Dve nevesti, pa le en ženin. Priredil V. C. Drugi dan precej zgodaj je prišla Podlog,a)> jeva Ančka. Bila je sama. Vsi so jo prisrčno pozdravili. ,,Kako da prideš sama? Zakaj pa ni očeta poleg?" jo je vprašal Janez. ,,Oče so se rai srnejali", odgovorila je zardela, ,,ko sem jim sinoči pripovedovala o najinem sestanku. Ko so pa zagledali denar, so pa rekli, da naj se sama dogovorim z Vami, če ni to vse le zvija&a. Oče in mati sta pripravljena, privoliti v najino zvezo." Balohovi so se spogledali začudeno. Naenkrat pa se je smeje ogJasil stari: „ Ja, ja, poznam ga dobro, tega Logarja, vedno je še stari šaljivec. Ce le more, napravi kje kako smešno." Sli so v hišo, kjer so mati hitro pogrnili mizo. Ančka se je obnašala tako priprosto, da je starima vedno bolj ugajala. Ko so ji razkazovali dom, ni se mogla načuditi, kar se je Balohovim močno dopadlo. Kar očarani so bili vsi, ko je vedla pri vsaki stvari ziniti kako modro besedo. V hipu si je pridobila srca od vseh. Sedeli so v najlepšem pogovoru, kar so se začuli težki koraki v veži. Kmalu je potrkal nekdo na vrata. ,,Naprej!" zaklical je stari. Vrata so se odprla, notri pa je stopil stari Logar s starejšo hčorko Ančko. Malo začudeno sta gledala oba pri mizi zbrano družbo. Stari Baloh je hitro skočil izza mize ter zakričal: ,,Vidiš ga, starega lisijaka, vendar si prišel. Saj sem si koj mislil, da jo primahaš k nam. Pojdi bližje, pa se vsedi k mizi. Sicer te pravzaprav ce rabimo več, ko smo že končali. ,,Ne razumem te", je odgovoril Logar, ter je z oftesom premeril Janeza in Ančko. ,,Jaz pa tebe, si pač vedno še stari, ter ne moreš opustiti svojih šal." ,,Kakšne šale?" zadrl se je Logar. ,,Pojdi no! Ce sam šale zbijaš, boš tudi zastopil šalo." Miril ga je Baloh. ,,Kakšno šalo pa misliš vendar?" vprašal je Logar. ,,No, kakšno? Da šele zdaj prideš; pa saj je vsejedno. Zapreke ni nobene ve6; dekle nam vsem močno ugaja." ,,Kakšno dekle?" zagrmel je zopet Logar. „1 za Boga vendar, ta le tukaj." Odgovoril je Baloh ter pokazal na Podlogarjevo An6ko. Logarjeva starejša hči je pri tem strupeno pogledala nanjo; ta pa si je sraraežljivo zakrila obraz z rokami. Janezu se je to zdelo vse tako čudno. ,,Ha, tako delati vi!" rekel je pridušeno Logar. ,,Kaj pa imaš vendar?" zašudil se je Baloh. ,,Menda ja ni bilo napačno, če srao govorili z dekletom. Mislili smo, da ne prideš. A tako! se je jezno zasmejal Logar, nato pa naenkrat zavpil: ,,Prokleti lumpi! A zapomnite si, da se ne pustim kar tako sramotiti., pa tudi svoje hčere ne." ,,Koga smo sramotili", zavpili so vsi Balohovii naenkrat. ,,Mojo hčer tu", glasil se je odgovor. ,,Za Boga! Kaj pa je to?" vzdibovala je Podlogarjeva Ančka. MTe ne poznam, s to nisem spregovoril besede", začel je Janez kazaje na Logarjevo hčer. ,,Pa snubil si jo", kričal je Logar. ,,Nikdur, pafi pa ono tamle". Z glasiiim krikom je tedaj skočila Podlogarjeva Ančka po koncu in hotela skozi vrata, a Janez jo je prijel za roko ter dejal: ,,Ostani tu, Ančka. Nočem druge ko tebe." ,,Bodi no pameten, pa ne sili s to eno naprej", pomirjal je Balob Logarja. ,,Ta nam bolj dopada, j« tudi lepša od onc." ,,Tudi je bolj pripravna za