YU ISSN 0022/9295 LETNIK XXIV ŠTEVILKA 4-5	6.	JULIJA	84
ISKRENO IN USMERJENO
»Mladost je pomlad v kateri človek ni zgolj opazovalec, ampak nastopa aktivno in z zavestjo o dogajanjih okoli sebe vpliva nanje, jih spreminja in usmerja.
Tako kot je delal tovariš Tito in kot so vedno delali narodi Jugoslavije«. (S. Pejič)
Kaj res? Jaz pa pravim, da tovariš Pejič laže oziroma potvarja dejstva! To je najbolj vidno v zadnjih besedah sicer pa v prvih tudi ravno r.e cveti resnica). Kako dolgo bomo še brali takšne smešnice kot je bil ta Pejičev članek v Večeru? (sobota, 26. maj 1984, 13 stran). Če prelistamo naš največji slovenski po-poldnevnik se lahko dodobra
nasmejimo in obenem zgrozimo. Le kdo so ti novinarji z izjemo redkih, ki skrbijo za naše dezin-formiranje in dobro počutje, ob tem pa jih družba plačuje!?
Asja Matjaž na primer evforično poroča na nivoju moskovske Pravde s svojim reklamiranjem vsega kar se zgodi z našo JLA. Potem je tu zelo kritičen dežurni reporter, ki zadovoljuje vse potrebe Mariborčanov do pravice. Morilska zadnja stran verjetno še najbolj ustreza današnji situaciji in je tudi na nivoju Štajerca.
Da o omenjenem Pejiču ne govorimo. S kakim pompom in biserno čistočo je komentiral
dogajanja na proslavi za 25. maj. Naša mladina je idealna. Poudarja izrednost izrečenih besed mladinca MiliborjaAntoviča. Ali so te besede izrečene v prvi osebi množine res besede nas mladih? Nekateri ljudje zelo kritizirajo bulvarski Kaj. Razen tega, da je na dveh polah in ima tudi barvni tisk se prav v ničemer ne razlikuje od strašno kritičnega Večera.
P. S.
TudiVečerovapublikacija7D ni kaj boljša, sicer pa je stanje v celotnem slovenskem še bolj pa jugoslovanskem novinarstvu na nivoju bulvarskega tiska.
PEC
USTAVITE ZEMLJO! PREKINITE REVOLUCIJO! PROBLEMI IZGINJAJO!
PRIHAJAJO POČITNICE!!!
NAROČILNICA_____________________________________________
Nepreklicno naročam Katedro, za katero bom naročnino redno nakazoval na ŽR 51800-678-81846. Prosim, da mi Katedro, kot najzvestejšemu bralcu, redno pošiljate na spodaj izpisani naslov:
Ime in priimek: ........................................
Stalno bivališče ............. pošta	   -
S TOVARIŠKIMI POZDRAVI!
Podpis:
S
S
A
Ss
Sc
Študentski list Katedra. Naslov uredništva: Ob parku 5, 62000 Maribor, tel.: 22-004. Številka žiro računa: 51800-678-81846. Izdaja Univerzitetna konferenca ZSMS v Mariboru. Uredništvo: glavni urednik (v. d.): Srečko Pirtovšek. Odaovorni urednik (v. d.) Branko Greganovič. Informacije: Mirjam Šega. Literarna priloga Obrazi: Marko Klasinc. Likovnost: Lidija Herman, Sandi Šenekar.
Tehnični urednik: Marjan Hani. Tajnik Dušan Tomažič. Sodelavci: Milko Poštrak, Tatjana Welzer, Peter Podgorelec, Bogdan Toplak, Bojan Labovič, Marinka Jerman ...
Predsednik izdajateljskega sveta: Tomaž Kšela. Katedra izhaja ob podpori UK ZSMS Maribor, Kulturne skupnosti Slovenije, Raziskovalne skupnosti SRS, Izobraževalne skupnosti SRS in Zveze skupnosti za zaposlovanje SRS. Tisk: ČGP Večer, Tržaška c. 14,62000 Maribor, cena izvoda 20 din. Letna naročnina: študentje in dijaki 150 din, ostali posamezniki 200 din, inštitucije 400 din. Nenaročenih tekstov in slik ne vračamo. Članki izražajo mnenja avtorjev. Oproščeno temeljnega davka na promet po sklepu št. 421-1/70, z dne 11.1.1973. Sestanki uredništva: vsak torek, od 13.— 14. ure.
2
ZAKAJ KAPITALIZEM ŠE ŽIVI?
Prijetne tišina vlada nad mestom pod Pohorjem, kjer nihče ne kali nočnega miru. Univerzitetni in politični delavci dopolnjujejo idilo in kot ciprese pokončni in duhovno negibni stojijo okoli pokopališča evropske misli.
K sreči so tu še motilci ljubega miru. Tovariš Sruk je pripeljal na VEKŠ še profesorja Bolognske univerze Branka Pribičeviča. Ker se na javnih predavanjih zbirajo najrazličnejši ljudje, so tudi predavanja podana tako, da je zadoščeno različnim ravnem. Jaz sem izluščil naslednje.
Oktober je sinonim za zmago socialistične revolucije. Zametki kapitalizma, ki so odšli se niso več vrnili. Beda in odtujenost sta ostali. Ideologija je naredila zgodovinski preskok iz zaostale religiozne aziatske civilizacije v sanje, kjer tuzemeljski angeli, ki imajo namesto peruti lijake s katerimi vlivajo neukim masam voljo do dela in novo religijo, ki uspe podobno kot prejšnje iz lepih idej narediti institucionalizirano pošast. Stvarnost je šla svojo pot, ki dovoljuje hiter razvoj, ne pa preskakovanja pubertete.
Tako nekateri ugotavljajo da se je Marx zmotil. Socializem se je pojavil na periferiji sveta. Ker pa ni postal svetovni proces bo treba menjati obrazec. Obetajoči otrok je zrasel v nasilno pošast. Vseeno pa je oktober mnogim ostal svetal vzgled in navdih za lastne podvige.
Stalin, verjetno najbolj bolan med vsemi, kandidati za oblast po Leninu, če verjamemo Krleži, ki pravi, da je neumnost naj več ja bolezen, je vzkliknil: ,,. . . kdor ni z nami je proti nam . . .". socialiste je proglasil za brate dvojčke fašistov. V Nemčiji so se potolkli močni komunisti in močni socialisti nad to kar je ostalo od dveh neinteligentnih velikanov, ki ju je zapeljal v ogorčen boj mitski Duga-švili, se je dvignil dotlej neznatni Hitler. Morda je s tem za dolgo časa ali za vselej odšla priložnost imenovana socializem.
Danes v svetu obstaja več vrst takšnih ali drugačnih socializmov. Tempo pa še kar naprej diktira izkoriščevalski kapitalizem. Prednjači tako v ekonomiji, kot tudi glede življenjske ravni. Le v vojaški moči, v boju športnih robotov, bojkotiranju iger mladih, parapsihologije in morda še kje mu lahko parira realni socializem.
Visoko disciplinirani komunisti so' vztrajali na šablonah, ki so za Evropo postale preteklost. Danes pa bi tak slog reševanja problemov odgovarjal kvečjemu še kakšni deželi banan.
Socializem, up zatiranih, je postal anti-vzor. Grdi ideologi v Ameriki ga uporabljajo kot strašilo za dvomljivce med svojim ljudstvom.
Socializem se je kot kaže idejno izpraznil. Na teorijo zbliževanja med kapitalizmom in socializmom (etatizmom) pada prah pozabe. Perspektive so temne. Na eni strani ni velikih vizionarjev niti med italijanskimi komunisti, ki so od frankfurtske šole prevzeli štafetno palico najprogresivnejše socialistične misli. Na drugi strani se neokonzervatizem povezuje z voditelji najmočnejših industrijskih dežel na svetu: Reagan, Nakasone, Thacher, Kohl.
Jasno postaja, da niti naftni šok ne bo vrgel s tečajev tega, kar danes imenujemo kapitalizem. Čeprav se kapitalizem spreminja in na nek način odhaja, to, kar prihaja, ni socializem.
Nauki, ki Jih je dobilo človeštvo v stotih letih po Marsu so: osvojiti zgolj oblast je premalo, človeka ni moč spremen Ki čez noč. Nova oblast še ne pomeni novega človeka. Trg ostaja, zaradi javne lastnine pa se je brezobzirna ekonomska tekma preoblikovala v boj za čim višjo pozicijo na hierarhični oblastniški lestvici. Delitev dela, na tiste, ki držijo v roki lijako in v glavi vsevednost, ter tiste, ki imajo v glavi luknje in žuljave roke, upognjene hibtenice, naglu-šena ušesca in želodec poln svinca ali kakšne druge kovine, pa kar ostaja. Država niti
slučajno ne odmira, ampak se veselo redi. Vsa okrogla čepi in ni videti, da bi jo lahko kmalu pobral infarkt.
Tako kapitalizem stoji na robu propada in namesto, da bi se iz globokega brezna oziral v nebo socializmu, pomilovalno gleda navzdol da vidi, kaj delajo tisti, ki se proglašajo za socialiste.
Danes kot kaže ni ključno vprašanje v tem zakaj socializem ni dominantni družbeni red, temveč od kod kapitalizmu vitalnost.
S svojimi idejami so se močno istrošili tako socialisti, komunisti, nova levica, socialdemokrati, kot evro-ko-munisti. Kopica novih gibanj je na pohodu. Kaže da tudi med njimi ni pravega. Ne eno ne drugo torej, morda bo prišlo nekaj tretjega. Kaj bi naj to bilo, ne ve niti Pribičevič niti jaz. Pa vendar, če hočemo dati priložnost za življenje še kakšni generaciji na naši zemlji, mora prhi, to vemo vsi.
Peter Macuh
POJASNILO:
V soboto, 26. 5.1984, je bil kot del majskih prireditev v Mariboru predviden tudi koncert ljubljanske skupine SRP in skupine Lauženki iz Ruš. Nastop je bil najavljen za 19. uro na Židovskem trgu.
V dogovorih, kakor tudi s pismenim potrdilom, so organizatorji (Mladinski klub) jamčili, da bodo priskrbeli celotno pevsko ozvočenje z ojačevalci in bobni. Prireditev se je pričela s skoraj dvourno zamudo. Najosnovnejši pogoji za nastop niso bili dani, saj je odpovedalo celotno ozvočenje (to je v zadnjem času že nagajalo, zato bi bil organizator dolžan priskrbeti rezervo), pokvarjen je bil tudi basovski ojačevalec. Kljub takšnemu stanju so skušali nastopajoči izvesti okrnjen program, ki pa je bil ob izredno slabi zvočni sliki močno nerazločen. Skupina SRP se toplo zahvaljuje izredno potrpežljivi publiki, ki je v večernem hladu spremljala prireditev, ter upa, da se bo lahko v bližnji prihodnosti ob primernejši organizaciji in v ugodnejših pogojih ponovno in celoviteje predstavila.
S tovariškimi pozdravi skupina SRP V Ljubljani, 31.5.1984
RAČUNAJTE
Povod za članek je razstava o uporabi jedrske tehnike in izotopovv gospodarstvu, ki se je zgodila 10.5. do 23.5.1984 vavli VTS v Mariboru. Pokroviteljstvo je prevzel dom sovjetske kulture v Beogradu, posredoval pa je tudi komite za uporabo atomske energije SSSR. Sama razstava sicer ne bi vzbudila mojega pisalnega nagona, sedaj pa to zagotovo zasluži, ker so bile razstavljene tudi nekatere malo bolj čudne parole. Le-te so bile napisane na prvem panoju takoj ob vstopu na razstavo čeprav ne bi bilo potrebno niti vstopiti, ker ti že ob mimohodu padejo v oči (mimogrede povedano — ostali zapisi na panojih, ki so manj opazni, imajo veliko več skupnega z znanostjo).
Rarole so bile napisane s pet-centimetrskimi črkami, da slučajno ne spregledamo. Kaj to pomeni? Sovjetska propaganda?To zagotovo je, vendar se sprašujem, kaj so počeli ob postavitvi razstave pristojni forumi, predvsem pa ZK na šoli. Očitno spijo oziroma si zatiskajo oči kot za mnoge druge stvari. Ali ni to ena od oblik specialne vojne? Sicer pa, če se že sprašujemo o vlogi članov ZK v naši družbi, bi se morali najprej malo ozreti okoli sebe. Že
dolgo časa ZK ni več tisto, kar bi morala biti (namreč gonilna sila naše samoupravne socialistične družbe), ampak je bolj lutkovno gledališče, kjer skoraj vsi delajo kar morajo, in gledajo le na lastno korist. (Mislim, da bi večina članov ZK smešno odgovorila na vprašanje o vzrokih svojega vstopa v dotično organizacijo, še bolj smešno pa je njihovo nedelo, ludi naši profesorji, izgleda, znajo samo na predavanjih govoriti in biti strogi samo na izpitih. Ce to ne bi bilo res, mislim, da bi se težko zgodilo kaj takega! Med drugim pa imamo na šoli razobešen list kjer piše, kaj naredimo s subjekti specialne vojne, če se pojavijo v šoli. Mogoče pa znanost v imenu napredka presega družbeno-politične in socialne okvire, po drugi strani pa vemo, kaj se dogaja s »protidržav-nimi« elementi na kulturnem področju (onemogočanje študentskega časopisa Tribuna, prepoved videa Pan krtov)!?
Vidimo, da gre za subverzivno dejavnost pod krinko znanosti! Sovjeti so se dobro znašli, saj očitno napletajo politiko v vse smeri; torej se hkrati s tem pri nas razvija tehno-kratizem in v imenu tehnike lahko
zanemarimo vse drugo. Lahko se prepričamo, kako so npr. druge države občutljive na politiko (najnovejši primer so bojkoti olimpijskih iger v Los Angelesu — prav pod zastavo SZ). Najbolj žalostno pa je to, da sem se v pogovoru z mnogimi kolegi prepričal, da vsem gredo te parole v nos in se jim zde smešne.
Izgleda, -da nas po 25. letu zajame nekakšna slepota (beri: oportunizem)! Verjetno se nobenemu od odgovornih tovarišev ni dalo odpreti ust in se izven službenega časa ukvarjati s tem, češ — saj so, še drugi, ki se lahko upirajo, zakaj bi si jazjemal svoj prosti čas! Tovariši, kam plujemo? Funkcionarji spijo, oportunizem se razširja kot neka kuga, napredne mladince onemogočate v njihovem delovanju, ostale pa vzgajat e za plese za 2 5. maj in za podobne nesmisle.Tako smo vsi veseli,srečni, poslušni, se imamo radi in spimo, vendar nasmešek z gnilimi zobmi ni več tako lep.
Zdaj lahko samo še pričakujemo podobno razstavo iz Amerike in jo zopet brez besed sprejmemo. Po-merhbno je da tehnika napreduje (očitno je za Sovjete važno še kaj več)!!.	PEC
MLADINSKI TURIZEM -POCENI POČITNICE?
V Jugoslaviji je v primerjavi z ostalimi evropskimi državami malo počitniških domov in hotelov, namenjenih mladini, Slovenija z enim samim mladinsim hotelom na Bledu pa je izjema celo pri nas.
Preživeti počitnice zunaj doma je zmeraj dražje, posebej še za mlade, ki nimajo lastnih dohodkov. V Sloveniji sicer obstaja nekaj turističnih poslovalnic za mlade (Mladi turist v Ljubljani, Centri za mladinski turizem v Novem mestu, Celju in Kranju, Društvo za počitniško dejavost v Mariboru), ki pa delujejo razdrobljeno, vsaka ima svoj program in zato nudijo mladim manj, kot bi jim lahko. Ti programi so namenjeni predvsem skupinam, v zadnjih letih pa Mladi turist pripravlja tudi večdnevne izlete in počitnice za posameznike. Ker turistične poslovalnice za mlade niso pridobitniškega značaja, so njihovi izleti in počitnice znatno cenejši od tistih, ki jih ponujajo ostale turistične organizacije. Izvedeli smo, da Mladi turist, ki pripravlja največ programov za mlade, ne posluje z izgubo. To je rhožno z uveljavljanjem popusta pri prevozu in z nastanitvijo v cenejših objektih, ki so seveda tudi riižje kategorije. To pa tudi pomeni, da možnosti za — poceni — mladinski turizem so, da pa jih je treba poiskati. Torej ni glavni problem v objektih, ampak v ljudeh, ki bi bili pripravljeni poiskati cenejše objekte, najcenejši način prevoza, čimbolj zanimiv način dopustovanja . . .
Počitniški domovi DO so večji del leta prazni, tudi hoteli nižje in višje kategorije so (razen redkih izjem) polni samo dva meseca .. .
Mladi turist v zadnjem času uspešno. sodeluje z DO, malce teže pa je z upravami hotelov — bojijo se, da bi skupine mladih, ki so seveda bolj živahni kot starejši gostje, uničil hotelski inventar. Kompromis je v tem, da skupinam, ki nimajo lastnega vodstva, Mladi turist dodeli svojega človeka, tako da se mladi „smejo" nastaniti tudi v hotelih.
Za organizirane skuoine z vodstvom, ki se vnaprejodločijo,kdaj in kje bodo preživeli počitnice ali izlet, torej ni problema.
Kakšne pa so možnosti za posameznika, ki bi rad počitnice preživel po svoje, se ustavil tam, kjer bi mu bilo tisti trenutek pač najbolj všeč, nato pa odšel dalje?
Programi Mladega turista za posameznike so časovno in krajevno določeni, torej niso primerni za tiste, ki se radi ravnajo po trenutnem navdihu. V Jugoslaviji za posameznik^ ni popusta pri prevozu; na vlaku je do 70 % popust samo za skupine nad 5 oseb, podobno je na rednih avtobusnih progah, na ladji pa lahko uveljavlja popust šele skupina z nad 15 člani, na letalu pa so tistih borih 10 % popusta sploh ukinili.
Z odločitvijo, kot potovati, da ne bo problema s prenočiščem, pa je sploh hudo — adresarjev počitniških domov in mladinskih hotelov Jugoslavje in Evrope Mladi turist letos nima na prodaj iz povsem banalnega razloga — so namreč predragi. Imajo nekaj lanskih adresarjev, iz katerih si mladi lahko izpišejo ali prefoto-kopirajo naslove počitniških domov. Pravi problem pa verjetno nastane takrat, ko popotnik potrka na vrata takšnega mladinskega hotela; ker je takšnih domov pri nas malo, je v njih težko dobiti prostor.
Čeprav se ni lepo ozirati čez mejo, vseeno malo pokukajmo — mladinski hoteli so v vsakem večjem mestu, pri prevozu imajo mladi 20 do 30 % popusta. Tako je tudi v vzhodnih državah, za katere radi rečemo, da imajo nizek življenski standard. V Madžarski so avtostoparjem celo razdelili nekakšne srečke, ki jih dajo vozniku, ki se jih „usmili" — glavni dobitek je osebni avtomobil . . .
Mlad popotnik lahko tako pride celo do spoznanja, da potovanja po tujini niso nič dražja od „spoznavanja domovine". Ta na prvi pogled razveseljiva ugotovitev pa pomeni samo to, da je tudi potovanje po Jugoslaviji precej zasoljeno.
Mirjam Sega
^257etV
m
26. novembra 1955 je Ljudska skupščina LRS na seji Republiškega zbora sprejela zakon o ustanovitvi Višje tehniške šole v Mariboru. Tako se je rodila ustanova, ki v tem letu praznuje že 25 let svojega obstoja in delovanja. Vendar je bil začetek vse prej kot lahek. Znanja željnih študentov ni primanjkovalo, problem pa so bili učitelji. Na pomoč je priskočila Elektro-fakutteta v Ljubljani in strokovnjaki iz industrije. Tako je maja 1962 šolske klopi zapustil prvi diplomant Z razvojem industrije se je oblikovala potreba po visoki tehniški šoli v Mariboru. 25.7. 1973 je Višja tehniška šola prerasla v Visoko tehniško šolo. 1975 se je VTŠ organizirala kot Visokošolska temeljna organizacija, ki je sestavljajo štiri visokošolske temeljne organizacije: VTO Strojništvo in tekstilna industrija VTO Elektrotehnika VTO Gradbeništvo VTO Kemijska tehnologija. Študentje te visoke šole danes predstavljajo skoraj polovico vseh študentov mariborske univerze.
Ob 25. obletnici so na Visoki tehniški šoli pripravili zanimiv spored. Organizirali so srečanje diplomahtov, kjer sojih seznanili s svojim delovanjem, novimi pridobitvami in načrti za prihodnost Delovno praznovanje so zaključili s svečano akademijo 15. junija v Unionski dvorani, na kateri so podelili tudi nagrade in priznanja VTŠ.	t.	w.
NA NAS!
SZ je prva država na svetu, ki je postavila atomsko energijo v službo miru in napredka.
V SZ so narodi, komunistična partija in vlada trdno prepričani, da mora atomska energija služiti mirnim ciljem, to pa je jamstvo miru v svetu.
Obveznost ZSSR, da ne uporabi jedrskega orožja je nov dokaz miroljubnosti ZSSR.
Najkoristnejša forma mnogostranskega sodelovanja ZSSR z drugimi socialističnimi državami je sodelovanje v okvirih SEV.
(Prispevek k javni razpravi o obveznem vojaškem roku žensk)*
Prvi meseci prostovoljnega služenja deklet v armadi so že za nami. Časopisni zapisi ne skoparijo s pohvalami sami zamisli, dekletom in njihovemu opravljanju nalog, pa tudi razmeram, ki jih je armada uspela ustvariti ob teh prvih korakih. Zapisano gotovo drži, kljub temu pa se je mogoče vprašati, ali je tako izoblikovana podoba javnega mnenja o ženskah v uniformi, zlasti ob pripravah na odločanje o obveznem ženskem vojaškem roku, tudi pravi odsev resničnega javnega mnenja o teh vprašanjih. Ali je ob vsem, kar vemo s spoznanji iz psihologije in sociologije, mogoče verjeti, da so ob nekem pomembnem družbenem vprašanju vsi vedno samo »za«? Po eni strani se naši časopisi radi ponorčujejo iz volitev v Albaniji, kjer en sam volilec (ali nekaj podobnega) ni bil »za«, po drugi strani pa o določenih vprašanjih naših dni in našega domačega okolja ustvarjajo sliko, kot da smo še bolj dosledni od Albanije, kot da smo vsi »za«.
