolezen tudi nekoliko starejši brat Ivan. Začel se je tudi on mešati ; moral je ležati. Uboga mati so jokali in stregli bolnikoma. Časih jim je kaka dobra soseda prinesla kako stvir, da so jima jo dali. Tudi sedaj je večkrat pritekla Rezika, in če je le mogla, prinesla s sabo kako jedilee, da bi imela uboga bolnička. Prosila je pa tudi mater, naj se varujejo, da še oni ne zbolé, kajti če oni zbolé, kaj bodo počele sirote? «Bode že nebeški Oče poskrbel, saj tudi za vrabce na polju skrbi», odgovarjala jej je skrbna ženica, mati Vidovka. In res, česar se je dobra Rezika tako bala, to je prišlo. Okna Vidove koče so bila vedno zaprta; nihče jim ni svetoval, da bi kočo prezračili; zrak je bil v njej ves zastrupljen od bolezni. Dobrega zraka je prišlo le toliko notri, kolikor si je sam našel pot skozi luknjice in razpoke pri vratih in oknih. To ste pa že sami občutili, ljubi moji, kadar vam je kak slab duh udiril v nos, da se vas je lotila kakor omotica; vzduh zrak: v Vidovi koči pa ni bil le slab, ampak kar nekako zastrupljen. Lotila se je torej bolezen tudi matere, tudi mati so se morali vleči na posteljo; noge jih niso več nosile. Zraven njih na postelji je ležala najmlajša hßerka Lizika. Sedaj ni bilo nikogar več, ki bi mogel streči bolnikom ; mati, ki so bili do sedaj noč in dan na nsgah, da so dajali vode ali mleka bolnikoma, sedaj so bili bolni sami. Nihče se pa ni prav upal noter v to hišo, polno bolezni. A česar si drugi niso upali, upala si je naša junaška Rezika. Povedala je gospodinji, da je loma vse bolno. «Pustite me za toliko časa, da mati ozdravi», prosila je. In šla je in preselila se je zopet domov. IY. Kmalu se je razvedelo, da je Vidova Rezika prišla domov in da sedaj sama skrbi za vse, za mater, za brata in obe sestrici. Vsi so jo hvalili, kako pogumna in dobra je. Matere so pravile svojim otrokom : «Otroci, glejte, taki bodite, kakor Vidova Rezika, ki tako lepo streže bolni materi in bratcu in sestricama.» Neko popoldne napravim se tudi jaz proti Vidovi koči. Velik sneg je ležal po gorah in nižavah. Pridem pred kočo in odprem vrata. O, ljubi moji, kak pogled se mi je odprl ! Na postelji so ležali mati Vidovka v hudi vročini ; zelò se jim je bledlo, in nič me niso poznali ; kar sami za-se so govorili nerazumljive besede. K njim se je stiskal ubogi otročiček, mala Lizika, in jokala, in klicala je: «Mama, mama!» Pa mama se niso oglasili in revica ni vedela, da so za smrt bolni. Pa komaj postojim en trenotek, kar zaslišim stokanje izza mize. Pogledam in vidim, da ste tam dve posteljici, na eni leži Ivan, na drugi pa sestra mu Katarina. Kar žalosten sem postal, ko sem videl tako revščino in bolezen Toda nisem mogel biti dolgo žalosten. Od postelje do postelje namreč je hitela dobra Rezika in ponudila vsakemu kaj ; najmanjši sestrici žlico kave, clrugi sestrici malo mleka, bratcu malo juhe, ki jo je dobila od dobrih sosedov, mami slednjič kapljico vode, ker oni so bili najslabejši in niso mogli nič vžiti. A vse to je delala s takim veseljem, da se jej je kar na obrazu brala za-dovoljnost in mir srca. «Rezika, kako moreš biti vendar tako vesela v tej žalosti ?» vprašam jo začuden. «Oh, zakaj ne bi bila vesela», odgovori mi, «saj mi vest pravi, da dobro delam». «Ali se nič ne bojiš, da tudi ti oboliš in umrješ ?» «Bolezen in smrt ne pridete, če Bog ne dopusti», odgovori modra deklica. «Res je to; a povej mi vendar, ljuba Rezika, s čim se vendar tolažiš vse te dni, ko moraš noč in dan čuti pri bolnikih sama?» «O, častiti gospod», odgovori mi, «mnogo tolažbe imam. Posebno pa me tolažijo tri reči. Najprej vem, tla spolnjujem voljo božjo, če strežem ubogi rmteri. Saj Bog ukazuje otroku : ,Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti dobro pojde na zemlji'. Bog tir ja ocl otrok, da v bolezni ne zapuste starišev, ampax da jim pomagajo in za-nje molijo. Ako torej strežem mamici, spolnjujem božjo voljo, in to mi daje veliko sladkost. Drugič pa imamo tam-le v kotu bridko martro. In vidite, kadar pogledam na križanega Jezusa, in se spomnim, kako je on življenje dal za vse ljudi, pa mi vest pravi, da moram tudi jaz biti pripravljena življenje dati za mater, ako bi bilo treba. Tretjič pa se spominjam, koliko je naša ljuba Mati Marija trpela, ko je pod križem stala, in vidim, da to moje trpljenje ni nič proti njenemu. In zato vse to darujem Bogu, pa sem vedno vesela.» «Rezika, ti boš enkrat gotovo srečna, ker tako spoštuješ svoje stariše.» To sem rekel in sem stopil iz koče. Zdela se mi je dobra Rezika kakor angelj, ki streže ubogim ljudem ; tako nedolžna in ponižna deklica je oila. Y. Nekaj dni potem je zapel mrtvaški zvon v vasici Ž. Ljudje so precej vedeli povedati, da je umrla Vidcvka tam gori v Vidovi koči. «Bog ji daj večni mir in pokoj !» molili so dobri ljudje za-njo, nekateri pa so z glavo zmajevali, češ : «Kaj bodo počele sedaj sirote, brez očeta, brez matere, in najmlajša stara še-le dve leti?» Lahko si mislite, mladi čitateljčki moji, koliko je trpela sedaj uboga Rezika! Kakšna žalost je bila doma v tisti revni kodci ! Mati so ležali mrtvi, mali bolniki so bili sicer neko iko okrevali, a ne do dobra. Najmanjša, Lizika, se jt še vedno stiskala k materi, ker sirotica ni vedela, da so mrtvi ; druga dva bolnika