Trojni jubilej šole na Viču
Zdi se kot, da smo še predvčerajšnim z nekoliko otožnim otroškim obrazom zapu-stili ta naš prvi, a veliki hram učenosti, zdi se kot, da smo včeraj že nekoliko odrasli po-nosno odprli vrata modememu šolskemu poslopju, torej smo kot zaposleni s samopri-spevkom že omogočili njegovo izgrad-njo . . . in zatorej danes, ko smo odrasli kar težko verjamemo tem številkam. Čas beži, z njim življenje in spoznanje ob trojnem jubi-leju se nam, žal, ne more zdeti preteklost. Vsaj vsem nam in tistim, ki smo del svojega mladega življenja povezovali s to našo, Iju-bo in nam vsem drago viško šolo, ki nas je učila in naučila prvih korakov v čudovit in nikoli ne zadosti spoznan svet znanja ter prvih stopinj v življenje.
90 let ustanovitve šole na Viču, 75 let izgradnje šole na Tržaški in 10 let šole na Nanoški. To so obletnice, to je trojni jubilej šole na Viču, ki mu velja nameniti več kot zgolj besedo ali dve. Kaj vse se skriva v teh številkah? Ne samo bežeči čas, ne samo prelomnice v razvoju šolstva in njegovega skokovitega in celovitega napredka. V teh številkah je precej več. Tu je ogromni poten-cial znanja, ki si ga je pridobilo na tisoče in tisoče učencev (povsem natačno - koliko -se ne dš povsem ugotoviti) in ničkoliko ge-neracij (od pradedkov do vnukov), v njih se skriva ta neizčrpna, prizadevna, truda pre-polna in ljubezeni čuteča skrb in delo števil-nih, nam še vedno ljubih učiteljev in profe-sorjev in nenavsezadnje koliko spominov, srečnih in prijetnih, zanimivih in igrivih, le-pih pa tudi manj lepih - pa povsem naših, se skriva v teh številkah, ki v tem trenutku
označujejo nam vedno drag pogled v šolski čas, v našo prvo povsem človeško izkustvo življenja.
Premnogi odrasli in starejši Vičani, pa tudi tisti iz Rožne doline, Vrhovc, Kozarij, pa vse do Trnovega in Bonifacije se bodo v teh dneh spomnili že nekoliko odmaknjenih šolskih dni. Njim, pa tudi mnogim današ-njim viškim občanom velja zapisati nekaj besedi o razvoju šole na Viču.
Kaj vse je šola pomenila včeraj in danes?
Sprva velja poseči celo v prejšnje stoletje, ko so naprednejši Vičani pošiljali svoje otro-ke v Ijubljanske šole. Da bi zgradili svojo, so začeli razmišljati okrog leta 1870. Dobili so joleta 1896, kojeljubljanskaobčinaonemo-gočila šolanje viških otrok v mestnih šolah. Sprva se je pouk odvijal v zasebnih hišah, 1898 so zgradili prvo šolo ob Tržaški cesti, ki pa je bila kmalu premajhna. Veliko, novo prostorno šolo so zgradili leta 1911 in ta šola še danes služi svojemu namenu. Poznamo jo vsi, saj stoji ob »gimnazijski« stavbi na Trža-ški cesti. Že ob otvoritvi je bila šestrazredni-ca in pouk v njej je obiskovalo 600 otrok, dve leti kasneje pa se je številka povzpela na 844. Kot zanimivost velja omeniti, da je bil tedanji šolski upravitelj oproščen pouka, kar je bil prvi primer na Kranjskem. Med prvo svetovno vojno je bil pouk spričo zasedbe vojske močno skrčen in oviran. Šola se je razširila v osemrazrednico leta 1919, ko je bil uveden tudi obvezen pouk telovadbe za deklice. Pričela se je tudi obrtna nadaljeval-na šola ter pomdžni oddelek za slabše nadar-
jene učence. Kmalu zatem je šola dobila elektriko pa tudi vodovod. Še to. Leta 1935 je bil Vič priključen občini Ljubljana, šola pa je postala ljubljanska. Ob pričetku druge svetovne vojne je bila šola šestrazredna, imela je 22 oddelkov in 788 učencev. Leta 1941 je bil pouk za mesec in pol prekinjen, med okupacijo pa večkrat oviran (»žica« je presekala šolski okoliš v dva dela), saj je .šolo koristila tudi vojska, vanjo pa so vselili tudi več družin. Nekaj časa sta jo koristili tako meščanska šola kot tudi II. redna žen-ska gimnazija. Dan pred osvoboditvijo pa jo
je poškodovala tudi eksplozija s strani umi-kajočih se Nemcev. Po osvoboditvi je bila sprva šestrazrednica, zatem sedemletka, na-to je deset let imela le štiri razrede. Z reor-ganizacijo šolstva (1958/59) smo na Viču dobili dve samostojni osnovni šoli z ostnimi razredi, ki sta se v šolskem letu 1962/63 združili v osnovno šolo Ljubljana-Vič. Od takrat dalje deluje kot samostojna osnovna pola z razrednim poukom do 4. razreda in predmetnim poukom od 5. do 8. razreda. Spričo utesnjenosti in vse večjih potreb je bila 1966 zgrajena osnovna šola Bičevje (da-našnja OŠ Franc Leskovšek-Luka). Šolski prostori na Tržaški cesti so bili temeljito preurejeni. Zaradi novogradenj na viškem področju je ponovno poraslo število učen-cev. Šolski organi so resno opozarjali na potrebno izgradnjo nove moderne šole v Viču, ki bo ustrezala sodobnim zahtevam pouka in vzgoje. Tako je bil leta 1969 usta-novljen pripravljalni odbor za gradnjo nove "šole. Izgradnjo novega modernega šolskega poslopja na Nanoški ulici so omogočili Ljub-ljančani s sredstvi prvega samoprispevka. Šolo, ki se imenuje po borcu - domačinu Marjanu Novaku-Jovu obiskuje 1111 učen-cev v obeh šolskih poslopjih. Pouk je sodob-no organiziran, šola zadovoljivo opremlje-na. Otrokom je ob dobro usposobljenem učiteljskem kadru omogočeno kvalitetno šo-lanje.
Janja DOMITROVIČ