goriška knjižnica Študijski oddelek Nova Gorica "841? % ~ - ■F NASLOVNA STRAN KOLEDARJA Za lažje razumevanje letošnje naslovne strani na koledarju tu podajamo nekaj misli, ki so slikarja vodile pri zasnutku te slike. Vojvodski prestol na Gosposvetskem polju je za nas simbol in spomin, da so na tej zemlji nekoč vladali knezi našega rodu in krvi. Njihova moč in oblast je minila. Za njimi je ostal le spomin. Prestol, odkoder so vladali in ljudstvu delili pravic, pa še danes stoji. Ta prestol pa je simbolično zasedla Družba sv. Mohorja in iz lega prestola vodi in vzgaja, izobrazuje in plemeniti slovensko ljudstvo. Njeno delo se ne naslanja na silo in moč, marveč na moč božje besede, zato je v naslonjalo postavljeno sv. pismo. Na tej kraljevski knjigi, ki je vezana v škrlatno kraljevsko barvo z zlato obrezo, mora sloneti vse naše delo in stremljenje, če hočemo, da bo imelo uspeh. S svetim pismom stopajo navadno tudi krščanski narodi v kulturno zgodovino svoje besede. Sveto pismo je bilo tudi eno od prvih monumentalnih del. ki jih je izdala Mohorjeva družba. Drugo monumentalno delo, ki sloni ob vojvodskem prestolu in ki ga je Družba izdala, je: Zgodovina slovenskega naroda. Ta knjiga straži ob prestolu kot varuhinja narodove tradicije in kot priča narodove preteklosti. Vezana je v trpežno usnje, kar naj ponazoruje, da v zgodovini ostane vse zapisano in za stoletja ohranjeno, kar je narod doživljal in ustvarjal v dobi stoletij. V tej zgodovini je zapisano tudi delo Mohorjeve družbe z zlatimi črkami. Sliko je izdela Pred prestolom leži tretja monumentalna knjiga, ki jo je izdala Mohorjeva družba, to je: Življenje svetnikov. Knjiga leži na tleh, da nam kaže pot in stopinje, po katerih naj po zgledu svetnikov hodimo v vsej ponižnosti in »pokornosti —, zato je knjiga vezana v vijolčasto barvo pokore. Družba pa ni bila in noče biti življenju odtujena, marveč ga hoče zajeti v vsej polnosti. Zato skrbi tudi za lepoto besede, za zdravo in veselo razvedrilo. Tako ima na podnožju prestola v rdeče vezano knjigo poezij, knjigo lepe, vznesene besede za slovesne prilike, često postavljene celo na sekirice —, note. Ob strani na prestolu slonijo: Slovenske večernice. ki so skozi stoletje nudile razvedrilo in zabavo slovenskemu ljudstvu. Na desno ob prestolu pa se naslanja vrsta debelih knjig, ki naj zastopajo vse tiste mnogoštevilne publikacije Mohorjeve družbe iz vseh strok in zanimanj, s katerimi je Družba slovensko ljudstvo izobraževala. Sko-ro nepregledna bi morala biti ta neimenovana vrsta knjig ob Družbini stoletnici, ki jo ob levi strani ponazoruje peščena ura, v kateri se izteka stoletje. Nad prestolom Mohorjeve družbe se iz sinjega neba ozira na delo Mohorjeve družbe njen zaščitnik-škof sv. Mohor. On je bil varuh Družbe skozi sto let — in to naj ostane še zanaprej. Blagoslavlja naj delo Družbe, blagoslavlja pa naj tudi njene ude in sodelavce, da bo družba v drugem stoletju še plodoviteje delovala kot v prvem. 1 Josip Frank. Pozor Dve novi knjigi! Pozor ZA STOLETNICO SLOMŠKOVE BRATOVŠČINE SV. CIRILA IN METODA IZIDE L. 1951 VAŽNA KNJIGA Cirilmetodijska ideja UDJE DRUŽBE SV. MOHORJA DOBIJO KNJIGO ZA DOPLAČILO. OB STOLETNICI ROJSTVA SLOVENSKEGA VELIKANA IN VLADI-KE Dr. ANTONA BONAVENTURA JEGLIČA IZIDE IZPOD PERESA NARODNEGA DELEGATA MONS. Dr. JOŽETA JAGODICA VELE- POMEMBNO DELO: Nadškof Jelgič KOLEDAR DRUŽBE i SV. MOHORJA Z A S 414 LETO OB NJENI STOLETNICI Izdala Goriška Mohorjeva družba, Gorica. Tisk: Tiskarna „Carinthia", Celovec MOHORJEVA DRUŽBA SVOJIM USTANOVITELJEM škofu Slomšku, Andreju Einspielerju in Antonu Janežiču OB STOLETNICI V HVALEŽEN SPOMIN. Leto 1051 ima 365 dni im se začne in konča s ponedeljkom. Sedemdesetnica . . . . . 21. januarja pepelnica...... . . 7. februarja Velika noč...... . . 25. marca Križev teden .... . . 30. aprila, 1. in 2. maja Vnebohod ...... . . 3. maja Binkošti ........ . . 13. maja Sv. Trojica...... . . 20. maja Telovo....... . . 24. maja Srce Jezusovo ..... , . 1. junija Prva adventna nedelja . . . 2. decembra Od božiča do pepelnice je 44 dni = 6 tednov 2 dni. Pustna doba traja 31 dni = 4 tedne 3 dni. Pustnih nedelj je 5, nedelj po razglašenju 2, po binkoštih 28. Začetek posta 7. februarja, konec 24. marca = 46 dni. NEZAPOVEDANI PRAZNIKI SO: Svečnica, oznanenje Device Marije, velikonočni ponedeljek, binkoštni ponedeljek, rojstvo Device Marije, sveti Štefan. ZAPOVEDANI PRAZNIKI: (brez nedelj) 1. januar, Novo leto; 6. januar, sveti Trije kralji; 19. marec, sveti Jožef; 3. maja, vnebohod; 24. maja, Telovo; 29. junija, sveti Peter in Pavel; 15. avgust, Marijino vnebovzetje; 1. november, Vsi sveti, 8. december, Brezmadežna, 25. december, božič. LETOS BODO KVATRE Pomladne 14., 16. in 17. februarja. Poletne 16., 18. in 19. maja. Jesenske 19., 21. in 22. septembra. Zimske 19., 21. in 22. decembra. ASTRONOMSKI LETNI ČASI: Pomlad se začne 21. marca, ob 11. uri 20.6 minut. Poletje se začne 22. junija ob 6. uri 25 minut. Jesen se začne 23. septembra ob 21. uri 37 minut. Zima se začne 22. decembra ob 17. uri 1 minuti. GODO VINSKO ŠTEVILO: Zlato število..............13 Epakta ............XXII Sončni krog.......... , 28 Rimska številka.........4 Nedeljska črka . .........G Letno znamenje.........4 SONČNI IN LUNINI MRKI V LETU 1951: Lunin mrk nastopi le ob polni luni, če nanjo pade senca Zemlje. Vidimo ga povsod, kjer je Luna ob času mrka nad obzorjem. Sončni mrki nastanejo tedaj, kadar leži Luna med Soncem in Zemljo, ter nam Luna zakriva delni ali celotni pogled na Sonce. Tak mrk nastopi samo ob mlaju. Viden je samo na nekaterih predelih zemlje. Potek in trajanje je v različnih krajih različno. V letu 1951 bosta samo dva sončna mrka, ki pa v Evropi ne bosta vidna. Luninega mrka pa v tem letu ne bo. I. Popolni sončni mrk 7. marca. Ta mrk bo viden na Novi Zelandiji, v južnih polarnih predelih, na južnem Tihem oceanu, v južnih predelih Severne Amerike, Srednje Amerike in Južne Amerike. II. Popolni sončni mrk 1. septembra. Viden bo v Severni in Srednji Ameriki, v severnih predelih Južne Amerike, na Atlantskem oceanu in v Afriki. JANUAR PROSINEC Dnevi Prazniki in godovi svetnikov Ned. ev.: Detetu dajo ime Jezus (Lk 2, 21) 1 Ponedeljek Novo leto. Obrezovanje Gospodovo @ 5®3 Torek Presv. Ime Jezusovo. Makarij Aleksandrijski 3 Sreda Osmina Janeza Ev.; Genovefa Hi?. 4 Četrtek Osmina Ned. otročičev. Angela Folinj., vdova; Tit m 5 Petek Bedenji dan pred razgl.; Telesfor, papež, muč.; Emilijana 6 Sobota Razglašenje Gospodovo. Sv. Trije kralji Ned. ev.: Dvanajstletni Jezus v templju. (Lk 2, 42—52) 7 Nedelja 1. po razgl. Sveta družina. Valentin; Lucijan; Teodor © a a 8 Ponedeljek Severin, opat; Teofil, mučenec; Erhard 9 Torek Julij an in Bazilisa, mučenca; Peter, škof; Marci j ana $ 10 Sreda Agaton, papež; Gregor X. papež; Viljem, škof; Nikanor M 11 Četrtek Higin,\papež; Pavlin Oglejski, škof; Teodozij; Silvij m 12 Petek Alfred, opat; Tatjana, mučenka; Ernest; Arkadij ia Sobota Veronika Milan., dev.; Juta, vd.; Gottfried; osm. razgl. Ned ev.: Svatba v Kani Galilejski. (Jan 2, 1—11) 14 Nedelja 2. po razglašenju; Hilarij, c. učenik; Feliks Nolanski 15 Ponedeljek Pavel, puščavnik; Maver, opat; Mihej 16 Torek Marcel, papež; Bernard in tovariši, mučenci; Oton m 17 Sreda Anton, puščavnik; Marijan, mučenec; Sulpicij 18 Četrtek Stol sv. Petra v Rimu; Priska, devica; Marjeta, devica ** 19 Petek Marij in tovariši, mučenci; Knut, kralj; Marta, muč. ** 20 Sobota Fabijan in Sebastijan, mučenca; Neofit, mučenec K Ned ev.: O delavcih v vinogradu. (Mt 20, 1—16) 21 Nedelja 1. predpostna; Neža, dev., muč.; Hilda; Meinrad; Publij »fS 22 Ponedeljek V i n c e n c in Anastazij, mučenca; Viktor 23 Torek Rajmund, spoz.; zaroka Device Marije; Emerencijana ® m 24 Sreda Timotej, škof; Evgenij, mučenec; Felicijan m 25 Četrtek Spreobrnjenje sv. Pavla; Ananija, mučenec 26 Petek Polikarp, škof; Pavla, vdova; Alberik f ¥ 27 Sobota Janez Zlatousti, cerkveni učenik; Julijan, mučenec Ned. ev.: Prilika o sejavcu in semenu. (Lk 8, 4—15) 28 Nedelja 2. predpostna; Peter Nolasko, spoz.; prikazen Neže 29 Ponedeljek Frančišek Šaleški, škof in cerkveni učenik; Valerij, škof n 30 Torek Martina, devica; Hijacinta, devica; Savina (£ 31 Sreda Janez Bosco, spoznavalec; Marcela, vdova; Ema VREMENSKI PREGOVORI: Če v prosincu ni snega, ga mali traven da. Če svetih Treh kraljev dan jasen bo, za dolgo zimo hrani seno. Če na Vinka sonce sveti, bo dosti rujnega vinca v kleti. Če sv. Anton z dežjem prihaja, se dolgo potem zemlja napaja. LUNINE SPREMEMBE: Zadnji krajec 1. januarja ob 6.11. Mlaj 7. januarja ob 21.10. Prvi krajec 15. januarja ob 1.23. Ščip (polna luna) 23. januarja ob 5.47. Zadnji krajec 30. januarja ob 16.13. Dolgost dneva: Dan zraste za 61 minut. Od 8 ur 25 minut na 9 ur 26 minut. Sonce stopi v znamenje vodnarja 20. januarja ob 21 uri 53 minut. DOBER SOSED JE VELIK ZAKLAD, KI SE ZA GOTOVE DENARJE NE KUPI V senci Karavank se hladi lepa slovenska fara Šmarjeta v Rožu. Zapiski FEBRUAR SVEČAN Dnevi Prazniki in godovi svetnikov 1 Četrtek Ignacij, škof in mučenec; Brigita, devica 2 Petek Svečnica. Očiščevanje bi. Device Marije; Kornelij 3 Sobota Blaž, škof in mučenec; Oskar, škof 5Ž Ned. ev.: Jezus ozdravi slepca. (Lk 18, 31—43) 4 Nedelja 3. predpostna; Andrej Korsini, škof in mučenec aH 5 Ponedeljek Agata, devica, mučenica; Albuin, škof J<\ ti Torek Pust; Tit, škof; Doroteja, devica © 7 Sreda ft Pepel niča; Romuald, op.; Julijana, vd.; Teodor, m. 8 Četrtek Janez iz Mate, spoznavalec; Juvencij, škof S 9 Petek Ciril Aleks. cerkv. učenik; Apolonija, devica, mučenica 10 Sobota Sholastika, devica; Viljem, puščavnik; Sotera, dev. in m. Ned. ev.: Jezus trikrat skušan. (Mt 4, 1—10) 11 12 13 14 15 Iti 17 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 1. postna; Lurška Mati božja; Adolf, škof Sedem ustanoviteljev; Melecij, škof; Eulalija, dev. muč. Albuin, škof; Katarina Riči, devica; Gregor II. papež 3> Kvatre; Valentin, mučenec; Vital; Zeno Favstin in Jovita, mučenca; Jordan, spoznavalec Kvatre; Julij ana, dev., mučenica; Onezim, škof, muč. Kvatre; Frančišek Kle, m.; Engel.; Križanci j an in t. m. 9f m t* ** ** Ned. ev.: Jezus se na gori spremeni. (Mt 17, 1—9) 18 Nedelja 2. postna; Simeon, škof, mučenec; Flavian, škof mt 19 Ponedeljek Julij an, mučenec; Konrad, puščavnik M 20 Torek Sadot, škof; Elevterij; Leon ti j; Amata m 21 Sreda Feliks (Srečko), škof; Eleonora, devica; Irena, devica © m 22 Četrtek Petrov stol v Antijohiji; Marjeta Kortonska, spokornica 23 Petek Peter Damjan, c. učenik; Romana, devica 2i Sobota Matija (Bogdan), apostol; Sergij, mučenec Petek Gregor VII. papež; Urban, papež; Gilbert 26 Sobota Filip Neri, spozn.; Elevterij Ned. ev.: Prilika o veliki večerji. (Lk 14, 16—24) 27 Nedelja 2. pobinkoštna; Beda, c. učenik; Janez I., papež @ aH Ponedeljek Avguštin, škof; Viljem, opat ' temK 29 Torek Marija Magdalena Paciška, dev.; Maksimin 25 Ponedeljek Viljem, opat; Henrik Zdik, škof; Prosper «f» 26 Torek Janez in Pavel, mučenca; Vigilij, mučenec C «rf 27 Sreda Hema Krška, vdova; Ladislav, kralj 9f 28 Četrtek Irenej, škof in mučenec; Pavel I., papež pa 29 Petek Peter in Pavel, prvaka apostolov; Benedikta; Judita pa 30 Sobota Spomin sv. Pavla; Lucina, devica Pa VREMENSKI PREGOVORI: Če na sv. Medarda dan deži, se grozdje do brente kazi. Megla na dan sv. Vida je pšenica malo prida. Če vinska trta ne cvete kresnika, ostane le lesnika. Do kresa suknjo oblači, po kresu jo pa s seboj vlači. O sv. Vidi se skozi noč vidi. LUNINE SPREMEMBE: Mlaj 4. junija ob 17.40. Prvi krajec 12. junija ob 19.52. Ščip 19. junija ob 13.36. Zadnji krajec 26. junija ob 7.21. Dolgost dneva: Dan se podaljša do 21. junija za 19 minut; potem pa se do konca skrajša za 3 minute. Od 15 ur 46 minut na 16 ur 2 minuti. Sonce stopi v znamenje raka 22. junija ob 6 uri 25 minut zjutraj. Začetek poletja. PREČUDNE IN SKRIVNE SO BOŽJE REČI, MOŽNO JIH NI ČLOVEKU PRESODITI Mogočno se beli zidovje samostana in proštijske cerkve v Dobrii vesi sredi Podjunske doline. Zapiski JULIJ ITTt MALI SRPAN Dnevi Prazniki in godovi svetnikov Ned. ev.: O lažnivih prerokih. (Mt 7, 15—21) 1 2 3 4 5 6 7 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 7. pobinkoštna; Presv. Rešnja Kri; Teobald, puščavnik Obiskanje Marije Device; Oton; Martinijan, m. Leon II., papež; Bernardin Realino Urh, škof; Berta, vdova; Lavrijan <® Anton Zaharija, spozn.; (Ciril in Metod, slov. apostola) Izaija, prerok; Tomaž Mor, muč.; Bogomila; Nedeljka Ciril in Metod, apost. Slov.; Vilibald, škof Ht t* m #s Ned. ev.: O krivičnem hišniku. (Lk 16, 1—9) 8 9 10 11 12 13 14 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 8. pobinkoštna; Elizabeta, kraljica; Evgenij, papež Nikolaj in tov. mučenci; Leonora; Veronika Juliani, dev. Amalija (Malči), devica; Rufina, Sekunda, mučenci Pij I., papež; Olga, kneginja; Savin, mučenec Mohor in Fortunat, mučenca; Janez Gvalbert 3» Anaklet, papež; Evgenij, škof; Ernest, opat Bonaventura, škof in c. učenik; Frančišek Šolan f i5 V rt SE « Ned. ev.: Jezus joka nad Jeruzalemom. (Lk 19, 41—47) 15 16 17 18 19 20 21 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 9. pobinkoštna; Henrik, kralj; Vladimir, kralj; Egon Karmelska Mati božja; Marija Postel Aleš, spoznavalec; Marcelina; Irma Kamil Lelis, spoznavalec; Friderik (Mirko) © Vincencij Pavelski, spoznavalec; Avrea (Zlata) Hijeronim Emilijan; Marjeta, devica Prakseda, devica; Angelina, vdova; Danijel & & a J\ jfi aaffift Ned. ev.: Prilika o farizeju in cestnina rju. (Lk 18, 9—14) 22 23 24 25 27 28 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 10. pobinkoštna; Marija Magdalena, spokornica Apolinarij in Liborij, škofa; Romula, dev. Pasji dnevi Kunigunda, Kristina, Siglinda Jakob (Rado), apostol; Krištof, mučenec @ Ana, mati Device Marije; Valent, škof; Kamila Panteleon, mučenec; Rudolf in tovariši, mučenci Nazarij in tov. muč.; Viktor (Zmagoslav), papež vasff am&t> a 9 Torek Janez Leonard, spozn.; Dioniz; (Posv. cerk. v ljublj. šk.) 10 Sreda Frančišek Borgija, spozn.; Daniel in tov., muč. 11 Četrtek Materinstvo De v. Marije; Danijel in tov. muč. 12 Petek Maksimiljan, škof; Serafin, spoznavalec 13 Sobota Edvard, kralj; Koloman, muč.; (Posv. cerkva v krški šk.) lip Ned. ev.: O davčnem denarju. (Mt. 22, 15—21) 14 Nedelja 22. pobinkoštna; Kalist, papež, mučenec; Just, škof 15 Ponedeljek Terezija iz Avile, devica; Avrelija, devica; Tekla © 16 Torek Hedviga, vdova; Gerard Majela; Gal, opat 17 Sreda Marjeta M. Alakok, devica; Florentij 18 četrtek Luka, evangelist; Izak Jog; Janez La Land ** 19 Petek Peter Alkantarski, spoznavalec; Etbin, opat M -20 Sobota Janez Kancij, spoznavalec; Irena, devica, mučenica M Ned. ev.: Jezus obudi Jairovo hčer. (Mt 9, 18—26) 21 Nedelja 23. pobinkoštna; Misijonska. Uršula in tov., muč. 22 Ponedeljek Kordula, devica, mučenica; Fides (Vera), mučenica 23 Torek Severin, škof; Teodor, mučenec; Roman, škof C 24 Sreda Rafael, nadangel; Kristina, devica; Feliks 25 Četrtek Krizant, Darij a, mučenca; Krispin, mučenec 26 Petek Evarist, papež, mučenec; Gavdioz (Veselko), škof 27 Sobota Frumencij, škof; Vincencij, mučenec; Sabina $ Ned. ev.: O stotniku v Kafarnaumu. (Mt 8, 1—13) 28 Nedelja 24. pobinkoštna; praz. Kristusa Kr.; Simon in Juda, ap. 5*3 29 Ponedeljek Narcis, škof; Ida, dev.; Dona t, spozn. © . 5*3 HO Torek Alfonz Rodriguez, spozn.; Klavdij; Marcel 31 Sreda Volbenk, šk.; Krištof, m.: bedenji dan pred Vsemi sveti VREMENSKI PREGOVORI: LUNINE SPREMEMBE: Mlaj 1. oktobra ob 2.57. Vreme vinotoka Prvi krajec 8. oktobra ob 1.00. daje za april poroka. ščip 15. oktobra ob 1.51. . „ . Zadnji krajec 23. oktobra ob 0.55. Kakršno vreme sv. Uršula prinese, Mlai 3(, oktobra ob 14.54. tako se rado vso iesen obnese. _ . . _ Dolgost dneva: Sv. Lukež repni pukež. Dan se skrajša za eno uro 43 minut. Od 11 ur 45 minut na 10 ur 2 minuti. Se nerado listje obleti, Sonce stopi v znamenje škorpijona 24. vsak se zime naj boji. oktobra ob 6 uri 37 minut zjutraj. SVETA VERA BODI NAM LUČ, MATERIN JEZIK BODI NAM KLJUČ DO ZVELIČAVNE NARODNE OMIKE Zapiski NOVEMBER ^ LISTOPAD Dnevi Prazniki in godovi svetnikov 1 2 3 Četrtek Petek Sobota Vsi sveti; (Ev.: Osmero blagrov, Mt, 5, 1—12) Spomin vseh vernih duš; Just, mučenec Viktorin, škof; Bogoljub in tov. muč.; Venfrida, devica M-** 0% Ned. ev.: O viharju na morju. (Mt 8, 23—27) 4 5 6 7 8 9 10 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 25. pobinkoštna; Karel Boromej, škof; Vital; Modesta Zaharija; Elizabeta; praznik svetih relikvij Lenart, opat; Sever, škof; Atik, mučenec U Engelbert, škof; Vilibrord, škof; Janez Gabrijel, muč. Osmina Vseh svetih; Bogomir, škof; 4 kronani mučenci Teodor (Božidar), m.; posvečenje prve bazilike sv. Odr. Andrej Avelinski, spoznavalec; Trifon, mučenec QZ A A « Xffib Ned. ev.: Prilika o pšenici in ljulki. (Mt 13, 24—30). U 12 13 14 15 16 17 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 26. pobinkoštna; Martin Davorin, škof; Menas, muč. Martin, papež; Avrelij, škof; Kunibert Stanislav Kostka; Didak, spoznavalec © Jozafat Kuncevič, škof in muč.; Nikolaj Tavelič, muč. Leopold, spozn.; Albert Veliki, cerkveni učenik Jerica (Jedert), devica; Otmar, opat; Edmund; Walter Gregor Čudodelni, škof; Šaloma, devica; Hugo m m n M M Ned ev.: Prilika o gorčičnem zrnu. (Mt 13, 31—35) 18 19 20 21 22 23 24 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sebota 27. pobinkoštna; posveč. bazilike sv. Petra; Odon, opat Elizabeta Turinška, vdova; Poncijan, papež, mučenec Feliks Valoaški, spoznavalec; Edmund, kralj Darovanje Marije Device; Kolumban, opat; Gelazij (g Cecilija, devica, mučenica; Filemon, mučenec Klemen (Milivoj), papež, mučenec; Felicita, mučenica Janez od Križa, spoznavalec; Hrizogon, mučenec m m *> ¥ 5®3 Ned. ev.: O razdejanju Jeruzalema. (Mt 24, 15—35) 25 26 27 28 29 30 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek 28. in zadnja pobinkoštna; Katarina, dev., mučenica Silvester, opat; Konrad; Leonard Portomavriški Virgilij, škof, apost. koroš. Slovencev; Valerijan, ogl. škof Gregorij III., papež; Jakob, spoznavalec Saturnin, škof, mučenec; Gelazij, papež ® Andrej (Hrabroslav), apostol; Justina; Benjamin rt * VREMENSKI PREGOVORI: LUNINE SPREMEMBE: Deževni Vsi sveti, . , . „ , , _ _„ Prvi krajec 6. novembra ob 7.59. pozimi tudi zameti. ščip ^ovembra ob 16 52 Svete Katarine dan ne laže, Zadnji krajec 21. novembra ob 21.01. če po sebi prosincu vreme kaže. Mlaj 29. novembra ob 2.00. Sv. Martin naj bo suh, Dolgost dneva-da pozimi raste kruh. Dolgost dneva. /-. -t-- u j „ • Dan se skrajša za eno uro 17 minut. Hn ^SS „hhUt, ™W Od 9 ur 59 minut na 8 ur 42 minut, dosti pridelka ob letu kmet dobi. gonce gtopi y znamenje strelca 23. novem_ Sneg sv. Andreja sto dni leži in žito mori. bra ob 3 uri 52 minut zjutraj. STORI LE, KAKOR TE PAMET UČI, IN NE PORAJTAJ NA DRUGE LJUDI! Bistrica na Zilji, kjer se vsako leto slovesno vrši ziljsko štehvanje na binkoštni ponedeljek. Zapiski DECEMBER GRUDEN Dnevi Prazniki in godovi svetnikov 1 | Sobota Marjan, mučenec; Natalija; Pavlina, mučenica Ned ev.: O poslednji sodbi. (Lk 21, 25—33) 2 3 4 5 6 7 8 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 1. adventna; Bibijana, dev., muč.; Blanka; Pavlina, muč. Frančišek Ksaverij, spozn.; Lucij, mučenec Barbara, devica, mučenica; Peter Hrizolog, c. učenik Saba, opat; Krispin, mučenec; Gerald 1) Miklavž, škof; Apolonarij, tržaški mučenec; Leontija Ambrozij, škof, cerkveni učenik; Urban, škof Brezmadežno spočetje Device Marije; Elfrida si & Ned ev.: Janez Krstnik pošlje svoja učenca do Jezusa. (Mt 11, 2—10) [9 10 11 12 13 14 15 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 2. adventna; Peter Furie, spoznavalec; Valerija; Abel Melkiad, papež, mučenec; Loretska Mati božja Damaz I., papež; Ida; Danijel, stolpnik Aleksander, mučenec; Dionizija, mučenica Lucija, devica, mučenica; Otilija, devica; Orest © Spiridion (Dušan), škof; Konrad; Druz in Teodor, muč. Kristina; Konrad Of., spoznavalec; Valerijan, škof m f^t m tx ** Ned. ev.: Janez Krstnik pričuje o Kristusu. (Jan 1, 19—28) 16 17 18 19 20 21 22 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 3. adventna; Evzebij, škof, mučenec; Albina, devica Lazar, škof; Vivina, devica; Ignacij, škof; Jolanda Gracijan, škof; Teotim, mučenec; Viktor Kvatre; Tea, mučenica; Urban V., papež; Favsta Evgenij in Makarij, mučenca; Liberatus (Slobodan) Kvatre; Tomaž (Tomislav), apostol; Hinkmar C Kvatre; Demetrij, mučenec; Flavian, mučenec »S* frS m ¥ f S®3 Ned. ev.: Janez oznanjuje pokoro. (Lk 3, 1—6) 23 24 25 26 27 28 29 Nedelja Ponedeljek Torek Sreda Četrtek Petek Sobota 4. adventna; Viktorija (Zmagoslava), devica; Dagobert Sveti večer; Adam in Eva; Hermina, devica Božič, Rojstvo Gospodovo; Anastazija, m. Štefan, prvi mučenec; Marin, mučenec; Teodor Janez Evangelist, apostol; Fabiola, vdova Nedolžni otročiči; Teofila; Kastor, mučenec © Tomaž Beket, škof, mučenec; David, kralj E®3 a a Ned ev.: Simeon in Ana spričujeta o Jezusu Mesiji. (Lk 2, 33—40) m Nedelja Ponedeljek 1. po božiču; Evgenij, škof; Liberij, škof Silvester, papež; Melanija; Katarina Laboure. Staro leto VREMENSKI PREGOVORI: LUNINE SPREMEMBE: Prvi krajec 5. decembra ob 17.20. Veter na sveti dan obeta Ščip 13. decembra ob 10.30. dosti sadja drugega leta. Zadnji krajec 21. decembra ob 15.37. Zelen božič — bela velika noč. Mlai 28- decembra ob 12.43. Če otročiči nedolžni so oblačni, n=!f°=! 01 on ob letu ne bodo kruha lačni. minut. decembra za 20 Če grudna suha sapa piska, Od 8 ur 40 minut na 8 ur 24 minut. Po-poleti susa vse pritiska. tem pa se podaljša do konca za 4 min. Dež in veter pred božičem Sonce stopi v znamenje kozoroga 22. de-koplje jamo rad mrličem. cembra ob 17 uri 1 minuti popoldne. KAKOR SE DRUGIM POSOJUJE, TAKO SE VEDNO NAM VRAČUJE ■M - 4HH3HH1! Ves bel je v zimski obleki Škocijan ob Klopinjskem jezeru. Zapiski . POSLANSTVO MOHORJEVE DRUŽBE ALEŠ ZECHNER Viharni 'časi so bili v našem ozemlju, ko je bilo na pobudo škofa A. M. Slomšeka ustanovljeno 1. 1851 Dru-šivo sv. Mohorja. Prihajal je nov čas. Stari socialni red se je preživel, padel je kot izrabljeno, okostenelo orodje. Velika nevarnost ije bila, da se porušijo tudi temelji vsake nove zgradbe človeške družbe. Datekovid-ni dušni pastir in voditelj naroda, Slomšek, je spoznal, daje treba narodu dati tečne duševne hrane, da ne omaga v novem življenjskem položaju in ostane zvest temeljnim izročilom prednikov. Andrej Einspieler, Anton Janežič in drugi soustanovitelji prve- ga društva sv. Mohorja so žrtvovali vse svoje moči rasti velevažnega združenja. Družina Mohorjanov je rastla in napredovala. Očividini blagoslov je spremljal društveno delovanje. Prvotno društvo je bilo 1. 1859 preosnova-no v Družbo sv. Mohorja. Da bi se cilj in namen tem tesneje pokazal, je postala Družba sv. Mohorja cerkvena bratovščina, potrjena od krškega škofa 5. 6. 1860 in od papeža Pija 18. 6. 1860 obdarovana z odpustki. Z novim razmahom je nadaljevala započeto delo. Ostala je zvesta namenu, katerega so ji dali na življenjsko pot njeni Hiša Mohorjeve družbe y Celovcu — kulturno središče koroških Slovencev. ustanovitelji: „Podpirati pobožno, lepo obnašanje in ohranjevati katoliško vero med slovenskim ljudstvom ..." 2e takrat je veljala o njej beseda: „Naučila je Slovence brati, ljubiti knjigo, umno gospodariti in v pravem krščanskem duhu živeti." Mohorjeva družba je napredovala od leta do leta, zajela je Slovence doma in raztresene po svetu in jih včle-nila v družino Mohorjanov, katere je nasičevala z dušno hrano tiskane besede. Koliko žrtev, koliko znoja in trpljenja je v delu Družbe tekom sto let obstoja! Pa to je moralo biti, sicer bi Družba ne mogla izvrševati velikega in vzvišenega poslanstva v božjem kraljestvu na zemlji. „Iščite najprej božje kraljestvo in njegove pravice in vse drugo se vam bo navrglo ..." Mohorjeva družba je dosledno iskala božje kraljestvo in njegove pravice. Temu so služile mnogoštevilne nabožne knjige, molit-veniki, Zgodbe sv. pisma, življenje svetnikov, ki jih je založila itn izdala Mohorjeva družba. V zadnjo gorsko vas in planinsko kočo so dospele družbine knjige. Koliko dobrega sadu so obrodile, koliko hudega so zabra-nile... Sto let vztrajnega dela in žrtev mineva. In spet stopa ista Mohorjeva družba iz istega središča po dobi težkega trpljenja, v času preskušenj v javnost in vabi rojake doma in po vsem svetu, da pomagajo graditi družino Mohorjanov, ki ima ravno danes novo poslanstvo, da hrani izročilo prednikov in ga v novi obleki deli sodobnikom. Nov čas prihaja ... Treba, da zidamo novo stavbo v potu svojega obraza. Ta prihajajoči čas bo Kristusov in Marijin. Mohorjeva družba ima novo poslanstvo, da kot včlenjena v katoliško akcijo vesoljne Kristusove Cerkve pripravlja božje kraljestvo v dušah. Rast božjega kraljestva pa bo pospeševala zvesta izročilom prednikov, materini besedi, zvesta krščanski kulturi, ki je zrastla tekom stoletij na domačih tleh. Vse Mohorjane doma in raztresene po svetu vabimo in prosimo, da nam po svojih močeh pomagajo, da bo mogla Mohorjeva družba to svoje poslanstvo kljub obstoječim težavam izvrševati. Četudi smo raztreseni po vsem svetu, nas združuje ista ljubezen za skupni vzvišeni namen Družbe. Posebno vabimo našo mladino, da vstopi v naše vrste in posveti svoje moči našemu skupnemu delu. Vsem Mohorjanom velja naš stari pozdrav: Bog Vas sprimi! Vsak dan se obiščemo in med seboj združujemo, ko molimo po namenu Družbe Gospodovo molitqy: „Oče... pridi k nam Tvoje kraljestvo... zgodi se Tvoja volja ... reši nas hudega." Srečamo se pri skupnem obisku Matere, Kraljice sveta: „Zdrava Marija ... prosi za nas ... zdaj..." To naj bo naša dnevna vroča prošnja. Verujemo, da bo uslišana. OB STOLETNICI Med najpomembnejšimi ustanovami, ki jih imamo Slovenci, je brez dvoma Družba sv. Mohorja. Letos, ob stoletnici njene ustanovitve je prav, če si njen početek, razvoj in zasluge ogledamo. Zlasti v sedanjem času ima družba nad vse važno poslanstvo: vezati duhovno vse Slovence, ki raztreseni žive po svetu, ter pomagati, da se ohrani med njimi versko-narodni ži-velj. Kdo je zamislil ustanovitev družbe? Kdaj je dejansko začela delovati? Škof Anton Martin Slomšek je kot kanonik in šolski nadzornik že 1. 1845. hotel ustanoviti društvo za izdajanje dobrih slovenskih knjig. Slomšek je kot izvrsten vzgojitelj in dobrotnik slovenskega naroda spoznal, da ni dovolj za ljudstvo to, kar dobi v cerkvi, treba mu je tudi vzgoje izven cerkve. To pa naj bi vršila dobra knjiga. Zato je vložil pri ilirskem deželnem glavarstvu v Ljubljani prošnjo, datirano s 6. januarjem 1845, za ustanovitev društva z že omenjenim namenom. Prošnja je bila žal 15. aprila istega leta odbita, ustanovitev društva prepovedana kljub temu, da bi že samo Slomšekovo ime moralo biti poroštvo, da bo društvo delovalo v verskem duhu. Če opazujemo nekoliko notranjo politiko Avstrije pred 1. 1848, -moramo ugotoviti, da je imela policija v državi zelo važno mesto; posebno od 1. 1821. dalje, ko je državni kancler postal knez Meliernich. Tedaj je policija celo nadzorovala delovanje najod-ličnejših oseb in za njimi vohunila. Važno sredstvo pri tem je bila tudi cenzura tiska. Cenzuri podvrženi so bili ne samo časopisi in knjige, ampak celo najenostavnejši in najmanjši tiskarski proizvodi. Šele 1. 1848 je zapihal za Avstrijo svobodnejši veter. Da Dunaju je 13. marca omenjenega leta izbruhnila revolucija in še isti večer je moral Metternich odstopiti in odpotovati v inozemstvo. Naslednji dan je vlada odpravila cenzuro in 15. marca je bila dovoljena ustava. Marčna revolucija je začasno podrla absolutizem. Poleg posameznikov so dobili več pravic tudi narodi avstrijskega cesarstva. Slomšek je spoznal ugodni trenutek ter takoj spet povzel misel za ustanovitev zaželene družbe, toda v viharnih dneh 1. 1848.-1849, ko je narodnostna ideja prevevala vse narode, ni bilo na uresničitev misliti. Ko so nastopili mirnejši dnevi, se je posrečilo, da je njegova zamisel uspela. Ko je Slomšek 25. februarja 1851, že kot škof, prišel v Celovec, je obiskal tudi Andreja Einspielerja, ki ga je za veliko noč povabil k sebi v Št. Andraž, kjer je bil tedaj še sedež lavan-tinske škofije. Resnično sta se podala katehet realke A. Einspieler in Franc Zorčič, spiritual celovškega semenišča, k lavatinskemu škofu. Predstavljajmo si, kako sta se dva velika moža: svetniški škof Slomšek in kremenih Einspieler sprehajala po škofijskem vrtu in se razgovarjala o ustanovitvi tako važne književne družbe. „Zdaj so nastopili nam Sloven- cem ugodnejši in prijaznejši časi; zdaj smemo tudi mi Slovenci slovensko pisati in delati za naš mili narod", se je izrazil Slomšek. Kako so prevzele te besede Einspielerja, izpričuje njegova izjava: „Njih besede so mi segale do živega, jel sem to misel pretehtovati in razširjati med znanci in prijatelji. In glejte! to seme je padlo na rodovitno zemljo in že 27. julija 1851 smo razposlali celovški Slovenci tole vabilo na vse vetrove in ga tudi razglasili po tedanji „SIovenski Bčeli", Iepoznanskem časniku, ki je tedaj izhajal v Celovcu: Preljubi Slovenci! Dober in žlahten je sad, ki ga društva prinašajo s tem, da dobre knjige med ljudi razširjajo. Nočemo tukaj naštevati vseh tistih društev, ki so jih naši nemški bratje v ta namen napravili. Pokažemo le na društvo sv. Janeza Nepomuka na Češkem. To društvo že dolgo, vsako leto lepo število koristnih knjig prav dober kup med češko ljudstvo razpošilja. Mi Slovenci za drugimi narodi in za svojimi brati na Češkem ne smemo zaostajati, posebno kadar gre za sveto vero, lepo zadržanje, kadar gre za pravo, večno srečo človeštva. Pa vendar naše dolgo neobdelano polje je široko, — kar se od nas terja, je imenitno in težko; za to nam je treba več delavcev, združenih sil in moči. To nas je gnalo, društvo osnovati za izdajanje in razširjanje dobrih bukev za Slovence. Postave tega društva mi podpisani v imenu in po volji mnogih prijateljev tukaj oznanjamo in vse lepo vabimo, naj pristopijo k temu društvu. Zares! Namen tega društva je lep in žlahten! Društvo ima skrbeti, da se krščanski in pobožni duh, zaradi česar slovenski narod povsod in že od nekdaj slovi, obrazuje in utrjuje; — društvo ima skrbeti, da se ljudem, ki se bodo v šolah mnogo lepih reči naučili in potem torej radi brali, dobre in koristne bukve v roke dajejo, da jim ne bo treba po slabih in prepovedanih knjigah povpraševati in segati; — društvo ima učenim Slovencem, katerih, hvala Bogu, že veliko štejemo, priložnost nuditi, da svoja književna dela gotovo in vsaj brez svoje lasine zgube med ljudi spravijo; — društvo bode potem pa vsem tudi pomagalo, da mi svojo književnost in jezik olepšamo ter obogatimo in tako tudi slovenski narod na višjo stopinjo krščanske omike in prave sreče in časti povzdignemo. Ta namen je tako obširen in težaven, da ga le združene moči doseči zamorejo, — je pa tudi tako lep in žlahten, da ga bodo duhovne in deželne oblasti, vsi prijatelji človeškega rodu in vsi domorodni gotovo na vso moč podpirali. V Celovcu, 27. julija 1851. Andrej Einspieler, kaplan v Celovcu, Franjo Zorčič, spiritual v Celovcu, Jožef Rozman, stolni korar v Št. Andražu, Anton Janežič, učitelj v Celovcu, Dragotin Robida, profesor v Celovcu, Matija Majar, župnik v Gorjah, Balant Lesjak, župnik v Dvoru, Gregor Sommer, učitelj v Borovljah. * In stoletnico tega, za Slovence tako važnega oklica, obhajamo letos. Torej stoletnico družbinega rojstva. S tem proglasom je bila slovenska javnost obveščena in pridobljena za ustanovitev knjižne družbe. Einspieler sam je izrazil: „Ta oklic se je raznesel po celi Sloveniji kaikor blisk in od vseh strani so odmevali veseli glasovi." Prvotno ime sedanje družbe je bilo Društvo sv. Mohorja, ki je začelo že 1. 