Ali pa smo morebiti res vsi ali skoraj vsi »za«?
Grozljiv občutek, ki lahko prevzame človeka v trenutkih slabosti ttli takrat, ko se toliko vsega zvrne na glavo, da postaneta zavest in počutje pod vplivom vsega nabranega šibka in dvomeča
* Janez J. Švajncer, dopisnik »Komunista«, publicist in Kajuhov nagrajenec objavlja besedilo, ki ga »Naša žena« ni objavila, sama o sebi. Kaj pa, če je glas osamljenega v puščavi res samo glas enega samega osamljenca, ki je tako daleč od drugih in od sveta, da sam ve več, kaj je prav in kaj ne, in zato ostaja osamljen. Vpije v karavano, ki gre mimo. Saj ni mogoče, da ne bi nihče slišal nečesa, kar je napisano tudi za druga ušesa in za ušesa nas vseh? Ali je mogoče, da bi se tako zelo motil, narobe sklepal in verjel v nekaj, kar ni vredno ne vere in ne pameti?
Tako sem se vprašal, ko je moj glas vpijočega
v puščavi o obvezni ženski vojaški službi naletel na zid molka, na dva skromna odmeva, karavana pa zanesljivo in nezmotljivo gre dalje. Na televizijskem ekranu nam kažejo vojakinje, posebej zanje pripravljene bivalne prostore (kot da bodo lahko kasneje tudi po vseh drugih, še mnogih avstroogrskih in sploh prastarih kasarnah uredili za vse obveznice enake posebne in neobičajne razmere), dekliško strumnost (kot da je mogoče verjeti, da vsa dekleta hrepenijo po puški, korakanju in kričanju »Razumem!«) in v časopisu kot »junakinjo« predstavijo mlado ženo, ki s ponosom pove, kako ob slovesu na postaji ni jokala, ko je njen mož jokal (kot da slovo za nekaj mesecev ni dovolj opravičljiv razlog za moške in ženske solze) in tako dalje in dalje.
S svojim nasprotovanjem obveznemu ženske* mu vojaškemu roku (in s polno podporo prostovoljnemu vključevanju žensk v armado, zlasti glede njihove enakopravnosti pri zaposlovanju v JLA) sem po neodmevnosti pisanja v rubriki pisma bralcev v sobotni prilogi »Dela« ostal osamljen, kar pa je po prvem presenečenju (in ob strahu, kako bodo planili z argumenti po meni vsi, ki imajo že po službeni dolžnosti polna usta o ženskah v uniformi) prineslo občutek razočaranja in grenkobe, potem začudenja in — trme. Saj nisem prvi, ki se zaganja v mline na veter! Zakaj ne bi odnehal šele takrat, ko bom tudi sam polomil kopje in telebnil na tla — kot Cervantesov junak, žalostnega slovesa.
Bom pa sam povprašal, če se nihče ne oglasi...
Tako je nastala anketa z nekaj vprašanji, ki so (ali pa tudi ne) provokativna, še vedno pa manj provokativna, kot je sam izziv o obveznem vojaškem roku za ženske. Pravilneje bi tudi bilo, če bi spraševala ženska (Aha! bo rekla katera, strah ga je enakopravnosti in zato postavlja nesramna vprašanja o obveznem ženskem vojaškem roku. Boji se svojega priviligiranega položaja v uniformi!), kot v opravičilo vsem pripombam pa naj zveni dejstvo, da pisec sprašuje o stvareh, ki jih pozna. Pošteno je odslužil svoj vojaški rok (s čemer se vsaj za zdaj novinarka ne bi mogla pohvaliti) in se še zdaleč ne boji za svoj »privilegirani« položaj v uniformi (ob tem lahko brez sramu in z nekoliko hrepe-
nenja po minulem povem, kako smo se v Bileči v šoli rezervnih oficirjev fantje radi pogovarjali, da bi še tisti hip odšli kar peš domov, če bi nas le pustili, in ugibali, v katero smer bi bilo treba odriniti kar čez hribe in doline proti domu. Ce bi takrat nekaj strumnih tovarišic sporočilo, da se počutijo neenakopravne, bi verjetno marsikateri z veseljem odstopil svoj. prostor v kasarni tem tovarišicam in mirno odšel čez tiste hribe in doline ...).
Ker pa se kot pisec razmišljanja o »ženski« (kot da bi res šlo za žensko vprašanje) temi čutim zaradi svojega spola vendarle nekoliko neprimernega, so bila zato vsa vprašanja — z eno samo izjemo — namenjena ženskam.
Brez odgovorov
Prvo vprašanje staremu revolucionarju in aktivnemu udeležencu slovenskega komunističnega gibanja vse od njegove ustanovitve, uglednemu zgodovinarju, publicistu in piscu mnogih knjig se je glasilo približno takole: Odločali se bomo o obveznem ali prostovoljnem služenju vojaškega roka za žene. Kaj bi lahko k temu dodali s stališča marksistične misli in izročil našega komunističnega gibanja. V »Praktičnem delovnem programu Socialistične delavske stranke Jugoslavije (komunistov)« je bilo med drugim dobesedno zapisano »Odpraviti vojaško obveznost.« Komunisti so bili v imenu revolucionarnih proletarskih množic za odpravo vojaške obveznosti, danes pa bomo razmišljali celo o obvezni vojaški službi za ženske. Vi ste bili 11. aprila 1920 ob rojstvu komunistične stranke na Slovenskem v ljubljanski Svicariji — kaj lahko danes rečete ob vsem tem?
Postavljeno vprašanje je ostalo, žal, brez odgovora.
Samo molk.
Enako je ostalo brez odgovora vprašanje, ki je bilo naslovljeno na eno izmed tistih redkih in vsega občudovanja vrednih slovenskih žena, ki so za svoj osebni pogum in delež v narodnoosvobodilnem boju dobile naj višje priznanje jugoslovanskih narodov in narodnosti — naziv narodnega heroja.
Ali je po Vašem mnenju in izkušnjami iz vojne potreben obvezni vojaški rok za ženske?
Spet brez odgovora.
Zal.
Zenska in vojna
V našem tisku se je teme o ženskah v kasarnah novinarsko navdušujoče in kar propagandno lotila v »Večeru« časnikarka (in to dobra) Asja Matjaž. Njej sta namenjeni dve vprašanji. Ali veste, da v kasarnah nimajo samo parad in ljubeznivih nasmehov za novinarske gostje in ali dopuščate možnost, da je z uniformo povezana tudi vojna, gnijoči mrtvaki in otroci brez staršev?
»Po anketi, ki jo je naredil zvezni sekretariat za ljudsko obrambo pred dvema letoma med ženskami — nanašala se je na služenje vojaškega roka — je kar 80 odstotkov žena odgovorilo, da bi prostovoljno služile vojaški rok. In ko sem se pred dvema letoma prvič pogovarjala z dekleti in ženami, ki so bile na usposabljanju študentk prostovoljk v izobraževalnem centru v Pekrah pri Mariboru, sem bila prav presenečena ob tem, kako resno so dekleta vzela svojo nalogo. Celo več, mnoge med njimi so se pritoževale, zakaj so_ dobile možnost naučiti se braniti domovino šele sedaj. Zakaj, so na tem področju zapostavljene. Ko pa je treba poiskati bolničarko, administratorko, kuharico ... potem ženske takoj najdemo. Ce pa govorimo o tistih, ki naj bi poveljevali, ki bi naj sprejemali odločitve, potem so tu moški in samo moški, čeprav je že NOB pokazala, da so bile ženske še kako pogumne, hrabre in iznajdljive. Veliko jih je bilo v narodnoosvobodilnem boju. Veliko jih je padlo. Prepričana sem, da bi bilo žrtev med njimi veliko manj, če bi ta dekleta, te žene že prej po-•znale osnove strategije in taktike, te bi znale rokovati z orožjem. In prav zato sem se morda navdušujoče lotila pisanja o tem, da so tudi dekleta oziroma žene dobile možnost, da se že v mirnem času seznanijo z orožjem, da spoznajo drugačno življenje. Tudi vojaško disciplino. Prav
zato, ker se zavedam, da je z uniformo povezana vojna, gnijoči mrtvaki, otroci brez staršev, mučenja, posilstva, najrazličnejša nasilja nad nedolžnimi, nemočnimi, se mi zdi prav, da se dekleta naučijo ravnati z orožjem. Da bodo tudi na tem področju samostojna, neodvisna od tovarišev, ki jih vedno ne bo pri roki. Poleg tega, dokler smo močni, dokler se naš koncept splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite razvija tako kot se, tudi z dekleti, ki se želijo seznaniti s pravim vojaškim življenjem, je veliko manj nevarnosti, da nas kdo napade, kot če smo šibki, slabotni. Ne gre tu samo za vojno napoved, za pravo klasično vojno, mislim, da gre tu še za niz drugih reči.
Ce vem, da v kasarnah nimajo samo parad in ljubeznvih nasmehov za novinarske gostje? Kakšno vprašanje? Vem, povsod smo samo ljudje, tudi takrat, ko smo v uniformi, in povsod se trudimo, da izpolnimo svoje naloge, tisto, kar družba od nas pričakuje in tisto, kar čutimo, da moramo narediti. Tudi v vojni ni nasmehov in parad. Tam običajno nehamo biti ljudje. In če na to nismo pripravljeni, je lahko to za nas vse, ki se znajdemo v tem, prevelik šok, ki ga ne bi znali preživeti. Sicer pa mislim, da bo čas pokazal, kaj je dobro in kaj ne, kaj smo naredili prav, kje pa smo se otroško zaletavo pognali v napačno smer.«
Ljudje smo različni
O seksualnih stiskah vojakov in tudi o tovrstnih deliktih nikoli ne govorimo in ne pišemo, kot da bi bili vojaki brezspolna bitja. Za zidovi vojašnic ni spolnosti, ne težav, ki jih rešuje samozadovoljevanje in tudi homoseksualnost. Ali kot psihologinja menite, da bodo imele podobne probleme tudi dekleta, ki bodo služila v vojski? Kaj kot psihologinja menite o uvedbi obveznega vojaškega roka za ženske?
Tilka Kren, specialistka klinične psihologije na Dispanzerju za študente v Mariboru:
»Kot poznavalka mlade osebnosti in stisk mladih ljudi poznam ob seksualnih težavah vojakov še večje čustvene stiske, da o družbenih, moralnih oziroma vrednostnih etičnih problemih in dilemah niti ne govorim. Odgovor na vaše vprašanje bi rada razdelila na več pomebnih vsebin:	vrednostno	komponento	socialistične
usmerjenosti v razvoj in podporo miroljubne koeksistence in politike neuvrščenosti, naše ustavno usmerjenost v sistem SLO in družbeno samozaščito, celovito pojmovanje humanističnega vrednotenja človeka in še praktični vzgojni moment.
Pripomniti moram, da sem svoje stališče preverjala ob mnogih čustvenih stiskah mladih fantov, ki včasih celo obupajo nad življenjem, ko jih stisne dril vojaščine, in tudi v diskusijah z maturanti, ki že zrelo gledajo na svoje življenjske dolžnosti, ideale in človeške pravice.
1. Vrednota svobode narodov in miroljubna neuvrščenost naše domovine je tesno povezana z individualnim idealom človeške svobode, in je torej naša sedanja zakonodaja o možnosti oziroma svobodni odločitvi deklet za vojaščino povsem usklajena z moralnimi ideali našega samoupravnega socializma. Sistem SLO nas vse usposablja, da bomo v primeru nevarnosti branili in ščitili našo geografsko, nacionalno, kulturno suverenost bolj zaradi notranje odločitve o vrednotah, kot zaradi zakonske prisile o obveznem vojaškem roku za moške in ženske. Naša NOB je meni in sodobni mladini enkraten vzor obrambe domovine, svobode, bratstva in enakosti.
2. Naravna biološka, 'fiziološka in delno tudi karakterna različnost moškega in ženske, fantov in deklet ob deklarirani enakopravnosti je vir mnogih .dilem, konfliktov in tudi različnih navad, obveznosti, interesov, ciljev, vrednot, izkušenj .. . Ze zaradi naravne različnosti, delno pa udi prevzgojene (kulturne) različnosti, izvršujemo moški in ženske naše skupne dolžnosti na različne načine. Tudi v obrambi domovine bomo ženske bolj prispevale s svojo naravno in kulturno »ženskostjo«, moški, pa z »moškostjo«. Po ustaljeni diferenciaciji bomo ženske večinoma bolj rojevale nova življenja, negovale otroštvo in razvoj, z nežnostjo dopolnjevale moško racionalnost ...
Moški pa bodo verjetno kljub pojavu »uniseks« kulture bolj razvijali obrambno tehniko, razumsko nujnost pred čustvenostjo. Kategorija svobodne odločitve za vojaški poklic in funkcijo pa daje dovolj možnosti izbire bolj odločnim ženskam, in naj bi jo dobili tudi bolj nežni fantje.
3. Praktični in vzgojni kriteriji pa narekujejo tudi nekaj neprijetnih obveznosti in dolžnosti, če smo se zanje odločili in zapisali v zakon: po-dpdovano izročilo obveznega vojaškega roka za fante in prostovoljno odločitev za ženske. Kolikor poznam človeško vedenje in obrambno reagiranje, bi »obveznost« ženskega vojaškega roka vnesla v naš sistem več škode kot koristi. Verjetno pa bi bilo dobro preizkusiti idejo kasarne za moške in ženske v praksi in vključiti v program vzgoje vojaških kadrov znane in neznane razlike moškega in ženskega vedenja, življenja, bivanja. Tak eksperiment je gotovo zahteven, dolgotrajen in terja strokovni tcam programerjev in izvajalcev.
Predsodek o »ženskah v kasarnah« me spominja na moralne dileme spolne vzgoje pri nas po revoluciji, ko smo namesto prepovedi začeli uvajati kategorijo človeške svobode in zrelega dostojanstva individualne ljubezni v paru. Nekdanje plotove med »moškim« in »ženskim« internatom smo nadomestili z mešanim stanovanjskim blokom za študentke, študente, in vzgoja za zdravo ljubezen odpravlja prostitucijo, promiskuiteto, homoseksualnost...«
Materin jezik
Mnogi naši pesniki in pisatelji so v preteklosti zapisali, da jim je ljubezen do jezika in navezanost nanj dala njihova mati. Moški se je moral v stari Avstriji najizraziteje odpovedati svojemu jeziku prav v prid nemščini, od poletja 1919 dalje pa enako v vojski v prid srbščini. Tudi danes se fant po vrnitvi iz vojske težko privadi svojemu materinemu jeziku. Slavistični posvet v Portorožu leta 1979 je o tem precej povedal. Ali ne bo enako z dekleti, ki bodo služila vojaški rok?
Nada Gaborovič, pisateljica in slavistka: »Zgodovina je bila nam Slovencem vseskozi zares nenaklonjena. Zaradi prostora, kjer so se naši predniki dokončno ustavili in ki so se čezenj začele križati vse vrste cest in poti? Tudi za take trgovce, ki so trgovali z netrgovinskim blagom? In za krošnjarje vseh vrst in namenov?
S tujimi kupčevalci in prekupčevalci, ki so vzeli na muho našo svobodo, je prišel tudi vdor tujih jezikov, zlasti nemškega, laškega, madžarskega. Posegel je v samo bistvo slovenske biti, postal je pot do razvrednotenja odnosa do materinščine, s tem pa odtujitev izvirnemu, slovenskemu pojmovanju sveta, življenja, resnice. Ko so začeli slovenske fante nasilno novačiti v tujo vojsko, jim vcepljati v uho povelja v tujih jezikih, so jim na neki način vtisnili pečat, težko izbrisljiv. Do druge svetovne vojne je bila pač edina izjema v vojaškem življenju slovenskih fantov svetlo stoletje kmečkih puntov, ko so sprejemali povelja in dogovore v boju za staro pravdo v zanje edino možnem, po naravni pravici izbranem jeziku, njihovem materinem, slovenskem. Narodnoosvobodilni boj je posegel v dejstvo, da eksercirajo slovenski vojaki na povelja v srbskem jeziku, ko se od leta 1941. do konca vojne med partizani padala povelja v vseh jezikih jugoslovanskih narodov in narodnosti, pač glede na položaj, okoliščine in zemljepis. Navkljub dobro zasnovanemu vojaškemu izrazju in dovolj bogatemu vojaškemu besedišču poteka urjenje v vojaških veščinah kot pred vojno, čeprav pomeni premik dejstvo, da se je uveljavil za potrebe teritorialnega boja oziroma obrambe na domačih tleh.
Tako vprašanje o slovenskih dekletih v kasarnah, kjer bodo služile vojaški rok, pravzaprav že samo po sebi ponuja odgovor. Ob upoštevanju naše zgodovinske preteklosti in nasploh naše pogojenosti seveda, tako prostorske kot politične. Ne smemo pozabiti, da smo bili zaznamovani za uničenje, odkar obstajamo, zato vedno na branikih v boju za ohranitev naše samobitnosti. Dekleta, ki se po svoji prosti volji želijo vključiti v vojsko, naj se urijo vojaško v svojem materinem jeziku, skupaj s svojimi slovenskimi tovariši v domačih kasarnah. Tako bo tudi slovenski vojaški jezik v praksi preizkušen in uveljavljen, enakopravnost potrjena, najden stik s slovensko žensko, ki je v odločilnih trenutkih naše zgodo-
vine ob moškem gotovo tudi bila soudeleženka v bojih, kakor se je izkazalo v NOB.«
Javna razprava, resnično javna razprava
Še nekaj odgovorov manjka v tej anketi.
Anica Atelšek, Mariborčanka, je rodila in vzgaja štiri hčerke. »Ne, o tem se ne želim pogovarjati,« je zavrnila prošnjo po razgovoru. »Če bodo dekleta res klicali, bi moralo biti vse dobro pripravljeno,« je bilo vse, kar je bila pripravljena dodati pri vztrajanju ob želji.po njenem mnenju.
Preprosto se ni hotela pogovarjati, toda prav ona in na tisoče mater, žena po vsej Jugoslaviji bi moralo — in tako bi bilo edino prav — povedati svoje mnenje o morebitni obvezni vojaški službi za ženske. Zenske same bi morale povedati in z večino odločiti, ali so res neenakopravne, kar je mogoče pogosto slišati v njihovem imenu — ne da bi jih tisti, ki tako trdijo sploh vprašali.
Kot demokratična samoupravno urejena družba bi se morali odločiti za pot, ki bi omogočila resnično demokratično in prepričljivo odločanje o obveznem ženskem vojaškem roku. Seveda bi (ali bodo) obliko tega odločanja izbrala naša predstavniška telesa, ker pa je mogoče — preden smo se o nečem dogovorili — to ali ono tudi predlagati, predlagam naslednje:
O obveznem ženskem vojaškem roku naj odloči vsejugoslovanski ženski referendum. Glasujejo naj vse ženske z volilno pravico. Pred odločanjem naj bo dovoljena propaganda »za« in »proti« ženski vojaški obveznosti, v volilnih komisijah na referendumski dan pa naj štejejo zaradi poštenosti volitev glasove predstavnice tistih »za« in onih »proti«. Takemu referendumu ne bi nihče oporekal in tudi nihče ne bi mogel dvomiti, da se aše ženske res niso same odločile za obvezen ženski vojaški rok. S tako izglasovano odločitvijo bi lahko nato mirno zavrnili vse glasove, češ, da militariziramo družbo.
Pred odločanjem bi v javni razpravi o obveznem vojaškem roku morali svoje prispevati tudi strokovnjaki:
— zgodovinarji naj odgovore na vprašanje, ali je mogoče obvezen ženski vojaški rok povezovati z izročilom (prostovoljne) vključenosti deklet in žena v našo partizansko vojsko,
— poznavalci marksistične znanosti naj opre-dele temo z izhodišč marksizma,
— pravniki naj povedo, kaj pomeni ženska obveznost v armadi s stališča mednarodnega vojnega prava in kakšne so njene posledice,
— sociologi naj povedo, kaj prinese družbi obvezna ženska vojaška služba,
— psihologi pa naj dodajo, kaj bo obvezna vojaška služba prinesla ženskam samim, predvsem vsej tisti množici, ki se za vojsko ne bi odločila prostovoljno,
— zunanjepolitični strokovnjaki naj povedo, kako bo ukrep o obveznem ženskem vojaškem roku sprejel svet, posebej glede na našo vlogo v svetovnem neuvrščenem miroljubnem gibanju,
in še kako pomembno:
— naši gospodarski strokovnjaki naj obrazložijo, kaj pomeni ženska obvezna vojaška služba s finančnega stališča. Nemogoče je namreč resno misliti in govoriti o stabilizaciji jugoslovanskega gospodarstva, ob tem pa se odločati za nove in višje proračunske izdatke. Tudi za vojsko lahko gre samo toliko denarja, kolikor ga naša država zmore. Takšno razmišljanje ni posledica neposluha za zamotan politični položaj v svetu in naše obrambne priprave, saj je stabilizacija segla že po marsičem, predvsem po življenjski ravni delavcev. Res smo verjetno vsi živeli na preveliki nogi, kot nam zatrjujejo z vseh strani, ko pa moramo z oblakov na trdna tla, moramo vsi!
Ob vseh razmišljanjih in glasovih o odločanju o obveznem vojaškem roku za ženske pa ostaja posebej nedorečeno vprašanje, ki se nanaša na same temelje našega družbenopolitičnega življenja in družbe. Težko ga je poimenovati z eno ali dvema besedama, celo prave besede, ki bi povedale natanko tisto, kar bi morale, je težko najti. Iz preprostega občutka, da dogajanje teče drugače, kot bi moralo, bi bilo potrebno preiti k utemeljenim in podkrepljenim trditvam, kaj in zakaj je narobe — kaj je čisto
PRIJAVA z* prodorno vajMLo usposabljanje v JLA
1. Ime: 	.	Ar................................    v..........................................
• (priimek, ime očete ali matere in ime)
2. Rojena: ...............I........................................................................................................................................................
(dan, mesec, leto, kraj, občina, soc. rep., soc. avtonom^ pokr.)
3. Stanuje: .................................................... :...........................•................................;..
(ulica in hišna številka, kraj, občina, soc. rep., soc. avt. pokr.)
