»Delovati!« in tehnologiziran z giljotino), s Čimer je bila realizirana nc-tclesnost reprezentance. socialnost sama, in vzpostavljena možnost, da se poslej kralje enostavno odstavi ali pa se jim prepove vrnitev? Je bilo obglavljenje utemeljitvena točka Revolucije, nošene na valovih absolutne svobode naravnost v totalitarizem in zahtevajoče repriz? Vprašanje o kraljevi usmrtitvi kot paradoksnost njegove obsodbe postavlja pod vprašaj pravzaprav vse forme politične reprezentance, ki so sc po izumrtju absolutne monarhije - in vsaj v to menda ne dvomimo - zvrstile skozi moderen politični prostor. Kralj vstopa v moderno dobo na nek način »naključno«, da bi v njej dobil povsem doloCene nove razsežnosti. Prav tako je za izoblikovanje modernega denarja, reprezentance v ekonomskem, takorekoč »naključno«, da so prejšnje dobe proizvedle prav zlatnike in srebrnike, v katerih pa je vsaj spočetka nahajal svoj telesni izraz. Kot sicer lahko zlato zamenja papir (celo zelo veliko papirja) ali pa se razpusti v matematično ideclnost, je proces potrjen šele z (vsaj kot žig) vtisnjeno prisotnostjo Vladarja. Imena. Kolikor je lahko odprava modernih form reprezentance v ekonomskem zaenkrat le strukturni krah »meščanskih« razmerij (in vrnitev na predmeščanska), prinaša »diktatura proletariata« strukturni krah »civilne družbe«, tako rekoč razgalja »prazno mesto oblasti« in dovršuje labirint modernega političnega reprezentiranja.
Tedaj (in zlasti tam), ko/kjer se ne slavi »začetkov«, temveč sc raje pričakuje konec, jakobinizem pač ne more računati na naklonjenost. vendar to pripada znanim menam zgodovine. Travmatiziranosti. ki iz tega potencialno izhaja, pa se je vseeno moč izogniti na zanesljiv način, ki ga nekateri avtorji (zlasti Neda Pagon) v Vestniku tudi dovolj eksplicitno odpro. Tu ne gre le za analitično prodorno razkrivanje enigem. ki so se zapisale v govore Saint-Jusla in Robespierra. ključno mesto ni anatomija in zavrnitev njunih argumentov, ni »prepoznavanje krivcev«. Kot v znanem aforističnem telegramu - Usmrtiti ne pomilostiti - se resnica ne razkriva v sporočilu samem, v njem kot objekti-viranem avtorju, temveč v tistem, ki je brzojavko dešifriral, zapisal. V tem pogledu kralja vsakokrat znova ubijemo - ali pomilosti-mo - mi. Francoska revolucija je ob vsej svoji »objektivni« historičnosti historična Se na
ta način, da nam je dostopna le skozi vso siceršnjo zgodovino, da poslej torej ni ločljiva od zgodovine lastnih interpretacij. Kot dokazuje zlasti koristna vpotegnitev sodobnih francoskih zgodovinarjev, jo je tedaj moč obravnavati s čisto strastjo nevtralnosti. Pavle Zgaga
VINCENT OSTROM
Politička teorija složene republike
(Prevedel in uvodno študijo »Ameriške teorije federalizma« napisal Branko Smer-del. Informator, Zagreb. 1989, 187 str.)
To je prevod druge izdaje knjige V. Ostroma Political Theory of a Compound Republic: Designing the American Experiment. ki je izšla pri University of Nebraska Press. 1987. Ker prva izdaja iz leta 1971 ni vzbudila kakšnega večjega zanimanja, je ta obnovljena in razširjena izdaja za mnoge proučcvalce politične znanosti in federalizma pravzaprav prva objava. S svojo uvodno študijo pa je Branko Smerdel znanstveno utemeljeno raziskal mesto in vlogo politične teorije sestavljene republike V. Ostroma v sodobni znanosti o federalizmu v ZDA.