1851 pripravljati knjižni dar za 1. 1852, ko so knjige prvikrat izšle. Za vodja je bil imenovan A. Einspieler. Kljub temu, da je društvo imelo v vseh slov. škofijah svoje odbornike, je začelo kmalu hirati. Uspevalo je šele, ko se je 1. 1860 preosnovalo v cerkveno bratovščino z imenom »Družba sv. Mohorja" in je zajelo res vse ljudske plasti — preproste in izobražence. Nemalo zaslugo za njen procvit ima A. Einspieler in A. Janežič, marljivi, neutrudni tajnik. Ljudstvo je rado segalo po knjigah, saj so bile pisane poljudno: za zabavo, pouk in v duhovno hrano. Če po 100 letih delovanja DSM po- gledamo, kako je izpolnjevala ob začetku si stavljeni cilj, moremo ugotoviti, da je svoje poslanstvo izvrstno vršila. Namen, izdajati dobre knjige in ohranjevali fer širili verski duh med Slovenci je prav vestno vseskozi izpolnjevala. Dala je tudi priliko domačim mladim pisateljem izdajati svoja dela in preprosto slovensko ljudstvo seznanjala s knjižnimi novostmi. Skrbela je za nadaljno izobrazbo šoli odrasle mladine, nudila primerno zabavo ter tako družila koristno s prijetnim! Vsestranska njena priljubljenost in razširjenost je najlepši dokaz za veliko poslanstvo, ki ga ima družba vršiti. Oklenimo se družbe, podpirajmo njeno delo, pridobivajmo članov, da se bo spet razmahnila in vršila med razkropljenimi Slovenci svojo lepo nalogo: gojiti katoliško-narodni duh, biti prijateljica in svetovalka, košček prijetnega — domačega, v veselih in žalostnih urah, našega življenja! Joža J. Lovrenčič ml. : Občutje Prelestno potihoma preko zasanjanih trat je stopala vila božiča, prešerna pomlad„ odela vse trate in loge v kipeče brstenje in dahnila v gaje mladostno življenje. Ko gledam naravo odeto v zelenje, vzcvetel mi je v srcu opojnosti cvet — hrepenenje in prežel me z vonjavami višnjevih nad . . . Ah, pojdi od mene, krivična pomlad! II. Ko v noč otožno zvezde so sijale, v mogočen kres so želje mi vzplamtele, iz dalj so sanjske rože zadehtele in me z omamami prešernimi obdale. Ko v jutra zlato zoro zvezde so tonile, želje v spoznanju bolečine so gorele, a sanje še močneje so iz dalj dehtele in v svet me, ki brez boli je, vabile. Usoda slovenske knjige Družba sv. Mohorja obhaja svojo stoletnico v 'času najhujšega ponižanja slovenske knjige in posebej še v času nezaslišanega zatiranja slovenskega katoliškega tiska. Šest let po drugi svetovni vojski je stanje takšnole: slovensko knjigo sta nacizem in fašizem skoro uničila v vseh slovenskih krajih razen v Ljubljani in njeni mali medvojni pokrajini. V plamenih so izginile cele slovenske knjižnice. Kar je v republiki Sloveniji še pustil slovenskih katoliških knjig tuji okupator, vse te je domala uničil povojni komunistični nasilnik. Komunistične oblasti so jih pobrale in poslale v tovarne kot „star papir", da jih predelajo stroji, in da tako izbrišejo katoliško smer v slovenski književni kulturi. Edinstveno blagodejno in bogato književno kulturno delo Družbe sv. Mohorja med Slovenci, ki mu komaj najdemo primero med drugimi narodi, je v zadnjem desetletju dobilo hude udarce. Plod stoletnega dela Družbe sv. Mohorja živi danes bolj v čutenju in mišljenju slovenskih ljudi kot pa v milijonih knjig, ki jih je izdala, pa so jih sovražniki slovenske in krščanske kulture uničili. Leta 1941. sta se fašizem in nacizem zaroiila, da hočeta zbrisati slovenski narod z obličja zemlje. Uničila sta neprecenljive vrednosti, viseli so talci, padale so žrtve pod kroglami in slovenski ljudje so umirali v plinskih pečeh. Takrat so šle tudi slovenske knjige na grmado. Bil je to divji izraz pobesnelega, čistega sovraštva, za katerega Slovenci niso dali prav nobenega povoda, ko sta nacizem in fašizem hotela uničiti nas in našo knjigo. Naslednik nacistov in fašistov po vsem glavnem delu slovenske zemlje je sedanji največji in najdoslednejši sovražnik krščanske kulture, zato brezobzirni zatiralec krščanske književnosti, komunizem. V uničevanju slovenske katoliške književnosti ima prvenstvo. Usoda malega naroda je vedno huda; pot, po kateri se uveljavlja, je vedno nevarna. Sedaj smo Slovenci med dvema smrtnima sovražnikoma: med popaganjenim nacionalnim šovinizmom in bojevitim totalitarnim brezbožnim komunizmom. Pa je ta burka stara tisoč let, bi rekel Ivan Cankar, in slovenski narod živi. Z njim živi tudi njegova krščanska kultura in knjiga. Svet, posebej evropski narodi, bodo morali dobiti pot rešitve. Vsak v lastnem in vsi v skupnem interesu bodo morali zatreti izrodke šovinističnega nacionalizma, otresti se sle po zatiranju ljudi drugih narodnosti, in namenov, da bi vladali nad njimi. Ostvariti bo treba harmonično, demokratično, združeno Evropo, ki bo v njej vladala vzajemnost, obzirnost, spoštovanje, da bo mogoča svoboda v miru in napredek za vse. Druge izbire ni. Na drugi strani je samo zmaga komunistične revolucije in duhovno in materialno suženjstvo kot njen sad. Krščanska in demokratična Evropa bo vzdržala. V njej bodo Slovenci znova zaživeli kot »prstan Evropin". Družba sv. Mohorja v Celovcu, ki ob svoji stoletnici na novo vstaja, ima pred sabo stoletje razmaha in aktivnosti. Verujemo, da bo njeno drevo preseglo vse dosedanje razsežnosti. Obvarovana in ohranjena nam je bila Družba sv. Mohorja v največjem viharju razmer. Čestitamo njej in se veselimo zaradi našegša naroda. Bogu hvaležni Slovenci širom po svetu pa bodo poskrbeli, da bo v novi svobodi naš narod imel spet knjige Družbe sv. Mohorja kot splošno narodno izobraževalno sredstvo, ki ne sme manjkati v nobeni hiši, nobeni družini, nobeni knjižnici; nikjer, kjer živi in deluje zaveden sin ali hči našega jezika in rodu. DR. MIHA KREK RIM ¥ SVETEM LETU Sveti oče blagoslavlja verno množico, ko g;a slovesno neso iz bazilike Sv. Petra. V svetem letu se je nepričakovano veliko število katoličanov iz vseh svobodnih dežel sveta napotilo v Rim po svetoletne odpustke. V začetku se je zdelo, da zaradi draginje in zaradi negotovih časov sveto leto v Rimu ne bo doseglo tistega razmaha in sijaja, kot se to navadno ob tej priliki dogaja. Toda šte vilo svetoletnih romarjev je proti pričakovanju čudno visoko naraslo. Preseglo je vsa dosedanja sveta leta. Verni katoličani se niso ustrašili trudov in težav in so vzeli nase velesila sveta, ki je zmožna, da s svojo idejo reši svet pred pogubo, ako se vsi dobromi-sleči oklenejo te ideje in jo v življenju uresničijo. Zato tudi tak naval romarjev v Rim ob svetem letu. Tu se-hočejo katoličani navzeti žive vere in trdnega upanja v božje vodstvo sveta. Res neizbrisni so vtisi in doživljaji vernega romarja, ko hodi po krajih, ki jih je poškropila kri prvih pričevalcev za Krstusa. Skoro dvajset stoletij je od tistih dob pre- Pogled na del množice v prečni ladji Sv. Petra kot pokoro tudi razne neprilike in neugodnosti, samo da so mogli pohiteti v sveto mesto Rim, h grobu prvaka apostolov, da so mogli videti in slišati Kristusovega namestnika na zemlji, prejeti njegov apostolski blagoslov in po spokorno opravljenih pobožnih vajah prejeti svetoletne odpustke. Prav sveto leto 1950 je znova pokazalo, da je Rim s Kristusovim namestnikom središče krščanstva, da ne rečemo sveta. V to središče se prav v teh težkih in negotovih časih obračajo oči vsega svobodnega sveta in iščejo v njem oporo in brambo pred grozsčo katastrofo. Tu v Rimu je edina neoborožena teklo. Čez krščanski Rim so drveli viharji in nevihte, nešteto poginov mu je grozilo, vstali so razni mogočneži tega sveta sem do zadnjih let in se bahali, da bodo zdrobili v prah Cerkev na skali. Toda viharji so se zbesneli. Bog je »mogočneže pahnil s prestola«, in jih osramotil pred svetom, Cerkev pa še vedno stoji in se blešči še v lepšem sijaju kot kdaj-koli prej v zgodovini. Ob teh dejstvih je povsem naravno navdu šenje vernih katoličanov, ki jih prevzame v veličastni baziliki Svetega Petra, ko v slovesnem sprevodu prineso vanjo — papeža, Petrovega naslednika, Skalo, na kateri slo- j ni sveta Cerkev, o kateri je njen božanski ustanovitelj dejal: peklenske sile je ne bodo premagale. V tej veliki baziliki in materi vseh krščanskih cerkva začuti pobožen vernik, kaj je občestvo vernikov iz vseh narodov in ras. Tu v tej veličastni stavbi se ob skupni avdijenci zave, da je papež res oče vsega katoliškega sveta. Tu se kar nepričakovano čuti domačega, kot da je prišel v očetovo hišo. V tej baziliki ga prevzame tudi navduše- nje, ko ob nepozabnih slovesnostih sledi obredom, s katerimi sveta Cerkev časti svoje blažene in svetnike in jim izkazuje za človeka najvišjo čast. S takimi vtisi obogaten se potem vernik vrača iz svetega mesta Rima s trdno vero, da Bog čuva nad Cerkvijo in svojim ljudstvom, ki mu vdano služi. S to vero okrepljen gleda potem z zaupanjem v bodočnost, ker ve, da v svojem upanju ne bo osramočen vekomaj. Množica, zbrana okoli velikega oltarja pri Sv. Petru, verno posluša sv. očeta, ki ji govori v javni avdijenci. lil ari ji no vnebovzetje — verska resnica Da je bila Marija vzeta v nebo, to Cerkev uči in veruje že od najstarejših časov. O tem nam priča praznik Marijinega vnebovzetja, ki ga zasledimo vsaj že v 5. stoletju. Ta resnica je sicer vse doslej veljala kot čisto gotova in zanesljiva, vendar pa ni bila razglašena za versko resnico. Na praznik Vseh svetnikov letos bo pa Ma- rijino vnebovzetje slovesno razglašeno za versko resnico. Ob tej novici se mnogi nehote in po pravici vprašujejo: kaj pomeni razglasiti kako stvar za versko resnico? Kaj razumemo pod besedo »Marijino vnebovzetje«? Na to dvoje vprašanj hočemo v naslednjih vrsticah kratko pa jasno odgovoriti. Kaj pomeni razglasiti versko resnico Na vprašanje, kaj pomeni razglasiti kako stvar za versko resnico, moramo odgovoriti: Razglasiti kako stvar za versko resnico, pomeni, da vrhovno cerkveno učitelj stvo slovesno, nezmotljivo in nepreklicno izjavi, da je ta ali ona resnica bila zares od Boga raz-odeta in da jo morajo zato vsi sprejeti in verovati; kdor je ne sprejme, je krivoverec in se sam izloči iz cerkvenega občestva. Nekaj drugega je namreč, če rečemo, da je res- Ijajo učeniško službo v Cerkvi. Kakor vemo iz katekizma, je Cerkev prejela od Jezusa trojno oblast ali službo, učeniško, duhovniško in kraljevsko, da more voditi ljudi k zve-ličanju. Cerkvi je torej Jezus izročil v varstvo zaklad božjega razodetja .(ki se je zaključilo s smrtjo zadnjega apostola, sv. Janeza), da bi ga ohranjevala, branila in razlagala ter podrobneje določevala posamezne resnice. Samo Cerkvi namreč, in njenemu poglavarju še čisto posebej, je Jezus rekel: Sveti oče se ljubeznivo pogovarja z voditelji romanja ob priliki proglasitve Dominika Savia blaženim (5. marca 1950). niča čisto gotova, in nekaj drugega, če rečemo, da je od Boga razodeta. To bi bilo jedro odgovora. Iz njega moremo izluščiti tri stvari: k d o ima oblast razglašati verske resnice; in kakšne so značilne lastnosti in posledice tega dejanja. Pomudimo se nekoliko pri teh bistvenih sestavinah. Kdo more to storiti Razglašenje verske resnice je predvsem dejanje, ki ga more izvršiti le vrhovno cerkveno učitelj stvo, to se pravi, tisti, ki oprav- »Pojdite in učite vse narode ... Jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt 20, 18— 20). »Kdor vas posluša, mene posluša« (Lk 10, 16). Če je torej razglaševanje verskih resnic izključna pravica vrhovnega cerkvenega uči-teljstva, je jasno, da morejo razglaševati verske resnice le tisti, katerim je Kristus podelil vrhovno učeniško službo, to se pravi, papež skupaj s škofi in papež tudi sam. Na prvi način — papež skupaj s škofi — more biti razglašena verska resnica le na občnem cerkvenem zboru, to je na zakonitem sestanku vseh katoliških škofov, ki ga skliče, vodi in potrdi papež. Na drugi način — papež tudi sam — more biti razglašena verska resnica neodvisno od škofov in občnega cerkvenega zbora, to se pravi, razglasi jo vrhovni cerkveni poglavar sam, kadar mu se zdi to potrebno ali koristno. Toda razglasitev verske resnice, ki jo izvrši papež sam, dobi zakonito moč le pod dvema pogojema, ki ju je izrecno določil Vatikanski vesoljni cerkveni zbor (1870). versko resnico spada v drugo vrsto, kajti izvršil jo bo papež sam. Značilne lastnosti razglasitve Vsaka razglasitev verske resnice ima dvoje značilnih lastnosti, ki sta med seboj notranje povezani: nezmotljivost in nepreklicnost. Da je razglasitev nezmotljiva, pomeni, da se občni cerkveni zbor ali tudi papež sam ne more zmotiti, kakar razglasi to ali ono stvar za versko resnico. Ta značilnost temelji Sveti oče govori s srečnim človekom, ki je bil čudežno ozdravljen na priprošnjo blaž. Dominika Savia. Prvi pogoj je ta, da mora papež resnico razglasiti slovesno (ex cathedra), to se pravi, kot vrhovni učenik in pastir vse Cerkve, v moči svoje vrhovne apostolske oblasti. Drugi pogoj pa je ta, da mora jasno izraziti svoj namen, da hoče enkrat za vselej odločiti, ali z drugo besedo, razrešiti sporno vprašanje in za vso Cerkev določiti, kaj je treba verovati. Iz tega torej sledi, da moremo ločiti dve vrsti razglašenja: razglašen je. ki ga izvrši cerkveni zbor s papežem na čelu, in razglašenje, ki ga izvrši papež sam. Razglasitev Marijinega vnebovzetja za na poslanstvu vrhovnega cerkvenega učitelj-stva, ki ima to bistveno nalogo po besedah Vatikanskega cerkvenega zbora, da »sveto čuva in zvesto razlaga zaklade božjega razodetja«; in izvira iz posebne pomoči Svetega Duha, ki jo je Kristus obljubil sv. Petru. Iz povedanega je lahko razumeti, da dar nezmotljivosti daje sicer zanesljivo poroštvo, da se vrhovno cerkveno učiteljstvo v svojih slovesnih odločbah ne more zmotiti; toda nikakor ne oprošča od dela, ki je navadno potrebno, da pridemo do takih zaključkov, to> je, da doženemo, ali je ta ali ona resnica bila res od Boga razodeta in se potemtakem nahaja v zakladnici božjega razodetja. Tako, na priliko, v našem primeru ko gre za Marijino vnebovzetje, je sv. oče sam osebno preučil zadevo, povprašal za mnenje vse katoliške škofe, naročil bogoznancem, da so svobodno pretresli vsa vprašanja, ki bi kakor koli mogla pripomoči k rešitvi naloge. Iz tega, da je razglasitev verske resnice sama po sebi nezmotljiva, nujno sledi, da je tudi n e p r e k 1 i c n a, to je, da se v svojem bistvu ne da več predrugačiti ali spremeniti. Kadar torej občni cerkveni zbor ali papež razglasi kako versko resnico, ne vpelje dejansko nič novega v zakladnico verskih resnic, temveč samo dokončno razjasni in razloži, kar je bilo doslej manj jasno in manj razumljivo. Potemtakem imamo napredek, a nič novega, imamo razvoj, a nobene spremembe. V bogoznanstvu se namreč dogaja prav to, kar se navadno dogaja v zvezdo-znanstvu. Sodobni zvezdoznanci, ki vedno natančneje in z vedno močnejšimi instrumenti preiskujejo nebesne globine, pogostoma odkrijejo kako novo zvezdo, ki je prej niso videli. Nova zvezda ne začne bivati na nebu, šele ko jo odkrijejo, temveč je bila tam že tudi poprej, samo da je niso videli in ugotovili. Isto se dogaja, kadar z večjo natančnostjo opazujemo svetlo skrivnostno nebo, ki mu je ime zakladnica božjih resnic. Če ga ogledujemo zmeraj bolj natanko, odkrijemo od časa do časa kako novo zvezdo, to je, kako novo versko resnico. Tako na primer so proti sredini prejšnjega stoletja katoliški bogo-znanci obrnili vidno moč svojega uma na prvi hip Marijinega življenja na zemlij in so jasno in razločno ugledali zvezdo njenega brezmadežnega spočetja, ki ga je potem Pij IX. slovesno razglasil za versko resnico 8. decembra 1854. Kako desetletje pozneje se je zgodilo isto glede papeževe osebne nezmotljivosti, ki jo je oklical za versko resnico Vatikanski občni cerkveni zbor 18. julija 1870. V našem času pa so katoliški bo-goznanci osredotočili vidni napor svojega uma na zadnji hip Marijinega življenja na zemlji in so odkrili bleščečo zvezdo njenega vnebovzetja, to se pravi, njeno poveličanje. da je bila namreč z dušo in telesom vzeta v nebo. Posledice razglasitve Posledice, ki spremljajo razglasitev verske resnice, so silno daljnosežne. Ločimo jih v dve vrsti, v pozitivne in negativne. Pozitivne sta dve: prva je ta, da moramo brezpogojno verovati, da je bila razglašena resnica (v našem primeru Marijino vnebovzetje) v resnici od Boga razodeta; druga pa ta, da imajo verniki od razglašene resnice velike duhovne koristi. Negativne posledice so vse v kaznih, ki grozijo tem, kateri razglašene resnice ne bi hoteli sprejeti ali bi o njej dvomili. Eni in drugi ne bi samo smrtno grešili, temveč bi bili tudi krivi zločina proti veri. Če se potem notranjemu grehu krivoverstva pridruži še zunanji greh. to se pravi, če svoj notranji upor na zunaj pokažeš, z besedo ali dejanjem, in v tem trdovratno vztrajaš, tedaj imamo zločin krivoverstva v smislu Cerkvenega zakonika z vsemi pravnimi posledicami: zadene te takojšnje, avtomatično izobčenje, ki je odveza od njega na poseben način pridržana sveti stolici (gl. Cerkv. zak. kan. 1325 § 2). Navadni notranji greh krivoverstva nas potemtakem loči od življenja v milosti božji, z drugo besedo, od duše Cerkve, kot vsak smrtni greh; cerkveno-pravni zločin krivoverstva pa nas odtrga od socialnega telesa Cerkve (gl. kan. 2314 § 2). Iz tega je razvidno, kako velik socialni pomen ima razglasitev te ali one verske resnice. Prva razglasitev v zgodovini katoliške Cerkve se je izvršila na občnem cerkvenem zboru v Niceji leta 325, ko so očetje oklicali za versko resnico, da je Sin istobiten z Očetom. Zadnje razglašenje pa je bilo izvršeno na Vatikanskem cerkvenem zboru leta 1870 in se je nanašalo na papeževo nezmotljivost. S tem smo na kratko obravnali, kaj pomeni razglasiti kako stvar za versko resnico. Zato lahko preidemo na drugo vprašanje. Kaj razumemo pod besedo „Marijino vnebovzetje" Da bo odgovor na to vprašanje kolikor toliko jasen, je treba dobro ločiti dvoje stvari: dejstvo in način Marijinega vnebovzetja. V Marijinem vnebovzetju, če ga vzamemo kot dejstvo, je obseženo natanko samo tole: da je bila namreč Marija »ob koncu svojega zemeljskega življenja poveličana z dušo in telesom v nebesih.« To, kar je na njej posebnega in izrednega, je tole: vsi drugi svetniki so ob koncu svojega življenja po-veličani le z ozirom na dušo, kajti z ozirom na telo bodo poveličani iele ob vstajenju mrtvih, ob koncu sveta; preblažena Devica Marija pa je bila poveličana takoj, tako na duši kakor na telesu. Neka stara legenda, ki se opira na krivo tolmačenje Jezusovih besed (»Hočem, da tako ostane, dokler ne pridem,« Jan 21, 22), pripisuje podobno pove-ličanje na duši in na telesu tudi sv. Janezu Evangelistu. Pa to je samo legenda. Z dušo in s telesom sta šla v nebesa le dva: Jezus Kristus in njegova presveta Mati. Kristus je šel sam, z lastno močjo, vnebohod; Marija pa je bila vzeta, z božjo močjo, vnebovzetje. Telesno vnebovzetje je torej izključna prednost Marije Device. Prav v tem obstoji dejstvo njenega vnebovzetja. In glede tega so vsi bogoznanci edini. Ne moremo pa reči, da bi si bili edini, kadar govorijo o načinu, kako je bila Marija vzeta v nebo: ali tako, da je umrla in vstala od mrtvih in bila vzeta v nebo; ali pa tako, da je bila živa prenesena v nebesa, ne da bi prej umrla in vstala od mrtvih. Mnogi so mnenja, da se je zgodilo na prvi način (smrt in vstajenje). Nekateri pa mislijo, in navajajo za to dokaj tehtne razloge, da na drugi način (brez smrti in vstajenja). Ali se bo bližnja razglasitev nove verske resnice omejila zgolj na dejstvo vnebovzetja, ali pa bo določila tudi način, kako se je to zgodilo? ... To je v trenutku, ko to pišemo, še skrivnost, pokopana v prsih nezmotljivega učitelja, papeža. Naj bo kakor koli. Vsi udje katoliške Cerkve smo več kot pripravljeni, da zapojemo v soglasju z našim nezmotljivim učiteljem radostno in navdušeno: Veselimo se, otroci! Devica Marija je bila vzeta v nebo, kjer sedaj kraljuje s Kristusom na veke! Veselimo se! G. R.—A. V. Ljubka Šor l i : (JeMn^ku. V gozdu trudno, drgetaje V vrtni gredi so otožno rumene drevesa. astre zadehtele. Šla je vigred, gre poletje — Razigrano v njih cvetovih tiho, brez slovesa. godejo čebele. Nad obzorjem se ko sence Jaz pa pesmi prisluškujem, zbirajo oblaki, ki jo veter poje, da pod njimi se vrhovi da je žalostno srce mi, resni zde očaki. težke misli moje. So du iwe hujuj/ieiL J moji vasi zdaj skrivnostno potrkava — v sveto noč, da jjosluša naokoli vsa narava — v sveto noč. Vse topleje v moji vasi zvezde sijejo nocoj, čudna mehka je po smrečju tam vojijava — v sveto noč. Nežno kakor harfe spev preliva v slednje se srce: Mir ljudem in na višavah Bogu slava — v sveto noč. A krog mene le tema je . . . Oh, in daleč je do zvezd . . . Kot popotnik skozi mesta duh moi tava —• v sveto noč. Rad poromal v svojo vas bi čez doline in gore, a velika, prevelika je daljava — v sveto noč. Hrepenenje v m.ojem srcu kljuje, kljuje ko kragulj, da vse huje žge bolest me in težava — v sveto noč. Le enkrat še naj pokleknem k božjim jaslicam doma, naj enkrat še zvon domači me uspava — v sveto noč . . . Dr. JOŠKO TISCHLER: ŠOLSKE PRILIKE NA KOROŠKEM Poleg družine in cerkve je šola brezdvoma mogočen vzgojni činitelj vse mladine. Ne bi hotel trditi, da ostanejo gospodarske in socialne prilike, v katerih živi otrok, brez posledic, istotako so politične prilike časa in vse oblike javnega življenja močna gibala v razvoju otrokove duševnosti in duhovnosti. Vtisi pa, katere zapusti v otrokovi duši šola, so neizbrisni. Tako se seve ne bomo prav nič čudili, da je za šoloT>odisi iz strankarskega vidika, bodisi iz narodnostnega gledanja že desetletja sem hud boj. Koroški Slovenci živimo v močni gospodarski odvisnosti in tudi pod močnim gospodarskim pritiskom nemškega soseda že stoletja. Ni torej čuda, da sta oba dva dela polagala ravno na šolo največjo važnost. Gospodarska premoč se je izražala v politični moči in ta zopet je iskala z uspehom svojega odseva v šoli. Če torej listamo po listih, knjigah in po raznih šolskih spisih zadnjih osemdeset let, najdemo zopet in zopet napore na slovenski strani, da bi vsaj košček pravic zagotovili slovenski mladini v šoli. Ves ta napor je veljal ohranitvi osnov svojelastnega narodnostnega življenja. Občine po svojih zastopnikih so zastavile svoje moči, starši so se izjavljali in pošiljali svoje prošnje, slovenska duhovščina, ki je prihajala neposredno iz slovenske vasi, je storila svojo dolžnost in na vseh pristojnih mestih zahtevala pravico slovenskemu otroku. Na splošno pa lahko ugotovimo, da je pač prevladalo načelo, kdor ima politično moč, odločuje tudi na tem izrecno kulturnem polju. Ta boj za enakopravnost in pravičnost v šoli je bil trd, dolgotrajen in brezuspešen. Šolska obveznost je bila sicer vpeljana po državnem zakonu 1869/70, vendar so vse jezikovne določbe tako splošnega in nedoločnega značaja, da je pač ostalo prepuščeno deželni politični oblasti, da usmeri pouk v šoli po svoje. Leto 1891. je sicer prineslo nekaj določb o takozvani utrakvistični šoli, vendar tudi tam v bistvu ni bilo nič točno določenega. Po drugi svetovni vojni leta 1945. in sicer dne 3. oktobra je tedanja deželna vlada sklenila novo šolsko odredbo. Odredba je bila po sklepu deželne vlade spremenjena glede Gospe svete in Otmanj in 11. novembra 1945 objavljena v „Karntner Nachrichten" ter je postala s tem polno veljavna. BESEDILO ŠOLSKE ODREDBE A. V južnem delu Koroške obstojajo dvojezične ljudske šole. Tukaj se bo vršil pouk v prvih treh letih načeloma le v materinem jeziku otrok, toda tudi drugi deželni jezik se bo poučeval že od šolskega začetka najmanj šest ur na teden. V četrtem šolskem letu bo sledil prehod k nemškemu učnemu jeziku, ki bo ostal do konca šolske dobe. Poleg tega pa bodo v četrtem šolskem letu štiri in nato tri ure tedensko poučevali slovenski jezik. Verski pouk se bo vršil izključno le v materinščini. V prvih treh razredih bo celotni pouk na pol nemški in na pol slovenski. Tukaj se prišteva k jezikovnem pouku tudi pouk realij, čitanje in pisanje. B. Dvojezične šole bodo v sledečih občinah: Okraj šmohor: Brdo, Goriče, Št. Štefan, Blače. Okraj Beljak: Bistrica na Zilji, Shaja vas, Smerče, Podklošter, Bekštajn, Marija na Zilji, Ledince, Lipa, Vern-berg, Gozdanje, Vrba, Loga vas, Št. Jakob. Okraj Celovec: Šmartin, Škofiče, Zg. Vesca, Bilčovs, Hodiše, Vetrinj, Kot-maravas,' Zihpolje, žrelec, Radiše, Medgorje, Grabštajn, Pokrče, Št. Tomaž, Otok, Bistrica v Rožu, Slovenski plajberk, Svetna vas, Šmarjeta v Rožu, Sele in Borovlje. Okraj Velikovec: Vse občine z izjemo Pustrice. Šolarji, ki bodo prišli iz dvojezičnih ljudskih šol, bodo morali v meščanskih in srednjih šolah imenovanih občin, kakor tudi v Šmohorju, Beljaku in Celovcu obiskovati obvezni slovenski pou-k tri ure tedensko. dostni meri slovenski jezik. Dokler njih število ne zadostuje, je treba nastaviti tudi na Koroško priseljene učne moči. Pri nastavitvi učnih moči v dvojezičnem ozemlju soodloča zastopnik Slovencev v deželnem zboru. E. Za razpoložljive učne moči dvojezičnih šol bodo tečaji o vseh potrebah dvojezičnega pouka. Na učiteljiščih se mora vršiti pouk slovenskega jezi- Škocijanski otroci na izletu C. Kot učne knjige je treba sestaviti ter izdati: začetnico v nemškem in slovenskem jeziku, nemško in slovensko jezikovno čitanko, računice za prve tri razrede v nemškem in slovenskem jeziku, eno slovensko čitanko za srednje in eno za višje razrede. Razen- tega bo pripravljen posebni učni načrt ter načrti o razdelitvi učnih snovi za vse vrste šol. D. Kot učne moči je treba nastaviti ža nižje in srednje razrede vse učitelje in učiteljice Koroške, ki obvladajo v za- ka tri ure tedensko. V četrtem letniku se bo poučevala metodika drugega jezika kot nov predmet dve uri na teden. F. Kot vodje dvojezičnih ljudskih šol je treba nastaviti učne moči, ki obvladajo slovenski jezik. Na isti način bodo dvojezične šole oskrbovali inšpektorji, ki so zmožni poučevati tudi drugi deželni jezik. Končno je treba tudi deželnemu šolskemu direktorju za ljudske šole dodeliti strokovnjaka dvojezičnih ljudskih šol kot referenta in svetovalca. G. Nadure učnih moči na dvojezičnih šolah je treba posebej izplačati. Število šolarjev posameznih razredov naj ne presega števila 50. H. Ta odredba je veljavna z dnem objave. S tem novim zakonom je na Koroškem na šolskem polju ustvarjen povsem nov položaj, ki se bistveno razlikuje od stare utrakvistične šole. Utrakvistična šola je imela nalogo, da slovenskega otroka v ljudski šoli vpelje potom slovenščine v nemški jezik, torej postopen prehod iz materinščine v drugi jezik. Ker pa v postavi sami ni bilo nikdar točno določeno, v kakem obsegu se ima porabljati slovenščina, je v praksi pač bilo prepuščeno posameznemu učitelju, kaj in kako poučuje. Slovenščina se je od leta do leta bolj izrinila iz šole, iz utrakvističnih šol so postale nemške šole, o postopnem prehodu od materinščine k državnem ijeziku ni bilo več govora. Učitelj se slovenščine ali sploh ni posluževal ali pa samo v toliko, da je mogel otroku še nekaj dopovedati. Spominjam se na razgovore v šolski komisiji deželnega šolskega sveta leta 1936/37, ko se je izkazalo, da šolski nadzorniki sami niso več bili na jasnem, katere šole na Koroškem je še smatrati za utrakvistične. Če pa je človek pri- merjal uradne štatistike utrakvističnih šol s taktičnim stanjem, pa je bila slika še bolj obupna. Temu stanju seve ni bil kriv samo nedoločen učni načrt, marveč še v veliko večji meri duh, ki so ga učitelji prinašali v te šole, duh nestrpnosti, duh, ki otroka ni povezal z družino, domovino in narodom, marveč ga je v resnici odtujeval od vseh treh in s tem polagal temelje šovinizmu. Pri tem seve ne smemo prezreti dejstva, da je koroško učiteljstvo na učiteljišču in pozneje v praksi stalo pod hudim pritiskom Siidmarke in Heimalbunda, dveh organizacij, kojih politični in materijalni pritisk ravno na šolskem polju ne smemo podcenjevati. Vpliv teh organizacij je bil tudi pred 1938 tako silen, da so ostala vsa pogajanja v letih 1935-1938 brezuspešna. Da je narodni socializem na mah odpravil zadnje ostanke utrakvističnih šol, je razumljivo, mogoče bi položaj bolj točno označili s pripombo, da je narodnemu socializmu preostala samo naloga, dati šoli tudi na zunaj tako lice, kakor je odgovarjalo notranji vsebini. Temu je sledila prepoved slovenske govorice na ulici, v javnih lokalih, da, celo v družini in cerkvi. Od 1870 do 1938 so koroški Slovenci v Celovcu in na Dunaju skušali doseči spremembe na šolskem polju, na žalost brez vsakega uspeha. Šele nov položaj 1945 v Evropi in tudi na Koroškem je omogočil bistveno spremembo, oziroma prvi poizkus Dijaki-srednješolci se na pokopališču v Št. Jakobu klanjajo spominu umrlih velikih mož. ureditve šolskih prilik v deželi. Objavljeni zakon je po svoji vsebini in svojem smislu za Koroško nekaj popolnoma novega. Novi zakon ni obnavljanje starega utrakvizma, ki je samo Slovence obvezoval, da se učijo nemščine. Novi zakon predpisuje dvoje-zičnost v pravem pomenu besede in sicer obvezno za Slovence in za Nemce. V šolah vseh občin, ki so v šolskem zakonu navedene, je pouk od vsega početka dvojezičen. Otroci obeh narodnosti se istočasno učijo obeh jezikov. Ta dvojezičnost obsega vse predmete in ves pouk prvih treh let šolske dobe. Po tej dvojezični predpripravi je v četrtem šolskem letu nemški učni jezik in slovenščina se v tem šolskem letu poučuje v štirih tedenskih urah, od petega šolskega leta naprej pa v treh tedenskih urah. Ta ačin jezikovne razpredelbe je gotovo iznenadil marsikaterega Slovenca, ki je pričakoval vsaj prva leta osnovnega pouka izključno v materinščini. Da pa imajo otroci možnost po četrtem šolskem letu prestopiti na glavno šolo ali na srednjo šolo, kjer je nemščina izključni jezik, je potrebno, da so jezikovno za to pripravljeni, dokler nismo Slovenci dosegli svoje gimnazije. Vsi otroci — brez izjeme — ki pridejo iz v postavi navedenih dvojezičnih šol, imajo na glavni šoli in tudi na srednjih šolah obvezen pouk v slovenščini po tri ure na teden. S tem je za- gotovljeno, da se otroci v slovenščini izpopolnijo in ne pozabijo tega, česar so se v ljudski šoli priučili. Uverjen sem, da bi pri vestnem izvajanju tega šolskega zakona Slovenci v resnici znali svoj in sosedov jezik in da bi tudi Nemci obvladali svoj in slovenski jezik. To bi bil prvi korak oziroma predpogoj za medsebojno spoznavanje in razumevanje obeh narodov. Tega pa v veliki meri manjka, ker Nemcem manjka neposredna možnost proučevati slovenske probleme in slovenskega človeka v vsem njegovem kulturnem izživljanju. Po slovenskem jeziku bo Nemcem odprta direktna pot v slovanski svet, ki igra novo in važno vlogo v gospodarskem, kulturnem in političnem življenju našega kontinenta. Svoj glavni namen pa bo šolski zakon dosegel, če v deželi sami premosti vladajučo narodno nestrpnost in narodno nesoglasje, ki zastruplja življenje v deželi. Nov duh mora v šole, duh sporazuma, duh sožitja, duh narodne strpnosti. Šola ne sme služiti razdruževanju dveh sosednih narodov, marveč poglobitvi obojestranske povezanosti. Ker zakon govori tudi o verouku v ljudski šoli, je potrebno, da se tudi o tem malo pomenimo. Načelno se poučuje verouk izključno v materinščini. Za materinščino se smatra jezik, katerega govori otrok ob vstopu v šolo. V času, ko duhovnik poučuje V šoli v Škocijanu. slovenske otroke v slovenskem jeziku, so nemški otroci aktivni poslušalci, ko pa uči nemške otroke v nemškem jeziku, tedaj pa slovenski otroci poslušajo oziroma sodelujejo. Tako je tudi tukaj dvojezičnost dana. Kakor šolska odredba točno določa, bi šolska oblast morala poskrbeti za primerne knjige. Do sedaj sta izšli le dve knjigi in sicer „Prva knjiga" kot neke vrste abecednik in „Naš dom" kot prva čitanka za 2. in 3. šolsko leto. Na žalost moramo ugotoviti, da šolska Oblast ni poskrbela nadaljnjih knjig in je to delo celo preprečila. Mnogi so računali, da bi postala ta skrb za slovenske šolske knjige po državni pogodbi za Avstrijo nepotrebna. Razmere pa so vendar že do sedaj dokazale, da je vsaka taka špekulacija nepravilna. Deloma pa je krivo zadržanju šolske oblasti tudi vzdušje, katero so vedno znova vnašali v to vprašanje politiki, ki so si prisvajali več moči, kakor je v resnici imajo. Od decembra 1947 je divjala po deželi gonja proti dvojezični šoli in v letih 1949 in 1950 pa smo slišali že povsem določne izjave posameznih gospodov ..politikov", kako bodo izsilili spremembe. 