pa sta jokala na svojih posteljicah za dobro materjo: «Mar bi bil jaz umrl mesto matere», vzdihoval je Ivan. «O kam bomo šli sedaj brez matere», tožila je Katarina. Rezika sama se je še držala po koncu. Pokleknila je pred podobo križanega Jez j sa ter molila za dušo rajnce matere. Milo se jej je storilo, ker mati niso nič slovo mogli vzeti od otrok; tudi njej niso nič naročili, kaj naj stori z mlajšima sestricama ; naročiti pa niso mogli, ker so bili ves čas bolezni zine- iani, tako, da niso poznali nikogar, niti svojih ljubih utrodičev. Toda Rezika niti sedaj ni obupala, saj je imela trdno zaupanje v Boga. «Vidita, Ivan in Katrica, sedaj smo sirote», govorila je bolnikoma, «očeta nimamo, mater nimamo na svetu več. Toda nič se ne bojmo ; naš oče bo sedaj toliko bolj nebeški Oče, in naša dobra mati bo Marija. Marija pa nam ne bo umrla nikoli.» Tako so se tolažile sirote. Med tem pa so prišli v hišo štirji možje in so zabili mater v leseno rakev in so jo nesli vén iz koče tja k l'arni cerkvi v mrtvašnico. Mil jok so zagnali otroci, ko so jim odnesli mater iz koče, pa nič ni pomagalo ; ker je bila bolezen nalezljiva, ukazal je župan, da Vidovka ne smé ležati doma na mrtvaškem odru, temveč da jo morajo precej nesti v mrtvašnico. To vam je bil žalosten pogreb. Noben drug ni šel za rakvijo, kakor Rezika in nekaj soséd, katerim se je smilila uboga Vidova družinica. Položili so rakev v mrtvašnico; poleg rakve je gorela lučica. ' 'troci. iz šole gredoč, so plezali na pokopališčni zid in - prstom kazali v mrtvašnico, češ, tam leže Vidova mati, ki so imeli vročino. Blizu pa si ni upal nobeden, bilo jih je strah. Rezike pa ni bilo nič strah, in rada bi bila ostala pri materi ves čas, da je le smela. Čez dva dni so skopali na pokopališču jamo, tam blizu onega groba, v katerem je počival kočar Vid, in položili so v jamo ženo njegovo, Vidovko. VI. Vse to natanko vem, kako se je zgodilo, ker sem bil sam v tistem kraju. Dobro sem poznal Vidove. Precej po pokopu matere Vidovke pa sem moral zapustiti tisti kraj, vsesti sem se moral na železnico, pa iti drugam, doli proti beli Ljubljani. En mesec nisem nič zvedel, kaj se godi v vasici Ž. tam na Gorenjskem. Nekega dné pa srečam znanega moža od tam gori. Stopim k njemu in ga hitro vprašam: «Kako je kaj pri Vidovih?» — Mož me začudeno pogleda. «Ali še nič ne veste?» pravi. »To vem, da so Vidova mati umrli, drugega pa nič.» — «O Reziki ne veste nič?» vpraša dalje. — »Nič, čisto nič ne vem», odgovorim. «Povejte mi vi kaj.» — «0, to je žalostna povest», odvrne mož, «kaj takega še . nismo doživeli. Včeraj smo jo pokopali». — «Za lož jo voljo! Rezika je umrla?» zakličem jaz ves prestrašen. «Kako je to mogoče?» — «Umrla, umrla. Vedite, da je vse jokalo včeraj, ko so jo pokopavali. Takega otroka ni z lepa.» — «Ali kaj pa jej je bilo?» vprašam zopet. — «O, to ni čudno, da je prišlo tako daleč. Koliko je pa reva trpela. Prej še, dokler je živel njen oče, delala je nad vse pridno, da je le več zaslužila in dala domov za bolnega očeta, potem pa, ko so zboleli vsi za vstjo in nazadnje še mati, trpela je ona največ. Vsako uro, po noči in po dnevi, morala je biti na nogah, ker vedno jo je ta ali oni bolnik klical. Spala je na tleh, več tednov le ubogo malo. Vrh vsega tega je morala pa dihati tisti okuženi vzduh, ki je bil v koči ; bila je koča takorekoč zastrupljena od te iiude bolezni. In tako je dobila tudi Rezika kal bolezni. Nekaj časa po materini smrti je še stregla malima sestricama in bratu, a slednjič se je pokazala bolezen na njej ; imela je vročinsko bolezen ; vsem se nam je v srce smilila dobra Rezika; vsi bi ji bili radi pomagali, pa pomoči pri ljudeh ni bilo več za njo. Sla je za očetom in materjo, in so jej tudi grob izkopali tik materine gomile.» Solze so mi prišle v oči, ko mi je pravil mož o smrti dobre Vidove Rezike. Oh, bila je tako dober, nedolžen otrok, res kakor angeljček ! «Kaj pa z drugimi Vidovimi otroci?» vprašam naposled. «Vsi so ozdraveli. Ivana je vzel boter, ki je čevljar, da ga izuči čevljarstva; Katarina bo ostala pri sosedu; najmanjšo hčerko. Liziko, je vzela pa teta k sebi, da jo bo lepo po krščansko zredila. V kočo se je priselila stara zasebnica, da jo varuje, dokler Ivan ne odreste. Po Reziki nam je pa vsem hudó, to vam moram reči.» «Rezika je dala najlepši izgled otrokom, kako 110-rajo ljubiti stariše», opomnim jaz. «O, to so tudi naš gospod župnik rekli otrokom : .Otroci', rekli so, ,poglejte, kaj je Vidova Rezika sterila za svoje stariše: za očeta je skrbela in je dala zanje vse, kar je zaslužila; materi je ljubeznivo stregk in molila za-nje, ko so bili bolni, da, celò življenje je dala za-nje, ker prav takrat je dobila smrtno bolezen, ko je bila doma pri bolni materi. Pa vendar je bila vedno vesela; vse je delala iz ljubezni do Boga, ker je božja volja, da otroci ljubijo svoje stariše in da jim pomagajo, če so v potrebah. Posnemajte dobro Reziko tudi vi.'» Tako so učili gospod župnik. Jaz pa vam r<>čem še to-le, ljubi moji: Bog je zapovedal v četrti zapovedi: Spoštuj očeta in mater, da boš dolgo živel in ti bo dobro na zemlji. Rezika jih je spoštovala in ljubila, in kakšno plačilo je dobila? Dolgo res ni živela na zemlji, zato jo je pa Bog poklical k sebi, kjer bo pri