4. Narodnost:.................	5.	Poklic............................................................................ .
6. Zakonsko stanje: .............................................................';............  :.....
(poročena, samska, število otrok in njihova starost)
7. Zaposlena: .........................................................................................
(DA - NE, ime OZD in njen naslov)
6. Dokončane šole: ....................................................................................
9. Znanje pomembno za oborožene sile: .................................................................
10. Zdravstveno stanje ................................................................................
11. članstvo v družbenopolitičnih organizacijah:	....................................................
......................................(članica’	ZSMS,’	ZKJ.............................................SZDL).......................................
12. Želim se usposabljati za dolžnost
a) vojaka ali nižjega oficirja
b) rezervnega oficirja
*13. Želim se usposabljati za rod - službo:	1
1. PESADUO 2. ARTIUERUO 3. ARTILJERUSKO-RAKETNE ENOTE PROTIZRAČNE OBR.
JL LETALSTVO 5. MORNARICO 6. INŽINERUO 7. ZVEZE 8 RADIOLOŠKO-aOLOSKO-KEM. OBRAMBO 9. TEHNIČNO SLUŽBO KOPENSKE VOJSKE 10. SANITETSKO SLUŽBO 11. TEHNIČNO SLUŽ- VOJNEGA LETALSTVA IN PROTIZRAČNE OBRAMBE 12 INTENDANTSKO SLUŽBO 13. PROMETNO SLUŽBO
14. Vozniško dovoljenje imam za kategorijo  .................................................................
15. Na vojaško usposabljanje želim biti poklicana: januarja, aprila, julija ali oktobra letos, ali prihodnje leto.
OPOMBA. Odgovor pod zaporedno številko 12. In 15. obkrožite ali podčrtajte, pri odgovoru pod številko
13. pa zaokrožite tri številke pred rodom oziroma službo, za katero se želite usposabljati.
_	(ime in priimek)
formalno narobe. »Formalno« narobe? Zakaj formalno, ko pa je dovolj čutiti, da bi v družbi z našo ustavo, ureditvijo in našimi družbenopolitičnimi organizacijami in potmi opredeljevanja in odločanja vendarle moralo iti drugače. Ali se s preprosto seznanitvijo javnosti, da bomo leta 1985 odločali o obveznem ženskem vojaškem roku, ni nekaj ali »nekdo« dvignil nad vse nas, zlasti nad Zvezo komunistov, nad Socialistično zvezo delovnega ljudstva, pa tudi nad Sindikate in zvezo socialistične mladine. V teh organza-cijah in v vseh ustavno opredeljenih oblikah samoupravljanja državljani Jugoslavije uveljavljamo svojo demokratično voljo. Demokracija pa ni prazna beseda (ki naj bi imela še posebej slab priokus zaradi spoznanj o meščanskih demokracijah in na drugi strani ljudskih demokracijah), saj je vsa človeška zgodovina en sam boj za demokracijo, ali drugače, da bo vsak izmed nas nekaj veljal in da bomo tako »veljavni« skupaj odločali. Naša družbena ureditev ni nastala zaradi zvenečega imena ali lepo donečih besed. Rojena je bila v narodnoosvobodilnem boju in revoluciji, in to zato, da bi tisti, ki so se za svobodo borili, tudi odločali, kakšna bo, in da bo resnično svobodna — za vse ljudi (razen za tiste, ki bi segali po temeljih družbenih vrednotah).
Ali je potemtakem prav, da se lahko član avantgardne organizacije delavskega razreda — naše zveze komunistov — in najširše fronte organizacije — socialistične zveze delovnega ljudstva — vpraša, ali ni nekdo drugi ponudil ali že celo sklenil o neki pomembni odločitvi, ki bi morala biti, preden postane že skoraj kot sprejeta, potrjena predvsem tam, kjer je bistvo naše družbene ureditve — v samoupravnem sistemu, ki zajema tudi opredeljevanje v družbenopolitičnih organizacijah. Zveza komunistov se ni opredelila za obvezni ženski vojaški rok. Enako ne SZDLJ, saj ena in druga organizacija o tem nista niti razpravljali (in tako ne mi vsi, ki tudi v obeh organizacijah uveljavljamo svojo demokratično voljo). Kdo je bil, ki je imel moč in možnost uveljaviti svoje poglede na obravnavano vprašanje? Komunisti in člani SZDL smo se opredelili za vključevanje žensk v obrambne priprave — toda tovrstna stališča je nemogoče razlagati kot opredelitev za obvezen ženski vojaški rok. Tako ne preostane drugega, kot da se član zveze komunistov in SZDL vpraša, katere pa so pri nas poti, ki mimo obeh organizacij vodijo do odločanja o za vse državljane še kako bistvenih ali celo najpomembnejših vprašanjih?
Danes je to obvezni ženski vojaški rok, kaj bo lahko jutri?
Danes en korak — nekoliko karikirano — jutri jih bo lahko pet in, če bi do tega prišlo, ali bo mogoče obenem verjeti v samoupravni vseljudski demokratični sistem ter v »odločanje« brez odločanja nas vseh, ki zaradi ustave in vere v naš samoupravni socializem verjamemo, da imamo pravico in da moramo odločati?
Tako daleč seveda nismo, toda misel se plete in sili k svojemu odgovoru; celo preveč črnogleda in človek bi jo odgnal, še kako rad, toda povsem je ne more pustiti vnemar. Dejstvo namreč je, da je nekdo odločil, da se bomo leta 1985 odločali o obveznem ženskem vojaškem roku.
ODHAJAMO IZ KINA
VSI. KI SO DOBRI
Oficir in gentleman je naš vitez sedanjosti.
Dotični izhaja iz socialno problematičnega okolja, ki omogoča identifikacijo širše baze, torej manj bogatim in ne — Američanom, kar so v veliki meri tudi Mariborčani. Zelo velik obisk v kinu Udarnik zato temelji na moralno viteških in socialnih pustolovščinah oficirja in gentle-mana. V njem lahko najdejo lep primer tako nepopolni moški kot tudi ženske, ki nimajo popolnih mož in ljubčkov.
Brez pardona je oficir in gentleman po duši bližji Udarniku kot, npr. Partizanu, kajti v nasprotnem primeru bi prišlo do ideološkega nesporazuma med Reaganovo in našo revolucijo. Sicer pa je to vprašanje načelne narave, ker oficir, ki je gentleman, prav gotovo ne bi mogel bombardirati ljudi v Hondurasu. Prav tako se tudi Rocky ne bi zapletal s tistimi tipi črnci, če se mu kot pozitivu našega sveta, ki je spet moralno viteški in socialni problem, ne bi omogočilo biti tudi najmočnejši in najbolj oboževan. Maji človek v ZDA postane veliki vitez, kar znova potrjuje tezo o Ameriki Koromandiji.
Film sem gledal z velikim zanimanjem, saj je narejen tako, da po nabiti, agresivnem prizoru (življenje v vojašnici) pride na vrsto sprostitev v obliki gentlemanskega ljubljenja (z žensko) in lahkotne situacijske komike (zelo majhen vojak s smešno frizuro, z ženskami malce neroden prijatelj glavnega junaka). Zraven tega pa me je navdušilo izredno optimistično vzdušje v filmu (razen samomora in zapletov okrog tega), saj si nisem zapomnil niti enega negativca, ki bi trajno onemogočal lepoto oficirskih in gentlemanskih doživljajev. Tudi glasba je bila zelo dobra, saj je takrat, ko je oficir in gentleman vozil svoj težki motocikel, bil di-sco-rock, ko sta se ljubila, pa so igrali zelo lepo in nežno glasbo. Slišal sem tudi Dire Straits, kar je dokaz, da je problematika
filma sodobna, pa tudi črni narednik je pel o napalm-bombah in vietnamskih otrokih.
Problem lepih deklet, ki izvirajo iz socialno nestabilnega'okolja, je tudi lepo prikazan. Po mojem je glavni junak potreboval takšno žensko, saj tudi sam izhaja iz podobnega okolja in bi bilo neokusno, če bi se zapletel s kakšno razvajeno kapitalistko, česar pa je gotovo bil vreden. Tista njena prijateljica je bila nekaj časa precej nesramna, saj se je tudi oficir negentlemansko spozabil, ko ji je v prevodu rekel piz-da, kar pa je gotovo bilo upravičeno, saj je šlo za zelo zaljubljenega prijatelja in kasneje tudi za njegov tragičen konec. No, na koncu je vseeno sprevidela veliko zmoto svojega početja, in upamo lahko na vse najboljše.
Črni narednik je bil zelo strog, vendar pravičen, kajti ameriška vojska ne potrebuje mamine maže, ki se v svojih letalih ne bi znašle nad kakšno nikaragovsko vasico. Zanj lahko rečemo, da je pač poseben tip, ampak nekje globoko v srcu je prav gotovo prava dobričina in poštenjak. Tudi sam je tvegal življenje, ko je reševal neko šlevo iz vode, torej je bil skrajno tovariški. Tovariš pa je bil tudi oficir, ki je namesto tega, da bi dosegel nov rekord v premagovanju vojaških ovir, kar bi dosegel zagotovo, raje gentlemansko pomagal svoji kolegici, da je na koncu filma res prva pilotka vojaškega reaktivca v US Navy.
Na koncu realno sledi srečen konec. Po dokončnem obračunu s črnim narednikom, ki je bil zelo hapet in kljub živalskim mišicam črnega nasprotnika izenačen, se je oficir in gentleman poročil s svojo prvo in največjo ljubeznijo, črni narednik pa je prevzel novo ekipo „gušterjev", kar je bilo zelo smešno.
Morda bom tudi jaz nekoč šel v Ameriko in bom pilot vojaškega reaktivca.
Marko K.
MARIBORSKO
MEDOBČINSKO
SREČANJE
MLADIH
LITERATOV
V organizaciji literarne komisije pri MZKO — skupine ČEVELJ - in MK ZSMS je bilo v soboto, 19. maja, že drugo srečanje mladih literatov. Srečanja se je udeležilo 33 avtorjev, povečini iz osnovnih šol, nekaj je pa bilo tudi srednješolcev.
Srečanje ni imelo tekmovalnega značaja, čeprav bi bilo v prihodnje mogoče razmišljati o tem, saj je v Mariborskih občinah dovolj mladih, ki se ukvarjajo z literaturo, pa bi se lahko s takšnega srečanja kar neposredno uvrščali na republiško srečanje mladih literatov. Vendar pa bi pri tem bili zapostavljeni osnovnošolci, ki se dosedaj nikakor niso mogli prebiti že v osnovni šoli, čeprav si nekateri, po mojem mišljenju to zaslužijo. Kurirčkov festival je zaradi svoje tematske zaokroženosti mnogo premalo, d? bi lahko mlad in razmišljajoč človek našel v literaturi kaj več, kot mu povedo v šoli. Ce se govori o učencu kot subjektu samoupravljanja, se mu mora tudi omogočiti, da čimprej izoblikuje svoj jaz. To pa se lahko doseže tudi s tem, da mu je zagotovljena možnost lastnega umetniškega izraza, kajti umetnost, in znotraj nje literatura, je komunikacija, ki si zmeraj prizadeva izboljšati se, postati bolj humana. Tega se pa seveda ne more obetati, če se že v osnovni šoli začne proces tendenčnega »podružbljanja« li-
ZAKAJ NE USPEVA NAŠA ZLATA MLADINA?!
Novembra 83 smo se prvič zbrali vsi, ki nas je KUD-ov oglas pritegnil k sodelovanju pri študentski gledališki skupini. Prišli smo z različnimi predstavami o gledališču, z različnimi izkušnjami in cilji ter kmalu pričeli z delom. V enem izmed kletnih prostorov VEKŠ-a smo se sestajali dvakrat tedensko. V začetku je bilo naše delo precej v nasprotju z mojimi pričakovanji, kajti minil je mesec, minila sta dva, mi pa se še vedno nismo pričeli pogovarjati o tem, kaj bomo dejansko uprizorili. Telovadili smo, urili reflekse, vadili usklajevanje gbov in kontrolo telesa, preizkušali svoja čutila, se seznanjali s pantomimo, obvladovanjem prostora, stimulacijo..skratka kalili smo se kot igralci in skupina. Mnogo jih je odstopilo, morda zato, ker takšne vaje niso zadovoljile ali presegle njihovih pričakovanj, ali morda iz osebnih razlogov. Tisti, ki smo ostali, smo do konca januarja vsekakor »dozoreli« za odločitev kaj igrati. Brez posebnih težav smo izmed predlaganih dei, ki so bila povečini aktualna in družbeno kritična, izbrali Torkar-jevo ZLATO MLADINO, igro o težavah mladih v obstoječem svetu — nezdravem družbenem okolju. In spet smo bili na začetku nečesa novega, drugačnega. Rrišlo je do ponovnega osipa in ostalo nas je le še deset, čemur se je moral prilagoditi tudi scenarij. Razdelili smo vloge, kar vsekakor ni bilo preprosto, analizirali vsako dejanje posebej, spoznavali like, se pogovarjali, razglabljali in brali tekst — neštetokrat brali, brali, prebrali tolikokrat, da se dejansko sploh ni bilo potrebno še posebej učiti besedila, ko smo pričeli z vadbo od prizora do prizora. To je bil čas, ko smo morali začutiti predanost igri, ko smo se morali uigrati in ko smo se znašli pred novimi velikimi preizkušnjami. Poostrili smo disciplino in vadili trikrat tedensko po tri ure. Prisotnost je bila obvezna, če je
manjkal le eden član, so vaje odpadle, in morali smo jih nadomestiti. Prišlo je do notranjih trenj in nesporazumov. Morala je padala, polotila se nas je nekakšna čudna apat ija. Bližal se je konec marca, čas prvega nastopa je bil pred vrati, sekretar KUD-a je že prišel pogledat, kaj smodelali in naredili, mi pa — kot da se nam ne ljubi več. »Napetost« je rasla. Tik pred zdajci nas je pustila na cedilu še ena članica skupine. Ko smo se takole — naenkrat brez ene igralke — znašli pred vprašanjem obstoja, se je v nas nekaj uprlo ... Ali naj res pustimo, da gre k vragu več mesecev garanja? Ali naj odnehamo sedaj, tik pred ciljem? ... Ne! Hočemo naprej! Hočemo nastopati! Hočemo požeti plodove svojega dela Le malo volje je še treba, da izpeljemo premiero, potem pa bomo igrali, končno igrali, z gledalci, med njimi, za njih ... Polni novih moči smo ponovno zaživeli. Z veliko sreče smo uspešno nadomestili manjkajočo igralko i novo in se spet »Ujeli«. 5. aprila je bila premiera — dokaj uspešna. Zanimanje za predstavo je bilo velikoin plakati.oglasiprekoradia in članek v Večeru so pritegnili preko 150 ljudi.
Bili smo zadovoljni oboji, mi in gledalci. Lepo je bilo igrati in tudi vredno truda. Bila sem vesela, da smo se končno znašli pred zadnjim in najlepšim obdobjem našega delovanja. Malo me je sicer skrbelo dejstvo, da tudi po 5. aprilu še nismo imeli določenih terminov za naslednje predstave (od 12 do 18 naj bi jih še bilo). Na KUD-u so menda bili obljubili, da bodo te stvari uredili oni, toda v Mariboru po premieri več ko mesec dni nismo imeli nobene uprizoritve. Zanimanje je bilo sicer veliko, tako z naše strani kot s strani publike, toda v dvorani Jože Hermanko smo zaradi nevarnosti požara izgubili jxostor, in do sredine maja so se potem drug za drugim izjalovili vsi naši načrti. Po dolgem času, ko se je
zanimanje za Zlato mladino poleglo, smo končno dočakali naslednjo predstavo — na Židovskem trgu. Toda nastala je prava polomija. Pogoji za igro so na odprtem prostoru skrajno neustrezni, gledalcev je bilo daleč premalo, in še ti niso imeli dovolj sedežev, mi pa smo se iz zmede reševali z improvizacijo. Teden kasneje naj bi igrali na SNŠ. Čeprav je bilo poprej glede časa nastopa in prostorov vse dogovorjeno, nas ni pričakal nihče, ko smo se s kramo pripeljali na dvorišče pred SNŠ. Pozabili so
na nas in se opravičili (po telefonu), m; oa smo z mešanimi občutki razočaranja, jeze in upanja, da bo naslednjič bolje, izkoristili čas za vaje, kateri so lahko prisostvovali tudi redki gledalci, ki so jih privabili plakati (na SNŠ tudi kart niso prodajali). Spet razočaranja ...
Tudi za tista načrtovana gostovanja v Ljubljani, Murski Soboti, Novem mestu, Kooru. Lendavi... se nam je počasi pričelo jasniti — dobri igralci smo, toda slabi organizatorji. Nekako smo le uspeli spraviti pod streho
še dober nastop v Študentskih domovih (prvi po premieri) in eno gostovanje v Ljutomeru. Nič več!!! In če (Domislim, koliko prostega časa, koliko trdega dela in koliko volje smo vložili v večmesečne vaje, koliko sebe smo dali v igro in kako so se porušili »gradovi v oblakih« še preden smo dodobra prestopili njihov prag, postanem žalostna. Nekaj otroškega se prebudi v meni, nekoga bi udarila v obraz, v obraz, ki ima več podob. Morda je tudi moja med njimi...
Lidija Herman
terature, katerega najbolj boleči nesporazum so togi etični in estetski kriteriji, bom kar rekel, večine učiteljev slovenskega jezika. To se ne sme dogajati, saj si prav umetnost prizadeva iztrgati človeka iz porabnikarskih vezi, in ga s tem usmeriti v samostojno življenje, ki je na koncu koncev tudi en od važnih pogojev za samoupravno vedenje in odločanje.
Mislim, da bi se lahko osnovnošolci na srečanjih, ki imajo tekmovalni značaj, npr. področno srečanje mladih literatov, enakovredno obravnavali, seveda na posebni ravni. Možnosti za objavo literarnih prispevkov ni mnogo, zato bi takšna srečanja (pa še v živo) lahko popravila zamujeno.
Tako z osnovnošolci. Zdaj pa k srednješolcem!
Tudi v srednjih šolah stanje ni nič boljše, še posebno zdaj, ko se družboslovno-jezikovna smer oddvaja od ostalih, in tako samo njej ostane zadostna informacija o literaturi. Prepričan sem, da literatura ni dana izbrancem, zato ne ločujmo! Vendar pa bo tudi samo zanimanje za literaturo naraslo s sposobnimi profesorji, ki literaturo ne trpajo v glavo kot ostalo bolj ali manj znanstveno zastavljeno učno snov. Uteratura ne prenese običajnega šolskega pristopa, to jo deformira v njeni sizifovski vlogi, zboljšanju medčloveške komunikacije v smislu humanosti in s tem samostojnosti učenčeve osebnosti. Pri tem se naj učne vsebine posodobijo in takšne postanejo težišče učne snovi, ne pa da se še živeči avtorji obravnavajo v času zaključevanja šolskega leta. Le tako bo snov zanimiva, le tako bo pouk literature koristen, drugače pa bo šlo spet samo za oceno. Ne sme se govoriti tako, delati pa drugače!
Na srečanju se je poznala »šolska zadržanost« prisotnih, kar je sramoten dokaz šolske prisile. Pripravljena sodelovati je bila le ena osnovnošolka, ki je prikazala malomaren odnos mentorice njihovega literarnega krožka na šoli do literarnih prispevkov. Res pa je, da ni povsod tako. Na osnovnih šolah Borci za severno mejo, Kerenčičevih, Janka Glazerja in Ivana Cankarja so se mentorji in učenci potrudili, saj so se nam na razpisani natečaj odzvali z nekaterimi zelo uspelimi literarnimi deli, ki bodo tudi objavljeni v tretji številki literarne revije ČEVELJ in komentirani s spremno besedo. Med prisotnimije bilatudi glavna urednica revije MEKlTOR Dragica Breskvar, ki je poskušala najti stik z osnovnošolci, žal neuspešno. Pojasnila je tudi najnovejšo odločitev uredniškega odbora te revije, namreč da bo odslej objavljala manj literature mladih literatov, zato pa bolj kvalitetno. Prav gotovo se bo s tem zmanjšala možnost objavljanja tistih avtorjev, ki imajo še neizoblikovan slog in literaturo, pa bi radi vedeli, kaj naj storijo, da bo njihova literatura boljša. Skupina ČEVELJ si je zastavila cilj, da v prihodnje vsaj delno odpravi ta zid v komunikaciji na ravni uveljavljena — neuveljavljena literatura. Kajti bistvena razlika med dobro in slabo literaturo, dobro in slabo umetnostjo, je v tem, da prva išče nov, boljši, — bolj human, neogrožen medčloveški odnos, druga pa ohranja zdajšnjo, porabnikarsko realnost tudi s tem, da se je izogiba.