1. avgusta 1950 bi moral na zahtevo ene stranke deželni zbor ponovno razpravljati o tem vprašanju, a na odločno povelje z Dunaja je morala taka razprava odpasti. Temu dogodku v deželnem zboru je sledila nevihta političnih zborovanj, katerih pa se narod ni udeleževal. Ravno ta pojav pa smemo smatrati kot zdrav odgovor vsem političnim hujskačem v deželi. Gonja na eni strani je vendar izzvala tudi korak treznih elementov v deželi. Učitelji, ki zakon v resnici izvajajo, so se dne 8. septembra 1950 sestali v Celovcu, da zavzamejo k temu vprašanju svoje strokovno stališče. To zborovanje je ob prisotnosti deželnega glavarja Wedeniga in referenta za dvojezične šole vladnega svetnika Justa odločno potrdilo, da je pot dvojezične šole pri danih razmerah edino možna pot, da je to pot, ki naj privede mladino do medsebojnega spoštovanja in razumevanja. Gotovo pa spada med prve značilnosti tega zborovanja sklep, v katerem zahtevajo učitelji, ki resno poučujejo na dvojezičnih šolah, tudi potrebne zaščite pred nerazsodnimi politiki od strani šolske oblasti in vlade. Igralci Miklove Zale v Nonči vesi. Po imenovanem šolskem zakonu, ki ima tudi danes polnopravno veljavnost, je v deželi 107 dvojezičnih sol, na katerih poučuje nad 350 učiteljev. Večina teh učiteljev v jezikovnem pogledu ni na taki višini, da bi s pridom mogla vršiti poverjeno ji nalogo. Tu pa bi bila zopet naloga šolske oblasti, da potom obveznih tečajev usposobi vse učne moči, da bodo tudi kos predpisom. Nujna potreba pa je, da dobijo dvojezične šole svojega skupnega nadzornika, ki bo v resnici skrbel za izvedbo določb. 2e leto dni traja boj za mesto deželnega šolskega nadzornika. Naše stališče pri tem je bilo in ostane, da mora ta nadzornik obvladati slovenski jezik, če pa tega ni mogoče izvesti, tedaj morajo dvojezične šole izločiti in za te imenovati moža, ki je popolnoma zmožen slovenskega jezika. To svoje stališče smo ponovno pismenim in ustmenim potom tolmačili deželnim in državnim oblastem in tudi predsedniku zvezne vlade. Druga nujnost je sprememba na učiteljišču. Tri ure jezikovnega pouka za kandidate, ki naj potem v tem jeziku poučujejo v vseh predmetih, je vseka-ko premalo. Predvsem se je pokazala potreba po metodiki dvojezičnega po-uka^ kar je sicer v šolski odredbi sami že predvideno in se do danes ni izvajalo. Nadalje se je oojavila pogreba po pouku realij v slovenskem jeziku^ za vse one kandidate, ki naj kdaj poučujejo na dvojezični šoli. Za vse to je stavljen šolski oblasti že skoraj leto dni konkreten predlog. Seveda smo Slovenci zainteresirani tudi na vsej nadaljnji izobrazbi slovenske mladine, ker je naravnost sramota za šolsko oblast, da slovenski maturanti niti svojega materinskega jezika ne obvladajo, ker jim za to šola ni dala nobene ali pa premalo prilike. Iz tega razloga je Narodni svet koroških Slovencev predložil vsem pristojnim oblastem tudi točen načrt gimnazije, ki naj slovenskim otrokom zagotovi zadosten pouk v obeh de- želnih jezikih, ker z vso odločnostjo stojimo na stališču, da ne more biti naloga srednje šole v osmih letih napraviti iz slovenskega otroka nemškega maturanta, na drugi strani pa se tudi v polni meri zavedamo važnosti znanja nemškega jezika. Nismo mnenja, da bi morala slovenska mladina iz Koroške iskati svoje izobrazbe izven države, marveč je tukaj domovina dolžna, da to izobrazbo posreduje. V deželi imamo deset nemških srednjih šol. Tudi za slovensko gimnazijo mora biti prostora in denarja. Še nekaj moramo pri tej priliki navesti. Na vseh realnih gimnazijah v Celovcu, Beljaku in Št. Pavlu je od leta 1946 naprej slovenščina za vse učence obvezen predmet in sicer od petega razreda naprej po tri ure tedensko. Na realnih gimnazijah je torej jezikovna razpredelba taka, da se učenci od prvega razreda učijo angleščine, od tretjega latinščine in od petega razreda pa slovenščine. Na humanističnih gimnazijah prične v prvem razredu angleščina oziroma latinščina in v tretjem latinščina od-nosno angleščina in v petem razredu grščina. Humanistično gimnazijo pa imamo na Koroškem samo eno v Celovcu s podružnico na Tanzenbergu. Na celovški realki pa se poučujeta angleščina in italijanščina. Na celovški trgovski akademiji pa je poleg angleščine italijanski jezik obvezen. Za dijake pa, ki so se namesto italijanščine odločili za slovenščino, je ta obvezna do mature. Ureditev šolskih prilik na Koroškem bo še slej ko prej stala velikih naporov in mnogo resnega dela. Pri tem delu morajo pomagati učitelji na eni strani in starši na drugi strani. Tudi interes staršev še daleko ne odgovarja važnosti šole kot vzgojnega činitelja. Starši morajo zahtevati, da se šolski predpisi izvajajo, starši morajo podpreti učitelja pri njegovem delu. Le v skupnem delu bo šola rodila res to, kar od nje pričakujemo vsi, jeklenih značajev, poštenih fantov in deklet, ki so dobro vzgojeni in tudi opremljeni s potrebnim znanjem. ^Otniki, mzMžjf t MED AMERIŠKIMI SLOVENCI Šele pred dobrimi desetimi leti se je domovina začela zavedati važnosti izseljeniške-ga vprašanja in odgovornosti do rodne krvi v tujini. Ustanovljena je bila Izseljenska zbornica (1938), ki naj bi navezala stike z našimi izseljenci, jim pomagala in jih skušala ohraniti domovini, ter zbirati zgodovinske podatke o njihovem delu in življenju. Bilo je veliko prepozno, toda vendarle. Pred tem se je na tisoče in tisoče naših ljudi že odtrgalo od narodnega telesa in se brez varstva, brez pomoči, prepuščeni samemu sebi izgubljalo v tujini. Izseljevanje v Ameriko se je začelo že po letu 1880.; toda po letu 1890. in 1900. se je zdelo, kakor da bi se odprla življenjska žila našega naroda, vse je drlo tja črez morje v obljubljeno deželo. Z vsakim letom se je število izseljencev stopnjevalo, tako da je okoli leta 1910. njih število tu presegalo že 200.000. Domovina je izgubljala svoje najbolj krepke delovne moči, ne da bi se zavedela, da jo to slabi. Po uradni statistiki iz 1. 1940. je še 178.640 priznalo svojo slovensko narodnost in slovenščino kot materni jezik je priznalo 146.020. Zato lahko mirno računamo, da je pred prvo svetovno vojsko živelo v Ameriki preko 250.000 Slovencev rojenih v Sloveniji. Primerjaj članek p. Kazimira Zakrajška: Koliko Slovencev je v USA?, ki je izšel v Ave Maria koledarju 1946. Večina slovenskih izseljencev ni imela namena, da ostane v Ameriki za stalno; temveč samo za nekaj let, da si prislužijo toliko, da pomagajo doma svoji obubožani družini, da rešijo doma svojo zemljo stisk in dolgov in se potem vrnejo. Toda Amerika jih je znala zgrabiti tako, da se niso več vrnili. Povabili so sem še svoje žene, postavili si svoje domove in otroci so jih dokončno privezali. Skoraj za vse je bil začetek zelo težak. Morali so v tovarne, v rudnike in gozdove ter za majhno plačo izvrševati najtežja dela. Danes se njihovi otroci in potomci ne zavedajo več, kaj so morali stari »oldtajmer-ji« in pijonirji pretrpeti, da so se ohranili. Danes bi tako nujno rabili knjigo v angleškem jeziku, ki naj bi pokazala ameriški javnosti, koliko je tudi pozabljeni slovenski narod prispeval s svojimi žulji pri gradnji Amerike. V tem članku nas zanima predvsem vprašanje glede verskega življenja med prvimi in poznejšimi naseljenci; v koliko so si naši izseljenci znali ohraniti vero svojih očetov iti kako so si jo ohranili? Bil je med njimi hud boj za vero in nevero, za katerega vedo samo še stari, medtem ko se je domovina za vse to tako malo zanimala, kot da ti naseljenci niso več njeni otroci. Tudi ta boj bo moral nekoč slovenski zgodovinar zabeležiti, ker je bil pristno slovenskega značaja, nekak odmev liberalnega boja doma, samo da se je tu vršil v veliko večji ostrini in imel tudi slabše posledice v verskem pogledu. Ta idejni boj je moralo izvojevati preprosto ljudstvo samo, ki je pokazalo, da ima vkljub svoji prilagodljivosti in mehkemu značaju, ki se le prerad ukloni in se nagiba na desna in levo, vendar neko žilavost, notranjo moč in smisel za idealizem, samo če ima med seboj nesebične in neustrašene voditelje. Iz vidika verskega življenja moremo med našimi naseljenci ločiti tri dobe: 1. začetna doba, ko je bilo ljudstvo v celoti verno in je želelo ohraniti svojo vero in slovenske verske tradicije s tem, da so ustanavljali svoje župnije in cerkve ter šole, kar je trajalo od 1890. do 1905. leta. 2. doba, ko se je vsled večjega dotoka ljudstvo raztreslo po vseh državah v večjih ali manjših skupinah, postajalo vsled primanjkovanja duhovnikov versko brezbrižno in odpadalo od svoje vere. 3. doba končne opredelitve in verskega preporoda. Začetna doba Če izvzamemo dobo slovenskih misijonarjev med Indijanci, moremo določiti leto 1880. za začetek večjega naseljevanja Slovencev po ameriških industrijskih središčih. Po tej dobi so se Slovenci strnjeno naseljevali in si med seboj za slučaj bolezni ali smrti ustanavljali lokalne bratovske podporne organizacije. Po vzgledu rudarskih društev sv. Barbare, so tudi ostalim društvom dajali imena kr- ščanskih svetnikov. Kjer so naši naseljenci naleteli na kakšno cerkev, so hodili tja k službi božji, toda jezika niso razumeli in tuji duhovniki se niso dosti zmenili za slovenske naseljence. Tako so v teh bratovskih sloven- skih društvih začeli misliti na svoje lastne župnije in cerkve s slovenskim duhovnikom Na zapadu (zapadno od reke Missisipi) so v začetku nastale najmočnejše slovenske naselbine in s tem tudi prve župnije in cerk- Pogled v glavno ladjo bazilike Sv. Petra, ki je napolnjena pobožnih vernikov. ve. V državi Minnesota (do leta 1914. je bilo preko 20.000 Slovencev) je bila najstarejša slovenska cerkev zgrajena iz hlodov v kraju Brockway 1. 1871. Ostale se nahajajo v krajih: Biwabik (ust. 1894.), Chisholm (ust. 1904), Eveleth (ust. 1903.), Ely (ust. 1890.), Gilbert (ust. 1905.), Tower (ust. 1880), v Greaney (ust. 1907.) ter New Du-huth in Aurora. V vseh teh krajih so Slovenci sami ali skupno z drugimi narodnostmi s slovenskimi duhovniki razvijali živahno versko in cerkveno življenje. V kraje, kjer niso mogli sami ustanoviti svojih župnij, pa so hodili naši duhovniki v pomoč. Škof Ire-land je namreč vabil naše dijake v svoje bogoslovje v St. Paul, toda jih je pozneje kot mlade duhovnike nastavljal po nemških župnijah, odkoder so hodili pomagat tudi po naših zapuščenih slovenskih naselbinah, vendar bi jih po naših naselbinah na vzhodu še bolj nujno potrebovali. V državi Colorado (preko 8500 Slovencev) so si Slovenci osnovali samo tri slovenske župnije: v Pueblo (1895.) in v Lead-ville (1899.) in v Denver (ust. 1918.), toda kaj je to vpričo toliko drugih Slovencev, ki so ostali zapuščeni. V državi Kansas (preko 20 slov. naselbin in gotovo preko 2000 Slovencev) je bila ena slovenska župnija v Kansas City (ust. 1908.). Ker so imeli svojo cerkev in svojega duhovnika je bilo versko življenje v tem mestu dokaj trdno. Zanimivo je, kar so nasprotniki o njih napisali: »Naša naselbina je edina med slovenskimi naselbinami v Ameriki, ki se je z vsemi štirimi vogli uprla vsakemu napredku (!), vsaki novi in dobri ideji.« Če bi imeli drugod svojega duhovnika in svojo župnijo, bi tudi drugod »nove in napredne ideje« ne vodile naše ljudi v verski propad. V državi Montana (uradno je bilo leta 1925. 4000 Slovencev) so Slovenci pomagali pri zidavi cerkve v Great Falls in imajo že domače duhovnike v mešanih župnijah v mestih Anaconda in Meaderville. Svojo cerkev so sezidali tud v East Helena in Butte s slovenskim duhovnikom. Na skrajnem zapadu v državi Californiji je bilo črez 6500 Slovencev. Ker so naseljeni po mnogih naselbinah, je bila slovenska župnija ustanovljena samo v San Francisco s slovenskim župnikom (ust. 1902.). V državi Washington (je bilo okrog 2000 Slovencev) so Slovenci zidali cerkve v Black Diamond, v Krain (naselbina je dobila ime po naši Kranjski) in v Enumclaw. V državi Wyoming (Slovencev so cenili okrog 4500) je v mestu Ročk Springs slovenska župnija s slovenskim župnikom, ki je bila ustanovljena 1. 1910. Slovenska cerkev sv. Lovrenca v Clevelandu, Ohio. V državi Nebrasca so imeli Slovenci svojega slovenskega duhovnika v So. Omaha gospoda J. Zaplotnika, ki ima zbranega veliko gradiva za zgodovino ameriških Slovencev. V državi Michigan (število Slovencev je . bilo gotovo preko 4000), je bila v Calumet slovenska župnija (ust. 1888) in v Ironwood mešana župnija s slovenskim župnikom. Veliko pozneje (1926.) so v Detroit-u frančiškani ustanovili še eno slovensko župnijo. V državi Illinois (cenili so Slovencev preko 20.000) je bilo veliko slovenskih naselbin, samo v mestu Chicagi se je naselilo preko 10.000 Slovencev. V tem mestu sta dve slovenski župniji: sv. Štefana (ust. 1897.) in na južnem delu sv. Jurija (ust. 1903.). Najmočnejšo slovensko župnijo so imeli v Jolie-Ui ustanovljeno 1891. Nadalje so slovenske cerkve in župnije še v La Salle (ust. 1902.), v Waukeegan (ust. 1903.) in v Springfield, V državi Wisconsin (Slovencev do 13.000) so slovenske cerkve in župnije v Mil-waukee (ust. 1916.), v West Allis (ust. 1904.), v Sheboygan (ust. 1910.), in v Wil-lard (ust. 1912.). V državi Ohio (po državni statistiki 40.000 Slovencev) se je največ Slovencev naselilo v mestu Cleveland (preko 30.000 Slovencev), kjer so ustanovili župnije sv. Vida {1893.), sv. Lovrenca (1901.), Marije Vnebovzete (1905.) m sv. Kristine (1925.); dalje v Lorain (1905.) in v Barberton (ust. 1916.). V državi Indiana (preko 2000 Slovencev) toda le ena župnija je bila ustanovljena za Slovence v mestu Indianapolis (1907.). V državi Pennsylvania (gotovo preko 50.000 Slovencev) so bile ustanovljene sledeče slovenske župnije in cerkve: sv. Jožefa v Forest City (1904.), Matere božje v Pitts-burghu (1892.), sv. Petra v Steelton (1909), sv. Barbare v Bridgeville (1894.) in sv. Jožefa v So. Bethlehem (1913.) in sv. Terezije v Johnstovvnu (1928.). V državi Connecticut je samo ena slovenska župnija v mestu Brigeport (1913.). V mestu New York so frančiškani ustanovili slovensko župnijo leta 1916. v času, ko je tam gotovo prebivalo preko 2000 Slovencev. Kjer so bili torej slovenski duhovniki, tam se je v začetniški dobi tudi ljudstvo zbralo ckoli njega in so s svojimi težko prisluže-nimi dolarji zidali skromne cerkvice, cerkvene dvorane in katoliške šole, kjer so tudi poučevali otroke slovenskega jezika. Tako so Slovenski verniki sezidali do leta 1917. štirinajst katoliških farnih šol. Kjer pa duhovnika niso nikoli videli ali samo poredkoma, so pa naši ljudje kmalu padli v versko brezbrižnost, opustili v tujih cerkvah svoje verske dolžnosti in se vsemu katoliškemu življenju vedno bolj odtujili. Otroke niso dali več krstiti, pošiljali so jih v »ipublične« šole, kjer niso slišali nikoli nič o Bogu ali o kaki veri. Pa tudi »salooni« (kjer so točili opojne pijače) so izvršili med našimi naseljenci veliko hudega. S pijačo pa je prišlo vse drugo moralno zlo. Če primerjamo število župnij, ki smo, jih navedli, in štejemo število vseh Slovencev, saj je bilo po vsej Ameriki raztresenih preko 400 slovenskih naselbin, bomo spoznali, kolik greh je storila domovina nad svojimi otroki, da ni poslala za njimi pravočasno izseljeniških duhovnikov. Najbolj žalostno je bilo versko stanje v državi Pennsvlvaniji, kjer je bilo največ slovenskih naselbin, ki so kmalu postale trdnjave brezvernega socializma. Prav tako vidimo v gozdovih in rudnikih West Virginije, kjer je bilo v začetku gotovo naseljenih preko 4000 Slovencev, toda zapuščeni in zanemarjeni, brez slovenskega duhovnika in brez domače župnije. Samo en primer take zapuščenosti. Bilo je Tiskarna ..Ameriške domovine", dnevnika ameriških kat. Slovencev. okoli 1. 1940. ko so iz jobnstovvnske bolnišnice klicali v župnišče sv. Terezije, naj pride duhovnik sprevidet na smrt bolno staro ženo. Ženica ni znala dosti angleščine, pa jo vpraša duhovnik, kake narodnosti je, in pove, da je Slovenka. Duhovnik se ji predstavi, da je tudi on amerikanski Slovenec. Vzra-doščena se stara ženica dvigne in pravi: »Marija me je uslišala. Nisem v teh gozdovih nikoli zvedela, da je v Ameriki kak slovenski duhovnik, toda vedno sem v svoji zapuščenosti molila k Materi božji, da bi se mogla vsaj pred smrtjo spovedati.« Drugi dan zjutraj, na praznik Brezmadežne, je žena umrla. Nekateri ameriški škofje so videli to silno potrebo, toda sami niso imeli svojih duhov- Koledar 4 nikov, in če so prosili v stari kraj zanj^ so zaman nanje čakali. Clevelandski škof je poklical slovenske frančiškane, ki so pozneje ustanovili redovni Komisarijat, toda prišlo jih je premalo in še ti so naleteli na ogromno težav. Ko je videl p. Kazimir Zakrajšek veliko polje dela, je trikrat odšel v domovino in prosil tako v Ljubljani, v Mariboru in Zagrebu, naj vendar domači škofje pošljejo duhovnikov v> Ameriko, toda vse prošnje so bile zaman. Tukaj pa je tisočem in tisočem slovenskim in hrvatskim naseljencem grozil verski odpad in dušna smrt. Približno z letom 1905. se začenja druga doba v verskem življenju ameriških Slovencev, ko so se protiverske sile začele organizirati v fronto proti vsemu, kar slovensko katoliškega. Začenja se doba borbe med vero in nevero najprej skrito za bratovskimi podpornimi društvi in potem vedno bolj oči-to. dokler ni -socialist Kristan začel z javnimi shodi po vsej Ameriki. Veri nasprotne sile so pokazale veliko spretnost v odtujevanju ljudi od vere in zavajanju po svojih društvih, organizacijah in časopisih. Imeli so i Slovenska cerkev sv. Jožefa v Joliet-u 111. lahko delo in se po krajih, kjer ni bilo slovenskega duhovnika, hitro razširili. Prvi predhodnik in poznejši zvesti sodrug, toda prikrit sovražnik vere in včasih celo »branitelj pravega katoličanstva«, je bil časopis »Glas naroda« (začel je izhajati v New Yorku leta 1893.), ki se je zelo hitro razširil ter je imel 1. 1910. že črez 9000 naročnikov. Hotel je kazati nepristransko in katoliško lice, toda povsod je znal vbrizgati strup liberalnega protiverskega duha. Pisal je v duhu ljubljanskega »Slovenskega naroda« in se je bal. da se ne bi prenesel sem v Ameriko staro-kranjski klerikalizem in Jegličev boj proti liberalizmu. Bolj jasno svobodomiselno protiversko stališče je pokazal list »Glas svobode« pozneje »Proletarec«, ki je začel izhajati v Chicagi leta 1903. Ta je sprožil misel, da bi se organizirali vsi takozvani »naprednejši« Slovenci, ki se nočejo vezati s katoliškimi jednotami v novo slovensko narodno podporno jednoto, kar se je zgodilo leta 1904. Koncem leta 1905. je štela ta podporna organizacija »naprednejšega mišljenja« že 1500 posameznih društev. Toliko društev v tako kratkem času je znak, kako lahko je bilo njihovo delo in kako malo odporne katoliške sile in verske zavesti je še bilo med slovenskimi naseljenci. Ta organizacija je izdala kot svoje propagandno geslo: »Slovenci, ne brigamo se, h kateri veri pripadate, na kakšen način molite Boga, ali če ga sploh ne molite, ampak v naših vrstah ste dobrodošli vsi rojaki, ki so pri volji delati za uresničenje načel svobode, enakosti in bratstva.« Sami priznavajo, da je bila v teh načelih tista skrivnostna sila in agitatorič-na moč, ki je širila krog članstva Slovenske narodne podporne jednote. Podporna organizacija je bila torej samo sredstvo za širjenje svobodomiselnih, marksističnih in ateističnih idej. Sporedno z ustanavljanjem osrednjena-predne organizacije, so se po vseh slovenskih naselbinah širila marksistična moška in ženska društva povezana v jugoslovanski socialistični zvezi in obenem v isti vrsti so se širila društva svobodomiselne zveze, ki je v letu 1923. imela že 181 društev in zastopstev. Vse tri smeri: liberalna, framazonska in socialistična so si bile edine v boju zoper duhovnike in vero ter v svojih časopisih napovedale oster boj proti vsemu, kar je bilo došlemu katoliškemu Slovencu svetega. Način boja, ki je bil neenak, je postajal vedno ostrejši od veri nasprotne strani in je mnogokrat, da ne rečem večinoma, presegal vse meje dostojnosti. Osebni napadi so se vršili ne le po časopisju, ampak tudi dejansko po naselbinah, kjer se katoliški Slovenci že niso več upali v cerkev, da ne bi bili oblateni in osramočeni. Marksistični nauki in progresivnost človeštva jim je postala vera, katoliška Cerkev, vera in duhovniki so jim bili le reakcija, napotje človeškemu in delavskemu napredku. Vse to je prijalo našim slovenskim delavcem, ki so bili od amerikanskega kapitalizma nezaščiteni in velikokrat zlorabljeni. Glede vere so pa tako hitro padli v versko brezbrižnost in jim je bilo zelo prav, da jim ni bilo treba plačevati za cerkev in podpirati župnijo. Tako so raje svoje dolarje nosili v gostilne in v znamenje napredka in verske neodvisnosti so začeli zidati razne domove in socialistične dvorane. Vsega skupaj so v Ameriki sezidali samo na nasprotni strani okoli 80 domov. Toliko bi moralo biti tudi več cerkva, pa ne bi prišlo do tega žalostnega dejstva, da je dve tretjini slovenskih naseljencev v dvajsetih letih opustilo versko življenje in dejansko odpadlo od vere in Cerkve. Tako je mogla »Prosveta« ob dvajsetletnici napredne jednote zapisati: »Zgodovina ameriških Slovencev naj bi se delila v dve glavni dobi: v dobo pionirjev in misijonarjev in v dobo emancipacije. Z ustanovitvijo narodne podporne jednote je bila zaključena prva doba in začela se je druga. Leto 1904. je epohalni mejnik med obema dobama. V prejšnji dobi so bili župniki absolutni gospodarji v vseh naših naselbinah, vse plasti življenja našega priseljenca so imele religiozni pečat. Podporna društva, ki so takrat obstojala, so bila izključno klerikalna. Če si prišel v naselbino, kjer ni bilo slovenske fare, si mogel podpirati druge cerkve. Vse drugo je lahko izostalo, samo cerkev je morala biti insalun. To dvoje je bil o vedno skupaj ... Z revolucijo leta 1904. pa je prišla nova doba., Naš delavec se je osamosvojil. . . farovškemu bojkotu so bili porezani kremplji.. . naši delavci so nehali graditi cerkve in začeli so graditi svoje delavske dvorane. Vse cerkve, kar je bilo zgrajenih po slovenskih naselbinah,, datirajo brez malega iz misijonske dobe. Na prste ene roke lahko preštejete vse tiste, ki so bile zgrajene, odkar živi in raste in cvete SNPJ. Slovenska narodna podporna jednota je v dvajsetih letih svojega življenja zgrnila pod svoje okrilje preko 50.000 delavcev in njih otrok, ima preko 500 društev in blizu dva miljona dolarjev premoženja.« Kaj je pa bilo s katoliško fronto (če jo smemo imenovati fronto?) v tem boju za vero in nevero med katoliškimi naseljenci? Imeli smo katoliški tednik »Ameriški Slovenec«, ki ga je vodil nekaj časa monsignor Buh in pozneje v Jolietu šušteršič, toda široke slovenske delovske mase ni mogel zajeti in ne v nje prodreti. Bil je večinoma premil in preboječ, boječ se, da ne bi kalil ljubega miru. Že leta 1894.. se je v Jolietu ustano- Samostan slov. frančiškanov v Lemontu, 111., kjer je božja pot Marije Pomagaj. Ameriške Brezje. vila Kranjsko slovenska katoliška jednota ne samo z namenom, da organizira v osrednje društvo posamezna podporna društva, ampak v prvi vrsti tudi z namenom, da ohrani Slovencem katoliško vero v tujini. Toda manjkalo je v tej organizaciji odločnega borbenega duha, duhovnega vodstva in močnih duhovnih voditeljev. V primeri z njo na- nia je morda životarilo le eno, vse drugo je bilo v nasprotnem taboru. Ob tridesetletnici K. S. K. J. je moral Dr. Hugo Bren ugotavljati žalostna dejstva: da se je »Glasilo« katoliške jednote za katoliško stvar le tu in tam previdno oglasilo. »Amerikanskega Slovenca«, nekdaj junaka dneva, je pod nesrečnim Klepčevim jerobstvom za časa najhuj- V Clevelandu so naredili razstavo Mohorjevih knjig — ob stoletnici Mohorjeve družbe. sprotno organizacijo v tem boju ni pokazala dosti življenjske sile in ne volje, da organizira enotno katoliško fronto. Treba je samo primerjati števila društev in članov v obeh organizacijah, pa nam bo jasna njena katoliška šibkost. Toliko je resnica, da je vztrajala na tem, da opravi njeno članstvo velikonočno spoved, zaradi katere se je na obeh straneh bil hud boj. V državi Pennsylvania je imela katoliška organizacija samo osem svojih društev, medtem ko jih je imela nasprotna preko 150. V državi West Virgi- ših bojev tako hudo starostni revmatizem lomil, da je lastne strelne jarke bombardiral. Kakega drugega tiskanega bojevnika za naše verske svetinje sploh nismo imeli. Le »Ave Maria«, ki je bila takrat še sama, je kot amazonka nastopila. (Glej Ave Maria, 1925. str. 148). Tako je v teh versko tako kritičnih časih bilo v katoliških vrstah veliko osebnega boja in nasprotovanja in geslo je bilo: samo ne napadati in odgovarjati, ohranimo si svoj mir. Iz tega časa so značilne opazke preprostega slovenskega rudarja: »Si- r cer me ni navdajalo z bridkostjo dejstvo, da je med ameriškimi Slovenci vladal tak pro-tiverski fanatizem, pač pa me je žalostilo dejstvo, da so bili katoliški Slovenci nasproti svojim napadalcem tako tihi, mirni, tako mrtvi, kot da bi bili od njih že premagani; da je vladal na njih strani tak mir, da se je pustilo sovražniku delati, kakor in kolikor se mu je poljubilo, da se ga je od katoliške strani celo podpiralo ...