Sokrat, pedagog. Sokrat je bil rojen v Atenah 1. 469 pr. Kr. Oče mu je bil podobar, Sophroniskos, a mati Phaenarete. Nekaj časa je bil tudi Sokrat podobar, a pozneje mu to ni ugajalo. V svojem 30. letu je postal učenik. Za ta stan se ni kaj posebno pripravljal, a izobražen je bil v vsem, kar mu je tadanji vek ponujal. Tudi se je privadil družbinske omike občevaje z odlienimi ženami. Prizadeval se je naj poprej sam moder postati; v tem se je odlikoval od modrijanov tega časa, ki so svojo modrost za denar prodajali. Sokrat ni imel posebnega kraja za poučevanje, sedaj ga najdemo na tergu, sedaj v delavnicah, kjer občuje z možmi in mladenči, ter jih izprašuje in poučuje. Vendar je bilo nekaj učencev, ki so se pri njemu izučili, ali jih je pripravljal na kako smer v življenji. Najbolj znani med temi so: zgodovinar Xenophon, sloveči Alcibiad, tiran Kritias, ki je bil pod vlado strahii sovražnik nekdanjemu učeniku, veliki modrijan Plato, dalje Aeschines, Euklid, Aristipp in Antisthen. Vsi poznamo žalosten konec blagega moža. Dokler je živel, boril se je neprestano zoper laž, nečimernost in samopridnost svojib rojakov; Alcibiad imenuje ga naj- večega izmed Grekov; učenec njegov, Platon, mu je spisal slavni zagovor; Cicero pravi od njega, da je modrost iz nebes prinesel v mesta in sela v stanovanje ljudi, a v njegovcm 70. letu ga je zatožil M e 1 i t o s, mlad pesnik, Anytos, demagog, in Lykon, govornik, da taji deržavnc bogove, da vpeljuje nova božanstva, da zapeljuje mladino, obsojen je bil, da mora izpiti kozarec strupene pijače (pri Grekih tačas navadna smertna kazen). V treh reččh je bila posebna njegova moč in veljava. 1. Bil je zvest prijatelj svojini učencem; 2. nesaniopridno je iskal resnice; 3. njegovo življenje se je zlagalo z njegovim naukom. To je zadosti, da ga stavimo v izgled vsakeinu gojitelju. Ljubezen do učencev, do poklica, je pač tisto, od kar zavisi vsako delovaDJe učiteljevo. Marsičesa pride, kar obtežuje to ljubezen, a pomankanje ljubezni obtežuje napredek. Dčenik naj rad hodi v šolo in naj ga veseli poučevati. Učenci naj zapazijo, da se učitelj za nje zanirniva, da z njimi deli žal in veselje. Učeniki, ki hočejo preveč biti spoštovani in otrokom nikdar ne pokažejo veselega obraza, grene si sami življenje in ne dosežejo mnogo. Jean Paul pravi: Veselost je drevo, pod katerim vse lepo rase. Pestalozzi je prav zarad tega tako velik, ker je ljubil otroke in revno ljudstvo. Kar zadene drugo točko Hljubezen do resnice," imamo dan danes veliko lože, kakor je imel tačas Sokrat. Pogan je iskal resnice, da bi druge o nji poučeval, a ni je najdel; mi jo iinamo v kerščanski veri, resnice njene so neomajljive, tudi vuda nam govori o resnici. Kerščanskemu učitelju je resnica to, da se derži razodenja Božjega. A nekaterim to ni zadosti da le verujejo razodenju. marveč hočejo resnice in skrivnosti preduhtati. Ti iščejo solnca, ki se na jasnera nebu sveti. — Ljubezen do resnice se posebno priporoča učiteljem, ki poučujejo v zgodovini ali pa, ki pišejo zgodovinske bukve. Marsikak presodek, marsikaka neresnica se razširja od ust do ust, ali se prepisuje iz bukev. Kdo se pač trudi, da bi spoznal resnico po avtentičnih virih. Kar se tiče 3. točke, kaže se nam res Sokrat velikan. Vsi zgodovinarji pravijo o njerau: Storil je sara vse, kar je druge učil. Tak bi imel biti učitelj, ako vzamemo, da uči le, kar je dobro in resnično, a pravi vzor učenikom se nahaja saino jeden pot v svetovni zgodovini; in to je bil — Kristus, ki je bil s svojim naukom, z besedo in dejanjem in v vsem svojem življenji učitelj in gojitelj človečanstvu. Ako je bil tudi Sokrat, kakof vemo, v nekaterih rečeh zinotljiv, vendar je bil le velikan, ker sam je spolnoval vse, kar je zahteval od svojih učencev. Nekaj posebnega je bilo to, da se je v svojem poučevanji deržal le možkih, rekel je, da ženske nimajo toliko moči in stanovitnosti, da bi premišljevale in preudarjale, a tega je posebno treba pri modroslovji. Kaj bi rekel dan danes Sokrat, ko bi videl ženske šole in vseučelišča. Ali bi potem besedo preklical, nemara bi rekel, kakor njega dni Napoleon: Bnekaj manj mo- droslovja pa več gospodinjstva". Znaiio je namreč, da je Napoleon rekel slavni gospej, ko mu je nasvetovala zboljševanjo odgoje: npreskerbite nam mater". Ali bi mu naš čas so svojimi ustanovi za žensko odgojo bolj ugajal, no, tega nočemo pretresovati. nSpoznavaj samega sebe". V teh besedah je izraženo kar si je Sokrat mislil o smotru pouka. Pouk in odgoja mu le pripomoreta do spoznanja in resnice. Clovek se svojimi naravnimi zmožnostmi mu je predmet, od katerega izhaja vsa odgoja in v katerega se zopet povrača. Sraoter pouka je Sokratu: razvitek duševnih moči, svobodna misel in preiskava. Zato je neprijatelj vsaki vedi, ki se zanaša le na veljavo drugih; le taka vednost ima pri njem pravo veljavo, ki se razvije iz človeka samega. Tedaj poudarja prav posebno svojo metodo; napovedanega (positivnega) nauka ne najdemo pri njem. Pri teh načelih se pa Sokrat nekako zlaga z Rousseau-om in rnnogimi ljudskimi izobraževavci denašnjega dne; tudi njim je geslo: Svobodna misel in preiskovanje, in po tem načelu zbrišejo velik del veronauka. Ako dosledno mislimo, zavreči raoramo potem ves zgodovinski pouk, ker tudi tam se pripoveduje le na vero. (Dalje prih.)