Marko Klasinc
M
I
20 LET KUD
ŠTUDENT
AKADEMIJA 16.jimi|a 1984
ElI. :
►
mm
Častni odbor:
Predsednik:
dr. Vladimir Bračič - predsednik Kulturne skupnosti mesta Maribor in častni predsednik KUD Študent
Podpredsednik:
dr. Stane Melavc - rektor Univerze v Mariboru
mag. Slavko Soršak - predsednik skupščine mesta Maribor
Člani:
dr. Dolfe Cizej - dekan VAŠ Maribor Helena Cvikl - predsednik sveta Študentskega servisa dr. Jože Florjančič - dekan VŠOD Kranj Stane Gavez - predsednik KPO SOZD Tima dr. Leopold Gusel - dekan VEKŠ Maribor Rajko Kramberger - podpredsednik skupščine mesta Maribor
Marjan Krajnc - direktor Študentskega servisa dr. Alojz Križman - dekan VTŠ Maribor dr. Franc Pernek - dekan VPŠ Maribor Rafael Razpet - predsednik MK ZKS Maribor Jože Debevc - predsednik ZKO Maribor-Rotovž Janez Karlin - predsednik MZKO Maribor Črtomir Mesarič - predsednik skupščine mesta Maribor-Rotovž
Franc Zemljarič - predsednik MK ZSMS
ORGANIZACIJSKI ODBOR PRIREDITEV Predsednik: Milan Razdevšek Podpredsednik: Miloš Brankov
KOMISIJE
Finančna:
Marjan Krajnc Slavko Cimerman Mirko Mach
Bilten:
Jože Jerman j Bogo Čerin ! Marjan Rajbenšu Rado Vračko
Akademija:
Režija:
Milan Razdevšek Miloš Brankov Teksti:
Milan Razdevšek Jože Jerman Scena:
Gordana Gašperin Projekcije:
Bogo Čerin Priznanja:
Vladimir Rukavina Boris Črnič
Izdelava plakete:
Desa Mirkovič
Člani:
Boris Črnič Minka Veselič Edi Ktihar Marjan Rajbenšu Sašo Jelek Mirko Mach Vasja Samec Mitja Ulrih Marjan Krajnc Milena Vasle Vladimir Rukavina Milan Razdevšek Brankov Miloš Bogo Čerin Gordana Gašperin Jože Jerman Marjan Kokol Slavko Cimerman Rado Bračko Irena Pocajt Vojko Matko
Oblikovanje:
Znak
Plakat
Bilten
Priznanje
Plaketa
Značka: Vojko Pogačar
USTANOVITEV VIŠJIH ŠOL V MARIBORU IN KASNEJE UNIVERZE JE DOGODEK IZJEMNEGA ZGODOVINSKEGA POMENA ZA SEVEROVZHODNO SLOVENIJO IN ŠE POSEBEJ ZA MARIBOR. UNIVERZA JE VNESLA V MARIBOR NOVE RAZSEŽNOSTI IN AKTIVNOSTI, MOČNO SE JE POVEČALO ŠTEVILO VISOKO IZOBRAŽENIH KADROV, SKOKOVIT JE VZPON ZNANSTVENORAZISKOVALNEGA DELA, TEMU USTREZNO SE JE POVEČALA IZDAJATELJSKA DEJAVNOST STROKOVNE LITERATURE. Z UNIVERZO IN ZLASTI S PRERAŠČANJEM VIŠJIH V VISOKE ŠOLE JE MARIBOR POSTAL TUDI ŠTUDENTSKO MESTO, KI S SVOJIM PESTRIM IZVENŠOLSKIM ŽIVLJENJEM DAJE NOV UTRIP MESTU. POSEBNO MESTO IMAJO V TEM UTRIPU ORGANIZIRANE ŠTUDENTSKE AKTIVNOSTI MED NJIMI PA JE PRAV GOTOVO NAJBOLJ AKTIVNO IN UČINKOVITO KULTURNO UMETNIŠKO DRUŠTVO ŠTUDENT. S' SVOJIMI SEKCIJAMI, ZLASTI S FOLKLORNO AKTIVNOSTJO JE DRUŠTVO VTISNILO POMEMBEN PEČAT MARIBORSKEMU KULTURNEMU ŽIVLJENJU IN S TEM IZPOPOLNILO VRZEL V PALETI KULTURNIH DEJAVNOSTI MESTA. DRUŠTVO PA JE PONESLO IME MARIBORA TUDI V MNOGE DRUGE KRAJE JUGOSLAVIJE IN TUDI MNOGE DRUGE DRŽAVE, S ČEMER JE POMEMBNO PRISPEVALO NE LE K PREDSTAVITVI ŠTUDENTSKE AKTIVNOSTI, AMPAK TUDI TEGA DELA SLOVENIJE HKRATI S PREDSTAVITVIJO FOLKLORE TEGA PODROČJA.
KULTURNO UMETNIŠKEMU DRUŠTVU ISKRENO ČESTITAM K JUBILEJU IN ŽELIM, DA BI SVOJE POSLANSTVO TUDI V BODOČE TAKO USPEŠNO OPRAVLJAL KOT SEDAJ.
PREDSEDNIK SKUPŠČINE MESTA MARIBORA mag. SLAVKO SORŠAK
DALEČ SO ČASI, KO JE BILO MOGOČE DELO NA UNIVERZI RAZUMETI LE KOT VZGOJNO- IZOBRAŽEVALNO IN RAZISKOVALNO DELO. USPEŠNOST ALI NEUSPEŠNOST OBEH TEMELJNIH PROCESOV V VISOKEM ŠOLSTVU JE ODVISNA TUDI OD DRUGIH DEJAVNOSTI ŠTUDENTOV, VISOKOŠOLSKIH UČITELJEV IN SODELAVCEV. MED TAKE DEJAVNOSTI SODIJO TUDI KULTURNO-UMETNIŠKE IN ŠPORTNE DEJAVNOSTI NA UNIVERZI. VESELI SMO LAHKO, DA SO TAKA SPOZNANJA DOZORELA NA NAŠI UNIVERZI SKORAJDA HKRATI Z NJO. ZATO LAHKO V LETU 1984 SLAVIMO POMEMBNO OBLETNICO, DVAJSETLETNICO KULTURNO-UMETNIŠKEGA DELOVANJA NAŠIH ŠTUDENTOV, ORGANIZIRANO V KUD »ŠTUDENT«. KLJUB VSEM ORGANIZACIJSKIM IN FINANČNIM TEGOBAM, PA TUDI KLJUB POGOSTEMU NERAZUMEVANJU JE NAŠE KUD »ŠTUDENT« DOSEGLO USPEHE, NA KATERE SMO LAHKO VSI UPRAVIČENO PONOSNI.
TAKI USPEHI V PRETEKLOSTI PA TUDI ZAVEZUJEJO. ZAVEZUJEJO NEUTRUDNE SODELAVCE KUD ŠTUDENT K VEČJIM NAPOROM ZARADI URESNIČITVE ŠE VEČJIH USPEHOV. ZAVEZUJEJO PA TUDI UNIVERZO IN ŠIRŠO DRUŽBENO SKUPNOST, DA PODPIRA KULTURNO-UMETNIŠKO DELOVANJE NA UNIVERZI, SAJ JE POMEMBNA SESTAVINA OBLIKOVANJA ŠTUDENTA V DOBREGA STROKOVNJAKA IN ČLOVEKA.
dr. DANE MELAVC - REKTOR
V NAŠIH VRSTAH SO ŠTUDENTJE, DIJAKI, DELAVSKA MLADINA. RADI PLEŠEMO, POJEMO, IGRAMO, RADI IMAMO KULTURO IN RADI JO DAJEMO, VSEM IN POVSOD, PREDVSEM PA NAŠEMU MARIBORU. NAS.ODNOS DO DELA JE ŽE ZDAVNAJ PREŠEL AMATERSKE OKVIRE, TODA V NAS JE ZANOS, KI NAM DAJE TO MOC. MOC, DA PREMAGAMO VSAKO OVIRO. NAŠA SREDSTVA SO SKROMNA, TODA VSE NADOMESTIMO Z DELOM, TER SKOZI RAZNE PRIREDITVE TEKOM LETA PRIKAŽEMO ŠTUDENTSKO KULTURO NA KAR SE DA NEPRISILJEN NAČIN VSEM PREBIVALCEM NAŠEGA MESTA.
KUD ŠTUDENT sekretar VLADIMIR RUKAVINA
KUD ŠTUDENT JE SKUPAJ Z VISOKOŠOLSKIM SREDISCEM DOŽIVLJAL LEPE IN MANJ LEPE CASE.
ZA STALNO AKTIVNOST SO NEDVOMNO ZASLUŽNI ZAVZETI PEVCI IN PLESALCI OB NJIH PA ŠE POSEBEJ NJIHOVI NEUTRUDNI IN ZVESTI MENTORJI. OMENIMO DVA NAJZASLUŽNEJŠA: ZBOROVODJO STANETA JURGECA, KI VODI ZBOR OD USTANOVITVE, TER PLESALCA IN VODJO FOLKLORNE SKUPINE VASJO SAMCA. NIKOLI NAM NI BILO LAHKO, VSE SMO Sl MORALI PRIBORITI. VENDAR SMO DELOVALI V SKROMNIH RAZMERAH, ZATO PA ZAGNANO, POŽRTVOVALNO IN S TRDNO VERO V LEPŠI JUTRI, S PREPRIČANJEM, DA USTVARJAMO NEKAJ PLEMENITEGA, VREDNEGA IN ZA MARIBOR IN SLOVENIJO ZGODOVINSKO POMEMBNEGA. Z USTANOVITVIJO KUD ŠTUDENT JE POSTAL MARIBOR KULTURNO BOLJ RAZGIBAN, BOGATEJŠI. POSEBNO V ZADNJIH DESETIH LETIH SO DOSEGLI APZ BORIS KRAIGHER, AFS IN PLESNA SKUPINA ZA MODERNI PLES (POINT - MAGgA) VISOKO UMETNIŠKO RAVEN, DOBIVALI SO DOMAČA IN MEDNARODNA PRIZNANJA. ČASTNO SO ZASTOPALI MARIBOR IN NJEGOVO UNIVERZO DOMA IN V TUJINI. V ŠIRNI SVET SO PONESLI SLOVENSKO LJUDSKO, UMETNO IN PARTIZANSKO PESEM TER PESTRO FOLKLORNO IZROČILO NARODOV IN NARODNOSTI JUGOSLAVIJE.
DRAGI KUDOVCI! BODITE PONOSNI NA OPRAVLJENO DELO. POSTALI STE NEIZLOČLJIVI DEL MARIBORSKEGA IN SLOVENSKEGA KULTURNEGA SNOVANJA. MESTO IN NJEGOVA UNIVERZA SE LAHKO Z VAŠIM DELOM PONAŠATA, MORATA PA VAM BITI TUDI HVALEŽNA ZA KULTURNO BOGASTVO, KI STE GA USTVARILI. UPAM,
DA SE BOSTA SPOZNANJE O POMEMBNOSTI VAŠEGA KULTURNEGA POSLANSTVA IN HVALEŽNOST ZA OPRAVLJENO DELO V BODOČE IZRAZILI V VEČJI MATERIALNI SKRBI ZA VAŠE DELOVANJE. VSEM, KI SO V DRUŠTVU NASTOPALI KOT PEVCI, PLESALCI, DRAMSKI IGRALCI, GLASBENIKI IN LIKOVNIKI, VAŠIM POŽRTVOVALNIM MENTORJEM, PREDSEDNIKOM IN DRUGIM ODBORNIKOM, SKRATKA VSEM NEKDANJIM IN SEDANJIM ČLANOM OB 20-LETNICI USPEŠNEGA DELOVANJA ISKRENO ČESTITAM Z ŽELJO, DA BI NOVE GENERACIJE NADALJEVALE VAŠE PLEMENITO POSLANSTVO.
dr. VLADIMIR BRACIC
PRIZNANJA KUD-u »ŠTUDENT«
PLAKETA ZVEZE SOCIALISTIČNE MLADINE SLOVENIJE LETA 1979 SVEČANA LISTINA UNIVERZE LETA 1979 ZLATA PLAKETA ZKO MARIBOR LETA 1984
KUD ŠTUDENT
»Študentsko kulturno umetniško društvo KUD Študent je bil ustanovljen 21. maja 1964. Ustanovljen je bil na pobudo ZŠJ MVZ Maribor. Motivacija za to je bila potreba po kulturnem izživljanju mariborskih študentov, ki so prišli v mesto ob Dravi z ustanovitvijo prvih višjih šol.«
To je z velikimi črkami napisano na prvi strani Kronika Kud-a Študent, debelega zvezka, ki je dan za dnem shranjeval vse lepo, pa tudi naporno delo tega 20-letnega študentskega mladeniča, ki je s svojim življenjem prinesel mestu ob Dravi še bogatejšo kulturo, svežino in razigranost.
In nadaljuje... Prvi predsednik KUD Študent je bil Zlatko Ritlop. Takoj so bile ustanovljene tri sekcije: Študentski oder, pevski zbor in folklorna skupina. Prvi je pričel z delom študentski oder in že v kratkem času so postavili na oder satirični kabaret »Objektivne težave.« Pravzaprav so bili članki o prvih korakih novega kulturnega društva polni pričevanj o študentskem odru, pomeni, da so se vrisali v zavest Maribora. Ob dnevu mladosti, leta 1965, sta se prvič predstavili še obe drugi sekciji. Pevski zbor in folklorna skupina. Počasi je šlo, vsaj tako lahko zapisovalec dela zapiše ob prebiranju Kronike. Aprila 1966 sta se pevski zbor in folklorna skupina predstavili v SNG Maribor in ker je vse, kar je prvo, najbolj zanimivo, zapišimo, da so folkloristi takrat prvič nastopili v lastnih gorenjskih in prekmurskih narodnih nošah. Tisto leto so folklorno skupiro prvič posneli na TV, za zagrebški, pevski zbor pa na mariborskem radiu. Za sezono 1968/69 je kronist zapisal, da so moški pevski zbor spremenili v mešanega, znova je pričela z delom dramska sekcija, ustanovili pa so tudi likovno sekcijo, ki se je kmalu predstavila v razstavnem salonu Rotovž z razstavo »Likovna dela mariborskih študentov.«
Že beležimo sezono 69/70 in z njo ustanovitev plesne sekcije, vodil jo je Marjan Logar in njen prvi nastop, plesni turnir v Domu JNA in sicer za pokal Maribora.
Ob desetletnici so v Kudu delale štiri sekcije: folklorna skupina, moški pevski zbor, športna plesna sekcija in veliki plesni orkester. Folklorno skupino je vodil Vili Vrhovnik, moški pevski zbor Stane Jurgec, športno plesno Franjo Kozar, veliki plesni orkester pa VVerner Ussar.
In spet so obudili dramsko sekcijo. Trdoživa je bila, zamrla, pa se je spet dvignila. Tokrat so naštudirali Peršakovo delo »VOJNA«, režiral pa je dramski igralec Volodja Peer. Jubilejno, deseto leto, je bilo pomembno za moški pevski zbor, saj si je tokrat izrekel večno zvestobo z dekleti. Ta zvestoba traja še danes. Če k temu dodamo, da sta postala državna prvaka v standardnih plesih Branka in Marjan Lorger vidimo, da so študenti kar pridno posegali v kulturno in športno plesno življenje Maribora in tudi izven. Že je tu leto 1975. Folklorno skupino sta vodila Vasja Samec in Božo Lesjak, mešani pevski zbor Ivan Vrbančič, veliki plesni orkester VVerner Ussar, športno plesno sekcijo Franjo Kozar in dramsko Voja Soldatovič. Leta 1975 je bil v središču novinarskih vesti mali jubilej, petletnica plesnega orkestra KUD Študent Maribor, zato, ker je s svojo kvaliteto segel v sam vrh te zvrsti glasbene umetnosti.
Vkljub temu, da je Kronika zanimivo branje, pa se kudova vse prehitro konča. Sezona 1978/79 je zadnja, ko je Kronist podrobno zabeležil vsa dogajanja. Škoda. Za plesno skupino Point so takrat zapisali, da je imela takšen nastop, kakršnega v Mariboru še niso videli.
Kaj vse ne povedo porumeneli list? Pišejo o gostovanjih, koncertih, nastopih, težavah, propadu in spet dvjgu. Piše o tem, kam vse so ponesli slovensko pesem: v Nemčijo, Češko,j Anglijo, Nizozemsko, kam vse slovensko in jugoslovansko folkloro Nemčijo, Madžarsko, študentsko plesno športno umetnost: v Avstrijo, Italijo in drugam. Pestra je bila ta pot in kot pravijo danes mladi, zagnani kudovci, bo ostala še vedno pestra, polna mladosti in volje do dela.
ŠTUDENTSKI ODER '84 ŠTUDENTSKI ODER ’84 ŠTUDENTSKI ODER ’84 ŠTUDENTS
Po več kot desetih letih premora je v okviru KUD Študent ponovno zaživela gledališka dejavnost. Na pobudo Bojana Jabla-novca so se študenti in dijaki v mesecu novembru zbrali in začeli z vajami. Prostore za vadbo je dala na razpolago Visoka ekonomsko-komercialna šola, sestajali pa so se trikrat tedensko po tri ure. Do začetka aprila so naštudirali obnovljen tekst Igorja Torkarja ZLATA MLAJDINA, dopolnjen s poezijo Tomaža Šalamuna in Aleša Kermavnerja.
Premiera je bila 5. aprila 1984 v mali dvorani KUD Jože Hermanko nad kinom Union. Ogledalo si jo je okrog 150 gledalcev, ki so zahteven tekst z režijskim pristopom, ki močno vključuje gledalce v dogajanje, lepo sprejeli.
r
Obrnite stran in odprite dušo, kajti naše literate bomo kmalu prepustili možem iz sekretariata za ljudsko obrambo. Obljubljamo vam, da literarnih popisov, ki jih bodo uspeli poslati iz svoje enote, ne bomo objavili. Vendar pa vas Katedra ne pušča na cedilu! Kmalu bo naš specialni dopisnik iz Pek«” obiskal mlade pesnike — teritorialce, da jih povpraša o pesniških zablodah in poskuša avtentično ujeti njihov ustvarjalni trenutek.
Več poezije, manj pravljic!
Sekcija za postopno uvajanje postmodernizma v univerzitenem tisku
„ d°'
^0S^'n<'\°9' tv*
v\\ 1 .se P .s^' v \e'1<A'*°
■,м^г Vf0^ '5 * o*
^ V^a* % 'Л&*° po <*S *'
%>l^o9ete
BOR/S KUNTNER: SAMO BOG OTAC VE KAJ SE DOGAJA DANES TUKAJ!
VSAK VOZ GRE SVOJO POT!
VEDROST SE Z OSJO VRTI
KOT POT V HRIB
KLOPOTA VOZ PO PRAŠNI POTI.
SAMO BOG OTAC VE KAJ SE DOGAJA DANES TUKAJ!
BARVNA SUKA ZA NJO A LEPŠA ŠLA V PARK BREZ P JE POTOK OTOK NA KA TEREM SM BILA
'h*	&L	C
E
■§
I
C
4
.0)
ll
^ V) * *
0) Q)
CD N
.C
<0
5
q3 * S o go
g HO >N O
_ Q> £
'Ш
<:
s
1
co
s ^ c 0)
.o c:
o 0)
^ c
40 TB
•8-^
^-q
<0 Q) cp -t; ^ HJ
- cd -Q c: cp N ^ O
o -o £ O
5 E
5 §■»;§.§.
»£ 5 N-g S §>15 c.o
0) CD c ^ ČT
lili!
APOLON JE BOG, JE POSEKAL DREVO
Hip strjuje dih ob rob, gre not in vozla gozd.
Joj, bogovi burkeži!
Na jasi štor. Rdeče in reče: »Drevo.* vpije, da vendar prihajajo: joj — bogovi burkeži!
In res gre les v Sbvenijales.
Čez kamnito nebo gre po prstih drevo.
Si spleta krošnjo v telo, posnema z listjem kolo. Pa kaj?
In se razlomi v veje. izginja, kjerhkladivo spreminja.
Bager trga svečo iz smrek in srečo utelesi v leseni potok
Ladjo iz lubja je drenandrej pritrdil V dnevu dno: predrto trdo.
Hip učešnji hrup. Pogleda okoli, toda vse belo: cvetje in cvetje. Nasmehne se, dolge ne, prešine še — ja, čebela da. Zvok v obok v vrh.
Skorjast strešal brenčeč, kot bi stresal.
Zunaj veter dela nič slišen neslišne poljube.
Naenkrat brezbarva bič, ki lino skozi šine in krila brencl/em utripajo, vse manj utripajo.
Čez češnjo — čez oblak — oblak.
Na prvem ženica pere srajco. Zelo hiti, zato škropi. Z drugega mož bliska oči, mu zdi, žena da lenari. Zagrmi: »Brž ribaj baba prekleta!» Ona hiti, zato škropi. V grozi obrne kad, nalije — spet — izlije. Mož bobni:
»Brž baba, brž srajco!*
Na klep gozduje že se vesi čez rob. Otroci pestrijo, ponje drevesa visijo.
Po travniku se bliža povorka. Fantje nosijo kočijo, dekleta gazijo pot v travo. Sem, vse bližje sem.
Fantje ječijo, dekleta molčijo.
Iz kočije učitelj. Reče, da je učitelj. Bog mu izpod sedeža vrže /ermen, na/ se i/preže v klop in jo vleče
*
+
nazaj čez travnik. Bog mu izpod sedeža vrže odobravanje, ko vidi: otroke je vdihnil gozd je krik. je vdihnil gozd je krik.
Iztegnil prste nad listje in zlomil pih v srh. Ki se je spustil, vršel pod krošnje.
Fantje so treščili kočijo. Šli v hosto šli, goli z gostimi dekleti gostljivimi. Pobrali bogu kosti in drevje razbili.
Dobra rogo-vila je priletela, učitelja vzela, otroke pokrila, se v prebitje skrita.
vidi: otroke
Andrej Adam
Naš stari znanec in obenem tehnični vod]a nedavno odposlane in pogrešane literarne delegacije Obrazov, ki je obiskala staro gostilniško jedro Pirana in naš pesnik ter prevajalec iz štajerščine vprimorščino RENATO, bo moral za 75 dni prekiniti svoje požrtvovalno delovanje v že omenjenem delu Primorske. Zato smo izkoristili enkratno priložnost ter ga naprosili, da se s konkretnimi prispevki spomni svojega najljubšega mariborskega univerzitetnega časopisa, časopisa Katedra.
Beseda je dala pesem, pesem, ki izvirno popisuje stisko bodočega abstinenta ... (in postmodernista)
NI RES
Plodovi upajočih oči, obljubljena zemlja zaupanja in sreče.
Svet zime in trdih rok.
VELIKAN
V koreninah raste, nov velikan in grize kamen
kosti in meso
v potici sneg
v nebesu misli,
Za pasom nož za soncem luknja in mali,
ubogi mož.
Balada o nerodi.
In potem je bilo nujno zaživeti.
Sem morda močnejši od
komunizma,
zida,
jošk.
Sem morda nadnaravno bitje, mak.
Sem morda je že to dovolj za strah v očeh mravelj porok.
OBRAT V
Teman hodnik je bil in korak ponesrečenih sanj se je zazibal na prostosti obupa.
Vse je bilo tako mračno.
Ni bilo lukenj v dežju.
Nenehno je padal v utesnjenosti časa.
Preveč nesrečno je moralo biti, brez šumečih modrosti korakov v dežju, nasproti morja.
Od poraza zvezd, cerkev zvonika, rdečih lic,
sem se obrnil v sebi.