« (Ave Maria, 1925. st. 151.) Katoliško ime sta na zunaj nosili še dve podporni organizaciji: Jugoslovanska katoliška jednota, kjer se je vršil hud boj ali naj ohrani ime katoliška ali naj se izpusti. Imelo je za glasilo »Glas naroda«. kar znači, da je bilo v liberalnih rokah. Druga organizacija je bila: »Slovensko katoliško društvo sv. Barbare«, ki je imelo tudi za svoje glasilo »Glas naroda«, in se je pozneje v tem boju združilo z napredno jednoto. Tako je stal sredi boja osamljen slovenski nabožni list »Ave Maria« s svojim ustanov-nikom frančiškanom p. Kazimirom Zakraj-škom, ki je začel načelen boj za katoliško vero z geslom: rešimo z Marijo, kar se rešiti da! Po svojem prihodu je čez dve leti 1909. začel z verskim listom »Ave Maria«, pri katerem je zbral vse, ki so še ostali verni. Kmalu je postal edini borbeni katoliški list in proti njemu se je strupeno dvignilo vse protiversko časopisje. Skušal je zbuditi med katoličani versko zaspanost in pregnati gnili mir med njimi. P. Kazmir je skušal z duhovnimi vodji v K. S. K. J. okrepiti katoliško zavest. Ustanovil je v Clevelandu list »Sloga«, začel z lastno tiskarno, jo preselil v središče nasprotnikov v Chicago in ustanovil katoliški dnevnik »Edinost«. Hodil je po misij onih in zbujal v vernih poguma in odločnosti. Ustanovil je v New Yorku Družbo sv. Rafaela, ki naj bi se razširila po vseh naselbinah in bi predvsem skrbela za naselbine brez domačega duhovnika. Organiziral je Zvezo katoliških Slovencev, ki je v letu 1917 imela že 1500 članov. Škoda, da je Zveza duhovnikov, ki jo je ustanovil, tako hitro propadla. In tudi velika misel, slovenski katoliški kolegij, kjer naj bi se slovenski mladeniči izobraževali za duhovniško delo med svojimi rojaki, se mu ni uresničila. Ustanavljal je društva Presvetega Imena za može in fante ter Materina katoliška društva. Vsak objektivni zgodovinar, ki bo raziskaval kulturno-verske razmere med ameriškimi Slovenci, bo moral priznati zasluge, ki jih je imel ta mož, da se je ustavila brezverska povodenj med našimi naseljenci. Z letom 1923. lahko trdimo, da začenja tretja doba katoliškega preporoda med naseljenci. Ni se sicer vse rešilo, kar bi se rešiti moglo, toda zbudila s e je v mnogih spet verska zavest, utrdile so se katoliške organizacije in obe fronti sta bili opredeljeni. Vodstvo v Kranjski slovenski jednoti je prevzel Anton Grdina, ki je svojo organizacijo moralno in številno dvignil, in začel organizirati katoliške slovenske shode po vseh večjili naselbinah, česar se prej nikdar ne bi moglo izvršiti brez predhodnega trdega boja okoli prapora »Ave Maria«. Leta 1926. je lahko že prišel slovenski nadškof Anton Bonaven-tura Jeglič v Ameriko, kjer je po naselbinah birmoval in ljudi navduševal, naj ostanejo zvesti svoji sveti veri. V tem letu je nadškof v Lemontu ■— na ameriških Brezjah — slovesno kronal našo Marijo Pomagaj za Kraljico ameriških Slovencev. Kako je danes po petdesetih letih? Na stara leta so se mnogi stari naseljenci spet spomnili, da je Bog in da spadajo v katoliško Cerkev, mnogih pa je še vedno sram, da bi šli v cerkev. Številčno stanje slovenskih župnij in cerkva prej naštetih se ni mnogo spremenilo, samo nekatere so izgubile slovenskega župnika in več modernih katoliških šol se je ustanovilo. Mnogo sinov slovenskih staršev stopa v semenišča in razne redove, toda izgubljajo slovensko zavest, le frančiškansko bogoslovje v Lemontu, goji še vedno z vso skrbnostjo slovenski jezik. Ti slovenski frančiškani oskrbujejo danes šest slovenskih župnij in vodijo slovenske misi-jone po župnijah. Omeniti je treba še slovenske šolske sestre, ki so prišle v Ameriko 1. 1909., ustanovile si tukaj svojo provincijo, ki šteje 126 sester in vodijo 15 šol. Njihova materna hiša je na Asiškem gričku blizu Lemonta in obenem oskrbujejo ravno tam dom za naše stare ljudi. Stari rod prvih naseljencev izumira in po naselbinah živi in raste že drugi, tretji in četrti rod. Tukaj rojeni drugi rod po slovensko strnjenih župnijah in naselbinah govori še dosti dobro slovenski jezik in še se priznava za Slovenca, medtem ko tretji in četrti rod sicer razume jezik svojih starih staršev, toda govorjenje mu gre težko. Po državni statistiki iz 1. 1940. je še 146.000 slovenskih Amerikancev izjavilo, da je slovenščina njihov materin jezik. Tem dejstvom primerno se mora ravnati tudi cerkveno in društveno življenje po slovenskih župnijah. Slovenski župnik prevzame takozvano slovensko mašo in pridigo, njegovi duhovni pomočniki, že tukaj rojeni, pa govorijo mlajši generaciji po angleško. Tako se dogaja, da so slovenske maše vedno manj obiskane, angleške maše pa so napolnjene z mladino. V začetku so po naših šolah poučevali tudi slovenski jezik, sedaj pa je ves pouk v angleščini, le tu in tam se nauče otroci kake slovenske pesmice. Slovenski nabožni list »Ave Maria« ima še vedno 4200 naročnikov. Merilo katoliškega življenja je prav gotovo katoliško časopisje. Poleg mesečnika »Ave Maria« izdajajo in vzdržujejo katoliški Slovenci še dnevnik »Ameriška Domovina«, tednik »Glasilo Katoliške Slovenske Jedno-te« in mesečnik »Novi svet«. Ženska Zveza pa izdaja tudi svoj mesečnik, ki ga smemo imenovati katoliškega, z naslovom »Zarja«. Nova maša p. Bazilija Valentina O. F. M., v lurški votlini na Ameriških Brezjah. P. Kalist Langerholc O. F. M. Joža J. Lovrenčič ml. : Melodija V durih in molih igra mi življenje, želje poganjajo v novo brstenje, duša o sreči, ljubezni mi sanja, v srcu pa up hrepenenja poganja. V upanju kratko je moje veselje, ker v bolečini vtope se vse želje, v večnosti tonejo dura napevi, v sanje me spremljajo le kot odmevi. Spoznanje Mladost •— sanja! Življenje, tvoj akord — hotenje! Tvoja melodija — hrepenenje! Tvoja sinfonija — trpljenje! Zdaj nemo v daljave strmim, mladostno opojnost nazaj si želim. Martin Jevnikar: NEKAJ OBLETNIC 400-lefnica prve slovenske knjige 1« »(( iPinhifSonn jsmbt ttn« ftiri$m HafVUgung tojtfang jtun U* £«» n«t vnb *tn prtbig ««m t«n (gUcrbm /0 «r)Tf dtftur

o pri zadrugah pravilno vodeni, pregledni in vsak čas v redu rodovniki, mlečni zapiski in vsi drugi potrebni vpisi. Ker se delovanje zadrug ne more razviti v številkah, skrbi zveza, da vodijo zadruge kroniko o svojem delovanju. * Zveza ima živinorejske inštruktorje, ki hodijo od zadruge do zadruge in od zadružnikov do zadružnikov ter jih poučujejo v pravilni živinoreji. Obenem inštruktorji skrbijo, da so rodovniki in vsi drugi vpisi v redu. V. Ureditev hlevov in gospodarstva z gnojem Zveza preskrbi zadrugam, ako hočejo njih člani izboljšati hleve in urediti gospoadrstvo z gnojem, cement, potrebno železje, apno itd. Zveza skupno naroča ves potrebni gradbeni material. VI. Zatiranje raznih bolezni Zveza skrbi za zatiranje raznih bolezni pri živini. Zato ima nekatera važnejša zdravila in razkužila na zalogi. Ako izbruhne kaka nalezljiva bolezen, ukrene zveza vse potrebno, da se bolezen čimprej omeji in zatre. VII. Pospeševanje zavarovanja Zveza pospešuje po zadrugah, da živinorejci zavarujejo svojo živino proti boleznim in poginu, pa tudi hleve proti požaru. Zaključek Kmetovanje brez živine ni mogoče. Zato je potrebno, da se za to panogo kmetijstva še prav posebej zanimamo in jo pospešujemo. Z zadružnimi močmi se da zelo veliko doseči. Danes so kmečke razmere v silno težkem položaju. Kljub temu pa ne smemo obupati. S pridnim in skrbnim delom bomo gotovo napredovali in bomo polagoma tako prišli na „zeleno vejo." M. Jakopič: Jtliza Šel sem v izbo tebe iskat, miza, ti znanka mladosti, kaj si vse slišala iz roda v rod, pesmi, preprostih modrosti. Tamkaj so stoli stari in klop, kakor otroci in mati, tamkaj pregrnjen v nedeljo je prt in sonce je v jutru med svati. Kakor oltar se mi zdiš, kjer počivala so dela rodov, kjer so tri črke — Presveto ime, dolga že leta ljudem v blagoslov. Rad bi prisedel kakor nekoč k tebi in čakal, da pridemo vsi, gledat kot dete znova bi rad, da mati nam kruh razdeli. v v KROMPIRJEV HROSC Skoraj gotovo ni škodljivca v kmetijstvu, o katerem bi se zadnja leta toliko pisalo kakor o krompirjevem hrošču. Saj so ga zanesli celo v politični spor med Vzhodom in Zahodom. Že samo iz tega moremo razvide*i veliko nevarnost, ki jo predstavlja ta škodljivec. sredstev za zatiranje tega škodljivca in so s temi sredstvi poškropili oziroma zaprašili okrog en milijon hektarjev krompirišč. V letu 1950 se je ta škodljivec močno razširil tudi po vsej srednji in vzhodni ter južni Evropi. Iz sosednjih severnih dežel, to je predvsem s Tirolske in Solnograške, pa Krompirjev hrošč — imenujejo ga tudi koloradski hrošč, ker se je pojavil najpreje v pokrajini Colorado v Združenih državah — je prišel k nam iz Amerike. Kmalu po prvi svetovni vojni se je močno razširil v Franciji. Ker se ta škodljivec izredno hitro razmnožuje in ker je tudi silno požrešen, je nastala nevarnost, da uniči vsa krompirišča, ako ga ne bi neprestano zatirali. Iz Francije se je hrošč hitro razširil v obmejna ozemlja Nemčije, kjer so preprečili veliko gospodarsko škodo in popolno uničenje krompirišč le z vestnim vpoštevanjem odredb, ki jih je izdajala vlada za zatiranje tega silnega škodljivca. V letu 1950 so v Zapadni Nemčiji uporabili za zatiranje krompirjevega hrošča okrog 1000 vagonov tudi iz Italije in Slovenije, so prihajala v celem poletju 1950 poročila, kako so našli vedno nova gnezdišča tega škodljivca. Kmetje na Koroškem se morajo zahvaliti predvsem skrbnosti kmetovalcev pri pregledu krompirišč v sosednjih deželah, da se ta škodljivec ni mogel razširiti v večjem številu tudi povsod na Koroškem. Krompirjev hrošč je približno en centimeter dolg in živo barvan. Krili ali pokrovki sta svetlorumene barve in imata skupno deset temnih podolžnih črt. Ovratnik je nalahno rdečkast s črnimi znaki. Spodnji del hrošča je ploščat in rdeče rumenkaste barve. Noge so zgoraj oranžno rumene, v spodnjem delu pa črne. Hrošč prezimi v zemlji. Samica znese 700 Koledar 6 do 800 jajčec v skupinah po 12 do 80 na spodnjo stran krompirjevih listov. Iz jajčec se izležejo ličinke, ki se zelo hitro razvijajo. V treh do štirih tednih so dorasle in so takrat 1.5 milimetra dolge. Med časom, ko rastejo, se ličinke trikrat levijo in so začetkom rdeče, pozneje pa oranžno rumene barve z vrsto črnih pik ob straneh. Glava in noge so črne barve. Zadnji del ličink je izredno debel. Ličinke so silno požrešne in žrejo krompirjeve liste, včasih obgrizejo tudi stebelca. Zaradi tega mora seveda prestati razvoj krompirjevih gomoljev, ki rje dobivajo nika-ke hrane več iz listov. Približno po enem mesecu, ko so ličinke dorastle, se zarijejo do 20 centimetrov globoko v zemljo, kjer se zabubijo. Buba počiva samo okrog 10 dni, ko se izleže iz nje nov krompirjev hrošč. V jeseni se zarijejo hrošči v zemljo in tam prezimijo. Pri nas na južnem Koroškem ima zaradi ugodnih podnebnih razmer hrošč dva roda (dve generaciji). Prvega krompirjevega hrošča so našli na Koroškem dne 21. junija leta 1948 na lokomotivi tovornega vlaka na progi Podrož-čica—Celovec. V letu 1949 in 1950 na Koroškem še ne moremo govoriti o kaki škodi po Za zatiranje krompirjevega hrošča in za preprečenje njegovega razširjenja je izdala tudi koroška deželna vlada posebno odredbo. Glavno pri vsem zatiranju je, da krompirjevega hrošča čimprej najdemo, kjer se pojavi in da to takoj sporočimo rfajbližnji orožniški postaji in pristojnemu občinskemu uradu, ki to javita takoj okrajnemu glavar stvu in okrajni kmetijski zbornici, da more ta začeti z zatiranjem. Pri vsem tem čim bolj točno vpoštevajmo in izvršujmo vsa navodila vlade in kmetijske zbornice. krompirjevem hrošču, ker se pač še ni pojavil v tako velikem številu. Našli so ga predvsem v Ziljski dolini in je tja hrošč gotovo priletel iz sosednjih dežel, najbrž iz Italije. Ker pa je razširjenost hrošča v sosednjih deželah, zlasti v Italiji in v zahodni Nemčiji ter na Tirolskem tako velika, da skoraj ni verjetno, da bi ga mogli tam v celoti uničiti, moramo žal pričakovati, da bo nevarnost od leta do leta večja. Ako še pomislimo, da je krompir eden najvažnejših pridelkov za prehrano prebivalstva, nada- lje kot krma, dobiva pa vedno večjo važnost tudi v kmetijski industriji, moremo uvideti, kakšno nevarnost predstavlja krompirjev hrošč. Predpogoj preprečen j a razširjenja tega tako nevarnega škodljivca pa je pregled krompirišč ob dnevih, ki jih določi deželna vlada. Hrošča in ličinke je lahko razpoznati. Nikdar pa ne smemo prenašati živih hroščev in ličink, vedno vse sumljive hrošče in ličinke takoj ubijmo. Zlasti moramo takoj ubiti hrošča, saj more ta ob ugodnem vremenu in vetru preleteti tudi preko 100 kilometrov. r »} i | •J I L- ,M. Jakopič: rf)c)$ti4ja Svetilka drobna komaj še brli, a rožni venec je že zdrknil z roke, večerna senca v stenah se lovi, v slovo pokriža mati še otroke. Vse je poleglo, hvaljen bodi Bog! Prenehal veter v polknih je igranje, diši še rožmarin, diši še glog, počasi tonem, tonem v lepe sanje. Kdo spal pred mano v postelji je tej, dekleta, žene skrivajoč zaklad? Kdo je umiral težko, le povej, očak že star, kot zarja mladec mlad? Kaj bi napisal zemlji in ljudem, ljudem; ki so trpeli, mrli tod, za deklico sedajle dobro vem, ki šla je vsako jutro tisto pot. Pod oknom poje muren še v slovo, njegova pesem je kot hrepenenje, na zemljo božji angeli gredo, na steni ura tika še v življenje. J I 6* Ali si morete zamisliti, da bi imel kmet na svojem dvorišču celo zbirko kokoši najraz-novrstnejših pasem in bi te kokoši redil, četudi so že stare in ne nesejo skoraj nič več? Rekli bi, da tak gospodar ravna nerazsodno, negospodarsko in v svojo škodo. Približno tako kakor na takem pestrem kokošjem dvorišču je pa skoraj v vseh naših sadovnjakih. Ne rečem, da ne bi bilo nekaj izjem, toda teh je silno malo, tako malo, da jih skoraj ne moremo omenjati. Ako pregledamo malo točneje naše sadovnjake, bomo našli, da je mogoče komaj % dreves dobro rodnih, 14 dreves rodi srednje dobro, dreves rodi navadno slabo, zadnja četrtina pa sploh ne rodi in nimamo od tega sadnega drevja prav nobene koristi. »Vse lepo in mogoče tudi prav,« boste rekli, »toda kdo naj mi pa pove, katera sadna drevesa moram saditi, da bodo dobro uspevala in da bodo obilno rodila?« Razmere, pri katerih morajo uspevati sadna drevesa, so zelo različne, saj niso enake niti v istem kraju niti ne na istem posestvu. Nekateri sadovnjaki imajo sončno lego, zavarovani so proti vetru, drugi so spet izpostavljeni vsem vetrovom. Še drugi spet ležijo v kotanjah, kjer se zbira v spomladi med cvetjem sadnega drevja mraz, medtem ko je sadovnjak na pobočju zavarovan pred poškodbo po mrazu. Za vsak položaj sadovnjaka je primerna druga vrsta sadnega drev-ja. Najbolje napravi torej sadjar, ako opazuje v svoji okolici, katere sadne sorte tam najbolje uspevajo in najbolje rodijo. — Vpraša naj nadalje za svet stare izkušene sadjarje, mogoče je v okolišu še tudi kak drevesničar, ki bo gotovo dal dober nasvet. Šele nato naj se sadjar odloči za nakup novih sadnih drevesc. Kmet ne sadi sadnega drevja zaradi lepšega, on hoče imeti v prvi vrsti od sadnega drevja koristi. Na to, kakšne dohodke mu bo dajalo sadno drevje, pa vplivamo v odločilni meri že takoj pri sajenju sadnih drevesc s pravilnim izbiranjem sort. Sadjar hoče naj preje sebi in svoji družini preskrbeti sadje, mošt in druge sadne izdel- 11 ! ke, hoče imeti torej sadje za lastno uporabo; nadalje pa hoče pridelati sadje tudi za prodajo. Zato pa mora imeti v svojem sadovnjaku take sadne vrste, ki bodo odgovarjale tema dvema temeljnima zahtevama vsakega sadjarstva. Za domačo uporabo bo sadjar izbral sorte. ki mu bodo zagotovile sadje skoraj preko celega leta. Za predelavo sadja v mošt ali v sadno vino, za napravo marmelade ter za sušenje sadja bo spet izbral sorte, ki tem namenom najbolj odgovarjajo. Gotovo je sadjarstvo ona veja, ono področje našega kmetijstva, ki bi moglo dotia-šati velike dohodke, ako bi znali in ako bi se potrudili, da bi to sadjarstvo pravilno uredili. Zato se bo pa moralo naše sadjarstvo prilagoditi zahtevam trga, ki zahteva predvsem lepo, trajno in enotno sadje. Temelj vsakega pravilnega, predvsem pa trgovskega sadjarstva je pravilni sadni izbor. To pa ne smemo razumeti tako, da bi hoteli imeti v svojem sadovnjaku izbor in zbirko vseh neznanih in znanih, vseh domačih in tujih sadnih sort. Imeti moramo v svojem sadovnjaku le malo sort, toda dobrih in preizkušenih sort. Zato hočemo navesti glavne sorte jabolk, ki so za naše razmere najbolj priporočljive. Še preje pa moramo povedati, da tudi najboljša sorta nima same dobrih in vseh dobrih lastnosti. Tudi sadno drevo najboljše sorte moramo pravilno oskrbovati in negovati, mu moramo gnojiti, ga varovati proti raznim škodljivcem in moramo nato sadje skrbno obirati in spravljati. Zaradi lažjega razumevanja in lažjega nakupovanja sadnih drevesc navajamo v oklepaju nemška imena za posamezne sorte. 1. Beličnik (Weisser Klarapfel). To je najranejše namizno jabolko. Zori zelo neenotno od julija do avgusta. Cvete zgodaj z obilnim pelodom (= cvetni prah. ki je potreben za oprašitev, to je oploditev cveta). Plod je srednje velik, svetlo rumene barve. Drevo je odporno proti mrazu in boleznim. Prične roditi kmalu in rodi nato vsako leto obilno, drevesna krona pa ostane majhna. Uspeva tudi v mrzlem podnebju in v višinah do 1000 m. 2. Šarlamovski (Charlamovsky). Je zgodnje jabolko. Cvete zgodaj in dolgo, z obilnim cvetnim prahom. Zori od avgusta do začetka septembra. Plod je sploščen, živorde-če črtast in izvrstnega vinskokiselkastega okusa. Drevo je pokončno in raste zlasti v mladosti zelo hitro. 3. Grafenštajner (Gravensteiner). Je eno najboljših namiznih jesenskih jabolk. Cvete pozno z malo peloda in ga moramo zato saditi med sorte, ki imajo mnogo peloda. Take sorte so: beličnik, carjevič, belfler in zimska zlata parmena. Plod je srednje velik do velik, nepravilen, malo koničast. Ko je ule-žan (september—december) je plod zlasti na sončni strani rdečkast in rdeče črtan, z močno voščeno prevlako ter ima značilen prijeten vonj. Drevo je močne rasti in ima široko krono. Roditi začne pozno in rodi neredno, občutljiv je zlasti proti škrlupu. Uspeva v ugodnejših legah, predvsem tam, kjer dobro uspeva tudi oreh. 4. Zimska zlata parmena (Winter Gold-parmane). Je dobro namizno zimsko jabolko. Cvete srednje pozno z obilnim pelodom. Plod je srednje velik, pravilne oblike, visok; temeljna barva je pri uležanem plodu (oktober—februar) zlato rumenkasta z rdečimi črtami. Meso je rumenkasto belo, blago dišeče. Drevo raste v mladosti močno ter močno poganja v les in ga je zato treba redno obrezovati; zgodaj in obilno rodi. Zahteva močno globoko zemljo, toplo lego in obilno gnojenje ter večkratno škropljenje proti škrlupu. Za mrzle višinske lege ni. I 5. Landsberška reneta (Landsbergerrenet-te). Je zimsko jabolko. Cvete srednje zgodaj in dolgo, cvet je odporen in daje mnogG peloda. Plod je srednje velik do velik, sočen in osvežujočega okusa. Lupina je tanka in pri uležanem plodu (november—januar) rumene. na sončni strani rahlo rdeče barve; plod je občutljiv proti udarcem in vtiskom. Drevo bujno raste, dobro rodi v vsaki zemlji in skoraj v vsaki legi; ne prenaša pa suše. lažje še vlago. 6. Rumeni belfler (Gelber Bellefleur). Je zelo cenjeno namizno zimsko jabolko. Cvete zgodaj z obilnim pelodom. Plod je velik, vi- sok, rebrast ter zelo občutljiv proti udarcem in vtiskom pri obiranju in prevažanju. Ule-žan (november—marec plod je rumenkaste, na sončni strani rahlo rdečkaste barve. Meso je rumenkaste barve, krhko in izvrstnega okusa. Drevo bujno raste in se košati na širjavo. Zahteva pa močno gnojenje in toplo, zavarovano lego. Uspeva pa tudi v dolinah. Na pustih in suhih tleh ga rad napada rak. 7. Kokosova oranžna reneta (CoxOrangen-renette). Je zelo dobro zimsko namizno jabolko. Cvete srednje zgodaj z obilnim pelodom. Uležan (november—april) plod je oranžno rumenkaste barve, na sončni strani rdečkast in rdečkasto črtan. Meso je rumenkaste barve in zelo blagodišeče. Drevo raste srednje bujno, zahteva dobra tla in ugodno lego. Ni za mrzle in višinske lege. 8. Blenhajmska zlata reneta (Goldrenette von Blenheim). Je zelo cenjeno zimsko namizno jabolko. Cvet je zelo občutljiv proti mrazu in ima malo peloda. Zato ga sadimo med sorte, kakor so: baumanova ali kok-sova oranžna reneta, zlata zimska parmena. belfler, ontario ali jonatan, londonski pe-ping in carjevič. Plod je velik, ploščato okrogel, pravilne oblike in uležan (november— april) zlatorumenkaste barve z rdečimi črtami. Meso je sočno, krhko in blagodišeče. Drevo bujno raste in ima široko razprostranjeno krono. Uspeva samo v močno ilovnatih tleh in zavarovanih legah. Ostrejšega podnebja ne prenaša, proti škodljivcem je precej odporno, rodi pa precej neredno. 9. Ontario (Ontario). Je zaradi barve zelo cenjeno zimsko namizno jabolko. Cvete srednje zgodaj z obilnim pelodom. Plod je velik z gladko lupino, ploščat, rebrast: meso je krhko in dobrega okusa. Uležan (december— april) je lepo rumenkaste barve, delno rdeč, preje pa je travnato zelen. Drevo je slabe rasti, ima iredko krono, kmalu rodi. Občutljiv je proti zimskemu mrazu; ni za ostro in mrzlo podnebje, škrlup pa ga ne napada. 10. Baumanova reneta (Baumannsrenette). Je dobro zimsko namizno jabolko. Cvete zgodaj z mnogo peloda. Plod je srednje velik do velik, navadno ploščato okrogel, včasih malo visok. Uležan (december—marec) plod je rdeče črtkan ali tudi skoraj temnordeč. Meso je zelenkasto belo in dobrega okusa. Drevo ima pokončne veje, rano in zelo obilno rodi, kmalu pa v rasti popusti. Pre-suha tla mu ne ugajajo. Listi so temno zeleni in jih rade napadajo listne uši. Proti škr-lupu pa ni občutljiv. 11. šmidberška reneta (Schmidtberger-renette). Je zelo dobro zimsko namizno jabolko, ki je na zunaj in po okusu zelo podobno baumanovi reneti. Cvete srednje zgodaj z obilnim pelodom. Drevo uspeva skoraj na vsakih tleh in v vsaki legi. Rodi rano, obilno ter precej redno. 12. Jonatan (Jonathan). Je zelo cenjeno zimsko namizno jabolko. Cvete srednje zgodaj z obilnim pelodom. Plod je srednje velik. pravilne oblike ter uležan (december— marec) rdeče črtkan do lepo rdeče barve, lepega izgleda ter trajen in dobrega okusa. Drevo raste srednje bujno, ima viseče veje, ni občutljvo proti mrazu, škrlup ga ne napada, pač ga pa na vlažnih tleh in ostrih legah napada rak. Rodi zgodaj in obilno, zahteva pa skrbno nego in dobro gnojenje. 13. Kanadska reneta (Kanaderenette). Je zelo cenjeno zimsko jabolko. Cvete srednje zgodaj do pozno z malo peloda. Zato sadimo to sorto v mešanici sort, ki so naštete pod 8. — Plod je velik in rebrast, barva lupine pri uležanem (december—april) plodu je zelena do rumena, v ostrih legah rjasta. V zavarovanih legah je rjasta barva lupine manj izrazita in olepšana z rdečkasto. Meso je rumenkasto belo, krhko in zelo dobrega okusa. Drevo tvori srednje močno ali močno, bolj ploščato krono. Ljubi globoka tla v topli legi. V dolinah mu večkrat škoduje mraz in ob visoki talni vodi ga napada rak. Plodi postanejo ob preveliki in nestalni vlagi pegasti. Škrlup ga ne napada. 14. Londonski peping (London Pepping). je v trgovini zelo cenjeno zimsko jabolko. Cvete precej pozno z dosti peloda. Plod je srednje velik, ploščato okrogel, lepo rebrast in malo rdečkast. Meso uležanega ploda (december—maj) je rumenkasto belo, trdno in dobrega okusa. Drevo tvori okrogle krone in rasts srednje bujno. Zahteva precej toplote, občutljivo je proti škrlupu in to zlasti v ostrem pod- nebju ter vlažnih legah. Zahteva globoka apnena tla. Preostrega zimskega mraza ne prenaša. 15. Boskop (Schoner von Boskoop). Jf dobro jabolko za trgovino, prevoz dobro podnaša. Cvete pozno z malo peloda, zato ga sadimo skupaj s sortami, označenimi pod 8. — Plod je različne oblike, večinoma visok. Uležan (december—april) plod je rjaste barve ter na sončni strani lepo rdeče rjav. Drevo ljubi malo vlažna tla, tvori močno krono, začne bolj pozno roditi, nato pa rodi redno. 16. Šampanjska reneta (Champagner Re-nette). Je cenjeno zimsko jabolko. Cvete pozno z mnogo peloda. Plod je srednje velik, ploščato okrogel, je enotne oblike, zelo trajen in je zato ta sorta zelo cenjena. Zahteva pa previdnosti pri obiranju in prevažanju, ker je občutljiva ta sorta proti vtiskom. Uležan (december—maj) plod je belo rumene (preje zelene) na sončni strani rahlo rdeče barve. Meso je belo, trdno, vinsko kiselkastega in osvežujočega okusa. Drevo tvori visoko okroglo krono s kri-venčastimi vejami in številnimi rodnimi nastavki. Rodi obilno, kmalu ostari, je zelo odporno, zahteva pa dobro gnojenje. — Na vlažnih tleh napada drevo rad rak. 17. Carjevič (Kronprinz Rudolf). Zelo cenjeno zimsko jabolko. Cvete srednje zgodaj z mnogo peloda. Plod je srednje velik, ploščato okrogel; lupina pri uležanem I december—marec) plodu je rumenkasto bele barve, na sončni strani malo rdečkasta. Meso je trdno, čisto belo, zelo sočno in sladko. Daljše prevoze slabo prenaša. Drevo tvori pokončno krono, rodi obilno in redno. Zahteva globoko zemljo, dobro gnojenje, skrbno nego in obrezovanje. Zimski mraz prenaša razmeroma dobro. 10. Bojkovo jabolko. ( Boikenapfel). Je cenjeno pozno-zimsko jabolko, ki ga kupujejo po novem letu. Cvete pozno, dolgo z mnogo peloda in cvetje je odporno proti neugodnostim vremena. Plod je srednje velik, rebrast; uležan (januar—maj) je zelenkasto rumene, na sončni strani slabo rdečkaste barve. Drevo je od vseh sort skoraj najmanj zahtevno. Uspeva skoraj na vsakih tleh in vsa-ki legi ter rodi redno in obilno. V vlažnih legah ga napada škrlup. 19. Renski bobovec (Rheinischer Bohn-apfel). Je zelo dobro gospodarsko jabolko, ko pa je uležano, je v pozni zimi ali zgodnji spomladi tudi dobro namizno jabolko. Cvete srednje zgodaj z malo peloda in ga zato sadimo med sortami, ki so označene pod 8. — Plod je valjast in uležan (januar—junij) temno zelene barve, na sončni strani črtkan. V toplejši legi so plodi rdečkasto barvani in tako sadje je lažje prodati. Drevo tvori srednje veliko do veliko, ok-roglasto, lepo oblikovano krono. Zgodaj, redno in obilno rodi. Ta sorta ni zahtevna, vendar je tudi hvaležna za globoko in dobro gnojeno zemljo. Drevo je odporno proti mrazu in boleznim ter škodljivcem in uspeva v vsaki legi. 20. Vinsko jabolko (Trierer Weinapfel). Je zelo cenjeno moštno jabolko. Cvete pozno in dolgo z obilnim pelodom. Cvetje je odporno proti vlagi in mrazu. Plod je plošča- to okrogel, lupina je zelene barve,- z rjavkasto rdečimi črtami. Drevo rodi izredno obilno, zahteva pa zato tudi dobra in obilno gnojena tla. Ta sorta je zelo odporna proti mrazu, boleznim ter škodljivcem. To so glavne sorte jabolk, kakor jih priporoča »Koroški sadni izbor«. Po tem izboru naj bi se ravnali sadjarji pri nakupu sadnih drevesc, pri napravi, ureditvi in obnovitvi ter izpolnitvi svojih sadovnjakov. Ni s tem rečeno, naj zasadijo v svojih sadovnjakih vse naštete sorte. Saj vse sorte niso za vse lege, za vsako zemljo in za vse razmere. Izberejo si od naštetih one, ki bi njihovim razmeram najbolj odgovarjale. Tako bodo polagoma izginile iz naših sadovnjakov sorte, ki slabo rodijo, ki dajejo sadje, katerega ni mogoče prodati in katerim tudi najboljši strokovnjaki imena ne vedo. STENI A LUBIENIECKA: ZADNJA MASA Družinskega imena duhovnika Štefana ne poznam. V vstajniški Varšavi imena niso bila važna. In vendar, kadar se danes po nekaj letih z mislijo vračam v čase, ko je nad prestolico še vel veter prostosti, se mi postava duhovnika Štefana vedno znova pojavi pred očmi. Ne vem, kakšna usoda ga je zadela. Mogoče je izginil brez sledu v enem izmed mnogih koncentracijskih taborišč, morda je delil usodo z mnogimi, premnogimi delavci v tovarnah za orožje, mogoče še dela kje v kakem skritem poljskem krožku ali pa se v daljni Poljski ponovno trudi, da bi zopet vzbudil upanje v lepše dni. Ne vem . . . Par tednov po izbruhu vstanka v Varšavi je prišla do velikega doma v Maršalovski ulici 66 družina preseljencev iz Poznanja, katero so tvorili starejša gospa s tremi nad vse prijaznimi deklicami, stara dekla in mladi sin Štefan ter njegova sestra bolničarka. Ta družina si je v kratkem pridobila naklonjenost vseh sostanovalcev. Sredi trpljenja, nemira in strahu pred smrtjo je od te družine vel čudovit blažilen mir. Kar nekako oddahnil si se, kadar si srečal katerega izmed njih. Par dni pozneje smo izvedeli, da je mladi gospod Štefan duhovnik in da je njegova sestra, bledo, vitko in neznatno dekle, rešila iz neke goreče cerkve Najsvetejši zakrament. Mali salon enega izmed pročelnih stanovanj je bil spremenjen v kapelico. V tej kapelici, kamor je bilo skozi razbita okna slišati rjovenje »krave«1, bobnenje bomb, suho treskanje strojnic in čutiti grizoči vzduh dima, so se zgodaj vsako jutro zbirali stanovalci vsega velikega doma k sveti maši. Bog morda ni bil še nikdar tako blizu človeških src, mogoče ni še nihče njegove navzočnosti tako živo občutil kakor v teh grozepolnih dnevih varšavske vstaje. Tu ni ločil Boga od človeka strupeni mraz, ki se je skozi razbita okna zagrizel v naše premrle ude. ne opojni vonj kadila in ne zlato razkošje mogočnih bazilik. Tu je postalo vse tako skromno in prosto kakor smrt, ki nam je gledala tolikokrat v oči .. . Okoli Boga, ki je stopil na zasilni oltar, so se zgrnile skupine plašnih vernikov v jasnem spoznanju, da more edino On rešiti vse te preganjane in zaničevane, potem ko je postala vsaka druga pomoč nemogoča. Molitev teh nesrečnih ljudi niso bile navadne besede, katerih so bili vajeni do takrat; bila je kot obtožba, vzeta nekje iz naj-skrivnejših globin duše; klicala je kazen za vse otroke in žene, katere so Nemci kot živino gonili pred tanki, za vse ranjence, ki so umirali pod ruševinami bolnišnic, za gomile, ki so rastle dan za dnem po varšavskih ulicah in parkih. Čez teden dni se je bojna črta vstašev tako približala, da je postalo opravljanje najsvetejše daritve v tej kapelici življenjsko nevarno. Zaradi tega so prenesli kapelico iz zgornjega stanovanja v pritličje na dvorišče, kjer so se dan za dnem zbirali ljudje. Prišli so dnevi prisilne evakuacije Varšave. To so bili nepozabni ok-toberski dnevi. Odšli so ti zadnji Mohikanci. ki so na vse »dobromisleče« pozive sovražnika odgovarjali samo s skomizganjem ramen. Dom kot nematerialen pojem, kot grmadi najskrivnejših osebnih doživetij, se je rušil, kot se je rušila v razvaline vsa prestolica. Vsak najmanjši predmet je nenadoma postal vsakemu drag, ker je tvoril sestavni del tega do tedaj ne dovolj cenjenega doma. Če bi kdo takrat vprašal enega izmed evakuiran-cev, kaj je bilo v tem domu najdražjega, bi brez pomišljanja odgovoril, da je zanj vse neprecenljive vrednosti, kajti v vsem je vsakdo izmed nas zapuščal košček svoje lastne duše. Zadnja sveta maša v stanovanju gospe Marczynske. Vedeli smo, da danes duhovnik Štefan po sv. maši ne bo tako naglo zložil svojega zavitka ter ne pojde tako urnih ko- Slovenske šo Pred prvo svetovno vojno je bilo na Goriškem cvetoče slovensko šolstvo. Vsaka vas je imela svojo šolo in tudi v Gorici sami so bile dobro obiskovane osnovne in srednje šole. Takoj po koncu vojne je začelo iti navzdol. Obnovile so se pač slovenske osnovne šole na deželi; v Gorici pa to ni šlo. Potem pa je prišla še znana Gentilejeva šolska re- rakov kot doslej iz kapelice na prosto .. . kam, to smo vedeli vsi ... v prve bojne črle vstašev z besedo božjega odpuščanja za te. ki so tu neustrašeno umirali za Poljsko. Majhno stanovanje ni moglo sprejeti vase velikih množic ljudi. Sivi obrazi, upadla lica, glad, neprespane noči in končno še vest. da smo izdani, da je po 63 dneh junaške borbe ostalo od ponosne Varšave le še morje kadečih se razvalin ter neštevilni grobovi padlih, vse to je udarilo na obraze viden in pretresljiv pečat. Kaj nam še pripravlja usoda? Muke ponižanja, hrepenenja polne noči, dneve brez nad, težko delo za dobrobit tretjega raj ha v tovarnah ali pa smrt v koncentracijskih taboriščih? Kaj bo z nami dalje? Tišina . . . kako dobro, da ne moti te tišine rjovenje sovražnih letal . . . Jagnje božje... popotniki, idoči v neznane daljave, prejemajo iz tresočih se rok duhovnika Štefana sveto popotnico za na trpljenja polno pot. .. Zadnji blagoslov! Sveta maša se je končala. Gospod Štefan se obrne od oltarja k ljudem. Govori jim. Kratko in preprosto padajo besede, ki so v tem trenutku nehale biti samo besede, ker so postale vsebina sama. In prav takih besed smo bili lačni. V trenutku stno se zavedeli, da človek ne živi samo od hruha, čeprav smo si tega kruha v zasedeni Varšavi tolikokrat zaželeli. »Vrnemo se,« govori župnik Štefan in ta njegova živa vera se prelije v naša vznemirjena' srca. »Vrnemo se gotovo, vztrajajmo. saj nosimo s seboj košček naše Poljske.