Učiteljski list GLASILO „ZVEZE SLOVANSKIH UČITELJSKIH DRUŠTEV V TRSTU“. Izhaja 1., 10. in 20. vsakega meseca. — Uredništvo (slovenskega dela) in upravništvo v Trstu (15), Via Udinc 35, III. Hrvatski dopisi naj.se pošiljajo na naslov: Vinko Šepič, nadučitelj u Buzetu. — Izdaja .Zveza slovanskih učiteljskili društev v Trstu", za uredništvo odgovoren Silvester Pertot. — List je za člane izdajateljice brezplačen, naročnina za nečlane Lir 24.— — Tekoči poštni račun. — Tiska Tiskarna Edinost v Trstu. St. 8 V Trstu, dne 15. aprila 1924. I.eto V. Problem vzgoje v luči zgodovine Problem vzgoje, ki sc ga. je dotaknil naš list v številki 1. marca in ki je izzval pomisleke, objavljene v številki 1. aprila, je poleg gospodarskega eden največjih problemov današnje družbe. Po veliki večini se niti učiteljstvo tega ne zaveda, saj je celo tovariš D. Kveder zapisal v letošnji marčni številki «Popotni-ka», da «v predšolski dobi življenja, to je v dobi do 7. leta mladina pravzaprav ne potrebuje nikakršne vzgoje«. Ne bo tedaj odveč, ako podamo v velikih črtah razvoj vprašanja vzgoje v antiki, v srednjem veku ter v današnjem svetu. Antika, katere najznamenitejši predstavniki so Grki, je skušala spopolniti človeka po kulturi. Grška družba je bila izrazito ločena v vladajoče in sužnje, s čemer je podan individualistični pravec vsemu razvoju javnega in zasebnega življenja pri starih Grkih. Vzgojni cilj grške družbe je bil, individualno čim najbolj spopolniti človeške dispozicije, doseči skladnost telesa, razuma in čuvstva. Kultura poedinca pa ni mogla ostati brez naravnih posledic, da se je človek bolj in bolj predajal sebičnosti ter da se je — preziraje korisii skupnosti — vedno globlje pogrezal v uživanje. V dobi najsijajnejšega razcvita je pričelo grško ljudstvo propadati in tudi velikan Aristotel, ustanovitelj etične znanosti, ki je prvi pokazal na zvezo med nravnostjo in tvarnimi pojavi, ni mogel tega propadanja več ustaviti. Dvigajoče se krščanstvo ne pomenja le pravega prevrata antike v nravnem oziru, ampak še prej prevrat vsega gospodarskega reda z nastopom proti suženjstvu. Po eni strani se bori krščanstvo za ideal monogamičnega zakona, v nasprotju z razbrzdanostjo antičnega sveta, po drugi strani skuša novo rodbino prežeti s svojini naukom. Zapade pa pri tem napaki, da odtrže razvoj vesti cd tvarnih pogojev ter ga skuša uravnati izključno z razodetjem. Na ta^ način poseže globoko v vzgojo otroka; usmeri sicer njegovo vest v onostranost, a jo odtujuje nalogam življenja. V borbi s silami poganstva je duhovščina prevzela vzgojo v lastne roke ter izločila s tem oni vpliv rodbine, ki je toliko pomembnejši, kolikor mlajši je otrok, ki ga je vzgojevati. Tako vidimo, da ima v srednjem veku nravno vzgojo cerkev, umsko pa prevzema polagoma humanizem, oni humanizem, ki spet vzbrsteva na razvalinah antične kulture. O harmonični vzgoji v grškem smislu ni več govora, pojmovanje rodbinske vzgoje se izgublja, niti genialni «češki brat« K.omensky se ne zaveda več dovolj vsega njenega odločilnega pomena. Vzgojo si razdelita cerkev in šola. Te razmere trajajo dolga stoletja ter se tako ustale, da tudi Pestaluzzi ne čuti dalekosežnosti rodbinske vzgoje, njenega nravstvenega poklica. Rousseau sioer pokaže veliko važnost naravne vzgoje, važnost preprostih življenjskih pogojev za zdravi razvoj otroka, nima pa smisla za nravne sile rodbine, ki jih ne pozna. Tako se tudi prosvetljeni vek ne okoristi z onim zdravim jedrom, ki ga imajo Rousseaujeve vzgcjeslovne misli, ampak se preda, sprejemajoč individualistično doktrino in zametajoč vsakršen onostranski cilj človeka, naziranju, da je v umstvenem razvoju iskati najvišjo srečo. Razvoj realnih ved, oosebno v zvezi s kapitalizmom in svetovno politiko, ki navidez