ljubih stariših in med angelji živela dolgo, dolgo, vso večnost; ni se ji godilo dobro na tem svetu, zato se jej pa toliko boljše "li tam gori pri nebeškem Očetu in pri Jezusu in Mariji, kjer ni več smrti in nobene solze in nobene žalosti več. Ljubi prijateljčki, živimo tako, da bomo tudi mi prišli za Reziko tja gori. J. Debevcc. D e k Uiti, Vidiš cvetko, dete moje! Hčerka, veš kaj ti pometu Lepo belo kakor snég; Svetlobelih žar peres? Radostno srcé, okó je, Cvetko to najbolj mi ceni, Ko jo gledam brez vseh pég. Ona biser je nebés. Ali veš, kako se zove? Saj o njej si čula že, Med cvetličjem najbolj slóve, Lilija ji je imé. To cvetličje, ta beloba Zlata ta sredinica: To prezala je podoba Znak nedolžnega src4. Lilija, o cvetka mila! Si Mariji bila v dar, Jožefa lepo krasila, Kjer cvetiš, je blagodar! Hčerka mila! Bog ohrani V srcu ti ta cvet blesteč, Tudi, ko ne bo na strani Tebi, ljube mame več. Mavrica. '^ŠB0 hudi nevihti se je na nebu prikazala krasna mav-^rica. Trije pridni otroci: Mirko, Jožek in Anica, • ki so se ravno na vrtu igrali, jo veseli zagledajo. Neizrečeno se jim lepa zdi. Mali Jožek pravi: «Oj, kako je to lepa barvi in koliko je je, — in glejta, kako nizko je že, tam h za hišo na drevesu ! Jaz pa grem in bom splezal na vrbo, pa si je bom jih lani teta hodil,semu ^ K'> je take barve, pP^»*^ '" tekel do kakor so ti drevesa, ni videl druzega nič, nego le dež. Ves moker se je vrnil domov, in je očetu pripovedoval celo dogodbo. Oče so mu pa povedali, kako je bil nespameten, da je šel k drevesu barv iskat. Mavrica se tako naredi, če sohce v deževne kapljice sije, kakor se tudi v naši cerkvi napravijo take lepe barve, kadar solnce posije skozi stekleni lestenec (luster). To so nam tudi v šoli razlagal» Anica vsklikne: «Oj škoda, zdaj je pa na enkrat mavrica zginila; kam je neki šla?» — Mirko pravi: «Ali si tudi ti tako nevedna? Le poglej tje na uno stran proti solncu ; oblak je solnce zakril, in zato sem vama pravil, da solnce naredi mavrico. Vidiš Jožek, kako bi se bil opekel, ko bi bil šel na vrbo barv nabirat!» II. Zvečer so otroci doma pripovedovali, kako so se na vrtu igrali in potlej mavrico gledali pa razlagali. Jožek in Anica sta hvalila Mirkota, kako jima je iz bukvic pripovedoval, in pristavita, kako rada bi znala tudi brati, da bi mogla čitati prelepe zgodbice. Zdaj se oglasé oče in pravijo : «Mirko, ali si jima pa tudi povedal nauk, ki ga knjiga pristavi tej dogod-bici?» — Mirko. «Ne, tega pa nisem, sem bil že pozabil.» Oče: »Ravno to je pri branju vselej glavna reč — nauk. Knjig ne berimo kar za kratek čas, marveč, da se iz njih kaj naučimo za življenje. Zapomnite si toraj: Kakor mavrične barve, taka je tudi slava tega sveta ; zdi se nam sicer, da je nekaj stalnega, pa je prazna senca. Mavrica nastane, kadar z nasprotne strani solnce sije na deževne kapljice. Le kar se v nebeškem Solncu odseva, le kar za Boga storimo, le ker ima pred Bogom ceno, to velja, vse drugo nič. Tudi naše življenje je kakor kapljica na veji ; ko zatone solnce, solnce našega življenja, v smrtni senci se razprši vsa naša svetna čast in slava, kakor se hipoma pozgubi sedmero-barveni žar krasne mavrice, kadar solnce zgine!» III. Nato pa mati sežejo v besedo, rekoč: «Meni se pa druga zgodbica o mavrici, ki je v knjižici, še lepša zdi. Mirko, skoči po knjigo in preberi nam jo!» Kakor bi trenil, je Mirko s knjižico pri mizi in že ima odprto 10. stran ter začne brati: «Šesta povest. — Zaklad božje mavrice. Lenka je nekega spomladnega deževnega dne gledala skoz okno. Ko je nehalo deževati, zapazi mavrico ter se zelò čudi prelepim barvam. ,Ljuba mamica1', reče čez nekaj časa, ,ljudje pravijo, da iz božje mavrice vselej na zemljo pade zaklad in da ga najdejo le taki ctroci, ki so v nedeljo rojeni — tedaj posebno srečni. Ali je to res? Kdo pa so taki otroci?' — Mati odgovoré Seveda je mnogo nebeških zakladov, s katerimi se riö na svetu ne dà primerjati. Ni pa res, da so srečni k tisti, ki so v nedeljo rojeni. Taki ljudje, kateri najdejo nebeške zaklade, so pobožni in se povsod tako obnašajo, kakor ob nedeljah v cerkvi. Bodi tudi ti taka, pa bocleš gotovo našla nebeške zaklade.' — Lenka je bila čedalje pobožniša in boljša, pa je bila tudi čedalje zadovolj-nejša in veselejša. Ko se je pozneje zopet prikazala mavrica na nebu, rekó mati : ,No, Lenka, ali ne greš iskat zakladov Božje mavrice?' — ,Ljuba mati', odgovori Lenka, .bila sem neumen otrok, ko sem vas to vprašala. Še-le zdaj razumem vaše besede. Vi ste mislili na boljši in dražji zaklad, nego je zlato.' — ,Reä je', odgovoré mati. .Zaklad, katerega sem mislila in ki je nad vsem bogastvom tega sveta, je le prava človeška sreča. Zastonj jo iščemo po vnanjem svetu; kajti najdemo jo le v pobožnem, dobrem srcu.' Dobro in čisto srce kdor ima, Srečo najboljšo že tukaj poznà.» Ko je Mirko z gladkim in čistim glasom prebral, sklenejo mati roké in s prosečim glasom pravijo: «Oj, ljubi moji otroci, bodite tudi vi vedno čisti in dobri, tudi vaše srce bodi vedno tako lepo in čisto, kakor prelepa luč mavrice na nebu. Solnce nebeških naukov in milosti božjih naj tudi v vašem življenju — v veselju in trpljenju — tako krasno odseva, kakor natorno solnce v deževnih kapljicah. IY. Tako so bili zdaj otroci