Re Nat
A N REJ GANGL - ENGELBERT
Engelbertovo ime Andrej nam s priimkom Gangl pove, aa imamo pred seboj literaturo ustvarjalca, ki se je v Obrazih že proslavil, nič manj pa niso vredni njegovi aforizmi. Zraven proze, dramatike, poezije, prevajanja v angleščino in mature se ta vrli rekrut ukvarja s kemijo. Vendar naj takoj pripomnimo, da je pod očitnim vplivom postmodernizma postal specialist za kozmetične preparate, kar se vidi tudi po tem, da so dekleta v Goriški 2 po mnenju nekaterih sosedov največje rože v Mariboru. To ga seveda še dodatno vzpodbuja pri pisanju in tudi ženski del uredništva se zelo strinja z oceno, da je fant na pravi poti. Sicer pa pravi, da se počasi preusmerja na moško kozmetiko, kar je prav, saj vemo, da je ta del vojaške opreme zaradi določenih avantgardističnih diverzij najbolj pomanjkljiv —
ODLOMEK IZ ENODEJANKE SFINGA
3. glas: v tretji sobi. Normalna osvetljenost. Prostor izgleda kot razstavni prostor ali bolje — kot muzej. Tukaj so marmornate kocke različnih velikosti, na katerih so razstavljeni predmeti. Na stropu visi velik napis — MUZEJ ŽIVLJENJA. Na prvi sivi marmornati kocki so razstavljeni štirje jeziki, ki so pokriti z votlo, prozorno, stekleno kocko brez dna. Na njej je vgravirano: ŠTIRJE ŽEBLJI? S KATERIMI JE BIL LETA 33. N. Š. JEZUS KRISTUS PRIBIT NA KRIŽ.
3. glas: Kakšen čuden prostor, potem pa še to. Jaz tukaj ne vidim nobenih žebljev. Tukaj so le štirje jeziki. In to človeški! Kakšen nesmisel! Ta, kije urejal ta prostor, ima zelo velik smisel za humor. Čakaj čakaj, saj to ni mogoče, dabi človek mislil samo zaradi teh jezikov in
tega bedastega napisa, ampak je v njih', kar me privlači, kar daje temo za razmišljanje. Da, saj skoraj ni mogoče — jeziki kot simbol jezi-kavosti! Da. bile so le govorice. Da, to bo, najbrž. Saj se počutim kot pacient v laboratoriju za preiskave umskega kvocienta. Jaz, pa pacient! Kaj še! Norost! Okrog in okrog je bilo polno razstavljenih artiklov, vendar je pritegnila njegovo pozornost prozorna krogla, kije bila daleč od dosega roke na ozkem. marmornatem kvadru. Spre-dai pred n (im njegova slika z letnico (1951 -j.
3. glas: Torej še živim. In to, da sem od zunaj prazen, od znotraj me nič ni, to je protest zoper mojo moškost! In prozoren da sem? Norost! Ironija! Potem vidi krogle kako poka. Počasi, a zanesljivo.
Iztegpe svoje roke k njej, kot da jo prosi odpuščanja.
3. glas: Odvisen sem. Nikoli v življenju se nisem zavedal, da sem odvisen. Odvisen od samega sebe. Žalostno, a resnično. Telo mu pretresajo močne vibracije. Po žilah ne teče več kri, zamenjala jo je elektrika. Oči kamenijo, postaja zaspan. a ne more zaspati. Srce je le še kot velik generator, ki upravlja z njegovim življenjem. Barva v krogli se spreminja.
3. glas: Tukaj je vedno bolj noro. V telesu je zdaj plima, zdaj oseka, zdaj to, zdaj ono, nikoli enako. Barva v krogli pa se spreminja. Zdaj je rdeča, zdaj rumena, pa spet oranžna, spet bela in modra in vijoličasta ter nazadnje zelena. Čutim. kako ponovno rojevam, pa si tega ne znam razložiti, l/se se spreminja, pa vendar vse ostaja isto, kajti telo ni v stanju, da bi sprejelo trenutne spremembe. Ako le trenutna sprememba v n .š ','eniu.
se zl /o Hm, da hi kaj narobe z ostalimi deli telesa sicer pa tako ali tako že ves čas lebdim, in kaj si potem lahko mislim o sebi? Sem človek brez telesne teže z mnogo razuma, ki pa mi v tej situaciji ne koristi kdo ve kako dobro. Če sploh sem človek. Vsak dan bolj sem podoben pošasti. Res je, da se še nikoli nisem toliko poglabljal vase kot o človeku ali pošasti. Počasi že sam sebi presedamba, saj sem kot gobastbrezzobastipenzionist.kjne vem, kam bi del svoje ideje, katerih gniloba zaudarja že na dva metra daleč. Alije res. da sem zdaj postal odvisen od tiste krogle iz stekla ali iz česa že ? saj/e vseeno. In to na/ bi bil jaz — idol svobode, ljubezni do resnice, humanosti do soljudi! Jaz sem svoboden, ampak še na kraj pameti mi ne bi prišlo, niti na severnem polu naše zemeljske oble in niti na ekvatorju mojih možgan, da bom, ko bom svoboden, odvisen od samega sebe. To je
absurd! Včasih se spominjam narave. jabolka v gozdu, kako je bilo lepo. lobanja namesto osebne izkaznice, da, včasih sem imel rad absurde! Vendar to niso tisti samoumevni absurdi, ki jih mrzim prav tako, kot imam rad samoumevne absurde. Je enako razmerje kot plus minus pol. Uh! Tako sem se zatopil v razmišljanje, da sem enostavno pozabil, da sem kot v zaporu, kot da sem jaz kriv, da sem tukaj notri. Saj sem, moja požrtvovalnost in humanost sta krivi za to, kaj sem in kaj se je zdaj dogajalo. Pogleda proti krogli, v njej je še vedno zelena barva, pod njo letnica (1951 —). Vrata se počasi odpirajo in on gre ven, obrne se proti krogli, v kateri še vedno kraljuje zelena barva, kot bi ji hotel reči nasivednje. Vrata se zapirajo. On se obrne vstran. In potem seveda ni mogel opaziti, da se pojavlja letnica 1982, (1951 — 1982)! Vrata se zaprejo. Medtem že opazi oba prijatelja. Tudi glavna vrata popustijo, in on stopi na prosto. Za njim pa takoj oba prijatelja.
ŽIVLJENJE JE SAD SMRTI
1.	civilizacija: TAA	^
Kdo mogel bi to verjet’	^^r
da življenje sad smrti je lep.
Jaz in peščica ljudi,
ki nisem in niso pokorjeni hlapci.
Ko nekomu ugasne blesteč ogenj,	JCv
se pojavi drugje in novo gorje,	V
nov ogenj in blesteče goreč stenj.
\
Glej, življenje spleteno med vejevje	*
groze, sreče in obupa.	J
Ali je svobodno kje?
In z veliko truda,	H
lahko si izboriš svobodo,	T
če ne premaga te usoda kruta.	Јж
Ako up ne pade ti v vodo, ali v nepremostna močvirja, močvirja, ki nekoč puščave bodo.
Življenje, ki rodi se iz smrtne glave netopirja, kjer črvi žro ostanke življenja.
In se boje nevarnega osirja.
Sreča sad trpljenja,
kije kot zrelo jabolko,
ter obup kot sad hrepenenja.
V svoji človeški nečlovečnosti, ne mislil bi na to, da v zasneženih poljanah svojega razuma
ne hotel bi podnebja mediteranskega.
Pot do resnice je nevredna obupa.
Saj polna je peklenskega trušča in hrupa, predvsem nebeškega hrupa.
V ozadju so stara dvorišča, razsodnosti krute,
v ospredju so čista smetišča.
Lina stare kajute, razpadla in gnila —
— sad si življenja iz plute.
A na nas vpliva mračna pekla sila, srda in sovraštva vreli izviri da gladine in izliva Nila.
Kam, le kam, vodijo usode tiri v skalnato jastrebov kraljestvo, kdo, le kdo, naj tja zakrili?
V čarobno-smrti mesto iz lobanj in kosti,
sad je — Keopsovo prekletstvo.
Da niso to le niti,	JX
bi bil šel na grob,	AJ
kjer blestijo se resnice kipi.
In sence, ki gredo na rob,	w
rob življenja in smrti svoje ter črvivih zob.
To niso misli moje,
da prišla bo smrt v atmosfero našo,
obšle so me misli tvoje.
Niza se razpoka za razpoko in nebo je polno srda, a nad nami motri veliko oko.
Širijo se razpoke, zemlja r.i toliko trda. teče lava, lava kot kri človeška.
Strele na nebu, ne potrebujemo več tvojega truda.
UBOGA ZEMLJA.
UUDJE SO STRTI,
SAD Sl ŽIVLJENJA.
V USTIH SMRTI.
3. civilizacija: TESS
Kontrasta naveličala se je smrt, sad življenja zeleni, njen nagon je strt.
Pred življenjem pokleni in se okuj,
a z očesom ne treni.
Življenje vojskuj se zoper življenje z smrtjo ne bo/u/.
Izpolnilo se je hrepenenje oceani okoli celin zelenih na gori nov izvir-rodilo se je trpljenje.
>7r-
Vem. padel vam posljednji up je v vodo, edini niste
in še za vami taki bodo.
Smrt mrzi tiste,
ki se nočejo upreti,
za njo so to mehkužne gliste.
Rojstvo občutkov trenutmn. globokih polnih želja, a zleslutnjih.
Rdeča pega Jupitra, oddaja se v vsej svoji lepoti, medtemko smrt ti preti zemlja moja.
Venero jok bi doletel na tej poti Sonce veličastno in žalostno, gledalo bi Zemljini smrti nasproti.
Saturn v žalovanju ponosno bi držal se na nebu, a smrt na zemlji krutonosno.
Za živl/enje na Zemlji ostal je to tabu,
le en zob v smrti ustih,
usoda v že naprej določenem letu.
Zakaj človek si tako tih ?
Zakaj na daš svobodi duška?
Zakaj ne napišeš rešitve stih?
Ne priteče nasproti vam kokoška, ubije jo sami, zahteva/te svobodo, v roki naj najde se vam puška.
V užitek je njej upor streti.
narediti na Žemlji pokol
in leta. ko v okovih je bila-prekleti.
Prišlo je leto. da vzame kol.
stisne Zeml/o med edini zob in dlesen
ter naredi pokol.
Satan je besen,
divja orkan in hurikan
•Razpasla po Zemlji, se je plesen!-
Žrtve zahteva vulkan, tudi voda kot življenja simbol.
-Utopi iih lava ali voda!- modro reče Satan.
Človek ne more skriti svoje boli, uničen bije se proti sebi, v oči meče si soli.
A kaj mar to tebi,
loban/a na lobanjo palača ti je,
pogle/ v zob črvivi — SEBI!
UBOGA ZEMUA,
UUDJE SO STRTI.
SAD Sl ŽIVLJENJA.
V USTIH SMRTI.
5.	civilizacija: OXYGENE
A ostala jih je le peščica,
na Zemlji obrastli z zelenjem,	*
na polje sta se vrnila kralj in kraljica.
Čast med vrenjem peni se, čisti in pomlajuje, med nebesnim trenjem.
Podzavest v notranjosti kljuje.
Usode krik iz dna zavesti privre na dan, kot pošast plazi se, tebe psuje.
Mongolski kan,
blišč in beda vladavine,
pod njim v kotu hrvaški ban.
Peneča se zarja daljne Kine (2) tone v zahodu, zvečer pogine.
(2) Kitajska
A na belem produ
hodi človek in gleda utapljajočega
tovariša na -brodu-.
Zmagala je sila močnejšega,
slavi antanta
izgubila sila šibkejšega.
Rojeva se nova -banda-krvavi pokoli in morije takrat moderna poanta.
Nastopi čas svetovne norije, blisk, goba in smrt, čas -svete Marije-.
Ko pod zemljo ril si krt, nisi vedel za koga vlagaš delo, a ko zvedel si, bil si potrt
Goba na gobo smrt zanesljiva, to je moderno delo smelo.
Sreča je minljiva,
usoda jo pošilja k tistim, ki je ne potrebujejo, a obupa oda sramežljiva.
Pametni novo življenje kujejo, bebci ga ohranjajo, pa vsi korenine rujejo.
Pred njim vsi se klanjajo, ki nekaj velja,
da ceno življenja ohranjajo.
A na Zemlji ni veselja, vsi iščejo ključ, da izpolnila bi se jim želja.
Išče/o majhno luč, takšno, da komaj se vidi. le majceno luč.
Kdo je v temi vidi samo da obstaja z menoj pridi.
Izbruhnila je splošna vstaja, svet postal je morišče, država državi zvesta osta/a.
Veliko to je bojišče.
Popadali vsi so keglji,. ■ to je kegljišče.
Uboga zemlja, l/udje so strt/, sad si življenja v ustih smrti.
Prebujanje zveri divji pohotni pogledi
Rjovenje v noč . . . prasketanje debla velika mačka si brusi kremplje
Kremplji. . . Čutim drsenje
veselijo
mastijo
norijo
bebci z kreter navzgor obrnj polnimi hvale Goltajo, neurr brate v salati bombe z maji moralo v orna laži s prikuho govno z riti vi
Še se nabira panika
v gnojnih mehurjih
človečim podgane
da bodo trgale
mrenice drobnih vulkanov
in potem bo brizgnilo
iz vseh kotičkov moje duše
Po mavčnih obrazih
se bo cedila
smrdeča
rumena
tekočina
Otroku pomladi ki sem ga rodila v tvoje prsi se zvija hrbtenica in razbrazdan obraz prerašča sivina starajočih se las .. .
Povprašali smo človeka na ulici, delavca v tovarni, postmodernista v pisarni, in vsi so bili enotnega mnenja: njene pesmi izražajo borbo starih idealov in novih spoznanj v labirintih človekove zavesti, iskanje avantgardnih resnic (vrednot) in upor lažnim igram morale, postmodernizma in tako dalje ...
Lidija Herman je eno izmed tistih deklet, ki se že kot mlade resno spoprijemajo s fantovim odhodom v vojsko.
> v o4 „e	vj
Hvala za objektivno razumevanje.	vi
V JLA se bom zelo ukvarjala 'A s športom, ker krepi telo in duh.
(M. L.)
Marta Laibachvvoman
AKADEMSKA FOLKLORNA SKUPINA
Je že tako, da moraš vsako kroniko začeti tam v preteklosti, pa čeprav je sedanjost tista, o kateri bi lahko povedal več in bolje, bi lahko več hvalil. Toda, brez trdega dela v preteklosti danes akademska folklorna skupina ne bi bila tisto kar je; ena najboljših folklornih skupin v Sloveniji in skupina, ki je doslej kar šestkrat predstavljala slovensko študentsko folklorno dejavnost na raznih festivalih doma in v tujini. To pa ni kar tako.
Folklorna skupina je bila ena izmed tistih treh sekcij, ki so pred dvajsetimi leti ustanovile KUD Študent in bila je edina, ki v vsej svoji zgodovini ni doživljala večjih padcev, temveč je počasi, toda vztrajno rastla na lestvici kakovosti. Krepila se je, osvajala nove pleše in pesmi naših narodovv.in narodnosti, brskala je po zakladnici našega ljudskega plesa in trgala iz pozabljenja poskočnost. Plesna sezona pred petimi leti. Začela se je z nastopom za Zlato lisico in nadaljevala s pripravami v Bernardinu in pustovanjem. In prvi nastop v Unionski dvorani na srečanju občinskih folklornih skupin. Samo ženske so se takrat predstavile. Potem se nastopi vrste: pri bolnici Jesen, kjer so poskakovali predvsem mlajši plesalci, pa v Apačah, pred Vekšem, za Metalno in spet v Apačah. Potem so pokukali za mejo. Bili so v Marburgu, kjer so predstavljali mesto Maribor. To gostovanje je bilo še toliko pomembnejše, ker je Marburg s svojo zgodovino mesto, ki ve, kaj je lepota plesa, kaj je kvaliteta in ki s pohvalami bolj skopari kot ne. Poseben dogodek tistega leta je bila tudi 15-letnica KUD-a, ki so jo imeli v stari Unionski dvorani. Folkloristi so odplesali štiri plese, Posavino, Glamoč, Bunjevko in Štajersko. In že je tu sezona 1979/80. Spet se je začel »plesni« vrtiljak nastopov. Decembra 79 so folkloristi odšli v Beograd na 25-letnico AKUD »Žikica Jovanovič-Španac« in tam ugotovili, da se lahko kosajo z vsako folklorno študentsko skupino, še več, da s svojo resnostjo izstopajo, saj je bila celotna slovesnost
narejena preveč po domače in površno. Potem pride maj 1980 in gostovanje na Malti. Še danes govore o tem. Imeli so nekaj celovečernih in kup priložnostnih nastopov, sodelovali so na proslavi
1.	maja, kjer so zaplesali pred premieram Dom Mintofom. Gostovanje se je žal, zaradi smrti predsednika Tita, končalo prej. Vest o tem ni prizadela le folklorne skupine, čutiti je bilo, da je prizadela vse malteške prijatelje.
Vrstili so se plesi, vabila k plesu in zabava. Še majhna zanimivost. Biserka Hudič je konec leta predala pisanje kronike. Podrobno jo je pisala in brskanje po njej pokaže na vso živahnost mladostne sile, ki jo je študentska folklora nenehno izžarevala.
Spet je leto naokrog, mesec maj je, skupina pa ponovno na Malti. Takole so zapisali: »vsak dan smo imeli po dva nastopa, včasih pa tudi po tri. Imeli smo 15 nastopov, najuspešnejši je bil v fantovski poklicni šoli. Fantje iz tiste šole so bili še bolj navdušeni, ko smo jim pokazali, kako se znamo zavrteti ob zvokih harmonike. »Ob morju, domačem, v Piranu smo tisto leto sodelovali na »Prazničnih dnevih slovenske folklore«. Na njih smo Primorcem pokazali štajerske ljudske plese, zaplesali pa smo tudi koroške svatbene plese in prekmursko gosttivanje, ki smo se ga naučili pred kratkim.
Potem je prišla sezona 81/82 in gostovanje na Poljskem, ob vznožju Visokih Tater, kjer je bil mednarodni festival folklore. Plesali so v Zakopanih in bližnjih krajih. Kmalu zatem, ko so se vrnili iz Poljske so se naučili istrske plese in s tem še razširili že itak bogat program slovenskih in jugoslovanskih plesov. Za dan mladosti, pred dvema letoma, so se v Unionski dvorani predstavili s spletom novih plesov: predstavili so Koroško, Gorenjsko, Beto Krajino, Prekmurje, Banat, Glamoč, Ražanac in seveda Štajersko. Proti koncu leta so ugotovili, da v novi sezoni ne bo gostovanj v tujino, vkljub temu pa. so se ponovno odpravili na dolgo pot, v Skopje, na 11. mednarodni študentski folklorni festival, kjer so najbolj vžgali s »povštertan-com«. Še so se vrstila gostovanja, nastopi. Romunija, Bremen, Amsterdam. In zdaj 20-letnica. Ni kaj reči, kar lepo pot imajo za sabo.	j	j
APZ BORIS KRAIGHER
Začetki APZ segajo v leto 1973, ko so fantje pod imenom »Študentski pevski zbor«, dosegli prvo mesto na področnem tekmovanju zborov v Mariboru. S takšno kvaliteto so si zagotovili zastopanje Jugoslavije na mednarodnih srečanjih doma in v tujini. »Prišlo je vabilo za gostovanje na festivalu zborov vseh socialističnih držav . Evrope. Poiskali smo pomoč pri mladinskem dekliškem zboru srednje glasbene šole. Doseženo četrto mesto v Nitry na Češkem, je dokaz, da smo na prav( poti in da smo imeli prav, ko smo se odločili za mešani zbor.« Tako pravi Stane Jurgec, ki raste s tem zborom vse od začetka leta 1964.	.	.
Oktobra 1975 so mešani pevski zbor KUD Študent preimenovali v Akademski	pevski zbor	Boris Kraigher. Zato, ker je bil Boris
Kraigher velik revolucionar in eden izmed utemeljiteljev mariborske Univerze.
Zbor se je hotel predstaviti širšemu krogu poslušalcev, s celovečernim koncertom. To mu je tudi uspelo. Kvaliteta petja je bila poleg zanosa in mladosti odločilna in tako je APZ Boris Kraigher odpotoval v	pobrateno mesto	Marburg na	Lahni. .Bilo
je oktobra 1976. Stike občine Maribor z županijo Szombathely, ki jih je	že pred	leti	začela gojiti	mariborska	Pedagoška
akademija, je bilo treba nadaljevati. Kulturni program naj bi bil uvod v poznejše tesnejše gospodarsko sodelovanje. V izredno akustični dvorani Bela Bartok je APZ znova dokazal, da sodi v sam vrh slovenskega zborovskega petja. Dvorana je bila premajhna za vse, ki so nas hoteli slišati. Zbor je leta 1976 prvič nastopil na Naši pesmi, kjer je dobil srebrno plaketo mesta Maribora. Leta 1977 je APZ na področnem tekmovanju odraslih pevskih zborov v Mariboru dosegel prepričljivo prvo mesto v najvišji jakostnj, skupini. Na tem tekmovanju je Akademski pevski zbor Boris Kraigher prvič uradno izvedel skladbo Aleksandra Lajovica »Žabje pesmi«; ki sta jo strokovna komisija in skladatelj ocenila kot zelo uspešno.
Konec leta 1977 je imel zbor prvo veliko turnejo po Nizozemski, kjer so bili gostje zbora ASAF. Nepozabni trenutki in kvalitetno zastopanje naše dežele so ostali v spominu ne samo pevcem, temveč tudi gostiteljem in članom naše ambasade v Den Haagu. Še istega leta	smo	sodelovali	na prireditvi	Revolucija in glasba v Ajdovščini.
Nova sezona 1979/80	je prinesla zboru gostovanje v Pordenonu v Italiji, koncert	v Dolini pri Trstu in	nastop	v Slovenskem
kulturnem domu v Trstu. Po teh nastopih pa je že čutiti veliko krizo APZ-ja. 1979 leta je KUD Študent praznoval petnajstletnico plodnega dela. Iz seznama članov APZ Boris Kraigher, ki je bil objavljen v Biltenu KUD-a Študent, vidimo, da je od starih članov do danes ostalo v zboru samo sedem pevcev. Številka, ki mnogo pove. Večina pevcev je po petnajsti obletnici odšla. APZ-ju pa je ponovno uspelo prebroditi velike težave in že leta 1981 je dosegel zbor nov uspeh - prvo mesto v kategoriji mešanih zborov na področnem tekmovanju v Mariboru. Ta uspeh je zboru omogočil tekmovanje na Naši pesmi 1982. Srebrna plaketa mesta Maribor za leto 1982. Na osnovi tega priznanja je zbor oktobra 1982 odpotoval v Zadar, kjer je bil gost na srečanju pevskih zborov Hrvatške. Z lepimi vtisi ob dobrem petju je zbor dobil elan za nove	naloge.
