Vranc-Dolganov ,,Podrobni utni nairt" - v lutt srbske kritike Laskavo priznanje v beograjski »Narodni prosveti" Znani in spoštovani naš stanovski bojevnik tov. Dragiša M. Mihajlovič je pod imenom »Moja učiteljska radost« objavil v »Narodni prosveti« (Beograd) št. 36 tale prikaz Vranc - Dolganovega »Podrobnega učnega načrta. »Pred dnevi sem pričel čitati delo nekega pedagoga svetovnega slovesa. Velika vera v vrednost tega dela je izzvala v meni veliko zanimanje pri čitanju. Doživljal pa sem nekaj neobičajnega. Čim bolj sem se bližal koncu knjige, tem manje sem cenil njenega avtorja. Kako to — boste vprašali? Pisec se pri tretiranju pedagoških problemov niti najmanje ne ozira na življenje otroka in naroda, temveč filozofira, prezirajoč vsa mnogotera življenjska dejstva, kakor da ne bi vobče obstajala. Avtor gre tako daleč, da končno dobiš vtis, kakor da bi bila knjiga napisana zaradi knjige, ne pa zaradi reševanja postavljenega problema. S čitanjem omenjenega dela še nisem bil pri kraju, ko dobim dve knjigi tovarišev učiteljev: 1. J. Dolgan - E. Vranc: Podrobni učni načrt za ljudske šole. 2. E. Vranc - J. Dolgan: Nastavni program za narodne šole u Kraljevini Jugoslaviji (v cirilici). Kakšna razlika med ono prvo in obema naposled omenjenima knjigama! Dočim se ona prva odlikuje po svoji meglenosti in veliki nesmiselnosti v pogledih na svet in življenje, se obe drugi z vso preciznostjo približujeta otrokovemu in narodovemu življenju! Povejmo razloge za to trditev: V predgovoru prve knjige pisca pravita: »Da bi se dvignila stopnja izobrazbe kmečkih in delavskih slojev naroda — to je bila želja avtorjev, ko sta sestavljala ta podrobni učni načrt. Prizadevala sta si, da bi zbrala kulturne vrednote, ki naj jih spoznava in ceni preprosti človek ter po njih preoblikuje svoje delo in življenje.« To so misli na svojem mestu. Stara resnica: »Najprej živeti, potem filozofirati!« je še dandanes v veljavi. Kajti misel, ki zataji dejslva, je življenju nepotrebna. In prav v tej knjigi kulturne vrednote ne prezirajo dejstev, zato morejo kot take narod očuvati pred zablodami v življenju. Pisca stojita na pravem stališču, ko trdita, da samo zdrava kultura bo mogla obvarovati delovno ljudstvo pred konvencionalnimi zablodami, zato ta učni načrt nista sestavila samo zaradi šole. Kajti šolsko delo je koristno samo takrat, če je v soglasju z dolžnostjo do živečega naroda. Pod vodstvom te ideje in poznavajoča prav dobro razvojne silnice narodovega življenja ter njegovo zavisnost od gospodarskih, socialnih in političnih ustanov, izjavljata avtorja korektno: »Ta učni načrt ne zahteva, da bi se otroci vso navedeno snov naučili, ampak nudi le zaklad poljudnih znanosti, od ka- terih si jemlje vsakdo, kar potrebuje za organizem otroških duš, ki jih poučuje. Naj bo učni načrt kakršen koli, vedno mora učitelj izbirati snov glede na njeno kulturno vrednost za določene prilike in potrebe ter glede na duševno razpolože- nje in zmogljivost otrok.« Take misli so razumljive in kažejo odnos učnega načrta do življenjskih razmer okolja, v katerem šola živi in dela. Zato učni načrt ne sme vsebovati kakšne za deco neprebav- ljive abstrakcije, nego odgovore na stvarne ljudske prilike in potrebe. Da knjigo laže razumejo učitelji, ki ne čitajo slovenščine, je izšla ona druga knjiga, ki je 6. zvezek »Pedagoške biblioteke« JUU. Bil bi ne samo greh napram šoli in narodu, nego istočasno tudi dokaz neobičajno slabe kultiviranosti jugoslovanskega učiteljstva, ako se knjiga ne bi proučila in izkoristila z vsemi svojimi divnimi sugestijami. V čem je še njena vrednost? Ni samo posrečen izredni izbor in razpored učnega gradiva, nego je jedro v psihološkem in sociološkem obrazloženju učnega načrta. V tem učnem načrtu navedena načela predstavljajo najtehtnejše argumente, kar se jih je kdaj pri nas napisalo. Resen čitatelj se mora začuditi, ko čita utemeljitve učncga načrta: 1. o strukturi sodobnosti, 2. kakšna naj bi bila sodobna šola, 3. predlogi za spre- membo zakona o narodnih šolah in nujne spremembe uradnega učnega načrta za narodno šolo, 4. načelo strnjenega šolskega dela, 5. Stvarne enote — vodilne misli — v poedinih razredih, 6. Načelo življenjske bližine, delovnega napredka in pobude za produktivno ustvarjanje, 8. načelo dejavnosti, 9. razni tipi šol, 10. odnosi med višjo narodno in osnovno ter nadaljevalno šolo, 11. državljanska vzgoja. Ko učitelj vse to prečita in pri vsakodnevnem šolskem delu principe uveljavlja, tedaj šele spozna, koliko smisla in koliko miselnosti vsebujeta obe knjigi. V tem bo za vsakega učitelja vzklila nova učiteljska radost! Tovariša Dolgan in Vranc sta napravila jugoslovanskemu učiteljstvu s svojima knjigama čast! Z njima sta se povzpela na največjo višino, do katere se je mogel do danes povzpeti jugoslovanski učitelj. Pa še nekaj več: dokazala sta vsem in vsakomur, da je v vprašanju Šolske reforme učitelj vedno pred teorijskimi pedagogi - doktorji filozofije, katerim »svobodne špekulacije« življenje vedno razveljavlja, na njih mesto pa stavlja dejstva, ki se obiti ne dajo. Za vse to prožim svojo roko tovarišema Dolganu in Vrancu in pozdravljam njuno zamisel, ki mi je dala priliko za novo prijetno učiteljsko radost. Želel bi le, da istotako radost doživi celokupno jugoslovansko učiteljstvo. To se bo zgodilo, če obe knjigi nabavi in čita ter tudi — praktično uveljavlja. V tem primeru bi jaz morda občutil še drugo učiteljsko radost. Bom li to radost dočakal? Tega ne vem — kajti čas mojega razstanka z učiteljstvom se bliža... — Drag. M. Mihajlovič (Kragujevac).