zaverovani v prelepo mavrico, da se nekaj časa skoro niso nič drugega pogovarjali. Oglasi se še mala Anica in vpraša očeta : «Zmiraj v ,dovjež\ kako pada», govoril jc za vse tri najstarejši Urh ter deval zakrivljeno palico v žleb pri durih ; «v ,zakotje' 3j smo gnali, pa te grdobe kravje tako nagajajo ! Pisana je zbezljala, jaz sem tekel za njo, pa je nisem mogel doteči; zgubil sem jo.» V tem je prinesel gospodar Žerjav svetilnico v hlev ter jo obesil na leseno kljuko ob zidu. «No, kako pa to, da je dima vsa krvava — glej, glej, rog ima snet! Kako vendar pazite na živino? Ali so se bodle, ali kali ? Zakaj ste pa zraven, če ne branite ! Saj pravim no pa še rečem, več ko jih je, slabeje je! Tako-le se zgodi, pa je žival deset goldinarjev manj vredni !» Urb je nadaljeval svoj od očeta pretrgani zigovor, trdeč, da sta se tačas, ko je on lovil pisano, jdi bosti dima in plavka. Rok in Lizika si ji nista upala miriti, in tako je prišlo, da si je dima snela rog. «Mi ne moremo nič pomagati», dejal je konečno in pozval na pričo brata in sestro. «Seveda ne moremo», bilo je kratko in boječe potrdilo. *) «Dovjež» = ime vaškega pašnika poleg Save. 8) «Zakotje» = ime Žerjavove senožeti. «Oh, to je križ s takimi pastirji!» tožila je Žer-javka in žalostno ogledovala dimino prej tako lepo glavo : «ta si je rog snela, pisano so pa zgubili. Ko bi le sama domu prišla! Dal Bog in sv. Martin, da ne bi zašla do kake detelje ! Bog nas varuj take nesreče ! Otroci, zakaj vendar ne pazite; trije ste, pa ničesar ne opravite.» Žerjav je bil močno nevoljen in skoraj bi bil spodil oba sina v senožeti in na bližnja polja iskat zgubljeno kravo, toda mislil si je : «Kaj bo otrok po noči zunaj ? Strah ga bo in za kakim grmom bo stal. Prestraši naj se, ali pa prehladi — domu si brez pisane ne bo upal — in bolezen bom imel pri hiši. Najbolj pametno je, da grem sam pogledat.» «Otroci! v hišo», velel je resno, «večerno molitev zmolite. potem pa spat ! Večerjali ne boste, prenepazljivi >te». Sam pa je stisnil oklešek pod pazduho ter stopil po klancu navzdol, da bi poiskal pisano. Poldrugo uro je hodil Žerjav po senožetih in klical pisano, a našel je ni. Čmeren in ves v skrbeh se je vrnil domu; žena in dekle so še pomivale posodo, otroci so bili že v postelji. In to je bilo tudi bolje zanje: kre-gani bi bili namreč brez dvojbe še enkrat; če bi bilo še kaj na vrh, ne vé se gotovo, neverjetno pa ni. Naslednje jutro so Žerjavovi otroci zopet gnali na pašo. Dima je imela obvezan rog, pisane pa seveda ni bilo med drugimi govedi. «Iščite sami in poizvedujte pri drugih pastirjih ter priženite pisano domu, sicer bo pela palica», zabičal jim je pri odhodu oče. «Ko bi doma vedeli, da smo včeraj pasli v ,dov-ježu'», pravil je Urh Roku in Liziki ter prigrizoval medeno hruško, «vsi trije bi bili tepeni. Le še dalje molčita, kakor sem vama včeraj naročil. Zato pa vama ne bo treba danes nikoli vračat iti. Jaz mislim, da je pisana v prod zašla ali pa šla pit na Savo. Danes moramo zopet gnati v ,dovjež', da jo dobimo.» Roka je pa to skrbelo, da bi ne bil naletel na pisano dolgavaški Trdin v kakem zelniku. «Akoravno ni delala škode njemu, samo da jo je videl na dolgo-vaškem svetu, pa jo je odgnal. Slaba se nam bode godila, ako jo je ujel.» «Dobro nam res ne bode», pritrjeval mu je Urh, «ako je dima zdaj pri Trdinu. Toda mi bomo morali doma reči, da se je pripasla nemara iz ,zakotja' noter do dolgavaškega sveta. Izdati se ne smemo.» Prejšnji dan so namreč naši mladi znanci kljub očetovi prepovedi gnali v «dovjež». Tu ni treba nikoli vračati, pasti se sme «čez in čez». V senožetih pa ni dovoljeno živini prestopiti grmovja, in pastirji morajo vedno paziti. Tudi je v «dovježu» vselej dovolj druščine: pastirji bijejo «svinjko» ali «kozla», delajo «trden most», deklice pa se «nebeškljajo» ali pa se gredó «vsake vrste barve». Z jedno besedo : zabave dosti! Zato pa tudi vsakega nadbreškega pastirja tako vleče tja dol. Toda Zerjavovih otrok neubogljivost je precej kaznovala nesreča. Ker je bilo v «dovježu» iz pol vasi živine skupaj, zbodle so se krave, in Zerjavova dima je bita tako nesrečna, da ji je odletel levi rog. Pastirji vsega tega seveda niso zapazili. Kajti deklice so bile vse zatopljene v svoje igre, dečki pa so se ravno vojskovali ter tekli, kakor je poveljnik ukazoval, proti dolga-vaškim senožetim. Da bi v vojski tudi kaj škode naredili, zažgali so dve kopici starega sena, katerega Gorkič, Trdinov sosed v Dolgivasi, še ni bil domu speljal, -'otem so skakali čez goreče seno ter niso videli, kako je Trdin — največji sovražnik in preganjalec nadbreških pastirjev — zalotil Žerjavovo pisano v svojem zelniku, t Godrnjal je nad otročjo lahkomišljenostjo in najrajše bi lil šel podit pastirje, ki so sosedu delali škodo, a mislil si je : «Bolje drži ga, ko lovi ga», ter se napotil z ujeto pisano proti domu. Nadbreški pastirji so proti večeru položili v podobi križa na tleče seno par suhih vej, da bi po noči ar.geljci kurili, ter jeli peti : «Domu ženimo, Kje je tista meja? Še pasimo; Voda jo je vzela. Kaj bomo delali? Kje je tista voda? Mejico kopali. Golobčki so jo popili itd.» Šteli in razločevali so vsak svojo živino. Žer avovi pa vsi trije niso mogli dovolj našteti, in poleg tega