dajeta človeku blagostanje, nam je prinesel neko oboževanje uma, ki ga prejšnji časi niso poznali. Razvil se je nekak nov pojem, intelektualizem, ki je vsečrez razširil precenjevanje znanja ter zašel tudi v šolo, da ji pomaga spodnesti še zadnje ostanke pomena rodbinske vzgoje. Šola je nadomestila rodbino in šolska vzgoja se je zagrizla v znanje, ki mu niso več vedeli določiti mej. Vzlic vsemu intelektualizmu, vzlic resničnemu napredku prirodnih ved je ostalo eno najvažnejših polj človeškega znanja neraziskano: važnost rodbinske vzgoje v umskem in nravstvenem pogledu še ni prodrla, v nepre-računljivo škodo vse človeške družbe. Po eni strani vidimo, da problem rodbinske vzgoje ni raziskan, po drugi pa, da je v pretežni večini rodbin vzgoja nemetodična, često naravnost nesmiselna in škodljiva vsemu razvoju človeškega zasebnega in javnega življenja. Tako daleč smo prišli, da opazujemo marsikje racionelnejšo nego domačih živali, posebno v zelo naprednih kmečkih pokrajinah, kakor pa otrok samih. Vzgoja v rodbini je zanemarjena enako v teoretičnem kakor v praktičnem pogledu in se maja bolj in bolj, ker se gospodarski pogoji rodbine bolj in bolj rušijo. Šolske reforme skušajo sicer priti zlu v okom, bolehajo pa na neozdravljivi rak-rani, da ne poznajo važnosti rodbinske vzgoje in ž njo sploh ne računajo. Ako prištejemo še pojemanje moči krščanske etike, ki se je zelo oddaljila od realnih pogojev človeškega žitja, ter nedostajanje socialnega spoznanja, razumemo, kje je korenika onega razkrojevanja, ki bolj in bolj uničuje človeško družbo, razumemo eni strašni nemir modernega sveta, ki niha med naslado in gnusom, med uživanjem in krvjo. Če sodimo šolsko reformo Gentileja s stališča Odgajajmo borce i junake i. Hočemo ili ne čemo, želimo ili ne želimo, je !i nam drago ili nije, na svetu sc neprestano bije boj krvavi i nekrvavi. Od postanka sveta do danas čitav svet nalazi se u stanju borbe. I u naravi, u ži-votinjstvu i bilinstvu osobito, sve sc razvija u znamenju borbe. Ta borba je uvet razvitka, napretka duševnoga i telesnoga. Da se ljudski rod nije borio, ne bi bio danas na onoj kulturnoj i moralnoj višini, ■na kojoj stoji sada. , Borba i borbenost je uvet života i napretka. Bez borbe bio bi mir, a gde vlada mir, tu je smrt. Ne mislim ovde na mir u kučj i društvu, te na mirni rad, pošto svaki rad znači borbu. Tko se rodio mora se boriti da živi, da napreduje i da se razvija. Iluzija je stvarati na zemljj stan mira. Raja ne pozna ovaj naš planet. Mir je u grobu. Miruju samo mrtvaci, kadaveri. Ali ovi mi-rujuči smrde. Historija kulture nam posvedočava, da samo oni narodi su se uzdržali te sc razvili duhom i telom, koji su voleli borbu i nemir. Samo ona ličnost napreduje svestrano i hitro, koja je večno nemirna. Nemiran duh jedino uspinje se, te postaje učenjak, vodja, branič, ratnik i borac. Svi veliki povesnički Ijudj, vodje i reformator!, postali su to jedino svojim nemirnim duhom... I danas vla-daju i vode ljudstvo samo največi nemirnjaci, nezadovoljnim sa samjm sobom te sa društvom. Komu je sve dobro, pametno i dostatno što vidi i što uživa, od tog čoveka nikada potpuna čoveka, ni-kada učenjaka, nikada kulturonosca, vodje i borca. Borac hoče napred i samo napred kroz šumu zapreka svake ruke. On želi i hoče svoje vlastito moralno preobraženje, a ujedno i preobraženje svoje okoline. Kad to več želi i hoče, te prema tomu i radi, on ,je na staji borbe. On se mora boriti i proti miru. Kamenje miruje, stoga se i prepolagano razvija i menja. U meni (menjanju) je život i napre-dak. Ko ne traži mene ni promene, taj nije borac ni borben; od njeg nikada kulturna čoveka, a dašto ni apostola kulture. Ljudi i narodi mira duhovnoga, ne bore se. Njima je sve dobro. Ne čute duševnu