V razpravah o sodobnem stanju in perspektivah ameriškega federalizma se posamezni avtorji pogosto sklicujejo na pravo voljo »očetov ustanoviteljev« na philadelfij-ski ustavni konvenciji (1787). Pri tem se vedno znova vračajo k proučevanju in interpretaciji Federalista. zbirki političnih esejev, ki so jo pod skupnim psevdonimom Publius napisali trije znameniti utemeljitelji: Alexander Hamilton, James Madison in John Jay. Vse do prve izdaje knjige V. Ostroma je bila u razprava pretežno v rokah študentov Lea Straussa, posebno pa Martina Diamon-da, ki je proučil prispevek Federalista k politični filozofiji. Politična teorija sestavljene republike je k temu dodala novo razsežnost v politični teoriji, t. j. ustavno izbiro in planiranje, izhajajočo iz javne uprave in politične ekonomije.
Napisana kol razlaga Federalists, ki predstavlja argumente obeh, Jamesa Madisona in Alexandra Hamiltona kot koherentno teorijo, je Ostromova knjiga izviren in vreden prispevek k literaturi o ustanoviteljih. Njegova analiza pa ni zgolj razlaga prave volje tvorcev ustave, kar niti ni bil njegov namen, temveč je poskus rekonstrukcije politične teorije, na kateri so utemeljeni njihovi argumenti, kar pa je vredno znanstvenega napora, ker gre za demokratično teorijo, ki nudi perspektive za reSevanje sodobnih problemov. Ostrom se pri tem naslanja na Številne avtorje v zgodovini politične misli, od Hobbsa do Tocquevilla, kot tudi na moderne pisce, vključno z Milovanom Djilasom, Martin Luther Kingom Jr. in James M. Buchananom. Celovitost prispevka njegove knjige k politični znanosti je mogoče razumeti edino v tem Širokem okvirju.
Pri rekonstrukciji logike in načina razmišljanja pri formuliranju ameriškega ustavnega sistema je moral. V. Ostrom preskočili Številne ovire, posebno pa Se nejasnosti v uporabi jezika in razlagi motivov in staliSč v Federalistu. K tej nalogi avtor ni pristopil kot zgodovinar, ampak kot politolog, ki poskuša razumeti in sistematično razložiti teorijo, ki sta jo uporabljala Hamilton in Madison. Takšne teoretične zamisli in ustrezen znanstveni aparat predstavljajo intelektualno orodje za prodiranje v bistvo problema . Smoter teorije je, ali da se premisli bistvo problema ali da se ga pojasni drugim, pri tem pa teoretična izvajanja služijo kot osnova za ugotavljanje odnosa med pogoji in posledicami. Opuščanje teorije v korist pragmatičnega reševanja vsakodnevnih problemov pri urejanju institucij oblasti siromaSi znanost o političnem planiranju, ki naj bi predstavljala celoto spoznanj kot podlago za možnost izbire med alternativami. Prava naloga politične znanosti je zato zagotoviti spoznanja o implikacijah, ki izhajajo iz izbire med alternativami pri sprejemanju odločitev na ustavni ravni. Politološko in pravniško rezoniranje Federalists tudi ni nič drugega kot poskus, da se premislijo implikacije, ki sledijo, ko posamezniki izbirajo strategije v okviru vzpodbud, inherentnih strukturam situacij, v katerih se odloča. Kolikor je mogoče razumeti in določiti strukturo vzpodbud v situacijah sprejemanja odločitev, je možno tudi oceniti, kako te strukture vplivajo na izbiro ter kako opravljena izbira vpliva na posledice. Kot
antiteza vsevednemu opazovalcu je ta metoda utemeljena na naslednjih postavkah: 1. individualistični postavki o političnem delovanju, 2. načelu relativne prednosti, 3. predpostavki človekovih napak ob sposobnosti učenja in 4. načelu političnega omejevanja (z logiko vzajemno produktivnih in vzajemno destruktivnih odnosov).