je imela dima poškodovan rog. Ker se pisana nikakor ni dala dobiti, poskusili so najprej jokati; pozneje seje pa Urhu najpametnejše zdelo, ako jo tako zvijejo, da poreko doma: «V ,zakotju'nam je pisana zbezljala, druge pa so se bodle». Roka in Liziko je podučil, kako se jima je vésti. Da bodo drugi pastirji molčali in se* ne vtikali v njegove zadeve, tega je bil prepričan popolnoma. Vedeli so namreč vsi: «Danes tebi, jutri moni.» Saj se to ni zgodilo prvič v nadbreškem «dovježu». To Jutro po opisanem nesrečnem večeru so tedaj prignali Žerjavovi otroci zopet v «dovjež». O pisani ni bilo ni duha ni sluha. Našo trojico je jelo skrbeti. Ves ljubi dopoldan sta dirjala Urh in Rok po produ in seno-■ žetih, ki mejé na «dovjež», a brez vspeha. Nič kaj veseli so gnali ob enajstih domu. Toda pisana je bila Že v hlevu na svojem mestu privezana. Težek kamen se je odvalil našim znancem od srca. «Vidiš pisano, jo že doma», vskliknil je prvi Rok; «mi jo pa iščemo. Sama je menda prišla». Bolj natihoma mu je odgovoril Ijrh: «Smo že dobri, nič bati, vse se je srečno izteklo !» Nato so nesli spravit vrhovno obleko v hišo. Oče Žerjav je sédel resno za mizo. «Rok! pokliči brž mater noter, pa sam tudi koj nazaj pridi», spregovoril je ter stopil proti vratom. Urhu, ki je hotel venkaj, zastavil je pot, rekši: «Počakaj, da se zmenimo». Nenavadna resnost osupne slednjega. A ni bilo časa premišljevati. Rok in mati vstopita, oče pa zatakne duri . . . «Lepo delate, lepo!» začnč Žerjav. «Sinoči ste me nalagali, da sem zaradi vas po nepotrebnem hodil po noči okrog in iskal kravo. Kdo vas je učil laži ? —. Ali vam nisem določno ukazal, da mi ženite v ,zakotje^ a vi ste gnali vendar v ,dovjež' ! Pa to bi še prizanosel. Toda tam ne pazite na živino, ki sama ne vé, kaj je pravo ; dva goldinarja odškodnine sem moral dati zdaj -le Trdinu, ker je dobil pisano na svojem zelniku. In še nekaj ! Gorkiču ste požgali seno ; ta bo tudi zahteval, da se mu povrne ! — Vsi trije boste klečali na golih kolenih na ajdi in molili rožni venec. Kar precej ! » V kotu sobe je že bila posuta ajda na tleh, in Žerjav je prijel za roko Urha ter ga vedel tja, da nastopi kazen. «Saj nismo vedeli, da je šla pisana v zelje, mi nismo lagali», izgovarjal se je bojazljivo Urh. «To je ravno slabo, da še vedeli niste; to posebno spričuje, kako pasete», zavrnil ga je kratko oče Lizika je jela glasno jokati, in Rok je ihtel. «Nama je Urh rekel, da ne smeva povedati, kje smo pasli», zinil je vendar Rok za-se in za sestrico. «Naj reče Peter ali Pavel, lagati ne smete!» In oče je razvrstil kaznovance tako, da je bil Urh v sredi, Rok na levici in Lizika na desnici njegovi. ♦ Urh, ker si ju učil lagati, začni jima moliti rožni venec; vidva pa lepo za njim, kakor sta ga tudi včeraj ubogala. » «Otroci, le lagati ne», svarila je ljubeznivo tuli mati svoje otroke, «to je greh, pa tudi sicer je laž gnla. Le to si zapomnite, ,kar se ne stori, se tudi ne zvé\ Imejte pred očmi, da ,kjer laž kosi, tam ne večerja1, to se pravi z drugimi besedami, nobena laž ne ostane dolgo skrita. Le lepo začnite moliti, pa poboljšajte se, da vas v prihodnje ne bo nikdar več doletelo kaj podobnega. Meni in očetu le žalost napravljate s takim ravnanjem, sebi pa nakopujete skrbi in kazen.» Skrbna Žerjavka je šla kuhat kosilo, oče pa je nadzoroval deco. Molili so solznih oči med precej glasnim jokom rožni venec. Huda se jim je godila na ajci! Oj, to bode ! In ako si je hotel kdo kaj olajšati tei se je premaknil, pomnožil si je še bolj bolečine. Očetu so se sicer smilili, a ni jim dovolil vstati, dokler ni bila končana molitev. «Amen» dejali so otroci nazadnje ter proseče pogledali očeta, češ, naj bo že vendar dovclj. «Ali obljubite, da ne boste nikoli več kaj :akega storili?» vprašal jih je le-ta resno. Pokimali so z glavami. «No, naj bo zadosti, toda zapomnite si to tbbro.» Sram je bilo vse tri, ko so se spogledali prestavši kazen. Potem pa sta šla Urh in Rok buče režat ;a pre-šiče, Lizika pa je spirala peške bučine. Nekaj jih je bilo odmenjenih za seme, druge pa sta nameravala porabiti Urh in Rok po zimi za-se in za senice. Tiho so delali vsak svoje delo, tudi opoldne pri jedi ni nihče ričesar govoril. Bilo je vsem nekako tesno. Popoldne so zopet gnali, a sedaj pa prav, kakor jm je bilo rečeno, namreč v «zakotje». Drugi pastirji so brž opazili, da Žerjavovi že imajo pisano; radovedno so jih spraševali: «No, kje je bila?» «I, Trdin jo je ujel, in danes domu prignal», odgovarjal je Urh. «Ali so bili doma kaj hudi?» «Saj vsak po sebi vé, kako je.» «E, ta Trdin! ta nam zmiraj neprilike dela; kakor duh pride za grmovjem, in če stopi krava za ped na njegovo posestvo, pa jo vzame.» Taka je bila sodba pastirjev o neljubem jim Trdinu. V «zakotju» se je ta dan živina nenavadno rada pasla. Samo kake trikrat je bilo treba iti vračat in par-krat zavpiti : «Nazaj, pisan-ä — pisana nazaj ! — ha-ä ! » Ves drugi čas pa so imeli naši pastirji prost. Delali so si torej mehke sedeže iz zelenega mahu pod košato lipo in tudi zakurili so si. Zvečer pa so prav zadovoljni s solnčnim zahodom vred pognali živino domu in nič niso premišljevali, kako naj govoré, da bo prav, nazadnje pa še vse eno ne bo prav. Spoznali so v svojem notranjem, da se gre s