potrebu novih vrela sreče, koristi, napretka, razvitka — kulture. I propadaju, jer budu nadjačani, paralizovani, absorbirani od protivnih clemenata, što hoče, žele, žude novo nevidjeno. Ovi borci. Borci svagdje triumfiraju nad mirnim, zadovoljnim, resigniranim, al k tomu primitivnim, nekulturnim elementima. Ko ne vidi u naravi i društvu ovu istinu, taj nije oboružan za borbu; ne bori se, dakle miruje, stoji nepomično, trune i gnjije... Smrt. Ginu dakle i propadaju ljudi i narodi koji ne če da se bore radi svoga mira, te iz obzira do iskr-njega. Ko ne če da deluje da ne muti mir suseda, te ima sve obzire do okoline, taj opet ne bori se nit je borac. Borac naime ne pozna, ne vidi ljude, ni intelektualizma, vidimo, da sc hoče ubraniti pred navalom razvoja ved in pred umsko šolo, če jo lahko tako nazivamo. To> je dobra stran reforme. Nedostaja pa ji umevanja za vso vzgojo, ki jo izvrši rodbina v otrokovi predšolski dobi in nedostaja ji vpogleda, v koliko posezajo v rodbinsko vzgojo trde gospodarske sile. 0 tem pa nekaj več v prihodnji številki. zapreke. On ide dalje prema svojim stalnim cilje-vima energično, odlučno, bezobzirno, kako mu to diktuje njegova nemirna duša što čezne za napredkom i razvitkom. Kad govorim o borcu, ne mislim na nemoralne ■ 1930.20 ,, z 1 otrokom ■< 2240.10 ,, z 2 otrokoma n 2550.60 ,, s 3 otroci o 2860.80 Poročeni, s 4 otroci ,, 3481.20 ,, s 5 ,, ,, 4101.60 n s 6 ,, ,, 4722.— s 7 „ „ 5342.40 ,, z 8 ,, ,, 5962.80 Davčni odbitki. Pri plačah osnovnega učiteljstva se odteguje po obstoječih predpisih: 1) za pokojnino 7% 2) dohodarine (ricch. mob.) 8.84895% 3) za vojne pohabljence 1.2975% 4) vojni prispevek 0.375% 5 jamstveni sklad vslcd spremembe v upravi 0.12% 6) ena dnevna plača v februarju v korist Državnega zavoda za vzgojo učiteljskih sirot, glasom 23. člena predpisov, potrjenih s kr. odi. 16. aug. 1914, št. 998. Navedenemu obdačenju so podvržene plače, osebna nakazila (torej ne prejemki rodbinskih udov) ter periodični poviški. Prosta je: a) davčnih odbitkov za pokojninski in jamstveni sklad ter enodnevnega prispevka, službena doklada, vendar je podvržena drugim davkom; b) davčnih odbitkov za jamstveni sklad in enodnevnega prispevka, plača učiteljem suplentom, a je podvržena drugim davkom; c) odbitkov za pokojninski sklad, jamstveni sklad ter enodnevni prispevek, a podvržena drugim davkom, draginjska doklada ter nakazila za skrčenje in preuredbo trajnega in nadomeščujočega učiteljskega osobja. (Po okrožnici kr. učnega provedilorata.) FELJTON Tri ženske drame na ljubljanskem odru Henrik Ibsen, A. Savoir, Osip Dimov troje imen, ki so posamič značilna za kvalitativne lastnosti narodov, katerim pripadajo njih imejitclji. Prvi jc Skandinavec, Norvežan, mož s profesorskimi očali, starec ostrega, neprizanesljivega pogleda. Pisal je drame in tragedije od svoje zrelostne dobe do smrti in je na koncu svojih dni vzkliknil s patosom, ki mu ni bil po duševnih vrlinah nikoli naklonjen: «Jaz nisem živel!* — «Gospa z morja*, drama, ki jo imam v mislih, ko pišem te vrstice, predočuje rešitev enega samega vprašanja iz nizr življenjskih problemov, ki jih je obdelal Ibsen oc prvenca Katilina * do dramatičnega epiloga «Ce si mrtvi prebudimo*. «Gospa z morja* spada v ciklus Ibsnovih etični! dram in ni borbeno delo kakor n. pr. «Strahovi» ali «Nora», ali «Stebri družbe*, ali »Sovražnik ljudstva«. Mojster jc vrgel tu rapir od sebe in ga je nadomestil s finim kirurškim nožem, s katerim pari našo notranjost. Dr. Wangel, zdravnik v majhnem skandinavskem brlogu ob fjordu, se je kot vdovec poročil vdrugič. Za ženo je vzel histerično Elido katere mati je umrla v blaznici. Iz prvega zakone sta Wang!u ostala dva otroka, dekletci Boleta ir Hilda. Wangel jc mož iz vrste zapitih