Politična analiza v Federalistu se naslanja na koncepcijo ustave kot instrumenta, s katerim se oblikuje sistem vladavine, utemeljen na presojanju in izbiri. Razlikovanje med ustavo in zakoni služi avtorju za opredelitev bistvenih elementov procesa ustavne izbire, za formuliranje ustavnih določb kot izvedljivih pravnih instrumentov in za obravnavo specifičnega značaja ameriške teorije ustavne izbire. Pristop, ki obravnava ustavo kot pravni instrument omejene vlade, zahteva takšno strukturo političnih odnosov, ki omogoča. da izvrševalci pooblastil vlade spoštujejo ustavne določbe. Ustava je torej celota pravil, ki določajo meje in pogoje izvrševanja oblasti. Zato je ustavna raven analize kritičnega pomena za politično znanost.
Proces ustavne izbire je temeljnega pomena za vsako demokratično družbo. Poleg tega ustavna izbira ni opravljena enkrat za vselej. Ustavna kot vsa druga pravna pravila so odvisna od razumne presoje o njihovi uporabi. Za integriteto ustavnega sistema pa je potrebna tudi ustrezna teorija, da bi se ohranila kot pri izvirnem sprejemanju. Ostrom predlaga teorijo ustavne izbire namesto teorije suverenosti, pri čemer je osnovno vprašanje možnost vzpostavitve takšne ureditve, v kateri državljani sami upravljajo družbene zadeve, kot možne alternative ustavnemu sistemu, zasnovanemu na državni suverenosti in legitimnem monopolu prisile. Problem sposobnosti človeških družb, da v okviru realno obstoječih možnosti racionalno izberejo najboljšo alternativo in z medsebojnim sporazumevanjem uredijo svoje odnose, tako da se samoupravni procesi v takšni skupnosti lahko reproducirajo z notranjo logiko pluralističnega političnega sistema različnih interesov in institucionalnega mehanizma za konstruktivno reSevanje interesnih konfliktov, je v ospredju Ostro-movega zanimanja in po svoji samoupravni rešitvi edina alternativa birokratskemu Leviathan u. ki vse bolj prevladuje v svetovnih razmerah.
Ko razvija teoretično koncepcijo in teme-
Ijc ustavnega modela družbe, ki sc sama upravlja brez posredovanja države, Ostrom obravnava najprej mdimcnlarna pravila ustavnega planiranja, pomembna za urejanje političnih institucij, vključno s temeljnim problemom možnosti tiranije večine. Pri tem leži ključ tega modela v osnovnih skupnostih, v katerih ljudje živijo, delajo in obvladujejo to, kar Tocqucvillc imenuje »znanost o združevanju, ki je temelj vseh znanosti«. Pogoj za uresničevanje te zamisli je tudi kolektivna zavest, ki jo Ostrom imenuje »skupnost razumevanja ljudi«. Delitev oblasti, prekrivanje pristojnosti in podvajanje kapacitct omogočajo izbiro med alternativami. Takšen sistem jc občutljiv za spe-cifičnc zahteve državljanov, zmanjšuje stroške, omogoča izvrScvanjc funkcij v skladu z zahtevami javnosti, kontrolo itd. V nadaljevanju analize raziskuje avtor problem velikosti in načelo političnega predstavljanja in razdela zamisel republikanskega zdravila za bolezen tiranije večine, kar je doseženo s sestavljenim ustrojem republike.