čistim srcem in dobro vestjo mirno proti domači hiši, dasi-ravno si tega niso pravili, kajti sramovali so se prejšnjega prestopka in kazni. Pisana jih je izučila, da «zlo spredeno, je lahko zmedeno. » j. štrukelj. Z a p r t e m u p t i è k u., Glad te je v ličnico zvabil, Ptiček ne boj se nikar! Deček ne bode zabil, Da si ti božja stvar. Làhko ti bode živeti,, V izbi ti bode topló Kadar pomlad zasveti, Deček izpustil te bo. Droben si, ptiček, in nežen, Mraz bi te tukaj vzel. Bodi le dečku hvaležen, Da te je zimi otel! Pevaj nad gorkim zapečkom. Dokler ne mine hlad! Potlej pa leti z dečkom V jasno solnčno pomlad. A. Medved. Jesen. Io, no, hvala Bogu pa Materi božji! To poletje, kako se je že vleklo, kakor predeno, ki ostane na mo- I tovilu! Ni ga že hotelo biti ni konca ne kraja! Kaj si mislite ! Taka vročina, da bi se mi kmalu glavica spelila brez ognja. Zdaj vendar ta oblastni solnček ne bode .' imel vse oblasti gori na nebesu in doli na zemlji. In prav je tako ! Zakaj bi tudi oblačkom in meglicam ne I privoščil, da se malo znosijo nad nami poredneii. Pa ! še ti dolgi dnevi! Zvečer tako ob pozni uri k počitku, zjutraj pa je spet na vse zgodaj pomolil svojo debelo J glavo skozi okno tisti sitni solnček in pomel s svojimi pretankimi iglicami moje zaspane oči. Prav je, da je , poletje pri kraji — saj drugo leto že tako spet pride, j ko ga bodemo poželeli. Kako hitro se res naveličamo j vsake stvari, če je še tako dobra in lepa! «Vsaka pesem je nekaj časa lepa», dejal je tisti kranjski možiček, ki je zibal Francoza. Tako so mi pravili. Torej jesen, ti si tukaj ! Oj, ti ljuba jesen, kako si prijetna ! Res je, da nam opereš večkrat naše kožuhe po svojih napojenih oblakih, res je, da je vreme jeseni dostikrat jako pusto, res je, da nam voda rada mgaja, res je, da otrokom toliko kašlja napravljaš, res je, da jetične ljudi spravljaš pod zemljo, res je, da je blata po cesti, kakor prahu po leti. Pa kaj vse to, če se spomniš na prijetnosti, ki nam jih ponuja okorna jesen. I no, pa jih že naštej enkrat, katere so te prijetnosti, kaj ne da ! ? Le poslušaj ! Jeseni imamo novo obleko navadno, jeseni se začne spet šola, jeseni se lahko kuri ns paši in krompir peče, jeseni je na polju vsega dovolj za naše mlade jezičke in želodčke. Zdaj jabolka tresemo, zdaj orehe otepamo, zdaj repo pulimo, zdaj korenje njemo in spet doma obrezujemo. In kako dobra je bela repica za zobe. Oh, ta sladka repica — kar skomina me že zdaj. Jeseni so tudi koline na vrsti. S klobasami se ponašamo, toliko jih je : jeternih, krvavih, mesenih, riževih, kašiatih. In godlja je vsak dan na mizi, še po večkrat. Ajdovi žganci se nam smejajo in zabela se cedi po njih, da se jeziček kar oblizuje. Jabolka imamo zdaj pečena, zdaj kuhana. Preževec napravijo mati iz češpljevca, na peči pa se suié češplje in za pečjo orehi. Kamor pogledam, vse je polno, vse založeno. In zunaj ? Vse je rumeno. Drevje kaže orumenelo listje, fižol se balia s stročjem, debele in trde glave stojé po zelniku, debeljača povija rmene storže, ajda se vidi po daljnem polju črna in zrnata, repa in korenje čakata človeka — vse za v usta. To, to je veselje ! Kdo bi še trdil, da jeseni ni prijetno ? Zato pa je meni jesen tako pri srcu, zato se je že veselim in iskreno pozdravljam. In še nečesa bi bila kmalu pozabila, kar mi je tako rekoč pred nosom. Oj ti ljuba vinska trtica! Poglejte jo no ! In v mojo košarico poglejte ! Polno sem nabrala lepega grozdja. Kako sladko je to grozdičje ia moja usteca. Kako že pravi pesem? Sladek je njen sad, Vsak ga vživa rad — jaz tudi. In ti, prekanjena kozica, kaj*mi brbaš v mojo košarico? O, poznam te, kaj te miče? Mene tudi. Toda le pojdi in obiraj grmičevje, v moje grozde pa mi nikar ne vtikaj nosu. Gobček tvoj je res pripraven, da bi zobal, a moja usteca še bolj. Le ostani, ljuba jesen, pri nas, dokler si tako radodarna, le ostani vsaj do Vseh svetih, da nam bodeš še prešce delila, ali pa celò do 6. grudna, da bode Miklavž dovolj imel za nas otroke in da mu re bode treba tako daljo z nebes doli nositi za pridne otroke. To sem poredna, kaj ne ? Vse moram izklepetati, kakor klepetec na strehi. No, da me ne boste vse prehudo sodili, češ, kako sem posvetna, naj pa še to povem, da me tudi to močno veseli, ker imamo v jeseni tako lepe pobožnosti : tu imamo prelepi praznik angeljev varihov; v jeseni je največ Marijinih praznikov: česmo v spomladi ves prelepi mesec majnik Marijo čistili in prepevali šmarnične pesmi, posvečen je zdaj ves mesec oktober nebeški Kraljici, ki jo častimo s sv. rožnim vencem, in ves čas od Marijinega vnebovzetja pa do njenega rojstva je «Marijin čas», ko Marijini bogoljubni romarji tako veselo prepevajo po cestah in cerkvah Marijino slavo, da se razlega daleč na okrog — res «čez hrib in plan». Oh, Marijine krasne pesmi tako ze'ó rada poslušam in pojem! — V jeseni je tudi «bira». in tu prinesejo gosp. župnik in kaplan tako lepih podobic. In pa — skoro bi bila pozabila — šola se bode tudi v kratkem pričela, spet se bom tako pridno učila, da bom podobic dobila od gospoda kateheta. Podobice imam pa tako zelo rada; saj že sama ne vem dobro, koliko jih že imam, menda samo štiri menj ko sto. Preeej jih grem spet štet. Poprej moram pa še grozdje v košarici pozobati ; morda bi ga res kožica pospravila. P. Bohinjec. 