Na začetku leta 1983 je zbor obšla prijetna novica, da bi se lahko udeležili mednarodnega tekmovanja pevskih	zborov	v
Pohlheimu/ZRN. Takoj	smo	pričeli s	pospešenimi	vajami in zbiranjem denarja. Ni	šlo lahko, toda	uspeli smo.	Zbor je dosegel tretje mesto v skupili	razvrstitvi	33 zborov,	med katerimi je bilo tudi šest	profesionalnih.	Naš	dirigent	Stane Jurgec
je dobil drugo nagrado. V Nemčiji smo izvedli tudi priložnostna nastopa v Huttenbergu, kjer smo stanovali in v Marburgu ob Lahni.	*	.	.
Novo sezono 1983/84 smo pričeli že v začetku septembra. Posneli smo oddajo Naša srečanja skupaj z APZ Tone Tomsic iz Ljubljane. Od oktobra pa do januarja 1984 smo intenzivno študirali Haydnovo Mašo, ki smo jo	uspešno	izvedli	skupaj	z
orkestrom SNG Maribor in solisti mariborske in beograjske Opere, 31. januarja in 1. februarja v	Unionski	dvorani	in Stolni
cerkvi.
JAZZ-BALET	JE BIL PRELOMNICA
Čez nekaj mesecev bo že znana mariborska plesna skupina MAGRA praznovala desetletnico. Jubilej sovpada z 20-letnico kulturno umetniškega društva študentov mariborske Univerze in MAGRA, skupina za izrazni ples, je že vsa ta leta ena izmed najuspešnejših sekcij KUD Študent.
MAGRA ima vkljub »mladosti« kar pestro zgodovino. Pred desetletjem so mariborske mladinke, dijakinje in študentke, ustanovile plesno skupino Point, ki je bila plesno različna in se je še najbolj nagibala k revijalnemu plesu. Ko je postala umetniški vodja in koreograf Minka Veselič, se je skupina za izrazni ples odločila za jazz-balet, ki sedaj že nekaj let trdneje kot kdaj poprej združuje to 15-člansko plesno skupino iz Maribora.
Nova plesna usmeritev skupine je bila pomembna prelomnica. Z jazz-baletom	se	je	Magra	uveljavila	kot	naša	vodilna	skupina
za izrazni ples, vzpenjajočo kvaliteto pa so potrdile tudi ugodne kritike za številne nastope predvsem po Sloveniji. Plesalke in plesalci Magre so se poleti 1982 leta odpravili na turnejo po Malti. To pomembno gostovanje je bilo plod dolgoletnega sodelovanja KUD Študent z ministrstvom za kulturo na Malti. V starodavni MDINI, nekdanji prestolnici Malte, so plesalke Magre pripravile dva celovečerna nastopa skupaj	s poklicnimi	plesalci	iz	Indije.	Večer »plesnih kontrastov«, kot so poime-
novali prireditev organizatorji mednarodnega umetniškega festivala na Malti, je bil v uradni kulturni kritiki ocenjen izredno pohvalno, predstavi pa je prisostvovala tudi ministrska predsednica	Malte	Agatha	Barbara.	Nastopi	in	uspehi	na	Malti
so bili pomembno napotilo pri študiju novih plesnih programov.
Po vrnitvi iz Malte	so pričeli člani	plesne skupine	Magra	pod vodstvom	koreografinje Minke Veselič vaditi novo plesno
predstavo, ki naj bi se razlikovala od dosedanjih plesnih nastopov. Pri zasnovi so sodelovali poleg članov Magre in koreografinje Minke Vešejič še dramaturg Igor Likar, glasbeno režijo je opravila Urša Čop, sceno in posebno kostume je uspešno oblikovala	Goga Gašperin,	Bogo Čerin pa	je posnel številne	barvne	diapozitive, ki so povezovali celotno	pred-
stavo.
Skuraj leto dni so	magrine plesalke	in plesalci vadili	trikrat	tedensko in	še	ob	koncih tedna novo plesno predstavo,	ki je
doživela premiero lani decembra na velikem odru	SNG Maribor.	Uspeh	je	bil	nad	pričakovanji. Dvakrat je bila dvorana SNG
Maribor polna do zadnjega kotička (ostali termini	za morebitne	ponovitve	so	bili	zasedeni!). Tudi ponovitvi predstave »ISTO
ALI DRUGAČE« na revijah plesnih skupin v Mariboru in na Ravnah sta poželi aplavze.
Zadnje gostovanje v krajih Štajerske v Avstriji je	odprlo novo	stran v	sicer	kratki zgodovini te plesne skupine. V kratkem
se bodo s celovečernim nastopom ponovno predstavile v sosednji Avstriji, saj so bile kritike prvega nastopa polne pohval. Magra v teh dneh spet snuje nekaj novega, plesno še zahtevnejšega kot doslej. V Mariboru in drugod ima svojo plesno
USPEHI IN GOSTOVANJA
USPEHI APZ
1973 - 1. mesto na področnem tekmovanju zborov v Mariboru (moški zbor)
1974 - 4. mesto na tekmovanju univerzitetnih zborov socialističnih dežel v ČSSR
1976 - srebrna plaketa na republiškem tekmovanju Naša pesem 1976 v Mariboru
1976 - nagrada Savaria - posebno priznanje za izjemne umetniške dosežke v Szombathelyu
1977 - 1. mesto na področnem tekmovanju zborov v Mariboru
1978 - zlata plaketa na republiškem tekmovanju Naša pesem 1978 v Mariboru	'
1979 - 1. mesto na področnem tekmovanju zborov v Mariboru
1980 - srebrna plaketa Naša pesem v Mariboru-
1983 - 3. mesto na mednarodnem festivalu zborovske alasbe v Pollheinu (ZRN)
1984 - zlata plaketa Naša pesem v Mariboru
GOSTOVANJA APZ
Marburg/L, Frankfurt, Pollheim (ZRN), Nytra, Piestany (ČSSR), Kossek, Szombathely (Madžarska), Amsterdam, Den Haag, Hilversum, Pijnarker (Nizozemska), Pordenone, Trst (Italija), Beograd, Niš, Zadar, Banjaluka, Plevlja in v mnogih krajih po Sloveniji
USPEHI AFS
- 2. mesto na internacionalnem folklornem festivalu v Skopju 1973
- nastop ob 25. maju za tov. Tita
- 3. mesto na srečanju Študentskih folklornih skupin v Beogradu 1976
- priznanje ministrstva za kulturo republike Malte za izredne umetniške dosežke 1980, 1981
- priznanje za izredno kvalitetni nastop na festivalu evropskih folklornih skupin »Begegnung 80« Avstrija
- častna medalja mesta Marburg/L in priznanje hesenškega ministrskega predsednika - ZRIŠI 1980
- priznanje za osvojeno 3. mesto na mednarodnem tekmovanju folklornih skupin v organizaciji CIOFF v Zakopanih - Poljska 1981
- priznanje za sodelovanje na mednarodnem festivalu v Žvolenu ČSSR 1983
GOSTOVANJA AFS
Mogersdorf, Beljak, Radiše, Gradec, Lienz, Admond, Hitzendorf (Avstrija), Marburg/L, Bremen (ZRN), Heerlen (Nizozemska), Štefanove!, Kormend, Szombathely (Madžarska), Bruxelles, Mons (Belgija), Zakopani (Poljska), Zvolen (ČSSR), Temišvar (Romunija), Valetta, Zebburg, Gzira, Floriana (Malta), Beograd, Skopje,
Priština, Osijek, Mostar, Reka, Krapina, Titova Mitroviča, Obilič. Plevlje, Stolac, Varaždin in v mnogih krajih po Sloveniji.
občinstvo, ki zahteva vedno več...
B. C.
USPEHI PLESNE SKUPINE MAGRA IN POINT
- priznanje za izviren pristop k plesu na srečanju jugoslovanskih skupin za moderni ples v Ljubljani
- priznanje za uspešen nastop Naša beseda 82, 83, 84
- priznanje za uspešne nastope v republiki Malti
GOSTOVANJA
Valetta (Malta), Gradec (Avstrija), Poreč, Zagreb, Kragujevac, Ljubljana, Umag, Portorož, Ravne na Koroškem, ..............
VODSTVO KUD ŠTUDENT
PREDSEDNIKI:
Ivan Uranjek / Tone Graberšek
Vlado Pravdič / Vili Kolarič
Franko Benčič
Vlado Pravdič
Radovan Cotič
Radovan Cotič
Slavko Cimerman
Slavko Cimerman
Milan Razdevšek
Mitja Ulrih
Slavko Cimerman
Darja Madžarac
Vlado Borovinšek
Marjan Kokol
Miloš Brankov
Miloš Brankov
Miloš Brankov / Boris Črnič
SEKRETARJI: Miloš Brankov Vladimir Rukavina Vladimir Rukavina
ADMINISTRATORJI:
Tone Graberšek
Lojze Gačnik / Alja Pajer
Vojka Šuber
Marko Kosi
Darja Katalinič
Ivan Kranjc
Ivan Novak
64/65
65/66
66/67
67/68
68/69
69/70
70/71
Ančka Kuharič	71/72
Ivan Vitežnik / Vlasta	Dregarič	72/73
Helena Jaš	73/74
Mitja Brezovšek / Vinko	Prislan	74/75
Majda Ozebek	75/76
Majda Ozebek	76/77
Lučka Pulko / Mitja Brezovšek	77/78
Sonja.Milfelner	78/79
Jana Černel	79/80
Jana Černel	80/81
Darja Bah	81/82
Bernarda Popelar	82/83
Janko Horvat / Milena Vasle	83/84
ČASTNI PREDSEDNIK: dr. Vladimir Bračič 1980, 81, 82, 83, 84
USPEHI PLESNE SKUPINE KUD ŠTUDENT
1974 - drugo-mesto na tekmovanju dvojic v Velenju (par Lorger)
1974 - prvojnesto mednarodni turnir C razred Bolgarija (par Bonačič)
1975 - peto mesto na prvenstvu socialističnih dežel v DDR (par Lorger)
1975 - šesto mesto na evropskem pokalu ZR Nemčija (par Lorger)
'975 - šesto mesto na turnirju LA plesov v Colurgu (par Lorger) 1975 - osmo mesto evropsko prvenstvo v LA plpsih - Antvverpen (par Lorger)
1975 - osmo mesto na svetovnem pokalu v Duisburgu (par Lorger)
I
13
ZLflTOPTIČNIKI
O konstantinu Woynovskem je mogoče izreči le malo zanesljivega. Znano je, da je eden izmed Otrok vojne, ki je po uspešno opravljenem predhodnem šolanju diplomiral na Akademiji množičnih psihoz. Službeno dolžnost, ki ga je čakala po diplomi, je brezsramno zavrnil in pobegnil v neznano. Zanesljivo je le, da je veliko potoval in se družil z najrazličnejšimi ženskami, vendar le za kratek čas. Planetarna vlada, poimenovana Nova inkvizicija, ga je prizadevno iskala, vendar brez uspeha, vse dokler preiskave ni prevzel mladi in ambiciozni višji izslednik Hunter. Ta se je sklenil povezati z nečistimi silami; neznani informator ga je napptil k vedežnici, ki prebiva v Mestu ob Bosporju.
1. Najprej iskrene čestitke. Slišal sem, da pravzaprav nisi imel resne konkurence, zato me toliko bolj zanima' tvoja predstava o sedanjem stanju v slovenski prozi.
1. Slovenci imamo danes nekaj prozaistov, ki bi lahko sodili v evropski vrh. Zakaj jih tam ni in jih ne bo najti, je vsakomur razumljivo. Zdi se namreč, da si tako majhen narod še to borno peščico pisateljev težko privošči. Sicer pa tistim slovenskim pisateljem, ki bi lahko bili evropski, pa niso, te usode kmalu več ne bo treba presegati na Camusov način, s prezirom; zanjo namreč ne bodo več vedeli, saj se nikoli ravno trdni stiki s tujo literaturo bolj in bolj šibijo.
2. Kakšen pa je potemtakem namen tvojega pisanja?
2. S čistim srcem lahko povem, da imam svojo literaturo za globoko angažirano, seveda pa ne v banalnem dnevnopolitičnem smislu, ki bi zahteval nekakšne ureditvene spremembe. Poizkušam pač spremeniti posameznika, človeka, ki ga nagovarjam, svojega bralca. Mi uspeva? Ce sem iskren — mislim, da ne.
3. Včasih si pisal poezijo in bral Borgesa, ki si ga celo nekaj prevajal. Ali si sedaj vse to podredil prozi?
3.	Poezijo pišem le še bolj ali manj za zasebno rabo.
Po zaslugi kmečko-rockodelskega tiska je prilezla tudi na štajerski konec razburljiva novica o letošnjih dobitnikih Zlate ptice. Neobveščenemu delu vesoljnega bralstva Katedre naj morebiti pojasnimo, da je to nagrada za mlade slovenske umetnike z vseh umetniških področij razen stripa, podeljujeta pa jo RK ZSMS in revija Mladina. Za literarne dosežke je letošnji srečko Andrej Blatnik — Ljubljančan in študent primerjalne književnosti — spisal zbirko zgodb pod naslovom Šopki za Adama venijo. Zaradi zelo pozitivne kritike v Pavlihi, se je tudi Katedra odločila, da širše predstavi fenomen An-ireja Blatnika. Za uvod smo zvedeli, da je ta srečkovič (pomislite samo na zanemarljiv odstotek verjetnosti imeti danes svojo', lastno knjigol) tudi eden izmed avtorjev v zborniku petih avtorjev z naslovom Mlada proza in da je že pridno objavljal v Mladini, Problemih, Sodobnosti, Naših razgledih. Novi reviji, v hrvaških revijah Oko in Mladost ... in končno ga je pripeljala srečna pot do mariborskega univerzitetnega časopisa Katedra. Konec dober — vse dobrol
mi prvia ki bodo temu ponudili svoje strani, ne glede na to, h kakšnim tokovom se bodo prištevali ustvarjalci.
7.	V današnjem času se mnogo govori o postmodernizmu. Mene zanima tudi pojav retrogarde (ljubljanska konspiratorno-gledali-ška skupina Gledališče Sester Scipion Nasice), ki med drugim razglaša umetnost kot ideologijo z zameno za politično. Kaj meniš o relaciji med tema dvema pojavoma?
7.	Retrogarda je v primerjavi s postmodernizmom vendarle precej postranski pojav. Zdi se, da smo ga v literaturi celo že imeli, ne da bi se zavedali (zgodnje pesmi Marka Klasinca, ki so se zgledovale po francoskem nadrealizmu). Kori-
loštevilne strani. Predvsem med mladimi ni zaslediti kakšne posebne volje po preboju, po afirmaciji svojega sveta ali vsaj pogleda na svet. Pa to ne velja samo za literaturo in, bojim se, niti ne samo za Ljubljano.
9.	Kakšni so tvoji načrti za preživetje?
9.	Ja . . . poskušal bom ohraniti edino človeško dostojanstvo, ki mi je še ostalo, se pravi, še nadalje početi stvari, v katere vsaj zasilno verjamem. Trenutno pišem roman z naslovom Plamenice in solze, kjer nameravam izrabiti nekaj žanrskih pisav, da bi povedal svoje mnenje o človekovi novoveški eksistenci. Poln sem sicer zamisli, vendar me tudi vsakdan hoče vse več, in malo časa preostane za njihovo izpolnitev. Bo žel
IN SOLZE
PLAMENICE
(odlomek iz gradiva za zgodovino)
ker ji ne pripisujem kakšnega literarnega pomena; ohranja pa značaj nekakšne intimne kronike in kot taka je tudi privlačna, tako meni kot morebitnemu bralcu. Borges? Seveda ga še rad preberem, čeprav me ne očara	več kot nekdaj;
nekoč me je navduševala predvsem metafizika njegovih zgodb, zdaj me privlači bolj po slogovni plati kot retorik par excellence. Nekoliko pa so mi ga odtujili predvsem nekateri ne preveč uspešni hrvaški in srbski epigoni, ki so sčasoma tudi dokazali njegovo misel, da vsak pisatelj konča kot svoj najslabši posnemovalec. O posnemanju posnetega pa se je že Platon precej nespodbudno izrekel. No, kljub temu živim v upanju, da se bom tej skušnjavi mogel izogniti.
4.	Aha. Ti si tudi član izdajateljskega sveta pri literarni reviji Mentor. Kaj bi lahko rekel o nedavni odločitvi uredniškega odbora, da se dvigne kriterij za objavo v reviji, ki je namenjena literarnim začetnikom?
4.	Mislim, da je bil skrajni čas, da se kriterij za objavo pri Mentorju nekoliko dvigne, saj se je v reviji objavljalo preveč slabe in povprečne literature, kar je dajalo potuho tako avtorjem kot tistim, ki bi to po njihovem zgledu šele postali. Ne nazadnje je tudi v interesu vsake revije, da objava v njej nekaj pomeni, da izpričuje družbeno verifikacijo kvalitete napisanega. Mentor si je tukaj kar precej ugleda zapravil, vendar najbrž ni prepozno, da ga pridobi nazaj. Predvsem seveda z bolj kritičnim in pozornejšim odnosom do literatu-
14
vorm urednik pri knjižni iz daji Književne mladine Slovenije. Letos je razpis izšel prvič, zato me zanima tvoj prvi vtis o poslanih delih.
5. Na natečaj KMS je prišlo približno 45 tekstov, kar je veliko, če bo mogoče tiskati le tri knjige. Obenem pa se bo na ta način tudi izbralo res kvalitetno, saj nivo posameznih besedil zelo niha, kar je bilo tudi pričakovati. Ta trenutek, ko še nisem prebral vseh besedil, se mi zdi, da bo mogoče izdati zelo dobra dela. Nič presenetljivega pa ni, da je proza na višjem nivoju od poezije in da jo tudi sorazmerno veliko. Zdi se pac, da je ta generacija bolj naklonjena prozi kot ustreznemu izrazu. Prozaičen čas? Naj povem še, da je izdaja odvisna izključno od subvencije KSS in da s strahom pričakujemo njeno odločitev.
6. No, povrhu vsega pa si še v uredniškem odboru Problemov. Ali je res, da so Problemi zadnja postojanka avantgardizma na Slovenskem?
6.	Avantgardizma v Problemih ni več, nekatere znane avtorje, ki so s tovrstnimi prispevki poizkušali prodreti, je uredništvo že zavrnilo, iz prepričanja, da ne prinašajo ničesar, kar bi ne bilo že znano. Če pa bo mogoče izreči kaj novega ali vznemirljivega, bodo Proble-
3.
Uskiidar — Woynovski najden!
Hunter je v Uskiidar prispel sam, z vlakom, v upanju, da ga na tem koncu sveta kot nameščenca Nove inkvizicije ne pozna nihče in bo tako ostal neopažen. Ni mogoče razsoditi, ali ga je k taki odločitvi napeljevala častihlepna želja, da bi Woynov-skega izsledil sam, ali pa preprosto sram pred nemočjo, ki ga je prisilila v povezovanje z nečistimi silami. Taksist, ki ga je pripeljal na željeni naslov, je na kasnejšem zasliševanju (kajti Hunter se je v tem maloazijskem mestu lahko utajil pred vsemi, le pred Novo inkvizicijo ne, saj so se v nekaterih krogih vse bolj krepila sumničenja, da je morda Woynovski — prav on!) izpovedal le to, da seje Hunter po plačilu vožnje z dodano ne preoblilno napitnino izgubil v hiši, kije bila, če povzamemo njegovo označbo iz zapisnika, »ena tistih, ki še po toliko letih branijo Uskudarju, da bi ga Evropa brez zadržkov sprejela vase«.
Vživimo se v tiste trenutke: Hunter v borno opremljeni, iz pločevine in lepenke zbiti baraki grenko ugotavlja, kako se je pustil speljati na led neznanemu informatorju, ki mu je kot vedežnico podtaknil suhljato ženičko, na pogled starejšo od Vojne, ki se neprenehno suka okrog od volje let že načete steklene krogle, jo občasno z robom zamaščenega črnega pleda podrgne po obodu in skozi škrbinasto zobovje mrmra nerazločne besede, izmed katerih ona razume le neprestano ponavljajoči se »ča-rod«, ob njegovem omejenem poznavanju jezikoslovja pa mu ni jasno, ali ta beseda pomeni staroruskega »čorta« ali kaj drugega, nič bolj zemeljskega. Ko mu je komedije končno dovolj, se dvigne, zagodrnja nekaj nerazločnega, kar naj bi pomenilo slovo, in položi na mizo nekaj drobiža; po njegovem mnenju nikakor ne zaslužena vsota povzroči starkino ihtavo vreščanje, ki ga zmore utišati šele z velikim bankovcem. Jezen nase, na neznanega napotovalca k tej ženski, na Woynovskega in na ves svet ihtavo odsune vrata in stopi na ulico, od koder je njegov taksi kljub napitnini, ki se je Hunterju zdela nedvomno zadostna, odpeljal, ne da bi ga počakal, kakor se je v lomljivi mešanici jezikov in gibov poizkušal dogovoriti s šoferjem. Hunter pogleda po ulici v upanju, da morda kje v bližini postaja kak drug taksi, ki bi ga bil zmožen kar najhitreje odpeljati na letališče, nazaj v varstvo civilizacije, kjer bi se ta burka končala. Nikjer ni taksija, tudi kakega drugega vozila ni, iz barak veter prinaša oster vonj po
sten je le toliko, da bo izpolnil nekatere praznine, ki zijajo v slovenski kulturni zgodovini in s tem omogočil polnejši razcvet postmodernizma.