V naslednjem poglavju obravnava avtor federalizem kot teorijo konkurirajočih režimov in opredeljuje, kako naj bi federativni sistem funkcioniral. V nasprotju z drugimi avtorji V. Ostrom federalizma kot glavne inovacijc v Fcderalistu nc vidi kot ustavno decentralizacijo niti kot zastarel sistem v jakobinski ali managerski interpretaciji, ki priporoča ccntralizacijo. Stvarno federativ-nost ustave vidi v terminih politične in administrativne teorije, ne kot dano, temveč kot znanilca kibemetične teorije. Načelo federalizma je po Ostromu nenehno ponavljana ustavna izbira. Federalizem zanj nikakor ni samo delitev pristojnosti med različnimi ravnmi in strukturami organizacije oblasti, niti ne samo zapleten odnos med različnimi enotami, ki si delijo oblast. Federalizem jc v Ostromovi teoriji predvsem družbeni odnos, iz katerega jc eliminirana dominacija in oblast in zato zahteva skupno delovanje ljudi v iskanju rešitev političnih problemov skupnosti. Federalizem je enako uporaben kot načelo teritorialne organizacije političnih skupnosti in kot načelo funkcionalne organizacije javnih služb. Federalizem omogoča vzpostavljanje enakopravnosti pri sprejemanju ključnih političnih odločitev ustavnega značaja in kontrolo nad izvrševanjem javnih pooblastil, zato je nujen pogoj za demokracijo in svobodo. Kot samoupravni koncept jc v ospredju demokratične misli v ZDA. Koncepti federalizma in ustavne vladavine so
temeljni konccpti politične teorije, čeprav Sc nismo popolnoma prodrli v ccloto njihovih implikacij.
Konccpt federalizma Ostrom interpretira kot ustavno izbiro, uporabljeno tako, da ustreza večjemu Številu različnih enot oblasti znotraj sistema vladavine, v katerem je vsaka enota podvržena izvedljivim pravilom ustavnega prava in sami upravljalci vladavini prava, z avtonomijo v njihovih medsebojnih odnosih, toda znotraj okvirov vseobsež-nega sistema organizacije oblasti. Poudarjanje institucionalnih aspektov ne zmanjSuje pomena družbenih pogojev za delovanje sistema. Sporazumevajc, dogovarjanje in pogajanja omogočajo doseganje kompromisnih reSitev na podlagi sploSncga soglasja o objektivno obstoječi skupnosti interesov in legitimnosti interesov drugih pripadnikov skupnosti. Strpno oblikovanje federativnih struktur - namesto simetričnih birokratskih hierarhij, ki težijo k centralizaciji, bogastva oblik namesto enega organizacijskega načela - so edina učinkovita strategija za reševanje družbenih in nacionalnih problemov tudi pri nas. v obstoječi krizi političnega sistema.
Knjiga vsebuje Se obravnavo problema organizacije upravljanja na nacionalni ravni in retrospektivo ameriških eksperimentov z ustavno izbiro po dveh stoletjih izkuScnj. Centralizacijo ameriške vlade v 20. stoletju smatra avtor za glavni izziv politični teoriji sestavljene republike. V zadnjem poglavju Sc enkrat obravnava možnosti sistema vladavine, utemeljene na prcmiSljanju in izbiri. Ustavna raven analize mora biti konfrontirana z družbeno stvarnostjo. Ustavna izbira nudi normativno perspektivo skladno s pozitivno analizo.
Čeprav vzbuja Ostromov pristop tudi nekatere pomisleke o iluzornosti in utopiz-mu. nedvomno lahko služi ne samo za Študij ustavne analize in federalizma, ampak tudi za izboljšanje naSega (jugoslovanskega) sistema z nekaterimi inovacijami. Z uvodno Studijo B. Smerdcla je knjiga obogatena, pri čemer Sc posebej opozarjamo na poglobljeno in nazorno obravnavo teorije ustavne izbire, ki se tudi z Ostromom vse bolj uveljavlja. Naslanjanje na razum in relativno svobodo izbire - namesto na odvisnost od naključja in prisile - je kljub vsemu dolgoročno najbrž edina perspektiva za ves svet, in seveda tudi ali pa Se posebej za nas.
Marjan Brezoviek