4r Prve sanje. 4gli ni to čudno ? Jamnikov Matevžek je že sedem ®|Llet hodil spat, pa se mu še nikoli ni nič sanjalo ! >* Sosedova teta Mina, kamor je skoro vsak dan zahajal, pravila mu je pa vedno, da je imela tako pomenljive sanje po noči, da bode gotovo zadela v loteriji. «I, kako je neki takrat, ko se človeku sanja?» po-zvedoval je Matevžek. «Čudno, čudno», razlagala mu je Mina ; «človek v spanju vidi in sliši, kakor zdaj-le po dnevu. Samo ta razloček je, da vse to, kar v sanjah jiočne, ni resnično, ampak se mu le zdi. Včasih hodi po tako lepih krajih, po gradovih, mestih, pa bogat je, imeniten ...» Kaj bi bil dal Matevžek za take sanje, pa jih ni bilo! «Kar še ni, pa še bode», pravijo, in to je skusil tudi Matevžek. Nekoč je šel prav spočit spat in — sanjalo se mu je. «Kaj pač?» mislite si morda. No, lepe so bile njegove prve sanje, zelò lepe. Zdelo se mu je namreč, da je umrl — pa ni nič trpel ob smrti — in po smrti je šel v nebesa. Kam pa naj bi prišel tako priden deček, kakor je bil Matevžek, če ne v nebesa? Pa ni šel sam v nebesa, ampak s seboj je vzel tudi domače golobčke — vseh šest. V nebesih se je pa Matevžek zagledal v angeljčke in Boga — golobčki so mu pa ušli tačas in letali po prelepih nebesih. Toda joj nesreče ! jeden se je zadel ob največjo nebeško svetilko in jo zvrnil in ubil. Vsa nebeška družba pa se je tedaj ozrla nejevoljno na Matevžka, ki se je kar tresel samega strahu. «In kaj se je zgodilo potem?» vprašate. No, potem se je pa Matevžek — zbudil in bil na svoji postelji, ne pa v nebesih. Drugo jutro je pripovedoval tako na dolgo materi svoje sanje, da bi bil kmalu pozabil omoliti jutranjo molitev. Po zajutreku je pa brž tekel k teti Mini, da ji pové srečno novico. In res je bila le-ta vesela Matevž-kovih sanj. »Precej stavim številko: 6 — toliko je bilo golobov . . . Veš, Matevžek, to so tvoje prve sanje in gotovo so srečne.» Tako je hitela Mina govoriti. «Teta Mina že vé», menil je Matevžek, «sicer bi ne bila tako vesela ; kaj, če bi še jaz prinesel tisto desetico, ki sem jo prihranil.» Ko mu je Mina dovolila, da lahko sta\i in da bosta v nedeljo obogatela, šel je po desetico, katero je i imel skrbno spravljeno na polici v deskini razpoki. Povedal pa ni doma nikomur nič, češ, takrat jim vse razložim, ko bom že bogat mož — v nedeljo. To je bilo v sredo dopoldne. Matevžek je skakal po vrtu, naenkrat se pa zamislil : «Koliko sto goldinarjev že dobim? Kako je rekla teta Mina? To bode denarja! ' Že en sam goldinar ima skoro pol mize krajcarjev in zdaj sto, pa še več sto goldinarjev — to bode polno hišo krajcarjev ! To je vendar dobro, da se mi je sanjalo, | in da znä teta Mina tako umetno sestaviti številke. Tedaj polno hišo krajcarjev bom imel!» Matevžek je kar strmel ] in skrbel, češ, kje bode pa prostor za mizo. No, pa saj grč miza lahko v vežo ! «Toda, kaj počnem z denarjem ?» vprašal se je nato zamišljeno in se naslonil na staro jablano. In brž je sklenil, da si kupi zabojček rožičev. venec fig, koš žemelj ; sladkor bi bil tudi dober. — Toda kakor bi se bil sramoval, da le sam na-se misli, sklepal je dalje : Materi podarim polno naročje krajcarjev, očetu štiri zvrhane klobuke, mali sestrici pa jedno pest . . . Kaj še? Že vem! Onemu beraču z leseno nogo boce tudi treba pomagati. Potlej teti Mini za povračilo, ker je stavila . . . Toda koliko bode še ostalo ! — Kaj bi bilo še potrebno?» Matevžek je premišljeval, kam bi z denarjem. In lepa misel se mu je porodila v mladi glavici. Namenil se je, da sezida cerkev na domačem vrtu. Oni elan, ko je šel v župnijsko cerkev, nagajali so mu poredni dečki, da v njegovi vasi še svoje cerkve nimajo. To ga je bolelo, a zdaj jim pokaže. «Cerkev sezielam, pa kakšno! štirje zvonovi brez mrtvaškega bodo viseli v zvoniku ! Ljudje bodo kar gledali!» Toda predno se sezida cerkev, treba je vse dobro premisliti, kako se bo naredilo to in ono. Tudi Matevžek se je ves zatopil v svoje premišljevanje. «Nekaj sliv in tisto krivo češnjo bodo morali posekati», govoril si je, «drugače ni dovolj prostora». A brž ga je zopet zaskrbelo nekaj drugega. «Cerkev bom zidal — toda kateremu svetniku na čast? — I, kateremu — najbolj se spodobi, da jo posvetim svetemu Matevžu. Dobro--sveti Matevž v velikem altarju, kdo pa pride v stranske? Na jedno stran očetov patron sv. Florijan, na drugo pa sv. Terezija, ker je materi tako ime.» Tako se je Matevžek srečno iznebil jedne izmed največjih skrbi in reševal le še bolj malenkostna vprašanja. «Koga bi nastavil za cerkvenika? — Že vem! Nagličevega Blažeta, toda drugače ne, kakor če mi obljubi, tla bom smel zvoniti, sveče prižigati in ugaševati. No, pa saj bode cerkev moja ; kar bodem hotel, pa bom storil, vsi drugi bodo veseli, če jim dovolim blizu. Pri >\ maši bom pa sam stregel, ob praznikih in nedeljah bo lahko pomagal tudi Anžičev Francek, potem onegavi — no si jih bodem že izbral.» Matevžku kar ni dalo več miru. Na vrtu mu je bilo pretesno. Šel je v vežo k materi. «Ej, mati, to bode prijetno —» začel je pripovedovati, pa utihnil je zopet, ker ni hotel že naprej vsega izdati. «Kaj bode, no?» pogledali so ga mati radovedno, ko je tako nenadoma utihnil. «Nič ne povem, boste že videli», odrezal