8.	Ohohol Potem pa mi še nekaj povej o zdajšnjem literarnem življenju v Ljubljani!
8.	Nič kaj veselo ni, življenje se dogaja predvsem po straneh literarnih revij, ki pa imajo skrbno preštete in ma-
10.	In kaj ti najbolj leži na duši?
10.	Na duši mi najbolj leži to, da moram gledati svoje vrstnike in še mlajše ljudi, kako brezbrižno in vdano v usodo postajajo otpeli starci, ki jih ne zanima prav nič več. Proti temu se mislim boriti na edini način, ki ga imam, s svojo literaturo. Rad bi dobil pravico reči, da sem vsaj poizkusil.
nacionalni jedi iz mletega mesa in paprik, po cestišču se podijo bosonogi otroci, vreščijo v nerazumljivem jeziku, predrzno sesmejijo na vsa usta, noge imajo obrizgane z blatom, po katerem podijo nekakšno nevidno žogo; nekaj korakov dalje skupina mladih deklet posluša glasbo iz prenosnega kasetofona, boki jim utripljejo v poudarjenem ritmu, veter zanaša široka, živobarvna krila, da se opazovalcu pred očmi pobliskujejo rjavopolta prožna stegna, dekleta so lepa, privlačna, Hunter je zmeden, njihov smeh ga sili v rdečico, k sreči me ne opazijo, si misli, a tudi ta tolažba mu
je neprijetna, dekleta so zelo lepa, vredna poželenja, njihove malomarne drže telesa zagotavljajo sproščenost, težko jene pogledovatiznova in znova po napeti dekliški koži, veter je uslužen, težko je ne predstavljati si vonja te kož e, tež ko seje prepričevati, da ne bilo zelo prijetno dotakniti se njihove mehkobe, Hunter je zmeden ... Kasetofon je glasen, dekleta se pomikajo v ritmu glasbe, Hunterju je laže, ko vsaj v tej glasbi prepozna nekaj civiliziranega, nekaj zanesljivega, veliko uspešnico tega poletja, takoimenovano Pesem o miru:
(kot dokument o času z založnikovim dovoljenjem navajamo pesem v celoti)
Stopim iz hiše, v predmestju gori, vidi se dim, gledam in mislim, kako sem srečen, da živim. In si ponavljam: življenje je lepo, če ga živiš, kot ponuja se samo, in ne da ti ga spremeniš.
Deklič, ne čakaj več, zdaj se hitro k meni stisni, ne utajuj strasti, daj, le zastokaj in zavrisni! Deklič, le hitro se ljubiva zdaj, ko je še mir, kaj veš, morda že jutri tu bo pekel in hudir.
Včeraj mi na vratih je poštar pozvonil, takoj sem vedel, poziv v vojsko sem dobil. Ampak vem, kako to gre: nisem šel odpret, pogasil sem vse luči in se skril v klet
Deklič, ne čakaj več, zdaj še hitro k meni stisni, ne utajuj strasti, daj, le zastokaj in zavrisni! Deklič, le hitro se ljubiva zdaj, ko je še mir, kaj veš, morda že jutri tu bo pekel in hudir.
To pa vem, enkrat bo le treba v boj, da ubranim domovino, rešim narod moj.
Ne bom težko šel na pot, ljuba deklica, ker vem, da z mano gre kos tvojega srca.
Deklič, ne čakaj več, zdaj se hitro k meni stisni, ne utajuj strasti, daj, le zastokaj in zavrisni! Deklič, le hitro se ljubiva zdaj, ko je še mir, kaj veš, morda že jutri tu bo pekel in hudir.
Pesmi je konec, dekleta se umirijo, Hunter se predrami iz omame, oglasi se značilna orientalska zategnjena melodija, Hunter odmahne z roko, kar naj bi pomenilo, da je naveličan eksotike Jutro-vega, pripravlja se na pešpot proti centru mesta —
Tisti trenutek se nekdo za-
leti vanj in Hunter se podza vestno ozre: droban moški
bledičnega in mozoljastega obraza v brezhibni evropski
obleki zamrmra opravičilo in
v naglih korakih nadaljuje hojo. Vajeniška leta njegove ga poklica so Hunterja do dobra seznanila z vsemi ne
prijetnostmi gibanja v gneči, za dogodek se sploh ne bi
zmenil, ce ne bi skoraj neza
vedno opazil nenavadne jiodrobnosti: ko moški stopa
mimo skupine deklet, njihov
veseli klepet zamre in prav vse pozorno, skorajda poželjivo spremljajo njegovo gi banje. Hunter se zdrzne, mi sel se mu zdi vse preveč nora pa vendar si mora priznati, da moški v vseh pogledih
ustreza zadnjemu znanemu
sledi Woynovskemu, ali točneje, človeku, za katerega misli, da bi mogel biti Woy-novski, in obenem mrzlično razmišlja, kaj naj ukrene. Ve, da ga lahko zgubi spred oči še isti trenutek, ko se bosta spustila v mestni vrvež, a zavpiti ali celo steči za njim si ne upa, saj se zaveda, da lahko Woynovski skoči med barake in se skrije kamorkoli, ali pa strelja; in obe možnosti se zdita enako neugodni.
Hunter, človek z veliko izs-led niškega znanja, a mak) izkušnjami, preklinja svojo odločitev, da se je najbolje podati v to ogabno predmestje sam, brez spremstva; in da bi bil njegov obup še
večji, celo brez orožja. Vendar ob vseh teh neprimernih okoliščinah le ne pozabi na neverjetno srečo, ki je pripeljala Woynovskega predenj, ko se je že zdelo, da ga ne bo mogoče nikoli najti. Med hojo potegne iz žepa beležnico in vanjo vnese s trepetajočo roko NAŠEL SEM WOYNOV-SKEGA, morebitno razlago, če tega iz kakršnegakoli razloga, pa čeprav najslabšega, ne bi mogel sporočiti sam. Tisti hip, ko piše zadnje
črke, Woynovski ostro zavije s poti in se izgubi v eni izmed barak ob cesti. Hunter ve, da ne sme oklevati niti trenutka stopi za njim, a ko pritisne na kljuko vhodnih vrat, so ta zaprta!!!
Za hip pridejo Hunterju solze v oči, a že isti trenutek reagira na najlogičnejši in najbolj nor način obenem, kar si jih je le mogoče misliti:
potrka na vrata. Trenutek, ki so mu zdi dovolj dolg za karkoli, ni slišati ničesar, nato se pripeti čudež: vrata se na stežaj odprto. Za njimi stoji mlada, pomanjkljivo oblečena in nikakor ne odbijajoča ženska: Hunterja brez f>o-sebne gostoljubnosti vpraša, kdo je in kaj tu počenja. Hunter zmedeno zabrblja nekaj o prijatelju, ki da je pravkar vstopil, in preklinja svojo neiz-najdljivost Začuda se ženska obrne in zakliče, Hunter jo sliši povsem razločno, zakliče: Konstantin! Iz stranskega prostora se prikaže moški, v roki drži britev, Hunter podzavestno pogleda po prostoru, kaj bi lahko zagrabil v obrambo, šele potem opazi milnico, nanešeno na kozavi obraz. Moški obriše milnico, malomarno jo otre v rokav srajce, sklopi britev in stopi korak bliže. Woynovski, reče v pozdrav, in beseda obleži med njima, težka in nepredirna. Hunter spozna, da Woy-novski ve, čemu je prišel.
Dolgo vas že iščemo, reče, ničesar drugega se ne s|3omni, okorno se nasmehne, otrplost položaja ga spravlja v začudenje. Woy-novski brezglasno prikima.
Zenska se zazira v obraz
zdaj enemu, zdaj drugemu, je
ta tisti, ki si ga čakal, rece
Woynovskemu, on znova
prikima, nič drugače kakor
poprej. Potem sva midva
najbrž končala, reče ženska prazno, in on, brezbarvno kot odmev, ponovi:	končala.
Ženska se umakne v stranski
prostor, v ozadju je slišati
njeno hlipanje, njen napor, da
opisu Woynovskega, ki bi ga mogli imeti za zanesljivega. Komaj se zadrži, da ne plane nadenj kar na cesti, od razburjenja celo poskoči na mestu (in na moč nenavadno je poskakovanje krepkega tridesetletnika, oblečenega v obleko iz dragocenega sivega tvveeda, na blatni in razriti
cesti sredi barakarskega na
seija, še posebno, če igra kasetofon priljubljeno plesno
pesem), nato pa smeh deklet
ki so mimoidočega v načrtih
očitno ze prečrtale ali nad
omestile s kom dosealiivej
sim, le strezni. S kolikor je
mogoče umirjenim korakom
ИБ
m
............................. .	H
,•^	"v*,	fl
F
»Ufe
bi ga prikrila. Hunter stoji, njegova glava je prazna, ničesar se ne more spomniti. Woynovski čaka in se mu, očitno v želji, da bi ga opogumil, nasmiha, Hunter mrzlično išče primerne besede, končno nemočno strese z glavo in bebavo povpraša: greste z menoj? Kakor da bi Woynovski smel sam odločati o svoji usodi. Konstantin prikima, naroči Hunterju, naj trenutek počaka, in izgine v stranski prostor.
To je konec, spreleti Hunterja, spet bo ušel, se izgubil, oglasil se bo z drugega konca sveta, ali pa sploh ne; a ničesar ne more narediti, stoji kot otrpel, premišljuje, da si bo sedaj moral, moral pognati kroglo v glavo, če mu je preostala le še trohica spoštovanja do njegovega poklica.
Tedaj se Woynovski vrne, v roki nosi oguljen popotniški kovček, za njim stopa ženska, po obrazu se ji vijugajo sledi solz. Woynovski pokima Hunterju, kotvpotrdilo.da je zdaj pripravljen, ženski za trenutek položi dlan na lice — in že sta zunaj, na cesti, zlagoma stopata navzdol, proti mestu; Woynov-ski je miren in resen, med hojo z levo nogo rahlo podrsava, Hunter stežka sledi dogajanju, z dlanjo krčevito oklepa beležnico v žepu, kakor da bi le ona mogla potrditi njegov uspeh. Prikrito (»ogleduje
po svojem molčečem spremljevalcu in pomišljuje, kdo izmed njiju naj bi pravzaprav bil lovec in kdo plen. Občasno mimo njiju zapelje kak razmajan avtomobil; Hunter ugotavlja, da prav vsak šofer jezljivo potrobi. Ne ve vzroka, cesta se mu zdi dovolj široka za vse, dozdeva se mu, da je pravzaprav on tisti, ki bi se moral jeziti: blato, ki brizga spod koles, ga vselej znova oškropi, njegovemu izmikajočemu klovnovskem poskakovanju navkljub, sivi tweed vse bolj očitno prekrivajo brozgaste lise. Hunter razdražen opazuje mirno Konstantinovo hojo, opazuje pljuske blata, ki so vselej za delček sekunde prezgodnji ali prepozni, kadar gre za Konstantina, in ga niti ne zmotijo v ritmu hoje. Izza vogala privreščl trop paglavcev in se zapodi naravnost vanju; Hunter ne more prikriti nelagodja, gnusa ob pogledu na zamaščene pramene las, ki migotajo krog njega, pospešuje korak in otepa z rokami v upanju, da bo odgnal otroke, ki stegujejo dlani. Ta gib, ki brez sramežljivosti namiguje na željo po miloščini, v Hunterju prvič omaje vero, da si je civilizacija že brezmejno podredila svet Spominja se vseh kovancev, ki jih je neplodno pustil na mizi stare vešče, ki ga je tako podlo ogoljufala, vse bolj živ in mučen je ta soomin, ko se umazane.
krastave roke stegujejo predenj in vsi mrmrajo isto: bak-šiš, bakšiš ... Woynovskega se vse to očitno sploh ne tiče, vzvišeno in nemoteno koraka naprej, nihče ga niti ne pogleda, in Hunter se sprašuje, ali njegova obleka in obraz res lahko zatajita Evropejca, ali pa gre pri Woynovskem le še za nekaj drugega, česar on ni zmožen videti.
Otroci žebrajo svojo priprošnjo, blato se lepi na čevlje, v daljavi zašiljeni vrhovi minaretov	prebadajo
nebo ... Hunterju se megli pred očmi, opoteka se, nima več moči za hojo, tedaj pa ga Woynovski prime pod roko in povleče dalje; Hunter se sprašuje, ali rahlo priprti pogled izraža posmeh, ali, kar se mu zdi mnogo huje, jjomi-lovanje. Noge opletajo po svoje, ne obvladuje več korakov, oprijema se Woynov-j skega kakor vzdržljivejšega i pivskega tovariša, obraz mu zardeva od sramu in napora, ravno hoče naprositi Konstantina, naj se ustavita in odpočijeta, ko ta odločno zamahne z roko in k njima pridrsi obtolčen avtomobil, Woynovski jezno zagodrnja v nerazumljivem jeziku in voznik je ves uslužen, hiti odpirat vrata in Hunter se I pogrezne v sedež, prekrit z ovčjimi kožami, duši ga prah, ki se vzdiguje iz sedežnega pregrinjala, Woynovski izreče neko ime, neko številko, voznik pokima in prestavi, Hunter začudeno spozna, da gre za naslov Vzhodnega urada Nove inkvizicije, ne razume; vendar ne more ugibati ali celo spraševati, veke so vse težje, pritisk v glavi narašča, usta so suha, zaznave seizbrisujejo, pogled se megli, izgineva v spancu, temi.
DESNA STRAN. MARIBORA JE V SRED013. ZVEČER IMELA TRDO SRCE
(kije bilo za mladino do 15. leta pretrdo)
Katedra: Kakšna se ti zdi, zdaj po nastopu, odmevnost med občinstvom in kako je pravzaprav prišlo do tega nastopa?
Matjaž Zupančič: Kar se publike tiče, mislim da je fantastična Današnja predstava je bila izreden dogodek, saj je med igralci in občinstvom prišlo do čisto neformalnega bi rekel, precej ekstatičnega stika, skratka mislim, da ie folk
ku srednje naravoslovne šole uspelo napraviti takšno vzdušje?
Matjaž Zupančič: Prostor, kjer smo danes igrali, je seveda bistveno drugačen kot v Gleju. Tam smo dolgo časa pripravljali ambient, ki seva sodobno mestno katastrofično vizijo, razpad in popolno razsulo, kar se pač vključuje v estetiko grdega, tukaj pa smo naleteli na prostor, ki je na koncu koncev le
Katedra: Kako se pa ekipa zbere?
Matjaž Zupančič: To v bistvu opravi režiser, ki poišče ljudi, s katerimi hoče delati, in potem, ko je ekipa zbrana, se začne delo, v glavnem ponoči, seveda.
Katedra: Kako pa se odzivaš na očitke ljubljanskega retrogardnega Gledališča Sester Scipion Nasice, ki v Sodobnost pravi, da je Glej
čisto zadovoljen. Do nastopa v Mariboru pa je prišlo zelo enostavno — dogovorili smo se s fanti s te šole, ki so že prej organizirali podobne stvari, in pa z ravnateljem, ki je zelo odprt in bister človek in ki je takoj bil pripravljen omogočiti prostor za predstavo.
Katedra: Kako dolgo že igrate Hard Core?
Matjaž Zupančič: Premiera je bila 10. januarja v Gleju, danes smo igrali HARD CORE petnajstič ali šestnajst ič.
Katedra: Kako se je odzvalo ljubljansko občinstvo?
Matjaž Zupančič: Kot sem pričakoval, smo v Ljubljani naleteli na protislovne reakcije in razlage, kar je edino dobro. To je namreč način, da gledališče preživi, ne pa da se zavija v neko splošno melanholijo ali pa tiho odobravanje. Gledališče je medij, kjer se mnenja ostro krešejo, kar se je po naši predstavi kazalo tudi v kritiki.
Katedra: Poslušaj, Matjaž! Kako pa vam je tudi na hodnl-
1.	robotično borilni gibi v baletu vseh prisotnih o tem, kaj Kaf počne ima nož, palico, ki zadovoljuje posebne želje, hoče biti pofukana pišštola. s katero streiia na Bitja iz kanala
16
ogromna hala, primernejša za proslave. Zato so igralci v nekaterih stvareh morali iti malo čez kar se tiče glasnejšega govora in poudarjanja igre. Vendar mislim, da se je zgodil dogodek, kar je bistvo gledališča, dogodek, ki je zmeraj živ in v čemer se gledališče razlikuje od filma, ki je vseeno stvar nekega preteklega dejanja ...
Katedra: Omenjaš estetiko grdega in katastrofično vizijo. Ali so to morda kakšna nova iskanja znotraj avantgarde?
Matjaž Zupančič: Ti, vidiš, o avantgardi se ne more spreti govoriti takoj, takšna opredelitev je mogoča samo iz zgodovinske perspektive. Mi smo pač delali predstavo z neko absolutno energijo v mišljenju o svetu v katerem živimo. Ostalo je stvar zgodovinske distance.
Katedra: Ali bi lahko EG Glej primerjal z Mladinskim gledališčem v Ljubljani?
Matjaž Zupančič: Mislim, da je Glej že od svojega nastanka nekakšen dedič t. i. evropske gledališke avantgarde in to izročilo mora nadaljevati. Mladinsko gledališče je institucija in po moiem prepričanju najboljša ta hip v Sloveniji. Ampak še zmeraj je institucija, ki mora delovati po nekih določenih hierarhičnih principh, kar vlada po vseh institucionaliziranih gledališčih. Glej pa je čisto nekaj drugega. Za vsako predstavo se zbere nova ekipa.
tudi nekakšna institucija, in da bi kot takšna ustanova rado postalo etablirano gledališče
Matjaž Zupančič: Veš kaj mi-
slim? Mislim, da sleherno umetniška delo s tem, ko estetsko učinkuje proizvaja tudi določen ideološki naboj. Umetnost pa kljub vsemu ni ideologija, ker če se potrjuje z ideološke pozicije, določene stvari prej ali slej zreducira. Ne, umetnost nikakor ne more biti ideologija! Kar se pa tiče njihove predstave, ta je mnogo boljša do tistega, kar oni sami o njej govorijo. Dobro je, da se takšne stvari dogaiajo.
Katedra: Zakaj ste v HARD CORE dali toliko stvari na kup? Dogajanje se spreminja iz trenutka v trenutek...
Matjaž Zupančič:	Pogovarjali
smo se z nekaterimi ljudmi, ki so si ogledali to predstavo, in vsi so rekli, da jih je dobro udarilo, samo da se v predstavi ne znajdejo čisto dobro, ne vedo, kam bi nekatere stvari pestavili. Naredili smo predstavo o katastrofični viziji neke obsedene
2.	Prostitutka hoče zaščitnika, Kaf pristane, saj dela, dela ... močan vsakogar prekleje, t j. pohabljenega Cika, Bitja iz kanala, in maha s pištolo
družbe in zraven tega prikazovali stvari intenzivno, kajti če je življenje ekstenzivno, potem je umetnost intenzivna O določenih stvareh se mora govoriti na kvintesenčen, zbit način. Prav zato smo spremenili prvotni tekst Gorana Gluviča, ki je bil objavljen v Novi reviji in ki je precej realističen, saj išče motive v čisto določenem segmentu ljubr Ijanske družbe. Spremenili v teni smislu, da smo ta, bi rekel, realizem z gledališkim jezikom dvignili na bolj abstrakten, večplastni nivo, poudarjen z metaforo. Mislim, da je gledališka predstava dobra samo takrat, ko deluje večplastno in ne preprosto, ko vzbuja različne asociacije, ne pa da ponuja lahkotno enostavnost.
Katedra: Ali HARD CORE p>onuja rešitev v upanju ali pa je vanj do konca vpet nihilizem? Je to mogoče predstava absurda?
Matjaž Zupančič: To je zelo težko vprašanje, ker sedaj smo pri teh problemih s terminilogijo. Vseeno mislim, da predstava absurda to ni, niti p« estetiki niti p« vsebinskem, izrazu, kaj pa je to, ne vem.
Katedra: Sam naslov bi se v prevodu glasil Trdo srce. Ali je s tem že vse povedano?
Matjaž Zupančič: To je v bistvu ostra stvar. Povezuje se z zadnjo pesmijo I believe in the west vvorld, ki nekako odpira problem Zahoda, kjer ljudje, podobni Kafu živijo pod vplivom filmov, čeprav v resnici eksistirajo pri dnu družbe. In potem tak človek, zbombardiran od sodobnih medijev, izraža svojo nemoč predvsem z agresijo, ker je pri dnu nenehno ogrožen. Zraven tega pa je še zmeraj prisotna ta moreča dnevna produkcija razvite postindustrijske družbe in nočno praznenje, ki normalno, sledi takšnemu načinu življenja. Razvoj tehnologije je šel tako daleč, da se je vse skupaj skrčilo na produkcijo in seksualno praznenje.
Katedra: Ali je zeleni klobuk nekakšna protiutež temu življenju?
Matjaž Zupančič: Cikov kostum je skrpan iz približno petnajstih kostumov. Namenoma smo se odločili za tak malo bolj klovnski lik,
3.	Denar daje pičke, ampak Prostitutka ponuja ljubezen, za kar Kaf še ni pripravljen, Prostitutka ni potešena, zato je jezna: odhaja, Kaf hoče, da ostane: ponuja ji kruh in čebulo, prepevanje v duetu, saj se ljudje sploh ne znamo več zabavati
ki ne izraža določene funkcijske pripadnosti, recimo ponka. Poskušali smo narediti čisto novo človeško tvorbo v smislu iskanja nove estetike, seveda p>a ne na takšen način, da bi med seboj zmešali različne zastave, ampak smo poskusili postaviti svet, ki je v sebi
nov, čeprav je ravno ta, v katerem živimo.
Katedra: Umetnost HARD CORE je torej v reflektiranju sodobne mestne civilizacije. Ali ste se morda omejili na slovensko, konkretno ljubljansko, socialno podzemlje?
Matjaž Zupančič: Gotovo je predstava narejena v kontekstu te družbe in te države ...
Katedra: ... saj omenjate Trobca in SS-kurbe, če se ne motim?
Matjaž Zupančič: Seveda, saj gre tudi za totalitarne simptome v množičnih fantazmah, psihozah. Je pa gotovo, da vsako gledališče izhaja iz družbenega segmenta, v katerem se nahaja, sicer zgubi tla pod nogami in opleta naokrog. In gotovo nam ne gre za cenene finte, da bi jamrali, kako je grozno, ker nimamo kave in praška. To se mi enostavno zdi banalno.
Katedra: Kakšno pa je tvoje mnenje o uveljavljenem »odraslem« slovenskem gledališču?