« Na upadlih licih so se zasvetile solze, ki so nas bolele, ker so težko privrele iz izsušenih oči. Vero, da se vrnemo v svobodno Varšavo, pa smo nesli s seboj tudi takrat, ko nas je vlak odpeljal v Nemčijo. Poslovenil Branimir Pistivšek. Goriškem forma (kr. odlok z dne 1. oktobra 1923, št. 2185), ki je s kratkim stavkom, da je učni jezik v vseh šolah v državi italijanski, uničila vse slovenske šole. To je bila ena največjih napak fašističnega režima na Primorskem. Slovencem v Italiji, ki so že takrat bili narodno zelo zavedeni, je pomanjkanje šole v materinem jeziku dolga leta dan za dnem e na n Osnovna šola v Št. Mavru. • A:' : I tidJk Jk'l /4m klicalo v spomin, da so državljani druge vrste. ki ne smejo uživati vseh pravic, katere jim daje narava. Teptanje naravnih kulturnih pravic je podžigalo odpor, ki ga nobena sila ni mogla streti. Položaj se je korenito spremenil po drugi svetovni vojni. Julijsko krajino so najprej zasedle jugoslovanske, potem pa anglo-ame-riške čete. Zavezniško poveljstvo za Sredozemlje je vso Julijsko krajino in torej tudi ozemlje goriške province do nekdanje av-strijsko-italijanske meje vzelo iz jurisdikcijc italijanske države in ustanovilo posebno vojaško upravo z nenavadno široko polnomoč-jo. In ta vojaška oblast je dala Slovencem osnovne in srednje šole, katerih več kot dvajset let niso imeli. Dne 15. septembra 1947 je stopila v veljavo mirovna pogodba z Italijo. V italijanski republiki je ostalo precej Slovencev. V goriški pokrajini jih je okoli 20.000, v Beneški Sloveniji blizu 40.000 in v Kanalski dolini in v okolici Trbiža nekaj tisoč. Italijanska uprava je pustila vse slovenske šole, katere so bili ustanovili zavezniki. Danes imamo na Goriškem 20 slovenskih osnovnih šol. Dve sta v Gorici sami (Šolski dom in Mali dom), štiri druge v goriški občini (Štandrež, Podgora, Pevna, Štmaver). ostale so na deželi, in sicer: Števerjan, Ce-rovo, Krmin, Mirnik, Škrljevo, Sovodnje, Vrh sv. Mihaela, Rupa, Dol-Palkišče, Gabrje, Tržič, Ronki, Doberdob in Jamlje. Šolskih otrok je bilo v preteklem šolskem letu okoli 1300. učitelj ev pa 60. Manjka pa še šola v Ločniku, katere šolska uprava še ni ustanovila, čeprav je bila I. 1914 tam slovenska šola s približno 50 učenci in čeprav je še danes dovolj slovenskih učencev. Poleg tega so v Gorici tudi štiri slovenske srednje šole, namreč: nižja srednja šoia (115 učencev), klasična gimnazija in licej (73 učencev), učiteljišče (54 učencev) in nižja trgovska strokovna šola (153 učencev). Goriškši Slovenci so torej za silo pre-skrblj eni. Nobene šole pa nimajo beneški Slovenci in Slovenci v kanalski dolini. Ti 1. 1945 niso bili vključeni v Julijsko krajino in zanje zavezniški šolski ukrepi niso veljali. A tudi ti Slovenci vedno odločneje zahtevajo šole v svojem materinem jeziku. Gotovo bo tudi zanje prišel čas, ko bodo dossgli svoje pravice. ANTONI N WANEK: UDildner JTE BPMEOLEDilL Wildnerja so vtaknili v našo celico teden dni po mojem prihodu, torej 24. maja 1948. Prišel je še pravočasno, da je videl nadpo-ročnika Novaka, bivšega oficirja angleškega letalstva, katerega so bili dan prej grdo pretepli. Wildner je imel pod pazduho majhen zavoj; v drugi roki je pa držal zmečkan dežni plašč. Stal je sredi celice in opazoval naju, ki sva ležala na trdih pogradih. Ko so se za njim zaprla vrata, je stopil k ležišču in položil zavoj in plašč čisto k steni, daleč od naju. S tem je hotel pokazati, da ne spadamo skupaj, da je med njim in nama velika razlika. Nisva mu zamerila, kajti v ječah ravnajo novinci večkrat tako. Sedel je menda dve uri na skrajnem robu lesenega ležišča in buljil skozi zamreženo okno v edino barvano reč, ki smo jo videli, v košati vrh velikega oreha. Kar naprej je kadil in metal črke skozi okno. Nadporoč-nik in jaz sva spoznala, da mora imeti čisto vest in da upa na skorajšnjo izpustitev iz zapora, kajti sicer bi manj kadil in tudi čikov ne bi metal proč. Nadporočnik je ležal iztegnjen. Zdaj pa zdaj sem mu del na razbito čelo nov obkla-dek. Vedno je rekel: »Hvala!« Sicer nismo nič govorili. Pod večer pa se je nadporočnik stokajoč in s težavo obrnil na drugo stran ter me tiho prosil, naj pogledam, ali je v njegovi suknji še kaka cigareta. In kot da je Wildner od svojega prihoda čakal samo na to besedo, je vstal, prišel k nama in razbitemu oficirju ponudil celo škatlo cigaret »Partizanka«. Prosil je. ali sme prisesti; nato je začel govoriti. Bilo je, kot da se je odprla zatvornica. Misli in besede so mu tekle kot hudournik, ki je podrl jez. Imenoval se je Jakob Wildner. Bil je Nemec iz Hombokov pri Olomucu. Pred enim letom so ga z drugimi Nemci vred izselili v Nemčijo v vzhodni pas. Te dni pa se je brez dovoljenja vrnil, da bi obiskal v Hombokih poročeno hčerko, ki je dobila sinčka. Zgoditi da se mu ne more nič. Čisto nič! Bil je komunist že trideset let (star je bil se- daj okoli petdeset). Ko so vkorakali Rusi v Homboke, so ga postavili za župana, to se pravi za predsednika ljudskega odbora. V svojem sedanjem bivališču, v nekem majhnem kraju v vzhodni Nemčiji da igra vodilno politično vlogo. Ko je prišel v Homboke, da je najprvo obiskal svojo hčerko. Takoj nato se je javil na orožniški postaji, da je prišel »ilegalno«. Poveljnik orožniške postaje, njegov dober znanec še od prej. ga je prijel pod pazduho in ga peljal v tvornico žebljev. kjer je prej delal. Tam so ga bivši češki delovni tovariši navdušeno pozdravili. Zahtevali so od njega, naj takoj vloži prošnjo za stalno bivanje in za državljanstvo; vsi da ga bodo priporočili in podprli. »Takih komunistov, kot ste vi. so mi rekli,« se je ponosno smehljal, »sedaj posebno potrebujemo — in — veste — tudi spretnost pri delu je nekaj.« »Kljub temu sedite tukaj, dragi gospod Wildner,« sem pripomnil. »I seveda, toda to je samo formalnega značaja,« je skušal ovreči moje pomisleke. »Poveljnik orožniške postaje je menil, da mora pač naznaniti, da sem prekoračil mejo brez dovoljenja; posledic da pa to ne more imeti nobenih. Tako smo se danes zjutraj pripeljali sem na policijo. Kake tri ure sem posedal po pisarnah policijskega ravnateljstva. Potem pa mi je nekdo rekel, naj grem za nekaj časa sem, dokler me ne zaslišijo.« Kmalu nato so prinesli večerjo: vročo črno kavo in kos kruha. Wildner je imel v zavoju še nekaj klobas; radodarno nama je ponudil. Odklonila sva in ga opomnila, naj prihrani kaj za pozneje, a se je nama smejal. Saj ga vendar ne bodo držali čez noč v ječi. Uradniki imajo gotovo preveč dela. zato ga niso mogli zaslišati. Ob devetih zvečer sem vstal in naredil iz mastnega papirja, v katerem je Wildner imel prej zavite klobase, senčnik za premočno žarnico, da bi se nam ponoči preveč ne bleščalo. Nato sem nadporočniku za silo postlal in ga spravil spat. Tedaj pa je začel Wildner hoditi po celici sem ter tja. Čeprav naju je to motilo, nisva nič rekla, kajti takole nemirna hoja je za jetnika dostikrat edino sredstvo, da nekoliko pomiri svoje do skrajnosti napete živce. Šele ko je jetniški paznik skozi okence v vratih trikrat zatulil, naj leže, sva ga tudi midva prosila, naj se vda in naj gre spat. Wildner je bil ves obupan. Nazavedno se je zatekel k nama po tolažbo. Toda nadpo-ročnik ni poznal usmiljenja. »V najboljši družbi ste, tovariš,« mu je rekel. »Naš prijatelj tukaj bo po paragrafu 2 zakona o državni varnosti visel ali pa dobi vsaj 25 let ječe. Zakaj? Ker je dunajski Čeh, avstrijski državljan. In ker je bil tako nesramen, da je hotel iti domov z vsem, kar si je v zadnjih letih zaslužil in prihranil. Kaj takega ljudska demokracija vendar ne more dovolili, kajne?« »Toda zaradi tega vendar ne smejo nikogar zapreti,« je ugovarjal Wildner. »Kako da ne? Ali ne sedite tudi vi, čeprav so vas poslali sem samo zaradi neke formalnosti?« »To se bo jutri zjutraj razjasnilo,« je zagovarjal Wildner policijo. »Ali pa tudi ne,« se je smejal oni. Nato smo molčali, ker je moral Wildner nekaj pretuhtati, kar se ni skladalo z njegovo sliko o ljudski oblasti v deželi, v kateri smo bili. »In vi?« je čez dolgo časa vprašal oficirja. »Jaz sem mrtev mož«, je ta odvrnil. »Če pojde po sreči, bom v treh, štirih dneh umrl... Če pojde po sreči.« je pristavil tiho. Opazil sem, da je obkladek na njegovi glavi spet suh. Vstal sem in mu pripravil drugega. »Ne govorite toliko, Novak,« sem mu rekel. Toda nadporočnik Novak je danes hotel govoriti. »Če pojde po sreči,« je predel svoje misli dalje. »Če bo pa slabo, me pošljejo najprej v poboljševalnico v M ... Vi ne veste, kaj je to. To pomeni celico do štirideset metrov globoko v skali. Brez oken, vlažno, da od sten kar teče. Na stropu pa je žarnica, za tisoč sveč, ki zdaj pa zdaj zagori. To pomeni tudi vsak dan enkrat mrzlo kavo in trd kruh. To je poboljševalnica.« »Zakaj pa, zakaj vse to?« se je prestrašil Wildner. »Zakaj, da. zakaj?« je dejal nadporočnik. »Ker sem dvem, trem osebam nadležen. Ker sem bil angleški letalski nadporočnik. ker sem najmanj dvajsetkrat tvegal življenje za svobodo domovine. In ker so medtem Nemci moji materi vzeli vse: stanovanje, pohištvo, nekaj dobrih slik, stvari torej, katere zbere vsaka meščanska družina v nekaj letih. Mati mi je kmalu nato umrla. Ko so Nemci zbežali, si je naše pohištvo prilastil predsednik našega ljudskega odbora, ker da je nemška imovina. Ob povratku sem našel stanovanje prazno. Zvedel sem, kdo ima moje pohištvo, pa sem gospodu predsedniku odkrito povedal svoje mnenje. Drugi dan so me vtaknili v luknjo. Sedaj pa sedim.« »Toda to ne more biti res,« je ugovarjal Wildner. »Sam sem bil predsednik ljudskega odbora v Hombokih in tudi mene žalite, če govorite kaj takega.« »Kar bodite užaljeni,« je dejal Novak. »Čez pol leta so me obsodili na petnajst let prisilnega dela. Med obravnavo in ko so sodbo prebrali, me ni bilo zraven. Sedel sem v kuhinji in lupil krompir. Obsodili 50 me zaradi sodelovanja z Nemci. V preiskovalnem zaporu sem izjavil, da Nemcev ni sovražim kot ljudi, temveč samo kot naciste. To je zadostovalo. O mojem pohištvu in o gospodu predsedniku ljudskega odbora in njegovi tatinski družbi se sploh ni govorilo. Dobil sem petnajst let. In sedaj,« je zaključil Novak svojo povest, »šele sedaj boste lahko užaljeni, ko izjavljam, da me ni sodilo nobeno sodišče, ampak le nekaj komunističnih falotov, da se eden izmed njih lahko veseli svoje tatvine.« »Tudi pri nas v Nemčiji se govori o takih stvareh,« je čez dolgo rekel Wildner. »In ta dan, kar sem tukaj, sem videl mnogo stvari, ki se čisto nič ne skladajo s tem, za kar smo delali vso vojno. Ko so pri nas vkorakali Rusi, sem izobesil zunaj hiše Stalinovo in Marksovo sliko. Ruski vojaki so me objemali in poljubljali . . .« »Čehi so vas pa leto dni pozneje izgnali.« se je norčeval nadporočnik. »Da, to je res,« je priznal Wildner. »To in še vse kaj hujšega nam je Beneš obljubljal že iz Londona. Posebno komunistom. Toda to je vedno tako: kjer tešejo, frčijo trske.« »Dokler človek sam teše, dokler ni trska, je ta pregovor kar dober,« se je smejal No- vak. »Frčati kot trska po zraku in prifrčati sem v luknjo, ali spada to tudi v vašo partijsko disciplino?« Wildnerju pa ni bilo do prepira. Bil je le radoveden, zakaj leži Novak v policijskem zaporu ves krvav in zbit dve leti po obsodbi. »Zelo preprosto, preljubi tovariš,« je pri-povedal Novak dalje. »Ko pride človek v Morav. začne prvi dan misliti na beg. Počasi skuša priti v kak delovni oddelek, ki hodi ven na delo v opekarno, v kamnolom ali kam drugam. Delo je sicer trdo, toda nad sabo vidiš nebo in sonce in pred tabo je pot. po kateri lahko zbežiš. Dvajset mesecev sem zbiral obleko kos za kosom, denar in revolver. Potem sem jo popihal. Prijatelji so mi pomagali. Eden pa me je izdal. Bil sem že v Češkem lesu. Sedel sem pri njem v kuhinji, pa je poklical patruljo. Šestnajst mož proti meni. ki sem imel v cevi samo šest krogel . . . In potem niti streljal nisem,« je zaključil. »Kaj pa je bilo s prijateljem?« je hotel vedeti Wildner. »Policija mu je dala 50.000 kron nagrade. Za ta denar si je kupil hladilnik za pivo,« se je smejal nadporočnik. »Sedaj bi pa rad zaspal.« Tako se je začela prva noč v zaporu za Jakoba Wildnerja, komunista iz Hombokov pri Olomucu. Ob dveh ponoči so prišli po nadporočnika Novaka. Pet mož z brzostrelkami. Vsak je imel tudi dve ročni bombi. Ko so ga uklepa-li. je divje zavpil. Pri aretaciji mu je bil eden vojakov s čevljem zdrobil palec; sedaj se je železni okov zadel ob gnoječo rano. Krik je Wildnerja zbudil. S plamtečimi očmi je stal pred orožniki in jim očital nečloveško ravnanje. Tedaj ga je najblžji orožnik dvakrat udaril s pestjo po obrazu, da je padel na tla. Nato ga je drugi z bikovko po hrbtu, da bi mu kmalu hrbtenico zlomil. Vildner je ležal na tleh in butal z glavo ob zid. S težavo se je malo dvignil, gledal orožnike, ki so v njem ubili vsako dobro mnenje o komunistično urejeni državi, in hropel: »Tovariši, bratje... jaz sem komunist . . . Pred leti, pred mnogimi leti sem vašemu sedanjemu županu pomagal zbežati iz ječe. v katero ga je zaprl Beneš, ker je bil komunist! . . .« Onih petih pa vse to ni motilo. Vlekli so nadporočnika na hodnik. Eden pa je potem še prišel nazaj, udaril Wildnerja še enkrat z bikovko po hrbtu in pripomnil posmehljivo: »Pan starosta (gospod župan) se lepo zahvaljuje.« Nato so se vrata ječe zaprla. Drugo jutro sem se zaman trudil, da bi začel z Wildnerjem kak razgovor. Cigarete so mu bile pošle. Sedel je tiho in zagrizeno na deskah. Šele ko sem mu ponudil cigareto in mu jo prižgal, je tiho vprašal, ali se cigarete lahlco kupijo. Pobobnal sem s pestjo po vratih in prosil prišedšega paznika, da mi je kupil cigaret za denar, katerega sem imel shranjenega pri njem. Skozi okence v vratih mi je ponudil pobotnico v podpis in takoj nato cigarete. Komunist Wildner je lahko videl, kako nekateri »zaslužijo« v policijskih zaporih komunističnih držav. V trafiki je ena »Partizanka« stala eno krono. Ker pa pazniki nikoli niso imeli časa, da bi hodili po cigarete v trafiko, so jih kupovali pri natakarju bližnje kavarne; ta jih je prodajal po tri krone eno. Jetniki pa niso smeli kupovati vžigalic. Zato so morali za ogenj vedno prositi paznika; ta usluga je vsaki-krat stala eno cigareto. Jaz sem to igro razumel že drugi dan zapora in sem rad plačal šest kron za eno »Partizanko«. Zato pa sem imel cigaret in ognja, kolikor sem hotel, in — mir. »To se godi!« je stokal Wildner, »in to pustijo?« »Kaj pa hočete",« sem ga poučil, »tudi ti ljudje hočejo živeti — in ne dosti slabše kot razbojniki, ki sedijo pri jaslih in jim dajejo slab zgled.« »Pri nas v ruskem pasu Nemčije bi to ne bilo mogoče,« m i je zagotavljal. Začel mi je praviti o dobri upravi v ruskem pasu. Tedaj pa so prišli ponj in ga peljali k zaslišanju. Ob treh popoldne so ga pripeljali nazaj. Skoraj ga ni bilo spoznati. Kar bruhnilo je iz njega: jeza, strah, obup! . .. Tepli so ga, njega so pretepli. Zakaj? Ker ni mogel povedati, kar so hoteli vedeti. »Kaj so hoteli vedeti?« sem vprašal. »Ah, nič,« je utihnil. Pustil sem ga, ker sem vedel, da bo v danem trenutku začel govoriti sam od sebe. In res, zvečer, preden sem zaspal, je prilezel k meni in mi začel še-petaje praviti, da so hoteli vedeti, katere tvornice še delajo na Saškem, katere so Rusi zaprli, kolko ruskih vojakov je tam, ka- ko močne so posamezne enote in mnogo drugega takega. Zakaj se zanimajo za vse to? Ali niso tudi oni komunisti kot Rusi? Ali se ne zavedajo, da jih je samo komunizem rešil pred poginom? Potem so tekli dnevi in tedni. Prihajali so novi jetniki in odhajali. Wildner pa je bil še vedno v ječi. Wildner, ki se je sam javil in ki je zaradi majhne formalnosti prišel iz Hombokov v Olomuc. Zaslišali so ga še trikrat ali štirikrat. Ko se je nekega dne bril pod nadzorstvom paznika na hodniku, mu je nadzirajoči komisar pripeljal par krepkih klofut, da je takoj prenehal. Od tedaj je \\ ildner imel na eni strani brado pol daljšo kot na drugi. Nekega dne pa so prišli ponj, da bi ga odpeljali — a ne v Homboke k hčeri, temveč na severno mejo, da ga izročijo Rusom. Ko so mu to povedali, je skoraj omedlel. Po izkušnjah v ječi se je zavedel, kaj vse lahko naredijo Rusi s človekom, ki je »ilegalno« prekoračil mejo. »In bil sem komunist, komunist sem bil.« je stokal, ko je povezoval culo. »Toda. Wildner, saj ste še komunist.« sem mu dejal. Žalostno je zmajal z glavo. »Komunist je človek lahko samo, dokler komunizma ne spozna, kakor sem ga spoznal jaz v tej luknji.« S temi besedami se je poslovil in se napotil v mračno bodočnost, iz katere skoraj ni rešilne poti. (kdtt- Ha Že je v tradiciji koledarjev, da prinašajo delovanja. Saj se ravno v kulturnem in pro- važne jubileje, obletnice znamenitih dogod- svetnem delu zrcali napredek naroda. Če se kov, ki so pomembni za slovenski narod. zamislimo v preteklost, bomo videli, da je Sem spada tudi pregled našega prosvetnega bilo delo na prosvetnem polju — in to na Pevke iz koroškega pevskega zbora v Gorici v ziljskih narodnih nošah. Goriškem — jako bogato. Poglejmo samo razna poročila prejšnjih let. Skoraj vsaka najmanjša naša vasica je imela svoje kršč. prosvetno društvo. In koliko je bilo nastopov po teh goriških vasicah! Pa je divjal vihar po naši deželi. Naša lepa slovenska beseda je utihnila; narodna pesem — tako ljuba našemu človeku, polna čustvenih barv, ki je poprej odmevala ob vsaki priliki, prav tako kakor poje pesem: »Če me ravno srce boli, vem: si morem peti« — je zamrla . .. Skozi različne viharje je šel naš narod. Vihar je ponehal; jasniti se je pričelo. Kje naj bi se pričelo z delom, ko so bile pa povsod same razvaline in kar je najhujše, idejne razvaline ter razna naziranja. Treba je bilo premostiti vse težave, vsa nasprotstva, če nismo hoteli imeti popolnega mrtvila. Nekaj se nas je zbralo in pričeli smo s prosvetnimi večeri. Prvi prosvetni večer je bil 28. decembra 1949. Spomnili smo se dveh delavcev na kulturnem in prosvetnem polju: dr. Jankota Kralja in Jožkota Bratuža. Predavatelj nam je v lepih besedah pokazal, kaj smo goriški Slovenci izgubili, ko teh dveh mož ni več med nami. Ti večeri so se mesečno nadaljevali in to v splošno zadovoljstvo. Le žal da dvorana ni mogla sprejeti večjega števila obiskovalcev. Sledilo je zdravniško predavanje. Nato smo šli v one stare čase, ko je bila Gorica še majhna solkanska vasica. Spomnili smo se tudi našega pisatelja prof. J. Lovrenčiča. Slišali smo predavanje o 200 letnici goriške nadškofije. V okviru prosvetnih večerov je bil tudi nastop koroškega pevskega zbora. Nastopili so 29. in 30. aprila 1950. Takoj ob nastopu so s pesmijo »Tam kjer teče bistra Zilja« osvojili Goričane, ki so napolnili dvorano. S svojo lepo pesmijo, koroško narodno pesmijo, so nas vodili po lepi koroški zemlji. Navdušenje je bilo veliko in tako blizu smo si bili ob zvokih lepe slovenske narodne pesmi. Prosvetne večere smo zaključili 24. junija 1950. Večer je bil posvečen našim žrtvam. Spomnili smo se pok. Ladota Piščanca, pesnika »Pesmi zelene pomladi«, ki je zapisal takrat, ko je divjal vihar: »Iz črne noči voda šumi mimo domov, mimo grobov. Vse molči, človeka ni, da dal bi glas med nas.« Koroški pevski zbor pri nastopu v Gorici. Tudi vas, dragi fantje — Kproške žrtve, nismo pozabili. Pesem: »Nebo žari« je bila posvečena vam; tožna melodija je plavala nad krajem, kjer spite svoj večni sen. S pesnikom smo prosili: »prižgi nam luč, razjasni noč, daj mrtvim in nam Svoj mir!« Pa glej, zopet so med nami koroški bratje. Šli so na slovenski tabor, ki se je vršil pa Repentabru. Hoteli so zopet videti Gorico in tako so nas zopet razveselili s svojo lepo pesmijo. Pesem za pesmijo, melodija za melodijo. Srca so se tako zbližala; še bi poslušali ... Še se bomo sestali. Zelo delavna je bila goriška Marijina družba. Nudila nam je več lepili prireditev. Na višku je bila S. Sardenkova »Mater Do-lorosa«. Čast družbi in Voditelju! Imeli smo tudi dve šolski prireditvi. Goriška osnovna šola nam je nudila lepo bo-žičnico z igro »Pisane lutke«. Za nekaj časa smo pozabili na vsakdanje bridkosti ter se preseliil v otroški svet, svet igranja in brez-skrbnosti. Tudi nekatere okoliške osnovne šole so se potrudile in tako razveselile vaščane. Srednješolci so nam pripravili Vodopiv-čevega »Kovačevega študenta« skupno s pevskimi točkami. Bila je to prireditev, ki je priklicala največ obiskovalcev. Pač znak, kaj si želi naše občinstvo. To naj bi bil kratek pregled prosvetnega delovanja. In bodočnost? Nadaljevati moramo s pričetim delom. Še bolj strniti vrste in pritegniti nove delavne moči, v prvi vrsti mladino. Truditi se moramo vsi, da zavlada med nami poštenje, ki temelji v praktičnem verskem življenju in udejstvovanju. ks. Prizor iz S. Sardenkove igre: „Mater Dolorosa". PASIJONSKA IGRA V ŽELEZNI KAPLI Kakor v drugih krajih, n. pr. Gozdanjah, Škof j i Loki i. dr., so tudi v Železni Kapli po poročilu rokopisa iz 1. 1816 »nikidaj« igrali pasijonsko igro. Izvirni prepis rokopisa je ohranjen. Napis igre se glasi: »Komedia od Kristusovega Terplenia, katero so nekdaj na te veliki četrtek inu na te velikonočni ponedeljek v Kapli špilali«. Častitljiv je tudi predgovor. Med drugim: »Andohtlivi ukupej zbrani poslušavci.. . Jest vas opominam inu prosim use skupei, da držite se spodobnu inu pošteno per temo suetemo spominu, kar bote videli in slišali, da hote tudi doma več- krat premišluali.. . Premišlai o griešnik, kolkokrat ti en smertni grieh daperneseš, tolkukrat ti tuoiga Jezuša gajžlaš inu raniš ... O Jezus daj nam to gnado eno brum-no žiulienje pelati . .. premišleuanje tvojiga terplenja bode perneslu moi člouek tebi inu meni to večnemu žiulenje. Amen.« Rokopis je jezikovno zelo zanimiv in častitljiv. Med drugim prinaša tudi črtice iz pristnega domačega življenja pred par sto leti. Igra ima tri dele. Prvega so igrali na veliki četrtek predpoldne. Drugega popoldne, pri tem so šli s procesijo na Kalvarijo v Igralci »Kapelskega pasijona" bližini trga pri cerkvi D. Marije v Trnju. Tretji del pa so igrali na velikonočni ponedeljek. Pred 13. leti je farna družina v Železni Kapli spet uprizorila pasijonsko igro. V naslednji letih uprizoritev ni bila mogoča. Letos v znamenju sv. lefa 1950 pa si je stavila farna mladina nalogo, vnovič uprizoriti pasijonsko igro. Bilo je mnogo truda. V letih zadnje vojne je bila župnija Železna Kapla težko prizadeta. Med drugimi je postala tudi večina igralcev pasi jonske igre vojne žrtve. Tako so letos nastopali igralci večinoma prvič na odru pasijonske igre. Igro so uprizorili v dvorani farnega doma na cvetno nedeljo in na velikonočni ponedeljek. K bisernemu jubileju mašniitva mil. g. prolata Valentina Podgorca pa so podali pasijonsko igro v Kolpingovi dvorani v Celovcu. Navzoči so spremljali igro s petjem dejanju primernih pesmi, tako da niso bili navzoči nemi gledalci, temveč aktivni soigralci. uprizoritvi v Celovcu. MATI, KAJ PRAVIŠ NA TO...? »Gospod Lucifer, mlado dekle hoče z vami govoriti.« »Nimam časa, zapodi jo dol!« »Se ne da odgnati. Pravi, da ima zelo nujno zadevo.« »Spusti jo torej noter.« Dekle je morda imela osemnajst let. Satan jo je začudeno pogledal. »Kdo si?... A, te že poznam, predsinoč-njim si priromala in kar naravnost s plesišča. Imenitno! Kaj hočeš?« »Dajte mi prostor bliže vrat.« »Čemu? Pričakuješ morda koga?« se je zaničljivo zarežal Lucifer. Nesrečnica je nemo povesila glavo. »Odgovori! Koga pričakuješ?« Dekle si je z rokami zakrila obraz in obupno zavpila: »Mojo mater!« Anton G t d i n a s t. cAmimki Si\umite & JKahm^oi d nizki zil napredek SLd imieeo Vprašan, če bi kaj prispeval za Koledar eb stoletnici Mohorjeve družbe, odgovorim: »Z veseljem!« Do te družbe sem gojil od mladih nog največje spoštovanje in srčne želje, da bi ta družba uspevala. Smatram, da je naš narod danes to, kar je, prav po Mohorjevi družbi in njeni delavnosti. S tem mislim na to, da smo med večjimi narodi tudi Slovenci velik narod po duhu in po izobrazbi, po velikih možeh, ki jih ima naša Slovenija in jih je že poslala po širnem svetu. Saj je dala že samo Ameriki kar pet škofov. Kaj sličnega niso dali niti mnogo večji narodi. Zakaj vse to trdim? Živim med narodi in vse to vidim. Mesto Cleveland, kjer živim že nad 53 let, se imenuje »Mesto narodov«. To je torej mesto, kjer živi največ naseljencev raznih narodnih skupin. Zato lahko sodim o njih vrednosti. V Clevelandu imamo narodne skupine svoje »Kulturne vrtove«, kjer lahko postavimo spomenike svojim zaslužnim kulturnim delavcem. Mi imamo v takem vrtu svoje kulturne in zaslužne može: škofa Baraga, Cankarja, Gregorčiča. Podobno imajo tudi druge narodne skupine. Na ta način je zastopanih 22 narodnosti. Prav letos bomo slovesno praznovali 25 letnico, odkar je mesto Cleveland določilo, da se da narodom taka prilika, da se izkažejo s svojo kulturo. Kaj sličnega ni drugod na svetu, da bi narodi, drug poleg drugega kot bratje paradi-rali v sporazumni tčkmj za kulturni napredek. In v tej plemeniti tekmi stojimo Slovenci na odličnem mestu in to v veliki meri po zaslugi Mohorjeve družbe. Kako bi torej ne bil iskren do nje in bi ji ne želel dolgega življenja, da dela za naš narod tudi še v bodoče, posebno še sedaj, ko gre za biti ali nebiti in ostati kulturen. Sam o sebi povem, da sem od otroških let. ko smo o zimskih večerih pri mizi v domači hiši prebirali Mohorjeve knjige, nabiral iz njih svoje znanje in izobrazbo. Nikoli ne bom pozabil spisov velikega slovenskega apostola Antona Martina Slomšeka, slov. večernjc ali mašnih knjig ter drugih poljudno znanstvenih del. Težko bi bilo opisati korist, ki jo je dala Mohorjeva družba našemu narodu. Toliko poučnega ter spodbudnega za naše slovensko ljudstvo je prišlo po njej do nas! Vsem je bila Mohorjeva družba ljudska univerza. Kar smo v domovini dobili dobre podlage za življenje, to smo nesli s seboj, ko smo odhajali v svet. Zato sedaj lahko pišem tudi na podlagi tega, bilo o sebi ali o drugih naših rojakik tu v Ameriki, ki smo ši pomagali s tisto izobrazbo in energijo do mest, ki jih danes imamo. Ne smemo pozabiti tega, da nas je Družba vzgajala po deželi z različnimi knjigami, v katerih smo dobivali vse potrebno za naše življenje, tako za gospodarsko, kakor tudi za duševno, umsko. Družba nam je nudila vseskozi modro in zdravo duševno hrano. Duševna izobrazba šteje največ in gre najdalje s človekom po Ko edar 7 97 svetu, ga osrečuje, razvedruje in ohranja narodno zavednega. Smatram, da smo ravno Slovenci tu v Ameriki v trgovstvu v splošnem po večini uspeli, ker smo prinesli s seboj dobro izobrazbo. Tega ne vidimo na nobeni narodnosti v tako veliki meri. Redek je primer, da naš človek ne bi uspel v trgovini ali v tem, česar se je lotil. Računamo, da je slovenskih večjih ali manjših trgovskih podjetij samo v Clevelandu in okolici nad 500 do 600. Če povemo, da je v tej okolici že osem Narodnih domov, izmed katerih štejemo enega, ki je stal nad 300.000 dolarjev že pred leti, ko so bile cene še nizke, je s tem podčrtano, kako smo gospodarsko in kulturno močni. Poleg tega so še štirje drugi veliki domovi z več dvoranami, nekateri pa, primeroma okolišu. nekaj manjši. S tem pojasnilom hočem le pokazati, kako so naši ljudje idealni in družabni, narodno zavedni pa gospodarski, obenem pa tudi drže na svoje domače ustanove. Ali se vam ne zdi, da smo vse to prinesli s seboj iz domovine v naših narodnih običajih? Seveda. Vse smo prinesli s seboj, dobro in slabo, verno in duhovno, pa tudi radikalno. Smo pač ljudje. V Clevelandu, kjer so domovi za razvedrila v tako velikemu številu, imamo tudi 4 velike slovenske fare in par mešanih. Te oskrbuje vsaj 12 slovenskih duhovnikov. Vse to je delo podjetnosti in izobrazbe našega naroda. In kako smo preskrbljeni v zavarovalnicah? Imamo tako imenovane podporne organizacije: Jednote in Zveze, ki štejejo mnogo milijonov premoženja. Imamo tudi svoje banke in eno posojilnico. Tako imenovana The Nort American — Slovenska banka, ki ima še dve podružnici, ima premoženja sedaj nad 10 milijonov dolarjev. Mnogo naših rojakov se je tukaj lotilo pravih ameriških industrijskih podjetij in uspevajo. Ko bi mogli dobiti skupaj pravo statistiko, bi bilo neverjetno in občudovanja vredno vedeti in pisati, kaj vse so naši rojaki, posebno sedaj v drugi generaciji, dosegli v trgovstvu. Naš žilav, za delo vedno priden človek, ki je vedel in tudi znal varčevati, se je dvignil sam do stopnje, kjer je danes. Najlepšo čednost in modrost našega rojaka vidim v tem, da je najprvo skrbel za svoj dom. za streho svoji družini. Smatram, da ima 90% prvih naseljencev že svoje do- move. Poleg tega pa je nekaj posebnega, kar daje našim ljudem veliko priznanje. Vsaka hiša ima svoj vrt. Rožni in cvetlični vrtovi krase hiše. Vse to je hvalevredna navada naših ljudi. Vem, kako so v domovini nageljni viseli raz oken in krasili bele hiše ob cestah, tukaj pa rožnati, cvetlični vrtovi krase hiše Slovencev. Še tako skromen prostor ob hiši bo imel nekaj cvetličnih nasadov. Naj tu omenim še druge hvalevredne navade naših ljudi. Zelo veliko jih gre na kmetije, mi pravimo farme, kjer obdelujejo zemljo, obdelavajo tudi vinograde, ki tukaj dobro rodijo. Nismo brez kapljice v Ameriki. A. rekli boste: »To je sama baharija.