intelektualcev; kadar pristane v fjordu ladja, gre v buffet in se navžije alkohola. Horizont v fjordu je zaprt obema, njemu in ženi. Obema je na par kvadratnih metrih zemlje tesno, da se ne moreta gibati. A Eli-dino trpljenje je neprimerno hujše od trpljenja njenega moža: dočim Wangla pijača omami, nima Elida nobenega sredstva, s katerim bi lahko lajšala svoje duševne bolečine. V Elidi živijo čudni spomini na poznanstvo z nekim mornarjem, ki jo navdaja v mislih kakor grozna prikazen. Ta mornar se je nekoč «poročil» z Elido. Nataknil jc Elidin in svoj prstan na obroček in ga vrgel v morje. To je bila njuna «poroka z morjem*. Elida je torej poročena z morjem, t .j. s simbolom svobode. Hoče se ji prostega življenja tam zunaj, kjer ni skal, mrakov in odmerjene količine zraka. Elido je mornarja strah; obljubil ji je namreč, da se vrne ponjo. Elidi se začno vračati misli k fantastični zaobljubi, ki jo je storila sicer v šali, a ki začenja spričo njenega duševnega stanja zadobivati grozečo obliko abnormalnosti. Približno tri leta so minila, odkar sta se razšla z mornarjem. Malo ne toliko časa je Elida poročena z Wanglom. In zdaj se Elidin spomin začenja vračati v ono nejasno preteklost, ki navdaja njeno dušo z bojaznijo pred neopredeljivo, temno prihodnostjo. Prvič jasno občuti, da tu pri Wanglu ni prosta, da jc zaprta v tesno kletko, in da pravzaprav ni njegova, temveč nekoga drugega. V času Elidine duševne osamljenosti se nekega večera pred njo pojavi resnični mornar, ki se je povrnil, da jo odpelje s seboj. Elida stoji na razpotju: komu v prid naj odloči? Ali naj potrdi svojo formalno pripadnost k Wanglu, ali naj prosto voli med zakonskim možem in med mornarjem, kateremu jc žena samo po nekem mističnem naključju? Problem Elide je v prostosti, s katero Elida voli in na podlagi katere se odloči proti svoji bolni preteklosti za obnovljeno življenje z Wanglom. Ljubljanska vprizoritev «Gospe z morja* ni bila idealna v celoti, a bila je dostojna vsaj po Mariji Veri, odlični slovenski tregedinji, ki je doživljala Elido. Na odru pa sem občutil, kar človek pri črtanju drame morda prezre: da jc Ibsnova rešitev Eli-dinega problema dejanski vendarle samo iluzorična. Elida je ozdravljena le momentano. Njena dedična obremenjenost ob šibkem Wanglu pa ne dopušča optimistične perspektive, da bi se mogla Elida ob njem trajno popraviti v duševnem oziru. Njeno življenje se ni spremenilo; stopilo je samo v novo fazo. Pravi antipod mračnemu etičnemu ideologu Ibsnu je francoski komediograf Savoir, pisec «Osmc žene*. Savoir je Francoz po krvi in mišljenju. Ni umetnik, temveč literat. V «Osmi ženi* si je izbral za snov storijo iz življenja kopališke družbe. Flirt je njeno obeležje; preko Flirta ne vidi in tudi ne želi. V Ostendu sreča ameriški milijarder Brown Monno, nekoliko postarno devico, hčerko obubožanega markija. Ugaja mu, in jo sklene poročiti — na nedoločen rok. Brown kot gospodar denarja pozna zakon samo s kupčijske strani. Zakonsko živ- ŠOLSKE VESTI «Mesto otrok*. V Nemčiji so skušali porabiti v socialno pomoč nekatere ustanove še izza vojnega časa. Tako se jc priredilo v Heubergu, kjer je bilo Vojaško taborišče, pravo otroško mesto. V številne ljenje predstavlja zanj le nekakšno denarno špekulacijo, ki se mu na koncu vedno ponesreči. Oženi se vedno za dobo par mesecev do dveh let. To proceduro je izvršil že pri vrsti žensk. Kadar se je «žene» naveličal, ji je zapisal letno rento dvestoti-soč frankov, pa sta šla vsaksebi. Monna dozna za le špekulativne poroke in se sklene maščevati nad njim. Poroči Brovvna, toda živi ž njim kakor bi ne bila poročena. Milijarder se smuka okrog nje, a brez uspeha. Slednjič aranžira odhod v Havre, odkoder se ponoči vrne. Žena, ki ve za Brownov trik, uredi