AVANTGARDNO
TEORETIČNI KOTIČEK
1. 5+1 z avantgarde naproti množici
2. Dejstvo o uri in čez množice, ki je videla pred seboj avantgardo
3. Mladi do 15. leta ne obiskujejo nudističnih campov po uradnih podatkih v leksikonu se 90 % njih ne samozadovoljuje
4. Kolikor je Mariborčanke navdušil goli Miloš Battelino (Kaf), toliko bolj jih je razočaral Gojimir Lešnjak (Čik) s songom Nikol ne boš junak
5. Po dobro obveščenem anonimnem klicu smo zvedeli, da je v trenutku zbranih najmanj 10 Mariborčanov, ki so z Damjano Černe (Prostitutka) na licu mesta pripravljeni odigrati HARD CORE 2.
Matjaž Zupančič: Zadnji dve leti sem preživel v Londonu, in ne vem, kaj se je v bistvu dogajalo v Sloveniji. V Londonu so te stvari precej enostavne. Na eni strani imaš
4.	Kaf je jezen, ker Prostitutka noče, ker je prava kurba Prostitutka je jezna, jrer On toliko govori zato, ker ne upa fukatL Kaf pa pove, da je povs&l nekdo šef, ki mora govoriti, kar obadva omehča: da je res tako in da naj dvigne krilo, nato Kaf pohvali rit in si zaželi, da pleše
etabliran West — end in vso komercialno dogajanje okrog njega, na drugi strani obstajata alternativen film in gledališče, ki delujeta na čisto svojski način. Pri nas je seveda drugače, ker radikalne alternative ni. Vzrok je v tem, da sta obe »strani« finančno podpirani na enak način iz istega žepa, seveda s to razliko, da npr. Glej dobi za eno leto toliko subvencije, kot stane scenografija za eno predstavo v ljubljanski Drami, zraven tega pa še, gostujemo po Jugoslaviji, v Beogradu, Skopju.
Katedra: Kakšno je pravzaprav alternativno gledališče v Londonu?
Matjaž Zupančič: Kvalitetnejša alternativna gledališča gostujejo ...........................iških '
pin iz tujine — Poljska, Amerika .., — in na ta način vzdržuje nepretrgano zvezo z novimi smermi v gledališču. Samo gledališka alternativa pa se v dveh smereh: prva se zaradi specifičnega političnega položaja na neki način mora ideolo-gizirati, medtem ko se druga stran podaja v nekakšen čudni anarhizem, pa ne v stilu Bukovvskega, ampak se napaja s totalno destrukcijo sveta in nihilizmom, kjer ni mogoče storiti prav nič, saj človek živi pod pritiskom tehnologije in orožja.
Katedra: Ali se še zmeraj pozna prisotnost punk — ideologije?
Matjaž Zupančič: To je že pet let mimo, čeprav še zmeraj pušča sledove v estetiki.
Katedra: Za koga igrajo v nekem alternativnem gledališču v Londonu?
Matjaž Zupančič: Obiskovalci so predvsem študentje. To potrjuje tezo, da je gledališče odraz določenega segmenta družbe. V West — endu pa zato vidiš malomeščane in pripadnike srednjega sloga, ki se pač morajo iti enkrat na mesec pokazat v gledališče.
Katedra: In kdo največ zahaja v EG Glej?
stavljajo študenti, intelektualci in vojaki.
Katedra: To je zelo zanimivo, če primerjaš, da so junaki HARD CORE pravzaprav zmedenci in prostitutka, ljudje, ki so tako socialno kot po življenjskih vrednotah pri dnu družbe. Kaj misliš, kako
pritegniti res tistega, o kate-
•
rem se govori? Kje je delavski razred.
Matjaž Zupančič: Mislim, da je celotne gledališče izgubilo stik s t. i. delavskim razredom. Pa tudi sam pojem delavski razred ni več enotno- opredeljiv, saj imaš ljudi z osnovnošolsko izobrazbo, ki zaslužijo enkrat ali dvakrat več od npr. visokošolskih profesorjev. Podobno je stanje v Veliki Britaniji, kjer je s pojavom kibernetike, informatike in nove tehnologije v bistvu izginil industrijski proletariat zamenjali so ga stroji — tam je tri milijone brezposelnih! Zato bi težko govoril o tem, kdo je delavski razred, dejstvo pa je, da imamo tudi pri nas določen sloj ljudi, ki je odrezan od družbe in životari.
Katedra: Ali verjameš, da gledališče, ki je dobro organizirano informirano in ki dobro informira, lahko spremeni družbeno danost, v kateri se nahaja?
Matjaž Zupančič: Vsako dobro gledališče na nek način spreminja svet. Vendar ga je pred sto' leti spreminjalo drugače, kot ga danes. In tudi metodologija je drugačna: ne gre več za spreminjanje konkretnih političnih, ekonomskih, ideoloških principov, ampak jih prav s tem, ko se zažira v njihovo jedro razgalja in problematizira v kontekstu svojega medija ter jih s tem odpira. Ko pa je stvar odprta, se lahko premakne naprej.
Katedra:'Potem vpliva na moralno sfero, kajne?
5.	Prostitutka pravi poj, Kaf hitro zapoje Kovači smoo in naša siila najprej zelo hitro, potem počasneje noč pade na mesto: Čik s kitaro: Ljubljana spi: Kaf in Prostitutka fukata.
5
<
f
mnogo podobnih gledaliških sku- Matjaž Zupančič: Občinstvo se-
Matjaž Zupančič: Moralno? Rekel bi bolj emocionalno, saj je gledališče v svoji osnovi tako kot vsa umetnost tudi stvar emocionalnega šoka.
Katedra: To se da lepo videti prav v HARD CORE.
Matjaž Zupančič: Da, saj bi se sicer prav lahko spremenilo v politično — teoretično tribuno in izgubilo svoj energetski naboj.
Katedra: Recept za angažirano gledališče je torej poudarjena ekspresivnost...
Matjaž Zupančič: Zagotovo. Ampak z vsem zavedanjem in refleksi-
jo, politično refleksijo lastnega položaja. To ni poceni čustvovanje, ampak doživljanje emocij v najtežjih, najglobjih, najbolj pretresljivih situacijah. To zagotovo ni dolgočasno in puhlo.
Katedra: In kaj misliš o usmerjenem izobraževanju?
Matjaž Zupančič: Vse najslabše. Mislim, da je to kastracija.
\4sjH
/
k
K
f
J "	4
S џ*
6.	— ona pravi, naj se sleče on se hitro sleče do nagega, šok v tej situaciji pravi: POROČIL SE BOM, smeh ona pa je proti, KER SO NJENI SOSEDJE MIZARJI, zato on Kaf šeta odrom, držeč za glavo se smeji Prostitutka nekaj glasno razmišlja, kasneje sesede Čik nekaj o Komunističnem manifestu, Kaf si natakne očala in pritegne, razmišljata o naprednih nevestah
Katedra: Kastracija za gledališče?
Matjaž Zupančič: Ne, tudi nasploh.
Katedra: Vendar, ali ni čas, da se priključimo tistim državam, ki imajo razvito gospodarstvo in ki na koncu koncev tudi diktirajo umetniške tokove v svetu?
Matjaž Zupančič: S tem, ko se družba v sebi izolira, pa naj je bogata ali revna, se prekinejo
7.	— Čik pravi, da je Kaf prišel v belem tanku s črnim golobom in hotel pobiti nekaj uslužbencev Kaf se medtem oblači, mimogrede s pištolo grozi SS. vlačugam in Trobcu. Prostitutka pravi, da ga. je treba zadaviti Cik pravi, da hoče informacije, Kaf pravi VAMPIRJI BODO SPREMENILI SVET, čez nekaj časa se umirijo
nekateri tokovi mišljenja, ki so predpogoj za vsako razvijanje kulture in umetnosti. Pravzaprav naša predstava govori o tem, da se zidovi večajo in da znotraj njih postaja vse pametno, kar je neumno in vse neumno, kar je pametno, skratka izgubi se vsaka širša refleksija.
ч
Za kulturno gledališko dviganje bralcev dotičnega časopisa sta se pobrigala: Milena Saljič in Marko Klasinc. Fotozapis: prosto po Hermanovi Lidija.
8.	— Kaf nagovarja tovariše HOČEM VAM POMAGATI, smeh Prostitutka pravi, da so pri sosedovih mizarji Kaf pravi OBLJUBLJAM VAM, ALI Sl HIŠNIK, pravi Prostitutka NE, jaz sem SUPERMAN, in se znese nad njo Čik: Oblast ima strog pogled, da te z njim prestraši, song
revolucionarna
umetnost ne poraja lahko samo duh revolucionarnega delavskega razreda? Delav čev čut samoohranitve terja, da se delavstvo osvobodi prav tako v umetniškem in kulturnem kot v ekonomskem smislu ...«
»Takšne izjave so lahko v nasprotju z našimi liberalnimi pojmi o umetnosti. Lahko se nam zdijo nevarno doktrinar-ske, in jih lahko imamospričo njihove sistematičnosti za jalove...
(Sylvian Dhome: Moderno gledališče, Marjan Pečar
Laibach so gotovo ena najpomembnejših, najbolj kontraverznih in najodmevnejših »kulturnih grupacij" zadnjih let pri nas. Pogojno jih lahko uvrstimo med rock skupine in to dejanje upravičimo s tem, da delujejo v okvirih področja, kjer je tovrstna glasba najbolj prisotna, da se obravnavajo preko medijev, ki tudi sicer posvečajo največ pozornosti rocku (in ostalim rekvizitom podkul-ture), nenazadnje pa si Laibach za okostje ali vsaj izhodišče svojega početja jemljejo prav glasbene prijeme, ki izvirajo iz rock glasbe — prijemi, recimi, »industrijskih roc-kerjev« — Throbbing Gristle ali zgodnjih Cabaret Voltaire, vse to pa potrjuje še dejstvo, da se oz. so se pojavljali na rock koncertih.
Že zaradi samega ustroja so kmalu doživeli prvo prepoved — prepoved razstave in nastopa v rojstnem kraju Trbovlje. Kasneje so v skladu s svojim konceptom izjavili, da so s tem posegom samo preizkušali budnost samozaščitnih in varnostnih organov pri nas in da so z rezultati akcije zadovoljni.
Celotno delo in obstoj Laibac-hkunsta, ki je fascinantno dosleden v svojih izvajanjih, je subtilna, prefinjena kritika totalitarizma, oblasti, nasilja sistema, razkrivanje teženj moči same po sebi in na podlagi tega sarkastičen odnos do želje po oblasti. To dosegajo na izredno učinkovit način — s popolnim istovetenjem z Državo (»Država Laibach potrebuje«), s postuliranjem sebe kot inštituta v službi Države. Svoj program prezentjrajo na vseh nivojih. Na koncertih počnejo to s svojim posebnim izgledom (uniformiranost), scenskim nastopom (simboli, video), s komuniciranjem z obiskovalci (lajanje stražarskih psov pred in po koncertu, seveda posneto na magnetofonskem traku ipd.), ter s samo glasbo (koračnice ipd.) in govorom (delčki političnih fraz). V intervjujih pa v ta namen uporabljajo izvotljen kvazi-politični govor (razkrivajo plehko načelnost in praznino političnih govoranc) in dosledno izpeljano pozo predstavljanja sebe kot Državne institucije.
Tovrstna radikalna doslednost jim je nakopala kopico težav. Najbolj drastičen primer je seveda »nastop« v Tedniku na TV Ljubljana. Tam je najbolj prišla do izraza posebnost simbolne govorice (če ne še česa drugega), kar je povzročilo afektirane, fašistoidne reakcije in pozive na linč s strani urednika oddaje in — domnevamo lahko — tudi nekaterih gledalcev. Po drugi strani pa je zmotna razlaga fenomena Laibach za določen del javnosti tudi razumljiva. Ti ljudje bi pač morali več vedeti o skupini, da bi si lahko ustvarili pravo podobo. Sfrizirane, pa tudi polre-snične informacije, ki jih ponuja senzacionalistični in površni tednik Nedeljski dnevnik, seveda k tej celoviti obveščenosti ne prispevajo, prej nasprotno. Kot primer navedimo samo to, da je dotični časopis v svojem tekstu o skupini Laibach pred kakim letom dni priobčil tudi sliko (povamprije-nega) Hitlerja, ki z značilnim nacističnim pozdravom vstaja iz groba. Ta slika je menda krasila naslovno stran kasete, ki so jo Laibach delili svojim prijateljem, in s tem dokazovala nacistično naravnanost skupine. V resnici pa je taista slika plakat za film nemškega režiserja Hans J. Syber-berga, ki nosi naslov »Hitler, A Film From Germany«, in je izrazito proti-nacističen. Nedeljski dnevnik je s 'takimi in podobnimi zapisi lažmi — recimo o nacipunk aferi naredil nepopravljivo (in s četrtmilijonsko naklado še toliko večjo) škodo. Odnos dela javnosti do njih bo po teh dezinformacijah gotovo odklonilen, če ob tem dodatno upoštevamo negativno mnenje ljudi o nacizmu. Zato so tovrstna vprašanja še toliko bolj občutljiva in zahtevajo razumski pristop. Seveda je jasno, da se nacizem v nobeni inačici ne sme tolerirati, nikakor pa se ne sme določenim vzorcem vedenja kar tako neupravičeno prilepiti oznake »nacistično«^ Laibach so ta vprašanja še toliko bolj pomembna. V svojem konceptu namreč uporabljajo razne »propagandne (oz. agitacijske stile) umetnosti«, tako soc-realistične kot nacionalsocialistične (nacistične). S tem razkrivajo agitacijske mehanizme sile oblasti, nikakor pa se ne istovetijo z nacizmom, recimo! Laibach namreč bolj zanima problem oblasti, kot pa posameznih ideologij, ki so zgolj v službi Države, oblasti.
Naša družba oz. predstavniki in organi sistema so, v nasprotju z načelnimi stališči, ravnali nestrpno in nerazumevajoče, brez kakršnegakoli truda, da bi fenomen Laibach raz-ložili in razumeli. Z redkimi izjemami so se negativno odzvali s poudarjeno čustveno prizadetostjo, ki je kot smo prej rekli v kontekstu z našo zgodovinsko izkušnjo (krvavi boj za nacionalno osvoboditev izpod fašizma in nacizma) razumljiva, nikakor pa ne opravičljiva. Končni rezultat pa je ta, da koncerti Laibacha sicer niso uradno prepovedani, vendar je zagroženo prirediteljem, ki bi si drznili organizirati nastop te skupine, da bodo poklicani na odgovornost.
Kontuznost situacije se kaže v tem, da so Laibach pred kratkim lahko uspešno nastopili v Beogradu, Ljubljana ali pa celo Maribor pa sta zaenkrat prepovedano območje.
Konec lanskega leta so Laibach
skupaj z britansko skupino Last Few Days, s katero so nastopili tudi v Ljubljani in Zagrebu, odšli na enomesečno. turnejo po vzhodni in zahodni Evropi, ki so jo končali z nastopom v Londonu. Izdali so skupno kaseto — vsaka skupina po eno stran, Laibach so zastopani s posnetki z nastopa na Novem rocku 82 — pred kratkim pa je izšla kaseta, ki sojo posneli na koncertu v Berlinu (v
okviru prej omenjene Occupied Eu-rope Tour z naslovom Vstajenje v Berlinu). Obe kaseti sta imeli dodan »fanzin« — prva z zbranimi zapisi o skupini v naših časopisih, druga pa s komentarji (brez izjeme pohvalnimi)
tujih časopisov (predvsem s turneje). Vse to je seveda izdal ŠKUC. Pred kratkim pa je pri belgijski neodvisni tvrdki L A. Y. L A. H. izšel še EP s tremi posnetki in z naslovom Boji.
Za konec pa navedimo še dva tri najznačilnejše odmeve ob nastopih Laibacha v tujih časopisih:
»Laibach so preprosto izredni, kvazi-uradna skupina Železne zavese!« je zapisal John Gill vTime Outu.
»Njihova ideologija jim z uporabo kompleksnega »dvojnega mišljenja« (doublethink, dobro nam znan pojem iz 1984, op. p.) omogoča, da prevzamejo vlogo tistim, ki totalno pripadajo državi. — del teksta o Laibachu
in Last Few Days v glasbenem časopisu Sounds.
Pa še nekoliko daljši del teksta o skupini Laibach, ki je pod naslovom Študije tiranstva izšel v britanskem glasbenem časopisu New Musical Express:
... Laibach vas bo rešil strašne neodločnosti, našel za vas prostor v svoji veličastni shemi stvari, utišal leta trajajočo nadlegujočo vest in
poskrbel za vso potrebno zadovoljstvo, ki ga potrebujete v mehanični izpolnitvi dolžnosti. Odslej Bo vaša glavna funkcija služiti. Služite dobro, saj Laibach zagotavlja, da vam ne bo treba nikoli več misliti zase...«
-Hvaležni? Zares ste lahko. Kajti Laibach so si naložili nelahko, skoraj neizvedljivo nalogo v vaš blagor. Preoblikovati brezoblično meso — in ta vključuje tudi tebe — v mogočno revolucionarno silo. Njihova vloga so »inženirji človeških duš«. Njihova manifestacija je opisana kot»militantni klasicizem«, kar je, kot izjavljajo “idealna glasbena forma za realizacijo takšnih smotrov«. Če še mislite s svojo glavo, boste ugotovili, da Laibach niso z Zahoda. Izdaja jih njihova vera v moč umetnosti. Mehanizmi kapitalistične produkcije zabave reiducirajo vsako manifestacijo umetnosti v zgolj še en nepomemben del zabave. Tam, od koder prihajajo Laibach, pa to povzroča cenzura (čeprav tudi minimalna), ki duši izraz, tako da vse, kar se izmuzne skozi njeno mrežo, postane mnogo	pomembnej-
še ...«
»... in čeprav se nahaija platforma Liabacha predvsem v komunističnem, je njihova umetnost
(Kunst) fuzija različnih oblik »propagandne umetnosti« tako nacionalsocialistične kot socrealistične. Oni prav tako z upodabljanjem borbe proti nacizmu črpajo iz jugoslovanske kmečke umetnosti, in tako omogočajo zelo močni vizualni stimulans, ki je združen s trdo industrijsko rock glasbo brez kakršnihkoli čustev.
Besedila, prevedena z njihovega EP-ja, so destilati neštetih političnih manifestov, ki kličejo mase v bratstvo na podlagi prelite krvi čeprav bi to lahko napisala ekstremna desnica ali pa levica, so Laibacn manj prevzeti z ideologijo in več z mehanizmi oblasti oz. sile same ...
... Umetnost in totalitarizem (sami pravijo) se ne izključujeta. Totalitarni režimi ukinjajo iluzijo revolucionarne individualne “umetniške svobode.« Laibach Kunst je principielna, zavestna opustitev osebnega okusa, vere in razmišljanja; ona prostovoljno sprejema neomejeno razoseblje-nje in vlogo ideologije.
Oni zanikajo primerjave z Zahodnimi “industrijskimi rockerji«, kot so npr. Throbbing Gristle, z obrazložilom, da so del Zahodne degenerirane umetnosti, ki jo Laibach namerava uničiti...«
(Nevv Musical Express, 28. april 1984) MILKO POSTRAK
LAIBACH
š §.§■><§ |2Г§ C
*s ig§| N4 a
S S= ft 3 <
S1? o o~° “
F4:lrH
S&nIRn
-1 o бг ft o as
o. 3 *■
&!" з 5
rD A
o.SŠ
$j£ cV^
ii
x f
*$«* tj
^rt®*S.„.^rt ш $
са*® rt
p
*"! Qj »di tri* . -n . j v-1
3
£
$•
tj
rt
rt«
%
o
“пл C)
ra c> ?j rt rt © p.
p<a
*%&'<" -s1?;?
pj ® cf> rtj 0 ® № ^ o £.сЈ- <5
cj
rt
, prt
£	95
rt rt
№
p
9» 'g, w rt. cV d
rt ^ V»- *, P tj ^ V-*3 rt 93 ^
It °4* s
rt •» o ^ rt Č
®S
<° &
Vrt & t? rt
CD
rt
?•
*><$
4e
°® ® d ф
*£
^rt’
ti £ >4ађ
rt o ^ O, O* rt - vj'*
S$VS
rt^Ž%
И, ^
fcs
CD
rt
CD
V1*
CJ*
£
CD
d
O
rt-
tP
%
O
vB
fr
o<
vj.
v3
rt*
rt-
tj
CD
<S^'|- V^.. w-
№
№
CA
rt
CD
rt rt
i. rt
rt;
rt
CD
o
rt
rt
i|*
»%*«§&& rt ^rt-Ђ o rt
1 rt-rt
S
CJ
ja
'i- rt- 0, 0 O vt o4 o p •»
rt £’ o 0 rt°2. rt<Yi cj. .. u. o ocrtrtc rt r
£\? 'rt
CD
?>4
® e® «1
CJ- ° > «4
St -«$
*%*« rt ?, cj- S
?T rt
* |
IA
Г5* v* гл yi
% rt rt
¥• cA-rt rt o ® л Ф
*sv
o<rt p£ v^® prt
%io^
. (B «c rt-rt rt b d
® č ^
*»l|l
o?£-|
#d 0 & O ГЛ rt. n
л m uv h ffl
oŽ-°
rt r,-
prt* ф
^%rt^0
Xo%°X°
o ,*rt.	^	?0<CJ.	^	o
o
vrt.
CA
да
rt rt rt 93 '
СУ
У
rt
rt rt
%
^ °л ^ cu cv rt ^.rtQ vrt rt, rt 'ro ^P 0 ^v"	^	^'rt
rt rt f>-*	oc^-	sscO^rt.p
?ll pilili tl
rt-®. ,^®1)^Цо
r- ®j’ c* 'Ž ® rt ^.rtrt^c
j. rt
cj- ■ rt. p. rt ^'rt v4 rt ^
.O'rt,.© rt 0
, Ct '4 rt
jal
H r' p
Ift
.rt,®
%ti ш
rt rt o
0 ^ x e-
co 1
o rt o.
CD
1.1
-l°4.
tj
p
rt
CD
t? £ p tj
rt w % rt'®/££
rt rt* ^
0	CD
4»	CJ.
o
CD.
O,
rt
prt
V
CJ. v3
O
I*