i @ Ą I @ ©o Iz Notranjskega. Ko je pred enim letom naš ljubi ,,Tovarš" beli dan zagledal, veselil se ga je gotovo vsak doraoljubni ueilelj. In zakaj bi se ga ne veselil? Obljubil nam je in za svojo dolžuost spozual, da hoče včasi tudi vsemu svetu pokazati skeleče rane svojih bratov. Tudi jaz naj mu tedaj razodcuem nekaj, kar nam tukaj obtežuje naš slaii. Enako skrivnim červom spodjeda pri nas naše učiteljsko prizadevanje neka postramska šola. V tej šoli je 30 do 40 otiok, ki bi uiogli po postavi hoditi v očitno šolo, v ktero pa hodijo prav malo, ali nekteri celo ue. V tej postranski šoli se podučuje ravuo tisti čas, kakor v naši šoli iu to nam napravlja veliko sitnost, zopernost, težav in zmešnjav. Učitelj te postranske šole pa tudi več služi, kakor marsikteii nas, ki se trudimo v oeitni šoli. To je žaIostna resnica. Upaino vendar, da se bode ta reč lako poravnala, kakor je prav in po postavi, ker ne morenio še reči, da bi bila povsod pravica pod mizo, krivica pa na mizi. Kako je naša skerbna vlada že davno skerbela v takih zadevah , se bere v knjigi: ,,Syatem der osterreichischen Volksschule" pod §. 745 tako le: ,,Obgleicb den Aeltein u. Vonnundein gestattet ist, ihre Kinder zu Hause oder ia Privatanslalten untenveisen zu lassen, so ist doch nicht zu dalden, dass jemand ohne Erlaubnis der Behorde Kinder mehrerer Familien versammele, um sie gemeinschaftlich zu unterrichten. Eine solche Person ist als Wiiikellehrer anzusehen" i. t. d. Naj nara naš ^Tovavš" naznani, kaj on o tem misli! **) Z Bogom ! F. Govekar. *•) ,,Tovarš" misli, da bi bilo prav, če bi se ta reč kakor tudi vsaka druga potrebna pritožba zadevni gosposki naznanila s prošnjo, da bi se odvraeevalo, kar je dobri reči in postavi nasproti. Vredn.