zadevo tako, da jo milijarder zaloti v kočljivi situaciji z ljubčkom. To milijarderja tako razljuti, da vloži tožbo za ločitev. Sodišče izreče ločitev, a tu se zgodi čudo: Brown in Monna sta med kruto igro drug drugega vzljubila in dozorela za pravi zakon. Brown razveljavi kupčijsko ženitno pogodbo in postane Monni resničen mož. Monna mu ni ne osma, ne deveta žena, temveč zadnja. Savoirjeva komedija, v kateri je igrala Monno Rusinja ga. Nablocka s salonsko rafiniranostjo, operira z briljantno tehniko, a vendar ne more zabrisati suma, da se dejanje mestoma vzdržuje z umetnimi sredstvi. Odlikuje pa sc po espritu, bogati besedni igri, v kateri so F'rancozi neprekosljivi. Tretja ženska drama v letošnji sezoni je bila «Nju» (Njuša, Anjuša). Osip Dimov je napisal deset slik. Nju je mlada žena. Za moža ima filistrskega uradnika, ki jo nadzoruje do zoprnosti. On vidi na nji samo kar lahko dosežejo oči. Suženj svojih instinktov postaja pred njo nasilen. V Nju pa gori plamen ljubezni, hrepenenja po nečem višjem in lepšem/ Vsakdanje življenje ji je mrzko in ga sovraži. Na neki lesni soareji se Nju seznani s pisateljem, človekom, i hodi vedno mimo stvari* in ki ljubi otožnost kakor modno nadvlado. Tega cinika povzdigne Nju na piedestal svojega ideala. Ljubi ga in obožuje in se radi njega loči od svojega moža, ki bridko čuti udarec na samem sebi. Kmalu spozna Nju, da se je v pisatelju prevarila; on je še slabši kakor njen prejšnji mož, ker dušo samo figurira. Soprog je bil človek brez poleta, a ne brez ljubezni. Obupana nad to prevaro svojega življenja, se Nju zastrupi. In pisatelj, on, ki hodi vedno «mimo stvari*, ponavlja ob mrtvaškem odru mlade žene frazo o otožnosti. . . Kakor vse, mu je bila tudi Nju samo igrača, inter-mezzo brez doživetja. Nju je predstavljala ga. Šaričeva. Nekoliko hladna (kakor vedno) je ustvarila prepričevalen lik nesrečne žene, ki gine vsled nerazumevanja okolice, v katero Jo je posadila usoda. Od vseh dram je imela največ gledalcev druga, «Osma žena*. «Gospo s morja* je občinstvo obsojalo kot doktrinarno pridigo. Vendar pripisujem jaz njeno dolgoveznost krivdi površne režije. Pri «Nju» se je zgodil čudež; ljudje so odhajali iz gledališča pretreseni. Tragikomedija Osipa Dimova jih je prepričala, da živi izven kroga naše vrednosti še en svet, vreden ponižanja in žrtve. «Nju» je umrla za to, da pridejo ljudje za njo do tega sporazuma, da pridejo ljudje za njo do tega spoznanja, da naložijo križ na svoje rame in ga prenašajo v svoje končno odrešenje. Stano Kosovel. vojne zgradbe se je v 1. 1920. in 1921. sprejelo o počitnicah do 20.000 anemičnih, nezadostno hranjenih in k sušici nagibajočih otrok. Naprave tega otroškega mesta so prav dobre: jc električna centrala, dovolj pitne vode in popolna kanalizacija. Otroci so razdeljeni v rodbine po 15 udov in izročeni ta-kozvani »materi rodbine*. V velikih sobanah z okni proti jugu in severu spi po 20 otrok pod nadzorstvom navedenih «mater». V dvoranah za prebivanje je prostora za 2 «rodbini», ki sta ločeni pri jedi, igrah itd. Po velikih stavbali je prostora za 120 otrok, ki so podrejeni z 8 «matcrami rodbin» «hišni materi«, ki ima namestnico (pomočnico). Vsaka stavba je enota zase. Petero jedi dobe otroci dnevno iz posebnih kuhinj. Vsak teden opravijo prsno kopelj. Otroci z oblikami odprte tuberkoloze, z nalezljivimi in takimi boleznimi, ki zahtevajo posebne nege ali nadzorstva, se ne sprejemajo. «Mati» je obveščena o vsem važnejšem glede otroka, o njegovi telesni nesposobnosti, napakah, slabostih itd. Skrbi sc, da se otrok povrne staršem težji in predvsem poučen v vseh zdravstvenih stvareh, ki ga narede močnejšega in koristnejšega. Nameni, ki jih ima to «mesto otrok», so bistveno ti le: 1. vzgojevati otroke, da