« Naj pa povem, kako je bilo od začetka. Kakšna razlika! In kako trpko smo začenjali, a vkljub temu uspeli. Rečem, zlahka ne gre nikjer. Amerika je za pridne roke blagoslovljena dežela. Za ljudi, kateri niso šli skozi težke življenjske preizkušnje, je pa poguba. Za one. ki želijo samo živeti in uživati, je Amerika poguba. Le kdor pride v Ameriko z voljo, da bo delal, bo lahko vztrajal in uspel. Za ljudi, ki imajo poleg volje za delo tudi voljo za vero in pošteno življenje, je ta dežela naravnost raj. To pa zato, ker se ti nudi vsa prilika, da to, kar zahtevata od tebe sv. vera in Cerkev, tudi v celoti lahko izvršuješ. Tu je vsak svoje sreče kovač. To velja za duhovne, pa tudi za trgovske odnošaje. Naj sem trgovec ali kaj drugega, če me veseli, lahko grem vsaki dan v cerkev in me vsi pametni spoštujejo. Noben Amerikanec ne bo kazal s prstom za mano. V nobeni drugi deželi ni tako lahko spolnjevati božjih zapovedi kakor tukaj. To zato, ker se tukaj nikdo ne zmeni za druge, kako. se obnašajo ali žive. Kako se tukaj začne s trgovino? Takole smo pričeli: ko sem bil tukaj 6 let in menda imel par stotakov dolarjev, me je sosed nagovoril in rekel: »Poskusil sem s trgovino s pohištvom, pa se mi zdi, da jaz nimam klica za to. Ti pa bi bil za kaj takega.« Bilo je to decembra 1903. Takrat so ljudje največ prihajali v Ameriko. Začel sem na samo korajžo. Blago sem naročal pri tvrdkah na debelo in ljudem prodajal po pogrebi. Ljudje denarja niso imeli, bilo je treba počakati, da bodo zaslužili in polagoma odplačevali. Denarja pa tudi jaz nisem imel, da bi mogel mnogo kreditirati. Veletrgovce sem 7a'o naprosil, da so počakali, da sem od odjemalcev dobil denar jn potem njim plačal blago. Prosil sem tudi znane rojake, ki so mi po nekaj stotakov posodili na obresti, da sem s tistim denarjem kril najhujše potrebe. Silno težko je bilo začeti trgovanje brez denarja. Toda energija je zmagala. Poudariti moram, da smo Slovenci začenjali svoje trgovine med Židi. Kjer so se naselili naši ljudje, tam so se med nje naselile tudi židovske trgovine. Imeli smo veliko težav, da smo obstali in napredovali z lastnim podjetjem, dokler nismo z žrtvami in 18 urnim dnevnim delom zmagali in naše ljudi s prijaznostjo pridobili, da so opustili židovske prodajalne in se oprijeli trgovin svojih rojakov. Da smo v trgovini uspeli v splošnem vsi trgovci, je bila zasluga žrtev vsakterega, ki se je trgovine lotil. Naj podam o sebi primer, ki velja tudi za druge. V tistih časih ni bilo lahko dobiti dela in če se je dobilo, so bile plače pod ničlo. Prosil sem po prijateljih, da sem dobil delo na cesti z lopato. Po 10 ur na dan za dolar, ali dolar in četrt celi dan težkega dela v kanalih. Če je bilo lepo vreme, ob dežju pa ni bilo ne dela ne plač:. Večina naših ljudi je prva leta dospela sem v Ameriko, da bi ostali tu samo nekaj let, da bi prislužili nekaj sto dolarjev in se vrnili nazaj in si doma ustanovili boren domek ali pa ga izboljšali. V takem položaju je razumljivo, da sem poizkušal začeti s trgovino, čeprav še tako skromno. Saj je vsak z velikim veseljem zagrabil in delal rad po 18 in 20 ur dnevno. Tako sem delal jaz in tako so začeli drugi Slovenci. S tem smo zmagali nad drugimi. V Evropi vam ni znano, kako v Ameriki v splošnem trgovci vodimo svoje podjetje. Vem. v domovini, posebno v Ljubljani, kamor sva z očetom drva vozila s čolnom po Ljubljanci, so trgovci opoldne 2 uri trgovine zaprli. Tega tukaj še ne poznamo, pač pa imamo sedaj nekaj drugega dogovorjenega. vsaj v Clevelandu, da namreč ob sredah popoldan trgovine zapremo. To le, da se pogovorimo. V domovini je trgovski mojster zares mojster in ne dela. Tukaj do sedaj tega še ne poznamo. Vsak trgovec je delal sam za dva druga pomočnika. Prvi začne in zadnji »eha. Za nas trgovce je bilo vedno 18-urno delo na dan. Prvič je bila potreba, kakor že zgoraj omenjeno. Potem smo se pa temu privadili in garali smo naprej kakor je pač trgovina potrebovala. Delali smo preveč, skoraj nesmiselno! Vse to se je godilo v prvih časih, ko je bilo treba denarja za obratovanje trgovin. Da ni še danes mojstrskih gospodov trgovcev in jih tudi ne bo na način, kakor so v domovini, je vzrok ta, ker je tukaj popoln demokratičen duh. Tukaj gresta k obedu iz tovarne delodajalec in pa delavec v eno in isto jedilnico. Nobenega posebnega klanjanja ali priznanja višji uradniki ne prejemajo in ga tudi ne pričakujejo; v tem je demokracija popolna. Odličen bogat trgovec ali kom-panist pa se bo vljudno pogovarjal z otrokom na cesti, ali pa bo šel žogo bit z enim ali drugim. V trgovinah je red; prvi je prvi postre-žen, vsak se drži reda. Zadnje čase pa se vse zelo modernizira. Omenil sem že, da se naši ljudje, kar je dobro in priporočljivo., zelo naseljujejo na farme-kmetije. Bolj premožni trgovci kupujejo take parcele, kjer je hiša in pa več oralov zemlje in še nekaj gozda. Tja se vozijo ob nedeljah z družino. Tam imajo tudi klube: vaje za streljanje, potem bijejo žogo. To je zelo moderen šport, kjer je treba veliko hoditi, kar trgovec in še kdo drugi zelo potrebuje; zato je tudi toliko športov v Ameriki. Farmarjev je v obližju okrog 30 do 50 milj izven Clevelanda veliko. Skoro vsak pridela domače grozdje in ima dobro vino. Izletniki se tega veselijo in ob nedeljah tudi poslužujejo. Toda farmarji morajo zelo vztrajno delati, čeprav imajo stroje. Veliko dobe za grozdje, če trta dobro obrodi. Slana ga pa večkrat uniči, kadar trta cveti. Tu imamo tudi svoje stavbenike, gostilničarje ter trgovine vseh vrst. Prvi izmed nas Slovencev so bili gostilničarji. Tem so dale možnost, da so začeli z gostilno, takozvane Brewery Kompanije, to je pivovarne. Te so kupile stare hiše blizu pivovarn in so jih spremenile v nekake gostilne. V take hiše so postavile točilnice in to je bila gostilna. Delavec, ki je šel z dela, se je ustavil, spil glažek žgane pijače in pivo. Žal, da so bile te točilnice za mnoge nesreča. Dočim so bile take gostilne tedaj zelo preproste, so danes gostilne bogato opremljene in licence za nje prodajajo po 15 do 20 tisoč dolarjev. V gostilni prvih časov je bila točilnica, poleg katere si stal in se prav hitro napil, sedaj so po evropejskemu vzorcu tudi mize in je predpis, da je treba imeti na razpolago tudi prigrizek. Gostiln je še danes največ in najbolj napredujejo. Med prvimi trgovinami so bile tudi gro-cerijske (specerijske) prodajalne za živilske potrebe. Tudi te so se zelo modernizirale. Tako prodajalno je začel eden prvih Slovencev v tem kraju, Jože Turk, vulgo Stene, že pred več kot 60 leti. Najel je hišo, v kateri je prodajal vse stvari, kar so ljudje potrebovali. Imel je res vse: grocerijo in mesnico, oštarijo in mešano blago, vse kar si morete pač misliti. Knjig pa ni hotel, da bi vodil zapisnik, rekel je: »Ljudje so pošteni in bodo že prišli plačat.« Ta je nazadnje reven umrl. Precej podobno sem ravnal sam. Za knjigovodjo se mi je zdelo škoda denarja in časa. Naj kar služkinja prodaja, ljudje bodo itak plačali, ker so znani in pošteni. Res smo bili prvi trgovci silno zaupni, ker nas je bilo največ takih, ki nismo nikoli vedeli, kaj je trgovina, nikoli se je učili. Kmalu so se pa začele trgovine širiti. Ker so prvi trgovci morali najeti delavce, mlade domače sinove ali one, ki so došli iz stare domovine. Ti so po par letih začeli na svojo roko in tako vzeli gospodarju nekaj stalnih odjemalcev, nekaj pa so dobili novih. Tako je bilo v vseh strokah trgovinstva. S tem se je pa tudi zboljševala postrežba in cena je bila radi konkurence nižja. Na ta način so se raztegnile naše trgovine na vse, kar smo potrebovali. Tako ni bilo treba drugam hoditi. Danes imamo samo v Clevelandu pet slovenskih pogrebnih zavodov, več modernih prodajaln za pohištvo, salone za ženska lepotičja in brezštevilne druge potrebščine. Dvorana Slovenskega narodnega doma ima nad tisoč sedežev in se uprizarjajo v njej operete ter vsako-jake igre. Dvakrat so že igrali »Passion«. V Clevelandu nas je Slovencev okrog 60 tisoč. Takole govori statistika mesta Clevelanda: Od teh, ki so dospeli sem kot emigranti, je 26%. Od teh je pa tu rojenih otrok 41%, kar bi znašalo skupaj 71%. Tako računajo za vse narode, zato se imenuje Cle-veland »Kosmopolitan mesto«. Slovenci smo* priznani tukaj kot vodilna narodna sila. kadar je treba nastopiti v paradi v narodnih nošah, smo Slovenci najjači. To smo pokazali za časa, ko je bil tukaj ob otvoritvi »Kulturnega vrta« škof Rož-man, ob odkritju spomenika škofu Baragi in pa dr. Jure Adlešič, kot takratni župan mesta Ljubljane, ki je v imenu jugoslovanske vlade prevzel zemljišče za »kulturni vrt« za Jugoslovane v Clevelandu in sploh v Ameriki. Te sijajne javne parade so bile tako velikega pomena, da so ameriški časopisi napolnili stolpce v časopisju za dobro ime našega naroda. In vse to je treba pripisati zavednosti katoliških Slovencev. Oni drugi namreč se štejejo za narodno napredne in niso z nami simpatizirali, pač pa so nam nagajali. Več o tem ne rečem, mislite si pa lahko sami o njih, saj ste imeli z njimi velike preisku-šnje v domovini. Bratje so si, ali pa še več: sopotniki. Že, ko sem obiskal domovino, so me žandarji na Žalostni gori ustavili, da nisem smel imeti govora. Tako smo imeli vse čase, odkar smo tu naseljeni, isto borbo, kakor ste jo imeli doma v domovini. Toliko je tukaj bolje in lažje, ker je tu več versko izobraženega ljudstva. Naši ljudje gredo v cerkve po velik; večini redno ob nedeljah in zato se tudi držijo svoje tradicije, vere in običajev, zato jih radikalni ne morejo nadvladati in jih ne morejo popolnoma dobiti na svojo stran. Vsega tega nas je obvarovalo dejstvo, da imamo svoje farne katoliške šole, kjer se mladina vzgaja v verskem duhu in pa po ame-rikansko; kajti ameriška ustava zahteva od vsakega državljana, da mora pripadati kaki verski skupini. To je dovolj, da komunist ne more blizu nikjer, da bi kljuboval ameriški ustavi. Z vsem tem upam, da sem skušal vsaj deloma pojasniti naše življenje v Ameriki. Od leta 1904 sem amer. državljan in sem se ves ta čas čutil zelo ponosnega v Ameriki, ker sem imel priliko, da sem postal iz navadnega hlapca trgovec, dosegel še druga častna mesta, končno sem tudi predsednik precej velike slovenske banke. Vse to dokazuje, da je v Ameriki mogoče živeti in napredovati. Držal sem se tegale gesla, ki ga priporočam tudi javno drugim: »Moli in delaj pa hrani!« POLDE KEMPERLE STAROSTA GORIŠKIH ČASNIKARJEV Dne 14. junija 1950 je v tržaški bolnici po kratki bolezni umrl Polde Kemper-1 e, eden najstarejših slovenskih poklicnih časnikarjev in goriški občinski svetovalec. Z njim je izginila markantna osebnost iz goriškega javnega življenja in praznina, ki je zazijala ob njegovi smrti, se bo težko kdaj spet zaprla. Od leta 1910 do danes — 40 let požrtvovalnega dela na najtežjih položajih, to se ne da izbrisati. Vsakdo, ki je rajnega Poldeta Kemperleta poznal, se je ob vesti, da je umrl, zganil in se zamislil. Ali si je Gorico sploh mogoče predstavljati brez njega? In še danes, ko je preteklo več mesecev po njegovi smrti, človek kar verjeti ne more. da Poldeta ni več med nami. Pokojni Kemperle je bil doma iz Baske doline. Rodil se je v Hudi južni dne 15. oktobra 1886 v precej premožni hiši. Osnovno šolo je dovršil v domači vasi, gimnazijo pa v Gorici, in sicer leta 1906. Pred nekaj leti je v družbi še nekaterih sošolcev praznoval 40 letnico mature. Po maturi je odšel na Dunaj ter se je vpisal na pravo. Študiral je štiri leta in napravil je prvi državni izpit. Medtem se je živahno udeleževal velikomest-nega javnega življenja. Kmalu je nanj postal pozoren dr. Janez Evang. Krek, ki je opazil njegove nenavadne politične in časnikarske sposobnosti. Pregovoril ga je, da je odšel v Maribor in prevzel uredništvo »Štraže«. To je bilo leta 1910. V Mariboru je pisal tudi v »Slovenskega gospodarja« in v »Naš dom«. Neutrudno je pomagal ustvarjat; mlado in čilo politično in gospodarsko organizacijo štajerskih Slovencev, ki so že takrat zgradili trden jez proti prodirajočemu nemštvu. Takratni voditel j štajerskih Slovencev, dr. Anton Korošec, je Kemperletovo sodelovanje visoko cenil. Spominjal se ga je tudi potem, ko je bil na visokih položajih v predvojni Jugoslaviji. Iz Maribora se je Kemperle tik pred prvo svetovno vojno preselil v Miren pri Gorici kot uradnik tamkašnje čevljarske zadruge. Vojna vihra pa ga je kaj kmalu spet zanesla na Štajersko v Mozirje, kamor se je zatekla vsa mirenska vas z zadrugo vred. Po zlomu Avstrije se je vrnil na Goriško. Ko so bili podrti domovi za silo obnovljeni. se je Polde zopet poprijel časnikarstva. Leta 1921 je ustanovil »Gospodarski list« in bil njegov prvi urednik. Naslednje leto pa je prevzel uredništvo političnega lista »Goriška straža«, katero je vodil do novembra 1928, ko jo je vlada zatrla. Ozračje na Primorskem je po koncu prve svetovne vojne postajalo vedno bolj dušljivo. Predstavlja si ga lahko le, kdor je tiste čase sam doživel. Spomini na tista dolga izgubljena leta so še dandanes kljub grozotam druge vojne kot podobe iz sanj. Kemperle je stal kot hrast v viharju. Letele so nanj strele v obliki tiskovnih pravd in obsodb. Skoraj vsako leto je sedel vsaj nekaj dni, če že ne po nekaj mesecev. Leta 1924 je bil v tiskovni pravdi obsojen na devet mesecev zapora. Vložil je pri-ziv in čakal na sodbo v drugi instanci. Ker je bil izid zelo negotov, ga je politična organizacija odvezala od dolžnosti, da ostane na Goriškem. Prijatelji so mu svetovali, naj se umakne čez mejo v Jugoslavijo. A Polde ni hotel. Korajžno je prevzel nase nevarnost dolge ječe. Tistikrat je imel srečo. Rešila ga je amnestija. Po zatrtju »Goriške straže« je Kemperle postal neprostovoljna žrtev politične pustolovščine, ki ga je stala nekaj mesecev zapora v Gorici in Rimu ter bi se bila kmalu končala zelo tragično. Ker v tiskarni in v uredništvu ni imel več nobenega dela, je sklenil, da gre obiskat prijatelje na deželi. Pri »Jelenu«, v znani gostilni pred škofijo, je našel družbo znancev iz Cerknega in Idrije, ki so se nameravali odpeljati z avtom domov. Povabili so ga, naj prisede. Polde je ročno porabil priliko in šel z njimi. Pri sv. Luciji ob Soči so se ustavili in Polde je izstopil. Tedaj jih obkolijo policijski agenti iz Gorice, preiščejo avto in najdejo pod sedeži in drugod veliko zalogo municije. Velikanska senzacija! Kaj je bilo naravnejše kot domneva, da vozi Kemperle municijo na deželo za pro-tidržavne akcije. Ker je bilo to neposredno po zatrtju »Goriške straže«, je bila ta misel še verjetnejša. Na to trditev so nasedli tudi veliki inozemski listi. Graška »Tagespost« je priobčila na prvi strani z velikimi črkami vest, da je bil direktor »Gor. straže« aretiran, ko je prevažal orožje in municijo. Policija je vse zaprla, zasliševala, nekatere pretepala in končno vse poslala v Rim pred posebno sodišče. Potem smo čakali velikega političnega procesa, ki ga pa ni hotelo biti. Čez par mesecev pa se Polde prismeje nazaj v Gorico prost in svoboden. Kaj se je bilo zgodilo? Kemperle je povedal, za kaj je šlo. Paveličevi ustaši so s tihim pristankom takratne vlade pošiljali iz Italije municijo svojim pristašem v Jugoslaviji. Kemperleta je nesrečna zvezda pripeljala, da je nič hudega sluteč sedel na enega takih transportov. Kaj vozijo, ni vedel nobeden od potnikov in morda tudi šofer ne. O teh tajnih vožnjah verjetno tudi obmejne kvesture niso bilo obveščene. Šele v Rimu so čez nekaj časa, ko transport ni dospel na dogovorjeno mesto, stvar prijeli od prave strani in nedolžne ljudi izpustili. Ko ni bilo več časopisov niti prosvetne in politične organizacije, Kemperle ni počival. Potoval je po deželi in z živo besedo vžigal vero v odrešenje. Za vsak še tako kočljivi položaj je vedel nasvet in izhod. Bil je desna roka sedaj tudi že pokojnega dr. Janka Kralja. Tudi ko se je v drugi svetovni vojni pojavil nov nasprotnik — totalitarni komunizem, ga je Kemperle kot eden prvih in redkih goriških Slovencev takoj spoznal, čeprav je nastopil pod zapeljivo krinko nacionalne ideje. Govoril je, pisal o njem in svaril pred novo nevarnostjo. Uspeha ni bilo, ker so bile razmere močnejše od majhne peščice ljudi. Zavest pa, da ni niti za hip podlegel vabljivi skušnjavi, mu je še po končani vojni dala moči za novo delo. S prijatelji je ustanovil politično organizacijo Slovensko demokratsko zvezo v Gorici ter bil ves čas do smrti njen predsednik. Bil je tudi soustanovitelj in prvi urednik političnega tednika »Demokracija«, ki je prvi dve leti izhajal v Gorici. Ves čas pa je pomagal tudi pri drugih demokratičnih glasilih, kot je bil »Slovenski Primorec« in sedaj »Katoliški glas«. Pri občinskih volitvah v oktobru 1948 je bil izvoljen v goriški občinski svet, kjer je vedno častno zastopal koristi Slovencev v Gorici. Sedaj pa počiva na mirenski cesti v Gorici v prelepi domači zemlji, katero je tako ljubil. Joža J. Lovrenčič ml.: letuje V tiho noč so slavčki peli, . . Sanjam . . . sanjo gorečo sanjo skelečo, sanjo bolečo o domu. Slavčki, vedno v tiho noč žgolit-e. v sanjski me prelesfni svet vodite! ZAKLADNICE Kulturno življenje je bilo pri nas zelo živo in kakor gobe so po farah in občinah rasle začetkom tega stoletja prosvetne organizacije: „SIoven-ska katoliška izobraževalna društva". Leta 1908 so se ta društva povezala v „Slovensko krščansko socialno zvezo", katero je tedaj vodil zaslužni in veliki sin koroškega naroda prof. dr. Lambert Ehrlich. Slovenska duhovščina je stala v središču kulturnega živ-Ijanja v fari. Pevska društva, igralske skupine, tamburaši, socialni krožki so napolnjevali duh in srce mladih in starih. Na odru, pri petju in tamburi-ci je mladina iskala zabave in razvedrila in na sestanku pouka. Pevska tekmovanja in veliki centralni tečaji prosvetašev so bili vsako leto višek doživetja kulturne svojstvenosti. Krščansko socialno zvezo so pre-osnovali v Slovensko prosvetno zvezo, ki pa je ostala po programu in načelu katoliška in združevala društva in posameznike v eno celoto. Kdo se ne spominja velikih prireditev v Borovljah ali na Brnoi ali v Globasnici ali Šmihelu in Pliberku. Kakor huda slana je druga svetovna vojna pomorila vse kulturno življenje koroških Slovencev, v kolikor je bilo vidnega na površju, slovenska pesem in beseda sta se morali umakniti med štiri stene, v družino in edina pevska skupina, katero smemo imenovati pevski zbor, je obstojala v taborišču na Hesselbergu in deloma tudi v Dachau-u. Korenike slovenske kulturne samobitnosti pa so prestale tudi vojni me-tež in po vojni zopet pognale. Velik in živ razvoj so obetali prvi početki, dokler so se mogla društva še uveljavljati s svojo iniciativo in dokler ni, v komunistične vode zašla Slovenska prosvetna zveza, uveljavila svoje kulturne diktature. Na mah so zaspala društva, kulturnih prireditev je bilo vedno manj in še tistim so vtisnili po- litičen pečat tako, da so se jele prazniti tudi dvorane. Iz farnih družin in Marijinih družb je pričela rasti na Koroškem nova pro-sveta, ki je zopet močno navezala na našo domačo tradicijo. Če pregledamo to gibanje minulega leta, lahko ugotovimo, da smo prišli zopet močan korak naprej. Naše stare lepe igre so prišle zopet na oder. Naj si bo Finžgarjeva „Naša kri" v Selah, „Pri kapelici" v Zvabeku in Gorenčah, naj si bo velika pasijonska igra farne družine v Železni Kapli in zaključni prireditvi gospodinjskih šol v Št. Ruper-tu in Št. Jakobu začetkom majnika ali gostovanje pevskega zbora iz Št. Lenarta pri Sedmih studencih v Trstu in Gorici ter tržaškem radiu. Ne smemo prezreti velike prireditve na prostem v št. Jakobu v Rožu, kjer so majnika meseca ob priliki mi-sijona uprizorili ..Slehernika' v jako dovršeni obliki. Prireditev samo je obiskalo skoraj dva tisoč gledalcev. Naj omenimo še proslavo šestdeset-letnice mašništva mil. g. prelata Podgorca 14. majnika v Celovcu ali koncert cerkvenega pevskega zbora v Svečah na praznik Vnebohoda. Ne bomo naštevali številnih proslav materinskega dne po farah. Tudi velikega kulturnega dogodka ne smemo prezreti, ki ga gotovo pomeni gostovanje ljubljanske opere v Celovcu z opero „Ero z onega sveta" ter ..Ohridsko legendo". Visoka stopnja podajanja v vsakem oziru je zajela slehernega gledalca. 11. junij je tako za Podjuno kakor za Rož dogodek svoje vrste. ..Mladin-ski dan" so rekli in poldrug tisoč mladine se je zbralo pri sveti Katarini nad Šmihelom in na stotine v Podgor-jah v Rožu. Ta dogodek je vsakomur, kdor hoče videti in delati, dokaz, da je mladina tudi za prav podano versko prosveto dostopna. Tu je treba za- IZ KULTURNE ZAKLADNICE grabili, tu je polje duhovnika in takoj bomo imeli manj plesov po gostilnah in zopet dobrih igralcev in pevcev na naših odrih. Koncem junija je sledilo zopet gostovanje šentlenarških pevcev in „Slavčkov" v Gorici in Trstu ter udeležba koroške delegacije na shodu na Repentabru. To doživetje pa je vtisnilo poseben pečat in vzbudilo še večjo ljubezen do slovenske pesmi. Temu gostovanju je sledil zopet doma veliki narodni praznik nove maše na Pečnici, katero je daroval novo-mašnik Gabruč, kjer se je zbralo na tisoče vernega naroda, da praznuje s svojim domačinom ta veliki dogodek. Sedaj pa se je oglasila študirajoča mladina. Študentje so se zbrali pod Košuto v Selah na svojem počitniškem sestanku. Okoli šestdeset jih je bilo. Po dolgih letih so se narodu zo- pet pokazali z dvema (igrama in tudi narodno pesmijo. Ta dijaški sestanek je obiskal tudi veliki švicarski mladinski pisatelj g. vikar Leo Schmid, ki je dijakom govoril o njihovih dolžnostih do samega sebe in do svojega naroda kot o zahtevi četrte božje zapovedi. Da je ravno ta govor odličnega gosta zajel mladino prav posebno, si lahko mislimo. Prvič so slišali iz nemških ust, da imajo tudi dolžnosti do svojega lastnega naroda, ne samo pravice. Nov višek pa je v verskem življenju gotovo pomenilo tudi letošnje romanje na Sv. Viišarje. Že leta 1949 se je nad tri tisoč koroških Slovencev udeležilo skupnega romanja. Leta 1950 pa je bilo samo eno romanje koncem avgusta, tokrat je bilo nad 1600 romarjev. Ob krasnem vremenu je staro in mlado pohitelo k Materi Skupina ministrantov na ministrantskem kongresu v Dobrlivesi 3. septembra 1950 božji v zahvalo in z novo prošnjo, da ona varuje domove in družine tudi v bodočnosti. Nekaj novega pa smo tekom septembra videli na naši pozornici. Tudi mladi ministranti hočejo pokazati, kaj znajo. V Doberlivesi so se zbrali k svojemu strokovnemu izpitu, okoli sto jih je bilo, popoldan pa so se postavili tudi z igro in pesmijo, da je kar ugajalo. Seve, prireditelji niso pozabili, da je treba mladino za trud nagraditi, da je treba tudi nekaj tekmovalnega duha in so tako poskrbeli za nagrade. Študentje so se oglasili še z igrami v Globasnici in našli tam med narodom prvovrsten odmev. Celovški kulturni krožek pa je pričel 2. septembra s svojimi mesečnimi prosvetnimi večeri. Prvi večer je bil posvečen svetniškemu škofu Antonu Martinu Slomšku ter narodni pesmi. Drugi prosvetni večer je prinesel filmsko predavanje o svetem letu in poleg tega godbo in petje. Tretji večer je bil posvečen dvema slovenskima velikanoma. Pokazal nam je Slomška, kako je zajel narod in njegovo dušo, in Franceta Prešerna, ki je uvedel slovenski narod v veliki kulturni svet. Decembra pa smo imeli Miklavževa-nje, Marijansko akademijo ter Silvestrovanje. Gotovo pa je bil Višek letošnjega kulturnega udejstvovanja „Dan slovenske pesmi pod Peco" dne 1. oktobra v Pliberku. Velika dvorana glavne šole je bila polna do zadnjega kotička in čeprav smo veliko pričakovali, nismo bili razočarani, marveč celo presenečeni. Prvič je nastopil pevski zbor iz Suhe pri Labudu pod moistrskim vodstvom č. g. Tomaža Holmarja. Da so se postavili Šmihel-čani s svojim zborom, se ne bomo čudili, saj so ja oni krasili tudi višarsko romanje s svojimi glasovi. Tudi dva mladinska zbora sta pokazala, da bosta vestno nadaljevala tradicijo odraslih. Sveški „Slavčki" v kvartetu in kvintetu so seve tudi v Pliberku pokazali, kaj znajo. Da se to kulturno delo bolj poveže in se posameznim skupinam tudi pomaga pri delu in nasvetu, se je v okviru Narodnega sveta koroških Slovencev osnoval kulturni odsek. To je samo začetek, delo in življenje pa gre naprej. Le delo nas legitimira pred narodom in pred svetom. Torej na delo vsi! tj. Kajžrova družina v Rinkolah je v spomin na srečno vrnitev sina Janeza kupila za domačo cerkev ta zvon, ki naj vedno poje hvalo dobremu Bogu za izkazano dobroto. — Dejanje, ki je posnemanja vredno. Naj le pereče trpljenje otaja led človeških sr in človeštvu bo prišla nova pomlad. In angeli božji vsako božično noč zopet kličejo narodom: Slava Bogu na višavah in mir ljudem na zemlji! Človeštvo naj da slavo Bogu in Bog bo dal mir človeštvu! Iv. Ev. Krek. (VLfalLemli umkLfaf »Pošteno boste zakurili cerkev, kaj ne, dobri gospod župnik?« me je vprašala priletna gospa. Videlo se ji je, da je še iz lepih starih časov. Silna prošnja je žarela iz njenih materinsko dobrih oči, iz mehkih, s plavimi žilami prepreženih rok, iz vse njene slonokoščene podobe, ki so jo ovijali beli, naravno nakodrani lasje. »Brez skrbi, cenjena gospa, cerkev bomo pošteno zakurili. Toda pri poroki se hitro ohladi. Kajti preproge zakrijejo odprtine, skozi katere prihaja segreti zrak, in obenem so glavna vrata predolgo odprta . . . Navsezadnje pa ni treba drugega, kakor da se dobro oblečejo, gospodične!« »Jasno!... Toda ravno tega nočejo. In vendar stanejo toliko skrbi, prizadevanja in ljubezni!« »Seveda, toda moda!« »Ta strašna moda, ta nam jih hladnokrvno ubija!... Ko bi vedeli, gospod župnik, saj nimajo nič na sebi. Tri nitke v tančici. To je vse.« »Priznajte, da bi starši mogli, bi morali nastopiti!« »Ponavljam: tu se ne da nič s'oriti, gospod župnik! ... Na vsak način, dobro zakurite cerkev! To vas prosi in roti uboga, zaskrbljena starka.« Odšla je, podoba dobrih starih časov, zavita v velik kožuh, iz katerega se je svetil le njen slonokoščeni obraz, spomin na nekaj daljnega, daljnega ... * Drugi dan. pozno dopoldne, sedim v svoji klopi in gledam znamenito poroko. Obred opravlja duhovnik, prijatelj nevestine družine. Ljubezen ima za resnico vse, kar verjame. Ženin in nevesta imata, seveda, vedno vse čednosti. Tako tudi naša dva. Vendar ne preveč! Pri darovanju se družice, osem jih je, na cerkovnikov mig dvignejo. Vse so zelenkasto plavo oblečene. Ali morda ta mrzla barva tako porazno vpliva, da so navzlic debelim plastem rdečila videti tako mrtvaško blede? . . . Ali pa se je temperatura v cer- kvi tako znižala?... Vse kaže, da uboga dekleta že pošteno zmrzujejo. Nerodno odpirajo svoje majcene torbice, fletkane sicer, a prav nič praktične, in vendar se jih bodo morale vsak trenutek posluževati. Družice se počasi odzibljejo po sredi ladje navzdol in potem ob straneh nazaj, kakor je pri nas navada pri darovanju oh takih priložnostih. Moški imajo skrbno zapete suknje, ženske so zavite v udobne kožuhe in tople plašče. Kajti navzlic vsej dobri volji, ki jo ima cerkvena peč, piha od vrat ledeno mrzla sapa in za vsakim voglom čaka. da te sune v rebra. Ko se gospodične vrnejo s krožnega pohoda, jih obliva »kurja polt«, kakor bi se slikovito izrazili naši očetje. In nekatere, ki imajo posebno kratke lase, tudi kiliajo... Obred se nemoteno nadaljuje. Na koru se počasi in slovesno dvigne priložnostna pesem. Toda pesem ne greje. Cerkvena vrata so zaradi neprestanega prihajanja in odhajanja skoraj stalno usodno široko odprta. Končno se poročni sprevod napoti v zakristijo. Podpisi . . . Čestitke . . . Svatje butajo z vrati. Za vsakim sunkom butne noter velik val strupeno mrzlega zraka. Grem mimo družic, od katerih štiri še nimajo šestnajst let. »Pošteno vas zebe, dekleta, kaj!?« »Nič, nič, gospod župnik! Bodite mirni!« »Že . .. Toda rajši bi videl, če bi vas mogel »zavarovati« zoper nesrečo.« »Oh, ne delajte si skrbi!« In ena, ki ima brata v sanatoriju za je-tične, se posmeje in reče sosedi: »Smo zavarovane z oklepi! * V zvoniku bije ura pol dveh. Zadnji »čestitkar«, ki je pravkar pritekel iz kavarne ter še diši po kavi in cigari, je sopihaje stisnil že tolikokrat stisnjeni roki. »Vse najboljše!... Čestitam!... Vaš stari prijatelj vama želi obilo sreče!« »Hvala! . . . Hvala! ...« »Saj veste, kaj ne, da sem bil vedno vaš prijatelj! ?« »Seveda, seveda! .. .« Cerkvena čuvaja, v paradni uniformi, si a krepko udarila s helebardama po svetlo povoščenem tlaku. Treba se je postaviti v vrsto za slovesni odhod. Spredaj ženin in nevesta. Za njima družice v zelenkasto plavi obleki. Nazadnje sorodniki in drugi svatje. Ko je sprevod urejen, si cerkvena čuvaja položita helebardi na ramo in vrsta se premakne. S počasnim, umerjenim korakom gredo skozi cerkev, ki je polna ljudi, proti glavnim vratom, ki so široko odprta. S kora grmijo orgle. Od strani vidim, da je cesta vlažna in zavita v gosto meglo. Avtomobilski vozniki čakajo in urno cepetajo z nogami. Težke ovčje kučme jim sedijo nizko na ušesih. Zunaj je tako mraz, da so celo avtomobilske železne skrinje z motorji skrbno pokrite s težkimi volnenimi odejami. In — kakšno nasprotje! — družice, ki imajo na sebi komaj za tri nitke blaga, korakajo, tresoč se pa vendar smehljaje, proti — prehladu, pljučnici in jetiki. Tako zahteva božiča Moda. Še meni je mraz, ko gledam ta uboga dekleta. Skozi možgane mi šine misel, da se bodo kar pognale v vozove, kjer bodo končno le našle zavetje pred strupeno burjo. Še daleč ne! Trije zavaljeni fotografi z visoko privi-hanimi ovratniki so stopili na plan in odločno velevajo: »Naprej, gospodične!... Vsaj malo se dajte videti! ... Stopite sem na stopnice... tjale .. . na pločnik!... Tako, tu bo nekoliko več luči... Le skupaj, stisnite se!... Napraviti moramo deset posnetkov .. . Držite se na smeh! ... Še malo bolj na smeh! . .. Gospodična, prosim, smehljajte se! Drugače slika ne bo uspela, in to po vaši krivdi! .. . « Ta smehljaj sem videl tudi jaz. Bil je vijoličaste barve, čisto vijoličaste, dasiravno so bila lica rdeče poslikana. Tisti hip se je moje oko srečalo s pogledom stare in zaskrbljene babice. Revica je še enkrat poskusila, da bi ogrnila eno svojih vnukinj. Toda deklica, šestnajstletna, jo je živčno zavrnila: »Pusti me, babica! ... Jaz že vem, kaj je moja dolžnost.