se je Matevžek in stekel k teti Mini spraševat jo, če že kaj kmalu dobita denar. Mina mu je vnovič zatrdila, da v nedeljo dopoldne, in Matevžek se je vrnil na vrt, da vse premisli, kako dolga in široka bo cerkev. Kar količke je jel zabijati v tla, kakor izkušen zidarski mojster. Tako se je trudil, tla mu je bilo prav pošteno vroče. I saj pa tudi ni mala reč cerkev zidati, posebno če je kdo tako mlad, kakor je bil Jamnikov Matevžek ! Da bi imel vsaj človeka, kateri bi mu kaj svetoval ! Dobro, da se mu je pridružil Petelinov Tinček. Matevžek se ni mogel več zatajevati — vse je razodel Tinčku, samo raznašati mu je prepovedal to stvar, dokler ne bode imel denarja v rokah. In ni se kesal, da je govoril s Tinčkom. Ta mu je naročil, naj ukaže narediti klopico za strežnike, potem da bodo vrvi pri zvonovih dovolj dolge, da jih bode vsak lahko dosegel in še druge take stvari, katerih se Matevžek sam ni domislil. Matevžek in Tinček sta že komaj čakala nedelje. Počasi, prav počasi je vendar-le prišla. «Zdaj grem pa po denar!» rekel je Matevžek doma skoro prevzetno in hitro odšel k teti Mini. Toda le-ta ni bila nič prijazna, ko je pridirjal deček k nji. «Kje imate denar?» zaklical ji je ter gledal po izbi. «Nič nisva zadela, Matevžek!» odgovorila je Mina in prebračala liste po sanjskih bukvah. «Drugič bode treba poskusiti srečo.» «Nič?» zavzel se je Matevžek in zopet vprašal: «Nič ?» — Na to doslej še pomislil ni, da bi ga utegnila stava prevariti. «Kaj bode pa z mojo desetico?» pristavil je boječe. «Desetica je izgubljena», pomigala je Mina z ramama. Ubogi Matevžek ! Torej s cerkvijo ne bo r.ič ! Vse njegovo premišljevanje je bilo le prazno sanjarjenje in še svojo desetico je zapravil. To je bila zanj prehuda nesreča ; kar jok ga je posilil in vrnil se je domov, da potoži materi svojo nadlogo. In dobra mati so ga utolažili. Pokarali so ga najprej, zakaj ni vprašal, če sme desetico staviti v loterijo, in potem so mu povedali, da se človeku najrajše sanja kaj takega, kar mu je bilo po dnevu na misli. In pri njem je bilo prav tako. Oni dan, predno se mu je sanjalo, da je bil v nebesih, pripovedovali so mu mati povest o smrti neke svetnice, katere duša je v podobi golobčka zletela v sveta nebesa. — «Pri loteriji pa še ni nihče obogatel», govorili so mu dalje. «V najboljšo loterijo j stavi tisti, ki pridno dela in moli. Kadar te bede teta ; Mina še nagovarjala, da bi stavil ž njo, pomisli le tisto, j kar pravijo večkrat tvoj boter : «Bolje je danes kos, ! kakor jutri gos.» Take so bile prve Matevžkove sanje. V lo.erijo je " stavil zaradi njih, cerkve pa le ni zidal. Škodf. ! J. štrukelj. Uganke in šaljiva vprašanja. 1. Breme se utruđi, nositelj pa ne; kaj je to? '[ojg 2. Kaj je brez telesa, pa se vendar vidi? -BDuag 3. Kateri mesec je najkrajši? "a^jj uj a[ bui t ijj 'fuj^ 4. Za koga so majhne ribice najboljše ? ■iji3}i[aA «uitu l'I 'eSa^stj BZ 5. Komu noče brada rasti? 'n?tif[X 6. Nekaj črnega, nekaj belega zmešajo, potlej pa še nekaj belega pridenejo. Kaj je neki to? -babji Bujaiui Bue^pBfsoj 7. Jaz lepo žensko sem imé, Slovenke me dokaj častć, Ce vzameš prvo črko mi, Še lepega kaj značim ti. -efi.tBpj 8. Kam je Ribničan nesel prvo žlico, predno je jedel ž njo ? .opa^s a 9. Kateri pust je za vojaka prostaka najveselejši? "(sndpo 10. Janez je stavil : «Vstopil se bom zunaj v kuhinji k ognjišču, naredil bom s kredo ris okrog in okrog sebe, da se ne bom nič premaknil od ognjišča, potem pa bom z roko v sobi pobral jabelko raz mizo, in vendar zmiraj ostal v narejenem risu.» Jeli Janez dobil stavo in kako? -i^qo od — aqas gojjjo su at (ipaie^ Spretni risar. Predno nadaljujem, bi se rad prepričal, koliko ste se že od mene naučili. Naslikajte mi za vrstjo te-te živalice: 4. 5. Zdaj vam smem že kaj več zaupati in pričakujem, da si boste že sami znali kaj poiskati in prosto narisati. Poglejte mene. Tu vam naredim črko A (št. 6); poglejte, kako urno se naredi po njej mož z brkicami in visokim klobukom. 6. 7. Poskusimo, kaj se da narediti iz črke O (St. 8). Nekoliko izbrišem in prenaredim zgoraj in spodaj, poveznem poknvček na vrhu, napravim na desni in levi ušesci, načrtam še tako zvano slikarsko «senco», taja — ali vidite, kako je to lepa in ročna __ posodica! (štev. 9). Brž spet radirko in svinčnik v roke; boste videli, kako urno bode pred nami stal okrogloličen deček- pritlikovec s kapico na debeli glavi! Danes ste zopet videli, kako pri umetnikih - slikarjih »raste iz malega veliko». Ako boste pazno in spretno risali, vam utegnem o priliki še kaj enako mičnega pokazati. KAZALO. Stran. Kaj je dala Vidova Rezika za svoje stariäe? ..... 1 Deklici (Rad. Silvester)..........• . 9 Mavrica.............. .10 Zlatopis..... ...... . .14 Srčicu............... .15 Ustavljaj se takoj v začetku! ........ .15 Marija — mati sirotam.................16 Angeljčkova svaritev ......... .21 Pod snegom............. .22 Za uboge verne duše v vicah!..........24 Zatajevanje...............26 Lepi izgledi prvega sv. obhajila.........26 Sv. Cirilu in Metodu.............32 Križi in težave otročjih let VIL .........34 Zaprtemu ptičku ..............39 Jesen ................40 Prve sanje................43 Uganke in šaljiva vprašanja...........47 Spretni risar....... .... . 47