pazijo na svoje telo in njegovo normalno delovanje; 2. vaditi jih v samostojni dejavnosti, ki stremi za tem, da sc ojačijo telesno in duševno in pri čemer mora sodelovati zdravnik kot prijatelj in svetovalec; (vodi to «mesto otrok« dr. Karl Bchm); 3. navajati otroke, da uživajo prirodo potom zdravega življenja. Prva seja šolskega sveta J. Kr. 11. marca se je v prostorih kr. proveditorata prvič zbral novi šolski svet, ki mu je predsednik kr. proveditor, člani pa: dr. Atilij Gentile, dr. Marij Camisi, dr. Anton Petro-nio, profesorji, dr. Anton Palcich, dež. zdravnik, dr. Inocent Chersich, odvetnik in senator, ter vit. Erm. Fragiacomo. Šolski svet se je pečal z rednimi upravnimi zadevami ter je pretresal akte za mesta defin. učiteljstva onih razpisov, ki so jih izvršili v maju 1. 1923 okr. šols. sveti v Kopru, Pazinu, Voloskcm, Lošinju in Tržiču. V splošnem so se odobrili vsi predlogi glede imenovanj. Za nekatere poedine slučaje je šolski svet odložil sklep do prihodnje seje, ker se je zdelo potrebno natančneje preizkušanje spisov, ali ker hoče boljše podlage za presojanje. Tekom meseca se pretresajo v seji tudi razpisi okrajev Pula, Poreča in Gradiške. Tako bodo rešeni natečaji na podlagi zakonov prejšnjega režima. Komisarji za likvidacijo okr. šolskih svetov so imenovani z odlokom 6. marca t. 1.: dr. Tanzarella, tajnik pokrajinskega šolskega urada, za Sežano; dr. Stranieri, podprefekt, za Postojno; Marchese Salvatore za Tržič; dr. Chersich, kr. senator, za Istro. Razpisi učiteljskih služb iz julija 1923. Rešitev teh razpisov je radi mnogih listin izza prejšnjega režima zakasnela in se bo izvršila še le tekom časa. «La Scuola al confine«, glasilo kr. proveditorata, prinaša v št. 3 4 5 sledeče: Srednje šole: Kr. odlok 6. maja 1923, št. 1054. Kr. odi. 27. sept. 1923, št. 2319. — Pismo Lombarda Radiceja. Razpisi srednjih šol. Delo pokrajinskega odbora za srednje šole. — G. Seraval: Reforma srednje šole. Osnovne šole: Učni načrti. Odgovori na vprašanja Italijanskega knjižnega udruženja. Okrožnice kr. proveditorata. Vesti. E. Rosman: Narečje v jezikovnem pouku. Dementi. Predsedstvo učiteljišča v Tolminu odločno dementira vest, kj jo je naš list objavil pod naslovom «Stavka na učiteljišču«, češ, da ni nobena gojenka izjavila, da sprejema odgovornost za stavko* Dostavlja, da ni vzroka kričati o kaki veličini, kvečjemu radi mnoge in resnične mizerije gotovih domišljij, ki niso vredne, da se sprejemajo v časnike z vzgojnimi in učnimi nameni. — Nimamo vzroka, da ne bi objavili tega preklica. Poročali pa bomo v prihodnji številki o stavki natančneje, ker je prav gotovo vzgojna in učna zadeva, dasi vse prej kot vesela. Razno Zborovanje tržaškega mestnega učiteljstva Na povabilo prof. Coceanciga se je 3. t. m. zbralo številno tržaško učiteljstvo v Dantejevi dvorani. Iz poročila v «Popolo di Trieste« posnemamo nekoliko o poteku zborovanja, pri katerem se je razvilo vprašanje učiteljske strokovne organizacije. Gla vni govornik je bil prof, Coceancig, ki je po razmotrivanju šolske reforme prešel v biš’tvo stvari, v vprašanje državnega učiteljskega sindakata, izvajajoč približno tako le: Iz kakšnih vzrokov naj bi bilo učiteljstvo ločeno, zakaj se toliko učiteljstva izogiblje fašistovskemu sindakalnemu gibanju? Ali morda nima država moči, da bi branila koristi učiteljstva in šolstva? Zgrešeno naziranje! Šola naj bi se pridružila možem, ki hočejo, da se dviga narod duhovno in kulturno. Unio-ne Magistrale ima svoje zasluge, toda danes se uveljavlja novo načelo. Čemu zatiskati oči pred tem? Uveljavlja se sindakalno načelo, ki spopolnjuje vse fašistovsko gibanje. Mussolini je izjavil: Državni sindakalizem mora spraviti v sklad tri elemente, narod (Nazione), proizvajanje in koristi slojev, ki