« M. Jakopič: rpilea/ka. Kaj mi boš povedala glinasta piščalka, ho skrivnostno gledaš me, moja ti Ves talka. Da, nekoč si pela mi, pesmico veselo, za vasjo na pašniku vse z menoj je pelo. Peli murni so z menoj, pel z menoj je slavček, hladni veter na večer, dal mi je pozdravček. Jaz za njo sem zaigral, kdo bo mislil nanjo, saj izginilo je vse, z mojo prvo sanjo. Vzel v roke te bom sedaj, znova bom zapiskal, saj dovoliš, vsaj za hip. bom te spet poiskal. Toda treba je pribiti, da se je dekle, v brk svojim šestnajstim letom, prav bridko motila, kajti en mesec pozneje sem ubožico pospremil na pokopališče. Mrtvaški sprevod za poročnim sprevodom! Ko sem grob zadnjič poškropil z blagoslovljeno vodo, me je zdravnik pograbil za roko in z veliko ihto bruhal: »To je grozno!... Dekle, tako mlada, tako lepa!... Da, tako je: To ni naravna smrt, to je umor! In kako?... Zakaj?... Kar terja moda, to drži .. . Vse drugo je kakor bob od steno in za dekleta nič ne pomeni, nič ne velja! .. .« »Niti prošnja uboge starke.« Pokazal sem mu babico, ki je čisto sama po tihem zdihovala ob grobu, ki je bil posut z belimi rožami. Stara gospa je imela prav. Pierre l' Ermije. LETOVANJE TRŽAŠKIH OTROK V 1KAMNAMLS1KII DOLINI Kadar govorimo o delu katoliških organizacij med tržaškimi Slovenci, je treba omeniti tudi otroške kolonije za tržaške otroke, ki jih vsako leto organizirajo slovenski ka-tehetje. Večina tržaških Slovencev živi v delavskih okrajih. Tu vlada večkrat beda in stanovanjska stiska. Slovenci so namreč zelo malo deležni dobrot Maršalovega plana in drugih dobrodelnih pobud ameriškega ljudstva. Ker so skoro vsi delodajavci Italijani in je uprava področja in mesta v italijanskih rokah, je med Slovenci vedno večja brezposelnost. Večji del delavskih družin je stisnjenih v zelo tesna in nezdrava stanovanja, mnogokrat v en sam prostor v kaki kleti ali v podstrešju. Med šolskim letom prebijejo otroci večji del dneva v otroškem vrtcu ali v šoli, kjer dajo najubožnejšim tudi skromni obed. V počitnicah pa zapusti skoro polovica otrok tržaško mesto. Nekateri gredo k sorodnikom na Kras ali na Pivko, tudi v Istro, nekateri tudi bolj daleč, v Jugoslavijo namreč. Nekaj nad tisoč otrok gre vsako leto na komunistične kolonije v Jugoslavijo. Posebno letos je bilo število teh otrok večje kot po navadi. Preostane pa nekaj staršev, ki nočejo za nobeno ceno poslati svojih otrok na ono stran železne zavese. Največ jih navaja naslednji razlog: saj že pošiljamo tja pakete. Kaj bi pošiljali še otroke? — Kam s temi otroki? Že leta 1946 je neki slovenski katehet organiziral v Tomaju. ki je bil takrat še v coni A, maj- Fočitniška kolonija tržaških učenk v Žabnicah poleti 1950 Tržaške dijakinje na letovanju v Ukvah 1950 hno kolonijo za kakih 30 otrok. Naslednje leto se je sestal poseben katehetski odbor, ki je prevzel to skrb in poslal za dva meseca okrog 240 dečkov in deklic v Žabnice v Kanalski dolini. Prostor so dobili otroci v nekem praznem vojaškem skladišču, odeje je dala ameriška vojska, nekaj živeža je prispevala UNRRA. Nekaj nad pol milijona lir pa se je nabralo po tržaških cerkvah med slovensko službo božjo. Naslednje leto se je ta katehetski odbor preorganiziral v »Slovensko karitativno društvo Slokan v Trstu«. Na čelu društva so ostali duhovniki, sodelovali pa so tudi pobožni slovenski verniki. Na pomoč je priskočil ameriški duhovnik mons. Harnett. ki se mu je posrečilo dobiti prostor za kolonijo v poslopju naborjetske osnovne šole. Tu je bilo v poletnih mesecih najprej okrog sto dečkov, potem okrog sto deklic. Za dijake in dijakinje pa se je organizirala kolonija v Tinjem logu nad Žabni-cami. Za otroke osnovne šole je dala nekaj živeža mednarodna ustanova Aiuti interna-zionali, in sicer preko videmske deželne uprave, ki nam je bila vedno naklonjena. Ostalo so nabrala požrtovalna slovenska srca, največ po cerkvah, Marijinih družbah, v vrstah Slov. kat. akcije. Tudi nekaj mestnih slovenskih trgovcev in obrtnikov je priskočilo na pomoč. Stroški v denarju so zrasli preko milijona lir. ker je bilo treba kupiti nad sto železnih, precej udobnih postelj. Nastalo je nekaj dolga. 200.000 lir je posodila »Pa-peška misija« v Trstu. Toda ta denar je bilo treba po naslednjem novem letu vrniti ; pomočjo tihih požrtvovalnih duš. V letu :949 in 1950 se je vršila kolonija za osnovno šolo v šolskem poslopju v Žabnicah. To poslopje je sezidal pred sedemdesetimi leti tedanji slovenski žabenski dekan Lambert Ferčnik. Društvo je seveda dalo lastnikom poslopja primerno- odškodnino. Društvu je stal ob strani predsednik tržaškega področja g. dr. Palutan. Na njegovo priporočilo se je posrečilo dobiti pristanek oblasti za gostovanje naših otrok v Kanalski dolini. Tudi ustanova »Aiuti internazionali« je prispevala del živeža. Kakor prejšnja leta so tudi sedaj vsi učitelji in učiteljice ter kuhinjsko osobje brezplačno sodelovali. Poskrbljeno je bilo tudi za dijaštvo (zadnje leto v Ukvahl. V letu 1949 je dalo nekaj denarne podpore »Slovensko dobrodelno društvo v Trstu«. Da bo slika popolna, je treba omeniti še naslednjo okolnost. V povojnih letih so nekatere države: Švica, Kanada, Združene države in dr. zbrale poseben mednaroden sklad za počitniške kolonije ubožnih evropskih otrok. Tudi tržaško ozemlje je prejelo vsako leto kakih 60 milijonov lir iz tega sklada. Vsa mednarodna pomoč pa prihaja v Trst skoro izključno preko italijanske vlade v Rimu. Tako upravlja tudi za kolonije tržaških otrok določeni denar uradnik, ki ga pošlje v Trst rimska vlada. Ta vrši svoje delo s pomočjo uradnikov tržaškega področja. Zato je umljivo, da se je vsako leto ta denar razdelil le italijanskim društvom, ki so se ukvarjala z otroškimi kolonijami. Seveda so prišli tudi Slovenci s svojimi zahtevami. Toda največjo 'težavo je delalo dejstvo, da Italijani sploh nočejo- priznati, da bi bili v tržaškem mestu kaki slovenski otroci. Vse obiskovalce slovenskih šol smatrajo za potomce beguncev, ki so se po vojni priselili v mesto. Seveda ni bilo mogoče na tem do konca vztrajati. Zato so v letu 1949 sprejeli na otroško kolonijo, ki jo je vodil v Dolomitih (Campolongo) Ital. rdeči križ. 180 slovenskih otrok. Vso upravo so imeli italijanski nastavljenci, vzgojno vodstvo pa je bilo čisto slovensko. Letos pa se je na stroške mednarodnega sklada pod vodstvom predsedstva tržaškega področja vršila slovenska kolonija ob morju v šolskem po- slopju v Devinu za 240 otrok. Seveda ta rešitev ne more odgovarjati vsem zahtevam pravičnosti. Na podlagi številčnega sorazmerja šolskih otrok bi imeli Slovenci pravico do ene petine denarnih sredstev za počitniške kolonije. Prejeli pa so komaj eno-dvajsetino. Izgovor, da slovenski starši pošiljajo svojo deco v italijanske kolonije, je slab. Priča smo, da italijanska dobrodelna akcija zlorablja stisko slovenskih staršev v raznarodovalne svrhe. Priča pa tudi o nedemokratični miselnosti italijanskih krogov, ker ne dovoljujejo drugim narodom avtonomne organizacije za skrb in odgojo mladine. Tako zapostavljanje slovenskih otrok rodi le zagrenjenost ter pospešuje rast komunizma. Ni dovolj, če se grozi komunističnemu mladinskemu pokretu z državnim in cerkvenim izobčenjem. Treba je tudi pomagati na noge pri tistem narodu nekomunističnemu mladinskemu gibanju. Sicer katoličani niso storili svoje dolžnosti. To bi si morali posebno katoliški italijanski krosi v Tr stu zapisati globoko v srce. Skupina goriških slovenskih dijakov v Ovčji vasi ob znamenju. ZRNO V PESKU Krasno poletno jutro, toplo in svetlo, in nebo čisto kot biser. Stopam po živahni cesti. Gospodinje se vračajo s trga, dijaki hitijo v šolo, moški se ženejo za opravki, mlade tipkarice, rdeče poslikane in s klobučkom bojevito postrani, urno drobijo v urade. * Nenadoma mi zastavi pot velik kup peska. Oddelek mestnih delavcev koplje ob pločniku jarek, da položijo vod za avtomatični telefon. Nekateri enakomerno zamahujejo s krampi, drugi v istem taktu sučejo lopate. Slikar, ki dremlje v meni, se hipoma prebudi. Postojim in gledam prizor. Glej, to so ti velikani, pravi atleti, koščati in mišičasti. Prvi. najbližji, ima lepo oblikovano glavo pod črnimi lasmi. Iz nje veje sama dobrota. Visok, drzen, močan, bakrenaste barve, z zavihanimi rokavi: ledja mu stiska siniemo-der pas, ki se lepo odraža od širokih žametastih hlač; njegov kramp poje krepko in umerjeno. Krasna predloga za umetnika! Poleg njega povsem enak dvojnik, le da je plavolas. In potem še cela vrsta drugih, čokatih, vitkih, 'debelih, suhih, mladih, starih . .. Zadnji je majhen in ima sive oči, pred1-vaste lase in čudno potlačeno glavo. Že poldrugo minuto me hudobno opazuje. Naslonjen na looato zavpiif tovarišu z očitnim namenom, da bi ga tudi jaz slišal: »Glej. to je najboli nekoristno bitje, kar jih je na svetu!« In ker se boji, da bi ga ne razumel, pokaže name s prstom. Drugemu je nerodno, povesi glavo in si da opraviti z lopato, da bi zakril zadrego. Jaz imam toliko drugih važnejših stvari v jrlavi, da me ni volja, da bi se pričkal. Hočem oditi. Toda kopači so vsi slišali. Niso hudobni, le radovedni so, kako bi ga mogel zavrniti. Zato se odločim za kratek pomenek. * »Povej, odkod si doma, ti s predivastimi la«mi?« ».....« »Od kod veš, da sem nekoristen?« »Jaz vsaj delam . . .« To je izgovoril tako, kakor če bi imel polna usta žgancev. »Ti torej misliš, če jaz ne kopljem na cesti kakor ti, da nič ne delam? . . . Predvsem ne zastrupljam s peskom cele ceste kakor ti. Vsi vratarji v okolišu so besni zaradi grde brozge, ki jo povsod raztresaš . . . In zakaj?... Zato, da položijo to mučilno orodje, ki se imenuje telefon . .. In potem, glej, če nič ne delam!« Pokažem mu šop pisem in beležnico, ki je vsa pokracana z zapiski. »Že . .. Toda vaše roke so tako bele, medtem ko so moje ...« * V tistem trenutku je šel mimo pismono-ša z odprto torbo na trebuhu. »Po tvojem torej dela samo, kdor ima umazane roke? ... Lepa reč! In tale tu? ... Jo j, če bi imel ti njegove noge! .. .« Potem je prišel mimo mlad pekovski pomočnik, za njim neki zidar. In jaz sem nadaljeval: „Če bi ti videl žulje, ki so se mi naredili na možganih!« »Že, toda končno . ..« »Končno kaj ? Seveda, če bi šel danes kopat s tabo, me gladko posekaš. Toda. če bi cd mladega sukal kramp in lopato, bi se prav tako odrezal kot ti, saj razumeš!« »Kakor jaz, če bi bil hodil v šolo!« »Gotovo, prijatelj!... Zato mera delo enega spoštovati delo drugega. Telo potrebuje roke in noge, pa tudi možgane. In še to bi pripomnil, da je brez ene ali celo brez obeh nog navsezadnje še mogoče živeti. Toda, če ti počijo možgani, se navadno na mestu ohladiš. Iz tega bi se dalo sklepati, da je delo z možgani bolj važno kot tvoje!« * Krog okoli mene se je sklenil. Približal se je tudi nadzornik, počasi in radovedno. Odločno sem nadaljeval. »Duhovnik ni samo najbolj nekoristno bitje, kakor si se ti prej tako ljubeznivo izrazil, temveč je naravnost potreben, tako kakor sonce zemlji.« »No, no!« »Gotovo! Le duhovnik daje delu smisel in pomen. Kjer ni duhovnika, so ljudje na najboljši poti, da se poživinijo.« »Ej. le počasi!« »Če ti delaš samo zato, da delaš, si najbolj nesrečno bitje na svetu. Se ti zdi zanimivo kopati jarke? Danes tukaj, jutri tam. In tako vse življenje!... Zato, da zaslužiš, da lahko ješ, piješ in spiš?... Prvi in zadnji, vsi delajo tako! ... K sreči je tu duhovnik, to tako imenovano najbolj nekoristno bitje.« »Kaj ima duhovnik tu opraviti?« * Stopil sem bliže k človeku. »Kaj ima duhovnik opraviti? . . . Poslušaj ! Duhovnik govori kopaču, mizarju, zidarju ... , slehernemu delavcu: »Ti delaš? Toda ti svoje mehanično premikanje lahko povzdigneš in poplemenitiš s tem, da ga po-vežeš s Kristusovim trudom, ki je bil sam prvi delavec. . . Pred Kristusom in izven Kri stusa, pa če hočeš ali nočeš, ni drugega kakor suženjstvo. Razumeš? Sami sužnji! . . . Delo je kakor tale kos blaga. Iz njega lahko narediš cunjo ali pa zastavo, za katero so tisoči pripravljeni umreti .. . Nič ni tako lepega kakor delavec, težak, ki od časa do časa dvigne oči proti nebu. To je tisto, kar daje delu vrednost in ceno.« Čas beži. Obrnem se k vsej gruči in glasno spregovorim : »Nekoristen, duhovnik, ki vas je krs:il? . . Nekoristen, duhovnik, ki pripravlja vaše otroke na prvo sveto obhajilo? .. . Nekoristen, duhovnik, ki v obrambo proti bodočim navalom strasti gradi v vaših otrocih jez deseterih božjih zapovedi?... Nekoristen, duhovnik, ki hodi obiskovat vaše bolnike, ... ki vašim starkam in starcem stoji ob strani ob smrtni uri? .. . Priznajte, da je to vendarle nekoliko pretirano!« Tu se odločno obrnem proti glavi s pre-divastimi lasmi. »Nekoristen, duhovnik, ki bo morda nekoč tudi tebi stal ob strani? Kajti zelo verjetno je, da boš tudi ti storil kakor mnogi drugi, in ne najneznatnejši: potem ko so vse svoje življenje objedali duhovnika, so zelo veseli, če je v težki uri pri njih, in srečni, če jih tolaži v zadnjih vzdihljajih, in bolj mirno umirajo, prav zato, ker umirajo tako-rekoč v duhovnikovem naročju . . . Toda, čeprav sem nekoristen, moram hitro odtod, kajti veliko ljudi me čaka . . . Na svidenje, prijatelji!« Tako se je končala nepričakovana pridiga sredi ceste. Odbrzel sem naprej. Na ovinku sem se za hipec czrl. Moji kopači so živahno razpravljali med seboj. Kdo ve? Morda bo pa le vzklilo kako zrnce, ki sem ga vrgel v pesek! Tako te minute nikakor ne bodo zgubljene. Pierre l' Ermile Č. V.: HcUat a „lctziiU kcaitoitciU'' »Če bi bil v resnici kakšen »leteči krožnik«, bi ga mogli prej ali slej videti pasti na tla. Tako so ugibali skeptiki, ki jim je bila ta preprosta domneva v potrdilo, da teh »krožnikov« ali česa podobnega, v resnici ni. Delno odgovarja tem skeptikom farmar in trgovec iz Argentine. Ta trdi, da je v bližini Argentinskega jezera v pokrajini Santa Cruz videl »plato volador« — »leteči krožnik« v soboto 18. marca 1950 ob 18.30 po lokalnem času. Argentinski časopis »La Ra- zon« je dne 13. aprila istega leta objavil to poročilo z ročno sliko »plavajočega krožnika«, ki jo je narisal omenjeni trgovec. Slika 1. predstavlja približen posnetek originala; Saturn v miniaturi ima razsvetljen obroč, s premerom 15 m in se vrti z veliko naglico okoli prosojne krogle s premerom 6 do 8 m. Na zgornji polovici te krogle je bilo videti, tako zatrjuje očividec, štiri visoke, belo oblečene postave .. . Iz drugih časopisnih poročil smo lahko posneli, da so se »goreči« ali »leteči krož- v Združenih državah je 19. april 1942, ko so pod nadzorstvom pomorščaka Fahrneva izvedli poizkus s tako imenovanim BG-xidro-nesom, krilatim zračnim torpedom, ki so ga vodili z 18 km oddaljenega letala v tarčo, ki je bila zasidrana na morju. V pičlih 2 letih so se prebivalci Oxnarda privadili, da živijo v raketnem veku. Če se danes nad ribiškimi ladjicami oglasi iz zraka močan glas, se ga ribiči nič več ne prestrašijo, temveč celo komaj dvignejo glavo. Vedo namreč, da je to leteča varnostna pa-trula s Point Muguja, ki naznanja in obenem opozarja po zvočniku z nizko letečega hidroaviona na začetek poizkusov. S polotoka pošiljajo dnevno raketne izstrelke raznih velikosti, a brez posadk, na 400 km dolgo preizkuševalno področje nad Pacifikom. Nekateri izstrelki se dvigajo tako hitro in letijo tako visoko, da jih že nekaj sekund po izstrelitvi s prostim očesom ni več mogoče opaziti. Ta izstrelek pa zasleduje drugo »magično oko« — radarska naprava. Radarska postaja oddaja namreč kratke radijske valove, ki se gibljejo s hitrostjo svetlobe (t. j. 300.000 km na sekundo) na kilometre in kilometre daleč v vseh smereh. Radarskih valov ne ovirajo ne megla, dim, dež niti ne sneg — le skozi vodo ne morejo. Ti valovi spremljajo leteči krožnik, se zadenejo vanj in pridejo nazaj ter projicirajo izstrelek na dobro osvetljeno projekcijsko ploskev radarske naprave. Nekateri izstrelki ostanejo v višini 400 do niki« pojavili tu pa tam. Bujna domišljija čitateljev si je kovala okoli teh pojavov svojevrstne predstave. Slika 2. nam predstavlja izstrelek, ki naj bi odgovarjal tisočem izstrelkov, ki so jih očividci videli leteti po zraku. Različnim ugibanjem in razburjenju je napravilo konec svetovno časopisje, ki je pred pol leta označilo nekatere idilične otočke v Tihem oceanu (San Nikola, Santa Rosa, Santa Cruz, San Miguel ter Anacapo) kot otoke »letečih krožnikov«. Od tistega časa je prihajalo ob nedeljah v Oxnard (majhno pristanišče, ki leži nasproti omenjenih otokov) nešteto avtomobilistov iz vse Kalifornije, da bi si ogledali otoke. O tem pa seveda ni bilo govora. Na otok smejo samo ladje ameriške mornarice in ljudje, ki imajo posebno dovoljenje. Ladje dovažajo novonaseljencem teh pacifiških čeri nove radarske postaje, hrano, pošto in posebne zaboje, s katerimi ravnajo zelo previdno. V njih so namreč občutljive elektronske in druge naprave. Prebivalci Oxnarda so se že davno privadili čudnim nebnim pojavom, ki tu pa tam poletavajo nad njimi. Nič več jih ne označujejo z izrazi, polnimi domišljije. V Oxnardu ve že vsak šolarček, da se ti izstrelki, ki se v različnih oblikah in barvah javljajo na nebu, imenujejo »vodeni izstrelki« in da ne prihajajo z Marsa ali iz Moskve, temveč z bližnjega pomorskega oporišča na polotoku Point Mugu. Resnični rojstni dan »vodenih izstrelkov« 500 m in je mogoče od časa do časa opaziti, kako se ti krožniki — kot nekakšni akrobati — v zraku preobračajo, se ustavijo, začnejo nenadoma z vso brzino padati pa se tik nad morsko gladino ustavijo in znova dvignejo. Teh izstrelkov ne krmarijo piloti, pač pa. jih brezžično vodijo v oddaljenosti nekaj ducatov kilometrov. Njih vodja sedi morda na Point Muguju ali pa na enem izmed drugih otokov v prelivu. Poslušni so mu na naj rahlejši pritisk prsta na kontrolni napravi. Vsak izstrelek dobro nadzirajo, mu dajejo smer in ga tudi filmajo. Stotine in stotine krožnikov pošiljajo s polotoka na preizkusno pot. Sedaj odhod novega izstrelka ne povzroča več med tehniki nobene napetosti ali razburjenja. Iz zvočnika je slišati glas raketnega topničarja, ki je iz posebnega zaklonišča izstrelil raketo: »Ptiček je že na poti.« Vodja izstrelka ujame na radarsko projekcijsko ploskev »ptička« — raketni izstrelek —- in poizkus se prične. Večji najnovejši izstrelki pa so prav za prav televizijske radijske postaje, ki nosijo s seboj sprejemno registracijsko napravo. Take televizijske postaje prenašajo nato po kratkih valovih »vse, kar ugotovijo, tistemu središču, ki jih upravlja. Vse, kar se godi okoli »letečega krožnika«, pod njim ali pa nad njim, se takoj prenese in se vidi kot slika v tisti prostor. Nekega dne so preizkušali nov model izstrelka, imenovan »lark«, po naše »škrjan-ček«. Vitek zračni torpedo, karminaste barve, je bil dolg pet metrov in je imel skoraj enako dolga krila pobarvana črno in rumeno. Spadal je v vrsto višinskih izstrelkov ter se je moral približno 2000 m visoko in nekako v daljavi 70 kilometrov srečati z letečo tarčo. Močni južni vetrovi so ga zanašali nekoliko proti jugozahodu. Ob tem je »pilot« zaokrenil vodilno napravo, ki je bila podobna nekakšni številčni plošči pri telefonu. Skoraj takoj se je pomaknila drobna svetlobna slika na plošči radarskega sprejemnika zopet v sečišče nitnega križa, ki deli ploščo na štiri dele. »Škrjanček« se je pokoril povelju iz daljave. Robotni možgani »škrjančka« so nam javljali temperaturo, višino, tokove ^etra, vlago in svetlobne vplive. Kar se pojavi na projekcijskem radarskem platnu nova svetla pika, ki se je pomikala z velikansko brzino v cik-cakastih krivuljah po ozračju. »Škrjanček« se zapodi proti levi in sledi tem bliskovitim premikom. Obe piki, ki sta bili na radarski napravi podobni zvezdicam, sta se združili. Iz njiju je nastala samo ena »zvezda«, ki se je spet pomikala točno v sečišču nitnega križa. Grabežljivi mehanični »škrjanček« je ujel svoj plen. Z gibnostjo, ki je niso sposobni nobeni možgani, je sledil leteči tarči. Končno so ga svetlobni refleksi tarče pritegnili nase. Če bi mesto te tarče prekrižalo izstrelku pot sovražno letalo, mu ne bi ušlo. Kot vidimo, so to verjetno »najbolj inteligentni« izstrelki, kar jih poznamo. Ti leteči roboti morajo biti hitrejši od najhitrejših sovražnih bombnikov, da jih lahko brez pogreškov zasledijo tudi skozi oblake, umetno meglo in salve srebrnega papirja, ki ga ti bombniki lahko izstrelijo zato, da odvrnejo rakete. Nekateri izstrelki dosežejo hitrost 1200 kilometrov na uro ali 300 metrov na sekundo in letijo lahko brez pristanka 8000 kilometrov daleč. V sedanjem času imajo že izstrelke, ki jih hrup motorjev privlači kot magnet, a tudi izstrelke, ki jih vodijo svetloba, vročina ali vetrovne struje. Vojaški strokovnjaki trdijo, da so vodeni izstrelki dandanes prav tako važni kot atomska bomba, ker so verjetno edino učinkovita obramba proti letalom in raketam, ki bi lahk® odmetavale bombe, ter posameznim predmetom na zemlji. Razvoj vodenih izstrelkov je šel namreč tako daleč, da je moči voditi »krožnik« z letala v tarčo, ki bi bila zasidrana na morju ali pa izstrelek iz letala voditi v precej oddaljeno sovražno letalo. »Netopir« n. pr., ki je v bistvu bomba, ne pada navpično, ampak si sam poišče na zemlji svoj cilj. Danes so Američani, kot na pr. v White Sandsu, na puščavski postaji Iniyokern ali pa na Point Muguju razvili še nešteto novih vrst izstrelkov. Odkrili so goriva, ki omogočajo večje in hitrejše polete. Številni laboratoriji in privatne tvrdke se ukvarjajo z načrti, o katerih se zdi, da spadajo v roman bodočnosti. V razvijajoči se »raketni industriji« je danes zaposlenih okoli 20.000 ljudi. Zanje in še za druge, ki bodo prišli, so nedavno izdali v Washingtonu poseben slovar izrazov v vodenih izstrelkih. V zadnjih letih se je bila namreč razvila med temi ljudmi posebna tehnična govorica. Koledar Morda si bo kdo predstavljal, da bo pri morebitnem bodočem spopadu le nekaj tehnikov pritiskalo v varnih zakloniščih na kontaktne gumbe. Naj povemo, da je naprava, ki jo je treba spraviti v tek, preden izstrelijo raketni izstrelek, ogromna in silno zamotana. Predpriprave so take: Veliki elektronski računski stroj, moderni »mehanični možgani« s Point Muguja, dobijo zjutraj pred odhodom rakete v rešitev razne matematične probleme. Na podlagi najnovejših vremenskih poročil, podatkov o teži instrumentov, vrsti goriva in neštetih drugih podrobnostih da stroj v svojem posebnem jeziku odgovore o odstrelnem kotu in o drugih balističnih podrobnostih. Potem se približno dve uri tako imenovane »propulzij-ske posadke« ukvarjajo z raznimi deli raketnega motorja. Ti ljudje nosijo posebne varnostne plašče iz mlečnomodre sintetične sno- M a r i j a n JluA Bog vam daj dober večer! Hvaljen bod Jezus. Amen. Tiho luč gori nad mizo, plapola v veselju plamen. Dnevu noč sledove briše, polje spi; kot dete diha, Vse so slike brezizrazne, še beseda nam je tiha. So večeri, ko smo sami, sami s svojo bolečino, ni prijatelja, dekleta, takrat luči si prižgimo! Luč nas druži kakor mati, mrtve veže še na žive, mnogim, v večnost morda sveti, čakat sodbe milostljive. Luč, ti bodi mi sestrica, druži nas kot dom ognjišče, kjer oko v svetlobi tvoji svoje drage spet poišče! vi, ki jih varujejo pred brizgi anilinske in alkoholne mešanice tako imenovanega »loxa«. t. j. mešanice tekočega kisika. Istočasno preizkušajo drugi strokovnjaki elektronke, foto-celice, barometre, giroskope in kamere, ki so vgrajene v raketo. Ko slednjič spustijo raketo z žerjavom na odstrelno napravo, je preteklo pol dneva. Moštvo si z voskom zamaši ušesa, si natakne maske, starter pripravi raketni revolver, 30 ljudi steče v bližnje zaklonišče, v oblaku ognja in dima pa se dvigne leteči robot proti nebu na vratolomne polete. Zvečer se »leteči krožnik« povrne v bližino mesta, kjer je bil izstreljen, kot mrtev ovoj, kateremu je energija zadostovala za nekajstokilometerski polet. Tako ostane skrivnost njegovega kratkega umetnega robotskega življenja za veliko večino ljudi nepojasnjena. Jakopič: fyci> Kadar se spomnim Gorice in goriške dežele, kjer sem pred prvo svetovno vojno preživel najlepše mladostne dni. me srce boli, da se ne morem vrniti v njen raj. Vse njene lepote v Vipavski dolini, goriški okolici, v vrtu Goriške — Brdih, na Krasu, Furlaniji in v Gorah sem videl in užival. Če bom iz te prelepe pokrajine povedal nekaj narodnih pripovedk, pravljic, legend in drugih narodnih zanimivosti, mi bo v veliko radost in uteho. Naj začnem s trentarsko pripovedko o Zlatorogu! Trenta je dolina s strmimi pobočji, v katere zadnjem odtenku pod Triglavom izvira bistra Soča, hči planin. Triglavsko pogorje je pa domovje Zlatoroga. snežnobelega kozla z zlatimi rogovi. Po njem je hrepenelo srce slehernega lovca. Ako Zlatoroga tudi zadene puškina krogla, zraste naenkrat iz njegove krvi, ki kane na zemljo, prijetno dehteča triglavska roža, ki takoj ozdravi Zlatorogu rano, kakor hitro jo okusi. Zlatoroga čuvajo bele žene. vile. ki se maščujejo z belim kozlom vred nad predrznežem in ga pahnejo v prepad, v katerem se ubije. Upal je, da dobi neizmerne zaklade v Bogatinu, ki bi jih ne bilo mogoče naložiti na 700 voz, ako ustreli Zlatoroga. kar se do sedaj še ni nikomur po- srečilo. Zlatorog je v svoji jezi poteptal prelepi triglavski vrt, v katerem se je navadno pasel, tako da je tam nastala puščava. Vile, ki so do tedaj negovale vrt, so se ga odslej ogibale. Po 700 letih pa vzraste na kamnitem Triglavu jelka. Iz njenega posekanega lesa se steše zibelka. Otrok, ki bo v njej ležal, dobi Bogatinov zaklad. V dolini Soče leži znani trg Kobarid, pri katerem so se vršili zlasti koncem oktobra leta 1917 težki boji med avstrijsko in italijansko armado. Avstrijci so tam prodrli in Italijani so se umaknili do Piave. Ta lepi gorski kot goriške zemlje je rojstni kraj pesnika Josipa Krilana-Pagliaruzzija in skladatelja Hrabroslava Volariča. Nedaleč od Kobarida leži na levem bregu Soče Vršno, rojstna vas goriškega slavčka., Simona Gregorčiča. Libušenjska cerkev in nagrobni spomenik tega pesnika se razgledujeta v soško dolino. V Kredu ob italijanski meji pa je tekla zibelka pisatelju in pesniku drju Jožetu Lovrenčiču. Blizu Kobarida je bilo baje zadnje svetišče poganskih prebivalcev Goriške. Zraven svetišča je rastel mogočen hrast, pod katerim je izviral studenec. Ta hrast so posekali v 14. stoletju. Prav tik Kobarida stoji cerkvica. O njej pripovedujejo, da se je ogle- dovala v valovih jezera, ki je nekdaj polnilo tam široko seško dolino. Niže doli ob Soči leži Tolmin. Ako potnik gre ob reki Tominici, pritoku Soče, navzgor, dospe v eni uri do izliva Čadre v To-minico. Čez nekaj minut pride po vijugasti poti do ozkega vhoda v votlino, kateri so vzdeli ime Dantejeva jama. Veliki pesnik begunec se je baje po dnevu skrival v tej jami, noči pa je preživel v gradu Kozjeku nad Tolminom, ki je bil last oglejskega očaka Pagano delle Torre, v družbi plemenitih vitezov in ljubkih gospa. Veličastna planinska narava je dala pesniku pobudo za marsikatero slikovito prispodobo v njegovi „Ne-beški komediji«. To pripovedko o Danteju in jami je ustvarila bujna domišljija; zgodovinske resnice in podlage pa ji manjka. Oglejski očak je bil po mišljenju guelfovec, pod katerega streho ni mogel iskati zatočišča gibelinovec Dante. Zanimiva je istotako pripovedka o Trentarskem študentu, ki je navdušila dr. Jožeta Lovrenčiča, da je napisal in spesnil dolg ep o znamenitem študentu. Ta pripovedka ima tole vsebino: Nedaleč od izvira Soče v Trenti so živeli kmečki starši, ki so poslali svojega sina v Videm študirat. Od doma so mu pošiljali živila na hrano. Hipoma je zapadlo v gorah toliko snega, da so bile vse zveze z Vidmom pretrgane. Ko je sholar zaman dolgo čakal na podporo, si ni znal drugače pomagati, kakor da se je zapisal hudiču, ki mu je nudil pomoč. Toda kmalu mu je bila zveza z hudobcem zoperna in jo je želel razdreti. Obrnil se je zato na prerokinjo Si-bilo, ki mu je navedla sredstva, da mu vragova moč ne bo mogla več škodovati. Razen tega mu je podelila dar prerokovanja. Prepovedala pa mu je, da bi postal duhovnik, kakor je želel. Trentarski študent je napovedal, da bodo prišli nekoč od zapada neštete množice sovražnikov z kozlovskimi bradami čez Tolminsko zemljo, jo popolnoma cpustošili in vse može odpeljali, tako da bi preostali imeli dovolj prostora pod senco enega oreha. Ženske bi potem tako' hrepenele po možeh, da bi hitele od gore do gore in iskale moški suknjič. Ako pridejo do dom-nevanega mesta, pa najdejo le trhel štor. V hudi Južini ob Bači si pripovedujejo tole zgodbo: Ko je neki fant moral v vojno, je obljubil svojemu dekletu, da se vrne, ako mu ostane zvesta. Ko se je vojna končala, je neko noč pozvonilo na dekletovih vratih. Vstala je naglo, se napravila in odšla run. Fant je čakal nanjo na konju, jo dvignil k sebi in s strašno brzino odjezdil in ji govoril: »Poglej, ljubica, kako sveti mesec in kako hitro jezdijo mrtveci!