kmeiico", se je oglasila še stara Baloliovka, ona tamle je preveč suha in špičasta. ,,Tako lepa, kot tvoji otroci sem še vedno, ti stara kavka ti", se je umešala hitro Logarjeva hfter. ,,Vesel sem, da se je takoizšlo", vpil je Logar. ,,Sirota — moja hčerka, ko bi morala biti pri tej coprnici ?" ,,Ti, jaz ne pustim zabavljati črez mojo ženO", hudoval se je stari Baloh. ,,Mi se pa ne pustimo imeti za norca od takih zarobljencev." odgovarjal mu je Logar. ,,Kdo je zarobljenec ?" kričal je zopet Baloh. ,,Pač vi vsi vkup!" nato Logar. ,,Tako! Je že prav! Le čakaj, bomo že še kj« drugje govorili o tem. Zdaj pa nočem nobene Tvojih hčera!" ,,Saj ti tudi ne bi pustil kaj tacega." ,,Le hitro jih poberi, pa pojdi ž njima nekam. A to tudi vzemi", pokazal je na Podlogarjevo Ančko. Ta je začela ihteti in hotela oditi. A Janez je ni spustil. Logar se je ozrl, in ko je zagledal hčer svojega soseda, je zarenčal: ,,Ta beračica me nič ne teriga," ,,Kako pa vendar govoriš, saj je tvoj otrok." ,,2a tako hčer se prav lepo zahvalim." ,,No, ta vas je pa zvlekla za nos", sikala je aalada Logarca. ,,Ja, kaj pa naj pomeni to" — zavpije prestraSeno Janez. Nato se je obrnil k Podlogarjevi ter jo o&taje vprašal: »Dekle, ali si nas res nalagalo?" Ta pa: ,,Nikogar nisem nalagala, kajti ne znam lagati". ,,Pa si vendar rekla včeraj, da si Logarjeva «&¦ ,,Tega nisem rekla. Ti si me vprašal, 6e sem Eogarjeva, In rekla sema ]aj Pa sem tndi re*. Moi oče so Podlogar, bližnji sosed Logarjevih. A ljudje mi pravijo le: Logarjeva Ančka. Ne prišlo bi mi na mm kaj tacega, ko bi vedela, da se s to tukaj nekaj •ngaviš. Včeraj si ja bil v Krnici, zakaj se pa takral nisi zmenil ž njo. «Nisem poznal dekleta. Hotel sem si jo pogledati, pa je ni bilo doma. Srečal sem pa tebe in te inel za Logarjevo." ,,Ne morem pomagati", odgovorila je Ančka; oato pa se ponosno zravnala: ,,Rada odstopim, saj sem le revnega kmeta bfii, toda poštena sem bila vsikkar, — tu imaš denar." Nato je položila oba stotaka na mizo. A Janez jo je bitro prijel za roko ter rekel: ,,Tako se pa nisva zmenila, Ančka. Dal sem ti besedo, in hočem jo držati. Logarjeve hčere nisem snubil, le pogledati sem si jo hotel. Kdo bi kupoval mačko v vreči. — Zdaj pa ti rečem: Stokrat raje te Jmam kot onolo tam. Bodi torej tako dobra, ter postani moja ženka in pozabi na to neumnost." Ko je Logar to slišal, pograbil je svojo hčer ier jeze pihajoč rekel: ^Pojdiva! Tu nimava ničesar več iskati" Hčerka je še prav strupeno pogledala svojo nasprotnico ter zaloputnila vrata. Ostali pa so posedli zopet za mizo in se kmalu zjedinili. Stariši nisi bili le zadovoljni z nevosto, tudi veseli so bili, da se je stvar tako srečno izšla. Stari Baloh toliko da ni počil od sraeha, kadar se je spomnil one nedelje. Na Svečnico je bilaporoka. To je bilo veselja. Stari Baloh se ni mogel premagati, ter so je tudi sam zavrtel s svojo staro. Padla je pa o splošnem veselju tudi marsiktera pikra, seveda na račun Logarjev, katere je Janez sicer vabil, a so mu kratkomalo odrekli. Not pa to ni prav nič motilo sreče mladega para. Ančka je bila res vzorna gospodinja in jo zaslužila da jo je Janez nosil na rokab.