delajo. Zakaj se učiteljstvo umika temu gibanju? Radi osebnosti? Radi okamenen;a duš in možgani? Radi ncvoljc, če gre kdo dalje z bersaljerskim korakom? Ali ni dal Gentile dovolj zraku in gibanja šoli in plesnivim možganom? Govornik ne veruje v antifašizem učiteljstva. Zato naj zapuste stare ustanove ter naj stopijo v fašistovske korporacije. Spomnijo naj se, da v življenju zmaguje vedno in-* tcligenca, delavnost in prepričanje! Profesorju Coceancigu odgovarja najprej tovarišica Provini v tem smislu: Članica je Unione Magistrale že dolgo, pa še nikoli se ni delala v tej organizaciji sila njenemu italijanskemu, fašistovskemu prepričanju. Čemu naj torej izstopa iz organizacije in se vpisuje v drugo? Drugi govornik organizacije Unione Magistrale je t. Corradini, ki pravi, da je društvo nepolitično. Tretji govori za Sindacato socialista t. Ferlan, ki mu je všeč, da dobivajo udarce oni, ki se izjavljajo o nepolitičnosti in amorfnosti. Ni pooblaščen, da bi govoril v imenu Sind. soc., govori pa, ker pozna mnenje članov. On sam je bil sprejel fašistovski program, v kolikor je imel v sebi socialističnih zahtev, vidi pa, da je stranka opuščala program prve ure kolikor bolj se je bližala nastopu vlade. Prof. Coceancig odgovarja, da je učitelj Ferlan podal stremljenje svojega srca in uma, ki gre za tem, da zaokroži svoj trebuh. Fašistovska državna stranka se ukvarja tudi z gospodarskimi vprašanji, a ne zanemarja idealnih. V nasprotovanju Ferlana je nespravljivost v tem, ker pripada organizaciji z rdečo zastavo, medtem ko je fašistovska tribarvna. I. Leonardi vztraja, naj se ohrani Unione Magistrale baš zato, ker je brezlična. Tako je v njej prostora za vse. T. Moggioli spominja kot predsednik U. M., da je društvo v dneh osvobojenja pri Sv. Justu priseglo zvestobo materi Italiji. Vabilu za vstop v fašist, korporacijo se pa ne morejo odzvati. Prof. Coceancig sklene razpravo z opazko, da je nesporazumljcnje v tem, ker v fašist, sindikat vstopijo lahko tudi nefašisti. Ta izjava odstranja vse dvome in ugovore, zakaj vstop v faš. korporacije je vprašanje moči. Nepolitičnost ni razrešitev vsakršnega položaja; ni se vedno mogoče delati neveden in gledati skozi okno. Niso klicali skupaj učiteljstva, da bi povečali svoje vrste, kajti stranke se ne grade na številu, ampak na idejah, na prepričanju temna vrednosti ljudi. S tem je bil sestanek zaključen. Zanimiv je v toliko, v kolikor dokazuje, da stare stanovske organizacije niso zgrajene na pesku. Ali je vprašanje idej res zgolj vprašanje moči se bo pa videlo v prihodnosti. Tovarišu Hermanu Kmetu v slovo «Popolo di Tricste* je objavil 10. t. m. iz Hrušice pri Colu dopis, ki ga dobesedno prevajamo: Pozno? .'.. . V blatu svojati in v gnilobi ostankov svežih političnih razmreženj v Podkraju na Vipavskem je neko klavrno človeče, odurno gnusno, živelo pljuvaje in preklinjevaje kruh vlade, ki ni bila njegova. Seveda . . . Smrdel je po «sloveschcriji» onostran mejne črte; in vendar je našel način, da je kradel Kristusu čas in plačo italijanski vladi, poučevajc otroke v sovraštvu proti «tlačiteljem» in kot mazač v uradu (?) . . . občinskem one obljubljene dežele, ki se imenuje Podkraj. Govorim o Hermanu Kmetu, če me kdo še ne razume. Tisti, ki je, poučevaje slovenščino, mogel v razredu nesramno razgovarjati svoje male učence, «naj se ne uče italijanščine*, ki je hujskal slovenske «Or-junaše* proti župniku Alfonzu Zaverl, krivemu vestnega italijanskega čustvovanja, in proti kateremu je naperil svojo pohoto brez moči v listih onostran meje, kakor «Slovenski narod* itd. Po mnenju tega opolzlega in ostudnega črvivca je župnik don Alfonz Zavrl kriv izdajstva v škodo domovine SHS., ker «maže svojo tuniko z uniformo financarjev in karabinerjev, s katerimi se pogosto druži.