« Končno prijezdi vojak do pokopališča, skoči s konja in se pogrezne v grob, kamor poskuša potegniti tudi svoje dekle. Temu se pa posreči, da se mu iztrga in se zateče v mrtvašnico, kjer se nahaja na mrtvaškem odru drugi mrlič, ki ji pomaga, da se reši. Vrne se domov, kjer pa ne najde nobenega znanca več in tako ugotovi, da je bila dolgo odsotna. Nasproti Tolminu stoji na desnem bregu Soče med rodovitnimi polji vasi Volče cerkev Sv. Danijela v lesu. O njej pripovedujejo, da je najstarejša božja hiša cele obširne okolice. Celo iz Bohinja, kjer je bilo v prvih časih pokristjanjenja Slovencev še mnogo poganov, so nosili mezgi krščanske mrliče na hrbtih čez alpske prelaze, da so bili po krščansko pokopani. Turški napadi tudi niso prizanesli Goriški. Koncem leta 1469 so Turki opusto-šili trge in vasi in požgali cerkve, tisoče ljudi umorili in odpeljali 20.000 ljudi v suž-nost, naropali ogromne množine blaga, ga natovorili in odpeljali s seboj. Čez tri leta so se zopet oglasili na Goriškem in v Fur-laniji in odpeljali 12.000 ljudi v suženjstvo. Najhuje so pa trpele Goriška in druge primorske pokrajine vsled turškega napada 1477. Benečani so se vojskovali s Turki na Grškem in v Albaniji. Sultan Mohamed je pa napadel Benečane na njih ozemlju. V Furlanijo je poslal 30.000 vojakov, ki so zavzeli beneške utrdbe od Gorice do izliva Soče, krščansko šibko vojsko razpršili, se razlili po vsej Furlaniji tja do reke Piave in upepelili mesta, vasi, vinogradne in druge nasade, tako da je vsa pokrajina sli-čila velikanskemu ognjenemu morju. Ti strašni turški napadi so pustili globoke in trajne spomine v deželi. Neustrašeni borci so se branili v taborih proti Turkom. Taki tabori še danes stoje včasih kot naselja, včasih kot obzidja: na pr. nad črniča-mi, pri Dornbergu, v Košani na Krasu, v Šilentabru in Repentabru in drugod. Ob cesti med Podbrdom in Zalimlogom se nahaja pri Petrovem brdu takozvani Turški križ. Postavili so ga prebivalci v spomin na boje, v katerih so zmagali Turke. Dr. Janez Ev.Krek je napisal petdejansko igro »Turški križ«, ki opisuje dotične boje in dogodke. Enaki Turški križ se nahaja v soteski pod Podselom med Volčami in Kanalom. Na enake boje spominjajo Turški klanci na cesti med Hrušico in prvo gozdarsko hišo v tri ure dolgem gozdu proti Kalcem. Tam nad Mačjim kotom in ob južnem vrhu sivega, kamenitega Kovka so bili baje v davnih časih vkovani v skale veliki in močni železni obroči, na katere so privezovali mornarji, ko je bila še vsa Vipavska dolina obširno jezero, svoje ladje. Pripovedka o kralju Matjažu, ki spi pod visoko goro s svojo zvesto vojsko in čaka, da bo sila in trpljenje slovenskega naroda postalo neznosno, ko bo vera, resnica in pravica, svoboda in ljubezen zatirana in preganjana, kakor nikdar poprej. Tedaj se na poziv prebudi Matjaž s svojo vojsko, izdere meč in gre v sveti boj za »Križ častni in •vobodo zlato« in premaga vse sovražnike. Tudi Goriški Slovenci čakajo kralja Matjaža, ki spi pod Čarnom ali Nanosom s svojo zvesto vojsko za kamenito mizo. Brada se mu je sedemkrat ovila okrog mize. Meč visi na steni poleg njega, dokler ga ne izdere junak in pozove Matjaža na boj za svete pravice slovenskega naroda. In kralj Matjaž si pomane oči in povpraša: »Kakšno je nebo?« In junak odgovori: »Nebo je zastrto od perutnine črnih vran. Ni ga videti. Vstani, kralj Matjaž s svojo vojsko in vrni narodu pravico, resnico, vero in svobodo!« Matjaž vstane, opaše meč in z njim vstane njegova vojska v boj za »Križ častni in svobodo zlato.« Gorica, mesto, vrtov in cipres, prelepa prestolica Goriške dežele skozi mnogo stoletij. Zgodovina nam baja o tej ljubki golobici ob dolenji Soči na ravnini med Vipavsko dolino, Furlanijo, Krasom, Gorami in Brdi: Slovenci so jo ustanovili in ji dali ime. Skromen kraj je značila prvotno, ime-nitnejši je bil Solkan, prva velika župnija v tej pokrajini. Leta 1001 je cesar Oton III. podaril oglejskemu očaku Janezu polovico graščine Solkan in kraja Gorice z vsemi posestvi, gozdovi, ležečimi med Vipavo in Sočo do alpskih prelazov, približno današnjo Goriško, drugo polovico pa furlanskemu grofu Veroguntu, ki je združil Furlanijo z Istro. Majnhard III., Koroški Epenštajnovec, se je poročil z njegovo hčerko Jadvigo in sezidal goriški grad in se nazival grof goriški, kar nam potrjujejo listine iz 1. 1660. Oglejski očak ga je imenoval za svojega oskrbnika, čuvarja svojih goriških posestev, tako da je upravljal odslej celo Goriško. Goriški grad, ki kraljuje nad Gorico dolga stoletja, kot najstarejše poslopje, ima tudi svojo pripovedko kakor toliko srednjeveških gradov. Tamkaj straši. O polnoči se prikazuje mlada, čudovito lepa gospa z mogočnimi povezanimi ključi v rokah v spremstvu psička. To je grofica Stellina, ki ne bo niašla prej miru kakor tedaj, ko vzraste iz drevesa, rastočega v gradu, les za zibelko, v kateri bo ležal deček, ki jo bo rešil zaklet-ve. In še tole pripovedko so si ljudje nekdaj pripovedovali: Pred mnogimi, mnogimi leti je bila grajska zapovedovalka lakomna in grozna grofica Katarina, ki je imela v službi mnogo hlapcev in sedem dog, katere je izučila, da so na mah na njen miglaj vsakogar razmesarili. Neko noč je prišel iz Ogleja odposlanec, ki je nesel v neki sosednji grad težko vrečo zlata in je prosil radi silne nevihte prenočišča. Grofica mu je privolila. Ko je zjutraj hotel odpotovati, je na-dražila po svojem zaupniku-oskrbniku nanj pse. Ubogi odposlanec je kmalu ležal mrtev med psi. Grofica mu je odvzela vrečo zlata in odnesla v podzemsko klet k svojim skrivnim zakladom. Oskrbnik, ki je bil lakomen kakor ona, ji je sledil in jo ubil, ko je hotela iz kleti v gornje grajske prostore. Toda tudi ta zločin ni obrodil sadu. Zaman je ta nezvesti služabnik iskal skrite zaklade. Od tedaj se vsakih 7 let prikazuje nesrečna grofica z razkuštranimi lasmi, odeta v bele cape, obdana od psov, ki grozovito lajajo. Ako bi se našel pogumen in neustrašen človek, ki bi nesrečnico vprašal za skrivni zaklad in njegovo skrivališče, bi njen duh našel končno svoj mir. Furlani si pripovedujejo tole zanimivo pravljico: Živel je čevljar, ki je pridno čev-ljaril in se s svojo ženo dobro razumel, čeprav nista imela otrok. Ko sta šla nekoč v gozd po drva, sta na ognjišču pustila lonec, v katerem se je za kosilo kuhal fižol. Ko sta se vrnila z drvmi domov, ni bilo kosilo še kuhano. Čevljar je bil jeznorit človek. Razjezil se je in dejal: »Ko bi le iz teh fižolov nastali otroci, ki bi nama pri delu pomagali!« Komaj je izpregovoril te neprevidne besede, že so iz lonca poskakali ne- šteti otroci in brzopetili po ognjišču. Čevljar Smola in njegova žena sta se ustrašila tolike nebogljene dece. Kako naj bi nešte-vilni drobiž preživela! Vzela sta palice in vse pobila. Toda takoj sta se kesala in vzdihovala: »Ko bi vsaj en otrok ostal, ki bi najino lepo hruško varoval!« — »Tu sem, očka, tu sem, mamica!« je zaklical nežni otroški glas. Vesela sta iskala otročička in ga končno našla skritega v škornju. Dvignila sta ga na roke, poljubljala in nazvala Tonetto Busotto (Tonček Palček). Takoj sta ga nesla na hruško in mu jo izročila v varstvo. Ko je Tonček opravljal svojo službo na vrhu hruške, se mu je približala čarovnica in ga prosila: »Tonček Palček, daj mi hruškico s svojo drobno ročico! Tvoja zlata dušica bodi blagoslovljena!« Tonček je vrgel čarovnici hruško z drevesa. Ker je pa trdila, da je ne najde in ga prosila, da stopi na tla in jo najde, je v svoji dobrosrčnosti to storil. Vešča ga je pa pograbila in stlačila v vrečo ter odnesla s seboj. Med potjo je pa nabirala drva in postavila vrečo k potu. Tonček je preluknjal z nožičem vrečo, ja napolnil s kamenjem in naglo stekel na hruško. Vešča je odšla za njim, ko je opazila zvijačo, in zopet vabila Tončka k sebi, a fantiček je ni poslušal. Ker ga je pa neprestano nadlegovala, je z dovoljenjem staršev odšel v svet. Na svojem potovanju je dospel v veliko mesto, kjer se je kralj dotične dežele mudil. Iskal je hlapca za svoj hlev. Tonček se je ponudil v službo in jo dobil. Vršil jo je vestno in natančno. Nekega dne ga> je prišel kralj nadzirat v hlev. Klical ga je in iskal povsod, a ga ni našel. Končno se je začul njegov tenki glas iz vampa nekega konja: »Tu sem, veličanstvo!« Konj ga je požrl s krmo. Kmalu ga je pa vrgel na beli dan. Ker ga je ta dogodovščina razočarala, je odšel iskat drugo službo. Stopil je za vajenca v neki čevljarnici, kjer se je učil v čevljarstvu. Ko je postal pomočnik in napravil mojstrski izpit, je odprl svojo delavnico in napisal nad vrata tole vabilo: »Čevlje za muhe in škornje za obade!« Čevljaril je, da je . bilo veselje in živel zadovoljno do smrti. Poglejmo še nekoliko v legendarni svet! Tudi tu zasledimo nekaj narodnega blaga. Po vsem Goriškem so nekdaj rastle dolge vrste murvinih dreves, ki so dajale potrebno krmilo za sviloprejke. Po Furlaniji ra-sto še danes in Furlani pridno goje svilo-prejko. Zato ni čuda, če je legendarna fantazija segla tudi v to panogo narodnega gospodarstva. Božjemu usmiljenju nad Jobovo nesrečo in trpljenjem pripisujejo nastanek sviloprejke. Ko je veliki trpin ležal v svoji bolezni ves obdan po životu od črvov, je ljubi Bog sklenil napraviti konec njegovim bolečinam. Ob glavi nesrečnega Joba je hipoma vzrastlo drevo — murva in z Joba so zlezli kmalu vsi črvi na perje tega božjega drevesa. Tedaj so postali sviloprejke, ki so dajale ubogemu prebivalstvu dober dohodek. Kristus je pogosto hodil po Goriški deželi s sv. Petrom, včasih tudi s sv. Janezom Evangelistom. Nepoznan je bil in je skazo-val ubogi žemljici dobrote. Posebno jo je blagoslavljal z dežjem, če je grozila suša. posebno ono hišo, v kateri so ga gostoljubno sprejeli. Pogosto je izkazoval tudi usmiljenje, kjer je bil razlog za kazen. Pri neki taki priliki je celo deželo oblagodaril z novim plodom. To se je dogodilo, ko je s Petrom in Janezom prišel v neko kmečko hišo. kjer so dobili gostoljubno streho le proti obljubi, da bodo prihodnji dan mlatili žito. Večerja je bila pičla, ležišče trdo in zjutraj jih je gospodinja hitro budila na delo. Kristus je prišel na dvorišče in zažgal žito. Vsi so se prestrašili. A strah jih je kmabi minil, ko so začudeni opazili, da so se v plamenih ločile slamnate bilke od zrnja in ie bil o v kratkem času vse delo opravljeno. Brez zahvale je kmetica pustila, da je Kristus s spremljevalcema odšel. Mislila je, da lahko isto ponovi. Zažgala ie žito, ki je pa zdaj zares gorelo. Ker pa Kristus ni ho»el kmetice prehudo kaznovati, je ostalo zoglje-nelo zrnje še dalje užitno in sposobno za klit-je. Od tedaj se seje v deželi ajda, ki daje na isti njivi drugo žetev. Legenda pripoveduje, zakaj ni na Krasu dežja. Kristus in sv. Peter sta potovala po Krasu. Neki večer sta prosila pri premožnem kmetu za prenočišče. Po daljši prošnji ju je Kraševec sprejel pod streho in jima v podstrešni sobi odkazal ležišče. Sv. Peter je nosil v nahrbtniku suho, izborno svinjsko pleče. Ko se je zjutraj prebudil in odprl nahrbtnik, je opazil v njem mesto plečeta debelo, kratko poleno. Milo je potožil to Kristusu in dejal, da bi bilo treba za tatinskega kmeta ostro kazen. Kristus je prepustil Petru kaznovanje, ki je na Krasu preklel zemljo, da so v njej usahnili vsi studenci in potoki. Od tedaj- prosijo in moledujejo Kraševci za vodo in pijejo kapnico iz svojih vodnjakov. Kraševcem tudi radi nagajajo, zakaj imajo le kamenit svet. Pravijo, da je ob stvar-jenju sveta ljubi Bog imel grobljo kamena. Hudobcu je ukazal, naj to kamenje odnese v morje. Hudobec ga je naložil v vrečo in kakor vihar brzel z njim proti Jadranskemu morju. Nad Krasom se mu je pa vreča strgala in kamenje je padlo na do tedaj rodovitno zemljo iŠe malo počakaj, da se izpopolni tele-\ zija, in imel boš v svoji hiši ne le zvok, temveč tudi podobo. Razvoj družbe gre k s j ošni poenostavitvi življenja. To je veliki napredek naše dobe. Prišel bo čas. ko ljudje ne bodo več kupovali in brali časopisov, ker bodo vse, kar je novega, zvedeli po ra-dr.i. Danes se hranimo z juho. mlekom in mesom iz škatel, prišel pa bo čas, ko se bomo tudi duševno hranili — ne sicer iz škatel, marveč iz aparatov. Samo gumb boš zavrtel in boš imel vsega, kar ti bo poželela duša.« »Upam,« sem zašepetal, »upam, da tistega časa ne bom dočakal« »Nemara ga res ne boš, toda družbi bo prišel kot odrešenje.« »Kakšni družbi, zaboga? — O vem: družbi nemislečih strojev, ljudem, ki jim je usahnila sleherna zmožnost premišljanja. V praznino človeških spak bodo govorili mrtvi aparati in jih sukali kot pajace na vrvici! Strašen bo tisti čas, ko bo človeku vse do-gnano, vse jasno, vse na dlani.« Smehljal se mi je zviška in prizanesljivo, kot se tridesetletnik smehlja starčku osmih križe v, ki gre na otročjo pamet. »Čim hitreje... Kam? Kaj bo prišlo takega, da bi moral željno hiteti naproti? Leta gredo kot blazna mimo mene in skozi mene — kaj so mi prinesla, kaj pričakujem od njih? Dalje živim, modrejši postajam v eni stvari: da je na tem našem svetu nečednostim odlično pognojeno.« Njegov smehljaj je nekoliko zbledel -skrili so se beli zobje. Na cestnem ovinku se je prikazal živo oranžno pobarvan voz na štiri kolesa. Vanj je bila vprežena mulias na njem je na mehkem sedela družina, za njim pa je capljal privezan špicelj. Šel je počasi mimo naju in se dvajset metrov proč ustavil na gmajni. Pod sivim platnom je zapel pritlikav bel pe-telinček: Kikiriki, dospeli smo! Kmalu zatem se je mula pasla po travi, ženska je mlela kavo, dekletce je kurilo ogenj, moški je pušil tobak, špicelj je počival v senci pod vozom — a pod platneno streho je godel .gramofon. »Srečni cigani!« sem vzkliknil od srca. »Misliš? Ne veš, da jim je oblast vedno za petami in da morajo imeti papirje?« Tedaj me je pogrelo. »Strela, ali jih jaz nimam? Na vsakem voglu je sinja srajca — podzavestno se vedno potipljem, ali imam svoje papirje s sabo. In dvakrat na leto se moram zglasiti na policijij da mi jih podaljšajo. Ali je to svoboda? Kamor se ozrem, povsod se mi oči ustavijo onkraj meje Svobodnega tržaškega ozemlja, ki ga je rodilo na zunaj blesteče, v bistvu pa lažnivo, jalovo, pritlikavo dvajseto stoletje. Oči se mi ustavijo onkraj meje, kamor mi ni dovoljeno, ker nimam ne stotisočakov ne veleuglednih stricev. Ali je to svoboda?« Nič se ni več smehljal. Gledal je proti zahodu, kjer so bili sivi oblaki bakreno obrobljeni od skritega sonca, in molčal. »Cigan si zaviha brke, pokaže bele zobe in se požvižga na mir, na Trygve Lia in na atomsko bombo. Zanj ni stanovanjske stiske, neznane so mu izkoriščevalske, zadirčne in sitne gospodinje. Dež bo? Družina bo razpela platneno streho in bo spala slaje kot katerikoli drug smrtnik. Kaj ji mar suša, toča, požar ali tatovi! Ko se bo tu na gmajni naveličala, bo cigan napregel mulo in pognal, pritlikavi petelinček na vozu pa bo vedro naznanil: Kikiriki, gremo drugam! To so, vidiš, tiste svetopisemske ptice pod nebom. Jaz pa sem v ječi zlikane obleke, očiščenih čevljev in tesno zavezane kravate, v ječi družbe, ki se mi laska in računa, kako me bo izrabila. Levo zapestje mi oklepa jeklena ura in me neusmiljeno priganja. Moje besede in kretnje so premišljene, a pogosto ne prihajajo, od srca, moja pot je ravna — ker družba tako hoče. Moj kruh je razlaganje Ivana Cankarja — in on vendar ni imel dobre besede za filistra!« Grem po cesti, ki pelje v Mavhinje, in razmišljam. Danes je doba tehnike, strojev. Več ko je strojev, manj je treba ljudi. Ker pa se ljudje po vsem svetu hitreje množijo ko kdaj prej, je edina rešitev zanje, da postanejo stroji. Čutim, dia so mi ob teh mislih usta vedno bolj suha — koit bi mi nekdo vanje na-sul žagovine. Človek-stroj ne razmišlja, zato ne more iti počasi. Neznana sila ga vleče vedno hitreje z milijoni drugih strojev. Nima svoje volje, ne ve, kaj je sreča, ne ve, kaj je hrepenenje. Še ko sede, da bi se odpočil, čuti podzavesten nemir in očitek, da čas beži, 011 pa lenari. Ali je kaj hujšega kot občutek, da ne znaš in ne moreš več počivati? O ljudje mojih rojstnih let: precej vas je pomrlo, precej vas je po daljnih deželah, mnogi ste se zelo spremenili — toda nekaj vas je še starih, odkritih, poštenih. Počakajte me. vi poslednji, veliko bi se nad pogovoril z vami v večerni uri, ko so griči globoko na vzhodu žafranasti od zahajajočega sonca! Globaški ministranti se krepčajo po truda polni poti na vrhu Pece. Zdravstvena navodila za vsak dan V vsakdanjem življenju opažamo, da dosegajo predvsem tisti ljudje v življenju in poklicu največ uspeha, ki se drže nekega reda — delajo načrtno. Kjer pa je nered, tam se že vnaprej lahko reče, da ne bo pravega uspeha. Tudi pri skrbi za zdravje se moramo držati nekega reda. Na to se mora navaditi že mladina, ker »stara navada je železna srajca«, pravi pregovor. Čemur se je človek privadil v mladih letih, to dela navadno tudi pozneje v življenju. Delavni dan se začenja z jutrom, začnimo ga tudi mi. Vstajajmo rano, po možnosti vedno ob isti uri. Kdaj naj kdo vstaja, oziroma hodi spat, to zavisi precej od njegovega poklica. Kmet navadno vstaja zgodaj, posebno pomladi in poleti, ker ga kliče delo na polju. Isto velja za nekatere druge poklice. Večina ljudi v mestih vstaja okrog 6. ure. Za mladino najbolj primeren čas vstajanja bi bil od 6. do 1//7. ure (lahko pa tudi prej), da ima potem še dovolj časa za razne opravke pred solo. Držati se je treba stalno iste ure. Telo se na točnost kaj kmalu privadi. Ako boš hodil pravočasno spat, se boš zbudil zjutraj redno ob istem času. Ko se zbudiš, se ne valjaj po postelji, ampak vstani! Skrbi, da bo telo čisto, zato se pridno umivaj! Predvsem umivaj roke večkrat na dan, zlasti pa zjutraj in zvečer, vedno po končani potrebi in pred jedjo. Pred umivanjem rok si zavihaj rokave do komolca. Če so roke zelo umazane, potem po zmit-ju glavne nesnage vodo menjaj in se umij do konca v čisti vodi. Še bolje je umivati roke v tekoči vodi pri vodovodu. Pri umivanju rok pazi posebno, da bodo nohti in medprstja dobro očiščena. Zato uporabljal poleg vode in mila še ščetko. Umij si glavo in gornje telo zjutraj in zvečer. Posebno pri otrocih so kaj radi umazani uhlji, vdolbine z a< njimi in vrat. zato pazi, da bodo ta mesta vedno umita. Marsikdo se na moč poti, posebno pod pazduho. Pot povzroča neprijeten vonj. posebno še, če pot izhlapi in ostanejo na koži razne soli. Zato se redno umij tudi pod pazduho. Ne pozabi na hrbet, kjer se nesnaga najraje nabere. Tudi noge je treba večkrat umiti, po možnosti vsak večer ali vsaj parkrat na teden, zlasti pa še po naporni hoji tekom dneva ali ako se noge tudi sicer močno potijo. Vsaj enkrat na teden se skopaj ali vsaj umij vse telo. Telo si dobro namili, nato zdrgni s ščetko ali umivalno krpo in umij. Vsi, ki se pri delu umažejo ali za-prašijo, naj si umijejo vse telo vsak večer. Isto velja za one, ki se močno potijo. Po umivanju in kopanju mokre dele telesa dobro osuši! Skrbi, da bodo nohti na rokah in nogah vedno kratki in čisti. Očisti si nohte vsak dan, vsak teden pa jih pristriži. Ne griži nikdar nohtov, ker se za nohti vedno skriva nesnaga z raznovrstnimi glivicami, ki povzročajo razne bolezni. Čisti zobe redno zjutraj in zvečer. Zlasti važno je čistiti zobe zvečer po zadnji jedi, ker ostanejo sicer ostanki hrane med zobmi ali v primeru zobne piškavosti v zobnih luknjicah, kjer se ponoči razkrajajo, proizvajajo kisline, ki kvarijo zobe. Za čiščenje zob uporabljaj zobno krtačko in zobno pasto. S krtačico drgni zobe spredaj, zgoraj in zadaj. tako da očistiš celo zobovje. Vsako leto enkrat pojdi k zobozdravniku, da ti pregleda zobe. Če pa čutiš z jezikom, da se je kje pojavila luknjica, pojdi takoj k zobozdravniku, še preden te bo zob začel boleti. Prihranil si boš bolečine in denar. Menjaj perilo vsaj vsako nedeljo, če je močno umazano, pa še večkrat. Mislim, da je vsak že sam opazil, koliko prijetneje se počuti v čistem, svežem perilu. Umazano perilo draži kožo, širi neprijeten duh po znoju in nesnagi. Najbolje je vsako soboto skopati se in nato v nedeljo obleči čisto perilo. Ne spi v dnevnem perilu ali celo v obleki, ampak se zvečer umij in obleci nočno perilo, katero zjutraj slečeš, se ponovno umiješ in olilečeš dnevno. Navadi se reda tudi pri obleki. Obleka je lahko zakrpana, pri delu se lahko umaže, čim pa prideš domov, jo očisti. Ako se je odtrgal gumb, ga prišij. Tudi čevlje očisti vsak dan, ako pa je potrebno, tudi večkrat na dan. Ne pljuvaj na tla ne doma, ne na cesti, še manj pa v cerkvi ali drugod na javnem prostoru. 'Pljuvanje je samo na sebi nesnažno in grda razvada. V zdravstvenem ozi-ru pa je zelo nevarno, ker se v pljunkih, posebno pri j etičnih osebah, nahajajo milijoni kužnih klic, ki lahko povzročajo jetiko pri drugih ljudeh, posebno pa pri otrocih. Tako malomaren in škodoželjen pa menda res ne boš da bi spravljal bližnjega, zlasti pa otroke, v nesrečo. Hodi redno na veliko in malo potrebo. Zdrav človek hodi na veliko potrebo navadno enkrat na dan. Najbolje je to storiti zjutraj. Potem se počuti človek bolj zdravega in sposobnega za delo. Navadi telo na gotovo uro in se potem tega redno drži. Vsak nered v tem oziru škoduje, posebno če človek iz raznih ozirov zadržuje iztrebke v sebi. Vsled tega pride prej ali slej do zapeke, ki vodi do napetja v trebuhu, do glavobola, do zastoja krvi v danki, do razširjenja žil, ki nato navadno počijo in krvavijo, kar se imenuje zlata žila ali hemoroidi. Ta popolnoma nepotreben pojav muči potem mnoge ljudi več let ali celo življenje. Po izvršeni potrebi danko z mehkim papirjem dobro očisti, nato si pa umij roke. Na malo potrebo hodi človek večinoma trikrat na dan. Ako pa že večkrat, je to posledica prehlada, posebno še če ima mokro ali mrzlo v čevljih, lahko pa tudi hrane, ki učinkuje odvajalno. Kdor ima občutljive sečne organe, ta naj pazi, da bo imel vedno suhe in tople noge ter spodnji del trebuha. Telovadi redno vsak dan; vsaj 10 do 15 minut delaj proste vaje v sobi, najbolje zjutraj, ko vstaneš in zvečer, predno greš spat. Telovadi tudi na prostem, bavi se s kakšnim športom, ker krepi telo in je zanj prijetna izprememba. »M o 1 i in delaj!« je ena najvažnejših življenjskih smernic. Posveti svoje misli vsak dan vsaj par minut svojemu Stvarniku, opravljaj redno kratko jutranjo in večerno molitev. To bo dalo tvojemu življenju tudi v zdravstvenem oziru močno oporo. Delo človeka krepi. Navadno ima vsak svoj poklic, v katerem se udejstvuje in dela. Pa tudi izven-poklicnega dela se udejstvuj in si izberi kakšno prostovoljno delo, ki te bo duševno razvedrilo in telesno osvežilo. Tudi če imaš počitnice, delaj kaj sebi ali drugim koristnega. Bodi vedno dobre volje! S tem bi bilo delo olajšano tebi in tudi drugim bo prijetneje. Bodi ljubezniv do vsakega, posebno pa do staršev, bratov in sester. Pomirljivo vplivaj na druge, ako se prepirajo. Ne žali drugih, sam pa ne vzemi vsake pikre besede kot žalitev. Napravi vsak dan kako dobro delo. To čudovito vpliva na duševno in telesno razpoloženje ter s tem pospešuje zdravje. Dr. M. Lepa Vida — je pri morju stala... (Narodna pesem. Narisal ak. kipar Gorše). KRIŽANKA: ^Stoletnica Družbe sv. Mohorja" Besede pomenijo vodoravno: 1 slap v Triglavskem pogorju. 5 cerkveni dostojanstvenik. 6 slovenska znanstveno leposlovna revija, ki je izhajala v Celovcu od leta 1881—86. 10 del stenske podobe. 11 pol 1 ■i 3 4 : H mmmm X 5 ■ 6 7 8 |9 10 X ■ X 11 t 12 ■ X X X 13 ■ 14 ■ 15 16 X m 17 X ■ XI1" 19 ■i X X 20 ■ 21 j 22 X 23 . ■ X 24 ■ X 25 26 ■ 27 | ■ 28 1 X ■ ■ ■ ■ ■ ■ X " ■ 30 X 81 32 33 X ■ ■ ■ mmm ■ ■ ■ X 34 35 3fi 37 138 1 39 ;B|40 41 42 43 44 ■ 45 ■ 46 1 ■ ■ ■ 47 ■ 48 ■ ■ ■ 49 a 50 ■ 51 ■ 52 ■ ■ 53 54 ■ X n 55 ■ 56 ■ ■ 57 58 ■ 59 60 ■ I61 ■ ■ 62 63 ■ ■ 64 ■ ■ X 65 m 66 X ■ ■ X X X m * x| |X ■ g b8 X 69 70 X 71 72 X 73 ■ ■ 7» 75 IX (6 77 ■ ■ 78 1 ! X ■ ■ X 79 | X 8(i \>WIG ^/ELAIJTZ DUNAJ - WIEN CELOVEC - KLAGENFURT LESNA TRGOVINA — ŽAGA rane KUPIM IGLASTI LES TUDI NA KORENINI S PECI AL/TETA: TRAMl USO TRIESTE ^fjrnca pri ^fjefja&ii (^iirnitz (~>ei LINEARNO IN ČRTALNO • KLIŠARSKI ZAVOD ROMAN RITTER CELOVEC - KLAGENFURT • BURGGASSE 8 Zgornjeavstrijska zvonarna in livarna . St. Florian St. Florian pri Linzu družba z. o. z. Tel. 167, 168. Izdelujemo zvonove v glasovih oktave iz pravega brona in vseh velikosti. Nadalje električne zvonilne naprave znamke „Styria". Odlivke vsake vrste in velikosti do teže 2000 kg. Dostavljamo trpežen bron z visokimi tehničnimi lastnostmi. Na zalogi imamo belo kovino in cin za spajanje. Vsa naročila izvršujemo solidno in po nizkih cenah. — Zahtevajte cenike! Svojim strankam se priporoča TVRDKA J. ZAQAR LESNA TRGOVINA IN IZDELOVANJE CEMENTNE OPEKE Celovec - Klagenfurt RAMPENSTRASSE 15 Furnirje, vezane plošče, panell-plošče karton plošče in vse lesne sorte vam nudi v bogati izbiri in nizkih cenah Sch nabl Franc Celovec - St. Ruprecht Telefon 39-4 62 HaIikh l/ni!fin Za za božič, za različne slovesne prilike, ko I in Iliri Kil lili H hočete obdarovati svoje drage in prijatelje, je naju IU i\iijiyu lepše darilo ki ga bo vsak vesel rinlirn Isniinn °b doI£ih zimskih večerih, ko tiho naletava sneg, LinnrR K n 1111 n Je v topli sobi na jlepše razvedrilo, najboljši prijatelj, J Sf nevsiljiv svetovalec in tih vasovalec Dobra knjiga O"«- --1--- -------------7 ----«» M. nevsiljiv svetovalec in tih vasovalec V zbirki: „Dobra knjiga" dobite sledeče knjige po zelo ugodni ceni: Album Koroške — — — — ■— — Š 10.— Križ na gori (Ivan Cankar) — — — Š 5.—- Prekleta kri (Karel Mauser) — — — Š 3 — Kotija (Karel Mauser) — — — — Š 3.— Sin mrtvega (Karel Mauser) — — — Š 3.— Cmokec Poskokec (Fr. Bazilij) — — — Š 3.— Kdor pa naroči vso zbirka skupaj, dobi vsa knjige ZA 23. ~ Šil. ZA INOZEMSTVO stane cela zbirka brez poštnine 1.75 USA dolarjev, iinjigp, lahko naročite pri upravi „Naš gi tedniki", CeEovec-KIagenfurt, Viktringsr Ring 28. r Ali hočete vedeti, kaj se po svetu god"? Vas zanima, kako se imajo Slovenci Sirom sveta, kako gre izseljencem v Ameriki, v Argentini, Chilu, Venezueli in v Peruju, Canadi in Avstraliji? Ali ljubite našo Koroško, to zibelko slovenstva? Vam je pri srcu naše Primorje s Trstom in Gorico? Če vas vse to zanima in imate š roko srce, potem se naročite na „NAŠ TEDNIK-KRON1KA". // Has tednik - lUonika ✓✓ v. prinaša najnovejša poročila iz vsega sveta, objavlja poročila in pisma naših izseljencev, piše o delu in borbah na Koroškem in v Primorju. „Naš ledn k" povezuje vse Slovence po svetu v eno družino in jim posreduje košček domovine. Zato naj ne bo Slovenca po svetu, ki je toliko pri denarni moči, da si ne bi naročil tega lista iz lepe dežele Koroške. Naslov: Naš lednik-Kronika, Klagenfurt, Viktringer Ring 26. — Austria. J Steklo, porcelan, glinasta posoda, svetilke, okvirji, zrcala in vse vrste stek a za okno STEKLA ZA VRATA IN IZLOŽBE Celovec - Klagenfurt KarfreifstraBe 12 in Lidmanskygasse 13 Telefon 17-81 Elektro in radio trgovina HANS IKIPIEUJM Celovec Klarer.fmt Arameig. II, lel. 2< 73 Radioaparati, elektromotorji, žarnice in ves material za razsvetljavo Popravila vseh vrst radioaparatov Koroški dežel od ezeini zav j za zavarovanje zoper požare Ustanovljen 1899 po koroški deželni vladi CELOVEC - KLAGENFURT Alter Platz 30 - Telefon 1846 -1847 Zavarovanje zoper ogenj, vlom, poškodbe v stanovanju, orodja,-Vodovodih, sieklu in zvonovih K A K A L O Poslanstvo Mohorjeve družbe '(Aleš Zechner) .!...:....................28 Ob stoletnici (dr. Valentin Inzko) ..........................................29 Usoda slovenske knjige (dr. Miha Krek)..........................32 Rim v svetem letu (A. N.) ..............................33 Marijino vnebovzetje — verska resnica (G. R.—A. V.)........................35 šolske prilike na Koroškem (dr. Joško Tischler)..............................40 Verske razmere med ameriškimi Slovenci (p. Kalist Langerholz)..............46 Nekaj obletnic (Martin Jevnikar)..............................................55 400 letnica prve slovenske knjige........................................55 Janez Nepomuk Edling..................................................56 Anton Martin Slomšek...... „ . . ...............................57 Ivan Tavčar ...................................58 Josip Murn Aleksandrov................................................59 Nadškof dr. Bonaventura Jeglič (Fran Erjavec)........................60 Anton Merkun — zlatomašnik (Fran Erjavec)..........................62 Dr. Anton Korošec (dr. A. K.)..........................................66 Dragocen rokopis (Stanko Stanič)............................................68 Kmet posestnik ali državni dninar? (A. N.)..................................70 Živinorejsko zadružništvo (Anton Merkun)....................................77 Krompirjev hrošč (inž. Lambert Muri) .............................81 Sadni izbor (inž. L. M.) ......................................................84 Zadnja maša (Stenia Lubienecka-Pistivšek)..................................88 Slovenske šole na Goriškem (dr. A. K.)..........................................88 Tovariš Vildner je spregledal (Antonin Wanek-Pistivšek)......................90 Prosvetno delo na Goriškem (ks.) ............................................93 Pasijonska igra v Železni Kapli (A. Z.)..........................................95 Ameriški Slovenec o Mohorjevi družbi ber?, Johann-Offncr-Strajle jo Vir ugodnih nakupov za oblasti, urade in pisarne vseh vrst. Stalna zaloga šolskih knjig, šolskih zvezkov in vseh ostalih potrebščin za učence in učitelje. Knjigarna ima v prodaji bogato izbiro znanstvenih del iz vseh področij. Vsaka zaželena knjiga na razpolago, če jo je le mogoče dobiti. \ fl Slovenci in S o veiilLe po s velo jj j .-T.: - ■ - , , -.-.-,-........, NAROČITE SE NA ..VERO IN DOM , „NEDELJ O" " „NAS TEDNIK" I Naslov: Celovec — Klagenfurt, Viktringer Ring 26 « DRUŽBA SV. MOHORJA V CELOVCU NAJSTAREJŠA SLOVENSKA KULTURNA USTANOVA je stopila letos v svoje drugo stoletje --- Za svojo stoletnico vabi Družba vse Slovence po svetu, naj se strnejo okoli svoje najstarejše kulturne ustanove, jo podpro s svojim delom in udnino ter ji tako pripomorejo, da bo Družba mogla spet v znanem razmahu in podjetnosti vršiti svoje versko in kulturno poslanstvo med slovenskim ljudstvom širom sveta. S? fJ 4-^ DRUŽBA SV. MOHORJA V CELOVCU KLAGENFURT - VIKTRINGER RING 26