* Objava fašija iz Vipave, če moremo sklepati iz posledic, je imela moč, da je ta bebasta pojava zbežala. On je dejansko minule dni, pod pritiskom mogočnega strahu, prekoračil mejo ter sc zatekel v očetovski brlog SHS. Ampak, če bi se vrnil?........ Zakaj se oblasti ne požurijo, da bi izdale' izgon-sko povelje iz kraljevine? Zakaj se usoda moža takoj ne raztegne tudi na njegovo vredno soprogo? Pokažemo ga, zaenkrat, vsem fašistom Julijske Krajine, s posebnim ozirom na one v Vipavi, da se navedeni gospod, če bi se kdaj znašel na našem ozemlju, pozdravi in sprejme z vsemi častmi svojega stanu in svoje vrste. Pismo. Neki bivši poverjenik «Novega roda* dolguje upravi 301 L. i. s. 11 L. za I. 1922, 290 L. pa do septembra 1923. Dobil je opomin 11. avg. 1923, je bil v oktobru osebno opozorjen, je bil 2. dec. 1923 ponovno pismeno terjan ter je koncem marca t. 1. prejel pismo od odvetnika, ker niso tudi stalna opozorila v stanovskem listu nič izdala. Na odvetnikov opomin je prišel upravi odgovor, ki sc glasi: Nisem sc začudil (!) pismu, a prišlo je uprav tisti čas, ko sem mislil -na poravnavo svojega dolga. Ko sem pismo bolje pogledal, sem se uvcril, da je med zneskom, navedenim v pismu in med zneskom v Vašem terjalnem pismu dd. 2. dec. 1923., znatna razlika. Tudi glede razlike 11 lir izza 1. 1922 si nisem še na jasnem, ker menim, da 1. 1922 sem po- ravnal vso naročnino. — Ker sem pri stvari prizadet, bi rad pojasnila. Danes sem poslal odvetniku pismo, s katerim sem se obvezal poravnati svoj dolg čim prej, upravi sami. S tem bi ne bilo več povoda do sodne tožbe, je pa lahko Vaša kaprica vmes. S spoštovanjem N. N. Pismo je klasično. Njegov pisec je prejel odvetnikov opomin prav v istem času, ko je mislil na poravnavo dolga. Poslal je res 50 Lir upravi in ca 4 L. odvetniku, da se izogne tožbi. Sklicevanje na znatno razliko, ki jo je opazil še le, ko je bolje pogledal pismo, je neslana pretveza, ker je račun dolga zelo preprost. Dolžnik ve dobro, kaj je dolžan in je denar za zvezke Novega rodu izterjal. Rabi pa še pojasnila, kar je toliko kol briti osle iz upravni-štva. Ves slučaj nima najmanjše olajševalne okoliščine. Poverjenik sc je v kritičnih jesenskih tednih otresel poverjeništva, pa ima pogum očitati pol leta pozneje, radi borih treh sto lir, ki jih ni mogoče od njega drugače izterjati kol potom odvetnika, kaprice upravi! Po zaslugi takih mož ima uprava še vedno več tisoč dolga v tiskarni, po zaslugi takih mož bi bil mora! naš mladinski list že v prvih mesecih tek, šolskega leta propasti. Da se to ni zgodilo in da je število naročnikov spet narastlo, se je zahvaliti vsem onim, ki se niso zbali poverjeništva in so -naredili, kar je bilo v njih močeh, da se list vzdrži in da sc je tudi vzdržal. Z zagotovilom odvetniku, da bo dolg čimprej poravnan upravi sami. ne odpada še povod tožbe. Uprava bo skrbela, da bo ta «čim prej* najkrajši ne iz kaprica, ampak vsled naloga Zvezinega vodstva. Umivamo si roke! Še ena premestitev sredi leta! V postojnskem okraju je premeščen tudi t. Lipovec Josip in sicer iz Bukovja na Vrabče. Ali bo s tem slučajem zaenkrat dovolj premeščenj? Ali komu take premestitve koristijo? Ali res kdo domneva, da so v interesu države? Menimo, da take «metode» dosezajo baš nasprotni namen kakor ga hočejo doseči, zato bi že bilo bolje končati ž njimi. Književnost in umetnost L. N. Tolstoj; Kreutzerjeva sonata. Poslovenil Fr. Pogačnik. Splošna knjižnica št. 22 v Ljubljani 1924. Natisnila in založila Zvezna tiskarna in knjigarna. Cena broš. Din. 14. , vez. Din. 20. Sophokles: Antigone. Žalna igra. Poslovenil C. Golar. Splošna knjižnica št. 23. V Ljubljani 1924. Natisnila in založila Zvezna tiskarna in knjigarna. Cena broš. Din. 9. , vez. Din. 14.